nteratl ae sprejemajo in valji tristopna vrsta:
8 kr., če an tiska lkrat, i«	o
14 it >, ii ii - ii
n n n ii ^ »i Pri večkratnem tiskanji ae cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovan» pisma ae ne sprejemajo
Naročnino prejema opravniStvn (administracija) in ekspedicija ca Starem trgu k. št. 16
flf «tttptfpfl \ l/ P lH
illill 1 Mil um
Političen list za slovanski uarod.
Črtica o bolgarskih zadevah.
(Konec.)
Že nekaj časa so imeli oo. Lazaristi v Carigradu učilišče za mlade Bolgare; nekteri bolj zmožni odgojenci so pisali bolgarski časnik „Bolgarija" zoper Fanariote (grško duhovno vladoj, in se krepko potegovali za samosvojo neodvisno cerkev, ter za zedinjenje z Rimom. Ko so 1. 1860 po odstavljenju vladike, ki je patriarha izpustil v liturgiji, Bolgari vse upanje zgubili, da bi zamogli neodvisno pravoslavno cerkev od turške vlade sprositi, najdejo še en pot, da bi vsaj spod grške duhovne vlade se odtegnili, namreč zedinjenje z Rimom, ker ravno takrat je Turčija dobra bila katolikom zarad krimske vojske. Še tisto leto so se začeli zbirati ter v zborih za zedinjenje z Rimom se podpisovati. Drugo leto je bil arhimandrit Jožef Sokolski v Rimu za nadškofa zedinjenih Bolgarov posvečen.
Do tukaj vse tako popisujejo Bolgari sami, kar sledi dalje, sem pa bral v neki protestan-tovski knjigi natisnjeni v Berolinu, ki ravno to borbo za neodvisno narodno cerkev v Bolgariji popisuje.
To zedinjenje z Rimom pa globoko v srce dregne severnega razkolniškega gospodarja ter mešetarske Angleže, in obojica se dragovoljno pobriga za sicer čisto pozabljene Bolgare, ter skuša sultana pregovoriti (prisiliti), da dovoli prošnjo Bolgarov, samo da papež nič ne pridobi. In zopet po mojih mislih se strinja s tem beg (ali rop) Sokolskega v Rusijo, kjer menda še zdaj živi, ter nenadno opušanje začetega zedinjenja, pa nova boritev za neodvisno narodno pravoslavno cerkev med Bolgari. Grški patriarhi se niso dali omečiti ne po prošnjah bolgarskih, ne po turški vladi; raje
Zadnji dnevi v Ogleju.
(Izviren roman iz petega stoletja.)
Spisal Alojzij Luko v i č.
(Dalje.)
Mladenič zbledi. Sam s seboj se bori, ne-strpljivo ga Helija gleda, a koj se Marij ojači rekoč:
„Helija, zakaj me mučiš z neprijetnimi podobami? Da, težko je zapustiti mlado prijateljico. Toda možu, ki za pepelom sedi, med tem ko bojni hrup v domovini razsaja, ne more čislati nobena plemenita Rimljanka. Če me bo tudi kril črni grob, naj plače nevesta, njene solze ogrevale mi bodo mrtvo, mrzlo srce. A kaj, da mi vedno te misli rojijo po glavi, da o bodoči nesreči me vedno vznemirja srce. Saj stari Bog še nad nami čuje, mestu zvezda slave še ni zašla."
„Marij, bojim se, da v kratkem njegova slava ne otemni. Čudna govorica gre po mestu.
so odstopili kar štirje po vrsti; in nazadnje je sultan dal ferman (postavo) za ločenje Bolgarov od Grkov, akoravno je patriarh po vsi moči se ustavljal, ter nazadnje Bolgare kot odpadnike izobči).
Iz tega se vidi, da takratni začetek zedi-njevanja z Rimom je bil Bolgarom sploh edin pripomoček, da bi bili prisilili grškega patriarha na pripoznanje narodne jim cerkve, nikakor pa ne notranje prepričanje o čisti resnici, zatoraj so pa ta posilni pripomoček zavrgli, kakor hitro jim je pomoč od drugod zablisknila. Vendar pa so ostala posamezna sela zvesta kat. cerkvi, tako da ima menda vsaka razkolniška škofija po eno zedinjeno faro med svojimi mejami.
Mislili so Bolgari, da bo šlo vse na bolje, kakor hitro neodvisno cerkev dobe, pa preva-rili so se. Res imajo rojake za predstojnike po farah in škofijskih sedežih, ali časniki očitno govore, da niso nič bolji od prejšnjih grških, zatoraj je splošnja nevolja nad njimi, in še celo njih neodvisnost je negotova, ker Grki vedno mislijo Bolgare še pod se dobiti. Kar pa zadeva zedinjene Bolgare, so tudi reveži, razun dveh bolj izobraženih duhovnov iz propagande, imajo druge zelo enake kakor razkolniki, ker boljših dozdaj še ni. Ravno zato so sv. oče poslali redovnike od vstajenja J. K. v Drino-polje, da bi ti izredili Bolgarom dobrih učenih duhovnov ter učiteljev. Ako bi se zdaj tudi kaj bolj pogosto razkolniki zedinjevali, ne morejo se jim dati učeni pastirji, na uboge pope se pa ni nič zanašati.
čul sem poprej in celo sem tudi mislil, kaj se godi na Turškem, da vse spi; zdaj sem se sam prepričal čiste resnice, in čudim se, da ima še vendar nekaj zedinjenih katolikov. Vlada in razkolništvo zaverata na vso moč
I vsako zedinjenje, ko se komaj pokaže. Očetje misijonarji bi radi vsaj pridigovat hodili na
Prosto ljudstvo marsiktero pripoveduje. Med bliskom ponoči, dejo, prikazal se je na nebu krvav meč; v Belenovem tempeljnu, pripovedujejo oni, ki so memo hiteli pred nevihto hišnega zavetja iskat, slišali so strašno ropo-tanje, nek divji, strahovit glas, kot nekdaj pred padom jeruzalemskega mesta, se je odmeval po starem svetišči; trikratni „gorje premaganim 1" določno se je čul. Pojdi doli preko Amfore, poslušaj pogovore delavcev in brodar-jev, čul boš, da občno mnenje tolmači to kot bližnji pad Ogleja."
