189. številka. Ljubljana, v petek 21. avgusta. XVIII. leto, 1885.
I hr.ja vsak dan »we*er, izimni nedelje in prazniko, ter velja po pošti projeuian za av Htr i j »k o-o»<ar uk e dežele za vse leto 15 jsfld., za pol leta 8 vkL, za četrt leta 4 gl<l., za jeden mesec 1 gld. 40 ki. — Za Ljubljano brez pnailjnnja na dom za vse leto 1!5 {(ki. /,a ćetrt leta 3 gld. 30 k-., za jedcu mesen l gld. 10 kr. Za        janjo na dom računa ne po
10 kr. -a aieaee, po   0 kr. za četrt ltita. — Za tuje dežele toliko već, kolikor poštnina znana. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., čo se oznanilo jedsnkral tiska, po 5 kr., če ee dvakrat, In po 4 *xr„ Če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole franko^att.     Rokopisi so ne vračajo.   Uredništvo in upravnintvo jo v Rudolfa Kirbtša hiši, „Gled.tliška Btoiba". Upravnifttvu naj so blagovolijo pošiijati naročnine, rek iuiu* olje, oznanila, t.j. v»e administrativno ftVBM.
„Za vse slučaje."
Gluh in slep bi moral človek biti, da bi ne opaževal, kako silno napreduje z leta 1870. nemški šovinizem, kako se širi celo v naše pokrajine in kako se pri tem pojavljajo centrifugalne sile in težnje mej Nemci avstrijskimi. Zlasti odkar se je proglasilo gaslo nder scharferen Tonart", so demonstracije in izzivanja kar na dnevnem redu in govori se tako jasno in razločno, da nihče več dvojiti ne more, kam vse to meri, kaj da je konečni smoter.
Še neso pozabljene velikonemške demonstracije, ki so se vršile v Draždanih, in pri katerih je morala vsacega pravega Avstrijca rudečica obliti, že ae je po pregovoru, da treba železo kovati, dokler je še žareče, priredila nova demonstracija v Bero-linu samem. Pevsko društvo Dunajsko izletelo je namreč v metropolo ob Sprevi in bilo sijajno vspre-jeto. To bi samo ob sebi ne bilo nič napačnega, marveč čisto naravno. Napominano društvo je namreč izmej prvih pevskih društev na vesoljnem svetu, njegovi člani so izvrstni pevci, a izlet ta ni bil namenjen samo umeteljnemu petju, temveč politiški agitaciji, pobratimstvu mej Prusi in Dunajčani. Celo nad tem pobratimstvom bi se ne spodtikali, da se ni pri tej priliki prejasno govorilo, da ni bilo govorov, ki se nikakor ne strinjajo z domoljubjem avstrijskim, da se ni poudarjalo zveze, ki spaja Nemce v „rajhuu z Nemci v Avstriji, da se ni izrekla nada, da bode nemško prebivalstvo v Avstriji, kadar dojde čas, pokazalo se svobodno in zvesto v pesni in v dejanji.
Komur taki in jednaki pojavi še neso dovolj, tak naj čita prusko „National Zeitung41. V njej najde uvoden članek, posvečen pevcem Dunajskim, v članku pa naslednje, vse pozornosti vredne stavko: „Vsprejem, pevcem prirejen, moral je jo prepričati, kako srčno poprimemo roko, katero nam oni tako blagodušno podajajo. In gotovo bode Berolin krepko držal roko, v katero je kdaj segel. Tako potovanje, kakeršno je potovanje pevcev Dunajskih semkaj, ima le tedaj višjo vrednost, nego navadna zabava, navadni umeteljni užitek, če je posledica občutkov, ki pripravljajo na važne slučaje." In dalje pravi omenjeni list: ,,Mislimo, da se ne motimo,
LISTEK.
Za dragocenim korenom.
(Izi žsi-v-ljeaaja, Urlta-j slcili. p©g-©iz;ćln.ll=ov.) (Povest A. Ja. Maksimova, posl. I. P.)
XVII. Ponočne nadloge.
(Daljo in konec.) Prijeli so se potniki za bližnje grme in obstali. Skoro od glave do nog so bili v mrzlej in kalnej vodi. Mraz je je tresel kakor mrzlica, zobje so jim klepetali, pa potrpežljivo so prenašali vse telesne in nravstvene muke . . . Minulo je nekaj mučnih ur. Nevihta je minula, veter je utihnil in nebo so je zjasnilo. Burno šumenje voda je polagoma utihnilo. Svetli žarki vzhajajočega solnca zlatih so mokre, obraščene vrhove holmov in šinili po kamenitih rebrih v mračne soteske. Otrpneli potniki so ložje izdihnili. Gorko jasno jutro vrnilo jim je pogum in energijo. Najprej ogledali so svoja bogatstva. Dragi koreni žen-šena ostali so nepoškodovani v kozuljih. Kar se tiče tigrovega žolča, se je pa pokazalo, da se je draga žolčna tekočina po-
ako vsprejem Dunajčanov v Berolinu tolmačimo z besedami: „Za vse slučaje".
Te besede ne potrebujejo komentara in gotovo je, da so jih Dunajčanje, katerih avstrijsko čuvstvo se je leta 18GG. pokazalo v jako dvomljivej luči, z navdušenjem vsprejeli. Saj je še celo „Fremdenblatt", ki je v precej tesni zvezi z našo vlado, kar veselja poln o tem, kar se te dni dogaja v Berolinu, kaj bi tudi ne, saj se skoro dan na dan prepričujemo, da so nekateri krogi „s slepoto udarjeni".
Prav dobro pa odgovarjajo v tej zadevi »Narodni Listy" pišoč: „Nas baš danes zanima Berolin-sko to gaslo „za vse slučaje" iz posebnega razloga. Imamo mej seboj predrage goste, katere zavedni uašinci z navdušenjem pozdravljajo, kjer koli se prikažejo. To so naši slovenski pobratimi, sinovi bratskega nam naroda, katerega preteklost je polna trpljenja kakor naša, katerega sedanjost je čudovit preporod vsled poštenega delovanja po tisočletnem zatiranju in katerega "bodočnost jo ne-razrušljivo zvezana z nadaljno osodo našega naroda. Isto pleme, ista državna zveza in isti interesi na-potujejo nas k sebi s toliko silo, da že z davno slovensko stvar zmatramo za lastno in da se oni čutijo z nami v vsem jedine.
Zastopnike takega naroda moremo z najod-kritosrčnejimi simpatijami v naši sredi pozdravljati, kajti bratovstva mej nami ne treba še le umeteljno netiti in vzdržavati, to bratovstvo sklenjeno je že davno v zgodovini in v skupni osodi. Vedno stojimo in pademo vkupe, zategadelj oprti smo v prvi vrsti na sebe. Ako se pa govori o biatovstvu Prusov in Avstrijcev, Berolina in Dunaja, vzbujajo nam do-godbe poslednjih stoletij in življenski interesi habsburško države žive dvojbe, da bi bilo tako bratovstvo opravičeno. O bratovstvu Čehov in Slovencev o sestrskej ljubezni zlate Prage in bele Ljubljane nihče niti dvojiti ne more.
