GLASNIK
za
literaturo in umetnost.
Odgovorni vrednik in izdatelj : A. Janežič.
Št. 2. Na svetlo dan 1. februarja 1858. 1. zv.
Utrinki.
(Spisal rajni Jeriša.) I.
Luna suče se krog zemlje, zemlja s planeti okrog solnca, solnce spet krog svojega solnca. — O duša človeška! ozri se k svetovom, ter posnemaj je — suci se brez prestanka krog svojega Boga, solnca vseh!
n.
češ spoznati li samega sebe, ozri se po druzih; ' Da spoznadeš ljudi, v samega sebe poglej!
III.
„Kaj gledaš tak resno izpod obervi, in v temne misli zavijaš duha?" očitate mi; „daj, muhe na stran, in zaukaj jo z nami, prijatel!" — Dragi moji! povejte mi prej: „Mar sleherna luč razpošilja budne žarke? Vsakoršen glas sega li v dušo vam? S o In cu le razgrinja roža svoje njedro duhteče, in serce odpira se glasu sorodnemu le! —
IV.
Ima ljudi, in žalibag! ne malo, kterih ne veseli nikaka narodna veselica, kterim ne vzvišuje serca nikako cerkveno obhajilo, bodi si še tako veličansko. Pravijo: „Cemu te razlake, čemu te ceremonije?" in jeze se, da vse vkup leti, gledat lepotije, ki razgi-injajo se jim pred očmi. Taki ljudje zde se mi enaki človeku, ki pride v sličnico (slikohram), namesti pa, da bi veselil se o čudovev-nih slikah in obrazinah, ki vise po stenah, ter napajal si dušo s sveto krasoto, ki sije solncu enako iz njih, jezi se o oklepih ali o zijalih, ki hodijo memo slik, ne spoznavši njih visoke vrednosti — revež, ki je pozabil, da pričuje s tim ponašanjem , da je ravno on tudi ni spoznal ! !
Jela.
,   ¦ (Novela. Spisal Val. Mandelc.)
(Dalje.)
IL
Jutro je prišlo, pa ni ga napovedala zarja; solnce je bilo žalostno skrito za oblaki, ki so se dolgočasno po nebu sem ter tje vlačili, in zrak je bil raerzel in vlažen.   Vse se je pripravljalo snegu, in včasih
3
34
je že kaka snežinka padla na tla, kjer je ravno tako hitro zginila. Dekleta so se nejevoljne zopet v jope skrile, gospodinje so zopet pa-njače v peč metale, stari možje so gledali kviško in po dimu opazovali veter, ter z glavami majaje govorili: „To nam bo popačilo veliko noč." Le otroci so jih enakodušno poslušali, veselo čakaje, kaj pride, in si misHli: „Saj se bomo morebiti še dričah." —
„Vreme je slabo, pot bo gerda," reče Ivan stopivši k Zagodinu v sobo, „pa sila kola lomi; vse je pripravljeno za odhod, v pol uri sva lahko zunaj vasi."
„Jutri," reče Zagodin in gleda tje v en dan skoz umazano okno.
„Ne zamerite gospod," zavorne hitro služabnik, ,,od včeraj jutri je danes.
„Ne dé.   Pojdi Ivan, danes ne greva."
„Ne ne tako, prosim, danes dobiva pajdaša."
„Kje?"
„Spodej je, ga hočete viditi?" ]
„Ne maram."
Pa v tem trenutku se odpro vrata, in v sobo stopi mladeneč Zagodinove starosti.
„Ti tukaj Radovič?" zakliče začuden Zagodin in stopi pred prijatla.
„Jest in nobeden drugi, hvala Bogu," reče mladeneč, „pa mislim, da jih bo kmalo več. Ti se obotavljaš, kakor mi Ivan pravi, to ni varno; daj si povedati, kaj se godi. V Kranji je bilo sinoč po be-riču okličano, kdor pripelje enega izmed nas, dobi dobro plačilo. Dragi moj, jest sem nocoj dobro pete brusil; oklic, od beričev spodobno spremljen, bo danes dalje romal, in nikar ne misli Zagodin, da bi pozabili tele vasi, ki ni ravno zapisana v zlate bukve pri njih. Jest sam bi ne bil po tej strani bežal, ko bi me silen opravek moral ne bil; zdaj sem opravil, vodjev za pravo pot nam ne bo manjkalo, ki nas bodo peljali čez hribe."
Radovič je zastonj govoril to in še več druzega. Zagodin je kratko odgovarjal, da ne gre, pa obljubil tudi, da noče dalje kot danes še tukaj ostati. Stari Ivan ga s solznimi očmi prosi in prosi, naj se umakne nevarnosti, pa zastonj.
„Ako se ravno bojiš, Ivan," mu reče Zagodin, „pojdi z Rado-vičem, jest ti ne bom nikakor zameril. Morebiti nas sreča kje drugod skupej pripelje, saj nam je osoda vsem le eno zapovedala, beg iz domovine.   Srečno hodita in spomnita se včasih Zagodina."
Hoče obema roke podati, pa Ivan mu odtegne svojo desno in zakliče:
„Da bi v naj veci nevarnosti vas zapustil, kako morete to misliti, kako bi mogel to storiti, jest, ki sem vas spremljal od otročjih let, in sem obljubil materi vaši, da vas bom spremljal do svoje smerli!"
35
fl:^i „Pa mi jo podaj," reče Zagodin, ginjen od služabnikove zvestobe, „podaj mi jo saj v znaminje prijatelstva, tvoje serce je vredno moje ljubezni."
Ivan mu poda roko s solznim očesom, Zagodin pa se poslovi kratko od Radoviča in gre iz hiše.
„Ko bi ne bil moj prijatel," godernja Radovič, „bi ga z njegovo norostjo vred privošil bcričem. In ta norost je še nalezljiva, kakor se vidi. Zvestoba, ljubi moj Ivan že sme biti enmalo napeta, če je pa norčava, si jest roke omijem. Kaj ima v vasi, ne bom uganjeval, hvala Bogu, da še nisem na glavo padel, da saj bežati vidim. Srečno Ivan!"
S temi besedami se Radovič odpravi, Ivan pa, malo se zmenivši za njegovo modrovanje, ostane v kerčmi, in žalostno ogleduje torbe, ki'jih je bil zastonj za odhod pripravil. —
Zagodin je šel po svoji navadni poti. Vsaki dan namreč je hodil se sprehajat po gojzdiču, ki je blizo vasi majhen grič obraščal. Odtod je vidil v daljino proti krajem, ki so mu bih bolj domači, pa vender morebiti manj dragi, kot ta, kjer zdaj prebiva. Vidil je pod sabo majhno vas, in v vasi majhno, slabo hišico, naj slabejo v celem kraji, in vender so se njegove oči naj rajši tje obračale. Biser ima čudno moč, če je tudi skrit v umazani školiki. Ribič čuti to moč in njegovih želja ne vzderži sovražno šumenje valov.
Zato mu je bil ta kraj ljub; ločen je bil od človeškega šuma. Gojzdno drevje, ki je še stalo oguljeno od jesenske burje, se je tako vjemalo z žalostnimi čuti njegovega serca. Le tu in tam je bingljalo in nemilo šumelo kako suho pero, ki ga je pozabil veter odtergati, ko je neprijazno gospodaril po košatih verhih. Zato pa se revni Hst še bolj strastno derži svoje ljube veje, in še bolj milo trepeče in šumeče, kadar se pridervi silna burja. Pa tudi njegovo upanje je revno, zanj ne bo spomladi več, in akoravno požene kdaj nov rod iz močnih vej, ki so prestale zimski srež, on bo rujav in polomljen med veseUm zarodom, in poredni vrabec se mu bo šaljivo priklanjal, kadar bo pobiral gosence, ki so se zapredle v njegovo trohnobo.
Pa^danes je Zagodin veliko bolj nemiren, kot druge dni, sem ter tje hodi pod drevjem, nikjer nima ostanka, in tesnobe, ki jo čuti v sercu, si ne more odgnati.
„Mi je vender," govori sam pri sebi, „kot bi se pripravljala nesreča nad mojo glavo, kot bi jo predčutil. Čudnega ravno nič, če me zadene. Za Ivana mi je le žal, da ga nisem spravil z Radovičem, revež se boji, in ko bi mogel zavoljo mene terpeti, bi bilo žalostno, — Pa kaj šumi vedno po germovji?"
Naglo se ozre in pogleduje po gošči, pa ne vidi žive duše.
,,Saj sem vender pravi bedak," si reče, „da se dam šemariti od babjeverskih domišlij. Serce je nemirno, saj ve zakaj, in če bi hotlo tiho biti, bi moglo biti neobčutljivo."
3*
36
Vsede se na star štor, podpre s komolcom glavo, in dolgo časa žalostno v hribe gleda. Vsi so beli, kot v megh, sneg gre po njih in to Zagodinu ne more serca vedriti. Radovič mu hodi po mislih, ki se je podal na gore, kjer je gotovo sneg že vsako stezo zakril, in bo vsako še bolj zametel. Zagodina čaka ravno taka pot in še toliko slabeja, kolikor bolj jo bo sneg do večera pokvaril.
„In ravno danes se privleče ta nevihta," godernja v hudi nejevolji, „kot bi jo bil prosil za cvetje na moje ženitvanje. Napčno častenje, narobe svet! Ali se skuša nebo z ljudmi za nevošljivosti pervo darilo?   Pa od tukaj moram vender še nocoj, in jutri se--"
„Jest ne znam moriti, in nočem moriti!" zaupije nekdo na ves glas za njegovim herbtom, in iz bhžnjega germa skoči Lazar s pušo v roci, vstreU ž njo kviško v zrak in jo verze na tla. — „S človeško kervjo si je nočem kupiti, moj opravek je končan, začnite vi svojega. Tu je moje orožje, strehte raji vi za manoj, in merite, kot bi bil volk, ki vam je pred tim trenutkom serce pregristi hotel!"
S temi besedami zdirja po hribu doli. Hudo se je bil boril sam •¦: saboj od poprejšnega večera sem, in skorej je bil že na tem, spol-niti beračevo voljo, vender bolja reč je zmagala v njem.
»Prekleti berač," zakolne Zagodin in buti ob hrast s pušo, ki je na tleh ležala, da leseni konec dalječ proč odleti, — „to je njegovo delo, morebiti od sinoč. Ta Lazar, ki ga ni druzega kot strah in nič, bi ne bil prišel mene streljat, ko bi mu stara hudoba ne bila žolča žgačkala. Kako je ta pošast angelja rodila, mi noče v glavo, ložej bi prisegel, da ni res, in desni palec bi dal, ko bi prav imel."
Razkačen se odpoti iz gojzda, v roci nose ostalo cev razlom-Ijene puše. Precej dalječ od tega griča pa stoji na drugi višavi berač. Klobuk globoko na oči potisnjen, v raztergan plajš zavit in bisago čez ramo, stoji tu na gerčavo pahco opert, in gleda po poti, po kteri je Lazar tekel. Ko pa zagleda Zagodina iz gojzda stopiti, se mu oči hudo zasvetijo, in jezno pogleduje za Lazarjem.
„Kuga nate, uhati zajec! rentači z zobmi škripajo in verta z debelo palico puščene tla. — Vse narobe, vse norčavo. Kdo je še z manoj? — Sam, to naj bo zdaj veselje zame. — Čof, kamen gre na dno, danes aU jutri vse eno, vertinec ga je požerl, in ne praša, kdo ga je vergei!" —
m.
Oddonelo je že večerno zvonjenje in mrak je že pokrival malo vas. Sinoč je bil hud vihar razsajal, nocoj divja še veliko huje, in mete sneg, ki se je bil redko tii ali tam naletel iz enega v druzega, in veje snežinke, ki padajo iz tamnega neba po zraku s tako silo, da plešejo v zmedenem kolobaru, kot bi ne imele nikdar na zemljo priti,
37
in da se dozdeva človeku, danes gre sneg od zemlje v nebo. Po vasi je vse tiho postalo, po hišah so že gorele luči, in ljudje so krog peči sedeli kot zimske večere.
Beračeva bajta je tudi zaperta. Berač popolnama napravljen, celo klobuk na glavi, leži molče pri peči na komolc opert, in mer-zlodušno posluša burjin pisk in šklefetanje starih desk, ki cepajo po tleh. Jela sedi pri kolovratu in strašljivo pogleduje skoz okno, koh-korkrat burja slabo bajto potrese, in kolo ji zastaja. Potem ga zopet močneje zasuče, da bi pri njegovem ropotu ne slišala zunanjega vriša, Strah jo je takega vremena. Pa oče so nocoj tako merzli pri vsem tem in tako zamišljeni, da si ne upa jih nagovoriti. Bolj in bolj verti revno kolo, pa strahu si ne more odgnati. Kar za-gromi zunaj nekaj teškega na tla. Jela se strese, nit ji uide iz rok, ne more se več zderžati.
