P' b. b kulturno ■ politično glasilo s v e t o v ni h in domačih dogodkov Poštni urad Celovec 2 — Verlagsposlamt Klagenlurt 2. B LETO XIII./ŠTEVILKA 22 ~ CELOVEC, DNE 31. MAJA 1961 Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenlurt CENA 2.- SILINGA Razgovori z dr. Kreiskvm Na ugotovitev, tla smo koroški Slovenci svoje prispevali k mirnemu poteku južno-tirolskih pogajanj ter smo tudi zato od srečanja z dr. Kreiskym upravičeno smeli pričakovati konkretnih rezultatov, je zunanji minister pikro pripomnil: »Pa vendar ne pričakujete, da vas bomo za to še nagradili!« Za slovo pa je zunanji minister še izjavil, da se bo sestal tudi s predstavniki »Zveze domovini zvestih južnih Korošcev«, kasneje pa še s predstavniki »Zveze koroških vindišarjev«. O sestanku s prvimi sta poročala tako »Die Neue Zeit« kot tudi »Volkszeitung« pod naslovom: »Domovini zvesti južni Korošci pri zunanjem ministru«, da je »dr. Kreisky sprejel pred kratkim v hotelu Sandwirt v Celovcu šestčlansko delegacijo .Zveze domovini zvestih južnih Korošcev’. Člani delegacije so seznanili zunanjega ministra s skrbmi in željami domovini zvestega prebivalstva. Zunanji minister dr. Kreisy je kazal živahno zanimanje za težavna vprašanja obmejnega Popovič zopet na Dunaju Na svojem potovanju na Nizozemsko se je jugoslovanski zunanji minister Koča Popovič dne 25. maja dopoldne ustavil na Dunaju. Z letališča Schvvechat se je takoj podal v urad zveznega kanclerja dr. Gor-bacha, kateremu je opravil pozdravni obisk. Nato je odšel v parlament. Prijateljskega kosila na jugoslovanskem poslaništvu so se poleg zveznega kanclerja udeležili podkancler dr. Pittermann, pravosodni minister dr. Broda in drugi. Zvečer je minister Popovič odpotoval v Haag. Južnotirolska pogajanja v Celovcu ozemlja v tričetrturnem razgovoru, ki se je vršil v prisrčnem vzdušju.« Bralec nemškega časopisja je moral dobiti ob takih vesteh vtis, da je šlo pri razgovorih s koroškimi Slovenci za sestanek z iredentisti torej — s protidržavnimi elementi. Ugotavljamo, da se je tako sam zunanji minister vpregel v gonjo proti koroškim Slovencem, ki je bila v zadnjem času poživljena z brošuro žalostnega slovesa »Minderheit ohne Maske«. Ob takih okoliščinah so se torej vršili razgovori dr. Kreiskega s predstavniki koroških Slovencev. Po štirih — neuspešnih — sestankih moramo ponovno ugotoviti, da naše vprašanje ni rešeno in da bo ostalo odprto tako dolgo, dokler ne bo tudi manjšina imela občutka vsestranske zaščite in enakopravnosti. Od tega cilja pa nas loči še nešteto ovir, predvsem pomanjkanje razumevanja političnih predstavnikov večinskega naroda za težnje manjšine. Ne pričakujemo s strani države nobene »pohvale« za našo lojalnost, pač pa imamo pravico zahtevati to, kar nam gre po božjem in naravnem pravu, po državni pogodbi in u-stavnih garancijah. Nič več in nič manj. Stiki med obema državama postajajo pogostejši in boljši, kot je razvideti tudi iz časopisja obeh držav. Jugoslovanski poslanik na Dunaju, Sarajčič se je zglasil pri zunanjem ministru dr. Kreiskem, preden se je ta podal v Celovec. Razgovarjala sta sc o zadevah skupnega interesa, pravi uradno poročilo. Iz Beograda poročajo, da so ondi bila uspešno zaključena pogajanja o kulturni konvenciji med obema državama. Isti dan, ko so bila zaključena v Celovcu južnotirolska pogajanja med Avstrijo in Italijo, se je sestal avstrijski zunanji minister dr. Kreisky s predstavniki manjšine v prostorih koroške deželne vlade. V tej zvezi je poročala deželna tiskovna služba, da gre pri razgovorih za enega izmed rednih sestankov avstrijskih državnih in deželnih vladnih predstavnikov z voditelji koroških Slovencev, ki se vršijo vsako četrtletje. Kako je dejansko s trditvijo o četrtletnem srečanju dr. Kreiskega s predstavniki manjšine? Do prvega razgovora je prišlo 8. novembra 1959 v Celovcu, do drugega 13. maja 1960 na Dunaju, do tretjega 16. novembra Lstotam, do četrtega pa 25. maja 1961 v Celovcu. Torej so se vršili doslej razgovori le dvakrat na leto, oziroma vsakega pol leta. Za zadnji razgovor smo morali koroški Slovenci zaprositi sami, ker do obljubljenega srečanja z dr. Kreiskvm meseca februarja ni prišlo. Ob priliki prvega sestanka je bila dr. Kretskemu izročena spomenica koroških Slovencev, v kateri so bile iznešene zahteve manjšine v zvezi z realizacijo člena 7 državne pogodbe. Dr. Kreisky je od vsega začetka obljubil, da se bo zavzelo njegovo za ta vprašanja pristojno ministrstvo v sodelovanju z drugimi ministrstvi za izvedbo manjšinskih določil. Vendar je dosedanji način reševanja manjšinskega vprašanja jasno pokazal, da gre očividno dr. Kreiske-mu pri razgovorih s predstavniki manjšine zgolj za kritje pri južnotirolskih pogajanjih. Kako naj bi drugače razumeli ukrepe avstrijske vlade v zvezi z zakonskim osnutkom o uradnem jeziku za 55 občin Južne Koroške v trenutku, ko je sprožila juž-notirolsko vprašanje pred Združenimi narodi, kako odločitev dr. Kreiskega, da sprejme predstavnike koroških Slovencev ravno ob južnotirolskih pogajanjih v Celovcu? Menda samo zaradi svetovne javnosti, ki jo je treba prepričati, kako »vzorno« se rešuje manjšinsko vprašanje v Avstriji. Kakšni so uspehi tega »vzornega« reševanja, nam je pokazalo Še prav posebno zadnje srečanje z dr. Kreiskym. Dočim je na prvih srečanjih izglodalo, da je za reševanje manjšinskih vprašanj »merodajno« zunanje ministrstvo, je dr. Kreisky zastopal glede tega na zadnjem sestanku čisto drugačno stališče. Dejal je, da ne rešuje manjšinskega vprašanja sam, ampak da more biti le posrednik med posameznimi ministrstvi, »kozel«, ob katerega se lahko drugi obregavajo. Sicer pa lahko manjšina tudi sama neposredno stopi v stik s posameznimi ministrstvi, ki so stvarno pristojna za manjšinsko ■vprašanje, je pristavil. V ostalem dr. Kreisky ni imel kaj novega povedati. Od slovenske strani pa je bil opozorjen, da se rešujejo še vedno vsa manjšinska vprašanja brez prizadetih. Tako je bilo tudi mesto vodje slovenskega šolskega oddelka zasedeno brez upoštevanja želja koroških Slovencev, a tudi način samovoljnega razpisa nadzorniškega mesta za manjšinsko šolstvo to dokazuje. Kljub temu je ob teh dejstvih deželni glavar, ki je bil pri razgovorih navzoč, smatral^ ponovno za potrebno, da podčrta, kako »širokogrudno« je manjšinsko šolsko vprašanje rešeno na Koroškem. Glede ugotavljanja manjšine pa so sc strinjali vsi predstavniki vladnih strank v deželi, da je treba najprej manjšino »ugotoviti«, preden bi bilo moč rešiti, zadevo uradnega jezika in dvojezičnih napisov. Ko sta zastopnika manjšine opozorila dr. Kreiskega na dogajanja in pritisk okoli ljudskega štetja, je označil manjšino kot »preveč občutljivo«. Dvodnevna južnotirolska pogajanja v Celovcu dne 23. in 24. maja so se zaključila. Takoj v začetku se je pokazalo, da med stališčkna obeh strani zeva globok iprepad. Sestanki obeh delegacij, italijanske pod vodstvom zunanjega ministra Segnija in avstrijske pod vodstvom zunanjega ministra Kreiskega, sta se odigravali v mali viteški dvorani deželnega dvorca. Italijanska delegacija je bila polnoštevilna, a pri avstrijski pa je manjkala gospa dr. Stadlmayr, ki jo drže italijanske oblasti zaprto v Bocnu, zaradi »protidržavnega delovanja«. Njen sedež pri posvetovalni mizi je ostal prazen. Zunanji minister dr. Kreisky je najprej zahteval izpust gospe dr. Stadlmayr, ki je uradnica tirolske deželne vlade in strokovnjak za južnotirolske zadeve. Italijanski zunanji minister Segni je to zahtevo odklonil, češ da imajo stvar v rokah pristojne sodne oblasti in da ne gre motiti preiskave. Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence OBJAVA Sprejemni izpiti za prvi razred in tudi za višje razrede na Državni realni gimnaziji za Slovence bodo v soboto, dne 8. julija 1.1., to je pivi dan velikih počitnic. Izpit za prvi razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo v obsegu četrte šolske stopnje ljudske šole. Prijave za sprejemni izpit so lahko ustne v pisarne šole, Lerchenfeldgasse 22, II. nadstropje, vsak dan od 14. do 18. ure ali pa pismene do 1. julija 1961. Pismene prijave je treba kolkovati s 6 šil. Prijavi pa je treba priložiti rojstni list in dokument avstrijskega državljanstva. Šola, katero učenec ali učenka sedaj obiskuje, naj pošlje »Schuler-beschreibung« direktno na ravnateljstvo šole, Klagenlurt, Lerchenfeldgasse 22. Na dan izpita pa mora učenec predložiti zadnje spričevalo, katero bo dobil 7. julija 1961. S seboj naj tudi prinese copate. Glede izpitov za višje razrede pa dobite podobna pojasnila v šolski pisarni vsak dan popoldne. _ , . Ravnateljstvo Tudi sicer ni bila ta konferenca ipod .prijazno zvezdo. Enega izmed glavnih sodelavcev ministra dr. Kreiskega, veleposlanika dr. Kollerja, je nenadoma srčni infarkt vrgel na bolniško posteljo. Sprva so razgovori bili precej napeti in že je izgledalo, da se bo ta sestanek prav tako razbil, kot oni prej v Milano. Vendar tudi v avstrijski delegaciji sami niso bila vsa stališča enodušna, kar je videti iz izjave dr. Kreiskega, da je bila delegacija zelo »heterogena« (mešana), namreč iz pripadnikov zunanjega ministrstva in tirolske deželne vlade. Avstrija je zahtevala polno avtonomijo za Južno Tirolsko, predvsem zaradi prizadevanj zastopnikov tirolske deželne vlade, ki so najodločnejši glede južne Tirolske. Toda zadnje seje se tirolski zastopniki niso več udeležili in kot poroča monakovska »Suddeutsche Zeitung«, sta na koncu obe strani »nekaj popustili«. Av strija je opustila svojo zahtevo po popolni avtonomiji, Italija pa je izrazila pripravljenost, da uvede gotove izboljšave v okviru sedanjega pravnega stanja. Sestavljena bo posebna komisija, ki bo izdelala ustrezne predloge. Nato se pa bosta oba ministra zopet sestala, vendar topot na bolj nevtralnem kraju, namreč v Švici, najbrž v Ziirichu. Slovenski slikarji v Celovcu V okviru kulturne zamenjave med Koroško in Slovenijo bo jutri, v petek dne 2. junija, v Umetniškem domu odprta razstava sodobne slovenske umetnosti. Razstavljali bodo svoja dela slikarji Franc Tratnik, Božidar Jakac, France Pavlovec, Gojmir Anton Kos, France Mihelič, Maksim Sedej, Nikolaj Omersa, Klavdij Zornik, Gabriel Stupica, Marij Pregelj, Marko Šuštaršič, Stane Kregar, France Slana, Janez Bernik in kiparji Boris Kalin, Frančišek Smerdu, Karl Putrih, Jakob Sa-vinšek, Stojan Batič, Drago Tršar in Janez Boljka. Izbor imen kaže, da bo to vsekakor zelo reprezentativna razstava slovenske likovne umetnosti, ki navezuje v svojih starejših avtorjih na generacijo po velikih impresionistih (Jakopič itd.) in sega v današnji čas. Nekateri izmed umetnikov na programu so se že mednarodno uveljavili in zato je prihod njihovih del v Celovec pomemben kulturni dogodek. Razstavo lx> odprl deželni glavar g. Ferdinand VVedenig. Obisk razstave toplo priporočamo. Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence Dijaki Državne realne gimnazije in gimnazije za Slovence v Celovcu priredijo v nedeljo, dne 4. junija 1961, ob 14.30 v veliki dvorani Doma glasbe (Konzerthaus) v Celovcu PEVSKI KONCERT pod naslovom: MLADINA POJE Vstopnice dobite v šolski pisarni oziroma jih naročite pismeno ali tele-fonično pod tel. štev. 55-15 po 12, 10 in 8 šilingov od 24. majnika naprej. \ ) Politični teden Po svetu ... Kennedyjeva pot v Evropo Oči vsega sveta se zopet obračajo na Dunaj — ne kot pogosto v minulih stoletjih, 'ker je .podonavska prestolnica bila središče mogočnih vladarjev tistega časa, ampak zato, 'ker se bosta ondi sestala dva moža, v čigar rokah je usoda miru in vojne, da usoda sveta v današnji atomski dobi. Ameriški državni predsednik Kennedy in sovjetski ministrski predsednik Hrušč e v si bosta 3. junija na Dunaju prvič segla v roke in 'pogledala v oči. Mladi ameriški predsednik, ki bo te dni obhajal 44. rojstnli dan, se bo sestal z okoli 20 let starejšim Hruščevom. Toda ne le globoka razlika v letih, še globlja razlika v nazorih loči oba moža. Eden je pristaš svobode, ikot jo pojmujemo na Zapadu, drugi pa prestavnih »ljudske demokracije«, kjer uživa ljudstvo svobodo v tem, da sme želeti to, kar smatrajo komunlisitični oblastniki za prav. Kennedy prinaša s seboj podjetnost mladosti, Hruščev pa .politično izkušnjo iz gotovo najtrše politične šole vseh časov — Stalinove šole, kjer napačni korak ni pomenil le izgube mandata, položaja ali stolčka, ampak pogosto tudi konec življenja. Eno pa je skupno obema. Tako Hruščev kot Kennedy razpolagata z bojnimi sredstvi, 'katerih uporaba je sicer sila lahka — zadostuje pritisrk na gumb, ki bi spravil v pogon medcelinske rakete in letala z atomskimi bombami — 'posledice pa strahotno težke. Skratka, vsak izmed njiju ima možnost povzročiti uničenje človeštva in sedanje civilizacije. Ta dejstva dajejo temu srečanju, 'ki sledi vrsti krajevnih spopadov »hladne« vojne (Laos, Kongo, Kuba, Berlin itd.), dramatično noto in zato človeštvo z upanjem in strahom obenem zre na Dunaj. Okoliščine, v katerih se bo odigraval dunajski sestanek dveh mogočnikov, so trenutno ugodnejše za »rdečega carja« iz Moskve. Priprave na Zapadu in Vzhodu S preizkušenimi sredstvi »komunistične podzemne taktike je sovjetski vladi uspelo oslabiti celo vrsto zapadnih obrobnih pozicij, čeprav zaenkrat ni mogla doseči kakega dokončno odločilnega uspeha. Tako na Zapadu kot na Vzhodu se teme-Ijlito pripravljajo na ta sestanek. Kennedy se ho na poti na Dunaj ustavil v Parizu, kjer bo imel razgovore s francoskim državnim predsednikom De Gaullom. Po zaduši'tvi generalskega puča v Alžinu je De Gaul-lu uspelo razložiti »tudi večini francoskega ljudstva potrebo po spremembi francoske politike v Alžiru. Napovedane spremembe bodo prej ali slej vodile do samostojnosti »te zadnje večje francoske kolonialne posesti. 'Pogajanja v Evianu, kjer se za zaprtimi vrati razgovarjajo predstavniki francoske vlade in alžirskega domačinskega u-porniškega gibanja, sicer počasi napredujejo, vendar že dejstvo samo, da je do teh pogajanj prišlo, dokazuje, da se le bliža čas, »ko bo alžirski, čir, ki je bil prava mora za povojno Francijo, vendarle enkrat s sicer bolečo, a neizbežno operacijo odstranjen 'in francoska politika bo imela zopet svobodnejše roke. Nesrečno alžirsko vprašanje namreč obremenjuje politično in gospodarsko ne le Francije same, ampak ves zapadni tabor. Sovjetska propaganda ima lahko igro v svoji »gonji proti zapadnim »kolonialnim imperialistom«, ki da .podpirajo Francijo proti Alžircem. Na ta način zbuja med afriškimi in azijskimi državami, ki dobivajo vedno večji pomen v svet. politiki, nezaupanje proti Zapadu. Vse kaže, da namerava Kennedy sedaj, ko je alžirsko vprašanje na poti k rešitvi, v večji meri upoštevati francoske želje v mednarodni politiki, seveda ne na račun ostalih zaveznikov. Zato se 'bo Kennedy na svojem evropskem potovanju ustavil tudi v Londonu in se »pogovotli 1 z britanskim premierom Me. Millanom. Težišče njegovega 'potovanja bo pa seveda Dunaj in njegov sestanek s »Hrušče-vim. iKennedy je vprav zaradi neugodnih okoliščin v katerih se bo sestal s Hrušče-vim, že 'poudaril, da ni treba pričakovati kakih '»senzacionalnih sadov« kratkega dunajskega srečanja, kajti po ameriških namenih bi naj 'ta sestanek Služil samo kot priprava za nadaljne razgovore. Washing- tonska vlada je tudi naznanila, da