SPOMIN NA LETO 1941
Še neobjavljen opis akcije aktivistov Zadvora
Ena izmed najbolj revolucionarnih vasi v bivši Dobrunjski občini in tudi sedanji moščanski je bila vas Zadvor. »Svoboda« je bila ustanovljena že leta 1929. Zaradi napredne politične dejavnosti je bila stalen kamen spotike kleru, ki je bil tudi v predvojnem času zelo aktiven posebno v Dobrunjah in Bizoviku. »Svoboda« se je tnorala preimenovati v »Vzajemnost«, politična dejavnost pa je ostala ista. Svojo politično dejavnost je nadaljcvala po kapitulaciji Jugoslavije. Glavni nosilci vsega dogajanja v Zadvoru so bili zopet člani KPJ, na čelu pa sta bila Jože Moškrič in Tone Trtnik, poznejša narodna heroja. Že prve dni okupacije stno izpraznili vojaško skladišče v bivši dvorani »Vzajemnosti«, saj smo vedeli za stranski vhod v dvorano, za katerega pa niso vedeli žandarji, niti bivši župan, ki je dvorano zapečatil.
Aktivnost se je iz dneva v dan stopnjevala. Po zidovih so se po-javljali napisi in gesla, naperjena proti okupatorju. Veliko je bilo storjenega s propagandnimi le-paki in trošenjem lističev z vse-bino, ki je pozivala občane v ak-cije.
Že v tem času je vse kazalo na oborožen spopad z llalijani. Poleg že nabavljenega vojaškega materi-jala je bilo treba izkoristiti vse možnosti. Vedeli smo, da je bivša Jugoslovanska vojska potopila 2 kamiona mauser municije, zato smo se domenili, da bi bilo dobro to izkoristiti. Dogovorili smo se za akcijo že konec maja ali pa prve dni junija. Zborno mesto smo do-ločili kar na kraju samem, saj ni bilo računati na kakršnokoli in-tervencijo Italijanov. Približno ob 22. uri smo bili vsi zbrani. Izme-nično smo se začeli potapljati v do 9 m globoko vodo. Zaradi preve-like globine in močnega vrtinča-stega toka ni nihče dosegel dna. Kaj storiti sedaj? Pomagala nam je iznajdljivost. Mene kot naj-mlajšega so poslali domov po 12 m dolgo vrv, na katero smo nave-zali težko skalo in jo spustili na mesto, kjer je bila municija. Vsak, ki se je spustil v globino, je s pomočjo vrvi lahko dosegel glo-bino, vendar je bilo treba hiteti, da rii bilo potrebno nazaj na po-vršje po zrak. Na hitro je bilo treba poiskati zaboj in ročaj, ter
se z močnim vzgonom pognaii na površje. Potapljali smo se tako dolgo, dokler smo še dosegali za-boje. Ob približno 3.30 smo imeli približno 20 zabojev, ki jih je bilo še potrebno prepeljati na mesto, kjer naj bi jih zakopali ali na kakr-šenkoli način skrili pred vaščani, posebno pa še pred Italijani. Že se je začelo svitati, zato so mene po-slali domov po voz in konja. Ko sem se vračal z polnim vozom nepokrite in nezavarovane muni-cije, še slutil nisem, da se je med tem časora pripravljala prva racija Italijanov v Zadvoru. Na ropota-jočem vozu nisem slišal ropota motorjev kamionov, zato sem pe-ljal normalno in brezskrbno. Ko pa sem pripeljal do prve hiše v Zadvoru iz smeri Zavoglje, sem opazil, da so v vasi Italijani. Na obeh straneh ceste so si utrjevali zaklone. Mene niso ustavili niti
me ni nihče ogovoril, od kje mu-nicija in kam sem namenjen. Ne vem ali so bili tako presenečeni, ali pa so računali, da me bo usta-vila glavnina, ki se je v tem času že pripravljala na akcijo, prihajali pa so vedno novi kamioni.
Vsi ostali sodelujoči v akciji pa so slišali ropot kamionov, zato niso prišli za menoj, pač pa so se umaknili preko Kašeljskega mo-stu na drugi breg Ljubljanice in čakali na zaključek racije. Tako
scm ostal sam med samimi okupa-cijskimi vojaki s polnim vozom municije. Prvi, ki me je ogovoril, je bil nekakšen prometnik, ki je usmerjal prihajajoča vozila. Zakaj me je pustila glavnina vojske na-prej, brez vsakršnih pripomb, mi ni bilo nikoli jasno. Vojak v kri-žišču pa vpraša »Prke picolo«, od-govoril sem mu »kotnanda Vevče«, nato mi odgovori »e bene« in me pusti pri miru. Z vo-zom sem zavil v smeri Vevč, ven-dar samo do svojega doma. Voz sem zapeljal za gospodarsko po-slopje, hitro in potihem izpregel konja, da tudi nobenega od doma-čih nisem prebudil. Kaj pa naj storim sedaj sam s tolikim števi-!om zabojev, ki jih nimam kam skriti v kratkem času? Zopet mi je pomagala iznajdljivost. Iz ulj-njaka sem potegnil 2 panja čebel, jih postavil na vsak konec voza,
vse skupaj prekril z večjo cerado in odprl čebele, ki so takoj kljub temu, da je bilo še prilično hladno, začele razjarjene izleta-vati in se zaganjati v vse, kar se je premikalo. Spravil sem se nazaj spat, vendar zaspati zaradi skrbi nisem mogel. Kmalu so se poja-vili na dvorišču Italijani, ki so pregledovali okrog gospodarskega poslopja, toda ko so hoteli pregle-dati še zadnjo stran poslopja, so se v njih začele zagnjati razjarjene
čebele. Italijani so zato bežali na-zaj na prednjo stran in se otepali čebel, ki so priletele za njimi. V hišo je prišel oficir v spremstvu dveh vojakov in zahteval družin-sko knjižico, ki je bila v takratnlh razmerah edini dokument o dru-žini in številu družinskih članov. Vse nas je skrbelo, ker v tem času ni bilo doma starejšega brata Lojza, ki je bil v nočni akciji in se je z ostalimi umaknil na varnejši kraj. Po daljšem pojasnjevanju se je oficir zadovoljil z pojasnilom, da brat stanuje v Ljubljani in da je študent. Dali smo mu celo na-slov, kjer je v resnici večkrat pre-spal zaradi študija.
