LJUBLJANSKI
SKOFIJSKI LIST.
St. IV
1899
x	Vsebina.	38.	Litterae Encyclicae de hominibus Sacratissimo Cordi Iesu	Xss
El	devovendis. — 39. Okroznica o posvetitvi ölovestva presvetemu Srcu Jezu-
sovemu. — 40. Encyclica über die Weihe der Menschheit au das hochheilige Herz Jesu. — 41. Shod prec. gg. dekanov. — 42. Nabiranje milih darov za pogo-relce v Gurahumori. — 43. Kolekovanje potrdil za tabularne namene glede upra-e]	viöenosti funkcijonarjev juristicnih korporacij za podpisavanje listin. — 44. Kon-
* kurzni razpis. — 45. Skofijska kronika.
38.
Litterae Encyclicae Leonis Papae XIII.
De hominibus Sacratissimo Cordi Iesu devovendis.
VENERABILIBUS FRATRIBUS PATRIARCHIS PRIMATIBUS ARCHIEPISCOPIS EPISCOPIS ALIISQUE LOCORUM ORDINÄRES PACEM ET COMMUNIONEM CUM APOSTOLICA SEDE HABENTIBUS
LEO PP. XIII.
VENERABILES FRATRES SALUTEM ET APOSTOLICAM BENEDICTIONEM.
Annum Sacrum, more institutoque maiorum in hac alma Urbe proxime celebrandum, per apostolicas Litteras, ut probe nostis, nuperrime indiximus. Hodierno autem die, in spem auspiciumque peragendae sanctius religiosissimae celebritatis, auctores suasoresque sumus praeclarae cuiusdam rei, ex qua quidem, si modo omnes ex animo, si consentientibus libentibusque voluntatibus paruerint, primum quidem nomini christiano, deinde societati hominum universae fructus insignes non sine caussa expectamus eosdemque mansuros.
Probatissimam religionis formam, quae in cultu Sacratissimi Cordis Iesu versatur, sancte tueri ac ma-iore in lumine collocare non semel conati sumus, exemplo Decessorum Nostrorum Innocentii XII, Benedicti XIII, Clementis XIII, Pii VI eodemque nomine VII ac IX: idque maxime per Decretum egimus die XXVIII Iunii mensis anno MDCCCLXXXIX datum, quo scilicet Festum eo titulo ad ritum primae classis eveximus. Nunc vero luculentior quaedam obsequii forma obversatur animo, quae scilicet bonorum omnium, quotquot Sacratissimo Cordi haberi consueverunt, velut absolutio perfectioque
sit: eamque Iesu Christo Redemptori pergratam fore con-fidimus. Quamquam haec, de qua loquimur, haud sane nunc primum mota res est. Etenim abhinc quinque ferme lustris, cum saecularia solemnia imminerent iterum in-stauranda postea quam mandatum de cultu divini Cordis propagando beata Margarita Maria de Alacoque divinitus acceperat, libelli supplices non a privatis tantummodo, sed etiam ab Episcopis ad Pium IX in id undique missi complures, ut communitatem generis humani devovere augustissimo Cordi Iesu vellet. Differri placuit rem, quo decerneretur maturius: interim devovendi sese singillatim civitatibus data facultas volentibus, praescriptaque de-votionis formula. Novis nunc accedentibus caussis, ma-turitatem venisse rei perflciendae iudicamus.
Atque amplissimum istud maximumque obsequii et pietatis testimonium omnino convenit Iesu Christo, quia ipse princeps est ac dominus summus. Videlicet Imperium eius non est tantummodo in gentes catholici nominis, aut in eos solum, qui sacro baptismate rite abluti, utique ad Ecclesiam, si spectetur ius, pertinent, quamvis vel error opinionum devios agat, vel dissensio
9
a caritate seiungat: sed complectitur etiam quotquot numerantur christianae fidei expertes, ita ut verissime in potestate Iesu Christi sit universitas gcneris humani. Nam qui Dei Patris Unigenitus est, eamdemque habet cum ipso substantiam, splendor gloriae et figura substantiae eius ’), huic omnia cum Patre communia esse necesse est, proptereaque quoque rerum omnium summum Imperium. Ob eam rem Dei Filius de se ipse apud Prophetam, Ego autem, eitatur, constitutus sum rex super Sion montem sanctum eins. — Dominus dixit ad me:'Filius meus es tu, ego hodie genui te. Postula a me, et dabo Tibigentes hereditatem tuam et possessionem tuam terminos terrae?) Quibus declarat, se potestatem a Deo accepisse cum in omnem Ecclesiam quae per Sion montem intelligitur, tum in reliquum terra-rum orbem, qua eius late termini proferuntur. Quo autem summa ista potestas fundamento nitatur, satis illa docent Filius meus es tu. Hoc enim ipso quod omnium Regis est Filius, universae potestatis est heres: ex quo illa dabo Tibi gentes hereditatem tuam. Quorum sunt ea similia, quae habet Paulus apostolus: Quem con-stituit heredem universorum?)
Illud autem considerandum maxime, quid affirma-verit de imperio suo Iesus Christus non iam per apo-stolos aut prophetas, sed suis ipse verbis. Quaerenti enim romano Praesidi: ergo rex es tu? sine ulla du-bitatone respondit: tu dicis quia rex sum ego?) Atque huius magnitudinem potestatis et infinitatem regni illa ad Apostolos apertius confirmant: Data est mihi omnis potestas in coelo et in terra?) Si Christo data potestas omnis, necessario consequitur, Imperium eius summum esse oportere, absolutum, arbitrio nullius ob-noxium, nihil ut ei sit nec par nec simile: cumque data sit in caelo et in terra, debet sibi habere caelum terrasque parentia. Re autem vera ius istud singulare sibique proprium exereuit, iussis nimirum Apostolis evulgare doctrinam suam, congregare homines in unum corpus Ecclesiae per lavacrum salutis, leges denique imponere, quas recusare sine salutis sempiternae dis-crimine nemo posset.
Neque tarnen sunt in hoc omnia. Imperat Christus non iure tantum nativo, quippe Dei Unigenitus, sed etiam quaesito. Ipse enim eripuit nos de potestate tenebrarum6), idemque dedit redemptionem semet-ipsum pro Omnibus?) Ei ergo facti sunt populus acqui-sitionis8) non solum et catholici et quotquot christianum
») Hebr. I. 3.
’) Ps. II.
*) Hebr. I, 2.
4) Joan. XVIII, 37.
°) Matt. XXVIII, 18. •) Coloss. I. 13.
') I. Tim. II, 6.
*) I. Petr. II, 9.
baptisma rite accepere, sed homines singuli et universi. Quam in rem apte Augustinus: quaeritis, inquit, quid emerit? Videte, quid dederit, et invenietis quid emerit. Sanguis Christi pretium est. Tanti quid valet ? quid, nisi totus mundus ? quid nisi omnes gentes? Pro toto dedit, quantum dedit?)
Cur autem ipsi infideles potestate dominatuque Iesu Christi teneantur, caussam sanctus Thomas rationemque, edisserendo, docet. Cum enim de iudiciali eius potestate quaesisset, num ad homines porrigatur universos, affir-massetque, iudiciaria potestas consequitur potestatem regiam, plane concludit: Christo omnia sunt subiecta quantum ad potestatem, etsi nondum sunt ei subiecta quantum ad executionem potestatis?) Quae Christi potestas et Imperium in homines exercetur per veritatem, per iustitiam, maxime per caritatem.
Verum ad istud potestatis dominationisque suae fundamentum duplex benigne ipse sinit ut accedat a nobis, si libet, devotio voluntaria. Porro Iesus Christus, Deus idem ac Redemptor, omnium est rerum cumulata perfectaque possessione locuples: nos autem adeo inopes atque egentes ut, quo eum munerari liceat, de nostro quidem suppetat nihil. Sed tarnen pro summa bonitate et caritate sua minime recusat quin sibi, quod suum est, perinde demus, addicamus, ac iuris nostri foret: nec solum non recusat, sed expetit ac rogat: Fi/i praebe cor tuum mihi. Ergo gratificari illi utique possumus voluntate atque aflectione animi. Nam ipsi devovendo nos, non modo et agnoscimus et accipimus Imperium eius aperte ac libenter: sed re ipsa testamur, si nostrum id esset quod dono damus, summa nos voluntate daturos; ac petere ab eo ut id ipsum, etsi plane suum, tarnen accipere a nobis ne gravetur. Haec vis rei est, de qua agimus, haec Nostris subiecta verbis sententia. — Quoniamque inest in Sacro Corde sym-bolum atque expressa Imago infinitae Iesu Christi cari-tatis, quae movet ipsa nos ad amandum mutuo, ideo consentaneum est dicare se Cordi eius augustissimo: quod tarnen nihil est aliud quam dedere atque obligare se Iesu Christo, quia quidquid honoris, obsequii, pie-tatis divino Cordi tribuitur, vere et proprie Christo tribuitur ipsi.
Itaque ad istiusmodi devotionem voluntate suscipien-dam excitamus cohortamurque quotquot divinissimum Cor et noscant et diligant: ac valde velimus, eodem id sin-gulos die efficere, ut tot millium idem voventium ani-morum significationes uno omnes tempore ad caeli templa pervehantur. Verum numne elabi animo patiemur innumerabiles alios, quibus christiana veritas nondum affulsit ? Atqui eius persona geritur a Nobis, qui venit salvum facere quod perierat, quique totius humani ge-neris saluti addixit sanguinem suum. Propterea eos
') Tract. 120 in Ioan.
') 3. p. q. 59, a. 4.
ipsos qui in umbra mortis sedent, quemadmodum exci-tare ad eam, quae vere vita est, assidue studemus. Christi nuntiis in omnes partes ad erudiendum dimissis, ita nunc, eorum miserati vicem, Sacratissimo Cordi Iesu commendamus maiorem in modum et, quantum in Nobis est, dedicamus. — Qua ratione haec, quam cunctis suademus, cunctis est profutura devotio. Hoc enim facto, in quibus est Iesu Christi cognitio et amor, ii facile sentient sibi fidem amoremque crescere. Qui, Christo cognito, praecepta tarnen eius legemque negli-gunt, iis fas erit e Sacro Corde flammam caritatis ar-ripere. Iis demum longe miseris, qui caeca superstitione conflictantur, caeleste auxilium uno omnes animo flagi-tabimus, ut eos Iesus Christus, sicut iam sibi habet subiectos secundum potestatem, subiiciat aliquando secundum executionem potestatis, neque solum in futuro saeculo, quando de omnibus voluntatem suam implebit, quosdam quidem salvando, quosdam puniendo ’), sed in hac etiam vita mortali, fidem sci-licet ac sanctitatem impertiendo; quibus illi virtutibus colere Deum queant, uti par est, et ad sempiternam in caelo felicitatem contendere.
Cuiusmodi dedicatio spem quoque civitatibus affert rerum meliorum, cum vincula instaurare aut firmius possit adstringere, quae res publicas natura iungunt Deo. — Novissimis hisce temporibus id maxime actum ut Ecclesiam inter ac rem civilem quasi murus intersit. In constitutione atque administratione civitatum pro nihilo habetur sacri divinique iuris auctoritas, eo pro-posito ut communis vitae consuetudinem nulla vis re-ligionis attingat. Quod huc ferme recidit, Christi fidem de medio tollere, ipsumque, si fieri posset, terris exigere Deum. Tanta insolentia elatis animis, quid mirum quod humana gens pleraque in eam inciderit rerum pertur-bationem iisque iactetur fluctibus, qui metu et periculo vacuum sinant esse neminem? Certissima incolumitatis publicae firmamenta dilabi necesse est, religione post-habita. Poenas autem Deus de perduellibus iustas me-ritasque sumpturus, tradidit eos suae ipsorum libidini, ut serviant cupiditatibus ac sese ipsi nimia libertate conficiant.
Hinc vis illa malorum quae iamdiu insident, quae-que vehementer postulant, ut unius auxilium exquiratur, cuius virtute depellantur. Quisnam autem ille sit, praeter Iesum Christum Unigenitum Dei? Neque enim aliud nomen est sub caelo datum hominibus, in quo opor-teat nos salvos fieri.1) Ad illum ergo confugiendum, qui est via, veritas et vita. Erratum est: redeundum in viam: obductae mentibus tenebrae: discutienda caligo luce veritatis: mors occupavit: apprehendenda vita. Tum denique licebit sanari tot vulnera, tum ius omne in
') 8. Thom. 1. c.
’J Act. IV, 12.
pristinae auctoritatis spem revirescet, et restituenurt ornamenta pacis, atque excident gladii fiuentque arma de manibus, cum Christi Imperium omnes accipient libentes eique parebunt, atque omnis lingua confitebitur quia Dominus Iesus Christus in gloria est Dei Patris.')
Cum Ecclesia per proxima originibus tempora caesareo iugo premeretur, conspecta sublime adolescenti imperatori crux, amplissimae victoriae, quae mox est consecuta, auspex simul atque effectrix. En alterum hodie oblatum oculis auspicatissimum, divinissimumque signum: videlicet Cor Iesu sacratissimum, superimposita cruce, splendissimo candore inter flammas elucens. In eo omnes collocandae spes: ex eo hominum petenda atque expectanda salus.
