Jl/JVI J * 9 s 9 La comision encargada de preparar el cateeismo para la Tglesia uni-versal fue instituida en 1986 por el ipapa Juan Pa bi o II. ILa comision se ocupa de la preparacidn de un cateeismo que se propone ser un compendio de la fe de la Iglesia y de su ensenanza moral que teirva a los obispos y a ouienes les ayuden en 'la preparacion de los textos diocesanos y nacionales. En su reciente reunion, la comision examino el tercer foosquejo de cateeismo, preparado segun un esquema ipreviamente determinado. Fueron de gr a n ayuda para la comision las observaciones de numerosos expertos en teologia y catequesis de todo el mundo. El cateeismo tendra tre s secoiones principales distribuidas asi: las verdades doctrinales de la fe, utilizando el čredo apostolico icomo esque-ma; los Sacramentos y ila vida liturgica de la Tglesia; la vida moral y la Ilamada universal a la santidad. Una introduccion presentara el cateeismo como una segura procla-rnaoion de fe, singularmente capaz de Ilenar las necesidades mas pro-fundas de la persona humana. Un epiloge sobre el Padrenuestro con-cluira el cateeismo, mientrais esta en vias de elaboracion un g'osario de terminos. El comite de redaccion tiene ahora la responsabilidad de revisar el texto a la luiz de la reciente reunion de la comision. Esta prevista tambien una consulta a to do s los obispos del mundo, y a las conferencias episcopales sobre el proyecto que ahora se esta prepa-rando. Dicha consulta se iniciara el 1 de noviemibre de 1989 y se pro-lorgara aproximadamente durante siete meses. Una presentacion amplia y profunda del proyecto del cateeismo universal se ha ra en el Sinodo de Obispos de 1S90. La comision terminara su traba o lo antes posible y presentara al Santo Padre para su aprobacion un bosquejo final, que reflejara las ob-servaciores reoibidas de los obispos del mundo. La comision terminara su trabajo lo antes posible y presentara al feeto de ila iCongregacion de la Doctrina de la Fe. El comite de redaccion esta formado, entre otros, por monsenor Esta-nislao Karlic, arzobispo de Parana (Argentina). Bratje, molite! Molite za vse Slovence pobite, da vsak izmed njih postane božji svat, ki ga Kristus objame — Domine suscipiat! — v svoje rame in posadi k Svoji mi"i za gostovanje! Jeremija Kalin (Tine Debeljak), iz Črne maše za pobite Slovence ir. J3 DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA LETO 56 JUNIJ 1989 V občestvu z mučenci Lani, na praznik vseh svetnikov, se je skupina rojakov na ljubljanskih Žalah prvič javno spominjala Vseh žrtev revolucije, tudi Lstih, ki jim komunistična oblast n,e priznava pravice do groba ter jim jemlje dobro ime še desetletja po tem, ko jim je vzela življenje. Letos bodo, kot upajo, na istem kraju zasadili Lipo sprave. Bog 'Lij, da bi joi smeli in da bi la slovenska lipa rasla res v spomin in opomin. Ob njej g.e bodo srečavali prihodnji rodovi in razmišljali o vzrokih, smislu in posledicah revolucije, ki naj bi na Slovenskem odrešila človeka, pa je natso zemljo le posejala z grobovi. Kristjani pa, katerim prvi november ni le dan mrtvih, marveč Pred vsem spomin na r.°snico o občestvu svetnikov, se bodo. tedaj gotovo spominjali tudi svojih mučencev. Mi v zdomstvu, ki bi sicer m°ra i misliti nanje vse leto, pa posvečamo temu spominu poleg novembrskega praznika tudi ves mesec junij. Niti m.aioi ne dvomimo namreč, da nam je nesreča komunistične revolucije rodita plemeniti sad krščanskih mučencev. Zato nam je težko razumeti in boli nas, ko beremo izpod peresa slovenskega redovnika iz domovine o slovenskih mučencih ne kot o zgodovinski stvarnosti, temveč kakor o izgubljeni možnosti, takole: ,,...kdo ve, morda bi nam komunistična revolucija dala naše slovenske Štefane, Lovrence in Sebastjane. . . morda bi nam kdo od naših mučencev, ki bi umirajoč molil za svoje ubijale.", izprosil spreobrnjenje kakšnega slovenskega Savla. .. “ Če roja,k, duhovnik, ki je revolucijo doživljal, n.e ve, da je komunistično nasilje naletelo v našem ljudstvu najprej na mučence in šele kasneje na samoobrambo, je to verjeto prej naša kot njegova krivda, č" ne ve, da je mul revolucijo in po njej brez števila njegovih rojakov umiralo z molitvijo, in besedami odpuščanja na ustih in to tudi v slovenskih koncentracijskih taboriščih in celo v množičnih grobovih, ki jih skriva naša zemlja od junija 1945, si moramo izpraševati vest predvsem mi, ki živimo v svobodi in smo bili obvarovani morda prav zato, d;v bi ohranili pravičen spomin na rad slovenskih mučencev. Naštevati primere mučeništva v spomin'kem članku bi pomenilo skrčiti nepreg”edno vrsto na nekaj imen. Napisane so knjige in dokumenti in v spominu družin so še živi liki očetov in mater, stricev in tet, bratov in sest.°r, duhovnikov in laikov, ki so bili umorjeni na Slovenskem zaradi svojega, krščanstva. Očitajo nam, da le tarnamo nad svojo usodo, kar ni res. Lahko pa nam bj očitali, da premalo storimo za ohranitev spomina na junaštvo mučencev, da ne prebiramo dovolj vztrajno našim otrokom poglavij o njihovi plemeniti žrtvi, da ne širimo dokumentov, kjer so ti dogodki opisani, če naši otroci n.-; vedo, da so potomci ali sorodniki mučencev, nismo opravili svoje dolžnosti, in če v domovini celo vernim rojakom ni znano, da je revolucija rodila med našim ljudstvom resnične mučence, je znak, da smo mlačni in brezbrižni ob nalogi, ki nam je bila zaupana. Rojakom, znancem, sorodnikom, ki so sprej.di trpljenje in tmrt iz zvestobe do Boga, pa bi se morali tudi priporočati. Prositi bi jih morali, noj s svojo žrtvijo izprosijo spreobrnjenje našemu narodu, vsem rojakom milost kesanja in odpuščanja, nam pa še posebej vztrajnosti in zvestobe. V družinah naj bi se s ponosom i” s hvaležnostjo pogovarjali <> junakih, ki so izšli iz njihovega rodu. Mnogi m. d njimi so si zaslužili venec mučeništva. Dokler pa, Cerkev >’e prizna javno njih žrtve, kar lahko traja desetletja, mora zaupanje vanje živeti med nami iz roda v rad, v zavest;, da s smrtjo ni konec ljubezni in da živimo z muč.enci v skrivnostnem občestvu, ki nam nalaga odgovornost, medtem ko nas krepi. Če bomo resnično živeli v tesnem občestvu z mučenci, se ne bo zgodilo, da bi med nami mladi rod zdrsnil v uživaško mlačnost družbe, ki ne priznava vrednot. In ko bodo dohremisleči rojaki v domovini 2SS spoznali resničnost slovenskih mučcnc.ev, z imeni in dogodki kot so se v resnici dogajali, gotovo ne bodo mogli več verjeti strašni kleveti, ki jo je, že dolgo tega, rodila bogokletna, miselnost, pa jo ponovno beremo v knjigi, ki jo je napisal pobožen mož, in sicer, da so med revolucijo kristjani streljali partizane „v imenu Kristusovih ran.“ Ta kleveta, kateri očividno verjamejo tudi nekateri verniki, je mogla zrasti v revolucionarnem obdobju Le v glaVi nekoga, ki ni veroval in ki mu je bilo krščanstvo tuje. človeka te vrste pa je bilo tedaj lažje najti v kakem partijskem odseku za propagando kot pa med fanti, ki so bili ob vseh človeških slabostih v veliki večini verni katoličani in bi se zato tudi posamičnim primerom takega izražanja gotovo uprli. A takih primerov enostavno ni bilo, kot lahko priča katerikoli od redkih preživelih domobrancev. Sicer pa je bila laž vedno priznano, upoštevano in priporočano sredstvo med Leninovimi učenci, če ji danes še kdo verjame, je zato, ker se mi, preživeli pričevalci, še vedno premalo trudimo, da bi osvetlili tisti del zgodovinske resnice, ki je v domovini ne poznajo. Res, na temeljih preteklosti moramo gledati z zaupanjem v čas, ki prihaja. Stopati pa moramo naprej v občestvu z vsemi živimi in rajnimi rojaki dobre volje, predvsem še s tistimi, ki so s svojo zve-stobo Kristusu postali vredni mu|čeniške krone. Oni so edino ute-meljeno upanje za slovenstva boljšo prihodnost. Marko Kremžar Stanko Janežič Hrastnik. Vračanje Zemlja. Vsako noč Se vračamo. K sebi. 1 se vzmaje, naraste kot krušno testo in zadehti po krvi. 2 V tisti čas groze Peterostop. Srh in dopolnjenja. v korakih. Rezanje žice Ves Rog zaživi. vse globlje v zapestje. In Teharje. Drhtenje. »Srce je žalostno, močno je ranjeno. •(Jože Beranek) Srce več ne sluti. Ve. Slap luči preblisne temo. Rafal brzostrelk. Kriki. Zmanjka nam tal pod nogami. Družno povezani padamo v brezno. 4 Bobnenje. Ples zemlje in kamenja. Vse bolj nas pritiska k tlom. Zdaj smo en sam bratski objem. 7 Sedimo na mesecu in na zvezdah in se vozimo po vesolju. Obstali smo. Tu je naše pogorje. Kraj naše smrti in novega rojstva. Tu bomo obhajali sedmino in svatbo. 9 Nočete srečanja? Vi, iz drugega tabora ? In vendar ste tu. Vsi brez izjeme. Lahko molčimo. Molk je zdravilo. Toda ne vedno. Novi rafali. IMi moramo spregovoriti. 