PoStnina plačana v gotovini	Cena	2	Din
DRAMA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠKA V UUDUAN11931/32
Revno kot cerkvena mli
Premijera 13. januarja 1932
IZHAJA ZA VSAKO PREMIJERO
UREDNIK: FR. LIPAH
Novosti za damske plašče pravkar došlel
A. & E. Skabernč Ljubljana
SEZONA 1931/32
DRAMA
ŠTEVILKA 11
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	Premijera	13.	januarja	1932
0 s 1:	Gledališki pisatelj
Tip gledališkega pisatelja ni nov pojav. On ni literat — dramatik, njegove težnje ne streme po večnih livadah, on nima tistih visokih misli, ki bi segale do zvezd, čeprav žari njegova zvezda morda včasih skozi celo astronomsko leto in ima celo več kot 365 utrinkov. — Včasih nastane iz njega celo košček literature in celo leta ga ne pomaknejo popolnoma v pozabljenje, njegovi rokopisi so orumeneli, leže po teatrskih arhivih — naenkrat pa nastopi spet njegov dan. In tak dan je morda vstajenje za večne čase, nova doba spozna in zagleda v njem več kot muho enodnevnico, najdejo se prirejevalci, predelavci in ime »nička«, takega gledališkega pisatelja zaživi in ostane. Tantiem takrat ne pobira nihče več zanj — tisti, ki ga je spet priredil, osvežil, ki mu je izbrisal prah in jezikovne nerodnosti obril — tisti ima take pravice.
Pravi gledališki pisatelj (Nemec mu pravi Theaterschrift-steller) piše igre za teater. On pozna oder, vse stotere možnosti učinkov, efektov so mu znane. On ve, kedaj in kako se mora narediti, da bo zaključek akta učinkovit, da bo sfrčal zastor sam od sebe doli, da bo publika posekana, navdušena, da bo aplav-dirala in da bo doseženo tisto, kar se imenuje uspeh. — Tak uspeh, odnosno ta uspeh je cilj in namen teatrskega pisatelja, to je pogosto njegov kruh, njegova odvisnost. Gotovo želi in hrepeni vsakdo, ki piše drame, veseloigre, komedije in burke, po uspehu. — A tak pisatelj pa najde v uspehu pot preko toliko in toliko odrov, on vidi serije, ko se igra po vsej srednji Evropi njegovo delo — to pa ni od muh. Ako ga pogleda sreča, da ugaja njegov komad tudi Amerikancem, potem je mož narejen in v miru in strahu božjem bo lahko napisal svoje prihodnje dramsko delo, brez skrbi za vsakdanji kruh in neglede na krize in valute... V Davosu, St. Moritzu, Nizzi, Valenci ji bo pisal in iskal zarodke novih komadov ...
Seveda, prav tako enostavno spet ni. Brez nadarjenosti, da-rovitosti za »pisanje za oder« spet ne gre, a božanska iskra ponavadi ni kresnila zraven ... A to nič ne de — saj sami geniji na svetu ne morejo biti.
Njih ime je legijon. Imena stara, imena nova, imena spet izkopana in taka, ki se podajajo k spanju. Glejte ga starino Rau-pacha, ki je vse nas na Verne duše pretresal z grozo, s solzami in sočutjem za revico Marico in za Konrada s piščalko. Stavim tisoč proti eni, da se bo povrnil ne samo drugje, tudi za nas ni še odpravljen. — In gospod Sardou, pa Dumas in Schonthan in Ka-delburg, pa Nicodemi in Achard. Vsi ti tiči tu pa tam zganejo z roko v predalu, pa se odpre in glej: Ugrabljene Sabinke zagledajo sveže beli dan v čisto drugi dobi in gospa Sans Gene pere spet perilo Napoleoniču. Da, da, tako je. Zasluge? Ne, zaslug ni, a teater je in to je tudi nekaj — to je bilo vedno nekaj, ne samo danes. —
Tale Ladislav Fodor spada k tej pasmi gledaliških pisateljev. Ne vem o njem prav ničesar kot samo to, da je rojak znamenitejšega Franceta Molnarja, odličnega telovadca na bradlji tantiem, vem, da je napisal »Cerkveno miško; in »Nalivno pero«. Pred menoj leži »Deutscher Btihnenspielplan<r 1930./31. in iz njega je razvidno, da se je igralo to zadevo na 60% vseh odrov, da se je ta »miš« preglodala v Stockholm in London, v Italijo in Francijo. To sicer ni nič, za večnost, za zvezde je to brez pomena — za gledališče in za publiko ima pa vendar nekaj, kar da misliti. — V komadu ni problemov in ugaja stvarca le zato, ker je zdrava, ker je zmaga teženj po delu v času brezposelnosti.
j. Daneš:	Potujoči	igralec
v.