Denique, id quod praeterire silentio nolumus, illa quoque caussa, privatim quidem Nostra, sed satis iusta et gravis, ad rem suscipiendam impulit, quod bonorum omnium auctor Deus Nos haud ita pridem, periculoso depulso morbo, conservavit. Cuius tanti beneficii, auctis nunc per Nos Sacratissimo Cordi honoribus, et memo-riam publice extare volumus et gratiam.
Itaque edicimus ut diebus nono, decimo, undecimo proximi mensis Iunii, in suo cuiusque urbis atque op-pidi templo principe statae supplicationes fiant, perque singulos eos dies ad ceteras preces Litaniae Sanctissimi Cordis adiiciantur auctoritate Nostra probatae: postremo autem die formula Consecrationis recitetur: quam vobis formulam, Venerabiles Fratres, una cum his litteris mittimus.
Divinorum munerum auspicem benevolentiaeque Nostrae testem vobis et clero populoque, cui praeestis, apostolicam benedictionem peramanter in Domino im-pertimus.
Datum Romae apud Sanctum Petrum die XXV Maii, Anno MDCCCLXXXXIX, Pontificatus Nostri vicesimo secundo.
Leo PP. XIII
Ad Sacratissimum Cor Iesu
Formula Consecrationis recitanda.
Iesu dulcissime, Redemptor humani generis, respice nos ad altare tuum humillime provolutos. Tui sumus, tui esse volumus; quo autem Tibi coniuncti firmius esse possimus, en hodie Sacratissimo Cordi tuo se quisque nostrum sponte dedicat. — Te quidem multi novere numquam: Te, spretis mandatis tuis, multi re-pudiarunt. Miserere utrorumque, benignissime Iesu: atque ad sanctum Cor tuum rape universos. Rex esto, Domine, nec fidelium tantum qui nullo tempore discessere a te, sed etiam prodigorum filiorum qui Te reliquerunt: fac hos, ut domum paternam cito repetant, ne miseria ') Phil. II, ii.
9*
et fame pereant. Rex	esto eorum, quos aut opinionum	lumen	et regnum. Largire, Domine,	Ecclesiae tuae se-
error deceptos habet,	aut diseordia separatos, eosque	curam	cum incolumitate libertatem;	largire cunctis gen-
ad portum veritatis atque ad unitatem fidei revoca, ut tibus tranquillitatem ordinis: perfice, ut ab utroque brevi fiat unum ovile	et unus pastor. Rex esto denique	terrae	vertice una resonet vox: Sit	laus divino Cordi,
eorum omnium, qui	in vetere gentium superstitione	per quod nobis parta salus: ipsi	gloria et honor in
versantur, eosque e tenebris vindicare ne renuas in Dei saecula: amen.
39.
Okroznica sv. Oceta Leona XIII.
o posvetitvi öloveätva presvetemu Srcu fesusovemu.
Patrijarhom, primatom, nadskofom, skofom in drugim prelatom, ki zive v miru in edinosti
z apostolsko stolico,
Papez Leon XIII.
Castiti bratje! Pozdrav
Znano Varn je, da smo nedavno napove-dali z apostolskim pismom sveto leto, ki se bo obhajalo v nasem castitem mestu po segi in naredbi nasih prednikov. Danes pa, upajoc in zelec, da bi se ta presveta slovesnost tem pobozneje opravila, vpeljujemo in svetujemo vzviseno dejanje, od katerega pricakujemo ne brez vzroka izvrstne in sicer trajne plodove najprej za krscanstvo, potem za vso clovesko druzbo, ce se ga le vsi radi z enim srcem in duhom udelezimo.
Ze veckrat smo se potrudili, tako pre-skuseno poboznost, kakor je cescenje pre-svetega Jezusovega Srca, vestno ohraniti in osvetliti po zgledu nasih prednikov Inocen-cijaXII., BenediktaXIII., KlementaXIII.,Pija VI., Pija VII., Pija IX., in posebno smo Io storili Mi z odlokom 28. junija 1889, ko smo po-visali praznik s tem naslovom na obred prvega reda. Sedaj pa zremo v duhu se poseben nacin te poboznosti, s katerim naj bi se prav za prav spopolnilo in dovrsilo vse cescenje, ki se skazuje presvetemu Srcu Jezusovemu, in zaupamo, da bo Zvelicarju Jezusu Kristusu prav po godu.
Seveda se ta stvar, ki o njej govorimo, ni sedaj prvic sprozila. Zakaj ze pred 25.1eti, ko
in apostolski blagoslov.
se je blizala druga stoletnica, odkar je bilo Margareti Mariji Alakok velevano, da naj raz-sirja poboznost Bozjega Srca, so ne le verniki, ampak tudi skofje iz vseh krajev posiljali prosnje Piju IX., naj bi ves cloveski rod po-svetil prevzvisenemu Srcu Jezusovemu. Skle-nili smo cakati, da stvar bolj dozori, posa-meznim krajem pa zelecim posvetiti se Srcu Jezusovemu se je to dovolilo in se je za to predpisala posebna molitev. Sedaj pa so se pridruzili se novi vzroki, zato imamo ugodno priliko, da izvrsimo svoj namen.
To vsestransko cescenje in ta najvisja vdanost se popolnoma spodobi Jezusu Kristusu, saj je On nas najvisji vladar in gospod. Njegova oblast se ne razteza le na katoliske narode ali le na one, ki spadajo zaradi veljav-nega sv. krsta pravno k sv. cerkvi, ceprav so zasli zaradi zmot na kriva pota ali jih loci razkol od ljubezni, ampak obsega tudi vse tiste, ki nimajo krscanske vere. Zato je res-nicno ves cloveski rod v Kristusovi oblasti. Tisti namrec, ki je edinorojeni sin Boga Oceta, ki ima isto bitnost z njim, svetloba öasti in fiodoba njegovega bitja ‘), mora imeti vse skupno z Ocetom, torej tudi vrhovno oblast
') Hebr. 1, 3.
nad vsemi stvarmi. Zato pravi Sin Bozji sam o sebi pri preroku : fas pa sem od njega kralj postavljen ces Sion, njegovo sveto goro. Gospod mi je rekel: Moj sin si ti, danes sem te rodil. Prosi me in dal ti bom narode v deleä, in pokrajinc semlje v tvojo lastnino.x) S tem spoznava, da je prcjel od Boga vso oblast, ne le nad vesoljno cerkvijo, kar pomenja gora Sion, ampak tudi nad vsem drugim svetom, kakor dalec segajo njegove meje. Na kateri podlagi pa sloni ta najvisja oblast, ucd dovolj besede: Moj sin si ti. Prav zato namrec, ker je sin kralja vseh kraljev, je tudi dedic vesoljne oblasti; zato se glasi dalje: Dal Ti bom narode v deleä.
Podobno govori apostol Pavel: katerega je postavil deleänika vseh re£i.2)
Posebnega pomisleka vredno pa je to, kar je Jezus Kristus ne po apostolih ali prerokih, ampak sam s svojimi besedami dejal o svoji oblasti. Na vprasanje rimskega oblastnika: Tedaj si ti liralj? je odgovoril takoj: Ti praviä, da sem jas kralj3). Velikost te moci in neskoncnost njegovega kraljestva potrjujejo besede izrecene apostolom: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na semlji.4) Ce ima Kristus vso oblast, sledi nujno, da je njegovo vladarstvo najvisje, neodvisno, nobeni tuji volji podvrzeno, vladarstvo, ki mu ni nie enakega ali podobnega. Ker je dana ta oblast v nebesih in na zemlji, mu morata biti podlozna nebo in zemlja. V resnici je pa tudi izvrseval to edino njemu lastno pravico; zapovedal je svojim apostolom, naj razsirjajo njegov nauk po vsem svetu, naj zbirajo s kopeljo zveli-canja vse ljudi v eno telo — v sveto cerkev, naj dajejo zapovedi, katerih ne sme nihee pre-zirati, ce hoce biti zvelican.
Toda to se ni vse. Kristus ne vlada le s prirojeno pravico, kot edinorojeni Sin Bozji, ampak Kristus si je tudi pridobil to pravico. Otel nas je namreö oblasti teme 5) in je dal
') Ps. II.
’) Hebr. 1, 2.
’) Jan. 18, 37.
4) Mat. 28, 18.
s) Kol. 1. 13.
sam sebe resilo sa vse.1) Torej so postali njegovo pridobljeno ljudstvo2) ne le katoli-cani in vsi, ki so veljavno prejeli krscanski krst, ampak vsi ljudje in vsak posamezen clovek. Semkaj spada, kar pravi sv. Avgustin: Vprasujete, kaj je odkupil? Poglejte, kaj je dal, in nasli boste, kaj je odkupil. Kri Kristusova je plaöilo. Kaj je toliko vredno? Kaj, ako ne ves svet, ako ne vsi narodi? Za vse ljudi je torej dal, kar je dal})
Zakaj pa so tudi neverniki pod oblastjo in vlado Jezusa Kristusa, to pojasnjuje in do-kazuje sveti Tomaz. On namrec vprasuje se li Jezusova sodna oblast raztega na vse ljudi, in ko pravi: Sodna oblast izvira ix kraljeve, sklepa kar na kratko: Kristusu je vse podloäno s osirom na oblast, ceprav äe ne «s osirom na izvrSevanje oblasti.4) To oblast in vladarstvo Kristusovo nad ljudmi izvrsuje z resnico, s pravico, posebno pa z ljubeznijo.
Toda cetudi ima Kristus dvojno pravico oblasti in gospostva nad nami, vendar rad do-voljuje, da se mu se sami radovoljno izrocimo. Seveda Jezus Kristus, Bog in Zvelicar ob enem, je neskoneno bogat, in popolnoma vse je njegovo : mi pa smo tako revni in ubozni, da nimamo nie svojega, kar bi mu lahko darovali. A kernamje neskoneno dober in nas neskoneno ljubi, se ne brani, da mu damo in podarimo to, kar je njegovo, kakor da bi Kilo nase; ne samo, da se ne brani, celo zahteva in zeli: Sin, pravi, daj mi svoje sree! Mi mu torej moremo darovati, ce hocemo, svojo voljo in svoje sree. Ko se mu namrec posvetimo, ne samo radi in ocitno priznamo in sprejmemo njegovo gospostvo, ampak dejanski pricamo, da bi mu to, kar mu damo, s srenim veseljem dali tudi, ko bi bilo res nase, in prosimo ga, naj nikar ne zavraca tega, kar mu darujemo, ce je tudi ze itak njegovo. To je pomen stvari, o kateri govorimo, in to je misel nasih besed. In ker je v presvetem Srcu slika in prilika neskonene
') I. Tim. 2, 6.
’) I. Petr. 2, 9.
*) Tract. 12 de Joann.
') 3. 59. a. 4.
ljubezni Jezusa Kristusa, ki nas vzbuja k na-sprotni ljubezni, je gotovo popolnoma umestno, da se posvetimo njegovemu presvetemu Srcu. To pa ni drugega, kakor da se posvetimo in vdamo Jezusu Kristusu; zakaj vsa cast, vdanost in cescenje, katero skazujemo bozjemu Srcu, skazujemo resnicno in pravicno Kristusu sa-memu.
Zatorej pozivljemo in vzpodbujamo, da se z veseljem oklenejo te poboznosti vsi tisti, ki Bozje Srce poznajo in ljubijo, in mocno zelimo, da bi vsi to storili en in isti dan: posvetba toliko tisoc src naj hkrati prodira proti nebesom. Toda, ali naj pa znemar pustimo vse tiste nestete, katerim se ni pri-svetila luc krscanske resnice? Saj vendar za-stopamo osebo Onega, ki je prisel resit, kar je bilo izgubljenega, in ki je prelil svojo kri za zvelicanje vsega cloveskega rodü. Kakor se neprenehoma trudimo, da bi tudi tiste, ki sedd se v smrtni senci, obudili k resnicnemu zivljenju, in zato razposiljamo poslance Kri-stusove na vse strani sveta, da jih ucö, tako sedaj tudi nje, ker se nam smilijo, prav po-sebno priporocamo in posvecujemo, kolikor moremo, presv. Srcu Jezusovemu. Takisto bo posvetba, katero vsem priporocamo, vsem koristila. Tistim, ki ze imajo spoznanje in ljubezen Jezusa Kristusa, se bo vera in lju-bezen pomnozila; tisti, ki so spoznali Kristusa, pa njegove zapovedi zanemarjajo, bodo imeli priliko, da iz presvetega Srca zopet povzamejo plamene ljubezni; za tiste naposled — najbolj nesrecne —, ki jih vodi slepa nevera, prosimo vsi skupaj nebeske pomoci, da jih podvrze Jezus Kristus, ki so mu podlozni ztfo oblasti, tudi v isz'räevanju te oblasti, in sicer ne le z' prihodnjem zivljenju, ko bo izpolnil szojo z’oljo nad z>semi, nekatere osrecujoö, druge kasnujoö'), ampak ze v tem umrljivem zivljenju ; delec jim vero in svetost, da bi tako Boga prav castili in prisli k vecni sreci v nebesih.