Stoletna zgodovina, interesi obeh narodov in države napravili so to bratovstvo in uprav v tem hipu, ko nemški radikalci potujejo k Nemcem, da bi tamkaj Ščuvali proti avstrijski državi in proti nam Slovanom, uprav vtem hipu je veleumestno vsako jav-
mešala bila s kalno vodo gorskega potoka. Lonhou bil bi kmalu jokal zaradi te zgube: zdravilni žolč bili bi sedaj potrebovali, da bi ozdravili rane na nogah, katere so dobili po noči, ko so se po rebru gori plazili . . .
S težavo so prilezli na vrh hriba in useli se na odprtem kraji, katerega je solnce 'radodarno obsevalo s svojimi toplimi žarki. Solnce je posušilo in ogrelo pustolovce, ki so bili po noči kar otrpneli od mraza; zakuriti ni bilo mogoče. Lonhou še ni mogel ukresati ognja, da bi prižgal pipo. Kresilna goba, skrbno spravljena v usnjatem mehu, so je namočila in treba je bilo počakati, da se posuši . . . Ko so naložili na ranjene noge nekake zdravilne trave, katere je našel v bližini Lonhou, sklenili so iskatelji zaspati. Noč brez spanja in polna muk jih je tako utrudila, da so takoj trdno pospali, ko so se ulegli po še mokrej, jesenskej travi.
XVIII. Dalje.
— Naspali smo se, rekel je Lonhou. Dobro, da nas je vzbudil Čang-čung, sicer bi se bila naredila noč in utegnila bi se bila prigoditi kaka nesreča.
ljenje bratovskega duha mej narodi slovanskimi. Naj bode torej srčno, nehlinjeno pozdravljen je naših slovenskih bratov v našem slavnem mestu, dokaz, da se tudi mej nami Slovani v očigled preteči vkupni nevarnosti razvija duh vzajemnosti in bratovstva, da smo tudi mi odločili se, skleniti mej seboj zvezo — za vse slučaje.
Angleška država.
Anglija leži v Evropi  na otokih.   To je vir njene moči pa tudi njene slabosti.   Ker se pa baš sedaj  mnogo govori o Angliji, ko se ravno reSujo afgansko vprašanje, ne bode napačno, ako tudi mi nekoliko spregovorimo o Angliji,  zlasti o angleškej vojski.   Ko bi sodili po oficijalnih številkah, moro Anglija zazpolagati s 657.772 vojaki, pa ta sila je le na papirji.   Po oficijalnih  podatkih ima Anglija 251.517 prostovoljcev, v resnici jih je pa le 215.015. Ti vojaki pa so slabo izvežbani in nemajo nobeno vojne organizacije.   Za temi pride milica, katero jo po oficijalnih poročilih   141.334 mož, v resnici pa ne broji več kakor 115.192 mož.   Kezerva prvega razreda ne preseza  29—244 tisoč mož. Potem jo redna vojska.   Polki, ki so v Indiji, broje 5H.82G, drugi polki pa 120.381  mož,  ako se štejejo tudi častniki.   Izmej   poslednjih polkov   jih stoji kakih 30.000 mož vedno na Irskem, potem je pa treba še odšteti posadke, katere ima Anglija v najvažnejših postojankah in kolonijah kakor na Gibraltarji, Malti in Kipru.   Teh  vojakov,   ki so v teh garnizijah vlada ne more nikamor odposlati. Te številko jasno kažejo, s kolikimi vojaki more Anglija razpolagati v slučaji, katerega ni pričakovala.   Ko je bilo treba odposlati v Egipet vojsko,   da se zatre ustanek Arabi-paše in pozneje odposlati  sudansko ekspedicijo, prisiljena je bila vlada objaviti s kraljevo objavo „veliko nevarnost, ki preti narodu"   zato, da je mogla pridižavati vojake,  katerim jo že potekel čas službe in poklicati rezerve 1. razreda. Razen tega je ministerstvo bilo prisiljeno v Egipet odpo-i slati gardne polke, ker so drugi angleški polki se-i stavljeni iz malo vajenih vojakov, ki so pa tudi ; premladi, da bi mogli  prenašati težave,  katere so j združene z vojno v tropičnih deželah. Ko bi pa pri-I šlo do vojne s kako veliko državo, morala bi vlado
— In jaz sem tako lačen, da bi katero si bodi I zver z zobmi raztrgal, opomnil je Li-fu.
— Mari misliš, da sem jaz sit?. .. Strašno bi rad jedel, pristavil je Ki-se.
— Puške imamo, pojdimo v katero si bodi sotesko, da ustrelimo kako divjačino . . . Divjačine kar mrgoli okrog, opomnil je Lonhou.
— Koga naj ubijem s tako puško, rekel je Li-fu in žalostno ogledaval svojo teško, mokro puško. Lonhou in Ki-se sta tudi skrbno ogledovala svoji puški. Kakor se je pokazalo, bile so v jako slabem stanji. Smodnik se je prenienil v njih v pol-tekočo goščo. Kakor se je videlo, voda ni tekla samo od vrha, ampak tudi od strani v cevi. Cevi so bile napolnjene z vodo.
— Morajo se osnažiti! zaukazal je Lonhou. Puške so osnažili in očistili. Lonhou vzel je jedini smodnikov rog, ki mu je visel na pasu, da bi nabasali puške — pa nehote se je stresel. Nenavadna teža roga ga je osupnila- S trepetom je odprl svoj zaklad, za kateri so pustolovci prestali že toliko nravstvenih in fizičnih muk in mraz ga je preletel po vseh udih. V smolnikovem rogu ni bilo smodnika, ampak neka poltekoča, črna gošča. (Jotovo so je rog kaj poškodoval minulo noč in voda je vanj udiia.
prositi parlament, da jej dovoli sklicati milico in da jej dovoli, da sme slednjo rabiti zunaj britanskega ozemlja. Vse to kaže, da se Anglija ne sme zma-trati vojaško državo.
Brez vsega ugovora je pa Anglija do sedaj prva pomorska sila. Pa vender njena pomorska sila ne presega več toliko pomorske sile drugih držav, kakor nekdaj, kajti razmere so se sedaj premeuile. Še nedavno so Angleži v pošte v jemali samo francosko brodovje. Na rusko mornarico so pa gledali le kakor na razkoš, kajti jeden del ne more iz Črnega morja, drugi del je pa večji del leta za-mrznen. Njena uloga v pomor^kej vojni mogla je biti le neznatna, kakor je pokazala krimska vojna. Samo Francijo zmatrali so še Angleži za pomorsko silo, kajti Francozi morali so gledati na razvoj bro-dovja, ker so vladali na morskem obrežji Atlant skega in Sredozemskega morja. Ker je pa Francoska morala vzdrževati tudi močno vojsko na kopnem, tedaj ni mogla postaviti take mornarice, katera bi mogla meriti se z angleškim vojnim brodovjem. Se-daj so si pa ne le Francozi, ampak tudi druge države omislile znatno brodovje in mogle bi se v vojni po morji združiti proti Angležem. Položaj Anglije postal je nevarnejši. Sedaj ni zadosti, da njeno brodovje presega brodovje francosko, ampak treba je, da presega mornarico vsaj dveh večjih ' evropskih držav.
Največ zemlje imajo Angleži v Indiji. Tam Angleži neso posebno priljubljeni. Na prvi pogled se komu celo čudno zdi, da se tam Angleži morejo vzdrževati. To je le zato mogoče, ker domači rodovi neso složni Ti rodovi so se sovražili, še predno so prišli pod angleško vlado, in se še sedaj. Anglija pa zna umetno ohraniti ta nasprotja. Ti rodovi se silno ločijo drug od druzega po veri, jeziku in zgodovinskih tradicijah, zato se pa ne sprijaznijo in ne združijo. Sovražijo Angleže, pa mej seboj se sovražijo še bolj. To se je pokazalo, ko je bila ustaja v Indiji.