se je Kennedy odločil za sestanek s Hruščevim prav zaradi tega, ker želi storiti vse kar je mogoče za ohranitev miru, vendar ne miru za vsako ceno. Hruščev pa se je že tudi usedel v vlak, »ki ga bo popeljal v Prago in Budimpešto. Ondi bo menda tajen sestanek vzhodnoevropskih »komunističnih Oblastnikov. Dnevni red dunajskih razgovorov Mednarodno-politični položaj se je vsekakor zelo poslabšal v zadnjih tednih. V Laosu je uspelo po Sovjetski zvezi podpiranim »partizanom polastiti še 60 odstotkov ozemlja te vmesne države med obema sve-tovnirpa blokoma na Daljnem Vzhodu. Na otoku Kubi, »pred nosom Amerike, je 'kla-verno propadel ameriški poskus, spodnesti Sovjetom »prijaznega diktatorja Fidel Castra. V Ženevi pa so se razgovori o ustavitvi poskusov z atomskimi orožji zaradi zevajočih nasprotij med vzhodnim in zapadnim stališčem zašli v slepo ulico. Vsa ta vprašanja bodo brez dvoma glavne točke na dnevnem redu dunajskih razgovorov, poleg berlinskega vprašanja, o katerem sicer zaenkrat nihče ne govori, vsi pa nanj s skrbjo mislijo. To vprašanje je neločljivo povezano z nemškim vprašanjem, to je vprašanjem mirovne pogodbe z v zadnji vojni poraženo Nemčijo, sedaj dejansko že razdeljeno na dve državi. Gotovo gledajo v Bonnu, kamor Ken-nedy »ne pojde, z največjo zaskrbljenostjo na Ken.nedyjeve razgovore v »Parizu, na Dunaju in v Londonu. Francoski državni predsednik De Gaulle je zato smatral za potrebno, da obišče zapadnonemškega kanclerja Adenauerja, nekoliko zato, da ga pomiri, še bolj pa zato, da si ustvari zase nekako legitimacijo, govoriti tudi v imenu Bonna »na svojem sestanku s Kenedy-jem. Dosedanjo ameriško politiko do Za-padne Nemčije označuje velika zadržanost, zato Adenauerju pač »ni preostalo drugega, »kot da se Oklene svojega francoskega prijatelja De Gaulla. De Gauilu pa popuščanje Amerike »glede Berlina in Nemčije ne bi prijalo, ker bi se »železna zaveza« nevarno »približala mejam Francije, tudi v primeru kakršne koli vojaške oslabitve Za-padne Nemčije. Kdo bi pred nekaj desetletji mogel verjeti v današnje nemško-fran-cosko prijateljstvo! ... in pri nas v Avstriji Vladna kriza — ali zopet vihar v kozarcu »»Kje bom jemal, da bom uradnikom dajal,« smo zapisali pred kratkim v zvezi z zahtevami državnih uradnikov po povišanju plač. V binkoštnem času, ko praznujemo prihod Svetega Duha, »pa izgleda, da ta ni razsvetlil naših .politikov, kajti malo je manjkalo, da ne bi prišlo do vladne »krize. Državni uradniki »»najzaneslivejši steber države« so namreč sporočili vladi, da ako ne dobijo desetodstotno povišanje plač, sto-pijo v stavko. Končno se je vlada uklonila ter pristala na povišanje, in sicer dobe uradniki 4-odstotno povišanje takoj, nadaljnjih 5 odstotkov pa v novem letu. Povišane bodo tudi otroške doklade. »Kot je bilo »pričakovati, je ugoditev zahtev po zvišanju plač uradnikom zbudila plaz novih zahtev. Kmetje so tudi zahtevali povišanje cen mleka i»n ureditev drugih zadev. To »pa je duhove tako razburilo — saj so vsi navajeni, da kmet »potrpežljivo čaka — da j,e že skoro izgledalo, da bo koalicijska ladjica »naše vlade nasedla na čereh povišanih uradniških plač. Končno »pa se je vse pomirilo. O kmečkih zahtevah bo razpravljal »koalicijski odbor, sta se obe koalicijski stranki zedinili — na račun kmetov, ki »bodo še naprej čakali. Finančni minister dr. Klaus se je zaradi novih bremen, ki jih »bo povišanje plač prineslo, odločil za znatno zmanjšanje državnih izdatkov drugod. Že sedaj vse kaže, da se 'bo letošnji državni proračun zaključili s primanjkljajem okoli 4 milijard šil., ki jih bo treba nekako »pokriti. Za »približno poldrugo milijardo upajo doseči »kritje iz povečanih dohodkov (»poostreno iztirjevanje davkov itd.), glede ostanka pa se je finančni minister odločil, da že odobrene redne proračunske postavke posameznih ministrstev zniža, in sicer za Skupno 1,1 milijarde šil. Prizadeta bi pa »bila predvsem ministrstva v rokah ovp-jevskih ministrov, namreč trgovinsko, obrambno in »prosvetno ministrstvo. »Pri zunanjem, pravosodnem in socialnem ministrstvu »gre večina izdatkov itak za |dače osobja, ki jih ni mogoče znižati (saj so bila »pravkar »povišana), ali pa za z zakonom določene dajatve, ki jih tudi ni bilo mogoče odpraviti. Edino socialistično ministrstvo, ki bi bilo nekoliko prizadeto, je Waldbrunnerjevo »kraljestvo prometa in energije«, čigar investicijski programi so pa itak zagotovoljeni v okviru iz-red»nega proračuna. »Niks kultura« Najbolj boleče je seveda zmanjšanje izdatkov za kulturne »potrebe, ki znaša celih 100 milijonov šil. Torej »Niks Kultura«. Prvi, ki se je predvidenemu zmanjšanju uprl, je »bil prosvetni minister dr. Drim-»mel, ki je »ponudil svoj odstop, a ga je na prigovarjanje zveznega kanclerja Gorbacha kmalu umaknil. Zelo nezadovoljni so tudi rektorji avstrijs»kih visokih šol in direktorji srednjih šol. Rektorji visokih šol so napovedali ustavitev pouka torej stavko, toda ostalo je le pri besedah. Tako zlepa se pa niso dali ugnati študentje visokih in srednjih šol, ki so minuli teden res stopili v stavko. Tudi v Celovcu smo »po uli- cah viddli gruče razgretih študentov in študentk z vihrajočimi lasmi in torbami pod »pazduho, »ki so vsakomu radi jasno in odločno »povedali da »stavkajo«; če si jih »pa vprašal zakaj, pa si dobil že »manj jasne odgovore. Jasno je »bilo le, da jih stavka zelo veseli. Nič čudnega, saj ni treba iti v šolo... Tudi lovci razburjeni Pri nas na Koroškem pa je zbudil »precej hude krvi med številnimi »lovci osnutek novega lovskega zakona, ki bo poostrili določbe glede skupnih lovov ter dal občinam večjo besedo v lovskih zadevah. Čeprav je bilo končno besedilo osnutka po daljših prerekanjih med glavnimi strankami v deželni vladi sporazumno sprejeto, je sedaj Združenje lovcev protestiralo »proti »prenizki udeležbi lovcev v takozvanih občinskih lovskih sosvetih. Toda brez uspeha. Mala senzacija v deželnem zboru Kljub temu pa je v deželnem zboru prišlo do novih zapletljajev. FPOe je svoj »pristanek na že večkrat spremenjeni osnutek nenadoma umaknila in stavila nov izpre-minjevalni predlog, po katerem bi naj lovsko »pravico v lastnih loviščih izvrševala občina v sporazumu z lovskimi sosveti. Glede teh je namreč bil že »prej med strankami dosežen sporazum, da jih ne imenuje občina, kot je bilo »prvotno predvideno, temveč krajevni 'kmečki odbori. Govorniki OeVP so to spremembo označili kot svoj uspeh. S tem »bi naj ostalo obvarovano načelo, da je lovska »pravica izraz zemljiške lastninske pravice. Resnica je pa ta, da je oh povečanem vplivu občin »pri izvrševanju lovske pravice bil ta izraz lastninske pravice zelo omejen. Nadalje je deželni svetnik Pacher sam »priznal, da gorski kmetje tudi po novem zakonu ne bodo uživali zadostne zaščite za škodo, ki jo dela divjačina po gozdovih. Razume pa se, da je FPG »postavila svoj predlog iz volilno-taktičnih razlogov. Pri glasovanju »k spreminjevalnemu predlogu FPOe je prišlo do male senzacije, kajti vsi poslanci OeVP — razen enega — so kljub »pristanku njihove stranke na vladno besedilo, glasovali za spremembo. Ta»ko je bil ob podpori poslanca Sedata pri drugem branju zakon sprejet s socialistično večino in S od atovim glasom. Pri tretjem branju so se »pa vode že toliko pomirile, da so vsi — tudi komunistični poslanec, ki je bil prej proti, — glasovali za vladni »predlog. »Zastopniki ljudstva« so imeli priliko, da povedo svoje mnenje, »končno »pa je — kot ponavadi — obveljalo to, kar je Sklenila vladna koalicija. Glavne spremembe novega zakona so: Razpust lovskih zadrug in ustanovitev občinskih lovov, znižanje najmanjše površine za lastna lovišča