13 Živimo novo življenje, vendar smo med vami, z vsem narodom ■zraščeni v eno drevo. Poznamo smrti in rojstva, zime, pomladi, vse krize, zablode, vsa upanja in hrepenenja. 15 Mi smo znanilci nove prihodnosti — Prihodnost n Le vkup, uboga gmajna! Vsi tlačeni, zavrženi, razžaljeni. ■S temi svojimi pestmi, s to svojo kmečko dušo bomo izkopali iz grobišč vrednote naših dedov in jih postavili na nezrušljiv oltar. 12 Prižgali bomo kres, sklenili krog in zaplesali in zapeli naši deci brez sovraštva, morije in grobne zavrženosti. Sezidajmo most čez prepade! Postavimo temelje za tisočletja! Sebi in narodu in človeštvu. pesem o pravici, o svobodi, o davninski sreči in o svetlih dneh prihodnosti. (Iz pesniške zbirke Puntarji, Mohorjeva družba, Celovec 1988) Zakaj nisem bil partizan? Rojen sem bil v Bizoviku, fara pa smo bili Sv. Peter v Ljubljani. Vas je bila delavsko-kmet-ska, na katero je imelo mesto velik vpliv. Ob revoluciji sem bil dijak srednje šole v Ljubljani. Še pred osnovno šolo sem bil ministrant v domači cerkvi, potem tudi član Frančiškovih križarjev v Ljubljani, mladec v prosvetnem domu. Ustanovili smo tudi vaški mladinski oder. Bil sem pri cerkvenem zboru. Ker pa nisem bil ,,dovolj zglednega življenja" in ne med najboljšimi dijaki, nisem bil sprejet v dijaško KA, kot moj brat in prijatelja. Ta ločitev od ,,boljših" me je zadela kot otroka ter me v nekem °ziru celo tedaj oddaljila od brata in prijateljev. Prav ob tem pa se je začela Pojavljati propaganda za OF, ki je bila močno podprta tako v šoli kot v vasi, posebno od delavcev Papirnice Vevče1. Osebno me je privlačila, kot večino dijakov, v trdnem prepričanju, da gre proti okupatorju. V šoli sem bil v skupini, ki je organizirala za 1. december 41. leta proslavitev državnega praznika. Določili smo petminutni molk stoje v razredih. To uro smo imeli pri nas ravno italijanščino, katero je poučeval profesor •— fašist. Naslednji dan je bila šola za-Prta in dijaki razgnani. Popoldne so me fašisti iskali na domu. Dobro, da sem prišel šele pod večer. Ker je bila huda zima, me1 'ni vleklo v gozd. Skrival sem se na sosedovem skednju, s trdnim sklepom : Ko bo skopnel sneg, grem v partizane. V vasi sem našel novega prijatelja Marjana, katerega starejša brata sta bila člana ..Društva prijateljev Sovjetske zveze — Zarja". Ta me je za nedeljo 1. maja povabil na Orlje, kjer so delavci slavili „Dan dela". Tam me je prestregel Maks Galeti, starejši fant iz vasi, ..predsednik izvršnega odbora ljudske zaščite OF za vzhodno predmestje Ljubljane". Poklical me je iz gostilniške veže na jaso pred kapelico in dejal: „Saj t i si ‘fejst’ fant, le škoda, da si v taki farski družbi." Tisto „farški" me je zbodlo. Nikoli nisem prenesel te psovke za duhovnike, do kate'rih sem čutil in čutim posebno spoštovanje. ,,Praktično si obkoljen od ljudskih sovražnikov," je silil v me. ,,Mežnarjevi, Goščevi, Trnavče-vi. Pa tvoj oče in brat nista nič boljša. Ti moraš k partizanom! To so junaki, ki se bore za pravice delovnega ljudstva. Ti kot študent bi lahko veliko koristil in dobro bi ti bilo." <5e bi me vabil v partizane proti okupatorju, bi me pridobil. Tisto o »ljudskih sovražnikih" pa se mi je zdelo bedasto in 'niti prav razumel nisem. Vžgalo mi je neki odpor, da sem mu ugovarjal: „Edini sovražnik našega ljudstva je okupator, .proti kateremu 'se bore partizani. Vsi smo proti okupatorju! Tudi te družine, ki si jih imenoval, tudi moj oče in moj brat! Bolje jih poznam kot ti!" „No no, le počasi. Ti si še mlad in vsega tega na razumeš!" „Veš kaj," je hitel, „pridi jutri po peti uri popoldne k meni na dom, pa ti bom vse pojasnil. Pri di za gotovo, zvečer boš že lahko partizan! Prideš, kajne! — če te ne bo, veš, da si tudi ti na črni listi," mi je zagrozil in se urno zasukal v gostilno. Stal sem, kot bi me polil s svin-cem. Ozrl sem se okoli in nikogar nisem imel, le Mati božja v kapelici je stala za menoj. Udrl sem v gozd in tekel domov, kot bi hotel .prehiteti Maksovo grožnjo. Nikomur nisem povedal. Tisto noč nisem spal. čutil sem, kot da bi name legala vsa teža odgovornosti za življenja sosedov, za očeta in brata. „Pa kaj ima ta pri vsej stvari? Kdo mu je dal oblast, da si lasti sodbe nad vsemi? O delavnem ljudstvu mi je trobezljal; nikoli ga še nisem videl delati. Mati, zgarana, ga hrani, on pa pohajkuje po vasi. In da se partizani borijo za pravice delavnega ljudstva. Moj oče in brat sta tudi de- „Tiha luna jasno sije, duh moj misli na svoj dom. . .“ (Jože Beranek) lavno ljudstvo! Ja, kdo pa se potem bori proti okupatorju?" Vse mogoče se mi je pletl-o p° glavi in mi meglilo podobo o partizanih. Tisto noč sem spet molil kakor pred matematično šolsko nalogo. Naslednji dan sem šel že zgodaj k mojemu starejšemu prijatelju, vaškemu brivcu Janezu, kateri je dobro poznal situacijo i° znal svetovati. Zaupal sem mu ves dogodek na Orljah in ga prosil za nasvet ob sestanku. Prepričljivo mi je razkril masko OF> vendar ni bil odločen, da bi se protivil, če bi me Maks silil v partizane. „Je z vragom in zmožen vsega !“ Nekaj pred peto popoldne pa je prišla iz Ljubljane Janezova sestra in z grozo povedala, da so našli na polju, ob glavni cesti v kupu gnoja mrtvo vaško dekle Ivanko. Pustil sem prijatelja in tekel na P°lje. Ob kupu je bilo že nekaj vaščanov, ki so prihajali iz mesta in nemo strmeli v voščeno beli o-braz in velike odprte oči, ki so obsojale iz črnega gnoja. Misel na Maksa me je stresla. Gruča na polju -se je večala. Ze priletni možakar, 'ki se je ustavil s kolesom, je polglasno vzdihnil ; ,,Bog se nas usmili! Kam smo Prišli! To tukaj, — tam ob fužinskem gradu pa so Italijani ravnokar ustrelili iMaksa Galetija. Pri njem so našli Poročevalca." Skočil sem, kot da bi me zbodel z nožem. ,,Koga, pravite, da so Italijani Ustrelili?" Nisem verjel ušesom. »I, Maksa, tistega od prodajalke v špeceriji." Pognal sem se na kolo in odbr-ze'l do Janeza. „Pravijo, da ni Bo-je kimal z gl,avo. ,,Ivanka je bila Maksova zadnja osebna eksekucija." Tisti ponedeljek sem namesto v Sozdu pri partizanih spal doma. Ker pa je Maks pustil „črno li-sto“ in naslednike, so partizani čez štirinajst dni ugrabili Mež-narjevega učiteljiščnika Pavčiča, . navčevega Francija, Cankarja ■n Jakoševe ter jih po groznem Okno v vetrinjski cerkvi. mučenju žive zasuli v Poliških gozdovih. Ta dan, 17. maja 1942, se ne nacionalna ilegala zbirala v gozdu nad vasjo. Ko mi je prijatelj to zaupal, sem šel k njim. Pa niso grozili, ne sosedom ne mojemu c-četu ne bratu. Tekel sem domov, odkopal zarjavelo puško in se jim pridružil. Dolga in težka je bila pot skozi ilegalo, potem v vaške straže, udarni domobranski bataljon, Ve-trinje in Teharje — za zadnji domobranski juriš. „Pa pravijo, da ni Boga!" Ivan Korošec Snidenje Od osmih otrok jih je pet prišlo na materino slavje: na 89-letnico življenja. Manjkala je hči, poročena v Angliji, en sin, ki ni mogel priti iz Nemčije, ter najstarejši sin Peter, ki živi kot begunec v Južni Ameriki — v Argentini. Vsi so bili neizmerno srečni ob materi, ki je dočakala ta visoka leta in jih je imela vse skupaj kot piščeta okrog sebe, odkar so izgubili v tisti grozni noči očeta. Ni razmišljala, kako jih bo preživela, kako vzgojila. Ni bilo časa to misliti v tistih dneh, ko se je podiral svet. Še zavedla se ni, že je tudi najstarejši. Peter, oprtal nahrbtnik na ramena in odšel z ostalimi vaščani na pot: v begunstvo. Grožnje so ga prisilile do tega. Sedem otrok je ostalo pri njej, sedem nedoraslih, sedem nepreskrbljenih.. • Toliko revnih, trpljenja in strahu polnih let je šlo mimo. Otroci so se dvignili, zrasli in se preskrbeli. Danes so spet zbrani: praznujejo in se veselijo! „Vedno sem si želela videti še Petra, preden vas zapustim. Pa je morje preširoko, da bi mogla do njega. Mhje srce pa tako šibko bije in se bojim, da bo kar kmalu zastalo," jim je govorila pri slavju. „Ne veste, koliko je Peter storil dobrega za vse nas, ko ste bili vi še majhni. Tam v Argentini si je pritrgoval, da nam je od svojih žuljev lahko pripravljal pošiljke, s katerimi smo pre- živeli prva povojna leta. Tedaj se ni nič dobilo, ali pa so pograbili vse le zmagovalci. Za nas ni bilo nobene pomoči. Očeta nam niso le ubili, ampak še dobrega imena mu niso privoščili. Sovraštvo je gorelo med ljudmi, dobrega soseda pa ni bilo nikjer." Tedaj so se otroci na tihem pomenili: na obletno slavje, na 90-letnico, mora priti tudi Peter. Zasluži si, da ga mi povabimo. Tudi mati so vredni, da jim izpolnimo to malo željo. , Prišlo je drugo poletje: Njive so valovile pod težkim klasjem, ki je prinašalo kruh. Travniki so cveteli in bližal se je čas košnje. Vsi bratje in sestre, vse se je pripravljalo na zopetno veselo snidenj. Le mati, ki je svoja zadnja leta preživljala pri eni od hčera, ni nič slutila, kako presenečenje ji pripravljajo. „Mati, za vaš praznik vam bomo pa kupili novo obleko," ji je dejala neko jutro hči, želeč j° odpeljati v trgovino, kjer bi si pomerila kaj novega. Temu se je mati sicer upirala, češ zanjo je vse dobro za te dni, ki jih bo še živela. Ampak devet desetletij tudi nekaj velja in morala se je končno vdati. Šele nekaj dni pred slavjem, ko je Peter že prišel do svojega brata v Nemčiji, so materi počasi in po ovinkih izdali, da bo letos praznovalo z njo vseh osem in še nekaj vnukov. Seveda, tega ubogo materino srce ni moglo verjeti. Zanjo bi to bil pravi čudež. Čudež z,a sikromno in zgarano ma- »Tam na vrtni gredi raste rožmarin. .