Obstati moramo nekoliko pri dveh državah, kateri ležita v okrajinah Hindustana, in imata zaradi svoje leže večjo nezavisnost, kakor vse druge. Najprej povejmo nekaj besed o Kašmiru. Ta država bila je nekdaj zavisna od Afganistana, kateremu je plačevala davek, ko so bili Kabulski vladarji še mogočni. Prebivalcev ima ta država poldrugi milijon, ki so skoro vsi mohamedanei in afganskega rodu, samo gospodujoči razred pripada k plemenu Sikov. Kašmirska vojska broji 27.000 vojakov in ima 100 topov. Čez Kašmir drži pot v Afganistan, in od tod je šel jeden del angleške vojske proti Kabulu ob poslednjej angleško-afganskej vojni.
Nepal je obkoljen z visokimi gorami in loči angleško Indijo od Tibeta. Njega vladar, ali pa boljše povedano prvi njegov minister Bagadur, bil je vedno udan Angležem. Ko so se bili spuntali v Indiji, je nepalska vojska bila odposlana Angležem na pomoč in pomagala je zajeti Deli in pokoriti Audo. Pleme Gorki, ki je naseljeno v Nepalu, je jako vo-jevito. Pozneje so Angleži vedno imeli v službi kakih 5000 Nepalcev in neso jih mogli prehvaliti v vojni s Kititjem, v abisinskej ekspediciji in v vojni z Afgani. Vendar velika nezavisnost Nepala naprav-
Ija Angležem skrbi. Kakor je tudi Bagadur udan Angležem, vender je nabral v Nepalu velike zaklade orožja in organizoval močno vojsko. Ta vojska ^je najmočnejša, kar jih ima kak indijski vladar, broji 100.000 mož, dobro je organizovana in disciplino-vana. Izbežbali so jo častniki in podčastniki, ki so služili v angleškej vojski. Kadar kak Nepalec dosluži v angleškej vojski, pa prestopi v domačo. Če tudi v nepalskej stolici biva angleški rezident, vendar nepalska vlada ne dovoljuje nikakih olajšav ali prednosti Angležem. Po svojem prebivalstvu, broji namreč nad tri milijone, po svojih velikih dohodkih, po svoji oboroženi moči in geografičnem položaji zasluži Napal vso pozornost. Ako ta rod odpade od Angležev in se pridruži njih nasprotnikom, napravil bi jim velike težave in nevarnosti. (Konec prih)
Politični razgled.
Notranja dežele.
V Ljubljani 21. avgusta.
Časniki se še vedno bavijo s tem, kako naj bi se organizovale stranke v državnem zboru.
Lienbacberju prijazni listi še vedno priporočajo nezavisni katoliški klub.   Ker so se pa slovanski in vladni listi izrekli  proti takej  nezavisni katoliški stranki, skuša sedaj Lienbacherjev organ „Salzbur-ger Chronik" dokazati, da bi tak klub ne bil sovražen vladi in Slovanom. Mislimo, da Slovanov vse prizadevanje in prigovarjanje Lienbacherjevo ne bode preslepilo. Dvorni sovetnik je že v minulem državnem zboru dovolj jasno pokazal svoje sovraštvo do vsega slovanskega.   Potegoval se je za nemški dr- j žavni jezik.   Uzroka dovolj, da mu ne zaupamo. I Novi klub imel bi samo namen, razcepiti in oslabiti desnico, da bi potem Slovani v narodnem oziru nič i ne dosegli. Posebnega katoliškega kluba tudi treba ; ni, ker v Avstriji nikdo katoličanstva ne zatira in je vsa desnica katoliška in konservativna. — Nem- ! ško-liberalni provincijalni listi pa priporočajo osnovo i nemškega kluba. Po nemških mestih na Češkem se ; razširja neka brošura, v katerej se priporoča, da se I vsa opozicija organizuji' kot nemška stranka, če pa to ni mogoče, naj se pa vsaj oni  poslanci združijo I v poseben nemški klub, kateri so voljeni na podlagi nemško-narodnega programa.
Ker se je koroški deželni odbor bil pri : deželni vladi pritožil, da nekateri župniki slovenski ; i upisujejo v krstne knjige ter rodbinska imena pi- ! i šejo s slovenskim  pravopisom, naročila je deželna ; vlada okrajnim glavarstvom, tla naj pazijo, da se ! bode v krstne knjige vedno v nemščini upisovalo. 1 To je pa res jako čudna narodna jednakopravnost. Ko je Praški župan nagovoril novega nadškofa samo v češčini, bilo je toliko vpitja po oricijoznih listih, da to nasprotuje narodnoj  jednakopravnosti, ko se pa prepove raba slovenščine pri upisovanji v krstne knjige, je pa vse dobro. Jezikovne pravice so le za Nemce, mi Slovani pa moramo zadovoljni biti, da so nam na papirji zagotovljene, ker smo le podrejeno pleme.
Vmiiije države.
Turčija dovolila je avstrijskej vladi, da sme napraviti zemljevide albanskega morskega obrežja. Vendar bodo morali turški častniki nadzorovati to delo. V Krf sta že prišli dve avstrijski topnjači, da se začno ta kartografična dela. Tudi turški častniki, kateri bodo ta dela nadzorovali, so že prišli.
„Kreuzzeitung" misli, da je z vojaškega stališča najbolje, da se sporazumeta Anglija in Itu-Mija. Ko bi prišlo do vojne, bi sicer v boji za Kandahar Angleži bili na boljem, ker imajo boljše
postojanke, zato pa nemajo Angleži v Indiji nobene varne vojne naslombe. Ko bi Rusi dalje prodirali, bi pa te kn za hrbtom vzdrževali zveze. Ta nemški časopis morda le zato tako piše, da bi odvrnil veliko vojno. Da bi Nemci bili tako dobro poučeni o postojankah Rusov in Angležev v Srednji Aziji, ni lahko verjeti. — Na železnici, ki bode držala v Askabad, začeli so Rusi pokladati relse. Do konca novembra bo ta železnica popolnem dodelana in je v vojnem oziru zato važna, ker bodo čete lahko prišle šest dnij prej iz Rusije v Askabad, ko bi jih potrebovali v Srednjej Aziji, nego sedaj.
Kakor se iz Varšave poroča, začne v kratkem HtiMiju iztiravati nemške podložnike. To bode najboljši odgovor na iztiranje Poljakov iz Prusiie. Ruski listi se le dolgo pritožujejo, da se pogostem naseljujejo Nemci v Rusiji ki pa nočejo postati ruski podaniki, in mislijo, da to utegne še nevarno postati za Rusijo. Sedaj je pa Rusija dobila povod, da lahko domov požene te priseljence, ker Prusija tako dela z njenimi podložniki.
Kakor poroča „Kuryer Poznanski", je do sedaj samo iz »ruskega okrožja Inowrazlawa bilo izgnanih nič manj kakor 700 Poljakov. Ravno tako zelo se pa tudi iztiravajo Poljaki iz drugih okrožij.