„Ah se vender ne bojite oče," reče plaha, ,,da bi poderla burja našo hišo."
„Ne," odgovori merzlo berač in se ne gane, in ne premakne oči.
„Pa se že podira, oče", zaverne hitro Jela. .
m ^    >/Ne."
|.,;'    „Kaj pa bi bilo vender tako hudo padlo?" jii^tt!
„Strah, goU strah," mermra berač.
Jelo je sram, da bi ji oče strah očitaU in obmolči. Očetovo obnašanje ji daje nekohko zaupanja v bajtino terdnost, nekohko ji pomaga veršenje kolovrata, in nekohko hitrost misel, ki znajo v enem trenutku bežati od enega konca sveta k drugemu, in vender naj rajši tam ostajajo, kamur jih je serce poslalo.
Nekaj časa sedita tiho pri berleči lešerbi. Ne shši se druzega kot vertenje kolovrata in piskanje burje.
Kar peterka nekdo rahlo na vrata. Jela ustavi kolovrat.
,,Nocoj jest odpiram," reče berač in naglo se vzdignivši gre iz sobe.
„Oče Marka, ali je naš Lazar pri vas," popraša z mehkim glasom kakih 16 let staro dekle berača, ko je vrata odperl. ,Ne,";, odgovori berač. ,,Pa je bil saj danes kaj pri vas?"
,,Kaj je mar k nam njegova edina pot? Pri nas ga ni, pri nas mi ga ne išči. Pojdi spat, če je večerjo zamudil, bo pa kosilo najdel."   Tako rentači berač in naglo vrata zapre.
,,Lahko noč!" zdihne Lazarjeva sestra, pa berač je ne shši več. Žalostno se proti domu odpoti, ker Lazarja niso vidili doma od po-prejšnega dne; zvečer je bil tako pozno prišel, in zjutrej tako zgo-dej odšel, da ga še slišaU niso.
Ko stopi berač v hišo, se mu verze Jela krog vrata in s pro-sečim glasom hiti govoriti:   ,/Oče, ljubi oče, povejte mi vender, kaj
38
vas žali, kaj vas tamnega dela, da me je groza, kadar vam v obraz pogledam. Ali ste bolni, ali ste hudi? Celi dan ne spregovorite besede z manoj; Ančika išče Lazarja in vi jo spodite, kot bi ne poznali ne nje, ne njega, hiša se podira in vi se ne zmenite, in z Za-godinom tako gerdo ravnate, in vender ste rekli, da nimate nič zoper njega."
„Zagodin? — Zagodin?" — mermra berač in potiska Jelo od sebe. „Pojdi Jela, ti ga ne poznaš Zagodina, jest ga sam nisem poznal, ko sem uno rekel"
Jela ga začudeno pogleda, berač pa hitro povzame: „Ti ga ne poznaš, ti pravim, in ga ne boš nikdar poznala, to je bolje zate. Jest pa ga poznam in to je bolje zame. Jela, ti še nisi vidila unkraj hribov; osa, ki poletni dan na rop leti, je prišla dalje kakor ti. Tvoja vas je tvoj svet, in v tem svetu se kamen verze od enega konca v druzega. To Je malo in morebiti večje, kot tvoje poznanje sveta. Vsaka stvar ni to, kar kaže; in ti sama nisi, kar misliš, da si. Mlado serce je vroče, kam sega v svojih željah, samo ne ve, še le na ledu spoznanja se ohladi, in včasih tudi zledeni. Tega ti ne vošim Jela. Žalostne dogodbe mojega življenja in tvojih otročjih sem ti do-zdaj zamolčal, in da bi ti jih zdaj pravil, to meni ne pomaga nič, in tebi morebiti zadovoljnost vzame. Stare rane praskati, to boli, kot nove si sekati, in ponovljena rana se ne celi rada. Kdor ne ve, da tovor nosi, temu mora biti lohak; kakor hitro ga začuti, mu pleča krivi. Ne izprašuj me nikdar več, moj jezik bo ostal zavezan, in v smerti se bo penklja le zaderznila v vozel, ki se ne bo nikdar raz-motal.
Jela je hotla venderle dalje prašati, pa berač ne da več glasu od sebe. Molče se vleže na klop, in gre proti oknu. Pa pri sercu mu ni tako lahko, kot kaže njegov merzH obraz, Jeline prošnje niso bile prazne besede v njegovih ušesih, spomin davnih časov mu kipi kviško, in danes ga ne zaduša. Jela se je zopet h kolovratu usedla, pa ga vertila bolj počasi kot poprej. Zdelo se ji je, da pričakujejo oče še nekoga, akoravno je bilo to proti vsi njihovi navadi. „Drugi" si misli, skorej ne more priti, kakor Zagodin; če njega čakajo, oj da bi bili taki, kot so bih sinoč; če prideta v kreg, moj Bog, moj Bog varuj ga!" —
Skorej na glas jame zdihovati; nit se ji pogostoma terga, kolovrat se ji vedno ustavlja. Nekaj peterka na okno. „Oče"
„Tiho, nocoj sem jest vratar," ji seže berač v besedo, in urno je zunej pri vratih. Jela jih sliši odpreti, in ravno tako hitro zopet zapreti,
„Kaj zapirate berač?" reče jezno mož pred vratmi,
,,Ste li vi^Zagodin?" praša merzlo s potegnjenim glasom berač.
39
„Vaša cepina je razbita, če še enkrat vprašate," zaverne jezno Zagodin,
„Le počasi, le počasi, nočni kos, da ne ustrašiš golobice. Od hiše tjele, tje pod oreh, da ne shši, čuješ, tje pod oreh!"
„Na Grintovec z vami! duri odprite, ali vas v pekel paličim." „Kaj pa hočeš v hiši?"
„Se to vprašanje? Jelo čem, ste me razumeh?" „In če je ne dam?" „Jo vzamem,"
„Ho, ho!" se zakrohoče berač, „zakaj pa Dragar, zakaj?"
Zagodin obmolkne pri tej besedi, ki jo je berač z dolgo potegnjenim, hudobnim glasom izustil.
„Dragar," povzame ravno tako berač, ali se poznava? Dragar ali Zagodin?"
„Berač ah berič?" vpraša Zagodin z zaderžanim serdom, ,/Tiho, to je razno,   Pojte sem pod oreh, tu je streha za sneg, pojte sem."
„AU ste hudič, aH pa berič, kako me poznate vi nocoj!" ^ „Vas poznam že dolgo in vender še le malo časa, kakor hočete vzeti. Otročji obrazi postanejo možki, možki postanejo sivi, in sivi romajo v grob, da tam trohné. Dvajset let se hitro zdervi, in ko so se zdervile, ti je neznano, kar si gledal v njih začetku. Vam je še Jela vedno draga?"
„Zato sem tu, da bode moja. Vašo besedo oče Marka, nocoj še mora z mano. Ne prašajte kam in ne zakaj, to hote zvedeli, če že ne veste. Če greste z nama, lepa hvala, če ostanete tukaj, ne bote beračih, to je moja skerb. Vašo besedo oče Marka, je jela moja?"
„Vaša! — Pa še nocoj, ste rekli, greste odtod, kdaj pridete nazaj?"
„Nikoh. Vzrok se vam bo povedal, ko pride čas. Nazaj ne pridem nikdar."
„Nikdar? — Če je taka, morate z mano še nocoj na Skalovec."
„Na Skalovec? kje je to? Meni je ta kraj neznan.  Kaj je tam?"
„Njena dota. Tiho, brez vgovorov! Poslušajte, kar vam pravim. Ko sem prišel v to vas, sem prinesel sabo, kar mi je bilo naj ljubšega na svetu — Jelo. In ž njo sem prinesel njeno premoženje, ki je kdaj nje matere bilo. Na smertni postelji mi ga je podala s prošnjo, naj ga Jeh izročim, če bo kdaj z možem pred oltar stopila. Ni denar, le spomin je na nesrečno mater, ki je umerla v cvetji let, pa vender dragocen, da se ne bo sramovala beračeva hči, za doto ga vam prinesti. Na Skalovcu sem ga bil shranil v merzle tla, varujejo ga skoz dvajset let. Danes mora vun, volja umirajočega je sveta. Toraj z mano, le za to ceno je Jela vaša, da greste na Skalovec."
40
„Pa zakaj bi sami tega opravili ne mogli?"
„Mož beseda! Le za to ceno je Jela vaša, da me spremile, za drugo ne, in če jo imam braniti s scrčno kervjo.   Ali greste?"
Zagodin se hoče izgovarjati, berač mu ne pusti besede.
„Še enkrat in zadnjikrat, aH me spremite?" reče in se oberne, kot bi hotel iti.
„Grem, in če greva skozi ogenj" reče z določnim glasom Zagodin.
Berač utihne. Molče vzame kopnijo, ki je v omrežji okna tičala in gre. Zagodin še enkrat milo pogleda proti oknu, ki se slabo sveti v lešerbini luči, in gre molče za beračem. —
V porazumljenje je treba povedati, da je berač prejšnji dan zvedel Zagodinovo pravo ime po nepazljivosti Ivanovi, kteri je v veži v kerčmi Zagodinove pisma v red deval, ko je iz Ljubljane prišel, in zraven par besedi izustil, ki so beraču popolnama zadostile.
Naravnost proti bližnjemu gosto obraščenemu hribu pelje berač, in kmalo sta v gojzdu. Tma je velika, komaj da vidi Zagodin svojega vodja, ki molče pred njim koraka. Ne sneži več, le burja grozovito razsaja, in hudobno versi skoz verhe dreves, ki se priklanjajo kot tanko terstje. Stare jelke pokajo, suhe veje cepajo po tleh, in se razrušajo z votlim ropotanjem. čuk strahobno uka ob kraji steze, in skovir mu od dalječ odgovarja z glasom, ki reže skoz ušesa in serce. Zrak je tako čudno gost, da plaho serce komaj diha, šum neznan, kot bi jezdile pošasti skoz razdraženo drevje, in noč tamna, kot bi bili s cernimi zagrinjaU zabiti vsi viri luči.
Zagodin se je bil pogumno z beračem napotil. Nocoj jo dobim za vselej, ali pa za vselej zgubim, si misli, in terdo stopa za vodjem. Ko pa prideta v gojzd, začne tudi njemu neznani vriš čudno v serce šumeti, in skorej plaho pogleduje krog sebe.
„Vender ne razumim, kaj mi hoče berač tukaj v čemi noči, začne premišljevati. Zaklad? — Njena dota? — Čimu ji bo, kar da berač, kar beračica zapusti? — Z mano, če hočeš, da je tvoja! — Čudno merzla barantija, za eno pot prodati hčer. — Ni se dobrega nadjati, in prepametno ni bilo, da sim se udal. —
,/Oče Marka, sva še dalječ od Skalovca?" popraša glasno, ko sta že precej časa hodila.
„Na pol pota," reče kratko berač. „Ali kraj ni nikakor nevaren?" .Ne."
„Se bolje, imam pač zastonj samokrese pri sebi."
Berač obmolči. Divje se je zasvetilo njegovo oko, pesti so se mu strastno sklenile in za trenutek se mu je noga ustavila.
„To vprašanje ni bilo narobe, samokresov se ni nadjal," si reče Zagodin, ko berač molči.   Toraj varno skoz nevarnost!
In zopet molče korakata dalje.
41
Mi Precej dolgo sla že hodila skozi gosto šumo, in večkrat navkreber. Zagodin se je že skorej navadil, šterlečc korenine, ki so čez in čez tla prepregale, brez jezenja bečati; berač je hodil, kot po dnevu, in dostikrat ga ni bilo lahko dohajati. Zdaj prideta v skalnat kraj in gojzd je veliko redkeji. Pod nogami poka pesek namesti korenin, na straneh leže tu in tam velike skale, ki se vidijo v noči kot čemi duhovi. Ves kraj je bolj pust čutiti. Zagodin strastno derži samokres in pazljivo posluša vsako šumenje ob kraju pota. Skorej strah ga je pred beračem, ki vender tako miren pred njim hodi.
Naenkrat se nekoliko pred njima zasveti, drevje se zgubi, in oblačno obnebje Zagodin pred sabo zagleda. Berač'obstoji in Zagodin stopi hitro za njim, v misli, da sta na koncu gojzda. Pa ne zavzame se malo, ko zapazi, da sta na kraji globokega brezna. Naglo stopi od kraja nazaj, in možko se obernivši proti beraču, z močnim glasom vpraša:
,,Kaj če to, berač!"
„Ni pomoči," odgovori berač, tak je Skalovec, drugačega Vam ne morem pokazati. ,,In kje zaklad?"
„Koj tukaj spodej, stopile za mano."
„V brezen doli?" ;!!(i';'j<.H5
„Ne, ni nevarno za vas, če zame ni."
