Tečaj IV.
V srédo 23. Kimovca
1846
List 38
V spomin slovenskima junaka
(Sonet.)
z nami! ko požene, Ravbar pravi, bistro Savo Ropa se izlije,
pràv, njive na voske ali široke ogone orati; ali je šega — skorej v vsaki vasi drugači vpeljana — ko ristna ali škodljiva. V nekterih krajih so že pred 10. 20. ali 30. leti stare šege kmetijskiga obdelovanja
ojska zbrana iz T
V »
Prederzna biti z
boj kei
Na Si ski m polji svoje konje ustavi Junakov cvet iz Krajne, Horvatije; Pred njim, ko megla polje mu odkrije, Stoji armada turska po planjavi.
Ko listja Kopa, k? jo je piš natresel Jesenski čas raz drevja, in prinesel Na vodo, po-nji plava raznesenaj
Tak so junaki Turka razkropili, V çloboko reko Kôpo zapodili, De se<ra cez bregove zaježena.
opustili, in od tistiga časa več perdelujejo, sosebno delajo namesto poprejšnjih voskih nakupčanih ogo nov, zdaj široke in ravne. Neki kmetovavec se je
pred 30. leti zemljiša poprijél, ki je imelo skoz in
skoz voske offone, preoral jih je večidel v široke
in ravne, in od tistiga časa mu polje bolj rodi; ne koliko voskih ogonov pa je obderžal, koder so za stran ,lege in lastnosti zemlje taki biti mogli.
Premislimo
nemalo, voske
ogone po štiri do
šest brazd, in našli bomo njih prid in škodljivost. Pri voskih ogonih se obrazdi gostih razorjev do
c
velj, lehe
dobé parsti skupama, razori pa
so enaki
Ali na voske ali na široke ogone orati,
kakó je pràv
Na kterih ogonih se več
_ v	o
pridela, na voskih ali dežéli ozremo, vi
žlebam, po kterih se obilna mokrota iz njiv odté ka. Iz tega se lahko razumi, de so voski in na kupčeni ogoni na močirnim in vlažnim polji pràv koristni, kakor tudi na plitvi in pešeni zemlji
, kjer
se ne da globoko orati, zató de mokrota v njih delj ostane in razni sad globokeje vkorenini.
Ko so naši prededje že v starih časih začeli zemljo obdelovati, novine in zarašene prostore tèr
na širokih ? Ce se sèmtertje po dimo po nekterih krajih voske s štirimi ali šestiini brazdami prek srede kupčasto obrazdene ogone, in med vsakim ogonam precej globok razor; po ne- gati in v njive preobraćati, se je srova zemlja kterih krajih pa orjejo ogone na 10 — 12 in še gotovo nar ložej v voske ogone vdelati dala. Bila več brazd. takó sicer, de se setev ne le po dol- je večidel neravna, nevkretna, polna jam in herb
tov, vlažna in močirna, kakoršnih še dan današnji po ledinah, srenjah, neobdelanih prostorih in go-šavah dovelj vidimo. Skorej bi rekel, de niso ljudjé
.v, v	.	?	^
gama, ampak tudi po čez njive
lahko zabraná, in Po voskih kakor tudi
de je cio malo razorjev
širokih ogonih vidimo lepo pa tudi slabo žito rasti.
Če poprašamo oratarjev, zakaj ti voske — uni pa starih časov radi teške zemlje orali — saj še tudi
široke ogone
delajo, nam
odgovore: „Že od nekdaj
niso za to delo pripravniga orodja imeli
ampak
je taka šega, in de bi ne bilo pràv predelovati od le plitve se prededov postavljenih šeg, in zemlja drugači ob delana bi ne rodila". — Tak odgovor nas ne zado
, de nam ne gré ravno vsih del naših
so nekoliko po raznih skuš
poprijemali, na kteri
so 8i, kolikor je
bilo moć, živeža přidělovali ;
niki
voli.
