Sekretar za predsednika Običajno predstavimo v Katedri novega predsednika 10. Tokrat je postal predsednik študentske organizacije v Mariboru Boris Kastivnik, ki je že več ali manj znan po svojem delu kot sekretar IO. Uspešno ga je opravljal v preteklih mesecih. Vt kratkem pomenku smo želeli nekaj odgovorov dovolj zanimivih za naše bralce, ki spremljajo razvoj študentske organizacije v Mariboru. BORIS, KAJ TE JE VODILO K TEMU, DA Sl SPREJEL FUNKCIJO PREDSEDNIKA IO SS MVZ? V študentski organizaciji delam že leto dni in v tem obdobju sem si tudi nabral precej izkušenj. Kot sekretar IO SS MVZ sem se veliko naučil in upam, da bom tudi funkcijo predsednika uspešno opravljal, čeprav se istočasno zavedam, da je to delo zelo odgovorno in da lahko pri upravljanju funkcije nastopijo tudi težave. Mesto predsednika sem sprejel samo zaradi naslednje misli: uspešno zastopati študente, ki študirajo v Mariboru. v kakšnem 'Casu sprejemaš FUNKCIJO? Mesto predsednika sprejemam v času razprav o novem samoupravnem konstituiranju visokega šolstva, razprav o novi organiziranosti mladih in v času priprav na kongres mladih, ki bo v začetku prihodnjega leta. kakSen je odnos Študentov do organiziranosti in do Študentskih voditeljev? Mnogo je takšnih mladih ljudi, ki študirajo v Mariboru, pa sploh ne vedo, da v Mariboru obstaja študentska organizacija. Zaradi nezainteresiranosti njih ne krivim samo študentov. V precejšnji meri je za to kriva študentska organizacija sama, ki je preveč ločena in oddaljena od širše študentske populacije. Naša naloga je, da vzbudimo v njej zanimanje in da čimveč študentov pritegnemo k aktivnemu sodelovanju po šolah. O odnosu študentov do študentskih voditeljev pa - vsak, ki ve kakšno funkcijo si prevzel in ki te pozna, ti zaželi veliko uspeha pri delu. Pri tem se premalo zaveda, da študentska organizacija brez podpore večine študentov ne more ušesno delovati in zastopati njihovih interesov. KAKŠNI SO SEDAJ FINANČNI TEMELJI ORGANIZACIJE? Naše delo financirajo RIS, Združenje visokošolskih zavodov MMaribor, v precejšnji meri pa zbiramo finančna sredstva tudi sami preko študentskega servisa. KATERE NOVOSTI JE PO TVOJEM NUJNO TREBA UVESTI V DELO 10? Do volilne skupščine, ki bo januarja prihodnje leto, (do tedaj tudi traja mandat) ne mislim v delo lO vnesti bistvenih novosti. Držal se bom programa/ki smo si ga zastavili na prvi seji stalne skupščine v začetku letošnjega leta. Razumljivo je, da se ob menjavi predsednikov marsikaj spremeni. Do sprememb pride v samem delu. Najbolj si želim, da bi uspeli s pomočjo informativnih sredstev tesneje povezati 10 in študentsko populacijo. KAKŠNE OBLIKE INFORMIRANJA PA SO BILE DOSLEJ? Katedra, Študentski poročevalec (ki pa ni izhajal redno), glasila posameznih visokih in višjih šol in radijsko oddajo Študij in glasba. Leopold Petrovič IN Se TVOJE SPOROČILO . BRALCEM? V študentski organizaciji je stalna težnja po medsebojnem sodelovanju, pomoči... Da bi to težnjo še bolj razvili in realizirali, želim, da čimveč mladih ljudi aktivno sodeluje pri delu organizacije. Razgovor vodil: Igor Plohl KATEDRA. ŠTUDENTSKI LIST letnik XIV. št. 5 Maribor 17. decembra 1973 I študentski list izdaja stalna skupščina skupnosti študentov mariborskih visokošolskih zavodov. Ureja uredniški odbor: Glavni in odgovorni urednik Davorin Kračun Sekretarka uredništva Nevenka Vetrih Študentje in visoko šolstvo: Tone Cerjak (urednik), Milan Kerkez, Miroslav Rebernik, Janko Siranko Politika in gospodarstvo: Dušan Zbašnik (urednik), Drago Pišek Kultura: Edvard Pukšič (urednik), Igor Kramberger Prikazi in ocene; Adrian Grizold, (Urednik) Borjs Cerpes, Periskop: Jože Zagožen Likovnost: Sonja Mihec, Ferdo Rakuša, (fotografija), Janez Rotman Jasna Zbašnik Tehnični urednik: Marjan Hani Lektor: Branka Vavpotič Katedro sofinancirajo: Združenje visokošolskih zavodov Maribor, 10 SŠ MVZ, Kulturna skupnost Slovenije in SO Maribor. Uredništvo in uprava Ob parku 7, 62000 Maribor, telefon 22-004, tekoči račun 51800-678-81846. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo. Cena izvoda je 2,00 din (letna naročnina 20,00 din, za ustanove in podjetja 30,00 din). Tiska CP Mariborski tisk, Maribor. MI IN NAŠ ODNOS DO SPLOŠNEGA LJUDSKEGA ODPORA Najprej si je treba' ustvariti pravilen odnos do obrambe. Ko smo prepričani v to, da je obramba nujno potrebna za varstvo našega načina življenja in razvoja naše družbe, lahko s konkretnimi dejanji doprinesemo k obrambnim pripravam. Najenostavneje lahko pričnemo s tem doma in v okolju kjer živimo. Pomislite, ali imate zalogo hrane za mesec dni vnaprej, ali ste poskrbeli za osebno varnost v primeru napada? Veste, kam se boste zatekli v slučaju bombardiranja, v znate zatemniti stanovanje? Poiščite knjižico z naslovom „Kako se zaščitimo v vojni", ki jo je izdal Državni sekretariat za narodno obrambo in ki jo morate imeti nekje doma, saj jo je dobila vsaka družina in jo preberite, ko boste imeli čas. Tako boste spoznali vse, kar morate vedeti s področja civilne zaščite v slučaju vojne. Če vam kaj ne bo jasno, pojdite in vprašajte poverjenika za civilno zaščito, predsednika, hišnega sveta, ali pa tajnika vase krajevne skupnosti. V delovni organizaciji, kjer delate ali na šoli, če še študirate, povsod obstajajo komisije ali poverjeniki za splošni ljudski odpor. Ali veste, kaj je vaša naloga in kje je vaše mesto v slučaju vojne? Ne? Pojdite in vprašajte! Saj to vendar ni skrivnost ali „vojna tajna", kot temu pravimo. Morda pa nimate vojnega razporeda, vprimeru vojne pa bi vseeno rajši z orožjem v roki branili domovino. Vključite se v prostovoljne partizanske enote, kamor se vključujejo tudi predstavnice ženskega spola, saj ni nikjer rečeno, da streljajo moški bolje kakor ženske. Informacije o vključevanju v Partizanske enote lahko dobite pri svojem poverjeniku ali komisiji za splošni udski odpor, ali na štabu teritorialne obrambe na občini. Morda se boste vprašali, kaj pa lahko sploh dosežem proti sovražniku, ki bo prigrmel š topovi in tanki. Ali veste, da lahko z navadno tromblonsko mino, ki jo izstrelite iz puške, preluknjate najtežji tank, da lahko z dobro postavljeno mino zaustavite okfopno enoto in da bodo morali sovražniki iz tankov in drugih vozil, potem pa bodo na istem kot vi, ne, vi boste na boljšem, saj boste poznali ozemlje, na katerem se boste borili in navajeni boste bojevanja na prostem, medtem ko se bd sovražnik brez jeklenega oklepa počutil nesigurno. To je bilo nekaj možnosti obrambnega delovanja kot priprave na morebitno agresijo. Kaj pa lahko počenjamo vsak dan in kaj lahko koristi obrambnim pripravam vsakega posameznika in celotne družbe? Odgovor je v bistvu preprost; vse, prav vse lahko koristi. Ne verjamete? Poglejte - vse kar veste, lahko v primeru vojne izkoristite proti sovražniku, recimo razni hobiji, kot so radioamaterstvo, streljanje, izleti v planine, taborništvo, športno udejstvovanje, družbenopolitično udejstvovanje, vrtičkarstvo, jadralstvo, padalstvo in tako dalje. Tudi šivanje in kuharska umetnost spadata zraven. Posebna oblika teh možnosti je krepitev obrambne zavesti. Pomislite, ali ste med tistimi, ki širijo ob resnih situacijah nepreverjene informacije ali jurisate na trgovine in nabavljate tone sladkorja, moke in soli, ali verjamte v vse, kar slisite, in ali ob takih situacijah razmišljate trezno in pravilno presojate? Ali vplivate na ljudi v svojem okolju tako, da ne počenjajo raznih neumnosti, ki se jim pozneje maščujejo? JANI SIRANKO Navadno se pri ocenjevanju sedanjega trenutka v razvoju izobraževalnega sistema ustavimo pri argumentiranem označevanju pomanjkljivosti, ki bi jih veljalo premagati in vzpostaviti takšen sistem, ki bi temeljil na racionalnem, učinkovitem, hitrem in družbeno potrebnem delu-izobraževanju. Ob tem je seveda nujno potrebno vedeti, da mora sistem, če želi imeti omenjene lastnosti, načrtovati svoje delovanje. Osnovni namen načrtovanja-izobraževanja je racionalizacija in sistemizacija sprejemanja odločitev za prihodnost. Učinkovito načrtovanje zahteva permanenten in fleksibilen pristop. Povezano mora biti z načrtovanjem splošnega razvoja, zaobseči mora vse stopnje in tipe izobraževanja; ne moremo namreč-z narodnogospodarskega vidika-planirati razvoja ene izmed stopenj izobraževanja, ne da bi pri tem upoštevali razvijanje celotnega izobraževalnega sistema. Pri planiranju in odločanju so vedno potrebni kompromisi med različnimi stališči in nasprotnimi interesi Moramo vedeti, da neusklajenost ponudbe in povpraševanja po določenih izobrazbenih profilih lahko privede do omejevanja števila študirajočih na posameznih študijskih' smereh. Načrtovanje izobraževanja kot kvalitativno definiranje ciljev nosilcev, t vsebine in materialnih možnosti družbe, je zahteven proces. Pri tem pridemo do vprašanja, katere družbene cilje moramo s planiranjem zagotoviti? Tržne potrebe ali potrebe razrednih in socialnih struktur? „Intenzivnejše zaposlovanje visokokvalificirane delovne sile v industriji je rezultat številnih inovacij, tehnoloških sprememb in sprememb v organizacijski izvedbi proizvodnega procesa. Pri nas si prizadevamo pri uvajanju nove tehnike, boljše organizacije, s čimer mora rasti tudi število visokokvalificiranih delavcev znotraj aktivnega prebivalstva. Tempo tega razvoja je odvisen od stopnje rasti in aplikacije umskega dela pri fizičnem delu. Če bi se ta tempo v prihodnosti upočastnil, bi zaustavili tudi prehod na visokokvalificirano delovno silo v gospodarstvu če pa bi se pospešil, bi se hitreje večalo število visokokvalificiranih delavcev v okviru aktivnega prebivalstva. Danes težko predvidevamo, kakšen bo ta tempo. Odvisen je tudi od človeške sposobnosti m inventivnosti. Nadaljnja ekonomska rast bo bolj odvisna od razvoja, uvajanja in uporabe kompleksne tehnologije in moderne organizacije, kot pa od akumulacije kapitala m naravnih virov. Visokokvalificirana delovna sila je torej odločilen faktor napredka. Lahko predvidevamo, da se bodo povečale potrebe po uporabi visokokvalificiranega in vodilnega kadra v industriji, da se bo burneje razvijala konkurenca med posameznimi delovnimi organizacijami za vodilno osebje, da bo avtomatizirana proizvodnja zahtevala velike skupine strokovnega osebja ter zmanjševala svoje potrebe po fizičnem delu, da bodo delovne organizacije ocenjevale svoj bodoči razvoj ne le v zvezi z tržiščem, proizvodnjo in financami, pač pa tudi v zvezi z razpoložljivo strokovnostjo zaposlenih itd. Dediščina preteklosti pri nas ni zadovoljiva, ko govorimo o kadrih in izobraževalnem sistemu. Izobraževalni sistem je bil pri nas bolj ali manj zavestno izločen iz celovitega procesa družbene reprodukcije ter statičen z ozirom na velike znanstveno-tehnološke in družbene spremembe. Nova ustava, ki opredeljuje izobraževanje kot dejavnost posebnega družbenega interesa, bo omogočila pretrgati te vezi s preteklostjo. Za sedaj še velja, da je kvalitativno