Gresta nekoliko na stran, potem začne berač po ozkem robu na skalnati steni navdol stopati, z roko se prijemajo po spoklinah. Zagodin obstane na verhu, groza ga je, po noči laziti po takih skalah.
„Za mano, za mano!" khče berač od spodej." „Brez poguma mladi ženin? Kamur stara noga gre, tje bi mlada ne prišla? - In Jele vas ni sram?"
Zagodin potegne samokres, ki ga je do zdaj v mavhi deržal; petelin glasno poči, na pol je samokres napel. Beraču gre glas ostudno skozi ušesa, pazljivo gleda Zagodina, ki pleza za njim, z levo se prijemaje ob razpokano steno, v desni derže samokres.
„Naprej!" reče zapovedovaje Zagodin, in berač jame naprej se plaziti po cerni steni, Zagodin pa se vedno nekoliko oddaljen, pomika za njim.
Zdaj neha ozka stezica; prideta na majhen prostorček. Plošata skala, ki je iz stene molela, ga je napravljala. Bil je z mahom nekoliko obraščen, in na eni strani je iz pustih tal rasilo krivo drevo, nagnjeno proti breznu. Po steni doli se je tu in tam ošlatal kak sro-bet ali kako drugo enako zelišče. Od druge strani se je Zagodinu stena tako s^ladka dozdevala, da je kmalo previdil, da ni druge poti dofte ploše, kot te, po kteri sla prišla. Brezen se mu zdi neznano globoki; kaj je v dnu, ne more spoznati. Močno derže samokres, se nasloni na drevo in z nepremakljivim očesom gleda, kaj bo berač
42^'
počel. Ta nekoliko časa postoji in ravno tako gleda Zagodina, potem mu reče:
„Tukaj je zaklad, in kakor vidite, dobro shranjen. Ljudi, ki so hodih po temle robu, bi lahko na perste štel. Pa povejte mi, čemu vam bo nocoj ta samokres?"
„Morebiti za nič in to bo gotovo nama obema prav. Na delo, Marka, čas hiti!"
„To se pač reče v enem hipu, ali se pa tudi tako naglo stori? Vi merite s samokresom name, ali si mislite zaklad kupiti z mojo smertjo?"
„Tiho starec! Ne maram za vaš zaklad, še manj za vašo smert. Ne bledite torej, ne glejte na samokres, ker za vas ni napet, če ga ne sprožite sami. Kar noč pripelje, nihče ne ve, torej na delo, čas poteka." rt
„Naj poteče! Tega mu ni vzeti, jaz ga ne bom deržal ne podil, in da počakate tudi vi, to je spodobno. — Ker ta kraj" — pristavi s pomenljivim glasom — „skriva s zakladom vred skrivnost, ki tiče nevesto vašo.
„Sem s skrivnostjo, sem," sili Zagodin.
„Se ve da vun le mora," mermra berač. Zakaj? — Ker ste moj zet? — Morebiti. — Če moja beseda kdaj ureze, naj vam to ne dela sile, saj je le berač govoril, in berač je pes, če te ne uboga, ga bacneš, da se krivi, in če popade, ga ustreliš. Ni li res, moj zlati Zagodin? Povejte mi saj enkrat, povejte mi, koliko vam pa velja be-i, račeva beseda?"
„Jest imam dosti tega vvoda. Marka," govori nejevoljno Zagodin, „jest vas pustim tukaj."
„Naj pa bo po vaši volji! Najpred skrivnost, potem zaklad. Po^?. mislite, da dvajset let ni nihče shšal tega, kar bote slišali zdaj, in da se dvajset let ni serce utolažilo.   Morebiti se danes ohladi."
Pomakne se nekoliko bližej Zagodina. Ta še vedno na viseče drevo opert samokres v desni derži in nepremakljivo beraču v obraz gleda. Slabo ga vidi v neprijaznem mraku, bolje pa čuti iz njegovega glasa, da mu mora čudno v persih vreli. Njegove besede so grenke, raztergano jih izgovarja, kot bi mu ne hotle iz ust.
(Konec sledi.)
Prognani.
(Ruska narodna.   Posloveml Fr. Cegnar.)
Se razlutil otec je nad sinkom, Starša sestra konja pripeljala,
Mu velel, se spred oči pobrati, Srednja mu prinesla sedlo,
V tuje kraje 'z doma se podati, In najmlajša mu je bicec dala,
V tuje kraje, njemu nepoznane. Bicec podajaje zaplakala,
43
Placec tako njemu govorila: Zapuščen ostanem jak mlađenec:
„Bratec, ah po rojstvu mili bratec ! Nimam saboj jakega tovarša,
Kdaj domu se, bratec, vernil bodeš?" Nimam saboj milega prijatla,
„Sestra, ah po rojstvu mila sestra! Nimam zvestega pri sebi sluga;
Tam v zelenem vertu moga otca, Tedaj bode dobri konj — tovarš moj,
Tam ugledaš, sestra, suho jablan. Bode lok napeti — moj prijatel.
Ko razcvetla se bo suha jablan, Slugi moji — kaljene pušice.
Kader bode v belem cvetju stala. Kamor jih pošiljam, sam ne idem. Tikrat, sestra, se domu povernem.
Tice.
(Spisal J. Stefan.)'
Bkdo bi jih ne imel rad teh ljubih stvaric, ki znajo tako lepo petit Že gnjezdo, v kterem tičica pervokrat zagleda beh dan, kako lepo, kako čudno! Otroci stegajo roke po mehkej posteljci, kije zakrita v zelenem listju, ki jo je napravila materna ljubezen in klero varuje ljubezen. Mož pa obstaja pred njim in čudi se, premišljuje in čuti, da božja sapa diha povsodi. — Od nekdaj so se tiče bile prikupile človeškemu sercu: prosto ljudstvo jih slavi v neštevilnih pesmih; v enem naj starejših spomenikov slovanskega pesništva, v kraljedvor-skem rokopisu, nahajamo že eno pesem od kukovice. Pa kako bi človek ne imel veselja s tico ? Poglej jo, kako vzdiguje prosto glavico na tanjkem in gibčnem gerlu; persi se pogumno dvigajo proti vetru; ko-hko lepote je na njenem oblačilu; kako so barve čiste in svitle in leskeče; kako umno so zlrane, da razveseljujejo človeško oko !
Pa naj čudnejše je, kako znajo tičice letati in peti. Razpne perutice in vzdigne se kviško, da je oko ne doseže več, da je uho komaj še čuje in zopet se spušča doh od oblakov na vejico. In kakor bi truda ne poznala, se vzdigne in sferči v bližnji germ; popravi svoje perje, očedi, kar je treba, in na novo začne peti in vliva svoje notranje življenje v mične glasove. V petju ležijo tičje skrivnosti, v njih glasu se izrazujejo zadovoljnost, ljubezen, hrepenenje, radost in žalost, pa tudi strah, jeza in želja po moru in plenu. Človek, ki jih posluša, se trudi jih razumeti in njih petje na svoj jezik prestavlja; on ž njimi govori in tudi one govorijo ž njim, kakor v sledečej slovaškej pesmi:
Hora, hora, biela hora , Ach ty strelec nestrielaj ma,
Na tej hore biela skala, Maly osoh vezmeš zo mnja.
Na tej skale holub sedi, Nozicky mi zmeravely,
BUži se mu strelec mlady,. Kriedelka mi oprsaly.
44
Krev mi v žilach zmedenela, Uschly vsetky kosti tela ,
Smutok zomdlel všetkii silu, >
Bo som stratil moju milu, ')
In kakor človek čuti, kaj da hočejo tičice reči, misli, da ludi one njega razumije, da poznajo njegovih radosti in težav, da se veselijo ž njim in žalujejo ž njim, kakor kaže slovaška pesem:
Ked' sme se lucili pod zelenym stromom,        , ,4'
Tie ptacky plakaly, co sedaly na njom. ¦    *
Od nekdaj so lice mikale človeka. To nas uči zgodovina starih narodov: vsi so imeli nektere lice, ki so jim bile svete, o kterih so mislih, da stoje v ožjej zvezi z bogovi, in ktere so častiU in celo mohh. Kažejo nam to tudi mnogotere pravlice in pripovesti, ki so še ostale iz prejšnjih časov in ki nam pričujejo, kako so mislih tadašnji ljudje, Dosti praznoverja je tudi dones še med ljudmi. Mar-sikteri še šteje, kader pervokrat o spomladi kukovica zakuka, koliko let da bo še imel živeti. Zginile bojo te prazne misU in navade, da bi le kmalo. Ljubezen pa do tičic naj ostane in naj se zmirom bolj razširja; miloserčnost do žival je gotovo znamenje dobrega serca. Saj nam tiče toliko koristijo in po verh še prepevljajo in razveseljujejo nas pri delu, da nam gre lahkejše od rok. Mislil bi, da nam pomagati hočejo, kakor beremo v rusinskoj pesmi:
Tam na horojci try panienojci Jačmin žnut:
Hej milyj že Bože! ktož im dopomože? Nevyznut !
Sonienko nysko, večerejko blysko, Nevyinut.
Ptašenki litajut, snopojki znašajut, Neznesut;
Syvy sokolejko kopojki skladaje, Nezlozyt ;
Zazulajka kuje, kopojki rachuje, *
Nezlycyt.
Ni čuda, da je Slovan, ki je od nekdaj več časa preživljal pod miUm nebom, kakor med zidovjem, že v davnih časih stopil v ožjo
1) Gora, gora, bela gora, Na tej gori bela skala, Na tej skali golob sedi, Bliža se mu strelec mlad.
Ah ti strelec, ne strelaj me, Majheno korist vzemeš iz mene. Noge so mi oterpnele , Perute so mi obletele.
Kri mi v žilah se je zgostila, Usahnile so vse kosti telesa. Žalost je oslabila celo moc, Ker sem zgubil svojo ljubo.
2) Ko smo se ločili (Ko sva se ločila) pod zelenim drevesom, so tiče jokale, ki so sedele na njem.
3) Tam na gori tri đeklice Ječmen žanjejo: Oj mili Bog, kdo jim bo pomagal?
45
zvezo s ticami. Imeli so stari mnogo svetih tic, ki so jim prerokovale prihodnost, naznanovale hudo in dobro. Vidili so, da marsi-ktero reč že poprej zapazijo, kakor človek, posebno vreme; to je bilo dosti čudno, in mishli so, da vejo te stvarice tudi drugih reči. In ko se je jel um razsvitljati, je zginila čast in molenje, vender je ostala ljubezen do tic v sercu narodu. Kolikokrat nahajamo v slovanskih pesmih in prav-licah sokola, slavčeka, lastavico in druge tičice !
Tičje življenje, ki stoji v tohko pomerih k človeškemu sercu, je podoba brezskerbnega veselja in neutrudljivega gibanja. Zdaj leta od germa do germa, zdaj poje na kakej veji, aH pa napravlja gnjezdo, ali išče hrane za svoje mlade, cel dan ima opraviti in^zjutra na vse zgode se že cedi in pripravlja za novi dan. Pa le v logu živi tica njej primerno življenje, tukaj je njeno pravo prebivahšče, prostora mora imeti za se brez konca in meje, tica je za log stvarjena, V slovenskej pesmi pravi tičica ffospéj, ki jo vabi k sebi v grad in ji obeta sladkorja in vina :
Nečem, nečem mlađa gospa k tebi. Ti bi mene v beli grad zaperla. Raj odletim si jaz v log zeleni ,
Se nazobljem romene pšeničke, Se napiiem lepe frišne vode, No zapojem z moje drage volje.
Lepo je to tudi brati v sledečej serbskej pesmi :
Lepo peva slavujak U zelenoj šmnici, U zelenoj šumici Na tananoj grančici. Otud idu tri lovca, Da streliaju slavuja. On se njima molio : Nemojte me streljati, Nemojte me streljati, Ja ću vama pevati U zelenoj bašcici Na rumenoj ružici.
Uvatiše tri lovca I odnese slavuja, Metnuše ga u dvore, Da im drage veseli. Neče slavuj da peva, Nego oče, da jadi. Odnese ga tri lovca I pustiše u luge. Stade slavuj pevati: Težko drugu bez druga, Težko drugu bez druga, I slavuju bez luga.