od 300 ha na 115, s čimer je bila odstranjena razlika med starimi in novimi lovišči, nadalje sprememba časa lovskega zakupa, ki je prej trajal 10 let, sedaj pa lahko traja od 6 do 10 let ter povečanje števila upravičencev za lov v posameznih lovskih področjih. Poprej je pri »rdeči divjačini« in gamsih samo na vsakih 300 ha prišel en lovski upravičenec, sedaj »pa je bila ta površina znižana na 50 oz. 100 ha. SLOVENCI dama in po snetu 0r. Anton Kacin 60-letnik Minuli teden je v Gorici obhajal svoj 60. rojstni dan dr. Anton Kacin, vodilni javni delavec in zaslužni šolnik. Po rodu je iz Idrije, realko j>a je obiskoval v Gorici. Po dovršenih visokošolskih štu-dijah se je vrnil v Gorico, kjer si je ustanovil družino. Kot mlad izobraženec se je posvetil tudi javnemu delovanju ter je zaradi svoje prizadevnosti kmalu zavzel vodilno mesto. Med drugim je poučeval slovenščino na goriškem malem semenišču. Tako je mnogim bodočim slovenskim duhovnikom pomagal do temeljitega znanja slovenskega jezika ter jih uvedel v bogastvo slovenske kulture. Tudi on je pod fašističnim režimom okusil trdote preganjanja. Moral je zapustiti Gorico. Na katoliški univerzi v Milanu je dobil zatočišče kot knjižničar. Po padcu fašizma se je vrnil v Gorico, kjer je pomagal pri organizaciji slovenskega šolstva. Po koncu vojne je isto delo nadaljeval pod zavezniško upravo. Sedaj je ravnatelj slovenskega učiteljišča v Trstu. Tako je dr. Kacin merodajno sodeloval pri utrjevanju slovenskega življa in kulture na najbolj važnem področju. Kot katoličan in Slovenec je tudi v javnem življenju ostal vselej zvest svojim načelom in jih s svojim udejstvovanju tudi uresničeval. Leta 1947 je bil s pok. Leopoldom Kemperlom med ustanovitelji Slov. demokrat, zveze v Gorici ter v njej predstavlja slovenske katoličane. Leta 1956 je bil izvoljen v goriški mestni svet, pri volitvah zadnjo nedeljo kot nosilec edine slovenske liste pa v goriški pokrajinski svet. Ozki stiki vežejo jubilanta tudi s Koroško. Večkrat smo ga imeli v naši sredi kot predavatelja, večkrat pa je pripeljal med nas goriško in tržaško slovensko mladino. Vrlemu narodnjaku in odločnemu katoličanu želimo še obilo let plodonosnega dela! Uspeh slovenskih akademikov na tržaSki univerzi Pri volitvah v študentovsko reprezentanco na univerzi v Trstu so tudi letos nastopili slovenski svobodoljubni demokratični akademiki z lastno listo „Adria”. Ta je prejela 61 glasov, kar je 4 odstotke več kot pri lanskih volitvah. S tem si je zopet pridobila en mandat. V študentovski reprezentanci bo slovenske študente zastopal Marko Udovič, ki je po volitvah dal posebno izjavo za slovensko radijsko postajo v Trstu. Dejal je da program „Adrije” sloni na stvarnih zahtevah v korist vseh visokošol-ccv, med katerimi so slovenski akademiki sorazmerno najbolj prizadeti. Levičarsko usmerjeni slovenski akademiki so pa dobili navodilo, da glasujejo za listo italijanskih socialističnih akademikov, ki pa je pri volitvah utrpela občuten ,poraz, kajti dobila je 8 odstotkov manj glasov kot lani. Italijanski parlament sprejel zakon o slovenskih Šolah V poslanski zbornici italijanskega parlamenta v Rimu je bil minuli teden sprejet osnutek zakona o slovenskih šolah. Novi zakon, ki gre sedaj še pred senat (kjer pa bo gotovo sprejet) v glavnem upošteva želje slovenske manjšine ter bo dal končno zakonito stalnost slovenskemu šolstvu na Goriškem in Tržaškem, ki je bilo zasnovano že med vojno ter dograjeno za časa anglo-amcriške vojaške uprave. Glavna še neuresničena slovenska želja je terotori-aina veljava zakona, kajti le-ta ne bo veljal za Beneško Slovenijo, to je za področje videmske krajine, na katerem tudi žive Slovenci. Zakon je bil sprejet zaradi podpore vladnih strank, predvsem glavne, to je krščanske demokracije, in kljub nasprotovanju komunistov ter z njimi povezanih skrajnih socialistov. Agencija „Italija” v tej zvezi izjavlja, da je za stališče krščanske demokracije bilo merodajno konstruktivno zadržanje demokratičnih Slovencev. Skladatelj Janko Ravnik 70-letnik Pred kratkim je praznoval 70-letnico rojstva slovenski skladatelj Janko Ravnik. Rodil se je leta 1891 v Bohinju, idiličnem kotu slovenske zemlje pod Triglavom. Prišel je na orglarsko šolo v Ljubljano, ki jo je dovršil z odliko. Na šoM Glasbene matice, kjer je nadaljeval svoje študije klavirja, je kasneje svetovno znani dirigent Vaclav Talich, Ceh po rodu, spoznal Ravnikov talent ter ga na]M>til na študij v Prago. Tam je končal konzervatorij. Ko se je vrnil v domovino ga je pa čakal poziv k vojakom. Po letu 1918 je postal najprej korc]>etitor v ljubljanskem opernem gledališču, kmalu pa se je uveljavil kot skladatelj. Posebno ga je mikala lirika „Modcme”. Na besedilo Murnovih in Zupančičevih pesmi je ustvaril vrsto samospevov, ki sodijo med najlepše v slovenski glasbeni literaturi. Bil je eden izmed prvakov mlade glasbene generacije, ki se je zbirala okoli revije „Novi akordi”. Ko je po zaslugi pokojnega dr. Korošca bila ustanovljena Glasbena akademija v Ljubljani, je postal Ravnik eden izmed njenih prvih profesorjev. Ravnikovo skladateljsko delo združuje slovensko izvirnost z evropsko kvalitetno dovršenostjo. Baron Trenk, pandur Marije Terezije Baronska družina Trenk je po poreklu z B rad cm b uršk ega in prvotno protestantska. Nelki Johann baron Trenk je prišel kot poročnik v vojski Sobieskega leta 1983 na Dunaj, kjer je prestopil v avstrijsko službo in se pokatoličaniii. Imel je tri sinove, od katerih je najmlajši, Franc, preživel oba brata že z 20 Jeti. 'Kako so prišla Johannu Tronku v last velika posestva v Slavoniji, je še danes uganka. Svojo vojaško kariero je zaključil s 60 leti kot podpolkovnik in s svojo pičlo plačo pač ni mogel nakupiti tega premoženja, prav itako ne s skromno doto, ki mu jo je prinesla žena. Franca so vzgajali v raznih jezuitskih kolegijih v Bližini mest, v katerih je Službo-boval njegov oče. Kot 18-letni velikan izredne telesne moči je prišel v Beograd k polku Pa;lffy, ki ga je po dveh letih divjega veseljačenja zapustil, da bi očetu pomagal pri opravljanju posestva. Dvajsetleten se je iz ljubezni poročil z lepo hčerko generala Tililiera, ki mu je rodila troje otrok. Po srečnem petletnem zakonu mu je kuga pobrala celo družino. Leta 1737 sta Avstrija in Rusija napovedali Turčiji vojno. Franc Trenk se je hitro ponudil avstrijskemu vrhovnemu 'poveljniku, grofu Seckendorffu, da na svoje strdške oboroži zbor prostovljccv — pandur-jev, ki bi mu tudi sam poveljeval. Pandurji so bili srbsko pleme, ki je živelo na Madžarskem in slovelo po svoji hrabrosti. Sek-kendorff je ponudbo precej nevljudno zavrnil in Trenk se je ponudil v službo ruskemu carju, ki ga je imenoval za stotnika v nekem huzarskem 'polku. V ruški službi je Trenk ostal dve leti. Bil je večkrat ranjen, dobil mnogo odlikovanj, bil je 'tudi dvakrat degradiran, ker je pretepel višje častnike, in enkrat že stal celo pred cevmi eksekucijskega voda, obsojen na 'smrt, pa so ga pomilostili v zadnjem trenutku. V februarju 1740 so ga porinili preko meje v Avstrijo. lady Randolph Churchillova in maršal Mont-gomery. Rekord v 'tetoviranju pa ima zdaj 23 letni Jack Dracula iz Brooklyna, ki nosi na svojem telesu kar 244 risb, za katere je potrošil nad 4000 dolarjev. Dracula ima pokrit celo obraz z velikim orlom, ki mu zastira s krili čelo. Mladi mož pravi, da si bo dal zdaj tetovirati še tri filmske zvezde, in sicer na lica in na brado. FRAN ERJAVEC: 313 koroški Slovenci (lil. del) Boji so se začeli zjutraj predvsem za Bistrico. V teku dopoldneva so bili Avstrijci prisiljeni potegniti vse izpostavljene majhne oddelke v svoje glavne