spreminjanje t zaostajalo za kvantitativnimi spremembami v izobraževanju. Demokratizacija izobraževanja, ki jo nekateri definirajo kot ustvarjanje enakih možnosti za izobraževanje, večja produktivnost izobraževanja, postajata ekonomski imperativ. Izobraževanje se je močno razmahnilo v razvitih deželah (v ZDA študira 45 %, v SZ pa 25 % generacije). Zato bodo prizadevanja, da planiranje izobraževanja prerase iz planiranja števila dijakov in študentov in prostih delovnih mest v planiranje socialne varnosti, velika; tudi v razvitih deželah. Ljudje se množično šolanjo, vendar se morajo prej ali slej srečati z dvema okoliščinama: možnost zaposlitve je omejena, ekstenzivnega zaposlovanja ni več. veliko delovnih mest (pri nas 470000) pa je zasedla množica ljudi z neustrezno kvalifikacijo. To je v preteklosti pravzaprav bilo nujno, ne more pa pomeniti trajne politike. Drug moment je sama struktura priliva šolanih kadrov. V precejšnji meri je neustrezna in ni odraz potreb, ki jih imajo gospodarstvo, družbene službe itd. Takšen položaj v izobraževalnem sistemu je odraz gospodarske dejavnosti, ki ni dovolj integrirana in vključena v enotno razvojno koncepcijo. Tako gospodarstvo kot družbena skupnost do sedaj nista znala na samopuravnih temeljih in na osnovi danih ekonomskih zakonitosti voditi in usmerjati gospodarskega razvoja. Zato lahko rečemo, da planiranja izobraževanja in kadrov do sedaj praktično ni bilo. Že vrsto let postavlja družba jasno zahtevo po urejenem načrtovanju izobraževanja, vendar zahteve še nismo izpolnili. Država ne more več igrati vloge osnovnega nosilca planiranja. Po drugi strani pa se družbene dejavnosti in gospodarstvo še niso usposobile, da bi lahko učinkovito prevzele koordinacijsko funkcijo, ki jo je nekoč imela država. Prav izobraževanje je ena izmed družbenih deja osti, kjer še niso izdelane sistemske premise, po katerih bi se lahko izobraževanje racionalno vključevalo v samoupravno organiziran sistem reprodukcije. podiranje pregrad 1 1 1 DUŠAN ZBASNIK Razumljivo je, da je takšno nerešeno stanje vplivalo na sistem izobraževanja ter na delo izobraževalnih ustanov, ki so iskale rešitev v planiranju kadrov in izobraževanja. Ker načrtovanja na tem področju pri nas se ni, je tudi analitični instrumentarij nerazvit. Ni institucije, ki bi se na znanstveni osnovi kontinuirano ukvarjala s problemi metodologije in indstrumentarija planiranja na tem področju. Logična posledica tega je, da se izobraževanje m izobraževalne institucije razvijajo stihijsko, zato pa tudi njihovo funkcioniranje zahteva velika sredstva iz narodnega dohodka. Kakorkoli se izločanje sredstev za razvoj izobraževanja povečuje, ostaja ekonomski položaj izobraževanja še nadalje slab. Zato moramo biti skeptični pri ocenjevanju odstotkov od narodnega dohodka, ki jih družba daje za izobraževanje. Nižji odstotek pri racionalnejšem in smiselnem izkoriščanju pomeni dosti več kot nekontrolirano trošenje velikih delov narodnega dohodka za izobraževanje, ki se razvija stihijsko in brez pravih družbenih in ekonomskih kriterijev. Kadri se množično šolajo, vendar sta kvaliteta in učinkovitost izobraževanja praviloma nizki. Mnogi šolani ljudje ne morejo dobiti dela zaradi omejenih možnosti zaposlovanja, v prvi vrsti pa zaradi neadekvatne strukture izobraževanja z oziroma na potrebe po kadrih. To pomeni veliko izgubo pri človeškem faktorju, vir frustracij ter visoke ekonomske izgube. Zaradi takšnega stanja izobraževanje, namesto da bi predstavljalo enega najpomembnejših faktorjev razvoja družbe, predstavlja potrošnika družbenega dohodka, „obremenitev" gospodarstva. Položaj bi lahko razrešili takrat, ko bi podrli meje, ki so umetno postavljene med izobraževanjem in drugimi sferami družbene reprodukcije in ko bi integrirali vse sfere družbene reprodukcije na osnovi samoupravnega sporazumevanja. To pot je izbrala tudi nova ustava. Organiziranje samoupravnih interesnih skupnosti,' v katerih bi prišlo do svobodne izmenjave dela zaposlenih v neposredni proizvodnji, predstavnikov družbene skupnosti in delavcev-študentov, pedagoških delavcev, nepedagoških delavcev-na visokih šolah, bo verjetno omogočilo neposrednejsi vpliv gospodarstva in njegovih potreb na razvoj-vsebinski in kvantitativen-šolstva. Planiranje izobraževanja je le eden izmed načinov reguliranja teh razmerij. Investicije v kadre so zelo velike, prihaja pa tudi do zelo velikih izgub. Načrtovanje je način, ki lahko te rizike zmanjša za minimum, oziroma na še sprejemljivo raven. Vendar je tudi planiranje samo omejeno s človekovo voljo, sposobnostjo in možnostmi Gre za dolgoročne investicie, ki jih težko načrtujemo zaradi hitrega tehnološkega razvoja. Že v času študija na fakulteti se tehnologija, pa tudi celotno znanje, bistveno spremenita, prav tako pa tudi potrebe gospodarstva. Načrtovanje je torej , nujno in ima svoje prednosti Vendar samo po sebi ne pomeni rešitve. Odvisno je namreč od stopnje integriranosti dela, istočasno pa pospešuje integriranje združenega dela. Osnovno izhodišče pri tem pa nam mora biti marksistična koncepija vloge in funkcije dela ter človeškega faktorja nasploh v procesu družbene reprodukcije. l)_Med drugimi piše o tem problemu dr. M. Pečujlič: Prihodnost, ki se je začela. S tega vidika lahko razpravljamo o odlivu „sive substance , ekonomski migraciji itd. « O Londonu, njegovih znamenitostih in še kaj The Town of London, ki ga je pred približno 1000 leti zgradil Williem the Conqueror, je nema priča krvavih dogodkov v zgodovini britanskega imperija. Masivni, temnosivi zidovi učinkujejo moreče in ob misli, da je tukaj končalo življenje veliko število znanih in neznanih ljudi, človeka spreleti srh. Mnoga zgodovinska poslopja so danes mrtvi spomeniki preteklosti. O londonski trdnjavi kaj takega nebi mogli trditi. Znotraj njenih zidovje našlo zatočišče okoli tristo mož, žena in otrok, ki imajo svoj klub, restavracijo, teniška igrišča, dve kapeli, svojega zdravnika in seveda svoje čuvaje, kijih imenujejo Jeoman IVarders. Omeniti moram še obisk parlamenta in katedrale Westminster Abbey. Današnja zgradba je bila zgrajena v času Henrika III. Zahodni stolpi pa so bili postavljeni v začetku 18. stoletja. Od Williema I. dalje so bili v tej katedrali kronani skoraj vsi monarhi. Velika večina med njimi je tudi po smrti našla svoje mesto v grobnicah cerkve. Danes je London administrativno razdeljen na City of London in osemindvajset predelov mesta. The City je najstarejši del Londona. Nekoč je bil obdan z velikim obzidjem. Danes pa je trgovsko in finančno središče Londona. Eno najlepših arhitetkonskih del Londona je katedrala svetega Pavla, ki stoji na mestu nekdanje saksonske in normanske cerkve. Obe sta bili uničeni v velikem ognju, ki je zajel London v začetku 18. stolADanašnja zgradba je delo slavnega arhitekta Christopha Wrena. St. Pauls kot to katedralo imenujejo Angleži je največja protestantska cerkev v Angliji. Znana je po tako imenovani VVhispering Gallery in po tem, da sta tu pokopana Nelson in Wellington. NA UNIVERZI V CAMBRIDGU Cambridge je eno največjih in arhitektonsko najbolj impozantnih mest v Angliji. Na nas je napravil nepozaben vtis. To je mesto stolpov in stolpičev, cerkva, samostanov, dvorišč, številnih laboratorijev, kolegijev, ki so zgrajeni ob mirni reki Cam - skratka mesto, čigar lepota se skriva predvsem v harmoniji različnih stilov, kakor so si sledili v časovnem zaporedju od 13. sto L pa do današnjih dni. Cambridge je postal univerzitetno mesto že v 13. stol. Najstarejši kolegij (vseh je več kot dvajset) je Peterhause, med najlepše arhitektonske storitve pa prištevamo King’s Collige, Trinity Collige, St. John’s in Girton ter druge. Dvajseto stol., posebno leta po vojni, so prinesla nove probleme v zvezi z razširitvijo univerze in modernizacijo poslopij. Najbolj eminentna zgradba naše dobe, ki je v to srednjeveško mesto vnesla duh današnjega časa je Churchille Collige, zgrajen 1959. leta, namenjen predvsem študiju znanosti Na univerzi v Cambridgu so študirali najbolj slavni možje Anglije, kot so Francis Bačan, Вугоп, Chaucer, Churchill, Cromvell, Sarvvin, Isaac Newton in drugi Vse do nedavnega je v angleškem šolskem sistemu prevladoval stanovski značaj vzgoje - vrata univerze v Cambridgu so bila odprta v glavnem tistim študentom, ki so prihajali iz kolegijev v Etonu ,in Harovu. Danes lahko na tej univerzi študira vsakdo, ki je pred vpisom napravil ustrezne pogoje. Ker je število študentov omejeno, sprejemajo le najbolj nadarjene. Študentje, katerih starši ne morejo plačevati šolnine, dobivajo štipendijo - skratka, študij v tej deželi postaja vse bolj privilegij širokih množic ln ne le privilegij slojev kot nekoč. Kar zavidali smo študentom, ki se lahko v tem tihem mestu popolnoma posvetijo študiju, saj imajo za to odlične pogoje. Študentje imajo v kolegijih celotno oskrbo; tukaj študirajo pod vodstvom svojih mentorjev, ki skrbno bedijo nad njihovim delom in jih individualno usmerjajo pri študiju. Pregrada med avtoritativnim profesorjem 'in študentom je tako podrta. Pri mentorskem načinu dela se vzpostavljajo pristni delovni odnosi ki temeljijo na enakopravni udeležbi profesorja in študenta na učnem procesu. Kolegiji, predveem znanstveni so opremljeni s številnimi laboratoriji tako, da se lahko študetnje že v času študija vključujejo v raziskovalno delo. Znani laboratoriji, imenovan Cavndish Laboratory, je npr. rojstno mesto atomske fizike. Kolegij za študij botanike ima svoj botanični vrt, ki ga študentje sami urejajo. Vsak kolegij ima seveda svojo knjižnico in čitalnico, vsem šolam pa je namenjena univerzitetna knjižnica. Najlepši del interieria je čitalnica dolga več kot petdeset metrov. Ob straneh so na policah razporejene knjige, tako, da imajo študentje prost dostop. Ne bi bilo prav, če bi vzporejali našo univerzo z angleško, kajti tu gre za dva različna smotra: namen našega univerzitetnega študija je izoblikovati dobre strokovnjake kakor tudi vsestransko razvite osebnosti angleški način študija pa je osredotočen samo na dva ali tri strokovne predmete. Cilj ene in druge univerze pa bi moral biti enak: omogočiti študentom čim boljši in čim racionalnejši študij. Nedvomno so pogoji študija v kraju, ki je odmaknjen od ropota in trušča, v kraju, kjer je poskrbljeno za osnovne življenjske 'potrebe kot so hrana, stanovanje in rekreacija, mnogo boljši od pogojev na naših univerzah, kjer se moramo še sedaj spoprijemati z najosnovnejšimi problemi. Ge na koncu strnem svoje misli, lahko upravičeno trdim, da je naša ekskurzija dosegla svoj namen; ogledali smo si London, prišli v kontakt z jezikom, ki ga bomo kot bodoče učiteljice poučevale in spoznale tudi delček tega, kar se skriva za navideznim bliščem angleške kraljevine. Milena Hancman Visokošolski študij na Švedskem (POVZETEK CALNKA HAMBURŠKEGA TEDNIKA DIE ZE1T) Dežela z izredno visokim standardom, ki jo postavljajo kar med kapitalizem in