.«■.to atwi mi« DVOAES KV LTV RO CT *T *> n >.**•» .os», 1 / * *'• **‘ ‘** **' -v' * - - IlETQui. mcmxiiF .STEVa] « SM* V. ^ a 4-'d »J» , fi UREJAJO Ivan Prijatelj Bogumil Vošnjak Karel Osvald (slovstvo, kult. igodorina, (pr&rna znanost, dražbo- (filozofija, psihologij», jezikoslovja) slovj«) pedagogika) Ferdinand Seidl Vladimir Knafllt (prirodoglorje) (politična ekonomija, poli- tika, tehn. ur.) Albert Kramer. VSEBINA DRUGE ŠTEVILKE: ODGOVORI NA ANKETO O JUGOSLOVANSKEM VPRAŠANJU 8tr. #7 Dr. Iro Šorli Dr. Josip Sernec Dr. Josip Smodlaka A. G. Matos Dr. Fran Ilešič Dr. ZDENfiK TOBOLKA : Vseslovanstvo (Konec prih)............. „ 11* Dr. ALBERT BAZALA : Problem ličnosti (Nastavit če sc) ... . „ 181 SAŠA NADIN : O znanstveni preosnovi svetovnega so,- cialnoga redu (Konec prih.)............. „ 137 IVAN MOHORIČ: Kreditno zadružništvo (Konec).......... „ 151 Dr. IVAN PRIJATELJ: Gradivo. Ustanovitev Bleiweisovih „Novic ' . Konec prih.) ............................................. „ lr>l PREGLEDI IN REFERATI...............................,............... * 17» Slovstvo, kult. zgodovina, jezikoslovje. I. P.: Iz poljske literaturo 1919. Niko Bartulovič: Jugoslavenska pitanja (Konec). M. Murko: Dr. Petar Karlič, Kraljski Dalmatin. — Bolgari ali Bulgari ? Politika: I. P.: Teorije poljskega neoiredentizma. B. V.: Evropa in balkanska vojna. Furlanijev* „Politika“. V. K.: Zupanič, Albanija. Politična ekonomija. V. K.: Državni dolg. Budget za >913. Mali finančni načrt. Izseljevanje in Canadian Pacific. Norman Angeli, Pogrešeni račun ali kaj pridobiš z vojno? Sociologija. V. K : Dr. F. Žižek, Sociologija in statistika. Statistika in higiena raso. Pedagogika in psihologija: P. Flere: Vzgoja po potrebi časa. F. V.: Slovensko srednjo šolstvo. K. O.: Elsenhansova knjiga. P u b 1 ici s t i k a in polemika. V. K.: Jugoslovansko vprašanj«, „Preporod“, njegova in ,Slovanova“ ocena. Bjclovučičeva brošura. „Vseučilišče v Trst!“ — ali ne? Beležko. Pričujoča Številka obsega 7lu pol, torej I1,, pole nad navadni obseg, in Ima brezplačno prilogo, Knaflifevo brošuro „VseučiliSCe v Trsti» VEDA, tretji letnik, izhaj'a dvomesečno, obsega letno najmanj 36 tiskovnih pol in stane na leto 8 K, v obrokih primerno, dijakom enkratno 5 K. Series, dno L mal. travna 1913. (Prihodnja Številka izide I. roinika). Odgovori na „Vedino“ anketo o jugoslovanskem vprašanju. Med slovenskim razumništvom je vzbudila mnogo pozornosti kontroverza o kulturnem, zlasti jezikovnem zbližanju med Slovenci in Srbolirvati. Ta stran jugoslovanskega vprašanja je postala v zadnji dobi tem akutnejša, ker nas sili splošni razvoj Jugoslovanstva k dejanjem, mi pa še nimamo jasnosti, niti kaj naj delamo, niti kje in kako. Doslej smo si na jasnem le v toliko, da potrebujemo medsebojnega spoznavanja. Vse ostalo pa je v sporu, ki je — za poznavalce — navzel v zadnjem času že mučne oblike, ker se navdušenejšim Jugoslovanom očitava uskoštvo. To vse je privedlo uredništvo „Vede“ do sklepa povprašati vrsto odličnejših oseb slovenskega in slovanskega javnega življenja za njihovo mnenje o kulturnem in jezikovnem zbližanju med Jugoslovani, ter se glase v 6. štev. II. letnika „Vede“ priobčena in kesneje posebej razposlana vprašanja, kakor sledi. — Odgovore bomo priobčevali do konca letnika. A. l. Kako razmerje si želite med Slovenci in Hrvati ? Ali Vas zadovoljuje današnje razmerje V 2. Ali je okrožje slovenskega jezika dovolj veliko, da se morejo uspešno razvijati vse panoge književnosti in znanosti ? B. l. Ali je želeti, da se razvija slovenski jezik povsem neodvisno od hrvatskega ? 2. Ali je želeti, da Slovenci povsem opuste svoj jezik ? 3. Ali ne smatrate velike sorodnosti med obema jezikoma za uspešen predpogoj bodoče združitve ? C. 1. Ali mislite, da se more zbliževanje in končna jezikovna združitev vršiti še le vsled ustavno-političnili izprememb ? 2. Katero nalogo pri procesu zbliževanja naj izvrši jezikoslovje ? 3. Katera je naloga prakse ? 4. Kako si mislite približevanje slovenske pravne, gospodarske in politične terminologije srbo-lirvatski ? Kateri organ bi bil k temu poklican ? 5. Kako si mislite približevanje slovenske tehnične terminologije srbo-lirvatski ? (i. Kako si mislite približevanje slovenske medicinske terminolo- gije srbo-hrvatski ? 7. Kako si mislite približevanje slovenske filozofske terminologije srbo-hrvatski ? 8. Ali naj srbo-hrvatski jezik izloči one turške, arabske, madjarske i. t. d. besede, ki se morejo odstraniti iz besednega zaklada, ne da bi pri tem trpela individualnost srbo-hrvatskega jezika ? 9. Ali naj slovenščina polagoma izloča one besede, ki se povsem razlikujejo od hrvatskih izrazov, za katere pa imamo nadomestila v drugih dobrih slovenskih besedah, bližjih (če ne istih) srbo-hrvatskim ? 10. Katera organizacija bi naj smotreno vodila približevanje slovenskega jezika srbo-hrvatskemu, oziroma med katere organizacije se naj deli delo? 11. Kako bi bilo doseči, da se bo bodoči uradni Pravopis, ki se bo razvil iz Letopisa Levčevega, oziral na ta načela ? 12. Kako bi se moglo vplivati na pisatelje in publiciste, zlasti pa tudi na pisatelje šolskih knjig, da bi se držali zbliževalnih načel ? 13. Kako bi se najuspešneje uvedli in vodili kurzi za srbo-hrvaščino na Slovenskem, najprej po mestih? 14. Kako je doseči, da se že obstoječi pouk srbo-hrvaščine na srednjih šolah metodično in materij alno izboljša in 15. doseže kvalifikacija srednješolskih prof. kandidatov za pouk srbo-hrvaščine ? 16. Kakšen bodi literarni program Matice Slovenske (pri skupnih izdanjih ali pri izdanjih v sosednjem narečju,' ter program Slovenske Šolske Matice in Socialne Matice ? Dr. Ivo Šorli, Pula. 1. febr. 1913. Ne bom odgovarjal od -besede do besede; samo dve opazki: Živim med Hrvati in prihajam čim bolj do prepričanja, da ali — ali, to je: ali se odločimo, da se Slovenci popolmoma pogreznemo vanje, ali pa pustimo lepo vse »hrvatarenje«, ki nima, dokler hočemo Slovenci obdržati lastno individualnost, skoro res nobenega praktičnega smisla. Da, meni se to »približevanje« zdi celo naravnost pogubno, (ako se ne odločimo, da izvajamo, čim bode to mogoče, i zadnjo konsekvenco: opustiti, ko bo stvar zrela, svoj posebni književni jezik), pogubno, ker se kot Slovenci pravzaprav slabimo, ko velik del svoje energije porabljamo za »zbliževanje«, namesto da bi ga porabili za svoje notranje izpopolnjevanje. In zato se mi zdi, da bi morali mi že vnaprej med seboj rešiti vprašanje, ali hočemo ali ne, in ako hočemo, da začnemo potem smotreno delati: začeti se mi »gorenjih 10000« nemudoma in že anticipatno čutiti Hrvate ozir. Srbohrvate ter potem pripravljati svoj del našega jugoslovanskega naroda na ta — plemeniti odpad... Drugače nima to »približevanje« smisla, iz eno- stavnega razloga ne: ker nas nobeden zaveden Hrvat kot Slovencev noče! Kot za take, kot Slovence-Kranjce se noben inteligenten Hrvat za nas ne zanima in nima tudi nobeden simpatij za nas. Večjega preziranja naše kulture nisem našel niti v srcu Nemca ali Italijana, in kar je na vrhu tega omalovaževanja, je — fraza... Nekdaj je i mene to jezilo, zdaj čisto nič ne, ker stvar razumem. Razumem, da pridemo zanje v poštev samo kot del njihovega naroda odnosno kot bodoči Hrvati ... Toda tudi potem bodo pretekla še stoletja, predno jim bomo bivši Slovenci enakovredni: vedno še jim 'bomo, kar so bili n. pr. Makedonci pristnim Helenom: semiibarbari, vedno borno še — planinski Hrvati, »Gorjani«, zato, ker ibo naš jezik še vedno okoren in bo žalil njih ušesa, vajena sladke njihove govorice, morda tudi zato, ker bomo n. pr. močnejši v socialni borbi. To bo povzročilo še marsikaiko jezico in marsikako psovko. Toda vse bo izgine, ako pomislimo, da bomo proti tretjemu res eno in da postanemo celo med seboj nazadnje eno. Moje mnenje je torej: ako mislimo, odločimo se, da postanemo najprej v srcu Hrvati, — vse drugo nam bo potem dodano... pot se bo isrcu sama odprla... Kradoma bodo plemeniti izdajalci spuščali besedo za besedo v trdnjavo slovenskega dialekta, dokler neki dan ne bo trdnjava polna sovražnikov-prijateljev. Jaz ne bi jokal, ako bi doživel ta dan. Dr. Josip Sernec, Celje. 3. febr. 1913. Na stavljena vprašanja si dovoljujem odgovoriti sledeče: A. 1. Današnje razmerje med Slovenci in Hrvati je v obče -zadovoljivo, — izobraženci in prosto prebivalstvo obeh narodov simpatizira drugo z drugim, mnogo Slovencev živi na Hrvatskem in jih v obče radi imajo. Znanost, umetništvo, zlasti godba in Petje se razvijajo pri obeh narodih vedno bolj medsebojno ter postajajo vedno bolj skupni narodni zaklad. Za sedanje razmere ne morem drugega želeti, kakor da postaja dotika obeh narodov na vseh poljih vedno ožja — in zlasti tudi na gospodarskem polju. 2. To ni mogoče, znanstvene in strokovnjaške knjige vseh strok se ne morejo tiskati v slovenskem jeziku drugače, nego s pomočjo literarnih društev, (Matice i. t. d.) in pa vlade, ker odjemalcev ni toliko, da bi podjetnik od njihovih prispevkov mogel pokriti stroške. B. 1. Nikakor ni želeti, da bi se slovenski jezik razvil čisto neodvisno od hrvaitskega. Prosti jezik slovenski in hrvatski davno nista tako različna, kakor pismeni jezik. Kolikor jaz opazujem, se slovenski pismeni jezik ne odmakne mnogo od govorice svojega naroda, pač pa imam vtis, da marsikateri hrvatski pisatelj, nekateri hrvatski časniki, pa tudi hrvatski pravniki nekako prisiljeno spravljajo od naroda nerabljene nove izraze v svoj jezik in se odstranjajo na ta način vedno bolj od slovenskega jezika, — menda tudi od neizobraženega Hrvata. Želeti je seveda zbližanje jezikov, — o tem še pozneje. 2. Bog varuj! Slovenec hoče govoriti, moliti in čitati v svojem jeziku. Ako ga nadomestite s hrvatskim, ga izgubite, sprejme še raje tuj, nemški ali laški jezik. 3. Vsekako. C. 1. Združitev jezikov ob sedanjih političnih razmerah ni mogoča. Ne hrvatska, ne avstrijska vlada ne bi dopustila izpre-membe v uradih. Narod sam bi se upiral in se moral upirati, ker časnikov in knjig v neslovenskem jeziku ne bi mogel razumeti. O združitvi jezikov za prihodnjost sedaj ni umestno govoriti. 2. Glej odgovor B 1. Jezikoslovje naj vedno išče take slovenske in slovanske izraze, ki so najbolj prosti in kateri so najbolj v rabi pri ljudstvu, naj se ogibljejo kolikor mogoče posebnega »znanstvenega jezika«, če tudi priznam, da se mora mnogokrat za nove pojme najti tudi nov izraz. Tako ima n. pr. nemška filozofija po mojem mnenju že prav prisiljen jezik, v katerem se skriva mnogokrat pomanjkanje temeljitega mišljenja, kar napravi knjige nerabljive za narod. Starejši nemški filozofi so bili v tem mnogo boljši. To v izgled, kako se ne bi smelo delati. 3. Ostati z jezikom ravno tako na narodni podlagi. 4. Nanašam se na svoj odgovor pod C 1. Glavno približanje bi bilo ravno možno >pri terminologiji raznih imenovanih strok. Gotovo bi bilo koristno, ako se bi sklicale hrvatske, srbske, slovenske, pa tudi bolgarske odličnejše osebe ene in iste stroke, — rečimo sprva pravniki, tedaj od vsakega naroda inekaj odličnejših za stvar vnetih odvetnikov, sodnikov in notarjev, da pre- rešetujejo svojo terminologijo. Geslo bi moralo biti, da se izvoli za kak pravni pojem tisti 'izraz, ki v slovenskem duhu najbolj odgovarja pojmu in kateri bi bil povsod najbolje razumljiv, — pri čemur bi se pa tudi morali ozirati po možnosti na dotični izraz v ruskem ali češkem jeziku. Strokovnjaki vsakega naroda bi. morali imeti svoj slovar pri rokah. Ne rečem* da bi se moglo že v prvem hipu pri vseh takih besedah najti zedinjenje, amipak pri mnogih pojmih bi se po mojem mnenju lahko našel za vsa plemena skupni, prav ugodni izraz. Začetkoma bi se menda pri sodnijah, na Slovenskem in Hrvatskem našel upor, ampak z doslednostjo bi se takšne besede vendar udomačile. Že pred sklicanjem prvega shoda bi moral pripravljalni odbor iste stroke pripraviti kak imenik najvažnejših terminologič-nih izrazov in ga poslati povabljenim, da bi pri prvem snidenju bilo mogoče resno delo, ne pa besedovanje. Kar velja o pravnikih, velja ravno tako za druge sloje, tedaj ad 5. tudi za tehnične, pri katerih se pa razvija pri novih pojmih nekaka internacionalna terminologija, na katero še bodo morali ozirati tudi slovanski tehniki. 6. Za jugoslovanske medieirtce velja isto, kakor za tehnike in sicer menda še v višji meri, kakor pri zadnjih. 7. Radi terminologije pri jugoslovanskih filozofih si ne upam izraziti svojega mnenja, bojim se, da se bodo filozofi izkazali pri tem manje praktični, ko reprezentanti drugih strok. Pri njih bo treba dosti višega zatajevanja individualnosti, da bo prišlo do sporazuma glede terminologije. Na vsak način se naj najprej poskusi s skupnim posvetovanjem pravnikov, tehnikov in medi-cincev — sploh ne vseh na enkrat, po načelu: Ne quid nirnis! 8. Na vsak način bi se 'morali Srbi in Hrvati (tudi Bolgari) odločiti, da se njih lepi jezik čisti orientalskih besed, — kakor tudi Rusi, da iztrebijo dosti smešnih nemških besed. V tem oziru dajemo zares Slovenci najlepši vzgled itudi glede germanizmov, izvzemši seveda tehničnih in medicinskih znanstvenih internacionalnih izrazov. Ako bi se Jugoslovani ne odločili za to iztrebljenje, smatram nanlenjerio približevanje jezikov za nemogoče, — kajti Slovenci We bi mogli nikjer sprejeti mesto slovanskega izraza kake fuje terminologije. 9. To je vsekako želeti pa vice versa tudi, da to storijo drugi Jugoslovani. 10. Sprva shodi odličnih mož iste stroke, potem stalni odbori, obstoječi iz reprezentantov vseh jugoslovanskih narodov, ki ostanejo v pismenem stiku in se snidejo po potrebi. 11. Nimam vpogleda. 12. Sklepi shodov in odborov bi se morali razglašati. Ako bodo od odbora odobrene besede srečno izbrane v slovanskem duhu, ne bodo našle upora, sicer pa morajo vedno merodajni možje vplivati in opozarjati ter po možnosti tudi sprejemati besede v šolske knjige. Zlasti pisatelji šolskih knjig se ne smejo ustrašiti, ako bi se jim delale težave........ 13.—15. Prepustim odgovor strokovnjakom. 16. Slovenske Matice, kakor tudi vse druge jugoslovanske Matice bi moraile biti obveščene o vseh sklepih dotičnih odborov in pri svojih knjiigah in spisih v prvi vrsti skrbeti za uvedenje določenih besed jugoslovanske terminologije. Konečno bi se moral izdati za jugoslovansko terminologijo ene ali druge stroke tudi besednjak. Mislim, da bi se morali povabiti na shode tudi Bolgari. Smatram, da se bodo tudi oni velikodušno poprijeli teh idej in radi sodelovali pri izpeljavi. Tako resno delo bi tudi kmalu vplivalo na ruske (in češ/ke kroge. Dr. Josip Smodlaka, Split. 6. febr. 1913. Ad A) Hrvati, Srbi i Slovenci sačinjavaju jedan narod i govore raznim dijalektima jednoga te istoga jeziika, medju kojima je mnogo manja razilika nego medju talijanskim narečjima. Na žalost imaju tri odeljene literature, od kojih mi jedna ne može ida odoleva utecajima tudjmstva (inamaökiim i italijanskim) na domaču inteligenciju. Književno ujedinjenje je preduvet za samostalan kulturni i politički život. Ad B) Slovenski književni jezik je več tako siličan srpsko-hrvatskome, da se može smatrati starinskom varijantom istoga jezika. Mi se razumemo bez učenja jezika i bez rečnika. Neke; makedonske in čakavske dijalekte teže nam je razumeti nego li Slovenca. Slovenski tip književnog jezika mogao bi se dalje 10*2 razvijati na polju lagane beletristike. To ne bi nista škodilo na-cionainom jedinstvu. Slično je u Italiji s dijalektalnom literaturam (osobito se lepo razvija dramatska literatura lombardska l na-puljska). I pučka (ljudska) literatura bi imala sačuvati dijalekt. Slovenščina je mila i uvek sveža, ona je lepo sačuvani ostatak zajedničke nam starine, pa bi bila šteta da izgine. Za znanstvenu literaturu, žurnalistiku i višu beletristiku (isto tako za poslovni, trgovački saobračaj) treba jedan književni jezik, jedrna literatura, i jedna slova: po mojem mnenju to mora biti snpska ekavština pisana latinicom. Ad C) Ne upuštajuč se u detalje, mislim da bi bilo potrebito i korisno, da se Matica Slovenska, Matica Hrvatska i Srpska Književna Zadruga stope u jedno veliko i jako društvo pa da sva svoja izdanja izdavaju u zajedničkom književnom jeziku: to bi bila prva osnova zajedničke književnosti. Drugi pokušaj mogao bi se učiniti s novinama, pa bi se moglo staviti na dnevni red Ptvoga srpsko-hrvatsko-slovenskog novinarskog kongresa (kolega još nismo imali) pitanje: Rad srpskohrvatske i slovenske žurnalistike za književno ujedinjenje Srba, Hrvata i Slovenaca. Posebice za Slovence je pitanje književnog jedinstva sa Srbo-hrvatima, pitanje njihove narodne budučnositi. U konkurenciji svjetskoj narod od IV2 miliona ne može odoliti masama od 80 mil. i 35 mrl. (Nemajaca i Talijana). A. G. Matoš, Zagreb. 7. febr. 1913. Primih poziv za odgovor na vašu anketu, pa pošto nekim pitanjima može odgovoriti u prvom redu tek Slovenac, odgo-varam po slaboj svojoj kompentenciji tek nekim pitanjima. Kao liberalac autoniomista, dakle neprijatelj svake centraMzacije, Pa i one, što se propovijeda u ime plemenskog našeg ujedinenja, uvijek sam zagovarao autonomiju i slobodu naših narječja, vrlo žaleči, što se kod nas žrtvovala dialektska književnost čakavska i. kajkavska štokavskoj. Neka gospoduje jedan — najsposobniji — dialekat, ali neka mu se na štetu jezičnog bogastva ne žrtvuje drugi. Ševčenko, Mistral, G. Verga i F. Reuter nisu škodili jedinstvu svojih nacionalnih književnosti. Naročito mi Jugoslaveni nismo centraliste, pa liberalizmu misli našeg federalizma političkog treba odgovarati vrsta literarnog jezičnog federalizma. Da je Vraz svoje stihove pisao slovenački, bili bi 'bez surami e življi i bogatiji. Da je Prešeren pošao tragom Vrazovim, iprestao bi biti pjesnik prvoga reda. Polazeči s toga načela, odgovaram: Ad A) 1. Danas nije dosta jaka izmjena ideja izmed ju Slove-naca i nas. Kako je kod vas, ne znam, ali ovdje ni intelektualci nisu upučeni u vašu književnost. 2, Krug jezika slovenačkog, da je i manji, ibio bi dosta velik za uspješam (naučim i liteirarni raz v itak, jer kod toga ne odlučuje kvantitet, več kvaliiiteit (publike, pa organizacija samog rada. Ad B. 1. Svakako. 2. Nikako. 3. Tek uzajamnost naših jezika i ravnopravnost njihova može indirektno koristiti jedinstvu. Ad C. 1. Naše eventualno političko jedimstvo proširilo bi krug hrvatskih čitalaca medju Slovencima i obratno. 2. Čuvanje jezičnog pariteta do eventualnog momenta jezične literarne selekcije, koju (prepustimo mirnom razvijanju i evoluciji. 3. Propagirajmo slovenačku knjigu medju nama, a našu medju vama. U Zagrebu 'Se danas več pjevaju slovenačke pjesme kao i hrvatske i srp sike. 4. Trebalo bi stvor iti zajedničke maučne neologizme za Bu-gare, Srbe, Hrvate i Slovence u dogovoru sa njihovim stručnja-cima i akademijama. 5. Kao gore, jer držim, da je vaša kao i naša terminologija još u pelenama. Medju terminima što več postoje, treba izlučiti nepravilnije i kao zajedničke pridržati pravilnije, priličnije duhu jezika, pa ostvariti zajednički terminski rječnik. 8. Nikako. Riječi su kao tudjinci, ipa se naturalizuju kao polovica engleskog rječnika. 9. Ovo je praktično i može se izvesti. 10. Zajednički list sloivenački-brvatski. Zalosno da ga još nemarno. 11. Nišam kompetentan. 12. Sredstvima propagande literarne i publiicisftičke, pa i političke, momentano na žaliost jače v klerikalnim no v liberalnim fedovima. Ad 13.—16. Nišam kompetentan. Dr. Fr. Ilešič, Ljubljana. lii. fuhr. 10!:*. Ta ali oni bi morda rekel, da je vprašanje, kakor ga evo stavi uredništvo »Vede«, neaktuelino ali nepotrebno ter bi govoril ,o »premaganem« ilirizmu. Govoril bi tako ta ali oni, ki kot nekak anahronizem moli v sedanjost iz dobe okoli 1867, ter v svojem besednem zakladu sploh ne pozna ne »slov.-hrv. edinstva« ne jugoslovanstva. Pa tudi nekateri izmed onih, ki poznajo, razumejo in uvažujejo tako edinstvo, bi iz svojih računov izključili jezikovno vprašanje, češ, naše jugoslovanstvo je stvarno, — gospodarsko, duševno-kulturno ali politično, — ne pa jezikovno. S prvimi je vsaka debata odveč. Drugim pa pravim: Kakor je jezik najjasnejši znak naroda, tako je jezikovno odinstvo tudi najjasnejši .znak narodnega ediinstva. Politično in stvarno-kul-turno edinstvo ne more po naravi stvari same dolgo biti brez jezikovnega edinstva in ne more brez tega-le edinstva biti trdno. Zato se ni čuditi, če se dandanes spričo teženj po političnem in stvarno-kulturnem edinstvu pojavlja tudi močnejši jezikovno-»ilirski« pokret. Odgovoriti hočem ina vprašanje »Vede« sedaj le bolj na kratko; obširneje bom pisal drugič v celoti in v zvezi. A) 1. Današnji odnošaji med Slovenci in Hrvati me nikakor ne zadovoljujejo. Ne zadovoljujejo me, najsi mislim pri tem na objektivna kulturna im politična fakta, ali pa na subjektivne psihiške faktorje, od katerih je odvisen razvoj onih objektivnih činjenic. Večina Slovencev ne računa s Hrvati in večina Hrvatov ne s Slovenci; mnogim se zdi, da je tak »račun« nepotreben. Mi Slovenci smo imperialisti kulture, Hrvati pa Politike in jezika, »Mi« pomeni Slovencem le Slovence, Hrvatom Pa le Hrvate. »Naše«, t. j., slovensko se 'čita, »hrvatsko« se kot »Vaše«, kot tuje ne čita. »Ilirizme« minogakdo zavrača kot greh. Slovenci še imamo poedine »Franke«.*) Kot bodoči rezultat razvoja si želim popolno edinstvo Slovencev in Hrvatov. En vrhovni knjižni jezik bo pri tem n a -stajal in nastal sam na sebi brez težkega nasilstva in /bo najsigurnejši znak enega edinstva, A) 2. Okrožje slov. jezika ni dovolj veliko, da bi se mogle *) G). Letöpis Matice Sln^r. ji) 10. uspešno razvijati vse panoge književnosti in znanosti. Običajno dokazilo, češ, zgodovina je pokazala, da je slovenska literatura mogoča, ne dokazuje tega, kar hoče dokazati. Živimo, a vprašati je treba, kako živimo; morda bi se dalo bolje živeti. B) 1. Ni želeti, da bi 'se razvijal slovenski jezik povsem neodvisno od hrvatskega. Proti takemu razvoju bi bil njega jugoslovanski koren (u s t r o j in dosedanji razvoj in — bodoča korist). B) X Ni želeti, da Slovenci sedaj hipoma in za vse kulturno-javno življenje opuste svoj jezik. Treba je pa čim intenzivneje pospeševati popolno pasivno znanje hrv.-srbskega jezika; kdor si pa prilasti tudi njega znanje, je pravi človek naše bodočnosti; zlasti bi morali možje znanosti gledati, da pišejo čisto znanstvene stvari srbohrvatski. Taka jezična »razdvojenost« med vrhovi kulture in vsakdanjostjo je značila nekdanjo Evropo in znači vse male slovanske narode, ki pišejo znanstvo — nemško: Nerazrezane Matičine znanstvene knjige kažejo, da bi bile lahko brez škode za širšo publiko srbohrvatske. B) 3. Velika narodnost je eden izmed predpogojev za bodočo združitev. C) 1. Politična združitev bi brez dvom no močno pospešila jezikovno zbliževanje in končno združitev. Pa tudi pred politično združitvijo je jezikovno zbliževanje mogoče in potrebno. Možnost takega zbliževanja kaže dosedanji razvoj, potrebo pa narodno razmerje med »kulturo in politiko«; jezikovno-kulturna konvergentna smer bo namreč tudi politične sile obračala v konvergentni ipravec: Istra in Dalmacija, ki sta v glavnem hrvatski deželi, se tudi v politiki čutita z banovino mnogo bolj edino nego slovenska Kranjska. C) 2. Znanstvenemu jezikoslovju pripada pri tem procesu prav mala vloga. Pir akti črno jezikoslovje naj 'Piše slovnice in slovarje. Teoretično jezikoslovje naj stori »mnogo«, namreč: nič; to je, naj ne ovira naravnega razvoja. C) 3. Vprašanje ni jasno. Morda se tiče praktičnega jezikoslovja. C) 4. Pravna, gospodarska in politična terminologija je pri nas nekoliko bolj ustaljena in je tudi za širše kroge važnejša nego tehnična in medicinska. Zato bo nagibanje terminologije v onih treh strokah na hrv.-srbsko stran za eno stopnjo morda opreznejše, a načeloma naj se vrši v istem smislu kakor za zadnji dve stroki. Vsem tem strokam pa ne more služiti en organ; faktično imajo večinoma že svoje organe; ti naj bodo dvojezični, t. j., skupni; obenem naj se zdaj in zdaj v konkretnih slučajih povdari, da je za ta ali oni pojem rabiti ta ali oni skupni izraz. Gg. juristi imajo dober namen, juridično terminologijo čim bolj izenačiti. V Istri in sploh v obmejnih slov. hrvatskih okrajih jim je to nujna potreba. Izenačevanje olajšuje činjenica, da se doslej na pr. dalm.-^hrvatska terminologija (deloma iz stvarnih razlogov) ne krije povsem z banovinsko (kolikor vem) in da se slovenski goriskii juristi ne drže povsem terminologije, ki je na Kranjskem obična. V tej točki bi trebalo odločnejše akcije. C) 5. Življenje je zadobilo vprašanje terminologije v tehniško-inženirskih organizacijah jeseni 1. 1912. Dne 26. okt. 1912 je »Društvo slov. inž.« priredilo izlet v Zagreb v pohode »Društva hrv. inženira i arhitekta«. (Gl. »Vijesti« XXXIV. br. 1). Na skupni sejo je predlagal hrvatski inženir Setinski sledeče: »Želim i čast mi je da iznesem pred ovu izajedničku sjednicu predlog, koji se, držim, tiče jednako slovenskog kao i našeg društva. God. 1881. izdalo je naše društvo — tada još »Klub inžinira i arhitekta u Zagrebu« — »Riječnik njemačko-hrvatskog tehnologičnog nazivlja«. Taj je vrlo pomno sastavljeni riječnik u ovili 30 godina posvetna zastario, 'jer je tehnička znanost od onda pokročila divnim korakom; ipak sve da bi se ovaj riječnik danas i mogao dobiti u knjižarama, ne bi od njega več bilo one koristi, koja je bila nekoč. Ovu je činjenicu uočilo naše društvo; u spoznaji priieke potrebe novog proširenog riječnika tehnološ-kog nazivlja stvoren je u glavnoj sikupštini zaključak, da se ima-de u proračun ove poslovne godine uvrstiti iznos za predradnje izdanju ovakovog riječnika. Kad se odlučujemo za ovakovo važno i veliko djelo, držim, da treba da razmislimo, kako čemo ga izvesti što bolje i kako če iz njeg izvirajuča korist biti što veča. Srodnost je slovenskog i hrvatskog jezika velika, veča no srod-nost pogjekojih narječja njemačkotg jezika. Tc-hnička termina podudaraju se u vrlo velikom broju. Izdademo li riječnik za Hrvate i Slovence, bit če i naklada veča, pak če se time uraa-njiti i troškovi. Stavljam predlog, da se izdade »Njemačko-hrvatsko-slovenski riječnik tehnološkog nazivlja.« — Nato je izjavil slovenski ing. Jakob Turk: »Predlog, ki ga je stavil g. Setinski, pozdravljamo zlasti mi Slovenci z velikim veseljem, ker poznamo pred vsem mi velike težkoče, s katerimi se mora 'boriti slovenski tehnik, kadar hoče pisati kaj tehničnega v svojem jeziku. Kovati si mora sproti izraze in to ni pravilno, ker se s tem čim dalje bolj oddaljujemo drug od drugega. Naša skrb mora biti, da se zdaj, ko smo se približali drug drugemu, ne cepimo v izrazoslovju in da sprejmemo to, kar že ima eden ali ■drugi, v svoja narečja. Dobre tehnične izraze, ki jih imate vi, gg. hrv. kolegij lahko sprejmemo mi, in dobre tehnične izraze, ki jih imamo mi, porabite lahko vi v svojem jeziku. Tehnične izraze pa, ki jih do zdaj ne premore niti hrvatski niti slovenski jezik* si moramo skupno izposoditi od drugih Slovanov. Na ta in samo na ta način ‘se bodemo izognili nepotrebnemu m često tudi nestvarnemu kovanju 'novih tehničnih besed. Da pa nam bo mogoče pregledati, kaj že imamo, je treba* da se osnuje tudi v »Hrvatskom društvu inžinira i arhitekta« odsek za tehnično terminologijo, kakoršnega že ima naše društvo. Ta dva odseka naj potem stopita v najožji stik ter naj vse tehmčne izraze, ki bi se naj sprejeli v bodoči hnvatsiko-islovenski tehnični slovar, prav temeljito prerešetala. Iz tega namena stavim dodatni predlog, ki se glasi: »Hrv. društvo inžinira i arhitekta U Zagrebu« naj si osnuje po vzgledu »Društva inženirjev v Ljubljani« odsek za tehnično terminologijo. Oba odseka naj stopita v kar najožji stik in naj pripravita gradivo za bodoči tehnični slovar.« Predlog g. inž. Setinskega in g. inž. Turka, ki ga je v polnem obsegu osvežil inž. Gustinčič, sta bila soglasno sprejeta. V seji tehniškega odseka »Matice Slovenske« dne 21. dec. 1912., kjer se je razpravljalo o gradivu, ki ga za velik nemško-slovenski tehniški slovar zbira in prireja »Matica«, so gg. inženirji 'naglašali, da 'bi se takega slovarja prodalo le 100—200 eksemplarjev, na drugi strani so poročali, da hočejo slovenski ifi hrvatski mženiirj1! za tehniški slovar zavzeti tudi Srbe in Bolgare. Vsekakor pa bodoči naš tehniški slovar ne bo nemško-slovenski, ampak n e m š k o - h r v a t s k o (srbsk o)- slovenski, ki naj 'bi se, kar se tiče eventuelno potrebnih novih izrazov, oziral pred vsem ma ruščino, ki je v tem pogledu najboljša in najbogatejša. Slovar izide kot publikacija jugoslovanskih inženirskih organizacij. C) 6. Načeloma velja za medicinsko terminologijo vse, kar sem rekel o tehnični terminologiji. Le to bi bilo pripomniti, da je medicinske slovenske terminologije najbrž doslej še manj fiksirane in da je medicinska terminologija vobče manj odvisna od vsakdanjosti in tudi manj važna zanjo; važna je pred vsem le za zdravnike kot strokovnjake. Iz obeh teh razlogov se bo razvoj lahko kretal v smeri skupnosti. V tem načelu so se gg. zastopniki »Društva zdravnikov -na Kranjskem« na nekem sestanku svojega Terminološkega odseka tudi zedinili. Pripominjam še, da je 1. 1912 izdal dr. Jos. Arambašia v Splitu »Liječnički rječnik« (str. 362), ki je lat.-nemško-hrvatski z nemško-latinskim »ključem«. Medicinci naj bi sedaj nadalje postopali kakor postopajo tehniki. C) 7. Mnogo bolj nego tehnični in medic, terminologiji je filozofski terminologiji gledati na obstoječi jezikovni zaklad; zakaj v jeziku je založenega mnogo duševnega kapitala. A aia drugi strani je istina, da je znanstvena filoz. terminologija često prisiljena zabrisati razlike, ki jih nudi jezik, in postaviti pojmovane mejnike drugam. Nadalje je zgodovina nekaterih filozofskih disciplin tako dolga, da imajo že svojo staro terminologijo; te stare »internacionalne« terminologije nikakor ne smemo zapuščati; vsak purizem je tu nevaren; nevaren stvarno in nevaren za naše edinstvo. Prof. Bazala, ki piše hrvatsko »Povijest filozofije« in dr. Ozvald, ki piše slov. propedcvtiko, bi morala skupno postopati in vedno misliti na skupnost. C) 8. Kolikor se da v tem oziru doseči, na bi srbohrvatski jezik izločil one t ur š k e, arabske, madjarske itd. besede, >ki ne tangirajo individualnosti srbohrvatskega jezika. Turške besede so ipred vsem svojina južnih srbskih dialektov in jezika Vukovih narodnih pesmi; vendar tudi zagrebški (hrvatski) knjižni jezik v novejši dobi nagiblje na ono stran; že ozir na muslimanske Slovane, ki rabijo posebno mnogo turških besed, je tu pomemben. Zagreb in Belgrad bi vprašanje teh besed morala med seboj urediti že z ozirom na Slovence. Ako pa je 'kaka taka beseda običajna po vsem hrvatskem-srbskem ozemlju ali je obveljala faktično v skupnem knjižnem jeziku, jo bo težko izločiti. Na pr. beseda »boja«; ta beseda res ini slovanska, a zaman bi bil poizkus jo inadomestiti z »barvo«, ki je pri nas v -rabi, pa nemškega pokolenja; tu ne odločuje vir besed; ampaik »boja« je pri nas že na pol udomačena (v poeziji; '»trobojnica«). Glavno je e d i n s t v o; ali je potem tujka nemškega ali turškega izvora, je manj važno. (To praktično načelo mora veljati tudi v terminologiji poedinih strok; ali je na pr. hrvatsika filozofska terminologija brez prigovorov filološki dobra ali ne, to ni tako važno, glavno je usus in možnost ediinsitva). C) 9. Slovenščina naj izloča besede, ki se povsem razlikujejo od hrvatskih izrazov, za katere pa imamo nadomestila v drugih dobrih slovenskih besedah, bližjih (če ne istih) srbohrvatskim. Tu imajo važno vlogo časniki, znanost in šolska književnost. Stvar je dandanes sama ob sebi umevna in jo je povdariti le, ker smo včasih opažali poizkuse, zatirati vse, kar je skupnega, in protežirati razlike. Kako se faktično stvar vrši in kako naj se vrši, za .to je vzgled na pr. »Ivan«, ki je malone povsem že izpodrinil Janeza. Za čuvstvo skupnosti bodo važna tudi krstna imena, in tu opažamo močno 'nadvladovanje slovanskih, posebe tudi jugoslovanskih imen in njih oblik (Dušan, Milivoj, Svetozar, Vladimir, Boris; Ivo, Božo, Rado itd.). C) 10. Organizacija, ki naj bi smotreno vodila približevanje slovenskega jezika srbohrvatskemu jeziku, . se ne more lahko imenovati. Nobena nima nad drugo oblasti. Tu je vse odvisno od d o b r e volje. Pač :pa bi lahko tiste organizacije, ki se načeloma zedinijo, 'poverile nalogo izvrševanja eni organizaciji (mogoče »Matici Slovenski«), na pr. bi se lahko izdal slovar sinonimov. A podrobno delo bi bilo odvisno še vedno od poedincev, znanstvenih pisateljev in časnikarjev. C) 11. Ako obvelja smer približevanja v vsem našem javnem življenju, bo prisiljen tudi izdajatelj Pravopisa s tem faktom računati in Pravopisu dati primerni značaj. Važno je pri tem, ikdo ga priredi in komu se poveri njega uradno ocenjevanje. C) 12. Zlasti glede šolskih k n j i g se to vprašanje reši kakor ad 11. Izdajatelji šolskih knjig naj ;bi pomislili, da izd a jejo učne 'knjige, torej knjige, iz katerih se mladina uči; pri šolskih knjigah ne gre za to, da je baš vsaika beseda učencu 'že z doma znana. Faktično se v vsakem jeziku mladina v šoli uči in nauči mnogo novih besed; zakaj bi te nove besede ne bile take, da učencu otvarjajo 'pogled obenem po hrvatsko-srbskem svetu? Zakaj bi se mariborski dijak učil rajši kakega bohinjskega lokalizma ali skovanske mesto belokranjskega izraza, ki je obenem izraz srbohrvatski? Na pr.: »vtisk« = Eindruck, »vtisk na koga napraviti«, to je za moj jezikovni čut grda skovanka po nemškem vzorcu; navaditi šele se je ’vsekakor morajo učenci, kakor se morajo naučiti besede »dojeni«, '»dojmiti se«, ki je obenem srbohrvatska. (Tolmačil bi: če bolečina ali veselje koga »prime«, je to »dojem« nanj). C) 13. Jeseni 1912 sem otvoril kurz iza hrvatsko- srbski jezik v Ljubljani. Trajno se ga udeležuje nekako 25 posetnikov, dijakov, privatnih uradnikov in uradnic, železniških uradnikov, notarskih kandidatov, trgovskih sotrudnikov. Poučuje se po hrv. čitanki za 1. razred srednjih šol, kjer so članki v latinici in cirilici in z akcenti. Pouk je dvakrat na teden od 7—8 zvečer in ni brezplačen. Brezplačnost zmanjšuje ozbiljnost dela. Iz kurza se bo pač razvil klub (»Kolo«). Iz drugih mest sem dobil poročila, da ni učitelja ali da je nevarno. (!) Vprašanje o učiteljih veže to točko s točko 15. C) 14. Glede srbohrvatskega pouka na naših srednjih šolah, ki ga v okviru časa za slovenski pouk določuje orga- nizacijski načrt iza gimnazije, se je pred 9 leti vložila spomenica na učno upravo, a ta spomenica še dandanašnji ni rešena. — Ovira srbohrv. pouka ije nedostatek časa; na pr. posveti kedo preveč časa stari slovenščini, ga nima za srbohrvaščino. Na-daljna ovira so končno — učitelji. C) 15. Kolikor in kjer se hrvatsko-srbski pouk kreta v okvirju slovenskega pouka, bi naravno ne bilo treba posebne formalne a p r o b a c i j e učiteljev za hrvaščino. Vendar pa je gotovo, da bi mogel kdo ves nauk onemogočiti baš z vprašanjem aprobacije. 