Ako človek premišljuje o zvezah, ki so med naravskim življenjem in njegovim, ako pazi na občutke, ki ga obhajajo pri pogledovanju naravskih predmetov in prikazkov, kader se sprehaja po logu, po polju, kader hodi po dolinah, kader plazi po gorah, najde mnogo
Ne bojo ga dožele (nedožanjejo). Solnce je nizko, večer je blizo, Nedoža-njejo. Tičice letajo, snope znašajo, Ne bojo znosile; Sivi sokol kope zlaga, Ne bo jih zložil; Kuko-sdca kuje, kope šteje. Ne bo jih soštela. 4) Lepo poje slavček, V zelenem logu. Na tanjkej vejici. Odtod grejo tri lovci, Da strelijo slavčeka. On je njih prosil: Ne strelite me. Jaz vam hočem peti, V zelenem vertu. Na rudečej rožici. Ujamejo ga tri lovci. In odnesejo slavčeka, Djali so ga v hišo, Da jim drage razveseljuje. Noče slavček peti, ampak hoče žalovati. Odnesejo ga tri lovci, In pustijo ga v loge. Začne slavček peti:   Težko prijatlu bez prijatla, težko slavčeku bez loga.
46
nitek, ki vežejo njegovo serce, nja čutjenje in mišljenje na naravo. In čim bolj si te zveze svest postaja, tim dalje pride v spoznanju samega sebe. Zakaj kdor se hoče poznati, mora poznati vse strani svojega dušnega življenja, zatorej tudi to. Kdor hoče priti do celega, mora početi s posamesnimi deh; ako so ti dognani, se ono lahko iz teh da sestaviti. Kar pa velja od posamesnega človeka, velja tudi od celega naroda. Kdor hoče poznati posebnosti narodnega duha, mora začeti s posamesnimi prikazki, ki pričajo o njem. Težko bi bilo delo, ako bi v ta namen bilo treba vsakega človeka, ki je iz naroda, preiskovati. Kdo pride do vseh, kdo vidi vsakemu v serce? Pa saj ima vsak narod zerkalo, iz kterega nam sije zvesta podoba njegovih občutkov in misli, v to je treba gledati; vsak narod ima zaklad, v kterega je položil vse bisere svojega dušnega življenja, tega je treba preiskavati. In to zerkalo, ta zaklad naroda so njegove pravhce, njegove pesmi in njegovi pregovori. Vzeli smo iz tega zaklada v prejšnjih versticah nektere čertice, mogh bi jih dati še več, mnogo več. Pa naj zadostijo temu, kar smo namenili. Hotli smo samo pokazati eno pot, na kterej se srečajo prikazki naravskega in narodnega življenja. '
Popotovanje iz Litije do Čateža. 
(Dalje.) - • --^
Idemo dalje, pa ne predolgo; kmalo najdemo drugo zidanico odper-to. V nji so bili trije možje nakrižne dobe. Starec, hramu gospodar, pokliče najino ženico: Tara! ne pojdeš pit? Dans ga pije, kar leze in gre, da ga le ima. Ne veš, da martinovamo? Nocoj ga bomo kerstih, če je božja volja.
Tare je mikalo, pa vender ni vedela, kaj bova midva rekla. Starec — djaU so mu Bojic berž vidi, kaj ima baba za bregom, pa se k nama oberne: menda se tudi gospodoma ne bo storilo inako, če stopita bliže soda. — To bom sam izpil; potlej bomo pa druzega. S temi besedami nagne leseni verč, dleskne z jezikom, in pravi: letos je dobro, hvalo Bogu!
Bojic je bil čuden mož. Lice je imel rudeče, pa tako nabrano, kakor suha hruška. Terdno se je deržal stare noše; zato pa tudi ni imel operi, in platnene hlače so mu nizko opletale. Dan danes je uže malo tacih dedov. Zginih so klobuki z dolgimi kraji pa nizkim oglavjem; mi le raje nosimo oglavje bolj visoko. Vesehl sem se časi uže od deleč, ako je od kod po cesti primigalo široko pokrivalo, ki je branilo dežja in solnca; veselil sem se rudeče opasice in čevljev, ki so imeli golenice proti gležnji zavihane. Živel je pri nas moži-ček — stara gerča — ki ni mogel dobiti pri nobenem klobučarji, v nobenem sejmu, v nobeni  starini klobuka po svoji všeči.   Kaj
47
stori? Ureze si palico in gre notri v Kranj, pa si ga da tamkaj delati. Mi se terdoglavo deržimo starih reči, vzlasti pa Gorenci, ki imajo pregovor: „stara petica, staro žito, pa star mož!" Rad bi vedel, ali se Ločanje še nosijo tako, kakor so se nekdaj? Imeh so hlače do pod pazhe; na herbtu je pa čepela majhna zaplata, ki so ji rekh: jopič, da je bil ves človek tak, kakor bi ga v brénti prinesel.
Rečem Radivoju, da le pojva za Taro, ki ni čakala, da bi se ji dvakrat velelo. V hramu je bilo dosti razlake: trije sodje, poldruga motika, stoh; tu in tam kak vinek, pol banke, verči; miza na tri-jeh polomljenih nogah; deržala je vse polno drobtin černih in belih, pa tudi polovico orehove potvice in lep kos gnjati.' Dadé nama vsa-cemu svoj stol, in pila sva iz obilega verča.
Letos je lahko dobro, veli Ko n čina, prav nizek možic kacih tridesetih let. Saj smo pa tudi imeh vročino in sušo, da nas Bog vari! Kdor je tergal še le po deževji, tisti ga ima več, kaj da je tudi bolj vodeno.
Štiri in tridesetega, to je bila pijača to! Letošnje vse nič proti unemu, pravi Hostnik, človek pri petdesetih letih, pa še jako terden in zlo velik. — Tukaj so ljudje bolj majhni, ali čversti in zatrepani.
Enajstega je bilo pa še bolje, zaverne Bojic. Stiri in tridesetno je imelo preveliko moč, da je vznak metalo; še merh so od njega, merli: uno pa dobro v ustih, zdravo v telesu. Ravno sem bil na Savi pri brodnicih; nikoh ne bom pozabil, kako se je živelo tiste čase! Pil si ga za petico ti, pa še kdo poleg tebe, kdor si bodi, od jutra notri do večera; na zadnje ti je pa še prinesel drobiža iz petice, tekma se ni rado sošlo. Zdaj se je pa vse predrugačilo: brodnikov ni več, vino je drago! Naj bo, saj ga pridelujemo. Do smorti bomo uže kako; pet in osemdeset let niso mačkine solze, kaj menite !
Pa ste še dečko še, pravi Končina. Če Bog da, še ga bomo zdravi pili, da bi le terta spet rodila. Vinstvo je bilo vže dolgo ni-čevo. Letošnjemu res ne more človek, da bi djal: žal ti bodi! samo premalo ga je.   Midva z babo ga imava dve male vedri menj od lani.
Bojic odgovori: po tistih gorah, ki leže bolj nizko ah pa proti burji, da ga je bil dosegel mraz *), tam ga je res nekaj menj. Kaj pa čemo? Kdo si ga je ^1 še toliko v svesti? Jaz ga imam pa vender več od lani; moj nograd je dobro visoko, in gleda proti pol-dnu. To ti je léga za terto, vidiš! Hostnik se oglasi: Bojic, ne bodi hud, ako rečem, da je moje bolje, daravno mi nograd ne leži tako v zglavji gobenske gore, kakor tvoj.
Te besede niso ustregle. Dolenec ne posluša rad, če se povzdiguje drugo vino pred njegovim. Kader si v hramu, hvahti ga moraš, če te prav za ušesom praska, sicer mu ne ugodiš.   Tudi Bo-
*) t. j. slana; Dolenec nima te besede.
48
jic ni molčal: Hostnik! pravi, ti še ne veš, kako je dobremu vinu ime. Kaj meniš, da tisto velja, ki je dolgo sladko? Le ti semkaj pogledi, kako se je moje ubrisalo! Kje imaš ti tacega? Res je bolj rezno, pa bo tudi bolj deržeče. Vaša sladkal vam bo še nagajala, preden bo leta konec. Saj vender pametujem nekaj let: pa ne vem tacega, da bi se bil, mošt grenca branil tako dolgo, kakor letos ne-kteri, pa ne vsaki. Gospodje tudi vedo, kaj je dobro; le čaki, zdaj bomo pa unega.
Urno podstavi leseno posodo, in natoči beline, potem pa zopet začne ponujati naji: le v slast ga! saj ga je Bog dal, ni zrastlo na sercu. Založje gnjati ali potvice bi tudi menda ne bilo od več; saj imamo, hvalo Bogii, oboje, kar komu bolj dobri. Po jedi se gerlo nekako zaželi mokrote.   Ali ni res dobro?
Hvalila sva, daravno se je upiralo, ker je bilo še do poldne; pa tudi se je nama zdelo premlado. Dolenec ga pa ne pije nikoh tako rad, kakor jesen; nikoh se mu ga tako malo ne smih. Takrat je vse dobre volje, malo in vehko, mlado in staro. Kdor nima sam no-grada, pa gre od hrama do hrama okoli prijatlov. Tako je do blizo božiča. §e le potem, ko sod poje, začno tudi skopovati z vinom. Po vinskih krajih so ljudje sploh bolj radodavni, — še preveč. Menj rezni so, bolj prijazni od Gorenca, pa tudi pokorneji. Človeka v suknji so veseli v hramu. Radi ga poslušajo, če kaj pripoveduje; vender ga ovi-nijo, ako le morejo, ker to je gorniku in njegovemu pridélanju velika čast, pa ne bom rekel, da bi se jim tudi smešno ne zdelo, da ga ne more tako nositi, kakor oni, ki so iz mladega pri njem. Čudno pa je, da ve-seh Dolenec tako malo poje ! Po nogradih je časi jesensko nedeljo po poldne vse živo pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih zidanic — ah petja vender ni; malokteri zaiika, ah pa zakroži poldrugo ver-stico od nove gorice. Brez pesmi vživajo zlato kapljico možje in mladenci; še žene so ž njimi; celo dekleta ne ostanejo doma. Nektere med njimi so prav zale in silo postrežljive; tudi jim ni gerdo iti časi, posebno ob nedeljah, v kerčmo, ako je v hramu poteklo. Kdo bi jim zameril ? Vsaka dežela ima svoje šege in običaje.
Možje so si napravih tabaka, in Bojic pravi : star kotar sem, pa vender ga rad piti dajem. Človeku na stare dni od vsega, kar je imel, ne ostaja nič druzega, kakor ta božji dar; vse prejme sin ah hči.
Radivoj vpraša: pa vender ne obdelavate sami? Le vino je menda vaše, kolikor si ga izgovorite.
Kaj še, pravi starec; nograd je moj; v zemljo ga sabo ponesem, ko bi le mogel ah hotel. Kakor hitro pride nevesta ah zet k domu, niso starši več dolgo ž njima pri eni mizi; to je tako gotovo, kakor amen. Pri nas je malo hiš, da bi se ne delih.
To ni lepo, rečem jaz; pri nas vkupaj žive do smerti. Tako je le; kaj pa čemo? odgovori uni. Svet je hudoben; mladi ljudje radi zaničujejo starega človeka; ne pomislijo, da stara kost je modrost.   Po naših
49
deželah pa le vino gospodari; zanje skerbinio bolj, kakor Za vso drugo poljščino. Zato pa izgovori vsak oče kos nograda sebi v last, da ga vživa in déne, kamor hoče. Koliko je osebéjnikov, da nimajo razun koče in nograda nič; pa vender hranijo sebe in družino, če niso letine preslabe. Kadar pride uima na terto, potlej se ve da je Bog pomagaj! Pa saj zdaj tudi več radi ne dadé ženiti se na sam vinek.
Na to pravi Radivoj: Dolenci ste dobri ljudje zlatih rok; ali varovati znate premalo.
Zakaj? odgovori Hostnik. Tačas ga pijemo, kadar je, pa kadar smo ga vajeni. Saj mora človek terpeti, preden ga dene v sod: jesen je plastiti; spomlad se koh, obrezuje in koplje pervič in drugič; nazadnje je pa terganje. Tega se res ne boji nihče, pa vender je dovolj opravka.
Veste kaj? pravi Končina, jaz bom pa tudi nekoliko pritegnil, da bi si lahko drugače preiirili. Za naj težje delo ni časi kaplje pri hiši. Pride perva in druga kop; kdo ima tačas moker sod? Prijel pa tudi ne bo nihče za motiko brez pijače; saj ne dobimo delavcev. Kaj nam je početi? Kupujemo ga prekleto drago. V košnji in mlatvi je ravno taka.
Na to veli Radivoj: po zimi pa imate časi hrame odperte na stežaj; kdor mimo ide, pij ga, rad ah nerad. Nekteri še celo kurijo po zidanicah, in vsi mraza premerti delajo pokoro pred sodom. Kadar je pa čas okopavati, gotovo se ne oglasi nihče zimskih pomaga-čev, da bi djal: po zimi si ti meni, zdaj bom pa jaz tebi!
Človek ne sme zapustiti, ne sebe ne prijatla, zaverne Hostnik. Ah vsega pa tudi ne popijemo sami; s čim bi potlej davke plačevah?