socializem, dežela, ki je svojim članom odvzela vse gmotne skrbi, tako da jih ni treba biti več strah ne revščine ne starosti, bolezni, dežela z najbolj natančno statistiko, kontrolo osebnega imetja in temu ustreznimi posledicami v davčni politiki hoče biti v vsem racionalna, torej tudi glede visokega šolstva. Visoke vsote, ki jih terja šolstvo, je treba racionalno uporabiti, zato ni motoče, da bi študentje zapravljali čas in s tem denar. Zaradi tega uživajo švedski študentje manj zniverzitetne svobode kot na primer nemški ali angleški. Značilnosti visoke šole na Švedskem so sledeče: 1. univerze nikakor niso avtonomne, temveč so pod kontrolo močno centralizirane birokracije, , 2. študij je šolski (mi bi rekli srednješolski), 3. študijski roki so rigorozno fiksirani in so pod trajno delovno pirisilo, 4. za kontrolo delaje mnogo vmesnih izpitov; 5. študij je osnovan na samofinanciranju. Kako je z vpisom na univerzo? Za dve najbolj sloveči univerzi Uppsalo in Lund je treba poslati prošnjo in zadnje srednješolsko spričevalo (po 12 letih šolanja kakor pri nas) v Stockholmu na centralni univerzitetni urad. (Podobno sta v Angliji slavni univerzi v Cambidgu in Oxfordu odtisni od londonske centralne uprave). Vse podatke o študentu dajo v centru v camputer. Ker pa je nevarno, da te camputer ne izbere za stroko, ki jo želiš Študirati (zaradi event. numerusa clausisa), pošiljajo kandidati včasih vloge za več strok z upanjem, da bodo vsaj v eni uspeli. Pravijo sicer, da ne odloča vselej camputer, temveč tudi osebne zveze in morda še' kaj drugega, kar ni nič čudnega v deželi, kjer ima ves kapital v rokah le nekaj družin in kjer se ta od roda do roda deduje. Za Švedsko je namreč značilno, da je težišče plačevanja davkov na delojemlacih in ne na podjetjih. Ko je študent vpisan, je to za banko jamstvo; študent dobi posojilo, ki znaša letno 10.600 kron (6000 DM). Od tega je 1750 kron štipendija, ki jo prejme študent z državne blagajne, ostalih 8850 kron pa mora začeti odplačevati po treh letih, ki jih je prebil v poklcicu in to odplačevanje se utegne zavleci tja do 50. leta. Študij ima točno določena predavanja, ki jih študent mora obiskovati in na njih aktivno sodelovati. Dokaz so že omenjeni vmesni izpiti in seminarske naloge, s katerimi mora zbrati 40 točk, sicer mu semester propade in s tem tudi štipendija. Ob takih pogojih švedskemu študentu ne preostane dosti časa za politično udejstvovanje, za demonstracije, agitacije in podobno. Pred seboj ima samo cilj - dokopati se do donosnega poklica. Tega se sicer študentje ne veselijo preveč, predvsem se boje, da ne bodo dobili prostega mesta v poklicu, ki so si ga izbrali. Zato poizkušajo nekateri podaljšati študij na račun skupnosti tak, da se posvetijo zbanstvenemu delu. Toda s tem narašča dolg, ki ga bo treba odplačevati. Ah se švedski študent tudi zato zanima za politična vprašanja manj kakor, na primer njegov tovariš v Nemčiji ali Franciji, ker je z družbeno ureditvijo zadovoljen in ne naleti na kočljive probleme? Popolnih sistemov ni; poklic je naporen, zahteva od človeka vse sile, fluktuacija, posebno v ' industriji, je velika, delavci se upirajo Ubijajočemu traku, kljub odlični . družbeni ureditvi pa je, na primer tudi tam težko priti do zdravnika specialista, prav tako je težko najti za otroka prostor v vrtcu in podobno. Problemov torej ne bi manjkalo. Toda kaže, da zvrok za nezanimanje ni samo pomanjkanje časa, temveč tudi sebičen lov za kariero, človeška odtujitev in hladni medsebojni odnosi. Sicer pa kaže že število mladostnih alkoholikov j (starejših je sicer še več), narkotikov in samomorilcev, da mladine same materialne dobrine potrošniške družbe ne zadovoljujejo, ne izpolnjujejo življenjskih zahtev. Spet nova kritika potrošniške družbe; ne zadošča samo kvantiteta življenja v obliki možnosti nakupov, popredmetena družba, temveč kvaliteta življenja, človeški odnosi, življenjska toplota. M. O. ■ 1 1 JOŽE ZAGOŽEN NEKOLIKO NEUREJENIH VTISOV S POPOTOVANJA PO POLJSKI „Jugoslavija je zapad", so nam z direktorjem študentskega servisa, Francem Žemvo zatrdili poljski prijatelji. „Če željmo potovati v katerokoli vzhodnoevropsko državo, pri tem ne trčimo na nikakršne ovire, dovolj je, če imamo s sabo naše legitimacije... K vam potujemo težje - oskrbeti si moramo potni list; vizo, poleg tega ne moremo zapustiti domovine, če nismo v tiijino posebej pismeno povabljeni" Kontrole na letališču skorajda ni bilo- Vprašali so le, če imamo dolarje, prtljaga jih ni zanimala. Nekoliko natančneje so prebrskali samo domače goste,.zlasti tiste, z daljšimi lasmi; teh sicer ni veliko, večinoma so to mladi ljudje, a jih vendarle v večjih mestih, kot na primer v Varšavi ni malo. Taksi služba je na Poljskem odlično organizirana. Franci je kot vzoren vekševski dipL oec. takoj ugotovil, da so poljski taksiji cenejši od našega mestnega avtobusnega prometa ... in res, v mestih vidiš ria štiri taksije po en osebni avto (brez rdečih tablic), malo več tovornjakov, nekoliko diplomatskih vozil in s tem je promet pri kraju. Zatorej so cestišča skorajda napol prazna, enak položaj vlada na številnih parkiriščih - da o vkljub vzorno in sodobno urejenim prometnim napravam (semafori na vsakem vogalu) gneče na Poljskem tako rekoč ne poznajo - razen tam, kjer je treba hoditi Najmočnejši vtis je v tej deželi name napravila gostoljubnost, ki je za Jugoslovane celo malce nerazumljiva. Poljak je za „Titove državljane" pripravljen žrtvovati vse. Herbata (čaj) velja za nacionalno pijačo in ne bo lepo, če jo boste odklonili; pa tudi sicer tega ne kaže storiti - ob nenehnem zavijanju ledeno mrzlega vetra, ki seže do kosti, čaj še kako prija! Prav tako ne bo prav, če ne boste pogumno zvrnili kozarca vodke, ki je zaradi neprimernega geografskega položna cenejša od vina (tega v celoti uvažajo). Kot neprekosljivi gostitelji sb nas poljski kolegi presenečali na vsakem koraku: ko je bilo treba oddati plašče v garderobo (to ima sleherni javni prostor), poiskati taksi razkazati znamenitosti mesta, univerzo, študentske domove ipd. Povsod stoje ob strani in budno pazijo na dobro počutje gostov. 0 Na Poljskem je mogoče opaziti višek delovne sile. Izvoznih ventilov (kot pri nas) tam ne poznajo in tako pridno zaposlujejo ljudi v velikem in okornem birokratskem aparatu. V študentskem domu v Varšavi je, poleg dveh redno zaposlenih vratarjev v recepcjji, v vsakem nadstropju nameščena še paznica, ki z udobnega naslonjača budno motri sleherni študentski korak. Tudi v dvigalu (s katerim se je mogoče peljati samo navzgor) je v vlogi lift-boya samevala ostarela ženica, kije namesto mene pritisnila na gumb .. . Pa tudi sicer je na delovnih mestih, ki so v naših razmerah rezervirana samo za krepkejši spol nameščenih veliko žensk; vidimo jih kot miličnice, kondokterke na vlakih, taksistke, vratarke itd. Sobice v varšavskem študentskem domu (nekaj tisoč študentov v eni stavbi) so bile glede na njegovo častitiljivo starost, še kar udobne, čiste in urejene. Slehernega študenta opremijo s številnimi legitimacijami in brez teh je gibanje po mestih onemogočeno - tujcu nasprotno ni treba tako pogosto razkazovati potnega lista. Nemcev na Poljskem ne marajo - tudi do Sovjetov jim ni veliko - zato pa tem bolj čislajo Jugoslovane; slišali so za Tita, morje, za junaška in ponosna južnjaška ljudstva in to jih je bržčas pritegnilo. Kot zanimivost naj naveden,da so nie na prvi pogled povsod imeli za Nemca ter tako pokazali rezerviran odnos - ko pa sem ji dopovedal, da sem iz Jugoslavije, smo hitro postali prijatelji in bariere med nami so izginile Pred poljskimi avtobusnimi pbstajaml taksi postajališči trgovinami lokali kinematografi je mogoče opaziti dolge vrste ljudi, ki potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Samo pred najboljšimi hoteli bari in trgovinami, kjer prodajajo blago samo za dolarje, jih menda ni Izdelki so lični, nekateri tudi presenetljivo sodobni pri tem pa šo tisti iz tekstila in usnja izredno' poceni (zlasti čevlji in šotori), medtem ko so industrijski izdelki in pijača (za razliko od hrane) precej dragi Lokali so sicer na Poljskem moderno urejeni, so snažni in tudi čez postrežbo se ne kaže pritoževati Zunanja podoba novih stavb pa je zlasti v Varšavi ki je bila med vojno do temeljev porušena (vsak peti РоЈјак je padel), nekam utesnjujoča, dimenzije so presežene, člov,ek se počuti na ulici v objemu mogočnih, marmornatih stavb s prevelikimi okni in vrati majhnega in izgubljenega... Stalinov totalni režim je (podobno kot Hitlerjev) torej tudi na tem področju prišel popolnoma do izraza. Sicer pa je Varšava (iz zraka in megalomanskega, pompoznega v nebo segajočega Doma kulture in nauke, kjer je še vedno pod omepjenim napisom razločno v marmor vklesano posvetilo I. V. Stalinu) videti lepa in velika, skratka ogromna. Naslednje mesto, kjer sva se s Francljem ustavila je bilo Poznanj, tipičen kraj, kjer se iz arhitektonskega vidika bije staro z novim. Tu sva obiskala študentski dom (komfort udobnejši kot pn nas, kopalnica na štiri stanovalce - dojenčki v vsaki drugi sobi), visoko ekonomsko šolo, študentski servis, študentske organizacije, zabavne in kulturne prireditve. Nasploh pa sva po Francijevi sodbi imela veliko srečo, da sva v tak kraj zašla ravno v času, ko se je tod mudil tudi bolgarski voditelj Živkov. Ob tej priložnosti so mesto okrasili s tisoči in tisoči majhnih zastavic, pa z dolgimi dvajsetmetrskimi zastavami (vzdolž vse višine stavbe), številnimi panoji, s parolami, kijih tudi sicer, podobno kot zadnje čase v Zagrebu nikjer ne manjka; nekatere so za nas morebiti nekoliko zastarele, druge pa bi utegnile biti še .kako sodobne! Prepričan sem, da sva imela enkratno priložnost, ker so naju prijazni gostitelji povabili tudi na uradni sestanek (sabranje pilotof) - skupščino turističnih vodičev. Na sestanku, kije trajal uro in pol, kjer nisem razumel skoraj stavka je ves čas govori samo predsednik, prisotni mu niso prav nič ugovarjali, tudi spraševali ga niso veliko. (Ob prihodu v domovino se mi je na prvem sestanku kar stožilo po Poljski). V protokol gostiteljev je sodila tudi organizacija izleta na deželo (končal seje tragično - vprometni nesreči smo povsem razbili avto) in takrat sem ugotovil, da je prebivalstvo na Poljskem skoncentrirano zlasti v mestih, da je življenje na vasi precej revnejše od tistega v večjih naseljih, da pa je terpu navkljub tudi podeželje precej razvito, saj je bilo mogoče videti polno sodobnih strojev, ponekod lepe. velike hiše -samo avtomobilov ni bilo. Družbeni standard je torej visok, osebni pa nizek. Ne vsakdanje presenečenje, ki nas je čakalo na Poljskem pa so bile Poljakinje. Pristopne, prijazne in zlasti zelo lepe predstavljajo enkratni okras sicer hladnih poljskih mest. Značilno zanje je gotovo izredno izostren okus za privlačnost — torej ni neobičajno, da smo dišali pritožbe fantov češ, da dekleta preveč porabijo, da hočejo biti lepe m moderne za vsako ceno . .