2e zato kaže, da bi imeli aprobirane kandidate. Jaz sem 1912 prebil profesorski izpit iz srbohrvaščine kot glavne stroke, dasi trajno nikoli nisem živel na štokavskem ozemlju. V. J a g i č in drugi slavisti so po pravici smešili tiste »b o h e m i s t e«, »s 1 o v e n i s t e« itd., ki 11 e vidijo prav nič preko omejenega ozemlja svojega naroda, pa se hočejo meriti z germanist i. Najnovejše določbe glede izpitov na univerzi zahtevajo za slovenski jezik tudi znanje hrvatsko-srbske literature in jezika. Te zahteve naj bodo našim kandidatom povod, da svoje ni študije malo razširijo in polože tudi formalni izpit iz srbohrvaščine vsaj kot učnega jezika. Dobro bi bi'lo, ko bi profesorski kandidati vsaj po 1 leto študirali v Zagrebu. S takim profesorskim (naraščajem se ugodino reši tudi vprašanje 13. in 14. C) 16. Publikacije »Matice Slov.« in >»Ma tic e Hr v.« Vsaka »Matica« izda iknjigio v sosednjem dialektu, in sicer ne oziraje se na to, ali izide dotična knjiga tudi pri drugi Matici. Tako je »Matica Slov.« izdala 1. in 2. ;zvezek svioje »Hr-vatske knjižnice« sama zase, istotako 3. zvezek (Nazorov »Veli Jože«). Slično je »Matica Hrvatska« izdala sama zase »Slov. Antologijo« in »Slov. novele in povesti, I. zv.« (Na ta način sta zvezani tudi »Matica Hrv.« in »Srpska Knj. Zadruga«). Mogoč pa je tudi drugi princip: obe Matici izdata skupno isto knjigo. Po tem načelu sta »Matica Slov.« in »Mat. Hrv.« skupno izdali Drechslerjevega »Stanka Vraza« in Simunoviče-vega »Tudjimca« ter Detelevega »Pegama in Lambergairja«. Ta drugi način skupnega delovanja je finaneialno ugodnejši, a oškoduje okretnost izbora; na pr. vsako leto ne bo med publikacijami »Matice Hrvatske« spisa, ki bi po jeziku in vsebini povsem ustrezal potrebam in željam slovenske publike; v tem slučaju bi morala »Matica Slov.« izdati sama za se hrvatsko knjigo, ki bi 'služila navedeni svrhi. O »Hrvatski knjižnici«, ki jo izdaja »Matica Slov.«, se je dne 7. dec. 1912 vršila v »Matici« javna anketa. Na tej anketi se je ustanovil princip: 1. »Hrvatska knjižnica« »Matice Slov.« imej namen, razširiti i n p o m n o ž i t i slovensko publiko za hrvatsko knjigo. Temu namenu pa vobče ne bo dobro služila tista »moderna«, ki ima celo v okviru svojega dialekta čisto omejen krog čitateljev, ziasti še zato ne, ker ljubi »čudne« izraze in po zgledu bosanskih in južno-srbskih pisateljev rabi mnogo turcizmov. *— 2. Ker pa ima tudi »moderna« produkte, ki so brez navedenih nedostatkov, in je obratno tudi taka publika, ki starejših stvari ne čita, obvelja drugi princip: »Matica Slov.« izdajaj i starejše i novejše pisatelje; odločuje pri tem njih kvaliteta z ozirom na našo publiko in eventualna aktualnost snovi; naša izdanja naj bodo izbor hrvatskih del, ki bi jih moral poznati vsak izobraženi Slovenec radi njih vrednosti in značilnosti, na pr. nekaj iz »Osmana«, Smrt Smail-age, iz Preradoviča, pesni o Kralje- vicu Marku, .o Kosovem, Stanko Vraz v izboru. (Obratno bi »Matica Slov.« lahko izdala izbor iz Prešerna, Jenka, Cankarja, Aškerca in Župančiča). Zato bo vsaka »Matica« vobče bolje z a sebe izdajala knjigo v sosednjem dialektu z ozirom na svojo publiko, ki ima svoje posebne potrebe. — 4. »Antologije« vsakdo kritizira, a jih tudi vsako potrebuje in rabi (Provizorične antologije so pripravnejše, kolikor gre pri tem za jezik. — 5. Potreben je nov hrvatsko-slovenski slovar, ki naj ga izda »Matica Hrvatska« oziraje se na svoj stari »Riječnik« in na «Slov. hrv. slovar«, ki ga je izdala ze Hrvate »Matica Slov.« — Končno se je konstatirala rastoča važnost hr v a t sko-s rbsk ega jezika za Slovence, a se je tudi naglašalo, da ne velja trditev, češ, Slovenci p o p r e k že čitajo hrvaščino. Privatna založništva že spričo naših knjigarskih razmer tega ne bodo izboljšala; v ono svrho je treba kulturnih institucij, ki po svoji razširjenosti stvar popularizirajo in čtivo tako rekoč ponujajo. »Slovenska Šolska Matica« in »Hrv. Književno-pedagoški zbor« sta kakor Matica Slov. in Matica Hrv. sklenili medsebojen dogovor, da dajeta članom sosednega naroda svoje publikacije za znižano ceno (in sicer imenovani šolski društvi za polovično ceno). Vendar se stvar slabo razvija; tu je poverjenik važen faktor; v Ljubljani sigurno ne stori svoje dolžnosti. Tudi v »Hrv. Kmj. ped. zboru« se vprašanje skupnosti ne uvažuje dovolj energično. Vobče pa učiteljstvo na polju skupnosti doslej ni storilo mnogo; ali seže predaleč ali r odpovedoval češki zgodovinar Fraint. Palacky (1798—1876) v 1. 1848,3) in sicer ne le iz onih vzrokov, ‘kakor Havliček, ampak tudi iz strahu pred združitvijo Nemcev, ki se je pričela 1848 v Frankfurtu. Ta nemška združitev je prepričanega narodnjaka Palackega tako strašila, da je videl vso uteho za nenemške narodnosti v Avstriji in sicer v močni Avstriji. V letu 1871 je nastal nemški »rajh«. Frankfurt je prenehal biti za avstrijske Slovane »brezmejna nevarnost«, kakor ga je Palacky imenoval; na njegovo mesto je stopil Berlin. Od tega leta so avstrijski Slovani stali na strani takozvanega avstro-slavizma, bolj iz narodnih in protinemških vzrokov, 'nego z ozirom na Rusijo. Čehi hočejo dandanes razširiti slovansko vzajemnost tudi na gospodarstvo, svojih stikov z drugimi Slovani nočejo omejevati le na kulturna vprašanja, marveč hočejo ž njimi tudi gospodarskih bratskih vezi. Ta misel, ki jo hoče udejstviti takozvano novoslovanstvo, 'njemu na čelu češki državni poslanec dr. Karel Kramar (1860), je bila sprejeta z veseljem zlasti na Balkanu. 5. Slovanska vzajemnost in Bolgar i.4) Koncem 18. in začetkom 19. stoletja še ne moremo govoriti o narodni zavednosti /pri Bolgairih in vsled tega tudi ne o slovanski vzajemnosti. Celo slavni zapadnoslovanski raziskovalci kakor Dobrovsky, Kopitar, Vuk Karadžič, Koli ar, Havliček i. dr., niso spoznali samostojnega bolgarskega naroda. Bolgari sploh niso imeli nobenih stikov z ostalimi Slovani. Šele pod ruskim vplivom v 20 letih 19. stoletja so pričeli tudi oni spoznavati slovansko vzajemnost. Iizmed Čehov je med Bolgari zelo razširil misel slovanske vzajemnosti dunajski vseučiliški profesor Konst. Jireček (1854), ki je bil v letih 1881—82 tudi bolgarski nauöni minister. V njegovem smislu 'pospešuje misel slovanske vzajemnosti dandanes zlasti bolgarski publicist in profesor slovanske piravne zgodovine na vseučilišču v Sofiji, sedaj bolgarski poslanik v Peterburgu, Štefan S. Bobčev (1853). Ä) Gl. Frant. Palacky: Pamätmk, Praga 1874 str. 148 i. d. 4) Gl. moj spis: Slovansky sjezd v Praze roku 1848, Praga 1901, str. 29 i. d. 6. Slovanska vzajemnost i n Poljak i.Ä) Poljaki niso bili nikdar vroči apostoli slovanske misli. Šele ko so izgubili koncem 18. stoletja svojo državno samostojnost, so hoteli živeti z Rusijo v bratski ljubezni, pričakujoč, da jim bo Rusija vrnila politično samostojnost. Ko pa je zasedel carski prestol Nikolaj I., so pozabili na svoje slovanske ideale, ker niso imeli do Rusije več zaupanja ne v narodnostnem, ne v verskem ali .političnem oziru. V iletih 1830—31 so si hoteli priboriti svojo samostojnost s silo, toda zaman. Njihovi voditelji so morali iz domovine in ko so kot beguni živeli v tujini, največ v Parizu, so Rusijo zasovražili. Podpirali so vse, kaT je bilo protiruskega. Toda nade, da si bodo tako priborili svojo politično samostojnost, se niso izpolnile. Od januarske revolucije 1863 naprej je večina Poljakov izgubila vero na državni preporod Poljske. Ko so pa leta 1871 Nemci dovršili svojo združitev, so pričeli tudi Poljaki čutiti nemško ekspanzijo. Zato so napredni Poljaki takoj proglasili boj proti nemškemu »Drang nach Osten.« Odtlej so jim ostali Slovani, ki se tudi bore proti nemški nevarnosti, zavezniki, in odtlej so se tudi Poljaki približali misli slovanske vzajemnosti. To prepričanje so iposebno razširili publicisti: krakovski vseučiliški profesor M. Zdiechowski, varšavski urednik in bivši predsednik poljskega kluba v ruski dumi Rom. Dmow-ski°), krakovski vseučiliški knjižničar in urednik mesečnika »Swiat slowianski«, Feliks Koneczny in dr. Samoposebi se razume, da pomeni Poljakom slovanska vzajemnost svobodo posameznih slovamskih 'narodnosti. 7. Vseslovanska misel in Rusi.7) Med Rusi se je začela razširjati slovanska vzajemnost, ka-korhitro so stopili v ožje stike z zapadnimi Slovani. Predstave, ki so jih imeli Rusi o ostalih Slovanih koncem 18. stoletja, so izginile, ko so začeli Rusi mnogo potovati po slovanskem svetu. 6) J. Perwolf: Slovanske hnuti mezi Poläky r. 1800—1830, Osveta, 1879. Str. 89 in d. “) Glej predvsem spis Dmowskega: „Niemcy, Rosya in kwestja polska“, Lwöw 1908. 7) J. Perwolf, Slovanska myälenka na Rusi, Osveta 1879, str. 527 i. d. Tako je prepotoval ruski častnik VI. Bogdanovič Bronevskij (1784—1835) Dalmacijo in Črnogoro, Trst, Kranjsko, Koroško, Hrvatsko, Ogrsko, Galicijo, Poljsko in Rusijo. Navdušila ga je či-njenica, da žive od Trsta do Peterburga Slovani, da vladajo tod slovanski jeziki. Bronevskij je postal prepričan Vseslovan. Zlasti se je zanimal za razmerje Dalmacije in Črnegore k Rusiji ter je svetoval ruskemu carju Aleksandru I., naj ne zanemarja Jugoslovanov, marveč naj se okoristi ž njihovo ljubeznijo k Rusiji. Mislil je, da ima Rusija dolžnost pripomoči Srbiji k svobodi in boljši bodočnosti. Bronevskij si je želel federacijo Slovanov z Rusijo na čelu in je verjel v to. Leta 1804 je ruski pisatelj in usta-novnik vseučilišča v Harkovu, V. N. Karazin (1773—1842) na ruskem carskem dvoru samem opozoril vlado na zatirane Jugoslovane, in ko so Srbi prosili ruskega carja za pomoč, je tudi on zagovarjal njihovo prošnjo. Karazin si je želel sovraštvo med Rusijo in Avstrijo ter sanjal o novem carstvu, ki bo obsegalo dežele ob Adriji, Albanijo, Makedonijo in avstrijske-srbobrvatsike. Temu carstvu naj bi careval eden Aleksandra 1. bratov. Bronevskij in Karazin nista bila osamljena, vsi ruski sodobniki so bili istih misli. V 19. stoletju se je na podlagi zgodovinskih in filoloških raziskavanj slovanska zavest v Rusiji še poglobila. Schlözer-jev učenec Andrej Sergejevič Kaj-sarov (1782—1813), ki je bil il. 1813 imenovan za profesorja ruskega jezika na vseučilišču v Dorpatu, je med Rusi započel znanstveno raziskovanje slovanskih starožitnosti. Ruski kancelar Nikolaj Petrovič Rumjancev (1754—1826) je organiziral raziskovanje iruskih arhivov. Ruski učenjaki niso le dopisovali z zapadno-slovanskim svetom, marveč so tudi potovali po zapadni Evropi, se sprijateljili z zapadno slovanskimi učenjaki ter jih vabili v Rusijo. Tudi ruski zgodovinar Nikolaj Mihailovič Karamzin (1766—1826), ki je pod vplivom Rousseau-ja in Herderja utemeljil novo zgodovinarsko šolo v Rusiji, je mnogo pripomogel, da so Rusi spoznali ostali slovanski svet. V 20. in 30. letih 19. stoletja se je pod vplivom zapadnoev-ropsike literarne struje razširila po Rusiji misel, da se morajo neruski Slovani osvoboditi tuje oblasti. Ustanavljala so se tajna društva za uresničenje slovanske vzajemnosti. Eno teh društev, »Obščestvo sO'jedinennyh Slavjan« je celo izdalo obširen načrt, po katerem naj bi Slovani uresničili svoje združenje. To društvo je želelo združenje Slovanov v federaciji, ki bi ohranjala samo- stojnost posameznih narodov. Središče združenih slovanskih dežel naj bi bilo kako glavno mesto, kjer bi stanovali vsi slovanski poslanci, ki bi morali imeti med seboj stike. To glavno mesto bi bilo tudi sedež osrednje vlade. Mislili so si to slovansko državo kot močno trgovinsko državo z mnogimi lukami. Ta slovanska federacija naj bi obsegala Rusijo, Poljsko, Češko z Moravo, Dalmacijo, Hrvatsko, Ogrsko s Sibinjem, Srbijo, Moldavo in Vlaško in naj bi štela 30 milijonov državljanov. V Rusiji je bilo še več takih tajnih društev s podobnimi nalogami, so pa vsa poginila, ker so pripravljala za vlade carja Nikolaja v 1. 1825. revolucijo, ki je bila odkrita pred izbruhom. Strogo absolutistični car Nikolaj je bil nasprotnik vsakega tajnega društva, tudi takega, ki si je zadalo gojenje slovanske vzajemnosti. Nasprotno ipa ruska vlada ni nikdar ovirala zinanstvenega raziskovanja Slovanstva, ampak je je celo podpirala. V 20. letih 19. stoletja je ruski učenjak Peter Ivanovič Koppen (1793—1864), ki je bil 1. 1822 na Dunaju in v Pragi ter se tam spoprijateljil s Kopitarjem in Dobrovskim, celo dosegel, da so hoteli ruski vladni krogi poklicati zapadno-slovanske slaviste v Rusijo, da bi posvetili svoje znanosti in moči delu ruske akademije, edine zastopnice slavističnih (naukov v Rusiji. Ta načrt so pa kesneje izpremenili v smislu, da ‘naj se nadarjeni mladi Rusi pripravljajo za slavistiko v zapadni Evropi. Koncem 30. let 'je bila torej tudi v Rusiji slavistika dobro preskrbljena. Za vlade Nikolaja I. je v smislu slovanske vzajemnosti zelo vplival na naučnega ministra učenjak, ruski starimo-slovec in znanstveni organizator M. P. Pogodili (1800—1875), ki je v letih 1839 in 1842 obiskal ter proučevali zapadno-slovanski svet. Slovanske simpatije za Rusijo je hotel Pogodin izkoristiti za svojo domovino tudi politično. Verjel je na veliko in boljšo bodočnost Slovanov, zlasti Rusije. Rusija bi morala podpirati slabe in zatirane slovanske narode, h katerim je prišteval zlasti avstrijske Slovane. Trdil je, da avstrijski Slovani ne ljubijo svoje države, ker so v njej nesrečni, ter da obračajo svoje oči v Rusijo. Med Jugoslovani, zlasti med onimi v Turčiji, naj bi Rusija razširila kulturo ter delovala za uje tudi diplomatskim potom; podobno tudi med Srbi im Rusini. Zagovarjal je pomirjenje med Rusi in Poljaki ter menil, da bi se Poljaki ne smeli protiviti ruskemu jeziku, ki bo itak v bodočnosti jezik vseh Slovanov. Pogodin, ki je bil tudi dober prijatelj Šafarik-ov, je dajal v Kollarjevem smislu nasvete, 'kako naj ihi se slovanska vzajemnost uresničila. Priporočal je, da se izda historična slovnica, slovar, zibirka slovanskih narodnih pesni, rekov itd., s sodelovanjem najvažnejših slavistov in s pomočjo vlade, ki naj bi uvedla tudi na ruskih šolah poduk slavistike. S tem je hotel Pogodin pridobiti zlasti Poljake za Rusijo ter jih že vnaprej odvrniti od Prusov. Kar je nekoč Kollarju bila le pobožna želja, je sedaj Pogodin zahteval od ruske vlade. V Varšavi naj bi izhajala revija, ki bi pisala o vseh Slovanih v vseh njihovih jezikih, v Lipskem naj bi se ustanovila vseslovanska knjigarna, slovanski pedagogi in učenjaki naj bi se poklicali v Rusijo. Da, Pogodin je šel še dalje nego Kollar. Želel je, da se slovanska vzajemnost ne omeji le na kulturno polje, marveč da se vse, kar je združeno kulturno, združi tudi politično. Misel slovanske vzajemnosti so razširjali v Rusiji tudi tako-zvani slavjanofili, književniki in učenjaki, s katerimi je Pogodin mnogo občeval. Ti niso tako dobro poznali slovanskega sveta, kakor on. Vzljubili so ga pa iz ideje enakosti in svobode zaradi borbe Slovanov za svoje narodne pravice. Seveda so pa mislili, da leži edino izveličanje v pravoslavni cerkvi ter so zato tudi hoteli pridobiti za to cerkev vse Slovane. V 60 letih 19. stoletja je ruski učenjak V. J. Lamanskij (roj. 1. 1833), od leta 1865 profesor slovanskih jezikov na peterbur-škem vseučilišču, dopolnil, kar se je v Rusiji dotlej mislilo o slovanski vzajemnosti. Lamanskij je mnogo potoval po zapadno-slovanskem svetu in prav nič ga niso zadovoljile razmere, kakor-šne je našel pri zapadnih Slovanih. Videl je, kako mali so zapadni Slovani in kako velika je nevarnost germanizacije. Hotel je pa slovanske narode drugače braniti proti nemški ekspanziji nego Kollar. Proti Kollarju je zastopal svojo misel, da mora prešinjati vse Slovane skupna plemenska zavest in da se morajo odločiti za skupen organ združenja in delovanja. Ta skupni organ naj bi bila ruščina, katero bi morali sprejeti vsi Slovani za svoj književni jezik. Proti temu ruskemu razumevanju slovanske vzajemnosti na temelju pravoslavnega veroizpovedanja in ruščine je nastopila v Rusiji sami publicistična struja takozvanih naprednih Rusov, na čelu poslanca ruske dume J. Lopatin, VI. M. Volodimirov i. dr. Ta struja pa je mogla nastati šele začetkom 20. stoletja, ko je absolutizem formalno prenehal. V ruskem javnem mnenju na- predni Rusi nimajo večine; žele si odkritosrčnega pomirjenja med Rusi in Poljaki na demokratični podlagi, tako da bi narodna prava ostala docela nedotaknjena. Napredni Rusi so mnenja, da je treba sitno poljsko vprašanje kmalu srečno rešiti v interesu ruske države same. Zato priznavajo pravo poljske narodnosti, ne odobravajo zatiranja Poljakov v šoli in uradih ter priporočajo, naj se da Poljakom samouprava. Rusija naj postane slovanska država ne le v zunanji, ampak tudi v notranji politiki. To je novoslovanska struja. Neoslavizem ali novoslovanstvo pomenja nekaj novega pa le v Rusiji, kjer nasprotuje stari ruski smeri, kateri ne pomenja slovanska vzajemnost nič več nego porušen j e in pristop k pravoslavju. Vsi drugi Slovani so že zdavnaj bili naziranja naprednih Rusov. Prepričanjema je mogoča slovanska vzajemnost le na temelju popolne enakosti in svobode vseh slovanskih narodnosti, se je razširila zlasti s Češkega od leta 1848 naprej. 8. Posnetek. Misel slovanske vzajemnosti je zelo napredovala. To je doslej sicer šele ideja, ki se pa na kulturnem in gospodarskem polju uresničuje postopoma. Ce govore Slovani o slovanski vzajemnosti, izražajo s tem, da hočejo živeti kulturno in gospodarsko kot Slovani ter obenem kot polnopravni državljani one države, v kateri žive. Vseslovanstvo torej ni veleizdaja. Tako romantični Slovani niso več, da bi še verjeli na kakšno bodočo združitev v eno samo državo. Zato ne škilijo čez državne meje, za katerimi žive, zahtevajo pa, da morejo v oni državi, v kateri morajo živeti, živeti in napredovati kot Slovani. Ne zahtevajo za se nobenih predpravic, zahtevajo pa v okviru obstoječe države popolno politično kakor na temelju veljavnih zakonov popolno kulturno in gospodarsko svobodo.8) (Konec prih.) 8) V prejšnji številki čitaj pravilno: Štur in Kostomarov (ne Stur, Kostonarov). Dr. Albert Bazala, Zagreb. Problem ličnosti. (Nastavak.) 111. Od nazora protivnih shvacanju Kantovu ističu se impose dva, romantički i naturalistički, kojima je zajednička op,reka prema racionalizmu, ali i inače imadu gdjekoju srodnu crtu, pa ih .nije mo-guee posve odjelito razmatrati. Romantika je par excellence reakcija proti v racionalizma, te uzvisivanje vrijednosti čuvstva i instinkta u kučanstvu Ijudskoga života. Što je dakle Kantu ličnost produkt samih umnih sila, to po mnijenju romantičara na njoj su-radjuju i iracionalne sile, čuvstvo, nagon, nesvijesni porivi, što više: oni odlučuju u injoj. Tim se težište ličnosti porniče s područja razuma, pa prelazi u iracionalni! oblast, pače bi se moglo reči, pada u nesvijesne ponore duševnoga života. Reklo se nadalje, da je deviza racionalističkoga životnog tipa: media tenuere beati; po :toj devici ima vrijednost samo opčeno. zajadničko, srednje-mjarno. Po apsitraktniim formama racionalizma postaje život monoton, riitarn njegov 'je pravilan, ali i dosadan, sve u 'njem ide po čvrsto ustanovljenim propisima, ali i hladno, bez večih pobuda; jedan je čovjek kao dragi, jedan dan kao drugi, a uvijek isti zahtjevi uma nedopuštaju nikakove promjene, nista novo, nista neobično, nad odmjerenu veličinu nzdignuto. Ni itemi^o života ne može preko izvesnoga moderato biti življi, strastvenost je isključena, pače skoro ni allegro kao da mu ne pristaje pravo. U takovu su svijetlu romantici vidjeli životni oblik racionalizma, ali su držali, kaogod što rijeka na površini mirno teče i jednolično, bez večih valova, dok se u dubinama razvija bujni život, o kojem površina ne daje ni slutiti, da se tako i ispod površine života, kako je prikazuje racionalistička slika, tek odigrava pravi život. Katkad samo razbija se ona mirna slika i onda se otkrivaju dubine duše i Iz njih elementarnom snagom prodira nove sile, da več gotovo zamrli tijek života ožive, da mu dadu novi zamah, kako ne bi sustao. Neproračunive u svojem nastupu provaljuju te dubinske sile na površinu samo u hiru časa: nitko ih ne može pri z vati, več same dodju, kad im se prohtije; njihovo je vrijeme slučaj, njihova pojava strjelovita zamisao, duhoviti smišljaj, genialno nadahnuče. Kraj tih misli stapa se pojam ličnosti sve više s pojmom genijal- nosti i ukazuje se kao neka iprednost od prirode dana, koja ne pripada svima, nego samo pojediincima, ukazuje se kao prednost, koja nadmašuje čovječnost prema onoj staroj: est deus in nobis, agiitante caleseimus illo, pa 'rado prelazi i 11 neko praroštvo i mesianstvo, te i imilostivo p rima poklousitvo običnih, prostih, svakidašnjili ljudi. Kod Kanta smo našli ličnost kao ostvarenje čovječnosti; njezinom oprekom moramo držati nepotpuni razvoj ideje čovjeka, svakako dafcle nešto ispod normale, jer normal u p o d a j e i čini sama ličnost. Ovdje vidimo, da normalo m p o-staje o bič ni čovjek, kakav jest, a ličnost se uzdiže preko normale, te postaje nešto rijetko, privilegoivano. U svojoj n a dnormalnoj višini dodire se — poput svih ekstrema — i s abnormalnim, kad joj 'se vr.ijednost itraži ne samo u ne-sv.ijesnim d u binarna duše, nego i u stanju sna, opojenosti, eksta-tičnoga zanosa, >pače i ludila. Uzme H se isada, da je po racionalizmu č u d o r e-d n o s t djelo u m a, .onda ovakova ličnost stoji iz-van oblasti morala (imoralizam): ovaj postaje zakonom svaki-dašnjih ljudi, zakonom mnoštva, svjetine; odlični duši — vele — da umiju i smiju prekoračiti sve od morala potegnute granice, oni se smiju prepustiti svojemu geniju, da ih vodi, oni smiju da do dna iskape čašu života (što se zove Ausleben der Persönlichkeit), jer nad njihovom čašom nije postavljena nikakova za-brana. Oni su slobodni poput feudalne gospode: njihovo je pravo moč, njihova volja samovoljnost, njihov život prepuštanje nagonu i mi.lome ičuvstvu. Nije moguče, da sliku toga života prikažemo 'sa svih strana, jer se — kako je i razumljivo kraj subjektivnosti njezinih za-stupniika pcčevši od R'ousseaua, Fouriera i Beylea (Stendhala), Schlegela i Novalisa pa sve do Nieteschea s ogiromnom četom pjesnika — ta slika svakojako prelijeva u raznim bojama, nego možemo samo najznačajnije njezine momente istaknuti, koliko je za našu s vrh 11 potrebno. I ovako skicirana pokazuje nam ta slika neke vrlo zanimljive Strane. Usporedimo h je sa slikom racionalizma, očito je, da u njoj ima više bujnosti, ipunoče, sočnosti. Njezimi su likovi žiive točke, a ne apstrakitne formule. Zornom ispunjenošču svojom stoje us.red zazbiljnosti, osjetnošču, čuv-stvom i nagonom vezani su uz prirodu, koja im ikao majčica Geja u antiknoj priči o Anteju dodirom svojim podaje život i snagu. Individualni monienat dolazi u njoj do potpuna izražaja, nejed- nakost i raznolikost postaje u njoj faktor unapredjenja života, kako je i pravo, jer samo u mnoštvu ima gibivosti, dočim jedno-likost vodi k mirovanju, smrti. No te prijazne črte ne mogu prekriti uepovoljni dojarn, sto ga izazivaju druge črte u toj slici. Nije potrebno, da se identificiramo s Goetheom, koji drži klasi-cizam kao izražaj umnosti zdravljeni, a prema 'njemu romanti-cizam bolešču, a da ipak upoznamo, kako se slika života u posljednjem izobličila. Tako nalazimo ovdje doduše uvažavanje individualiteta i originalnosti, ali u načinu koji ne može nikako udovoljiti. Vrijednost individualiteta stavljena je sva u osebujnu razlikost, a vrijednost originalnosti u novost, neobičnost. Lako se uvjeriti, da se s tim ne može utvrditi njihova vrijednost. Uzanimo najprije pojam individualiteta. Postaje li osebujna raznolikost, da ga obilježi? ili drugim riječima: je li netko več po tom individualitet, što se -razlikuje od drugih? Dogodilo se nedavno, kako mi je kazivao jedan profesor, da je u j e dnom e srednješkolskom zavodu bio neki djak, koji je u školi sjedio s uzdignutim ovratnikom kaputa. Kad ga je profesor pozvao izvan klupe, da odgovara, došao je takav i van. Kad mu profesor reče da uredi ovratnik, kako se pristoji, odgovorio je najprije, da to nije potrebno, jer da je profesoru samo ispitati njegovo znanje, a drugo da ga se i ne tiče (bilo je ito dakako 'prije glasovitoga djačkoga štrajka!), a na ponovnu opomenu odivrati s pitanjem: zašto profesor hoče u njemu ubiti njegov individualitet? Zalosna li individualiteta, koji se nema u čem drugom pokazati. Pa ipak ovaj djački slučaj nije osamljen; ima i 0'Zibiljnih ljudi, koji ne vide, da su individualne razlike samo materija! za izgradnju čovjeka, i da samo u sveži s cijelim likom dobivaju vrijednost; istrgnute iz te sveže, mogu imati vrijednost za saliirača kurioznih stvari, ali više i ne. Individualne razlike se cijene, jer se iz njih m o ž e sastaviiti osebujna slika čovječnosti, te i vrijednost njihova ovisi o vrijednosti satvorene slike. Pa kaošto graditelju nije svaki kamen jednako vrijedan, nijesu ni svi prirodni darovi jednako vrijedni; iz razne mješavine njihove iziči če slika čovjeka nejednake vriednosti, a bit če i takovih darova, koji ne če toj slici moči podati n ik a kovu -osebujnost i koji če za nju biti dakle posve irelevantni, kaošto ni ovaj učenik ne če svome životu podati Oisebujnu vrijednost sa svojim uzdignutim ovratnikom. Ako je tome tako, onda očito vrijednost individualiteta ne stoji do samih individualnih d i f e r e n c i j a, nego do toga, što se je od njih načinilo. Od prirode dana nam je samo gradja za manje ili više izraziti individualitet; do nas stoji, kako čemo tu gradju upotrebiti. Individualitet n i j e priroda, nego je kultiviranje prirode; njegova vrijednost istoji do uredjenja i ujedinjenja prirodnih darova u liku čovječnosti. Bez toga uredjenja vodi prirodna raznolikost k čudaštvu, kurioznosti, koja može imaiti inuzealnu, ali ne živatnu vrij edinost. Individualitet je produkt rada vršena na samima nama i ima u v .i j e k o d n o š a j k idealu č o v j e k a, ,i dobiva vrijednost svoju po torn, kakovim je postao reprezentantom te čovječnosti. Humboldt je na jednom mjestu postavio pravo mjerllo njezine vrijednosti ovako: pita se, kako velik i kako d o s t o j a n b i o bi s a d r ž a j p o j m a č o v j e k a, kad bi se po i z v j e s n o j i n d i v ,i d u a 1 n o j s 1 i c i k a o jedinome uzoru morao n a č i ni t i; o odgovoru na to pitanje ovisi vrijednost individualiteta. Shvali li se individualitet tako, onda se ne če bražiti, da se sposobnosti prirodne naprosto puste razbujati. Preveliki bi bio optimizam držati, da če priroda ljudska prepuštena sama sebi uroditi samo dobrim i lijepkn plodovima. Tko nam jamči, da če se razvijati baš najvredniji darovi, da ne če silovitiji potisnuti nježnije, da se ne če neki razviti više, nego im pripada prema njihovoj kompetenciji u životu ljudskome? Ne treba li kojemu slabijemu pomoči, a odviše silovite malo zaustaviti, da ne pri-guše drugih? Upravo n interesu ir a z v o j a individualiteta moramo t r a ž i t i neko reguliranje, n e k o u r e d j i v a n j e, da bi svaka sposobnost p o s t i g 1 a maksimum svoje e n e r g i j e u d a n o m e s u s t a v u. Da to sve bude, potrebna je sila, koja če imati vlast nad svim oivim energijama, koja če, ne ubijajuči nijedne, znati ih voditi tako, da se organički svežu, da se prema znatnosti za cjelinu života stave u lnediusobnu podredjenost. Individualitet se ne da pomišljati bez -ovakove organizatorne sile, od koje se traži još i to, da upravlja surove i nasrtljive prirodne energije, kako se ne če rasipati. kako ne če jedna drugu zatirati, nego če svedene u pravu kolotečinu izvršiti maksimum rada. Napokon se od one sile traži, da djelovanje pojedinib energija učini što više neovisnim od slučaja, ili ako se u nezgodam čas jave, da ih umije zaustaviti i odgoditi, te tako čovjeka uopče staviti na visinu, gdje mu je omogučeno samoodredjenje i samo- odluka, gdje cin postaje njegovo djelo, te nosi čvrsti pečat njegove osebnosti. Ovako evo protiv naturalistiiökoga shvačanja individualiteta moramo itražiiti izvjesnu vlast duha, jer ona je upravo garancija, da če individualitet i po osebujnosti i po jačini doči najviše do izražaja. K svemu torne treba uvažiti još nešto. Razdioba pri-rodnih darova na pojedince dovest če do nejednakih slika čov-jeka, kao da nam je priroda dala razne darove, da na razni način riješimo problem čovjeka. Nema sumnje, da sva rješenja ne če biti jednako vrijedna, ali ikad se radi o vrijednosti pojedinca, nema sumnje, da je on svoju zadaču ispunio, ako je poput onoga čovjeka u priči svoje talente iskoristio, koliko je bilo mogoče u danim prilikama. Pod tim iskoriščivanjem ne smije se dakako razumijevati samo upotreba darova za ugodan život i korist, jer kad bi bilo tako, onda bi se čovjek služio svojom čovječnosti samo kao sredstvom, ili drugim riječima gradja, od koje se on sastoji, služila bi samo kao sredstvo za uživanje i što udobnije snalaženje u prilikama. Laiko je uvidjeti, da bi tako živuči čovjek uvijek bio ovisan od prilika, i njegov bi pogled morao biti uvijek upravljan na izvanjštinu, njegova duša uvijek zabavljena svijetom izvan sebe, a n ikad a nezabavljena sama sobom. Takovim držanjem učinio bi čovjek duh svoj sredstvom, a sebe robom prilika. Hoče li on sam da bude Slobodan, i da očuti nelku vrijednost u sebi, tad treba da obrati pogled isvoj i :k unutrašnjosti, da njoj posveti brigu, kako bi je iz danili mu darova učinio što vrednijom pret-stavnicom ljudske duše, kako bi dakle darove svoje iskoristio u svrhu razvoja što plemenitije i potpunije čovječnosti, kako bi životom svojim dao dostojan primjer ljudskoga života. Tko je u tom pogledu učinio, što ije n a j v i š e m o g a o, taj je kao čovjek svoju zadaču ispunio. taj je postao ličnost. Radi li se o vrijednosti pojedinih životnih slika, bit če razlika izmedju pojedinih ličnosti u tom, kako je koja 'koju važniju stran u ljudske prirode izrazila, koliko je povisila, proširila i obogatila ideju čovjeka. To če u znatnijoj mjeri polučiti samo rijetki pojedinci, koje zato zoverno velikim ličnostima, ali sadržaj je čovječnosti neiscrpiv, pa i u onim grandioznim slikama ostaju još mnogi detalji neobradjeni, pa je i najmanj emu u redu ljudskome moguče, da bilo s koje zanim-ljive i simpatične Strane prikaže čovjeka. Po toj mogučnosti postaje idejal ličnosti opčen, pa i ako nije dostiživ za svakoga u jednakoj mjeri, svaki postaje toliko vrijedan, koliko se trudio, da dohvati što više stajalište, da izrazi što ipotpuniju čovječnost. U tom nasifcojanju sastoji se ličnost, o torn trudu o visi i vrijednosL Romantika nije imala dovoljno smisla za inejednaiku vrijednost prirodnih darova, pa nije mogla pravo uvažiti veličinu ličnosti. Taj nedostatak onda hoče ponajviše da .prekrije uvažavanjem originalnosti. Sam zahtjev originalnosti nc bi bilo neopravdan, a protiv racionalističke šablone bio bi pače potreban, samo mu se ne smiju pridružiti takovi motivi, kako mu se pridružiše u ro-mantičkoj struji, jer onda ne motže da bude podlogom pravoj veličini. Originalnost znači isprva ono, što postan, jem svojim vodi na iposve novi izvor, dakle nešto, što još nije kazano ni učinjeno ili bar što je prikazano u moivome osvjetljenju, u novoj kombinaciji. Ograniči li se pojarn originalnosti na ovo isprvično značenje, i spusti li .se s vida važnost novonastalih tvorevina za život, onda tako shvačenoj nema granica ni prema uminosti ni prema čudo-rednosti. Neka je i besmisleno, samo neka je novo — znali bi reči oduševljeni pristalice ovoga pravca ili ibi ponavljali misli, što ili je Goethe u doba pristajanja uz romantiku rekao: da mu je miliji mladič, koji svojim puitem lata, nego utrtim putevima pravo hodi. No je H to samo dovoljno, da originalnosti poda v.rijednost? Najprije bi se moglo reči, da su umnost i čurorednost rezultat ljudskega iskustva, koje je zabacilo bezumnost i nečudorednost kao oblike baš nepodesne, ako ne i škodljive za život. Več zato nitko ne smije nasprosto nekažnjeno preči preko njih. Dopustit čemo, da od vremena do vremena nastaje potreba, da ise napuste običajni puti, da se prekine s običajnim shvačanjem, da dakle treba »promijeniti vrijednosti«. P,rvi, koji to učini, ikoji slomi .postavljene zakonike, bit če nužno grješnikom u očima obična čovjeka, ali da on bude i pionirom napretika, traži se .još vrlo mnogo. U prvom se redu traži, da se utrti puti ne napuštaju iz puste ob ij es ti, lalkoumno, iz želje za novotarijama, nego tek iz duboiko osječane potrebe. Bez velika, odlučna i duboka razloga neka se nitko ne drzne, da obara, ono što su vijekovi gradili, na čem su se generacije blažile, n čem su nalazile sreču i utjehu, što je tisučama milo i sveto. Tko oprezno pristuipa k oslabljenim vrednotama života, taj če prema revolucionarnome novotaru iz-gledati sustežljiv, a ipak če on biti prema poslednjemu toliko u prednosti, koliko je hrabar prema lakoum.no odvažnome: ovaj srče u pogibelj, jer je ne poizna, onaj je se ne boji, jer je pozna, i zato je u izvodjenju osnova svojih mnogo odlučniji. §to je la- koumnome prevratniku časovita želja, kadkod samo navala strasti,, tasta misao, osvetljiva srditost, i slično, to je ozfoiljnome re-formatoru u srcu duboko usad jena nužda. Tom evo dubinom osjeeanja, torn čud o red n om ozbiljnosti odlikuje se prava novost, za ikakovu romantika nije imala smisla. Ona nije vidjela, ili nije htjela da vidi, kako originalno nije, sto slučajno ispliiva na povr-šinu, nego