„Babje čenče!" vtogoti se Marij.
„Ne vem", ugovarja Helija. „Sicer pa mi je pravil prijatelj Vigilij, da je pozno v noč med najhujšo nevihto prisopihal k mestnemu glavarju Menapiju, in da je poslednji takoj zbral v skrivno sejo mestne očete."
„Bože mili I" vsklikne Marij, „da, da, zrak postaja v istini nevaren, nekaj se gotovo kuha, če je to res. Toda kaj, glej mogočno obzidje, za njim prebiva najmanj sto tisoč čilih junakov,
katoliške zedinjene fare, ali škof (zedinjeni) ne dopušča tega. V nekem kraju so že dve leti prosili, da bi vsaj eden ali dva misijonarja tje prišla ter šolo imela, škof je zaveral in še zavera.
Iz Drinopolja se misijonarji ne smejo ganiti, samo učitelji so zdaj. Ko je kmalo od začetka zedinjenja sedanji prednik misijonarjev zedinjenim eno nedeljo pridigoval ter menda kaki grški misli bolj nasprotoval, je tamkajšnji zedinjeni pop kar po pridigi hodil po hišah ter pravil: saj ni tako, kakor je on govoril. Brata škofova sta po imenu zedinjena, pa očitno nasprotujeta uniji. Kar od začetka še so dali malo učenemu škofu za svetnika nekega Francoza latinskega obreda, in škof je temu prepustil eno zedinjeno cerkev, da je pri nji stanoval ter sv. mašo v nji bral po latinskem obredu, se ve. In brž so ostali razkolnici začeli vikati: No, zdaj vidite, da vas zedinjene hočejo polatiniti, glejte dokaz! — Pri tej cerkvi zdaj biva škof Nilos, ter v nji mašuje, ali pohujšanje je bilo storjeno, množica je odpadla. Celo čul sem, da so za zedinjenje oglašajoče se razkolnike odganjali, češ, imamo jih že dosti. Ali ni toraj čudež, da unija še živi?
Pa zakaj se trpi vse to? Nekaj se ne ve na pravem kraju, najbolj pa se pomagati ne more, ker dozdaj boljših pastirjev še ni. Oo. misijonarji imajo letos menda 40 Bolgarov v poduku. Bog bo že nektere si zbral za svoj delež ter za majhno kardelo zedinjenih katolikov. Zatoraj molite, molite zlasti udje bratovščine sv. Cirila in Metoda, da naj Bog vse tako napelje, da bode prevrat v Turčiji njemu na slavo in zveličanje toliko sicer dobrih duš. Bolgari so namreč mirni, tihi, delavni; prosti ljudje celo zedinjenih ne sovražijo kakor Grki ali celo Srbi. In v dveh mestih, kjer imajo ze-dinjenci bolj izobražene duhovne, so celo raz-
ki so vstani meč sukati, kopje metati. Ob času nevarnosti nikdo ne bo izostal, da vzdigne krepko desno v brambo domovja. Kristijanski Oglejčan bo vedno kazal, da ni manjši junak, nego nekdanji rimski pogan. Kaj ne? Zadnja kapljica krvi za prostor, kjer je zibelka tekla."
„Dobro, Marij! Velikodušno čuti tvoje srce", zavrne nekako prisiljeno Helija, „za sedaj z Bogom, moram doli k ladjostaji, kajti šs danes mi dojde ladja napolnjena z dragocenim blagom iz južnih dežel. Sicer pa vedi, če nevarnost mestu preti, tudi jaz bom pošteno sukal ostri meč, in če bi v stiske prišel ali ti ali tvoja Evdora, vedi, vedno sem pripravljen na pomoč priskočiti."
„Hvala, menda ne bo treba", zavrne Marij, ter stopa zamišljeno dalje. Čuden mož, si misli, jaz ga ne umem, plemenite so mu besede, če bi li tudi srce bilo tako plemenito, in hi mačji pogled ne kazal nezanesljivosti.
„Fante golobradi, kaj ne bode treba?" mrmra Helija, poln sovraštva za njim gledaje,
Po poiti prejeman velja:
Z» celo letu , . 10	gl. — kr.
»a pol leta . . r»	.. — ., ta četrt let» . . 'J ,, 60 ,,
V administraciji velja: Za celo leto . . H gl. 40 kr. in pol leta	4 ,,
ta četrt leta . 'J „ V Ljubljani na dom volja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na Bregu štev. 190.
Izhsjl potrikral na teden i v torek , četrtek in soboto
koluiki tema duhovnoma bolj nagnjeni kakor bedastim svojim popom. Ako Bog da dobrih gorečih bolgarskih misijonarjev, potem imamo upanje za boljo prihodnost unije. Fiat! Immaculata et Ss. Cyrille et Methodi, orate pro er-rantibus Bolgaris!
Ledohovski, romar skozi Avstrijo. ii.
