(252). Razlaga poudarkov v trpi ali krsti «per ragioni di metriea» je dvoumna: glej Breznika, III. izd., in Pleteršnika. A da me ne prišteješ med ljudi, ki po S. Krelju «snaio bulie opravliati kakor popravliati», moram takoj poudariti, da je Pastuškin pri celotni opremi tega zbornika pokazal veliko vestnost in natančnost, kakršno utegneš razbrati pri njem n. pr. v njegovih poročilih o dosedanjih snopičih Narodne enciklopedije. Knjiga bo s pridom služila našim srednješolcem, ako jo bodo smeli rabiti, pa tudi italijanskim, če jo bodo hoteli. A. Debeljak.
Svetislav Petrovič, TJ pozorištu. Utisci i beleške. Predgovor Bogdana P o p o v i č a. Beograd 1928. Izdavačka knjižarnica Gece Kona.
Gledališka poročila in ocene, ki jih pišejo poklicni in nepoklicni recenzenti za trenutno informacijo občinstva, se zbirajo in izdajajo v knjigi le tedaj, če je vodil pisca pri tej kroniki še kak interes, višji in pomembnejši od vsakdanjega, ki mineva z dnevi ali ugaša z meseci. Svetislav Petrovič, ki je izbral za citirano knjigo svoje gledališke impresije in beležke iz let 1920. do 1927., je brez dvoma kritik z nevsakdanjo gledališko kulturo in s solidnim kriterijem. V tej zbirki je dokončno objavil 38 ocen in načelnih člankov, vse o beograjski drami, izvzemši gostovanja Hudožestvenega teatra; na koncu so dodana kratka poročila, «beležke» o predstavah, ki se kritiku niso zdele dovolj pomembne, da bi jim posvetil izčrpnejšo pozornost. Predgovor Bogdana Popoviča, še vedno največje avtoritete v srbski kritiki, je — kakor vse, kar poteče iz njegovega peresa — duhovita, elegantna in kultivirana beseda, laskava za avtorja knjige tudi tedaj, ko predgovornik omenja njegove slabosti.
Svetislav Petrovič je pisal o dramatikih najraznovrstnejših smeri — Shakespeare, Ibsen, Maeterlinck, Benavente, Pirandello so tu sosedje; njegova analiza teh toli protislovnih okusov in teženj je vsekdar vešča in — kar je posebno dobra stran francoskega vpliva ter literarne šole Bogdana Popoviča — do prozornosti jasna. Recenzent ima pri svojem delu metodo, ki je logična in tudi zadosti praktična: po kratki, zgoščeni karakteristiki pisca ali splošni sodbi o delu pove vsebino komada in ga nato — v večini primerov — razčleni v umetniške in dramatsko-tehnične elemente. Pove, kaj mu ugaja in kaj ne; svoj okus skuša tu in tam utemeljiti, in če je sodba nepovoljna, ni nikdar nasilen in nadut v svojem kritičarskem «non possumus*. Njegova veščina pisanja je vprav vzorna.
Analiza in komentar Svetislava Petroviča sta predvsem literarna; poročilo o režiji in igri je po večini strnjeno v kratek končni odstavek. Iz slovenskih gledaliških krogov je cesto slišati očitek, da se dramski recenzenti preveč bavijo z literarno stranjo in zanemarjajo specifično teatrsko delo, predvsem režijo in igro. Če je to napaka, tedaj je Svetislav Petrovič njen izrazit pred-stavitelj. Mislim pa, da je konservativnost, s katero kljubuje vihravim strujam, ki bi rade izločile z odra literarno dramatiko in jo nadomestile z našopir jenimi optičnimi efekti in z igralsko rutino, samo znak mirnega, uravnoteženega duha. Njemu je gledališče še vedno umetniško obračunavanje z življenjem, svetišče Modric, moralen činitelj in posredno tudi organ idejne problematike. Zato mu dramatsko delo ni zgolj ogrodje za režiserjeve poizkuse in igralčevo udejstvovanje, marveč bistvo in jedro teatra, os, ki se okoli njv suče vse dejanje in nehanje pred kulisami in za njimi. Petrovič ne piše gledaliških poročil za režiserje ali igralce, temveč za občinstvo. Dramatik s svojim delom je tu še vedno prva oseba, ki ji bodi kritik tolmač in posredovalec v plemenitem stiku z občinstvom.