isamo ono, sto izvire iz dubine duše, da je dakle originalnost više nego dar časa, više nego blistava dosjetljivost, da je izraz bivstva i onda, ako izlazi u času na javu. Najposlije nije romantika htjela da vidi, da čovjeku ne usipljeva svagda, da svoju dušu prelije u jed an čas, i da je prema tome prava originalnost, kao i pravi individualitet, djelo vla&tiita usavršiivanja, rada na sarnome sebi. I drugu je zanimljiva cntu u pojmu originalnosti romanticizam piregledao. Treba se samo ogledati, kakovim je čudnim plodovima urodilo njegovo sbvačanje, kojim je otvorilo slobodna vrata i prema umnosti i prema čudorednosti. Eno, kako se na ta vrata ipotred genijalne veličine uvlači i umišljeni velikan, a uz njega mnogi drugi, koji su jedva dočekali, da se proglasi do-kinuče svili stega d zakona, da tim prekriju svoju slaboču i nesposobnost, i opet mnogi drugi, ikoje je ,samo laksno shvačauje čudoredna života 'kadro izbaviti od prezira, koji bi ih neminovno snašao u drugim prilikama. Eno, kako se uz samosvijest uvlači umišljenost, kako površna duhovitost potiskuje čudorednu ozbilj-nost, kako se salonski i društveni avanturista uzdiže do uvaženja, kako manira i bonton zamjcnjuju savjest, i slično. U takovim 'prilikama nije čudo, ako čudoredno mjerilo 'popusti, i ako prevlada samo estetska mjera te neobičnost, novost, pače i senzacija po-staju vrijednosti. Nije teško uvidjeti, da je sve to samo slaba slika prave originalnosti; nedostaje joj dublj.ina, iskrenost i čudoredna ozbiljnost, ponajviše ije površna, samo na efekt upravljena, često i afektirana, a uz to joj nedostaje i jedna oznaka, koju je Kant kao neophodiio potrebnu stavio uz originalnost: naime nije e k s e m-p 1 a r n a. Uistinu originanlno je samo ono, što može zadobiti opčenu vrijednost, što može služiti drugima za uzor: zato baš je geniju dopušteno, da se uzdigne nad postoječe zakone i vrijednosti, j er ih je kadar zamijeniti novima i ovima p rib a v i t i poštivanje. Tko se b e z t o g a odvaži, da ih pregazi, taj nije učinio ništa originalno, nego ostaje zločinac i nevrijednik. IV. Romantika .prikazuje u krivome svijetSu i važnost momenta za očitovanje ličnosti. Po tom bi prikazivaju bilo genijatno stva-ranje djele č a so vi ta nadahnuča, stnjelovita miisao, što dolazi, ine zna se, kako. Ib je u sveži s onorn promjenom prema Kantovu shva-čanju, po kojoj se ne polaže važnost na 'izgradnju ličnosti ni na naše sudjelovanje pri tom. Ovom koncesijam naturalizmu, po kojoj je nestalo odnošaja k idealu, i ličnost se prestala držati zadatkom, posve je prirodno nastupilo naturaliziranje ličnost: ona prestaje biti etička, i postaje samo pr kodna sila. Onda se na nju pri-mjenjuje sve, što se zna o prirodnim silama uopče. Tako se pri-mjerice drži, da je očitovanje in jezi no islučajno, koliko je slučajno i nastupanje pri rodni h sila. Izuzevši naime maleni broj astrofizi-kalnih pojava, k o j ih dolazak možemo odrediti, čini se, da ne možemo ni za jednu pojavu prirodnu reči, kad če nastati. Sa-stanak svih uvjeta potrebnih za postanje jedne pojave, čini se, da je stvar slučaja, jer i ako vlada uzročnost u svijetu, ovaj se satoji od više nizova uzroka, pa je upravo neproračunivo, na kojem če mjestu biti njihovo križanje povoljno za nastanak pojave. To če biti razlogom, da se priroda drži slijepom, jer kao da ne vidi, kamo če slijedeči čas prispjeti. Slično bi se morala držati slijepom i ličnosti, jer i njezino pojavljivanje nije niikako odredjeno: nitko ne zna časa, kad če ise otvoriti tajne dubine duše, da iz njih vrctie genijalna iskra, koja če život oploditi, podati mu nove snage i otvoriti nove vidike. Ako je idoista tako, onda se najprije nameče pitanje: koje zasluge ima onda ,na torne onaj pojedinac, preko kojega se javlja genij? Več je slučaj, 'da je baš njega odabrao svojim govornikom, ako su onda još i očitoVanja toga genija u njem slučajna, što je on tome geniju više od stanodarvca? A hoče li tko kučegospodara eijeniti, što u njegovu stanu stanuje veliki čovjek? Ne če li prije pitati, stoje li u kakovu bližem odnošaju, jer izvanjski odtiošaj vlasnika iprema najamniku ne može biti podlogom, da vrijednost prijedje s jednoga na drugoga. Ovako nekako izvanjski je od-nošaj genija prema čovjeku, a kriva je tome prirodoznanstvena slika, u kojoj sila samo izvana prianja uz tvar, ali se ne združuje s njom. Romantika je samo tu prirodnu silu oduhovila, ali nije promijenila ništa na njezinoj naravi. Očitovanja genija u čovijeku nalik su snenim odgovorima Pitije, koja, -kako su vje- rovali stari, govori u tudje, Apolonovo ime; ali kaošto se Apoilo nije s ujame združio u jedno biče, tako je i genij romantike ovakav nesliveni elemenat u čovjeku, nešto strano u «jem, nešto, što nije on sam, nego čemu je samo sredstvo. K tome pridolazi još ovo: kakogod bismo pomišljali prirodnu ‘silu, moramo je držati intenzivnim i uslijed toga ekspanzivnim faktorom, koji traži, gotovo vreba na otvoreni prostor, u kojem bi se mogao razmahati; u stisnutim priiikarna prelazi u napetost čekajuči na otvoreni put, koj.i če mu slučajni ti'jek prilika donijeti. Tko bi tu htio čovjeku pripisati kakovu tvor,nosit, mogao bi ga tek najmiiti za radnika, koji če uklanjati zapreke, da odvali tlak s one sile, ali na njezinoj veličini 'i vrijednosti nema nikakova dijela. Da ovakova Mjena genijainost ne može čovjeku podata vrijednosti, više je nego očita. Treba M, da je >uz veliku ličnost genij, onda on mora ibiti združen s njome, ako ne drukčije, a ono po nastojanju. Pri rodna nadarenost opravdano se drži evolutivnom šilom, ikoje očitovanje traži doduše povoljne prilike, ali to još nije sve. Osim toga traži i vježbu i njegovanje, jer se ne radi samo 0 tom, da bude intenzivno nego i potpuno, savršeno. Ličnost je sila, koja ne ide samo za jačinom nego i za opsegom i za du-binom. Da se poluči to, da čovjek priirodiie darove razvije i usavrši da poda sebe cijela, a ne samo svoju tpovršmu, to ine može biti samo stvar slučajnih povoljnih prilika, na tom mora i volja čovjekova sudjelovati, po kojoj svaki veliki čin postaje dijelom vlastita nastajanja i pregnuča. Nije dovoljno skrštenih ruku čekati samo na povoljni slučaj, več ga treba i t raž iti, pače 1 kraj nepovoljnih prilika nastajati razviti svoje darove. Za-puštena genijailnost nije, kako se danas često s udi, vrijedna smi-lovanja ni isprika, nego je optužba zbog iakoumna postupanja s prirodnom blagom, a prava veličina u opreci s lijenom genijal-nositi upravo traži izvjesni otpor, na kojem če razviti sposobnosti svoje. Zato se veliki duh i ne ukazuje odmah potpuno i jasno i oseibujno, te je njegovo najjače očitovanje manije ili više uvijek plod ustrajne borbe. Samo tako, naime ipo nastojanju i radu, postaje djelo njegovim, sarmo onda govori preko njega čitavi »ja«, cijelo biče njegova začetnika. Rijetki su istina časovi, kad to uspije, ali je jasno, da vrijednost tih časova stoji u tom, što su vezani s cijelim životom; oni i ne stoje tu kao časovi nego kao reprezentanti života, dolazak njihov nije slučajan, jer ih je čovjek tražio i očekivao. Samo ovakav čas, u kojem je usredo- točen ci'jeli život, ciijelo biče, podaje čovijeku vrijednost: ne čini čovjeka 'vrijedniim, što slučajno dohvati, nego što poluči, -ne čini ga vrijednitn priroda, nego rad i kultiviranje ipriirode. A i časovi njegova života to su vredniji, što više je u njih pretočio svoje biče. Koji se samo površinam njegove duše pokliiznu, ti ga ne če učiniti vrijednim. I oni mogu doduše iznijeti koju zaniimljivu straniou, ali ako se ta stranica ne uveže u knjigu života, onda joj je vrijednosft prolazna kao čas, u kojem je nastala. Što u golom času nastaje, to s njime i raspline, što se na površini radja, to prvi valovi odnose; samo što iz duihiine izvora ključa, to ima snage, da se 'opre izvanjslkim utjecajima, da se u m jima održi i zadrži svoju vlasnost. Iz svega toga sli jedi, ako se ličnost i otkriva u rijetkim ča-sovima, da ti časovi nijesu vrijedni po svojoj neproračunivosti Mi možda hirovitosti, nego po sveži 'S ejelinom života Hi s jednim zadatkom, koji čini jedno žarište -života. Dobro je rekao stoga Jean Paul: Čovjek mora imati se vrijednost genija do is ta moči traižiti samo u onakovome isipratznom originalitetu, kakova smo našli u ro-m antično j struji ili pak u ipustoj sili, u izvjesnom iheroizmu, što ga je kao cgnaiku ličnosti naturalizam potisnuo na prvo mjesto. (Nastavit če se). Saša Nadin: O znanstveni preosnovi socialnega redu. Načela za rešitev človeštva pred starimi verstvi, zlasti pred židov-stvorn in židovskim krščanstvom, s prirodoznanskim načinom življenja. Človeštvo ,si sedaj krepko ustvarja nov tprimeren družabni red; ne rečem preveč, če trdim, da so načela zanj že pri vseh narodih znanstveno ugotovljena. Tudi so se že poizkušala uresničiti, ikar je glavno. Kdor hoče nadomestiti stari družabni red z novim, mora poznati oba, le potem more -zamenjati drugega z drugim. S sredisitvi današnje znanosti so, kakor rečeno, načela novega družabnega reda vsaj v Širokih potezah dana. Pre-iščimo pa tudi načela stare družbe. Pni tem prermatranju preteklosti se hočemo omejiti na ibelakožce, prvič iiz osebnega vzroka, ker pisatelj ne pozna družabnega redu drugih narodov, drugič iz stvarnih vzrokov, ker je družabni red bele rase izpodrinil red barvane rase, ah v kolikor ga še ni, ga izpodrinja dandanes v obliki kapitalizma. Ker pa je najvažnejša smer razvoja itak le ona, ki kaže bodočnost, ker so se vsi narodi zemlje, beli in črni, rujavi in rumeni, srečali na tleh kavzalne vede, in ker je ta kaivzalna veda zlasti razvita pri belopoltih narodih, je omejitev na te narode iz stvarnih vzrokov tudi upravičena. Treba je še omeniti v naprej, da .rabim v tej razpravi izraze, kakor: družabni, svetovni, so- cialni red, socialno življenje, i. s. z ozirom na navadno rabo jezika, katere ne morem prezreti, če že pišem v enem živih jezikov. Pod družbo razumem različne zveze in odnošaje skupin, tudi živalstva in rastlinstva; z ozirom na človeka vse skupine začenši z ^rodbino, — občino, interesno skupino, razred, cerkev, državo, — do splošne človeške družbe. Ker se odigrava človeško življenje na površini zemeljskega planeta, se ozira vse človeštvo skoraj izključno le na pojave na tej površini. Ta površina je njihov svet. Ker je pa dokazano, da veljajo vsi splošni, povsod veljavni zakoni, tudi za ta talko omejeni svet, lahko govorimo namesto o družbi tudi o svetu, v svesti si, da je družba le del neizanerne prirode. Latinska beseda socialen se rabi v vseh indo-eviropskih in drugih jezikih, da izražamo ž njo nekaj družabnega im skupnega. Vso odgovornost za obliko in vsebino tega članka prevzamem jaz Metoda našega prematramja je energetična. Nanašam se zlasti na socialno-energetična raziskavanja Slovenca T. Žmavca. Predno se lotimo jedra, moramo ugotoviti nekaj narodopisnih označb, ki so pri današnjem stanju narodopisne in plemenske teorije žal deloma le osebne i;n začasne. Neoporečno je, da so nam Židje priobčili veljavni družabni red, katerega lahko zasledujemo do starih sprednje-azijskih in sprednje-afriških narodov, n. pr. Babiloncev, Asircev, Egipčanov itd., katere prištevamo mnogokrat — morda bolj 'iz jezikovnih nego iz narodopisnih vzrokov — z Židi vred k Semitom oz. Hamitom. Žide imemujemio .pristaše mozaičnega verstva, zlasti potomce plemena Juda, iki so ise posebno izza časa Ezdre in Ne-hemije po (povratku iz baibi'lonsikega pregnanstva (okoli srede petega stoletja pred Kristom) organizirali na temelju določenega življenjskega načela z bogočastjem v jeruzalemskem templju v trdno enoto, v »posvečeni narod duhovnikov«. Vse drage narode so nadkriljevali s svojim znanjem, kako treba skupno živeti in kolonizirati. Takemu življenju primerne zakone so dali tudi evropskim narodom. Iz Evrope so se ti — »krščanski« — zakoni razširili po celem svetu. S pričetkom tega širjenja pričenja tudi naše štetje časa. Danes 'je okrog 36% človeštva krščanskega. Če pomislimo, da spada nadaljnih 13cf k izlamu, ki je ravno tako izšel od Arabcev, torej Semitov, ne moremo Semitom odrekati, da so v preteklosti pokazali posebno zmožnost, vplivati na obliko človeškega sožitja. Pol sveta je danes semitsko organiziranega. V tej svetovni organizaciji so evropski (v zadnjem času tudi ameriški) narodi pretežno pasivni. V bodoče bomo imenovali te narode enostavno krščanske, ne giede na to, da se je nekaj njihovih najkrepkejših osebnosti in najplemenitejših značajev popolnoma odtujilo pravemu bistvu krščanstva. Žalibog ne moremo rabiti vseskozi nazivov krvnega in plemenskega sorodstva. Krščanstvo se po navadi ni oziralo na plemensko selekcijo, tako da obsega krog krščanskih narodov danes najrazličnejšo mešanico. Vsekakor pa so imeli evropski narodi im kesneje njihovi ameriški potomci ipremoč v krščanstvu, med Evropejci pa v novi dobi zopet germanski narodi, nemški, skandinavski, nordijski i. dr. Toda taki nazivi se že bližajo teorijam o plemenih. Ker pa nam je še mnogo premalo znano, kako sita vplivala na kulturo tip svetlih plavih las in miimega modrega očesa ter malo ali nič vpognjenega nosa nasproti tipu črnih, -kodrastih las, ostrega črnega očesa in velikega orlovskega nosa, se bomo v bodoče izogibali poznamk kakor so »arijski, nordijski, itd.« Z ozirom na veliki pomen jezika na vsako višjo ikmlturo se pa vendar lahko odločimo za poznaimke »indogerniansko« in »semitsko«. Pač so nekateri evropski narodi, kakor Girki in Rimljani, dosegli že ipred Kristom visoko stopnjo kulture, t. j. razvili so kavzalno znanost in njeno vporabo za vsakdanje življenje. S svojim samostojnim oblikovanjem družabnega redu, t. j. 's svojo politiko niso nadkriljevali staro-azijskih narodov; nasprotno, bodoča zgodovina bo, ikaikor kaže, še mnogo jasneje dokazala nego je doslej, da je orient mnogo huje vplival na gospodarstvo in pravo, torej na bistvo vsega skupnega življenja, nego je to dandanes izobražencem znano. Še naši zakonodajalci bi se mogli sedaj, po 4 tisočih let, mnogo naučiti pri Hamurabiju. Da vi družabni red, ije s tem rešen le en del zadače: kajti mi nimamo nobene kontomplativne znanosti, marveč le z vsemi zaprekami družabnega življenja računajoči vporabljeni nauk, ali bolje umetelnost. Saj še davno ni dovolj, da si v znanstveni domišljiji zgradimo lep ideal, moramo ga tudi uresničiti in zato premagati zadnjo in morda najtežjo zapreko. Ta zapreka je svetovna družabna moč židovstva in družabna onemoglost krščanstva. Židje, utemeljitelji našega verstva, nas posebno zanimajo. Kaj pa je vera? Nočemo se ozirati na brezštevilne definicije, ki ti kancem ikancev le ne povedo ničesar. Vprašajmo se raje, kakšne uspehe ima naša židovsko-krščanska vera? V svojem zgodovinskem začetku nasitopa židoivstvo s trditvijo, da hoče prinesti vsem in a rodom srečo, ali, kakor se je izražalo samo, odrešenje. To odreševalno delo se uveljavlja sedaj že nad 2 tisoč let, — Židje so hoteli odreševati že pred Kristusom, — tako da si lahko ogledamo dosedanje uspehe tega osrečevanja in odreševanja. Tu pa vidimo nekaj čudnega. 12 miljonov Zidov, približno 0’7% zemeljskega prebivalstva, absolutno gospodari kulturi in narodnemu gospodarstvu, torej tudi usodi krščanskih narodov, katerih je 550 miljonov ali 38% zemeljskega prebivalstva. Kalko si moremo razlagati to socialno činjenico? Eden največjih tvoriteljev ljudskega življenja je bil Solon. Njegovo zakonodajo so vodili najplemenitejši nagibi, globoka skrb za stalno blagobit njegovih atenskih sodržavljanov. In vendar je ta mož rad priznaval sam, da ni dal svojim sodržavljanom absolutno najboljših, marveč le relativno dobre zakone, t. j. take, za katere je bila masa njegovega naroda zrela. Ravno tako lahko mislimo, da so Židje, -dediči in klasični nadaljevalci visoko razvite starosemitske umetelnosti življenja, postali z uresničevanjem Mojzesovih im zakonov prorakov narodnogospodarsko in Ijudsko-vzgojno močma enota, ki je za časa tvorjenja helensko-rimske svetovne države razumela svoje zakonodajno zvanje nasproti pol degeneriranim, pol barbarskim narodom na podoben način kakor Solon. Druga zgodovinska možnost je zopet, da je žido/vsika ideja Mesije kot ideja splošne nadvlade židovstva nad svetom diktirala pismoukom od vsega začetka in hote takšne za »pagane* namenjene življenjske zakone, da je njihovo izvrševanje že samo pospeševalo uresničenje svetovne nadvlade židovstva. Za to imamo zgodovinskih dokazov, ki bi nas dovedli do cisto novega «poznanja o evangeliju in pa o vseobsežnem delovanju židovskih krogov, posebno enega tvoriteljev takratnega sveta, da ne rečemo svetovnega potnika iin agenta židovstva, Pavla iz Tarza. Kakšno pa je bilo socialno stališče Židov recimo pričetkom našega štetja? Ce bomo mi današnji krščani kedaj spoznali razumno načelo 'kavzalnega tvorjenja družbe in socialne umetelnosti življenja, bomo tudi razumeli postanek krščanstva in židovske svetovne nadvlade. Če je družabno življenje navezano na vzroke, je po dosedanjih izkušnjah gospodarstvo temelj vsega socialnega življenja. Če razumno prematramo zgodovino, nam 'bo odgovorila, da so oni židovski oblikovalci 'sveta, ki so tudi ustvarili krščanstvo, kojih avtoriteta je tlačila krščanske narode toliko sto let, delovali iv resnici le v zvezi z razvojem gospodarske moči židovstva in naravnost kot agenti te moči. Če bomo 'kedaj spoznali velikansko socialno silo, koncentrirano energijo še danes odločujočega gospodarskega zastopnika, merilca, razdeljevalca, posredovalca, nabiratelja vseh vrednosti, za kar nam že toliko sto let služi zlato, bomo tudi spoznali razlog za ono čudovito tajno silo židovstva. S tem spoznanjem bomo šele zares spoznali tudi židovstvo. Ta njihov denar je oni veliki čarovnik, ki nam je pričaral one socialne čudeže, ki je dal mali špekulantni eliti neomejeno moč nad težkim delom večine. Iz ravnoistega vzroka si tudi razlagamo, da so se Židje kot denarni kolonizatorji raz- pršili po celem svetu že pred izačebkom našega štetja. Semitski, na oblasti in pokorščini, moči 'in izkoriščanju temelječi 'svetovni red pač pozna le tnalo gospodarjev in mnogo sužnjev. Morala .gospodarja je torej za maloštevilne, za židovske posestnike denarja in življenjskega razuma, morala sužnjev pa je ;za maso, za revne, neizobražene, denarja neznale kristjane. Toda četudi je to že velik čudež, da ima posamezni lastnik denarja taiko moč, da lahko skoro nevidno, vedno pa brez nadzorstva razpolaga z življenjem tisočev, to vendar še ni največji čudež; ta pa je ono počasno izsesavanje celega narodnega premoženja s pomočjo obresti zahtevajočega kovanega in papirnega denarja. In čudno, te obresti ter obrestne obresti vstvarjajoče čarovniške moči, ki je bistvo veljavnega družabnega reda, naši učenjaki še do danes niso razumeli (da ne govorimo o navadnem človeku). Krščanski narodi še do danes niso spoznali, da je to tista moč, ki zasužnja vse narode posojevalcu denarja in ki večino narodov počasi usmrča. In vendar prav lahko preračunavajo matematiki naraščanje izposojenega denarja z obrestmi in obrestnimi obrestmi. Na ta način bi se bil en vinar, izposojen v letu Kristovega rojstva na 4% obrestnih obresti, pomnožil do leta 1898 na 81,129.638,414.606,681.695,989.005,144.064 vinarjev, torej na več 'itego 81 kvimkviljomov vinarjev. Iz srebrne mase, odgovarjajoče temu številu vinarjev, bi mogel vliti več ko 200 srebrnih krogelj, večjih od naše zemlje. Sedaj pa pomislimo, da so že sitari Babilonci imeli razvito denarno, vredmotično in kreditno gospodarstvo, da so Židje v tej stroki postali njihovi klasični učenci, in da so Židje iže stoletja pred Kristom po celem svetu znani in osovraženi, iker so posojali na visoke obresti in za nesorazmeren dobiček. Da pa se narodi niso mogli ogniti temu staroisemitskemu načinu krajevnega in časovnega posredovanja med vrednotami, da so torej tudi Židje, njega klasični zastopniki, bili nepremagljivi, ker ni bil nikomur znan bolji način izmene dobrim: ta socialna najdba je bila prihranjena našemu 20. stoletju. Starosemitska življenjska umetelnost je ustvarila 2 tipa. Tam tvorenje sveta in svetovnega naziranja na podlagi denarnega, rentnega, kapitalnega, mestnega, kulturnega osredotočenja: vsedlina starosemitske rentne im izkoriščevalme kulture, židov-stvo. T ii bedna, suženjska, za kmeta in sužnja pripravljena krščanska vera. Tam gospodar, gospod in vojak, ki gleda zmagoslavno v bodočnost. Tuv resničnem življenju onemogli suženj, ki moli v preteklosti od Judov križanega. Marsilkedo bo zmajeval z glavo, ko bo spoznaval, da je krščanska vera pravzaprav gostobesedno reklamno podjetje, katero so ustanovili židovski bankirji iin rabini, da si pridobe ž njo svet, da ga love na vado ter vabijo pokorne kupce in kliente. Morda se nam še v prihodnjem posreči, podati bralcu marsikaj, 10 čemur bo razmišljal in kar ga bo približalo pisatelju teli vrstic. Pregled sedanjih razmer med židovstvom in krščanstvom bo, upam, odprl marsikomu oči. Ravno v današnjih dneh lažje govorimo o socialni premoči židovstva, ko nam je tesnobno pomišljajoči se vseučvlišoni profesor pokazal to premoč statistično. Mislim na 1. 1911. izdani Sombartov spis »Židje in gospodarstvo«, ki jasno osvetljuje ta z -razne strani vede ali nevede, hote ali nehote patvorjeni predmet, in ki kapitalizem naravnost jednači z židovstvom. Treba pa omeniti, da razumem pod Židi jedro židovstva, ono, ki se je na temelju svojega prepričanja s svojim plemenskim izborom ohranilo v dveh tisočletjih enotno ter napredovalo kot svetovna mozaična aristokracija. Ker se je zaradi svoje velike v verstvu utrjene spolne ipotence Židovstvo močneje pomnoževalo, nego bi se smelo za okvir začetkoma po bistvu razmerja samega omejeno skupino gospodujočih, se je prebitek v vseh stoletjih stekal v organizacijo mase krščanske cerkve, hčerke židovstva.1) Tudi danes se to godi, da -odpadajo s krstom in z legitimnimi in nelegitimnimi zvezami od Židovstva ne le paberki, ampak tudi slabejše in močnejše veje, da pa deblo samo ostaja vedno krepko in da se celo ikrepi. Piri krščanskih narodih nahajamo brez-dvoimno mnogo židovske krvi, na ikar se pa ne moremo .ozirati, kadar govorimo o Židovstvu. Mimogrede tudi omenimo, da se plavolaso in svetlooko severno pleme umika črnolasim in črnookim, iz juga na sever prodirajočim in prav posebno s semitsko krvjo pomešanim plemenom, pri sedanjem stanju prirodoslovno in biološko še neutemeljene teorije pa ne moremo o tem razvoju zanesljivo soditi. Da se torej povrnemo k pristnemu Židovstvu, temelječemu na denarni moči in na sinagogah, vzgojenemu v duhu talmuda, tore in šulkana aruha, moremo ugotoviti, da je Židovstvo danes socialna moč, kakor še ni bilo nikdar nobene druge. Že od nekdaj so se Židje ravnali po dobrem gospodarskem in irazumnem načelu, da si 'je treba pripraviti kar mogoče ugodno življenje s kar i) razlikuj: židovstvo in Židovstvo! (označenje — narod). Op. ur. mogoče malim naporom. Od nekdaj so si prisvajali rter si prisvojili vpliv na najvažnejše socialne -uredbe. Še danes uravnavajo oni kulturo. Skoraj igraje vpotrabljajo ves blagoslov ljudske kulture za svoje lastne interese; to je velika tajnost njihove 'podedovane in skrbno gojene 'umetelnosti življenja. Skoraj odveč je dokazovati, kako globoko se je židiovstvo vkoren.iinHo v temelj vsake kuliture, v narodno gospodarstvo. Kdor tega še ne ve dovolj, naj si prečita npr. Som bar ta. V vladajočem absolutističnem gospodarskem redu (če smemo govoriti o redu) so se Židje prav pametno združili s primernim številom krščanskih, židovskega blagoslova deležnih paradnih kristjanov, h katerim moremo prištevati večino vladarjev; tako so ložje zagospodovali. Da presega povprečni dohodek Žida dohodek kristjana večkrat, celo desetkrat, in to tudi v najrazličnejših državah, dokazuje vsa uradna statistika. Ker posnamejo Židje že po svojem poklicu smetano iz svetovnega gospodarstva v trustih in kartelih, bankah in borzah, se razume njihova premoč v drugih strokah kulture že sama po sebi. Židje delajo javno mnenje v svetovnem časopisju, ki je zaradi kričeče inseratne reklame navezano na ikapital. Oni delajo tudi znanstveno mnenje v revijah iin knjigah. Čimbolj razpadajo krščanske cerkve, nekdaj od Židov ustanovljene, dn čim več vpliva na mase izgubljajo, tembolj skušajo Židje pridobiti vpliv na narode potom časopisja ter nižjih in višjih šol, kakor so hoteli nekoč vplivati s cerkvami. Največja založništva in tiskarne so pod židovsko kontrolo, mednarodno obveščanje (širjenje novic) je v židovskih rokah, z malo izjemami gospodujejo velike denarne družbe pod židovskim vodstvom vsem svet okrožujočim prometnim sredstvom, ikakor železnicam, pomorskim družbam, kabljem itd., tako itudi pri odločujočih svetovnih industrijah, kakor premogovni, železni, električni itd. Čudapolno orodje, ki daje tako magično moč malemu številu izvoljenih — niti celo Židov-stvo ni deležno vsega tega blagoslova, — to je zlato, vrednostni papirji, zlasti akcija, oni usodepolni papirček, ki je ves napor in vse delo krščanskih narodov izpremenil v dobro židovstvu. Ne smemo se čuditi, da so Židje s tako gospodarisko premočjo in kot tuji, več vredni denarni kolonisti nad delavnim (kmetom in industrijskim delavcem premogli ter se povspeli v takozvane najvišje družabne kroge in do vrhunca državnih organizacij. Oni so ministri, državni tajniki, 'lordje in grofi, da ne govorimo o krščansko-semitski krvi v najvišjih aristokratskih in celo vla- darskih rodovinah. Ko je po stoletni tlaki delavstva začetkom 19. stoletja pričel socializem z osvobojo dela, je kapitalizem — torej židovstvo — spoznal v njem velikega, nevarnega nasprotnika. Takoj so Židje postali voditelji delavstva, da so obrnili ves po-kret sebi v prid. Marx je pač eden najgenialnejših izmed onih mnogih Zidov, ki so zmedli zgodovino, podoben onim razumnim židovskim družbotvorcem, ki so pričetkom našega štetja v interesu židovstva nadomestili prava, realnemu svetu namenjena načela proletarcev z zlaganimi o onem svetu govorečimi, življenju sovražnimi smotri. Z Marxom so tako kakor s svetim pismom izgubljali učenjaki svoje najboljše moči, namesto da bi ga bili prav razumeli. Sicer je pa itak precej znano, da vkMajo Židje v mednarodni socialni demokraciji, ki 'je strašno zadrževala in še zadržuje pravo prirodno osvobojo delavstva. V bistvu naroda prorokov in profitarjev je, da vidijo d el j ko sodobniki, zato vodijo Židje vsak socialni ali kulturni reformni ipokret, da ga ohranijo v oni smeri, kakor ga hoče Jahve. Židje niso le radi uradniki in tajniki, ampak tudi odvetniki vseh strank v gospodarskem, narodnem in socialnem življenju; kajti v ravsu in kavsu se godi odvetniku dobro. Posebno je treba povdariti, da so Židje vedno zelo merodajni činitelji ne le kot ustanovniki krščanske cerkve, te hčere židovstva, ampak tudi v vsem nadaljnem razvoju vseh krščanskih cerkev do današnjega dne, cesto tudi brez krsta. Tako je znano, da so bili Židje bankirji Vatikana od nekdaj pa do Leva XIII. in Pija X. in da so to še ostali do danes. Kar pa je še važ-neje, je premalo poznana činjenica, da so Židje vodili tudi notranji razvoj krščanstva. Da omenim le eno, je eden največjih genijev dejanja, eden največjih samostojnih vstvaritelj&kih duhov rimske cerkve, ustanovnik jezuitskega reda Ignacij de Loyola, ki je bil sicer vsakomur nepristopen, živel pod odločujočim vplivom krščenega Žida Polanka, svojega tajnika, zaupnika in prišepe-talca. Še večji pa, nego ta vidna premoč židovstva v gospodarskem, duševnem, političnem, cerkvenem, skratka socialnem življenju, je njihov tajni in komaj poznani vpliv na usodo narodov. Znano je, da vlada celemu svetu gospodarsko in tako tudi splošno kulturno nekaj stotin milijardarjev in velemilijonarjev kakor pravi absolutisti ter da imajo med njimi Židje večino. Njihova imena že niso več tako znana. Pač nič pa ne poznamo delovanja teh svetovnih režiserjev in njihovih pomagačev, ki obvladajo vse velike banke, borze, časopise, brzojavne ibiroje, agenture, torej ves svet. Posebno izikušeni Židje nas vodijo ,na vrvici iz ozadja nevidno sicer, toda tem sigurneje. Ko smo si tako ogledali (načela, po ikaterih je sestavljena današnja družba, bomo lažje spoznali pravi 'smisel neizmerne socialne dedščine, katero so zapustili židovski ustanovnilki židov-stva in krščanstva židovskemu in drugim narodom. Razven denarja, ki edini družabno nadomestuje vrednote in posreduje med njimi, je — morda od postanka govorice — omogočila človeštvu prehod iz divjaštva v .civilizacijo predvsem iznajdba in izpopolnitev pisave iin knjige. Na denarju in na pisavi ter knjigi, teh posredovalcih jezika in misli, temelji moč židov-stva. Če smo enkrat pričeli z izkustvom spoznavati temelje socialnega dogajanja, bomo tudi bolje spoznali bistvo pisave in knjige, in židovska biblija nam bo potem pokazala problem židovstva v drugi luči. Proroki, duhovni in pismouki so Židom dali 'njihov življenski smoter, idejo svetovne nadvlade, vzgajali in vzgojili so jih za to idejo, katero so koncentrirali .na Jehovo, osnovni pojem vsega bitja in žitja. Da se mora vesolju ost prilagoditi namenom Židovstva, so potrdili s pogodbo in zavezo, — diatheke, testa-mentum — med duhovniškim Jehovo in židovskim narodom. Kesneje se je ves narod gospodarsko in kulturno povzdignil, posredoval je med starimi kulturnimi okrožji, nadkrilil je s časom vse druge ter zagospodoval nad producenti in konsumenti, in zato je sčasom postala posebna duhovniška kasta nepotrebna, ves narod je postal »sveto ljudstvo svečenikov«, vedežev, umetnikov življenja. Žid ni več svojemu bogu, svojemu narodnemu idealu služil v mali prehodni deželi Palestini, ampak neposredno povsod, kjer je mogel izvrševati ta narodni namen kot trgovec, izposojevalec denarja, mojster življenja, torej vsepovsod. Ko so leta 70 po Kristli podrli jeruzalemski tempelj, je 'bila s tem odpravljena služba v njem in židovsko duhovništvo, toda le na zunaj, formalno, nikakor pa ne stvarno; pismouki, rablji prihodnjih dni, niso več nobeni duhovniki, nobeni mistični čarovniki, niso več lastnemu uarodu tajna kasta, marveč razumni voditelji usode vseh svojih farških drugov istega naziranja in iste vere, njihovi sodniki, zaupniki in učitelji, njihovi znanstveniki in agitatorji. Sinagoga ni poneumnjevalnica, ampak resnična šola za življenje. Z židovskega stališča je židovska vera čudovit in občudovanja vreden družaben sistem, katerega smo doslej proučevali z nespametnega stališča. Ta organizacija se 'jasno zaveda svojega namena vaditi Židovstvo skozi stoletja k velikemu smotru svetovne nadvlade. Tako je ostal Žid, nagli, živahno se kretajoči nomad, kar je bil od nekdaj, ko je postal 'kot nosilec mobilnega kapitala ter posredovalec med vrednostmi — kulturni nomad, da ne rečemo, kot pijavka vrednosti — ropar kulture. Če se spomnimo na bistvo starosemitskega 'rentnega gospodarstva, kakor smo ga poprej znaizarili z računom progresivno naraščajočega izposojenega kapitala, bomo morda premerili, kako usoden je bil oni testament in kako ogromno voljo svojih očakov so Židje vede izvajali dva tisoč let v lastno korist, — saj so jim pri izvrševanju te naloge same pomagali narodi, napačno vzgojeni z novim testamentom, ki je obrnil njihovo 'pozornost od stvarne resnice v transcendentalnost. »Vse narode pa, katere ti da Jahve, tvoj bog, uniči (pri Lutru: pogoltni), ne pomiluj jih in ne moli njihovih bogov, ker to bi bila za te poguba. Če boš pa pomislil: ti narodi so večji od mene, kako jih preženem? ne boj se pred njiimi, ampak pomisli, kaj je Jahve, tvoj bog, prizadejal Faraonu in Egipčanom« (5. Mojzes 7, 16—18 i. d.). »Ker Jahve, tvoj 'bog, te je blagoslovil, kakor ti je bil obljubil; tako boš izposojal mnogim narodom, samemu pa ti ne bo treba izposojati si in gospodoval boš nad mnogimi narodi; nad teboj pa ne bo nikdo gospodoval.