Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Katoliški [ Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 1 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečna L 110 Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Za inozemstvo: Mesečno L 190 L Hf Leto IV. - Štev. 12 Gorica - 20. marca 1952 - Trst Izhaja vsak četrtek Koroška nas uši Vsakotoliko se kateri opeče, ki se je zvezal s komunisti iz tega ali drugega namena. Tako se je zgodilo preteklo jesen, da so na Koroškem za volitve v Kmetijsko zbornico dne 25. novembra hoteli vsi Slovenci nastopiti skupno in so vsled tega ustanovili volivno skupnost pod imenom »Kmečka gospodarska zveza«, v katero so pristopili titovska »Slovenska kmečka zveza« in pa nekomunistični kmetje. Rezultat pri volitvah je bil precej povoljen za Slovence, ki so dobili 4 mandate v Kmetijski zbornici. Toda bolečine so se začele kmalu po volitvah. Titovska Kmečka zveza je namreč kmalu začela reklamirati glavno zaslugo za zmago na volitvah sebi in razbijati enotnost Kmečke gospodarske zveze. Na svojo pest je organizirala kuharske tečaje in razne kmetijske tedne. Tudi izjave raznih predstavnikov titovske Kmečke zveze so dale slutiti, da jim ne gre za lojalno sodelovanje. Vse pa je postalo jasno ob pisanju Slov. poročevalca. Ta je dne 4. marca v članku »Delo kmetijskega strokovnjaka je pravilno le tedaj, če je hkrati politično in strokovno«, takole razpredal svoje misli: »Danes se mora vsak strokovnjak tudi politično opredeliti, sama strokovnost ne zadostuje več. Če tega ne stori, ni koristen za skupnost, temveč celo škodljiv.« Potem nadaljuje: »Treba je razu- meti, da je strokovno znanje koristno za skupnost le takrat, če je tesno povezano s političnim. Navodilo Centralnega komiteja KPS je jasno postavilo nalogo krepitve splošne kmetijske zadruge. Zato ni moaoče propagirati strokovnosti izven kmetijske in delovne zadruge.« Iste misli je iznesel na nekem predavanju visokošolcev na Koroškem inž. Vinko Sadar. O svetovnonazorski opredeljenosti kmeta je govoril na Koroškem tudi sekretar CK KPS inž. Jože Levstik. Vsa ta predavanja je pa organizirala titovska Slov. kmečka zveza, ki je na ta način pokazala dovolj jasno, kakšno stališče zavzema pri reševanju kmečkih vprašanj. Vsled takega položaja je Narodni svet koroških Slovencev sklical za četrtek 6. marca širši odbor na posvetovanje in na tem posvetovanju so navzoči zastopniki sklenili, da popravijo pravila Kmečke gospodarske zveze, ki naj bo organizacija nekomunističnih slovenskih kmetov na Koroškem. Prav tako so sklenili, da se potem skliče nov občni zbor. Iz tega je razvidno, da se je tudi ta novi poskus sodelovanja s komunisti na »narodni podlagi« ponesrečil, kakor so se do sedaj ponesrečili vsi. — Tudi na »narodni podlagi« in v zgolj strokovnih stvareh ni mogoče sodelovati s komunisti. To naj bo v opomin onim, ki jih baje mika tako sodelovanje na »narodni podlagi« pri nas na Goriškem in na Tržaškem. Preokret v mednarodni politiki Moskovska trg. konferenca Ameriški zunanji minister Ache-son je podal v odgovor na vprašanja, ki jih je dobivalo v zadnjem času ameriško zunanje ministrstvo, izjavo, v kateri pravi, da bo tako imenovana mednarodna gospodarska konferenca, ki bo prihodnji mesec v Moskvi, satuo pretveza in voj-na zvijača, s katero skuša Sovjetska zveza izkoristili imena in ugled 1 juti i na dobrem glasu. Razni vidni ameriški delavski vo-ditelji in podjetniki so že zavrnili povabila na moskovsko konferenco in jo označili kot komunistično prireditev pod moskovskim pokroviteljstvom. Tudi v drugih svobodnih državah so že mnogi gospodarstveniki dali slične izjave. Edini ameriški gospodarstvenik, ki je vabilo na konferenco sprejel, je sedaj svoj pristanek preklical. Vso povojno mednarodno politiko označuje neprenehna borba med Vzhodom in Zapadom, ki so ji dali znamenito ime »hladne vojne«. V tej borbi pa ne gre za borbo med zapadnimi in vzhodnimi narodi, Slovani in Kitajci. Celotno slovanstvo in tudi Kitajci niso subjekt te »hladne vojne«, temveč zgolj orodje dobro organizirane, disciplinirane, absolutistične kremeljske bolj-ševiške in kitajske komunistične stranke. Popolnoma jasno pa je za vsakega poznavalca razmer, da so narodi in ljudstva evropskega in azijatskega komunističnega vzhoda po svoji najmanj 90% večini zavezniki Zapada in Amerike. Zato o-groža italijanski tisk s svojim nespametnim pisanjem trajno interese svojega lastnega naroda in celega Zapada, ker lahkomišljeno predstavlja celotno slovanstvo svojemu narodu kot komunistično. Tako pisanje pomeni strašen falsifikat resnične politične stvarnosti. Zato morajo biti vsi narodi zopet enkrat hvaležni predsedniku ZDA Trumanu, da je v govoru, ki smo ga omenili v svojem zadnjem političnem pregledu, pribil javno pred vsem svetom, da smatra Zapad po boljševizmu zasužnjene narode za svoje zaveznike. Tako je! Vsi narodi, ki danes ječijo pod komunistično peto, so naravni zavezniki Zapada in pri-rodne »pete kolone«. Tako gledanje na politično stvarnost je doslej eden izmed glavnih idejnih temeljev celotne zunanje politike ZDA ter vodilnih narodov zapadne Evrope. Slovanski Vzhod vidi že danes v demokratskih narodih svoje bodoče osvoboditelje. V večletnem razvoju »hladne vojne« med komunizmom in Zapadom moramo ugotoviti zlasti tri najvažnejše zelo značilne postaje: Korejo, Lizbono ter raketno bombo, ki jo je Kremelj sprožil 11. marca. S Korejo je zdrknila zunanje politična inicijativa iz rok Kremlja in prešla na vodilno gospo-darsko-vojaško-politično silo Zapada, na ZDA. Iznenadna in junaška Trumanova odločitev, da mora Zapad na vojaški napad iz Severne Koreje, za katerim je stal seveda Kremelj, na Južno Korejo, odgovoriti z vojaško obrambo vse svoje vojaške sile, je Kremlju popolnoma zme- šala račune. Svetovni zgodovinar bo mogel pozneje enkrat ugotoviti, da je Truman s tem svojim junaškim činom zares morda rešil svet pred tretjo svetovno vojno. Lizbona je druga še važnejša postaja v »hladni vojni«. Njen glavni pomen je v tem, da je vključila v obrambni sistem Zapada zapadno Adenauerjevo Nemčijo. To je bil za Kremelj zares hud udarec ter obenem tudi že poraz. Posledica Lizbone pa je nota, ki jo je Moskva v preteklem tednu 11. marca izročila zastopnikom Anglije, Francije in ZDA. Sklenimo mir z Nemčijo Tako pravi Kremelj vodilnim državam Zapada. V noti predlaga, da naj se čimprej skliče svet štirih zunanjih ministrov, ki naj pripravi mirovno pogodbo z Nemčijo; mirovno pogodbo naj podpiše svobodna in enotna nemška vlada. Tej noti je sovjetska Rusija dodala tudi svoj osnutek mirovne pogodbe. Diplomat francoske višje komisije v Nemčiji je dobro označil celotno sovjetsko noto kot koš vseh dobrih in zapeljivih ter opojnih daril, ki si jih Nemci sploh morejo iz srca želeti. Vsebina sovjetskega mirovnega osnutka je približno tale: Nemčija mora tvoriti eno državo, zajamčiti ji je treba vse demokratske svoboščine, mirovno pogodbo mora sprejeti enotna nemška vlada, ki bo zares svobodni izraz celega nemškega naroda. Ta darila je sovjetska diplomacija, vsaj v besedah, Nemčiji vedno nudila. Rusko boljševiško Izjave Adenauerjevega namestnika Glavni sotrudnik Adenauerjev in njegov namestnik v zunanjem ministrstvu je danes znani profesor Wal-ter Hallstein. Pomembno dejstvo iz celotne zunanje politične zgodovine Nemcev je, da so v njej igrali pomembnejšo vlogo in deločevali njen razvoj v večji meri namestniki zunanjih ministrov kot pa zunanji ministri sami. Izgleda, da je tako tudi danes. 17. junija 1950, je bil za predsednika nemške komisije, ki je vodila dogovore s Francijo in drugimi državami za ustanovitev Schumanovega premogovnega in jeklenega plana, imenovan Walter llallstein. Plan se je zares v kratkem času ustanovil in danes se že uspešno izvršuje. Zaslugo za to, da se je ta praktična in dalekosežna gospodarska akcija posrečila, pripisujejo v prvi vrsti Hallsteinu. Ves nemški tisk, ki ni proti Schumano-vemu planu, imenuje Hallsteina »moža z jasnim pogledom v bodočnost«. Zn takega ga smatra danes, po pol drugem letu, tudi celotni politični svet. Mož se danes trenutno nahaja v Ameriki. Tja so ga povabile razne amerikanske univerze, ki jim drži številna predavanja in vodi pomembne razgovore. Bil je ves čas nasprotnik Hitlerjevega nacizma, njegov duh se dovolj jasno izraža v naslednji izjavi: »Odslej se ne sme več trditi, da je pravo to, kar koristi narodu, temveč glasiti se mora prav nasprotno, da more le to, kar je pravično, koristiti narodu.