Takaposvetba vzbuja tudi za drzave upanje boljsih dni, ker obnavlja in utrjuje vezi, ki
') Sv. Tomaz n. dr. m.
vezejo ze po naravi drzavo z Bogom. V zadnjih casih so posebno poskusali zgraditi nekak zid med cerkvijo in drzavo. V osnovi in upravi drzav se zanicuje cerkveno in Bozje pravo, in sicer z namenom, da se zabrani vsak vpliv vere na skupno clovesko zivljenje, kar je malone isto kakor iztrebiti Kristusovo vero, in Boga samega, ko bi bilo mogoce, pregnati s sveta. Ali se je cuditi, ce je velik del clo-vestva zasel pri tej drznosti v tako zmedo in razburjeno valovanje, da se ne cuti nihce vec varnega? Ce se zanemarja vera, se nujno raz-sujejo najvarnejse podlage javne srece. Da pa Bog kaznuje nezveste, jih prepusca po pravici njih pozeljivosti, da se vdajajo strastem, in se sami koncujejo v razbrzdani svobodi.
Odtod toliko zla, ki nam preti, in ki mocno terja, da iscemo pomoci tistega, s katerega mocjo se lahko odzene. Kdo pa je ta? Le Jezus Kristus, edinorojeni Sin Bozji! Zakaj nobeno drugo ime ni dano ljudem, z) katerem bi mogli szielicani biti.1) K njemu se moramo zatekati, ki je pot, resnica in zivljenje. Kdor je zasel, naj se vrne na pravo pot; ce so du-hovi otemneli, naj prepodi temo luc resnice; ce je zavladala smrt, oprimimo se zopet ziv-ljenja. Potem sele se bodo mogle zaceliti mnogotere rane, potem sele bo upala zadobiti vsaka pravica prejsnjo moc, dobrote mirü se bodo vrnile, meci odpadli, orozje se bo izvilo iz rok, ce vsi radostno priznajo Kristusovo vlado in se ji pokorä; ce bo spriceval vsak jezik, da je Gospod fesus Kristus v Öasti Boga Oceta.2)
Ko je cerkev v prvih casih zdihovala pod jarmom cesarjev, se je prikazal mladostnemu cesarju kriz v visavi kot znamenje in mocno jamstvo skorajsnje velike zmage. Danes se prikazuje nasim ocem drugo sreco oznanju-joce bozje znamenje: presveto Jezusovo Srce, nad njim kriz, blestece med plameni v naj-svetlejsem zaru. To znamenje bodi vse nase upanje, od njega prosimo in pricakujmo re-senja.
') Ap. dej. 4, 12.
’) Phil. 2, 11.
Naposled nocemo zamolcati, da smo imeli se drug sicer zaseben, vendar dovolj pravicen in imeniten vzrok za Io naredbo, tega namrec, da nas je Bog, pocetnik vsega dobrega, ne-davno otel iz nevarne bolezni. Zato naj bo cescenje Jezusovega Srca, katero s tem name-ravamo povisati, javen spomin in zahvala za to veliko dobroto.
Zatorej zaukazujemo, da naj se 9., 10. in 11. prihodnjega meseca junija obhajajo v glavni cerkvi vsakega mesta ali kraja posebne po-boznosti in vsak dan pristavijo k drugim mo-litvam tudi od Nas potrjene litanije presvetega Srca, zadnji dan pa posvetilna molitev, ki jo Vam, castiti bratje, hkrati s to okroznico po-siljamo. V znamenje bozje milosti in v zna-menje nase naklonjenosti podelimo Vam in Vasim duhovnikom in vcrnikom, katere vla-date, najprisrcneje v Gospodu apostolski bla-goslov.
Dano v Rimu pri sv. Petra 25. maja 1899, v 22. letu nasega papezevanja.
Papez Leon XIII.
Posvetitev presvetemu Srcu Jezusovemu.
(Ta molitev se moli, kadar se vemiki posveöujejo presvetemu Srcu Jezusovemu.)
Presladki Jezus, Zvelicar cloveskega rodü, poglej nas ponizno klecece pred Tvojim altar-jem. Tvoji smo, tvoji hocemo biti; da bi pa bili se ozje sklenjeni s teboj, zato se danes vsak izmed nas radovoljno posveti Tvojemu Srcu. — Tebe mnogi niso nikdar poznali. Tebe so mnogi zavrgli, ne menec sezaTvoje zapovedi. Usmili se ubogih, usmiljeni Jezus, in potegni k Svojemu svetemu Srcu vse. Kralj bodi, Gospod, ne samo vernikov, ki niso nikdar odpadli od Tebe, ampak tudi izgub-ljenih sinov, ki so Te zapustili; stori, da se ze skorej vrnejo v ocetovo biso, da ne po-ginejo od ubostva in gladü. Bodi kralj tistih, ki jih slepi zmota ali loci nesloga; privabi jih v zavetje resnice in k edinstvu vere, da bo kmalu en hiev in en pastir. Bodi nazadnje Kralj vseh tistih, ki ziv6 se v starem pagan-stvu in otmi jih iz teme v bozjo svetlobo in kraljestvo. Daj, Gospod, svoji cerkvi varno in zanesljivo svobodo; daj vsem narodom mirno zivljenje; daj, da seglasi od kraja do kraja zemlje en glas: Bodi hvala bozjemu Srcu, ki nas je resilo; njemu cast in slava vekomaj. Amen.
40.
Gncycttca Sr. Fettigkeit Leo xra.,
über die Weihe der Menschheit an das hochheilige Herz Jesu.
An die Patriarchen, Primaten, Erzbischöfe, Bischöfe und anderen Ordinarien, die in Frieden und
Gemeinschaft mit dem apostolischen Stuhle steheu.
Papst Leo XIII.
Ehrwürdige Brüder! Gruß und apostolischen Segen.
Wir haben, wie Euch wohlbekannt ist, jüngsthin nnng und Voraussicht, diese hochheilige Feier desto das heilige Jahr, welches der Sitte und Einrichtung	andachtsvoller zu begehen,	veranlassen und bestimmen
der Vorfahren gemäß in dieser hehren Stadt dem-	wir eine Handlung von	erhabenem Charakter, von
nächst gefeiert werden wird, mittelst apostolischen	welcher Wir, wofern nur	alle von Herzen einmüthig
Schreibens angekündigt; Heute aber, voll der Hoff-	und willig Folge leisten,	nicht ohne Grund ansge-
zeichnete, und zwar dauernde Früchte zunächst für die Christenheit, sodann für die gesammte menschliche Gesellschaft erwarten.
Schon mehr als einmal waren Wir bemüht, die so erprobte Form der Gottesverehrung, die in dem Cultus des hochheiligen Herzens Jesn besteht, gewissenhaft anfrechtznhalten und immer mehr ins Licht zu setzen nach dem Beispiele Unserer Vorgänger Jnnocenz XII., Benedict XIII., Clemens XIII., Pius VI., Pius VII., Pius IX., uud namentlich thateu Wir dies durch das Decret vom 28. Juni 1889, mittelst dessen Wir das unter diesem Titel gefeierte Fest auf den Ritus der ersten Classe erhoben haben. Nun aber schwebt Uns eine noch mehr in die Augen fallende Form der Huldigung vor, die gleichsam die Vollendung und vollkommene Ausgestaltung aller Ehrenbezengnngen sein soll, welche man dem hochheiligen Herzen zu erweise» pflegt, uud Wir hegen das Vertrauet!, dass dieselbe dem Erlöser Jesus Christus sehr genehm sein werde. Das, wovon Wir sprechen, wird allerdings jetzt nicht zum ersteumale angeregt. Denn schon vor fast 25 Jahren, als die zweite Säenlarfeier bevorstand des göttlichen Auftrages au die selige Margaretha Maria vou Alacoque, die Verehrung des göttlichen Herzens zu verbreiten, wurden nicht nur vou Privaten, sondern auch vou Bischöfen aus allen Gegenden Bittschriften an Pius IX. gerichtet, er möchte die Gesammtheit des menschlichen Geschlechtes dem hocherhabenen Herzen Jesu weihen. Es wurde beschlossen, die Sache zu verschieben, um sie zu größerer Reise gelangen zu lassen; einzelnen Gemeinschaften, welche dies wollten, wurde die Erlaubnis, sich zu weihen, inzwischen ertheilt und eine Weiheformel vorgeschrieben. Nachdem neue Gründe hinzngekommen, erachten Wir, es sei die Zeit da, die Sache zu vollziehe».
Uud dieser umfassendste und höchste Erweis von Hnldignng und Ergebung gebührt Jesus Christus durchaus, weil er der oberste Herrscher uud Herr ist. Seine Herrschaft erstreckt sich nämlich nicht nur auf die katholischen Völker oder mir auf jene, die infolge des giftigen Empfanges der heiligen Taufe von rechtswcgeit zur Kirche gehören, wenngleich Jrrthümer sie auf Abwege gebracht oder Spaltung sie von der Liebe scheidet, sondern sie umfasst auch Alle, die des christlichen Glanbens entbehren, so dass mit voller
Wahrheit die Gesammtheit des Menschengeschlechtes in der Gewalt Jesn Christi ist. Denn Derjenige, welcher der Eingeborene des Vaters ist, und dieselbe Wesenheit mit ihm hat, „der Abglanz seiner Herrlichkeit nttd das Ebenbild seines Wesens ist"1) muss Alles mit dem Vater gemeinsam haben, demnach auch die Herrschaft über alle Dinge. Darum, spricht der Sohn Gottes selbst von sich beim Propheten: „Ich aber bin gesetzt zum Könige über Siou, seinen heiligen Berg. Der Herr sprach zu mir: Mein Sohn bist Dn, heute habe ich Dich gezeugt. Verlange von mir und ich will Dir die Völker zu Deinem Erbtheil geben und die Grenzen der Erde als Deinen Besitz."^) Hiemit erklärt er, von Gott Gewalt empfangen zu haben sowohl über die ganze Kirche, die unter dem Berge Sion zu verstehen ist, wie über den übrigen Erdkreis, soweit dessen Grenzen reichen. Auf welcher Grundlage aber diese höchste Gewalt beruht, lehren zur Genüge die Worte: „Mein Sohn bist Du." Denn eben dadurch, dass er des Königs Sohn ist, ist er der Erbe der gesäumten Gewalt; bar tun heißt es: „Ich will dir geben die Völker zu Deinem Erbtheile." Aehnlich sagt der Apostel Paulus: „Welchen er zum Erben über Alles gesetzt."
Am meisten aber kommt itt Betracht, was Jesus Christus über seine Herrschaft nicht durch die Apostel ober Propheten, sondern mit eigenen Worten gesagt hat. Aus bie Frage bes römischen Laubpflegers: „Also bist Du ein König?" antwortete er ohne Zögern: „Du sagst es, ich bin ein König".3) Uttb bie Größe bieser Macht nnb bie Unenblichkeit seines Reiches bestätigen bie Worte zu bett Aposteln: „Mir ist alle Gewalt gegeben im Himmel nnb auf Erben." 4) Wenn Christus alle Gewalt gegeben ist, so folgt mit Nothwenbigkeit, bass seine Herrschaft bie höchste, eine absolute, keinem fremben Willen untergebene ist, so bass es nichts ihr Gleiches ober Aehnliches gibt; uttb ba biese Herrschaft int Himmel uttb auf Erben gegeben ist, so müssen Himmel uttb Erbe ihm unter-thcitt sein. Er hat aber in ber That bieses ihm einzig eigentümliche Recht ansgeübt, ittbem er seinen Aposteln befahl, feine Lehre zn verbreiten, bie
') Hebr. 1, 3.
') Ps. 2.
') Joh. 18, 37.
4) Matth, 28. 18.
Menschen durch das Bad des Heiles zu dem einen Leibe der Kirche zu versammeln, endlich Gesetze zu geben, die Niemand ohne Gefährdung des ewigen Heiles ablehnen darf.
Doch das ist nicht Alles. Christus herrscht nicht nur vermöge angeborenen Rechtes, als eingeborener Sohn Gottes, sondern auch uach erworbenem Rechte. Demi er hat uns „der Gewalt der Finsternis"') entrissen und „hat sich selbst als Lösegeld für Alle dahingegeben"?) Es sind also sein „erworbenes Volk"3) geworden nicht allein die Katholiken und Alle, welche die christliche Taufe giltig empfangen, sondern alle Menschen und jeder einzelne Mensch. Hieher passt, >vas Augustinus sagt: „Ihr fraget, was er erkauft habe? Sehet, was er hingegeben, und ihr werdet finden, was er erkauft. Das Blut Christi ist der Kaufpreis. Wie viel ist er werth? Wie viel, wenn nicht die ganze Welt, wenn nicht alle Völker? Für das Ganze hat er das Ganze gegeben.."^
Warum aber selbst die Ungläubigen unter der Gewalt und Herrschaft Jesu Christi stehen, dafür entwickelt der heilige Thomas Grund und Ursache. Nachdem er nämlich bezüglich dessen richterlicher Gewalt gefragt, ob sie sich ans alle Menschen erstrecke und den Satz allsgestellt: „Die richterliche Gewalt solgt aus der königlichen", zieht er ohneweiters den Schluss: „Christo ist Alles unterworfen in Bezug anf die Gewalt, wenn es auch noch nicht in Bezug auf die Ausübung der Gewalt nnterworfen ist."5) Diese Gewalt und Herrschaft Christi über die Men-schen wird ausgeübt durch die Wahrheit, durch die Gerechtigkeit, vorzugsweise aber durch die Liebe.
