Slovenski obrtnik
V Celji, dn6 25. junija 1893. leta.
Postavne določbe za razne obrtnike.
A. Za svobodne obrte.
Po novi postavi je malo svobodnih obrtov. Čisto svobodni so trgovski ali kupčijski obrti. Kupčevati namreč začne lehko vsak, to je, kupovati in prodajati sme slehern, najsi bo možkega ali ženskega spola, da je le iz naše države ali našega cesarstva doma. Vendar z vsakim blagom kupčevati ni slehernemu dovoljeno. Kdor je podložnik tujim cesarjem ali kraljem, temu že ni tako lahko tako pravico dobiti. Svobodni obrt vendar tudi ni tistemu dopuščen, ki ni še polnoleten, razven, če kdo drugi vodi obrt v imenu mladoletnega. Kupčevati z blagom toraj sme slehern, kramarijo odpreti sme vsak, samo naznaniti mora to gosposki, to je, c. kr. okr. glavarstvu. Zahteva se tudi od vsakega obrtnika neomadeževano življenje in obnašanje. Rokodelskih obrtov je pa malo svobodnih, kajti skoro vsi rokodelci so uvršteni ali med tako imenovane rokodelske obrte ali med dopuščene obrte. Do zdaj so svobodni samo mlinarji in žagarji, barvarji, tkalci (platna in sukna), nogovičarji, valjavci sukna, suknostrižniki, šivilje, modistinje, žganjarji, lišparice, klejarji ali limarji, izdelovalci čistilnega prahii, potašarji (delavci pepelike), cvetličarji, podobarji, fotografi; ali tudi ti obrti niso čisto svobodni. Vsaj mlinarjem n. pr. je treba po stari obrtni postavi, po postavi od 30. maja 1869 (v pravici do vode) in tudi po § 25. postave od 1. 1883.; (ta § govori o tistih obrto-valnicah, ki imajo parne stroje, motore, ognjišča, vodne stroje v obrtovalnicah, ki delajo ropot, smrad, nevarnost), da jim komisija odobri prostor in vodo, katere se pri novem mlinu poslužiti hočejo. Samo za obstoječi mlin je svobodno, da ga oskrbuje kdor koli, ali je izučen ali ne. Enako velja tudi glede barvarjev, tkalcev in žganjarjev; tudi od teh se učna svedočba ne terja, kedar nastopijo obrt. Ali radi prostorov je treba večkrat komisijskega ogleda, zlasti ako se obrt
po fabriško vrši. Poleg teh je silno malo obrtov, največ neznatnih in malo razširjenih (toda v velikih mestih so navadni), katerih se človek sme lotiti, ne da bi mu bilo treba izkazati se o izu-čenju obrta. Taki obrti so še n. pr. izdelovanje grabelj, vil, ročajev za sekire, motike, kose, izdelovanje paternoštrov itd. Prosti obrti so pa na posvečenje nedelj ravno tako navezani, kakor drugi. Največja prostost je pri trgovinskih obrtih. Po najnovejših postavah in ukazih smejo ob nedeljah in praznikih prodajalnice biti odprte do 5. ure popoldne, po velikih mestih (nad 20.000 ljudi) pa do 12. ure dopoldne. Ves dan smejo biti pa otvorene prodajalnice živeža, n. pr. prodajalnice sadja, mleka, moke, špecerijskega in kolonijalnega blaga. Trafike smejo in morajo biti tudi cel dan odprte. Pri mlinarjih je dovoljeno delo ob nedeljah za tiste, ki morajo paziti na delo. Pri mlinarjih je tudi začasno dovoljeno da delajo 12 ur na dan, kajti sicer se obrtniškim pomočnikom ne dovoljuje več nego 11 ur dela na dan. Napovedati se mora tudi svobodni obrt pri c. kr. okrajnem glavarstvu ali magistratu. Tako naznanilo stane 1 gld. 50 kr., ako se je ustno ali pismeno izvršilo, kajti treba je koleka
1	gld. 50 kr., v večjih mestih pa znaša ta kolek
2	gld in več, kakor je mesto veliko.
