Posamezni izvod 80 grošev, mesečna naročnina 1 Šiling
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Edinole zdrava moč in silna odpornost našega ljudstva sta kljubovali nemški napadalnosti!
letnik TIT.
CELOVEC, V SREDO 17. III. 1948
ŠTEV. 14 (107)
Poskusen! atentat na kulturno svobodo
koroških Slovencev
V petek, dne 12. marca 1948, po slavnostnem občnem zboru ob 40. letnici SPZ so koroške policijske oblasti povzele ostro gonjo za razveljavljenje proti njihovim temnim načrtom uspelega občnega zbora. Še na poti od zborovanji so protipostavno po sili odvedli na •policijo zapisnikarja občnega zbora tov. Franceta Košutnika, da bi na ta način dobili vpogled v akte SPZ, ki jih je nosil pri sebi. Šele po odločnih protestnih korakih pri celovški policijski in pri koroški varnostni direkciji so vrnili akte, ko so jih najprej natančno pregledali in nato tudi tov. Košutnika izpustili na svoboda Temu protipostavnemu izzivanju P' zvečer istega dne sledil nezaslišan atentat na demokratične pravice slovenskega ljudstva na Koroškem. Po radiu in časopisju je varnostna direkcija za Koroško objavila zlonamerno in neresnično vest, da je bil občni zbor SPZ »klican proti pravilom in da je zaradi tega tudi izvolitev odbora nepostavna. Varnostna direkcija da vsled tega ne bo priznala novega odbora.
To vest je varnostna direkcija zlonamerno objavila, ne da bi se zanimala za nedvoumne sklepe sej osrednjega odbora SPZ.
Ta vsem demokratičnim načelom nasprotujoča objava varnostne direkcije Ponovno kaže, kako si avstrijsko oblasti zamišljajo kulturno svobodo in enakopravnost koroških Slovencev in potrjuje, da gospoda pri varnostni direkciji za Koroško še vedno ne more pozabiti, da ni več v uniformi Hitlerja, ko so s Slovenci ravnali po svoji mili volji. Tedaj *o slovenskim organizacijam imenovali *Fiihrerje«, ne da bi se ozirali na demokratično voljo ljudstva. Toda naše ljudstvo, ki se je v borbi proti nacističnemu nasilju priborilo pravico samoodločanja, ® 'klanja to nedemokratično ravnanje in Sl svobodno voli svoje predstavnike.
Cas je, da mednarodno demokratično Javnost seznanimo s čudnimi pojavi nove avstrijske demokracije na Koroškem, 'Varnostno direkcijo za Koroško navajajo kot poseben primer. Na njen račun
gredo doslej že brutalni napud na slo-venske izseljence 15. aprila 1946, protizakoniti razpast Zveze slovenskih izseljencev, protipostavnn cenzura slovenskih kulturnih programov in Številno policijske persekucije proti koroškim Slovencem in njihovim organizacijam.
Pribiti moramo še dejstvo, da je nemogoče, da bi varnostna direkcija izvršila to dejanje, naperjeno proti osnovnim kulturnim pravicam koroških Slovencev brez sodelovanja, brez pomoči domačih imperialističnih agentov. Sovražniki slovenske kulture so poslali v borbo uradnika koroške deželne vlade
Piceja in dr. Joškota Tischlerja, ki mu je razširjeni POOF vzel zaradi njegovega protinarodnega delovanja pravico, da nastopa v imenu koroških Slovencev. Dr. Joško Tischler je pred občnim zborom izjavljal, da bo občni zbor nelegalen, čeprav je na seji SPZ sam za njega glasoval in naročil, da se skliče. Vzročna zveza med Tischlerjevimi izjavami in poznejšo izjavo varnostne direkcije je popolnoma jasna: Tischlerje-vo sovražno stališče do SPZ, ki je last vseh koroških Slovencev," ne pa orodje v rokah imperialističnih agentov, je varnostna direkcija kot izvršni organ im-
PROTEST
Slovenska prosvetna zveza najostreje protestira proti nepostavnemu ravnanju kriminalne policije v Celovcu, ki je po policijsko prijavljenem in odobrenem občnem zboru dne 12. marca 1948 okrog 13.30 ure samovoljno in prisilno odvedla na policijo zapisnikarja na občnem zbora tovariša Košutnika Fi*anca, roj.
2. 6. 1927 in stanujočega v Globasnici štev. 71.
Značilno je, da je kriminalna policija pod pretvezo perlustriranja aretirala med več kot 150 udeleženci edinole Košutnika Franca, očividno vsled tega, ker je nosil pri sebi zvezine akte in protokol občnega zbora. Izrecno naglašamo, da se je Franco Košutnik v redu legitimiral z osebno izkaznico, ko ga je policija ustavila.
Celo potem, ko se je takoj po aretaciji Košutnika zglasil pri kriminalni policiji predsednik Slovenske prosvetne
)
Celovec, dne 12. marca 1948.
Za Slovensko prosvetno zvezo:
Tajnik:	Predsednik:
Tonče Schlapper 1. r.	Dr. Franci Zwitter 1. r,
Ta protest je Slovenska prosvetna zveza poslala medzavezniškemu svetu za Avstrijo na Dunaju, britanskemu elementu civilne uprave v Gradcu, varnostni direkciji za Koroško in policijski direkciji v Celovcu.
zvezo dr. Franci Zwitter, mu uradnik kriminalne policije M8rtl z različnimi izgovori več ko eno uro dolgo ni hotel izročiti zveznih aktov, čeprav ga je dr. Zwitter izrecno opozoril na protizakonitost njegovega zadržanja. Dr. Zvvitterju je bilo rečeno, da tov. Košutnik ni bil aretiran. Šele na ponovne energične zahteve in ko se je kriminalni uradnik Moril poizkušal povezati s policijskim direktorjem Harteriem, so končno izročili akte, dočim so Košutnika še nadalje zadržali proti njegovi volji.
Slovenska prosvetna zveza zahteva pojasnilo za protizakonito ravnanje do-tičnih uradnikov in zadoščenje na ta način, da se jih pokliče na odgovornost. Izrecno ugotavljamo, da smatra Slovenska prosvetna zveza tako ravnanje za sovražno dejanje in za očiten napad na kulturno svobodo koroških Slovencev. Proti temu najostreje protestiramo!
perialističnih teženj kulturnega in nacionalnega tlačenja koroških Slovencev samo realizirala s svojo nezakonito izjavo. Avstrijski uradnik Picej pa bi po načrtu moral motiti potek občnega zbora. Imel pa je zelo malo uspeha. Takoj v začetku so ga navzoči delegati izsmejali zaradi komičnih medklicov, tako, da se do konca ni upal več oglasiti. Na ta način je Tischler in peščica protiljudskih e'e-mentov padla na nivo navadnih policijskih agentov. S tem je popolnoma jasno dokazano, da se koroški Slovenci niso dali zapeljati v razbijaško delo domačih imperialističnih agentov, katerih zaveznik je ostala samo še varnostna direkcija. Koroški Slovenci smatramo nezakonito izjavo varnostne direkcije v Celovcu ob priliki občnega zbora SPZ‘za težko krivico in grobo nasilie ter najodločnejše protestiramo proti takšnemu ravnanju.
Narkosova vlada poziva na borbo
Radijska postaja Svobodne Grčije je objavila proglas začasne demokratične vbi(le Svobodne Grčije, ki ga je poslala Brskemu ljudstvu in demokratični arkadi. V proglasu pravi takole:
>Rodoljubi, borci in oficirji demokra »ične armadel
Ameriški imperializem si je končno Grčijo popolnoma podvrgel. Lakaja ameriškega zasužnjevalca Sofulis in Tsuldaris sta skupaj z vsemi starimi politikanti prodala nacionalno neodvi-fcnost ameriškim dolarskim mogotcem j*® naredila iz naše dežele kolonijo ZDA. lako imenovana vladna vojska je v bi-®tvu najemniška kolonialna vojska ameriških vodij v Grčiji pod vodstvom generala Van Fleeta. V monarhofaši-Vr:nj Grčiji se ravnajo izključno po ( .• kazih ameriških gospodarjev. Naša 4e-k P°novno preživlja dni hitlerjevske KuPacije. Izmenjala je samo gospodar-
ja, namesto Nemcev so prišli angloame-riški imperialisti.