Res
prednikov zavreči, kér
te šege so njih nasled takim so voski ogoni še dan današnji, kjér bi jih treba ne bilo, v stari navadi, in kjer bi široke, ravne lehe gotovo koristniši bile
povzeli, in potem
njah ali pa po krajskih okolišinah vpeljane bile ;	in veliko več pridelka donesle. Sčasama so pa
tode poprašati pa vender znamo: „Zakaj so naši	venderle pridni kmetovavci srovo in mokro zemljo
prededje v tem kraji voske, v unim pa široke	vdelali, poravnali in posušili, počasi je dobivalo
ogone brazdili?" Zvediti je treba, po kterih se setev	kmetijstvo več in boljiga orodja, s kterim se zemlja
bolj obnaša, potem bomo v stanu presoditi, kakó je	lahko globokeje obdelovati in rahljati zamore
?
je
tedaj ni trebakupćati in razorjev po nji delati, po
v mokrih letinah, celo nic
kterih, kakor je očitno,
ne zraste.
le tretje leto lepiga in zdraviga koruna za prihod nje čase pridela.
I	Nagnjiti korila jé strup ljudém in živini; ni
Na novo vpeljana šega : žito kositi, name- kakor ga ne svetvamo jesti ne ljudém, ne živini sto žeti ga, je semtertje na Nemškim in Češkim pokladati, dokler ni do čistiga gnjilobe otrebljen vozke ogone že davno pregnala; kér so se ljudjé potlej še le se srne po malim prešičem med drugo
• V|»1	V •	■	•	11	ta	II	II*	11	i •	li«	_

prepričali, de so široke in ravne lehe po njivah ko ristniši zavoljo žitne košnje, ktera se z manj po
klaj
kuhati dati
Oroslav
troški, ložeje in hitreje opravi, kot žetev; in zavoljo Gotovo sredstvo koriíll gnjilobe obraniti.
Nasledno sredstvo smo v Čeških nemških no
obilnišiga pridelovanja.
Kmetovavci! kupčajte zemljo in brazdite jo v
na takih njivah, kjer se mocvir, kakor
razore
je bilo prej rečeno, po nobeni drugi viži posušiti
se zasíran spod
y
ne da, in kjer je zemlja
plitva, de
nje skalnaté ali pešene terdine ne da rasti potrebne parstí zadosti izorati.
L
vicah brali, od kteriga Ačavski fajmošter, visokočastitljivi gospod Kaj etan Ha an tole pišejo: Gnjiloba na korúni, od ktere je po dolgim in širo kim že veliko pisaniga, se je posebno letas neizre ceno razširila in žuga veliko deželam revšino in lakoto:
ravno zató bom sredstvo tukej oznanil, ki
y
Zalostno
oznanilo
m
konina.
prošnja
zastran
se je po mnogoverstnih skušnjah zastran gnjilobe konina práv koristilo obneslo, tole je: „ Sadite zdravi korún v negnojno pa dobro zemljo, takó se vam
Tudi v naši okolici nas je nesreća zadela, de ni treba bati, de bi se ga gnjiloba podstopila". je na enkrat po vsih njivah korún (repica, kostarij) Tacih njiv, ki niso vsako leto gnojne je povsod
zrel postal, pa ne le samo zrel, ampak ves čerň.
nekoliko
y
v
goratih krajih kakor tudi v ravninah ;
• ř i i • v	• ' •	i	m m m	m*	m /\
nike
y
v ravninah je za
korún saditi, dobro deteljše
preorati, ali pa tište njive, kjer ste rež in pšeni
Po večkratni skušnji se je pokazalo, de je ževeč v gorah ne gnoje kakili njiv dostikrat po 5 po 10 kot pol korúna od znane bolezni nagnjiti^a, od ktere let, ampak le v prahi ležé, ter jih imajo le za paš
so že lanske in letašnje vsega spoštovanja in hvale vredne Novice veliko povedale.