B. O rokodelskih obrtih.
Te obrte razločuje še le nova postava, ki je ravno v tej točki zelo imenitna. Do zdaj je po ministerskih določbah vštetih 47 obrtov med rokodelske obrte, katere bomo tudi mi po abecednem redu navedli. O rokodelskih obrtih govori § 14 nove obrtne postave od 1. 1883. Kaj pove ta §? — On veli, da se teh obrtov treba prej naučiti, predno jih človek na svojo roko sme izvrševati. Koliko let se je učiti tega ali onega rokodelstva, postava ni določila. Ministerska naredba od 17. septembra 1883 pravi, da najmaj 2 leti, največ 4 leta. O tem naj se posvetujejo za posamezna rokodelstva posebej zadruge, in kjer teh ni, pripušča se prostovoljnemu dogovoru med mojstrom in učencem, to je, njegovimi stariši
ali varuhi. Kedar se je po 2 do 4 letih deček izučil — pravi ministerski ukaz — služiti mora še dve leti kot pomočnik. Kdor je pa obiskoval in dovršil kako obrtnijsko šolo, temu se učenje pri mojstru spregleda. Zdaj še le sme, ako je med tem časom postal polnoleten in ako ni vojak v liniji (v rezervi sme biti), napovedati pri gosposki, da hoče samostojno pečati se z izučenim obrtom. Tej ulogi na c. kr. okrajno glavarstvo mora pa pridjati spričevalo mojstrovo, da se je izučil rokodelstva, in da je 2 leti delal kot pomočnik. To spričevalo pa mora podpisati in potrditi načelnik (starešina) zadruge in občinski predstojnik. Na ulogo, s katero se napoveduje obrt (rokodelski ali svobodni) pride kolek, ki znaša navadno 1 gld. 50 kr., kakor smo že povedali govoreč o svobodnih obrtih. Kdor se pa z učilnim spričevalom ne more izkazati, uložiti mu je prošnjo na c. kr. deželno vlado (namestništvo), da mu to spregleda, ker nima spričevala in da sme brez njega pričeti rokodelski obtr. Ta povpraša za mnenje županstvo in obrtnijsko zbornico.
Za vse rokodelske obrte je važen tudi § 37. nove postave. Po tej določbi sme se vsak rokodelski mojster pečati tudi z drugim obrtom, kolikor to zahteva predmet, ki ga izdeluje, da je popolno dovršen. Recimo, mizar ima izdelati mizo. Poglavitno delo pri izdelovanji mize pripada seveda njemu. Ali mizo z barvo pomazati, to je delo barvomaznika.
Toda mizar sme tudi sam to storiti. Sme imeti celč pri sebi pomočnike barvomazarskega obrta, učencev si pa ne sme držati za ta obrt. Vendar pa brezpotrebe mojster ne sme segati v rokodelstvo druzega mojstra. Recimo, barvo-maznik (Anstreicher) in lakirar imata podobna obrta, vendar je po ministerskih ukazih prepovedano, da bi barvomaznik prevzel lakirarska dela. Taki tanki razločki se delajo seveda le v velikih mestih, kjer je za vsak rokodelski obrt dosta mojstrov. Na kmetih in v malih krajih se na take natančnosti ne gleda. Pri rokodelskih obrtih se pripeti, da dva mojstra različnih obrtov delata vendar oba ene in iste reči. N. pr. odločeno je ključavničarju delati to, kovaču drugo; vendar smeta oba zopet delati tudi iste predmete, toda le nekatere. O takih zadevah določijo gosposke takrat, kedar pride pritožba, da sega rokodelec v obrt druzega rokodelca. Povprašujejo se za svet vselej kupčijske in obrtne zbornice, pa tudi obrtne zadruge. Rokodelcem predpisuje 6. poglavje obrtne postave nedeljski počitek in
praznovanje praznikov največ v ta namen, da morejo pomočniki in učenci k božji službi in v šolo, in da se odpočijejo. Vendar zahtevajo nekatera rokodelstva, da se jih tudi ob nedeljah in praznikih ne sme čisto v nemar pustiti, ker bi se sicer škoda godila.
Pri katerih rokodelstvih je treba tudi ob nedeljah dela se lotiti, povedali bomo nekoliko posebej pri vsakem obrtu. Natanko se pa to posname iz dotičnih ukazov. Tudi ob delavnikih je treba čez dan nekoliko odmora, nekako poldrugo uro. Če le mogoče, naj je 1 ura odpočitka opolu dne. Ta počitek se po okolščinah sme tudi preložiti na druge dnevne ure.
Kaj določujejo postavne določbe, zlasti ministerski ukazi pri posameznih rokodelstvih gledč poseganja obrtov v drugi obrt, videli bomo iz sledečega (pri tem pregledu navedli bomo dotična rokodelstva v abecednem redu*):
Barvomazniki. Ti ne smejo lakirarskih del prevzeti.