Vojna sodišča ameriške uprave množično obsojajo na smrt grške rodoljube. Sam Van Fleet ukazuje ustrelitev ujetnikov, ranjencev in talcev in množične aretacije v Atenah, Pireju in drugih grških mestih. V terorističnem besu proti grškemu ljudstvu imajo glavno besedo ameriški oficirji.
Pri izvajanju svojih zavojevalnih nakan so naleteli ameriški imperialisti sa mo na eno zapreko — na ponosno grško ljudstvo in na njegovo oboroženo avantgardo — demokratično armado Grčije. Grški rodoljubi — možje in žene — so ponovno kakor v času hitlerjevske okupacije prijeli za orožje in se bore z velikim junaštvom za nacionalno neodvisnost in za ljudsko demokracijo. Po vsej Grčiji, na Samosu in Kreti, v Rumeliji, na Peloponezu, v Traciji, Epi-
ru in Makedoniji se demokratična armada Grčije bori in zadaja hude udarce kolonialnim monarhofašističnim silam.
Sestava začasne demokratične vlade je še bolj okrepila borbo grškega ljudstva in še bolj utrdila njegovo edinstvo in enotnost v skupni .bratski borbi za nacionalno neodvisnost. Ameriški imperialisti pripravljajo nove operacije proti herojskemu grškemu ljudstvu in njegovi nepremagljivi demokratični armadi. Izprememba v monarhofašističnim generalštabu, nekaj milijonov dolarjev, ki jih je dal Truman, vojaška oprema, kt jo vsak dan iztovarjajo ladje, bataljoni »nacionalne garde« in razuzdani teror, vse to sestavlja sistematične vojne priprave monarhofašistov, ki jim ameriški imperialisti ukazujejo, da morajo čim-prej pričeti ofenzivo, sicer bodo propadli monarhofašisti in ameriška okupacija v Grčiji. Svojo ofenzivo so že pričeli, in sicer v Epiru, toda dobili so svoje. Demokratična armada je uničila tri monar-
hofašistične bataljone in povzročila resne izgube osmi monarhofašistični diviziji. Ista usoda bo doieteia tudi njihovo ofenzivo drugod, ket- jim demokratična armada neusmiljeno zadaja udarec, za udarcem.
Rodoljubi, na napad ameriškega za-sužnjevalca imamo samo en odgovor: da se demokratična armada in naše nenre-magljivo ljudstvo skupno odtočno upreta tej novi ofenzivi in da naše zmage v Epiru, Tesaliji in na Peloponezu razširimo do Soluna in Aten, do Volosa in Patrasa. V gorah in planinah, po mestih in vaseh, v zraku in na kopnem moramo dajati sovražniku takšne udarce, da mu prekrižamo vse njegove nakane in osvobodimo Grčijo.«
Vlada generala "Markosa se nato v poglasu obrača na borce in oficirje demokratične armade in jih poziva, naj še povečajo svoje vojne napore za osvoboditev ljudstva, hkrati pa naj razvijajo politično delo med vrstami monarhofaši-stične vojske. Vlada poziva prebivalstvo v mestih, naj se z vsemi sredstvi bori za zaščito svojega življenja, naj ne dopusti, da ga ubijajo in pošiljajo v pregnanstvo. S stavkami in drugimi množičnimi akcijami, predvsem pa naj z orožjem pripomore k osvoboditvi Grčije.
»Bliža se ura svobode,« pravi proglas dalje, »monarhofašizem se maje, njegove ameriške noge so trhle. Mi smo novi svet in ni je stvari, ki bi nas mogla ovirati na našem pohodu za osvoboditev Grčije. Na svobodnih hribih in pokrajinah gradimo novo Grčijo, Grčijo dela in veselja, državo, v kateri ima oblast ljudstvo in služi ljudstvu. Svobodno ozemlje se iz dneva v dan širi, in prišel bo dan, ko bo plapolala naša osvobodilna zastava v velikih mestih.
Začasna demokratična vlada, ki je izraz duše grškega ljudstva in je bila sestavljena v najbolj kritičnih dneh, poziva vse ljudstvo na borbo, na še večje vojne napore, in naj stopa v vrste grške demokratične armade. Vsi rodoljubi v Grčiji morajo imeti samo eno misel, < no voljo in en sklep: vsi pod orožje, vse za zmago".«

Jugoslavija je za politiko mirnega sodelovanja z vsemi narodi sveta
DR. ALEŠ BEBLER O VPRAŠANJU GRČIJE IN NEMČIJE
Pomočnik ministrstva za zunanje zadeve FLRJ dr. Aleš Bebler je imel v Kolaričevi univerzi predavanje pod naslovom /Dve liniji v mednarodni politiki v luči dragega zajedanja Generalne skupščine OZN in miru z Nemčijo/' V svojem predavanju je med dragim govoril tudi o vprašanju Grčije:
"Kot veste, so v tej deželi tuje četa dveh velikih zapadnih držav. Te čete niso na prijateljskem obisku, temveč se bojujejo. Niso jih poslali tja po sklepu Varnostnega sveta, ki bi edini mogel po Ustanovni listini ukreniti kaj potrebnega po poglavju 7 in to samo v primeru, da je ugotovil agresijo ta da je oborožene sile poslal v zaščito žrtev te agresije. Te čete so zdaj v Grčiji brez tega sklepa in celo brez predhodne odobritve Varnostnega sveta, kajti ta že dve leti razpravlja o grškem vprašanju. Vojna v Grčiji je torej očitna kršitev Listine in 8e vodi za cilje, ki nimajo prav ničesar skupnega s cilji Združenih narodov.
Seveda tisti, ki se tam bojujejo za svoje lastne egoistične cilje, tega ne bodo javno priznali. Pred Generalno skupščino so šli celo tako daleč, da so za to obtožili drage — severne sosede — češ’ da. se vmešavajo v notranje zadeve Grehe. Ne bom ponavljal pomanjkanja slehernih dokazov proti nam. Nasprotniki so se morali opravičevati za prisotnost svojih čet v Grčiji. Pri tem so se opirali na trditev, da so danes tuje čete v Grčiji na željo vlade, ki je bila izvoljena na svobodnih volitvah. Ta trditev pa šepa na obe nogi.
Prvič. Vojitve, na katerih jo bila izvoljena današnja vlada, niso bile svobodne; v času teh volitev je vtadal teror proti »onozicijk; približno 30.000 najaktivnejših »opozicionalcev« je bilo v iječah in na otokih; oblast, ki je upravljala volitve, Je imela podporo tuje oborožene sile
Drugič. Pa naj bi bile volitve že kakršne koli, vendar je nedvomno, da so .tuje čete in dragi činitelii, ki jih predstavljajo tuje site v tej državi, od samega prihoda pa do danes odločno vplivale na razvoj notranjih dogodkov — to pa imenujemo: intervencija.
Intervencija pa je — tudi če ne bi bilo Listine — po mednarodnem pravu prepovedana. Da pa je oboroženo vmešavanje v nasprotju z Listino proti izrečno navedenim odredbam te Listine, je prav lako malo mogoče dvomiti/:
Ko je govoril o vprašanju Nemčije je dr. Bebler dejal: •
»Vzemimo samo našo izmučeno Evropo, kateri sla, mir in obnova bolj potrebna kakor kateremu koli dragemu kontinentu, 'J/ida še danes no moro urediti svojih razmer in ne more obnavljati v mira. Mar mislite, da bi mi Evropci ne mogli n. pr. rešiti nemškega vprašanja sedaj po zmagi nad nemškim fašizmom, ko so dani vsi pogoji za demobilizacijo Nemčije, za vključenje nemškega ljudstva in njegovega gospodarstva v evropsko skupnost miroljubnih narodov?