Bilo je 3. februarija zjutraj zgodaj, da se je kardinalu Ledohovskemu odprla ječa v Ostrovu in se je odpeljal nagloma v Berolin. Brez števila ljudstva se je bilo tisti dan zbralo krog ječe iz vseh krajev in iz vseh stanov, in ker so ga bili premnogi zamudili, so po slovesni sv. maši iz Ostrova pismo prisrčne vdanosti z 2000 podpisi poslali za svojim ljubljenim višim pastirjem, kteri jim je tudi koj iz Be-rolina prijazno odpisal na Poznanjsko. — Sporočili so bili tudi sv. Oče iz ječe izpuščenemu cerkvenemu spoznovalcu, naj se nikar ne vrača v svojo škofijo, da se ohraui vernikom svojim. — Čestitali so mu o tej priliki katoličani iz vseh krajev. Posebno znamenito je to, da je ua Angleškem sloveči vojvoda Norfolk sprožil pobiranje radovoljnih darov v podporo stiskanih in preganjanih škofov, duhovnov in sploh katoličanov na Nemškem v nekatoliškem listu „Times", kteri je brez po-mišljevanja sprejel omenjeno povabilo, in da je vojvoda sam prvi v ta namen daroval 1000 šterlingov t. j. 10.000 gold.
„Kuryer Poznanski" razun mnogih drugih pisem, ktera so prihajala do kardinala, pri občuje tudi naslednje:
V Londonu 28. jan. 1876.
Mylord Cardinal!
„Po naročilu predstojništva Katoliške družbe (jednote, Catholic Union) čestitam Vaši Eminenci srcema, da se bliža konec jet-ništva, v kterem je Vaši Eminenci trpeti bilo za sveto stvar cerkve krščanske.
Nočemo Ti, prečastiti Gospod, z dolgo adreso jemati časa v trenutku, kedar Te pre-padati morajo razne skrbi; vendar nam je kaj veliko do tega, da Ti izveš, kako so med tem, ko je Tvoje delovanje v lastni domovini britko bilo pretrgano, katoličani drugih dežel spod-budovali se nad Tvojim zgledom, ker vidijo v Tebi pravega verskega spoznovalca, in da sinovi angleške cerkve o koncu te britke dobe ue morejo strpeti, da ne bi Tebi sporočili, da se veselijo in Gospodu Bogu hvalo dajejo.
Lepo prosim Vašo Eminencijo blagoslova za se in za vsakega uda naše družbe ter ostanem
Norfolk Carl, Marschall." h Berolina je tedaj prihitel kardinal Ledohovski 4. febr. na večer v Prago (glej Slovenec" Št. 19.), kjer je na Hradčanih z obilno duhovščino pozdravil ga pomožni škof Prucha, kteri je pred poldrugim letom 13 klerikov iz nadškofije gnjezdenske in poznanjske josvetil bil za mašnike. Grof Leon Thun je neki v imenu plemenitih katoličanov čeških poklonil pregnanemu kardinalu znatno podporo, in vdova cesarica Marija Ana mu je po svojem spovedniku sporočila svoje čestitanje in spoštovanje. Iz Prage je 7. febr. odpeljal se po železnici na Moravsko v Ogersko Gradišče, kjer ima brat njegov grof Anton svoj gradič, da bi pri njem nekoliko počil si po volji in potrebi. Ker so prihod njegov prej bili izvedeli, pričakovali so ga mnogi s prapori, toda — ker je po obilnem snegu zakasnil se bil vlak, pričakal ga je pozno v noči le brat z nekterimi prijatelji. Ali — drugi in tretji dan so prihajali iz bližnjih in daljnih dekanij duhovni s svojimi verniki in društva s svojimi poslanci poklanjat se slovečemu dostojniku. Dekan ogerskobrodski ga nagovori po nemški, kardinal pa odgovori po latinski, in ko ga dekan velehradski ogovori po češki, spregovori kardinal po poljski. Pred 1000 leti, pravi dekan omenjeni, je iz ječe na Nemcih prispel jo sv. Metod na Velehrad, sedaj pa ste nekako jetnik Bismarkov pribežali do Velehrada apostelj prevzvišeui, kteremu „Našiuec" pravi mučenik XIX. veka. Kardinal se je v odgovoru spominjal prvega jetnika sedanjega Pij a IX., iu velike vdanosti svojih poljskih katolikov, in da o bližuji priložnosti hoče priti celo na Velehrad. Ali ni srce gorelo v nas, kedar je nam govoril, so odhajajoči duhovni z verniki svojimi popraševali se po „Hlasu" in „Našinec" se nadeja, da prihod Ledohovskega na zemlji C i r i 1 o - M e t o d ej ski pripomogel bode veliko v to, da z zedinjenimi močmi prične se živahnejše delovanje cerkveno tudi v Avstriji. — Iz Brna poslalo mu je v Ogersko Gradišče katoliško politično društvo, kteremu starosta je grof. Egb. Belcredi, telegrafično svoj poklon in potem pristojno pismo iskrene vdanosti, na ktero je kardinal tudi primerno odgovoril.
Ljubo in pomenljivo je pismo, ktero je kardinal z Morave poslal v „Kuryer Pozuanski", in se glasi tako-le:
vdanosti, ktere sem v dveh letih svojega bivanja v Ostrovu prejemal od ljubih svojih diece-zanov, vzbudili so v moji duši živo hrepenenje, v,-em njim skazovati svojo hvaležnost, dokler živim. Toda v svojem sedanjem stanu nimam nobenega druzega sredstva pomiriti to potrebo svojega srca, razun da vredništvo „Kuryer-ovo" prosim, naj blagovoli v liste tega za našo katoliško deželo tolikanj zaslužnega časnika sprejeti te-le kratke besede moje odkritosrčne zahvale. Goreče iu stanovitne molitve, pisma polna prisrčnega sočutja in močnega zaupanja v Boga, obilna in množna darila in tisučere druge žrtve iskrene vzajemnosti mojih gorečih ovčic z menoj — vse to bilo mi je v žalostni samoti vedno blažno sladilo, in s spominom na to si bodem tolažil britko čutilo oddaljenosti od svoje nadškofije. Naj si vsaki mojih zvestih diecezanov vsaktere starosti in vsakega stanu misli, da te priproste, iz globočine srca izvirajoče besede njemu veljajo.