Er selbst aber gestattet, dass sich diesem doppelten Fundamente seiner Gewalt und Herrschaft unserseits die freiwillige Hingabe beigeselle. Nun aber ist Jesus Christus, der Gott und Erlöser in einer Persou ist, durch deu vollkommenen Gesammt-besitz aller Dinge überreich; wir hingegen sind so arm niid dürftig, dass uns Nichts zngebote steht, womit wir ihn beschenken könnten. Und dennoch lehnt er vermöge seiner höchsten Güte und Liebe es nicht ab, dass wir ihm Dasjenige, was sein ist, so geben
') Col. 1. 13.
2) 1. Tim. 2, 6.
') 1. Petr. 2, 9.
*) Tractat 120 über Joh.
°) 3. 59. a. 4.
und widmen, als ob es unser Eigenthum wäre; ja nicht nur lehnt er es nicht ab, sondern er verlangt darnach: „Mein Sohn, schenke mir dein Herz." Wir können ihn also allerdings beschenken mit unserem Willen und unserer Zmieigniig, Denn indem wir uns ihm weihen, erkennen wir nicht nur und nehmen gerne und offenkundig seine Herrschaft an, sondern bezeugen auch durch die That, dass wenn, was wir schenken, unser Eigeuthum wäre, wir es mit größter Bereitwilligkeit geben würden, und dass wir ihn bitten, er möge, obwohl es ohnehin sein vollständiges Eigenthnm, nicht verschmähen, es von uns anzunehmen. Das ist die Bedeutung der Sache, von der Wir sprechen, das ist der Unseren Worten innewohueude Sinn. Und weil im heiligsten Herzen das Sinn- und Ebenbild der unendlichen Liebe Jesn Christi enthalten ist, die uns zur Gegenliebe bewegt, so ist es ganz angemessen, sich seinem Herzen zu weihen; es heißt dies aber nichts Anderes, als sich Jesus Christus weihen und hingeben; denn was immer au Ehre, Huldigung und Andacht dem göttlichen Herzen erwiesen wird, wird wahrhaft und eigentlich Christo selbst erwiesen.
Sv fordern Wir denn auf und ermuntern zur freiwilligen Uebernahme dieser Andachtsübung alle Jene, die das göttliche Herz kennen uud lieben, und wünschen sehr, dass dies au einem und demselben Tage geschehe, damit die Weihe-Erklärungen so vieler Tausende von Seelen gleichzeitig zum Himmelsgewölbe dringen möge. Sollen Wir etwa all die Unzähligen leer ansgehen lassen, denen das Licht der christlichen Wahrheit noch nicht aiifgegangeit ? Wir vertreten doch die Person Desjenigen, der da gekommen, zn retten, was verloren war, und der sein Blut für das Heil des ganzen Menschengeschlechtes hingegeben. Wie Wir darum Diejenigen, die im Schatten des Todes sitzen, unablässig Uns bestreben, durch Absenduug von Boten Christi nach allen Ländern zum wahren Leben zn erwecken, so empfehlen Wir sie jetzt mitleidsvoll in besonderer Weise und weihen sie, soviel an Uns ist, dem hochheiligen Herzen Jesu. Anf diese Weise wird diese Weihe, die Wir Allen anrathen, Allen zum Nutzen gereichen. Diejenigen, welche die Erkenntnis und Liebe Jesu Christi bereits besitzen, werden ein Wachsthum von Glauben und Liebe fühlen: Diejenigen, welche Christus keimen
10
gelernt, seine Gebote aber vernachlässigen, werden Gelegenheit haben, die Flammen der Liebe ans dem heiligsten Herzen wieder zu entnehmen; für Jene endlich — weitaus die Unglücklichsten — die von blindem Aberglauben beherrscht sind, wollen Wir Alle zusammen die himmlische Hilfe erflehen, auf dass Jesns Christus, wie sie ihm schon nnterthau sind „der Gewalt nach", sie mich sich unterwerfen „der Ausübung der Gewalt nach", nnd zwar nicht mir „im künftigen Leben, wann er au Allen seinen Willen erfüllen wird, die Einen seligmachend, die Anderen strafend"'), sondern mich schon in diesem sterblichen Leben, indem er ihnen Glauben und Heiligung verleiht, damit sie durch sie, durch diese Tugenden Gott gebührend verehren und zur ewigeu Seligkeit im Himmel gelangen können.
Eine solche Weihe erweckt auch die Hoffnung ans eine bessere Lage der Staaten, da sie die Bande wiederherzustellen oder zu festigen vermag, welche das Staatswesen von Natur aus mit Gott verbindet. In diesen letzten Zeiten hat man es vorzugsweise darauf angelegt, zwischen der Kirche und dem Staate eine Art Maner aufzurichten. In der Einrichtung und Verwaltung der Staaten wird die Autorität des kirchliche» und göttlichen Rechtes für nichts gehalten, in der Absicht, von dem menschlichen Zusammenleben jeden Einfluß der Religion fernzuhalten, was darauf hiuausläuft, deu Glauben Christi zu vernichte» und Gott selbst, weuu es möglich wäre, von der Erde zu verbauneu. Was Wunder, wenn bei solchem Frevel-mnthe ein großer Theil der Menschheit iu solche Wirrnisse und iii solches Wankeu geratheu, dass Niemand mehr sich sicher nnd außer Gefahr fühlt? Wird die Religion hintangesetzt, so stürzen noth-wendigerweise die sichersten Grundlagen der öffentlichen Wohlfahrt. Gott aber, um über die Treubrüchigen gerechte Strafe zu verhängen, überlässt sie ihrer Begierlichkeit, damit sie ihren Leidenschaften fröhnen und au ihrem Heber maß von Freiheit selber zugrunde gehen.
Daher jene Masse von liebeln, die uns längst bedrängen und dringend fordern, dass die Hilfe des Einen gesucht werde, durch dessen Macht sie können gebannt werden. Wer ist aber dieser, wenn nicht Jesns Christus, der eingeborene Sohn Gottes?
„Denn es ist kein anderer Name unter dem Himmel den Menschen gegeben, in dem sie selig werden können." l) Zu ihm also müssen Wir unsere Zuflucht nehmen, denn das ist „der Weg, die Wahrheit und das Leben". Man ist in die Irre gegangen: so muss matt auf dem rechten Wege znrückkehren; die Geister sind umuachtet: die Fittsterttiss ist vom Lichte der Wahrheit zn verdrängen: der Tod hat seine Herrschaft angetreten: so muss man das Leben wieder ergreifen. Daun erst werden die vielen Wnnden geheilt werden können, dann wird jegliches Recht die Hoffnung auf Anerkennung wieder bekommen, die Güter des Friedens werden wiederkehreu uud die Schwerter deu Häudeu entsinken, wenn alle Christi Herrschaft attitehtnen und ihr willig gehorchen, uud bekennen wird „jegliche Zunge, dass der Herr Jesus Christus in der Herrlichkeit Gottes des Vaters ist?)
Als die Kirche in den ihrem Ursprünge nahen Zeiten unter dem Joche der Cäsaren schmachtete, erschien einem jugendlichen Kaiser ein Kreuz iu der Höhe als Vorzeichen und Bewirker des alsbald erfolgenden Sieges. Heute bietet sich unseren Augen ein anderes glückverheißendes göttliches Zeichen: nämlich das hochheilige Herz Jesu, vom Kreuze überragt, zwischen Flammen in hellstem Glanze strahlend. Auf dieses sind alle Hoffnungen zu setzen, von ihm ist der Menschen Heil zu erbitten und zu erwarten.
Schließlich wollen wir nicht verschweigen, dass Uns noch ein anderer, zwar privater, aber hinlänglich gerechter und wichtiger Grund zu dieser Veranstaltung bewogen hat, dass Uns nämlich Gott, der Urheber alles Guten, vor nicht langer Zeit von gefährlicher Kraithcit hat genesen lassen. Wir wollen, dass die Erhöhung der Verehrung des hochheiligen Herzens durch Uns eilte öffentliche Erinnerung und Daitkes-erweisung für diese so große Wohlthat sei.
So ordnen Wir beim an, dass am 9., 10. und 11. Tage des kommenden Monates Juni in der Hauptkirche jeder Stadt und jedes Fleckens bestimmte Andachten abgehalten und an beit einzelnen Tagen zu den übrigen Gebeten, die vermöge Unserer Autorität approbierte Litanei vom heiligsten Herzen hinzu-gefügt, am letzen Tage aber die Weiheformel gesprochen werde, welche Wir Euch, ehm. Brüder, zugleich mit diesem Schreiben senden.
') Hl. Thomas n. a. O.
') Apostelg. 4, 12. ') Phil. 2, 11.
Als Vorzeichen der göttlichen Gaben und Zeichen Unseres Wohlwollens ertheilen Wir Euch und dem Clerus und Volke, dem Ihr vorsteht, liebevollst im Herrn den apostolischen Segen.
Gegeben zu Rom bei St. Peter am 25. Mai 18W, im 22. Jahre Unseres Pontificats.
Uapst Leo XIII.
Weiheformel.
(Vom hl. Vater für die Wcltweihe verfasst)
O süßester Jesu, Erlöser des Menschengeschlechtes, schaue auf uns, die wir uns demüthig vor Deinem Altäre niedergeworfen haben! Dein sind wir und Dein »vollen wir sein. Damit wir aber fester mit Dir verbunden sein können, siehe! so weiht sich heute jeder von uns aus freien Stücken Deinem heiligsten Herzen. — Viele haben Dich niemals erkannt; viele haben Deine Gebote verachtet und Dich verschmäht. Erbarme Dich, gütigster Jesus, der einen und der
ändern, und ziehe alle an Dein heiliges Herz! Sei Du, o Herr, der König nicht nur der Gläubigen, die zu keiner Zeit von Dir gewichen sind, sondern auch der verlornen Söhne, die Dich verlassen haben! Mache, dass diese bald ins Vaterhaus zurückkehren, damit sie nicht vor Elend und Hunger zugrunde gehen. Sei Du der König derjenigen, welche falsche Meinungen bethören oder Zwietracht trennt, und rufe sie zum Hafen der Wahrheit und zur Einheit des Glaubens zurück, dass bald ein Schafstall und ein Hirt werde! Sei Du endlich der König derjenigen, die im alten Unglauben des Heidenthums sich befinden, und weigere Dich nicht, sie aus der Finsternis zu befreien und zu Gottes Licht und Reich zu führen!
Gib, o Herr, Deiner Kirche Wohlergehen und sichere Freiheit; gib allen Völkern Ruhe und Ordnung ; bewirke, dass von einem Ende der Erde zum ändern der eine Ruf erschalle: Lob sei dem göttlichen Herzen, durch das uns Heil geworben: Ruhm und Ehre sei ihm in Ewigkeit! Amen.
41.
Shod prec. gg. dekanov v Ljubljani dne 11. aprila 1899.
Prec. gg. dekani se se odzvali mojemu pozivu in prihiteli v Ljubljano, da se posvetujemo o vaznih za-devah nase skofije. Tocke posvetovanju sem naznanil v skofijskem listu br. II., 1899, str. 41. Da bodo posve-tovanja bolj tehtna in vspesna, naprosil sem nekatere gospode kanonike, da bi na shodu vsak o svoji tocki porocali, ostale tocke sem pa hotel jaz sam razjasniti.
Zelec, da bi se o posvetovanju vsi velec. gg. du-hovni dobro poducili, sem sklenil, naj Skofijski list prinese dotieni zapisnik, kateremu hocem dodati sklepe, veljavne za naso skofijo.
A.
Zapisnik
sesiaVljen dne 11. aprila 1899 na shodu cö. gg. dekanov
y skofijski palaci v Ljubljani.
P r e d m e t
posvetovanju je vspored, objavljen v Skofijskem listu, st. II., 1. 1899., str. 41.
Navzoci:
Celsissimus.
Generalni vikarij J. Flis, kot porocevavec;
Kanonik A. Zamejic, kot porocevavec;
„ J. SuSnik, kot porocevavec in zastopnik Ijub-fjanske dekanije.
„ A. Kalan, kot porocevavec.
Zastopnik i posameznih dekanij in sicer: za cirknisko dekanijo: dekan Fr. Kunstelj;
kocevsko	„	zupnik	Gothard Rott, mesto
obolelega dekana J. Kreseta; idrijsko	„	dekan	Mih. Arko ;
kamnissko	„	castni	kanonik J. Oblak;
leskovsko	„	dekan	A. Fettich-Frankheim;
litijsko	„	„	Ivan Lavrentii,
losko	„	„	Fr an Kummer;
moraväko	„	„	Tom. Kajdis;
novomeäko	„	prost	dr. Seb. Elbert;
postojinsko	„	dekan	Fr. Gornik;
radoljisko	„	„	J. Novak;
ribnisko	„	„	Fr. Dolinar;
semiäko	„	„	Anton AleS ;
10*
za smarijsko dekanijo zupnik Fr. Maresic, mesto bol-
nega dekana And. Drobnica; „	trebanjsko	„	dekan	y. Nagode;
„	trnovsko	„	„	J. Vesel;
„	vipavsko	„	„	Mat. Erjavec;
„	vrhnisko	„	„	Lovro Gantar;
„ zuzembersko „ castni kanonik Mih. Tavcar.