Frizčrji (brivci, lasničarji) smejo prodajati tudi dišeča olja, pomade in enake reči. Pri tem obrtu je nedeljsko delo dopuščeno.
Krojači smejo n. pr. obleko s kožuhovino obrobiti, celih in popolnih, kožuhov pa ne smejo izdelovati, ker to spada v rokodelstvo krznarjev.
Klepar sme delati reči iz belega in rumenega pleha ter iz kositra. Iz črne pločevine sme klepar delati kuhinjsko posodo, tudi dela krovska pri strehah, okna, žlebe, in kar zraven spada, prevzeti. Kar imenuje Nemec z besedo: Spengler, Klempner (Klampferer), Blechschmied, to znači vse le eno rokodelstvo, katero zovemo v slovenskem kleparstvo (klanfarstvo).
Ključavničarji smejo brusiti in popravljati krampe, motike, smejo prodajati železne peči. (če jih tudi niso sami naredili), železne plošče, rošte (Röste) ali rešetke in drugo železnino, n. pr. kljuke; smejo delati železnino pri oknih in dr.
Kovači delajo okove za vozove, samokolnice, delajo motike, lopate, krampe, sekire, itd. Kovači in klučavničarji pa zajedno vezi pri poslopjih, železne mreže pri oknih, železne obroče, okove pri vodnjakih. Za podkovače velja postava od 1. 1874., po kateri se morajo na posebnih šolah prej izučiti za podkovarje.
Kotlarji smejo delati samo kotle in z bakrom strehe pokrivati. Tega dela klučavničar ne sme prevzeti.
*) Pri nekaterih obrtnikih so morebiti gosposke v najnovejšem času že drugače odločile.
Krznarji smejo delati poleg kožuhov tudi kape iz raznega blaga, ne pa klobukov.
Klobučarji smejo delati tudi copate iz klobučevine (še celo s podplati), a morajo to v svojem oglasu (patentu) povedati, da bodo izdelovali izdelke iz klobučevine sploh. Smejo tudi sami obšivati in obrobiti klobuke. Da bi trgovci klobukov ne prodajali, se ne da zabraniti. Klobučarji smejo tudi slamnike popravljati, a morajo to pravico imeti zaznamovano v svojem obrtnem listu (patentu).
Kamnoseki smejo svoje izdelke tudi pozlatiti.
Medarji (lectarji) so smeli od nekdaj že izdelovati tudi voščene sveče.
Mesarjem treba poznati več določeb. Ako napravijo velike klalnice, morajo prositi komisijskega ogleda prej. Ceno določi mesu občina in kupčijska zbornica; po določenem tarifu se je treba ravnati; ti tarifi morajo tudi na prodajal-nici (mesnici) očitno biti naznanjeni. Mesarji ne smejo kar naenkrat opustiti svojega obrta, ampak še le 4 tedne potem, ko so to gosposki naznanili. Mesarji ne smejo okajenega mesa prodajati, ker se s tem pečajo posebni obrtniki. (Zlasti po velikih mestih velja ta natančnost.) Za mesarje velja postava o užitninskem davku ali dacu od 18. aprila 1860, to je, mesarji morajo potem, ko imajo dovoljenje od glavarstva, iskati ga še pri davčni gosposki. Mesarji smejo do 10. ure dopoludne ob nedeljah in praznikih delati in prodajati.*)
Mizarjem smejo v rokodelstvo segati tesarji le tedaj, ako mizarjev manjka. Tesarji navadno tacih predmetov ne smejo izdelav ati, pri katerih se rabi klej ali hm. Pri nekaterih priprostih (lesenih) stavbah smejo tesarji tudi oboje pri vratih in oknih delati. Kjer ni mizarjev, sme mrtvaško rakvo (trugo) tudi tesar narediti. Mizarji smejo pri svojih izdelkih tudi barvomaz-niška dela prevzeti, pri diugih izdelkih pa to ne gre. Vendar mizarjem ni dovoljeno, da bi v okna, če so jih tudi sami naredili, steklo vtikali. Kedar je treba pri finih mizarskih delih še kaj ključavničarskih del pridjati, sme to izvršiti tudi mizar sam, kakor je to sploh običajno.
Pekom smejo v rokodelstvo segati le tisti mlinarji, ki črni kruh s svojimi ljudmi in s svojimi mlinarskimi pomočniki pekč; drugi ne. Po nekaterih deželah veljajo za peke posebni tarifi.