Bogu je dopadlo ukratiti mi veselje, da bi pri svojem odhodu bil mogel videti toliko meni dobrohotečih oseb, ktere so se iz vseh krajev naše velike vojvodine zbrale bile v Ostrovu ; naj tudi to žalostno ukanjenje, kakor vse doslej skupno prestaue težave služijo v povzdigo naših zanesljivih upov, v potrjenje vere, v pokrepčanje Vaše in moje z ničemur ne upogljive vere ter k zvesti stanovitnosti v naših svetih dolžnostih do Boga in do cerkve.
V Hradištu na Moravi 9. febr. 1876.
M e č i s 1 a v, kardinal nadškof gojezdonski in poznanjski."
Deželni zbori.
Kranjski deželni zbor se je pričel v torek 7. t. m. z navadnimi formalitetami. Deželni glavar vit. Kaltenegger je pozdravi! poslance s precej dolgim nemškim nagovorom, v kterega je vteknil tudi par — pa tudi le par slovenskih stavkov in sicer govoreč o smrti blagega cesarja Ferdinanda Dobrotljivega. Omenjal je tudi nekoliko delovanje deželnega odbora v preteklem letu in sklenil svoj govor s klicem: „Hoch in živio!" cesarju, ki se je glasno tudi iz ust poslancev odmeval po zbornici.
Nova poslanca velikega posestva, glasoviti in razupiti Vesteneck in baron Taufferer sta potem storila obljubo.
Volila sta se za ravnatelja gospoda dr. Polastiti gospod vrednik „Kuryer-a Poznan- klukar in vit. dr. Savinšek, za pregledovalca skega"! Srcu mojemu dragi dokazi ljubezni in' sejnih zapisnikov pa gospoda Murnik in Dež-
bom že jaz pokazal, bode li treba ali ne. Še ga bode treba zbadati, da fante želi pokazati svojo hrabrost, se bode brezozirno izpostavil nevarnostim.
Počasi koraka Marij. Zlobne Helijeve besede so vzbudile nemir v njegovem srcu ; ljudska govorica brez vzroka ni nastala, potrjujejo jo nekdanje Menapijeve besede; mogoče tudi, da je starešinstvo že prej kaj slutilo. „Glej, glej, premišljuje, kak vpliv imajo te negotove besede na ljudstvo, tu je kup delavcev brez dela, okoli sebe gledajo, drug drugemu si pripovedujejo, tam se zopet drugi hudo med seboj prižigajo. A kaj, na Evdorinem domu bom kaj več zvedel."
Zamišljeno se šeta dalje. Skoro ne ve, kdaj dojde pred Menapijevo hišo. Vstopi. V predsobju ni nobenega. Gre dalje v prizemsko sobano. Tudi tu ni žive duše. Stopi na vrt.
„Ave sponsus!" zadoni mu izza grmovja prijeten glas.
„Ave sponsa!" odmeva se Manjev srčen odzdrav. In proč so skrbi, prej nagrbančeno čelo se razvedri, pozabljen je prejšnji neprijetni vtisek. Mati Ilonorija prijazno se smehljaje daje mu roko:
„O sin, tako zgodaj te že vidimo, to je kaj lepo. Vidi se, da ti je moja hčerka pri-rastla na srce. Prav tako, prav. Vsacega zakona podlaga je: ljubezen združena z medsebojnim zaupanjem. Evo ti, Evdora, tvoja tolažba, tvoje zaščitje! Toda kaj se ti je tak naglo zopet obraz stemnil, Marij?"
„Ah, mati, nekaj se kuha; ljudstvo to že sluti. Razne govorice so po svetu razširjene, ki niso prijetne, ki vznemirjajo duhove. Srce mi de, da napoči ločitve grenki trenutek."
„Ah ločitev, kak grenka mora biti!" po navija Evdora in solzica ji zaigra v očesu."
„Evdora, rožica mojega srca", tolaži jo Marij, „ue žaluj brez vzroka, Bog čuje nad nami."
„Marij, vedi, preteklo strašno noč je došel sel iz daljnih krajev, iz Nuriškega, ves premočen, ves spehan, konj v hlevu se je kar zgrudil. Sel naglo zahteva očeta. Oče dojde, prejme pismo, odpečati in zbledi. Naglo se podä potem s poslancem vred v mestno palačo, skliče mestne očete naglo v tajno sejo, kjer se še sedaj posvetujejo. O, kaj bode! Srce mi de, da se vname krvava vojna. In tebe in očeta videti v silnem boju, to srce ne prenese."
„Hčerka!1 reče Ilonorija, „si li rimljanska kristijanka? Kristijan ljubi svoje domovje, vera možu ukazuje, braniti vero očetov, domače ognjišče. In naši očetje store to dolžnost, če oni poginejo, no, skažimo se tudi me, šibkejši spol, hrabre ter radovoljno prenašaje, kar nam previdnost naloži. O, Marij bo junak, in Evdora ga bode, če bi srce hotelo obupati, s pogumom navduševala, in to bode živ dokaz, da krv vseh rimljanov ni še ostarela."
(Dalje sledi.)
man. Vladni zastopnik, deželni predsednik vit. Widmann, je podal zbornici dve vladni predlogi, namreč načrt postave o posušenji ljubljanskega mahu in premembo §. 68 začasnega občinskega reda mesta ljubljanskega.
Druga seja je danes. Voliti se imajo različni odseki, med temi tudi odsek za pretre-sanje po vladi podanega načrta postave o posušenji ljubljanskega mahu.
Politični pregled.
V Ljubljani, 8. marcija.
Avstrijske dežele.
Cesar pa nadvojvoda Jožef bosta prihodnji mesec obiskala po povodnji poškodovane kraje na Ogerskem. V Budapešti voda še zdaj ni upadla in nevarnost je še vedno velika, ker se je bati, da bi se slabo zidane hiše, kterih je okoli 500, ne podrle.