„Kot imajo mladi ljudje na Poljskem posluh za sodobnost in modo, tudi z zabavnimi prireditvami ne skoparijo. V poznanškem študentskem domu smo imeli priložnost prisostvovati plesu, ki se ni v ničemer razlikoval od naših - tudi po repertoarju. Študentski plesni ansambel prireja ob sredah in sobotah v posebni „kulturni dvorani" študentskega doma kvalitetne plese, ki tako postajajo prijetno zbirališče mladih in razvedrilo, ki ga v Mariboru še pogrešamo. Jasna Zbašnik Smrt z lasuljo Na koncu popotovanja sem se naposled namenil v Oswiecim (Auschwitz) kjer so mi nacistični razbojnikipobili staro mater in dve teti ter jih sežgali v krematoriju. Torej še je spodobilo, da sem pred vhodom v taborišče, kjer je zloglasno zapisano „Die Arbeit macht frei" pljunil pred nekoč neprehodno ograjo in tako na simboličen način pokazal prezir do fašističnih barab. O gnusu onkraj ograje sedaj ne bi govoril - z dvema, tremi stavki strahot ni mogoče popisati! Zaradi tega me vse bolj razkačijo puhla mnenja nekaterih mladih zaplotnikov, ki si drznejo istovetiti epopejo partizanstva s kavbojščino .. . Samo teden dni bi jih poslal na Osvviecimske pograde! Temeljna preokupacija komunistov v študentski organizaciji je bila v preteklem obdobju usmerjena predvsem v izoblikovanje programskih izhodišč in programa dela, v njeno reorganizacijo na osnovi sklepov III. konference ZKJ in v vključevanje ter angažiranje širšega kroga študentov v njeno dejavnost. Študentska organizacija je s sprejemom programskih izhodišč, temelječih na programu ZKJ, izpolnila vrzel v dosedanjem organiziranju. S tem so bili zavrnjeni razni liberalistični koncepti, ki so poudarjali potrebo po ohranitvi principa spontanosti študentskega gibanja. / / To se je praktično pokazalo v tem, da je študentska organizacija sprejela sklep o organiziranosti, ni pa imela svojega programa ali vsaj programskih izhodišč. S tem se je zmanjšala njena funkcija družbenopolitične organizacije, na tej osnovi pa so nastala tudi številna nasprotja med Zvezo mladine in študentsko organizacijo. Ob teh razpravah in ob oblikovanju dopolnitve statuta, zlasti v obdobju priprav na III. konferenco ZKJ, se je jasno pokazalo, da jasna ■dejno-politična orientacija dejavnosti študentske organizacije vzpodbuja organizacijsko in programsko povezavo z drugimi deli mladinej predvsem z mladimi delavci, to pa ne negira organiziranja in povezovanja študentov na osnovi specifičnih interesov v okviru visokošolskih zavodov in republike. S tako povezavo se bo krepila solidarnost in pri študentih zavest o delavcu — intelektualcu. Proces zbliževanja študentov z drugo mladino seje pričel že med pripravo III. konference ZKJ, v okviru katere so komunisti na visokošolskih zavodih dali pomemben vsebinski prispevek, ki je pripomogel k ustvarjanju pogojev za njeno uspešno delo. Komunisti v izvršnem odboru Skupnosti študentov VZM in predsedstva Zveze mladine v Mariboru so na osnovi principov, ki jih je sprejela III. konferenca ZKJ in ki so nakazani tudi Aktivnost komunistov v skupnosti študentov v nekaterih drugih dokumentih ZK, sindikata in SZDL ter tudi na osnovi ugotovitve komiteja konference ZK VZM, izdelali organizacijsko in vsebinsko platformo organiziranja in organizacije v Mariboru; skupno s predstavniki predsedstva ZMS in ljubljanskimi študenti pa isto na nivoju republike. Rezultat teh prizadevanj je skorajšnja konferenca mladih o izobraževanju, ki jo bosta sklicala občinska konferenca ZMS Maribor in izvršni odbor Skupnosti študentov VZM Maribor. Organizacijska struktura bo zagotovila povezavo v dveh smereh-vertikalno od oddelkov na visokošolskih zavodih do republike, na vseh nivojih pa horizontalno z drugimi deli mladine. Zlasti komunisti v osnovnih organizacijah, tako učitelji kot študentje se bodo morali bo(j posvetiti študentski problematiki in zagotoviti aktivizacijo študentske skupnosti z namenom, da le-ta na šolah in ztinaj njih postane odločilnejši dejavnik. Angažirati se je potrebno predvsem na nivoju oddelkov, saj je jasno, da so le-ti najbolj v središču dogajanj in s tem najbliže problemom in možnostim njihovega reševanja. Aktiv komunistov — članov v vodstvenih telesih v študentski skupnosti in samoupravnih organih je bil ustanovljen z namenom, da se v posameznih primerih ob pomembnem družbenem dogajanju v naši domovini ali zunaj nje komunisti v vodilnih študentskih organih takoj informirajo o bistvu dogajanja ter se skupno dogovarjajo in načrtujejo akcijo. Tako preprečijo hitro sirjenje različnih netočnih informacij med študentsko populacijo. Aktiv je v svojem delovanju to osnovno vlogo izpolnif. Želja po koordinaciji m poenotenju akcije, da bi dosegli večji učmek, je bila močnejša od posamičnih interesov, to pa je bistveno pripomoglo, da je aktiv postal oblika, v kateri skupno načrtujemo temeljno prizadevanje komunistov — študentov in tako odločilno prispevamo k ustvarjanju akcijske in idejne enotnosti v zvezi komunistov. Ena izmed nalog tega aktiva in sekretariatov OO Z K bo prav gotovo usmeritev dejavnosti izvršnega odbora Skupnosti študentov na visokošolskih zavodih v Mariboru in po šolah v aktivizacijo sirse množice študentov. V tem času se je namreč pokazalo, da delovanja izvršnega odbora navznoter ni bilo dovolj čutiti. Študentski list Katedra je zelo jjomemben medij družbene komunikativnosti in političnega osveščanja študentov. Svojega vpliva zveza komunistov ne uveljavlja kot institucija, ampak z neposrednim delom pri angažiranju komunistov in vseh drugih napredno mislečih študentov. Komisija za družbeno-politične odnose in idejno-politične probleme je skupno s komunisti iz uredniškega odbora in izvršnega odbora skupnosti študentov dvakrat razpravljala o konceptu in vsebinski ter organizacijski realizaciji Katedre. Pri obravnavi koncepta je bilo soglasno sprejeto Stališče, da se naj nadaljuje kontinuiteta idejne usmerjenosti lista, to pomeni, da delovanje Katedre še vedno izhaja iz marksističnih pozicij, s svojo vsebinsko orientacijo pa se bori za uresničitev samoupravnega socializma. V Katedri so se pojavljale nedoslednosti; ni pa nujno, da so bile storjene zavestno. Veliko krivde je_ v neznanju, neizkušenosti in v ne dovolj premišljenih in pretehtanih člankih. V uredniškem odboru Katedre nastaja v zadnjem času problem kadrov, to je odraz slabe kadrovske politike skozi vse leto. V kratkem se bo pojavilo vprašanje novega odgovornega in glavnega urednika lista, vendar še ni nobenega evidentiranega kandidata. To je problem, ki v nobenem primeru ne sme mimo vrst zveze komunistov. V veliki meri bo h kvaliteti lista pripomogel izdajateljski svet Katedre, ki se mora v najkrajšem času sestati. ' Zveza komunistov se mora odslej bo(j zanimati za delo KUD Študent. Čeprav se tu zbirajo študentje po svojih posebnih interesih, pa kot relativno velika skupina, ki razmišlja, posegajo iz področja svojega delovanja. Zato se morajo komunisti posebej angažirati za usmerjanje te dejavnosti; v celoti pa je možno idejno-politično usmerjanje in osveščanje. V aktivu komunistov, ki v društvu deluje, je čutiti veliko volje do dela in kritičnega sprejemanja sugestij, kijih prenašajo med druge člane društva. Milan Kerkez Tokrat predstavljamo odlomek iz razprave Socialna in ideološka gibanja, avtorja Maxima Rodinsona, ki je bila objavljena v Ideiah št. 2-3, letnik IV. J ’ I Socialna in ideološka gibanja Maxime Rodinson: Pojem ,.gibanje" sicer težko in počasi, vendar zagotovo, dobiva svoj prostor v sociologiji. Kaže da to najbolje potijujejo številne raziskave in usmerjenost teoretikov na to področje. Verjetno je to koristno. Ta koncept povezuje pojma grupiranje in ideologija. Razumljivo je, da je grupiranje prežeto z neko ideologijo ter tako vključuje dinamiko. Očitno sociloške kakor tudi ideološke teorije grupiranja ta dejstva ne izključujejo. Vendar ni brez koristi, če te značilnosti poudarimo takoj v začetku ter tako določimo katergorijo, katere vloga v družbeno-zgodovinski dinamiki je—vsaj na začetku-primarna. ... Vsi sociologi in socialni psihologi so-eksplicitno ali impoicitno—prišli do tega, da v to široko kategorijo (gibanje!) uvrščajo vsa „gibanja", ki žele nekaj spremeniti v družbi pa tudi tista, ki nasprotujejo temu namenu. Dozdeva se mi, daje najmanj, kar je potrebno, razlikovati gibanja, ki žele spremeniti celotno družbo in tista gibanja, ki imajo za cilj spremeniti samo neki bolj ali manj umetno izločen element te celote. Na primer, v naših družbah: legalni ali družbeni položaj žensk, odvzemanje stimulansa (alkoholizma), odpor proti napadu na ureditev (smrtna kazen) itd. V nekem sporočilu za kolokvij leta 1961 (natisnjeno 1962), sem predložil jasen koncept. Dal sem mu zapleten naziv „borbena ideološka gibanja z začasnim družbenopolitičnim programom in s. Vsakokrat kadar dobimo v roke gradivo polno statistik, se najprej zgrozimo, potem pa ga odložimo v zadnji predal, ker so nam številke že od nekdaj odvratne. Tem bolj, ker se nikoli nismo preveč ukvarjali z matematiko in statistiko in zato kaj neradi obujamo neprijetne spomine. Prav takšna usoda bi skoraj doletela tudi letno poročilo svetovne banke za obnovo in razvoj. To so tiste odvratne statistike, ki sem jih v uvodu omenila. Potem pa sem se spomnila, da smo vendarle še država v razvoju in da tudi kdaj pa Razmišljanja ob poročilu svetovne banke za obnovo m razvoj IRENA KNEHTL kdaj poprosimo za pomoč svetovno banko. Ko sem pozneje prebirala poročilo, se mi je zdelo, da ne bi bilo tako odveč razmisliti o teh statistikah, ki v tem primeru niso tako pomembne kot mislimo. Svetovna'banka za obnovo in razvoj je prispevala kot pomoč za razvoj skupno 3.555 milijonov dolarjev, in sicer od začetka letošnjega leta. pa do konca junija 1973. Ta številka je višja kot kadarkoli prej. Pomeni tudi izpolnitev cilja, ki si ga je banka zastavila pred petimi leti; da naj bi dajala dvakrat toliko pomoči kot v letih 1969-1973. Takšno ekspanzijo aktivnosti v letu 1973 je spremljala zagotovitev učinkovitejšega prispevka svetovne banke h gospodarskemu in socialnemu razvoju njenih članic — dežel v razvoju. Posebno pozornost je posvečala izboljšanju življenja totalnimi cilji11. Proučil sem prejšnja posvetovanja, da bi lahko določil realno kategorijo, ki sem jo skušal uokviriti. Ne vem, ali je v tistem trenutku pritegnil mojo pozornost koncept „socialnega gibanja11. Kakorkoli že, o tem sem imel nekakšno predstavo, vendar sem verjetno sodil, da je to bilo daleč od tistega, kar sem hotel označiti. Knjigi Alaina Turama in Guya Rochera se še nista pojavili. Preden sem se lotil določanja tega tipa gibanja (Verein, Anstalt itd., v tipologiji Maxa Webra). Pokazal sem, da so bili nezadostni kot sredstvo za določanje stvarnosti, na katero sem meril. Verjamem, da je koristno na tem mestu ponoviti definicijo, ki sem jo takrat postavil za svoja „borbena ideološka gibanja11, še posebej zavoljo tega, ker je moje sporočilo bilo objavljeno v Alktih sestanka o muslimanski sociologiji ter tako verjetno ni pritegnilo pozornosti večine sociologov (de ekstranea reagitur, non legitur). Takole sem videl značilnost teh gibanj: 1. Ideologija (v širšem pomenu) „utopičnega tipa11, na katero člani gibanja izrecno pristajajo; daje odgovore na določeno število fundamentalnih vprašanj o položaju in vlogi človeka v svetu, o naravi sveta in družbe; ti „ideološki principi11 se osnujejo na priporočenih in predpisanih direktivah; niso „čisti11 (kot solahko kje drugje), vendar so cenjeni kot del dinamičnega sistema, v katerem vsi elementi sodelujejo v igri (od tukaj izvira njihova vrednost integracije, ki jo je poudaril Montgomery Watt). Ta ideologija je pravzaprav totalna, s svojimi direktivami in stališči si prizadeva pokriti vsa področja privatnega in družbenega življenja; čestokrat je izražena v zbornikih-odprtih ali zaprtih-tekstih, ki usmerjajo in imajo svet ali quasi svet pomen; v primeru zmage gibanja preide delno ali v celoti iz „utopičnega11 v „ideološki11 aspekt. 