Celsissimus pricne sejo tocno ob '/„ 10. dopoludne z molitvijo „Veni sancte Spiritus“. Iskreno se zahvaljuje zborovavcem za udelezbo. Med drugim povdarja, da je takoj,’ ko je prisel v skofijo, sklenil delovati z vza-jemno mocjo, s svojimi, mu od Boga odlocenimi sve-tovavci. To pa so: kapitel in dekani. Zato je uvedel redne tedenske seje konzistorija, zato je tudi na danasnji dan povabil gg. dekane na posvöt. Desno oko so skofu.
V	njihovi sredi hoce danes sam zajeti novcga poguma za svoja podjetja, razodeti jim hoce svoje namere in je tako navdusiti za skupno delo.
„Danes praznujemo spomin papeza Leona I. Veli-kega. Koliko je deloval ta veliki moz ! Velik je kot bogoslovee in homilet — multi laudabunt eius sapien-tiam — a velik tudi kot dobrotnik in zascitnik rim-skemu narodu v casnih razmerah. Spominjam le na Atilo in Vandale. Leon Veliki nam bodi tudi danes zascitnik. V njegovem duhu smo se zbrali. Ohranimo v narodu cisto, versko zivljenje, a ozrimo se tudi na casno njegovo stran. To so nasi nameni.
Prepricani bodimo, da bo Bog z nami. „Ubi duo vel tres congregati sunt in nomine meo — ego sum.“ Z opomnjo, da je znacaj shodu diskreten in da se bo zapisnik shoda, oziroma odobreni in sprejeti predlogi svojecasno objavili v „Skofijskem listu“, sklene Celsissimus uvodni govor.
Siede porocila.
I.
O tocki 5.: „odanasnjem druzabnem gibanju v n a § i skofiji, posebno o po-mockih, kako vse stanove obvarovati da se ne zvodijo s tal kräcanske vere“, poroca kanonik Andrej Kalan.
Glavne misli porocila so bile:
Nova doba v zgodovini ima tri temeljne znake, revolucijo na verskem, revolucijo na politiskem in revo-lucijo na gospodarskem polju. To zlo, ki je prav za prav emancipacija cloveka od Boga, se kaze v libera-lizmu. Po njem je cloveska druzba odtrgana od Boga, razdrobljena in anatomizirana in namesto kraljestva bozjega se je uvedlo kraljestvo samopasnosti, egoizma. Zalostne so posledice. Povsod je razdejano politisko in javno zivljenje, ostrupljena vera, pokvarjeno je slovstvo in uniceno gospodarsko zivljenje. Beda zatiranih stanov je klicala po mascevanju in zato se ni cuditi, da je tudi sveti oce povzdignil svoj glas 15. maja 1891 v vele-
pomenljivi olcroznici „rerum novarum“. V njej ozna-cuje status quaestionis tako - le: „Utcumque sit, plane videmus, quod consentiunt universi infimae sortis ho-minibus celeriter esse atque opportune consulendum, cum pars maxima in misera calamitosaque fortuna in-digne versentur. Nam veteribus artificum collegiis su-periore saeculo deletis, nulloque in eorum locum suf-fecto praesidio, cum ipsa instituta legesque publicae avitam religionem exuissent, sensim factum est, ut opi-fices inhumanitati dominorum effrenataeque competi-torum cupiditati solitarios atque indefensos tempus tra-diderit. — Malum auxit usura vorax, quae non semel ecclesiae iudicio damnata, tarnen ab hominibus avidis et quaestuosis per aliam speciem exercetur eadem; huc accedunt et conductio operum et rerum omnium com-mercia fere in paucorum redacta potestatem, ita ut opulenti ac perdivites pauci prope servile iugum infi-nitae proletariorum multitudini imposuerint.“
Take so javne razmere. Srednjeveska stanovska organizacija je razklana in na njeno mesto se ni po-stavilo nie novega. Kapitalizem in oderustvo pritiska mnozice proletarcev.
To velja tudi za nas. Iste bolezni imamo in novo-dobni casovni tok je naäel pot tudi prek nasih mej. Tudi pri nas se je nekako osredotocil kapital. Posa-mezni delavski stanovi peäajo, pred vsem kmetiski stan. A zacel se je tudi pri nas odpor. Novo zivljenje je vzklilo in z njim novi boji. Se par let in ta proces bo koncan tudi pri nas, oni proces, po katerem so samo na Juznem Tirolskem ustanovili nad tristo gospodarskih in konsumnih drustev, podobno tudi na Nizjeavstrijskem.
A postopati je treba modro in previdno. Pred vsem je povdarjati, da je gibanje za zadruzno organizaeijo edina reäitev za vse stanove, tudi za obrtnike in trgovee. To gibanje bo reäilo tudi mnogo drugih vprasanj. Perece je solslto vprasanje. Mnogo so se trudili skofje v tem oziru, a dosegli niso nicesar. Zakaj ? Od drzavnega zbora ni nicesar pricakovati, malo tudi od dezelnih zborov. Zbornice nimajo pravih zastopnikov, poslanci so samo izraz atomizirane cloveske druzbe. Dokler ne bo ljudstvo tako organizirano, da bodo zastopniki nekak odmev cloveske druzbe, bo vsak poskus zaman. Zato je gospodarska organizacija ze v tem oziru silno vazna. Z gospodarsko organizaeijo se bode pa tudi zboljsala gospodarska mizerija. Domace trgovstvo nima velikega kapitala. Zidje vsako leto otvorijo v Ljubljani novo prodajalnico. Stevilo obrtnikov pa pada leto za letom. Zato gonja zoper organizaeijo ni umestna in tudi ni naravna, ampak umetno narejena. — Kaj tezi kmeta ? Kupuje drago, a prodaja ceno. Uravnava trga je nujno potrebna. To pa more doseci samo organizacija. — Snovanje posojilnic v posameznih krajih je cisto na-ravno. Zakaj bi dobicek ne ostal v kraju, kjer se je priätedil denar.
Gibanje na gospodarskem polju je torej pri nas v jedru zdravo, da, edina pot, da se druzabna organizacija izvede in zato zasluzi, da se duhovniki zanimajo za ta tok in ga podpirajo.
A mnoge so nevarnosti.
aj Stvar je nova. Potreba je, da se duhovnik z njo bavi temeljito. Ni se dosti, da ima gorecnost v tem oziru, treba tudi temeljite izobrazbe, da ne bode gorecnost vecja od znanja. Poskrbeti je treba, da dobö ze bogoslovci temeljit poduk, in zato predlaga govornik: „V semeniscu naj se poskrbi, da bodo dobili bogoslovci temeljit pouk v socijalnih vedah.“ b) Gibanje, kakorsno sili z elementarno silo na dan, se ne da ustaviti, in tudi duhovnik ga ne more prezreti. Postopa pa naj posredujoce. Povsod, kjer se snuje zadruga, posojilnica naj gleda, ali je v doticnem kraju potrebna ali ne. Kjer se zasnuje samo iz osebnih ali politiskih ozirov, stalisce ni pravicno, pa tudi ne krscansko. Zato predlaga govornik:
„Povsod, kjer se angazuje duhovnik, naj ne postopa na lastno pest. Posvetuje naj se o zadevi s svojim delcanom, ki poroca skofijstvu. To bode po tehtnem preudarku, zaslisaväi tudi vodstvo go-spodarskega gibanja, odlocilo, ali kaze ondi za-snovati zadrugo.
3. „Lapis offensionis“ gospodarslte organizacije so konsumna drustva. Globolco segajo v interese trgovcev. Duhovnik je pastir vseh zupljanov in zato se ne sme izkljucno postaviti nasproti koristim gotovih slojev. — Vodstvo gospodarslte organizacije je tudi sklenilo, da se sedanja konsumna druätva presnujejo na sirsi pod-lagi v gospodarske zadruge. Da se sedaj ta drustva pecajo tudi z drobnarijo, je le nekako prehodno, za-casno stanje. Zato predlaga govornik:
„Duhovnik naj postopa ozir konsumnih druätev posredujoce in naj napravi nekak modus vivendi med trgovci in konsumenti.“
4. Velika nesreca nasemu narodu je zganjepitje. Zato druätva, ki tocijo zganje, ne zasluzijo nikake pod-pore. Tudi tocenje vina po konsumnih drustvih je rana. Vodstvo gospodarskih zadrug je tudi v tem oziru sklenilo, da ukrene potrebno, da se bode omejilo tocenje na drobno in da bodo gospodarske zadruge oziroma konsumna drustva prodajala pijaco samo na debelo.
Govornik sklene : „Stvar je jasna. Ce se presoja stvarno to gibanje, mu ne moremo biti nasprotni. Zasnuje pa naj se po razvitih nacelih edinstveno posto -pan je. Osobito gg. dekani naj delujejo na to, v kar imajo najlepso priliko pri pastoralnih konferencah/1 Razgovor o porocilu kanonika Kalana, se je vrsil nekako tako-le:
Celsissimus omeni k prvemu predlogu, da bo stopil v dogovor z vodstvom bogoslovnega semenisca in z bogo-slovnimi profesorji, da bodo dobili bogoslovci temeljit
poduk v socijalni vedi. Enako se strinja z drugim pred-logom. Skofijstvo se bo v to svrho rado posvetovalo tudi izvan konzistorija z voditelji gospodarske organizacije. Vsec so mu tudi razvite misli o konsumnih drustvih. Posvetoval se je v tem oziru z vescaki, tudi z jezuiti. Splosna sodba je, da so izvzemsi kraje, kjer so mnoge tovarne in mnogobrojni delavci, ali pa oderuski trgovci, bolj Skodljiva, kaltor koristna, in da skof Keteller, ki je to misel posebno povdarjal, ni zadel prave. Tudi socijolog P. Biederlack S. J. priporoca konsumna druätva samo pogojno, ne pa splosno. Z zado-voljstvom vzame na znanje, da bo tocenje vina po konsumnih drustvih uravnalo vodstvo gospodarske organizacije.
Dekan Kajdis: „Bavarski skofje so pred par leti prepovedali duhovnikom, nacelovati posojilnicam. Enako nacelo naj se uvede tudi pri nas. Duäevno naj podpirajo duhovniki s svötom etc. posojilnice, sodelujejo, a na celu naj ne bodo.“
Kalan: „Nisem za to, da se izdä formalen ukaz. Stvar se bo s casom sama uravnala. Izvezbanega na-rascaja bomo kmalu dobili.“
Dekan Erjavec: „Tej misli se tudi jaz pridru-zujem. Vsak duhovnik se bo rad odtegnil, ko dobi spretnega namestnika. Dokler pa ni se zadostnih mocij, naj duhovnik deluje po moci.“
Dekan Fettich-Frankheim: „Ljudstvo nam zaupa. Odloziti sem hotel nacelnistvo posojilnice, pa niso pu-stili, ce§, da drugace posojilnica propade.“
Kanonik Su&iik: „Za snovanje zadrug naj se izdä tislcan navod. VpraSanje pa, lcatero ima po predlogu kanonika Kalana reäiti oziroma pretresati dekan, ali je zadruga v ltakem kraju umestna ali ne, naj se resi pri pastoralni konferenci. S tem se omogoci äe bolj teme-ljita razsodba, a odvzame pa tudi gg. dekanom velika odgovornost.“
Kanonik Kalan: „Prva stvar (navodilo) ne pri-pada v nas delokrog. Drugemu nasvetu predgovornika pa pritrjujem.“
Celsissimus k sklepu debate opomni, da je ozir druzabnega gibanja ob priliki potovanja v Rim hotel pozvedeti, kako se tu v najvisjih cerkvenih krogih misli in se je v to svrho razgovarjal z merodajnimi kardinali. Opazil je, da se nacelno vjemajo z danes raz-vitimi mislimi, ali da se ne more a priori dolociti, kako dalec naj posezejo konsumna drustva in v koliki meri naj deluje duhovnik. Reklo se mu je, da naj pri posameznih slucajih odlocuje previdno in modro. — Mimogrede je svoj cas povprasal tudi moza vescaka glede posojilnic. Odgovoril mu je, da so posojilnice po dezeli koristne in da bodo dobro uspevale, dokler bode posle vodilo vodstvo nesebicno. Naposled dä Celsissimus vse pred-loge kanonika Kalana in predlog dekana Kajdisa na glasovanje. Vsi predlogi kanonika Kalana se sprejmö
enoglasno, in sicer drugi predlog z dostavkom kanonika SuSnika, predlog dekana T. Kajdisa pa se odkloni.
II.
N a § i zavodi: nacrti in stroski. D o-sedanji prispcvki.