Korún je v naših krajih že več let práv malo cvetel, pa vender je bilo letas sèm ter tje še ne kaj cvetja viditi, in pa tudi nekej semenskih jagod
se še najde, tode le na eni sorti korúna, in ta je	.	7 ZZ	V#1 v C
nemálo rudečkasta sorta, ktera ni samo po kozi, Bratje SV. Linla 111 Metuđa V Iiasill SOiah.
ca rastle.
Poskusimo vse, in kar je dobrima
d e r ž i m o !
ob
ampak tudi pod kožo rudečkasta; od te sorte tedej sim nekaj semena, to je jagod nabral.
(Konec.)
Kakor v S pitalicu tudi po
drugih
krajih pridni
Humen korún pa, kteriga je povsod nar vec, duhovniki nekoliko dnivtedni šolo imajo. Po tem soseska in kjer skorej druziga ne sadéni pa kar nič se- hašen sole spozna, in se potroškov ne vstraši vsakdanjo
nienskih jagodic obderžal.
šolo vtemeliti.
Prosimo, de bi nam hotli v Novicah ozna
Po tim poti se je nar več šol poKoroškim kakor
pred ko bi mogoce bilo, kakó z jagodami po Stajarskim začelo; in taki duhovski gospodje, vte
niti
in pa s semenam ravnati, de bi dobro ostalo do meliteli pravili šol, so prihodnje spomladi?
tistiga kraja veliki dobrotniki,
*	v M m. UV/ MI V VOIW1V MV	----A	7	O	t/	/
Ali ne bo o^njiti korún vredni, de njih imé med ljudstvam slovi. Veliko takih
dobrih pastirjev je že pomerlo, med njimi rajni .Janez
Doberli Vasi na Koroskim 3. Kimovca 1846. Miklav, rojeni v Vovbrah na Koroskim 25. Pro
ljudém in pa živini na zdravji škod val ?
*). St.
Odgovor.

Bučne in kum ar ne, kakor tudi jabelčne in hruševe peške so za seme
senca 1803. Poseben prijatel bolnikov in pa skerben učitelj mladine so bili. Po vsih farah, po kterih so bili kaplan, namestnik
in poslednič fajmošter, so šolo imeli,
hučah » kumarah, jabelkih
narbolji, ce se v in hruškah toliko časa
izgledi svojiga Mojstra mašnik brez učencov biti ne sme. Umerli sovSvabeci 20. Svičana
ter so vedili, de po
pusté, de popolnama dozorijo, česar jim večkrat manjka, kader se viin vzamejo ; popolnama zrele vsajene, bodo, kader v zemljo pridejo, urno kalile
takó
táko lastnost imajo tudi korúnove jagode. Kdor si
kaj za seme nabral naj jih dene, kolikor se
1837.
Greg
Ravno tak mož po volj
božj
so bili rajni
P
ojeni v stari Loki na Krajnsk
25.