Pri volitvah za IVaii« osko zbornico bode od strani monarhistov kandidovalo več bivših reakci-jonarnih senatorjev, kateri so pa propali pri poslednjih volitvah za senat. Tako hočejo kandidovati bivši ministri Tailhaud, Fourtou, Broglie, velik prijatelj Orleanske rodovine, Lambert de St. Croix, bivši vojni minister general Barrail, zaščitnik Don Car-losa, general Barry. Najbrž ne bode zmagal nobeden teh nazadnjakov.
HgiptovMlta državna blagajnica je že začela izplačevanje odškodovanj onim, ki so bili poškodovani ob bombardovanji Aleksandrije. Skoda se poplača v popolnem znesku, samo zapale obresti ne. — Anglija protektorata v Egiptu baje ne bode vspre-jela, ko bi je tudi egiptovska vlada za to prosila. Tako se vsaj sedai zatrjuje. Sicer je pa še mogoče, da se Angleži premislijo, ako se bode lahko dalo na ta način povekšati svoj upliv in veljavo ob Nilu.
V Kitajske j provinciji Ili uprli so se bili vojaki, ker neso dolgo časa dobili plače. Pobili so častnike in razrušili več hiš. Poveljnik in civilni mandarini so ušli, potem pa zbrali nekaj čet, ki so ostale še zveste, in začeli boj s puntarji. Ker pa puntarjem od drugod prihaja vedno več nezadovolj-nežev, jih poveljnik s svojimi četami ni mogel ugnati. Sedaj ustaši krožijo okrog in pustošijo deželo. Sicer pa ta ustaja nema posebnega pomena, kajti podobni vojaški upori neso redki v Kitaj i.
llra%ilij*ki cesar naročil je konservativcu Cotegipe, da sestavi novo ministerstvo. Ta je tudi prevzel ta nalog.
Dopi
si.
Is Barkovelj 50. avgusta. [Iv. dop.] Do-j voljeno naj mi bode danes nekoliko besed o avstrij-i skem vojnem brodovji, ki ima vrle in hrabre vo-j jake, pomorščake, večinoma Slovane. Baš o teh mi j je govoriti. Ako štejemo Slovane pri mornarici po [ odstotkih, dobimo naslednje številke:
Dalmantinskih Hrvatov do...... 650/0
Tržaških okoličanskih Slovencev do   .   .   . 3°/0
istrskih Hrvatov do....... 9°/o
vkupe 77°/0
Ostalih 23% je prištevati Italijanom. A še mej temi se nahaja nekaj istrskih Slovencev, Čehov, Poljakov, Nemcev i Madjarov. Iz tega se vidi, da ni pri avstrijski vojni mornarici niti 20,,/° Italijanov. Ako bi pa to število v roke dobil kak častnik mor-
— Zmočil se je ! zagodrnjal je lakouično Lonhou z zamolklim in potrtim glasom.
Li-fu in Ki-se sta se prestrašila tako slabe novice. Zdaj pa poginemo v gošči ! Nesta se tako bala lakote, kakor ropnih zverij. Smrti za gladom se ni bilo bati — kajti v gošči se dobi različno korenje in jagode, — da se ž njimi preživiš. A strašna je smrt v zobeh kake ropne zveri. Pot ni bil kratek. Treba je bilo laziti po hosti najmanj štirinajst dnij, predno bi prišli do kakega bivališča, kjer bi bilo moč dobiti malo smodnika.
Če tudi je to jako potilo Lonhou-a, da se je smodnik zmočil, vender ni obupal. Bil je že večkrat v podobnih težavnih okolnostih, zato se mu tudi sedaj položaj ni zdel brez vsega upa. Zastonj ni ou lazil po gošči že toliko let.
— Nikar ne tugujmo! . . . Bomo že prišli domov . . . Božestveni Fo bode nas varoval, rekel je Lonhou in iztresel iz roga črno blato.
— Počivajmo do jutri, potem pa odrinemo dalje, pristavil je Lonhou, ko je malo pomislil.
XIX.
Doma.
Šli so dalje, potniki prišli so do rešilnega potoka in skočili kopat ae v njegovo prozorno, hladno
vodo. Okrog je gorel gozd, mrgogele so razne živali: nekatere so brele po potoku, druge so pa v jedno mer dirjale dalje ... V tem se je ogenj, pri-bližavši se k nepričakovanej oviri, besno zavrnil, in kakor bi se bil razjezil, začel požirati suhe grme, ki so rasli na obeh bregovih potoka. Nekaj krat je plame poskusilo preskočiti na drugo stran, pa zastonj. Potok je bil širok in sedaj popolnem zane-sliva hramba proti razjarjenemu elementu.
— Hvala božestvenemu Fo-u! rekel je Lonhou, ko je zlezel na drugi breg in z očmi gledal za gozdnim požarom, ki se je sedaj obrnil na drugo stran. Sedaj pa že ostanemo živi! . . .
V tem se je začelo daniti. Najprej so pomislili na jed. Lonhou je imel prav. Jedva so stopili na še goreče pepelišče gozdnega požara, kar so naleteli na mrtvega zubra. Žival je bila popolnem pečena. Ko so se najeli svežega mesa in odrezal vsak še velik kos za na pot, odpotovali so dalje ... In to trpljenje bilo je zadnje . . . Drugi dan so iska-telji že srečno prišli iz tega grmovja na dobro iz-hojeno pot, ki je držala proti Ussuri-ju. Vse nevarnosti imeli so že za seboj. Pogumno so korakali dalje, izogibajoč se Kozakov in lovcev, kateri radi gonijo tudi klateže. Čez štiri dni se je Li-fu približal domačej hiši.   Izza hrastovega gozdiča videla
se je slamnata streha z ostrim vrhom, katero so zlatih žarki zahajočega solnca.
— Nu, z Bogom, tovariš! rekel je Lonhou, ustavil se in podal tovarišem svojo široko, mozu-ljasto roko.
— Pojdi v našo hišo, počij se malo! rekel je
Li-fu.
— Tu blizu živi moj stari tovariš; k njemu pojdem, odbil je surovo starejšina povabilo. Z Bogom, z Bogom! . . . Ako hočeš še iti bodočo pomlad, tedaj pridem po tebe . . .
— Imam dovolj! Ne! Nič več ne pojdem v goščo . . .
— Kakor hočeš! . . . Tvoja volja! ... Z Bogom! . . . zagodrnjal je Lonhou in hitro se obrnil ter korakal proč od Li-fu-a.
Ko je prešel kakih dvajset korakov, obrnil se je in zaklical:
— Ali hočem priti po tebe bodočo pomlad ? . ..
Li-fu je odmajal z glavo in skril se v hrastovem gozdiči. Hitel je, da se zopet vidi s svojimi starimi stariši in kaj zve o svojej Ljaj.
— Vrli deček! je žalostno zamemral Lonhou in otožno šel dalje . . .