« 28. avgusta 1950 ga je Adenauer imenoval za državnega sekretarja svoje zvezne vlade. Ko pa je bilo 1951 ustanovljeno zunanje ministrstvo pod vodstvom Adenauerja samega, je Hallstein postal njegov namestnik v zunanjem ministrstvu. Mož je hladnega in treznega razuma, saj je rekel: »Ko stopi jurist v dvorano, mora temperatura pasti za nekaj stopinj.« Odločno, toda le korakoma zasleduje svoj daljni cilj, namreč harmonično zedinjenje evropskih narodov. »Stopamo le korak za korakom k velikemu cilju, razbijamo zidove nacionalizma s posameznimi odprtinami, dokler ne bo široka reka zedinjevalne volje narodov, ki so siti narodnostnih nasprotij, državnike prisilila, da dajo duhovnemu edinstvu evropskih narodov tudi zunanjo, to je pravno obliko.« noto pa označuje zlasti naslednja novost: 18. oktobra 1950 je Kremelj v svoji noti zapadniin državam grozeče javil, »da ne bo nikdar dopustil oživitve nemške zapadne vojske.« V noti 11. marca pa v svojem mirovnem osnutku izrecno predlaga tole: Nemčiji naj se dovoli, da ostvari suhozemsko, pomorsko in zračno vojaško silo, ki je potrebna za obrambo Nemčije. Sovjetske pete kolone, to je vse zapadne komunistične stranke, zlasti v Franciji in Italiji, so do danes morale napadati vsako oboroževanje Nemčije, od 11. marca pa morajo nasprotno odločno braniti in propagirati ustanovitev nove nemške nacionalne vojske. Njihov ugled in tudi število njihovih članov v vseh prizadetih državah bo zaradi tega zopet znatno padlo. Za Nemce same pa je nova sovjetska ponudba od sile mamljiva in zapeljiva. Ruske note zapadniki ne smejo in ne morejo kar drzko odkloniti, še manj sme to storiti Adenauerjeva Zapadna Nemčija. Kako naj to stori, če pa Rusi Nemcem ponujajo enotnost naroda in države, suverenost nemške države, ustanovitev narodne vojske, ustanovitev oboroževalne nacionalne industrije, odstranitev vseh okupacijskih sil v teku enega leta po sklepu miru, demokratske svoboščine in še opojne sladkarije? Zato moremo soditi, da bo prišlo vsekako do več časa trajajočih razgovorov med zapadniki in Zapadno Nemčijo na eni strani ter Rusijo na drugi strani. Hallsteinove izjave Tega moža smo morali na kratko orisati, da bomo razumeli njegove dalekosežne izjave, ki jih je podal v Ameriki o ruski noti; njegove izjave so v Nemčiji sami zbudile kar pravo politično burjo. Že njegova prva izjava z dne 12. marca je vzbudila veliko začudenje, češ »da nima ruska nota prav nobenega smisla in da ne more tvoriti nobene podlage za razgovore.« Sodijo, da jo je podal pod vplivom amerikan-skega političnega okolja, ki goji do sovjetske države največje nezaupanje. Že 13. marca je pa mož podal drugo, še dalekosežnejšo izjavo, ki je vzbudila hudo ogorčenje v Nemčiji. To ogorčenje je. prišlo do izraza v zahtevi, da mora Adenauer Hallsteinu v bodočnosti njegove govore prepovedati. Nekateri listi zahtevajo celo njegovo odslovitev. Svojo drugo izjavo je Hallstein podal na Georgijevski univerzi. Hallstein je izjavil, da se bo Evropa združila do Urala. Ta združitev se začenja z državami premogovnega in jeklarskega bloka. Okrepitev teh držav bo omogočila zedinjena Nemčija, ki bo postala privlač- na sila za ruske satelite, kateri se bodo osvobodili komunističnega jarma ter pristopili k demokratski Evropi; korak za korakom bo to ze-dinjevanje doseglo tudi Rusijo samo in tudi ruski narod bo postal v soglasju s svojo vlado ali pa tudi proti njej član Schumanovega plana. Docela drugačno izjavo pa je podal drugi minister Adenauerjeve vlade Jakob Kaiser, minister za zedinjenje Nemčije: »Kaiser je označil rusko noto za enega najvažnejših političnih dogodkov, ki zasluži zaradi svojega pomena najskrbnejšo preučitev.« Javno mnenje Nemčije je naravno bolj na strani Kaiserja, kot na strani Hallsteina. Odgovor zapadnih držav Zapadne države, katerim je bila ruska nota izročena, do sedaj še niso dale na noto nobenega odgovora, pač pa so dale Rusiji posreden odgovor s tem, da so ji poslale vsaka zase noto, v kateri pozivajo Rusijo, da se udeleži konference, ki bi končno določila v sporazumu z Avstrijo mirovno pogodbo za to osrednjo državo Evrope. Devet let je minilo, odkar se je Rusija obvezala, da bo v soglasju s svojimi zavezniki vrnila Avstriji popolno suverenost. Zapadniki so poslali Rusiji osem točk, ki naj tvorijo temelj morebitne avstrijske mirovne pogodbe. Kakšen odgovor bo Rusija dala na noto zapadnikov. danes še ne vemo. Trije protesti V časopisju smo brali v preteklem tednu razne proteste, ki jih tukaj omenjamo. Poslanik FLRJ v Rimu Jugoslovansko poslaništvo je v Rimu izročilo italijanskemu zunanjemu ministrstvu protestno noto v zvezi z diskriminacijo, ki jo izvajajo ital. oblasti proti slovenski manjšini v Italiji. Nota zahteva, da se ponovno odpre slovenska šola v Krminu, ki so jo ilal. oblasti zaprle v januarju. Nadalje zahteva nota, naj se vprašanje šolskega pouka uredi v skladu z odredbami ital. ustave in mirovne pogodbe z zakonom, oziroma s posebnim statutom, ki bo v prvi vrsti zagotovil slovenski narodni manjšini pouk v materinem jeziku, nadalje potrebno število slovenskih učiteljev, da se uredi vprašanje njihovega položaja, da se zagotovi potrebno število šolskih nadzornikov in se jim da pravica, da sodelujejo v šolskih svetih, kot velja za ostale manjšine, ki žive v Italiji, posebno za nemško manjšino, za katero je bilo to vprašanje rešeno že decembra 1948. Ta protestna nota je zelo na mestu, kajti je res že čas, da ital. republika uredi svoje odnose do slovenske manjšine, kakor jih je uredila do ostalih manjšin, ki žive v okviru njenih mej. Škof Santin v Trstu Drugi protest, ki smo ga brali, so pa izjave tržaškega škofa msgr. Santina, ki je poslal newyorškemu nadškofu kard. Spellmanu pismo, v katerem opisuje krivično preganjanje vernikov v coni B tržaškega o-zemlja. Izjave je tržaški skof dal tržaškemu zastopniku ital. radijske družbe. V svojih izjavah govori msgr. Santin o stanju katol. Cerkve, kakor nam je znano že iz drugih poročil, saj ni v coni B v tem oziru ne boljše ne slabše kakor v ostalih delih Jugoslavije. Komunistični režim je pač povsod enak, na svojem ali pa na tujem, da le ima oblast v rokah. Salezijanski verniki Tretji protest je pa prinesla »Demokracija«. V njem se nekateri verniki iz župnije salezijancev v Trstu pritožujejo zaradi zapostavljanja, ki so ga deležni v lastni župniji, kjer nimajo ne pridige ne primernega spovednika v slovenskem jeziku, čeprav živi pet tisoč Slovencev v omenjeni župniji. Prinaša primer o nelepem postopanju s slovenskim salezijancem g. Cvetkom, ki je tako lepo začel delovati med ondotnimi verniki, a je moral mesto zapustiti, ker je Slovenec. Pismo se konča z zahtevo, naj se navedene krivice popravijo. Protestov torej ne manjka, kar je znamenje, da ne gre na svetu vse prav. nipod»a jih je šlo že 1022 na Japonsko, Filipine, na Karolinške in Marshalske otoke, na Ceilon. v Bagdad, na Kitajsko, Alasko, Jamaiko. Honduras in v druge kraje. Krščanska vzajemnost jo povabila to loto iz Belgiji* 100.000 otrok in dečkov na letne počitnice v Švico. Lam so sprejeli samo otroke do 14. leta. Po odlični izkušnji lansko leto pa so letos poyabiii na pnčitniee tudi 1200 mladih delavcev in delavk v starosti do 18 let. Vatikanska država 2. marca: Ves rimski katoliški tisk se je trga dne spominjal 13. obletnice izvolitve svetega očeta Fija XII. in njegovega 76. rojstnega dne. Osservatore Koinauo je pisal: »2. marce je praznik velike ka- Lublinska univerza Ugled, ki ga uživa edina katoliška univerza na Poljskem in onstran železne zavese sploh, katero vzdržujejo verniki s svojimi darovi, najbolj pokažejo naslednje številke: Na njenih petih fakultetah je vpisanih 3509 dijakov; od teh je 1586 šlušateljic in 1923 slušateljev. 