postojanke, ki so jih potem ogorčeno branili. Toda Francozi so pošiljali v 'boj vedno nove bataljone in navalili potem popoldne še na avstrijsko desno krilo ob Dravi. Že okoli poldne se je Francozom posrečilo začasno zavzeti Bistrico z gradom vred, a okoli 3. ure popoldne je zadiv-jal boj na vsej črti do Drave. Sicer je dobil general Vec-sey v teku popoldneva še nekaj pomoči iz Kožentavre, toda končno se je Francozom proti večeru posrečilo vdreti v postojanke na izčrpanem avstrijskem levem krilu, zavzeti že goreči bistriški grad ter prodreti tudi že na desnem krilu proti St. Janžu. Da bi se izognil popolni obkolitvi, je bil sedaj Veosey prisiljen izdati povelje za splošni umik čez Psinjo ves na prostor med St. Janžem in Svetno vesjo. Boj je potihnil šdle pozno zvečer, a ponoči so se potem umaknile vse avstrijske čete čez dravski most pod Humperkom in ga za seboj zažgale, le ena lovska četa je odšla čez Borovlje. Grof F. Egger je 'postavil pozneje v sipomin teh 'bojev blizu 'bistriške cerkve velik železen križ. Ta zmaga pa Francozom ni mnogo koristila. Uspelo jim je pač pregnati avstrijske čete iz naprej porinjenih postojank v našem Rožu, toda s tem še niso mogli rešiti ilirskih meja. Središče Killerjevih sil na severnem bregu Drave je bilo slej ko prej varno in tako je mogel mirno razviti svoje glavne vojne operacije na obeh krilih svoje tako raztegnjene bojne črte. Za Francoze je pomenjala ta zmaga prvi, a tudi edini uspeh v vsej tej vojni na ilirskem 'bojišču, kajti odslej je doživljal pod- kralj Evgen same poraze, tako da se je moral neprestano le umikati. 'Po očrtani bitki v Rožu je vladal potem ob Dravi nekaj dni mir, a do neprestanih spopadov je začelo prihajati v Ziljski deklini, v katero so začeli Avstrijci tipati iz zgornje Dravske doline (iz Sachsenburga). Ker so imeli Francozi zaradi pomanjkanja čet Ziljsko dolino le šibko zasedeno in še z neizvežbanimi italijanskimi Četami, je že dne 15. IX. lahko neki manjši avstrijski oddelek prodrl čez Ziljske planine med Šmohorjem in Borlja-mi, iznenadil 'francoski bataljon in ga razpršil, nakar se je umaknil zopet nazaj v Lipo. Tri dni zatem so pa Francozi pregnali Avstrijce zopet iz Šmohorja nazaj na Kretzberg. Glede na to je .poslal avstrijski general iz Dravske doline vnovič dva bataljona z nalogo, da zavzameta Šmohor. Razvil se je krvav spopad med Šmohorjem in Preseškim jezerom, Francozi so bili potolčeni in Šmohor je padel zopet v avstrijske roke, 'za njim pa še večina ostale spodnje Ziljsike doline in Francozi so morali zapustiti tudi špatrjan ter se pomakniti proti Beljaku. Takoj naslednji dan (19. IX.) so se pa zopet vneli tudi boji v Rožu. Avstrijsko glavno poveljstvo v Celovcu je namreč poslalo tja vnovič Vecseyevo brigado z nalogo, da prežene francoske sprednje postojanke iz Sopotnice. Vecsey si je že v zgodnjih jutranjih urah izsilil prehod preko Drave pod Humperkom, kjer so že v nočeh med 16. in 19. IX. popravili tamošnji most. Vecseyevi konjeniki so napredovali skozi Kožentavro, Strugo, Svetno ves, Bistrico in Sveče še dalje v Zgornji Rož, ostala brigada je pa napadala šibke francoske sile v Sopotnici. Ker jim je bil umik čez Ljubelj zaprt, so morali bežati čez Slovenji Plajberk, Boden in Vrtačo na Kranjsko. Istočasno je pa navalila tudi avstrijska F r i m o n t o-v a divizija pri Rožeku, ki so ga Francozi močno utrdili. Avstrijsko topništvo, razvrščeno med Semiši a včami in Žbpračami, Ije s severnega brega Drave razrušilo grad in cerkev v Rožeku in uničilo nekaj pri Rožeku stoječih francoskih 'topov, nakar so položili Avstrijci deske preko osltankov dravskega mostu, z drznim naskokom sredi najhujšega ognja zavzeli Rožek in prisilili Francoze k umiku čez Brnco do Bekštanja13. Seveda so postale sedaj tudi francoske postojanke pri Bistrici v Rožu nevzdržne in so se morali Francozi še 'tisto noč ob pobočju Karavank hitro umakniti, prav do Krasita. Tako je torej prišel komaj dva tedna po francoski zmagi v Bistrici sedaj ves Rož zopet trdno v avstrijske roke. Ker je sedaj tudi v Beljaku Francozom grozilo, da jih iz Roža in z Zilje prodirajoči Avstrijci odrežejo, so se morali že dne 20. IX. naglo 'umakniti 'tudi od tu in se zbrati na prostoru med 'Podvotrovim, Podkorenom in Ziljsko Bistrico: somkaj so se potem zatekli 'tudi Francozi, ki so jih 'pregnali Avstrijci iz gornje Savške doline, dočim so se zbrale močne avstrijske čete na črti Podve-trovo-Bekštanlj in 'tudi avstrijski glavni stan se je preselil iz Celovca v Beljak. Tako je postala osvobojena že vsa 'Koroška, razen Kanalske doline. Francozi spričo svojega skrajno težkega 'položaja na drugih in zanje tudi mnogo važnejših evropskih bojiščih namreč niso imeli več dovolj moči, da bi zbrali tudi tu dovolj isil, zato so poskušali čim dlje braniti vsaj še Kanalsko dolino, najlvalžnejša vrata iz notranje Avstrije v Italijo. Toda tudi tu so prišli že kmalu v velike težave. Večji avstrijski oddelek je dolbi! že dne 27. IX. 'povelje prodreti ilz Šmohorja .preko DrOpolj in NaBfelda proti Pontablju in vznemirjati nasprotnikovo ozadje. Ta je res odšel, vzeli s seboj cel6 Okoli 200 ziljskih kmetov, ki naj bi mu pomagali razdirati sovražne ovire, dospel je 29, IX. zjutraj do iPontablja in prepodil od tam šibko francosko četo proti Naborjetu, nato se pa vrnil po isti poti nazaj na Dropolje. (Dalje prihodnjič) 13) 1’odrobno nam je ta boj opisal Fr. Hubad v Mohorjevih „Slov. Večernicah” 1. 1892. ŠMIHEL - BLATO (Poroka) Nas list se navadno veseli, če se dva zvesta mlada rojaka odločita za ustanovitev družinskega življenja. Saj ravno nastajajoče mlade družine obetajo, da nas narod ne bo .izumrl, temveč da bodo vernim in narodno zavednim prednikom sledili takisto usmerjeni ipotomci. S takim notranjim zadoščenjem smo spremili minuli binkoštni ponedeljek tu v Šmihelu mlad, mnogo obetajoč par pred poročni oltar. Ženin Friderik Kumer, pd. Čer-čejev na Blatu, je kot absolvent tinjske kmetijske šole sedaj že nekaj 'let prakticiral na domačem gospodarstvu ob strani svojega tlačeč preko Podjune znanega očeta. Pa si je mislil: .»Čemu neki so oče kupili sosedno 'Mlinarjevo posestvo? — Kaj bi bilo, če bi še tam malo preizkusil svoje kmetijske talente, pa ne sam, temveč s svojo nevesto, bodočo gospodinjo.« Doma tej pametni zamisli sinovi nič niso nasprotovali in tako si je izbral Srienčevo Ančko, pridno dekle v neposredni soseščini in jo je kot nevesto popeljal pred poročni oltar. Številni svatje iz daljne in bližnje okolice so pospremili ženina in nevesto k poročni maši, katero so darovali domači dušni pa- Tam dom je naš in vaš ... i ms mmmkem stir, g. dekan Srienc. V nagovoru so priporočali poročnemu paru kot življenjsko vodilo trojno zvestobo: zvestobo do domače farne cerkve, zvestobo do naroda in zvestobo do Boga. Vsaka človeška zvestoba najde svojo dopolnitev in pravo vrednost šele v največji zvestobi in ljubezni — v zvestobi in ljubezni do Boga. V 'Štefanovi gostilni na Blatu so po končanih poročnih obredih svatje v prijetnem razpoloženju sedeli skupaj do polnoči. Marsikomu so se cedile sline, da bi ukradel brhko nevesto. Pa je ženin le ni izpustil iz pred oči in tako so se morali izjaloviti vsi ti »pregrešni« načrti. Želimo novoporočenem u paru mnogo sreče in božjega blagoslova na življenjski poti in obilo gospodarskih uspehov na novo oživljeni kmetiji pri Mlinarju! Kuliuvni praznik v Skocijanu Na kvatrno nedeljo se zbirajo domačini in romarji v škocijanski cerkvi po stari navadi. Procesije se vrstijo iz sosednih fara, kramarji iz vseh vetrov ponujajo svojo »kramo«, otroci se veselijo domačega že-gnanja, pogače, krapov in tudi »prate«. Tako je