« (5. Mojzes 15, 6.). S polnim pravom je biblija Židom v smislu semitske izkoriščevalne civilizacije »sveto pismo«; žalibog je sveto tudi za nas, čeprav nam je tekom stoletij prineslo in nam še prinaša neizmerno gorja, žares v celi bibliji mi niti enega za življenje porabnega stavka, ki bi ne bil že kje drugje, nobenega resničnega, pravega življenjskega pravila, ki hi ga ne bili poznali tudi stari nežidovski narodi, da ne govorimo o sodobni kulturi, kolikor je je nežidovske. Da, biblija je pravzaprav prokleta knjiga: vse lahko ž njo dokažeš, možno in nemožno, dobro in slabo. Zaradi razlage enoistega stavka iz te biblije so se bojevali krvavi boji. Biblija je knjiga svetovne zgodovinske zmešnjave in izkrivljenj, ki so zelo po-mogla Židom, edinim, ki so jo razumeli, pri njihovem zmagovitem pohodu. V njej najdeš navodila za najrazličnejše prigode v življenju, katera bo razumni poznavalec vporabljal za svoje namene. Prečkajmo brez predsodkov v dobrem znanstvenem prevodu (n. pr. nemška Kautzscheva izdaja) petero knjig Mojzesa. Takoj v prvi knjigi se s Tolstojem kar ne bomo mogli načuditi nad neskončno vrsto laži in goljufij, 'prevar ,in zvijač, prestopkov in zločinov, podlosti in drznosti, spolne nenravnosti, zakon o lom -stva, požrešnosti, ibestialnosti in umorov. Po 27., 36., 32. in 28. avanzira Jakob, Izraelov prevarant, za božjega vojščaka. — Egiptovski Jožef, ita Egipt osrečujoči židovski državni kancelair, je — kakor je sploh cela biblija sad denanne kulture — ta Jožef torej je vzgled borznega in žitnega spekulantna, ki vporablja kraljevo nečimernost pa ljudsko nespamet in glad, da iztisne iz delavskega ljudstva vse bogastvo, ves denar, katerega nakopiči v glavnem mestu; s svojo zakonodajo zasužnji ves marod :za svojega dolžnika. (»Izrael pa je ostal v Egiptu in tu so se ugnezdili in razmnoževali, tako da so se izvenredno razmnožili«. (47,27). — Ne prihajajte mi z zgodovinskim kričanjem o relativni nravnosti, saj velja Židom še danes vsak stavek tore, te nepremagljive skale njihove vere, za absolutno normo za vse večne čase. Prečitajmo še knjigo Esterino: kakšen naroden napuh, kakšno zaničevanje vsega inežidovskega, kakšna krvoločnost in maščevalnost proti onim, ki se protiviijo židovskemu petoHstvu! Pa tudi, koliko razumnega poznanja življenja, koliko izkoriščanja vseh slabosti slabega dvornega gospodarstva in samopašmosti korumpirane birokratije v židovske namene! Koliko globokega življenjskega razuma tudi, kjer je uporabljena ženska zvijačnost! Take vzglede globokega življenjskega razuma spoznavajo Židje še do današnjega dne. V zgodnjem pomladanskem mesecu adarju čitajo na Purimov praznik to povest o Esteri Zidom po celem svetu, in židovski svetki, ti njihovi narodni prazniki, imajo za nje drugače globok pomen, kakor sodobni krščanski svetki za nas. Kristjani bi se sploh morali nekaj več brigati za židovski koledar. Zid si čas drugače razdeli in drugače dela in počiva, drugače trpi in se veseli, drugače živi, saj si gospodar vedno vse drugače uredi, kakor hlapec. Če že ima biblija značaj spisa kake tajne vede, ker so nalašč izpustili iz njene vsebiine kavzalne člene ter jih nadomestili z za to napravljenimi miti, in so smeli poznati njeno vsebino pričetkoma le duhovniki, kesneje pa tudi samo židovstvo, »narod vedežev« ft. j. tistih, ki vedo), kaj naj irečemo šele o ostalih židovskih svetih 'knjigah? Babilonski talmud, velikansko bibliji enakovredno zbirko znanosti in vede sitare sprednje Azije, so Nežidje skozi stoletja, tudi za časa Krista, prikrivali širšemu občinstvu, tako da je živela njegova vsebina le v ustnem sporočilu rabijev. Nalašč ga niso napisali do 5. ati 6. stoletja po Kristli. Šele v današnjih dneh dobivamo nemški prevod tega dela. In vendar je neizogibno potrebno, da poznamo to delo, če hočemo razumeti vzroke postanka krščanstva, katero so ustanovili poznavalci talmuda. Poznavalec talmuda, torej Žid, ki pozna tudi svoj zakon in preroke, mora zaničevati temelj krščanstva, novi testament, ki ni nič drugega, nego dobra svetovnozgodovinska židovska spaka. Kako se zna Ziidovstvio ipr.itajevati, dokazuje n. pr. tudi činjenica, da še do danes nima nikdo popolnoga prevoda šulkana aruha, ki je do danes veljavni normativni ipni.nooni židovski zakonik. Kake reve so vendar vse krščanske cerkve in njihovi pismouki, ki propovedujejo židovstvo in so od njega odvisni, pa ga poznajo le deloma, gotovo pa ne poznajo njegovega kavzalnega bistva. Toda našemu pravemu socialnemu napredku morda niti ne koristi, če poznamo nepregledno množico književnih spomenikov svoje prežalostne verske preteklosti. Naš pogled velja bodočnosti in se le nerad obrača v preteklost; mi se moramo posvetiti oblikovanju sedanjosti, da izločimo iz nje vse slabe ostanke nekdanjih dob. Seveda pa sedanjost ni taka, da bi se mogli nad njo navduševati. Ali naj še enkrat govorimo o kulturnem in gospodarskem suženjstvu današnjega krščanstva, če hočemo dokazati njegovo onemoglost? Saj je znano, da robotajo delavske mase krščanskih narodov pirve tri dni v itedmu le za ito, da kinijejo izko-riščevalno profitno lakomnost židovskih in požidovljenih kapitalistov, če jih ti sploh smatrajo za vredne robotanja in jih ne obsodijo, da morajo neprestovoljno počivati ter konečno lakote umreti. Ali naj posebej omenimo neizmerno zado'ženost držav, dežel, občin in konečno tudi posameznikov? Kako vsemogočna je vendar ta mednarodna aristokracija upnikov! Je-li niso vlade in njihove oblasti v bistvu le izvrševalni organi teh upnikov? Ali naj govorimo o strašnih fizičnih ter imoraKčnih boleznih, ki slede temu kapitalističnemu in verskemu zastrupljanju ter tišče in zdesetkujejo široke mase narodov? Ali naj še posebej govorimo o alkoholizmu in prostituciji? Ce pa so vse te rane strašne, je najhujša rana ona kriva vera, katero so v tisočletni sugestiji in hipnozi sugerirali neverni semitski upniki krščanom ter jih s tem ogoljufali in začarali ter jim vzeli vso vero v življenje in življenjsko vero. Pa če tudi mnogoteri kristjani ne verujejo več mitu novega testamenta, pa verujejo starotestamentnim in tal-tnudisitščnim sodobnim zvijačarjem in komedijantom, ki nas znajo mojstrsko goljufati s svojimi časopisi, knjigami in znanostmi, šojami, gledališči itd., ki nam kažejo resnico, kaikoršne ni. Ti krš-čani plačujejo še vedno svoj znanstveno in tehnično vedno popolnejši tribut semitskim inositeljem iin irazišiirjevalcem kapitalizma. Vera v kapital in rento miosi še danes Židom lepših sadov, kakor pred dvema tisočletjema. Ali imajo še krščani toliko moči, da se zoperstavljajo temu židovskemu krivoverstvu z 'lastno, resnično in pogumno božjo vero? Mislimo, da! Saj resnični bog še živi, ker je večen. Samo iskati ga moramo tam, kjer je, t. j. v nais samih. Krščanski, toliko stoletij s semitskim verstvom goljufani narodi sio vklijub fanatičnim grožnjam isitair/o- in novotestament-skih čarovnikov iskali svojega boga ne le idealno, ampak so se tudi trudili ustanoviti božje kraljestvo v resnici tu na zemlji. Židje, pravnopogodbeno zapisani izkoriščevalnemu gospodu sveta Jehovi in krščanski cerkvi, ki tudi omogočuje židovski interes ter opravlja njihova dela, sicer zadržujejo postanek kraljestva dela, ki je naš bog. Pa zaman! Bog pravice in protivrednosti bo premagal boga izkoriščanja in čarovnije, ali jasneje 'povedano, ljudje, ki se žive s svojim poštenim delom, bodo z vero v moč tega dela pregnali družabne krvosese. Ta boj pa bomo dobojevali srečno in hitro le tedaj, če se bomo v mislih :in v izvrševanju zavedali tega nasprotja. Naša naloga je, nadomestiti še danes veljavno nesocialno načelo sovraštva in tlačanstva v resničnem življenju narodov z načelom družnosti in prijateljstva. Tega načela ne sme odstraniti niti blesteča fraza niti korist kapitala. Resnična vera, če še smemo rabiti to besedo, ki je uistvanila ali zakrivila toliko gorja, n/i nič drugega nego presnavljanje nepopolnega družabnega redu v popolnejšega, je zavesten prehod iz sodobnega redu bestialnosti in krivice v red človečanstva in prava, iz »tega« sveta bede na »oni« svet d obrob it ja. Vera je trud in napor; iskanje in raziskovanje; delo in boj; premagovanje nasprotij; darovanje samega sebe; vera je — človeško, naše delo. Stara vera ije vera židovskega izkoriščanja in gospodovanja ter krščanskega prenašanja vseh krivic. Nova vera pa je vera družnega dela in medsebojne pomoči. Pač so evangeliji pripravljali to vero, kesnejši dostavki pa so jih strašno potvorili. Ker imamo ideale, ker hočemo z lastnimi močmi vstvariti nov socialni red, govorimo o tem, kaj smemo in kaj moramo: Ne smemo več trpeti sforosemitskega izkoriščanja, bdeti moramo in delati; ne smemo več ostati zaničevani sužnji in nezreli otroci, postati moramo svobodni ljudje. S to svojo vero uresničujemo isvoj nariodni smoter, ž njo preuredimo «na novo ves soaiakii red 202 219 190i 216 582 212 252 1905 222 594 221 267 1906 233 575 225 297 1907 262 605 233 317 1908 306 689 240 381 1909 363 763 250 499 1910 399 797 258 563 1911 444. 807 278 592 Navedene številke so zdijo zelo efektivne, več ko polovica vseh zadružnih organizacij so kreditne zadruge in med temi dve tretjini Raiffeiznovega sistema, ki so vezane na ozek krajevni delokrog in jamčijo neomejeno. Največja zasluga velikega razvoja je predvsem delo »Zadružne zveze« v Ljubljani izmed slovenskih zadrug, dalje obeh novih zvez, ljubljanske in goriške. K ipodrobnim analizam prometa in organizacij central preidemo pozneje. Preseneča razvoj zadružne zveze, kjer se je v petih letih osnovalo toliko zadrug, kolikor jih je bilo poprej v vseh slovenskih pokrajinah skupaj, v drugem petletju -pa se je njihovo število zopet podvojilo. Stanje Celjske zveze je stacionarno radi odpadanja, oziroma prestopanja zadrug iz zveze. Ogromne 'številke ustanavljanja dokazujejo, da delo radi naglice ni moglo biti tako solidno pripravljeno, kakor bi bili to zahtevali samo gospodarski interesi. Zadružno delo pa se ni zadovoljilo z notranjim domačim trgom, marveč seglo s svojo akcijo v Istro, na hrvaško Primorje in v Dalmacijo. To je doba splošnega evangelija vzajemnosti, dela in iposlanja na tujem trgu, — Čehi pri nas, mi na bančnem in zadružnem ipolju na 'jugu. Toda pustimo vse nebistvenosti, dejstvo je, da je gospodarsko in kreditno zadružništvo z vso prekipevajočo drzno organizacijsko silo uvidelo pomen obale in zveze z Dalmacijo ter Primorjem za celo naše gospodarstvo in ni izgubljalo časa; žrtvovalo je na začetku lastne notranje tvorbe in v finančnih težkočah velike svote in leta neumornega dela uresničitvi te ideje. Koncem 1. 1909. 'je imela »Ljubljanska zadružna zveza« v svoji interesni sferi 65 zadrug v Dalmaciji, izmed njih 55 posojilnic, in 83 v Istri, med njimi 44 posojilnih zadrug. Revizijski zakon in avtonomna akcija v posameznih deželah so se srečale in naletele na veliko interesno kolizijo pri projektih deželne zaokrožitve revizijnega področja. Na eni strani so bile poslovne, torej jezikovno narodnostne težkoče, z eno besedo manjšinsko vprašanje, na drugi politični boji. Navajam le nekoliko statistike krajevne porazdelitve zveznih delokrožij. V prvem poslovnem letu reorganizirane zadružne zveze v Celju, je imela pričlenjenih DEŽELA Posojil, sistem Posojilnic Nedenarnih Raiffeisen meš. ustroja zadrug na Primorskem . . na Štajerskem . . na Koroškem . . . na Kranjskem . . . 4 16 8 17 18 12 25 24 11 21 58 31 57 Zadružna zveza v Ljubljani pa je imela v začetku 1. 1910. pričlenjenih zadrug DEŽELA Posojilnic Kmetijskih zadrug Mlekarskih zadrug Obrtnih zadrug Skupaj Dalmacija 55 6 — 4 65 Goriško 2 2 2 4 10 Istra 44 34 2 2 83 Koroško 16 1 1 — 18 Kranjsko 156 34 46 32 270 Štajersko 79 6 — 4 89 Trst 3 4 — i 8 Skupaj 355 87 51 47 543 Začetkom 1. 1908. pa je bilo ne Srednjem in Spodnjem Štajerskem še nemških posojilnic zadrug Raiffeiznovega sistema, ki stoje pod nadzorstvom deželnega odbora oziroma graške zveze po posameznih sodnjih okrajih: Sodni okraj O tfl X3 O O C- ■5 S C/) >'-> > .a. Od teh jih je pri graški j zvezi Sodni okraj Vseh obstoječih pos. Od teh jih je pri graški zvezi Cmurek . . . 12 12 Kozje .... 2 2 Kadgona . . . 10 10 Kogatec . . . 2 2 Arvež .... 5 5 Ormož .... 1 1 V,t i s h k e i n rokodelske m o v i z e’ s podobno vinjeto, kakor jo ima notranjeavstrijski industrijski in obrtni list. 5. Končno se razvidijo meje, ki naj se list v njih giblje, že iz tega, kar sem povedal pod 1. o tem, kaj naj bi list prinašal, pripomnim naj samo izrecno, da se bo list docela izogibal takih člankov, ki majo politično ibarvo ali verski značaj. Ko sem tako, menim, izčrpno predložil zahtevane navedbe, si usojam še pripomniiti, da poizkusnih listov še sedaj ine morem Predložiti. Ker ustanovitev podjetja še vedno ni brezdvomna, se st- ni mislilo na to, da bi se nabrala literarna zaloga, vendar pa jamči že obljuba mnogih tu stalno bivajočih mož v zadostni meri za primerno kakovost in obstanek lista, ne glede na to, kar se Pričakuje iz cele dežele, ki časopisa že dolgo časa napeto pričakuje. A čim bo rešena ta moja prošnja, bom brez obotavljanja Predložil tudi poizkusni list. Prosim ponovno, da bi slavna delegacija blagovolila poslati to mojo prošnjo slavnemu društvenemu ravnateljstvu, in si usojam v imenu cele dežele jako toplo priporočati to domovinsko podjetje nadaljnji naklonjeni podpori slavne delegacije in slavnega društvenega ravnateljstva. Slavna delegacija 'bo mogla iz svoje vednosti potrditi, kako hrepeneče in splošno se izraža želja po ostvaritvi tega podjetja tudi od strani slavne c. k. kmetijske družbe. V Ljubljani, dne 19. februarja 1842. Jos. Blasnik, tiskar i.n založnik časopisa ,Carniolia\ Dor. Jos. Orel.« Ta svoj program je poslal Blaznik v prepisu tudi kranjski kmetijski družbi, proseč jo obenem, da bi mu šla pri izdajanju lista na roko. Njegovo pismo se je glasilo: »Slavnemu stalnemu odseku c. k. kmetijske družbe na Kranjskem! Iz priloženega prepisa prošnje slavni delegaciji notr.-av-strijskega industrijskega in obrtnega društva za dobrotno podporo na višjem mestu glede že izza več let zaprošene izdaje kranjskega časopisa z industrijsko, obrtno in poljedelsko tendenco naj slavna c. k. kmetijska družba povzame, kakšen namen bo imelo moje podjetje, in kako zelo se trudim, da odpomorem dolgotrajni občutni potrebi, ker doslej ni 'bilo podučnega časopisa take vsebine v 'deželnem jeziku. Da bo list zabavnejši, bo odpiral svoje predale tudi domovinski Muzi, izključeval pa bo vse, kar se nanaša na politiko, ali nasprotuje veri in dobrim n ra vom. Zlasti poljedelstvu in industriji -namerava izdajatelj posvetiti svoj list, ker se bo časopis na deželi pač prej vdomačil, ako bo prinašal podučna poročila in nasvete v poljudnem jeziku, ki jih bodo vrhutega pisali lastni rojaki, kakor bi se to na kakršenkoli drugi način doseči moglo. Podpisanec torej prosi slavno c. k. kmetijsko družbo, da !bi ga v slučaju dovolitve lista počastila z onimi poročili, iki jih želi razglasiti po deželi. Izdajatelj bo vsem željam velespoštovane družbe radovoljno ustrezal, medtem ko mu bo priporočilo lista pri družbi in njenih dopisnikih dalo v roke sredstva, s katerimi bo časopis povečani udeležbi primerno po obsegu nazširil. V Ljubljani, dne 21. februarja 1842. Jos. Blasnig, tiskar.« Kranjska kmetijska družba je poslala Blaznikov program gubernerju Wei-ngartenu, da ga dostavi policijskemu predsedniku Sedlnitzikemu na Dunaju. Opremila ga ipa je od svoje strani z 'naslednjim priporočilom: »Štev. 29. Vaša ekscelenca! Tukajšnji tiskar Jožef Blaznik naznani ja v prilogi, da je že ponovno prosil obrtno in industrijsko delegacijo notranje-avstrij-skega društva za dovoljenje, izdajati tednik v kranjskem jeziku, in obenem prosi, da bi to njegovo iprošnjo podpirala na višjem mestu tudi podpisana c. k. kmetijska družba, ker bi imel list namen pospeševati ne samo industrijo, ampak tudi kmetijstvo. V utemeljitev svoje prošnje je priložil za tukajšnjo delegacijo n-otr.-avstrijskega industrijskega in obrtnega društva v prepisu svoj program z dne 19. febr. t. 1. Iz te vloge se razvidi, da je bilo na višjem mestu zaprošeno dovoljenje lista v kranjskem jeziku odvisno samo še od onih tocek, navedenih v uvodu priloge, ki naj bi jih Blaznik podrobneje objasnil. Zdi se, da 'je Blaznik tej nalogi v omenjeni vlogi docela zadostil in se sme torej upati, -da bo njegova prošnja uslišana. To priliko porabi tudi podpisani odbor, da prosi Vašo ekscelenco podpore -za stvar, ki se je o njej že 'pogosto in nujno govorilo in ki se smatra za neopustljivo sredstvo v svrho podpiranja kmetijstva v tej provinci. Ko je namreč blagovolila Nj. cesarska visokost najvišji pokrovitelj c. k. kmetijskih družb nadvojvoda Janez, cesarski princ, leta 1836. predsedovati tukajšnjemu občnemu zboru, je vzbudilo 'njegovo 'posebno pozornost dejstvo, da se zbora ni udeležilo nič članov kmetiškega stanu in sploh jako malo praktičnih poljedelcev. Nj. cesarski visokosti obrazloženi vzrok, da razlika jezika ovira tukajšnje poljedelce, udeleževati se občnih zborov, se je pač Priznal, vendar se je pozval stalni odsek, naj misli na sredstva, ki bi odgovarjala namenu društva. Imenovani odsek se je -trudil, da bi to dosegel, a doslej brez uspeha. Sicer se je dežela razdelila na dopisne okraje, potem so se sposobni poljedelci naprosili, da prihajajo na potrebna posvetovanja k članom družbe, bivajočim v njihovem okraju; mnogo se jih je drage volje odzvalo in prevzelo dopisovanje z odsekom. Vendar se ne sme zamolčati opazka, da bi bilo v tem oziru želeti še marsičesa. Iz tega vzroka izdeluje podpisani odsek predlog, ki naj se predloži Vaši ekscelenci, na ‘kakšen način ibi se dala pridobiti dopisujoča društva za to, da bi z dejanjskim skupnim delovanjem vseh pravih članov podpirala obstanek c. k. kmetijske družbe, in misli, da je našel tako sredstvo v smotrenem časopisu za poljedelstvo in industrijo v deželnem jeziku. Ker pa izhajajo časopisi vseh c. k. kmetijskih družb v nemškem jeziku, so zavoljo tega nerabljivi jako ljubim članom te province, pripadajočim poljedelskemu stanu (kmetom); medtem ko bi jim predlagani tednik ,Illyrske kmetijske inu rokodelske novize’ oznanjal najpoglavitnejše predmete vseh družb v kranjskem jeziku. Da pa se ta namen doseže tem sigurmeje, bi podpisani odbor skrbel za to, da bi izhajal ta list ipod odgovornostjo enega njegovih članov, ki je 'obenem ud notranjeavstrijskega industrijskega društva. Za takega se 'je že trikrat ponudil gospod dr. Jožef Orel. Dvomiti ni tudi o tem, da bo izhajal ta list kar najbolj mogoče poceni, ker je število družbenih članov že sedaj znatno, z vzpre-jemom takih članov, ki čitajo samo v kranjskem jeziku, pa se ib o še znatneje pomnožilo. Brezdvomno se bodo naročali na ta list tudi slovanski poljedelci in pospeševatelji poljedelstva ter industrije na Štajerskem, Koroškem in Primorskem in sicer rajši, ker bo prinašal prevode iz letopisov in industrijskih časopisov Notranje Avstrije. Vaša ekscelenca naj blagovoli spoznati iiz te ipnošnje prizadevanje stalnega odbora po čim večjem pospeševanju najvišjega namena v obstanku c. k. kmetijske družbe in pri naj-višjem dvornem uradu delovati v tem smislu, da se ugodi prošnji tiskarja Jožefa Blaznika. Stalni odbor c. k. kmetijske dražbe. V Ljubljani, dne 4. marca 1842. Liohtenberg. Leskowitz, tajnikov namestnik.« Mesec dni pozneje je poslalo tuidii graško industrijsko društvo Blaznikov program ljubljanskemu guberniju, pristavljajoč v pojasnilo naslednje tri točke: »1. Sicer niti ipodpisano ravnateljstvo niti kranjska družbena delegacija nista v položaju, da bi sama opravljala uredništvo predlaganega lista, a kranjska delegacija izjavlja v svoji semkaj poslani vlogi z dne 20. febr. t. 1. štev. 81/6, da se ibo dejanjsko prizadevala iti na roko uredniku drju. Jožefu Orlu, o katerem se meni, da bo v vsakem oziru odgovarjal stavljenemu načrtu, s tem, da mu bo dajala na razpolago iz svoje knjižnice vse znanja vredne, na deželo in v njej najbolj razširjene obrti se nanašajoče sestavke, da bo uporabljala časopis sam v deželi kot organ za svoja naznanila in da bo od svoje strani z nasvetom in 'poukom skrbela za to, da se ne bo nikdar odstopilo od smeri, ki sta *jo naznačila izdajatelj in urednik. 2. Tudi podpisano družbeno ravnateljstvo samo, ki stavi del svojih upov glede dosege družbenih namenov v deželi kranjski na to podjetje kot na najsposobnejši organ za razširjanje tehničnih vednosti, novih iznajdb, občnokoristnega poduka o poljedelstvu in obrtnosti med kranjskim kmetijskim ljudstvom, za obrtna podjetja tako zmožnim in zato tudi kažočim toliko smisla in spretnosti, bo vedno /podpiralo list in po svojih močeh gledalo na to, da bo zmerom po možnosti odgovarjal namenom njega ustanovitve. 3. Tudi c. k. kranjska kmetijska družba enako simpatizira s tem podjetjem in ravno tako, kakor podpisano ravnateljstvo, hrepeni, da bi si z napominano, v kranjskem jeziku izhajajočo prilogo ,Cairniiolie’ odprla 'končno pripraven pot, po katerem bi dostavljala svoje sinovi, nasvete, naznanila in pozive praktičnim 'poljedelcem, ki so po veliki večini nemškega jezika docela nezmožni. Že vnaprej naložene dolžnosti glede predložitve poizkusnih listov z ozirom na vse rubrike v razvid programa naj blagovoli slavni c. k. policijski in cenzurni dvorni urad založnika za enkrat oprostiti, dokler ne pride dovoljenje, ki se bo itak izdalo začasno in pogojno. To bi namreč napravilo preveč stroškov podjetniku, ki je sigurno eden najpridnejših in najmarljivejših obrtnikov in mora skrbeti za dokaj mnogoštevilno družino. Ravnateljstvo društva za pospeševanje in podpiranje industrije in Obrti v Notranji Avstriji. V Gradcu, dne 4. aprila 1842. V odsotnosti najsvetlejšega ravnatelja Nj. c. k. visokosti gospoda nadvojvode Janeza Baptista Baron M a n d l (?) ravnateljev namestnik Gustav Franc Schreiner, odbornik in poslovodja.« Da bi zadostil zahtevi Sedlniitzkega, je ljubljanski guberner Weingarten najprej zahteval od ljubljanske policije, naj se izrazi po vseh točkah Sedlnitzkega pisanja o Blazniku in drju. Orlu. Policijski predsednik Uhrer je to storil z vlogo štev. 38, ki se je tako-le glasila: »Vaša ekscelenca! Vsled predsedniškega ukaza z dne 11. t. m. štev. 454, da naj poročam o osebi tukajšnjega tiskarja Jožefa Blaznika povodom njegove prošnje za izdajo tehničnega časopisa v kranjskem jeziku in o usposobljenosti dnja. Jožefa Orla, ki bi bil urednik tega liista, se v naslednjem poslušno predlaga rezultat tozadevnih pozve-dovanj: 1. Olede Blaznika se je dognalo, da je bil vsekdar mož pravice in redu, kateremu se ni moglo nikdar nič očitati. S svojo posebno delavnostjo in obrtjo je dosegel, da se odlikuje njegova tiskarna med ostalimi kot največja. Neprestano se trudi, da bi vedno bolj in bolj izpopolnil v njegovi založbi izhajajočo ,Carniolio’, ki se ima za svoj obstanek zahvaliti pravzaprav njegovemu podjetniškemu duhu. 2. O drju. Orlu je splošno znano, da ima zlasti v strokah poljedelstva, sadjarstva in v drugih s tema dvema zvezanih panogah industrije solidno znanje. Tudi je kranjskega jezika popolnoma zmožen. V ostalem ima Orel veliko posestvo z mnogimi zemljišči na banju, ki ga obdeluje jako skrbno in z najugodnejšimi uspehi. Med ljudstvom je na .dobrem glasu. V Ljubljani, dne 26. aprila 1842. Uhrer.« Šele sedaj, ko je imel guberner Weingarten to policijsko izjavo v rokah, je mogel odgovoriti Sedlnitzkemu na njegovo pisanje. Njegov predsedniški dopis z dne 2. maja 1842 štev. 517 se glasi, kakor sledi: »Velerodni grof! Z visokim dopisom z dne 4. januarja t. 1. je blagovolila Vaša ekscelenca zahtevati še nadaljnjih poročil o pravem namenu in cilju, o naslovu in obliki izhajanja priloge, ki naj se v kranjskem jeziku prilaga v Ljubljani izhajajočemu časopisu ,Carniolii’. Obenem je zahtevala Vaša ekscelenca podrobnih pojasnil o osebi izdajatelja in usposobljenosti odgovornega urednika s priložitvijo programa vred, kakor tudi vseli rubrik v obliki gotovih poizkusnih listov. Tudi naj bi se naznanilo, kdo bo oskrboval na vsestransko zadovoljnost cenzuro imenovanega lista. Poprašal sem o prvih točkah ravnateljstvo društva za pospeševanje in podporo industrije ter obrti v Notranji Avstriji. Iz njegove izjave z dne 4. aprila t. 1. spozna Vaša ekscelenca, da bo imel list namen, sporočati kranjskemu kmetiškemu ljudstvu v njegovem materinem jeziku na lehko umljiv način tehnične vednosti, nove iznajdbe, občnokoristen ;poduk o poljedelstvu in obrtniji. List bi izhajal enkrat na teden, v obsegu pol ali največ ene pole, v zvezi s .Carniolio’, in sicer pod naslovom ,Kmetishke in rokodeljske novize’ (landwirtschaftliche und Gewerbs-Neuigkeiten) s tako vinjeto, kakršno nosi list notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnvjskega društva. Niti ravnateljstvo v Gradcu, niti društvena delegacija v Ljubljani nista v položaju, da bi sama prevzela uredništvo, vendar pa hočeta v vsakem oziru iti na roko Podjetniku Jožefu Blazniku in od tega naznačenemu uredniku juris drju. Jožefu Orlu in uporabljati ta list kot organ za svoja oznanila. Blaznik prosi, da bi se mu izpregiedala predložitev obširnega programa in poizkusnih listov, ker si za sedaj še ni preskrbel gradiva. Društveno ravnateljstvo podpira to prošnjo in meni, da bi se mu .mogel list pogojno dovoliti. S temi podatki se bistveno zlaga priložena vloga, ki sem jo nied tem prejel od kranjske kmetijske družbe. O osebi izdajatelja Blaznika in urednika drja. Orla, kakor tudi o kvalifikaciji poslednjega 7.a ta posel povsem pomirja priloženo poročilo tukajšnjega policijskega ravnateljstva, ki se strinja s poizvedbo, ki sem jo dobil od druge strani. Pristaviti .imam samo še, da hočem izročiti cenzuro lista, čigar pojav je splošna želja, nmirovljenemu gubernijskemu svetniku Veselu, čigar prepričanje, znanstvena izobrazba in natančno znanje kranjskega jezika jamči za dobro oskrbovanje tega posla. Poslane vloge se vračajo. Naj sprejme Vaša ekscelenca izraz najodličnejšega spoštovanja. V Ljubljani, dne 2. maja 1842. Weingarten.« (Konec prihodnjič.) Pregledi in referati. Slovstvo, kult. zgodovina, jezikoslovje. Iz poljske literature 1. 1912. Štefan Ž e r o m s k i je izdal lansko leto roman v dveh knjigah pod naslovom „Lepota življenja“, o katerem je pol leta govorila vsa poljska javnost. Še se niso bili pomirili duhovi vsled njegove knjige, ki jo je napisal malo prej v dramatični obliki pod naslovom „Roža“, V tej knjigi je prvi med Poljaki odločno obsodil različna poljska vstanja in opisoval, kako napadejo poljski kmetje, katerim so vstaje vedno donašale največ žrtev, poljske povstance. Za poljsko socialistično družbo pomeni „Roža“ tako važen pojav, kakor so bili za sodobnike samo Mickicwiczevi „Dziady“. — Nova knjiga Žeromskega stavi zopet problem cele Poljske pred oči. V osobju romana se srečamo deloma s potomci, katerih prednike že poznamo iz prejšnjih pisateljevih del. Tak je zlasti junak romana Peter Roztucki. Njegovega očeta Ryinwida oznarno. V pisateljevi poprejšnji njigi „Gozdni odmevi“ stoji pred ruskim vojnim sodiščem, Ker je 1. 1863. iz ruske vojske pobegnil in odšel v gozdove med vstajnike. Sodišču predseduje njega brat, ki ga dä končno ustreliti. Sin Peter se vzgaja v Rusiji in postane Rus. Na izpitu, ki ga mladi ruski podporočnik prebije sijajno, si zasluži pohvalo velikega kneza, pokrovitelja akademije, s himno, zloženo po najboljših predpisih ruskega patriotizma v cast Katarine in Suvorova. Kot topničarski podporočnik je prideljen bateriji, nastanjeni v poljskih zemljah. Ko pride v domovino očetovo, mu je vse tuje. Samo strica generala ima tu in pa očetov grob. In prične se grandiozna borba med ruskim stricem in molčečim grobom. Ta proces retardira prekrasno naslikana postava ruske deklice Tatjane, v katero se Peter zaljubi. S čimer domovina najprej deluje na iznarojenca, to je njena divna pokrajina, ki jo zna Žeromski slikati mojstrski. „Jutro je bilo zunaj. Rosa se je lesketala na tratah pred kratkim pokošenih lok. Kakor srebrn pajčolan je ležala na strniščih, ponekod se je liki briljanti iskrila na še ne požetem klasju. Ravnina se je razstiljala v neizmerno daljavo. Tuintam jo je venčal gozd in so jo prepasovali dolgi logi. Semtertja brežuljek brezplodnega peska, rumeneč pod borovim gozdičkom. Šopi brčz so sanjali sredi žitnih polj.“ Ta pokrajina pozdravlja Petra, stopajočega na tla očetnjave. Skoro potem prvič stopi na očetovo gomilo. Ruski častnik je, ki ne zna govoriti po poljsko, tujec malone sovražen Poljakom. Mrzle oči ima še in razloči vsako malenkost na grobu : vsako stebelce, vsako vejico in okrušino prsti. Ko pride pozneje mimo očetove gomile, se mu nekaj zgane v prsih. „Breza je stala v noči nepremično, z brezlistno golo krono, pripognjena z vrhom proti zemlji.... Peter se je odkril in upiral oči v drevo. Ko je že jahal mimo, se je okrenil v sedlu in prevzet od notranje neodoljivosti neprestano zrl vanjo. Ko je bil že na drugi strani, je dobila silhueta drevesa nestalno podobo. Postala je na tleh nočnega mraku podobna crni sragi, skoraj ploščnati. Postala je podobna ogromni glavi z zmršenimi lasmi, sklonivši se brez moči z ramen in zroči v črno zemljo. Leden drget je spreletel ramena mladega jezdeca. Pokopališčni strah ga je zgrabil za prsi in ga pridržal na poti. Roke so nehote pritegnile konjski povodec-Konj je obstal" Peter ni mogel odtrgati oči od očeta. Srce mu je zamrlo, zastal dih v prsih. Misli, splašene iz svojih mest, so poblaznele pod udarci presujenja in spreletavale onemoglo glavo. Nagla bolest, bolest tako silna, da je opustošila vso dušo, ga je zgrabila za srce liki notranje bodalo. Da bi samega sebe obvladal, samega sebe preveril, samemu sebi vrnil moč, fizično po-davil ta nemoški, notranji, popadli a strah — to bol, je Peter razjahal onja, vrgel povodec vojaku in z velikimi koraki šel k drevesu. Stopil je na nizko, razmito, razdrapano gomilo. Zgrabil je z rokami suho trhlenino križa. Z moško dlanjo si je prizadeval zgrabiti in udušiti prikazen. Pesti so se mu napolnile s sipkim, grobim peskom. Obvisel je tako z rokami, oprtimi na kolec križa, presunjen od globokega gorja trohnobe“. — Tretjič mjdemo Petra, duševno že povsem prerojenega v Poljaka, na tem grobu, izkopavajočega očetovo ogrodje. Mrtvi oče je zmagal, „Čuvstva so se razprostrla v Petru kakor svit zore nad svetom, Postal je mehanična s>la, gluha in slepa od dejanja“. Ljubezen do ruske devojke se mora umekniti v ozadje. Konflikt je tem hujši, ker Žeromski tega razmerja ne popisuje kot kaj površnega. Ljubezen med Petrom in Tatjano spada med najsilnejša preživanja, jih je kdaj popisal avtor. Kritik „Museiona“ Q u i s pravi dobro, da je njena zgodovina pisana ne z besedami ampak z ognjem. Ta ljubezen se konča z dvema artističnima katastrofama: s povestjo latjane, kako je ubila špiona revolucionarjev, in ž njenim samomorom s prestreljenim plodom v telesu. Po tragediji s Tatjano preneha reter biti posamezna osebnost in postane junak poljski, jemljoč nase vse današnje „lepote življenja“ poljskega. Posveti se poljskemu vprašanju. Na Podlesju se sestane z eksduhovnikom Wolskim, ki se je uprl svoji cerkveni oblasti in se posvetil povsem delu za kmeta. Tu ima Žeromski priliko, da odkriva — kakor pravi kritik Kreczowski v „Krytyki“ — poljske rane. „Čutiti mora narod in videti, da ne zaspi na dolge veke. Na jezuitski mrčes kaže, ki vrta poljsko telo, na pozlačeno rjo aristokracije, ki že od vekov grize dušo... Brez idealizacije, s prosto gesto razkazuje Ze-romski zemljo, neutrudnega delavca na njej, sivčka kmetiča, šlahčiča na njegovem zaokroženem posestvu, človeka, ki je z onim ene krvi. Kaže na mlade sile, ki gredo s knjigo v roki podkopavat sovražnikove trdnjave. Roman dobiva uto-pističen značaj. Peter potuje po Ameriki in Angliji, prisvajajoč si vse pridobitke moderne tehnike. Potem se vračajo v domovino trije narodni delavci: eksduhovnik Wol-ski, da z zadrugami deluje na Podlesju, bivši sibirski kaznjenec Bez-mian na prosvetno delo, Peter — vojak z bojno mislijo. Onadva se trudita vsak v svojem poslu. Peter sestavlja — poljski aeroplan. Ta aeroplan in delo ob njem je oči-viden simbol in podoba sedanjih prizadevanj Poljakov, med katerimi se vedno bolj razširja misel, da je treba proti premoči sovražnikovi uporabljati vse rezultate moderne tehnike, zlasti tudi vojaške. Simbolično se roman tudi konča. Peter poleti s svojim aeroplanom — polet je popisan grandiozno! — in pade ž njim v morje. Ko se zopet zave, se njegove oči srečajo z grozečimi pogledi pruskih častnikov. Simboličen je tudi odgovor, ki jim ga daje Peter, ko ga vprašajo, kdo je : „Nag človek sem.“ Clovečanstvo jim stavi nasproti, ki ga Prusaki ne razumejo. O tem znamenitem romanu Žeromskega je nastala lani med Poljaki cela literatura, lž nje naj navedem samo eno značilno mnenje. Pisateljica grofica Wielopolska piše v novembrski številki krakovske ^Krytyke“: Tri obnovitelje pošilja Zeromski v domovino: eksduhov-nika, kličočega, da je treba kraljestvo božje udejstviti na Poljskem, vojaka, poživljajočega, da je treba ljudi naučiti discipline duha, in mednarodnega idejnika, velečega: Ne! Treba je najprej zvaliti s pleč nasilstvo brata nad bratom! Značilno je, da poslednja dva propadeta, prvemu pa ukaže pisatelj živeti in iti med ljud helmski. Zakaj pogublja Žeromski ona dva, temu pa daruje žezlo kraljev poljskih ? Pisatelja je prešinila misel kot nočna tiča, da za ona dva še ni nastal čas na Poljskem, da je samo ta katoliški duhovnik, prognan iz cerkve, poklican, da varuie poljsko njivo dotlej, da pride čaš tudi za ona dva. In^v tem obstoji velika žalost knjige Žeromskega. Vodil nas je vedno više na Mojzesove gore, odkoder se vidi obljubljena zemlja — dozdevalo se nam je, da pove on, ki drži roke na žili naroda, naposled veliko besedo, besedo kakor zvon, besedo kakor grom: dorastel je narod do svojih velikih namenov. Medtem pa je v zadnjem hipu, na zadnjih straneh zopet odstopil in rekel kratko: ne še. Hranite le še to drobno, nezavedno vašo poljskost, s katolicizmom spleteno, dokler nekoč ne pride sejalec s težo novega zrnja.... Jugoslavenska pitanja. (Konec). Razloživši u glavnom naše idejno stanovište i moje misli o jugo-slavenstvu, uzimam prigodu da oslanjajuči se na njih i na samu „Vedinu“ anketu, predjem i na neke detalje čisto praktične naravi — i da usput odgovorim u koliko mogu baš na neka pitanja te ankete. Nek mi se ovaj nagli prelaz oprosti. Napisan samo radi stvari, moj čla-nak nije djelo niti ima pretenzija da bude cjelina — i ako najednom predjoh iz generalnog i idealnog na detalje i praksu, učinio sam to s toga, što sam želio prvo rastu-mačiti s drugim i obratno. Najvaž-n i j e pitanje koje nam se nameče izmedju Srbohrvata s jedne i Slo-venaca s druge strane, jest pitanje jezika. I potpuno se slažem sa važnošču, koju je cijenjeno uredništvo „Vede“ dalo ovom pitanju otvorivši u zadnjem svom broju anketu o njem : Uvjeren sam naime da se izmedju Slovenaca i Srbohrvata pitanje uzajemnog pošto-vanja, povjeretija i srdačnosti može riješiti samo paralelno i medju-sobno sa pitanjem jezika, naime time, da se oni medjusobno prije svega razumiiu. jedino, šta bi imao Vedinoj anketi prigovoriti jest to: da ona daje mnogo veču važnost teoretskim nego praktičnim pitanjima, dočim bi ja to uzeo obratno. Teoretska strana je bez surnnje veoma važna, ali ovdje gdje je stvar u principu več teoretski riješena (svi smo naime za je-dinstvo i samo se pitamo: kako ?), nameče se kao najvažnije praktično provadjanje, ako ne čega drugog a ono makar ovog principa! Jedno je naime več jasno: Ovako raz-mj erje nas nezadovoljava i jezici se moraju pribl i-ž i t i makar tako, da i n t e 1 i-genti razumiju i čitaju i jed noga i drugo ga. U ovome se čak slažu i oprečni polovi kao gosp. Ilešič i gosp. Kidrič. A to nije mala stvar; to je več baza, na kojoj se da veoma mnogo graditi i koja sama zahtijeva prešnog i ozbiljnog rada. Kao najvažnija i najprešnija dužnost svakome onome, koji hoče da radi na ideji jedinstva, nameče se: što skorije stvori t i u v j e t e, da se i n t e 1 i g e n-cija jed nog i drugog dijela n a š e g naroda može m ed j u-sobno raz u m jeti u govoru i u pismu, u kulturi, u duhu i u životu. I tu dolazim do jed-nog konkretnog predloga: Osnovanje jedne velike literarne revije — koja bi bila takova, da bi seju svaki inteli-entniSlovenac, Srbi n ili rvat čutio dužnim primati. Po svom značaju ona bi morala biti isto toliko slovenska koliko hrvatska i srpska, dakle: jugoslavenska. U njoj bi se morali nači naokupu svi naši najbolji i pjesnici, i književnici i znanstvenici. Ona bi reprezentirala ne samo nas nama, več i tudjini i to dostojno i jako: bila bi ogledalo cjelokup-npg Jugoslavenstva, izraženog po njegovim najboljim sinovima. Uz malo više volje mogla bi okupiti oko sebe i naše plastične i glaz-bene umjetnike, donašati reprodukcije i opuse i konkurirati uspješno i njemačkim i italijanskim revijama, što se koče po našim kavanama, društvima i stanovima. O materijalnom uspjehu neču ni da govorim. Reviju, u kojoj bi pisali: Župančič, Rakič, Nazor, Dučič, Cankar, Šimunovič, Vojnovič > Pandurovič, onda Murko, Novakovič, B. Popovič, Skerlič, Drechsler, Prijatelj i. t. d., u kojoj bi imali reprodukcije našeg največeg Me-štroviča uz Račkoga, Vidoviča, Križmana i drugih..." takovu reviju bi | primao i podupirao svaki i malo mteligentniji naš čovjek, a da ne govorim o tom, da bi se i u tudjini raširila. Svaki prigovor, da bi takova revija ubila več postoječe, suvišan je- „Savremenik“, „Zvon“ i „Srpski knjiž. glasnik“ bi ostali svejedno 1 mogli — ako ne iz početka — a ono kašnje još i bolje uspijevati. Znanstvene kao „Veda“ i slične bi takodjer ostale; a da koješta drugoga i pogine, nebi nam baš ni moralo biti osobito žao...... Pitanje odakle i kako da se započme, je istina malo teško: Kod nas Srbohrvata u monarhiji sa cen-trumom u Zagrebu u današnje doba ne da se ništa započeti i nas isklju-čujem odma. Ostali bi Srbohrvati u Srbiji i Slovenci; i u koliko ja poznam jedne i druge, mislim da bi najbolje bilo da stvar uzmu u ruke Slovenci. Prvo: u osnivanju i solidnom uzdržavanju knjižarskih podhvata pokazaše se i dosada mnogo boljim od nas, a drugo i za ovu stvar napose pokazaše najviše dobre volje i smisla. — Morala bi dakle ili sama redakcija „Vede“ ili jedan širi odbor, sastav-ljen n. pr. od gospode Ilešiča, Prijatelja, Vošnjaka, Župančiča, Glo-nara, Kidriča itd., da preuzme stvar u ruke, dade iniciativu, da stupi u svezu sa Srbima i Hrvatima i da š njima skupa stvar kraju privede. Tada bi se izabrao jedan reda k c i j o n i odbor, sastavljen od Srba, Slovenaca i Hrvata i taj odbor bi ujedno morao biti i ona „organizacija, katera bi smotre n o vodila približevanje slovenskega jezika srbo-h r v a t s k e m u“, pa je time i to pitanje riješeno. Odbor sa svojom revijom bi se osobito brinuo oko stvaranja jedinstvene jugoslavenske terminologije za sva područja javnog života, trgovine, industrije i znanosti. U reviji bi se vodile diskusije i predloži, a odbor bi imao brigu da ih sredi i uvede. (Mislim da je i to več jasno, da nam jedinstvene terminologije treba i da se ju može bez ikakvih po-teškoča provesti. O puku se tu ne radi a inteligent može svakako naučiti i jednu zajedničku našu riječ, kad več može da nauči tudju.) Naravno u ovakovom odboru morali bi sjedjeti samo stručnjaci i odabranici ! Ovakovom jednom revijom po-stiglo bi se prije svega: da bi svaki naš inteligent bio u stanju, da makar k u glavnim i najboljim konturama prati čitavu literaturu, umjetnost i kulturu na slav. jugu, da upozna čitav savremeni naš život, naše težnje i naše prilike. Ovakovom revijom bi svaki Srbohrvat bio prinukan da nauči slovenski, a Slo ve n a c da nauči srpskohrvatski, zato što bi u njoj bilo ljepota i srpskohrvatskih i slovenskih. U tu svrhu bi uredništvo moralo izdati male srpsko-hrv.