(Jože Beranek) ter, ki pač nikdar ni pričakovala, da bi njena želja kdaj mogla postati resnica. Vseh osem sinov in hčera se je podalo v tistem prelepem junijskem dopoldnevu skupaj z materjo poklonit očetu. Že pred leti so ga po tolikem materinem prizadevanju le dovolili prekopati. Izmed korenin orjaške bukve so ga smeli slednjič izpopati, pobrati kosti in koščice ter ga prenesti na pokopališče. Blizu glavnih vrat ob zidu so mu odkazali njegovo domovanje... Zdaj so ga obkolili, nekdanja drobna piščeta: sredi med njimi je bil v ozkem grobu on, njihov oče, ki so ga odvedli v tisti noči na „kratko zaslišanje". Ni se več vrnil med nje, da bi jim bil skrbel za kruhek. Med njimi je stala drobna žena, izsušena od solza, garanja, let in skrbi, njihova mati, ki so se je najbolj spominjali le v njenih nenehnih solzah in žalostnih vzdihih, črna naglavna ruta je bila od tedaj njen grenki spremljevalec. V tem lepem dnevu stojijo vsi zbrani ob njem, ob očetu, ki jim ni usmerjal korakov življenja, niti jim osrečeval mladosti. Kljub temu so ostali dobri: poslušali so glas matere: »Ljubi moji, pozabite na krivice! Bogu prepustite njih plačilo!" To je bil klic njenega srca, ki ni poznalo maščevanja. Zdaj moli vdano Bogu zahvalo, da je dočakala svoje 90-letno življenje. Ta svetli dan, ki ga občuti najbolj ob moževem grobu. Tako zelo bi ga želela imeti živega ob sebi. Otroci ji vsi v en glas odgovarjajo. Pobožna je njihova molitev: Bog sam je med njimi in jim vidi v srce. Tedaj so prihajali glasni ljudje s sredine pokopališča sem. Nekoga so pokopali med cipresami, kjer je bilo mesto le za izbrance. Eden iz zadnje gruče, Matija, je obstal ob grobu, kjer so tedaj končali moliti. Ni mogel naprej. Presenečen je pridržal korak. Z očmi je šel z obraza do obraza, dokler se ni ustavil na Petrovem, ki je bil od vseh najbolj očetov. JAPONSKO JUTRO (V zlogih 5, 7, 5, 7, 7) Še ena zvezda se sveti na jamboru nebesa: za Noč, ki hoče končno domov, bleda od nizanja ur. Vladimir Kos Ko je že vse odšlo mimo, je omahujoče pristopil. Tudi Peter se mu je primaknil, ker ga je spoznal. „Si ti Peter?" ga je pobaral. ,,Ti veš, da sem! In ti si Matija, ki...“ „Nič več mi ne reči!" ga je Matija brž prekinil. „Vsi vaši in tudi ti mislite, da sem ga jaz..." je namignil na v grobu ležečega. „Ti veš, kako je bilo!" je poudaril Peter. „Bil si zraven!" „Jaz ga nisem... Krivega smo pravkar pokopali!" se je branil Matija. „Kaj si pa ti storil?" ga je Peter dregnil čez čas. Za hip je o-strmel, Matija pa je povesil oči. ..Zakopal si ga med bukvine korenine," je Peter nadaljeval. ,,A preslabo si ga skril. Vse nam je znano!" Matija je še vedno buljil v tla. Ni našel besede v odgovor. Stala sta drug proti drugemu: tožnik in obtoženec. Čez čas pa je Peter izjavil: „Bog mi je priča, da ti vsi odpuščamo. Jaz, mati in vsa družina! — Stori, da ti bo odpustil še Bog! Pa hvala za tvoje grožnje, ki so me pognale v svet! Toliko let in jih nisem pozabil." Krepko je segel po Matijevi desnici in se rahlo nasmehnil. Matijevo lice pa je ostalo negibno in mrzlo. Kakor obsojen se je pognal brez besede skozi vrata na cesto. čez čas se je ustavil in ozrl, kakor da je našel besedo, ki mu je ob stisku rok nepričakovano obtičala v grlu. Peter je pristopil k materi, jo objel in tesno stisnil v naročje. Z dlanjo jo je pobožal čez lica, da bi ji otrl solze, ki so ji drle iz oči. „lMati, nič več solza! Vse je o-pravljeno!" Prijel jo je za roko ter jo vodil kot drobno šolarko proč od kraja zakopane nekdanje sreče... Jože Krivec Molitev v našem vsakdanjem življenju Pastirsko: pismo slovenskih škofov za postni čas 1989 (2. del) Dragi bratje in sestre! V prejšnji številki smo z vami premišljali o potrebnosti molitve v našem krščanskem življenju. Danes bi vam radi odgovorili na vprašanje, kako in kdaj naj molimo. Našteli bomo nekaj oblik molitve, ki niso težke niti dolge in bomo zanje kljub pomanjka- nju časa našli prostor v našem vsakdanjem življenju. Očenaš. Od vseh molitev ima posebno vrednost Gospodova molitev očenaš, ker nam jo je zapustil Kristus sam. Ker jo velikokrat ponavljamo, je nevarnost, da jo molimo le z ustnicami, duh in srce pa nista zraven. Vedno znova si moramo prizadevati, da pri Gospodovi molitvi ne bi bili raztreseni in da nam besede res nekaj pomenijo in povedo. Očenaš je tudi najboljši zgled, za kaj in kako naj Boga v molitvi prosimo. Prav bi bilo, da bi bil očenaš sestavni del vsake skupne in osebne molitve. Jutranja molitev. Slovenski pregovor pravi: „Rana ura, zlata tira.“ Drug naš pregovor svetuje: ,,Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.“ Navadno ne vstajamo vsi hkrati in od doma odhajamo ob različnem času. Zaradi tega v mnogih družinah ni mogoče misliti na skupno jutranjo molitev. Včasih smo skoraj vsi znali molitve: Tebe ljubim Stvarnik moj, O Gospa moja o Mati moja in druge, s katerimi smo začenjali dan. če ni mogoče vsem zjutraj moliti skupaj, molimo sami, ali naj molita skupaj z otroki stara mama in oče, molita lahko sošolca, ki gresta po isti poti v šolo, ali delavec, ki zgodaj lovi avtobus, s katerim se pelje na delo. Ob molitvah, ki jih poznamo od otroških let, naj privrejo iz srca tudi osebne molitve, saj je molitev pogovor z Bogom. Kadar morate očetje in matere zgodaj na delo, ko vaši otroci še spijo, molite zanje in jih pokrižajte, da jih bo v urah vaše odsotnosti spremljal bolžji blagoslov. Angelovo češčenje. Trikratna molitev Angel Gospodov zjutraj, opoldne in zvečer skupaj z Marijo, Jezusovo in našo materjo, nas spominja na začetek našega odrešenja. Molitev angelovega češče-nja nas spodbuja, da tudi mi kakor Marija pozorno sprejemamo božjo voljo in jo uresničujemo v vsakdanjih opravilih. Nekoč se je ob opoldanskem zvonjenju marsikje vse delo za nekaj trenutkov ustavilo in se je oglasila skupna molitev Angel Gospodov. Bog je prihajal k človeku in človek k Bogu. Kakor je Marija sprejela božje povabilo, tako ga mora sprejeti vsak človek v svojih življenjskih okoliščinah in odločitvah. Molitev angelovega češčenja je zelo življenjska. Molimo jo lahko kjer koli, sami ali skupaj z drugimi. Ob njej naj bi začutili, kako Bog človeka ceni, saj je postal nam enak v vsem, razen v grehu. Hkrati naj bi se ob angelovem češčenju naučili drug drugega spoštovati in ljubiti, saj nas povezuje božja ljubezen. Molitev pred jedjo in po jedi. MOLITVENI NAMEN ZA JUNIJ Splošni: Da bi ljubezen Kristusovega srca utrjevala v veri naše družine. Slovenski: Da bi v naših družinah vladala ljubezen zlasti do starejših in bi tako pričevala o živi veri. Tudi glede skupne molitve pred jedjo in po njej so težave. Vsak zase prihajate iz šole in iz službe, polni ste skrbi, da pogosto niti ne pomislite na molitev. Obstajajo različni vzroki, da se molitev pred jedjo in po jedi opušča, glavni vzrok pa je gotovo premajhna zavest, da so hrana, zaslužek, stanovanje in vse drugo božji darovi. Ob njih se ne smemo vesti kot nehvaležni otroci, ki se svojim staršem ne znajo zahvaliti za njihovo skrb in ljubezen. Bog je blagoslavljal naše delo na polju in v vinogradu, v tovarni in šoli, v pisarni in kuhinji. S to hvaležno zavestjo nas ulživanje hrane še tesneje poveže med seboj in nas hkrati spomni na duhovno hrano, ki ne mine, povrh nam pa še odpira oči, srce in roke za potrebe tistih, ki vsega tega nimajo. Preproste molitve pred jedjo in po njej: Oče naš, Blagoslovi, Gospod, nas in te svoje darove, Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, Zahvalimo se ti, Gospod, za vse prejete dobrote... so govorica posameznikov in družine, ki se zaveda svoje odvisnosti od Boga in se mu zahvaljuje za dobrote, če delavno okolje ni naklonjeno skupni molitvi, se vsaj pokrižajmo in v duhu izrazimo hvaležnost največjemu Dobrotni, ku našega življenja. Večerna molitev, če družina ni