O tej tocki poroca Celsissimus sam. Impuls za to veliko idejo je dobil lansko leto ob priliki dijaskega shoda, ko je vecina zbranih visoko§olcev tako jasno pokazala nekrscansko misljenje. Zato je takoj ukrenil, da se je jela pretresovati ta ideja po pastoralnih kon-ferencah. Odgovori dekanov so bili z ene strani ugodni, z druge manj. Vsi zborovavci so povdarjali potrebo, da se zgradi konvikt in ustanovi katoliäka gimnazija, a mnogi so pa tudi odkrito izrekli, da se bojö, da bode mogoce izvesti tako velikanske nacrte. Da se poduci stvarno in temeljito o teh zavodih, sei je na pot. Obiskal je Celovec, kjer je skof dr. Kahn v malo letih zgradil prelep ustav, „Collegium Marianum“, za tri sto gojencev, ki pa pohajajo drzavno gimnazijo. Zato je rekel dr. Kahn: „Moje delo je le polovicarsko.“ Obiskal je tudi Briksen, kjer je ze skof Gassner sezidal velikansko malo seme-niäce, s katerim je spojena tudi popolna domaca gimnazija. Ljudje so tedaj dajali po krajcarju in se-le zadnji cas je nekoliko upala gorecnost. Kupiii so tudi zem-lji§ce in dosedaj nabrali ze skoraj 800.000 gld. kot fond za vzdrzavanje zavoda. V zavodu prebiva nad tri sto dijakov, ki se vsi pripravljajo za duhovski stan Se vecji ustav je zgradil pred par leti linäki skof dr. Doppelbauer. Prostora je ondi za äest sto dijakov. Zavod ima konvikt za posvetne stanove, malo seme-niäce in gimnazijo. Dolga imajo se 200.000 gld., fonda äe nikakega. Tudi v Gradcu imajo ze dalj casa desko semeniäce s popolno domaco gimnazijo. Prispevali so duhovniki in verniki, deloma so porabili tudi nekaj Lilienthalove zapuäcine. Fond za vzdrzavanje znasa ze jeden milijon gld. Konvikta za posvetne stanove nimajo, zeld ga pa napraviti. Kmalu je iskal tudi pripravnega arhitekta. Ker v Ljubljani ni v to sposobne moci, se je obmil na arhitekta Vancaäa, ki je zgradil novo stol-nico v Serajevu in slovi posebno kot graditelj zavodov. Predno je le-ta napravil §kice, je äel proucit podobne zavode v Line, Briksen, Gradec, Oberhollabrunn pri Dunaju. Po teh skusnjah je sestavil prve skice, nekak idejalen naert, katerega sta pregledala prelat Flis in kanonik Smrekar in ga z ozirom na praktiene potrebe nekoliko omejila. Nato se-le je izdelal koneni naert. Ta je lep, prikladen, in da vseskozi ustreza svojemu namenu, se bodo zborovavci sami prepricali. (Nacrti krozijo med zborovavci.)
Celo zadevo je potem v Lurdu prav iskreno izrocil v zavetje brezmadezni Devici. V Rimu se je posvetoval s kardinalem Steinhuberjem, s kardinalem Rampollo in patrom generalom jezuitov, Pri avdijenci je o tem po-
rocal tudi sv. ocetu in prosil podjetju blagoslova. Du-hovnikom in vernikom je ze v pismu povedal, kako veseli so bili sveti oce naerta in kako so ga vneli za delo. — Brez pomena tudi ni, kako staliäce bo za-vzemala vlada gledö novih zavodov. Zato je prosil tudi avdijence pri cesarju in razlozil svoje namene. Cesarju je bila vsec namera in odobril jo je reksi, da je enak zavod zasnoval tudi linski skof. Sicer je dezelni pred-sednik prepovedal pobirke od hiäe do hise, gledö da-rovanj po cerkvah pa izjavil, da jih ne bo branil „in wohlwollender Erklärung“ — pa storil bo ze korake pri osrednji vladi, oziroma skusal izposlovati dovoljenje za te nabirke. Glavno vprasanje pa, ki se usiljuje cloveku, je: ali se ne pravi zidati konvikt in gimnazijo v Ljubljani skuäati Boga — „tentare Deum“. To bi se godilo, ko bi podjetje ne bilo koristno in potrebno. Da pa je sila potrebno, pricajo nasprotniki, katerih glasilo je naravnost izreklo, da bo liberalna stranka za vselej porazena, ce se uresnieijo skofove namere, pricajo pa tudi prijatelji, duhovniki in ljudstvo, ki je vse vneto za zavode. — Skuäali bi tudi Boga, ce bi se brez za-dostnih sredstev, brez vsega upanja lotili dela. A tega ni pri nas. Porocevavec je bil prica velikih, apostolskih del in naprav v Serajevu, katera niso daleko imela tolike trdne podlage in toliko zagotovljene bodoenosti — pa z bozjo pomoejo so vspela ! Bog kaze, da je z nami. Zbirke do sedaj prekaäajo nade, za profesorje so se prijavili sami izvrstni duhovniki. „Zahvaljujem se se enkrat vsem duhovnikom za njih pozrtvovalnost in njih trud. Delo je veliko, pa tolazi naj nas, da ne de-lamo samo za svoj cas, ampak tudi za potomee. Sodnji dan bomo prejeli placilo.“
III.
Praznovanje koncem devetnaj stega stoletja in sicer romanje v Jeruzalem.
Celsissimus kot uvod k porocilu kanonika Su$-nika omenja, da ga je k tej misli dovel izvanredno ugodni uspeh Tirolcev, ki so pod vodstvom polkovnika Himmel-na lansko leto priredili podobno romanje. Kakor mu je pripovedeval Himmel, se je s primerno malimi stroSki (125 — 130 gld. za III. razred in 170 gld. za
I.	razred) doseglo veliko. Da bi tudi slovenski bozje-potniki od drzave dobili tiste ugodnosti, kot lansko leto Tirolei, je pri avdijenci na Dunaju podal spomenico. Vladar je odobril podjetje, kot „höchst patriotisch“ in obljubil poskrbeti za dotiene polajäave. Sploh je ta misel nasla tudi v najviäjih krogih splosno pohvalo in pri-znanje. Tudi kardinal Schönborn snuje podobno ro-marsko potovanje.
Kanonik Subiik podaja v svojem referatu nastopne misli: „Porocal ne bom podrobneje o tirolskem romanju na svete kraje. Vodja tej bozjepoti, polkovnik Himmel,
je to potovanje kaj lepo opisal v „Vaterlandu“^). Za-nima nas posebno, kako so osnovali to potovanje. Pod vodstvom polkovnika Himmel-na se je osnoval odbor. ki je ukrenil vse potrebno. Drugod so pri takih pod-jetjih podjetniki spravili dobicek, a Tirolcem, ki so vse imeli v lastni reziji, je ostala pvecejsnja svota, katero so obrestonosno nalozili kot nekak fond za podobna potovanja. Najeli so v Trstu svoj parobrod. Vojasko so bili organizirani. Vsakih sto moz je imelo svojega nacelnika in vsak tak oddelek je bil razdeljen zopet v deset pododdelkov. Bozjepoti se je vdelezilo okoli pet sto oseb, samih moz. Tudi za naso bozjo pot moramo ostati pri tem stevilu. Ce se oglasi manj kot pet sto oseb, se stroski za parobrod etc. znatno povisajo; vec kot pet sto oseb pa tudi ne najde zadosti pripravnega prostora na brodu, se manj pa pripravnega bivalisca oziroma prenocisca v Jeruzalemu. Glavno vprasanje za nas je: Ali moremo pricakovati, da se bo oglasilo pet sto udelezencev ? Upanje je, kakor se cuje ze sedaj od raznih stranij, sosebno ce povabimo na pot tudi obmejne Slovence, izvan Kranjske, v lavantinski, goriski in krski skofiji.“
Porocevalec je sestavil nekak poziv, ki obsega v kratkem vspored potovanju. Ta poziv se bode doposlal zupnijskim uradom, da ga objavijo in da se morejo udelezenci oglasiti do 31. maja. — Slove pa tako-le:
Vabilo
k romanju Slovencev v sveto dezelo.
Ze od neltdaj so se lcristijani s posebnim sposto-vanjem ozirali na one kraje, v katerih je bival nas OdreSenik, v katerih je delal cudeze, katere je slednjic posvetil s svojo krvjo. Koliko kristijanov je srcno zelelo romati v one svete kraje! Toda radi prevelike daljave in s to zdruzenih stroskov, radi raznih ovir, je bilo le majhnemu stevilu kristijanov mogoce izvrsiti to romanje. Vsled raznih ugodnih okoliscin je to potovanje dandanes mnogo olajsano, zlasti ako se zdruzi vecje stevilo romarjev in se v ta namen najme posebna ro-marska ladija. Na ta nacin se je lansko leto vrsilo romanje Tirolcev v sv. dezelo.
Ker se je romanje Tirolcev jako ugodno izteklo in to z razmerno jako nizkimi stroski, tedaj je gotovo opravicena zelja, da se tudi nasemu vernemu ljudstvu ponudi prilika v vecjem stevilu romati v sv. dezelo.
Verni Slovenec je vedno rad romal na bozja pota, zaradi tega se tudi trdno nadejamo, da se oglasi toliko Stevilo romarjev, da bo mogoce prirediti prvo veliko romanje Slovencev v sv. dezelo.
#) Ravnokar je tudi izsla knjiga: „Tirol an des Erlösers Grab“. 5-28. October 1898 von P. Angelus Stummer, Ord. Cap. Eigenthum und Verlag des Pilger - Comitäs zu Brixen in Südtirol. 1899.
Program, ki se bo objavil, pa je sledec:
1. Romanje v sveto dezelo se bode v r § i 1 o, ako se zacasno zglasi priblizno pet sto romarjev. Da bode mogoce za popotovanje potrebno pravocasno oskrbeti, naj se romarji pri svojih zupnikih zglasijo vsaj do 31. maja. Na pozneje oglasene se ne bode moglo ozirati. Izpolnjene zglasnice naj p. gg. zupniki takoj dopoäljejo odboru v Ljubljano.
2. Sprcjemajo se samo moski romarji. Razmere in bivalisca v Jeruzalemu niso 5e toliko ure-jene, da bi se zamogle tudi zenske v vecjem stevilu romanja vdeleziti.
3. Romanje v sv. dezelo priredi sicer Ljubljanska skofija, vendar pa se vabijo k tej vdelezitvi tudi SIo-venci iz sosednih skofij. C. gg. sosednjih vladikovin se vabijo, da zaosnujejo posebne pododbore, kateri naj stopijo v zvezo z osrednjim odborom v Ljubljani in na ta nacin pospesujejo zglasitev romarjev.
4. Cena za popotovanje znaäa v prvem raz-redu 170 g Id., v drugem razredu 130 g ld. Vdelezenci placajo precej pri zglasitvi 10 gld. pristopnine, preostalo svoto pa v enem ali dveh obrokih vsaj do konca junija. Na zeleznici bode vdelezencem prvega razreda drugi vozni razred, in vdelezencem druzega razreda vozovi tretjega razreda na razpolago.
5. Ako kdo pozneje od nameravanega popotovanja odstopi, zapade pristopnino 10 gld. Druga vplacana potnina pa se mu vrne, ako se zglasi mesto njega drug romar. V slucaju resnicno dokazanega zadrzka se mu bode potnina po koncanem popotovanju vrnila, ako se bode kazal kak prebitek.
6. Za vplacano svoto preskrbi odbor romarjem voznjo iz Ljubljane v Jeru-zalem in nazaj v Ljubljano z vso hrano, pijaco in prenociäcem, oskrbi vodnike, d a r i 1 a i. t. d. Romarji nimajo med potom nikakih stroskov, razun kar hoce vsakateri za nakup spominkov, za kak izlet izven programa itd. potroäiti.
Iz svojega bivalisca v Ljubljano k skupnemu vlaku in potem po dovrsenem romanju iz Ljubljane zopet na svoj dom potuje vsakdo na lastne stroäke. Romarji, slucajno bivajoci ob progi med Ljubljano in Trstom, vstopijo, oziroma izstopijo seveda lahko med potoma.
7. Potovanje se bode vrsilo prve dni meseca oktobra in bode pri ugodnem vremenu trajalo priblizno 21 dnij, in sicer voznja iz Ljubljane preko Trsta do Jafe 7 dnij. Iz Jafe v Jeruzalem, bivanje v Jeruzalemu in okolici (5 dnij) in nazaj v Jako 7 dnij, iz Jafe nazaj do Ljubljane 7 dnij. Izlet iz Jeruzalema v Nazaret in k Jordanu ni radi obilnega stevila romarjev v skupnem programu.
8. Ker romanje nima naraena, da bi se kdo s tem okoristil, sodelujejo vsi odborniki brezplacno.
9. Vsak romar dobi brezplacno knjizico s popisom sv. krajev, katera mu sluzi ob enem tudi kot molitvenilc. Nadalje dobi vsakateri romar legitimacijo, katera mu sluzi v potrdilo, da je ud romarske druzbe.
Pri razgovoru, ki se vname po porocilu, vsi na-vzoci izrazijo upanje, da se sme racunati na obilno vdelezbo. Tudi se dogovorö, naj se rokopis knjizice, katero bo vsak bozjepotnik pri nas dobil pri nastopu v rokd, ze sedaj objavi v slovenskih listih, n. pr. v „Domoljubu“, v „Slovenskcm Gospodarju“, da se narod se bolj seznani s to idejo.
IV.