101 slušatelj obiskuje teološke tečaje in 24 one kanonskega prava. Med dijaki je 3257 laikov, 51 duhovnikov, 181 seminaristov in 20 redovnic. Pomagati „revnim in lačnim* Ob proslavi petdesetletnice ustanovitve narodne kmečke zveze, ki je zasebna ustanova. je predsednik Truman poslal pismo, v katerem našteva pridobitve, ki so jih dosegli v ameriškem poljedelstvu, in pou- darja, da te pridobitve lahko koristijo tuni kmetovalcem drugih držav. Med drugim pravi: »V naši državi smo spoznali, da so kmečka posestva, ki so dovolj velika, da dajo kruh eni družini, ključ do visoke pridelave in ugodnega življenja. Če bomo pomagali kmetovalcem, da bodo lahko boljše živeli, boljše delali in pridelovali več hrane, lahko dosežemo velike izpremembe. Ljudem, ki so revni in lačni, lahko pomagamo, da po svobodnih ustanovah najdejo pot do napredka. Za dosego trajnega miru na svetu utegne biti to v daljšem obdobju mnogo bolj važno kot kopenska vojska, mornarica in letalstvo.« V zvezi s tem pripominja predsednik, da morajo svobodne države kljub temu izgraditi obrambno moč, če hočejo biti varne spričo nevarnosti sovjetskega napada. Odmevi pastirskega pisma goriškega nadškofa v slovenskem časopisju toliške družine. Pij XII. je pokazal svetu, ki je postal plen sovraštva in nasilja, pot pravice, pravičnosti in miru. On je glasnik, ki na vseh poljih znova prižiga luč vere, po veri storjenih dejanj.« To je „Svoboda“! S posebnim zakonom si je madžarska država prilastila pravico, da sama odloči ali mladenič, ki konča srednje ali višje šole, sme nadaljevati študij, ali naj bo prideljen h kakemu delu. Pri odločitvi je edini kriterij, koliko znanja pokaže dijak v vprašanjih leninističnih teorij. Francka so našli Na pokopališču Aljustrel na Portugalskem so končno našli ostanke malega pastirčka Frančiška Marto, enega treh pastirčkov, katerim se je v Fatimi v oktobru 1. 1917 prikazala Mati božja. Umrl je 1. 1919. Prvotno niso našli njegovil ostankov, po ponovnem iskanju pa so prišli do njih in jih je oče, ki še živi, spoznal z vso gotovostjo, da so njegovega sina. K temu je zlasti pomagal rožni venec, ki ga je mali držal v roki. Ostanke so prepeljali v Fatimo in jih položili poleg njegove sestre Jacinte, kateri se je prav tako prikazovala Marija. Leonardo da Vinci Ob priliki 500letniee rojstva Leonarda da Vincija bodo organizirali v Londonu ražstavo, na kateri bodo zbrali 250 del slavnega umetnika. Kakor Stepinac Te dni je bila objavljena vest, da je bil izpuščen na svobodo gdanski škof msgr. Splett. Ta vest ne odgovarja resnici, ker je škof še vedno oviran pri izvrševanju svojih škofovskih funkcij. Gdanska škofija šteje 292.000 duš, od teh je 285.000 katoličanov. Sin se vrača V novicijat očetov misijonarjev Svetega Srca v Federaunu pri Beljaku je vstopil pred kratkim 251etni sin Martina Bormana. o katerem je svoj čas poročal svetovni tisk. Martin Borman je bil eden najzagrizenej-ših sovražnikov katoliške Cerkve za časa nacistov. Mladega novinca, njegovega sina, je privedel v versko življenje nek idealni misijonar. To dejstvo kaže, do kakšnih uspehov pripomore božja milost in usmiljenje. V spomin španskih mučencev V kratkem bodo postavili v neki kapeli barcelonske, stolnice spomenik z napisi vseh duhovnikov in redovnikov, ki so padli v tej škofiji v zadnji španski državljanski vojni. Na spomeniku bo navedenih več kot 1000 imen. Ameriški vojaki za openski zvon S kratko slovesnostjo je dne 12. marca poveljnik 351. ameriškega pehotnega polka polkovnik Earle Wheeler predal v svoji polkovni pisarni na Opčinah openskemu dekanu in župniku Natalu Silvaniju 135.25 dolarjev oziroma 86.400 lir, ki so jih nabrali vojaki-katoličani 1. in II. bataljona, na pobudo vojaškega kaplana WUliama 0’C.onnorja. za novi zvon openske župne cerkve sv. Jerneja. Nabrano vsoto je polkovnik - poveljnik predal dekanu s kratkim priložnostnim govorom. V imenu svojih župljanov se mu je dekan zahvalil s toplimi besedami. Slari zvon je počil na praznik sv. Treh kraljev. Novi zvon so nabavili v Vidmu. Težak je 12 stolov. Blagoslovili so ga II. ■narta. Novi goriški nadškof je letos za post naslovil na svoje vernike prvo pastirsko pismo, ki smo ga v izčrpnem izvlečku prinesli tudi mi v zadnji številki. Y zvezi s tem je zanimivo prisluhniti, kakšne odmeve je pastirsko pismo našlo v slov. časopisju, katero izhaja v Italiji, oziroma na STOju. Prva je spregovorila »Demokracija«. V er-jetno se je prenaglila. Ta namreč očita nadškofu, da v svojem pismu namenoma imenuje Italijane, dočim je prezrl Slovence, katerih ne imenuje. Če bi ti ljudje nr iskali dlake v jajcu in če bi ne hoteli po vsej sili slišati besedo »Slovenec« ob vsaki priliki in nepriliki (kot nekateri besedo »Madrepatria), bi lahko uvideli, da na o-nem mestu msgr. Ambrosi imenuje Italijane le mimogrede, kot zgled, kot bi lahko imenoval tudi Slovence ali Kitajce. Zato ni bilo prav nič na mestu njihovo očitanje. Pisanje »Demokracije« je verjetno zbudilo pozornost pri titovcih. Ti so v »Pr. dnevniku« od sobote 15. marca posvetili pastir, pismu gor. nadškofa kar cel stolpec na drugi strani. Njihovi očitki so v bistvu isti kot oni »Demokracije«; le da so jih ti zabelili še z raznimi drugimi o-čitki na račun pok. nadškofa in urednikov »Kat. glasu«, o katerih se čudijo, kje da najdejo toliko moralne sile, da se udinjajo takim ljudem (nadškofu Ambro-siju) in da jih celo zagovarjajo, članek je podpisal Slovenski katoličan. V nedeljo je isti list ponovil svoj napad z istimi očitki, katere zaključuje: >Zito slovenski verniki že naprej odklanjajo nadškofa, ki je že pred svojim prihodom zatajil del vernikov.« Ti očitki so zgolj dlakocepstvo, katero priča, da pri nekaterih ni še izginila miselnost iz časov nekdanjega »Slovanskega sveta«. Pri drugih pa je le nov dokaz za znano nastrojen je do katoliških škofov in katol. Cerkve, kakor so ga pokazali ob priliki obsodbe msgr. Stepinc.a, napada na msgr. Vovka in msgr. Ukmarja, ki so bili, če se ne motimo, prvi Hrvat, druga dva po Slovenca. To nastrojenje se imenuje sovraštvo do katol. Cerkve in njenih predstavnikov — škofov in duhovnikov. Da se je to dlakocepstvo prav kmalu pokazalo v vsej svoji nesramni goloti, je zadostoval govor msgr. Ambrosija v nedeljo zvečer ob priliki slovesnega ustoličenja, ko je pred zbranimi verniki, oblastmi in duhovščino rekel tudi naslednje: »Ljubim svoje rojake Italijane, toda ne zato ker so z menoj istega rodu, nego zato ker vidim v njih brate v Kristusu. Je pa tukaj tudi manjšina, čeprav majhna, ki jo sestavljajo Slovenci, katere prav tako ljubim kot svoje otroke, in želim, da bi vsi živeli v edinosti in miru.« Prav tako je nadškof imenoval Slovence tudi drugi dan pri ho-miliji med slovesno mašo. Da bo naš pregled popoln, omenimo še dva druga lista, »Sočo« in pa »Delo«. »Soča« nima v tem oziru nič pomembnega. Kot zvesta »tovarišica« ponavlja očitek »Pr. dnevnika«. Zanimivo je pa stališče, ki ga je zavzelo »Delo«. V njem je v zvezi s pastirskem pismom objavil kratek članek goriški svetnik Poletto. Njegovo pisanje je močno prijazno. V zvezi z nadškofovimi besedami na račun brezposelnih in beguncev želi, da bi re3 prišlo do sod»lovonjo za omiljenje bede revnih in prav tako želi, da bi se uresničila nadškofova želja in bi prišlo do prijateljstva in bratstva med vsemi narodi ter da bi se utrdilo prijateljstvo med Slovenci in Italijani in da bi se za vselej odstranili sledovi nacionalistične mržnje. Čudno tako pisanje v glasilu slovenskega kominformizma, vendar je v skladu s komunistično taktiko ponujanja roke vsakomur, ki je ne odbije. Vemo, da nadškof dobro pozna komunistično taktiko in da ga sladke besede ne bodo niti za trenutek odvrnile od pravega gledanja na komunizem, kakor ne smejo odvrniti tudi nas. Kajti taktika komunizma se spreminja. načela pa ostanejo ista. Konec brezskrbnega življenja za sovjetske čebele Ameriški dnevnik »The Denver Post« komentira neko poročilo, ki ga je prinesel »New York Times« in v katerem je rečeno, da hočejo Sovjeti izkoriščati sovjetske čebele ne le za nabiranje medu, temveč poleg tega tudi še za