-slovenske i slov.-srpskohrvatske riječnike, koje bi badava razaslalo svojim pretplatnicima. Srpskohrvat-ski dio riječnika morao bi bit štam-pan čirilicom, da tako Slovenci lakše upoznadu i cirilicu. Treče: Ovakovom revijom bi se i same naše literature više zbližavale, jedna drugu podupirale i postajale jedinstvenije i po vrsti i po duhu i po idejama i konačno — po jeziku.. A onda: Vrijeme gradi niz kotare kule..... Odbor skupa sa revijom bi mogao prilično tako i naše samo knjižarstvo staviti na bolje temelje. U tu svrhu bi morala u reviji izla-ziti jedna redovita, solidna i potpuna bibliografija, popis svega, šta na slovenskom jugu ispod štampe izidje, i da se sve to krače ili duže, ali solidno i r a z-borito recenzira. Ova je stvar mnogo važnija nego što se obično misli. Jugoslavenski knjižni trg če time postati zajed-nički, a prema torne; bogatiji i uspješniji. Osobito naša prevodna literatura če time mnogo dobiti, i Hrvati se onda neče trebati sramiti, što nisu preveli Niederle-ov „Sla-venski svijet“ ili Macharov „Rim“, jer če te knjige nači kod Slovenaca i razumjeti ih kao i hrvatske. Da-pače moralo bi se i uredit to : da knjiga (osobito znanstvena), koja je več prevedena na jedan od oba govora, ne smije bit i na drugi prevedena! Iz revije če svak pisca i jezik upoznati, iz bibliografije če znati šta je napisao i onda če to i dobaviti. Cankar i Župančič če se početi čitati i na obalama Dalmacije i u Staroj Srbiji, a slovenski če inteligent doznat i koliko se može ponositi Meštrovičem i koli je veliko ime Dubrovnika. — Konačno bi odbor mogao da provede i reorganizaciju našeg knji-zarstva, makar u toliko, da se u svakoj knjižari na slavenskom Jugu mogu nači i dobaviti sve jugo-slavenske knjige i da se svima pravi dostojna reklama. — Recenzije u reviji morale bi biti solidne prije svega i informativne. Više napisane radi onih, koji pisca ne pcznaju nego radi onih, koji ga poznaju: da budu izključeni slučajevi, da jedan književnik Župančičeva imena, koji je i dobar Jugoslaven, ocjenjuje „Tudjinca“ („Žvon“) tako ostro i uništavajuče, kao da se radi o ka-kovorn piskaralu, a ne o Simuno-viču, koji je ipak napisao jednu „Dugu" i jedan „Mrkodol“... Treba reči: Siniunovič, koji je prije napisao te i te dobre stvari, napisao je sada jednu slabu itd. Ovaj pothvat bio bi bez sumnje mnogo uspješniji. nego je odluka obiju „Matica“, da uzajamno izda-vaju po jednu hrvatsku i jednu slo-vensku knjigu. Izmedju srpske i hrvatske Matice i Zadruge taj ugovor još ima smisla, ali izmedju slovenske i hrvatske samo u toliko, u koliko je slov. Matica pučko društvo. Izdanje „Tudjinca“ od slovenske Matice bilo je suvišno i bez-ciljno, s razloga, što ga inteligencija može i od Hrvata dobiti i večina je nje na Mat. Hrvatsku pretpla-čena; a puk ga i onako neče čitati, prvo jer moderne stvari uopče nerado čita, a ako ih dobro ne ra-zumije, onda još i manje. Slov. Matica bi mogla izdavati samo narodne pjesme srpskohrvat-k e (ne napisati samo hrvatske!), engič-agu, Botičeva djela, Kačiča i slično i to sa dobrim i potpunim, pučki napisanim slovenskim ko-mentarom i informativnim slovenskim uvodom. Samo neznani, bi li za ovo pučko poduzeče bila možda još zgodnija družba sv. Mohorja. — Za Mat. Hrvatsku ima smisla izdavati slovenske knjige samo dotle, dok se zbliženje knji-ževnog trga ne provede (samo sva-kako nešto drugo, nego je „Pegam in Lambergar“). Da se razumijemo: Ovo je moj idealni predlog! Za osobno nebih baš mislio, da bi bio neizve-div, ali znam, da če mnogi i mnogi to misliti. Znam i razloge: kapital, rad, početak itd.... Ali sve to još neznači, da ga se mora uopče napustiti. Ako se baš odma ne bi moglo svega do u tančine provesti, dosta bi bilo i u glavnom, dosta dapače i jedan dio, ono šta se može, ali glavno je to : ono Što se može, nek se provede od m a h, a to nek uvijek ide na bolje prema ovom uzoru ! S ovim sam gotov. Stavljam na srce onima, koji su pozvani i koji imadu volje. Ja u teoretska pitanja o jeziku ne mislim zalazit i to neka učine kompetentni! Sva-kako uz to nek se ne zaboravi ni pvo, od kojega se mnogo nadam, > koje bi moglo najviše pomoči našem zbliženju i upoznanju i pobu-diti u nama povjerenje, ljubav i volju za zajednički rad i na drugim Poljima, do konačnog ostvarenja najvišeg našeg cilja! * * * Pri koncu sam, i samo još nešto: Nadovezujuči na prijašnja nioja razlaganja poznata osoba gosp. Scotusa Viatora dovela me je na još jednu važnu misao. Čemu neki Hrvati ipak njega vole i to upravo neki ne baš pra-yaši ili ekskluziviste? Zato jer za-govara hegemoniju Hrvata nad Ju-goslavenima i ističe Hrvate kao najkulturniji i najpodesniji centar. Pri tom se ali zaboravlja, da je hegemonija Hrvata neprihvatljiva od Srba i Slovenaca i da tim što Srbe grdi i Slovence ignorira, dira i u Hrvate, koji su za narodno jedinstvo! Ovakih mi pogrešaka imamo dosta i ne samo to: iz ovog proizlazi, kako mi uza sve uvjerenje o narod-nom jedinstvu još nemarno niti nazi-ranoga, niti zamišljenog jednog na-rodnog programa na bazi tog je-dinstva. A to je zlo : Neču da kažem da program mora nastati odmah; znam, da to nije lahka stvar, ali hoču da istaknem: kako bi i o tom bila potrebna jedna anketa i to čim prije. U ovoj potpunoj neo-rijentiranosti veoina se lahko do-gadja, da se naše najbolje sile i kri-žaju i čak uništuju medjusobno, a kad bi se ih jedniin programom svelo u isti smjer, onda bi se samo potpomagale i toga se nebi do-gadjalo. Samo to moram i ovdje naglasiti. Pri gradnji programa naj-bolji suradnik i najčvršči temelj bit če opet čuvstvo: jednakosti, povjerenja, ljubavi i zajedničke bu-dučnosti. Iz njega i iz svih naših diskusija o njemu, uopče iz našeg života mora nestat i „svesrpstva“ i „svehrvatstva“ i „planinskih Hrvata“ i — trializama! Ovo nek je jedan primjer: Veoma lako da bi sutra naši klerikalci taj trializam i pri-mili. Po njihovu današnjem mišljenju dapače sigurno, sa svim tim što on može bit od Beča i Peste podijeljen samo onda, kada s njim budu htjeli paralizirati ras-tuče slavenstvo, naime samo uz uvjet, da on bude značio ekskluzivno, neslavensko i dapače anti-slavensko hrvatstvo: pristavši na uškopljenje samoga sebe, obečavši gnjaviti što jače „veleizdajničke“ Srbe, žrtvovavši Slovence njemač-kom putu na Trst, i obečavši biti uvjek vjerni Beču i Rimu! — Ovakove eventualnosti moraju otpasti. Mi moramo svi skupa htjeti nešto odredjena, nešto stalna što je dobro za s v ih nas, a nipošto na korist jednoga a na št e tu drugoga! Slovenstvo, hrvat-stvo i srpstvo je nama jednako vrijedno i nijedno se od njih ne smije žrtvovati. Čim je tangirano jedno, tangirana je i cjelina i cje-lina čitava mora reagirati! — Ovo su temeljne misli našeg jugosla-venstva i u njima vidimo, ne samo naš uspjeh, nego i našu morainu visinu, našu snagu. Niko Bartulovič. Dr. Petar Karlič: Kraljski Dalmatin (1806—1810). Izdala „Matica Dalmatinska“. U Zadru 1912. Marljivi delavec na polju hrvat-ske zgodovine, posebno književne, P. Karlič, gimnazijski profesor v Zadru, nam je podal važen prispevek za zgodovino Napoleonove vlade v Dalmaciji, ki zanima seveda tudi Slovence. Pisatelj nam v kratkih potezah riše obseg Dalmacije od narodne dinastije do francoske vlade, ki je še le i. 1808 popolnoma stvarila današnjo Dalmacijo, ko je Marmont uničil dubrovniško republiko. Po kratki avstrijski upravi (1797—1806) so Francozi dobili Dalmacijo v po-žunskem miru in 28. aprila 1909 je imenoval Napoleon za tamošnjega načelnika (it. provveditore, hrv. pro-vidur) svoje vlade Benečana Vicka Dandola, gorečega pristaša idej francoske revolucije, s katerimi je v Napoleonovem duhu hotel naglo osrečiti od beneške vlade strašno zapuščeno deželo. Da seznani Dalmatince z novimi uredbami in s svojimi dobrimi nameni, je Dandolo osnoval v Zadru tednik II Regio Dalmata — Kraljski Dalmatin, ki je prinašal na desnem stolpcu vseh osmih strani (v četverki, ki ni v vseh letnikih enaka) hrvatski, na levem pa laški tekst enake vsebine. Hrvatski tekst je bil navadno prevod iz laškega in to je bil med Hrvati prvi list na narodnem jeziku, kajti prehiteli so jih v tem oziru Srbi (na Dunaju Serbskija Noviny 1. 1791 — 92, Slaveno-Serbskija Vedomosti 1. 1793—1794) in Slovenci (Vodnikove Ljubljanske Novice 1. 1797— 1800). Dolgo pa tudi ta list ni živel, izhajal je namreč le od 12. julija 1806 do 1. aprila 1810. Ohranilo se ga je le malo iztisov in zaradi tega smo Karliču še posebe hvaležni, da nam je pokazal vsebino vseh letnikov zaporedoma. Urednik ali bolje rečeno prevoditeij na njem ni imenovan, ali bil mu je v začetku frančiškan Paško Jukič, po njegovi smrti (7. nov. 1806) pa dominikanec Dominik Budrič iz Staregagrada na otoku Hvaru, ki se je proslavil kot pravnik, bogoslovec, propovednik in nabiratelj hrvaških narodnih pesni ter delil z našim Vodnikom isto usodo, kajti po Napoleonovem padu je pod avstrijsko vlado prišel v nemilost (umrl 1847). „Kraljski Dalmatin“ je pel slavo Napoleonu, ki se vedno imenuje „Veliki“, ter je vsled tega mnogo poročal o takratnih svetovnih dogodkih, posebno pa o hudih bojih Francozov proti Rusom, Črnogorcem in Bokeljem v južni Dalmaciji, proti Avstrijcem pa v severni Dalmaciji in na Hrvaškem v Liki. Takim poročilorn pristavlja Karlič kritične opazke, še bolj pa je ocenil in dopolnil z arhivnimi viri poročila o napredni upravi Dalmacije, ki imajo za nas največjo vrednost. V mračnih podobah se slika v „Kraljskem Dalmatinu“ večstoletna prejšnja uprava, pod katero so prihajali „u vašu državu, suci (sodniki), koji ne mišljahu vas vladati nego robiti; i za to držahu vas u neumit-nosti i u smutnji za njihovu osobitu korist“ (str. 43). Kako velika je bila zanemarjenost Dalmacije, kateri so se Francozi čudili, naj kaže rimer, da beneška republika za ves as svojega vladanja (1420—1797) ni osnovala v Dalmaciji ne samo niti ene šole, vsaj ljudske, pač pa je delala še neprilike škofum, ki so poleg seminarjev hoteli osnovati tudi javne šole. Razlika je bila res velikanska, kajti po Dandolovi „Osnovi opčeni opčenoga nauka u Dalmacii“ bi naj dežela dobila takoj eden licej (vseučilišče) v Zadru, sedem gimnazij, 19 ljudskih šol za dečke, 14 za deklice, dve „modro-skupštini“ (akademiji), 4 seminarje za duhovnike in 8 obrtnih šol. Razen tega je vspodbujal „Kraljski Dalmatin“ župnike po vaseh, da bi mogli „naučiti dječicu štiti i pisati“. In tako je bilo na vseh poljih. Dandolo je gradil ceste (ta zasluga se preveč pripisuje Marmontu na podlagi njegovih „Spominov“) in se brigal za napredek v gospodarstvu, obrti in trgovini; tako je n. pr. učil saditi krompir, tobak in murve, pospeševal je čebelarstvo in sadjarstvo, nasajal gozdove, sušil „blata“ (močvirja), pobijal škodljive navade in praznoverje ter premišljeval o tem, kako bi se dalo mnogo premajhno prebivalstvo podvojiti. Marsikaj nas pri tem spominja na reforme prosvetljenega absolutizma v Avstriji pod Marijo Terezijo in Jožefom II., v celem pa se lahko trdi, da je vzorec za ustavo in upravo ilirskih dežel (1809—1813). s katero nas je seznanil B. Vošnjak, ustvaril že Dandolo v Dalmaciji v 1. 1806—1809. Zanimivo je zasledovati, kako je Dandolo laskal državnemu in narodnemu patriotizmu Dalmatincev. To še kaže ime lista „Kraljski Dalmatin“, v njem se imenuje večkrat „ovo kraljestvo“, Napoleon je „Naš najvišji kralj“, poje se „Pisma na čast i pohvalu cesara frances-koga i kraija našega imenom Napoleona I.“, italijanski podkralj, kateremu je bila Dalmacija podrejena, se zove „ban“, dalmatinski narod je „vridni i plemeniti“, jezik hrvatski „slavni“, „dobro hrvatsko“ je tesno zvezano z napredkom dalmatinskim. V smislu starih dalma- tinskih tradicij se imenujejo še „les provinces illyriennes“ „države slovinske“ ali pa „zemlja slovinska“. Pevec z otoka Krka, ki je slavil Napoleona, se pa spominja starih glasovitih dalmatinsko-dubrovniških pesnikov in posnema Andrijo Kačiča. Treba je tudi omeniti, da se je Dandolo jako naslanjal na duhovništvo. „Kraljski Dalmatin“ prinaša posebno I. 1806 pastirske liste dalmatinskih škofov, ki priporočajo Napoleonovo vlado, sam Dandolo pa je poslal svoj „Kratki nauk čudoredni- o človeških dolžnostih „za seljane“, ki ga je dal v hrvaščino prevesti in natisniti 1. 1807, vsem župnikom s samo hrvatskim pismom, da ga ljudstvu tolmačijo. V kakem jeziku se je učilo v šolah pod Dandolom, ni prav jasno. O ljudskih šolah tega Karlič ni omenil, v gimnazijah „je trebalo učiti latinski i talijanski jezik“ (82), na liceju pa se je bržkone le laški predavalo, ker se je gledalo na to, da se dobe najboljši profesorji iz Italije (84). Hrvatski jezik se imenuje kot predmet še le v liceju, ki ga je ustanovil Marmont 1. 1808 v Dubrovniku, kjer je bil rektor znani literarni zgodovinar in slovničar M. Appending Na vsak način so pa šole bile v korist hrvatski mladini, kajti 1. 1807 je knez Andrija Borelli, predsednik državnega sveta, nagovoril Dandola : „Ti učini da m 1 a-dost hrvatska upravi svoj pogled put istine, put liposti, i da njezin razum promišlja uzorite pute od mudrosti1' (81). V Marmontovi Iliriji se je število šol pomnožilo, njihova smer pa nekoliko izpremenila. Gimnazij je bilo deset, ali v resnici je bila Dandolovim dodana še samo ena v Skradinu, Dubrovnik in Kotor pa sta bila še le pozneje pripojena Dalmaciji. Največji napredek je bil nameravan v ljudskem šolstvu, ker šole za dečke bi se naj ustanovile v vsaki občini (te so pa v Dalmaciji jako velike!), za deklice pa v vsakem okraju. V gimnazijah se je zdaj učilo „francoski, talijanski, latinski“ (90), torej vpeljala se je še francoščina in postavila, kakor se more soditi po omenjenem redu, na prvo mesto. Kar pa pripoveduje Karlič dalje, da je v ljudskih šolah bil „nastavni jezik samo hrvatski, a djelomično i u gimnazijama, gdje se takodjer davalo maha narodnom jeziku“, se opira le na Prijateljevo razpravo o slovenščini pod Napoleonom (Veda 1. 1.) in na Vošnjakovo knjigo. Tega pa za Dalmacijo ni dovolj" „Deželni“ jezik (o tem se govori v Marmontovem ukazu) je bil posebno takrat v Dalmaciji tudi laški, torej se je lahko in gotovo učilo v njem tudi v ljudskih šolah, saj vemo, kako razširjen je še danes v vseh mestih in na otokih. Za gimnazije pa nimamo niti dokaza, da je hrvaščina bila vsaj učni predmet. Ne vem tudi, na kaj se opira B. Vošnjak (Ustava in uprava ilirskih dežei, 154), ko pravi: „Se pred snovanjem ilirskih dežel se je Marmont krepko zavzemal za hrvatski živelj in baš radi tega je prišel v rezko nasprotstvo proti Dandolu, ki je bil naklonjen italijanski buržo-aziji“. Uprave se to ne more tikati, kajti za kmečko hrvaško in srbsko (Karlič, 106) ljudstvo je tudi Dan-dolo mnogo storil, v narodnostnem oziru pa je bila razlika le ta, da se je Dandolo kot Benečan oklepal laščine, Marmont pa je namesto nje uvajal francoščino kakor vsi francoski uradniki, kar je popolnoma razumljivo. Organizacija ilirskih dežel pa je bila sploh udarec za Dalmacijo, kajti francoski centralizem je nazadnje došel tako daleč, da bi po Zadru tudi Dubrovnik izgubil licej (t. j. univerzo) in da bi ostal samo eden v Ljubljani (B. Vošnjak, 232). Domišljijam, da je mogel jezik dubrovniške književnosti, ako bi bili Francozi dalje vladali, že takrat postati občni književni jezik Slovencev, Hrvatov in Srbov, pa je napravil konec še 1. Prijatelj, ki je pokazal (Veda I. 421), da abate Sivr-ič, od katerega se je ta čudež pričakoval že takrat in še v naših časih, na ljubljanski univerzi srbohrvatskega jezika niti ni predaval in sploh ni bil mož na svojem mestu. Najbolj značilno pa je za Marmonta in irancosko upravo sploh, da je prenehal edini laško-hrvatski list v Dalmaciji, katerega je Dandolo osnoval in tudi lepo razširil, saj se ga je tiskalo 1154 iztisov (Karlič, 42). Nikjer ni povedano zakaj, ali Karlič sluti prav, da ga je ubil novi list za vse ilirske dežele (prim. licej!) „Tčlčgraphe officiel“, ki je bil 1. 1810 oglasen dvakrat v štirih jezikih: francoski, italijanski, nemški in „ilirski“, ter izhajal v Ljubljani, nekaj časa v 1. 1811 pa v Trstu. Oba oglasa, ki ju je našel Karlič v namestniškem arhivu v Zadru, sta res hrvatska ali prvege letnika (1810/11),-ki seje bržkone izdajal tudi hrvatski (pr. Prijatelj, Veda 1. 434) tudi on ni videl. Poleg laške izdaje, ki se je zaradi malega ozemlja laškega jezika „od Reke do Kotora“ smatrala sploh za nepotrebno, je torej skoro izginila tudi hrvatska, dasi je uredništvo govorilo še 8. dec. 1810 o veliki razširjenosti „ilirščine“. Ostala bi bila torej le francoska in — nemška izdaja, ako bi Nodier ne pripovedoval, da je „Tčlčgraph officiel“ urejeval v treh književnih jezikih kraja v francoskem, italijanskem in nemškem, in da je v zadnjem letu (1813) za dva meseca dodal še prevod v slovenskem jeziku. In tako je nazadnje v uradnem listu „ilirskih dežel“ slabo razvita slovenščina pobila ilirščino navzlic njeni bogati književnosti in Marmontovim simpatijam za Dubrovnik. Eno so Slovenci nazadnje imeli največ koristi tudi od francoskega šolstva, ker je Vodnik hitro skrbel za potrebne knjige, sploh so se pri njih najlaže privijale nove francoske uredbe; Hrvati in Srbi v Dalmaciji in na Hrvatskein pa so Napoleonu dajali radovoljno izvrstne vojake (v Dalmaciji je novačenje šlo najbolj hitro in uspešno, gl. Karlič 59, 104), ali pravili dobrot njegove vlade vsled prevelike in občne kulturne zapuščenosti niso znali porabiti. Niti hrvatska izdaja francoskega uradnega lista se ni vzdržala, v Zagrebu pa se je avstrijska vlada 1. 1810. zastonj trudila, da ustanovi svojega, kajti celö prosvetljeni škof M. Vrhovec se je izjavil, da še ni prišel čas za tako podjetje (treba bi bilo enkrat objaviti njegove razloge!). S temi sklepi se ujemata sodbi francoskih zgodovinarjev E. Lavis-se-a in A. Rambauda, ki si v Histoire gčnčrale, Tome IX, navidezno nasprotujeta. V ilirskih provincijah s sedežem v Ljubljani se je pre pod zaščito francoske zastave prebudila »nova narodnost“, kar dokazuje Vodnikova „Ilirija oživljena“ (str. 592—593), o Dalmaciji in zapadni Hrvatski pa se pravi: Le contact prolongee pendant six ans du gčnie fran^ais et du gčnie slave ne pro-duisset aucun rčsultat durable; ostale so le dobre ceste, na katerih je cesar Franc izrekel pomembne besede: škoda, da Francozi niso dalje vladali. V jedru je vse to resnično, dasi je pretirano, posebno *prosa za pro-izhoda na prab'Mgarite“ v „Sborniku za narodni umotvorenija“, kn. XVI. i XVII. zabilježil vse pisave imena svojega naroda od najstarših časov ter pri nas Slovencih do I. 1900 našel samo „Bolgar, bolgarski, Bolgarsko, Bolgarija“ (str. 707). Na Primorskem in v Istri je znan glagol „bugariti“, ki pomeni kričati, razgrajati. Ako torej danes že skoro prevladuje oblika „Bulgar", je to slabo znamenje za naše poznavanje slovanskega sveta, posebe za naše jugoslovanstvo, in tudi za naše srednje šole, ki znajo pouk staro-slovenščine tako malo porabiti za razumevanje zgodovinskega razvitka najnavadnejših pojavov v našem jeziku. Nekoliko je krivo tega tudi napačno stališče, da narodnih imen ni v Pleteršnikovem slovarju. Stvar je vendar jasna kakor beli dan. Naši junaški brati zovejo sami sebe B 1 g a r e. 1 je enako „zlogotvoren“ kakor naš r in ima v sebi tudi več ali manje glas-niškega elementa. V staroslovenščini in še do novejšega časa se je pisal torej polglasnik b za 1-om, v novejšem času pa ga stavijo Bolgari sami pred I, ki pišejo torej Bi.lgari, Bolgarija. Taka glasniška skupina prehaja pri nas kakor pri Rusih v ol, katerega pravilni izgovor nahaja še bržkone milost tudi pri elovcih, v nekih narečjih pa v u kakor pri Srbih in Hrvatih. Ako torej v književnem jeziku pišemo in govorimo volk, dolg, ne pa v u 1 k, d u 1 g, kar se tudi nahaja v nekih jugoslovanskih zgodovinskih spomenikih in narečjih, moramo ostati tudi pri obliki Bolgar. M. Murko. Politika. Teorije poljskega neoireden-tizma. Evropa in balkanska vojna. Furlani, „Politika“. Zupanič, „Albanija“. „Teorije poljskega neo-iredentizma“. — Pod tem naslovom je priobčeval v marcu 1912 Konstantin Srokovvski v „Novi Reformi“ jako trezno kritiko v najnovejšem času zelo narastlih struj* stremečih po vzpostavljenju poljskega kraljestva. Sedaj so ti članki izšli jv posebni knjižici.') ') Konstanty Srokowski: Teorye neo-ircdentyzmu polskiogo. Krakow 1912. Ge-bethner i spolka. V avstrijsko-ruski bojni napetosti poslednjih mesecev se je Galicija faktično docela pripravila, da v slučaju izbruha avstrijsko-ruske vojne ponese med najširše sloje ruske Poljske željo po neodvisnosti (nepodleglosti) in sicer potom splošne vstaje. Obnovljenja svojega kraljestva Poljaki niso nikdar pustili iz oči. O tem nam govori cela vrsta poljskih vstankov v prejšnjem stoletju, ki so se vsi končali zanje jako nesrečno. Današnje iredentistično razpoloženje ima svoj početek v ruski revoluciji 1. 1905, Zadnja poljska vstaja 1 1863. je vzrastla iz veliko bolj neznatnih tal, iz nekakih polobijub Napoleona 111. Takrat se je vse snovalo v Parizu, vse je izhajalo iz enega samega hotela Lambert. Ob nedavni revoluciji pa se je tresel cel ruski imperij v svojih temeljih. Bombe so pokale po vseh večjih mestih. Na zgodovinsko areno je stopil kot nov družabni činitelj — organizirani socialistični delavec, razvijajoč silo, pogum in disciplino, dokler so ga znali držati voditelji pod dojmom fikcije takozvane „diktature proletariata“. V onih okoliščinah, ko se je po več nego štiridesetih letih zopet razlila po varšavskih ulicah stotisočglava patriotična poljska procesija, prepevajoč do včeraj naj- strožje prepovedane himne, ko so v nekem provincijalnem mestu poljski delavci odstavili demoralizirano rusko policijo in sami vršili varnostno službo, ko je v nekem dru- gem mestu prišel sam policijski predsednik v poprej tajno socialistično tiskarno s prošnjo, da bi mu natisnili carski manifest, v takih okoliščinah je umevno, da je moral stari poljski ideal praznovati vstajenje v vseh srcih. Revolucija na Poljskem (1.1905) je bila vobče precej krotka. Obstajala je poleg manifestacij v tem, da so se eni voditelji vozili v Peterburg k Witteju, diktirat 01 u pogoje pomirjenja dežele v zameno za avtonomijo, drugi pa so po delavskih shodih sklepali konstituanto, katera bo šele imela nalogo preiskovati, ali naj ostanejo Poljaki v zvezi z delavsko in demokratično rusko državo. Vse to je minilo. Ostale pa so nenavadno razžarjene sanje in fantazije. Žarišče teh sanj tvori prepričanje, da je treba pripravljati vstajo in bojno organizacijo za slučaj, ako se v bližnji bodočnosti zopet ponudi prilika, izvojevati si samostojnost z orožjem v roki. To je sedanji poljski n e o i r e d e n t i z e m. Srokowski razlikuje dva tipa iredentizma. Realistični in trezni tip, ki temelji na uporabljanju vseh ponujajočih se možnosti, na izrabljanju po vrsti se menjajočih političnih in mednarodnih konjunktur z določno začrtanim ciljem — pripravljanjem pogojev, v katerih bi se ideal neodvisnosti dal realizirati. Tak iredentizem, izražajoč se v pozornem zasledovanju lastnega naroda in svetovnopolitičnega toka, je koristen in potreben, ako pre-razžarjene želje ne zatemnijo jasnega pogleda, ako vlada misli neizprosna logika, ako se predlogi ne porajajo iz želj, ampak iz faktov. Tak iredentizem, ki bi se mogel imenovati pozitiven, ni nič drugega, nego budna straža, postavljena pred svetišče narodne bodočnosti. Ako narod takega iredentizma nima, si ga mora ustvariti. Je pa še drugi iredentizem, ki ni druzega ko najčistejša romantika in popolno nasprotje realnega stremljenja po neodvisnosti. Iz sanj izvira in želje določajo njegova pota. In baš ta fantastični iredentizem je sedaj najbolj razvit med Poljaki. Vprašanje iredentizma sc razpravlja na Poljskem v številnih javnih publikacijah. In značilno je, da realni iredentizem nima skoraj nobenega zagovornika. Najbližje mu še stoji Wtadyslaw S t u d n i c k i v svoji knjigi "„Poljsko vprašanje“. Studnicki je konsekventen publicističen zagovornik iredentizma, držeč se po večini konkretne dejanjskosti. Le semtertja ga nekoliko zanese temperament rojenega agitatorja in organizatorja. Prej, ko je živel v Galiciji, je prvi zahteval za to deželo avtonomijo z določno iredentističnim namenom. Ko se je začelo ustavno življenje v Rusiji, se je preselil izpočetka v Varšavo, potem v Peterburg. Izdajal je liste, v katerih je ostro kritiziral politiko varšavskih poljskih politikov, bližajočih se Rusom pod znamko neosla-vizma. V svoji veliki knjigi prihaja Studnicki do zaključka, da 1) poljski narod mora predvsem stremeti po državni neodvisnosti; 2) da se more to doseči samo z orožjem v roki; 3) da se mora oboroženi boj za neodvisnost Poljske vršiti na tleh ruske države in proti njej. Glavna trditev, od katere avtor izhaja, je ta: da poljski državni organizem v dobi katastrofe nikakor ni bil nesposoben za življenje, pokopala ga je samo nesrečna okoliščina. Iz tega stavka logično zaključuje, da je treba samo iskati in pripravljati dovolj srečne okoliščine, pa se bo v njih doseglo to, kar se je v nesrečnih izgubilo. Studnickega delo najbolje orientira o poljskem iredentizmu. Kardinalna njegova napaka pa obstoji v tem, da avtor popolnoma pušča iz vida prusko-poljsko vprašanje, vsled česar izgleda marsikaj seveda enostavnejše, nego je v resnici. Drugo važno delo, ki dobro orientira o poljskem iredentizmu, je knjiga Tita Filipowicza „Politične sanje“. Avtor je član poljske socialnodemokratične stranke. Os njegovih razmotravanj tvori vprašanje realizma in idealizma v politiki, pri čemer prihaja pisec do zaključka, da mora idealizem vladati v sferi političnih ciljev, realizem pa v sferi sredstev, s katerimi se naj dosezajo cilji. Neodvisnost Poljske je piscu podobno kakor socialističen ideal „objektivna historična nuja“, ki mora tvoriti v sferi idealov najvišjo idejo. „Historična nuja“ avtorjeva je rezultat doktrine o zgodovinskem avtomatizmu, danes že docela premagane. Kar se tiče neodvisnosti Poljske, bi se pač moglo govoriti o njeni nuji, toda ne s historičnega pogleda, ampak psihološkega, češ, stremljenje številno tako močnega in kulturno tako živega naroda se mora končno ostvariti. To bi bila neka subjektivna nuja, medtem ko je objektivna in historična nuja prazno govorjenje. Z ozirom na zahtevo Filipowicza, da mora biti nepodleglost Poljske v sferi ciljev najvišja in skupna točka vsake poljske politike, pripominja Srokowski, da do danes še ni eksistirala stranka na Poljskem, ki bi ne imela neodvisnosti zapisane na svojem praporu. Objektivno se torej ne da dokazati, da neodvisne Poljske ne bo, ali da mora priti. „Eno pa je gotovo“, pravi Srokowski, „da dokler bo ena poljska glava mislila o poljskih stvareh, bo nepodleglost Poljske vedno zadnji cilj in najvišji ideal tega mišljenja. V tem mišljenju so vsi Poljaki edini, samo da n. pr. Wojciech Dzieduszycki prenaša moment realizacije tega ideala v dobo, ko bodo današnje države že anahronizmi in se bo vršila popolna rekonstrukcija človeške diužbe na novih ekonomičnih in moralnih principih. Po mnenju drugih, n. pr. samega Filipowicza, zavisi moment te realizacije od razvojnega ali raz-padnega procesa, ki se bo vršil v Rusiji. Ostali pa menijo, da bo ta moment nastopil takoj, čim prinesejo dnevniki novico, da je Avstrija stopila z Rusijo v vojno,.. Kar se tiče sredstev, svetujejo nekateri, da je treba pripravljati vsakojakih sil in čakati ugodnega trenotka. Drugi trdijo, da je zbiranje a ne takojšnje uporabljanje sil nonsens. Sile se ne dajo magazinirati kakor moka ali premog. Treba je kultivirati „čin“, dejanje, ki sile pomnožuje in krepi. — Filipowicz stoji nekako v sredi med temi. Ne čaka sicer, kakor pravi realisti, da se nabere čim največ sil, a vendar stavi realizacijo poljskega ideala v dobo razpadanja Rusije, ko bodo izpod nje posamezne države začele brsteti, kakor so brstele izpod Turčije Bolgarija, Srbija in Grška. To mišljenje izgleda precej verjetno in trezno, a ima v sebi veliko hibo. Stavi namreč poljsko nepodleglost samö v zvezo z edino Rusijo. V resnici pa je poljska zadeva ne samo ruska, ampak srednjeevropska zadeva, zanimajoča Rusijo, Avstrijo in zlasti Nemčijo, oziroma Prusijo. Rusija brez Poljske je še vedno Rusija, Prusija brez zemelj, vzetih Poljski, more biti vse, samo ne več današnja Prusija. Tudi balkanska primera Filipowicza je slaba. Zakaj brez pomoči tuje države bi ne bila dosegla svoje svobode niti Bolgarija, niti Srbija, niti Grška. Katera tuja država pa bo kedaj trgala trem državam poljske dele iz telesa, da iž njih ustvari svobodno Poljsko ? Misei, da bi se povstanska Poljska mogla kedaj saina meriti vsaj z Rusijo, temelji na pesimističnem predsodku glede Rusije in optimističnem glede Poljakov. „Ali nas osvobodi Avstrija ?“ vprašuje Sro-kowski in odgovarja: „Ni še tako dolgo, ko smo računali na Anglijo in Francijo in smo se motili, ne-glede na to, da je hipoteka francoska in angleška bila in je še veliko sigurnejša od avstrijske...