— Li-fu stopil je v hišo, ko so stariši ravno useli k večerji. Nepričakovani prihod sina je je tako
narice, za gotovo vem, da bi se nepovoljno o njem izrazil, ter prisodil bi Italijanom najmanj polovico večje število. In mož bi imel prav, kajti sodil bi po „svojem prepričanji."  Evo dokaza.   Oni mladeniči, kateri so pri vojaškem naboru v Trstu v vojake potrjeni zbrani so na dan nabora v posebni sobani, kjer imajo tudi priseči.   Prej nego prisežejo, ukaže jim podčastnik, naj se razdele po narodnosti. To je: Slovenci na jeden kraj, Italijani na drugi. Nekaj okoličanskih mladeničev se sicer odpravi na slovensko stran, kjer tudi „v Bvojem jeziku" prisežejo. Mnogo je pa takih mladeničev (posebno iz predmestij,) kateri pristopijo na italijansko  stran, ter tudi v italijanskem jeziku prisegajo.   Sramujejo se ti mladeniči svojega jezika ter rajši v tujem jeziku prisegajo.   Gotovo je tudi, da mnogo besed, koje pri prisegi rabijo, niti ne razumejo ne.  — Ko potem ti mladeniči v Pulj  pridejo (vsaki  vojak pomorščak mora iti v Pulj v ondotne pomorske vojašnice izvežbat se, predno se ukrca na ladijo), upi-šejo se za Italijane, ter imenujejo svoj občevalni jezik — italijanski jezik. Na jednak način upišejo se pri mornarici za Italijane skoro vsi Tržaško-okoli-čanski Slovenci, velikanska večina istrskih Hrvatov, i tudi mnogo Dalmatincev.   Poznam mladeniča, ki pri mornarici služi,   i kateri se jo, dokler je še doma bil,  zval  narodnjaka,  ter bil je  celo narodni pevec! Ko je pa iz Pulja domov na odpust prišel, pokazal mi je svojo  „vojaško knjižico", v katerej  sem zapazil, da je upisan kot Italijan! . . . Pred par leti bil   jo   potrjen  v vojake mladenič okoličan, moj prijatelj.   Dokler je bil še doma, poznal   sem   ga   kot   narodnjaka,   že omikanega mladeniča.   Predno je odšel v Pulj, zatrdil mi je, da svoje narodnosti nikakor pri mornarici ne izda (kakor drugi domači mladeniči).   Mladenič je sicer to obljubo spolnil, a vsejedno ne more se vzdržati, da bi mi ne pisal slovenskih pisem z italijanskim zunanjim nadpisom. Kaj se more pa od družili bolj priprostih mladeničev pričakovati?   Vsega tega je krivo mornarično vodstvo samo. Dokler je Avstrija ukazovala in gospodarila nad italijanskimi provincijalni, bila je pri vojnej mornarici morebiti istinito italijanska večina.   Odkar so se pa nekdanje italijanske avstrijske provincije Italiji  priklopile, nad-vladuje ob  avstrijskih primorskih obalih slovanski jezik.   Dokler so pri našej mornarici služili za vojake mladeniči sedanjih italijanskih provincij, zapovedoval je pri cesarski mornarici italijanski jezik. Nemški jezik bil je le površni jezik. Vsi nižji častniki ukazovali so v italijanskem jeziku. Italijanskemu jeziku moral se je uklanjati slovanski in celo „državni" nemški jezik.
Tako je bilo nekdaj pri avstrijski vojnej mornarici. Tako je bilo nekdaj, ko je tam bila italijanska večina. Tako je pa i sedaj, ko je pri našej mornarici velika slovanska večina. — Nižji častniki (nostrouomini) ukazujejo še zmirom v italijanskem jeziku i temu mora se i „državni" nemški uklanjati. O slovanskem jeziku (hrvatskem ali slovenskim) ni pri mornarici niti govoriti. Slovan je tukaj pravi suženj. Pitajo ga s priimkom „ščavo". Včasih zbere se na kakej fregati tropica Dalmatincev, ter pričenja pjevati svoje narodne pesni, n. pr. o „kralje-
vići Marku". A brž je obsuta s tropo „omikanih" Italijanov in domačih renegatov, kateri jih oponašajo, dokler ne odjenjajo peti. Škoda, da ni tega sam videl pokojni Krilan, predno je zložil pesen o „Slovenskem vojaku."
Kako  se jednakopravnost pri mornarici spol-nuje, vidi se tudi iz tega, da izhaja mornarični časnik le v nemškem in italijanskem jeziku. Slovanski mornarji in Častniki citati morajo važne mornarične dogodke v „Marine Zeitung"!   Ni čuda torej, ako se slovanski mornarji porenegatijo. Ko se TržaŠko-okoličanski mladeniči od mornarice vrnejo, govoriti nečejo druzega nego italijansko. Iz njih ust se sliši grozovita italijanska kletvina, i italijansko „narodno tulenje."   Avstrijski  čut jim je deveta briga, svoj rodni slovenski jezik  imenujejo pa „robski jezik"! Neverjetno, a vendar popolnem istinito. V Barkovljah ustanovil se je pred kacimi tremi meseci močen pevski zbor, kateri  vrlo napreduje. Že prve dni pa,  ko so se začeli peti učiti, jeli so jim zabavljati nekateri domači mladeniči, kateri so pred malo časa od  mornarice prišli.   A da bi jim bolj kljubovali, zbirali so se zvečer skupaj ter peli italijanske pesni!   In  ob volitvah v državni zbor kljubovali so g. Nabergoju ter mu dajali razne priimke, akoravno je bil g. Nabergoj vladni kandidat! Imenovani mladeniči nasprotujejo  toraj pri volitvi narodnemu kandidatu,  (kateri je i od vlade podpiran) ter držijo s kandidatom bivšim Garibaldincem. Ob času volitve imenoval se je celo „Garibaldinca" ieden imenovanih mladeničev.   Čudne razmere to! Tržaški okoličanski mornarji podobni so nekdanjim janičarjem. — Koliko in koliko jednakih dogodkov bi lahko še dokazal. Ako bi pa hotel vse povedati, zadostovale ne bi vse štiri strani cenjenega Vašega lista. — Pri našej avstrijski mornarici moralo bi so vsaj grozovito preklinjanje zabraniti. Bil sem na na-i šili fregatah, ko so bile pred Trstom, a iz vsacega I kota,  iz vsacega predala  posamične ladije donela mi je na uho nezaslišana, grozovita italijanska klet-! vina. Bil sem i na ruskih fregatah, a našel sem pri 1 „barbaričnih Rusih" vse drugače.   Ni je bilo slišati j kletvine,  a toliko bolj sem se  čudil veliki omiki I ruskih pomorščakov. Posebno proti tujcem (nam Av-! strijcem) vedli so se Rusi prijazno, ter nam razka-! zali od  najmanjšega „oružja" do najzadnjega kota j svojih fregat.   O ruskih pomorščakih slišal sem i I višje državne uradnike  povoljno pogovarjati se, ruski hrabri vojaki  ostali so Tržačanoin v najboljšem spominu. Ne bodemo pa dalje o Rusih govorili. Vrnimo  se k naši mornarici. Omenil sem že, daje vodstvo naše vojne mornarice samo  krivo, da se Slovani pri mornarici  poitalijančujejo.  A to se da lahko popraviti.  Častnikom in podčastnikom morali bi zapovedati znanje hrvatskega jezika, in dati moralo bi se mu vsaj toliko pravice kot italijanskemu. Ako se to učini, videli bodemo v kratkem pri mornarici  izpremembo,  v korist cele Avstrije.
O b a 1 o v i č.