Prosenea 1803. Bogaboječ duhovnik in
m iaKo spešno rastle, de jih bo veselje viditi, ravno
nevtruden
spovednik, so bili mladine soseben varh pred zapelji-vostjo svetá, ter so jo gizdosti in nevarnih dobrovolj s
je tedej korùnovih jagod

y
ktere zelí spomladi sejatiHHIHIH da, na suh in zračen ali vétern kraj, pa ne pre več na debelo, de do dobrima dozoré in se sčasama posušé, potem se
reč, med rokama lahko
vso močjó varvali. Veliko lepih bukev so svojim šolarjem preskerbeli, ter so spoznali, de so lepe bukve dober prijatel na poti življenja. Umerli so fajmošter per
o
tift
nad
Gornjimgradam
1
Bi
1844
spomladi, kot
marsiktera druga
Le malo let sta živela, pa veliko dobr
zmanejo, de se gôlo in za setev pripravno seme dobi. Seje se pa v plitve
po palci globoko v dobro
v slavi naj ostane njuni spomin lavcov v vine
storila
Veliko pridnih de
y
gradi Gospodovim še
pa zivi,
in mlado
verstice, redko in komej zemljo, in kader
zeliše iz zemlje
pribode, se mora večkrat opleti, de ga plevél ne zaduší ; potem ta kim da vsako zdravo semensko zerno, po enim ali pa po dva lešnjeku debela korúnčika, drugo leto
tersje v šolah ob delavnikih in nedeljah lepó obdeluje. Rad bi njih imena povédal, naj bi se jim zameriti ne
bal.	Hfl I H[ HH^^^H H
hvalevredni bratj
Zapisane so njih imena v bukvah življenja; oni so
3 in nasleditelji svetih aposteljskih bratov
se imenovani sadež zopet v dobro zemljo, kakor je pri korúnu navada, posadí in po takim deli se se
veliko
drugih
Cirila in Me tu da. Naj se jim ravno njih trud po za služenji ne popla pravici podučijo, ne čase. Dan. 12, 3
boj
njih imena, ki
sijale kakor zvezde na vse več
v
Kakor smo v 33. listu za korúnovo seme (jagodei prosili, tadi
danes prosimo, kdor gaje kaj nabral, naj nam ga pošle, kolikor
ga uterpi, radi mu ga borno plaćali.	Vredništvo.
V sedajnih dneh soseska, bodi si na plan
ravnini, brez šole slabo izhaja ; v zaostaja, podobna zapušenimu tersju
ali v
sredi sosedov hiti
?
ki skerbni

£0
spodarja nima. Pa tudi skušnja učí, de šola samo- tam harja vidila dober sad obrodí, kjer jo duhovski gospod oskerbijo
i
se nautegama s svojo drobnico hitro proti
domu podasta, de bi žugajoči nesreći odšla. Pa na nag
kakor svoje okó. Otroci pozelijo kruha, in kdo bi jim
ga
lama perhruje strasna
ploha, vdere
se nad njima šumeč
lomil, kakor duhovski ocetje;
or ? to
ospodje šolski le pomagajo.
pláz
?
zasuje 30 ovac, pa tudi fantiča najdeta y grobli
De po Krajnskim veći del mozkih, pa se vec svojo smert

ktera so žalostni
stariši drugi dan
po ti
ženskih bere, vidimo; zvedeli.
kakó se pa brati ucijo, bi radi Lepo so nas častiti gospod Matija Vertovc
strašni zgodbi vsa nevspodobnjena našli.
Od vseh strani je voda pribobnela in hleve, mline,
vinoreje podučili, in hvalo jim vémo za to; naj si pa žage, moste in jeze pobrala; zagni lés razkopala, njive, tudi povémo, kakó se obdeluje naše nar žlahtneji tersje, senožeti in ceste pa neizrečeno poškodvala.
kakó se naša draga
mladina redi, de bo vinograd
našiga
V Ljubnim, kjer Ljubnica v Savino teče, je voda
ljudstva od leta do leta lepši rodil, in de bo veselje
v hiše perderla, in prebivavcam velik strah in trepet
v •
f
nasiga serca:
Ljubomir.
Slovenski oglednik.
naredila, kakorsniga se nar starejsi ljudjé spomniti ne vedó. Skoda je neizrečeno velika.
Sreča, de se je bil strašni oblak na verhi planine
5. list.
prêt erga 1
Juri, metlar v Rov tah* Mihèlu v Ljubljani
in v druge kraje zapodil, kjer je hudo vřeme skorej ravno takó razgrajalo, kakor pri nas. Bog nas
n
(Konec.)