Kolega kužek.
Po končani predstavi sem se ogibal vsakogar, da bi me ne zapazil. In pred Jožo me je bilo sram. Pike pristopi k meni: »No, hajdimo, vi kaplan!« Te besede so bile zame balzam. V duši sem mu bil iskreno hvaležen. Kot da me je snel z vislic. Potuhnjeno stopim za njim. Mahnila sva jo v gostilno. Sedela sva nekaj časa, dokler niso prišli ostali. Nihče me ni niti zapazil, le ko je Tunča vstopil, se je začel na ves glas režati. »Boga ti, kaj se niste abšminkal?«
In res, imel je prav, ta skrivnost mi ni bila znana. Z roko sem se skušal malo odrgniti po obrazu.
»S tem ne bo nič,« pripomni Pike, »pojdite v kuhinjo in prosite z& malo masti.«
Začudeno gledam, nisem vedel, ali misli resno ali je potegavščina.
»Seveda, z mastjo se nadrgnite po obrazu in obrišite!«
Vstanem in grem, pričakoval sem krohota, zato obstanem za zaprtimi vrati. Nič!
Nato prosim v kuhinji masti ter storim, kakor mi je Pike velel.
Aha, torej to se pravi »abšminkati .
Ko sem se vrnil, me je bilo silno sram. Dragutinoviča se nisem upal pogledati. Direktor je razdelil igralcem dnevnice: oženjenim je dajal po 1 krono 50 vin. do 2 kroni, samcem pa po 1 krono, tudi po 1 krono 50 vin., najbrž po sposobnosti. Pike je dobil 1 krono 50 vin.; moral je biti prvi med prvimi.
»Vi dobite za sedaj 20 krajcarjev«, se ustavi ravnatelj pri meni in položi ficke pred me. Zadovoljen sem jih vtaknil v žep. Za spomin si jih spravim, si mislim. Torej me ne odslovi? Ali sem odigral vlogo zadovoljivo? ...
Družba je postajala vesela, vsi so bili zelo zgovorni in razposajeni. Razume se, da se je vrstila zdravica za zdravico, kot je že ob takih prilikah navada, večinoma pa so bile namenjene moji osebi. Gledali so v meni igralsko veličino, nepobitni talent, in odstopali so mi svoje uloge, vlekli me na vse pretege: Eks! eks!... Tunča je intoniral »Gaudiramus«, trčili smo in se pobratili. To pobratimstvo me je pa pošteno uščipnilo.
Danilo se je, ko je krčmar predložil račun prvemu pri mizi, naenkrat je pa bil ta račun pred menoj, če tudi sem sedel ^precej daleč od krčmarja. Umetniško ginjen prebrskam vse žepe, a imel sem premalo denarja.
»Kar manjka, prinesem jutri, pustil sem denar doma,« pripomnim krčmarju s kavalirsko gesto. Ker je nekaj ugovarjal, užaljen položim svojo tula-uro na mizo. »Do jutri, če mi že ne zaupate«. — Te ure nisem videl nikoli več.
Med pogovorom s krčmarjem so moji novi pobratimi zginili kot kafra. Zvest mi je ostal le Joža. Naenkrat sva se znašla popolnoma sama na cesti. Le neki psiček se je zaganjal v naju. Hiše so se mi zibale pred očmi, kot da sem na kakšnem trans-oeeanskem parniku.
»Joža, meni je zelo slabo, umrl bom.«
»Beži, beži, od pijanosti še ni nihče umrl,« me je tolažil. Ob-jeHa sva se in merila cesto na dolgo in široko.
Jokal sem kot otrok, kot vedno, kadar sem bil sladko ginjen.
»Joža, pojdiva donjov,« sem ga prosil, »prespim pri tebi, nimam stanovanja«.
»Ah, da, domov praviš? Kje je to, doma?« je globoko vzdihnil, »domov — da, domov!«
Molčala sva oba in še močneje sva se objela.
»Potrpi še malo, ko odpro gostilno, se zmuzneva na oder. Jaz spim na odru, ker nimam toliko plače, da bi plačeval sobo. Težko mi je bilo od začetka, ampak privadil sem se. Če se še kdaj dokopljem do postelje, tri dni iz nje ne zlezem. Posteljica — posteljica — kdorkoli že jo je znašel — Bog mu daj srečo in zdravje! — Nekaj bajnega je to.«
Nedaleč od gostilne sva sedla na neke lesene stopnice, dr pričakava jutra.
Trdno sva zaspala.
3
Solnce je stalo že visoko, ko naju je zbudilo lajanje. Ravno isti psiček, kateri naju je nahrulil poprej, naju je sedaj čuval, ko sva spala sen pravičnega. Zlezel je med naju ter delil z nama posteljo. Nočni čuvaj naju je hotel zbuditi, psiček pa se je vanj zakadil in ga odgnal. Otareva oči. »Pojdiva se umit na Uno,« pravi Joža.