zbrana zjutraj ali opoldne, je več priložnosti za skupno molitev zvečer. Tudi če smo zvečer sami, ne opuščajmo večerne molitve in vključimo vanjo vse, ki so z nami povezani. Večerna molitev, naj jo molimo sami ali skupaj, nas pomirja, povezuje, dvigne pred Boga naše delo in skrbi, nas okrepi in pripravi na delo naslednjega dne. Skupen pogovor z Bogom družino povezuje. Potrjeno je dejstvo, da družina, ki skupaj moli, ostane skupaj. Zaprimo za nekaj trenutkov televizor, žrtvujmo tudi kakšno zanimivo oddajo za o-sebni pogovor z Bogom in med seboj. Večerno molitev lahko molimo po obrazcu O Jezus blagoslovi me, ki ga znamo iz otroških let, ali ob odlomku iz Svetega .pisma. Na koncu pa naj bo zmeraj izpraševanje vesti in kesanje, ko se zavemo svoje človeške revščine in prosimo Boga, da bi nam odpustil. Kesanje mora biti nujno najvažnejši del večerne molitve. Ko rečemo Bogu, da nam je resnično žal, da smo ga žalili, nas to nadnaravno kesanje poveže sPet z Bogom, če bi tudi težko grešiti tisti dan. Rožni venec. Poglobljeni sodob. ni kristjani ponovno odkrivajo lepoto molitve rožnega venca. Nič jih ne moti njegova dolžina in tudi ne ponavljanje istih besed. Rožni venec je izredno lepa šola krščanskega življenja, saj nas tiči, kako velike reči je Bog storil za nas s svojim delom odrešenja. Rožni venec temelji na Svetem pismu. Ponavljanje očenaša in zdravamarije in premišljevanje Jezusovega učlovečenja, trpljenja in poveličanja krepi našo navezanost na Boga, Jezusa Kristusa, Marijo in Cerkev. Ob jagodah, ki drsijo med prsti, mislimo na dneve in ure našega življenja, ki je bilo tudi polno veselja, trpljenja in pomirjenja. če ne zmoremo vsak dan celotnega dela rožnega venca, zmolimo vsaj eno desetko. Molitev ob različnih srečanjih. Danes se tudi v Cerkvi in njenih oblikah življenja in dela vedno pogosteje zbiramo. Pri teh srečanjih in sestankih nas povezuje iskrena in premišljena človeška beseda, vendar še bolj bdžja beseda, ob kateri se naš pogovor navdihuje. Tudi tukaj naj ima svoj prostor molitev: npr. odlomek iz Svetega pisma, izbran prav za določeno priložnost, pesem, ki nas primerno razpoloži in uvede v delo, kratko bogoslužje, ki pravilno usmerja naše človeško iskanje. Molitvene skupine. Zadnje čase z veseljem opažamo po nekaterih župnijah rast molitvenih skupin: verniki se zbirajo sami ali skupaj z duhovnikom k molitvi rožnega venca, k premišljevanju božje besede, k molitvenemu bogoslužju ali k drugim oblikam molitve v krogu družin ali v krogu nekega duhovnega gibanja. Kadar se te skupine zbirajo k molitvi javno, z vednostjo župnika, iz notranje potrebe kot udje Cerkve z namenom, da poglabljajo notranje življenje ter ne razdirajo in delijo župnijskega občestva, so lahko duhovni vir za Cerkev in za našo družbo. Molitev ob posebnih priložnostih. Ob mnogih osebnih in družbenih .pretresih in krizah, ki smo jim nenehno priče, se v marsikom zbudi občutek nemoči. Do takega občutka prihajajo še predvsem o-stareli, bolniki in invalidi vseh vrst, ki si govorijo: „Ne morem nič, le slaboten človek sem, brez vpliva in odpisan v družbi.*' Kdor ima vero in zaupa v moč molitve, ni nikoli nepomemben član človeške družine. V še tako slabotnem vdeluje Kristusova moč" (2 Kor 12, 9). Z molitvijo spreminjamo sebe in okolje okrog sebe, kar je pogoj za preobrazbo družbe. Po molitvi rastejo v nas in med nami pravičnost, mir, razumevanje in odpuščanje. V Cerkvi vstajajo vedno nove potrebe in zahteve: ponovna e-vangelizacija, soodgovornost vseh za rast Cerkve, zdravo oblikovanje družine, duhovniški in redovniški poklici, krščansko gledanje na odnos do sveta in še mnoga druga pomembna vprašanja. Teh in mnogih drugih nalog, ki presegajo naše moči, se lahko lotimo z veliko ljubeznijo in z zaupanjem v Boga le, če ga v molitvi prosimo za moč in razsvetljenje. Dragi bratje in sestre! Spre- MOLITEV ŠPORTNIKA, KI JE PRI ŠTIRIINDVAJSETIH LETIH POSTAL PARALITICEN Prosil sem Boga telesne moči, da bi lahko uresničeval velike načrte, a On je dopustil, da sem o-slabel, zato da bi se ohranil ponižnega. Prosil sem Boga za zdravje, da da bi lahko izvršil velika dejanja, On pa mi je poslal bolezen, da bi ga bolje razumel. Prosil sem Boga bogastva, da bi lahko imel vsega na voljo, a On me je pustil revnega, da ne bi bil sebičen. Prosil sem Boga velikih zmožnosti, da bi me zaradi njih drugi ljudje potrebovali, On pa me je ponižal, da bi jaz Njega potreboval. Gospod, ničesar nisem prejel, za kar sem Te prosil, a dal si mi vse, česar sem potreboval. Zahvaljen bodi, Gospod! Ni človeka na svetu, ki bi imel več kakor jaz. govorili smo vam o potrebnosti molitve in o nekaterih oblikah molitve v našem krščanskem življenju. Kakor je Jezus apostolu Petru rekel, naj odrine na globoko (prim. Lk 5, 4), pravi podobno vsakomur izmed nas. Z redno in dobro molitvijo bomo resnično odrinili na globoko in ostali tudi v prihodnosti povezani z Bogom in med seboj. Bog naj vas blagoslovi in ostane vedno z vami! vaši škofje Samogovor Kako je naša hiša čudno nova, ne rečem -—• lepa je, a z njo ne morem na pogovor. Odtod moj samogovor. Kje krušna peč je? Kje sij stare strehe? Kje vrt je moj, kjer v senci jablane z očetom trla sva orehe? Kaj morem, če diši mi rjava prst kot staro vino? Odkod zelena sila vleče me na mah ? Zakaj mi stari kolovoz tako je drag? Po njem korak je moj bil fantovski in čvrst. Morda me moja mati pod srcem je nosila, ko z brašnom v jerbasu hodila je h koscem v senožet? Morda me polju je rodila, povila v razor me, med cvet, ko šla je repo plet tja v bližnje Blate? Odkod le ta poziv od starih naših njiv, ki vabi v svate? Tja ptičev spev me vabi čist. Tam bukve me in hrasta list opaja. Skoz hosto vidim Barje, tam počez še hodi k Materi na goro srebrna vrsta brez. Jože Cukale Molitev za domovino Olb skupnem romanju ljubljanske nadkofjie na Sveto goro pri Gorici je ljubljanski nadkotf in metropolit dr. Alojzij Šuštar v imenu sloven. skih škofov izrekel naslednji poziv k molitvi za domovino, za mir, medsebojno spoštovanje in razumevanje med ljudmi: V tej teži in odločilni uri za naš slovenski narod in za Vso našo ožjo in širšo domovino na današnjem romanju ljubljanske nadškofije na Sveto Goro ob prazno, vanju 450-letnice božj.e poti s posebnim. zaupanjem prosimo Marijine pomoči in njenega varstva. V duhu povezami s Slovenci doma, v zamejstvu in po svetu se v imenu slovenskih škofov obračam na vse verne ljudi in vse, ki jim je mar usoda naš."ga naroda in Vseh drugih narodov in narodnosti v Jugoslaviji, da se še bolj združimo v molitvi za domovino in za vse ljudi brez izjeme, ki živijo na naši zemlji. V veri, da je Bog gospodar človeške zgodovine in da je Jezus Kristus pot, resnica in življenje za vs.e ljudi, vas škofje vabimo in prosimo, da še več in še bolj goreče osebno in skupno, zasebno in javno molimo za mir, za medsebojno spoštovanje in razumevanje, z.a svobodo in enakopravnost, za pravičnost, dobroto in ljubezen. V iskrenem prizadevanju moratno storiti vse, da se ublažijo huda nasprotja, da premagamo medsebojna sovraštva in v dobrohotnosti pomagamo drug drugemu. Ko gospodarski in politični položaj in nevarnost vedno hujših napetosti, medsebojnega obtoževanja, nasilja in različnega obračunavanja ter strah pr.ed prihodnostjo postajajo, iz dneva v dan hujši, se moramo verni kri. stjani zavedati svoje posebne odgovornosti. Pokažimo jo v zaupanju v Boga, v molitvi, v poudarjanju etičnih vrednot, pa tudi v zaupanju v lastne moči, v poštenost in pravičnost pametnih ljudi. Iskreno podpiramo vse tiste, ki Ise v tem duhu zavzemajo za člov.eka, ne glede na verslko prepričanje, narodno pripadnost in socialni po'ožaj, posebno pa za tistega, ki kakor koli trpi in se mu godi krivica. Strpnost, odkrit dialog in skupno iskanje poti v poštenosti in resnem delu je edina možnost za izhod iz težkega položajat In mi, bratje in sestre, zaupamo v božjo pomoč, po. Marijini priprošnji, ki je božja in naša Mati. im mm Slovenija %jadei-e^ Veselje in žalost, upanja in skrbi v Cerkvi na Slovenskem Naše upanje je „žiiva“ Cerkev VESELJE nad tem, da smo doživljali in doživljamo v Cerkvi na Slovenskem večjo razgibanost. Razni dogodki so to pokazali, med drugimi papežev obisk v Krki na Koroškem, srečanje bolnikov na Brezjah, srečanje mladih v Stični, don Boskovo leto in marsikatero drugo srečanje, teološki tečaji na raznih krajih, postne konference, v Ljubljani, tudi pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije. Dogajanje okrog božiča, različna ekumenska srečanja, molitveno srečanje v Parizu ob novem letu, molitvena srečanja do-*a, zlasti v Ljubljani pri frančiškanih, cerkvene