*) Ceno določiti mesu imajo občine pravico, a zaslišati se mora prej kupčijska in obrtnijska zbornica in zadruga.
Peki smejo moko in pšeno (gris) prodajati. Ako hočejo svoj obrt opustiti, naznaniti morajo to 4 tedne prej. Ob nedeljah smejo dopoludne nekaj ur peči in potem v pondeljek zjutraj nekaj ur pred zarjo, prodajati smejo v nedeljo celi dan. Svojim pomočnikom in učencem morajo dati ob nedeljah in praznikih nekoliko odpočitka. Gostilničarji ne smejo rednim kupcem kruha prodajati.
Poslastičarjem ni dovoljeno lect delati; lectarjem pa ne takih, ki jih delajo poslastičarj i (Zuckerbäcker). Glede nedeljskega počitka velja pri poslastičarj ih to, kar smo povedali pri govoru o pekih.
Strojar in njegovi pomočniki smejo ob nedeljah zjutraj le toliko (nekako 2 uri) se dela lotiti, da kože premečejo in preobrnejo.
Tesarji ne smejo vodnjakov in pump sestavljati, ker so posebni mojstri za to. Kjer jih ni, je seveda to tudi tesarjem dovoljeno. Tesarji postavljajo podstrešja (Dachsthul), balkone, ograje, skednje, koče, priproste stopnjice in pri lesenih stavbah tudi vrata in okna.
Urarjem velja rninistersko določilo, da ne smejo verig, medaljonov in enacega lišpa prodajati, ako v svojem obrtnem oglasu tega napovedali niso.
Vrv ar ji smejo izdelovati in prodajati tudi kolomaz (šmir).
Zidarji smejo zidati in popravljati zidane peči in ognjišča. Zidarstvo pa spada sicer med dopuščene obrte in o njih, kakor sploh o stav-binskih obrtih, izide najbrže nova postava, ki je že izdelana in čaka le najvišjega potrdila.
Rokodelski obrti so: 1. Barvomazniki ali mazalci in lakirarji; 2. čevljarji; , . dežničarji (ki delajo dežnike in solnčnike); 4. frizerji (lasopleti), brivci in lasničarji (parokarji); 5. glavničarji in mahalarji, koščeničarji; 6. delavci godbenega orodja ali instrumentov (ki delajo klavirje, orgle, harmonike itd., instrumente iz pločevine, flavte ali postranke, klarinete, fagote, hoboje, gosli, vio-lone, violončele, gitare, citre itd.; 7. irharji; 8. izbni ma-larji; !). kleparji (kositerninarjij; 10. ključavničarji (šlo-sarji); 11. klobučarji; 12. knjigoveze!, tokarji, delavci ličnega blaga iz usnja in lepenke ali kartona; 13. kolarji; 14. košepleti; 16. kotlarji; 16. kovači, ki delajo železnino za vozove; 17. kovači ličnega ali finega blaga, ostrogarji, nožarji, brusilci kovin in jeklenine (razven bruscev z vozičkom), pilarji, narejalci tenkih žag, iglarji in grebenarji; 18. kovinarji, t. j. taki, ki vlivajo kositer, kovine; 19. krojači (šivarji); 20. krovci, ki krijejo s korci in skrilmi; 21. krznarji (kožuharji), barvarji kožuhovine, kaparji (čapkarji); 22. lončarji; 23. medarji ali popernja-karji in voščeničarji; 24. mehaniki (delavci finih in preciznih stvari), narejalci kirurgično-medicinskih instrumentov in optiki; 26. mesarji; 26. mizarji (stolarji, Škrinjarji); 27. pasarji in bronzovinarji; 28. pekarji; 29. pla-tirarji (narejalci nakladnega dela); 30. pozamentirarji.
ki delajo vrvce in preme, take gumbe in krepine, zlato in srebrno žico ali drat, likalci zlatnine in srebrnine, zlatoprelci in srebroprelci, zlatovezci in biserovezci; 31. pozlačevalci; 32. rokoviCarji in bandažisti; 33. sedlarji, ki delajo pri vozeh potrebne stvari; 34. sitarji in reäetkarji; 35. sladopeki .(slaščičarji) in kolačniki; 36. sodarji ali bednarji (pintarji); 37. steklarji (glažarji) 38. strojarji; 39. strugarji (takarji), in delavci pip iz morske pene, lularji; 40. ščetarji (krtačarji); 41. tapetirarji (ta-petniki), in taki, kateri delajo prešivne odeje, blazine in žimnice; 42. torbarji (mošnjarji), jermenarji, bičarji, taki, ki delajo senčnike ali ščitke kapam, sedlarji in taki, ki delajo konjsko opravo ali oprego; 43. urarji; 44. voje-ninarji, (ki meso vonijo ali prekajajo); 45. vrvarji; 46. zlatarji, srebrarjr in dragotinarji; 47. zlatoklepi, taki, ki zlato, srebro in druge kovine mlinčijo ali ploščijo.