Gotovo je bilo takrat tudi več bogastva v deželi
?
je mogel
reče na to ptuji gospod — in kér je bilo takó biti kmet tudi bolj dovoljen s svojim stanam. Davki ga niso takó težili, kakor zdaj, kér jih je imel s čem oprav-
so mu bile potrébe in nemarnosti sedanjih ča
obvari se kedaj take strasne sibe docakati!
V Ljubnim na Štajarskim 6. dan Kimovca 1846.
M. T urin, naducitelj.
De oginj ne vstane.
Ijati, kér sov neznane.
si pa zdaj kmetje še veliko več druzih in bolj velikih
koliko ptujiga blagá pride v
Ce se gleda in premisli, kakó neprevidno marši
hiš ne
pogori
samí naložijo. Pomislimo
deželo, od kteriga se mora na meji veliko plaćati; po
mislimo, koliko reci se današnji dan povžije, kterih spřed- de bi popřej dobro ogledal ne bil, če je pred ognjem niki niso poznali; postavim kafé i. t. d. Tudi od teh se povsod vse varno. Varuj se, de per ognji ali per luči
_____~ ___i:17«___:___~ 4- ' z^ ____ .i_____«X'	hp ?íicnw f
Razun cesarskih in gosposkinih davkov kteri ljudjé z ognjem ravnajo, se je le čuditi, de še vec
^Koliko nesréč in revšine oginj napravi? koliko razpertja in nespravljiviga sovraštva ?
1. Nikar tedej nikoli iz hiše ali v posteljo ne hôdi
?
y
mora veliko plaćati. Vzemimo té in vse druge reci,
pridejo, in prevdarimo iz dežele, in vidilo se bo, de
ne zaspis
ktere iz ptujih krajev v (leželo koliko denarje v gré žanje
je število denarjev v ptuje poslanih gotovo veči od tega, kar domaća obertnost deželi prinese. In teh mojih beséd mi mende ne bo tréba s številkami ali ciframi razkazati
2. Pazin bodi, de ti macka na ognjise ali v pec
de takó sama sebe, in e
5
ne pride, kjer še oginj tlí tem céle hiše ne zasmodí.
?
3. S peržgano svečo , s samo lučjo, ali z ognjem v fajfi nikar v take kraje ne hôdi, kjer je senó, slama, predivo ali kjer so kodélje spravljene. V luli ali fajfi popřej vgasni, predenj jo v žep vtakneš, ali kam od-
1
de bi mi verjeli; zdrav um mora ze sam slehernimu umnimu člověku to spričati."
v
Resnico govoré
rečejo gospod fajmošter
in
ki zamore le nekoliko pre
ne samo oni, vsak drugi ptujec,
vdariti, bo tudi reći mogel, de stan Krajnskiga naroda pri tolikšnim pomanjkanji obertnosti in pri tolikšni potrati v obléki ne more takó bogat biti, kakor bi kdo pri pervi
lozis ; pa tudi glej, kam jo otreses. Koliko nesreće je že marsikteri persmojen tobakar napravil !
4. Peč večkrat ogléj, kaj v nji, per nji leží ali
priliki mislil. Pristavim pa še dné
tukaj, de
mora od dné do
visi. Posebno pa s pusami ali družim tacim orozjem, in še bolj s strélnim praham varin bódi, če gaje pri hiši treba.
5. Otrokam, zlo starim, zaspanim, brezumnim, pi-
bolj slabeti, dokler narodu ali
vsaj njegovim stara šinam v mar ne pride, tratenju premoženja z nepotreb nim pijančvanjem
njem i. t. d. konec storiti in skazati, de je namest novih
janim ljudém ne zaupaj ne
ognja, ne 6. Mokrotno senó , slama, žito ,
, igranjem,
posebno v loterijah, baha
leži, se samo od sebe vname.
7	v
luci.
će terdo na kupi
kerčem ali oštarij, ktere
kakor gobe
7. Ce je maslo per ognji
po jesenskim dežji
se nikar stran ne od nikar vode vanj ne vlivaj
y
tégni. Ce se ti vžge, ja ampak hitro zakri, ali pa vse v pepél izli.