Mi bi to brezpogojno mogli rešiti, če ne bi bilo nekih posebnih računov in nakan z Nemčijo, če nekateri ne bi kovali načrtov z Nemčijo kot delom nekakšne železne zavese in kot oporiščem za pritisk na vse strani in to vzhodno in zapadno od nje. •
Mar mislite, da bi mi Evropci ne mogli gospodarsko obnoviti svojega kontinenta laže in v korist vseli Evropcev, če ne bi bilo posebnih računov z Evropo kot tržiščem za ameriško blago in drugih posebnih finančnih in političnih računov, ki se odražajo v Marshallovem načrtu s takšnimi postopki, kot je to n. pr. zadrževanje jugoslovanskega zlata?
Mi bi to mogli brezpogojno in to ne bi bilo samo v našo korist, temveč v korist ameriškega ljudstva samega, ki bi mu urejeno evropsko gospodarstvo dajalo večje koristi kot načrti nedogledne-ga zadolževanja Evrope in rušitve temeljev za uravnoteženo trgovinsko bilanco svoje zunanje trgovine in poravnavanje računov zaradi te izgube ravnotežja.
Je pa tudi nekaj ameriških politikov, ki to jasno vidijo in tudi povedo.
Mi v Vzhodni Evropi vendarle bolje izhajamo kot oni v Zapadni Evropi. Nam sicer delajo težave in ovire, toda našega dela za izgradnjo naših dežel ne morejo preprečiti/
SvAje predavanje je zaključil dr. Bebler z besedami:
V zgodovini je bilo mnogo poskusov nadvlade enega naroda nad drugim. Bi lo je tudi nekaj velikih imperijev — od rimskega do britanskega. Toda danes so časi drugačni od časov, ko so se ustvarjali ti imperiji. Danes so se po vsem svetu formirali narodi s svojo nacionalno zavestjo, s svojim nacionalnim ponosom. Danes so na ogromnih površinah države in zveze držav — velika Sovjetska zveza in države ljudsko demokracije, ki hkrati zavedno preprečujejo prevlado tujih sil nad svojimi naro-
di in dajejo zgled za popoln način ureditve med narodi — odnose na temelju suverenosti in nacionalne svobode, enakopravnosti, lojalnega sodelovanja in medsebojne pomoči.
Iz teh razlogov je tendenca za ustvarjanje »ameriškega veka ; trčila ob neprimerno močnejšo tendenco, v voljo ogromne večine človeštva, ki hoče, da se urede odnosi med narodi na demokratičen način, na način, ki ustreza tudi načelom Listine Združenih narodov.
Ta volja je — česar ne smemo pozabiti — tipli volja velike večine Američanov.
Zato ni razlogov, da bi dvomili v končni rezultat spopada dveh linij v današnji mednarodni politiki. Zato tudi ni razloga, da bi mi — namreč Jugoslavija, kakor koli popuščali pri svoii dosodanii politiki mirnega sodelovanja z vsemi narodi in odločne obrambe svoje suverenosti, nedotakljivosti in spoštovanja — po naši najboljši zavesti in spoznanju popuščali pri svoiili mednarodnih obveznostih, lako onih, ki izhajajo iz naših dvostranskih pogodb kakor pri onih, ki smo jih prevzeli kot člani vseliudske skupnosti narodov in posebej kot člani Združenih narodov/'	,
NARODNE MANJŠINE V FLU IMAJO SVOJE SOLE
Ustava FLRJ jamči vsem državljanom popolno enakopravnost. To jamstvo se nanaša tudi na pravico do izobrazbe v; materinščini, vslod česar so deležne tudi vse neslovanske narodne manjšine vi Jugoslaviji šolskega pouka v svojem rodnem jeziku.
Beograjska »Borba: poroča, da imajo narodne manjšine v Jugoslaviji trenut-no na razpolago 044 ljudskih in 63 srednjih šol, v katerih se šola skupno 138 tisoč otrok.
Dočim v predvojni Jugoslaviji ni bilo niti ene albanske sole, se danes ponču-, je v albanščini v 467 ljudskih šolali. Pravtako ni bilo v stari Jugoslaviji nobene turške šole, sedaj pa se šola 8.000 otrok turške narodnosti v 70 šolah s turškim učnim jezikom. V preteklem šolskem letu je bilo v Jugoslaviji 56 ita-. lijanskih šol, dočim jih jo bilo prod voj-no samo pet.
Pravi pristaši miru so proti zapadnemu bloku
Diplomatski komentator moskovske Pravde poudarja, da je »zahodna zveza , ki sta jo ustanovila Beviu in Marshall, vojaški in politični blok. Formalna pripadnost ZDA k temu bloku je podvržena celi vrsti zahtev ustave. Upoštevajoč notranjepolitični položaj v deželi, liorbo, ki se je že zaostrila okrog volitev predsednika in novega kongresa, ameriški vodilni krogi oklevajo, da bi predložili kongresu vprašanje formalno pripadnosti ZDA k temu bloku.
Pripomniti je treba, da angloameri-ska diplomacija, ki je praktično pričela ustanavljati »zahodno zvezo«, do nelies poveličuje mednarodni pomen dežel Beneluxa. Bevin vključuje Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg pod istim naslovom kot Anglijo in Francijo v »jedro« »zahodne zvezi' . Američani, ki se pridružujejo tej tvegani izjavi, polagajo medtem roko na odločilne vzvode gospodarstva Nizozemske in Belgijo. Hrušč
okrog dežel Beneluxa ima. samo en pomen: ustvariti videz, da sodelujejo v zahodni zvezi« vse dežele zahodne Evrope in s tem zakriti bistveni cilj anglo-ameriške diplomacije: vključitev zahodne Nemčije v »zahodno zvezo .
Duh Locarna in Monakova plava nad politiko Bevina, Bidaulta in Marshalla. Jamstvo evropske varnosti proti ponovitvi nemške napadalnosti so nadomestili s politiko anglo-francosko-amcriške zvezo in »strateškim sodelovanjem :< s porur-skimi magnati, s politiko, naperjeno proti življenskim interesom evropske varnosti. Zavezništvo ameriških monopolistov s porurskimi magnati vzdržuje varnost proti nemškemu napadu približno tako, kot »drži« vrv obešonca. To zavezništvo bo najboljše jamstvo za. neuspeh varnostnega sistema. Zaradi tega so pravi pristaši miru proti imperialističnemu bloku, bi se ustanavlja na zahodu in zasleduje napadalne smotre.
SLOVANI V AMERIKI BODO VOLILI WALLACEA
Na nedavni seji v Detroitu je naciok mini komite vseslovanskega kongresa, ki zastopa štiri milijone ameriških Slovanov, soglasno odobril Wallaceovo kandidaturo za predsednika ZDA. Na-, cionalni komite je pozval vse Američane slovanskega porekla, naj aktivno podprejo Wallaceov program izgradnje trdnega miru na temelju sodelovanja in prijateljstva z demokratičnimi narodi.
Sekretar kongresa Pirinski je uave-1 det naloge Američanov slovanskega rodu in jih pozval, naj se najenergičneje bore proti obnavljanju nemškega vojnega potenciala.. Bore naj se za zaščito pravic ameriškega ljudstva in podpirajo Wallaccovo kandidaturo. Ostro je grafali politiko ZDA v ameriški coni Nemčije in v imenu Američanov slovanskega porekla zahteval izvajanje potsdamskih sklepov o demilitarizaciji in demokratizaciji Nemčije.	,
Po seji so priredili banket na čast 50. rojstnega dno predsednika Kongresa Krzičkega, ki Je prejel čestitke Henryja .Wallacea, senatorja Pepperja in knji-ževnika Louisa Adamiča.
j
Ljudska demokracija je jamslvo za nepredek
Na zasedanju CK Komunistične partije Avstrije na Dunaju je imel narodni poslanec Koplenig govor, v katerem je med dragim izjavil, da sta se polastila po zadnjih dogodkih v Češkoslovaški, kjer je zmagala, ljudska demokracija, tudi vladajočih vodilnih skupin obeh vladnih strank v Avstriji strah in panika. Toda ne samo dogodki na Češkoslovaškem so prestrašili te kroge, temveč tudi bojazen, da se pričenja tudi med avstrijskim ljudstvom, predvsem delavstvom, globok in pomemben preobrat. Koplenig je izjavil, da so se desničarski socialistični voditelji še tesneje povezali s kapitalizmom in poizkušajo postaviti socialistično stranko v službo obnove kapitalističnih privilegijev v 'Avstriji. Povsod po svetu, kjer trčijo druga na drugo site kapitalizma in socializma, sile reakcije in napredka, se postavijo vodilni desničarski socialisti v obrambo reakcije in kapitalizma. Pravtako stoji tudi v Avstriji desničarsko socialistično vodstvo na strani reakcijo.