To je tako, pravi Bojic. Kako bo človek jesen brez vina? Zakaj sem pa terpel in guzo napenjal? Po letu je voda dobra; jesen bi je ne pil za ne vem kaj. Vsacemu naj bolj prav služi tako, kakor je vajen. Vse leto sem upal: zdaj sem dežja prosil, zdaj sem se ga bal, posebno v strahu bil zavoljo toče; pa bi še ne smel vedeti, kakovo slast ima? E pojle, pojte!
Tara ni poslušala, kaj mi govorimo; menila se je le s pijačo in ugrizačo. Ravno je poldne zazvonilo, kar pridejo po kolo vozniku tri babe, ki so peljale kure v Ljubljano. Dve ste vlekle, tretja pa rinila. Ena izmed njih spozna Taro in reče: Tara! tebi se dobro godi. Me pa vlečemo za žive in za mertve, ah nihče nam ne veh: pojte pit!
Pa pojte, veli Bojic. Babe hitro podlože voziček, in vse tri so bile v hramu, kakor bi trenil. Komaj pijo vsaka enkrat, ali pa morda še ^ne, kar zlodej prinese paglavca, ki je deržal bučo vina v roci. Ker je voziček stal bez varha, naglo odpre kurnik, pa izpusti kopune in kokoši, ki so zagnale vehko kokotanje. Raztaknile so se po braj-dah in po tertji. Ko babe to začutijo, planejo vse tri čez prag. Kure so rahtale, babe regljale; pa še Tara jim je pomagala, da se ni ve~
4
50
delo, kdo bolj vpije, babe ali kure. Paglavec se je pa smejal; tudi mi si nismo mogli kaj. Ena serdito poišče océpka, ter zakrepeli na vso moč; ali za dečkom vender ni potekla; menda je vedela, da ga ne dojde. Tara pa ni le vpila ž njimi, temuč tudi lovili je pomagala. Vse štiri so nekterikrat zaklicale: pil! pil! in poskočile sem in tje po nogradih, preden so vgnale družino do zadnje čopaste jarice, ki v noben kup ni hotla k rokam; zato so jo pa ludi serdito preklinjale. Perva reče: Bog daj, da bi te lesica požerla! Druga pristavi: pa da bi tudi lesici nič ne zalegla! Videč, da je vsa lov zastonj, pri-mete dve za ojésce, in naj starja med njimi se zaroti, da nikdar več ne pojde k Bojcu pit, ako bi jo tudi na kolenih prosil. Tara, uže jako rudeča, teka in mencoriti sem ter tje. Kazalo je, da bi šla rada v tovaršii domii; pa ker je bila najela do Čateža, ni vedela, kaj bi in kako bi. Kar mimo nas pride človek srednje dobe, ki so ga vsi veselo poklicah: Mertolaz, pojdi pit! Imel je na sebi poneseno gosposko suknjo in kapo z motiko na glavi. Ravno sem jaz velel Tari: vem, da te pomiče; le pojdi z babami, saj si lahko sama odnašava do Čateža.
Mertolaz pravi: baba! le zgubi se, kamor češ; jaz bom odnašal jaz, ki bolj vem, kje je Čatež kakor ti.
Z nobeno rečjo bi se ji ne bilo bolj ustreglo, kakor s temi besedami. Plačava ji komaj, pa uže skoči za kokošaricaini, ter pomaga riniti. Ko so babine zginile v hrib, veli Bojic: prav je, da so šle. Ena med njimi je vešča, pa ne povem klera. Bojim se, da mi bo kaj nagodila, ker mislijo, kakor ste vsi slišali, da sem tudi jaz kriv kurjega bega.
Ah hitro se oglasi Mertolaz: koga bo neki nahudiia? To je vse vkup nič, le meni verjemite!
Hostnik veh: Bog vedi, kako je vender? Duhovni res uče, da ni treba verjeti; drugi ljudje pa drugače pravijo. Pa naj bo, kakor če; jaz ne verjamem dosli.
Na to odgovori Končina: kaj bi se to menil, kar ni besede vredno.   Raje pijmo!
Ah Bojic jih zavorne: kar vem, to vem; saj nisem še pozabil, kaj mi je razkladal rajni Peckon, Bog mu daj dobro! Po tih krajih nekoliko gine babjeverslvo, posebno pri mladem zarodu; starci pa se še terdno deržijo svoje stare glave, kakor povsod. Kdor je prijalel narodovega izobraženja, gotovo žeh, da bi se zalerle prazne vére; pa vender je tudi res, da s tacimi vražami zginejo ob enem vsi narodni zakladi: pesmi in pripovedke, po neklerih deželah celo pobožnost.
Menila sva oba z Radivojem, da Mertolaz gotovo govori nemški, in to je bilo tudi res; zato mi reče v latinskem jeziku, da pojva dalje, pa tega človeka ne jemljiva, ker je uže previnski. Ah on se oglasi nama: „quoque ego possum latinum linguam, pijan pa nisem." Začudila sva se mu, daravno je tako slabo kerpal in tolkel. Pravil je po-
51
tem, da je v „me s tu" *) sedel tri leta v latinskih klopeh, potlej pa učenost obesil na kljuko, in poprijel se šivanke. Ah kadar je verha dorastel, pride tudi njemu versta, da je moral na vojsko. — „Cesarja sem doslužil," veli; „zdaj se pa tu po hribih šivaje ukvarjam in otép-Ijem z revščino. Tako se godi vsacemu, kdor išče boljega kruha, kakor je bel. Ravno imam delo tukaj v obhžji pri bogatem domačinu — k revnim ne hodim rad — pa kdo bo na martinji dan vbadal in kerpucal?"
Zahvahva se gorniku za pijačo, ter hočeva iti; on pa nama nikakor ni dal od sebe. Skoraj se je bilo treba skregati, preden sva se mu izpulila. Tudi Mertolazu ni bilo po godi. Kislo se je deržal, če prav ni vedel za kaj ; gotovo ga je uže imel verč ah dva čez mero. Ko vidi Bojic, da vse nič ne pomaga, natoči zadnjič, in nama prinese razhod njo. Pokusiva, potem pa odrineva urno. Mertolaz je vzel, kar sva imela sabo, in tedaj se obernemo zopet navdol po kolovozniku.
Dovolj hramov je bilo odpertih, in voditelja so nama vabih tu in tam na kozarec vina; toda on se je le naji deržal, akoravno ga je težko stalo. V neki zidanici je sedelo mnogo ženskih, in shšal sem, kako so se po imenu klicale. V tih krajih je po kmetih dosti: „Ro-zalik, Cen, Konrad, Loj z;" ravno tako se tudi marsikteri moški imenuje: „Karei, Rihar, Rafael i. t. d." Ne bom pozabil, kako je bil pobožen kmet v Laščah nekdaj razkačen, ko je hotla njegova ženica sina kerstiti za Silvestra, ker je bil ravno starega leta dan rojen. — „Kaj? pravi mož; ah se ne bojiš, da bi te Bog udaril zavoljo tvojega napuha? Ni v pratiki dovolj ponižnih imén, ki so med nami v navadi." Dokler sebo meni mazinec gibal na moji roki, tako dolgo — dobro si zapomni! ne boš ti kerstila otrok po svoji glavi ne! Juri naj mu bo ime.   In tako se je tudi zgodilo.
Čez majhne pol ure pridemo s hriba v raven. Pod hribom stoji Moravče, vasica jako raztresena; pa ima vender nekohko prav zahh hiš. Zasuknemo se iz té vasi na desno césto po ozkih, močir-nih travnicih, ki leže med hribi, pa ne tertonosnimi ; vsi vinogradje ostanejo zadaj ah pa v strani.
Kmalo smo prišh do grajščine, ki se ji pravi: „Turen." Bila je v nekdanjih časih dédina slovečih baronov G al o v, zdaj pa je uže na mnozih rokah.
Ne prav dolgo potem se je pot na Čatež zopet krébri obernil. Mertolaz pa se je menil po nemški, in zmirom od pijače, kar je Dolenčev nar ljubši pogovor, ki ga ne konča tako hitro, ako se ga je polotil. Nagovarjal je naji, da naj zloživa imenitno pesem letošnjemu vincu na čast; — „Uže sam sem se pertil ž njo," pravi; „pa mi ni po volji, kar sem zverižil.   Časi je bil Kančnik; tudi šmarski
*)   To jc v „Novem mestu."
4^
i53
som as ter je zakrožil ktéro: zdaj ga pa ni, da bi kaj znal. Km sta le-ta dva pomerla, nimamo kaj peti: stare so se pozabile; novih ni!"
Potrebe S1ovencov glede prirodnih ved.   t
Od dne do dne se kaže bolj potrebno, da se podučuje priprosto ljudstvo v prirodnih vednostih. Le nekoliko se ozrimo po mih slovenski domovini, prepričale nas bodo do živega zunajne razmere in okolnosti, da so resnične tele besede. Kakor khn sega slovenska zemlja med dva naroda, imenitna in mogočna po svoji literaturi in omiki : proti severju in zahodu sosedi Slovencu Nemec, proti jugu se naslanja na morje kupčijsko in na narod tahanski. V naj veci širini presega našo domovino železna cesta, ktera veže jo z deželami našega cesarstva in cele omikane Evrope, po kteri se prevaža sila blaga od morja v cesarstvo in iz cesarstva do morja, po kteri je Slovenec v neposredni dotiki z daljnimi in bližnjimi kraji, ki so bogati po obertnii in poljodelstvu. Živo mednarodno občenje vede skoz naše doline in gorice; to pa nikdar ne ostane bez vpliva na ljudstvo ondi bivajoče. Kdo bi ga neki učil, tako vgodne okolšine obračati v svoj prid, kdo odvračal škodo in siromaštvo, ktero je morde marskteremu Slovencu prizadjala tohko koristna naprava? Učile ga bodo prirodne vednosti, kako da se sili zemlja k veci rodovitnosti ali kako da se pridobiva po drugi poti zaslužek, ob kterega ga je djala čudapolna moč vodenega soparja. Tudi druga mednarodna vez, železnica, ki se stavi po daljavi naše domovine od vzhoda do zapada, bo marsikaj spremenila v življenji mirnega Slovenca.
Kdo mu bode razlagal pomen in napravo dratov dalekopisnih, ki prepregajo in vežejo na perutah misli njegove mesta s sercom cesarstva in z drugimi deželami sveta. Kdo ga bo učil čudežev, ki opravljajo sedanje dni v tovarnah delo stotero človeških rok? Tudi naše ljudstvo se mora prijeti pametnega gospodarstva, če noče s časom popolnoma obne-moči. Slovenec se mora torej sam naučiti, kako naj spravlja prirodno bogastvo po pripomočkih umnega gospodarstva iz temnega krila, kako naj ga obrača v svojo korist. Le tedaj bode minula groza, ki proti njegovi narodnosti po napredkih obertnijstva, poljedelstva in kupčije; le tedaj se bode konec postavil poptujčevanju njegovih mest, njegovih tergov in obertnijskih vasi ali sosesk.
Na noge tedaj, podpirajmo visoko vlado, ktera neprenehama skerbi, da se razširja omika med vsemi narodi, ki so podložni mogočnemu žeslu milostljivega cesarja. Saj je vsakega domorodca sveta dolžnost, se na vso moč poganjati za izobraženje in omiko svojega naroda.
To dolžnost so spoznah že naši spredniki, vendar njih trud in njih dela daleč zaostajajo za potrebami vsakdanjega življenja. Razun nekoliko slabejih prikazni, vlada globoka tma na polju ljudskega poduka. Šele z
53
začetkom „Novic" se jame nekoliko gibati pri Slovencih, ne samo na polju lepe književnosti, ampak tudi prirodnih naukov. Z Novicami je napočila juterna zarja Slovencem, nova lepša doba duševnega življenja jim je nastopila. Povzdigniti domače gospodarstvo je bila sperva njih geslo, in temu geslu so zveste ostale do sedanjih dni, ukljub raznim prekucijam in prenaredbam. Zbudile so lepo število vrednih delavcev v narodnem' vinogradu.
Eden nar pervih med njimi je bil gotovo g. Vertovc, kterega je žalibog prezgodaj poklicala iz delavnega življenja večna previdnost. Iskreni mož je spisal in podaril svojemu ljudstvu „Vinorejo" in „kme-tijsko kemijo" ki ste, kot doklada Novicam, na svitlo prišle že minulega desetletja. Jezik gladek in čist, slog in pisava domača, razlaga priprosta in lahko umevna, posebno pa praktični nauki priporočajo njegovo kemijo še dan današnji vsakemu Slovencu, čeravno so se od tistihdob kemiške znanosti čudno razmnožile. G. Strupi in Bleiweis sta spisala obširno „živinozdravilstvo," s kterim se gotovo ponašati smemo.