opraševanje industrijskih in krmnih rastlin. »The Denver Post« pripominja k temu: »V slavni Zvezi sovjetskih socialističnih republik morajo celo žuželke delati za državo. Zakaj naj bi pa tudi imele čebele pravico do brezskrbnega in samoljubnega življenja, ko pa sc morajo vsi drugi Rusi stalno truditi za uspeh petletke in svetovne revolucije? Čisto razumljivo, da nimajo te pravice. Zato je sovjetska komunistična partija določila tudi za čebelo politično linijo in sklenila, da bodo morale čebele odslej opraševati rdečo deteljo in druge krmne ter indurstrijske rastline, katere so doslej preveč zanemarjale na ljubo raznim nekoristnim rastlinam. Po komunistični teoriji je mogoče pripraviti s primerno ideološko vzgojo tudi dekadentne, kapitalistične čebele do tega, da bodo letale po rdeči‘detelji, četudi bi mnogo rajši srkale in nabirale med po poljskih cveti eah. Nemarne čebele pa bodo gotovo pusta* vili pod nadzorstvo tajne policije, da o trotih niti ne govorimo. Zdaj, ko hočejo izkoristiti čebele za to, da bi pomagale sovjetskemu gospodarstvu, pa gotovo tudi ni več daleč čas, ko bodo skušali razviti njihove talente za vojake namene, ali kakor bi dejal kak sovjetski pesnik: »Zavedne ruske ibeliee časa ne gubi jo. pridno vsak dan se učijo, za petletni plan skrbijo. In ko tromba bo zapela, bodo nabrusile bridka žela, dvignile se Ihh/o v boj, nad Eisenhotverja ho sel ves roj.« D/j Izjava roškega maršala Soditi smemo, da je hit znani konec Achesouovega govora obenem tudi odgovor na izjave sovjetskih maršalov in generalov, ki so jih podali pred kratkim oh priliki svečane obletnice ustanovitve Rdeče vojske. Izjave je objavil časopis »Rdeča zvezda«. Danes ne morem« navajati vseh izjav. Zadovoljiti se moramo le /. najbolj značilno iz.la' vo. ki jo je podal maršal Malinov -sk.i: »Stalinova predvidenja, ki j'h je napisni v svojih temeljnih spisih, se uresničujejo. Okoli ZDA, ki so po vojni postale glavna trdnjava imperializma, »e zbirajo kapitalistične države za odločujočo in smrtno vojno med dvema sistemoma. Moraino biti pripravljeni, da vzdržimo udar.« To je dovolj jasno. Mi I>a smemo soditi, da se bodo tudi maršali pomirili in ohladili. Našminkano Vsak narod je živ organizem, ki raste v zgodovini. Svetovna dogajanja, politične stranke, socialna gibanja, težki družabni pretresi, pa tudi poedini misleci, umetniki in znanstveniki klešejo narodni obraz in oblikujejo narodno dušo. Svetlobe in sence, čari in pege, ki se tako uklešejo v narodno obličje odnosno priličijo narodni duši, so nato blagoslov odnosno prekletstvo še za pozne rodove. Katoliški svetovni nazor je vtisnil dozorevajočemu slovenkemu narodu značaj vernega, poštenega, treznega in nadnaravno usmerjenega ljudstva. Slovenski človek je tako otrok zapadnoevropske krščanske kulture, globoko zakoreninjen v svojo zemljo, zvest svojemu jeziku, vdan svojemu Bogu. To so bistvene značilnosti pristnega in ne-našminkanega slovenskega narodnega obraza in točni prikaz narodne duše. Tekom zadnjih stoletij so razni duhovni tokovi deloma zameglili slovenski narodni obraz z raznimi naplavinami. Kriticizem protestantovskega porekla, racionalizem prosvetljene dobe, nazori jožefinističnih in janzenističnih teorij, svobodomiselstvo, liberalizem vseh barv in še druga taka gibanja so razkrojevalno vplivali na mehki in po zgodovinskih preizkušnjah še nepre-kaljeni slovenski značaj. Slovenski človek se je nasrkal te tuje modrosti in postal žrtev napredujoče laicizacije življenja, raz-kristjanjevanja, ki je doseglo v teh letih svoj višek v brezbožnem komunizmu. Sodobna katastrofa, v katero so zabredli Slovenci, je le naravna, logična in nujna posledica prejšnjega razvoja, katerega so sokrivi naši očetje. Tudi zamejski Slovenci so dedno obremenjeni z vso to tujo navlako, ki jim skupno še z drugimi naplavinami obmejnega značaja kazi pristno narodni obraz in zamegljuje narodno dušo. Resnični u-jetniki te zoprne lupine skoro nevede tlakujejo »tuji modrosti«. In to ne samo komunistično misleči ljudje, ki zavestno zatajujejo slovensko pristnost, ker so v službi tujih ideologij, ampak tudi ljudje, ki prisegajo na čisto narodno zastavo in ki se proglašajo za najzvestejše zagovornike narodnih interesov. Kadarkoli so ti poslednji dejstvovali v funkciji te »tuje modrosti« so se znašli na isti liniji kot komunisti, kot pričajo znana dejstva iz časov prvega nastopa osvobodilne fronte na Primorskem, ali če hočemo še svežih primerov, poročanje listov o prvem pastirskem pismu novega goriškega nadškofa. Čas je zatorej, da s kritičnim očesom pregledamo svoje pozicije iu proučimo svoje najintimnejše . bistvo. Prerešetati bomo morali svoj zgodovinski razvoj, ugotoviti kvarne vplive tujih idejnih tokov, stranpoti in zablode. Z vso odločnostjo se bo- slovenstvo mo morali otresti nesrečnih posledic tujih ideologij, zlasti svobodomiselstva in liberalizma, ki je največji krivec poznejših odklonov od ravne narodne linije. Če bo hotel slovenski narod živeti vkljub strašnim pretresom in težkim preizkušnjam prošlosti in sedanjosti, bo moral Ko se povrača pomlad v naravo, je to znamenje novo vstajajočega upanja in vere. Toplo sonce, prvi zeleni lističi po drevju, iz mrtvih tal poganjajoče travne bilke — v vsem tem smo vajeni gledati večne simbole neumrljivega upanja. Na ljudi vseh narodnosti in verstev vpliva to prerajanje življenja, kar odseva iz različnih verstev na najrazličnejše načine. Nam kristjanom je Velika noč spomin Kristusovega vstajenja od mrtvih, odmiranje telesnosti, prerajanje v duhovnost. Največji praznik v cerkvenem letu je Velika nedelja, spomin Kristusove zmage nad snovnostjo, simbol sproščenja nad vsem, kar je zemeljsko, spomin večnega obnavljanja zmagovitosti Duha. Kljub vsemu materializmu moderne družbe se tudi krščanska Amerika pripravlja na Veliko noč primerno naj večjemu krščanskemu prazniku v letu. Kot pri nas se bodo tudi tam po mestih in vaseh polnile cerkve ob božjem grobu, zvonovi bodo zmagoslavno zvonili k Vstajenju in vsaj za trenutek bo kljub vsemu materializmu zmagal Duh nad svetom in življenjem. Znamenje časa je, da danes vedno bolj iu bolj zmaguje ta Duh tudi vsak dan sredi ameriške družbe, da sodobni Ameri-kauec v osebnem in javnem življenju vedno bolj in bolj upošteva ona duhovna načela, ki bi jih morda pred leti kot Dio-genes z lučjo ob belem dnevu zastonj iskal v tedanji družbi. »V to verujem« — je naslov vrste zelo zanimivih oddaj, ki jih imajo radijske postaje Združenih držav na sporedu vsako nedeljo. V teh oddajah, ki so namenjene najširšim plastem naroda, govore različni zastopniki ameriške družbe, možje in žene, dekleta in fantje, in izpovedujejo svoj odnos do vere in verskih vprašanj sploh. Preprosti govorniki ob učenih filozofih se oglašajo v tej oddaji in izražajo svojo vero v najvišje Bitje in ob tem tudi v bratstvo ljudi na svetu. »Verujem v Boga in to mi je največ«, je v takem razgovoru pred mikrofonom pojasnjeval nek ameriški inženir. »Prepri- nujno zavreči ne samo verige komunizma, ampak tudi dušeče oklepe liberalnega svobodomiselstva in tako streti raz sebe te nagromadene superstrukture, da vstane v novo življenje prerojeni narod, prost vseh nezdravih usedlin, vseh kvarnih primesi. Poroštvo zdrave narodne rasti in srečne bodočnosti je odprava našminkanega slovenstva in povratek k čistim virom vrojene narodne samobitnosti. Jurij čan sem, da je nad nami Nekdo, Najmo-drejši, najvišje Bitje, Iti je zasnovalo, uredilo in vzdržuje vse to življenje, ki obkroža nas smrtnike... Vse to vesoljstvo z ozvezdji in spiralnimi meglicami, s sonci, lunami in planeti, z vso naravo, z vsakim drobcem življenja na zemlji... z vsemi našimi željami in molitvami za mir.« Helen Keller, znana ameriška časnikarka in humanitarna delavka, ki je od rojstva slepa in gluha, vidi v veri »vizijo dobrega, ki jo človeštvo ohranja v sebi, in se ob njej navdušuje, ki nas spodbada, da se vedno znova podajamo iskat popolnosti...« »Naj bo to zakon o človečanskih pravicah ali pesem — hvalnica najvišjemu Bit- ju, iz obeh odseva ista misel o Nekom, ki nas je ustvaril in po katerem smo si vsi — bratje. Ideali svobode in človeškega bratstva nas družijo preko vseh narodnih meja...