Pri oznaki današnjega položaja v Avstriji, je dejal narodni poslanec Koplenig dobesedno: Danes je OeVP, ki zahteva in svoje zahtevo tudi izvaja, vodstvo socialistične stranke pa ji korak za korakom popušča. Po zadnjih dogodkih na Češkoslovaškem pa so se socialistični voditelji še tesneje, na milost in nemilost povezali z OeVP. Socialistični voditelji so se povezali z VP v borbi proti ljudski demokraciji, pri čemer poizkušajo, da prikažejo avstrijskemu ljudstvu ljudsko demokracijo v napačni in neresnični luči, kajti oni imajo razlog, da skrbijo, da njihovi pristaši ne izvejo, kaj ljudska demokracija v resnici pomeni.
V nadaljevanju svojega govora je narodni svetnik Koplenig slikal bistvo ljudske demokracije na Češkoslovaškem, govoril je o podržavljanju tovarn in podjetij, veletrgovine, zunanje trgovino, o agrarni reformi, o čiščenju uradov in ustanov do ministrstev. Govoril je o preskrbi delovnega ljudstva z živili
in obleko, o kontroli produkcije ter o razdeljevanju industrijskih produktov, pri katerem sodeluje ljudstvo, o črtanju, oziroma zmanjšanju davkov za gospodarsko šibkejše in o zvišanju davkov za, bogataše in kapitaliste.
Ljudska demokracija pomeni, je izjavil narodni poslanec Koplenig, vodstvo države in gospodarstvu po želji ljudstva in za ljudstvo, vodstvo, ki ga izvaja in kontrolira ljudstvo samo.
Koplenig Je nadalje izjavil, da avstrijsko delavstvo odločno odklanja protikomunistično ščuvanje avstrijskih reakcionarjev in vedno odločnejše zahteva, da
se prekine s sedanjo koalicijsko vladno prakso. Kot dokaz temu je navedel rezultate volitev delavskih zaupnikov, pril katerih so komunisti prejeli več glasov, kakor ptf' pri volitvah v letu 1945, čeprav je tokrat glasovalo bistveno manjše število avstrijskih državljanov. Narodni poslanec Koplenig je zaključil svoj govor z besedami: Razvoj po vsem svetu kaže, da site napredka rastejo im da izgublja reakcija položaj za položajem. Tudi v Avstriji ne smemo precenjevati sil reakcije. Reakcijo je prevzel strah in trepet, ker že čuti svojo slabost* Sedaj je napočil tudi v Avstriji čas, da preidejo delovno ljudstvo in site napredka v ofenzivo!«
Zilliacus obtožuje Bevina in Attlee-Ia
Na zborovanju v velikem industrijskem središču Ruderfield Je laburistični poslanec Zilliacus odgovoril na obtožbe desnih laburistov, da ima »vtis, kakor da se v Veliki Britaniji pripravlja vojna proti Sovjetski zvezi«.
Do teh obtoži) — je 'dejal Zilliacus — je prišlo neposredno pred debato v parlamentu o obrambi, ki jo pokazala, da sta obrambni minister Alexander in zunanji minister Bevin popolnoma opustila Ustanovno listino Združenih narodov in se povrnila k politiki ravnotežja sil, t. j. k politiki grožnjo z vojno kot poslednjega argumenta v diplomatskih razgovorih.
Zilliacus se je dotaknil groženj z vojno, ki se jih poslužujejo Attlce in dragi laburistični voditelji in dejal, da »borcev, ki so se borili v Stalingradu, pri Moskvi in v odporniških gibanjih in ki so izšli kot zmagovalci. iz nepopisnih strahot barbarstva ter okrutnosti nacizma, ne bo mogoče prisiliti k pokornosti z Attleejevimi ukori, pa tudi ne z Bevinovimi metodami«.
Pozval je delavski razred Velike Britanije naj od laburistične vlade zahteva, da bo izpolnila svojo volivno obljube in spoštovala obveznosti, ki jih je sprejela na podlagi Ustanovne listine Zdru-
ženih narodov. Poudaril je, da mora biti laburistična stranka v prijateljskih stikih z delavci, ne pa sovražno razpoložena do komunistov.
Na koncu je Zilliacus dejal, naj bi začeli sodelovati z državami socialistično graditve in strankami delavskega razreda«, kar bo prispevalo k ureditvi demokracije in politične svobode y Evropi, zagotovilo narodno neodvisnost Velike Britanije in živi jenska sredstva britanskemu ljudstvu ter utrdilo mir."
V svojem govora, ki ga je invl preteklo nedeljo V Darlingtonu, je Zilliacus dejal, da je politika Zl)A usmerjena na pripravljanje tretje svetovne vojne proti Sovjetski zvezi in delavskemu razredu Evrope.
Dejal je, da so naivni vsi tisti, ki mislijo, da jim bodo nudite ZDA pomoč, ue da bi istočasno hotele dobiti tudi kontrolo nad zunanjo politiko, vojaškimi napravami in gospodarstvom dežel, ki so deležne podpore.
Zilliacus je zahteval spremembo britanske zunanje politike, prekinitev vojaškega sodelovanja z ZDA izven okvir« ZN in odpoklic vseh britanskih vojaških enot in roisii iz Grčije.
Za enakopravnost in c svobodo našega ljudstva
Poročilo z občnega zbora Slovenske prosvetne zveze
Slavnostno je bilo razpoloženje v petek, dne 12. marca 1948 v veliki dvorani pri Rothu v Celovcu. Stari in mladi prosvetaši iz vseh krajev naše zemlje so »prihajali, da prisostvujejo slovcsno-hiu 40. občnemu zboru svoje osrednje prosvetne organizacije. Okusno okinča-na dvorana je bila zasedena do zadnjega kotička in v živahno kramljanje mladine sc je vmešaval resni pogovor starih kulturno prosvetnih pionirjev.
V odsotnosti predsednika je otvoril občni zbor SPZ podpredsednik tov. Janko Ogris iz Bilčovsa, ki jo izrazil veselje nad številno udeležbo, ki kaže, kako zelo sc naše ljudstvo zaveda velikega pomena kulturno prosvetnega dela. >Dokler se bomo zbirali na Koroškem aktivni prosvetno-kulturni delavci, tako
dolgo bo tudi naša Koroška slovenska«, je dejal tov. Ogris Janko.
Nato je tajnik SPZ tov. dr. Mirt Zwitter prečita! pravila, preveril navzoče delegate, opozoril ostale udeležence, da nimajo pravice glasovanja in soodločanja in ugotovil sklepčnost občnega zbora. Občni zbor jo bil sklican po soglasnem sklepu osrednjega odbora na seji dne S. marca 1948, ki jo je vodil predsednik SPZ. Vsi navzoči delegatje do mala vseh včlanjenih prosvetnih društev so sklicanje občnega zbora ob 40. letnici SPZ viharno pozdravili.
Nato je zasedlo izvoljeno delovno predsedstvo in sicer tov, Umek, tov. .Janez Weiss in tov. Ojohiova predsedstvo na mesto.