2. Začasno zamišljeni program, katerega cilj je praktična uporaba ideoloških principov imperativno ugotavljanje, na čim širši predvsem v najrevnejših deželah. Saj ne moremo mimo tega, da igra banka precejšnjo vlogo pri razvoju, pri tem pa se zavedamo dejstva, da velik del pomoči za razvoj mobilizirajo prav dežele v razvoju. Banka se je trudila in posvetila pozornost tistim deželam, ki imajo narodni dohodek na prebivalca 120 ah manj dolarjev in tistim, ki jih je generalna skupščina Združenih narodov označila kot najmanj razvite. Dežel z narodnim dohodkom nad 250 dolarjev je bilo manj kot 10%, več kot polovico kreditov pa je v zadnjih letih dajala za poljedeljstvo in izobraževanje. Odločitev svetovne banke, da nadaljuje s takšno politiko, je izrednega pomena, saj pomeni pozornost revnim deželam, manj razvitim in dajanje kreditov tistim področjem, ki imajo direktni vpliv na prebivalstvo dežel v razvoju. Ekspanzija aktivnosti svetovne banke v letu 1973 je bila v nasprotju z ekonomskim razvojem dežel v razvoju, seveda, če gledamo z globalnih ekonomskih pogojev. Preliminarni pokazovalci kažejo, da se je proizvodnja in dohodek v teh deželah, če jih primerjamo4 z letom 1960, dvakrat povečala. Če pogledamo vse dežele v razvoju, pa je ta skupni porast samo v letu 1972 6 %. Vendar lahko to razložimo tudi drugače: splošna porast je neprimerni indeks za primerjanje, upoštevajoč probleme razvoja vsake od teh dežel in ljudi, ki tam živijo. Verjetno ima skoraj milijarda ljudi v razvijajočem se svetu letni dohodek na prebivalca manj kot 100 dolarjev, od teh prejme 300 milijonov ljudi manj kot polovico tega zneska. Samo približno 130 milijonov Indijcev je v tej prvi kategoriji. Ob pričetku zadnjega petletnega obdobja sije svetovna banka zastavila predvsem naslednje cilje: - podvojiti kreditiranje (skupni porast 128 %) - potrojiti kreditiranje Afriki (porast 214 %) - podvojiti kreditiranje Latinski Ameriki (porast 128 %) - štirikrat povečati kreditiranje poljedelstvu (porast 317-%) - potrojiti sredstva za izobraževanje (porast 362 %). Ob tem raste kreditiranje najrevnejšim deželam hitreje kot celotno skupno kreditiranje. družbeni Osnovi; pravila družabnega življenja, ki jih ti principi priporočajo oziroma zahtevajo; začasni program sledi določeni strategiji in taktiki, da bi dosegel svoj cilj in — ko ga doseže — sledi strategiji in taktiki, ki naj ohranita in stabilizirata ter razširita državo, za katero gre. Takrat se bo boril proti silam sovražnega gibanja, pri tem pa uporabljal navedene principe kolikoT se le da. 3. Strukturirana organizacija najpogosteje pomeni, da obstaja vrhovno vodstvo (pogosto z enim edinim karazmatskim voditeljem), da obstaja sloj hierarhiziranih funkcionarjev in sloj ideologov. 4. Dejavnosti, obredi in simboli, ki manifestirajo privrženost gibanju in njegovi enotnosti. Mislim, da stvarnost potrjuje, da ta model „borbenega ideološkeg^Kiustreza družbeni stvarnosti. Do tega spoznanja sem prišel samostojno, čeprav so k temu težili številni raziskovalci in čeprav so morali težiti k temu spoznanju tudi drugi. Neodvisno od raziskovanj Alaina Toreana sta dva raziskovalca, usmerjena v zgodovino religij, poudarila pojem gibanja — in to v ožjem pomenu, kot je to storil Touraine. V tako definiran pojem gibanja sta vključila zgodovinska dejstva, ki so v tem primeru imela največji pomen ... Odrekam se sholastičnim interpretacijam teh kategorij, zato sem tudi raziskoval v drugi smeri. Drži, da so mnogi sociologi, ko so „čistili11 določene kategorije, pogosto pozabili na njihove povezave z bistvenimi silami, ki so gibalo družbene dinamike. Verjamem, da zgoraj navedene kategorije ustrezajo stvarnosti. Ideje in družbena gibanja lahko v najrazličnejših tipih struktur in situacij vključijo vase omejeno število „tipov11, ki so povezani z naravo teh struktur in situacij, vendar preko zapletenih razmerij, ki jih ne moremo iz tega „reducirati11 z enakoznačno enostavnostjo. Ti tipi grup, gibanj in sistemov idej so osnovni releji za prenašanje prvobitnih impulzov in pritiskov iz „same narave stvari11 na kompleksnost družbene strukture in dinamike. Nič manj pomembna, kot je aktivnost svetovne banke nasploh, je njeno gledanje na sam proces razvoja. Pri tem daje posebno pozornost socialnim vidikom gospodarske rasti, upoštevajoč prebivalstvo, zaposlenost, delitev dohodka, zdravstvo, vpliv okolja. Financira študije, ki se ukvarjajo s proučevanjem narodnega gospodarstva ali določenimi področji gospodarstva. Takšno spremenjeno gledanje je pripeljalo do različnih aktivnosti banke na trgu. To je razvidno iz tega, ker daje prioriteto študijam z drugih področij, ne le prebivalstvu in načrtovanju, ampak tudi tistim, kjer je poudarek na novostih in takih projektih, ki vplivajo na razširitev dobrin za razvoj med najrevnejšimi deželami. - Ko je banka pred nekaj leti pričela s pomočjo pri izobraževanju, se je njena aktivnost osredotočila predvsem na dve področji: tehnično izobraževanje in šolanje. Drugo je bilo splošno srednješolsko izobraževanje. Ostale projekte je financirala le, v izjemnih primerih. Z leti pa si je banka nabrala več izkušenj in porazdelila aktivnost. Pred nekaj leti se je odločila, da razširi ta svoj pristop in da predvsem prioriteto takšnim projektom, ki proučujejo celotni izobraževalni sistem in pa takšnim, ki bi mogli imeti dolgoročnejši pomen za gospodarski razvoj. Zavedajoč se problema kot je načrtovanje prebivalstva, daje pomoč le deželam, ki se zavedajo posledic hitre rasti prebivalstva in so pripravljene tudi same nekaj za to storiti. V letu 1969 je pričela tudi direktno posojati sredstva za pospeševanje turizma, ko je spožnala pomembnost prispevka, ki ga lahko daje turizem številnim deželam v razvoju in prispeva k razvoju manj razvitih dežel. Cisto nov vidik aktivnosti svetovne banke je financiranje študij za zaščito okolja. Glavni poudarek je zaustaviti onesnaženje okolja, zaščita zdravja ljudi, zmanjšanje onesnaževanja vode in zraka. Pa naj zdaj še kdo reče, da so statistike suhoparne? Vir: World Bank Annual Report 1973 Novembersko portoroško posvetovanje o organiziranju in upravljanju podjetij povezanih v temeljne organizacije združenega dela, ki ga je organizirala visoka ekonomsko komercialna šola iz Maribora, je — po mnenju udeležencev — v celoti izpolnilo postavljene cilje. Tem prej, ker v času, ko mrzlično prilagajamo samoupravno organiziranje organizacij združenega dela revolucionarnim iniciativam delavskega razreda, potrebujemo jasno teoretično opredelitev zamisli o temeljni organizaciji združenega dela. Te pa nikakor ne moremo slepo zagovarjati, ne da bi poznali uporabnost tipa organizacije v praksi. TOZD je temeljna oblika združenega dela, ki naj zagotovi delavcu maksimalne možnosti za angažiranje pri upravljanju in odločanju. Pri odločanju naj sodelujejo vsi, ali vsaj večina. Večina, ki je pripravljena odločati in ki ima možnosti za to. Možnosti pa si nov produkcijski odnos Ob posvetovanju ustvarja tudi sama po zakonodajni, demokratični poti, v kateri naj bodo po delegatskem principu dane možnosti vsem članom določene skupine, (z mikro vidika) da si ustvarijo prepotrebno znanje, brez katerega samoupravljanje ne more funkcionirati kot dominanten produkcijski odnos. Sedanje razmere v delovnih organizacijah še niso takšne, da bi bilo mogoče govoriti o resničnem demokratičnem samoupravnem odločanju. Proizvajalci še nimajo možnosti, da bi uresničili dominanten vpliv na odločanje, bodisi zaradi neustrezne strokovne izobrazbe, kulturne ravni, bodisi zaradi številnih ovir, ki jih predstavljajo tehnokratske in birokratske strukture. TOZD je temeljna oblika združenega dela in je osnova, na kateri raste samoupravna zgradba jugoslovanske družbe. Proces organizacije in integracije poteka od spodaj navzgor; ustreza torej temeljnim zahtevam in pravicam delavcev. Že do sedaj smo si prizadevali, da bi sredstva družbene akumulacije prišla pod kar se da neposredno kontrolo delavcev oziroma njihovih samoupravnih organov. Vendar je to povzročilo koncentracijo in centralizacijo sredstev družbene akumulacije v rokah manjših skupin, kar je seveda dalo vzpodbudo za razplet številnih problemov, tako ekonomskih, političnih in socialnih. Danes se zavzemamo, tako kot'ustavni amandmaji, za to, da delavec dejansko postane temeljni subjekt samoupravnih pravic in dolžnosti. Z družbenimi sredstvi delavci pridobivajo dohodek in o njem tudi odločajo, sočasno pa jim pripada - v skladu z načelom delitve po vloženem živem in minulem delu - osebni dohodek in del dofiodka za zadovoljevanje skupnih potreb. Delegatsko načelo omogoča, da se delavci udeležujejo odločanja v organizaciji združenega dela, pa tudi v vseh višjih asociacijah. TOZD ne sme pomeniti atomizacije in izolacije delavca, dati morajo le osnovo za nadaljnje povezovanje. Zavedati se moramo tudi, da organiziranje TOZD, tako kot si jih zamišlja nova ustava, mnogo pomeni tudi z ekonomskega stališča. Prizadevamo si, da bi učinkovito gospodarili. Sočasno je jasno, da lahko delavčevo ustvarjalno sposobnost najustrezneje sprostimo v socialistični, še posebej samoupravni družbeni ureditvi. Zato TOZD ni le enodnevna politična muha, ampak radikalna možnost za doseganje boljših ekonomskih rezultatov ob istočasnem demokratičnem angažiranju delavcev pri vseh pomembnih odločitvah. Pojavlja se seveda vprašanje, ali naša razvojna stopnja to dovoljuje. Bolj kot kadarkoli doslej moramo razviti izobraževalni sistem, izredni študij, razvejati moramo osnovnošolsko izobraževanje, organizirati permanentno izobraževanje. Zlasti osnovnošolsko izobraževanje, povezano s permanentnim študijem, se mi zdi odločilno v sedanji fazi razvoja jugoslovanske družbe. Ker je veliko delavcev zaradi pomanjkljive izobrazbe odvrnjeno od odločanja, lahko prav v tem handicapu iščemo odgovor na vprašanje, zakaj