110 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXVIII, 2021, št. 1 »Brez Mure še Mura ne bi tekla«* nina vodopivec, Tu se ne bo nikoli več šivalo. Doživljanja izgube dela in propada tovarne. ljub ljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2021. 307 strani. (zbirka razpoznavanja/recogniti- ones; 45) tekstilna tovarna Mura v Murski soboti je bila ustanovljena 1947. leta na temelju predvojnih (za- plenjenih) tovarn janeza cvetiča in ludvika Šiftarja. v šestdesetih letih 20. stoletja je zaposlovala že 1500 delavcev in se – poleg tega, da je obvladovala jugo- slovanski trg – začela postopoma pojavljati tudi na tujih tržiščih. v tem času je Mura za izobraževanje ustreznih poklicnih profilov ustanovila celo svoj center za vzgojo kadrov. v sedemdesetih letih je šte- vilo zaposlenih doseglo že 3200, izdelke pa je Mura prodajala tudi v zr nemčiji, veliki britaniji, Švici, belgiji, zssr ter na nizozemskem in Švedskem. konec osemdesetih let je število zaposlenih doseglo celo 6500, posredno je bilo s tovarno povezana če- trtina vsega pomurskega prebivalstva. Mura je bila primer uspešne tovarne, ki je vzpostavljala in soo- blikovala specifične družbene odnose in razmerja ter globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Močno je bila vpeta v lokalno okolje: od šest- desetih let dalje je sodelovala pri gradnji stanovanj in počitniških kapacitet za delavce, vplivala je na razvoj prometnih povezav, podpirala je umetnost in šport. Prelomnico za Muro je pomenil razpad jugoslavije in umik z njenega trga, prestrukturira- nje ter preusmeritev podjetja na zahodna tržišča. a tudi ta zgodba ni dolgo trajala, leta 2009 je Mura končala v stečaju. to je napovedalo socialno krizo, saj so Murini zaposleni predstavljali dobrih 10 od- stotkov delovno aktivnega prebivalstva v Prekmur- ju. sledilo je še nekaj poskusov oživitve podjetja (aha Mura, arum), leta 2019 je podjetje zadnjič in dokončno zaprlo svoja vrata. stečaj tovarne pa je * Ana, delavka Mure, je leta 2009 za časnik Dnevnik izjavila: »Brez Mure tod ni nič, brez nje še Mura ne bi tekla!« pomenil bistveno več od izgube delovnih mest. Šlo je za osebno in družbeno izgubo – izgubo dostojan- stva in položaja v družbi –, kar je boleče zarezalo v ljudi na telesni, osebni in družbeni ravni. na tem mestu vstopi v zgodbo nina vodopi- vec. avtorica je svojo knjigo metodološko zgradila predvsem na pogovorih z Murinimi delavkami in delavci, ki jih je s prekinitvami opravljala v letih 2002–2020. v središču njenega zanimanja so bile namreč osebne pripovedi nekdanjih zaposlenih, pretežno žensk, in njihova občutja ob izgubi dela in propadu njihove – nekdaj zelo uspešne – tovarne, ki je zaznamovala tako ljudi kot okolje, v katerem je delovala. Pri tem je avtorica analizirala subjektivne poglede ljudi na Murino zgodbo, njihova občutenja, pričakovanja in hrepenenja, pa seveda tudi straho- ve, žalost, jezo, obup ter občutke krivde in nemoči. deindustrializacija (prestrukturiranje) je močno zaznamovala njihova življenja, (raz)vrednotenje dela je dobilo druge poudarke. ob rob zapisanemu: da delo v postindustrijski dobi dobiva nove konota- VSE ZA ZGODOVINO 111 S KNJIžNE POlIcE ZGODOVINA ZA VSE cije, smo na stalni razstavi Živeti v Celju: Delavsko Celje v Muzeju novejše zgodovine ugotavljali že pred desetimi leti, ko smo se spraševali o pomenu dela: je to vrednota, privilegij, pravica, dolžnost, obveznost, obstoj, ustvarjalnost, razvoj, zadovolj- stvo – še kaj ali nič (več) od naštetega? travmatična izkušnja Murinih ljudi, ki so do- življali tako vzpon kot propad tovarne, je bila tako intimna kot družbena. avtorica je prišla do spo- znanja, da družba ni znala prepoznati in razumeti doživljanja delavk in delavcev Mure ob propadu tovarne in izgubi dela. tako so pripovedi o psiho- loških občutkih ob izgubi dela ostale izključno na ravni individualnega, torej telesnega in čustvenega, a v glavnem neartikuliranega, neslišanega in ne- razumljenega, pogosto tudi stigmatiziranega. ne glede na medijsko odmevnost v postsocialistični sloveniji na žalost ni bilo zanimanja za poglobljeno razumevanje doživljanja industrijskih delavk in delavcev. tudi na podlagi medijskih analiz avto- rica zaključuje, da je vlada skladno z neoliberalno logiko reševala podjetje (zdravo jedro) in ne ljudi (zaposlenih): »Medtem ko se je gospodarski subjekt pojavljal v obliki matere (materinsko podjetje), hčere (hčerinske firme) in feniksa, so se delavke in delavci v medijskih poročilih spremenili v številke.« takšen neodziv v primeru Mure seveda ni osamljen pri- mer, podobno se je dogajalo tudi v drugih (teks- tilnih) tovarnah tako v sloveniji kot tudi v tujini, kar avtorica utemeljuje z zgodovinskimi procesi in neoliberalnim preoblikovanjem tako delovnih kot družbenih odnosov. temeljni poudarek knjige je, da doživljanja in občutki Murinih delavk za družbo niso bili spreje- mljivi, družba je pokazala popolno nerazumevanje in nezanimanje za doživljanja in občutja delavk in delavcev v Muri, umanjkala je vsakršna empatija. Prevladala je namreč sodobna paradigma samood- govornosti na področju dela (»…kdor ne dela, naj ne jé«), pa tudi zdravja, kar je (bilo) seveda pove- zano s spremenjeno (neoliberalno) zaposlitveno in socialno politiko. Pravzaprav to ni (le) knjiga o tovarni Mura, ampak je avtorica na primeru Mure pokazala vse aspekte deindustrializacije, zlasti z vidika delavk in delavcev. izgubili so ne le delo in dohodek, še več, izgubili so spoštovanje in dostojanstvo. Pa tudi svo- je mesto tako v geografskem kot tudi družbenem prostoru, v katerem ni (bilo) prostora za artikula- cijo njihovih občutkov. Pričujoča monografija nine vodopivec je pre- tresljiva sociološka, antropološka in zgodovinska analiza današnjega časa, ki aplicira širše družbe- no dogajanje in je simptom procesov v slovenski družbi. Marija Počivavšek