razpoloženje na domovih in okoli cerkve, v cerkvi pa se zbira verni narod na vsake »kvatre« ob znamenitem škoci-janskem križu. Zadnjo nedeljo je sicer vreme ta podjunski praznik motilo, vendar je bila kljub dežju cerkev nabito polna, samo kramarjev in tudi romarjev je bilo nekoliko manj kot druge kvatrne nedelje. Slavnostno mašo in pridigo je imel g. kanonik Aleš Zechner. Po cerkvenem o-praviiu pa je množica .ljudi napolnila novi farni dom. Na vznožju »Kure« si je gospod župnik Koglek ta farni dom pred desetimi leti zamislil. Leta je nosil ta svoj načrt v duhu, se posvetoval z arhitektom g. inž. Mayer-jem in končno leta 1952 zagrabil za lopato, da pripravi s požrtvovalnimi sotrudniki pot do stavbišča, ki je bilo delno močvirje. Leta 1953 je po večini s farovškimi konji odvozil nad 800 m" zemlje, da pripravi stavbišče. Leta 1956 so položili temelje nove stavbe in v letih 1958 in 1959 dokončali pritličje, ki je bilo od vsega početka namenjeno delno za tujce in delno naj bi služilo gospodarskemu napredku. V enem delu so namreč napravili hladilnike, kjer trna 48 gospodarjev možnost, da hrani svoje prašiče in teleta — seve zaklane. Ta naprava pomeni v današnjem času velik •gospodar1-ski napredek in veliko gospodarsko pomoč. Letos pa je bila dokončana farna dvorana in sicer v obliki, da nima para v Podjuni. Ni nobenega razkošja, vendar je dvorana v vseli podrobnostih okusna, praktična; ima 200 sedežev in nekaj stojišč. Gosp. župnik, ki je polni dvorani v svojem govoru pojasnil 'postanek celotne stavbe in še omenil, da za ta farmi dom ni bilo zbirk ministrov in ne darov hranilnic, je naglasil, da bo ta DOM služil I. RESNICI; 2. NAPREDKU; 3. KULTURI in 4. VESELJU. Gospod župnik je orisal tudi vse velike težave pri delu v zadnjih letih, kjer ni manjkalo požrtvovalnih pomočnikov, ki so prihajali po svojem opravljenem delu na pomoč kjer pa tudi ni manjkalo obrekovanj. Resnici na ljubo pa je treba poudariti, je dejal gospod župnik, da farani. ki svojega župnika poznajo, tem obrekovanjem niso nasedali. V svojem govoru se je gospod župnik prisrčno zahvalil vsem podjetjem, ki so bila na gradnji doma udeležena, vsem delavcem, ki so pomagali; dostavil je tudi prošnjo, da bi še pomagali do končne ureditve vse hiše. Moški zbor pod vodstvom gospoda Zdravka Hartmana je zapel ob začetku slovesnosti pesem: »Tam, kjer pisana so polja . . . tam tlom je naš In vaš.« Po govoru g. župnika pa je g. kanonik Zechner blagoslovil dvorano in vso hišo in naslovil na zbrano občinstvo poziv, da naj se fara te krasne dvorane pridno poslužuje, naj bo ta dvorana središče resničnega kulturnega dela, ker v današnjem času cerkev sama ne zadostuje več. Vsaki fari je treba tudi prostorov izven cerkve. Gospod kanonik sam je ustvaril take farne domove v Železni Kapli in v Dobrli vesi in se dobro zaveda, kolike važnosti je tak dom za vso farno življenje. Slavnost je s pesmijo zaključil moški zbor. Uvodne besede, ki jih prinašamo zgoraj, pa je govoril dijak slovenske gimna-cije Karel Smole. Gospod kanonik Zechner je izrekel župniku Kogleku vse priznanje in se mu zahvalil za veliko in požrtvovalno delo, saj je g. župnik Koglek dogradil pred farnim domom tudi cerkev pri sv. Lovrencu. Možu tako uspešnega in nesebičnega dela pripada prav gotovo priznanje vseh. od eetkoe tta Ojiezi Na binkoštni ponedeljek je bila zadnja sv. maša. Nekaj žalostnega, tragičnega je ležalo nad idilično vasico Brezo tam ob Dravi. Kakor da gremo pokropit mrliča se nam je zdelo na binkoštni ponedeljek, ko smo stopali zadnjikrat v cerkvico sv. Urbana. Tudi polno rož je bilo na oltarju, kakor ob mrliču in marsikomu so prišle solze v oči. Žrtve tehničnega razvoja niso le ponesrečeni in mrtvi na naših cestah, ampak tudi. cela vas Breza s svojo starodavno cerkvijo vred. Saj smo nedaleč od cerkve videli že novi mogočni, jez, ki ga grade Dravske elektrarne (Draukraftvverke), ki bo zajezil Dravo in bo zato potopila vso dolino. Cerkev na Brezi se omenja že 1. 1276, torej stoji že 700 let. Zato je prav, da smo zadnjo božjo službo praznovali posebno slovesno. Kako veliko zanimanje je bilo za to zadnjo sv. mašo, pa priča prav velika udeležba; okoli 1500 ljudi se je zbralo ne Je iz domače fare, ampak iz vse Podjune so prišli in radi tega je bila sv. maša na prostem pri cerkvi. . Sv. mašo je tiaro val mil. g. kanonik Aleš Zechner ob asistenci preč. g. dekana Krista Srienca, ki je sedaj tudi župni upravitelj Kazaz, kamor spada podružnica Breza in pa šmihelskcga kaplana preč. g. Kassla. V svojem govoru je v obeh deželni jezikih g. kanonik poudaril, da je cerkev hiša molitve in daritve. 700 let so tukaj v tej cerkvi v molitvi in daritvi sv. maše verniki prejemali toliko milosti in moči za vsakdanje živ- ljenje na poti proti večnosti. Opominjali je, kako moramo tudi mi ceniti molitev in daritev, kajti ta nam je tudi danes potrebna. Med mašo je sodelovalo .ljudstvo z ljudskim petjem. Najbrže še nikoli, v zgodovini Breze ni bila tam tako slovesna božja služba in tako petje. Po sv. maši smo se v zahvalni pesmi zahvalili za vse dobrote, ki nam jih je posredovala cerkev v teku stoletij. Spomnili pa 'smo se tudi vseh rajnih dobrotnikov cerkve in pokojnih vaščanov. Slovesnosti se je udeležil upokojeni kazaški župnik preč. .g. Franc Učakar, kot zastopnika družbe Dravskih elekrarn pa dva višja uradnika. Seveda so bili navzoči tudi vaščani, tudi oni ki so se že izselili in tako bodo imeli ne le grenak spomin na izselitev, ampak tudi lep spomin na zadnjo mašo v svoji cerkvi. Le po Uštinovcm Miheju smo se zastonj ozirali in po njegovi fajifi. Ta se je že izselil blizu Klopinskega jezera in s svojimi osmimi križi ni mogel priti. Pa je on prav najbližji sosed cerkve in zna največ pripovedovati o starih časih. Lani je še rekel, da bi najraje ostal kar v svoji bajti, da bi še njega voda pokopala. Cerkev bodo podrli, ker je predpis, da mora biti vse porušeno prodno nastopi voda. Če bi cerkev ostala, bi zvonik gledal iz. vode, pa pravijo'bolj učeni, da bi to motilo ali pokvarilo ves pogled na novo jezersko pokrajino. Drugi pa zopet mislijo, da bi DCuUufne.inu domu. a cŠkoeijanii Otrokom luči so sezidali nov dom! Dom svetlega veselja, svete resnice, bratske ljubezni! Položili so na skalo — kamen za kamnom. Na temelju žrtve gradile so žulja ve roke. Nam! To je tvoj dom, mladina! Pridi, naužij se ob studencu žlahtne vode. To je tvoj dom, rojak! Beseda tvoja bo živela v njem. Daj, nanj, poslušaj! Stoj, dom, in sveti nam in čuvaj naše nadc: Razjasni pot omiki, objemi nas v veselju in združi nas v brate. Dom nam bodi, samo prijeten Dom. bilo prav to nekaj posebnega in zanimt voga. Oltar s kipom sv. Urbana in starinske dragocenosti bodo verjetno prenesli v povečano farno cerkev v Kazazah, da bodo vsaj 'te starodavne svetinje vezale izseljence z biivšo faro in opominjale njih potomce na nekdanjo cerkev in vas. Do 1. 