MOSTOVI 1/1989/XXIV 21
Predstavljamo vam
Arnold Zupančič
»Nisem navdušen nad publiciteto,« mi je
dejal naš stanovski kolega inž. Arnold Zupan¬
čič, ko sem ga povprašala po njegovem curri-
culum vitae. »Že, že,« sem odgovorila, »ven¬
dar je prav, da v MOSTOVIH, pri predstavlja¬
nju prevajalcev začnemo z najstarejšimi, še
aktivnimi prevajalci, mar ne?«
Tako je stekel pogovor s srebrnolasim,
še kar vzravnanim, živahnim možakarjem, ki
navkljub spoštljivim 84 letom še ni opustil pre¬
vajalske dejavnosti.
Po dokončani gimnaziji (delno v Grazu,
delno-v Mariboru in Celju, kjer je tudi matu¬
riral) je Arnold Zupančič pričel študirati na
ljubljanski univerzi in nadaljeval študij na Teh¬
niški visoki šoli v Dresdnu, kjer je tudi diplomi¬
ral.
Iz ljubezni do morja je nosil vojaško suk¬
njo v mornarici bivše Jugoslavije. Po odsluže-
nju vojaškega roka pa se je zaposlil in prevajal
tehnično dokumentacijo iz angleškega ter v
angleški jezik. Kmalu je angleščino opustil in
se posvetil le nemščini.
Daljna krizna leta 1932 so ga pahnila na
povsem drug tir; pričel se je ukvarjati z zaseb¬
no elektrotehniško dejavnostjo, ki je ni opustil
vse do upokojitve. Vendar je vseskozi preva¬
jal.
Vojno je preživel v Ljubljani, na njen zače¬
tek ga spominjajo zanimivi dogodki: leta 1941,
tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo, je
bil na orožnih vajah v Tivtu. Dne 6. aprila 1941
ga je v zgodnjih jutranjih urah (bilo je okrog 4.
ure) prebudilo povelje k pripravljenosti, češ da
se pripravlja napad na Jugoslavijo. Mnogo let
kasneje je izvedel, da je bila mornarica prva
obveščena o tem napadu. Jugoslovanski vojni
ataše pri takratni jugoslovanski ambasadi v
Berlinu je tistega jutra po radiogramu hotel
opozoriti svoj generalštab v Beogradu, kaj na¬
cisti pripravljajo, vendar se je bil štab že
umaknil iz Beograda. Ostal pa je Glavni štab
jugoslovanske mornarice, takrat v Zemunu,
tako da je le-ta prvi zvedel, kaj se pripravlja, in
z radiogrami obvestil svoje enote po vsej Ju¬
goslaviji.
Nato se je začelo dolgo potovanje domov
k družini, ki ga je preživel ob mnogih, takrat že
vojnih nevšečnostih.
Po osvoboditvi se je intenzivneje vključil v
prevajalsko delo. Večinoma je prevajal tehnič¬
na besedila, predvsem navodila za obratova¬
nje in vzdrževanje uvožene opreme ter sezna¬
me nadomestnih delov.
»Kaj lahko poveste iz svoje dolgoletne
prevajalske prakse?« sem vprašala sobesed¬
nika. Odgovoril mi je, da pri prevajanju vse¬
skozi opaža jezikovne, pa tudi strokovne ne¬
pravilnosti v besedilih, ki jih prejema od naroč¬
nikov, tako da mora pogosto z njimi najprej za¬
deve razjasniti, šele nato prevajati. Gre tudi za
to, da nekatere firme uporabljajo čisto svoje¬
vrstne strokovne izraze, ki jih nočejo nadome¬
stiti s splošno veljavnimi in ustaljenimi izrazi
za enake pojme.
»Zanimivo je, da takšne razlike v strokov¬
nem izrazju obstajajo tudi med avstrijsko
nemščino in nemščino obeh nemških republik,
DDR in BDR, da o švicarski nemščini sploh ne
govorim. Zato je dobro poznavanje jezika iz¬
redno pomembno. Glede na pomanjkljivost
strokovnega izrazoslovja pri nas, sem pogo-
22 MOSTOVI 1119891XXIV
sto moral tudi sam najti ustrezen izraz v pre¬
vodu; kako bi se sicer jezik razvijal, če ne tudi
prek nas, prevajalcev,« je dejal in obljubil, da
bo za naslednjo številko MOSTOV obnovil in
dopolnil nekoč že objavljeni glosar izrazov ži¬
vilske stroke v nemščini in avstrijski nemščini.
»Kaj menite o delu nemške sekcije v okvi¬
ru DZTPS?«
»Zasnova je dobra. Profesorica Debenja¬
kova dobro vodi krožek, a žal moram ugotoviti,
da je udeležba porazno majhna glede na šte¬
vilo prevajalcev nemščine - članov Društva.
Škoda, da ni večjega zanimanja, saj bi to kori¬
stilo vsem, še posebej mladim prevajalcem,«
je na koncu najinega razgovora dejal naš
dolgoletni član inž. Zupančič.
»Kaj pa vaši konjički?«
»Rad se potepam po svetu, rad pa tudi
obiskujem opero in filharmonijo.«
Preostane nam le še to, da mu zaželimo
srečno in zdravo 1989. leto... in še mnogo
prevodov!
A. M.