«, je pred kratkim rekel v isti radijski oddaji R. Gopolakrishnan, znani indijski zastopnik v Združenih državah in dodal: »V teh skupnih idealih svobode in vesoljnega bratstva pa imajo svobodni ljudje duhovno silo, s katero se morejo ustaviti vsakemu napadu in ustanoviti na svetu mir z vso pravico in častjo.« Razveseljivi so taki pojavi verskega iskanja v ameriškem ljudstvu, ki je do nedavna živelo v največji verski brezbrižnosti, zadovoljno s svojim blagostanjem. Dejstvo, da čutijo potrebo po duhovnih dobrinah, po verskem izživljanju, daje upanje, da jih materialistično življenje ne bo prevzelo in uničilo kot že toliko drugih narodov v zgodovini, ki so živeli v podobnih razkošnih razmerah kot sedaj prebivalci ZDA. \ endar je vse tako čustveno in megleno iskanje Boga in verskih resnic za nas katoličane mnogo premalo. To. kar mnogi teh ljudi šele iščejo, mi že imamo v vsej polnosti in jasnosti, imamo v evangeliju in v nauku Cerkve. Zato naj nam bodo slični odmevi o verskem iskanju duš v ameriškem narodu le spodbuda, da se bomo krepkeje držali razodete božje resnice, v katere posesti smo. miv pa je tako imenovani »železničarski črv«, ki živi v Južni Ameriki in ki oddaja rdečo luč z dvema rumenima črtama, tako da dela vtis v noči vozečega vlaka. Povojni izvoz pšenice in moke iz ZDA Od julija 1913 do konca 1. 1951 so ZDA izvozile nad 760 milijonov q pšenice in pšenične moke. Od te količine so dobile evropske države okoli 60%, azijske 19%, Južna Amerika 11%, ostalo Afrika in ameriške čete izven domovine. \ Evropi je dobila najvišje količine Za-padna Nemčija, in sicer 26 milij. q letno, nato Italija, Holandska, Grčija, Anglija, Francija in druge. V Aziji so dobili največ Japonci, nato pa Indijci. V Južni Ameriki je bila Brazilija v hudi stiski, četudi se bo v kratkem razvila v eno na žitu najbogatejših držav. Komaj 10% površine obdelane na celem svetu. Tako pravijo številke, ki jih je izbral Mednarodni kmetijski urad (FAO). Ostala površina, ki predstavlja 9 10 vse površine, pa ni vsa primerna za obdelovanje, ker je zelo mnogo goratega sveta, razprostranili gozdov, mnogo puščav in močvirja. Z moderno tehniko pa se dajo puščave in močvirja pridobiti za kmetijsko obdelovanje. Na vsak način lahko računamo, da se da polovica zemeljske površine kmetijsko izrabljati in zato ni potrebno imeti prav nobenega strahu, da bo človeštva konec, ker ga zemlja ne bo mogla prerediti. Posebej pa so problemi držav, lu imajo malo obdelovalne zemlje in mnogo prebivalstva, kot n. pr. Italija. Danes še ni zadovoljivega sodelovanja med državami iu narodi, ki bi omogočilo rešitev tudi takih problemov. Je pa skrajni čas, da se veliki narodi, posebno pa Zveza narodov lotijo reševanja tudi takih vprašanj. Zdravljenje družine Ni namen tega članka navajati podrobno, kaj vse je potrebno storiti za družino. O tem bo treba mnogo razmišljati, mnogo pisati. Eno je gotovo. Za sanacijo družinskega življenja se je doslej vso premalo storilo. Tudi mi katoličani smo v tem pogledu grešili; tudi sami smo pomagali rušiti družinsko skupnost s pretiranimi zahtevami od strani naših organizacij. Družina je celota, je popolna družba, ki je ne sme nihče razbijati. Oče mora imeti dovolj časa za nemoteno življenje v družinskem krogu, mati pa mora biti vsa v celoti posvečena in zaposlena z družino. Celotno življenje naj bo tako urejeno, da bodo otroci čimveč v družini in deležni družinske vzgoje. To temeljno zahtevo družinske skupnosti morajo imeti pred očmi tudi naše katoliške organizacije, ki naj s prepogostimi prireditvami ne razbijajo družinskega življenja. Treba bo spraviti do veljave pravilo, da nihče družinskih članov ne sme biti vezan več kot dvakrat v vsakem tednu udeleževati se kakoršnihkoli večernih vaj ali nastopov izven družinskega okolja. Večje prireditve, zlasti nedeljske, pa naj bodo takega značaja, da se jih morejo udeležiti naše družine v celoti, starši in otrftci. Tako smo že pred prvo svetovno vojno skušali spraviti v sklad družinsko in družabno življenje med našim katoliškim ljudstvom. Še danes se rad zamislim v tiste čase, ko se je v dvorani izobraževalnega društva ob nedeljskih popoldnevih zbralo vse naše organizirano članstvo v prijetne družinske sestanke. A ko so bili dobro pripravljeni, nekaj pouka, nekaj igric in zabave, so prav posrečeno družili družabno življenje z družinsko skupnostjo. Dve svetovni vojni in za njima še re- volucijski podvigi »osvobodilnega« gibanja ter končno načrtno razbijanje družinske skupnosti s pomočjo komunizma' so to božjo ustanovo — družino razmajali prav v temeljih. Čas je, da se vsaj katoličani zavemo nevarnosti, ki preti vsej družbi od teh stremljenj, napraviti iz naših družinskih domov le navadna gostišiča, in da skušamo zlu od pomoči s poukom iu z lepim zgledom naših krščanskih slovenskih družin. Iz daljne Amerike se je oglasil izseljenec s slovesno obljubo: »Če mi da Bog priti še nazaj v domovino, se boin res posvetil ideji, ki jo je zastopal mučeniški Narte Velikonja, t. j. dati družinam tisto mesto in jim dati tiste pravice, ki jim gredo v urejeni človeški družbi.« N. za t L- Kemperlov sklad! NAŠA GOVORICA Ko je Bog Stvarnik sipal na našo zemljo perišče zadnje, najdragocenejše lepote, takrat si bila v Njegovih mislih ti, slovenska beseda. V dihu tople ljubezni ti je postavil dom: šumne lesove, žametno mehke plunine, srebrne potoke, bistre vode, zrcalna jezera, njive in trate, cvetke na tratah in roso na travi, žitna polja, v zlatu valujoča, vinska brda, rodne doli, v nebo kipeče velikane in bele oblake nad njimi, l,raško gmajno in brinja na nji in — rob morja povrhu. Doni■ da se še Bogu nasmehne obraz. Ostrmela si nad toliko lepoto in tih in plah je bil tvoj prihod. Med sužnji in hlapci je bil spočetka tvoj delež. Jecljava in zardevajoča si pozdravljala kneza pri Gospe Sveti. — Basla si in se krepila, zahtevala svojo pravico, a so bili tvoji prvi koraki v krvi zatrti. Pri Trubarju si iskala zavetja. Sprejel le je in le počastil, a vendar izrabil v svoje namene. Drhtela si od pričakovanja v Pohlinu in Vodniku in ob Slomškovi pesmi, dokler ni Prešeren uresničil stoletnega sna. Nate ponosen — ko fant na svoje dekle — te je krepko prijel pod roko in z njim si prešerno stopila v mestni salon. Nič več te ni bilo sram »pisanih rut, rjavih lic, kretenj oglatih in hoje nerodne in kmečkih zadrega (Župančič). Odslej si brstela, zorela in dehtela po Jenku in Jurčiču, Levstiku, Stritarju, Aškercu, Gregorčiču, Murnu in Cankarju tja do Župančiča, ki je v tvojem razkošju obhajal svoj pir. Bolj ko kmet na lastno zemljo si prirasla na domača tla. Tu si pognala globoke korenine. ki si iz njih črpala življenjske sokove: krepkega izraza* polne oblike in klene vsebine. Hlapec Jernej te je hranil s kruhom od žulj mn* roke, slovenski grunt ar te pojil z znojem od dela, briški kolon ti prilival reznega vina. Še desetemu bratu se ne b,oš večno oddolžila. Rodila si se iz nas, rodila za nas, zato si naša. vsa naša, slovenska beseda. Močno je odjeknil tvoj glas na Primorskem. Prišla si iz Tolmina v pretečem pohodu, in si v Gorici na Travniku terjala svoje. Okovi na Gradu in mortsce na 7 ravniku so utešili tvoj glad po pravici. Nisi podlegla. Se celo takrat ne, ko se je samozvani naslednik rimskih cesarjev zaklel, da te iztrebi. Hrast si bila, ki ga je vihar zamajal. ni ga pa mogel izr vali. Krepka si, slovenska beseda. Kdo bi te mogel streti, najsi se stokrat poloti? Le takrat bo zamrl tvoj živi glas, ko bo izdihnil tvoj zadnji sin. I tvoji sinovi so orjaki, »kot da se niso rodili iz matere, kot tla goram se izvili iz bokov sov (Župančič). Zato boš živela, slovenska beseda. Živela bos in nam milo pela: pela v cerkvi in pela na vasi,-pela v praznik in v delavni dan. pela v bridkosti in v brezskrbni radosti, pela od rojstva do poznega groba. In še onstran groba bo duh hrepenel po tvoji pesmi, slovenska beseda. 