do sedaj ni bilo tako, kot si to zamišljamo v prihodnosti. Tudi če odgovorimo na to vprašanje, vseh vprašanj še vedno ne bomo izčrpali. Močno je še zakoreninjeno.mišljenje, da je treba vse urejati z zakonodajo, da so pogoji za samoupravno sporazumevanje minimalni, da integracijski procesi dajejo nove možnosti monopolom itd. Vendar ldjuč do uspeha nosi delavski razred. Če bomo uveljavljali pravice, ki nam jih daje nova ustava v vsakdanjem odločanju, bo le-ta dosegla namen. Pravimo, da gre za vsebinske spremembe. Vendar bo tudi človek, ki jih bo izvedel — prerojen. Dušan Zbašnik DAVORIN KRAČUN RAZNOSMERNA RAZMIŠLJANJA O PROBLEMATIKI TOZD DELNO VZPODBUJENA TUDI Z NEDAVNIM PORTOROŠKIM (VEKŠ) POSVETOVANJEM V sedanjem trenutku je od uvedbe novega pojma TOZD minilo že precej časa, vsekakor dovolj, da je ta pojem vrasel v današnje predstave o samoupravnih produkcijskih odnosih v socialističnem razvoju. Osvojila ga je ne le politična, temveč tudi poslovna terminologija. Da ali ne TOZD ni več vprašanje, pač pa postaja vse bolj predmet zanimanja optimizacija ekonosmke učinkovitosti in realizacija resničnih svobodnih samoupravnih odnosov znotraj TOZD in med TOZD. injanje TOZD v svojem bistvu pomeni uzakonjanje )dukciis' SMISEL Uzakonja novega produkcijskega odnosa, ki naj bi nadomestil nekatere še preostale elemente kapitalisičnih produkcijskih odnosov pri nas, vključno s kategorijo podjetja. V čem je izvirni smisel pojma podjetja? Gre za neke vrste podvig, ko se imetnik denarnih sredstev odloči, da se bo z njimi lotil takšne dejavnosti, ki bo v končni konsekvenci prinesla’ povečanje mase teh sredstev. Na ustreznih trgih nabavi sredstva za delo, predmete dela in delovno silo, nakar po združitvi teh faktorjev dobljeni izdelek ali storitev na trgu proda. Podjetnik se izkaže z akcijo in s tveganjem in je edini subjekt procesa. Pri tem ni bistveno, kdo ali kaj je ta podjetnik. V socialističnem razvoju se nato pojavi država kot izključni podjetnik, ki v vedno večji meri tudi subjektivizira delovno silo. Ne glede na to, daje delovna sila vedno bolj vključena v upravljanje, je vedno bolj subjekt celotnega procesa, pa je jasno, da delovni človek še vedno prodaja svoje delo, v zameno pa mu je omogočena materialna eksistenca v skladu s kvaliteto njegovega dela in s tem tudi delež v upravljanju. Kdor koli pač je konkretni podjetnik ODŠLA k. (država, družba, kolektiv), od delavca kupuje delovno silo in z njo razpolaga, pri čemer je od demokratičnosti odnosov odvisen delni vpliv delavca (preko upravljanja oz. samoupravljanja) na svojo delovno silo in produkte svojega dela. Ostane torej še vedno neke vrste tržni odnos, razpolaganje z ljudmi, pa čeprav v njihovem imenu. Uvedba TOZD formalno preneha z najemniškim principom. Odslej delovni ljudje naj ne bi prodajah svojega dela nekemu podjetniku, temveč naj bi z drugimi delovnimi ljudmi svoje delo združevali v TOZD in razpolagah z rezultati svojega dela. Namesto prodaje dela torej svobodno združevanje dela. Glede na skupne interese vseh delavcev TOZD pa se potem le-te povezujejo, kot jim pač narekujejo družbeni in njih ekonomski interesi. Lahko se združijo v podjetje ah podobno OZD, lahko pa sklepajo tudi drugačne zveze, iz katerih naj rezultira maksimalna korist pri minimalnih vlaganjih. To torej pomeni, da bo kategorija podjetja z njej imanentnimi produkcijskimi odnosi presežena, z njo pa tudi stari tržni odnosi do delovne sile in prodaje dela. Upravljanje z ljudmi bo prepustilo svoje mesto upravljanju združenih delovnih ljudi s produkcijskimi sredstvi. Podjetje ni več ena osnovnih enot narodnega gospodarstva, temveč le ena izmed možnosti x združevanja TOZD med mnogimi drugimi možnostmi. Kot tako torej ugotavljamo vizijo, ki jo vsklajajo ustavna določila. Zavedati pa se moramo, da usklajeni odnos ne pomeni tudi dejanskega odnosa, in da je v dejanskem razvoju možno pričakovati še bistvene odklone. Gre predvsem za problem zaostajanja produkcijskih sil za produkcijskimi odnosi, zato čaka vso našo družbo še močan napor v razvoju bližnje prihodnosti obvladati vse objektivno pogojene, pa tudi subjektivne odpore, ki po svoji nujnosti zaželjeni razvoj ovirajo. Subjektivne odpore je mogoče v precejšnji meri odpraviti z disciplino in pravnimi ukrepi, medtem ko zahtevajo objektivni odpori obvladovanje zakonitosti družbenega in ekonomskega razvoja. Po svojem družbeno ekonomskem bistvu nosijo TOZD v sebi principe razvitih samoupravnih socialističnih produkcijskih odnosov. Prav tako pa je mogoče, da zaradi samega načina organiziranja v njih in med njimi lahko pride do konkretnega uresničevanja bolj demokratičnih (v samoupravnem smislu) odnosov med delovnimi ljudmi, povezanimi .v TOZD. Čim manjša je namreč organizacijska tvorba in čim homogenejše je njeno delo in zaradi tega tudi notranja struktura, tem bolj enotni in skupni so logično tudi interesi ljudi v njej. Ekonomska nujnost zahteva soncem ponekod večje, drugod manjše organizacijske enote, narava dela pa ponekod bolj, drugje manj homogeno strukturo. Zaradi tega so bile (in so še) v naši stvarnosti ogromne in bistvene razlike med razvitostjo samoupravnih odnosov v različnih organizacijah. Ostvaritev duha združenega dela in TOŽD nudi možnost za ureditev tudi tega problema. Posamezna TOZD je, če že ne majhna, pa vsaj homogena združba, zato so bolj enotni tudi temeljni interesi delovnih ljudi v njej. Zato delovnim ljudem nudi TOZD realno jamstvo za kar se da v večji meri uveljavljene njihove interese. Ker zahteva to objektivna nujnost (trg, narhva dela), se TOZD povezuje v višje organizacijske tvorbe. Bistvenega pomena pri tem pa je, da so tudi v integracijah osnovni interesi delovnih ljudi organizirano predočeni, da gre za dogovor med enakimi znotraj integracije in da ima TOZD kot organizirana oblika temeljnih interesov tudi vse možnosti za to, da jih dejansko uresniči. Prav tako lahko TOZD, ki je praviloma potencialno ekonomsko zaokrožena celota, sama ureja intenzivnost povezave v integracijsko tvorbo. Vidimo torej, da je cel splet samoupravnih odnosov v življenju gospodarskih integracij odvisen predvsem od uresničevanja pravic delovnih ljudi v TOZD sami. Da pa bomo to lahko dejansko uresničili, je nujno usposobiti delovne ljudi za odločanje (pomen izobrazbe) in s primerno organizacijsko strukturo, formiranjem delovnih skupin in življenjskimi samoupravnimi organi prilagoditi proces odločanja interesom in možnostim delavcev v konkretni organizaciji. UČINKOVITOST Povezovanje ljudi v TOZD ima izrazito delovni, produkcijski (v najširšem smislu) značaj. Zato ne smemo zanemariti vprašanja, kako takšen način povezovanja ustreza racionalni izkoriščenosti delovnega potenciala znotraj organizacije in možnosti optimalne realizacije svojega dela z vključevanjem v zunanje gospodarske tokove. Gre tudi za vprašanje, ah je treba za višjo raven samoupravnih odnosov (ta višja raven samoupravnih odnosov je v sistemu TOZD nesporna) plačati ceno nižje ekonomičnosti, ali pa že tak sistem sam vsebuje poleg samoupravnih ljudi določene nesporne ekonomske prednosti. Nesporno in znanstveno utemeljeno je dejstvo, da višja raven demokratičnosti (v nekih smotrnih mejah seveda) odnosov vodi do povečanja produktivnosti. Tega spoznanja se s pridom poslužujejo na Zahodu in ga skušajo čim bolje izkoritisti z raznimi human—veations modeli in s participacijo. Pri tem pa je cilj le povečanje produktivnosti, kar pač. vodi do temeljnega motiva kapitalističnega gospodarjenja, čeprav ne zanikam dolgoročne možnosti, da bodo te oblike presegle svojo temeljno bistvo in vodile do nove kvalitete. Pri nas pa gre pri vprašanjih vedno večje demokratičnosti upravljanja za temeljne cilje družbenega razvoja, zato tudi pri uvajanju TOZD produktivnost ne more biti izključen motiv, čeprav je mogoče doseči tudi tu ugodne rezultate. Cilj so boljši družbeni odnosi, pa čeprav bi bilo treba zanje tudi žrtvovati del ekonomske učinkovitosti. Glede kategorij ekonomske učinkovitosti (produktivnost, ekonomičnost, rentabilnost) pa to: načelo TOZD nudi za njih izboljšanje tako pozitivne kot tudi negativne možnosti. Odvisno je od konkretnih rešitev. Možnosti za ugodne ekonomske rezultate je veliko, pa četudi začnemo pri povečanju produktivnosti zaradi večje demokratičnosti. Na narodnogospodarsko strukturo delujejo TOZD v principu dvojno: najprej gre za povečanje števila osnovnih gospodarskih cehe, zaradi njihove prožnosti in številnih možnosti povezovanja pa je treba računati tudi z močnimi integracijskimi procesi. Povečanja števila gospodarskih subjektov utegne tržni razvoj pripeljati za korak bližje popolni konkurenci. Interesi teh celic in možnosti povezovanja pa utegnejo voditi v monopole. Od tod pa izhaja tudi obveznost jugoslovanske gospodarske politike v bližnji prihodnosti - izdelati koncepcijo protimonopolne politike. To je teoretično nesporno, celo največji zagovorniki gospodarskega liberalizma priznavajo, da se v borbi proti monopolom mora uveljaviti tudi vsa moč države. Jugoslovanska gospodarska politika torej mora v zvezi s TOZD z različnimi ukrepi pospeševati njih pozitivne lastnosti in hkrati preprečevati možne negativne odklone, predvsem monopole. Zatorej je sama ekonomska učinkovitost organiziranja gospodarstva po TOZD odvisna tudi od konkretnih gospodarskih ukrepanj. STANJE Zakonodaja nalaga ljudem iz prakse čisto konkretne obveznosti. Zato je zanje značilno, vsaj kar se tistih na odgovornih 09 o mestih tiče, da jih najbolj zanima konkretna rešitev, taka, da bo ustrezala zakonu. To je popolnoma razumljivo glede na njihov položaj, objektivno pa se v tem skriva nevarnost odklonov v praksi in je 'zato vprašanje, ah so zakoni ustrezno sankcionirali smisel družbeno-ekonomske koncepcije TOZD. Družbeno-ekonomska koncepcija je razvojno opredeljena, je logična posledica dosedanjega razvoja in nakazuje možnosti in cilje prihodnjega razvoja. Njen duh je razvojni duh, črka zakona pa učinkuje v konkretnem času in prostoru za neposrednimi in posrednimi, subjektivnimi in objektivnimi učinki. Ujemanje obeh faktorjev v skladno celoto je zelo občutljivo in omejeno. Za odgovorne ljudi iz gospodarstva je zakon objektivno pomembnejši. Zato so ti tudi na portoroškem posvetovanju postavljali precej za konkretno situacijo in formalno rešitev pomembnih vprašanj, katerih rešitev je odvisna bolj od konkretne situacije in so razvojno (v duhu same koncepcije) manj pomembna. Mnogo diskusije je bilo, med drugim, glede velikosti TOZD, položaja skupnih služb, položaja direktorjev TOZD, OZD in skupnih služb, organizacije posameznih strokovnih služb, funkcije medsebojnih odnosov med TOZD ipd. Naša sredstva informiranja skrbijo tudi za popularizacijo TOZD. Zanimivi so, recimo, prispevki v TV dnevniku, kjer verjetno naključno izbrani delavci povedo svoja mnenja o formiranju TOZD v njihovi delovni organizaciji. Osupljivo pa je pogosto mnenje, daje njihovo podjetje dobro organizirano in da bodo le zamenjali tablo (npr. podjetje Veletekstil Ljubljana, TV dne 8. 