„Sodalitas sacerdotum in sploh cescenje bozjega Srca Jezusovega v pre-svetem Resnjem Telesu; praznovanje prvega petka ali prve nedelje vsakega m e s e c a.“
Osnutek porocila prelata y. Flisa je bil nastopen.
Prvi govornik je razpravljal o materijalnem zdru-zevanju, sedaj pa nam je govoriti o notranji organi-zaciji, ki zadeva duhovnike kot take. V ta namen je bila pred par leti ustanovljena „sodalitas sacerdotum 8s. Cordis Jesu“.
Druzba ima prelep namen in je ze v istini ucinila mnogo dobrcga, a ozivela se se ni do cela. Pravila so bila ze s pricetka tu in tarn pomanjkljiva, treba torej nekoliko premeniti. Nekateri dekanijski (okrozni) pred-stojniki so umrli, treba novih volitev. — Nasa druzba je posneta po tirolski v briksenski skofiji. Ondi pa je ta zveza vsklila iz zivljenja duhovscine. V Wippthal so se shajali duhovniki, da so skupno obravnavali pereca vprasanja, spopolnjevali bogoslovno znanje in se drug drugega vncmali in se dusevno pozivili.
Sestavili so si pravila in druzbo posvetili pre-svetemu Srcu Jezusovemu. Podobne druzbe so jeli usta-navljati tudi po drugih skofijah. — Zivljenje te druzbe je dvojno, notranje in zunanje. Udje morajo v istini izpolnjevati pravila poboznega zivljenja (notranje zivljenje), pa se tudi pridno udelezevati sliodov (zunanje zivljenje). Le tako obrodi druzba bogat sad. Koristi so mnogo vrstne.
a)	Vprasanj, ki se obravnavajo pri shodih, ne stavi skofijstvo, ampak duhovniki sami in tako se spravi marsikaka stvar v razgovor, ki je bila na srcu posa-mezniku. — b) Zelo koristna je druzba posebno za mlade duhovnike, ki potrebujejo bodrila, opomina, pri-jateljskega svdta. „Vae soli...“ — c) Tezavna je naloga duhovnikova v sedanjem casu. Duh in potreba casa ga tira v druätveno zivljenje. Zelo je treba zato skrbeti, da ne zamre notranje zivljenje. To pa pospesuje soda-
litas. — d) Casovni duh pa tudi neposredno vpliva na duhovnika. Otroci casa smo. Kar se dogaja v zu-nanjem zivljenju, se kaj lahko prcnese v notranje. Treba protitezja. To je poboznost presvetega Srca Jezusovega, katero posebno goji druzba. — e) Namen „sodalitas 3s. Cordis Jesu“ se kaj lepo zlaga z druzbo „adora-torum“ —, ki je tudi tolikega pomena za sedanji cas. Evharisticno gibanje je sila narastlo. Duhovnik mora k viru zivljenja, h Kristusu: „Sine me nihil potestis facere.“ Sicer je nase delovanje prazno.
Dolzni pa smo delovati tudi za ljudstvo. Egoizem vlada in materijalizem; zato gine tudi med ljudstvom duhovno zivljenje. Velika naloga duhovnikov je, da ohranijo narod veri, cerkvi in nravnosti. Vse, tudi naj-lepäe socijalne teorije pa ne bodo podale pravega zdra-vila, prvi lek je Jezus Kristus v presv. Resnjem Telesu. Zato je veselo znamenje, da se siri cescenje presvetega Resnjega Telesa tudi pri nas. To cescenje je po mnogih krajih edino sredstvo, s lcaterim more duhovnik po-vzdigniti duhovno zivljenje, ce je omrzelo. Armada molivcev-castivcev bo veliko pripomogla k preporodu, cetudi bi bila sestavljena samo iz zenä in otrok. Neki obrtnik je rekel: „Katerega dobimo za cescenje presvetega Resnjega Telesa — ta je nas.“ Pravi castivci svetega Resnjega Telesa bodo vselej najzvestejsi sinovi cerkvi. — Cescenje sv. ReSnjega Telesa pa se da kaj lepo zdruziti s cescenjem presvetega Srca Jezusovega. Cescenje sv. Resnjega Telesa je tudi cescenje presvetega Srca Jezusovega. Pravo, zivo Srce imamo v sv. Resnjem Telesu. — Ljudstvu se bo ta zveza kaj lahko pojasnila. Mnogo pa je zupnij, v katerih poboznost cescenja svetega Srca Jezusovega se ni znana. Navdusuje pa naj ljudstvo duhovnik s pridigami, — z vzgledom. Dolznost je duhovnikov, siriti to poboznost. To zahteva a) cerkev sama, b) zeli Kristus sam, c) nasa dolznost, ker bi dru-gace ne izpolnjevali svoje odgovornc sluzbe.
Resni so sedanji casi. Duhovi se locijo. Na eni strani raste poboznost, na drugi hudobija. Kmalu bosta dva tabora: regnum eucharisticum in regnum maleficum. Nasa dolznost je, da sirimo pravo kraljestvo. Cerkev je osamljena. „Neminem viderunt, nisi solum Jesum Christum in ss. eucharistia.“ To je nase oporisce. Skrbimo, da gibanje, ki se je pocelo pri nas v tem oziru, ne zamrd, in da se ne prenese sotor od nas. „Movebo candelabrum“. — Predlogi porocevavca se ozirajo deloma na bratoväcino Ss. Cordis Jesu in de-lorna na cescenje presv. Srca Jezusovega sploh. So pa ti - le :
1.	Dekani naj navdusujejo duhovnike, da pristopajo k sodalitas ss. Cordis Jesu.
2. Predsednika volijo dekani predstojniki, dekane predstojnike v posameznih okrajih pa doticni duhovniki.
3. Dekanijski predstojniki naj vsako leto naznanijo ätevilo udov in spremembe (kdo umrl, kdo pristopil).
4. Dekanijski predstojniki naj vsako leto vposljejo seznam obravnavanih tvarin.
5. Kadar se vrsi zborovanje (konferenca), se sme izpostaviti presv. Resnje Telo, da se pred izpostavljenim Najsvetejsim odmolijo litanije presv. Srca Jezusovega. Koncem se podeli blagoslov.
1. Gg. dekani naj spodbujajo duhovnike, da goje bratovscino sv. Resnjega Telesa (vedno cescenje) in bratovscino presv. Srca Jezusovega.
2. Duhovniki (posebno po mestih) naj skrbö, da se bo vsak prvi petek v mesecu, ali kjer to ni mogoce, vsaka prva nedelja v mesecu slovesno praznovala. V ta namen se molijo popoludne pred izpostavljenim Najsvetejsim litanije presv. Srca Jezusovega, verniki pa naj te dni v kolikor mozno obilnem stevilu pristopijo k sv. obhajilu.
3. Po vseh cerlcvah naj se vsako prvo nedeljo v mesecu mesto lavretanskih litanij molijo litanije pre-svetega Srca Jezusovega.
4. Kjer je vpeljana skupna molitev castivcev pre-svetega Resnjega Telesa, se sme eno uro izpostaviti Najsvetejse.
5. To se sme zgoditi tudi tarn, kjer imajo vsako nedeljo tako skupno molitev.
6. Duhovniki naj ljudstvu v poljudnih govorih raz-loz6 nove litanije presv. Srca Jezusovega. Naprosil se bo urednik „Venca cerkvenih bratovscin“, da posamezne naslove v „Vencu“ razlaga.
V.
Naposled Celsissimus poroca sam o tvarinah, ki so se bile na dnevnem redu in sicer : „o posvecenju vse skofije bozjemu Srcu na praznik sam 9. junija ali v nedeljo po prazniku
11.	j uni ja, o romanju na domace bozje poti, o katoliSkem shodu leta 1 900, o sv. misijonih, o kanonicni vizitaciji.
Vsa skofija se bo na praznik presv. Srca Jezusovega slovesno posvetila bozjemu Srcu. V stolnici se bo tedaj izpostavila votivna slika, katero je obljubil presv. Srcu, predno je nastopil skofijo in katera se bo odslej rabila pri poboznostih presv. Srca Jezusovega.
VI.
Ureditev romanja na domace bozje poti se prepusca dekanom.
VII.
0 katoliskem shodu leta 1900. poroca Celsissimus: „Vsakemu je v spominu, koliko lepih sadov je obrodil na Slovenskem zadnji katoliski shod. Hrvati, na celu Jagatic, snujejo tudi zäse enak shod. To in pa opazka nekega lajika, da bi bil kaj umesten
drugi slovenski katoliski shod, ga je napotila, da se je jel resno pecati s to mislijo. Prava ziva potreba je za nase razmere. Ker se drugo leto tudi nagiblje devet-najsto stoletje h koncu, bi bil katoliski shod tudi sijajna manifestacija proslave nasega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato naj bi bil ta slovenski katoliski shod nekak ho-magium Domino Nostro Jesu Christo in prvi govori bi se ozirali na to. V drugih govorih pa bi se obravnavala najvaznisa, naj bolj pereca vprasanja. Slavnost bi pa se pridobila, ko bi zborovali na prostorih, kjer se bodo zgradili skofijski zavodi. Pri tej priliki bi se tudi ondi vlozil temeljni kamen.“
Vsi navzoci so navduseno pritrdili tem besedam.
VIII.
Ozir m i s i j o n o v omeni Celsissimus, da je s pozivom za obhajanje kolikor mogoce stevilnih misi-jonov hotel v smislu zelja izrazenih v Rimu za konec nasega veka ljudstvo se bolj vneti in vtrditi v zivi veri in v pravem katoliskem zivljenju, da se bo lozje in odlocneje moglo upirati raznim skusnjavam in skus-njavcem, ki bi ga hoteli spraviti na tir, nasproten cerkvi, Jezusu, Bogu. Ker je videl, da jezuitom in lazaristom nedostaja mocij, da bi mogli prevzeti misijone po vseh krajih, je pozval tudi ocete franciskane, ki so se ra-dostno odzvali. Imeli so franciskani v tem oziru ze vec misijonov, ki so prelepo vspeli. Tudi posvetni duhovniki so se ze poskusili, in sicer v Kamniku, kjer je vspeh presegel nade.
IX.
Gledö kanonicne v i z i taci j e omeni Celsissimus, da je tocno proucil cerkvene naredbe v tem oziru in da hoce v tem postopati z vso doslednostjo in odlocnostjo. Ker pravi pontifikale, da se mora skof tudi prepricati o zivljenju duhovnikov, je lansko leto imel navado, da je po posameznih krajih poprasal diskretno o tem kljucarje etc. Ker so to nekateri duhovniki mocno zamerili, na drugi strani pa tudi poklicani mozje niso postopali odkritosrcno, bo to opustil, a dolznost gg. de-kanov je, da imajo pazno oko v tem oziru. In sicer naj bolj kocljive stvari, ki se ticejo oseb (duhovnikov) naravnost posljejo na ordinarija, na osebo, da ostanejo tajne. Tako bo potem vizitacija dosegla svoj namen, tako bo, kakor pravi kardinal Pavel Melchers v svoji knjigi, vizitacija „nervus disciplinae ecclesiasticae.“
K sklepu se Celsissimus se enkrat zahvali zbo-rovavcem, da so se seäli k zborovanju. Tak shod meni napraviti vsako leto, v tem casu po veliki noci. Marsi-kaka dobra stvar bi tako pri§la na dnevni red in po razgovoru v zivljenje. Taki shodi bi bili tudi najboljsa priprava za skofijsko sinodo, katero bo sklical nekako cez pet let, ko bo v tem casu do dobra po kanonicnih vizitacijah spoznal skofijo.
V	Lj ubljani, dnä 11. aprila 1899.
li
B.
Potrjeni sklepi.
i.
Druzabno vprasanje.
1. V semeniscu se bo poskrbelo, da bogoslovci dobö vsaj v glavnem temeljit poduk o danasnjem soci-jalnem gibanju.
2. Pri snovanju zadrug in posebno konsumnih drustev, pa tudi posojilnic, kjer mors duhovnik s svetom in delom pomagati, naj se posvetuje z g. dekanom; ako je razvidna potreba, naj se dopusti, da duhovnik sode-luje, ako je dvomljiva, naj se sporoci ordinarijatu.
3. Kolikor je mogoce, naj se s poätenimi trgovci skusa posredovati in z njimi napraviti kak modus vivendi.
II.
O ceäcenj u presv. Srca Jezusovega.
1. Zeli se, da se kolikor mogoce vsi duhovniki vpiäejo v druätvo sodalitas sacerdotum; udje vsake dekanije naj si odberejo svojega predstojnika, ki pre-stane biti predstojnik 1) ce gr6 iz dekanije; 2) ce se odpovd; 3) ce odstop zahteva vecina udov.
Predstojnik sklicuje shode udov, kjer se obrav-navajo razne tvarine v duhu in smislu pravil; obrav-navane tvarine naj se koncem leta naznanijo skofijskemu predstojniku, ki jih bo priobcil v skofijskem listu; isto tako naj naznanijo koncem leta stevilo udov in spre-membe.
Ako je dekanija tako obsezna, da se je tezko shajati, more se podrocje razdeliti in sestaviti se dve Skupini, katera si vsaka voli svojega predsednika.
Pred shodom ali po shodu naj udje obiscejo pre-sveti Zakrament; izpostaviti se more presveto Resnje Telo, odmolijo naj se litanije presv. Srca Jezusovega s spravno molitvijo in podeli se sv. blagoslov.