“ Zasluga Hlipowiczeva pa ostane, da je v nasprotju s svojo stranko porinil poljski ideal v ono sfero, v kateri mora dandanes biti, v sfero političnih sanj, plemenitih, krasnih in potrebnih, a vendar — sanj. V poljskem iredentizmu igra veliko vlogo zadeva poljske vojske. Praktično se s tem vprašanjem najbolj bavi F5. P. S. — poljska socialistična stranka v Avstriji. Poljski socialni demokrati v Rusiji, stoječi pod ortodoksno marksistovskim vodstvom Roze Luksemburgove, zanikajo možnost vzpostavljenja Poljske z orožjem v roki in vidijo bodoč“ nost poljske stvari v najtesnejši zvezi z ruskim delavskim slojem. Gališki socialni demokrati pa se teoretično in praktično pripravljajo na vojno z orožjem. Stranka izdaja priročne knjige iz strategije, vojaške geografije itd. Neki K. M—cki je izdal knjigo o „poljski armadi“ v nekakem proroško-biblijskem slogu, kjer trdi, da je armada za Poljake najvažnejša stvar. Podlaga, na kateri hoče pisec osnovati armado, je splošna zarota. Opirališče za to armado mora biti Galicija in Avstrija sploh, cilj njenega nastopanja Rusija, ki jo ima avtor že za militarično slabo vsaj v boju s Poljaki. Polaga namreč preveliko važnost na to, da se bodo Poljaki bojevali na domačih in znanih tleh. Armado mora sprejeti vsaka poljska stranka v svoj program in vežbati svoje člane v organizacijah v bojne svrhe. Pisec zaide tako daleč, da piše: „kjerkoli smo, na sibirski železnici, ali v kateremkoli državnem podjetju, na vsakem mestu ruske države, kot izgnanci, ali pri osebnem zaslužku, ali v šoli, povsod moramo posvečevati svoje najboljše moči vojnemu ogleduštvu poljske-m u“. — Knjižico M—ckega Sro-kowski odločno odklanja, vsled česar si je zaslužil ostro zavrnitev W. Studnickega v lanski „Krytyki“. Intelektualno nekoliko višje, a vendar na isti podaljšani liniji stoji delo Jana Brzoze „Problem politike nepodleglosti“. Brzoza je socialni teoretik, delujoč z „eksaktnimi“ definicijami. Njegova metoda, ki hoče biti visoko znanstvena, povzroča, da jasne stvari izgledajo komplicirano in temno. Pisec je pedant, ki ne naredi koraka brez definicije. Da čim laže pride do poljske države, opredeljuje državo, da ta „nastane, čim se ljudstvo izvestnega teritorija pojmovno zedini z ozirom na vse, vezoče ga vzajemne relacije, katerih vsebina je vlada, izvajana v sferi tvorbe in B. V.: Evropa in balkanska vojna. uporabe prava“. Iz te definicije je Brzoza spretno odpravil vsak sled glavnega faktorja v državi, namreč moči in sile. Zato potem tudi lehko gradi poljsko državo in govori o njej kakor o gotovi stvari. Trdi namreč, da „pojmovni značaj države dovoljuje principialno državno politiko tudi v nesvobodi“. Vsa razmotravanja Brzozeso morebiti teoretično zanimiva, a praktično brez vrednosti, ker vprašanja ne premaknejo niti za ped dalje. Zarota je tudi Brzozi važen faktor: „Zarota je neobhodna metoda poljske državne politike v stanju nesvobode“. Srokowski mu oporeka, češ, zarotniška država je „contradictio in adiecto% za naravnost nemogočo pa proglaša pisčevo zahtevo, da bi zarotniška država (tajna) odklanjala vsak drugi zakonik, nego svoj, vsak drugi parlament, davke, policijo itd. Fiktivnost Brzozovih dedukcij gre tako daleč, da zahteva pisec tvorbo tajne monarhije, z ozirom na katero se naj smatrajo vsi poljski državni poslanci za diplomatlcne agente, akreditirane pri sosednjih državah. Skrokowski zaključuje kritiko poljske iredentične literature s trditvijo, da je te vrste slovstvo pri Poljakih v nekdanjih letih bilo vsaj polno čuvstva in vere ter emocialne napetosti. Sedaj nam nudi samo še neke filozofične, metafizične in edukcijske miksture, ki se trudijo, da bi bile eksaktne. A kaj imajo iskati na eksaktnem polju — sanje! I. P. V Revue des sciences politiques XXIX št. 1. je priobčil L. de Saint-Victor de Saint-Blancard članek „Evropa in balkanska vojna“, v katerem so prikazani na prav poučen način začetki balkanske vojne. 2. februarja preteklega leta so bili zbrani vsi bodoči balkanski vladarji v Sofiji. Ta sestanek je bil prirejen na čast bolgarskega princa Borisa, ki je postal polnoleten. Že ta sestanek prestolonaslednikov bi moral opozoriti zapadno javno mnenje na to, kaj se pripravlja. 30. maja je poročal „Corriere d’ Italia“, da je bila sklenjena zveza med Bolgarijo, Srbijo, Grčijo in Črno goro. Evropsko javno mnenje spi spanje pravičnega in ne sluti ničesar. Ko se 14. avgusta začenja vznemirjati grof Berchtold, se ne more Evropa dovolj načuditi nad njegovo nervoznostjo, češ, balkanska kriza je direktna posledica tripolitanske pustolovščine. Bolgarsko-srbsko približevanje se začenja v septembru 1911, ko je italijanska vlada sklenila zavojevati Tripolitanijo. Balkanska, zveza je bila veliko presenečenje za Rumunijo, to pred-stražo trozveze na Balkanu, ki je čakala, prešinjena od čisto pruske discipline, na geslo, ki naj pride iz Berlina. Toda to geslo ni prišlo, Rumuni so bili strašno dupirani. Nezaupljivost Rusije napram Avstriji je bila conditio sine qua non iniciative balkanskih držav. Kaj bi zamogle balkanske države, ako bi bila Avstrija in Rusija enih misli ? Onega zgodovinskega dne v Buhlavi v septembru 1908 se je začela dvigati zora balkanskega preporoda. Ambicije Aehrenthala in sovraštvo ruske vlade sta bila oba činitelja, ki sta dajala Balkancem prosto roko. Balkanska zveza je morala od samega začetka stremiti z vsemi sredstvi za popolno zmago. S silno energijo so Balkanci pripravljali to zmago. Kaj so zamogle pisarne velesil napram temu divjemu izbruhu mladih močil? Avtor pravi, da še ni bila nikdar nobena borba začeta s tako soglasnim elanom prebivalstva, ki je bilo pripravljeno doprinašati največje žrtve. Oficialno Avstrijo se najhujše zadele balkanske zmage. To je zmagoslavje Slovanstva. Včeraj še zasmehovana državica dokazuje svojo življenjsko sjio z grozovitimi vojaškimi uspehi. Crez noč je nastala velevlast, ki se more meriti z ono Habsburžanov. Usoda Turčije je opasna vsem konglomeratom ras in narodnosti. Tudi za Rumunijo so ti dogodki usodepolni. Rumunija je bila ponosna na svojo vlogo predstraže civilizacije na iztoku. Norčevala se je iz svojih malih slovanskih sosedov in sedaj so ti paglavci od včeraj povsem razbili prejšnje politično ravnotežje na Balkanu, ki t’e bilo Rumuniji tako po godu. ?usija je radostno presenečena vsled balkanskih zmag in Francija je zadovoljna, da tudi slovanstvo razpolaga z velikimi življenjskimi silami. Kaj preostaja sedaj Avstriji, ki ji je odrezan pot proti Solunu ? Odslej stremi Avstrija z vsemi silami za tein, da Srbija ne sme ostati ob Adriji. Avtor pravi — mi seve temu ne verujemo — da je ta načrt brezdvomno prav spreten. Albanija je bila od nekdaj vzrok še hujšim konfliktom, nego so oni, ki jih ustvarja iredentizem. V Monci in 'Opatiji je prišlo do sporazuma. V Opatiji ši je 1. 1904. izposlovala Italija, da se ne sme v Albaniji kršiti načelo status quo. Podlage za avstrijsko-italijanski sporazum so bile torej dane, ko so se začeli razgovori v Pizi in San-Rossore. Uspeh razgovorov je bil, da se naj ustvari nevtralna Albanija in da se odreže Srbija od morja. Pa ta po-iitika je biia za Avstrijo jako draga. Vojaški izdatki so oslabili državne finance in zunanja politika obeh Avstrijo vladajočih narodov je povzročila pravo finančno paniko. Ni dvoma, da se slovenska politična literatura lepo razvija. Kljub silni politični in narodni depresiji in občni dekadenci praktične politike se še nikdar ni pisalo toliko o problemih političnega življenja, kakor sedaj. Naše leposlovje hira, da že ne more bolj, literati in romanopisci so prenehali biti izključno odločilni v našem kulturnem življenju. Družabni vpliv se vedno bolj koncentrira tam, kjer nimajo mnogo smisla za artistične finese in kaprice bohčme. Opažamo, da se leposlovje vedno bolj umika v ozadje in ž njim tudi neizogibna filologija, v ospredje pa stopajo vedno bolj družabni problemi, kakor jugoslovanski in socialni, oba pa s široko zasnovano narodno glavno potezo. Kje so časi, ko se je slovenska mladina še navduševala za proizvode izvestnega slovenskega modernega pisatelja, ko se je "klanjala maliku pretiranega artizma ? Te uvodne besede karakterizi-rajo občno smer razvoja. Fu riali i j e v a knjig a*) o politiki sicer zaslužuje, da izrečemo svoje priznanje avtorju, pa vendar ona ni izraz pravkar omenjenih teženj. Dolgovezni naslov se ne odlikuje po posebni točnosti in knjigi manjkajo tudi oni vidiki, ki bi dali temu spisu posebno značilno erto. Knjiga je kolikor toliko napisana in usutn delphini, namenjena je kot politični katekizem v prvi vrsti pristašem štajerske narodne stranke. Gotovo pospešujejo taki spisi politično izobrazbo, ne odpirajo pa novih ho-ricontov. Da je današnja država plod omike današnjih dni, je nova državna teorija, kakršne doslej še nismo čuli, dasi so državoslovci že na vse mogoče načine tolmačili postanek države. Ta nekoliko izgre-šena definicija nas je naravnost presenetila. — Načrt Furlanijevega spisa je sledeči. Razpravlja najprej o liberalizmu, potem o klerikalizmu, socializmu, krščanskem socializmu, štajerski narodni stranki, konzerva-tizmu, demokratizmu in mirovnem gibanju. Pisatelj namerava *) Ljudevit. Furlani: O najvažnejših politiCnih in socialnih strankah in stru|ah ali kratek uvod v praktično politiko. Zvezna tiskarna v Celju. 1912. str. 142. „Ljudske knjižnice- zv. VI - X. govoriti o najvišjih idealih dotičnih političnih in socialnih struj. Razpravljajoč o liberalizmu pravi avtor, da je samo skupnost pravi gospodar nad svobodnim človekom (st. II). Pa vprašajmo se, kaj je s človeško svobodo, ako je celokupnost njen gospodar. G. avtor, ki živi na Angleškem in je tam uprav na vrelcu vse politične kulture in napredka, bi nam zamogel obširneje karakterizirati parlamentarizem in druge važne pojave ustavne evolucije. Pa o ustavnih vprašanjih izvemo v tej knjigi prav malo. Radi tega ne more ta knjiga imeti značaj kakega občnega ustavoznanstva, ne značaj tega, kar imenujejo Nemci „Bürgerkunde“, niti ni resničen uvoa v praktično politiko. V poglavju o Narodni stranki razpravlja avtor o slovenskem narodnem programu. Misli, ki jih razvija avtor, se povsem ujemajo z onimi stereotipnimi pojmi o „Združeni Sloveniji'-, ki pa niso prav ničesar prispevali k rešitvi problema. Popolnoma pa pogrešamo v tej knjigi, ki je posvečena slovenski politiki, razmišljanja o najvažnejšem slovenskem problemu, jugoslovanskem vprašanju, kakor tudi o narodni obrambi. To je velik nedostatek te knjige. Slovenska politika preteklosti ni v posebnih čislih pri avtorju. Njegova kritika na st. 74. je precej neopravičena. Ne sme^ se našim prednikom očitati tega, česar niso dosegli; saj je ta konto vendar v precejšnji meri aktiven v primeri s politično mizerijo sedanjosti. Vkljub velikim nedostatkom ni dvoma, da bo Furlanijeva knjiga lep prispevek k politični izobrazbi Slovencev. Ne vem sicer, ali bo ta knjiga, kakor pravi izdajatelj „Ljudske knjižnice“, „politični katekizem za vodilne osebe v našem življenju“, pa prispevala bo gotovo v izdatni meri, da bo politična izobrazba širših krogov večja, nego je sedaj, — če jo bodo čitali. B, V. Koncem 1. 1912 je izšla na Dunaju brošura slovenskega rojaka o Stari Srbiji in albanskem vprašanj u.*) Namenjena je nemški publiki, vsebuje veliko zgodovinskih, zemljepisnih in narodopisnih podatkov, s katerimi dokazuje, da je Srbija upravičena obdržati vsaj severno Albanijo (staro Primorje), da je vsa stara Srbija pretežno srbska in ne, kakor govore albanofili nemški listi, pretežno albanska, ter da leži v interesu Jugoslovanov in Avstrije, če pospešuje naša zunanja politika ta proces razširjenja srbske moči, namesto da se moti z Albanijo, ki itak ne obeta ničesar dobrega ne za Srbijo in Balkan, ne za Avstrijo in evropski mir. Za nas, ki ne poznamo — sramotno je to priznanje, pa resnično — malodane nič srbske zgodovine, izvzemši imena carjev in junakov s Kosovega polja in pa Kraljeviča Marka, je posebno važna niz zgodovinskih podatkov ali vsaj navedb, zlasti o srbski srednjeveški kulturi (slikarstvo, arhitektura, pravo). Avtor ne priznava Albaniji značaj naroda. Kritika je to grajala, češ, kaj Slovenci pred stoletji nismo bili narod, ko tudi nismo imeli knjižnega jezika? Ta „aequum^ et justum est“ je pa izgrešen. Slovenci smo bili narod tudi pred Trubarjem, saj smo imeli svoje vojvode, svoje pravo, se zavedali tega, in se razvili že preko konglomerata gruč in rodbin; mi smo imeli svojo zgodovino, le ne poznamo je sedaj. Albanci pa tega v taki meri niso nikdar imeli, in kar je glavno, oni so od nekdaj do danes živeli v gručah in rodovih, torej niso bili in niso n a r o d, *) Dr. Niko Županič (K. Gersin): Altserbien lind die albanesi-che Frage. Wien Brüder Suschitzky. Str. 55.. Druga neizpremenjena izdaja. marveč le pleme; imeli niso in nimajo niti enotnega jezika, ampak dve drugo drugemu nerazumljivi narečji. Ali imajo bodočnost, bomo videli. Do danes je njihov razvoj bistveno drugačen, nego je bil pri nas. Vsekakor pa prihaja to vprašanje v upoštev le glede „Primorja“, kjer brezuvetno soglašam z avtorjem. — Nekaj mi je na tem spisu posebno ugajalo: Der Hafen von Solun, Vilajet Bitolj. Mi žal nismo vajeni čitati slovanskih imen v nemškem tekstu, — avtor „Stare Srbije“ je častna izjema in vredno je ta pojav izrecno omeniti za vzgled. V. K. Politična ekonomija. Državni dolgovi. Budget za 1913. Mali finančni načrt. Izseljevanje in Canadian Pacific Railway. Literatura: Norman Angeli, „Po-grešeni račun ali kaj pridobiš z vojno“. Državni dolg. Javnopravne korporacije morajo kriti izredne potrebščine z izrednimi prejemki, bodisi z izrednimi davki, znižanjem aktiv (prodajo premoženja) ali pa zvišanjem pasiv (najetjem posojil). Gospodarstvo države (in drugih javnopravnih korporacij, dežel, občin itd.) je navezano na javni kredit, ki je docela enakovredno, v mnogih slučajih boljše gospodarsko sredstvo, nego zvišanje davščin, dokler se pridrži kredit za zakonito kritje izrednih izdatkov. Država najame posojilo bodisi doma, čc je njeno narodno gospodarstvo d volj razvito, aii v inozemstvu; v pr.em slučaju bodisi iz neproduktivnega odvečnega kapitala (Francija) ali pa — včasih na škodo produkciji svojega narodnega gospodarstva — iz produktivnega kapitala. Finančna politika države mora skrbeti, da se takö izposojeni kapital bodisi zasebno bodisi državnogospodar-sko prinosno naloži. Končno poznamo izredna posojila, n. pr. v kritje primanjkljajev, vojna posojila itd. Državni dolgovi so ali po upravnopravni razdelilvi upravni ali finančni; po finančno-tehnični razdelitvi: I. Viseči dolgovi (schwebende Schuld): 1) dolgovi iz tekoče uprave (poštne hranilnice, vojne uprave, javnih del itd.) 2) plačilni zastanki 3) posojila tekoče finančne uprave na kratke obroke. II. Fundirani dolgovi ali državna posojila: 1) povračni dolgovi (Tilgungsschulden) a) po zakonitem vračilnem načrtu b) po pogodbenem vračilnem sistemu 2) rentni dolgovi (brez dolžnosti vračila) a) ueodpovedljive ali večne rente b) odpovedljive rente z vračilom izposojene nominale. III. Državni papirni denar: 1) vnovčljivi papirni denar 2) nevnovčljivi papirni denar s prisilnim kurzom ali brez njega. Upravni dolgovi niso nobena posebnost državnega gospodarstva, marveč se nahajajo povsod; to so dolgovi, ki nastajajo iz vodstva gospodarstva samega, — izvzemši seve finančno upravo. Upravni dolgovi izvirajo iz raznih kreditnih operacij državnih organov (najem-ščina, sodni in pupilili depoziti, uprava javnopravno organiziranih zavarovalnic, poštne hranilnice itd.). Za najetje upravnih dolgov zato ni potrebno zakonito pooblastilo, ker spada tako najetje v splošno ustavno in upravopravno kompetenco do-tičnih oblasti. Važno je le, kedaj smejo oblastveni organi najeti posojilo in v koliki meri, ter da se dolgovi državne uprave ne pomešajo z dolgovi finančne uprave. Finančne dolgove najame finančna uprava, bodisi da si priskrbi izrednega kritja državnih izdatkov (večinoma fundirani dolgovi), bodisi da olajša blagajniško izvršitev državnega gospodarstva v teku določene finančne dobe (periode), t. j. da hipoma izjednači izplačila z vplačili ter popravlja razlike med nepričakovanim upadkom vplačil in prirastkom izplačil mimo proračuna. Za najetje finančnih dolgov je potrebno zakonito pooblastilo, bodisi v finančnem, bodisi v specialnem zakonu. Pri visečih, na kratko dobo najetih posojilih se smejo izdati do najvišjega zneska in določenega roka zakladne listine, ki se potem placirajo na javnem denarnem trgu. Za nepričakovane dogodke se najamejo posojila z vladarjevim so-glašanjem naredbenim potom, potrebna pa je naknadna zakonita indemniteta (državnozborsko odo-brenje). Viseči dolgovi se razlikujejo od fundiranih po namenu, časovni dobi in upravopravni organizaciji najetja. Viseči dolgovi krijejo zapadle obveznosti, so torej bodisi upravni, bodisi finančni, kar je odvisno od pravnega značaja dotične obligacije. Zaradi kratke zapadlosti in odpovedljivosti mora zdrava finančna politika omejevati viseče dolgove na kar najnižjo mero, če pa narastejo, jih mora izpreme-niti (konvertirati) v fundirane. Viseči dolgovi krijejo siučajne plačilne za-stanke, zlasti pa omogočujejo vsakdanje gospodarjenje države in uresničujejo budget ter nadomeščajo kopičenje visokih razpoložnin v državnih blagajnah z menjicami, katere eskomptira finančna uprava, ali pa z odprtim kreditom pri bankah, zlasti velikih notnih bankah (Avstroogrska, nemška itd.); te banke eskomptirajo ali prevzamajo obligacijske tzv zakladne listine, na katere dajejo kredit ali predujem. Fundirane ali državne dolgove (v ožjem smislu besede) imenujemo one, katere najame država v kritje izredne finančne potrebščine za posebne, večinoma trajne izdatke za daljšo dobo ali pa sploh brez vra-čilne dobe. Fundirana posojila so definitivno urejena in opremljena z obrestnimi termini ter tvorijo glavni del državnih dolgov; v modernih državah kažejo naraščajočo tendenco; vračati bi se morala sistemno po določenem načrtu. Fundirani dolgovi so torej vedno finančni dolgovi. Država najame bodisi prostovoljno bodisi prisilno posojilo, prvo na denarnem trgu po enakih načelih, kakor vsak zasebnik, t. j. v svobodni konkurenci, drugo prisilnim potom pri vseh ali le nekaterih vrstah državljanov. Prisilne dolgove imenujemo tudi „davčna posojila“, ker se bližajo po svojem bistvu izrednim davščinam od premoženja ; prisilni dolgovi so redki in potrebni le v kritičnih časih. Govorimo še o povračilnih rentah, loterijskih in premijskih dolgovih, nadalje o konverzijah, konsolidacijah, arrosiranju dolgov, papirnih in knjižnih dolgovih; govorimo o latentnem in o formalnem bankerotu (repudiaciji, v Avstriji 1811, 1816, 1818, v Rusiji 1839 itd.); upniki izvršujejo s pomočjo svojih držav nad zadolženo državo finančno kontrolo (Turčija, Grška). Parlamentarne komisije nadzorujejo upravo državnih dolgov, zlasti skrbe, da se posojila najemajo, obrestujejo in vračujejo, da se državne obligacije izdajajo ali kasirajo, da se izdaja ali pa uničuje državni papirni denar, vse to v smislu zakonitih in odredbenih predpisov. Podrobnosti vračila p o s o j i 1 a se določijo navadno že ob najetju. Vračilo mora biti resnično, ne le navidezno. Država vračuje navadno del dolžne glavnice ali pa prebitke iz proračuna, včasih konvertira dolgove in reducira obresti. Poznamo svobodno vračanje in vrači 1 n e fonde, za olajšanje svobodnega vračanja vr a č i 1 n e blagajne. Sistem vračilnih fondov se ni obnesel. Zgrajen je na misli, da dobi uprava državnih dolgov letno dotacijo, s katero nakupi vsako leto določeno število državnih zadolžnic, ki se obrestujejo nadalje v korist fondu. Vsakoletne obresti se prištejejo dotaciji, tako da se fondovo premoženje naglo in progresivno množi; s tako "avtomatično naraščajočim fondom se dolg avtomatično odtehia in vrne. Mislilo se je sprva, da bo tak fond, — samostojna pravna oseba, ki prevzame dolg in vračilo nase — mogel pričenši z višino 1 % najetega posojila in pri obrestni meri 3, 4 ali 5'*. vrniti celo posojilo v 47, 42 oz. 37 letih! Resnično vračilo se pa zelo razlikuje od računskega. Fondovi prebitki niso konkretni, marveč le fiktivni; popolnoma pa fond odpove, če se kontrahirajo med vračilno periodo novi dolgovi. Svobodno vrača država svoje dolgove, če je vračilo odvisno od razpoložnine ali prebitkov državnega gospodarstva; vračilo postane odvisno od dobre finančne politike države in je tako največjega pomena za državno gospodarstvo. Z avstrijskim državnim dolgom se peča debela skoraj 600 strani obsežna spomenica: 50 let državnega dolga 1862—1912’). Ta spomenica je tem važnejša, ker jo je izdala parlamentarna organizacija, je torej eminentno državljanskega pomena za vsakogar. Za nevešče dodam na tem mestu (po Berna- ') Fünfzig Jahre Staatsschuld 1862 1912. Denkschrift aus Anlass des 50 jiihrigon Bestandes einer parlamentarischen Kontrolle der Staatsschuld im Aufträge der Staatsschuldenkontrollkommission dos Reichsrates verfasst von k. k. Sekretär Dr. Jos. Püregger; Wien, 1912. Druck der k. k. Hof. u. Staatsdruckerei. tziku) kratek ekskurz, ki se nanaša zlasti tudi na zakonitost državnega zadolževanja v Avstriji in na avstr, terminologijo. Po februarskem patentu (26/2. 1861) državni zbor ni imel pravice dovoljevati budget, marveč ga le „pregledati“; zlasti n: mogel vsakoletno dovoljevati davkov; pač pa je vseboval klavzulo, da se naj veljavni davki plačujejo, dokler jih ne izpremeni zakon, t. j. akt volje vseh treh zakonodajnih činiteljev (poslanska & gosposka zbornica, vladar). Ta klavzula je ostala tudi še v vladni predlogi od 1867 ter je bila odstranjena še le po hudem boju poslanske z gosposko zbornico. S tem je bilo tudi za Avstrijo (iz belgijske ustave) sprejeto temeljno načeio „parlamentarne monarhije“, [toda brez zadnje posledice, kakršno imajo Belžani, da sta brambni in davčni zakon leges annuae, perfektna in obvezna še le s vsakoletno parlamentarno odobritvijo]. Akti finančnega gospodarstva, kakor budget, konverzije itd. se uzakonijo po pravni navadi (ne po zakonitem pravu) s formalnim zakonom, izvzernši absolutorij, katerega prizna parlament z navadnim sklepom potem, ko je vrhovni računski dvor pregledal račune. Od I. 1893 do danes, torej celih 20 let, se parlament ni poslužil te pravice! Notranja zgradba budgeta Parlamentarno sploh ni urejena, osameznosti, n. pr. prepoved „vi-rementa“, t. j. ugasnitve kreditov v določeni dobi, ureja letni finančni zakon. (L. 1908. je bil zopet po dolgih letih sprejet redni finančni zakon, pravočasno pa že nismo imeli rednega finančnega zakona od 1. 1876, t. j. celih 37 let. Tudi sedaj živimo od provizorija). Kaj pomeni beseda „posojilo“ („Anlehen“) ? Upoštevati moramo, da se parlamentarno delovanje ne omejuje na odobrenje najetja in konverzije posojil, marveč da spadajo vsi državni dolgovi pod trajno nadzorstvo „Kontrolne Komisije Državnih Dolgov“ (v bodoče okrajšano v K. K.) V praksi ima država mnogo dolgov, ki niso „posojilo“ (ozir. izposojilo), ki torej ne potrebujejo zase posebnega zakona (da si dozna parlament zanje o priliki posvetovanja in sklepanja o budgetu), ki se pa morajo vendar naznaniti K. K. Razlikujemo: 1. Izposojila. Za nje potrebujemo specialnih zakonov. Izposojila so posojilna opravila, torej spadajo pod to zaglavje fundirani in viseči dolgovi, pa tudi predujmi, izdajanje „blagajniških nakaznic“ (Kassenscheine) z zastavljanjem državne lasti, ali brez tega. Poznamo pa tudi viseče dolgove, ki niso posojila, n. pr. kavcije, depozite in vloge pri poštni hranilnici. 2. Resortni dolgovi nastajajo iz pogodb, ki ne spadajo v posojilna opravila, torej iz kupnih in najemnih pogodb, iz katerih dolguje država kupnino ali najemnino. Prej navedeni dolgovi so torej finančni, sedaj navedeni pa upravni, za katere ni treba specialnega zakona. Pač pa morajo — načeloma — biti na splošno dovoljeni v budgetu. 3. Anuitetni (letni) dolgovi so taki upravni ali resortni dolgovi, ki se vračajo v več letnih obrokih, kakor n. pr. pri večjih investicijah (zgradba tržaških luk itd.); specialen zakon je zanje potreben le, če je potreben za celo v to svrho najeto posojilo, ne pa tudi, če je bil izdatek odobren ze v budgetu. 4. Specialni dolgovi so posebna kategorija državnih dolgov, bodisi da tvorijo v računu posebne postavke, bodisi da izvirajo iz posebnih računov s kako banko ali fondom, bodisi da so poseben tip dolga z lastnim borznim kurzom, n. pr. posojilo za regula- cijo Donave ali od države prevzeti dolgovi železnic itd. Taki dolgovi potrebujejo seve tudi posebnega zakona. — Spomenica ni, — kakor priznava sama v predgovoru — fiuan-čno-znanstvena monografija v strogem smislu besede, ker ni sprejela vsega inaterijala in extenso, marveč je zabeležila samo najmarkantnejša mesta ter tako postala „priročnik za vsakdanjo parlamentarno rabo“. Pa ravno to omejevanje na najvažnejše podatke jej daje posebno vrednost za laika, ki se hoče v kratkem seznaniti z zamotanostjo avstro-ogrskega državnega dolga, kakortudi za praktika, ki se hoče informirati, kako se je tekom pol-stoletja izpreminjala kameralistična praksa do sedanje, sicer moderne, če tudi ne še najmodernejše avstrijske prakse. Iz podatkov spomenice vidimo jasno največji nedostatek avstrijske države: dualistično ustavo, ki ni na finančnem polju nič manj usodna, kakor na socialnopolitičnem, državnopolitičnem in narodoprav-nem. Vojna in ujme so prisilile staro birokratsko vlado, da se je obrnila 1. 1761 za kredit na „narod“ ter izdala obligacij za 18 milij. gld. Obligacije je podpisal poleg centralnih uradov tudi po en zastopnik stanov (staležev). L. 1810 je na predlog predsednika „dvorne komore“ grofa O’ Donella prišla emisija državnega papirnega denarja pod kontrolo „Plačilne in vrače-valne deputaeije“ (Einlösungs- u. Tilgungs-Deputation), obstoječe iz 10 zastopnikov staležev in 3 zastopnikov trgovskih mest Dunaj, Praga, Pešta, S patentom 22/1. 1817 se je ta deputacija izprenienila v „Vra-čevalni fond“ (Tilgungsfond) s kapitalom 52 milij. gld in letno dotacijo V5 milij. gld. Pri vsaki novi zadolžitvi se ima dotacija povišati za l°/„ posojilne glavnice. Ko je 1. 1824 temeljna glavnica vrače-valnega fonda dosegla 209.963 milij. gld z letnimi obrestmi 7,285 milij. gld in letno dotacijo 7,5 milij. gld, se je letna dotacija sistirala, •-bila je itak mogoča le z novimi posojili! — ter so se dohodki fonda omejili na zapadle obresti plačanih obligacij, na skupiček prodanega državnega premoženja in na slučajne dohodke, zlasti na 1 “/. „davek“ od bodočih posojil. Do 1. 1847 je znašalo imetje fonda 190,770 milij. gld, drugi dohodki pa 8,333 in 1,888 milij. Od 1. 1848 naprej so se (minister Kraus!) porabljali dohodki fonda za splošne državne izdatke. S patentom 23/12. 1859 se je (min. Brucki) ta dejanjski stan uzakonil ter se namesto Vračeval-nega fonda ustanovila Komisija državnih dolgov z dvema zadačama: 1. ugotoviti tačasno premoženjsko stanje razpuščenega fonda, 2. nadzorovati izbris državnih obligacijskih papirjev (efektov) tega fonda iz knjig blagajne državnih dolgov, 3. intervenirati pri javnem plačevanju teh obligacij, in 4. poročati vladarju. V podrobnosti naziranj, debat, posvetov in sklepov te komisije kakortudi njenega sodelovanja s finančnim ministrstvom se na tem mestu seve ne moremo spuščati. Komisija je ugotovila tedanji drž. dolg na 4.536,143.064 K 38 2 h z letnimi obrestmi 198,931.895 K 18 h ! Za tisto dobo, pred polsto-letjem, ogromna svota! Ta dolg je temeljil na 101 vrsti obligacij s 107 pododdelki! To je bilo v dobi absolutizma. Oktobrski diplom (20/10. 1860) ni ^ omenil kontrole drž. dolga, pač pa je §. 10. litt. c. februarskega patenta odkazal državnemu zboru „vsa opravila državnih financ sploh; zlasti državne proračune, pregledovanje drž. računskih zaključkov in rezultatov finančnega gospodarstva, najetje novih posojil, konverzijo obstoječih dolgov, prodajo, izpremembo ali obremenitev državnega nepremičnega premoženja, zvišanje sedanjih in uvedbo novih davkov, davščin in pristojbin“.1 Posle prejšnje komisije državnih dolgov je prevzela sedaj ustavna komisija za kontrolo držav-nega dolga (4 člani iz poslanske, 4 iz gosposke zbornice) na podlagi tzv. kontrolnega zakona (1862). Takoj se z ustavno dobo prične borba med napredkom in reakcijo: Komisija hoče nadzorovati ves državni dolg, finančna uprava pa jej hoče odtegniti viseči dolg. Ob trdovratnosti ministra Plenerja, kateremu je stala ob strani tudi gosposka zbornica, so se stremljenja komisije in poslanske zbornice razbila : Delokrog komisije je ostal v praksi zelo ozek. Enake važnosti je tudi spor o kontrasignaturi, ter o vprašanju, kaj so fundirani (konsolidirani) in kaj viseči dolgovi. Izvajanja n. pr. na str. 27—51 so za vsa-cega politika velike važnosti, ker kažejo za vso dobo centralni urad v borbi s parlamentarno institucijo. Kolikor je na tem prostoru izvlečkov iz govorov raznih poslancev in ministrov, se poučimo iž njih o duhu parlamentarizma, pa last not least o mnogo višji moralni stopnji tedanjega avstr, parlamenta od sedanjega ; za bodočega zgodovinarja avstrijskega parlamentarizma vsebujejo ta izvajanja mnogo navodil, ker se nikjer ne vidi tako jasno nasprotje med narodnim zastopstvom in birokracijo, nego v vprašanjih državnega gospodarstva, ki je. žal, ne le širšim in najširšim, ampak tudi krogom razumništva zapečatena knjiga. Samostojnost finančnega ministrstva se nadaljuje do leta 1865, ko se zaradi sistiranja ustave parlamentarna kontrola formalno odpravi. Vendar to formalno prekinjenje kontroli ob sebi ni škodovalo; odgovornost vlade napram državljanom je postala tako važno temeljno načelo, da se je kontrola nadaljevala tudi v dobi sistiranja ustave 1865—68, ' Glej eksknrz zgoraj na str. 189-190. četudi v tej dobi kontrola ni bila konstitucionalua, marveč je imenoval člane komisije vladar in se kontrolna komisija ni toliko borila z nadzorovancem. Za zgodovino državnega gospodarstva pred 1, 1868. je sila zanimiv vpogled v nastajanje finančnih zakonov, L. 1859—62 je najela država „narodno posojilo“, 1. 1864 premijsko posojilo in srebrno posojilo. Leta 1885. je poslanska zbornica sprejela naziranje, da spadajo depotni (zastavni) dolgovi, t. j. viseči dolgovi, pod kontrolo komisije, katero naziranje je prodrlo šele po hudih debatnih bojih s finančnim ministrom, ki je naznanil poslanski zbornici, da sta nad njo še gosposka zbornica in vlada! Sistiranje ustave je to pot prekinilo nadaljno konstitucionalno stremljenje poslanske zbornice in komisije, važen pa je pasus iz grajalnega govora poslanca Giskre: „Pač malo pravne vede ti je treba, in razumel boš, da se pravi uničiti bistvo vsake kontrole, če izjavi nadzorovanec nadzorovalcu, češ, tvoji sklepi niso merodajni “ Iz periode skupne države so menda najvažnejši finančni posli tzv. bančni akti, t. j. ureditev razmerja med državo in notno banko in ureditev valute. Fin, min. Plener je le nadaljeval Bruckovo delo (čegar najvažnejši del je bilo znižanje novega 2°/„ dolga od 133 milij. na 99 niilij. in sicer z uporabo vrednostnih papirjev razpuščenega Vračalnega fonda, ter vračilo 200 mil. gld). L. 1861. je Plener naznanil vladne predloge o novi uredbi razmerja države k notni banki; po dolgih debatah je bil sprejet zakon z dne 27/12. 1862, s katerim je dobil finančni minister pooblastilo skleniti z banko (zakonu priloženo) pogodbo o podaljšanju njenega privilegija, o njenih novih Statutih in novem reglementu ter o uravnavi dolga med državo in banko. (L. 1863 je bilo novo razmerje že sprejeto in pravomočno). Iz vnovčenja dunajskega papirnega denarja preostali dolg 36,914.953 mil. gld se obrestuje po 2% ter vrne v 4 enakih letnih obrokih od konca dec. 1863 do 1866, državni dolg 20 mil. gld srebra se ne obrestuje ter se vrne v srebru in devizah tako, da je prva polovica plačana najdelj do konca 1865, druga pa najdelj do konca 1866; razven tega je dolgovala država 77,8 mil. in 87 mil. 'gld (kriti s posojilom iz 1860 ozir. z državnimi posestvi). Iz skupne svote se je izločilo 80 mil., katere je banka pustila državi, dokler ne poteče ta (takozv. tretji) privilegij, le da plača država letno 1 mil. gld v dopolnitev 7u/0 bančne dividende; ostanek 108 mil. se ne obrestuje ter se vrne z dohodki na posojilo iz 1. 1860 (60er Lose), s prodajo banki prepuščenih drž. posestev in plačilom finančne uprave,, tako da je dolg plačan koncem 1. 1866. Razven tega je bil določen način vračanja bančnih efektov državi ter s plačili tudi odtegovanje not iz prometa do one zakonite meje, ko so note krite v smislu statuta z gotovino. V srebru pričenja banka plačevati 1867., njen privilegij traja do 1876. Ta preuredba je bila za tisti čas moderno finančno delo prve vrste, ki dela v;o čast toliko takratni zbornici kolikor finančnemu ministru. S patentom 20/9. 65 je bila ustava sistirana, kontrolna komisija pa je še ostala v naprej na temelju zak. z dne 13/12. 62. Ker pa ni bilo več ustave in je dosedaj parlamentarna komisija izgubila pod nogami pravni temelj ter nekako obvisela v zraku, dejanjski nadalje-vaje svoje delo iz ustavne dobe, je izšel zakon z dne 27/10. 65, ki je pravno konstituiral ali imenoval novo 7 člansko „komisijo za kontrolo državnega dolga“, ki je bila prideljena neposredno cesarju, dobila (novurn) imuniteto za svoje osle ter nalogo nadzirati tudi ratkoročna (viseča) posojila ter protipodpisovati listine. V dobi obstanka te komisije je najela država 90 mil. gld SFebrnega posojila v 1. 1865 ter hipotekarno domensko posojilo 60 mil gld v I. 1866, beneško-lombardsko prisilno posojilo 2866. v znesku 12 mil. gld ter kreditno operacijo z notno banko v 1. 1866 za 200 mil. gld, in sicer je dobila država 60 mil. predujma, za 90 mil. je bilo emitiranih državnih not, za 50 mil. pa 5“/0 renta; treba je bilo plačati visoko vojno odškodnino 30 mil. gld, doma 17 mil., kurs pa je stal na — 58*58! Splošni državni dolg je znašal koncem 1866 celih 2.919,717.689 gld in 1. 1867 nad 3 milijarde. Tu in v izgubljeni vojni 1866 je iskati glavnega vzroka (od avstr, strani) za zopetno uvedbo ustave decembra 1867. Seve je ta ustava bila tako potvorjena, da bi morda bilo bolje počakati še nekaj let brez ustave ter poprej ukrotiti Ogre, ki so zopet dvigali „razmršeno kariatidsko glavo“. Finančna nagodba z Ogrsko 1867 je dotedanje finančne razmere države docela preobrazila, skoraj bi rekel zrevolucionirala, in izpre-menila tudi kontrolo drž. dolgov. Ogrom je bila vrnjena ustava že 17/2. 67, (nam še le decembra!) marca sta se finančni upravi obeh držav ločili. Zgodovina te nesrečne nagodbe ne spada tu sem;) za ta referat so važni v izvršitvi zak. z dne 21/12. 67 in ogrskega čl. XII. iz 1867 z Ogrsko dogovorjeni zakoni o nekdaj skupnem državnem dolgu, o kvoti skupnih izdatkov, o ureditvi „gospodarskih razmer“ obeh držav, od 1. 1878 zakoni o skupni banki in od 78 o Bosni-Hercegovini. Spomenica podaja ob roki precej pregledno sestavljenega materijala lepo sliko one dobe, ko je avstr, državna zavest padla tako nizko. Pogajanja ') Glej Žolger, Der oesterr. ung. Ausgleich, Leipzig, Duncker & Hnmblot 1911 in Bernatzik, Die oesterr. Verfas-sungsgesetze, Dunaj, Manz, 1911. so pa — po krivdi vlade — končala tako, da Ogri ne priznajo „skupnega“ dolga, kakor ne priznavajo skupne države (Reich). Kesneje (1868) so se razni dolgovi unificirali s tem, da so se plačevale stare obligacije in sklepale nove; proces se je vršil dovolj hitro. L. 1869 se je unificiralo 2,314.090 efektov, dolg se je zvišal za 2.744,494.237 K. (Glej tabelo str. 261 spom.). 9 vrst dolgov je bilo od unifikacije izvzetih," ki se unificirajo še le sedaj. Za kontrolo o upravi skupnega visečega dolga izbereta oba državna zbora iz sebe po eno kontrolno komisijo (6 članov, 8 namestniki), ki kontrolira, da svota državnih not in papirjev ne prekorači zakonite meje, nadzira zalogo in izdelovanje teh papirjev in uničenje razveljavljenih, nadzira upravljanje konsolidiranega dolga in neskupnega visečega dolga, z dolžnostjo proti-podpisavanja. Na str. 284—561 navaja spomenica razne finančne operacije od krize 1. 