12. 1973, verjetno pa še mnogokrat in mnogo drugih). Tako javno priznanje, „da bodo zamenjali le tablo“, kaže na izrazito nepoznavanje bistva koncepcije TOZD in samoupravne socialistične koncepcije sploh. Tako mnenje, ki se (lokaj pogosto pojavlja, bi moralo biti zaskrbljujoče. Krivda bo verjetno pri strategih koncepcije in pri vseh, ki bi morah in mogli, pa niso pripomogli k splošnem družbenemu (v najširšem smislu) priznanju in osvojitvi proklamiranih razvitejših proizvodnih odnosov. Če v naši družbi želimo zavestno razvijati produkcijske odnose, ne pa čakati na njih spontani razvoj pod raznimi vplivi, potem je poleg znanstvenega pristopa nujno zamisel uveljavljati tudi s pomočjo zavesti ljudi, neposrednih proizvajalcev. Ce namreč razvitejših produkcijskih odnosov ne bodo zavestno sprejeli tisti, v čigar interesu naj bi bili in od katerih so v zadnji instanci vselej odvisni, potem koncepcija nima prihodnosti. Glede na stanje, ki vlada, bi se morali bolj opreti na zavestno izpolnjevanje interesov delovnih ljudi samih. Potem bo šele vselej in povsod duh koncepcije na svojem mestu in bo črka zakona le v pomoč. zeleni prispevek TONE CERJAK S tem sestavkom sva s kolegom Ivanom Omanom želela prikazati nekaj, kar naj bi iz vasi v prihodnosti nastalo. Znanilci sprememb so tu in te bom skušal nakratko približati bralcem Katedre. Iz ugotovitev v prvem delu sestavka izhaja, da je z industrializacijo naše domovine začelo prihajati v mesto veliko število mladih ljudi. V vasi so ostajali starejši, ki čestokrat niso imeli kdo ve kakšnega posluha za mehaniziranje, kemizacijo v kmetijski proizvodnji. Gospodarska reforma v letih 1965/66 je dala tudi mlajšim ljudem perspektivo, tudi če so ostali doma. Začela se je tekma, kdo bo imel prej in boljši stroj (traktor). Zato je v letih od 1965 do 1970 bilo opaziti potrošniško mrzlico — borbo za lažji in boljši kos kruha. Pri tem moramo povedati, da domača industrija, razen redkih izjem, ni pričakala tega trenutka ekspanzije kmetijske mehanizacije pripravljena. Ko se je pričela zavedati trenda, v katerem je kmetijstvo in zaradi konkurence kvalitetnih in relativno cenenih strojev, ki smo jih uvažali iz tujine, je začela zahtevati družbeno intervencijo (carine). S tem se je industrija zavarovala pred konkurenco iz tujine, na področju kmetijstva pa je ta ukrep izzval posledice katere bomo še dolgo čutili, namreč nenačrtno uvažanje opreme in strojev. Propadlo je delo strokovne službe, ki je opozarjala na pomembnost tipizacije, zaradi popravil in nabav rezervnih delov, propadle pa so tudi ambicije marsikaterega kmeta, ki je prodal pokvarjeni traktor, za katerega ni dobil rezervnih delov, sam pa se je „zaposlil" Trdnejši pa so preživeli začetne težave, začeli so se ozirati za priključki, ki so nujno p9trebni za primerno eksploatacijo traktorja. Pri tem so se znašli pred dvema težavama: visoka nabavna cena in iz tega izhajajoče vprašanje ekonomičnosti. Pri sosedu se je pojavil podoben problem. Našla sta skupen jezik in nabavila sta strpj skupaj, ugotovila sta, da hi res vedno tako, kot pravi star pregovor, češ da v „španoviji" še pes „crkne". Pri nabavi dragega stroja se jim je pridružilo še več novih interesentov — nastala je strojna skupnost. Sestavili so svoj statut, v njem pa so določili pravice in dolžnosti članov, namen skupnosti in podobno. Kljub novi obliki dela, pa se pridelki žal niso kdo ve kako spremenili, kajti ni dovolj delati ceneje in lažje. Za boljšo kvaliteto kmetijskih pridelkov ni dovolj le mehanizacija — nujno je potrebna tudi kemizacija, boljše in obilnejše gnojenje, boljša zaščita — stroji so nam pri tem le v pomoč. Nekako v tem času je na družbenih posestvih nastopila doba racionalizacije. Podatki o porabi umetnih gnojil nam nazorno pokažejo, kakšen je disproporc med družbenimi posestvi in zasebnimi kmečkimi gospodarstvi. Leto Družb, posestvo umet. gnojil na ha Kmetje poraba umetnih gnojil na ha 1960 686 111 1965 592 125 1967 524 135 1969 509 147 1971 574 155 Ob tem naj še poudarimo, da je to le poprečje, kajti marsikateri individualni kmetijski proizvajalec je že prešel mejo racionalnosti ne da bi se tega sploh zavedal. Pri tem bo morala pomembno vlogo odigrati tudi strokovna služba, ki sicer obstaja pri zadrugah oz. agrokombinatih. Ta služba pa žal še ni dovolj močna, kajti njen status še ni natančneje definiran, urejeno pa ni tudi financiranje. Tudi primernih strokovnjakov še ni dovolj, kajti prvi diplomant — pospeševalec je diplomiral šele, 31. marca 1972 na VAŠ v Mariboru. Strokovna služba pa ne more biti učinkovita sama po sebi, ampak mora tisti, s katerim sodeluje imeti vsaj minimalno izobrazbo v svoji stroki. Zato je bil predlog, da bi vsak kmetijski proizvajalec moral imeti vsaj poklicno šolo, s katero bi si zagotovil vsaj splošni pogled v kmetijstvo in kmetijsko tehnologijo. Nekatere strojne skupnosti (za pridelovanje koruze, pšenice) so lahko tudi zametek nove proizvajalne živinorejske skupnosti. Ta oblika sodelovanja kmetov je pri nas še povsem nova, kajti če sem pravilno obveščen je šele prva taka skupnost v Sloveniji v izgradnji, z delom pa bo predvidoma pričela v prvi polovici 1974. Kmeta sta se odločila za gradnjo skupnega hleva in pomožnih zgradb. Ob tem moramo pripomniti, da kmeta ne mislita združevati tudi zemljišč, ker je to zaradi oddaljenosti parcele od parcele nemogoče, s tem pa se razlikujeta od podobnih skupnosti v tujini, (npr. v Franciji) kjer osnujejo živinorejske skupnosti z združitvijo posestev, ki jih obdelujejo stroji, ki pa so skupna last. Za živinorejske skupnosti smo rekli, da so šele na začetku, kar pa ne moremo reči za nekatere druge. Vzemimo hmeljarske skupnosti, ki so dokaj dobro vpeljane in so si pridobile že določene izkušnje. Te se prenašajo tudi na sadjarstvo in vinogradništvo. V Krškem, v Metliki in tudi drugod pospešujejo obnovo vinogradov po sodobnih metodah in strokovnih dogajanjih. Obstajajo pa tudi vrtnarske skupnosti, ki se pogodbeno vežejo na industrijo (Eta Kamnik, Etol Celje . ..). Jasno je, da so za take preusmeritve potrebna velika finančna sredstva, torej mora biti tudi na primerni višini organizacija kreditiranja. V tujini imajo skupnosti prednosti pri najetju kreditov, imajo daljšo odplačilno dobo, pa tudi obresti so nižje. Za nas je pomembno, da pristopimo, k taki obliki stimuliranja komaj razvijajočih se proizvodnih skupnosti. Z zadnjimi zakonskimi predpisi pa je okarakteriziran tudi njihov pravni status. Vzporedno z vsem, kar je zgoraj navedeno pa bi morali razmisliti tudi o ureditvi kmetijskih zemljišč. Ta naloga izhaja iz potrebe po boljši izkoriščenosti strojev. Ob čedalje večjem številu polkmetov in vedno večjem zapuščanju kmetij, večanju neobdelanih zemljišč bo tudi nujno urediti zakupovanje zemljišč in skrb za njihovo obdelavo. Za zaključek naj navedemo, da so tu prezentirane le strnjene misli. Področje katerega sva s kolegom skušala obdelati pa je hvaležno, žal pa ne kdo ve kako znano v širši javnosti. Kulturni krogi? Razvoj celotne socialistične kulture je v samoupravni družbi pogojen z vsemi deli populacije in se zavzema za aktivno reševanje trenutne problematike in dolgoročnih razvojnih načrtov. Agnosticizem potrošniške miselnosti se poraja tedaj v tisti dvojnosti, v tistem dualizmu prepričanj, ki zatrjujejo, da je samoupravni družbeni proces nuja objektivnih dejavnikov in zategadelj upošteva človeško prakso le kot neko apriorno in splošno zgodovino, medtem ko druga prepričanja znova in znova vlivajo v objektivno realnost pomen svobode, medčloveških odnosov in šele tako ugotavljajo družbeno akcijo. Zmaga se je naselila v prva in druga prepričanja, saj so načelno lepe publice o splošnem brez posebnega, pa o posebnem brez splošnega le fraze, ki odtujujejo odgovornost od dela. Umetnost predstavlja posebno obliko družbenega dela in zahteva ves individualni napor, zato ni nič čudnega, čeprav v umetnosti - in ne v politiki! — prihaja do r.rf// Svetovnega reda ni Ne eksistira. Enako kot se posameznikova svoboda lahko uresničuje le znotraj narodne ureditve in pravzaprav le na ta način sploh lahko eksistira, je tudi eksistenca državne suverenosti možna le znotraj svetovnega reda ali urejenosti Zato je mogoče govoriti o nesporazumu, če sp nekdo - z najboljšo željo - poteguje za to, da naj narodi delno ali popolnoma odstopijo svojo suverenost tej ali drugi mednarodni instituciji; večina narodov sploh ni suverena, nima suverenosti, ki bi jo lahko odstopila. Ustrezneje izraženo: bolezen, ki teži večino narodov, ni preobilje, temveč pomanjkanje državne suverenosti Da lahko kaj podarimo, moramo nekaj imeti » c) DRUŽINA Ljudi najdemo vedno postavljene v konkretno, krepko očrtano okolje. Zato se bomo kot kuge izogibali sleherne ideje, politične, gospodarske ali družbene reforme, kjer je beseda o človeku, vendar pa brez povezave človeka s tem okoljem, ki ga pogojuje in določa. Zdaleč najvažnejši vidik človeškega окоЏа je družina. Le-ta je pracelica družbenega organizma, prva institucija, ki jo sreča na svet prihajajoči, brez katere ne more fizično preživeti Družina je tista, ki varuje rast človeškega bitja, ki družbi še ne more služiti, pravzaprav še niti zase ne more skrbeti. Družina je tudi tista, ki mu vcepi tradicijo in kulturo, ki se je v tem delu sveta, kjer seje rodil, nakopičila v nizu stoletij. Za liberalca torej pomena družine ni mogoče dovolj poudariti In vendarl/ni mogoče tajiti, da so mnogi dozdevni liberalci v preteklosti pripadali tistim, ki so največ prispevali k razpadu družine, kije tipični znak dvojne zmote: zaradi zmotnega dojemanja pojma svobode in prenapetega dojemanja pojma enakosti Vse prepogosto so liberalci pojmovali svobodo kot sistematično rahlanje vseh človeških vezi in prav posebno kot „osvobajanje" od sleherne avtoritete. Vedno znova naletimo na antagonizem med organsko in mehansko koncepcijo življenja. Nekdaj je imel liberalec pred očmi družino, ki je bila institucija z naravno rang ureditvijo, neko skupnost, kjer 90 imeli mož, oče, žena-mati, bratje in sestre in pogosto tudi strici in tete, vnuki in vnukinje vsak svojo funkcijo. Vse to je le še to je bilo podtrebno streti, kot razstavlja kemik kos organskega tkiva, tako da ostanejo le še ena drugi podobne molekule. Vsi bi naj bili enaki možje, žene, otroci, vsi bi naj igrali enake vloge, uživali enako pravico. Disciplini so se le nasmihali Takšno mišljenje utira pot drugi nezgodi ki uničuje družino: mdustrijsko in poklicno izčrpavanje poročene žene. Hišno življenje izgubi svojega protagnosista. Posledice so znane: porast števila mladinskih prestopnikov, opustošenje domačega ognjišča, ogrožene zakonske vezi - z eno besedo, omajanje družine, kije prva in najvažnejša družba celica. Pristni liberalec 9e mora opogumiti in si upati povedati ljudstvu resnice, kijih nerado