100 let traja naša borba za staro pravdo
Tov. dr. Franci Zwittcr je nato v obširnem referatu »Ob stoletnici zahtev po enakopravnosti in svobodi slovenskega ljudstva« podal pregled stoletnega slovenskega narodnega gibanja in pokazal, kako so predvsem književniki in kulturniki našemu ljudstvu kazali edino pot k svobodi, •— pot brezkompromisne borbo v naslonitvi in zaupanju na svoje lastne neizčrpne sile proti vsem tujim in domačim izkoriščevalcem, medtem ko 8o se naši politiki zadovoljili z drobtinicami in se poniževalno klanjali pred tujo gospodo. Na široko je tolmačil dogodke in ideje marčno revolucije 1848. leta, iz katerih in na katerih so gradili naši največji možje Prešeren, Levstik, Cankar in Župančič, ki so vedno spet našo ljudstvo iz zavožene stranpoti politikov povedli na pravo pot zanašanja na tvornost svojih lastnih borbenih sil in katerih dela so zato najpomembnejši dokumenti v borbi slovenskega naroda ?-ft njegovo svobodo in enakopravnost. Tov. dr. Franci Zwltter je močno poudaril tudi doprinos naših koroških mož, predvsem Matije Majarja-Ziljskega, velikega Svečana Andreja Einspielerja in plodovitega Antona Janežiča, ki so bili •ned prvimi klicarji in borci za enotnost slovenskega naroda, katere »misli tudi
ne morejo ustreliti s puškami, ne s lopovi« (Matija Majar leta 1848). Nato je referent primerjal še panslavistične in ilirisfičfie ideje pred 100 leti z današnjim vseslovanskim gibanjem, ki je vzraslo iz širokih ljudskih množic in je globoko demokratično, medtem ko je panslavizem pred 100 leti bil brez vsake zaslombe v ljudstvu. Zato tudi ni mogel zatreti nemške napadalnosti, ki se je krepila iz dneva v dan in zasedala postojanko za postojanko. Kljubovali sta mu edinole zdrava moč in silna odpornost našega ljudstva, ki so mu predvsem naši književniki in kulturniki vedno znova očistili vse ceste k svobodi in napredku.
Tov. dr. Zwitter je na koncu pokazal na veličastno narodno osvobodilno borbo, ko so vsi tisti, ki so se zavedali stoletnega dela naših največjih duhov, našli pravo pot: Pot borbe proti nasilju za narodno in s tem kulturno svobodo 1 »To pot, ki so nam jo skozi stoletja kazali vsi veliki osnovalci in oblikovalci naše kulture in prosvete«, je končal tov. dr. Zwitter svoj govor, »moramo hoditi tudi mi prosvetaši, kajti: Edina pot jo boj ljudstva, brezobziren boj, dokler ne pade poslednji, barikada, dokler ni dosežen poslednji cilj«. (Cankar).
Po tem spominskem govoru je podal podpredsednik SPZ tov. Ogris kratek pregled borbe in. dela Slovenske prosvetne zveze v 40 letih njenega obstoja. Tov. Ogris je slikal Uspehe in udarce, ki jih je doživela tekom, desetletij SPZ, in poudaril, da prav naše prosvetno kul
torno delovanje in ustvarjanje jasno priča o neizrečeni sili našega ljudstva in. njegovi volji do življenja. Ko se jo nato spomnil vseli umrlih in živečih prosvc-tašov, je podelil nekaterim v znak priznanja za njihovo požrtvovalno delo v. prosveti lepe lesoreze, ki so delo kmečkega umetnika — samouka tov. Sime ja Olipa iz Sel. Poleg vidnih prosvetašev so bila odlikovana še vsa včlanjena prosvetna društva. Narodni šoli v St. Rupertu pri Velikovcu in št. Petru pri št Jakobu v R., nadalje Zveza mladine za Slovensko Koroško in zbor Smrtnikovih sester, ki je pod vodstvom tov. Hartmana Zdravkota živo razgibal občni zbor in navzoče stalno vnemal do navdušenega priznanja; kar je ponovno k a za'o veliko ljubezen našega ljudstva do slovenske pesmi in besede.
Naša slov. prosveta je zadeva našega ljudstva
Izčrpno poročilo lov. tajnika o delu SPZ v zadnjih dveh letih je najlepši dokaz velikega razumevanja našega ljudstva za kulturno-pr©svetno delo. Tajnik SPZ tov. Mirt Zwitter je v začetku svojega poročila posebno poudaril, da niso ne učenjaki niti profesorji niti drugi predstavniki, ki so ustvarjali našo prosveto, temveč je to ljudstvo, ki je ustvarjalo, gojilo in gradilo našo prosveto brez presledka tudi tedaj, ko SPZ še ni bila legalno priznana in ko- je poleg svobode v gozdovih rasla in vstajala tudi naša nova ljudska prosveta. Nato je poročal o dolgi borbi za priznanje SPZ. o organiziranju in povezavi prosvetnih središč na terenu in podrobno o delu in uspehih osrednjega odbora: Povedal je, da je bila SPZ prisiljena prenehati s sodelovanjem pri radiu, ker belogardistični in tuji »kulturonosci niso prenesli naših partizanskih pesmi, navedel dalje kot posebno velike usuelie turnejo pevcev. po novi Jugoslaviji, pevski koncert 14. junija 1947 v celovškem gledališču. Tov. tajnik je omenil nato velike prireditve kot spominsko zborovanie slovenskih izseljencev 15. aprila 1947, proslavo velike Oktoberske revolucije skupno z avstrijskimi antifašisti v celovškem gledališču, osrednje kulturne inscenacije Hlapca Jerneja in nove Mlklovc Zale. Porpčilo je vsebovalo tudi 1. kulturno-prosvetno razstavo : Življenja in bor-
be Slovenske Koroške' v St. Rupertu in Sl. Jakobu, nadalje kuharske, kultur-, no-prosvetne in šminkarske tečaje, ustvaritev lepe centralne knjižnice ini podrobno upravno pisarniško delo osrednje pisarne. Ko je govoril še o ukrepih^SPZ in o borbi zn enakopravnost našega, ljudstva na šolskem pod-, ločju, Iri tp-ija sedaj Že 100 let, je tov. Miit Zwitter na koncu svojega po roči'a poudaril, da je rakrana nemožnosti še uspešnejšega delovanja v tem, da nam koroške oblasti še do danes niso dede« lile za, našo prosvetno organizacijo potrebnih prostorov, kar je edinstven kulturni Škandal, ki pa nas ne čudi, če pomislimo, dji koroška deželna vlada v; vsej zgodovini še ni dala niti enega sa-. ihega groša za slovenske kulturne namene, čeprav plačujemo iste davke, kot nemški sosed! Toda tako si zamišljajo koroški deželni predstavniki kulturno enakopravnost in kulturno svobodo slo-: venskega ljudstva! Zato. tudi še niso dali niti vinarja za popravo ogromne škode, ki so jo našim prosvetnim organizacijam prizadejali koroški nacisti in šovinisti.
Po tajnikovem poročilu je lov. Hartman Zdravko občni zbor seznanil z denarnim stanjem SPZ. Po odobritvi raču-
nov je bil stari odbor razrešen svojih dolžnosti.
Volitev novega odbora
Pri volitvah so navzoči delegatje soglasno izvolili za predsednika tov. dr. Franceta Zvvittcrja, za 1. podpredsednika spet tov. Ogrisa Janka iz Bilčovsa, Za 2. podpredsednika tov. Janeza Weissa iz Št. Janža, za tajnika tov. Tonček, Šlaperja in za blagajnika tov. Si meja Martinjaka. V širši odbor so bili
raz-.
izvoljeni še številni prosvetaši iz nih krajev naše zemlje.
Po krasnih recitacijah starega in no-, vega tajnika in po kratkih besedah novoizvoljenih odbornikov so vsi navzoči zapeli Hej Slovani , na ‘kar je predsednik tov dr. France Zwitter zaključil občni zbor.