Velika potreba nam je bila tudi knjig, ki jih je nam spisal g. prof. K. Robida. Njegovo „Zdravo telo nar boljše blago, fiziko po domače razloženo, domačega zdravnika itd. bo gotovo vsak Slovenec z vehkim pridom prebiral. Med novejšimi knjigami je tudi omeniti Zalokarjevo „Umno kmetovanje."
„Krajnski Vertnar" in „Čl3elarčik" dve mah knižici, ste gotovo tudi spomina vredne, ne samo po važnem predmetu, ki globoko sega v življenje našega Slovenca, ampak tudi po tem, da ste razširjene blizo po vseh straneh slovenske domovine. Samo želeti bi bilo, da bi kak zveden pisatelj novo popravljeno in pomnoženo izdavo oskerbel.
Poslednjič je še treba omeniti raznih sestavkov o prirodnih predmetih, ki so jih prinesle Novice in drugi slovenski časniki.
Kratki pregled nam jasno kaže, da so imeli vsi dosedanji pisatelji o prirodnih predmetih na misli, naj večim potrebam ljudstva v okom priti; samo ozira na velikanske napredke mednarodnega življenja, ozira na čudovite naprave sedajne omike se v njih delih silo pogrešuje. Bilo bi na času, govoriti z ljudstvom tudi o železnicah in njih vphvu na razvitek mednarodnega občenja, na napredovanje ljudske omike sploh in na zlajševanje životnih potreb. Ravno tako težko se pogreša poduk o dalekopisnih napravah, o važnosti in imenilnosti vodene pare v vsih razmerah ljudskega življenja. Ne manj živa potreba je, razlagati ljudstvu vrednost in redivnost njegovega živeža in njegove pijače. Vsi naši trudi, celo naše djanje na polji prirodnih naukov se mora ravnati po potrebah našega ljudstva. Ne bogatiti prirodnih vednosti z novimi resnicami, ampak jim pridobivati novih naslednikov, novih častiteljev je in bode naša naloga. Kdor pri nas Slo-
54
vencih, dalej segati misli, je možak hvalevreden, alj praktičnosti mu manjka.
Po vsej pravici tirjati smemo od vsakega, kdor kaj spisali misli, da mu je predmet znan in jasen na vse strani, v vseh razmerah, kolikor so ga razjasniti zamogle dosedajne preiskave in premišljevanja učenih mož.   Samo dobra volja in velika marljivost ne zadostuje več.
Pa ne samo predmetne znanosti v polni meri je narodnemu spisovatelju treba, poznati mora tudi narod v vseh razmerah njegovega bilja: njegov jezik, njegove običaje in navade, njegove kreposti in slabosti, okraj njegovih misli o prirodnih predmetih, stopnjo njegove omike: vkratkem treba mu je znati narod v celem njegovem djanju in nehanju. Pri poduku se moraš vedno ravnali po svojstvih in posebnostih ljudstva; k njemu se moraš ponižali, če hočeš, da se ga rodovitno prime tvoj nauk. Kdor hoče taj razlagati prirodne prikazni v zraku, ktere tudi ljudstvo pozna, ktere pa po svojem razlaga in jim čudovite mish podklada, mora tudi teh na misel vzeti ter njih resnico ali krivico doslednim razsojevanjem jasno pokazati. Le tako se priprosta misel prisih, da pusti svoje krivo mnenje.
Naj več napak in zmešnjav se nahaja v slovenskih naloroznan-skih spisih glede rabe tehniških izrazov. Skorej vsak pisatelj hodi svojo pot, vsak si ko naj hitrejše pomaga v zadregi; pri tako gibčnem jeziku kakor je slovenski, kako hitro je skovano novo slovo, negledé, ah je zares potrebno, ali se res ne nahaja med ljudstvom ah v kterem bodi vrednejšem spisu. Slednji čas je, da se tudi ta reč na bolje oberne.
Tehniški izrazi kakor besede sploh, ki se rabijo v naloroznanskih spisih, morajo pred vsem drugim imeli svoj določen pomen, da izra-zujejo omejeno misel, da so nezmenljivo zvezani s svojim pojeljem ah zapopadkom. Naj lepši primer tega daje nam ljudstvo samo, ki rabi znane tehniške izraze vedno v določenem pomenu n. pr. vreteno, preslica, kozel itd. Zakaj se ravno v pisavo kaj takega ne vvede? Kam pridemo, če se bode še dalej tako godilo, če se bodo nekleri clo v zaznamovanji poglavitnih boj molili? Naše hlerarne okolnosti res so mnogo tega krive, pa mnogokrat tudi neumna sebičnost, ktera se kaže tudi v prirodnih znanostih.
Varovati se je slov preveč obširnega pomena, kader hočemo kaj točno in določno opisali. Nikakor se ne sme pripuščati, da se rabijo v spisih slova, ki pomenjajo med ljudstvom širodaleko docela drugo reč ah stvar. Kolkokrat se n. pr. nahaja v kemii raba tehniškega izraza „lugaste soli" mesto podlag (basis) kah in natron. Vsakemu je gotovo znano, da si ljudstvo misli pod slovom „lug" raztopljeno zvez vogelne kishne z omenjenima podlagama. Take nerodnosti se nahajajo celo v boljših spisih. — Ogibati se je tudi, kohkor je mogoče besed, ki imajo dvojen, včasih trojen pomen, ki izrazujejo v raznih
55
krajih cio nasprotne misli. S tem se kah jasnost in razgovetnost stavka in gubi se določnost v besedi.
Kjer nam pa, izraziti posebno misel, slova manjka, če dotičnoga slova ni dobiti ne v slovarjih, ne v duševnih zakladih ljudstva samega: v pesmah narodnih, v njegovih pravljicah in pregovorih, v kratkem, kader ne zalezemo slova ne v celem zapisanem in ne zapisanem bogastvu našega slovenskega narečja, tedaj je šele čas, da si omislimo, kakor že bodi, potrebno slovo, toda vsi po enakem, ne vsak po svojem potu. Pri tem je pomisliti, da se mora vsako novo vpeljano slovo opredehti ah glede pomena razložiti, česar je dosle sploh storiti treba pri vseh tehniških izrazih. Praša se tu, ali je bolje in pametnejše, da si izmislimo novo besedo sami, ki ni nikjer pri nobenem ljudstvu v rabi, ah pa da si jo izposodimo pri našem naj bhž-jem sosedu, sorodniku po jeziku in nravih? Le kdor ne vidi dalej od svojega praga, komur plitva pamet brani, spoznati večo pravico druge alternative, se bode za pervo potegnil.
Po mojem naj se prideržijo izrazi, ki so sploh evropejske znanosti, ki se le po sih puste slovenski povedati, ki so se v krajih clo že med Slovenci vdomačili. Smešno bi bilo, če bi kdo htel n. pr. matematiko, algebro, elektrino, itd. po čisto slovenski izraziti. S takim početjem bi se razumnosti mnogo škodovalo.
Naj se skerbljivo preišče in prevdari, ali se res ne nahaja potrebno slovo v ljudskem jeziku; če ne, naj se vzame na posodo iz naj bližjega nam narečja serbskega ali ilirskega, če ga tam ne dobimo, naj idemo ž njimi vred k znanstveno obdelanim slavenskim narečjem: k ruskemu, staro- in novočeskemu in polskemu na posodo. Tu se mora izbrati, kar je jugoslavenskim narečjem naj bolj v rodu, po korenini in po izpeljavi. Terdim, da bi bila vsim Jugoslavenom skorej edna edina natoroznanska nomenklatura zadosti in tudi lahko vpeljati; saj se pri Slovencih in pri Serbljih prav za prav šele začenja delavnost na polju prirodnih naukov.
V enakih razmerah nahajamo tudi pri drugih narodih, kako so se po letem načelu vzajemnosti ravnali in se še ravnajo. Tu naj stoji nekoliko besedi slovečega Danskega fizikarja Oerstedta, ki se je neprestano in pri vseh zborih skandinavskih prirodoznancov potegoval, naj bi se trojne severne narečja vzajemno soverševale. Leta sloveči mož pravi: Vsako troje severnih narečij ima nekoliko dobrih in veljavnih izrazov, ki se v drugih ne dobijo; lete si moramo vzajemno za-meniti, čistiti^našo besedo, namestovaje tuje z domačim. Drugot govori dalej : Žlahniti, ne razderati naj bode naša sverha in vzajemnost naša vodkinja.   Lep izgled nam Jugoslavenom!
Lanskega^ leta se je oglasil Arnošt Visoky z Joakima v Pražkih Novinah in v Živi, da zbira med ljudstvom tehniške izraze za gor-niške in lesniške nauke in sploh za prirodne vede, ter povablja vse rojake, naj bi ga v tem poslu obilo podpirah, da bi se dopolnilo,
56,
kar je doslej še pomanjkljivega. Ali ni mogoče, da bi se kaj takega tudi pri Jugoslavenih začelo? Vredništva gospod, lista. Novic in Glasnika bi v ta namen gotovo svoje liste odperle. Najden izraz bi se točno in vestno glede svojega pomena opisal in k temu še pristavil nemški ali latinski izraz. Vsak pisatelj naj bi napravil malo zbirko tehniških izrazov, ktero bi po priložnosti pomnoževal in kdor bi med ljudstvom najdel kaj vrednega in veljavnega, bi leto tudi drugim naznanil. Na slovarje naslanjati se ni varno, ker enemu ni nikdar mogoče, da si pravega določenega pomena vsake besede oskerbi.
Zbirajmo tedaj skerbno in vestno med ljudstvom tehniške izraze, oznanujmo si jih vzajemno, in če po takem potu sverhe ne dosežemo, idimo prijazno na posodo k bhžnjemu sosedu, in če bode treba, tudi ž njim dalej k drugim sorodnikom. Zlahniti ne razderati bodi naša sverha in vzajemnost naša vodkinja ! . V. J.
^ v v
Certice iz živjenja Šnakšnepskovskega.   
       (Konec.)      
Ker me je Šnakšnepskovski vedno vabil, da bi ga enkrat obiskal, sem se namenil, ker je vreme deževno bilo, ga obiskati. Pridem v hišo, peterkam na vrata, pa nihče se mi ne oglasi, spet peterkam, dvakrat, trikrat, pa ker le ni glasii, primem za kljuko in stopim v sobo, bila je prazna, torej grem naravnost proti Snakšnepskovskovemu kabinetu.
Že sem za vratmi stal, pa Šnakšnepskovski je bil tako zamišljen, da me ni zapazil, ko sem v kabinet stopil. Na mizi je imel mikroskop nastavljen, on pa kot zamaknjen gor in dol koraka, si včasih veselja roke pomane in zopet gor in dol hoditi jame. Jaz za vratmi pokašljujem, pa me ne zapazj, zadnjič ga nagovorim :
„Dobro jutro, gospod Šnakšnepskovski!"
„0 dobro jutro! ste Vi tukaj? ravno prav, glejte tukaj, bonus quoque interdum dormitat Linneus; le poglejte tega drekoberb-čeka, Linné ga ni ločil od tega-le, ki ga tu vidite, ampak ima oba pod imenom „Aphodius fimetarius" in tudi moj prijatel na Nemškem gospod Berghaaggenbuttenreuther ga v svojem imenitnem in obširnem delu „0 drekoberbcih," ktero tukaj v treh krasno vezanih zvezkih vidite, ne loči. O triumf, triumf, v kratkem bom svetu naznanil, da en drekoberbec več na svetu živi. O sreča, moje ime bo zdaj neumerjoče vedno med naravoslovci slovelo."
„Pa kaj je razloček med njima?" — Gospod Šnakšnej)skovski naenkrat veseh glas v resnega spremeni, me prime za roko, me pelje k mikroskopu in z veselja žarečim obrazom mi reče:
57,
„ Od vzdignite temu keberčku zadnjo nožico in povejte mi, kaj vidite?"
Jaz storim, kakor mi veli, gledam in gledam, pa ne vidim ničesar posebnega.
„Jaz ne vidim ničesar."
„Ni - i - č?! Kaj da bi ničesar ne vidili, o to ni mogoče, le dobro poglejte in morate kaj viditi; le prav dobro v kotiček poglejte, prav natanjko — ali ne vidite — dve majhni kocinci?"
Ko sem vidil, da ni drugače, da moram po vsi sili viditi, sem zadnjič rekel, da vidim.
„Zdaj je pa še treba novincu ime dati. Pa kakšno? Se ve, da tako, da bojo ob kratkem njegove lastnosti, po kterih se od svojih sorodnikov loči, zapopadene. Pa v kterem jeziku bi ga kerstil? V latinskem? Bom poskusil. (Prinese latinski slovar.) Pod zadnjo nogo kosmat, ,,sub ped e bar batu s," pa kaj se pravi zadnji? „Mi le morete pomagati?" me naprosi."
Jaz hitro vso svojo latinščino skupaj spravim — mislim, mishm, kar se spomnim, da sem v Cezarji „agmen novissimum" vedno „zadnji oddelk" prestavljal.