V gosposki zbornici je grof Leo Thun govoril proti novemu posojilu, čegar obresti bi se plačevale v zlatu, ter je rekel, da se s tem pospešuje državni bankerot. S „cha-brusom" pri volitvah čeških se je pričel neki švindel, kterega vlada sedaj ne more odpraviti. „Nobenemu parlamentaričnemu zboru, sklenil je govornik, se ne spodobi, rekel bi, da nobeden nima pravice vlado pooblastiti, da sme dolgove delati, če se ne more dokazati, da se z dolgovi ne zabrede v krido; če se tedaj to ne more spričati, bi tudi ta visoka zbornica tega pooblastila ne smela dati. Ako pa to vendar le stori, jo jako mihijem zarad velike odgovornosti, ktero sprejme in zarad uasledkov, ki bodo iz tega za Avstrijo izvirali v pravnem, denarnem in političnem oziru!"
Dalmatinski c. k. namestnik, baron Rodi č, ki je imel begunom prigovarjati, da naj se vrnejo v domovino svojo, ni nič opravil. Vstajniki so rekli, da se prej ne vrnejo, dokler boja v Hercegovini ne ustavijo. Če jih pa Avstrija šiloma zapodi čez mejo, vstanka vendar s tem ne bo konec, ker so pripravljeni bojevati se do zadnjega moža. Nekteri listi poročajo, da bode vlada ustavila podporo pri-beglim družinam, kakor hitro vlada turška okliče premembe in amnestijo. Sultan je Bosni in Hercegovini za 2 leti odpustil davke, a vendar kristijani turški vladi nič kaj ne zaupajo in Rodič je sprevidel, da njegovo prizadevanje je za zdaj čisto zastonj, ter se je 4. t. m. vrnil v Zader, da je osebno odprl deželni zbor.
Ogerski ministri so te dni prišli na Dunaj, da bi nadaljevali obravnave z vlado dunajsko. Pravijo, da so bili dosedanji razgovori brez vspeha, in neki list je celo pisal, da minister Tisza hoče za toliko časa odstopiti, da se razprave dovrše! Ogerski časniki pa pravijo, da ta novica je bosa.
Vnauje države.
Z jugoslovanskega bojišča se
poroča, da je Ljubibratič s svojo na novo nabrano četo prekoračil reko Narento, da bi Mostar od severa prijel. — Bosenski begi so napadli nektere kristijanske vasi, iz kterih so prebivalci pobegnili na zemljo hrvaško. Okoli Priedora se je vse vzdignilo in zadeve so hujši, kakor so bile pred razglašenjem obljubljenih prememb. 'Kdo bode tedaj begunom za zlo vzel, da se branijo iti domov, kjer jih čaka prejšnje zatiranje, smrt in uboštvo?
I'ruska je svoje železnice odstopila nemški državi ter hoče na ta način siliti druge države, da bi ravno to storile. Znauo pa je, da Bavarska o tej reči noče nič vedeti, in mi-
nister je obljubil, da si bode Bavarska prizadevala to tudi drugod zabraniti. Pa Prusija ne bode vprašala, kaj poreče Bavarska, ampak bo ravnala po znani pesmici: „Bist du nicht willig, so brauch ich Gewalt."
la Francoskem je med Gambettom in Thiersom zarad vodstva levičnikov vstal prepir. Gambetta je v Lyonu zopet javno govoril in se je kazal jako zmernega, da bi mu ljudje zaupali in da bi mogel postati — minister. Ostro je šibal politiko Napoleonovo, ki se je povsod vtikala, ter je povdarjal, da si mora francoska republika z miroljubjem pridobiti zaupanje vnanjih držav. Da bi se s tem ne zameril radikalnim svojim poslušalcem, udrihal je v svojem govoru kakor besen po duhovščini, češ, da je republiki nevarna in da jo je treba na vse moči preganjati. Ker je v svojem govoru nenavadno božkal tudi Bismarka, bi človek skoro mislil, da hoče Gambetta kot pajdaš Bismarkov s pomočjo kulturne borbe priti na krmilo francoske republike. Gambettov list „Rep. fr." priporoča Španjcem, da naj osnujejo republiko.
Italijanski parlament je 6. t. m. pričel zborovati. — V Rimu se govori, da kraljevič Humbert potuje v Petrograd.
Izvirni dopisi.
■z slov. bistriškega okraja,
7. marca. (Wretzlov program.) Kakor je bilo želeti in pričakovati, zmagal je pri volitvi za deželni zbor dne 26. febr. narodni kandidat. Z dobro vestjo ga je vsak lahko priporočal, kdor je le prebral program, kterega je poslal volilnim možem, in v kterem je obljubil pote-zati se v deželnem zboru za reči, ki so potrebne in koristne za deželo in ljudstvo slovensko; svoje obljube bo pa tudi lahko spolnil, ker je učen in zgovoren narodnjak.
Ravno tako je nasprotni kandidat poslal volilnim možem svoj program, kterega je treba nekoliko prerešetati, da se bo pokazalo, koliko vrednosti ima. — Pred vsem pove Wretzl, „da natanko pozna potrebe in želje kmečkega stanu, ker je samosvojiu kmetovalec." Pomisliti pa je treba, da s tem ljudstvu ni nič pomagano, če kdo njegove želje samo pozna, ampak jih je treba spolniti. Da se pa spolnenje raznih želj doseže, se morajo staviti predlogi, za ktere, da v deželnem zboru obveljajo, je treba našteti vzroke in jih podpreti s tehtnimi dokazi, kar se pa brez učenosti in zgovornosti zgoditi ne more. Rekel je pa pri volilnem shodu 19. febr. Wretzl: „jaz nisem govornik". („Slov. Gosp." št. 9.)
Nadalje beremo v njegovem programu: „Pravice in prostosti, ktere nam je konštitucija dovolila, moramo držati in povikšati". Da se kaka pridobljena reč ne prikrajša, ampak ohrani ali še celo povekša, jo je marsikterikrat treba braniti, zagovarjati, in se za njo s prepričal-nimi govori potezati, kar pa storiti nc more, kdor ni govornik.