1873 do 1. 1912, skupaj devet naslovov novega državnega dolga, potem pomožno akcijo po krizi, regulacijo valute, konverzijo enotne rente 1. 1903 in blokove rente v ogrski nagodbi 1. 1907, 2 naslova resortnih dolgov in anuitete za tržaško luko in 6 naslovov visečega dolga ter podaja v kratkem pregledu izsledek finančnega gospodarstva od 1862 do 191Ž Iz zgodovine kontrolne komisije teh 50 let je razvidno, da je opravila skupaj s finančno upravo precejšen kos dela ter tako dokumentirala svojo važnost za parlamentarno vplivanje na državno in narodno gospodarstvo in s tem svoj pomen za avstrijsko demokracijo. Tudi državni dolg se je v dobi 50 let precej „lepo“ razvijal („lepo“ v smislu, da se je to potrebno zlo sicer povečalo, da pa njegovi učinki niso tako škodljivi, kakor je kazalo pred polstoletjem). Tako vsaj trdi spomenica in pristavlja, da ne škoduje tej relativno ugodni sliki niti dejstvo, da se je v tej dobi zvišal državni dolg od 4.912,653.604 K na 12.372,127.299 K (nad 12'/« milijarde K!) ali za 151.84*/.! Kajti — to pravi spomenica — ne odločuje absolutno število, ampak značaj tega dolga: od skoraj 5 milijard dolga iz 1. 1862 je bilo 826' * mil. ali 16-8°/„ visečega (hitro plačljivega upravnega) dolga, od 12 milijard 1. 1912 pa samo 225 mil. ali l’82"/o. Splošni državni dolg se je zvišal od 4.912 mil. 1. 1862 na 5.167 mil. 1. 1912 ali le za 5-19°/„, in sicer zato, ker je od 1. 1895 naprej bila le v I. 1901 in 1902 izdana k splošnemu državnemu dolgu spadajoča enotna notna in srebrna renta kot vračilna renta, druga sredstva za vračilo državnega dolga so se, pa dobila z emisijo kronske rente (kurs 1. 1912 povprečno 89.50, letos pribl. 84!) Konsolidirani državni dolg (splošni in samoavstrijski) se je zvišal od 4,086,083.454 K I. 1862 na 12.147,036.381 K v 1. 1912, torej za 197’28°/0, viseči dolg pa je padel od 826 mil. na 225,090.418 K, torej za 72-77°/„. Iz obširnih tabel, ki so priložene delu, in na katere se nanaša tudi sklep spomenice, podam samo nekaj številk: Za obresti: te dolgove je bilo treba sc ! : 1 i 1 h ^ j i co * i' * — O ■'K ®>1 jO -1* -• . »9 (Mt co j. c: a ^ CO CD O 1 p 1 r >■ CO Tl 05 Im 2 — lO o ! ^ 9 *3 i>T oT 1 k P a 3 p. co r -*-h CM ■ .O ho < f—« (S) o a -Ü N Jbo o —• O- CO !>■ M iC ^ -i« T (N# f-; (M —; 'S I"*» ti O t>.’ m c t ro S3 O O t ; CO >V) o' »o' wS oo •M O H O I a, (M CM GM rM 03 eS N }' (M 00 OD C c« c -j o r« a> O) ^ 1 OO 00 o o £ c _ „ ^ gg M 1 je bilo v kronah Lota konsolidiranega dolga visečega dolga skupaj s 70°/0 dolga v državnik notah 1862 4.086,083.454 826,570.150 1868 5.146,712.188 668,517.108 1008 9.912,&30.898 61,437.353 1912 12.147,036.381 225,090.918 (koncem junija) Vkljub drugačni trditvi spomenice se torej iz teli številk samih ne vidi posebno ugoden razvoj državnega dolga; edini res ugodni pojav je konsolidacija drž. (folgov ter opravila komisije in finančne uprave pred ogrsko nagodbo. V isti dobi, ko se je državni dolg zvišal od 4-9 milijard K na 123 milijard ali za 151 •84°/0, se je povišalo število prebivalstva (Avstrije brez Ogrske) od 19,163.152 na 28,831.030 ali za 50'457o, torej za 101 '39'% manj nego dolgovi, na glavo državljana je prišlo v 1. 1862 256 36 K dolga, 1. 1912 pa 429'12 K ■ali za 67'39“» več. To imenuje spomenica „ein zweifellos ungüsti-ges Ergebnis“, — kar se sliši še vedno nekoliko evfemistično. V isti dobi so se dvignili prejemki iz direktnih davkov od 123,830.110 K na 403,397.290 K ali za 226 57%, iz indirektnih od 283,676.816 na 1.108,543.547 ali za 290-78%, na glavo torej direktni davek indirektni davek 1. 1862 6-46 K 14'8 K 1. 1912 13.99 „ 38-45 „ ali za 116-56 oz. 159-79% ! Skupno obdačenje se je torej pomnožilo za 207-10%, državni dolg s svojim 151-84% prirastkom je torej zaostal za obdačenjem za 55-26%, Ugodnejšo sliko nudi plačevanje obresti (glej zgorajšnjo tabelo): Od 100 K vplačanih davkov je šlo 1. 1862 za obresti drž. dolga 54-14 K, 1. 1912 pa 2833 K; na posameznika je prišlo obrestnega plačila 1. 1862 11-51 K, 1. 1912 14-86. T o razmerje je torej edino razmeroma še ugodno. Treba bi ga pa bilo primerjati z analogimi podatki Nemčije, Italije, Francije, Rusije, da bi se dalo na podlagi takega sinoptičnega primerjanja sklepati. V zvezi s to publikacijo moramo pregledati ves gospodarski položaj Avstrije in ga podati vsaj v obrisih. Naivečja nesreča za Avstrijo je dualizem : naša država plačuje za skupne izdatke previsoko kvoto, katere zvišanje tekom časa je v zvezi z zaščitno carinsko politiko ; avstrijska železniška politika mnogo zaostaja za ogrsko; tako se je pri nas ohranila južna železnica v zasebnih rokah, nektere druge so se podržavile še le pred kratkim. Razdolževalna politika v obeh državah ni sijajna, zlasti še ni toliko kakor nič vrnjenega od 5 milijard K skupnega drž. dolga (1867). Do 1. 1908 je bil vojaški kredit zadovoljiv, znašal je le */« skupnih stroškov, razmerje za poduk je bilo mnogo boljše. Tudi to se je v zadnjih letih docela izpremenilo. Dobro pa je učinkovala — vsaj za nekaj časa — avstr, finančna reforma iz I. 1896 (ogrska 1909); razmerje med direktnimi in indirektnimi davki se je v nasprotju z Anglijo in Francijo poslabšalo. (Glej gorenji izkaz). Sanacijo otežuje že večkrat omenjena razko-sanost države (poleg dualizma še dežele z lastnimi davki itd.) Vedno nujnejša postaja velika državna finančna reforma, toda v današnjih zunaj in znotraj zavoženih političnih razmerah ni niti misliti nanjo. Pomagamo si pač s krparijami, dočim smo od 1. 1908 do 1913 zabredli v nove dolgove in z nerodnostjo v zunanji politiki uničili ne-broj narodnogospodarskih dober ter si iznova izpodkopali kredit in nadomestili že itak upadajočo konjunkturo s splošno stagnacijo in depresijo. — Odkar je spomenica izšla, smo kontrahirali zopet dokaj novih dolgov, med njimi mnogo visečih. — Avstroogrski delegaciji predloženi skupni budget za 1913 zahteva 493,400.322 K, proti 1912 več za 22 mil. K. Po odštetju prebitka carinskih pristojbin po 197,704.169 K ostane nekritih potrebščin 259,696.153 K, od teh odpade na Avstrijo 188,062.753 K. na Ogrsko pa 107,633.399 K. Samo vojno ministrstvo zahteva 18,301 mil. K ter 19 mil. izrednega kredita za izvršitev brambne reforme (2. obrok), 2 mil. pa podaljšanega kredita za novi topniški materijal; mornarica zahteva 25 mil, K rednega in 6S.400 mil. K izrednega kredita za pomorsko oboroževanje za več let v naprej. Vladna predloga avstrijskega finančnega zakona za 1. 1913. preračunava vse državne izdatke na 3.137,202.566 K. 130 mil. te svote se krije s kreditnimi operacijami, drugo z davki po 3.007.481.539 K. Oboroževanje, prestižna politika in depresija zadnje dobe so še pospešile potrebo kriti rastoče in bodoče izdatke z novimi davki. Vlada je zato morala predložiti parlamenentu tri finančne načrte, kojih najmanjši je pod imenom mali finančni načrt prišel resno v upoštev ter vzbudil veliko pozornost in mnogo debat v javnosti (se-ve ne v slovenski, kjer se takim vprašanjem, ki „morijo“, itak ne posveča pažnje). Novo predloženi davki pomenijo občutno nadaljno oteženje davčne moči trgovskih in obrtnih krogov, prihajajo torej v upoštev tudi za Slovence v precejšnji meri. Če pomislimo, da so meso, kruh in mleko v Avstriji dražji, nego v vsej Evropi, bi to sicer Slovence kot baje agraren narod moglo uzadovoljiti; toda to je napačen sklep. Mi nismo agraren, pač pa za 75% kmetijski narod, kar je nekaj povsem različnega. K temu pride splošna gospodarska stagnacija ter balkanska kriza, pomanjkanje ir. draginja denarja, zlasti zlata. Čas torej nikakor ni ugoden novemu obdacenju. Toda država rabi denarja, tem nujneje, ker si more dobiti kredita iz inozemstva le pod težkimi pogoji in ker ne kaže, da se bodo njene gospodarske razmere v kratkem znatno izboljšale. „Mali finančni načrt“ zato namerava dobiti denarja v državne blagajne, skoraj bi rekli „za vsako ceno“. Krparija, ker še ni mogoča širokopotezna v demokratičnem duhu izvedena finančna reforma. Dobra pa je na načrtu prva točka: Zvišanje davčne škale začenši s 10.000 K letnega dohodka za okrog 27% pa s progresivnim zvišanjem gori do 30% sedanje lestvice pri letnem dohodku 1,000.000 K, Letni dohodek med 1200 in 10.000 K bi se torej ne obdačil višje. Nova škala prične torej pri najnižjem dohodku 1200—1250 K z davkom 7‘20 K ali 0-6% ter se poviša do 10.000 K na 265 K ali za 2-6%, pri dohodku 10—11.000 K na 4700 K ali 4-7"«, pri 96.000 K do 1,000.000 K letnega dohodka pa progresivno s 6'5%. Predlagalo se je tudi zvišanje davka prostega minima od 1200 na 1500 K. — „Moderna“ novost je davek na sanice, državne prejemke hoče zvišati tudi novotarija, da se pri neenakih dohodkih ne računa triletni povprečni dohodek, temveč se ob-dači najvišji dohodek lanskega leta. Občuten udarec za uradništvo bi bila uvedba davka od plač, ki bi pri plačah 6400—8000 K znašal 0 4% ter se višal do 6% davka od plače 30.000 K in više. Ta davek bi se dal z demokratskega stališča zagovarjati, zlasti mi Slovenci bi s to uvedbo ne bili posebno prizadeti. Največ nezadovoljnosti je pa — poleg veksatornega davka za samce in opustitve triletne pov-prečnice — vzbudil v trgovskih in obrtnih krogih nameravani obligatorni upogled v trgovske in gospodarske knjige oz. listine po pruskem vzorcu (Francija in Italija sta tako določbo prepovedala, Anglija in Švica polagata večjo važnost na prisego, Ogrska je uvedla upogled za izjemne slučaje). Iz vzrokov trgovske morale, ohranitve kredita in ohranjenja trgovske tajnosti so se vsi trgovski zastopi izrekli soglasno proti tej točki načrta; iz-premenjenemu predlogu na fakultativen upogled se protivijo ravno-tako, češ, ker bo fakultativni upogled, dasi bi po črki res ne škodoval, v praksi le pomenil le večno nadlegovanje in šikaniranje trgovca in obrtnika. — K tem izprembam na osebni dohoda-rini prideta davek na špirituoze in na vžigalice. Davek na špirituoze se ima zvišati za 50 K na hi. Ta davek bo najbrž prodrl, deloma ker ni prevelikega odpora proti njemu, deloma ker se bo najbrž 1. 1917, ob novi nagodbi z Ogrsko, ves sistem obdačanja spirituoz itak izpremenil. Z davkom na vžigalice se ogne drž. uprava nakupu tovarn, ki bi bil potreben pri uvedbi monopola. Finančni minister pričakuje iz reforme osebne dohodarine letni povišek od 15—18 mil. K, še več pa iz uvedbe obligatornega upo-gleda v knjige. Država nujno rabi denar za uradniško pragmatiko in za dežele, kojih finance so na splošno desolatne (Češka, Goriška in Štajerska). Davek od spirituoz je dosedaj znašal 78 mil. K, od tega so dobivale dežele okrog 20 mil. Svota se bo zvišala morda na 120 mil. K, v koliko bodo deležne poviška tudi dežele, še ni zagotovljeno. Z davka na vžigalice si obeta fin. minister dohodka 10—15 mil. K. Dostavljam, da bosta davka od špirituoz in vžigalic indirektna, obte-žujeta torej široko maso konsu-mentov. Poileg zvišanja davka na visoko osebno dohodarino je simpatičen davek na šampanjec in na stave pri totalisaterju; za trgovce je važna kazenska amnestija glede doslej zamolčanih dohodkov. Vendar je to postranska določba. — Danes, ko to pišemo, še zadnja beseda o tem načrtu ni izrečena, verjetno je pa, da bo načrt uzakonjen še tekom aprila t. 1., v bistvu neizpremenjen. Izseljevanje je za Avstrijo prava kalamiteta, zlasti od osemdesetih let naprej. Od 1880—90 se je izselilo iz Avstrije 200.000 oseb, od 1891—1900 nad 400.000 in od 1900—1906 565.000! Sedaj nam jemlje izseljevanje nad Va prirod-nega prirastka. Največ izseljencev , je iz Kranjske, potem pride Galicija, Moravska, Šlezija in zopet aipske dežele (Štaj., Koroška ter nemške dežele). Od izseljencev kažejo Slovani visoko število nepismenih (Rusiai 50°/„, Hrvati in Slovenci, ki se štejejo za en narod, 38°/o, Poljaki 33'7„). Prej se je obračal glavni tok izseljevanja v Združene Države, v zadnji dobi se je precejšen del obrnil v Kanado in Argentinijo. L. 1906 se je izse- lilo v Kanado 10170 ljudi, med njimi 7/10 Avstrijcev, priseljencev v Združene Države je polovica Avstrijcev, priseljencev v Argentinijo pa izvečine Poljakov. Sirjenje izseljevanja je vzbudilo tudi v Avstriji nekaj skrbi. L. 1904 je bil izdelan zakonski načrt, s katerim bi se naj uvedlo varstvo izseljencev ter se obrnil njihov tok čez Trst, da imamo vsaj nekaj koristi, če že izgubimo toliko človeškega materijama : Wenn schon, denn schon! O načrtu se ni razpravljalo. Toda: L. 1906 — novejših podatkov nisem mogel dobiti — je šio čez Trst le 8265 oseb, čez Reko 2643, čez Bremen in Hamburk pa 89.196, čez Anverso 22005, Amster-dam-Rotterdain 4794, Francijo (Havre, Marsilja) 5669 in Italijo (Genua) 3779 oseb! To nesorazmerje je dalo po mojem mnenju povod, da je država favorizirala konkurenco Canadian Pacific črte s črto Austro-Americane, saj vodita sedaj namesto • ene razmeroma drage dve cenejši konkurenčni črti iz Trsta v Kanado s podvojenim voznim redom ! Država je torej tu izbrala manjše zlo: Če že gredo našinci v tujino, naj gredo vsaj čez našo luko. Za Trst in tržaško luko ta korak vlade ni brez pomena. Seve, — ali se godi našim izseljencem bolje v Kanadi ali Združenih Državah, prihaja za našo vlado še le v drugi vrsti v upoštev, kar je pa vsaj razumljivo, če že ne etično opravičljivo. Polemika, ki se je vodila o tej zadevi v naših dnevnih listih, je bila torej po očitkih in obrambi izgrešena. Treba pa je — in tu ima "naša delegacija odprto široko polje — ustvariti zakon o zaščiti izseljencev, treba je zakonito omejevati lahkomiselno izseljevanje ter iti z obsežnim zakonodajnim delom, zlasti glede razdolženja kmečkih posestev, notranje kolonizacije in razumne kreditne politike populacijskemu problemu na dno; pa vsa preven- tivna sredstva odrečejo; ona morejo bedo le lajšati, ne pa odpraviti. Tudi sredstva kmetijske gospodarske politike niso panaceja, dokler ne bo v naši domovini dovolj kadečih se dimnikov, kjer bodo mase kaj zaslužile. To pa je v zvezi s podjetnostjo, kapitalom, konjunkturo in mednarodno politiko, torej s činitelji, ki nam Avstrijcem v 1. 1913 ne obetajo sijajne bodočnosti, Slovencem pa že celo ne. — Z narodnim oz. državnim gospodarstvom je v zvezi celokupno življenje, zlasti — vsaj po veljavni teoriji in praksi — vse politično življenje. Vse socialne in politične teorije vkljub gostobesednemu filozofiranju niso v bistvu nič druzega, nego teorija o gospodarstvu in njegovih premenah; niti najnovejša energetska filozofija, ki se naslanja na prirodoslovje, ni v bistvu nič druzega, nego moderen poizkus rehabilitirati prirodopravne spekulacije o človeškem gospodarstvu. V zadnji dobi čutimo velike gospodarske izpremembe, ki so v tesni zvezi s težnjo politične ekspanzije; leta že visi nad Evropo oblak nasprotja Made in England in Made in Germany, Maroko, pa Avstrija — Balkan. Industrializacija brez demokratičnosti je povzročila krize in depresije na evropskem severo-zapadu. Tesnoba leži nad Evropo, ko se razvijajo problemi v krize. Ni čuda, da rastejo spisi o tem predmetu, kakor gobe po dežju. Lani je vzbujal pozornost spis Gerharta Hildebranda o omajanem industrijalizmu, kličoč delavca in kmeta proti pretirani industrializaciji, ki ne temelji na poljedelstvu. Letos pa vzbuja pozornost Normana Angella spis „The Great Illusion“, ki je doživel sproti več izdaj ter izšel končno v 17 izdajah raznih jezikov po celem svetu.*) *) Izmed slovanskih jezikov je doslej priSla v upoštev lo ruščina. Pred Po navadi ne zaupam preveč spisom, katerim je privit tolik reklamni aparat ocene 48 listov, in sicer angleških iz Anglije, Združenih Držav, Kanade, Avstralije, francoskih in nemških, političnih, finančnih in vojaških, da nisem postal pozoren, ko sem opazil, da se sklicujejo na ta spis baje tudi možje, kakor Lloyd George, Jean Jaurčs, Edward Grey, On, Beaufort, Hughes in druge znane in važne osebnosti. Tudi sem se spomnil začetkom čitanja na Ogrisov referat o nemškem gospodarstvu v eni lanskih številk „Vede“, kjer je referent napisal izvajanja, v mnogem slična avtorjevim. In danes moram reči, da mi ni žal lekture, ker se mi spis zdi dobro sredstvo za razširjenje mirovne misli, četudi ne soglašam s pretirano hvalo nekterih časnikarjev. Evo v naslednjem kratke vsebine: Splošno evropsko, zlasti angleško-nemško oboroževanje se ne more nadaljevati in infinitum. Ali treba — kakor mislijo pacifisti, temeljem mednarodne pogodbe oboroževanje omejiti, ali pa se enkrat pošteno zlasati, nakar se začne mirni razvoj in celi circulus vitiosus iznova, Oborožujemo se pa, ker velja splošno naziranje, da temelji gospodarska moč na politični in da bo vojaštvo rešilo to, kar jemlje trgovec. Ker so tudi pacifisti tega naziranja in ker pričakujejo vso rešitev le v etiki in pa v povdar-janju „kuge, lakote in vojske reši nas, o gospod“, velika večina pa in implicite oni sami priznavajo, da bi se z oboroženim konfliktom res dosegel kak realen uspeh, ni ves pacifizem vreden piškavega oreha. Splošno naziranje torej pravi : Finančna in industrijska stabilnost, varnost trgovine, skratka ves dobrobit nacije (v političnem menoj leži nemška izdaja: Norman Angeli, Die falsche Rechnung. Was bringt der Krieg ein ? Vita, Deutsches Verlngshans Berlin. Str. 26'. Cena 1'50 K. smislu) je odvisen od njene potence odbijati napade tujih narodov (držav) ter povečati svojo lastno moč in dobrobit na stroške teh tujih držav. To pa je optična prevara. Vzemimo slučaj, da napade in premaga Nemčija Anglijo. 1.) je s tem še ni fizično uničila, ker je to nemogoče v današnji dobi. Potem tudi ni uničila trgovske konkurence, kakor bi ne uničila trgovske konkurence nizozemskih trgovcev, če anektira Nizozemsko, ampak to konkurenco še le poveča, ker jo spravi v meje istega carinskega ozemlja. 2). Če bi pa zmagujoča armada pri invaziji res uničila Britanijo, bi s tem uničila i Nemčijo, ker je nemški kredit tako tesno zvezan z britskim in sploh mednarodnim, da pade drugi s padcem prvega in da bi uničenje enega narodnega gospodarstva uničilo celo mednarodno gospodarstvo. 3). Iz istega vzroka je dandanes nemogoče nalagati premaganim narodom velike vojne odškodnine, ker izgubi s takim ropanjem tudi domači kredit. 4) Ravno-tako je fizično in gospodarsko nemogoče prisvojiti si z oboroženo roko zunanjo in transportno trgovino druzega naroda ali mu z vojnim brodoviein onemogočiti trgovanje. 5) Bogastvo in dobrobit naroda nista odvisna od njegove politične moči. Belgija, Danska, Švedska so majhne države, pa razmeroma bogatejše od Rusije, Francije, Avstrije, Nemčije. 6) Zavzetje britskih kolonij Angliji ne bi škodovalo, zmagovalcu ne bi koristilo, ker ostane razven politične oblike vse pri starem, politična oblika pa ni vzrok vojne, ampak trgovska konkurenca. 7) Gospodarska konfiskacija je sploh nemogoča, politična pa tie prinaša gospodarskih prednosti. Ce danes vzamejo nemški polki ves denar iz angleške banke, imajo jutri doma v Nemčiji run na vse banke in popolen gospodarski propad. Toda trgovina in denar se ne izpodriva z dread-noughti in polki, ampak le s trgovino in denarjem. Švica je v tarifni borbi premagala Nemčijo, britska Kanada kupuje vkljub britskemu brodovjn več v Franciji in Belgiji, nego v Angliji. Trgovina in finance ne temelje na armadi, ampak na kreditu, t. j. na gospodarski varnosti naloženega in kreditiranega denarja, velika armada pa ni noben porok gospodarske varnosti, ampak morda ravno nasprotno. Tudi posedovanje kolonij je treba ocenjevati iz tega vidika. Dokler moremo kolonije izrabljati in stiskati tako, kakor so to delali Rimljani, in dokler te kolonije niso moderno razvite, imamo nekaj dobička od tega ropa; tako moremo n. pr. izkoriščevati črnce ter jemati zlato in slonovino, dasi se tudi ta roparski način, ki ni produktiven, maščuje; če pa govorimo o trgovsko tako razvitih „kolonijah“, kakor so britske, ki pravzaprav niso kolonije, potem ni govora o dobičku iz kolonij (da, celo izgubo ima fiskus ž njimi), ampak le o dobičku iz trgovine. Ta dobiček je pa odprt vsakomur. Zadnji dogodki, Agadir in dr., lepo dokazujejo vse te misli. So pa še psihološki vzroki, na katere se sklicujejo pristaši vojne, češ, gre za narodno čast in gre za Darwinovo načelo, da je boj neizogiben in da bo ostal le tisti, ki je močnejši v tem boju držav za obstanek. Toda gospodarski in moralni nazor se vedno bolj bližata tudi v javnosti, dasi bi se bila morala že zdavnaj približati, s čemur odpadejo vsi psihološki vzroki, ki itak niso druzega, nego „vrag, ki je obsedel človeštvo“ radi kakega malenkostnega vzroka (Prohaska, namišljeni prestiž), ona biološka analogija pa je naravnost neumna: Življenje je boj, pa^ ne moža proti možu, marveč moža proti prirodi. Vrana vrani ne izkljuje oči, pač pa se posluži svojega ropa, rop člo- veštva pa je zemlja in ne človeštvo samo. Evropsko mednarodno politiko treba reformirati, in sicer v smislu, da se tu navedeno naziranje razširi in postane splošno naziranje vseh narodov in državnikov. Potem bo postala armada odveč. Seve se bo to zgodilo še le, kadar bo razvoj svetovnega gospodarstva sam odprl narodom oči, — česar ne morejo doseči tudi najduhovitejši in naj-resničnejši spisi. — Spis je napisan z izredno kon-ciznostjo in duhovitostjo, nabranega ima toliko materijala, polemik, mnenj in toliko bistroumnih dedukcij, da je veselje čitati ta spis. Seve se je treba vedno spominjati, da je spis napisan za čisto drugačne finančne in gospodarske razmere, nego smo nanje navajeni mi. Za Anglijo, Združene Države in Nemčijo, Francijo, Italijo velja vse to, kar je avtor napisa), dokler imajo opravka med seboj. Ne velja pa, če imajo opravka z nerazvitimi deželami (Nemčija in Kamerun, Francija in Maroko, Italija in Tri-politanija, balkanski Slovani in Turčija). V tej neenakosti tiči ravno največja zapreka mednarodnega pomirjenja, ker je ta neenakost vzrok deloma pretiranega varstva industrije z zaščitnimi carinami, deloma predmet spekulacij na rop in izkoriščanje, na veliko ekspanzijo kapitala brez razmeroma velikih stroškov, pa s pomočjo orožja itd. In končno avtorju ni znano nasprotje narodov — ljudstev. Kaj bi rekel avtor, če bi ga kedo vprašal, je li imajo narodi skupinski gospodarski interes na tem, da se asimilirajo drug drugemu in razna-rode, in ali imajo narodi kak interes na tem, da se osvobode iz srednjeveškega anarhičnega sistema tudi z orožjem, kakor so to storili balkanski narodi ? Z avtorjem bomo torej brezuvetno soglašali, kadar bodo njegove trditve resnične vselej in povsod brez izjeme. Tam, kjer so že sedaj resnične, n. pr. glede neprestanega oboroževanja zaradi nasprotja Nemčija — Anglija ali Francija — Nemčija ali trozveza — trosporazum, tam govori avtor nepobitno resnico. Dogodki so njegove trditve dokazali ravno v najnovejšem času, ko se mednarodni poiožaj izboljšuje ravno iz strahu pred veliko uničujočo vojno vseh proti vsem zaradi albanskih vasi in avstrijskega prestiža. Dostavljam, da so izmed vseh recenzij, ki so spisu privite, nemške najslabše, kakor da bi jih bili napisali okorni šolarji. Angleške in francoske so desetkrat duhovitejše in gibčnejše, jasnejše ne le po vsebini, ampak tudi po slogu. Komur ne zadostuje zgoraj navedena kratka vsebina in kdor bi se pobližje rad seznanil z avtorjevimi dokazi in protidokazi kritikov, temu z mirno vestjo priporočam, naj si knjigo prečita, ker je tega vredna, ne najzadnje^ za nas, ' ki smo s strahom preživeli krizo zadnjih mesecev in dni. V, K. Sociologija. Literatura: Dr. F. Žižek, Sociologija in statistika. Statistika in higiena rase. O stikih med sociologijo in statistiko razpravlja drobna, v nemščini pisana brošura odličnega na Dunaju živečega rojaka*). Raziskovanje o stikih med obema naukoma *) Ur. Fran Ž i ž o k, Privatdozent dur Universität Winn: Soziologie und Statistik. Dunokor und Rum-blot, München und Leipzig, 1912. Str. 47. je času primerno, ker se sodobna sociologija često poslužuje statistike, ta si pa stavlja „sociološke“ smotre. L. 1911. se je v Draždanih konstituirala „Nemška Statistična Družba“ kot oddelek „Nemške Sociološke Družbe“. Nemški statistiki zvečine mislijo, da je njihova stroka samostojen sociologiji koordiniran nauk, Angleži in nekaj Nemcev jo pa smatrajo za posebno sociološko metodo. Avtor se omejuje na raziskovanje materielnih stikov med obema strokama ter postavlja za razlikovanje ta le zelo primeren kriterij : Sociologija je splošna veda o družbi v nasprotju s posebnimi vedami (politična ekonomija, moralna veda, bogoslovje, primerjalno pravoslovje itd.), statistika pa je poznanje in spoznavanje dogodkov statističnim (deskriptivnim) potom. Ta definicija se hote izogiba veljavni nekoliko okorni klasifikaciji in terminologiji. Doslej je bilo med obema strokama le malo stikov, 'Comte, Spencer in Gumplovicz statistiki niso bili prijazni. To izvira iz svojstvene razlike med strokama: Statistika more obsegati le to, kar se more izraziti nazorno s številkami, sociologija se pa zanima tudi še za nravnost, pravo, navade, verstvo, mite, prepričanja, razmerja v socialni moči, politične pokrete itd., se torej ne opira le na prvo, ampak tudi še poleg nje na politično, gospodarsko, kulturno in splošno zgodovino, antropologijo, etnografijo itd. Pri spoznavanju sodobnih razmer je statistika važno sredstvo sociologije, tako da so jo nekteri sociologi smatrali za eno najvažnejših, če ne za najvažnejšo metodo sociološkega spoznanja (Comte, Tarde, Durkheim, De Greef, tudi Tönnies, Schäffle). Sociologija daje statistiki navodila, jej nakazuje predmete raziskovanja, jej stavlja naloge (spoznati družbino strukturo, stabilnost družabnih pojavov). Zlasti važna je kooperacija obeh strok na narodnogospodarskem in na bio- loškem polju. Končni sklep: Obe stroki sta medsebojno sicer neodvisni, vsaka ima svojo posebno nalogo, plodovito pa je njuno delo, če se medsebojno neprestano podpirata in izpopolnjujeta. Razpravica je pisana z obsežnim strokovnim znanjem ter podaja misli v jako prijetnem slogu brez nepotrebne terminološke navlake, ki zlasti pri nemških pisateljih tako moti, zato se čita z zanimanjem in vzbuja zanimanje za predmet. O razmerju statistike k biologiji plemen in zlasti higieni plemen govori podrobnejše druga razprava istega avtorja*). Biologija rase leži na meji med sociologijo in prirodoslovjem, njeni statistični temelji vodijo od statističnih podatkov do „statistike kot vede“. Pleme (rasa) pa tu ne pomeni plemena v antropološkem smislu, marveč „vitalno raso“, t. j. zmožnosti plemena. Higiena rase (evgenika) se peča posebno z nevarnostmi, ki groze temu ali onemu plemenu in raziskuje sredstva za vzdržanje in izboljšanje plemena. Zlasti Angleži, narod telesne vzgoje, so na tem polju napredovali pred kontinentalnimi narodi. Na polju biologije in higiene rase je statistika morda važnejša, nego na katerem drugem, ker so biološka načela, katera raziskujemo, statističnega značaja, in ker imamo za človeško življenje mnogo statističnih podatkov, ki nam nedostajajo glede drugih bitij, ki pa tudi ne prihajajo pri drugih bitjih v upo-štev, zaradi kulturnih predpogojev (n. p. alkoholizem, maltuzianstvo, življenje v velemestih itd.) Važna je statistika o obliudenju (spol in starost prebivalstva), o presnavljanju prebivalstva (število smrti, porodov, *) Statistik unci R a s s e n b i o-logi« einschliesslich R a s s e ne hygiene. Von l’rivutdozent Dr. Fr. Ž i ž o k. Posebni odtis iz . Statistisch-Monatshofto . strani 29 vol. 8. bolezni). Važna je uradna statistika, za nekatera vprašanja, ki jih iz vzrokov diskrecije uradi ne morejo staviti, pa tudi zasebna statistika zdravnikov itd. Biologija in higiena rase se opirata na splošno biologijo, v prvi vrsti torej na Darwinovo descendenčno teorijo: Izpremenlji-vost, dednost, prirodni in spolni izuor, (seve na današnje stanje te teorije). N. pr.: Izpremenljivost (važne razlike med individiji, kakor različno število otrok raznih žen, umrljivost v različnih življenjskih dobah, korelacija med raznimi znaki osebnosti, kakor intelektualna in fizična moč itd.); posebno bo^at statističen materijal govori o dednosti (v kratkem odstavku, ki se opira zlasti na raziskavanja Angležev, pogrešam imena Lombroso-vega!); v ostalih delih podaja avtor lepo sliko o novejših in najnovejših raziskavanjih vprašanja, je li se človeški rod izboljšuje ali slabša (alkoholizem, spolne bolezni, tuberkuloza, epidemije; zmanjšanje umrljivosti otrok, pa tudi padanje porodov itd.). Prej izrečena ugodna sodba velja tudi o tem zelo informativnem članku. Škoda, da se take kratke» koncizne in zelo poučne razprave ne pišejo vsaj sočasno tudi v slovenščini. Ne moremo se ravno pritoževati, da jih imamo v izobilju! Li ni nobene odpomoči ? V. K. Pedagogika in p3*hologija. Vzgojni smotri po potrebi časa*). Slovensko srednje šolstvo. Elsen-hansova knjiga. Kant rima dva smotra, ki obsegata vso vzgojno smotre in iz katerih so izvajajo vsi drugi: lastna popolnost in tuji blagor“. Ne samo po potrebah časa, tudi po razmerah, bi se moral gladiti naslov. Pa to je vseeno. Saj je v besedi „čas“ tudi pojem razmere in zahteve časa, kakor nam pravi zgodovina. Opustil pa sem ta natančnejši naslov, ker mi ni namen govoriti o raznih časih, njih potrebah in razmerah, kakor so zahtevale smotre pri vzgoji, ampak se mislim na kratko ozreti na današnji čas z njegovimi zahtevami in potrebami. Brez zgodovinskih reminiscenc omenim le, da je ustanovil Likurg vsled potreb svojega časa in ustroja spar-tanske države praktično vzgojo *) Predavanje pri zborovanju Smar-tno-rogaäkega nCit. društva v Šmarju. L2. svefana liJ. 3. spartansko, t. j. urejeno po vojaško, kakor ui smel zahtevati Solon drugačne kot atensko, t. j. svobodno državljansko, zato ker je bila Sparta Sparta, Atene pa Atene. Tudi Kon-futse jc vedel, zakaj je ustanovil svoj sistem nravstveno praktične vzgoje. Platon, Sokrat, Jezus so bili utopisti in še danes je utopija v nauku Tolstega, ki hodi po stopinjah Kristusovih. Utopija brez prakse vsled potreb časa, vsled razmer in njih zahtev — to je velika škoda zlasti v današnjih dneh, ki so tako egoistični in ko čutimo ta egoizem vsi na svojih ramah. Postali smo vsled potreb njegovi hlapci na škodo svoji individualnosti, na škodo socialni smeri, ki bi morala temeljiti na prvi zahtevi ljubezni in pravičnosti. Naša doba je skozinskoz socialna ter zahteva vsled celokupnosti v družbi vsakega človeka na svojem mestu, t. j. človeka, ki ima zmožnosti in moči, da služi namenom in smotrom vse družbe. Zato se mi ne zdi prav, če se vprašuje danes, ali bodi vzgoja individualna ali socialna. Rekel bi, da zahteva življenje individualno in socialno vzgojo ; ta paradokson je paradokson" življenja, je paradokson stavka „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!“ Tako mora biti, kajti izobrazba v našem stoletju bo le s tem polagoma z znanstveno izobrazbo se razvijajoča narodna vzgoja, ki ne išče zdaj svojih velikih principov več samo v veri in poznanju, marveč doumeva povzdigo individualnega duha v zavestno sam oodgovo most. To je, kar pomeni v našem stoletju vzgojitev v njegovem višjem smislu. (L. v. Stein), Še več! Ne samo individualna in socialna mora biti vzgoja vsled potrebe časa, vsled življenjskega razvoja posameznika in družbe, vsled dolžnosti in zahtev, ki jih ima proti življenju in jih stavi to nanj, tako na posameznika kakor na družbo, — biti mora vzgoja človeka hotečega, čutečega in razumnega, ki bo vedel, kaj hoče in zakaj hoče, ki živi sam po sebi in iz spoštovanja do sebe in do svojega bližnjega življenje v prid sebi in človeški družbi. Kot take hočem nekoliko osvetliti v zadnjem času splošne, potem pa še v najnovejšem času posebne smotre ; in po njih si postavimo smoter, kakor ga terja naš čas, naše razmere. Prav potrebno je, da si tudi še danes predočimo Kantovo zahtevo po „lastni popolnosti in tujem blagu“, in nič odveč, če omenimo, kaj razumeva pod prvim in pod drugim. „Pod popolnostjo razumeva prav tako izobrazbo vseh sil v telesu, v duši in v duhu, ki mora stremiti za njimi človek, da je vreden človeštva (t. j. človečan-stva), ki je v njem, kakor tudi kulturo, t. j. izobrazbo volje do pravega čednostnega mišljenja, za kar je moralna postava edini vzrok vseh zavednih dejanj. Drugi namen, tuji blagor, je treba postaviti po Kantu zato, ker naj odstranjujemo, kolikor nam dovoljuie samoobramba, od svojega bližnjika vse, kar sili k prestopku dolžnosti, torej neprijetnosti, bol, pomanjkanje, ter naj pospešujemo ravno nasprotno“. (P. Barth). Hedonizem in utilitarizem stopata v ozadje, ker sta oba preveč individualistična in premalo socialna. Celo idealni hedonizem, ki išče lastnih slasti in veselja v umetnosti, v znanosti, v dobrih delih in v izpolnjevanju prosto prevzetih dolžnosti, ne more imeti obstanka, ker se tudi to še ne približuje socialni zahtevi po demokratiziranju, niti oni po duševni plemenitosti, ter je vzrok in motiv vseh teh evdajmonističnih dejanj le lastni blagor. Tudi utilitarizem ne. Četudi je življenjsko naziranje najbolj delavnih narodov in ljudi utilitaristično, vendar je preveč egoistično, da bi moglo služiti vzgoji človeka v individualnem in socialnem oziru. Zastopnik utilitarizma John Stuart Mili sam priznava: „Ponoviti moram, da sreča, ki tvori utilitaristično merilo nravstvenega vedenja, ni lastna sreča delujočega temveč vseh soudeležencev, kar priznavajo zastopniki utilitarizma redkokedaj dovolj pravično“. Barth mu očita, da so njegove zahteve iste kot Kantove in ima prav, — saj v škodo mu ni. Tudi utilitarizem se čisti in očistil se bo v popolni egoistični altruizem — če se sme imenovati tako paradoksno — saj je utilitaristu Herbertu S p e n-cerju altruizem „vedno dolžnost“. Fr. W. Foerster hoče predvsem „Pflege der inneren Kultur“, torej etične vzgoje, ali po njegovih, lastnih besedah, vzgojiti „v človeku junaka“. Ta vzgoja pa mora biti enotna, ker „značaj je enotnost — vsaka mnogostranska izobrazba brez istočasnega zbiranja duševnih sil v enem velikem, vse pronicajočem življenjskem idealu vodi brez rešitve k neznačajnosti!