Snakšnepskovski je imel tako zaupanje v me, da brez vsega premishka ime: „subpedenovissimobarbatus" skuje. — „Aphodius   subpedenovissimobarbatus"   dobro,   bo   že!
Pa kar naenkrat jame Snakšnepskovski čelo gerbančiti; vidilo se mu je, da mu nekaj ni všeč. —
„Ime je tu, pa je le latinsko! latinsko je presplošno, saj ima že vsaka živahca dve latinske imeni; o gerško — gerško, to je vse drugače, to vse drugače po ušesih šumi, in ko bi mogel dobro gerško ime sostaviti, bi mi to veliko več slave prineslo, — pa —--"
Čez nekohko časa se proti meni oberne in mi s slovesnim obrazom pravi:
„Pripustim Vam to čast, dajte mu Vi gerško ime, ktero bi ob kratkem povedalo, da je keberček pod zadnjo nogo nekohko kosmat."
Se ve, da je tudi mene s tem počastenjem v vehko zadrego pripravil. Iščem po slovarju potrebnih besedi in z velikim trudom spravim besedo: „liypeshatopodoligfokometes" skupaj. Pokažem jo Snakšnepskovskemu in ta od veselja poskakuje in mi zagotovlja, da je ime izverstno, da tako po ušesih šumi, da mora vsaki, akoravno gerškega ne ume, prec uganiti, kaj da pomeri.
„Ta keberček je tedej Vaš kerščenec in vem, da tega dneva nikdar ne bote pozabih."
„0 gotovo ne!"
„Če Vam ni odročno, obiščite me še popoldan. Vam imam še marsikaj^ važnega pokazati. '
„Če Vam le nadležen nisem, bom rad prišel." „Mi bo veselje." „Z Bogom 1"
58
III.
Ura je komaj dve odbila, že sem bil pri Snakšnepskovskem. Ko stopim v kabinet, mi pride gospod z veselim obrazom Jiaproti in mi reče: „Ker ste mi pri kerstu drekoberbčeka pomagali, Vam hočem v zahvalo enega njegovih bratcev podariti. Sicer jih nimain več kot pet, pa saj pojdem jutri spet na lov. Pa Vam mende še nisem povedal, kje da ta živalica živi. Akoravno sem se že dve leti trudil in jo zalezoval, je nisem še nikjer drugod našel, kot le v kozlovih bob-kih; ker pa tukaj blizo kozlov ni, moram dan hoda daleč hoditi. Pa se tudi v vsakem bobku ne najde, ampak le v taistih, ktere okoh dve leti stari kozliči popuščajo. Čudno je, da v bobkih starih kozlov in koz in tudi v bobkih od mladih kožic keberčka najti ni. Dolgo, dolgo nisem mogel tega izpaziti, akoravno sem si veliko truda prizadeval.   Se le pred enim tednom sem resnici na sled prišel.
Zdaj sem pa že spisal životopis keberčka, ga tudi štirindvajset-krat večjega narisal in vse to bom z natanjčnim popisom razločnosti akademiji na Dunaj poslal, da bode berž ko bo moč natisnjeno in da pojde po širokem svetu oznanovat mojo slavo. O veselje, kakoršnega si bogatinec s kupi denarja kupiti ne more !
,,Pa nate! tu imate keberčka, kterega sem Vam obljubil." S temi besedami stopi k mizi, vzame majhno steklenico v roke, oslini majhen čopič in izvleče enega keberčka.
„0 zaprite, zaprite naglo okno! če ne, ga bo sapa vzela, in če bi ga potem ne najdel — o strašna misel!
Ko okno zaprem, vzame bučko, prehode ž njo majhen trivoglat listek popirja, ga namaže na enem voglu z gumitom, prime keberčka in počasi in varno ga nese na popir, ga poravna, mu berke zaviše in noge skerči.
„Tako! zdaj je shranjen, zdaj je pa na Vas, da bote pazili, da ga ne zgubite, ali mu kake nožice ne odlomite, ker škoda bi bila--"
„0 ne skerbite, gotovo bom nanj pazil, kot na svoj naj večji zaklad."
„No zdaj bi bilo to pri kraji, imam Vam pa še marsikaj pokazati." Vidite! ravno tu imam pred sabo mušico, ki sem jo lansko spomlad iz gnojnice potegnil. Prec, ko sem jo pogledal, sem vidil, da je nekaj posebnega, nekaj novega.
Pa pri mušici si nisem upal sam novo species narediti, toraj sem jo poslal prijatlu Korosnemetfogotu na Ogersko. Ker so mušice njegove ljubljenke, je pri pervem pogledu vidil, da se živahca po boji od navadne mušice loči; navadna mušica namreč je cerna, ta je bila pa rujava. Meni v čast jo je potem Ceratopogon Snakšnep-skovskii imenoval.
Pa kakor vsak človek, imam tudi jaz nekaj sovražnikov. In eden teh je Štrucelius.   Že od nekdaj sem mu tern v peti, pa sam
59
ne vem zakaj? Saj nobenemu človeku nič zalega ne storim; moja vedna skerb je sreča človeštva, in vender mi imenovani Struce li u s vedno kljubuje in si prizadeva, mojo čast in moje zasluge kratili, kjer koli more. In zdaj ga tudi ta Ceratopogon S nak sne p skovski i v oči bode, toraj je raztrosil, da po meni imenovana mušica je navadna, rujava je le zato, ker jg v gnojnici ležala in za dokaz navede, da se nobena več ne najde in nazadnje tudi pristavlja, da se ne spodobi, živalim imena mož dajati.
Mislim, da sami previdite, da je vse njegovo govorjenje puhlo. Kaj hočemo, da je živalica tako redka, in da dozdaj> še nihče ni bil tako srečen, kakor sam jaz. Kar pa od imen mož pravi, to sama nevošljivost iz njega govori. Mende se mu pod nos kadi, da ni bil še tako srečen, kaj novega najti, in da v celem katalogu ni nobenega ......Štrucelii.
Pa mu bom že povernil, saj ravno zdaj — — — o za božjo voljo! gotovo ste keberčka, kterega sem Vam ravno podaril, na tla zbili!
„Da! gospod, vganili ste jo. Vaš keberček je šel rakom žvižgat, z ruto sem ga na tla zbil."
„0! ne govorite tako lahkomiselno, zdaj vem, da ne poznate prave cene te živahce."   O miserere — —
Vidil sem, da sem se gospodu nekohko zameril: da bi bil tedaj to popravil, sem se ž njim vred kot očitni grešnik na tla vergei, in stavim, da sva dalj kot eno uro med vodnimi izdihleji iskala, pa od keberčka ni bilo sluha ne duha.
Ker so me kolena že bolele, sem se skušal z zvijačo gospodu spet prikupiti. Na mizi je ležalo več unih splošnih drekoberbčekov. Ker sem vedel, da ga Snakšnepskovski ne bo poznal, sem zmuzal enega skrivaj iz mize in naenkrat zaženem veseli glas: ,,Ga že imam, ga že imam!"
Urno skoči Snakšnepskovski na noge in pogleda keberčka, ki sem ga v roki deržal.
„Je že! je že! Zdaj ga pa bolje shranite, tu Vam dam škathco."
Spravim keberčka, in ker se je že mračilo, se poslovim in grem smehlaje po stopnicah.
Glasnik literarni.
„Slavische Bibhothek oder Beitrage zur slavischen Philologie und Geschichte, herausgegeben von Fr. Miklosich und J.(osef} Fiedler. II, Bd. Wien bei W. Braumiiller 1858." vel. 8.
Le-ta (II.) zvezek teh važnih spisov utegne vse jezikoznance in zgodovinarje še veliko bolj oveseliti, kot jih je I. leta 1851. Jako učena moža sta se združila, da sta spravila na dan II. del imenovanih bukev, ki imajo v sebi vsega vkup 20 spisov (na 312 straneh)..
60
Spis od spisa je iničnejši, tako da ne vemo, kterega bi pohvalili najbolj. Nas so mikali najbolj tile: „Denkmal der neuslovenischen Sprache ans einer Handschrift des XV. Jahrb." (Podal Miklošič)-^ — „iz srpske sintakse" Gj. Vaničića; — „Aktenstücke zu Sigmunds Freiherrn von Herberstein zweiter Mission nach Eussland" (J. Fiedler)] — „Versuche der türkisch-siidslavischen, Völker zur Vereinigung mit Oesterreich unter Kaiser Rudolf H. (si'bsJci in laSki izvirni spisi — podal iz deržavne pismarnice — Fiedler). — „Correspondenz des Gela-sius Dobner mit dem Hofrathe v. Rosenthal (zgodovinski izvirni spis — podal Fiedler) — spis IlanuSev: „Zur Literatur und Geschichte der slavischen Sprachen in Deutschland, namentlich der Sprache der ehemaligen Elbeslaven oder Polaben" in „narodne pesmi okoli Varaždina^ (poslal M. Valjavec),
Radi smo brali tudi y,Dennik hrabete Hermana Cernina o druhé cesto poselské do Constantinopole 1. 1644 — 1644." (Podava Jos. Jireček)^ — na kratko: vse vse nam je bilo po godu; zakaj vse spise bi morali našteti, da bi pohvalili vse po vrednosti.
Pravoznance utegne razveseliti posebno Pravo Pskovsko, ki ga je dal 1. 1847 najprej N. Mazurkevic v Odesi na svet (pod imenom: „Psovskaja sudnaja gramata sostavljennaja na veČS v 1467 godu").
Nemški presojevavec v „Wien.-Ztg." (1857 Nr. 291) veli, daje škoda, da ni gospod MikloSič tega ruskega prava ponemčil. Gosp. presojevavec ne ve menda, kako je težko „stare pravde" slovenske (slovanske) ponemčevati. Koliko pomenov slovenskih besed v tako starih zakonih več ne znamo ! Včasih ume Človek vsako besedo za - se ; misli pa ne vgane nikakor. Naj premišljujejo tedaj le-to „staro pravdo" učeni jezikoznanci in pravdoznanci.   Za to je natisnjena.
Spominek slovenščine XV. stoletja je vesoljna izpoved (generalis confessio) po rokopisu c. k. knjižnice Ljubljanske. Čeravno cika beseda v tem spisku že močno po nemščini, pa je vendar med ljuliko veliko lepega starega zernja — ali ravno zato ne bo več klilo in poganjalo, n. pr. 171: 8 „czesthu" (cesto srb., saepe; Češki casto) ; 171: 10 y^raczyt". prossiti" (češki: račte, geruhet, beliebet) ; zdaj rabimo skovanko „blagovoliti;" srb. „izvoliti" — „blagoizvoliti;"^ brv. Slovenci vele „dostojati" n. pr. „naj mu dostoje povedati *)." Škoda, da smo zabili ta stari glagol (račiti). Še veČ drugega, jezikoznancu miČnega se nahaja v tem spominku. — Tudi je uzel gosp. MikloSic v te bukve 12 lepih hrvaŠko-slovenskih pripovedek (od Rojenic), ki jih je nabral verli naš M. Valjavec okoli Varaždina. Do malega so bile že v Novicah, vendar nektere (v 47. listu Novic 1857) ondi le ob kratkem povedane in v knižnem jeziku. Tukaj so pa vse v herv.-slov. narečju in popolnoma natisnjene.   Tudi te narodne pripovedke so jako
*) Tako govori hrv.-slov. ljudstvo.  Vuk ima le „dostojati se, đostojim se" (v, pf.) sich würdig machen (v. impf, đostajati se). Pis.
61
važne ne le jezikoznancu, ampak tudi zgodopiscu. Po tem takem si je pomnožil slavni naš Miklošič velike zasluge spet z izverstnim delom. J. N.
* Slovensko berilo za sedmi gimnazijalni razred je gotovo. Izdal ga je g. Fr. Miklošič. Obsega mnogo izvirnih in poslovenjenih sostavkov — 50 na številu — na 12 tiskanih polah. Skorej polovico vseh sostavkov je izdelal g. J. Navratil. Gotovo bo to naznanilo razveselilo vsakega, komur je znano, koliko potrebno je berilo pri nauku jezikoslovnem. Naj bi nas neutrudljivi izdatelj kmalo razveselil tudi s poslednjim delom za osmo šolo! — Verb tega je g. Miklošič pripravil za tisk prevažno knjigo „diplomatar serbski."
*Drobtince za leto 1858, ki jih vreduje g. dekan Miha Stojan, so se jele tiskati v Leonovi tiskarnici. Kakor lani, jih bodo prejeli tudi letaš gg. družtveniki sv. Mohora. Gotovo jih vsi Slovenci težko pričakujejo.