'£j €«01-011 jskega 20. avgusta. [Izv. dopis.] Ko sem pretekli teden po opravkih potoval po Gorenjskem, videl sem, da je po nekaterih krajih suša mnogo škode napravila, pa, če ajde ne bo vzela slana, bo letina dobra. Mej potjo prišel sem v neki
vasi v gostilno. Ukazal sem si prinesti merico vina, in poslušal pogovore pričujočih pivcev. Pri prvi mizi sedeli so štirje možje in pili „vodko".   Govorili so v vojni, o llusu, Lahu in — Garibaldiji. Naposled tožijo čez slabe čase, in jeden izmej njih pravi, po-pravljaje si tobak v mali pipici: dokler smo ga pili mi sani i je že še bilo; ali zdaj ga srkajo tudi ženske in to je slabo.   Moja baba nesla je jajca na prodaj in mi obljubila tri pakelce tobaka, pa mi še jednega ni prinesla.   Rekla mi je, da jo je dregnil nek vol in je jajca razbila, pozneje pa sem zvedel, da jih je pri V. zašnopsala. Kaj je to, pravi drugi: jaz sem dal moji „škatli" „zeksar," da mi prinese laškega olja, ker bi bil prav rad kumare jedel. Ko pride  domov, mi pravi da olja nemajo  in da je ^zeksar" zgubila.   Smrdela je pa po šnopsu tako, da je še meni dišalo,  če tudi sem ga poprej jeden frakeljček zvrnil itd.   Pri drugi mizi sedeli so trije in pili — vino. Jeden, ki ga je že imel nekoliko pod klobukom, toži da imajo sicer prav fletnega gospoda, le doma jih ni nikdar, da po več dnij in nočij ostanejo od doma ker se hodijo za   „šolmoštra" učit, ker jih menda  „celjanska"  šomoštrija bolj veseli kakor pa vsa fajmoštrija. Nadaljuje sledeči: kosem bil v veliki noči „na rajtengo" pri sv. Još:u, pravili so mi tam njih prejšnji farmani,  da so tudi tam tako delali; ali da je bilo njim  v Bukovšiči lahko, ker so imeli soseda dobrega gospoda Fronca, kakor-šnega ni pod tremi škofijami.   Pri nas pa bi težko dobili tacega gospoda, še celo v Preddvoru, kaj pa še le na Koroškem, itd.   Ker se mi je mudilo domov in je kanonček tudi že bil prazen, plačal sem in smeje oddrdral proti domu. Na zdar!
\-s. JKimIc«' pri Zidanem mostu. 18. avgusta. [Izv. dop.j Ker se od nas le redkokdaj kaj dopisuje v Vaš list, naj mi bode za danes dovoljenih par vrstic. Povod mi daje praznovanje cesarjevega rojstvenega dne. Danes zjutraj ob Va*. uri naznanil je strel topičev s Starega gradu, da je danes za Avstrijo slovesen dan. Ob 9. uri daroval je slovesno sv. mašo tukajšnji župnik g. Andrej Pavlic. Maše udeležili so se uradniki c. kr. okrajne sodnije, davkarije, potem žandarmerija, županstvo, tukajšnja požarna bramba, vitez Gutmansthal z rodbino, in Se mnogo druzega občinstva. Šolska mladež udeležila se je cerkvenega opravila pod vodstvom gospodov učiteljev s svojo lepo zastavo in pela je v cerkvi cesarsko himno in zahvalno pesem. Pogrešali pa smo pri tej slovesnosti tukajšnje godbe in res ne vemo, zakaj da je izostala.
Po tukajšnji okolici se žo nekoliko dnij potika nek zavarovalni agent, ki trdi, da je narodnjak in vse druge zavarovalnice z blatom ometuje, le zavarovalnica, katere on zastopa, ta je kaj vredna. Njegovo narodnjaštvo ne more biti posebno, ker niti svojega imena pravilno pisati ne zna, sicer pa smo čuli več stvarij, ki nas opozarjajo, da treba biti previdnimi in ne vsega verjeti „inšpektorju", ki kaj rad po gostilnicah kozarce prozorne dela.
Domače stvari.
— (Dopolnilne volitve za deželni zbor k rajski) bodo prihodnji teden. Za okraje: Velike Lašče, Ribnico in Kočevje na me-
osupnil, da neso vedeli, kaj storiti. Od samega veselja bi bila mati kmalu prišla ob pamet. Kaj,! . . . Prišel je nazadnje tisti, o katerem so mislili, da je že mrtev, prišel je sin, za katerim so že opravili sedmino in zaradi katerega prdzgodnje smrti je že prebudila in prejokala mnogo noči ... Z jedno besedo, ustal je od mrtvih.
— Previdnejše, mati, rekel je Li-fu, prizadevajoč osvoboditi se iz njenega objetja in držeč v rokah dragoceni kozulj.
— Kaj imaš tam? vprašal ga je oče.
— Žen-šen . . . Našel sem ga v gošči . . . Ves čas sera bil v gošči . . . Vzeti hočem Ljaj, rekel je Li-fu.
— Dobro, sinček, dobro, rekel je oče. Le ženi se, a midva bova ljubkovala unuke.
— Le počakaj, jaz tečem po Ljaj, rekla je mati. Kako se bo razveselila ubožica! . . . Dolgočasila se je ves čas, čakala te in te še sedaj čaka . . . Verjela ni, da si umrl . . . Ves čas je govorila: „Živ je še, živ!" . . .
— Dobro, stara! ... le teci po Ljaj, le hitro . . . pretrgal je starec besedo.
— Takoj tečem! rekla je starka in hitro zginila skozi hišne vrata.
Minulo je več kakor jedno uro.   Stari Kuan-
Keba (Lu-fu-ov oče) je že do dobrega ogledal zdravilni koren, kateri je našel sin in cenil ga je na sto in dvajset tel (240 rubljev.) Ali je to kaj malega : sto in dvajset tel! . . . To je celo bogastvo! . .. Kuan-Keba še v sanjah ni nikdar videl take svote.
In toliko denarja dobil je dečak jedno samo leto.
„To je dečko! . . . Kuan-Keba pogledal je na svojega sina z nekakim spoštovanjem. Kak dečko je to, mislil si je starec, — pravi korenjak . . . Kak mož je postal! . . . Težko ga je spoznati."
Res je bilo Li-fu-a težko spoznati. Petmesečno bivanje v gošči ga je zelo premenilo. To ni bil več prejšnji, sveži mladenič, rudečelic, polen in ponižen, ampak resen potnik z upalim, zagorelim obrazom, ki je kazal energijo in pogum. To je bil pravi lovec, predrzni iskatelj korena.
Starec se je tako zagledal v sina, da še zapazil ni, kako so se odprle hišne duri in prišla notri vesela in težko pričakovana Ljaj. Čez jedno sekundo jo je že krepko objel Li-fu.
— Koren žen-šen sem našel . . . Sto in dvajset tel je vreden. Sedaj lahko odkupim tebe, zaše-petal je Li-fu svojej ljubljenki.
— Že vem, vem! — Pravila je že mati . . . Strijc gre semkaj . . . Pusti me! -okla je Ljaj in se mu spretno izvila iz objetja.
Duri so se odprle in v hišo je prišel ponosno v spremstvu Li-fu one matere strijc Ljaj-jiu — Fu-čan.
Poslednji je že zvedel o zakladu, kateri je našel Li-fu in želel ga je ogledati s svojimi očmi.
— Na zdravje, Li-fu, na zdravje! rekel je prijazno Fu-čan. No, pokaži.
Previdno je izvlekel Li-fu iz kozulja dragoceni koren in pokazal ga navzočniin.