Vendar če nekoliko bolj resnobno pomislimo, kake prostosti je ljudstvo doseglo v tem času, odkar liberalci gospodarijo, moremo reči, da so s hudobnim zaničevanjem prave vere in kat. cerkve po svojih brezbožnih časnikih in različnih zborih si prizadevali ljudi oprostiti jarma božjih in cerkvenih zapovedi, naložiti pa jim jarm svojih postav in paragrafov, ki ni sladek, in nakladati breme raznih srenjskih, okrajnih, šolskih itd. doklad, ki nikakor ni lahko breme, česar se vsak posestnik zamore prepričati, če pogleda v svoje dačne bukve.— Ravno tako tudi ni zadosti, če enemu „skrb za
šole, za obstanek občin, za varnost osebe iu lastnine" in raznih drugih v programu naštetih reči samo na srcu leži, s tem ni nikomur pomagano, ampak mora jih vzeti v usta, t. j. treba se je za te reči potezati, jih zagovarjati, k čemur je zopet potreba zgovornosti.
Kadar v programu naznani svojo misel zastran razmere med državo in cerkvijo, vzame, 8e ve da, besede iz sv. pisma, in hoče ž njimi kristijane duhovnega in posvetnega stanu opo-meniti k spolnovanju svojih dolžnosti do Boga in do cesarja ter pravi: ,,Kar primere države s cerkvijo zadeva, poznate izrek: Dajte Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega;" pa pri tem se ni le vrezal, ampak precej vseka), ker s svojim opomenom je meril najbolj na duhovnike, ki naj bi lep izgled dajali ljudem. Treba je namreč pomisliti, da škofom in drugim duhovnikom veljajo tisti opomeni in tiste besede sv. evangelja, ktere je naš Odrešenik dal in govoril svojim apostolom in učencem. Tega spomena pa, naj se da Bogu, kar je božjega itd. ni dal svojim apostolom, ker ni bilo potrebno, ampak so oni to sami storili brez posebnega opominjanja, temveč je z omenjenimi besedami opomenil svoje sovražnike, ki so ga skušali v kaki besedi vjeti, ki so mu nasprotovali, namreč ošabnim farizejem in pismoučenim, zato veljajo njihovim naslednikom, t. j. tistim, ki sedanje dni nasprotujejo sv. kat. cerkvi in njenemu poglavavju, rimskemu papežu, božjemu namestniku. Zatoraj naj si zapomnijo in za ušesa zapišejo, da je treba Bogu dati, kar je božjega, tisti, kteri hiše božje le redkokrat ali pa skoro nikoli od znotraj ne vidijo, t. j. ljudje tiste stranke, h kteri se Wretzl prišteva; da bo pa vsak cesarju dal, kar je cesarjevega, za to bodo že cesanski služabniki in beriči skrbeli.
Iz besed, ktere najdemo v programu podpisanem z imenom Mihael Wretzl, namreč: „Posebna dolžnost huhovščine pa je" itd. se vidi, da si on hoče prisvojevati večo oblast kakor „kamški Strah", od kterega je v „Slov. Gosp." naznanjeno bilo, da si hoče pravico prestavljanja kaplanov prilastiti, ker propadli kandidat Wretzl hoče ne le kaplane, ampak vse duhovnike brez razločka opomeniti, kake posebne dolžnosti imajo spolnovati. Toda dokler se nam solnce v jutro ne bo prikazalo na tistem kraju obnebja, kjer se na večer našim očem skrije, tako dolgo „paverski kmet" ne bo sposoben duhovščino opominjati njenih dolžnosti, ker ona same ve, kakošne splošne in posbne dolžnosti ima spolnovati. Če je že hotel koga opominjati k spolnovanju dolžnosti, naj bi bil to storil pri svojih privržencih in prijateljih; gotovo je njegov prijatelj Brandstetter, na čegar uiesto je hotel splezati, kako postavo prelomil ali kako svojo dolžnost zanemaril, saj drugače ne bi bil v „kajho" potisnjen, njega naj bi bil opominjal k spolnovanju dolžnosti, hic Rhodus, hic salta! zakaj noben duhoven tistega okraja, v kterem je Wretzl kandidiral, še ne zdihuje v ječi zavolj zanemarjenja svojih dolžnosti, zatoraj tudi nobeden ne potrebuje njegovega opominjevanja. Kakor se šoštarček, kadar se vtika v reči, ki ga nič ne brigajo, zavrne z besedami: „Schuster, bleib bei deinem Leisten", tako moremo tudi „paverskega kmeta", ker je prestopil mejo svojega poklica, zavrniti z besedami: Pri plugu in brani — Le rajši ostani. —
Domače novice.
V Ljubljani, 9. marcija.
(Vradna „Laib. Zeitung"') ima nek inserat, v kterem založništvo lepoznanskega nedavno
■» Avstriji prepovedanega lista „Gartenlaube" vabi na naročbo, češ, da se list le po pošti ne more več prejemati, pač pa po knjigo-tržcib. Da je ta misel napačna in dotični in-9erat v vradnem listu jako čuden, priča ukaz do štempljavnice dunajske, ki je dobila povelje, da se „Gartenlaube" ne sme štem-pljati, če jo prejmö bukvarji. Tudi se z Dunaja „Germaniji" piše, da so vse bale lipskih buk-varjev vradno odprli in vse številke prepovedanega lista konfiscirali. V Homotovu pa so nekega človeka, ki je „Gartenlaube" raznašal, kakor se telegrafuje iz Prage, prijeli in izročili kresijski sodniji v Brnu. Lastnik in založnik Keil, ki ni pričakoval tako trdega izvrševanja omenjene prepovedi, je ministerstvu poslal prošnjo, da bi se prepoved mileje razlagala, pa boje ne bo nič dosegel, ker so ministri le izvršili, kar jim je bilo od višje strani zapovedano.