slovesnosti — vse to nas navdaja z veseljem. ŽALOST pa je nad tem, da je najbrž pri vsem tem še preveč zunanjosti, da gremo premalo v globino in da se pokaže premalo sadov v življenju. UPANJE je „živa“ Cerkev: duhovniki, bogoslovci, redovniki, redovnice in verniki laiki. Še je na slovenski zemlji živa in ne le izumirajoča Cerkev. To ni nobena samohvala, temveč zavest, da hočemo v resni zavzetosti in odgovornosti živeti in preživeti tudi hude in težke čase. SKRB pa je številčno upadanje vernih, zlasti med mladimi, ver. ska nepoučenost in pomanjkanje duhovnih poklicev. Velika skrb je naša prilagodljivost na današnje porabniško mišljenje in na življenjski slog, ko kristjani izgubljamo pristnost in posebnost. U-živaštvo in sebičnost, nevoščljivost in sovraštvo so nalezljivi tudi za kristjane. Vse premalo je pokončnih ljudi VESELJE nad tem, da je veliko znamenj resnične duhovne poglobitve, v kateri se vedno bolj odpiramo božji, pa tudi celotni zgodovinski resnici, etičnim in življenskim vrednotam. Zavedamo se, da gmotne dobrine ne zadoščajo, da nam tehnika in znanost ne prinašata rešitve vseh vprašanj; odprtost za duhovne vrednote, iskanje novega življenjskega smisla ter preseganje zaprtosti v ta svet postajajo vedno močnejši. ŽALOST pa nad tem, da je takih ljudi še vse premalo. Splošni vtis o slovenskem človeku in narodu nikakor ni tako ugoden. Kljub vsemu smo še vedno zaprti vase, iščemo predvsem gmotnih dobrin, ostajamo majhni in malenkostni in sebični. Statistič- ni podatki so za nas neugodni, če bi samo to upoštevali, bi žalost prevladala nad veseljem. UPANJE je vernost in trdnost, poštenost in zvestoba starejšega rodu. Versko življenje je pri njem živo. Starejši ljudje veliko molijo in skrbijo za to, da ohranijo stare vrednote in izročila. Imajo globoko ljubezen do naroda in Cerkve. Vse to nam je v ponos, kajti ta rod je večkrat prestal hude preizkušnje, a je pripravljen odpuščati in vračati hudo z dobrim. SKRB pa je, ali bo tudi mladi rod ostal zvest tem izročilom. Miadi v dokaj drugačnem svetu iščejo drugačna pota. Pri tem pa se pokaže močna razlika med generacijami in medsebojna nerazumevanja in nasprotovanja. Kako mlademu rodu prikazati tradicionalne verske, kulturne in etične vrednote, ko v javnosti doživljamo toliko kritike in zavračanja dosedanjih vrednot! Vsi si prizadevamo za nov začetek VESELJE nad tem, da je še veliko optimizma med nami, veliko močne volje do življenja, toliko zavzetosti in resne volje, da začnemo drugačno življenje posebno v novih gibanjih. Poglablja se zavest soodgovornosti, povezanosti med seboj in z ljudmi drugod, posebno tudi v skrbi za tretji svet. Zanimanje za kulturo in za ohranitev naše kulturne dediščine, za uveljavljanje skupnega slovenske- ga kulturnega prostora, za povezanost z našimi rojaki v zamejstvu in izseljenstvu, večja povezanost z vesoljno Cerkvijo in s Cerkvijo v Evropi nas napolnjuje z veseljem. ŽALOST pa nad tem, da je med nami še toliko prestrašenosti, nezaupanja, malodušnosti in obupanosti, toliko bega v tarnanje in iskanje tolažbe v alkoholu in mamilih. Številni so samomori in zavračanje življenja, ki se kaže v številčnem izumiranju slovenskega naroda. Malo nas je, omejene so naše možnosti, malo nas poznajo in upoštevajo. UPANJE je naše iskreno prizadevanje za nov začetek in za drugačno življenje iz spoznanja: tako sploh ne gre več. Brez etičnih vrednot ni prave prihodnosti. Vedno bolj se uveljavlja prepričanje, da je osebno spreobrnjenje nujno. SKRB pa je zaradi neuspešnosti moralne prenove, ki je težka in zahtevna. V družbi in v osebnem življenju smo priče velikemu razpadanju etičnega reda in vrednot, resne priprave na življenje in delovnega etosa. Žal nas večkrat naši najboljši in najbolj nadarjeni in izobraženi ljudje zapuščajo in odhajajo v tujino. To je krvavi davek kulture slovenskega naroda. V tujini so naši ljudje izpostavljeni različnim vplivom in pritiskom okolja. Tako se počasi prilagodijo in odmirajo slovenskemu narodu. Preteklost še vse preveč živi v nas VESELJE nad tem, da se je v zadnjem času le nekaj premaknilo v položaju vernih in Cerkve v družbi, v večji odprtosti in spoštovanju, v medsebojnem sprejemanju in pripravljenosti za pameten dialog. Verni morejo več prispevati k reševanju današnjih človeških in družbenih vprašanj, imajo več možnosti, da se javno zavzemajo za človeka, za etične vrednote, za oznanjevanje evangelija in za utrditev upanja. U-vel javi jan je človekovih pravic, svobode in enakopravnosti vseh postaja vedno močnejše. ŽALOST nad tem, da je med vernimi še toliko pomanjkanja zdrave samozavesti. Premalo se še zavedamo, 'kaj kot kristjani smo in kaj imamo, kaj lahko prispevamo k skupni blaginji. Premalo smo še prerasli preteklosti. Žalost tudi nad tem, da je pri nevernih še toliko predsodkov proti vernim, toliko načelnega odklanjanja vere in Cerkve. Žalost nad tem, da je bilo več besed kot dejanj, več obljub kot izpolnitev. Še vedno se pojavljajo razne o-blikc sektaštva, odrivanja vernih, ki nimajo vseh možnosti, da bi bili v vsakem oziru enakopravni, čeprav jim je bilo to vedno znova zagotovljeno. Med vernimi se še pojavljajo sanje o starih časih in o klerikalizmu, čeprav je ocena klerikalizma s te ali one strani precej različna. UPANJE je proces demokratizacije v naši družbi in v javnem mnenju, v spremembah in v vedno večji pluralnosti. Kar se je pred leti zdelo nemogoče, je danes dejstvo. Različna so mnenja o vzrokih tega dogajanja, a osvobajanje od preteklosti, od predsodkov, od laži in krivice in odkrivanje celotne resnice je vedno večje. SKRB pa je, ali smo dovolj zreli in pripravljeni za to pot; ali ne bodo nekateri iz tega ali onega razloga v boju za oblast hoteli zadušiti ta razvoj; ali ne bodo pritiski od drugod vse prehudi in bomo postali žrtev gospodarske in politične krize. Živimo iz božjih obljub VESELJE nad tem, kako se je slovenski narod obnašal v dogodkih in razmerah, ki so se začele približno pred enim letom. Kakšno močno prebujanje in zavzetost, kakšno voljo do ohranitve in poglobitve svoje samobitnosti, kakšno odločenost, da ostane zvest svojim koreninam! To je tudi javno in pogumno potrdil in izpovedal. ŽALOST pa nad tem, da še daleč ni vse tako popolno, zdravo in dobro, kakor bi to radi prikazali in kakor smo to tudi delali. Da imajo zunanji kritiki, ki ne razumejo našega položaja ali pa načelno odklanjajo naše stališče, drugačno mnenje o nas, nas niti preveč ne moti. Žalostni pa smo, da je veliko nesporazumov med nami, veliko sumničenj in podtikanj, veliko koristolovstva in napačnih nagibov ter človeške in krščanske nezrelosti, če bi se hoteli samokritično oceniti, kako smo doslej prestali preizkusni izpit, najbrž ne bi mogli dati ocene odlično. UPANJE je božja obljuba in zvestoba. Evangeljska resnica o-stane in končna zmaga v zgodovini je na strani pravice in resni- ce. To potrjuje izkušnja in zgodovina Cerkve, pa tudi zgodovina slovenskega naroda. Posebno potrdilo za to imamo v velikonočni skrivnosti. Krščansko gledanje na neuspehe in trpljenje, na križ in vse hudo v luči vere in premagovanje hudega v močni veri in zaupanje v Boga, to je naša prihodnost. SKRB pa je neznanost o prihodnosti. Ne vemo, za katere konkretne čase, kraje in ljudi veljajo božje obljube, kdaj in kako jih bo Bog izpolnil. Premalo pristni kristjani smo, da bi se lahko zanesli na to, da bomo ravno mi deležni vseh božjih blagoslovov, če bi gradili nase, bi bili brez upanja. Naše upanje pa je v imenu Gospodovem, v imenu vstalega Kristusa, ki je premagal smrt in nam odprl pot v novo življenje. Alojzij Šuštar Blagoslovitev temeljnega kamna za novo cerkev Sv. Duha v Celju ie ob skoraj dvatisočglavi množici o-pravil mariborski škof dr. Franc Kramberger. Računajo, da jo bodo dokončali do oktobra. Katehetski teden je bil v februarju na Mirenskem Gradu pri Gorici in v Mariboru. Predavali so uršu-linka dr. Snežna Večko o božji besedi kot vzmeti duhovnosti, akademik dr. Anton Trstenjak o duhovnosti kot poti v neznano, prof. dr. Anton Strle o katehetu s svojim Bogom, prof. Branko Melink o sporočilu slovenske književnosti, jezuit mag. Marko Ivan Rupnik pa o duhovnem vodstvu za rast osebnosti. Teološka fakulteta v Ljubljani z oddelkom v Mariboru je obhajala svojo 70-Ietnico in praznik sv. Tomaža Akvinskega 7. marca. Slovesno bogoslužje v stolnici je vodil nadškof Šuštar, somaševali pa so Slovenki škofje in nekateri profeor-ji. Po masi je bila v avli Teološke fakultete akademija s slavnostnim govorom beograjskega nadškofa Perka o 70 letih, ki jih je fakulteta preživela v služibi Cerkve in naroda. Zakaj papež ne pride v