Po opravljeni raciji in preverja-nju so se Iialijani okrog 12. ure vrnili v svoje postojanke. Oče je posumil, da se je ponoči nekaj dogajalo po mojem obnašanju, zato je napravil obhod okrog po-
slopij in videl, kaj sem ponoči pripeljal domov. S to nepremi-šljeno akcijo bi lahko ogrozil ne samo sebe, pač pa celo družino, zato sem se v tem času upravičeno bolj bal očeta kot pa Italijanov, posebno še ker sem videl, kakšen strah so jim vcepile čebele.
Kljub temu, da je bil tudi oče aktivist OF, je močno nasprotoval takemu načinu akcije, vendar se v danih pogojih ni dalo rešiti dru-gače.
Zvečer so se ostali aktivisti vr-nili, vsi v skrbeh, kaj je z mano in municijo. Ko sem jim povedal, kaj sem doživel in kako sem sam rešil zapleteno situacijo, so se od-dahnili. V nočnih urah smo zako-pali municijo na dveh mestih. Po-lovico v vrtu Pavleta Strojinca, ki je bil takrat sekretar KP, drugo polovico pa v mejo med njivami, last Franca Remca. Ko pa je bilo treba municijo oddati v partizan-sko enoto, smo ugotovili, da je nekdo izkopal in izmaknil vso mumcijo, ki je bila zakopana na vrtu Strojinca. Sum je padel na sosede, ki so verjetno opazovali nočno dogajanje. Municija sicer ni bila izgubljena, saj je bila od-dana v partizane. V tem času sta delovali dve struji, prva pod vod-stvom KP, druga pa v okviru krš-čanskih socialistov, ki so ravno tako delovali v okviru OF, vendar so odklanjali direktno sodelovanje sKP.
V tej akciji smo sodelovali: Fe-liks Vidergar, ki je akcijo vodil, Lojze Verbič-Boro, Lojze Kržin-Lojze, Tone Vidergar, Tone Stro-jinc-Dragan, Pavle Strojinc, Lojze Trtnik-Zdravko, Tone Trt-nik-Jure, Jože Kocjančič in morda še kdo. Če sem katerega zgrešil, naj mi oprosti, saj je od-mik te tako ivegane akcije zelo velik, celih 47 let. Verjetno so nekateri že pozabili na akcijo, jaz pa zagotovo ne bom, saj sem nosil
glavno breme in se neposredno soočil z okupatorjem, ki pa niso mogli vedeti, kaj se dogaja, niti niso računali, da je v času njihove okupacije kaj takega mogoče, po-sebno še v času policijske ure.
Zaradi vedno večje aktivnosti vaščanov, posebno še mladincev, smo bili že v juniju sprejeti v SKOJ: Tone Trtnik, Tone Strojinc, Mirko Jeriha in Jože Mehle.
Prišlo pa je tudi do izdajstva, zato se je morala večina aktivistov umakniti v ilegalo, med temi tudi člani vaškega oz. rajonskega od-bora OF. Iz teh prvih ilegalcev se je ustanovila Molniška četa, zato je v odboru OF nastala vrzel. Po-irebne so bile nadomesuie voli-tve. Sestanek vseh vaščanov je bil v novozgrajeni, toda še nenase-ljeni hiši Štefana Kržina. Od dveh kandidatov pa sem bil s popolno večino izvoljen v odbor OF kot najmlajši odbornik ne samo v naši občini, pač pa na področju širše Slovenije. Prevzel sem funkcijo komandirja narodne zaščite. Bil sem večkrat ujet v racijah In areti-ran. Ker pa sem bil zelo majhen, so si Italijani mislili, da tak kot sem - majhen, na videz še otrok, nimam pojma o kakršnemkoli po-litičnem delovanju, še manj pa, da bi sodeloval v oboroženem od-poru. Italijani so bili pri zasliša-nju zelo zviti in potuhnjeni, ven-dar sem jih jaz s svojo zvijačnostjo vedno prekašal. Že v tem času se je tajno organizirala BG, zato jc prišlo do ponovnega izdajstva. V zadnjem trenutku se nam je 10 članom OF oz. aktivistom posre-čilo umakniti v partizane, v na-sprotnem primeru pa bi vsi kon-čali na Urhu. V Zadvoru so prak-tično ostale le še ženske, ki so prevzele delo aktivistov tudi v od-boru OF.
TONE TRTNIK