(Mestni odborniki ljubljanski), ki morajo letos izstopiti iz mestnega odbora, so sledeči. V III. razredu: G. Habit, K. Leskovic, P. Po-legek in dr. Steiner; v II. razredu: dr. Kees-bacher, dr. Schoppl in dr. Schrey; v I. razredu: F. Mahr, A. Malič, dr. Zupančič in A. Samassa.
(Volitve ljubljanskega mesta) bodo 27., 28. in 30. t. m. Začno se s III. razredom. Čas je tedaj, da se narodnjaki posvetujemo, zberemo kandidate in pričnemo agitacijo. Nemčurji se nas zelo boje, zato so agitacijo zoper nas že pričeli. (Glej pismo, ki ga je župan Lašan po časnikih razglasil.)
(„Besedo") bo napravila v nedeljo 12. t. m. ljubljanska čitalnica svojim udom. Program bomo prihodnjič priobčili.
(Slovensko gledišče) Pri predstavi zadnji torek na čast deželnim poslancem ni šlo vse po volji. Lepo razsvetljeni prostori so bili namreč le redko zasedeni, čemur smo se glede na mikavno igro čudili. Dalje je med igro gospica Ledarjeva tako hudo obolela, da ni mogla več stopiti na oder in se je moral tretji del igre preskočiti. Izvzemši to se je igra dobro vršila, ker so bile naloge v dobrih rokah. Vsi igralci so zaslužili pohvalo, pa tudi bolj polno hišo. Da ni bila polna, temu je gotovo kolikor toliko tudi slabo vreme krivo, ker je popoldne snežilo.
Razne reči.
—	Duhovske spremembe. V ljubljanski škofiji: Č. g. Jožef Voglar je dobil faro sodražko. Umrla sta: Č. g. Janez Žemva, fajmošter v pokoju, 5. t. m., in Henrik Špa-rovic, kaplan v Kranjski gori, 6. t. m. R. I. P
—	Živinski somenji v Gorici so ustavljeni zarad živinske bolezni, ki se je po kazala v okolici goriški.
—	„Jugoslavenski s te n o g r a f", o kterem smo že zadnjič nekoliko spregovorili, je prvi in jedini v tej stroki na celem slovanskem jugu, zatorej nam je le želeti, da se mu do trdega ustanovi život. Živa potreba in res skranji čas je, da se tudi mi nekoliko več brigamo za lepo in koristo vedo stenografije. V tem, ko se pri drugih narodih goji stenografija v posebnih zavodih, n. pr. v kr. saksonskem „stenografičnem ustavu" v Draždanah, „društvu Gabelsbergerjevih stenografov" v Pragi, itd., ob časi, ko že izhaja premnogo steno grafičnih listov v raznih jezicih, ki imajo poleg Gabelsbergerjevega sostava vsak za-se primerno določena pravila — nemarno še pri nas nika-cega sluha ni duha o novi umeteljnosti na domačega jezika podlagi.
Ogledimo si natančneje sostav Gabelsber-gerjeve stenografije. _____
„Namesto navadnih piemenk imamo v stenografiji znamenja, ki so ali samo pičice ali Srtice, — ravne in skrivljene. Ta znamenja se dade jako lahko med seboj zvezati in vtapljati, tako da v zopet skrajšani obliki služi jedno znamenje za več pismenk.
Samoglasniki se izrazujejo večji del po soglasnikih, kteri se v ta namer na razne načine predrugačajo, n. pr. odebeljujejo, pre-križujejo, ali pa nad ali pod navadno pisalno črto stavljajo. Za neke, posebno često se v govoru nahajajoče besede so postavljene za znamenje pojedine črke, kise„sigle" imenujejo, p. za besedo „ich" črka i, itd. Takih skrajšanj ima sistema okolo 100; šteje pa še drugih jednakih, bolj kompliciranih, ki se abreviature imenujejo. Dalje se skrajšujejo prednice in končnice in se zanemarjajo vse one pritikline pri besedi, ki izvirajo od sklanjave in niso za razum neobhodno potrebne. Tako se da beseda v neizmerno skrajšani obliki spraviti na papir in navadno je cela tesno pisana beseda krajša, nego prva njena pismenka v navadni pisavi.
S temi sredstvi pa še Gabelsbergerjev tesnopis ni pri koncu svojih pripomočkov. V stavku so vsi členi v neki ozki zvezi, posebno pa sta subjekt in predikat jeden od drugega odrisna in kak samostalnik terja svoj poseben glagol. Dalje ima vsak jezik mnogoterih rekov, prislovic, itd. Vse to da navod, da se v tesno-pisu, kadar je posebno hitre pisave treba, nektere besede v stavku ne izrazujejo tako, kakor navadno, ampak še v bolj skrajšani obliki, primerni že omenjenim siglom. Da v daljnem napredku izpušča izurjen Stenograf tudi cele besede, ktere se pri prebranji pisanja lahko zopet nadomestujejo, n. pr. članove, predloge, veznike itd.
Tako se da skrajševanje v Gabelsbergerjevi sistemi skrajno daleč raztegniti in ravno zarad tega ustrega ta sistema vsakemu zahtevanju, rabi za osobne potrebe, za korespondence, pri zapisavanji šolskih predlaganj, pridig, pa tudi najhujših debat v razburjenih očitnih zborih".
Kedo bi bil razveseliti mogel Slovence z govorom prekrasnim poslanca Hermana, da ga niso zabiležili stenografi državne zbornice?