Joža je moral k direktorju po plakate in iti pometat dvorano. Iz hvaležnosti za sinočnjo družbo sem jaz prevzel to dolžnost. Urno se poprimem dela. Pospravim oder, denem v kraj tiste stare puške in monture, pometel sem tla, oder in gostilno. Hitel sem, da me kdo ne zasači, bilo mi je nerodno, da sem zamenjal pero z metlo.
Česar sem se bal, to se je tudi zgodilo. Nenadoma stopi v gostilno natakarica.
»Za božjo voljo, kaj pa delate?« pristopi k meni in mi hoče iztrgati metlo iz rok. »To se vam pa prav nič ne poda!« Ko sva se ruvala za metlo, sem se rahlo dotaknil njenih rok in pogledala mi je v oči.
»Včeraj sem vas gledala, prav lep kaplan,« je tiho pristavila.
Pogledam jo začudeno in mislil sem na včerajšnjo polomijo.
»Res, res, o jaz sem bila že večkrat v zagrebškem gledališču.«
Nehote sem ji poljubil roko v zahvalo. Zardela je ter v silni zadregi šepnila: Hvala.« Zvedel sem, da je domača hčerka, ki je bila v Zagrebu v penzijonatu, in zato mi je tem bolj laskalo njeno priznanje.
Torej prvo nevtralno priznanje publike.
Sijajno gledališče. V Novosibirsku zgradijo največjo gledališko dvorano na svetu. Upoštevajo tehnične izpopolnitve pri teatru, cirkusu in kinematografu. Dvorana bo imela obliko amfiteatra, pokritega s kupolo, in bo mogla služiti za kinematografske produkcije. Pozorišče je na sredi dvorane; giblje ga mehanizem, ki omogoča gledalcu dostop na ploščad. Obsežno je pa tako, da se morejo na njem premikati vlaki, traktorji, avtomobili. Sredi kupole je pripravljena cirkuška arena, ki se da po volji znižati na višino pozornice. Pravijo, da se bo ljudstvu moglo aktivno udeleževati iger. Kako se bo to vršilo, pa listi ne poročajo.
(Dalje prih.)
Razno
Lastnik in izdajatelj: Uprava Nar. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Fr. Lipah. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani.
CX/UO
caubivko /roTV^1
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V DRAMI
IVAN LEGAT
MARIBOR	^^LJUBLJANA
VETRINJSKA 30	PREŠERNOVA 44
TELEFON INT. 24-34	TELEFON INT. 26-36
Revna kot trkvena miš
ir—1-  ..	.1-1.	cnisWv	Podor.	Prevol	J.	Ko	viž
Veseloigra v treh dejanjih. Sp15
Baron Thomas pl. Ulrich, pre' Baron Franc pl. Ulrich, njegov Grof Friderik pl. Talheim, upr
Schiinzl.....................
Susie Sachs..................
Qlly Frey, predsednikova taji Gospod Kvapil .... Ravnatelj Feliks .	.	.
Bančni sluge................
'il'- l«i’
drsalne banke
Prvo dejanje se odigrava predpoldne v pisarni predse1
nekem pariškem
Blagajna se odpre ob pol S.
Sedeži 1. vrste , . . .		Din 30
M	II. - III. vrste . .	. m 28
It	IV.-VI		. „ 26
»»	VII.-IX. . .	. 24
»*	X.-X1		• „ 22
H	XII. -XIII		20
i.
Gregorin Drenovec Daneš Železnik Nablocka Mira Danilova Jerman Potokar * * *
Režiser: prof. 0. Šest.
d" Ss;,
alne banke na Dunaju. Drugo šest tednov kasneje v Par ur nato istotam.
(,ek ob 8.
Konec okrog pol 11.
LoSe v Pj : • Din 100
t' .
II. ^
Peti ložo1
„ 100
n 120 .	70
■ -fti,;	»	75
,mt	»	20
l!	»	25
15
Balkon • Sedeži 1. vrste
II. „
Galerija t „	1.	„
» II.	..
III. »
Galerijsko stojišče Dijaško stojišče .
22
18
14
12
10
2
5
D
gledališču od 10. do ool 1. In od 3. do 5. ure
RAZVRSTITEV SEDEŽEV V OPERI
7*7ko /▼o*''1
CAixniyuo rtov1*1
,RIBA* Ljubljana
Gradišče 7
trgovina z raznovrstnimi sladkovodnimi in svežimi ter konzerviranimi morskimi ribami
Specijalna zajutrkovalnica vsakovrstnih rib - Vinotoč
Lastnik I. Ogrine
Telefon 25-84