1). B. GOSPODARSTVO Trtam moraš tudi gnojiti Z vsako trgatvijo odnesemo že s samim grozdjem zelo mnogo dušika, fosforja, kalija, apna in drugih snovi. Nadalje ogromne množine odnesemo z obrezovanjem. Od kod naj trta dobi te snovi, če ne iz zemlje? V zemlji pa ni neomejenih zalog in zato jih moramo nadoknaditi z gnojem. Tudi za trte je temeljno gnojilo hlevski gnoj. Ta je še posebej važen, če je zemlja peščena, lapornata ali ilovnata. S hlevskim gnojem ne vnesemo v zemljo samo nekaj redilnih — gnojilnih snovi, temveč tudi tvarino, iz katere se stvori humus ali črnica in ki služi kot podlaga za delovanje milijonov in milijard raznih bakterij, ki presnavljajo gnojila v oblike, kot jih rastlinske korenine morejo vsrkati kot hrano. Poleg tega pa hlevski gnoj zemljo rahlja in s tem omogoča dostop zraku. Hlevski gnoj zemljo tudi osvežuje, da drži več časa vlago. Sam hlevski gnoj pa je precej enostransko gnojilo, ker mu manjkata dve trtam nujni snovi, to sta fosfor in kalij. S fosforjem moramo gnojiti vse zemlje, s kalijem pa vse neilovnate. Fosfor in kalij vplivata predvsem na čvrstobo lesa, na razvoj grozdja in posebej na odstotek sladkorja. Zato moramo gnojenje s hlevskim gnojem dopolniti z dodatkom super-fosfata in kalijeve soli. Superfosfata moramo raztrositi vsaj vsako drugo leto po 50 kg na vsakih 1000 m- vinograda. Na isto površino raztrosimo tudi 25 kg kalijeve soli in to tudi vsaj vsako drugo leto. Če trte premočno rastejo, potem ni potrebno gnojiti s hlevskim gnojem, pač pa samo s superfosfatom in kalijevo soljo. Hlevski gnoj vsebuje namreč v prvi vrstt dušik, ki vpliva pri rastlinah predvsem na razvoj zelenja, to je dolgih poganjkov s temno-zelenim listjem. Če pa trte slabo rastejo in jih bi želeli nekako pomladiti, to je prisiliti k močnejši rasti, potem je gnojenje s hlevskim gnojem nujno potrebno. S superfosfatom in kalijevo soljo pa gnojimo tudi v tem slučaju. Kdor sploh nima na razpolago hlevskega gnoja, pa ne sme misliti, da bo dolgo dobro izhajal samo z umetnimi gnojili. Dušik hlevskega gnoja sicer lahko nadomesti — recimo z žveplenokislim amonijakom ali apnenim dušikom (ealciocianamide), ne more pa nadomestiti rahljajočih lastnosti hlevskega gnoja in tudi ne. njegovega doprinosa za tvorbo črnice in delovanja bakterij. BREZ DELOVANJA TEH BAKTERIJ NI RODOVITNOSTI V ZEMLJI! Tak si mora potem pomagati z zelenim gnojem: vsejati mora neko rastlino (deteljo inkar-natko ali ruso travo, grašieo, konjski bob, repišče ali kaj podobnega) in zelen pridelek v vinogradu podgrebsti. * Zaključimo: Temeljno gnojilo za vinograd je hlevski gnoj. Če tega nimamo, si moramo vsaj vsako tretje leto bolje vsako drugo pomagati z zelenim gnojenjem. Poleg hlevskega gnoja ali zelenega gnojenja moramo raztrositi na 1000 m- vinograda vsaj 50 kg superfosfata z 20% fosforove kislice io 20 kg kalijeve soli s 40-50% ka- lija. Močno rastoče trte rabijo manj hlevskega gnoja in več umetnih gnojil, ošiblje-ne pa potrebujejo mnogo hlevskega gnoja in redno količino umetnih gnojil, kot ie zgoraj navedeno. Progresivna — svinja Albanski časopis »Zeri i Populit« piše. da je prašičereja v Albaniji zelo napredovala. Kot v vseh komunističnih državah se tudi v Albaniji mora razvijati vse po planu, po načrtu, po normah. Glede prašičereje je vlada izdala normo, da se mora v letošnjem letu prašičereja dvigniti za 30% napram letu 1951. Koncem 51etke se pa mora število prašičev dvigniti za 50% nad številom iz 1. 1950. List dodaja: Vsled previdnosti \ lade in na podlagi novo vpeljanih metod, je neka svinja na kolhozu v Lušnji povrgla 21 prašičkov. Torej je izpolnila normo. Krava — veteranka V ZDA je neka krava pasme Aberden-Angus dosegla starost 31 let in je imela dosedaj 18 telic in 9 junčkov ter je zopet breja. Poraba sladkorja v Italiji Poraba sladkorja se v splošnem dviga po celem svetu. So države, kjer presega letna uporaba 50 kg na osebo (ZDA, Danska), so pa tudi države, kjer znaša letna poraba izpod 10 kg na osebo. Italija porabi danes letno nekaj več kot 10 kg na osebo. Tozadevne številke uporabe sladkorja za Italijo in 1. 1950 so naslednje: Celotna uporaba je znašala 5,345.305 q. Od teh je bilo 4,381,044 porabljenih za direktno potrošnjo ali 9.466 kg na osebo. 964.261 q pa za industrijo slaščic, sladkih sokov in likerjev. Zanimive pa so številke uporabe sladkorja po posameznih italijanskih provincah. Na čelu z najvišjo so seveda province v severni Italiji, in sicer Novara in Genova z nad 19 kg na osebo, malo manj Aosta: Julijska Krajina, to sta provinci Videm in Gorica porabita nekaj nad 10 kg na osebo. Najnižja uporaba pa je v južni Italiji, in sicer predstavlja konček repa provinca Matera. kjer ne znaša letna potrošnja na osebo niti 1 kg, več provinc pa je, kjer znaša manj kot 2 kg. Iščejo nov vir svetlobe Kresnice pozna vsakdo in marsikdo si je tudi postavil vprašanje, od kod izvira svetloba, ki jo kresnice oddajajo. To vprašanje pa so si postavili tudi znanstveniki. Do sedaj so ugotovili, da izvira ta svetloba iz nekih kemičnih tvarin, ki jih izločajo posebne žleze. Nekemu znanstveniku se- je tudi že posrečilo dobiti tak izloček, ki zasveti v dotiku z zračnim kisikom. Do sedaj so ugotovili, da je poleg kresnic se nad 10 različnih svetlobonosnili živali. Med temi sta dosedaj zanimiva: neki polip, ki živi v morskih globinah in ki lahko »prižge« istočasno 3 male svetilke. od katerih daja ena belo. druga rdečo, tretja pa modro luč; še skoraj bolj zani- ** Večje upoštevanje verskih načel — znamenje časa Z GORIŠKEGA Slovesno ustoličenje goriškega nadškofa V nedeljo 16. t.m. popoldne se je izvršilo slovesno ustoličenje goriškega nadškofa msgr. Ambrosija, ki je zasedel stolico goriš-kih nadškofov in metropolitov kot dvanajsti v njihovi vrsti. Msgr. Hijacint Janez Ambrosi je po rodu Tržačan, ker se je rodil v Trstu v župniji sv. Jakobt 29. jan. 1887. Tam ima tudi več svojih sorodnikov, bratov in sester. Še kot mlad fant je odšel v Italijo, kjer je stopil v kapucinksi red. V redu je vršil razne važne službe, tako je n. pr. bil za redovnega vizitatorja kapucinskih samostanov v Južni Ameriki. Iz Amerike se je vrnil v svojo beneško provinco ter sprejel vodstvo župnije Tomba v Adriji. Tukaj ga je doletelo imenovanje za škofa v Chioggi pred 15 leti. Ko ga je po smrti msgr. Margottija sv. stolica imenovala za apostolskega adminitrator-ja v Gorici, je bilo že slutiti, da bo ostal tukaj. To se je tudi zgodilo. Tako je torej tokrat Tržačan in kapucin zasedel nadškofijski sedež goriški. Ustoličenje se je v Gorici izvršilo z vso slovesnostjo, kot je bilo slutiti že iz priprav, ki so trajale že nekaj mesecev. Novi nadškof je v spremstvu članov pripravljalnega odbora za sprejem nadškofa odšel iz Vidma okrog 3h popoldne v nedeljo. Na mostu na Idrijci, ki tvori mejo med goriško in videmsko nadškofijo, je msgr. Ambrosija pozdravil zastopnik duhovnikov msgr. Ma-grini iz Krmina in pa zastopnik civilnih oblasti dr. Culot. Nato se je avtokolona, kateri so se pridružili še neštevilni drugi avtomobili in motorji, ki so tam čakali, pomaknila naprej peoti Gorici. Počasi je šel sprevod skozi furlanske vasi, kjer so ob cesti ljudje povsod z navdušenjem pozdravljali svojega novega nadpastirja. V nadškofijski dvorec je sprevod dospel okrog 4,20. Kmalu nato se je razvil sprevod v cerkev. V sprevodu so šle vse verske in cerkvene organizacije, med njimi tudi slovenska dekliška Marijina družba z zastavo in pa slov. Tretji red. Za organizacijami so stopali gojenci malega semenišča iz Gorice in iz Chioggie, nato duhovščina, redovna in svetna, zastopniki kapitljev iz Kopra, Poreča, Vidma, Chioggie in Trsta ter seveda kanoniki goriškega stolnega kapitlja. Posebnost v sprevodu so bile relikvije v lepih in umetniški relikvijarijih, katere so nosili v dalraatike oblečeni duhovniki. Kaj podobnega drugod ni videti,ker pri nas ni cerkve, ki bi bila tako bogata na relikvijah, kot je stolna cerkev v Gorici. Sledil je baldahin, ki so ga nosili katoliški visokošolei, in pod njim nadškof. Za baldahinom so šli zastopniki oblasti, in sicer oba prefekta iz Gorice in Vidma ter predsednik področja dr. Palutan iz Trsta ter še drugi. Častno spremstvo so opravljali karaliinerji in pa oddelek vojaštva, ki je šel v sprevodu tudi z divizijsko godbo. V cerkvi je novega nadškofa pozdravil najprej zastopniki kapitlja dekan msgr. Tarlao, nato pa je nadškof v lepem nagovoru pozdravil svoje nove vernike ter razvil svoj program: »Da bi bili vsi eno«. Sledil je Te Deum z blagoslovom. V ponedeljek je nadškof imel prvo pontifikalno mašo, katere so se v obilnem številu udeležili duhovniki, oblasti in tudi ljudstvo, ki je stolnico napolnilo do zadnjega kotička. V Gorici imamo torej svojega nadpastirja, ki prihaja med nas poln izkušnje, ki si jo je nabral kot redovnik prej, ter župnik in škof pozneje. Prihaja kot poslanec Kristusov v moči Jezusovega ukaza: »Pojdite in učite vse narode!