Očita je torej neizmerna korist tesnopisa sploh, posebno pa je neizrečene vrednosti za nas Jugoslovane. Ločeni po pismenkah, da si združeni po jeziku samem skoro ne moremo se povzdigniti v vednih razporih mej cirilico in latinco na vrhunec dovršenosti — a ravno tesnopis, kakor je že rekel 1. 1865 slavni hrvatski umetnik dr. Izidor Kršnjavi, tesnopis, ki bode skoraj občna pisava olikanemu svetu, more rešiti veliko pitanje o cirilici in latinici. Če pomislimo, kolike važnosti je tesnopis za nas, gotovo bode vsak, komur je le nekoličko za blagor svojega naroda, vesel se jel učiti stenografije, ki, dasi je cenjena umetnost, si jo vendar vsak v kratkem času lehko do popol nega nauči. Prerano umrli dr. V Ribič je prvi opozoril Slovence na vrednost tesnopisja -po njegovih spisih je tu podani Gabelsbergerjev sostav posnet, — da bi bil dalje živel, gotovo bi bil žrtvoval vse življenje na daljne razširje-vanje te priljubljene mu umetnosti. Toda kar ni mogel on dovršiti, tega se je lotil g. Anton Bezenšek, učitelj stenografije v Zagrebu, z iz-davanjem „Jugosl. Stenografa". V tem listu najdemo ves potreben poduk v stenografiji in to v prav jasni besedi. Kdor torej želi v prospeh našemu narodu in v korist samemu sebi prisvojiti si vedo tesnopisa, naj si naroči „J St.", (pri g. A. Bezenšku, v Zagrebu. Nikoličeva ulica 480; celoletna naročnina je samo 1 gld
40 kr.) LiBtu pak želimo dober vspeh, njega vredniku pa vztrajnost in pogum. — kt. —
Umrli so:
Od 4—6. marca. Martin Smuk, gostač, 71 1., v boln. sled starosti. Adolf Malnar, ofie. o., 21 m. Franc Lušin, not. kancelist, 35 1., za jetiko. Marija Pavlič, delavka, 30 1., v boln. za jetiko. Mat. Cepala, gostač, 63 1., v boln. za vodenico. Albina Rudolf, odvet. vdova, 54 !., za vnetjem oprsne mrene. Jožef Arko, kond. o., 1 1., zo božjastjo. Terezija Premrl, delavka, 30 1., v boln. za bramorko.
Eksekutivne dražbe.
13.	marca. 2. Jan. Pintar-jevo iz Kranja (1400 gl.) v Kranji. —
14.	marca, 3. Ant. Klarič-evo (377 gi.) v Kočevji. — 1. Jože Grl ovo iz Jezera (1470 gl.) v Ložu. —
15.	marca. 3. Matej Želejcve iz Radohove vasi (930 gl.) v Postojni. — 3. Ant. Kadivc evo iz Spod. Mengša (5854 gl.) v Kamniku. — 3. Jože Jarc-evo iz Preske (3734 gl.). — 3. Jan. Zakrajsek-ovo iz Ilove gore (1352 gi.). — 3. A. Bermo-Jevo iz Vel. stare vasi (1062 gi.). — 3. Jan. Primc-evo iz Iške vasi (3743 gi ), vse v Ljubljani. —
Telegralične denarne cene 8. marcija. Papirna renta 67-76 — Srebrna rent» 71-26 — 18601etno državno posojilo 111-80— Bankin« akcije 892 — Kreditna akcije 174-90 — London 115 10 — Srebro 102-90 — Ces. kr. cekini 5-42'/, — 20Napt>leon 9-23'/,.
Dennrstvene cene. 7. marcija.
Državni fondi.	I P"""-- Blago.
6*/» avstrijska papirna rent* ....	67.90	68.—
6'/, renta v srebru..............71.60	72.—
Srečke (loži) 1854. 1..............106.60	107.—
„ „ 1860. 1.. celi. . . .	111.70	111.90
„ „ 1860. 1., petinke . . .	120.50	121.—
Premijski listi 1864. 1.,............133.50	134__
Zemljisčine odveznice.
Štajarske po 6°/,................95.—	96.—
Kranjske, koroške in primorske po 5",	96.—	—.—
Ogerske po 5'/,.........77.25	78.—
Hrvaške in slavonske po 5"/, ....	85.—	—.—
SedmogTaške po 5", ............77.50	78,—
Delnice (akcije).
Nacijonalne banke.......881,—	483.—
Unionske banke................72.—	72.50
Kreditne akcije................175.30	175.80
Nižoavstr. eskomptue družbe ....	685,—	695.—
Anglo-avstr. banke..............85.60	85.70
Srečke (loži).
Kreditne po 100 gld. a. v. .	165.25	165.75
Tržaške „ 100 ., k. d. .	117,—	—.—
„ ,. 50 „ ..........56.--	56.60
Budenske „ 40 gld. u. v. .	29.25	29.50
Saimove „ 40 „ „ „ .	38 25	38.75
Palffi-jeve „ 40 ..............29.50	29.75
Clary-jeve „ 40 „ „ „ .	29.75	30.25
St. Genois „ 40 „ „ „ .	29.—	29.75
Windischgrätz-ove „ 20 „ ..........23.—	23.60
Waldstein-ove „ 40 „ „ „ .	23 75	22.50 Srebro in zlato.
Ces. cekini . . . •............5.42	5.43
Napoieonsd'or..................9.22	9.23
Srebro....................102.90	103.—
V Dolenjivasi pri Ribnici se daje
hiša v najem.
Poslopje je trdno in prostorno, stoji v sredi vasi in je posebno pripravno za
^tacuno,
ktera bi se gotovo tudi dobro splačevala, ker šteje vas s sosednjo Prigorico 200 hiš, pa za kramarsko blago nima nobene štacune, za specerijsko pa le eno, ki pa ne zadostuje. Dobra štacuna z mešanim blagom v Dolenjivasi bi pa bila prav na ugodnem mestu tudi za spodnje vasi doline ribniške in za bližnje kraje kočevske, ki morajo v oddaljeno Ribnico ali pa celo v Kočevje hoditi po potrebne reči.
Več in natančneje se izve pri uredništvu „Slovenca".	(IG— 1)