KAKO JE NASTALA
NOVA JUGOSLAVIJA
Dragojilo Stojič je zavlekel svoj top ^ grmičevje poleg poti in je tam počakal sovražnika. Imel jc samo tri granate, zato je dopustil, da so se mu Nemci približali na 15 metrov in šele Potem izstrelil, da ne bi po nepotreb nem trošil mutacije. Tako je uničil prvi, in potem tudi drugi tank. To nam je omogočilo prehod preko mostu. Dragane bi bil prehod tu znatno otežkočen. Morali bi iskati druge prehode.
Haubico nas neprestano tolčejo z ene in z droge strani. Od Foče se sliši huda borba. Tani se bori Piva proletarska *n zadfržuje Nemce, dokler ne bodo prešle vse naše enote.
Ponedeljek, 14. junij.
Pekušiči. — Glavno prepreko smo prešli. Sedaj, ko smo se prebili čez ce-Mo Foča-Kalinovik, kjer so Nemci lahko privedli pojačanja, nam bo mnogo Ali Nemci nas ne zapuščajo. So kakor pobesneli psi. Jezi jih, ker smo prebili; zato od ranega jutra pošiljalo letalstvo. Sedel sem z Zoranom pod >ioko slivo poleg vasi — jedla sva če-tao, ko so priletela tri letala. Najpreje
so bombardirali nam nasproti ležečo poljano, nato pa prešli na našo. Nekaj bomb je padlo na dvajset metrov. Sedel sem pod slivo in večji drobec bombe je udaril v debelo vejo nad menoj, se od nje odbil in me rahlo zadel po sredi čela. Izgubil je brzino; drugače ne bi pisal teh vrstic. .Popoldne okoli treh se je zaslišalo streljanje zelo blizu. Nemci so- prodrli čez Nozdro in Bu-dan. Na položaju je bila četa Pratečega bataljona, ali morala so je umakniti pred veliko močnejšim sovražnikom. Zrna žvižgajo okoli ušes. Padel je vodnik Dušan Karanovič. V nekem hlevu vpitje. Vpije žena kapetana Berginca, bivšega četniškega komandanta Žabja-ka, ki se nam je predal. Sprejeli smo ga v našo vojsko in v to ofenzivo je povedel tudi ženo in dete. Ni dorastel tem naporom, ki jih Je vzdržala naša vojska. Ko je videt, da zakopavamo baca-če, je demoraliziral. Govoril je: »To je naša propast«. Ni imel perspektive, popustil je in ko je videl, da Nemci prodirajo, se je poskušal ubiti. Njegova žena ga je ojiazila, kako je pripravil bombo in pričela jokati. To je hrabra žena, ki je mnogo trpela na poti, ker so ji obe nogi otečeni od poroda. Komaj smo Bergincu odvzeli bombo in ga posadili na kopja. Med tem so Nemci prispeli
čisto blizu. Brateči bataljon se je umikal po nekem jarku. Nedaleč od tu smo naleteli na Starega in Marka. Onadva sta na novo porazdelila Prateči bataljon in Nemce so končno zaustavili. Ogenj se je umiril. Sedel sem poleg Starega in Marka na neki steni, ko so se znova pojavila nemška letala. Začeli so bombardirati našo dolino. To jc bilo eno najstrašnejših bombardiranj v tej ofenzivi. Del naše komore je padel.
Pred mrakom smo krenili proti vasi Crnetu. Nad samo vasjo so bombardefji nocoj iziienadili Deseto liercegovinsko brigado. Padlo je sedem tovarišev. Živo duše ni v tej mali muslimanski vasi. Hiše so zapuščene, stvari razmetane. V neki hiši ječijo ranjeni Hercegovci, nima mo obvez, da bi jim zaustavili kri. Bolničarka trga neke stare, umazane krpe in jih jim stavlja na rano.
Legli smo pod neki oreh. Zvedel sem, da je kapetanu Bergincu le uspelo izvršiti svoj namen. Med današnjim popoldanskim bombardiranjem, ko na njega niso pazili, je izvlekel revolver in se ubil. Ženo smo spravili v neko muslimansko hišo. Sploh se ne more več gibati.
Torek, 15. junij.
Dugo Njive. Po šesturnem maršu smo prispeli v gozd, kjer sedaj počivamo. Bombarderji tudi danes trdovratno krožijo nad nami in nas iščejo. Spal sem v bližini Starega in Marka. Z rano Starega ni dobro. Vsa roka mu jc po-
modrela, ima temperaturo, leži v iicVf mali vdolbini. Dejal mi je, da je smer našega pokreta spremenjena. Gremo v vzhodno Bosno, a Deseta hercegovinska brigada odhaja v Hercegovino. Stari mi je tudi rekel, da bomo po prihodu v vzhodno Bosno poslali divizije v razne smeri, tako da bo vsaka- divizija šla na svoj teren, tako bi se upor načrtno razširil v vseh krajih. Marko je poklical zdravnike, da pregledajo Starega.
Sreda. 16. junij.
V jarku pod Jahorino. -— Ves dan sva sedela s Pekom na nekih stenah, preko katerih teče potok. Pred nami je Jaro* hina. Nocoj se bomo morali povzpeti preko nje. Peko mi je pokazal pi-ino, ki ga jc Sedma divizija poslala Petemu bataljonu- Četrte črnogorske brigade:
■Na našem |>otii iz Črne gore v vzhodno Bosno, ko smo se pod najtežjimi okolnostmi prebijali skozi sovražnikove linije, sto nam pomagali v najtežjem momentu na reki Hrčavki. Vaš junaški stav in tovariška pozornost do naše divizije podžiga vse naše borce in voditelje, da Vam v imenu naše divizije izrazimo zalivalo.«
Položaj je v glavnem miren. Zdi se, da sino se dokončno odmaknili od sovražnika. Tudi letalstvo ne dejstvuje več. Samo izvidna letala so nas še iskal;«, vendar so se naši dobro umaknili v gozdove.
(Dalje.)
A	g	r	a	r	n	a
r
e
f
o
r
m
a
v nekaterih novih demokratičnih slovanskih državah
»Veleposestniška zemljiška lastnina se odpravlja takoj brez kakršne koli odkupnine.« Tako se glasi prva točka znamenitega odloka o zemlji, ki ga je napisal Lenin sam in ki ga je sovjetska oblast izdala .takoj prvi dan po veliki Oktoberski revoluciji, 8. novembra 1917. Tako je bilo, kakor je rekel Lenin, na mah pometeno s starim, stoletnim sovragom kmetov, s fevdalnim zemljiškim gospodom. Prvič v zgodovini so kmetje brezplačno dobili zemljo. Storjeni so bili prvi veliki koraki na mogočni poti napredka, ki so jo prehodili kmetje Sovjetske zveze od tedaj pa do danes, do kolhoznega gospodarstva. Leninov odlok o zemlji je postal borbeni program delovnega kmeta po vsem svetu. Buržoazne vlade cele vrste držav so bile v času po prvi svetovni vojni ob rastočem gibanju kmetov, v strahu pred upori prisiljene obljubiti agrarno reformo. Ponekod se potem te obljube sploh niso uresničile, ponekod pa so se, seveda v kolikor mogoče omejenem obsegu, tako, da so se čim bolj ščitili interesi zemljiških veleposestnikov. Prve obljube so bile navadno prav radikalne, po-
tem so se začele z odlašanjem in prav medlo izvajati dokler ni nazadnje, ko se je zdela vladajočim razredom nevarnost odstranjena, vsa stvar zaspala. Položaj kmetov se pa v ničemer ni izboljšal. Veleposestvo je ohranilo svojo ogromno moč in veljavo. Bilo je eden glavnih nosilcev in opornikov reakcije na vseh področjih političnega, socialnega in kulturnega življenja, trdno povezano z veliko buržoazijo, s finančnim kapitalom za zaščito skupnih razrednih interesov. Šele v drugi svetovni vojni, z velikimi narodnoosvobodilnimi borbami in z novo oblastjo je prišlo do uresničenja davnih sanj delovnega kmeta. Povsem jasno je, da je morala biti ena prvih in najvažnejših nalog novih demokratičnih vlad v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope, ko je ljudstvo prevzelo oblast v svojo roke, izvedba resnične agrarne reforme, ki je končno veljavno strla moč veleposestva. Od vseh novih demokratičnih držav je bila agrarna reforma najpopolnejša v Jugoslaviji. Za danes pa si oglejmo, kako so jo izvedli v drugih treh novih demokratičnih slovanskih državah, Poljski, Češkoslovaški in Bolgariji.