« Ponovno je msgr. Ambrosi povedal in dokazal, da se hoče tega držati. Vemo pa, da njegova služba ne bo lahka, ker so razmere v naši nadškofiji posebno deliktne. Vendar zaupamo, da ga bo sv. Duh vedno podpiral, da bo iskal le duše in čast božjo, kot je sam zapisal v pa-tirskem pimu. Zato mu slovenski duhovniki potrjujemo poslušnost in pokorščino v imenu svojem in izročenih nam vernikov, kot zahteva od nas Kristus, ki je rekel apostolom: »Kdor vas posluša, mene posluša!« Večer »Slovenske besede* v Gorici N prosvetnem večeru v sredo 12. marca je KPD pripravilo enega svojih najlepših nastopov do sedaj. Večer je bil posvečen »Slovenski besedi«. V ta namen je bil tudi spored prav primerno zamišljen in s precejšnjo umetniško silo podajan. Obsegal je vsega skupaj, kar recitacij, pevskih in glasbenih kosov, 23 točk. Na prvi videz skoro preveč; vendar ni bilo preveč, ker se je naša pozornost stopnjevala od točke do točke ter dosegla svoj višek ravno ob zadnji, ob pesmi »Slovenec sem«, katero je zapel moški zbor pod vodstvom prof. Fileja. Značilnost večera je bila poleg pestrosti programa tudi raznolikost sodelavcev. Saj so poleg raznih recitatorjev nastopili še mešani zbor iz Pevme s pesmima Oj planine ter Kadar mlado leto ter mešani zbor iz Števerjana, ki je zapel Botra polža in Vrabčka. ' Seveda ni smel manjkati zbor KPD,( ki se je to pot razdvojil v ženskega in moškega. Ženski zbor je zapel Slovensko dekle, moški pa, kot smo že omenili, je prav dovršeno podal pesem »Slovenec sem«, ki je bila krona vsega večera, posebno zaradi ubranega solo speva g. Gorjana. Uvodne besede prof. D. Butkoviča so s svojo lirično toplino prevzele poslušalce kakor kaka Kosovelova pesem v prozi. Zato jih v trajen spomin na ta večer prinašamo v tej številki »Kat. glasu«, da bodo še komu ogrele srce, kakor so ga nam. O ostalih točkah sporeda vrhu tega, kar smo že povedali ,bi rekli besedo še samo o baritonistu Gorjanu, ki je na tem večeru prvič nastopil pred slovensko publiko. Zapel je Prešernovega »Mornarja« po Vilharjevem napevu. O njegovem izvajanju moremo reči, ne da bi drugim delali krivico, da je bilo od celotnega sporeda najbolj dovršeno. Splošno je bila sodba, da se takšen »Mornar« le redko kdaj sliši. Za zaključek povejmo, da se prosvetno življenje v Gorici prebuja in širi. To nam daje upanje. Občni zbor Čebelarske zadruge Dne 23. marca ob 9.30 se bo vršil v prostorih Deželnega kmetskega nadzorništva občni zbor Čebelarske, zadruge z navadnim dnevnim redom, h kateremu so vabljeni vsi čebelarji. Prihodnji prosvetni večer v Gorici bo v sredo 26. marca ob 20. uri v običajnih prostorih. Na sporedu je važno in zanimivo predavanje goriškega profesorja iz vzgojeslovja. Zato so na poseben način vabljeni vsi vzgojitelji. — Vstop prost. S TRŽAŠKEGA VELIKONOČNA TRIDNEVNICA PRI KAPUCINIH Slov. Vincencijeva konferenca Vas vljudno vabi na DUHOVNO PRIPRAVO za VELIKO NOČ, ki bo v cerkvi kapucinov na Montuzzi 23., 24. in 25. marca ob 7.15 zvečer. Občni zbor »Slovenske krščanske socialne zveze* v Trstu V nedeljo 16. marca smo se zbrali pri Sv. Ivanu na občnem zboru »Slov. kršč. soc. zveze«. Med udeleženci je bilo precej mladine. Prav pomlajevanje društva je povzročilo na zborovanju obilo živahnosti. Društvo. deluje od 20. julija 1947. Sedanje ime nosi od 1. avgusta 1948. Prav to ime kaže, da se hoče društvo naslanjati na tista načela, ki so vodila skoro celo stoletje politično življenje večine slovenskega naroda. Odbor je poročal o svojem delu, ki ga opravlja brez plačanih uradnikov, brez društvenih prostorov in po zasebnih stanovanjih, brez podpor katerekoli strani. Pač pa je občni zbor z veliko hvaležnostjo zvedel novico, da je poslala društvu »Slovenska katoliška liga« v Ameriki velikodušen dar tisoč dolarjev kot prispevek za društveni sedež. Zveza ima predvsem namen, zanimati se za politična vprašanja ter jim iskati take rešitve, ki so v skladu s krščanskimi načeli. Eno izmed najbolj perečih vprašanj je obstoj »Svobodnega tržaškega ozemlja«. V ta namen sodeluje zveza v Akcijskem odboru za STO. Zveza hoče ostati zvesta svojemu stališču v tem vprašanju tudi v bodoči poslovni dobi. Naš program je, delati na to, da se uveljavi mirovna pogodba glede tržaškega vprašanja, ali da se vsaj temu cilju čim bolj približamo. Dokler se to ne izvede, naj stopijo v smislu začasnih določb v mirovni pogodbi v veljavo vsaj tiste določbe stalnega statuta, ki so izvedljive: določbe glede dvojezičnosti, državne zastave, volilne pravice in dr. Zveza se je zlasti borila za obstoj otroških vrtcev in sol. Največ dela pa so povzročale nameravane administrativne volitve. Radi volitev sodeluje zveza v »Odboru za slov. narodno listo«, v katerem so zastopniki SKSZ, SDZ in NS. V preteklem letu se je sestavil točen program ter notranji pravilnik te volilne koalicije. Naša zveza je mnenja, da ta sporazum še velja. Zveza je skupno z drugimi strankami narodne liste protestirala proti nedemokratični in nepostavni odgo-ditvi volitev v lanski jeseni. Titovci so sprožili predlog, da bi šli na volišče skupno z nami, kar so vse tri naše povezane stranke odklonile. — Zveza je sodelovala pri obrambi slovenskega narodnega premoženja ter zagovarjala stališče, da je treba vrniti Slovencem v Trstu vse imetje in ustanove, ki se jih je nasilno polastil fašističen režim. Ob tej priliki je občni zbor protestiral, ker je Zavezniška vojaška uprava izročila poslopje svetoivanskega »Narodnega doma« v uporabo italijanski nacionalistični ustanovi ENAL. Odbor je opozoril na težke naloge, ki še čakajo politične organizacije Slovencev: ozgoja narodne zavesti staršev, katerih veliko število pošilja slovenske otroke v ital. šole, obramba slovenske zemlje, ki se prodaja v ital. roke ali celo nasilno razlašča, posebno ob morju, kjer se hoče upostaviti hodnik od Trsta do Italije: socialna zaščita Slovencev, ki se zapostavljajo pri uradni delitvi stanovanj, zaposlitvi; nekateri Slovenci morajo pred nastavitvijo izpolniti pismeni obrazec, v katerem morajo izjaviti, da rabijo v družini italijanščino, da obiskujejo otroci ital. šole, da poslušajo samo ital. radijske oddajne postaje. V poročilih se je poudarjala potreba narodne sloge: Naša zveza, Slov. dem. zveza in Neodvisni Slovenci moramo postati vedno bolj trdna koalicija. Sodelovanje mora sloneti na medsebojni strpnosti, spoštovanju in zvestobi do dane besede in katoliški krogi moramo v tem prednjačiti z zgledom. — Glede sodelovanja s komunisti se je odbor zvesto držal navodil lanskega občnega zbora ter ni zahajal na seje medstrankarskih odborov, v katerih bi sedeli komunisti, kot so na primer Odbor za slovensko univerzo. Odbor za kulturni dom in šolski odbor. Ob tej. priliki se je poudarjala ne-možatost titovskih prosvetnih organizacij, ki po eni strani s svojimi prireditvami blatijo duhovščino, na drugi strani pa želijo nastopati v župnijskih dvorah, na pr. v Bazovici, ter vabijo k skupni akciji za kulturni dom. Ni mogoče sedeti skupno za mizo s predstavniki gibanja, ki tepta človeško in versko svobodo. V tej zvezi se je zlasti ožigosal divjaški napad na ljubljanskega pomožnega škofa. Pojavi i-majo med tržaškimi .Slovenci strašne posledice: ubijajo vsako narodno zavest, slovenski človek se sramuje pripadati narodu, katerega izrodki počenjajo take sramotne zločine. — Po -poročilih je nadzorstvo predlagalo razrešnico s zahvalo in priznanjem za požrtvovalnost odbora, ki