Jugoslavijo? Slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar je v Novem mestu razložil, zakaj papež ne more v Jugoslavijo oziroma kje so zadržki: „Ko sem se pogovarjal s papežem o obisku, je rekel, da bi bil pri nas cim dlje in da bi rad obiska] čim več krajev, ker bi rad spoznal našo deželo. Rad bi šel v Beograd, na Hrvaško, Dalmacijo bi rad obiskal, šel bi rad na Kosovo, v Makedonijo, v Bosno in Hercegovino, rad bi obiskal več krajev v Sloveniji. Pa sem dejal, ostanite pri nas vsaj štirinajst dni. Vendar moramo ostati realisti. Glavni problem pri nas je, kdo ima pri obisku pobudo, ali Vatikan kot država, kar pomeni, da se pogovarja z Jugoslavijo kot državo, ali pa ima pobudo papež kot vrhovni poglavar Cerkve, in se potem pogovarja s škofovsko konferenco. Naše stališče je, da je papežev obisk v Jugoslaviji dr- žavniški obisk, pri čemer se moramo zavedati, da bo prišel tudi na pastoralni obisk. Zlasti škofovska konferenca poudarja, da bo papež prišel na pastoralni o-bisk, zato škofovske konference diplomatska vprašanja toliko ne zanimajo. Obstajajo pa predvsem tri diplomatska vprašanja. Prvo — srečanje z drugimi verstvi: prvoslavnimi, mohamedani. Pri pravoslavni Cerkvi je odprto vprašanje odnosov med srbsko in makedonsko pravoslavno Cerkvijo in tam si niso na jasnem, kako naj bi se stvari dogajale ob obisku. Drugo vprašanje so stiki z diplomati. Povsod, kamor pride, ima papež nagovor diplomatskemu zboru. To vprašanje je diplomatska zadeva. Tretje vprašanje pa je program papeževega obiska. Pri tem vedno znova prihaja v ospredje obisk v Jasenovcu, ali mu bodo predstavili Jasenovac tako, kakor so pač različne možnosti, ali bo šel na Kosovo in tam poslušal o tamkajšnjih razmerah, ali bo šel v Makedonijo in priznal makedonsko Cerkev kot samostojno — in vsa ta vprašanja zares niso rešena. Papež je dejal, da je poleg Poljske Jugoslavija tista socialistična dežela, kamor bi najraje šel na obisk. Sedaj pa je situacija takšna, da nas je Madžarska uspešno prehitela, tako da se zdi, da bo papež prej šel na obisk na Madžarsko kot v Jugoslavijo." Prenova rimske kurije Ustanove in uradi rimske kurije bodo poslej še bolje služili vesoljni in pa delnim Cerkvam Prvega marca so začeli veljati predpisi apostolske konstitucije papeža Janeza Pavla II. Pastor bonus (Dobri pastir), ki jo je tiskovni urad apostolskega sedeža objavil 28. junija lani. Prenovo so kar šestnajst let pripravljale tri različne kardinalske komisije in je bila res že dlje časa pri. Čakovana. V njej veje duh drugega vatikanskega koncila ter apostolskega delovanja papeža Pavla VI. Najprej naj povemo, da ne gre za kakšno zares korenito ali celo revolucionarno prenovo kurije. Važno je, da se za spremenjenimi imeni ter drugimi novostmi skriva globoka poživitev duha in miselnosti, ki naj v sedanjem času prežema vse osebje apostolskega sedeža pa tudi njegove ustanove v služenju vesoljni in delnim Cerkvam. Njihovo delo je velikega pomena in pristno pastoralno cerkveno služenje. Prežemati ga mora globoka duhovnost. Prav to pa je želel doseči drugi vatikanski cerkveni zbor. Osrednje upravno telo katoliške Cerkve po reformi sestavlja 28 organov razdeljenih v pet vrst: vatikansko državno tajništvo, kongregacije, sveti, sodišča in uradi. Tajništvo ima dva oddelka; prvi je pristojen za splošne zadeve, drugi pa za odnose z državami. Glavna sprememba je ta, da sta bila doslej ta dva odde’ka precej samostojna, poslej pa bosta tesno povezana. Načeluje jima isti predstojnik — kardinal državni tajnik. Kongregacij je devet, glede njihovega števila pa je bila uvedena le ta sprememba, da sta bili doslej ločeni kongregaciji za zakramente in disciplino zaramentov. Spremembe pa so na področju pristojnosti kongregacij, odvisno seveda, za katero škofijo in ozemlje gre. Dosedanja tajništva so po novem papeški sveti, to pa so postale tudi nekatere papeške komisije. Tako bo globlje prišla do izraza narava njihovega dela. Vseh papeških svetov je po novem dvanajst: za laike, za pospeševanje edinosti med kristjani, za družino, Pravičnost in mir, Cor Unum, za pastoralo pre-seljencev in potujočih, za pastoralo zdravstvenih delavcev, za razlago zakonodajnih besedil, medverski dialog, dialog z neverujočimi, kulturo in družbeno obveščanje. Nov je tudi urad za delo, ki ga je hotel papež Janez Pavel II. sam. Njegov namen je poskrbeti, da bodo načela katoliškega socialnega nauka glede de'a in delovnih razmer uresničena najprej znotraj same rimskp kurije. Bo tudi razsodišče za morebitne spore, ki bi utegnili izbruhniti med delavci rimske kurije. Vanj bodo svobodno izvoljeni predstavniki duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov, zaposlenih v uradih rimske kurije. 'Pripravljajo tudi že spldšni pravilnik rimske kurije, na njegovi osnovi pa bodo oblikovali posebne pravilnike za posamezna telesa tega o-srednjega upravnega organizma vesoljne Cerkve. Poleg teh sprememb je še več manjših novosti, ki jih bomo opazili ob spremembah v delovanju oseb in ustanov rimske kurije in delnih Cerkva. Ena od teh je že, da bodo imeli prefekti kongregacij, predsedniki svetov, tajniki, podtajniki, pred. stojniki oddelkov določen službeni mandat — pet let. Kako prav živeti? izpraševanje vesti ali koga drugega? Izpraševanje vesti nam je znano iz priprave na spoved. V slovenskem jeziku govorimo o izpraševanju vesti, kakor bi človek svoji vesti postavljal vprašanja in nanja dobival odgovore. Drugi jeziki govorijo o raziskovanju vesti, kakor da bi človek preiskoval neki zapisnik in ugotavljal, kaj je zapisano. Navadno nas bolj zanimajo slabe kot pa dobre stvari- Pri izpraševanju vesti gre najprej za ugotovitev, kaj smo slabega storili, kaj nam vest o-oita na katerem področju se o-£laša, nas peče ali grize. Za tako ugotovitve je treba notranjega miru in zbranosti, sicer glas lahko preslišimo in njenih očitkov ne zaznamo. Navadno ne zadošča le pasivno poslušanje in čakanje, v čem se bo vest oglasila. človek se mora potruditi, si vzeti dovolj časa in svoji vesti, se pravi samemu sebi, postavlja- ti določena vprašanja, zbrati in obnoviti svojo pozornost na določena področja, čase, okoliščine, dogodke, osebe, doživetja in izkušnje, kakor jih najde v svojem spominu. Izraz „izpraševanje vesti" je torej zelo primeren in ustrezen in dobro pove, za kaj gre. Zunanji pripomočki za izpraševanje vesti, kot so razni obrazci v obliki vprašanj ali stavkov, zapovedi, opominov in podobno, naj človeku pomagajo, da lažje in temeljiteje izpraša svojo vest. Zaradi človeške pozabljivosti in nravne otopelosti so obrazci navadno dobra pomoč za ugotovitev dejanskega stanja. Ne smemo pa prezreti, da obrazci nikdar ne vsebujejo vsega, kar se zgodi v življenju. Tudi niso vsa vprašanja za vsakogar enako pomembna. Zato izpraševanje vesti ne sme biti le avtomatično odgovarjanje na vprašanja v obrazcih, ampak res osebno raziskovanje preteklosti. Da bi izpraševanje vesti po- globili in približali življenju, prihaja danes vedno bolj do veljave skupno izpraševanje vesti, bodisi pri spokornih bogoslužjih pod vodstvom duhovnika bodisi v malih skupinah v odkritem pogovoru. Kjer bi bila zakonska skupnost ali družina človeško in versko dovolj razvita in zrela, bi bilo ravno v njej skupno izpraševanje vesti zelo primerno. Seveda pa tudi skupno izpraševanje vesti ne more biti več kot pobuda in pripomoček. Končno mora vsakdo izprašati svojo vest. Drug dru-gemu pri tem lahko le pomagamo, ne moremo pa mu odvzeti njegove osebne naloge. Izpraševanje vesti pa ni le ugotavljanje dejstev, naštevanje zunanjih dejanj ali opustitev, registracija grehov in pregreškov, ampak tudi presojanje osebne krivde pri posameznih dejanjih. Ni npr. dovolj ugotoviti, da nekdo desetkrat ni bil pri maši, da je veliko preklinjal, da je bližnjemu to ali ono ukradel ali to in ono storil proti šesti božji zapovedi. Treba je, kolikor je to mogoče, ugotoviti tudi, kakšno krivdo pomeni to pred Bogom, kako velik greh je to. Za tako presojanje in vrednotenje je treba upoštevati dejanje samo, kaj je npr. nekdo storil ali opustil. A prav tako ali pa še bolj se je treba ustaviti pri samem sebi in ugotoviti, s kako jasnim spoznanjem jc- nekdo nekaj storil, s kakšno osebno prostovoljnostjo in svobodo, s kakšno osebno udeleženostjo in prizadevnostjo, s kakšnim namenom, iz kakšnega raz- položenja, ob kako jasni zavesti, za kaj gre in kakšne bodo posledice. Izpraševanje vesti zahteva torej mnogo več kot pa ugotavljanje zunanjih dejstev. Zahteva poznanje samega sebe in presojanje sebe v luči božje resnice in božje besede. Zato pomeni izpraševanje vesti v nekem smislu pravzaprav izpraševanje Boga. Radi bi zvedeli, kaj