1896 pa je Breza spadalla pod šmihelsko faro in tako je kar prav, da je slovo cerkvi sv. Urbana pripravil preč. g. Srienc, ki je šmihelski župnik in žup. upravitelj Kazaiz. Pogled na Brezo je žalosten, kakor bi bila bombardirana. Sedaj sta tam le še dva kmeta: Stefane in Arih, ki bosta ostala še do jeseni. Potem bo šel Arih v Goselno ves, 'Stefane pa v Priblo ves. Ostala dva kmeta Brodnik in Avguštin sta se že izselila v okolico Vovbr, prav tako ostali, ki imajo tam bajte. Vse kar je lesenega in porabnega, prav tako tudi opeko so vzeli s seboj, tako da streh ni več. Drevje je vse posekano, da sedaj tam izgleda, kot v puščavi. Uprava Dravskih elektrarn, ki je vso zemljo odkupila, je dala navoziti najboljšo zemljo na jez, da bo sedaj tam 7 ha rodovitne zemlje in ho lahko lep vrt ali park. Kar težko smo se ločili od tega kraja: prav sedaj se je narava z milijoni kresnic okoli cerkve okrasila za slovo: pogrebni venec Brezi. Naj vsaj spomini ostanejo in najlepši spomin: veličastna udeležba vernikov ob slovesni sv. maši, poslednji na Brezi. Prebivalci so zapustili kraj, hiše pa podirajo Zadnja služba božja v breški cerkvi (Foto Vinko Zaletel) Mladinski dan na Radišah Kaj pa socialno vprašanje? Socialno vprašanje 'bi mogli imenovati skupnost problemov ali vprašanj, iki se tičejo življenja ljudi v skupnosti. »Sočius« je latinska beseda in pomeni tovariša, svojega bližnjega. Socializem bo zato predvsem skrb, kako bi naj živeli skupaj s svojimi tovariši, da bo za nje in za nas prav. Vemo pa, da je v vsakem skupnem živ-Ijenjiu mnogo težav, kaj>ti človek je pač sebičen in se prav rado zgodi, da postane krivičen do svojega soseda. Zato so potrebna jasno določena pravila, ki kažejo, kakšno razmerje mora vladati med ljudmi, da jim bo življenje lepo in dostojno. Ta pravila morajo preprečiti vsako izkoriščanje človeka po človeku in tako ščititi človeku njegovo, dostojanstvo in njegove pravice. To dostojanstvo in odgovarjajoče pravice mu je namreč dal sam Stvarnik, ko ga je ustvaril po svoji podobi. Povsem naravno je zato, da je socialno vprašanje tesno povezano z vero. Saj je tudi krščanstvu osnovna zapoved: Ljubi Boga iz vsega srca in svojega bližnjega kakor samega sebe. Torej zapoved ljubezni, v kateri je že vključena postava pravičnosti, je najpopolnejša rešitev socialnega vprašanja v vseh časih. Cerkev je že od svoje ustanovitve dalje, ko je oznanjala evangelij ljubezni, vplivala presnavljajoče na človeško družbo. Zgled za to je odprava suženjstva v starem veku. V srednjem veku je dokaz veličastna socialna zgradba stanovskih korporacij, ko so bili različni stanovi v duhu krščanske solidarnosti med seboj povezani in uresničevali evangelij v krščanskem občestvu. Te korporacije so nastale iz živega verskega duha, s katerim je bil globoko prežet tedanji zapadni svet. Zlasti pa se kaže blagodejen vpliv Cerkve v spremembi, ki ga je žena doživela v svojem družabnem položaju; saj jo je krščanstvo dvignilo na stopnjo enakopravne tovarišice njenemu možu. Vendar pa se te in druge spremembe niso izvršile zaradi tega, ker bi Cerkev mislila, da je njeno poslanstvo pospeševati in voditi družabne reforme. Te preosno-ve v družabnem življenju so bile bolj nezavesten in nenameravan sad, ki je izzorel sam po sebi kot posledica krščanskega mišljenja in življenja po evangeliju. Bile so sad krščanske ljubezni, ki se je v Cerkvi v vseh časih z majvečjim poudarkom gojila. Čas za zavestno krščansko socialno ali družabno delo je dozorel šele, ko so vprašanja družabnega sožitja kot takšnega prodrla v zavest človeštva. A to se ni zgodilo prej, kot pred dobrimi 150 leti, ko je z nastajajočo industrializadijo nastalo socialno vprašanje v današnjem pomenu besede. Od tedaj pa se Cerkev živo in zavestno zanima za razmere v človeški družbi in tudi dejansko posega s. svojim naukom in s prizadevanji cerkvenih ustanov, da čim več doprinese k skorajšnji in najboljši rešitvi v današnjem zamotanem družabno-gospo-darskem položaju vseh problemov socialnega življenja. Zato moramo v zadnjih 100 letih govoriti o krščanskem socialnem gibanju. Francoski »vagabund ljubezni« Raoul Follerau, ki je predsednik »bratov ljubezni«, je napisal že tretje pismo in ga poslal danes najslavnejšemu zemljanu, ruskemu majorju in prvemu letalcu po vsem ir j u Juriju Gagarinu. Prvi dve pismi je naslovil na sovjetskega in ameriškega predsednika iln ju v njih prosil, da naj vsako leto darujeta za ozdravljenje milijonov gobavih in za iztrebljenje 'gobavosti vobče samo toliko denarja, kolikor stane eno bombno letalo. Ta vsota bi namreč zadostovala in človeštvo bi bilo tako rešeno te kuge. Tudi Juriju Gagarinu je pisal v tem smislu: »Vi ste se dvignili 302 km visoko v nebo. Zemlja je krožila in prav tako tudi vi. Nato ste se zopet vrnili na zemljo in Hruščev vas je poljuboval. Vse to sem si moral ogledati v kino-tedniku. Imel sem vtis, da ste vi čisto navaden človek, preprost mož. Prav tako, se mi je zdelo, so tudi vaša žena in vaši sorojaki preprosti ljudje. To me je končno nagnilo, da vam pišem. Svetovno časopisje je mnogo pisalo o vas. In to upravičeno. Zvedeli smo tudi, da vam je vaša vlada odprla neomejen račun v državni banki. S tem je dala popoln kredit vaši skromnosti in zaupanju. Tako ste postali najbogatejši človek na svetu. Gotovo ste vi tako edini, ki razpolaga z nekontroliranim imetjem, ki je poleg vsega tega še neizčrpno. Posebnost tegd je, da ta silna Katoliška mladina praznuje svoj praznik vsako leto na nedeljo presv. Trojice. To je že ustaljen praznik, ko se zbere vsa mladina, ki deluje v katoliških organizacijah in tako sodeluje v soglasju s cerkvenim vodstvom za pokristjanjenje vsakdanjega življenja. To je katoliška akcija današnjega časa, h kateri vedno znova kličejo papeži, ko pozivajo k apostolskemu sodelovanju Cerkve tudi laike, predvsem pa mladino. 'Za letošnje leto si je mladina izbrala Ra-diše, kjer se hočejo zbrati iz vseh treh dolin Koroške. Res se je na ta dan zbralo okoli 800 fantov in deklet iz Zilje, Roža in Podjune na »sončnih« Radišah, ki pa žal letos niso bile sončne; saj je neusmiljeno deževalo vse dopoldne. Da pa rešijo svoj časten naziv, se je za popoldansko prireditev vendarle zopet pokazalo sonce in nam tako olepšalo ure bivanja na Radišah. Mladina moli Ob 11. uri se je v nabito polni cerkvi na Radišah začela cerkvena slovesnost. Radi dežja je moral odpasti slovesen vhod organizirane mladine in tudi maša na prostem ob sodelovanju globasni&ke godbe. Pa tudi v cerkvi, ki je bila tokrat vsekakor premajhna, je slovesnost lepo potekala. Mogočno je odmevala skupna molitev in pesem množice same mladine med sv. mašo, katero je daroval preč. g. česen. V pridigi pa je govoril preč. g. Gabruč z veliko prepričljivostjo o poslanstvu katoliške mladine v sodobnem življenju. Katoliški fant ali dekle je danes kakor oaza v mlačnem in Bogu odtujenem svetu, zato pa mora hiti kakor luč, ki sveti vsem. Da .pa bo zmogel toliko težo poslanstva, se mora vztrajno krepčati ob virih milosti in v moči zakramentov in sv. maše. Vsak »ite missa est — poslani ste« je katoliški mladini poziv, da gre v mrzel svet in mu prinese topline Kristusovega evangelija. Med sveto mašo je mnogo mladine pristopilo k sv. obhajilu. Tako je katoliška mladina opravila cerkveni del svoje celodnevne proslave Mladinskega dne. Tudi za okusen prigrizek — namesto kosila — je bilo poskrbljeno. Ra-diške kuharice so s pomočjo dekanijskih pomočnic v kratkem času nasitile vso to množico s toplimi klobasami in kruhom. Izza oblakov pa se je prikazovalo sonce, ki je preganjalo temne oblake, kateri kar niso marali pošiljati dežja na zemljo. Zelo prav nam je prišel veliki Skedenj, kjer smo se zadrževali v prostem času. Za razvedrilo 'je skrbela globasniška godba. Režiserji pa so med tem časom pripravljali za- moč neomejenega bogastva leži v rokah preprostega, lojalnega komunista. Saj ste vi komunist, kot ste sami izjavili. Da., gospod Gagarin, sedaj je prišel trenutek, da to tudi dokažete: dajte to bogastvo zopet nazaj ubogim! Toliko denarja jim darujte, kolikor so ga uporabili za gradnjo letala, kateremu se morate vi zahvaliti za svojo slavo. K temu pa še dodajte toliko, kolikor so stali aparati, ki so ob poletu delovali v raketi in vam olajšali vaš polet. To je več milijard, ki so izstreljene v vsemirje, a tukaj na zemlji bi ta denar bil v veliko olajšanje in tolažbo neštetim nesrečnim. Ali so po vašem posrečenem poletu ljudje manj lačni, manj obteženi in izpostavljeni trpljenju? Vem, da boste rekli, da bo ta napredek nekoč v korist celotnemu človeštvu. Nekoč. Toda kdaj? Alt boste takrat mrtve obudili k življenju? Vse tiste, ki so v času vaših podvigov v stiski in pomanjkanju umirali? Lakota namreč ne pozna nikakih poizkusov, pa tudi smrt ne. Vi ste, preprosto vzeto, navaden človek. Tudi jaz. Toda midva ne preiskujeva istega sveta. Predmet mojega raziskovanja je ta svet. Na njem živimo in za njega nosimo odgovornost. Ali bi mogli vi s svojim silnim bogastvom obiskati ta svet? 