je z zelo skromnimi sredstvi vršil težke naloge. — Volitve so potekale v zelo napetem razpoloženju. Odbor je predlagal svojo listo, v katero je bilo vključenih več novih sodelavcev. Toda del članov je želel od novih članov zagotovila, da ostane društvenemu programu zvest. Zveza mora ostati to, kar je bila, trdna protikomunistična postojanka. Prišlo je do zelo razgibanega izmenjavanja misli. Prodrlo je mnenje večine: Komunizem, tudi titovski odklanjamo, ne sprejemamo pa naziranje, izraženega v neki publikaciji, da je treba katerokoli Jugoslavijo, tudi nekomunistično, sovražiti. Kot katoličani ne smemo sovražiti nikogar, ne Jugoslavijo, ne Italijo. Naš zunanje-politični program je Svobodno tržaško ozemlje. Slovenci pa se čutimo na tem ozemlju bolj varni, če je v zaledju močnejša Jugoslavija kot šibka Slovenska država. Občni zbor je sprejel to mnenje zlasti s tem, ko je sprejel listo, predlagano od odbora. Na tej listi je kandidiral skoro ves stari odbor s predsednikom inž. Sosičem na čelu, ki bo tudi nadalje vodil zvezo. Razhajali smo se z željo, da hi si na-i ljudje, ki delajo v isti organizaciji, izmenjavali misli, kadar gre za politične zadeve, pri tem skušali ugladiti razlike, preden stopijo pred širši krog ljudi, ker hi tako mogli imeti člani od občnih zborov večjo korist. Hhvaležni smo bili tudi prijateljem Goričanom, ki so dali s svojim obiskom večji poudarek našemu zborovanju. Peter Šorli Za žrtve plazov na Tolminskem Nadaljuje se nabiralna akcija za žrtve plazov na Tolminskem in v Benečiji- Dobrodelno društvo je prejelo v tem tednu sledeče darove: Neimenovani iz Oslavja 1 žensko krilo in 5000 lir; č. g. župnik in Števerjana 1000; F. B. 500; g. Polh 1000; Uršič Ana 100; Gospa Ušaj Ida 1 moški plašč. 1 rjuho in več otroških obleke in perila. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici POZORI POZOR! Spomnite se na svojce v Jugoslaviji in jim za veliko noč pošljite velikonočno darilo po tvrdki C I T R U S R l|M|P O R£T - E"X P O R T Lastnik Aleksander Goljevšček TRST, UL. TORREBIANCA 27 - TEL. 2-44-67 Pošiljamo vse vrste živeža, limone, pomaranče in razno drugo blago. Dr. IVO CESNIK: Nekaj goriškega narodnega blaga Kristus je pogosto hodil po Goriški deželi s sv. Petrom, včasih tudi s sv. Janezom Evangelistom. Nepoznan je bil in je skazoval ubogi zemljici dobrote. Posebno jo je blagoslavljal z dežjem, če je grozila suša; posebno ono hišo, v kateri so ga gostoljubno sprejeli. Pogosto je iskazoval tudi usmiljenje, kjer je bil razlog za kazen. Pri neki taki priliki je celo deželo oblagodaril z novim plodom. To se je dogodilo, ko je s Petrom in Janezom prišel v neko kmečko hišo, kjer so dobili gostoljubno streho le proti obljubi, da bodo prihodnji dan mlatili žito. Večerja je bila pičla, ležišče trdo in zjutraj jih je gospodinja hitro budila na delo. Kristus je prišel na dvorišče in zažgal žito. Vsi so se prestrašili. A strah jih je kmalu minil, ko so začudeni opazili, da so se v plamenih ločile slamnate bilke od zrnja in je bilo v kratkem času vse delo opravljeno. Brez zahvale je kmetica pustila, da je Kristus s spremljevalcema odšel. Mislila je, da lahko isto ponovi. Zažgala je žito, ki je pa zdaj zares zgorelo. Ker pa Kristus ni hotel kmetice prehudo kaznovati, je ostalo zogljeno zrne še dalje užitno in sposobno za klitje. Od tedaj se seje v deželi ajda, ki daje na isti njivi drugo želev. Legenda pripoveduje zakaj ni na Krasu dežja. Kristus in sv. Peter sta potovala po Krasu. Neki večer sta prosila pri premožnem kmetu za prenočišče. Po daljši prošnji ju je Kraševec sprejel pod streho in jima v pndstrešnji sobi odkazal ležišče. Sv. Peter je nosil v nahrbtniku suho izborno svinjsko pleče. Ko se je zjutraj prebudil in odprl nahrbtnik, je opazil v njem namesto plečeta debelo kratko poleno, Milo je potožil to Kristusu in dejal, da bi bilo treba za tatinskega kmeta ostro kazen. Kristus je pripustil Petru kaznovanje, ki je na Krasu preklel zemljo, da so v njej usahnili vsi studenci in potoki. Od tedaj prosijo in moledujejo Kraševci za vodo in pijejo kapnico iz svojih vodnjakov. Kraševcem tudi radi nagajajo zakaj imajo le kamenit svet. Pravijo, da je ob stvarjenju sveta ljubi Bog imel grobljo kamenja. Hudobcu je ukazal, naj to kamenje odnese v morje. Hudobec ga je naložil v vrečo in kakor vihar brzel z njim proti Jadranskemu morju. Nad Krasom se mu je pa vreča strgla, in kamenje je padlo na do tedaj rodovitno zemljo in tam ostalo do danes. Severovzhodno od Devina se nahaja gora Medeja. Ko so kamnoseki tam ruli in se- kali ter gladili kamenje, jih je neprestano motil in nadlegoval kosmati hudobec. Kamnolom je polnil z vodo, vhod Je zapiral z velikanskimi skalami, orodje jim je raztresal daleč naokrog. Kmalu so uganili, da dela hudobec te nepriličnosti. Sklenili so, da postavijo sebe in svoje delo pod varstvo sv. Antona Padovanskega in mu sezidajo na vrhu gore cerkvico. Vraga je sklep hudo zadel in mu začel obračati želodec. Odnehati pa ni hotel od svojega početja. Kar so kamnoseki čez dan napravili. je vrag ponoči razdrl ali pokvaril. Toda sv. Anton je do jutra vse popravil in uredil. Ker ni zmogel s silo, je poskusil hudobec doseči z zvijačo. Oblekel se je v dolgo haljo, ki naj bi mu dala častitljivo zunanjost. Postavil se je moško pred sv. Antona in mu dejal: »Imel sem v posesti že poprej krpo zemlje, kjer vam hočejo zdaj sezidati cerkev. Predlagam, da se zaradi te stvari ne kregava in pustiva, naj golo naključje odloči, čigav je ta svet.« Sv. Anton se je delal, da ne ve, s kom ima opravili, in je bil s predlbgom zadovoljen. Nato je vrag predlagal, da splezata na streho ravno pokrite cerkve in skočita na tla: Kdor bo dalje skočil, ta obdrži do-tični svet. Tudi s tem se je sv. Anton zadovoljil. Nato je skočil zelo daleč, hudobec je pa svoje noge nehote zapletel v svoj dolgi plašč in padel blizu cerkvenega zidu na tla in sramotno odšel in se ni nikoli več prikazal. Gora Medeja hrani tudi spomin na sibo božjo, kralja Atilo. Ko so divjali boji za mesto Oglej, ki ga je upepelil, prebivalce s svojo vojsko pomoril ali razkropil, je baje s svojimi prijatelji sedel vrh gore, se gostil, jedel in pil in opazoval žareče nebo in goreče mesto in se veselil največje nesreče, ki je kdaj zadela pod rimsko vlado goriško deželo. Pripovedka trdi, da so prestrašeni Oglejčani ono noč pred padcem mesta znesli vse svoje zaklade v globok vodnjak v trdnem upanju, da jih kdaj pozneje dobe nazaj, kar se pa žal ni zgodilo. Oni vodnjak so imenovali zlati vodnjak. A vsi poznejši rodovi so ga zaman iskali. Vendar je spomin nanj ostal živ in koncem prejšnjega stoletja so. prodajalci posestev ali posameznih parcel v pogodbah izvzeli ta vodnjak izrecno od prodaje. Gc riški Slovenci so od nekdaj radi romali na razne božje poti, zlasti v Marijina svetišča. Še danes smatrajo za nekako sveto navado, da obiščejo vsako leto vsaj Marijino baziliko na Sv. gori pri Gorici. Ta božja pot je ponos pobožnega ljudstva, saj je Marijo sama želela, do se ji ondi sezida cerkev in jo ljudstvo prosi milosti, ko se je tretjo soboto po Binkoštih 1. 1539 prikazala pastirici Urški Ferligoje- vi iz Grgarja. Goriški Slovenci silno rodi pojo. Še danes je med narodom ohranjenih mnogo nepoznanih, zlasti nabožnih narodnih pesmi. Stare mamice jih pojo. Nekdaj so jih pa peli romarji in zlasti ženske ob kolovratih. Tudi koledniki so hodili po deželi o Božiču, Novem letu in sv. Treh kraljih do Svečnice in peli v čast Jezuščku v jaslicah. Zlasti v Marijino čast so peli mnogo pesmi. Pa tudi posvetnih pesmi so peli premnogo. Tako je zlasti znana pesem o Lepi Vidi. Mnogo starih šeg in navad je združenih z velikimi prazniki: Božičem, Noviui letom, sv. Tremi kralji in z Veliko nočjo in s posebnimi življenjskimi prilikami, zlasti z ženitovanjem. Toda vse to narodno blago potrebuje posebne razprave. Enako tudi razna praznoverja. Če sem s tem skromnim pisanjem vzbudil med mlajšim rodom zanimanje za zbiranje, zapisovanje in priobčevanje narodnega blaga, ki se nahaja raztreseno pod preprostimi kmečkimi krovi, sem zadovoljen. Kaj več nisem nameraval. (Konec)