Bog sodi o nas. Nekateri imajo zato ves-t za božji glas v človeku in mislijo, da jim naravnost Beg očita, kar jim očita njihova vest, da jih Bog sam obsoja, ker jim grize vest, ali jih Bog hvali, kjer jih hvali vest. Ker se človek v svoji vesti lahko tudi moti, ni mogoče trditi, da je vest kratko malo božji glas, kajti Bog se ne more nikdar motiti. Res pa je, da se človek v svoji vesti, posebno pri izpraševanju vesti, srečuje neposredno z živim, svetim in vsevednim Bogom. Zato so iskrenost in odkritost, resnicoljubnost in pristnost pri izpraševanju vesti odločilnega pomena. Človek mora vedno znova preverjati svojo vest ob božji besedi, ob božjih zapovedih in obenem prositi za luč Svetega Duha, da bi v njej pravilno presodil svoje življenje, svojo krivdo in odgovornost pred Bogom. Izpraševanje vesti je torej po krščanskem pojmovanju vse kaj drugega kakor pa le psihološka analiza, osvežitev spomina, zbiranje podatkov in njihovo vrednotenje le po človeških merilih. Ker je človek z grehom prestopil bož- S velo pismo - moj vsakdan OVIRE NA POTI DO SPOZNANJA SVETOPISEMSKEGA SPOROČILA Kdor hoče prav brati Sveto pismo, mora biti nekakšen ,,lovec na daljave". Premagati mora krajevno, časovno.zgodovinsko in miselno daljavo, ki nas loči od nastanka Svetega pisma. Današnji bralec se mora „v duhu povrniti v tista davna stoletja Vzhoda, ko je Sveto pismo nastajalo, da s pomočjo zgodovine, arheologije, etnologije in drugih ved razloči in spozna, katere literarne vrste so pisatelji one starodavne dobe hoteli uporabljati in jih v resnici ufporabljali. Stari vzhodni narodi namreč svojih misli niso vedno izražali z istimi oblikami in na isti način kakor dandanes mi, marveč na način, ki je bil med ljudmi v njihovem času in v njihovem kraju v navadi/' je zapisal papež Pij XII. v okrožnici Nav- jo voljo in zavrnil božji klic in božjo ponudbo, v izpraševanju vesti človeka sprašuje pravzaprav Bog sam in ga kliče na odgovor. Izkušnja, kako nepodkupljiva je vest, kako neizprosna je njena sodba, kako pred njo ne veljajo nobeni izgovori in opravičila, ki jim ljudje morda verjamejo, je ena najglobljih izkušenj ob izpraševanju vesti, ,, .... Alojzij Šuštar. dihujoči božji Duh (1943), ki je dala zagon sodobnemu znanstvenemu proučevanju Svetega pisma v Cerkvi. Ker so Sveto pismo „do-godki, ki so se zgodili med nami" (Lk 1, 1) in so ti vezani na čisto dotočen prostor in čas in ker Bog v njem sporoča odrešenjske resnice v govorici, ki je drugačna kakor naša, pa vendar veljajo za nas prav tako, kot za prve naslovljence, moramo poznati kraj, čas in miselnost prvih naslovljencev, če hočemo z uspehom brati Sveto pismo. Krajevna daljava Svetopisemski dogodki so se zgodili v deželah rodovitnega polmesca, ki se razprostira v pollo-ku od Egipta preko Bližnjega Vzhoda do sotočja Evfrata in Tigrisa, današnjega bojišča med I-ranom in Irakom. Središče svetopisemskega dogajanja je seveda starodavni Kanaan, ki ga pretežno pokriva današnja židovska država Izrael. Vse se je zgodilo na čisto določenem kraju in prostoru: v puščavi, ob jezeru, na gori: v Jeruzalemu, Betlehemu, Si-hemu; v hiši, shodnici, templju... zato je prav, če poznamo značilnosti teh krajev in jih ne istimo z našimi, če beremo v Markovem evangeliju (2, 1-12), da so štirje moški prinesli hromega na nosilih pred Jezusa in ga zaradi množice v veži niso mogli po- ložiti predenj, tako da so morali z njim na streho, jo odkriti in skozi odprtino spustiti hromega pred Jezusa, potem moramo imeti pred očmi palestinsko hišo, ki je imela ravno streho, podobno naši terasi, ker bi ga po strmi strehi, kot so strehe naših hiš, težko spustili pred Jezusa. In če pravi evangelist Matej, da so se ob Jezusovi smrti odpirali grobovi (prim. 27, 52), so se zato, ker so bili grobovi v skalo vsekane votline (prim. Mr 5, 3), zaprte s kamnitimi ploščami (Iprim. Mt 27, 60), ki so ob potresu lahko odstopile, da so sc videla telesa svetih, kar si ob naših grobovih težko predstavljamo. Poznanje svetopisemskih krajev omogoča pravilno razumevanje odrešenj skih dogodkov. Popolnejše izdaje Svetega pisma jih sproti pojasnjujejo v opombah. Tudi v slovenščini imamo na voljo precej knjig, ki zelo nazorno, znanstveno zanesljivo in prikupno pojasnjujejo vse te stvari. Naj navedem le nekatere, ki bi jih moral imeti vsak bralec Svetega pisma in so še vedno dosegljive: Svetopisemski vodnik (Ognjišče, Koper 1984), Zgodovina božjega ljudstva (Družina, Ljubljana 1981), Biblični leksikon (Mohorjeva družba, Celje 1984), Sveto pismo, izredna knjiga (KBC, Ljubljana 1985), Zgodbe Svetega pisma (Ognjišče, Koper 1987). Čisto drugače razumevamo svetopisemske dogodke, če poznamo zgradbo palestinske hiše, njeno notranjo opremo, zlasti pa življe- nje v -njej — od rojstva in vzgoje otrok, preko zaroke in poroke do smrti in tudi način pokopavanja mrličev, čisto drugače razumemo njihovo versko življenje, če poznamo shodnico in njeno bogoslužje, h kateremu so se zbirali ob sobotah. Kako življenjsko stopijo pred nas dogodki iz Janezovega evangelija, ki so se večinoma zgodili v jeruzalemskem templju, če poznamo tempeljsko zgradbo, preddverje, odkoder je Jezus izgnal prodajalce daritvenih živali in menjalce denarja (2, 14sl), Salomonovo stebrišče, kjer se je tako poistil z Očetom, da so ga Judje hoteli kamnati (10, 23-38), in njegov molitveni prostor, kjer so ga celo Grki želeli videti (12, 20 sl). Tempelj je bil središče judovskega verskega in javnega življenja, tako da predstavlja kar judovsko versko miselnost, s katero se je spoprijemal Jezus (prim. Mt 23, 13-36) in je zato tudi pred njegovim pročeljem napovedal njegovo razdejanje (Mt 24, 1-2). Poznati svetopisemske kraje je toliko vredno, kot če bi imeli še peti evangelij, je dejal francoski biblicist Ernest Renan, ki se je prav ob številnih krajevnih in časovnih podatkih v Janezovem e-vangeliju prepričal, da evangelij ni izmišljotina, temveč nekaj, kar se je zgodilo v prostoru in času. Sveto pismo je torej krajevno in čaisovno določeno in čim bolj natančno poznamo te kraje, tem bolj življenjsko je njegovo versko sporočilo. France Rozman Bogoslužna znamenja pri sveti maši STOJA Ko je duhovnik pristopil k oltarju, smo vstali in stojimo do konca glavne prošnje. Morda se nam zdi to nekoliko predolgo, toda zaradi dogajanja, ki se med tem odvija, je stoja primerna. Vstali smo zato, da smo pozdravili duhovnika, pravzaprav Jezusa Kristusa, ki ga duhovnik pri sveti daritvi zastopa, če iskreno izpovemo svojo grešnost .pred Bogom in ljudmi, tega ne moremo narediti sede, saj smo pred božjim sodiščem. Tudi pred človeškim sodiščem moramo stati, ko gre za našo krivdo. Stoja je znamenje posebne pozornosti in pripravljenosti. Tudi učenec stoji pred učiteljem, ko ga ta izprašuje, in vojak pred prepostavljenim, ko raportira ali od njega sprejema ukaze. Tudi o angelih je rečeno, da stojijo pred božjim obličjem; čeprav je to človeška predstava čiisto drugačne stvarnosti, hočemo s tem povedati, da so angeli vedno pripravljeni spolniti božji ukaz. Gospod, usmili se, je prav tako prošnja za božje usmiljenje in ne gre. da bi Boga prosili lepo lagodno sede, kakor da mi delamo Bogu uslugo s svojim prošnjami, ampak primerno je, da Boga stoje prosimo, naj se nas usmi-li kljub našim človeškim slabostim. Stojimo tudi pri evangeliju in sicer iz spoštovanja do Kristusovega veselega oznanila, saj v evangeliju poslušamo Jezusa neposredno, v berilih pa le posredno po njegovih prerokih in apostolih, če ne bi bili tako navajeni na Jezusove besede, ki jih poslušamo že od otroških let in bi se bolj vživeli v resnice in lepoto njegovega oznanila, bi bili tako prevzeti in vzhičeni nad njegovim evangelijem, da bi nehote vstali in ga tako poslušali. Neki veliki pisatelj je zapisal, da ne more brati govora na gori, ne da bi ga v grlu stisnilo od prevzetja. Mi smo za vzvišenost evangelija največkrat pretopi in nas njegovo sporočilo ne pretrese. Stojimo tudi, ko izpovedujemo svojo vero v vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, saj je izpoved vere kakor neke vrste prisega, s katero se prostovoljno in nepreklicno odločimo za Boga in za življenje ipo božjem načrtu. Za tak slovesen in odločilen trenutek je primerna samo stoja. Stojimo na začetku evharistične molitve, saj nas pokonci postavi že duhovnikov poziv: Kvišku srca! Res bi lahko obsedeli in samo srce povzdignili k Bogu, toda ljudje smo tako tesna dušnotelesna enota, da hočemo izraziti tudi na zunaj, kar se dogaja v srcu. Zato vstanemo v znamenje, da hočemo čim globlje doživeti trenutek, ko se Kristus na poseben način u-resniči pod podobo kruha in vina, ko kruh postane njegovo