— Za manj kakor sto tel ga ne smeš dati, rekel je ponosno Fu-čan. To je dečko! . . . Kaj ti misliš, Ljaj ? . . .
Ljaj je povesila oči in zarudela. Bila je jedne misli s strijcem.
— No, z Bogom, Kuan-Keba, z Bogom, stara, z Bogom, Li-fu, rekel je Fu-čan po kratkem molčanji. Sedaj pojdeva z Ljaj-jo domov! . . .
In Fu-čan seje napravil v spremstvu svoje nečakinje iz hiše. Na pragu se je ustavil in hitro rekel:
Kuan-Keba, tvoj sin naj le pošlje snubače . . . Zdaj mu ne branim vzeti Ljaj.
Ćez jeden teden se je Ljaj že preselila v hišo Kuan-Kebe, kot zakonska žena Li-fu-a, kateri je plačal Fu-čanu za njo dvajset tel. Za ostalih sto tel (najdeni koren so prodali za 12U tel) jo Li-fu postal trgovec . . .
sto umršega Dragotina Rudeža v torek 25. t m., za Idrijo, na mesto umrsega vitem Sehneida pa ▼ sredo 2t>. dan t. m. Za Idrijo bode kandidatom postavljen g. Srečko S te s nar, učitelj v Ljubljani, na Dolenjskem pa se o kandidatu ne morejo sporazumeti. Vsak okraj ima svojega kandidata. Centralni volilni odbor ima sicer danes popoludno sejo, a mnenja volilcv so si tako nasprotna, da se najbrže za nobenega kandidata odločil ne bode. Pri tacih razmerah pričakovati nam je, da zmagajo Kočevci, ki se gotovo ne bodo cepili, v najugodnejšem slučaji pa, da bode ožja volitev.
— (G os p. ilr. V. J a g i ć), profesor v Peter-burgu, došel je danes v Ljubljano.
— (Hrvatske paralelke na gimnaziji v Pazinu.) „Naša Sloga" piše: Zvedeli smo po prijatelji iz Pazina, da se je ondu raznesel glas, da se bode s prihodnjim šolskim letom na tamošnjej gimnaziji v prvem razredu otvorila hrvatska para-lelka. Ko smo vprašali natančneje, reklo se nam je, da je deželni šolski svet res od ministerstva dobil nalog, naj poizve, kako bi se nojlaglje mogle uvesti hrvatske paralelke na Pazinski gimnaziji. Deželni šolski svet izjavil se je — po istem poročilu — proti hrvatskim paralelkam in temu so ni prav nič čuditi, ako pomislimo, da so v tem svetu skoro sami Italijani. Ta šolski svet pa je predlagal mini-sterstvu, naj se pomnoži število ur za hrvatski jezik in naj se nekateri predmeti poučujejo v hrvatskem jeziku. — Ako je ministerstvu res bilo do tega, da zadovolji pravici in želji istrskih Hrvatov, se ne bode oziralo na ta predlog, temveč dalo nalog, da se že v bodočem šolskem letu otvori prva hrvatska paralelka.
— (Na gimnaziji v Pazinu) bilo je preteklo šolsko leto 129 rednih dijakov, mej njimi 63 Italijanov, 44 Hrvatov, 12 Slovencev in 11 Nemcev. Istranov bilo je 108, ostali iz drugih kronovin. V 8. razredu bilo jih je 9, od katerih je 7 napravilo izpit zrelosti.
— („Slovensko pevsko društvo'), oe-gar namen je, jedino le gojiti slovensko petje, je v svojej šele kratkej dobi naraslo v lepo število udov, tako, da veseli pričakujemo prvi veliki pevski zbor, ki bode letos v Celji. Zborovanje in koncert sta se preložila od 8. na 20. sept. t. 1., ker le takrat lahko sodeluje vojaška godba, ki je prejšnje dni prihod-nega meseca zadržana pri manevrih na Koroškem. Slavnostni odbor za Celje je izvoljen in je že pričel svoje delovanje. Vspored jo sestavljen in bode obsegal a) občni zbor, b) skupni koncert in c) prosto zabavo s sviranjem godbe, petjem posamičnih in plesom. Lire, ki so nam prav okusno in fino na Du-naji narejene in imajo napis: „Slovensko pevsko društvo", bodo pri velikem zboru izvršujoči udi dobili. Čast. gg. poverjeniki! skrajni čas je tedaj, da še pošljete odboru vse potrebno in zaostalo in gledate na to, na se pevci pridno vabijo. Vaje, h katerim pride kapelnik bodo pozneje napovedane. K društvu se vedno oglaša mnogo udov. Mej ustanovniki je najnovejši c. kr. sodnik gosp. Fran Krašovec iz Špitala (roj. pri Št. Jurji na Ščavnici), dalje je ravnokar pristopilo slavno „ Dolenjsko pevsko društvo v Rudolfa vem". Ako še kdo hoče pristopiti in ne bi poznal pravil, ali hoče kot ud dobiti sekiric, ali se pri petji posamičnikov udeležiti itd. naj se pravočasno oglasi.
Telegrami »Slovenskemu Narodu":
Dunaj 21. avgusta. nWiener Zeitung": Nadsodnije svetnik Kočevar imenovan predsednikom deželne sodnije v Ljubljani.
Praga 21. avgusta. Lichtenstern, načelnik in zastopnik deželnega židovstva, prinesel je v imenu te korporacije in v imenu Židov, po deželi v Ceski živečih, nadškofu čestitke. Nadškof je v svojem odgovoru, oprtem na naj-blažje in najljudomilejše nazore, izjavil, da je nalog škofov, pospeševati verski mir in da si bode prizadeval v tem zmislu delovati.
Berolin 21. avgusta. Tarifska komisija brzojavne konference vsprejela z veliko večino jednotni tarif za terminalni in transitni promet, z nekaterimi od nemške strani predlaganimi premembami, s katerimi se zvišajo ta-rifski stavki. Nadejati se je, da se bodo znižale kabelske pristojbine za daljši prekmorski promet.
Marseille 20. avgusta. Včeraj 23 osob za kolero umrlo.
Pariz 20. avgusta. V Toulonu zopet dva slu- I čaja kolere. Na Španjskem kolera pojema. Včeraj 110 za kolero umrlo.
AtBtrlJHba spceljitlitola. Tridesetletna izkuvstva so dokazala, da se jo „Mollov S ei dl i t z - p r aše k* pri vsakeršnem slabem prebavljenji in zaprtji kot jedino uspešen lek izkazal. Cona škatljici z navodom 1 gld. Vsak dan razpošilja po poštnem povzetji A. M(»11, lekarnar in c. kr. dvorni založn k i a Dunaj i, Tucblaube% 9. V lekarnah po deželi zahtevaj se izrecno Moli-o v preparat z njegovo varstveno znamko in podpisom. B (11—5)
Tflijci:
20. avgusta.
Pri Altonu: IIorTstiittor z Dunaja. — Sehoutz iz Prago. — Kumvalder iz (Jradca. — Groschol Iz Pulja. — Smeilker, Gangl iz Metlike.
Pri tflulleii Hermanu z Dunaja. — Behovšcc iz Linca. — Ficht z Dunaja. — Miiller iz Budimpešte. — Lin-hardt z Dunaja. — Mllonek iz Celovca. — Todorovich iz Knina. — Witt z Dunaja.