Predstojniki volijo glavnega predstojnika, ki naj bode duhovnik, ako mogoce kanonik, bivajoc v Ljub-ljani. Volilni listki naj se posljejo naravnost na p. n. or-dinarijat.
Vse to naj se dogovori in izvede na prvi deka-nijski konferenciji. Izbrani predstojniki naj posljejo p. n. ordinariju svoje ime, imena clanov in ime onega ljubljansltega duhovnika, resp. kanonika, katerega zeld za glavnega predstojnika.
2. Vsi duhovniki, posebno pa udje omenjenega duhovskega drustva, naj med ljudstvom sirijo cescenje presv. Resnjega Telesa. Zato naj:
a) dobivajo udov za bratovscino presv. Resnjega Telesa;
b) organizujejo naj javno cescenje presv. Resnjega Telesa, kjer duhovnik ali kak izbran lajik vrstec se z ljudstvom, ali ljudstvo v dveh korih, na glas moli iz knjige: „Vecna molitev“; lepo je, ako imajo glasno mo-
litev zapored po nedeljah mozje, zene, fantje, dekleta. Doticno uro naj se izpostavi presveto Resnje Telo v monstranci.
Lahko bo tudi ljudstvu razloziti poboznost do presv. Srca Jezusovega. V ta namen sledi nize poseben poduk o apostolstvu molitve, katera naj bi se v vsaki zupniji vpeljala. To je mogoce, ker je neizmerno lahka, saj prav nie novega ne zahteva, ali je vendar neiz-rekljive vrednosti. Dolocujem pa sledece:
a) V vsaki fari naj se letos in vsako leto za naprej praznuje tridnevnica na cast presvetemu Srcu Jezusovemu; v cetrtek o osmini presv. Resnjega Telesa, v petek na praznik presv. Srca Jezusovega in v soboto naj bodo zvecer slovesne litanije presv. Srca Jezusovega z doticno spravno molitvijo in blagoslovom; ako se dodä kratko, primerno berilo, se bo povisala poboznost in povecala korist;
ß) obhaja naj se tudi vsak prvi petek, resp. prva nedelja vsaeega meseca. V petek naj se pojö litanije presv. Srca Jezusovega in izmoli spravna molitev, more se pa tudi kaj primernega brati ali govoriti. Po dezeli se bo laglje praznovala prva nedelja vsaeega meseca (in sicer sploh prva, ce je tudi pred prvim petkom). Naj se pri krscanskem nauku kaj dodä o presv. Srcu Jezusovem, n. pr. naj se kratko razlozi en naslov v litanijah, potem pa naj se namesto litanij vseh svetnikov ali lavretanskih pojö litanije presv. Srca Jezusovega;
Y) spodbuja naj se ljudstvo, da prvega petka ali prve nedelje obilneje pristopa k sv. zakramentom, pri-poroca naj se spravno sv. obhajilo, o katerem na drugem mestu govorim;
5) priporoca naj se list „Venec“; dobro bi bilo da ima vsaj vsaka vas po en iztisek, lahko ga skupno narocö.
Praznovanje praznika presv. Srca Jezusovega za letos se doloci posebej v smislu zelje in ukaza sv. Oceta.
III.
N ameravani zavodi: seminarium p u -erorum, konvikt z domaco slovensko gim-nazijo se bodo zidali po odobrenih naerta g. arhi-tekta Vancasa. Racune o dotadasnjih prispevkih bodo cc. gg. dekani dobili v rolce in jih na dekanijskih shodih ostalim duhovnikom priobeili.
Zadeva je prevazna za bodoenost vsega nasega ljudstva. Le nikar ne omagati! Ako ostane darezljivost, kakor do sedaj, zavodi bodo v kratkem stali in prica-kovati smemo, da nam dadö ne le vec duhovnikov, ampak tudi vec boriveev lajikov za Kristusa in njegovo delo. Zato naj se pobirajo prispevki prvic pri velikonoenem izprasevanju, kjer je prilika, ljudstvo za zadevo iznova vnemati, da ne zaspi, drugic se dvakrat na leto v vsakem selu po zanesljivih osebah in sicer o binkostnih in sep-temberskih kvatrih. Upam, da dobim potrebno dovoljenje od visoke vlade, kar bom se prijavil.
Zelim, da se uresnici romanje v Jeruzalem. Cc. gg. duhovnikom bom tako dovolil romanje, da jih pojde lahko nekoliko iz vsake dekanije, doma ostalim bom pa dopustil binirati, da se tako zadostf duhovnim potrebam ljudstva. Priblizno tri cetrtine naj bi bilo lajikov. Naj bi po raznih zupnijah p. t. gospodje osebno nagovarjali one moze, ki bi mogli iti, ne bo jim zal; na Tirolskem je sedaj tolilco navdusenje, da bi se za prihodnje romanje takoj oglasilo ne pet sto, ampak tisoc romarjev. Izkusil sem na Notranjskem, da je treba moze le nekoliko poduciti, pa se veselega srca oglasö za romanje. Duhovne koristi za nase druzine in zupnije, za naso dezelo in vse slovensko ljudstvo, za nase ce-sarstvo, pa tudi za cerkveno do sedaj od nas locene brate Slovane bodo dalec presegle stroske za pot in trud na potu. Poskrbelo se bo za vsakdanje govore, za dobro petje, morebiti tudi za godbo. Ganite se za romanje, da se na najsvetejsih mestih pozivi in utrdi vera v Jezusa, Sina zivega Loga, ne samo v romarjih, ampak po vsej nasi domovini, leer romarji bodo, vrnivsi se domu, pravi apostoli za Jezusa in njegovo delo.
Skupna romanja na domaca svetisca: Brezje, Vi-äarije, Trsat, Zalostno goro, Log i. dr. naj dolocujejo
dekanijske konfereneije. Zeli se pa, da bi se v vsakem oltraju napravilo stevilnejse romanje, katerega bi se vdelezili verniki vec zupnij in se tako skupno navdu-sevali za precisto Devico Marijo in Gospoda Jezusa Kristusa.
V.
Sveti misijoni lepo napredujejo. Odobravam sklepe raznih dekanijskih konferenc za razne zupnije, kedaj in kako da se priredi sv. misijon. Po predlozenem in sedaj odobrenem naörtu raznih dekanijskih shodov se bo tekom leta 1899. in 1900. ogromna vecina na-sega ljudstva mogla misijonov vdeleziti in duhovno preroditi.
Po besedah sv. apostola Pavla, ki pravi: „Ego plantavi, Apollo rigavit, Deus vero dat incrementum“, prosim po mogoeni priprosnjici Devici Mariji presveto in prebogato Srce Jezusovo, da nas vse blagoslovi in podeli mnogo vspeha nasemu prizadevanju, da izvedemo vse omenjene sklepe.
V	Ljubljani na praznik vnebohoda Jezusovega 1989.
f Anton Bonaventura,
knes in skof.
42.
Nabiranje milih darov za pogorelce v Gurahumori.
Veleslavno c. kr. dezelno predsedniätvo za Kranjsko je doposlalo z dopisom z dne 19. maja 1899, §t. 2650/pr. naslednji oklic:
„Dnö 11. maja t. 1. je grozovit pozar unicil trg Gurahumora v Bukovini.
V	teku ne celih dveh ur je pogorelo nad 300 poslopij, med temi katoliska cerkev z zupniscem, vsi javni uradi razen enega, sole in vse prodajalnice, uni-cena je bila imovina prebivalstva, in samo izdatna pomoc iz bliznjih in dalnjih krajev more olajsati bedo in siro-maätvo, kateremu je izpostavljeno upepeljenega trga prebivalstvo, ki zdaj nima ne strebe, ne sredstev za zivljenje.
Skoda, ki jo je napravil pozar, se ta hip se ne dä natanko dolociti, gotovo pa znasa nad pol milijona in je tolika, da gledä na nedostatne pripomoclte, ki so v Bukovini na razpolaganje, zal, le prevec opravicuje zivo prosnjo, naj bi tako hudo zadetemu trgu pomagali dobrotljivi prebivalci vse monarhije.
Da se olajsa bedno stanje prizadetih pogorelcev, je gospod ministerski predsednik kot voditelj c. kr. mini-sterstva za notranje stvari vsled razpisa z dne 15. maja 1899. 1., st. 3570/n. m., dovolil javen sklad milih darov po vsej drzavi.
Ker mi je izroceno njih nabiranje v tudezelnem upravnem ozemlju, se zaupno obracam do tolikrat iz-kazanega srca kranjskega prebivalstva, ki se gotovo tudi v tem primeru ne bode obotavljalo, da ne bi po svojih moceh pomagalo tako hudo zadetim sodrzav-ljanom v Gurahumori.
Dospeli darovi, ki se pobirajo pri tukajsnjem uradu, pri tukajsnjem mestnem magistratu in pri okrajnih gla-varstvih, se bodo razglasili v dezelnem casopisu in oddali svojemu namenu.“
Na prosnjo imenovanega c. kr. dezelnega pred-sednistva se naroca cc. gg. dusnim pastirjem, naj ozna-nijo vernikom razpisano nabiranje z lece, nabrane darove pa naj posljejo uradom v oklicu oznacenim.
11«
43.
Za tabularne namene napravljena potrdila politicnih oblaste
8 katerimi se spricuje upravicenost opraviteljev juristicnih korporacij za podpisovanje listin, morajo imeti kot spricevala trden kolek za 1 goldinar.
Veleslavna c. kr. dezelna vlada je sporocila z dopisom z dne 13. marca 1899, st. 3788, doslovno:
Ueber eine von der Finanz-Landesdirection in Prag gestellte Anfrage hat das Finanzministerium mit dem an alle Finanz-Landesbehörden gerichteten Erlasse vom 16. November 1898, Z. 38.086, ausgesprochen, dass die zu Tabularzwecken ausgestellten Bescheinigungen der politischen Behörden über die Berechtigung bestimmter Personen als Functionäre einer juristischen Corporation, einer Sparcasse, Gemeinde oder eines Patronatsamtes und dgl. zur rechtsverbindlichen Unterfertigung von
Schriften und Urkunden, auch wenn diese Bescheinigungen in Form von Clauseln ausgestellt werden, als Zeugnisse gemäss T. P. 26 lit. c und 116 lit. a, aa des Gebürengesetzes dem festen Stempel von 1 fl. unterliegen.
Hievon beehrt sich die Landesregierung das hochwürdige Ordinariat zufolge Erlasses des k. k. Ministeriums des Innern vom 27. v. Mts., Z. 3727 in Kenntnis zu setzen.
Kar se daje s tem na znanje, da se po dani na-redbi ravnä.
44.
Konkurzni razpis.
Razpisujejo se zupnije: Do len ja vas pri Rib-nici v ribniski dekaniji, Trebelno v trebanjski de-kaniji in Sveta Trojica nad Cerknico v cerkniski dekaniji.
Prosivci za zupniji Dolenja vas in Trebelno naj naslovö svoje prosnje na veleslavno c. kr. dezelno vlado v Ljubljani; za zupnijo Sv. Trojica nad Cerknico pa
na slavno lastnistvo patronatske grascine Nadliselc (Nadlischegg).
Kot zadnji rok za vlaganje prosenj se s tem do-loci 8. julij 1899.
Razpisana je tudi Lackenbacherjevabiblij-ska potna ustanova pod istimi pogoji, kakor so oznaceni v „Ljublj. skof. listu“ 1. 1899, I. 14. 30.
45.
Skofijska kronika.
C. g.Josip Jaklic, zupnik v Dolenji vasi pri Ribnici, je imenovan kanonikom pri lcolegijatnem ka-pitelu v Novem mestu. Zupnija Bela Cerkev je pode-ljena c. g. Mihae 1 u Barbotu, zupniku na Trebelnem.
Premescen je c. g. Francisek Bleiweis, katehet pri ursulinkah v Skofji Loki, kot kapelan v Zeleznike.
C. g. JosipVolc, kapelan v Ribnici, je namescen kot zupni upravitelj na novo ustanovljene zupnije v Velikih Poljanah.
Na novo so namesceni cc. gg. semeniski duhovniki: Anton Abram kot II. kapelan v Kosani; Ivan Petric kot II. kapelan v Skofji Loki; Josip Potokar kot II. kapelan v Trzicu.
V	zacasni poltoj je stopil c. g. Ludovik Schiffrer, kapelan v Slavini.
Opazka k okroznici o presvetem Srcu Jeziisovem. Okrosnica sama navaja, kako naj se vrM poboznost na cast Jesusovemu Srcu. Pristavljamo pa Se to: Obhaja naj se ta poboznost pred ispostavljenim sv. R. Telesom z> petek in soboto sjutraj, ali, 6e bolje kaäe, avcöer, z> nedeljo pa dopol-dne pri farnem opravilu. K drugim molitvam naj se pridenejo litanije prcsv. Srca Jezusovega, v nedeljo pa Se zraven posvetilna molitev in Te Deum.
Knezoäkofijski ordinarijat ljubljanski, dnd 28. maja 1899.
Izdajatelj in odgovorni urednik iosip Siska. — Tiskala Katoliäka Tiskarna.