POLJSKA
Že pred več sto leti so imenovali Poljsko »pekel za kmete«. Veleposestniški sistem fevdalne dobe se je tu skoraj v celoti ohranil, tako na starem Ozemlju poljske države, kakor v Vrnjenih pokrajinah, ki so bile do leta 1945 x sklopu nemškega »rajha«. Kakšen je bil položaj kmetov, nam dobro kažejo statistični podatki za Poljsko med obema vojnama. Seveda veljajo ti podatki za ozemlje predvojne Poljske. Kmetskih posestev, ki so imela manj kot 5 ha zemlje, je bilo 64,6 odst., torej skoraj 'dve tretjini vseh posestev — od celotne zemeljske površine pa je pripadalo tej skupini samo 14.8 odst., torej manj kakor ena šestina. Še več! Med temi kmeti z zemljo do 5 ha je bila velika večina ftistih, ki niso imeli več kot 2 ha: celih 22,9 odst., torej ena tretjina celotnega števila posestnikov. V rokah te tretjine pa ni bilo več kot borih 3.5 odst. zemeljske površine: manj kot ena štiri-'dvajsetina. Tako na doljnem koncu statistične tabele. Na gornjem pa so bili veleposestniki, ki so premogli več kot 69 ha, a njihova posest je pokrivala le malo manj kot polovico (14.8 odst.) celotne zemlje. Poljska Pilsudskega In irogove klike ni v ničemer izboljšala položaja kmetov. Nova demokratična Poljska pa se je še med vojno z vso energijo lotila rešitve »kmetskega vprašanja«. Z odlokom poljskega komiteta osvoboditve 6. septembra 1944 se je za-
čela izvajati resnična agrarna reforma. Ustanovljen je bil državni zemljiški fond, ki mu je pripadla vsa državna zemlja, vsa zaplenjena zemlja, lastnina Nemcev in domačih izdajalcev, in pa — brez odkupnine — vsa privatna posestva v kolikor so presegala površino 50 ha (v zapadnih pokrajinah 100 ha). Iz tega fonda so dobili zemljo kmetje brez zemlje in mali kmetje (s posestjo do 5 ha), mali zakupniki in poljedelski delavci, pa tudi med srednjimi kmeti oni s številnimi družinami. Samo na ozemlju stare Poljske je prišlo v fond 2 milijona 810.000 ha. Posamezni deleži s te zemlje so znašali do 5 ha, za prav številne družine tudi več. Za to morajo plačati novi lastniki v roku 10 do 20 let toliko, kot znese en povprečen letni pridelek, in to v naravi ali z denarjem. Nad 450.000 družin je dobilo zemljo na starem poljskem ozemlju, nad 893.000 pa v vrnjenih pokrajinah. Ko bo naseljevanje Vrnjenih pokrajin docela zaključeno, bo na tem novem poljskem ozemlju nad 600 tisoč kmetskih gospodarstev v velikosti 7 do 15 ha, na njih pa bo živelo nad 8 milijone kmetskega prebivalstva.
ČEŠKOSLOVAŠKA
Kakor Poljska jo imela tudi Češkoslovaška že po prvi svetovni vojni svojo »agrarno reformo«. 16. sept. 1919 je bil sprejet zakon o razlastitvi veleposestev Nemcev, Madžarov in Avstrijcev,
ki so imela nad 150 ha orne ali nad 250 ha kakšne koli zemlje. Na ta način bi bilo treba razlastiti nad 4 milijone ha. Toda v celih dolgih 17 letih, do konca leta 1936, ni bila razlaščena še niti eai polovica: vse drugo je ostalo lepo v rokah prejšnjih lastnikov. Po statistiki iz leta 1980 je bilo v rokah veleposestnikov za nad 50 ha 43,4 odst. vse zemlje — obenem pa so tvorili ti veleposestniki en sam odstotek vseh zemljiških posestnikov. Ena desetina, tega odstotka, veleposestniki z nad 500 ha, pa so posedovali 28,8 odst. vse zemlje na Češkoslovaškem. Pri kmetih, ki so imeli manj kot 1 ha zemlje, se ponavljajo skoraj iste številke, samo ravno narobe: 28.2 odst. vseh posestnikov je imelo v svoji lasti 1.6 odst. zemlje. Ker smo zgoraj pri Poljski vzeli za mejo 5 ha, navedimo še tu te številke: 70.9 odst vseh kmetskih posestnikov je imelo manj kot pa 5 ha, od vse zemlje jim je pripadalo le 15.5 odst. — Po osvoboditvi Češkoslovaško je vlada 21. junija 1945 izdala odlok o konfiskaciji in razdelitvi zemljiške lastnine Nemcev in Madžarov ter narodnih izdajalcev. Na podlagi tega odloka je bilo zaplenjenih 2 milijona 690.000 ha; od tega 1 milijon in pol ha obdelane zemlje, nekaj nad 1 milijon ha pa gozdov. Večino gozdov je dobila država, nekaj zemlje živinorejske in poljedelske zadruge, 1 milijon 300.000 ha obdelane zemlje pa je bilo razdeljenih med 127.000 družin, s približno 10 lia na družino. Največji deleži so znašali do 13 ha. Za dobl jeno zemljo mora plačati kmet vsoto letnega ali dveletnega pridelka; rok plačila je določen na 15 let Invalidi narodnoosvobodilne vojne, vdove po vojakih in sirote dobe zemljo brezplačno. Vsa reforma še ni popolnoma izvedena, posebno na Slovaškem so jo hoteli protiljudskl reakcionarni elementi čimbolj zavlačevati. Na iniciativo in po vstrajnem zahtevanju Komunistične partije Češkoslovaške je bil v zadnjem času sprejet nov zakon, po katerem bo razdeljeno še pol milijona ha veleposestniške in cerkveno' zemlje.