Pri nvstri|g»keiii cesarji: Alijančič iz Trsta. — Lipovec iz Kočevja.
Umrli so v IJuliljaoii:
19. avgusta: Lorenc Resnik, gostač, 75 let, Kravja dolina št. 11, za starostjo. — Margareti? Apolonija Hrovat, usmiljena sestra, '28 let, Kravja dolina št. 11, za plućno tuberkulozo. — Rudolf Trdina, trgovcev sin, 15 mes., Stari trg št. 17, za katarom v želodci in črevih.
Meteorologično poročilo.
S Q	Cas opazovanja	Stanje barometra v mm.	Temperatura	Vetrovi	Nebo	Mo-krina v mm.
tub > o 1 «	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	733-79 mm. 733 24 mm. 733 17 mm.	12 6" C 19-4°C 14 4° C	si. sev. si. svz. si. sov.	obl. d. jas. d. jas.	000 mm.
Srednja temperatura 155°, za 3 3° pod normalom.
IDvLrn.a.jsfea, Toorza
dne" 21. avgusta t. 1. (Izvirno telegrafično porodilo.) Papirna renta..........82 gld. 8."
kr.
Srebrna renta . •......... 83
Zlata renta........... 108
5°/0 marčna renta......... 99
Akcije narodno banke....... 873
Kreditno akcijo......... 2S6
London............ 124
Srebro. .......... —
Napol. .......... 9
C. kr. cekini.......... 5
Nemške marko......... 61
4°/0 državno srečke iz I. 1854   250 gld 127
Državne srečke iz 1  1864         100 gld. 168
4°/„ avstr. zlata renta, davka prosta .   . 109
OgrBka zlata renta 4"/0...... V8
„    papirna renta ft°/0...... 92
5B/0 štajerske zemljišč odvez oblig . 104
Dunava reg  srečko B'/n             100 gld 116
Zemlj. obč avstr. 4(/i*/o '*'(tt' zast  M8t' ^*
Prior, oblig Elizabetine zapad železnice 115
Prior, oblig Ferdinandovo sev. železnice .'.06
Kreditne srečke.....100 gld 179
Rudoifove srečke.....10   „ 18
Akcijo anglo-a"str. banke .       120   „ 100
Trammway-društ velj. 170 gld a. v . 191
55 95 85
80
i)C 91 25 25
80 45
50 50
50
PO 25 40
V „NARODNI TISKARNI
v J_Jiil>lJ«,iii
bo izšlo in bc dobivajo sledeče knjige:
Knez Serebrjani.
Roman. Spisal grof A. K. Tolstoj, poslovenil J. P. — Ml. 8°, 609 stranij. Cena 70 kr., po pošti 80 kr.
T"a.3^.a,lz: našega časa.
Roman.   Spisal  M. Lermontov, poslovenil J. P. — Ml. 8n, 2B4 stranij.   Cena 40 kr., po pošti 45 kr.
NOV.
Roman.  Spisal Turgenjev, poslovenil M, Malovrh. — Ml. 8°, 32 pOl.  Cena 70 kr., po pošti 80 kr.
Dubrovski.
Povest.   Spisal A. S. Puškin,  poslovenil J. P. — MI. 8°, 122 stranij. Cena 25 kr., po pošti 30 kr.
Časnikarstvo in naši časniki.
Spisal * * *   Stat nominis umbra.   Ml. 8°,  19 pol. Cena 70 kr., po pošti 75 kr.
Mazilo zoper pege,
nn»/«l j« i ml. . i< ..  na  ..I.ni/n i. t. d.
Isto ohrani kožo vedno belo, gladko, tisto in nežno ter podeli obličji mladostno svežost. Običajno izgine, ce se 15- ali 2()krat namažeš s tem mazilom, vsaka nesnaga z obličja. Lonček velja 50 kr. in kos mila 12 kr., torej vkup 6J kr.
Prodaja in vsak dan razpošilja zdravila s poŠto na deželo: (405—7)
zraven rotovža v Ljubljani.
pride najceneje, kdor se obrne na
ARNOLDA REIFA, DUNAJ, I., PKSTA1M1GASSE 1,
najstarejša tvrdka te vrste. (623—46)
Natančneje izpovedbe in pro.spekti zastonj. lauKSffiSBBEBaasfla
MarijinceSjske kapljice za želodec,
Depreseztto izvrstno zdravilo zoper vse bolezni v Želodci,
in nepresežno zoper noslast do jedi, slabi ielodeo, smrdelo sapo, napihne-nje, kislo podiranje, ščipanje, katar v ielodoi, zgago, da se ne nareja pesek in pieno in slez, zoper zlatenico, gnjus in bljuvanje, da glava ne boli, (če izvira bolečina iz želodca), zoper kro v želodci, preobloženje želodca z Jedjo ali pijačo, drve, Koper bolezni na vranici, Jetrah in zoper zlato žilo.
(Javim znloga! Lekar V. ltrndy9 Kremsier, Moravsko. Jedna skleniea z navodilom, kako 8o rabi, stane PP" 93 k*:
DEPra/ve ima sa.xrio: V Ljubljani: lekarna Oabriel Piccoli, na Diinnjskej cesti; lekarna Josip Svoboda, na PreŠirnovem trg;i. V Novem mestu: lekarna Dom. Rizzoli, lekarna Josip Bergniann. V Postojni: Anton Le ban. V (lo-rici: lekarna A. de Gironooli. V Ajdovščini: lekarna Michael Guglleluio. V C olji: leltAV J. K u D te rs c h mi e d. V K r a D j: lekar D r a g. Ša v n i k. V Kamniku: lekar Josip Močnik. V Radovljici: lekar A,, Rob le k. V Sežani: lekar Ph. Ritschel. VČrnoinlji: lekar Ivan H laže k. V Škof jej Loki: lekar K aro I Fabiaui. V Reki: lekar Ant. Mizzan.
WrW Svaritev! Ker se v zadnicm času naš Izdelek posnemlje in ponareja, zato prosimo, naj se kupuje samo v zgoraj navedenib zalogah in pazi naj se osobito na ta znamenja: Prave Maniinceljsk.i kapljice za želodec morajo imeti v Hklenico vtisneno besede: Ecbte Mariazeller Magentropten — Hrady & DoBtal — Apotheker, skleniea mora biti zapečatena z našim originalnim pečatom, na navodilu za rabo in na zavitku, na katerem je podoba Marijinceljske matere božje, mora biti poleg te podobe utisneno sod-niisko spravljeno varstveno zimineuje in zavoj mora biti zapečaten z našim VMt-Mtveuim zuhuic-ujem. Izdelki podobnega ali istega imena, ki ne-majo teh znakov istinitosti, naj so zavržejo kot ponarejeni in prosimo, naj se nam taki slučaji takoj na-znanijo, da bodo sodnijski kaznovani izdelovalci in ■ Vodajalei. (90—28: I
■MMBMMBMBBBBBMMPIMMi mam
C. kr. avstr
6 gl.
nadomestilo za slamjače in žične ustavke,
čisti, trajni in ceno, izvrstni za zavode in bolnišnice. Ako se jih već vzame, zniža se primerno cena. Pri naročbi naj se naznani notranja širjava in dolgost postelji.
Glavna zaloga: Dunaj, L, Neuer Markt 7.
Izdatelj in odgovorni urednik: Ivan Železnikar.
Lastnina in tisk rNarodne Tiskarne".