Drobtine.
(Stalni obrtni odsek državnega zbora) zaslišuje izvedence o raznih obrtih. Poizvedel je že mnenje mnogih dunajskih obrtnikov, rokodelcev in trgovcev. Poklicanili bode še iz razn h dežela kacili 300 izvedencev obrtnijskih. Stavijo se jim različna vprašanja, na katera odgovarjajo. Vprašanja se ravnajo po obrtu, katerega izvedenec zastopa. Nabral bode odsek veliko giadiva, ki bode služilo državnemu zboru pri svoječasnem posvetovanji o prenaredbi obrtne postave, ali kaj praktičnega se bode težko doseglo, ker ni odsek tako sestavljen, da bi vstrezal temu, za kar se ima postava napraviti.
(Lončarija in vrboreja v krškem okraju.) Z lončarijo se pečajo ljudje v nekaterih vaseh tega okraja, n. pr. na Kalcah pri Leskovcu, v vasi blizo Rake in drugod, z vrborejo in košar-stvom pa v Zasapu pri Cerkljah. Vendar je ta domači obrt še vse premalo razvit. Da si je lončarijo ogledal, v ta namen je bil poslan od vlade strokovnjak. Želeli bi še, da bi vlada še za po-speb vrboreje in košopletenja kaj storila. V teh krajih je kraj Save vse polno vrb, ki bi se za pletetenje košev in košar lehko dobro vporabile.
(Šola za pletenje košev) in jerbasov se utegne že 1. 1H94. v Ljubljani otvoriti.
(Svetlobarvne usnjate rokovice) se osnažijo, če jih drgneš s platneno cunjo, katero si namočil v pomerančnem soku. Rokovice drgni tako dolgo, da izgine vsa vlaga, potem jih pa obriši še z gorko cunjo. Rokovice so potem kakor nove.
(Kako se odpravijo mastne pege iz papirja?) Mastne pege iz papirja odpraviš, ako nanje položiš čistega pivnega papirja in se nanj položi gorek gladež. Pivnik izvleče maščobo iz
papirja. Tudi je dobro, če vzameš žgane magnezije in ji prideneš toliko bencina, da nastane masa, katera ne da nobene tekočine, ako jo stisneš. S to maso dobro zdrgni pege. Nekaj časa pusti magnezijo na papirji, potem jo pa otresi. Sveže pege hitro zginejo. Stare pa polagoma in se mora drgnenje večkrat ponavljati.
(Prašilnik in pihalnik.) Avgust Kraushaar v Hanau-u (na Nemškem) ima pod imenom Uni-versal-Staubreiniger na prodaj kaj praktično orodje za snaženje in odpihanje prahu, zlasti prahu, ki se skrije v kotičke, iz katerih ga z roko in capo ali omelom ni mogoče odpraviti. Kakor kaže podoba, je ta prašni čistilec pihalnik, ki se drži na enem konci, z drugim se pa bat poriva in s tem se piha. Ta pihalnik služi n. pr. dobro za čistenje klavirjev in finega pohištva, fine posode, zlatenine i. t. d. Tudi se lehko rabi, da se lože ogenj vpiha, ali kakor druga slika kaže, da se
! j
i
1
(i 1
Hp
m;
spi.l
■'"'IH
—...i
i |J
-'i
svetilnica ugasne i. t. d. Stane 2l/a marke (ali 21/2 krone našega denarja.)
(Kvilaja lub dobro sredstvo za pranje.) Ta lub, ki se dobi v vseh droguerijah, polije se zvečer z vročo vodo, če mogoče z dežnico in zjutraj se lug odlije in zredči z vročo vodo. Svetlo blago se v tej vodi opere jedenkrat, temno pa dvakrat. Ko se blago splakne v čisti vodi, zavije se v čist robec, potem pa se precej vlažno zlika z gladežem na pravi strani.
Izdajatelj in urednik Dragotin Hribar. — Tisk Društvene tiskarne D. Hribar v Celji.