?
8. Sušilniee za lan in tarilnice bi imele vsaj kakih
iz tal rastejo, pred vsim nar bolj potreba, šole po deželi napraviti in s pomočjo večiga izobraženja mla-
dimu zarodu k domaći umetnosti in obertnosti sto stopinj od hiš odločene biti. pot odkazati in takó kal deželne sreče vložiti".
9. Smola, zveplo,
Ljubi Miha ! takó so se gospodje pogovarjali in
posljeni ti pogovore od Kozarjeviga Matevza zapisane Druziga ti nimam pisati. Povej ti spet kmalo kako pri-
strelni prah, olje in vec taciga se v kletih in obókih shranovati mora. —
v
Ce pa oginj vstane in vidiš, de že gori, pa vpí, de ljudi na noge spraviš : na pomoč kliči, in za božjo
jetno
svojimu
Jurju Metlar ju.
voljo tudi sam pomagaj, kjer in koiikor mores. Gnoj, mokro blato, mokre cjóhe, vréča ali žaklji so v gašenje nar boljši.
V
Strašna ura v Ljubenski fari na Štajarskim
Kdor svojiga kej ognja oteti hoće, mora dobro pa
30. dan přetečeni
popoldan okoli petih se
a Šta-
ziti, komú izrod in gledati, de mu ukradeno ne bo.
,	A. P.
cela planinska okolica proti polnočni strani, ktei
_.JrL j® ■ a	f am*' ' • •
jarsko od Koroške dežele, in Ljubensko od Cer nopotoške (Schvvarzenbach) fare na Koroškim loči strašno zatemní, začne se bliskati, in v oblakih takó bučati.
i
de je bila groza ; vzdigne se čudili vihár
5
dež
se vliva iz podnebja, strašna vdirajo se plazovi, rujejo dre
plóha hruje iz visočine
i
resa iz korenin, likim ropotam in hrupam proti potoku derej
in z ve
?
ki ga
Kruha, pa tudi nauka za uboge.
V leti 1749 je bila huda zima. Bogaboječi vdovi se je na Francoskim terda godila, ki je z veliko težavo svojo ljubeznjivo, nedolžno družino redila. Nje dni so jo prijatli žlahtno gospo Antonijo imenovali; kar so pa rajniga možá pokopali, ni prijatlov v hišo žalosti več. Bila je še mlada in zala, modra in poštena
<r to
ospa
ki
se je v nadlogah izučila Bogú lepó služiti in va-nj za
Ljubn
imenujemo,
Dv
in ki se konec Ljubenskiga terga pastirčika, stara okoli 16 let, ki
v Savino razlije, sta v planini ovce pasla, in začetek tega strašni
upati
?
ki svojih ne zapustí, in to je bilo njeno
bogastvo.

VI
*) Iz časopisa: Moniteur parisien
Branila se je ubožtva, dokler je mogla, tudi v nar britkost premenilo. Namest veselih pesem
glas. Kdo, kaj mislite
veči sili serca zgubila ni ; zdaj pa zboli in milo svoje žalostné prepevati na
smo mogli
je tako
dečica
gleda, ki so
krog postelje stale in jokale
žalost napravil? Ali mačke, ali
sove. ali podi
Po
nika pošlejo, ki pride in gospé zdravila Nobena teh , ampak naše veselje so v žalost spremenili
napiše ; pa kaj pomaga ! Cei
zdravitelj pota ne
1 j u d j
ra j ta
y
vender iiimajo zdi
plaćati scem in zapušena
Komej pridemo v deželo, v kteri le nekaj časa
vdova že caka smerti
prebivati mislimo, že ljudje za nami pazijo, kakor tolo
r>
i lj
Kdo se bo neki te uboge reve usmilil, kdo ti ubogi materi pomagatzdihuje kmetiška babela poleg bolnice, ktero je objiskat prišla. „Bog bo pomagat rahlo bolena gospa odgovori. „Pa tudi jaz bom mami poma- ječo do gal" pristavi vès serčen nar stařeji sin uboge vdove.