sliši, ker je zavedeno. Celotno žensko gibanje zadnjih dveh, treh generacij sloni na tragičnem nesporazumu, da obstajata dve razmejani človeški vrsti, moška in ženska, medtem ko gre le za dve obliki iste vrste, ki sta po naravi določeni za različne namene in morata zato v družbenem svetu Spolnjevati različne naloge. To je, pa naj bo še tako absurdna, ideja, iz katere izhajajo feministična prizadevanja, imenovana feministična, čeprav bi * pravilneje glasilo hoministična. Ker je družina celica - mati družbe in ženska najvažnejši element družine, ni v družbeni stvarnosti nobene važnejše instance kot je družinska niati in v zdravi družbi to tudi vsi vedo, predvsem pa ženske. Smemo reči, da je naloga ženske v domačem življenjskem krogu najtvornejša naloga, ki si jo je mogoče zamisliti Če razumemo s tvorno, ustvarjalno dejavnostjo spreminjajo vrednot in energ|j, potem tej definiciji najbolj ustreza dejavnost žensek. To spreminjanje terja dokajšnjo mero duševne energije. Konec koncev je blagor dežele odvisen od vitalnosti njenih žensk, ker je od njih odvisen blagor družine, tega vrelca življenja celotnega naroda. Toda moderni svet ogroža to vitalnost s tem, da jih sili, da si same služijo kruh, kakor da so možje. Enakost spolov v vseh poklicnih, ki jo vsepovsod ocenjujejo kot napredek, je pospešilo razvoj, ki zaradi vpliva ogaltiranih in pseudoliberalnih doktrin vodi k razpršitvi družine. To je povzročalo dve med seboj povezani neprijetnosti Prvič se je skoraj podvojilo število interesentov in osirotelih gospodinjstev. Tako rastejo istočasno dohodki in izdatki gospodinjstva (sicer v najugodnejšem primeru), medtem ko neustavljivo raste množica proletarcev, ki bi hoteli postati nameščenci (to pomeni ljudje, ki jih nadomestimo, zaposlimo, torej so to delavci nameščenci, uslužbenci vsi ti izrazi govore o plačancih. Ker so službe plačane, Poleg tega obuboža tradicionalna hišna kultura in domače delo se polj in bolj tehnizira. Na kratko, dom in ognjišče izgubita svoj značaj kot mesto ustvaijanja uživanja, skupno ko so poročeni glasi - aifd famille. Obenem izgubi ženska svojo ženskost. Postaja voznik avtobusa itd., nosi možu podobno obleko, ima cigareto v ustih in slabo se prilegajočo moško baretko na nikakršni frizuri Ta ženska, ki bi lahko bUa kot ženska pristna, postaja nepristni moški, in nemirno ‘življenje, od katerega je pričakovala osvoboditev, ji prinaša.le oškodovanje in izčrpanost. Posledice tega stanja bolj neugodne sploh ne bi mogle biti Otroci morajo pogrešati toplino gnezda, živjjo na cesti kjer jim pretijo nevarnosti vseh vrst. Mladinska kriminaliteta je v industrijskih deželah, kjer tovarna absorbira ženske, zastrašujoča. Po drugi strani je res, da se ženska sprevrača v moškega. Vrnimo se zato k našemu izhodišču. Ne obstajata dve človeški vrsti, moška jn ženska; živi samo ena sama, ki se pojavlja v dveh spolih, vendar pa skupno eksistira. Bolj ko žensko sprevračamo v moškega, toliko bolj feminilni postajajo moški. In dejansko se zdi da v deželah, kjer prevladujejo možate ženske, homoseksualnost raste. Prevedel: Leo Petrovič Jezik in omika kulturnega središča KNJIGARNA, KAVARNA IN KULTURNI TISK Maribor bi želel postati univerzitetno središče. Stanje, kultura, zmožnost mesta je ena stvar; univerza kot ustanova, veljava fakultet, sloves profesorjev, efekt študija pa druga stvar. Bilo bi seveda lepo, ko bi imeli svoje ljudi svoje kapacitete. Toda univerzo določa visoka raven in veljava kapacitet. Najbrž zato še nimamo univerze. Univerza je najvišje in jo sestavljajo največji mojstri znanosti in umetnosti ter primerni slušatelji. Na univerzo morajo prihajati primerni slušatelji, torej sposobni, iznajdljivi in ustvarjalni mladi ljudje. To je vsebina in program študija. Kaj pa modus vivendl način konverzacije, intelektualne in svetovljanske navade profesorjev - mladine? Govorimo o mladini, ki bo vodila ustanove, posle, projekte, ki bo vodila in usmerjala tudi ljudi, ki bo vplivala, bogatila, osmisljevala svoje sodelavce, mogoče manj izobražene soljudi Ker smo torej Slovenci, slovenska bodoča univerza, bomo zahtevali od naših diplomirancev neko dozo kulture, omike, kajti ni vseeno, kakšni ljudje bodo dajali ton in bogatost konverzaciji in življenju, bomo izoblikovali takšne vrste osebnost, ki se bo čutila odgovorno za stanje ljudi za njihove navade in omiko. Ne bo nas motilo sedanje stanje jezikovne in konverzacijske kulture in omike, temveč bomo od vsakogar zahtevali poglobitev vase, obogatitev navad in interesov. Menda velja, da smo zapustili, prehiteli, najverjetneje pa obšli meščansko kulturo. Govorimo o socialistični osebnosti, samostojnem, ustvarjalnem in zdravem človeku. Kaj želi doseči pedagoška znanost in praksa in čemu toliko natisnjenih in prevedenih in s кгујо napisanih knjig? Zakaj kinoteka, zakaj koncert, zakaj kamere, zakaj učitelji glasbe in glasbila? Čemu geografska društva, reportažni filmi in kavarne? Zakaj hoja v planine, grajenje palač, nasaditev drevoredov, zakaj dunajski valček? Zakaj toliko vprašanj, sprašujete! V mariborskih kavarnah ni svetovnih časopisov in revij, ki so merilo sveta. Iz zakaj jih ni? Ker v Mariboru nihče ne želi brati in se seznaniti z razmerami v' Berlinu, Madridu, na Škotskem ali Argentini, ker ie tujih jezikov ne učimo zato, da bi jih tudi uporabili. Ne le, da naša in to celo visokošolska mladina ne želi brati pariških rev|j ali ameriškega geografskega vestnika - to bi naj bila po pisčevem mnenju normalna navada študirajoče mladine - tudi njena konverzacija je čisto provincialne narave. Ljudje sicer obiskujejo gledališče, da bi pa omikano govorico posnemali, vnesli mero in pravilnost v svoj jezik, to pa ne! Jasna ZbaSnik Pretep Stalna skupščina študentov mariborskih visokošolskih zavodov objavlja prosti mesti / - GLAVNEGA UREDNIKA - ODGOVORNEGA UREDNIKA študentskega lista KATEDRA. Kandidati naj bodo praviloma študentje mariborskih visokošolskih zavodov. Poznati morajo problematiko štu-dentstva, študentskih organizacij in študentskega tiska. Pričakujemo tudi konceptualne zamisli o razvoju Katedre v prihodnje. Prijave pošljite do 31. 12. 1973 na naslov: Izvršni odbor , skupnosti študentov mariborskih visokošolskih zavodov, Tyrševa 23, 62000 Maribor. Zelo smo napredni Te dni smo dobili v Mariboru (Mladinska knjiga na Partizanski cesti) prve plošče posnete v kvadrofoniji. Na njih so posnete overture Beethovna, Brahmsa in Wagncrja. Igrajo Berlinski filharmoniki pod vodstvom Herberta von Karajana. D kot delo Že vrsto let smo si študentje bolj ali manj enotno prizadevali, da študija ne bi razumeli le kot priprave za delo, ampak kot ustvarjalen in sestavni del družbene reprodukcije. Naša prizadevanja so se strnila v predlog, po katerem bi tretirali študij kot delo, študenta pa kot subjekt, ki si zagotavlja svojo materialno in socialno eksistenco s tem, da aktivno in prizadevno sodeluje v izobraževalnem, raziskovalnem in samoupravnem procesu na višjih oziroma visokih šolah. Vendar so tovrstna prizadevanja - upravičeno ali ne -povzročila razprave, pri čemer se je mnogokrat izoblikovalo mnenje, da v sedanjem trenutku še niso izpolnjeni pogoji, ki bi opravičili družbeno priznanje študija kot dela. Le-to bi namreč povzročilo bistvene spremembe v načinu financiranja visokega šolstva, spremenilo bi kriterije za štipendiranje oziroma kreditiranje študentov, vlogo študentov pri odločanju na visokih šolah, skratka - spremenil bi se družbeni položaj študenta. Ne glede na to, da z novo ustavo naša prizadevanja verjetno ne bodo ovrednotena tako, kot si želimo, velja nadaljevati začeto delo. Integriranje raziskovalnega in „učnega11 dela, razvijanje samoupravnih odnosov na visokošolskih zavodih, spreminjanje načina finansiranja, nova štipendijska politika in vse večja delovna prizadevanja študentov na delovnem mestu -visokošolskem zavodu - bo nujno vplivalo tudi na dejansko spremembo v mišljenju družbe, ki sedaj študij še vedno vrednoti kot „delovno pfipravo11. Drugačni pogoji, v katerih bo študent tedaj delal - in delal bo drugače, kot doslej - bodo sami po sebi povzročili ta kvalitetni preskok. Do tedaj pa velja: delati in še enkrat delati. VSEM LASTNIKOM ŠTUDENTOV! Prosimo vse lastnike študentov v mestih in na deželi, da v tej hudi zimi poskrbijo, da bodo študenti imeli najosnovnejše življenjske pogoje, in sicer: - toplo in suho zavetje (pasja/uta in podobno) - vsaj enkrat na dan izdaten obrok tople hrane in pitne vode - verigo, dolgo najmanj tri metre. Terenski delavci društva bodo vso zimo na terenu postopoma ugotavljali pomanjkljivosti-pri oskrbi študentov. Če lastniki ne bi upoštevali zgornjih osnovnih pogojev za oskrbo študentov, bo to društvo smatralo za mučenje študentov in bo primer obravnavalo kot prekršek zoper ZRJM (Ur. 1. SRS 38/89 in 40/93). Prosimo vse, zlasti pa člane društva, naj posredujejo in opozarjajo brezvestne lastnike študentov ha naša navodila. DRUŠTVO PROTI MUČENJU ŠTUDENTOV SR SLOVENIJE LJUBLJANA V kinogledališču Zgodba se dogaja v četrtek, 29. novembra 1973, v kinogledališču ob 20.15 uri. Večina ljudi je že v dvorani. Zavese pred platnom * odgrnejo, luči ugašajo. Ljudje še vedno prihajajo v dvorano. Nekateri nadobudniki, ki imajo kompleks, da so premalo opaženi, prihajajo glasno v dvorano, hodijo med vrstami, da morajo vsi vstajati in se pri tem vedejo skrajno nekulturno. Ko pridejo do prostega mesta sredi vrste, se obrnejo, ker niso zadovoljni s sedežem. Nato pet minut glasnorazmišljajo, kam bi sedli in če bi sploh sedli. „Špice11 je konec. Končno so vsi_ posedli. Prvi prizor. Mladi zakompleksiranci doživljajo prizore zelo doživeto. Neprestano dopolnjujejo zgodbo s platna z lastnimi pripombami. Mogoče bi lahko ti pisali in delali slovenske filme: če ne drugo bi lahko v njih analizirali vpliv srbohrvatskega jezika na slovenščino, pa tudi spolna vzgoja je pri teh gledalcih na „visoki11 stopnji. Dejanje se razvija. Film je izredno kvaliteten, zato zahteva potrebno in nujno koncentracijo. Toda ti naši prijatelji s poudarkom odvijajo bonbone, „smokije11 in „čipse11. Žal v temi niso videli, če so v „smokiju11 dobili kakšno nagrado. Ko je filmska zgodba na vrhuncu, spoznajo, da film ni -zanimiv (zanje) in odhajajo iz dvorane. Samo odhajanje še ne moti tako, toda tile ustvarjajo „kraval11 kot bik, ko ga spuste v areno (njih — gledalce — so spustili tudi na prostost), vzdušje je bilo tako značilno praznično obarvano. Zakompleksiranci so imeli prijeten prazničen večer, ostali, ki so hoteli videti dober film,pa so dobili s priboljški servirano kulturo. Film se je končal. Vsi so bili zadovoljni, najbolj pa verjetno biljeterke. Igor Kramberger Še noben pingvin se ni rodil z delovno obleko. Borko se mu je nevarno nagnila, zato jo je obtežil z dodatnim sodom. »Tudi jaz sem ustreljenemu pustil zadnjo besedo«, je izjavil diktator. Tovariši, državljani! Razmnožujte se! Več vas bo za naslednjo vojno. 0. Janežič