BOLGARIJA
V Bolgariji je bil položaj pred voino precej drugačen kakor na Poljskem ali na Češkoslovaškem. Bolgarija je bila dežela malega in srednjega kmeta. Predkapitalistične, fevdalne razmere se tu skoraj niso ohranile. Veleposestvo je bilo v Bolgariji likvidirano že v zadnji četrtini prejšnjega stoletja, po osvoboditvi Bolgarije izpod turškega go-spodstva v rusko-turški vojni 1877 — 1878. Turški fevdalni gospodje, begi, so tedaj zapustili Bolgarijo in razprodali svoja imetja. Pretežen del njihove zemlje je prišel v roke vaških oderuhov in
velikih kmetov. Tako je bila torej pred voino slika kmetske posesti v Bolgari! nekako takale: prva skupina, ki so jo tvorili oni brez zemlje in tisti s posest-, jo do 1 ha,’ je predstavljala 17 odst. vseh posestnikov in imela v svoji la-ti 1.3 odst. vse obdelane površine. Ma'i kmetje z I do 4 ha v drugi skupini so predstavljali 48 odst. vseh posestnikov in posedovali 19 odst. vse obdelane zemlje. Sredniih kmetov (4 — 8 ha) je bilo 26 odst. imeli pa so 34.5 odst. obdelane površine. Veliki kmetje (8 — 40 ha) so tvorili 9 odst. vseh posestnikov, v njihovih rokah pa je bilo 43 odst. vse obdelane zemlje. Zadnia skupina, velika kapitalistična gospodarstva, ie štela le 0.2 odst. posestnikov in imela 2 2 odst. obdelane zemlje. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno so se mala kmetska gospodarstva vedno bolj drobila, mali kmet je vedno bolj lezel v dolgove in bil vedno v slabšem položa-t ju. Po krivdi vladujočih razredov je bito poljedelstvo najbolj zaostal del narodnega gospodarstva. Obenem s procesom drobljenja malih kmetij se je vršil, da* si počasi, proces združevanja in poveča* n ja zemlje v rokah velikih kmetov in kapitalistov. — 12. marca 1946 je sprejelo bolgarsko Narodno sobranje zakon o agrarni reformi, ki je izvedena po načelu: »zemlja mora pripadati onemu, ki jo obdeluje«. Zato nihče ne sme imotl posestva, ki bi presegalo 20 ha, — zah* teva, ki je vsebovana že v proeramu Do* movinske fronte. Oni, ki zemlje ne ob* delujejo sami, smejo imeti največ 5 ha. Vsa zemlia nad tem minimom, pa tudi posest šol, državni pašniki, posest raz* nih ustanov, za obdelovanje primemo gozdne površine, cerkvena in samostan* ska ozemlja, ki so jo oddaiali v naiem, vse to je prišlo po zakonu o agrarni re*, formi v državni zemliiški fond. Odškod* nina se plačuie s tristoodstotnimi obli* gaciiami. Kmetje, ki dobe zemlio, jo bo* do plačali državi v teku 20 let: pri toni Imajo invalidi domovinske voine, vdovo in sirote 50 odst., člani delovnih poPe* delskih proizvajalnih zadrug na 40 odst;,' popusta. Na desetine tisočev kmetovi brez zemlje fn malih kmetov Je dobilo že svoje deleže Iz državnega zemljiško* ga fonda. Se pred zakonom o aeraral reformi ie izšel zakon o zadružnih poljedelskih gospodarstvih, po katerem lahko kmetje ustanavljajo (oh prostovoljnem združenju najmanj 15 kmetov nekeera okoliša) poljedelske zadruge, g katerih skupno obdelujejo zemljo, ptj obdrže pri tem lastninsko pravico nad svoiim deležem ln lahko zadrugo no treh letih zanuste. Zadruge čaka na Bol* garskem velika bodočnost, saj so za rea uspešno obdelovanje zemlje posesti po* sameznih kmetov nedvomno prema ih< ne; v zadrugah oa bo mogoče uporablja« tl najmodernejše načine obdelovanja.
Vasilij Melilc.
--------—------------------------------—^
IzdalalelJ, lastnik In zalomili llstai Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško. Olsvnl »rednik: Or. Frand ZvrtiterJ odgovorni urednik r Franc! Ogris, vsi Celoveo. Satmstrafie tli' uprava: Celovec. VMkennarkter Strafio Sl. Dopisi se oa| postljnio na naslov: Celoveo (KlagenfurD. Postarat L, PosC* schllefifach 272. Tlaka: .Kdrrtner Volkaverlag O. m. b. h.".\ Klagenfurt, iO.-Oktober-StraBe 7,	*)
KAPLAN NARTIH ČEDERMAC
FRANCE BEVK	-..r
**>n Pred letom je nekoč hodil po Isti poti, ko ga je dohitel neznanec v turistovski obleki. Bil je gost mrak, niti fc’edu po mesečini, le od zvezd je rahlo »Malo, ni mu razločil obraza. Zaradi samotne poti mu je bila družba ljuba, to-’da besede, ki jih je govoril neznanec, »o mu bolj in bolj prebujale srh po hrbtu. Bil je velik porogljivec, s slastjo se Je norčeval iz vsega, kar je bilo Čedermacu sveto. Med letom je bil pozabil nanj, zdaj pa se mu je zazdelo, da njegovi koraki odmevajo v noč in ga motijo. In kakor da so njegove besede ži-tve obvisele v zraku, da jih zdaj sproti pobirajo njegove misli. Takrat, pred letom, se je bil razvnel v ogorčenju, dvignil palico in zavpil:	»Proč, satan!«
(Zdaj v tem trenutku, pa se mu je roganje kot robida oprijemalo duše,'postiljal mu je z grenkimi občutki...
V Landarju pod hribom je odbila ura. Glasovi so Čedermaca zdramili, da je postal in si obrisal znojne kaplje, ki so mu kljub hladu stopale na čelo. Za-
vedel se je in se zgrozil. Kaj se z njim godi? Kaj se z njim godi? »Proč, iz-kušujavect« je glasno zaklical in dvignil palico. Znova jo je spustil na cesto in sklonil glavo. V prsih se mu je trgalo, v srcu mu je vrelo in se pretakalo, kakor da se mu je sesula notranjost. Noč ga moti, zlodej mu je sedel na dušo in ga skuša... Da bi čimprej dospel v samoto svoje ižbet
Odganjal je misli, zatiral občutke, naglo stopal po cesti in po klancu, ki se je spenjal v hrib. Pred vsako tenjo ob poti se je zdrznil; visoko v hribu je vpila sova.
*
Ostale dogodke te noči je doživljal le kot v omotici. Pozneje so mu le v odlomkih prihajali v zavest... Najrajši bi nikogar ne bil videl, z nikomer govoril, dokler v samoti svoje izbe ne pride sam s seboj na čisto.	,
Dospel je do Vrsnika, tedaj se je začudil:	v večini hiš so še gorele luči.
Kičma pri Špehonji je bila posebno
razsvetljena; na drevje in na breg so padali svetli kvadrati, v katerih so se premikale sence. Nič petja ne gostilniškega šuma, le glasovi razgovora so mu zamolklo prihajali na uho. Prišel je bliže in opazil, da stoji pod lipo gosta, skupina mož. Zaslišali so ga, četudi ga še niso mogli zagledati v mraku, utihnili so in vsi hkrati zastrmeli na klanec.
»On je!« se je oglasil nekdo. »Seveda je on. Saj ga poznam po hoji.«
Že je skoraj dosegel krčmo, ko so mu stopili nekaj korakov naproti. Čedermac se je ustavil in se opri na palico, ustavili so sc tudi možje. Tudi fantje, ki so bili dotlej v izbi, so prišli in pristopili h gruči. Za hrbti se jim je stiskal Spelionja.	•
Kaplan jih je začudeno zrl. Kaj mu hočejo? Kaj to pomeni? Med njimi je videl tudi Breškona, Birtiča in kovača Vanča. Zresnjeni obrazi so jim rahlo žareli v medli svetlobi, ki je padala skozi okna; v očeh se jim je izražalo začudenje, pomešano z zadovoljstvom.
»No, kaj je?« se je oglasil. »Kaj me tako gledate?«
»Torej ste se vrnili!« je spregovoril Breškon.
»Seveda sem se vrnil. Zakaj bi se ne
bil vrnil? Kaj pa vi še vedno na nogah?, Ob tej pozni uri?«	»
»Pravkar smo se posvetovali. Ako bi vas še ne bilo, bi vas šli iskat.«
»Iskat?« se je zavzel kaplan. »Kako — iskat? Kam?«
»V Čedad, v Oidem, kaj naj vemol, Obljubili so nam, da se vrnete.« Čedermac se je vedno bolj čudil, 'f »Pa kdo vam je obljubili«
Tedaj so govorili vsi hkrati. Bilo Je, kakor da se je zdrl plaz grušča, ki se vali v dolino. Čedermac je s težavo lo*; vil besede, ki so se prehitevale; zaradi omotice, ki mu je pijanila duha, jih je le z muko povezoval v smisel. Ustvaril sl je medlo sliko, kaj se je prejšnjo noS godilo v vasi. Birtič se ni le širokoustil, ko je trdil, da ga ne dajo odpeljati. Ko* vač Vane je bil opazil, da so prišli ponj in je sklical ljudi. Ko so prazni prišli od kaplanije, so bili zbrani že vsi možje in fantje; niso mogli verjeti, da ga res nimajo s seboj. Morda pa so ga odvedli po stranski poti, po stezi, da bi jih prevalili. Zastavili so jim pot, kri je gore* la, stiskale so se pesti, padale so grozeče besede. Ne dajo gospoda in tudi nočejo, da bi ostali otroci in starši, ki no znajo jezika, brez božje besede kot ži* vali v gozdu. -	(Dalje.)