Ton ej reče, in pobere napis zdravila, še le v dvanajstim leti, in gré rekoč: „Le počajte mama. de
aji, z limancami, precepi in puškami hit i j o na nas ,
ter
nas išejo pokončati, pomoliti
po v
Ktere z med nas
ljudje vjamejo, jih zaprejo v hudo vosko
ti. iz kter
y
ni vec resenja
pati
ťe se
kak par skrije , nesreći odide in v kakim skrivnim koti
njezdo naredi, jajčke znese in mlade izleže, jih skerbno
redi in pase. jih
vaši otroci skerbno zalezujejo
nazaj pridem
u
. V
• r
or
y ©
njezd
isejo
y
in gorje
ptickam , ce
jih naj dej
or ft
njezdo raztei
Še ili pol ure minulo, že Ton ej materi zdravilo gajo, mlade vzamejo in jih neusmiljeno mučijo ( martrajo)
J+l	• •	•	à	• •	tf	ilf	1	1	i«1	i	1111	t	1	•	-mm	_ _
ter ji ga smeje
prinese , na tenjko po napisi narejeno ,
ponudi. Pija materi čudno dobro de; bolezen se z božjo morejo
takó, de dostikrat od lakotě in od vsiga hudiira poginitl
gospa
pomocjo na bolje oberne, kakor je zdravnik presodil, ozdravlja na truplu in tudi nje serce je zopet veselo.
Mati zakliče Tone ta h postelji, in
ira
izprasuje
O vi neusmiljeni ljudje! zakaj z nami takó neusmiljeno ravnate? Kaj smo vender pregrešili, ali scem smo
se
vam zaměřili, de nas takó
rekoč: „Kdo pa je tebi to zlahtno vraštvo dal, ki mije takó hitro pomagalo, de mi je boljši, de lehko govorim
se ne spomnite, de
grozno preganjate? Zakaj ravno tišti Bog, kteri je vas stvaril,
_	v	V	P°-
in bom, kakor zaupam zopet ozdravila?" Ne meni hvala, sebno opravilo odločil. Nobena mačka z nami takó nemarna! ne meni hvala, de bote ozdravěli". „Komu pa?" reče usmiljeno
je stvaril tudi nas, in je vsakterimu zmed nas tudi
ne delà, kakor ljudjé. Ce mačka ali sova ali
mati. Ali mi boš pomoćnika utajil?" „Lehko vam ga po
kaka druga nam so vra žna z ver naše
or ř?
vein
u
y
njezdo najde
pravi To nej. „Ko sim vas vidil, kakó ste bili mlade vzame, jih hitro pokončá in požré, člověk pa mla
y
ze slabi in bledi ko smert,
me je grozna
žalost opekla, de vzame
y
jih muci; starim
veliko žalost, mladim pa
ter sim sam per sebi djal: umreti v imeni božjim bi bilo grozne bolečine napravlja, in se zraven smeja, kakor
, ali umreti od same revšine bi bilo saj prehudo in de bi mi nobene občutljivosti ne imeli. Vidili smo ni
prav,
pregerdo. Sklenil sim iti,
ne nad Bogá,
ampak nad
dolgo tega, de sta dva pastirja gnejzdo šinkovcov našla,
, jim nitke na noge pervežeta in jih v
ljudi. Pobral sim zdravnikov napis, dirjam in poterkam mlade vzameta na zdravilčarjeve vrata, ki je v naši soseski, in popro- lužo neseta, de bi mogli plavat. Niso ju ganile ne smertne
sim za đrasro zdravilo
ki
ga je materi
moji potreba, britkosti mladih nedolznih ptickov, ne žalostno cviljenje Pa sosed hoče za zdravilo tudi plačilo. Ni se dal pre- starih, ampak kakor neusmiljena rabelna sta mlade ptičke
prositi, dokler mi ni na_misel padlo , de sim mu rekel :
takó dolíro po luzi metala, de so mogli posriniti.