“ — Dve pa sta poti, ki vodita do smotra v vzgoji etično in tehnično izobraženega človeka: pouk v čednostih, katerih najvišja je um za samoobvla-danje in delo. Foersterjeva pedagogika ima prihodnjost, ima pa že tudi sedanjost — četudi žalibog, pri nas še ne. Sorodna sta mu Amerikanca Adler in Dewey, skupnosti z njim ima Anglež Spencer. Zlasti so si sorodni v tem, da se čednost da učiti, kar je trdil že Sokrat in kar trdi tudi moderna psihologija, ki je že povečini obračunila s Schopenhauerjevim „inteligibelnim“ značajem, to se pravi: človek se dä vzgojiti z delom, poukom in navado, zlasti z navado, kar je Schopenhauer kakor znano zanikaval. Spencer, ki izhaja v svoji psihologiji z biološkega načela, je uporabil evolucijo tudi v svojem vzgojeslovju. Korak za korakom, po razmerah, stopa vzgoja, da napravi iz otroka človeka, ki obvlada samega sebe, da bo pravičen proti sebi in drugim. Zato pa je tako malo mogoč sistem vzgoje, ker je istočasno z vzgojo otroka potrebna samovzgoja. „Tedaj, ko boš vzgajal svoje otroke, boš Imel opraviti s svojo lastno višjo vzgojo. V duševnem oziru moraš gojiti k višjim, plemenitejšim namenom ono komplicirano bitje, človeško naravo! kakor je v tvojih otrokih, v tebi in v svetu, v nravstvenem oziru moraš obdržati v vedni vaji svoja višja čustva, nižja pa zatirati (Spencer). Taka mora biti priprava za vzgojo. In vzgoja? Toži, da je tudi v vzgoji kakor vsepovsod, ko se ne vpraša, kdo da smo, ampak zakaj nas imajo, ne po notranji vrednosti našega znanja, ampak vedno le po njegovem zunanjem vplivu na druge. — Vprašanje vseh vprašanj pri vzgoji mu je: „Predno se odločiš, da odkažeš leto predmetom, ki jih zahteva moda ali zanimanje, je treba, da prav skrbno prevdariš vrednost pridobitev v primeri z vrednostjo drugih pridobitev, ki bi jih dala ista leta, če bi jih porabil drugače“. — Tako govori praktični utilitarist, idealnemu moralistu pa je bistveno vprašanje „Kako živeti?“ ne le v omejeno materialnem, ampak v najširšem pomenu besede. Gurlitt trdi v svoji „Erziehungslehre“, da vzgoja ni le najpoglavitnejša naloga ža posameznika, ki ga vzgajaš, ampak za ves narod in za vse človeštvo. S c h a r r e 1 m a n n u v „Erlebte Pädagogik“ ni glavno vprašanje: Kako vzgajani v otroku harmonično vse sile, poglavitejše mu je vprašanje: Katere sile se naj predvsem razvijejo pri otroku ? — Tudi ne mara za splošno formuliranje vzgojnega smotra, češ splošno formuliranje ne koristi nikomur. Zato ne preostaja drugo, nego da si najde vsak svoj lastni vzgojni smoter in si ga sam formulira, Pravzaprav je res to edino pravilno, čeprav se zdi na prvi hip radikalno negativno; saj je vzgoja vedno odvisna od zahtev in idej družbe, odvisna celo od vsakega posameznika. Nekaj povsem drugega pa je vsebina vzgoje in kot tozadevno svojo izpoved je napisal Scharrelmann: „Vse sile v otroku so pripravne za izobrazbo; vse naj se poživijo in prisilijo, da postane vsaka zasč in v polni harmoniji z vsemi drugimi popolna s pomočjo šole življenja. Ves svet [e šola, ki hoče razviti v nas množino vse popolnosti“. (Weg zur Kraft). Vzgaja pa k svobodi... Najbolj formuliran in pa najbolj tesno zaokrožen vzgojni sistem med Nemci je danes K er sehen* Steinerjev. Kaj je Kerschensteinerju značaj vzgojenega človeka? „Pod tem razumemo ono trajno duševno stanje v katerem je določeno vsako dejanje volje enakomerno s trajno v duši postavljenimi principi ali maksimalni. Če soglašajo ti principi z nravnostnim kodeksom časa, imenujemo karakter nravnosten; če ne soglašajo, ja karakter nenravnosten ali etično indiferenten“ (v „Charakterbegriff und Charaktererziehung“). V vzgoji značaja pa priznava sam, da si ne domišljuje, da bi bilo mogoče doseči vse, ker „je mnogo lažje pisati knjige o vzgoji značaja, kot značaj gojiti, in je videti, da čim več se piše o tem knjig, tem manj ostane časa, da bi se študiral problem značaja na človeškem materijalu samem. — Tudi tega se moramo zavedati, da še dolgo ni mogoče vzgojiti vseh ljudi k zanesljivemu značaju“. — Povsod se pa lahko vpliva na smer, v kateri se naj razvija značaj, četudi nam manjka še danes za razvoj značaja kot takega predvsem pravočasnega spoznanja individualnosti v značaju. Eno le ve vzgo-jeslovje, da je vzgoja v pravi karakter najuspešnejša, če se dovoljuje gojencu že izkraja gotova prostost v njegovem delovanju, in da mora imeti individualne poteze na ti poti vzgojitelj vedno pred očmi. Da pa se napoti karakter sam na nraven smoter, sta potrebni po Kersch.-ju predvsem dve reči ) a) da se lahko uveljavi vsakemu zdravemu človeku prirojeni nagon delovanja v smeri onih nagnenj, ki vodijo lahko k nravnim nalogam, in v dejanjih sploh, dočim je treba drugim nagibom in nagonom odvzeti možnost, da se javljajo v dejanjih ; b) da je delovno polje za te nagone in nagibe, posebno za sirn-patetične nagibe, ki so gotovo v vsakem otroku, kolikor mogoče ') Charakterbegriff u. Charaktererziehung, Rtr. 123—124. raznovrstno in, kakor hitro se je razvilo življenje v predstavah, tudi kolikor mogoče prosto. Pravim, da kakor hitro se je zadosti razvilo gojenčevo življenje v predstavah. Predno pa se je to zgodilo — in to je zelo različno po gojenčevi okolici, po njegovi nadarjenosti in po načinu delovnega polja, — je sama po sebi omejena ta prostost in z njo tudi raznovrstnost. — Le toliko o njegovih zahtevah o vzgoji značaja, ker natančnejši razgovor ne spada v področje teh izvajanj, ki jim je namen govoriti o tem, kakšni so smotri vzgoje in ne, kako se ti smotri dosegajo. In zdaj o državljanski vzgoji! Popraviti mi je naprej napačno razumevanje pojma državljanska vzgoja. V „Popotniku“ (1912). či-tam sledeči stavek: „Šola vzgajaj dobre občane in državljane“.1) Meni se zdi, da se za naše razmere strelja tu preko cilja. Kerschenstei-nerju je državljanska vzgoja isto kot narodna : „Mislim vzgojo vseh za narod“, pravi sam (Grundfragen d. Sch.-Organis.) Ali se pa smemo postaviti mi Slovenci res na isto stališče „državljanske vzgoje“? V jožefinski dobi so hoteli monopolizirati ljudsko vzgojo v šoli v državljansko vzgojo, centralizirati so jo hoteli in to s pomočjo germanizacije. Za tako državljansko vzgojo se ne bomo ogrevali nikdar. „Svoj eksistenčni cilj ima... narod v svojem zdravju in svoji moči, v svoji naobrazbi in konkurenčni zmožnosti, v organiški ze-dinjenosti, izravnanosti in svobodi v notranjosti in v neodvisnosti na-pram vnanjosti“ (J. Cerny - K. Pribil: „Narodna pedagogika“’) — in to dobi lahko narod po narodni vzgoji, po vzgoji posameznika v narodno celoto/ po izobrazbi, kar ') Str 342, v članku : „Ali je egoizem vzgojni princip?“ ») Popotnik (1913, «tr. 12). vodi k dobrobitu posameznika in celokupnosti. Le krepek, izobražen narod je trdna opora državi tudi pri nas, zato pravim : Naj vzgajata Adler in Dewey Amerikanca, pustimo Kerschensteinerja Nemcu, sebi pa dajmo Slovenca — človeka! — Da je to utopija ? Potem je tudi zavest „Slovenec sem“ utopija. Toliko se mi je zdelo potrebno omeniti, da razumevano nemško navdušenost za državljansko, t. j. narodno vzgojo, ki zahteva po skupnih smotrih individualno vzgojo v skupno. In o ti govorim. Pred vsem se hoče tu ljudi, ki so vzgojeni v koristne ude narodove, v državljane, ki dajo vse svoje sile na razpolago urejeni družbi, ki zahtevajo od nje, kar vedo, da lahko zahtevajo po svojem prirodnem pravu, ljudi, ki, zdravi na duhu in telesu, vladajo sebe bodisi v republiki ali monarhiji. Posebno razvita je ta vzgoja v Združenih Državah ameriških, v Švici, v Franciji — sploh, kjer je demokratizem tako visoko, da se čuti človek človeka, prostega in neodvisnega, razun dolžnosti na-pram človeku v sebi in v svojem bližnjem. Tu je vzgoja v prvi vrsti etična, kot vzgoja volje. Barth imenuje pet čednosti, na katere se mora ozirati vzgojitelj volje, da postanejo gojencu navada : pridnost, samoob-vladanje, resničnost, pravičnost in dobrohotnost. Očrtal jih je ostro; jaz pa bi jih skrčil na eno: pravičnost proti sebi in dru-g i m, Ta mi zadostuje, ker obsega vse druge v sebi. — V Foerster-jevi etični pedagogiki je rdeča nit s a m o o b v 1 a d a n j e. Pa vendar ni to drugega, kot pravičnost proti sebi in drugim. Saj tudi stavek: „Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe 1“ ne pove drugega kot: bodi proti svojemu bližnjemu, kakor si proti samemu sebi, t. j. pravičen. In vendar je v tem stavku najvišja zahteva vse vzgoje! Za vzgojo državljana je uvedel tudi Kerschensteiner že državo-znanski pouk. Na čem temelji ta, kolika in kje je njegova koncentracija z drugim šolskim poukom, pripoveduje poročilo o „Šolstvu v Münchenu“ (Pop., 1913), zato tu o tem ne govorim. Namen mu je bil pokazati le smotre in zdi se mi, da sem pokazal tudi, da so si v enem edini vsi, pa naj hodijo za njimi svojo pot pod tem ali onim praporom: da zahteva današnji časčloveka krepkega, močnegazaradi sebe samega in zaradi družbe, v kateri živi, zaradi naroda, k kateremu pripada; da je spoznal ta čas in da uravnava po tem vse svoje vzgojne zahteve. Res je, da je „makrobiotika državljanov v narodni vzgoji“ (Kerschensteiner). Toliko glede etične vzgojne zahteve. Tehnična doba pa zahteva še tehnično vzgojo zatadi sreče in dobrobita posameznika in naroda, pa, da ne ostanemo pri golem utilitarizmu, tudi iz nravnih razlogov; največ zato se zahteva tehnika v šolo, da se uvaja v vzgojo delovni princip ročnega ob enem z duševnim delom. Tako pa postane tehnika poleg praktične vrednosti etični pripomoček v vzgoji; čas zahteva, da hodi ročno delo roko v roki z vsem poukom in navajanjem v izobraževanje duha, plemenitenje srca, v dosego smotra: vzgojuj človeka za človeka, vzbudi po njegovi lastni volji v njem njegove sile, vzgoji mu duševnost hotečo, čutečo, mislečo. Pavel Flerč. Slovensko srednje šolstvo. Razločevati moramo: 1. popolnoma slovenske srednje šole, 2. slovensko-nemške in 3. nemške F. V.: Slovensko srednje šoistvo. srednje šole, na katerih pa se poučuje obvezna slovenščina za slovenske dijake. Popolnoma slovenski sta samo dve srednji šoli: knezonadškofijska privatna gimnazija v Št. Vidu nad Ljubljano in mestni dekliški licej v Ljubljani. Oba zavoda bosta letos imela prvič zrelostne izpite. Popolnoma slovenske so do zdaj tudi vsporednice na goriški gimnaziji, ki segajo letos do tretjega razreda. Slovensko-nemške so sledeče srednje šole: prva in druga gimnazija v Ljubljani, v Kranju, Novem mestu, samostojni razredi z nemško-slovenskim učnim jezikom v Celju, vsporednice na gimnaziji v Mariboru in realka v Idriji. Gimnazije na .Kranjskem so imele lani do 4. razreda slovenski učni jezik v vseli predmetih razun nemščine, v matematiki in prirodopisu do 6., v verouku do 7. razreda. V Celju in Mariboru je bil slovenski učni jezik od 1. do 4. razreda za verouk, latinščino in matematiko. Na idrijski realki so se predavali v slovenskem jeziku predmeti: slovenščina, risanje in telovadba v vseh razredih, prirodopis do 6. razreda, verouk ih matematika do 5., francoščina, fizika in kemija do 4., geometrijsko risanje v 2. razredu. Nekateri štejejo tudi ljubljansko realko k dvojezičnim, ker se verouk vi. in 2. razredu takozvanih slovenskih oddelkov uči v slovenskem jeziku. Slovenščina kot obvezen predmet za Slovence se je učila v vseh razredih na nemških gimnazijah • v Kočevju, Celju, Mariboru, Ptuju, Beljaku, Celovcu, Št. Pavlu, Gorici in Trstu ter na realkah v Ljubljani in Gorici; na realki v Celovcu v 1. do 4., v Mariboru v 2. do 4., v Trstu v 1. do 3. razredu. Vseh slovenskih srednješolcev je bilo v šolskem letu 1911/12: 3329 na gimnazijah, od teh 56 v realno-gimnazijskih razredih, ter 783 na realkah, skupaj torej 4112 dijakov. Deklic slovenske narodnosti je bilo lani na ljubljanskem liceju 282, na gimnazijah 81, na realkah 12. Na zavodih s popolnoma slovenskim učnim jezikom je bilo 457 gimnazijcev, s slovenskim in nemškim učnim jezikom 2154 gimnazijcev in 180 realcev, na nemških zavodih s priliko za obligatno slovenščino 731 gimnazijcev in 585 realcev, na dvojezičnili zavodih brez obligatne slovenščine 68 gimnazijcev in 30 realcev obojega spola. Po deželah se razdelijo slovenski srednješolci: Na Kranjskem 1901 gimnazijec in 50 deklic, 500 realcev in 10 deklic, na Štajerskem v gimnazijah 615 dijakov in 9 deklic, v realkah 24 dijakov, na Koroškem 107 gimnazijcev in 5 realcev, na Primorskem v gimnazijah 706 dijakov in 22 deklic, v realkah 254 dijakov in 2 deklici. Na 10.000 prebivalcev pride na Kranjskem 50’ 1, na Štajerskem 15'8, na Koroškem 13*6, na Primorskem 369 srednješolcev, povprečno pri Slovencih 33 7, v celi državi pa 55. Zelo neugodno je pri nas številno razmerje med gimnazijci in realci. En realec pride še le na 4-29 slov. gimnazijcev, v celi Avstriji na 2'17, pri primorskih Italijanih pa že na 128 gimnazijcev. Zadnja leta celo pojema število slovenskih realcev ne le relativno, ampak tudi absolutno. Dasiravno imamo Slovenci razmeroma manj srednješolcev ko drugi narodi v Avstriji, vendar moramo povdarjati, da imamo gimnazijcev posebno na Kranjskem odločno preveč, ker ni mogoče, da bi dobili vsi primernega zaslužka, ako se ne obrnejo pravočasno k produktivnim poklicem: poljedelstvo, trgovina, obrt in industrija. Kdor hoče dobro naši mladini, bo njej in staršem svetoval, naj obiskujejo K. O.: Elsenliansova Knjiga. — V. K.: Jugoslovansko vprašanje itd. rajše realke, meščanske iti razne strokovne šole, kakor so obrtne, poljedelske, trgovske itd, Le kdor ima veselje in dovolj sredstev za študij, naj študira, tako da bo iz srednjih in visokih šol res prihajal cvet naroda. F. V. Nova knjiga.') Status quo v moderni psihologiji bi se dal z dvema tremi potezami označiti z navedbo imen Wundt, Ebbinghaus, K ti I p e. Ti možje so, zlasti s pomočjo eksperimentalne metode, na polju psihologičnega izsledovanja pridelali bogatih in prelepih sadov ter ob enem temu izsledovanju odprli čisto novih vidikov. Toda kdor bi hotel neposredno zajemati iz zakladnice njihovih knjig, ta ne sme biti več novinec v psihologiji. Zato pa mislim, da bo vsakdo, ki se iz praktičnih razlogov (bodisi učitelj ali zdravnik, duhovnik, sodnik...) zanima za psihologijo in ki mu je prišlo v roke Elsenhansovo delo, zelo hvaležen učenjaku, ki nam je osobito na podlagi, kakor so jo ustvarili Wundt, Ebbinghaus, Kiilpe, pred kratkim podal — sedanjemu stanju ') . Dr. Theodor E18 e n h a n s, L e h r b u o h der Psychologie. Mit 19 Abbildungen. Tübingen 191Ü, I. C. Mohr. XXIV 434 str. Cena: nevez. 15 M, vez. 17 M. • Publicistika Jugoslovanstvo, „Preporod“ in njegova ocena, pa „Slovan“. Bjelovučičeva brošura. „Vseučilišče v Trst!“ — ali ne? „Ide četa, kuda? Kamo?“ — Ne rečem, da nima jasnosti ta ali oni posameznik, ali kot Slovenci, kot celota, nimamo jasnosti niti o svojem narodnem, niti o svojem jugoslovanskem programu. Vrhu tega je pri nas vse javno življenje v bolestni dekadenci, ne še le eno vede vseskozi odgovarjajočo in ob enem č i t n o knjigo psihologije. Reči moram, da je Elsenhan-sova, v vsakem oziru orientirajoča Psihologija najboljši učbenik za vsakogar, ki ni iz’ tega ali onega razloga direktno prisiljen, vzeti v roke kak prej omenjeni „Grundriss“. Da je ta knjiga znamenit pojav in psychologies, to pač dovolj izpričuje pisateljeva izjava: „V ospredju je bila misel, vpeljati dijaka in pa lepo število tistih, ki jim je človeška duša predmet neizčrpljivega zanimanja in globokega premišljevanja, v psihologijo kot vedo, v kolikor se da vsestranski uporabiti v vsakdanjem človeškem dejanju in na vseh popriščih človeškega duševnega življenja, spričo nastajajočega duha v vzgoji in spričo dobrin, ki jih izkazuje človeška kultura v umetnosti, znanstvu, pravu, nravnosti, verstvu“. (Predgovor, str. V.) Poglavje o psihologičnih metodah, zlasti o pomenu eksperimenta v psihol. izsledovanju, je izdelano naravnost klasično. Tekst pojasnjujoče slike so pač najčed-nejše, kar sem jih videl; isto velja tudi o vnanji opremi. Zato pa bodi Elsenhansova Psihologija vsem, ki so dobre volje, kar najtopleje priporočena. Osobito učiteljske knjižnice bi naj segle po njej! K. O. in polemika. leto, ampak že celo desetletje. Še le v zadnjem času se pričenja neka miselna koncentracija, neko seskup-ljanje kulturnih delavcev, pričenja se širiti nek globlji pokret razum-Ijenja naših narodnih teženj. Pričenjamo se razgovarjati o problemih, iskati njihovo jedro, spoznavati pričenjamo samega sebe. To seve ne gre tako gladko. Največje težave so združene s praktičnim jugoslovanstvom, ki se začenja pri nas. „ ... sistematiki! Tak išče kmet vremena v pratiki“. Ker je po mojem mnenju vse jugoslovanstvo najprej problem medsebojnega zanimanja, občevanja, rabe (in pa, seve, vrhu lega praktičen narodnogospodarski in političen problem), sem z veseljem pozdravil „Preporod“, pokrajinsko glasilo jugoslovanske mladine, kakor se imenuje sam. Nekaj mi je simpatičnega na tem glasilu najmlajšega prirastka onih, ki nadaljujejo „oččtov naših imenitne dčla“. Simpatična mi je njihova ogorčenost. Tega sem pogrešal v naši javnosti. Vse tako zaspano, indolentno, indiferentno, leno. Po navadi pravimo „Bolje je, da sploh ne delaš, nego narobe“, pri sedanji zaspanosti slovenske javnosti sem pa vesel, da se sploh kedo giblje, če tudi ni vse res, kar pravi. Pa končno, — „Preporodov-ci“ pravijo: „Proč z lenobo, začnimo dejanjski izvrševati svoje Jugoslovanstvo, učimo se srbohrvaščine, pa čirilice, čitajmo srbohrvaške knjige, učimo se njihove zgodovine, zemljepisja, potujmo po jugoslovanskem svetu!“ Res, treba je popraviti toliko zamujenega ravno v poznanju političnega in gospodarskega položaja Jugoslovanov ter njihove kulture (novinarstva, zemljepisja, narodopisja, slovstva, znanosti, zgodovine itd.), da problem enotnega jugoslovanskega knjižnega jezika sploh še ni aktualen, dokler se marsikaj ne izpre-meni tu in tam. (Pa počakajmo s tem do konca „Vedine“ ankete o tem predmetu). Medsebojno učenje, spoznanje, raba, simpatija, zavest neke idealne in interesne skupnosti, revolucionarnost proti mlakuži domače indolence, neka „čvolution cre-atrice“, to je, hvala bogu, onaosvobo-jajoča beseda, katere sem dolgo čakal med našo mladino. Vse drugo jej bo dodano, tudi spoznanje, da problem jugoslovanskega edinstva ni tako enostaven, kakor se mladim navdušenim prijateljem — zdi. Le en primer, zakaj se in nie-rito s temi mladimi revolucionarji ne razumemo. Govorimo pro domo: „Preporod“ prinaša obširno, žal do polovice zaplenjeno, pa precej poprano kritiko moje brošure o jugoslovanskem vprašanju. Najprej mi zameri, da se v tem izključno politični strani vprašanja posvečenem spisu ne dotikam tudi kulturnega jugoslovanskega problema. Potem pa, da sem nedosleden in da sem napisal to brošuro zgolj s stališča avstrijske diplomacije, ne pa Jugoslovanov. To je hud očitek. Ali ste, dragi prijatelji, pomislili, predno ste ga napisali? Politični problem Jugoslovanstva je vendar, kako doseči državljansko svobodo. Neli ? Kako jo pa doseže toliko milijonov avstrijskih Jugoslovanov? Z narodno vzgojo k demokratični politiki v tej državi, ali pa z razpadom države. Zdi se mi, da je prvo prej možno, nego drugo, — vsaj kolikor more dandanes presoditi človek, ki ni prerok. Zato mora vsakdo, ki govori o političnem problemu avstrijskega Jugoslovanstva, govoriti o možnosti, kako doseči narodno avtonomijo v mejah avstrijske države zakonitim potom. (Neglede na to, da vežejo Podonavje in Balkan gospodarske in zemljepisne vezi, in da so Čehi in Slovaki takorekoč tudi Slovani. Toda tako daleč že naši prijatelji ne mislijo več). Nezakonita, četudi nam Jugoslovanom v slučaju uspeha (pa le tedaj!) koristna pot za moje raziskavanje sploh ne pride v upoštev. Razumete to? Mislim, da mi ni treba pisati več in izpostavljati „Vedo“ tisti usodi, ki je zadela 5. št. „Preporoda“. Naj se prijatelji tudi vprašajo, je li kakšna druga kakor zakonita pot osvoboje avstrijskega Jugoslovanstva sploh mogoča ? Avstrijci smo in moramo biti, četudi ni treba, da smo pretirano lojalni, kakor je to v zadnjem času postalo marsikje običaj. Mnogo se moramo še učiti pri Čehih! — Tudi marsikaj druzega je „Preporodovemu“ kritiku nerazumljivo v mojem spisu. Tako n. pr. ne razume Ratzelovega izreka, da se mora država ohranjati z onimi sredstvi, s katerimi je nastala (namreč s prirodnimi, gospodarskimi in zemljepisnimi), tudi če nekoč avstr, dinastija in kesneje diplomacija ni vedela dati svoji državi pametne, njenemu postanku res odgovarjajoče politične oblike. Narodnogospodarska teorija, da se bogastvo naroda presoja po njego- vi potrebi in sredstvih za izpolnje-nje teh potreb, mi je v tej zvezi, kakor jo čitam v kritiki, nova. Potem so pa črnci premožnejši od Slovencev, imajo sicer malo sredstev, pa dovolj, da krijejo ž njimi svoje potrebe. Logično! — Nevaren se mi pa zdi — če se razširi — nekakšen apoliticizem v smislu „action directe“: „Za narod, u protiv parlamenta“. T o bi vzbudilo odpor, če bi bilo količkaj resno. Tako daleč pa za enkrat še nismo. — V ostalem : Kdor očita „zadovoljnega Kranjca“ meni, pač ne ve, kaj govori, ali si pa spisa ni prečita! z ono vestnostjo, ki pristoji vsakemu kritiku, prvencu že celo. Ni pa še treba, da se zaradi takih nesporazumljenj razstanemo z jezo v srcu. O „Preporodu“ sem cul in čital več sodb in obsodb, ki me niso zadovoljile. Moja sodba je, da je bil „Preporod“ potreben. Želim mu le, da izvrši, kar se da praktično izvršiti, da pa nad tem delom ne pozablja slovenščine in našega narodnega programa, ki je tudi del, in za nas najvažnejši del jugoslovanskega programa. Kadar bo to spozna!, ne bo več citiral Renana (Največji možje naroda gredo zanj v smrt) ampak Havlička: Največji možje naröda žive in delajo zanj. — „Preporodu“ po osnovni misli podobno, četudi po obliki resno, kakor je pričakovati pri tako ugledni reviji, mi očita „Slovan“, da sem napisal svojo brošuro premalo s slovenskega stališča, in opozarja poleg realnih gospodarskih (ne samo trgovinskih!) in zemljepisnih temeljev tudi na čustvo (jaz bi raje videl namesto čustva zavest, razum in voljo !), kot na činjenico, s katero je treba vedno računati, če hočemo, da bo naš račun pravilen. Sam sem bil vedno tega mnenja. Ne priznavam pa, da sem ta faktor prezrl. Nasprotno, na njem temelji moja zahteva po slovenski in jugoslovanski avtonirniji: Imeti vse svoje, vse lastno, dograditi si svojo moč, da moremo izvršiti vse to, kar si želimo. Adolf Černy je v referatu o spisu v „Slovanskem Pfehledu“ to dobro povdaril. Na to miselno jedro se opirajo vsa druga izvajanja spisa o našem političnem položaju v državi, ki natn ne daje, kar je našega. Čudno : Češki refe- rent najde to jedro brez težkoč, takoj ga izlušči, — ali zato,^ ker je oddajen, ali zato, ker je Čeh? Saj so oni imeli mnogo prej svojega Havlička, nego ;ni svojega — Bleiweis a. — Zdi se mi, da se je velikega dela Slovencev, in ne samo mladine, prijela sanjavost tudi glede politične strani jugoslovanskega vprašanja. Toda za nas prihaja za enkrat v upoštev le vplivanje v onem smislu, kakor sem ga v tej brošuri in tudi že sicer večkrat povdarjal: Organizacija in koncentracija narodovih moči, — četudi ostanemo za enkrat Avstrijci. To poslednje vprašanje še dolgo ne bo aktualno, če ne pride vmes kakšen deus ex machina, zato moramo s vsem tem svojim političnim položajem računati, drugače, nego Toman et cons. 1867, pa tudi drugače, nego je bilo mogoče računati 1912 v Turčiji. Čustva torej tu sicer ne gre podcenjevati, nikakor ga pa ne smemo precenjevati: Naša moč ne leži toliko v zavesti, ker te je za narodovo življenje že sedaj dovolj, ampak v moči. Te pa še nimamo in jo bomo dosegli le, če bomo mislili in delali praktično. — V interesu vprašanja samega mi je nad vse ljubo, če se „Slovan“ res še povrne k spisu, kakor obljublja. Isto velja tudi za referat v „Dom in Svetu“. O jugoslovanskem vprašanju piše tudi brošura „Federalistična monarhija i hrvatsko i tanje“ dr. N. Z. B j e 1 o v u-iča (Dubrovnik 1913). Bjelovučič parcelira avstrijsko monarhijo, da cesarju, kar je cesarjevega in narodom, kar je njihovega, vsakdo dobi svoj kos zemlje, vse skupaj pa federalizira v podonavsko monarhijo. Brez pomislekov, brez zadreg, kakor da operira narkotizi-ranega bolnika. Da so nad nami Nemci, Ogri, armada in več drugih reči, ki se ne dajo odpraviti z ni-kako revolucijo, bodisi tako ali tako, in ki se dajo izpremeniti le s političnim delom, je treba Bjelovučiču in drugim po tolikih letih avstrijskega narodnostnega razvoja in sedaj v času notranje in zunanje krize — še posebej povedati. Jugoslovanski program treba do dobra spoznati. Imamo marsikaj, kar je v prvi vrsti važno samo za nas Slovence, kar je pa izrednega pomena za vse Jugoslovanstvo. Tako vprašanje izseljevanja, germanizacije Slovenstva na severni meji, industrijalizacije, vprašanje italijanskega in slovenskega vseučilišča v Trstu. Kaj bi ne bilo dobro, da bi „Preporod“ posvetil poleg svojih teženj po edinstvu tudi temu vprašanju kaj več pozornosti ? Ravno štajersko in kranjsko slovensko di-jaštvo se mora iz večine izpreobrniti od svojega lokalnopatriotičnega navdušenja za Ljubljano kot sedež vseučilišča. — Spoznavanje, da spada naše bodoče vseučilišče le v Trst, se polagoma širi. Žal ne tako naglo, kakor bi to bilo želeti zaradi pomena zadeve. Dvoje revijalnih glasil negativno reagira na izvajanja moje brošure „Vseučilišče v Trst!“: „Čas“ (1. VII, zv. 1.) in „Zora“ (1. XIX, zv. 3.) govorita za Ljubljano proti Trstu. „Zora“ pravi, da ima Trst narodno nevtralno lice, zato bi to utegnilo škodovati vseučilišču. Ne vem, ali more ta ugovor zadostovati. Končno je Trst nevtralen tudi za Lahe, ki vendar pravijo „Trieste o nulia !“ Oni namreč dobro vedo, kaj pomeni ital. vseučilišče za vzdr-žanje tržaškega Italijanstva, mi pa se ne zavedamo, kaj bi pomenilo slov. fakulteta v Trstu za vzdržanje in prirastek Slovenstva. Da pa bi se slov. vseučilišče v Trstu — po-italijanilo, tega pisec menda ne misli resno ? „Čas“ bi rad imel dokaz o vprašanju, je li bodi univerza tam, kjer je trgovsko središče, oziroma nasprotno, ali ni umestneje, v kulturnem središču? „Slovensko kulturno središče pa je Ljubljana in univerza, če naj bo slovenska, spada v Ljubljano“. Prvo vprašanje je zgodovinsko. Jena, Tibinga, Halle so univerze malih mest, male kulture preteklosti. O alte Burschenherrlichkeit! Berlin, Pariz, Hamburg (nova), Bologna, Rim so univerze velikih mest, (Anglija ne pride v upoštev, tam in v Ameriki imajo college, nekak „internat“, da se netočno označi ta institucija z eno besedo). Tu je treba torej le izbirati : Ali nemški zgodovinski, ali svetovni moderni tip vseučilišča. Mislim, da se najde za študij potrebni mir (!) tudi v Trstu. Dvomite? Druga pa je s trditvijo, da je Ljubljana slovensko kulturno središče. Da, bila je, toda ni več, in kolikor je, — kultura ljubljanskega mesta odgovarja njegovi socialni strukturi. Malomeščanska kultura, naslonjena na nemštvo, — t a m so doma zadovoljni Kranjci, — (ki nimajo radi Sem Benellija, pač pa Kälmanov Herbstmanöver. To le en pärenthe-sin!) — Trst pa je mesto vrvenja, tam uči živo življenje Slovenca tega, kar mu je potrebno. Ljubljana mu bo dajala dobre pra-voslovce in uradniški naraščaj do K.: Beležke. nadprodukcije, Trst bi nam dal posvežek tam, kjer ga najbolj rabimo : Nimamo organizatorjev, počasi se nam germanizira jezik, nimamo dovolj stika z ostalimi Jugoslovani, ne poznamo manjšinskega dela, ne poznamo industrije in prometa,.... skratka ne poznamo življenja in ga v ljubljanskem „kulturnem“ središču ne bomo nikdar spoznali. Pomen Trsta za gospodarsko in politično vzgojo, — zaboga, kje se pa naj vzgojujem gospodarski in politično, nego tam, kjer vidim in slišim ! Italijani bodo svojo tržaško fakulteto najbrže dobili; sedaj je bila sprejeta v proračunskem odseku. S tem še sicer ni zgrajena. Ali imajo že tudi kurze na ftevoltelli. To je nevarneje. Mi pa le silimo v Ljubljano, — težko je ljudem iztrgati iz srca stare predsodke in jih naučiti misliti za bodočnost, ne pa za preteklost. V. K. Be Ježke. ..Nuši Za pisk i“, socialna revija, postanejo s prih. številko socialistična revija. Naše razmerje k tuj starejši sobo-jevnici na slovenskem kulturnem polju ostane slej ko prej prijateljsko. Tudi v bodočo imamo marsikje skupne cilje in skupen program. — Na referat v dr. Tumovem Sj.isu o spolnem problemu se še povrnemo, ko bo spis končan. Matica Slovenska jo obhajala letos svojo petdesetletnico. Dolga doba kulturnega dela, ki se pa še mora poglobiti marsikje, — če bo dovolj delavcev. Posamezniki ne zmorejo vsega! Jubilej ni vzbudil v javnosti tisto pozornosti, katero zasluži. -— „Urednik „Svobodne Misli“ : Albin Ogris. .Te tudi urednik „Omladine“ in so-trudnik .Vede“. Tako piše „Čas“. To so pravi: Svobodomislec je, že zato apriori dol ž njim. Objektivno to ni. — Kaj dru-zega so pa Ušeničnikovi ugovori na nektera plitva in surovomaterijalistična izvajanja „S. M.“ Dokler nima svobodno mišljenje ekstenzivnejšega filozofskega, temelja, nego je splošni nivo slovenskega tudi-inteli-genta, je filozofska vorziranost in načelnost, Ušeničnikova še 'vedno simpatičnejša. Tako je bilo pri nas od Mahničevih časov sem. V .Časopisu z a zgodo vin o in narodopisje" poroča v lepem znanstvenem članku dr. Fr. Kidrič o novonaj-denem, jezikovno in zgodovinsko zanimivem sodobnem hrvatskem opisu oblege Sigeta, kar je vzbudilo pozornost tudi v hrvatskih krogih. — Koliko podobnega gradiva Se leži po raznih arhivih v bližini! V 1. zv. 19. 1. „Zore“ predlaga Jos. Puntai’ ustanovitev „Kulturne Ma- tice , katoliško-kulturne orgauizacije, „t času, ko se nasprotna inteligenca resno trudi, kako bi združila vse svoje pozitivne sile v močno inteligentno vrsto in dobila popolen vpliv na znanstvenem in splošno-kulturnein polju, zlasti na širši krog slovenskega razumništva“. In pa: „Ljubljana je miš kulturni problem !" — Včasih jo bila središče, sedaj je problem. .1 u g o s I o v a n s k o v p r a š a n jo je postalo predmet nepotrebnih sporov. Govori so o novoiliroih , govori in po tujih listih tudi pišo o njih nekoliko, hm — nehonetno. Na vprašanja „Napredne Misli * že še pride pravočasno odgovor. Vsako kritiko vanjo prod časom in prodno gospod kritik po lastnem priznanju sam ne ve, kaj naj kritizira, jo odveč. Resnica bo žo prišla na dan, samo prosimo več filozofsko potrpežljivosti. — Trditev ..N. M.”, da bi srbska jadranska luka škodovala Trstu in Avstriji, je tako temeljno napačna, da pisec tistega članka pač nima pojma o gospodarstvu. Konstati-ram, daje čudna izvajanja „N.M-. soglasno z ogorčenjem odklonila cola slovenska javnost. Stilistično nesrečno, pa stvarno dobro se udeležuje diskusijo o tem predmetu .,0 mladina“ (9, 10), češ, bodimo najproj dobri Slovonci, obenem naj pa naš novi ilirizem — uapačen izraz ! — podkrepi nas narodni čut in ga izpremepi v motyrno silo, in — delajmo z ekonomičnim di,ihom. Wes : Velik mora biti cilj, toda izvrševati ga moramo praktično m ekonomično drugi so rekli : Cilj ni nič, ppkret k njemu vse. V tej prastari formuli’ tudi leži končna rešitev vprišanja, kakor se bo še izkazalo K. Gorišku Tlakam« A. Gahrliok. Uredništvo je prejelo v zameno ali oceno sledeče publikacije (odnosu* številke revij in listov ter knjige, brošure, letopise itd.): N tie Dob», Kril. Vinohrady. Pedagogicki Rozhledy, Praha. Ce»ki mysl, „ Äprivni obzor, „ •lovansky Prehlod. „ Swiat Slomafitki, Kraköw. Srpski književni glasnik, Beograd. Letopis Matioo Srpskft, Not! sad. Savromanik. Zagreb. LijeCniäki vijosnik. , Napredak, „ Mlada Hrvatska, BeC. Hrv. Obitelj, Kijoka. Naii Zapiski, Gorica. Popotnik, Maribor. Ilovan, Ljubljana. Ljubljanski Zvon, „ Nori akordi, „ 8arniola, ^ „ M. Dom in Svet, „ Lovec, „ Praporod, „ Oester. Rundschau, „ Matica Slovenska, Ljubljana 1913. Zbornik XIV. (Ur. dr. Fr. IlešiC). Zabavna knjižnica XXIV. Knezova „ XIX. Peterlin-Petruäka, Po cesti in stepi. I* svetovne književnosti VIII. Dostojevskij-Lovstik, Zapiski iz mrtvega doma. Letopis za 1. 1Ö12. (O izgovoru itd.) Matica Dalmatinska, Zadar 1919 : Narodna pjesmarica. Slovenska Šolska Matica, Ljubljana, 19IS: Glovracki-Poljanec, Flora slovanskik dežel. Hauptmann, Didaktika. Kukovec, Domoznanstvom pouk. PedagoSki letopis. Jugoslavenska Akademija znanosti i nmjetnosti, Zagreb, 1912 : Milfetič, O rad j a za povijest književnosti hrvatske, knj. 7, ŠiSič, Monumenta. Hrv. saborski spisi I. (1526—1536). Razredi hist, filologißki i filoz. j«rf-dički, knj. 194 81. Smičiklas, Diplomatički zbornik, X. (1332 —1S42). Mažuranič, Prinosi za hrvatski pravne- povijestni rjeCnik, sv. ni. Maretič, RjeCnik hrv. ili srpskog jezika, sv, 31. „Edinost“, Trst (ponatisa): ChocholouSek, Jug. Dumas, Vitez iz rdeče hiie. A.. GabrŽCek, Gorica (ponatis „SoCe“): Gorkij, Fora a Gordjejev. Rud. Fr. Magjer, Novi zvuoi, pjesme. Osijek 1913. Današnji izdaji je priložen prospekt založbe Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani: Anton Novafan, Naia vas, 11. del. Prijazni sprejem, katerega je našel že I. del, vzbuja up, da nam nudi založba s tem delom lepo velikonočno darilo. Knjiga stane broš. 3 — K, vezana 4‘50 K in se dobi v vseh knjigarnah. I VEDA revija za znanost in kulturo. 3. letnik. I"" 4* 1 'H » i’ Dr. Karel Ozvald: Srednješolska vzgoja. a. Gabršček V Ü a»M« t o»«* «■» '• ( Dr. Karel Slanc: Ävstriiski Jugoslovani in morje. ) .n* „«r. »to ■*«a®.!»»» ® «jf»:« Vladimir Knafli?: , , - ^,»«.1 »**».. * r‘«4 * t». * *• Socializem. Oris teorije. ^ — j--- j !■% ll»l Vseučilišče v Trst! Jugoslovansko vprašanje. ....................... in, i« HI *>: *1» «» . —. . vrv u. .. ini-iim ......... »' 'I ■ "■■■ SOCSALNA MATICA GORICA : KNJIŽNA ORGANIZACIJA : izda svoje knjige tekoni poletja 1913. PriglaŠajte se naravnost ali pri poverjenikih! Iz pravil r ' „Socialni Matici' je namen, Siriti. potom znanstva med vsemi sloji nmevanje sodobnih gospodarskih, državnih in prirodoslovnih, problemov ter na ta nafcin* pospeševati občno državljansko vzgojo in izobrazbo. Svoj namen*dosega drnStvo s temi sredstvi: a) izdaja in omogoča izdajanje znanstvenih in poljudnih spisov gospodarske, socialne, državoznanstvene*. prirodoslovne in občekulturne*vsebine. b) pospešuje ožjo organizacijo vseh činiteljev, delujočih na prosvetnem polju in odgovarjajočih društvenemu namenu. IT Ali ste 2e poravnali Er naročnino ?