313
Petrovič imenuje svoje ocene «utisci*. Ta beseda pa ni povsem točna, ker bi utegnili iskati v njem kritika, ki mu je poglavitno merilo osebna impresija. Petrovič ni samo kritik impresionist; opazovanje in sprejemanje vtiskov mu je zgolj posredno sredstvo. Kritik — pravi B. Popovič avtoritativno — mora imeti znanje in okus. Okus ni zadeva nastrojenja, marveč globoko izdelan kriterij, ki ga dobimo z napornim in dolgim proučavanjem in uživanjem umetnostnih produktov. Da ima Svetislav Petrovič oba elementa. je čitatelju njegove knjige jasno že na prvih straneh.
Petrovičevi nazori o dramatiki in dramaturgiji ne očitujejo nobenega novega pogleda na probleme, ki se mu tu vsiljujejo; njegovo literarno-teoretično in estetsko zrelišče je ekletično, dočim se mu simpatije ravnajo po osebni izbiri, ki skuša biti pravična i Shakespeareju v Pirandellu in spraviti v mirni ubranosti vsa protislovja, premostiti vse prehode med «starim» in «novim» z organsko vero v umetniško samoraslost.
Če uvažujemo, da je pisec globoko zraščen s francosko kulturo, bomo razumeli, da ga najbolj zanima romanska dramatika, dasi ima simpatije tudi drugod. Vsekakor je knjiga Svetislava Petroviča častna za srbsko kritiko in lep donesek k študiju srbskega teatra. Izpustil bi lahko zgolj nekatere beležke, ki niso v ničemer značilne za avtorja ali za snov, o kateri poroča. B. Borko.
G L O S E
Knjižni program «Vodnikove družbe». — Na letošnjem občnem zboru «Vod-nikove družbe* sta se dotaknila knjižnega programa družbe njen predsednik in njen knjižni referent. Poročilo knjižnega referenta je polemika z recenzentom «Ljubljanskega Zvona*, njegovo govorjenje o «veliki večini čitajoče publike», o «širokem krogu naše čitajoče publike*, o «širokih ljudsko-prosvet-nih organizacijah*, ki «nimajo nikjer visoko umetniških programov*, itd. pa zveni kakor pritajeno opravičevanje, s prikrito mislijo, da za široke ljudske kroge ne gre pisati res umetniških knjig. Tu se mi zdi, da se je spustilo vodstvo družbe na opolzka tla in je zato nujno potrebno izpregovoriti nekoliko načelnih besed.
Mislim, da je knjižni referent zadosti jasno izrekel ta kriterij v stavkih kakor: «Ker je družba brez članov nemogoča, je naravno, da mora biti književni program prilagoden okusu širšega kroga čitajoče publike.* A kdo je ta širši krog naše publike? Za knjižnega referenta brez dvoma samo oni, ki ni štedil s priznanjem letošnjim knjigam. Ali pa ni to tisti del naše široke publike, ki mu je izpridilo okus čitanje raznih Tarzanov, Pitigrillijev in De-kober? Sam družbin predsednik je v otvoritvenem govoru poudaril, da «je velik del našega naroda ostal po vojni, ako izvzamemo dnevno časopisje (in vsi predobro vemo, kakšen je bil nivo dnevnega časopisja po vojni!), brez vsake duševne hrane in je jel v nedostajanju domače knjižne produkcije hlastno posegati po tujih, cesto manj vrednih proizvodih*. In okus ter priznanje prav tega velikega dela naroda, ki po vojni sploh ni čital ali pa se kvečjemu mazal z literarnim kičem v podlistkih dnevnega časopisja, naj bi bil merodajen za višino, oziroma nižino družbinih publikacij? No, potem se nam obeta žalostna ljudska matica! Za vsemi temi nejasnimi skrbmi, da bi družba vendarle ostala «široka ljudska prosvetna organizacija*, da se ne bi povzpela do «višje književne institucije*, da bi ohranila «bolj poučno-zabavni namen*, pa stoji komaj zavedno priznani in vse pričujoči kriterij: številka?
314
Digitalna knjiĹľnica Slovenije - dLib.si