* Bogoslav Šulek, rojen Slovak in marljiv spisatelj v ilirskem jeziku, je o novem letu prevzel vredovanje hervaškega gospodarskega lista. Dosedanji vrednik, g. L. Farkas- Vukotinović bo zbral svoje sostavke gospodarske in jih dal v kratkem na svetlo.
* Pod naslovom ^Stowianin" misli g. Zamarski na Dunaju izdajati časopis literaren v poljskem jeziku. KinČale ga bodo mnoge podobe. Iz vseh krajev slovanskih ga bodo podpirali pisatelji s svojimi sostavki.
* V ruskem carstvu izhaja razun Polskega in Finlandije zdaj 179 periodičnih spisov, leta 1845 jih je izhajalo le 136. Naj bolj so se pomnožile v glavnih mestih, Petrogradu od 57 na 82, v Moskvi od 10 do 15. Teh spisov je v ruskem jeziku 132, troje v ruskem in nemškem, eden v ruskem in polskem, eden v polskem, osmero v francoskem, 26 v nemškem, troje v angliškem, eden v talijanskem, eden v letiškem in dvoje v gruzinskem jeziku.
* Prof. Wattenbach v Vratislavu je izdal spis o slovanski liturgii na Češkem in o staroruski legendi sv. Venceslava v nemškem jeziku pod naslovom : Die slawische Liturgie in Bohmen und die altrussische Legende vom hi. Wenzel.
Glasnik iz domačih in tujih krajev.
Na Dunaju 1. januarja 1858. — Staro leto, predenj se je poslovilo, nam je še napravilo posebno veselje, kakoršnega smo pogrešali že dolgo let, pravo narodsko veselico „beseđa" imenovano. Množica Slovanov, na Dunaju bivajočih, se je zbrala 21. decembra v prostornih Sperl-ovih izbanah. Med gosti, ki so se tu sošli, smo vidili g. bar. Aleks. Helferta, deržavnega podsekreterja v ministerstvu za uk, g. Miklošiča, g. Rokitanski - ga, slavnega serbskega junaka polkovnika Stratimirovića in druge   visoke urednike skorej  iz  vseh  mini-
62
sterstov. Največ je bilo Jugoslovanov, najmanj Polakov. Slišati so bili glasi vseh narečij slovanskih. Prepevale so se pesme slovenske, serbske in Češke. Slavni pijanist g. Rubinstein, Polak ali Rus, in g. Teršak, rojen Slovenec, igravec na flavti, sta se skazala prava mojstra. Posebno pa so dopadle pesme, ki jih je prepevala gospodična žl. Fichtenau-ova, rojena Slovenka-, glasne pohvale ni bilo ne kraja ne konca. Zbor iz pesem slovanskih je končal to prekrasno zabavo. Po končanem petju se je pričela godba verle Straus-ove druščine; naj bolje je dopadla serbska kvadrila. Kakor bi trenil, so potekle ure vesele. Pozno v noČ smo se loČiU s serčno željo, da bi se kmalo sopet sošli.
Iz Zagreba 18. januarja. A. Kos Cestnikov. Komup koli je mar razcvet domaČega knjižtva, ga v serce veseli slišati, da se trudi mladež za izobraženje jezika svojega. Ljubljana, Reka, Celje, Novomesto in morebiti tudi druge slovenske mesta imajo v svojih gimnazijah dostojno število dijakov, ki se hvalevredno obnašajo in trudijo za narod svoj. Mladež naša ni zaspana, in to je naš ponos, naše lapanje. — ,,Mnogo — premnogo je še zakritega blaga v spominu in vednosti ljudstva — piše slavni naš dr. L o v r o T o m a n v 2. listu let. Novic — naše stare matere in stari očaki, celo ljudstvo so žive shranila,slovstva narodnega." In res, koliko narodnih pravlic, pesem, pregovorov, vganjk, igraČ, šeg in navad še tiči med prostim ljudstvom, ktere še zmirom čakajo Vuka. Pa kdo naj nabira te dragocenosti narodske? Mar pisatelji slovenski, ki žive po mestih in kterim pripuščajo njih vsakdanji poslovi komaj toliko časa, da se ob nedeljah nekoliko prehodijo? Od teh gotovo nihče kaj takega tirjati ne more. Morebiti duhovski gospodje, kterim je pot odperta do najskrivnejših kotov slovenskih prebivavcev? Priložnosti jim gotovo ne manjka, in marsikdo vtegne misliti, da oni so za taj posel najsposobniji. Ali temu ni tako! Kdor je skusil, bode veroval. So otroci sami na paši, vganjajo vsa-koverstne burke ; tudi znanega človeka se ne bojijo. Ako jim pa neznanec, posebno boljšega starni, pred oČi pride, se ustavijo in si ne upajo dalje igrati. Ravno tako je tudi pri odraslih. Premožen kmet na Stajarskem je bil svojega gospod fajmoštra na gostijo povabil; vse je bilo zidane volje, posebno fantje so si naganjali, da je bilo kaj. Komaj so pa gospod faj-mošter se prikazali, je vse umolknilo, vsi so bili ko poparjeni; še le po dolgem prizadevanju duhovnega gospoda se je poprejŠno veselje zopet povratilo. Ljudstvo naše je skoro preveč sramožljivo, in to je uzrok, da ptujec težko kaj opravi pri njem. Naj lepšo priložnost za nabiranje narodnega blaga imajo dijaki, kadar o šolskih praznikih doma večidel brez vsega posla zlati čas tratijo. Oni so v hiši svojih roditeljev domači, pred njimi se nobena stvar ne zakriva.
Neprecenljiva korist bila bi našemu slovstvu, če bi na slovenskih gimnazijah pod vodstvom slovenskih profesorjev se ustanovili za vajo časopisi, v ktere bi pisali za domaČe stvari vneti dijaki ne prevode, ampak izvirne sostavke, posebno pa narodne pripovedke, pesmi itd.   Korist pri
63
takem početju bila bi dvojna : dijaki bi se vadili dobro misliti in pisati, pa tudi mnogo narodnega blaga bi se rešilo pozabljivosti. Slišal sem lani od „Slovenije" celjskih uČencov ; ne vem, kako seji godi letos? — Po prizadevanju nevtrudljivega gosp. prof. M. Valjavca seje že marsiktera pesmica, marsiktera pripovedka v varaždinskem narečju zapisala, kar je tudi za nas Slovence važno, kajti Horvati nekdanje zagrebške, varaždinske in križevaČke županije so kajkavci in njihov jezik je bolj slovenskemu podoben kakor ilirskemu. Mnogo takih narodnih pesmic in pripovedk smo že v „Novicah" brali, še veČ jih ima slavni gosp. profesor v svoji nabirki. — V Zagrebu izdavajo dijaki in pitomci kardinalskega sirotiŠČa (Orphanotro-phium-a), se ve da pod nadzorništvom čast. svojega predstojnika, že tretji tečaj Časopisa pod imenom „Smilje" zabavno poučni list; vsak teden pride najmanj jedna velika pola na svetlo, po priložnosti pa še več. Mnogo lepih drobtinic je že shranjenih v Smilju. Posebne hvale vreden je učenec 6. glmn. šole S t ep ko Kuća k, kteri je v preteČenih šolskih praznikih okoli Stubice in po Zagorju toliko narodnih pesmic nabral, da nam jih vsaki teden nekoliko priobčuje. Posnemajte ga, dragi Slovenci! Pošiljam Vam ob enem nekoliko teb zagorskih pesmic v poskušnjo; če se bodo Glasniku prilegle, hočem jih prihodnič še veČ poslati *).
Na Dunaju 22. januarja. S. Radi bi vedeli, kaj delamo tukaj. Veseli smo zime, ki nam pošilja mokroto v Črevlje, veseli smo pusta, ki nam pošilja sušo v mošnje. Zraven pa premišljujemo, kako se bode Dunaj preoblekel, kader mu bojo vzeli oklope, ki ga že tiščijo na vseh straneh. Kolikorkrat pridem na bastijo, vterne se mi solza iz tožnega očesa: ne bojo se več dolgo nosile tukaj dunajske gospe in kader bo prišel gosp. V. zopet na Dunaj, ne bo več pel: Na Dunaju je lep glasf. Kje bode moj žamet se vetril, kje moja zida se sprehajala, vzdihuje marsiktera gnada, terdoserČni možje pa se veselijo in iščejo, kje bi se dala zguba sjati in dobiček žeti.
Koliko časa so se napenjali muzikalni rekruti pred obzidjem ! Trobil je vsak, kakor bi stal pred Jerihom, zidovi se vender niso poderli. Prišla je beseda cesarska, in pojde.
Čudite se že, kaj vam o tem tohko pišem, pa vsak Človek tukaj o tem govori ; zakaj bi jaz ne potrosil malo besedi o tej stvari ! Nam pa voščim, da Li kdo zagnal med nas zlato besedo, da bi razderla skorje, ki obdajajo naše serca, da bi se spet začeli potegovati za domačo reč, kakor smo se nekdaj. Nočem, da bi se godilo tako, kakor pred nekaj deset leti ; pijani smo bili, pa Čas je da se streznimo, da se znebimo mačjega jamranja, ki še zmirom mrači naše oČesa. Dosti smo že vode pili ta čas, treba je zopet malo vina, dolgo smo se postili, zdaj pa je miza že pokrita : prinesite nekteri dobrih jedi, drugi pa plačajte tudi, kar se vam bode dalo. Le pristopite in naroČite se; veČ ko vas bo, boljše gostije se bojo dale napraviti. Zbrali se bomo okoli Glasnika; perva naša želja je, da bi nas bilo veliko in mnogo, kar se pa tiče jedi, o tem drugokrat.
*) Radi jili bomo razglaševali po Glasniku.  Prosimo.  Vrd,
64
fiK * Središče avstrijanskili narodnosti. Da je Dunaj pravo središče vseh avstrijanskili narodnosti, spriČuje tudi najnovejša etnografija cesarstva avstrijanskega, ki jo je sostavil ižl. g, K. Czornig. Stanuje tam 362,000 Nenicov, 83,000 Čebov, Moravanov in Slovakov, 6000 Polakov in Eusinov, 10,000 Hervatov, Serbov in Dalmatincov, 3000 Slovencov, 6000 Madžarov, 6000 Labov, 300 Romunov in 3500 drugih narodnosti.
* Josef Franta Sumavsky. Kakor strela iz jasnega neba — piše Posel z Praby — nas je prebvapil glas o smerti našega Šumav-ski-ga. Zginel je iz našega kroga, kakor pade s perstana dragi kamen. Tako Čistih in poštenih duŠ se nahaja le malo na svetu. Živel je le za domovino. — Bilje rojen 27. listopada 1796 v Polonci v kraju Klatovskem. Latinske šole je izdelal v Klatovu; po doveršenih naukih je stopil v samostan Emauski; vendar kloštersko življenje mu ni bilo po volji. L. 1828 je bil poklican za odgojitelja v nemški kraj Selce-, vendar se je kmalo sopet vernil v Prago. Praga mu je bila nad vse druge mesta; ne bil je zamenil za najkrasnejŠi kraj. Čez trideset let je živel v Pragi.
Njegovo naj imenitniše delo je „Slovnik nemško - češki in česko-nemški," ki ga je 1. 1852 dokončal. Na vso moč se je sedaj lotil izdelovanja „Slovnika slovanskega." Pa ni mu bilo dano, dokončati dela, v kterem so spočivale vse njegove nađe, ktero je bilo skoz trideset let naj ljubša misel njegova. „Slovansky slovnik se dokona," so bile njegove poslednje besede, poslednje naročilo svojemu rejencu. Mirno in pokojno je zaspal v Bogu 23. decembra 1857.   Naj v miru počiva!
Koleda za leto I8S9.
Ker je bila letaŠnja Koleda blizo povsod prav prijazno sprejeta, bo prišla tudi za 1. 1859 na svitlo. Zunanja oblika bo letašnji enaka; tudi sostavki, ki jih bo prinesla, bodo pisani v duhu letašnje Kolede. Mične povesti in prilike, čedne pesmi, popise domačih in tujih krajev s posebnim obzirom na domaČe življenje, podučne sestavke iz natoro-znanstva, prav lahko umevno in mikavno pisane, ki razkladajo pripro-stemu ljudstvu božje čudeže v stvarjenju, gospodarske reči in enacih sestavkov več, bo obsegala Koleda za prihodnje leto. Posebno se bo skerbelo, da bodo vsi sostavki, izvirni in poslovenjeni, pisani v duhu domaČem in v čisti pravilni slovenščini. Prav lepa domača podoba jej bo kinčala čelo. — SerČno prosimo, da nam slovenski pisatelji prav obilno na pomoČ pritekó! Pripovednih sestavkov prosimo do velike noči, ostalih pa saj do binkuŠti.
Vrednlštvo.
J?^37 Vsakemu noTCiim naroČDiku moremo še z rsemi listi „Glasnika'' ^     postreci.
Natisnil Janez Leon,