živo skrivnostno telo, in ko vino postane njegova skrivnostna kri. Vstanemo h Gospodovi molitvi očenaš, saj smo kot božji otroci dolžni Očetu posebno spoštovanje, ko z njim govorimo z bese- dami njegovega Sina in našega brata Jezusa. Primerno je, da stojimo do obhajila vernikov. Ob koncu daritve vstanemo za sklepno prošnjo in za blagoslov. Lojze Kozar Praznik svetega Rešnjega telesa in svete Rešnje krvi je praznik vere v Jezusovo obljubo, ki jo je dal v Kafarnaumu, in v veliko gostijo, ki jo je veliki četrtek pripravil človeštvu. Jezus je navzoč pod podobo kruha in vina, da se nam daje v hrano in pijačo. Procesi a s svetim Rešnjim telesom daje prazniku veličastno zunanjo podobo, obenem pa naglasa pomembnost nebeške hrane na pobi proti večnemu domu. Hkrati je procesija tudi javna slovesna izpoved vere v Kristusovo trajno navzočnost v najsvetejšem zakramentu, vmesne prošnje pa so izraz prepričanja, da vsemu človeškemu prizadevanju daje pravi uspeh. Gospod s svojim blagoslovom. Ta dan pokažemo Rogu svoje veselje in hvaležnost za evharistijo, ki obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, živi kruh, ki daje življenje. Evharistična skrivnost zasluži naše zahvaljevanje in češčenje. češčenje se mora kazati pri vsakem srečanju z najsvetejšim zakramentom. Ima pa različne oblike: zasebna molitev, skupne ure češcenja, izpostavitev Najsvetejšega, blagoslov z Najsvetejšim, evharistične procesije in evharistični kongresi. Letos bo praznik svetega Rešnjega telesa in svete Rešuje krvi v Argentini v nedeljo 28. maja, Slovenci iz Buenos Airesa in okolice pa bomo imeli procesijo svetega Rešnjega telesa v nedeljo 11. junija popoldne v parku don Boskovega zavoda v Ramos Mejiji. OB PRAZNIKU SRCA JEZUSOVEGA IN MESECU JUNIJU Praznik Srca Jezusovega je praznik božje ljubezni. Ta je dosegla svoj vrhunec, ko je Bog daroval svojega Si. na, ki je ljubil svei tudi s človeškim srcem. Človeško srce si je privzel kot orodje neskončne božje ljubezni. Iz te ljubezni, iz tega srca so izšle vse dobre misli in hrepenenja, dejanja in besede, vse do poslednjih besed na križu. Ljubezen tega srca objema vse ljudi in vse stvarstvo. Ta praznik nas vabi, naj bi vračali ljubezen za ljubezen; sv posvetili, izročili Jezusovemu srcu, mu zadoščevali ne le za svoje grehe, temveč tudi za grehe drugih. Vsak prvi petek v mesecu nas vabi, naj na vse to ne pozabimo. So nekateri samski Val se je prelil Navadno imajo samske za ljudi, ki naj bi ljudem stregli. ,,Razdajaj se,“ pravijo, ..obiskuj bolnike in potrebne! Bodi dobra teta svojim nečakom in nečakinjam!" Ne! Poklic samske ni v tem, da poročeni „csrečujejo‘‘ z de-l°m v svojo korist. Niso in ne smejo biti dekle za vse. Najprej morajo živeti zase. Vendar je tudi nekaj drugega res- Kakor hitro človek sprejme vzljubi sebe, se mora ta val sprejemanja, zadovoljstva in ljubezni začeti prelivati na druge. Prav zato, ker smo družbena, dopolnjujoča se bitja, človek poleg sebe vedno znova doživlja zadovoljstva tudi ob drugih. Poročiti se ne pomeni samo poskrbeti zase, ampak tudi dajati, pomagati, združevati se z drugimi v družini, žrtvovati se zanje. Če to velja za poročene, velja tudi za samske, čeprav na drugačen način. Noben človek ne more živeti samo za sebe, če hoče biti potešen, če hoče biti zado- voljen, srečen, če hoče doživljati smisel svojega življenja. Zato mora še posebej samska gojiti družabnost, se vključevati v človeške skupnosti. Pa naj bo to družina, iz katere izhaja, če živi pri njej ali ne; prijateljska družba ali skupina znancev in znank; poročeni, družine, verska občestva... Bolj ko smo med ljudmi, bolj razvijamo medčloveške odnose, bolj polnokrvni smo. Kristus se je nenehno gibal med ljudmi. Moramo reči, da kdor bi ljubil samo enega človeka, bi bil podoben umetniku, ki bi bil sposoben narediti samo en kip. Večji ko je umetnik, več umetnin je zmožen ustvariti. Tako je tudi s človekom, tako je tudi s .samskim. Čim več ljudi bo imel rad, tem bolj se bo tudi sam kot človek počutil, tem bolj bo doživljal svojo poklicanost živeti zdaj, tukaj, tako. Samskost mu daje celo neke prednosti pred poročenimi, ker so le-ti močno uklonjeni v svoj družinski krog. Kaj pa bo ta ali oni samski delal in česa ne, je njegova osebna stvar, ne pa stvar poročenih, kot se tudi pameten samski ne bo vtikal v zadeve poročenih. Brez dvoma je v sodobni civilizirani družbi, kjer se kopičijo množice in raste brezosebnost, zelo težko gojiti tople medčloveške odnose. Še teže je to morda samskim, ker jih včasih miselnost ljudi nekako izključuje iz „sre-dine“ življenja. Kaj šele, če tudi sam: mislijo podobno. Zato bo gotovo tudi drugo pravilo za sam- ske zelo važno: Kjer koli si in kakršenkoli si — bodi pozitiven, dejaven, povezujoč član človeške družbe. Išči in razvijaj medčloveške odnose — kljub oviram in pomislekom. Iztegujem svoje roke, dve zeleni veji, da bi se lahko nanje opirale zgarane roke; da bi se lahko nanje dvigale poteptane rože; da bi se lahko vanje zapletale pomladanske sape. (A. Radovan, Iztegujem svoje roke, odlomek) Pozabljena beseda Marsikdo sprejme svoj poklic samskosti ali si ga je sam izbral in ga ima rad. Vesel je svojega mesta v življenju in to veselje prenaša tudi na druge. Ne zapira se v svoj ozki, začarani krog in je prijatelj vsega lepega in dobrega v življenju. Razvija in goji tople medčloveške odnose in zato ga imajo mnogi ljudje radi. Ostaja pa še eno področje, ki bi človeka, posebej samskega, napolnjevalo z velikim zadovoljstvom in občutkom, da je sprejet od soljudi in da on njih sprejema. Morda se o njem danes malo govori in ga še manj razvijajo, a je vendar velika človeška in krščanska vrednota — prijateljstvo. Zdi se, da smo ljudje, posebej kristjani, sploh pkzabili na veliko besedo in vrednoto, ki Je bila tako značilna za prve skupine kristjanov, ki so bili „stanovit-ni... v bratskem občestvu", Pa najbrž ne samo poročeni s poročenimi in moški z moškimi ter ženske z ženskami. ,,Vsi verniki so se družili... Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali... in vsi ljudje so jih imeli radi“ (Apd 2, 45. 46). In zato ni čudno, da so neverni vzklikali: »Glejte, kako se ljubijo!" In spet ne po stanovskih skupinah, ampak kot bratje in sestre „z veselim in preprostim srcem". Res, pravega prijatelja ni lahko najti, saj že Sv. pismo stare zaveze blagruje človeka, ki je našel prijatelja. Vemo tudi, da se navadno pravi prijatelji pokažejo šele v težavah. Kajti ..prijateljev" ne manjka, kadar in dokler gre človeku dobro in ko ga oni potrebujejo. .. Pa vendar ne bi smeli obupati in prenehati boriti se za prave, pristne prijateljske vezi med ljudmi. Kakor danes mnogi poročeni čutijo potrebo po prijateljskih vezeh z drugimi zakonci in družinami, naj bi tudi samski znali biti med seboj prijatelji, ki se razumejo, si pomagajo in se skupaj veselijo vsega lepega in dobrega. A ne samo zakonci z zakonci in samski s samskimi. Ali ne bi mo. gel biti poročen par dober prijatelj neporočenega človeka ? In ko bi samska ali samski v družinskem ozračju bil deležen topline, bi tudi sam dopolnjujoče deloval na zakon s svojim načinom življenja ter s svojimi pogledi. Seveda ne gre stvari poenostavljati. Kdo ne ve, da na primer ni vedno ravno lahko samski biti prijateljica zakonskemu paru, ker se lahko ženi vzbudi ljubosumnost, moža pa bi mogla prijateljica begati. Vendar zaradi možnih napak ali nesporazumov ne moremo gladko odkloniti truda za neki ideal, da bi tudi samski imel topel, prijateljski dostop do določenega para. Kajpada je zelo veliko odvisno od osebne zrelosti, značaja, načina, okoliščin. Kdo lahko reče. da se je dovolj potrudil za to ? Ti si me seznanil s prijatelji, ' Wt, DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože Škerbec) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. — Registro de la Propie-dad Intelectual No. 90877. — Tiska VELKO s. r. L, Esta-dos Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 404, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trie-ste, Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. —AVSTRIJA: Naročnino nošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 1989: A 835.- in izdatki za pošto; drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Luis Starc, Ramon L. Fajcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. La Vitla Espiritual Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena (dr. Luis Starc); director: Jose Škerbec - Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registro Na c. de la Prop. Intelectual No. 90877. — Talleres Graificos “V i 1 k o” S. R. L., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.