Gospod
y
pomagajte moji materi
y
de ne umerjejo, in če
ozdravijo , pridem k vam služit. Terden sim že koj, in
e>|/vpu.iw. Oil , kakó terdiga sereá so vaši otroci do nas ubogih ptickov!
Opomnite se stariši tega, de bodo ravno takó neobčutljivi
tudi pravijo
de imam dobro
dobri
glavo.
v
Bodite vender takó kdaj vaši otroci tudi do vas. Gotovo je, komur se ptičik
y
in vzemite mene za placilo, naj ze bom vas
ne usmili, se mu tudi eiovek smili! ne bo.
O hudobni,
strežej ali pa zdravilski dečak. Le recite hitro ; za vse	neusmiljeni ljudje ! Zakaj ste nam toliko nehvaležni, in
sim pripravljen. Zdravilčarju sim se usmilil, kér so me	ne spoznate, de smo vam k velikimu priđu, de vas ve-
solzé polile. Dal mi je zdravilo za vašo ozdravo, mati;	like škode obvarjemo. Ko bi nas ne bilo, bi vi zastonj
in jutro pojdem v zdravilnico (apoteko) služit". Mati se	sejali, kér bi žeti ne imeli kaj, tudi z nobeniga drevesa
je od veselja jokala, in ni vedila besede pregovoriti.
bi sadja še za pokušnjo ne dobili, vse bi vam merčesi
y
V nekolikih letih se je Ton ej per tim zdravilčarji gosence in cervi
pozerli. vse
pridelke pokončali in vam
podal, in je v leti 1747 svoji ubogi
izučil, se po sveti pa pošteni materi iz Pariza to le pisal :
velik stradez napravili. Te nesreće vas mi obvarjemo, kér po travnikih, po njivah, po germovji in po drevesih
cen
y
Preljuba mati! Veliko sim preterpel, sim bil la- neutrudama si perzadevamo, vse te škodljive stvari po-reven in truděn, zdelo se mi je, de mi ni živeti, loviti in pokončati, kér nam jih je Bog v naš živež odločil.
ri
z au pa nje v pa
Bogá in
Bog
do ljudi me je zapušalo, zdaj je moje molitve uslišal, ljudjé so mi dobri, in kar
(Konec sledi.)
sim se naučil, mi je pomagalo. Potolazena mati, oterite /si solze ! Dobro službo sim dobil, ter Vam bom vaše stare dni polajšal in poslajšal. Kraljevo oblastvo me je zdravilskiga pomagavca postavilo per svoji Hanoverški vojski na Nemškim. Kolika sreča za me!"
Znajdba vganjke v poprejšnjim listu je:
V
Cas
bas
pas
las
as.
(Dalje sledi.)
List

kakoršni«;a so ptici ljudém pisali.
\9
(Iz Zenskoveških (Frauendorfer) novic leta 1845.)
Ljubi ljudjé! Kader se lepa spomlad (vigréd) přibližuje se vse
v
Kitili kup
(Srednja cena).
V Ljubljani
Krajnju
19. Kimovca. I 14. Kimovca.
arold.
veselí, kar koli na svetu živi. Le nam ptičam ni dovoljeno srečniga veselja vživati. Komej smo se nektere dni veselili in prijetne pesmice prepevali, dobrotljiviga stvar-uika hvalili, že se je naše veselje in petje v žalost in
mernik Pšenice domaće •
» banaške
Turšice.........
Soršice.........
f
Reži...........
Jećmena........
Prosa • .........
Ajde...........
Ovsa...........