'Potem bi vas prosil za uslugo. Glejte, pred časom sem napisal pismo in ga poslal dvema možema naše zemlje. Eno pismo je bilo na- silno pozorišče za popoldansko prireditev v farovškem skednju. Le malo pred drugo uro pa se je nebo razjasnilo in »preselili« smo se na pripravljen prostor pred cerkvijo, kjer smo prisostvovali pestremu sporedu izvencerkvene prireditve, pri kateri je sodelovala mladina iz vseh treh dolin. Mladina igra in poje Za slovesno otvoritev je globasniška godba zaigrala papeško himno, nakar nas je pozdravil rad iški fant, Tolmajerjev Nužej in z velikim veseljem ugotovil, da se je kljub slabemu vremenu na visokih Radišah zbralo toliko mladine. Tudi radiški pevski zbor nam. je v pozdrav prav lepo zapel dve pesmi. Na oder je stopilo dekle iz 'Podjune, Tončka 'Brajnik, ki je v imenu deklet pozivala mladino k idealom, katere nam kaže Kristus in njegova Cerkev; zato bo katoliška mladina odklanjala ideale, za katere se žene toliko mladih iz po-svetnjaškega življenja. iS tremi pesmimi je nato nastopila šentjanška mladina, nakar je zopet govoril fant iz Roža Wuzella Han-zej, ki pa je prav ognjevito prikazoval, kakšen naj bo katoliški fant v zasebnem in javnem življenju, da bo mogel osvajati in pridobivati v svojem okolju mladino za Kristusa. Dober, plemenit in požrtvovalen bo kmalu žel uspehe svojega apostolata. Za njim je vodja delavske mladine Avgust Novak iz Pečnice pozval navzočo mladino, da mora z odprtimi očmi in s čutečim K članku z gornjim naslovom v našem listu bi bilo dodati še sledeče o dušnopastir-ski službi Slovencev na Dunaju. Saj je znano, da je tudi danes v tem avstrijskem glavnem mestu mnogo Slovencev bodi iz Koroške bodi kot begunci i'z Slovenije. Kakor piše Alfred Misson g v svojem »Heiliges Wien«, leta 1933 izdanem vodiču po dunajskih cerkvah in kapelah, je bila od leta 1912 naprej v cerkvi sv. Križa — zum hi. Kreuz — Mariahilfer Strasse 24 slovenska služba božja. Danes seveda na Dunaju ni posebne slovenske službe božje (saj je še v Beljaku ni, slovljeno na nekega hrabrega generala, ki živi v pokoju, drugo pa na onega gospo-da, ki vas je tako prisrčno poljubljal. Njima sem pisal; »Darujte mi en zrakoplov, ki nosi bombe. Ugotovil sem namreč, da stane tak bombnik pet milijard starih francoskih frankov. Pa sem izračunal, da bi bilo mogoče vse gobavce našega časa oskrbeti im ozdraviti z denarjem, ki je potreben za zgradbo dveh takih letal . . .« Že vidim, da se posmehujete... Dva zrakoplova v stoletju raket? To je vendar smešno. Da, gospod Gagarin, in vendar bi bilo dovolj, da gobavost, ki s svojimi strašnimi posledicami že tisočletja tepe človeštvo, uničimo. 15 milijonov ljudi je okuženih po gobavosti in trpijo ter v gnilobi umirajo, ko bi se vendar mogli rešiti! Nikar me mislite, da bi vam moglo to zmanjšati vašo slavo v luči vsemirja? In ko sem videl, ikako vas je Hruščev ganjeno in prisrčno objemal, sem mislil sam pri sebi: i»Ako bo gospod Gagarin pristal na vsebino mojega pisma in ga predal Hruščevu, potem ga bo Hruščev gotovo tudi prečkal. In gre mi le za to. Nisem vam hotel prej pisati, da bi vam ne kalil slave, sreče im veselja. Danes pa, ko ste spet v krogu svoje družine, torej med navadnimi ljudmi, boste gotovo imeli toliko časa, da prečkate moje pismo in o njem premišljujete. Zase sem prepričan, da je življenje enega človeka mnogo več vredno kot vsi uspehi tehnike. Mi nadalje tudi verujemo v človeka in njegovo ljubezen, ki edina prinaša svobodo. Mi sc še naprej borimo, vsak dan in z vsemi močmi za to, da bo na tej nizki zemlji manj socialne krivice, manj trpljenja in bolečin. To je naš način — krščanski način, — da dosežemo nebo.« Raoul F o 1 1 e r a u srcem zasledovati dogajanja med novimi narodi, kjer se odloča usoda bodočnosti in krščanstva. 'Priporočal je zato tudi važno zbirko za »Karemo« — afriško vas, v kateri se vzgajajo bodoči voditelji afriške katoliške mladine. Dekleta so med prireditvijo z uspehom izvedle napovedano zbirko. »Čudo kresne noči« Osrednja točka izvencerkvene prireditve mladinskega dne je bila zborna igra Jožeta Vombergerja: »čudo kresne noči«, katero so igrale skupine iz Podjune. Fantje iz Globasnice so igro v glavnih vlogah lepo vodili in nam prikazali zapeljivost in prevaro posvetnega bogastva, ki je danes naj-večja in najnevarnejša bolezen družbenega življenja; to je strupeni praktični materializem, ki vedno bolj okužuje tudi naše podeželje. Vmes so ob izkopanem zakladu in ob veselih zvokih harmonike zarajala dekleta ‘iz Roža in Zilje, p ar kr at je pa zadonela tudi skupna pesem. Tudi celovška dekleta so nam še zarajala, pliberška skupina pa nas je s svojo »ljudsko zabavo« zabavala in nam tako pripravila še nekaj »dobre volje«. Za zaključek pa se je oder napolnil z zastavami in vsa mladina je zapela ob zvokih godbe slovesno: »Zavihrala je zastava naša ...« Čeprav je bila ura že kar pozna, smo še opravili kratko pobožnost v cerkvi. V skupni pesmi »Moja duša poveličuje Gospoda . . .« in v slovesnih »Vzklikih« smo prosili Boga in Marijo za varstvo nad Cerkvijo, papežem, škofom in vso katoliško mladino. Za sklep so nam radiški g. župnik podelili z Najsvetejšim blagoslov, nakar je še zadonela: »Povsod Boga . . .« Tudi oblaki so se razkadili in »sončne Radiše« so zares postale sončne. Pa tudi v srcih mladine je ob tem mladinskem slavju še lepše zasijalo sonce Kristusove resnice in ljubezni. v Celovcu pa se morajo Slovenci potikati tu in tam, odkar j,im je bila pred leti odvzeta semeniška cerkev). Vendar pa deluje tudi danes na Dunaju več slovenskih duhovnikov. Tako imajo dunajski Slovenci priliko za sv. spoved oz. duhovno vodstvo v maternem jeziku v I. okraju, kjer je na razpolago č. g. Mirko Čovič, stanujoč ta Franziskanerplatz 4. Na Dunaju deluje tudi č. gospod Ivan Tomažič, doma iz Primorske, v XIV. okraju in stanuje v Huttd-dorfer Straisse 188. O slovenski božji službi v Gradcu je svoj čas »Kronika« večkrat poročala. Kako je trenutno urejeno to vprašanje v Gradcu, kjer je mnogo Stajercev-beguncev oz. izgnancev, že dolgo nismo brali nobenega poročila. Kot izseljenski duhovnik deluje tam že vsa povojna leta č. g. Hafner Janez in stanuje v TeodorTCorner-Strasse 111. — V Eggenbergu pri Gradcu pa stanuje tudi slovenski duhovnik h Primorske č. g. Pelan Jože. Jz Svečnici v letu 1695. Drugo jutro je bil Mairks Wulffing izginil. Ndč ga je 'pobrala, ini še svojega plačila ni zahteval. 'Prišla je spomlad im .pozabili smo kaj hitro na Jeremijevega sina. Na polju se je delalo, prav pridni smo bili im časa nismo imeli, da bi mislili na (kaj drugega. Tudi Agata je bila pri vsakem delu vesele m dobre volje, da smo jo gospodar in družina Msak dan še rajši imeli. Med njo in Jurijem nisem opazil ničesar, ker sem vedel naprej, da si bo fant take in enake muhe iztrebil iz glave. Bilo je okrog Binkošti in prav lepo je sijalo sonce. Stal sem pred hišo in ko sem pogledal proti Ddbeljakovi brvi, sta stopala po nji dva loška biriča, vsak z dolgo sulico na rami. (Pred nljitma je korakal graj- ski ječar Mihol 'Schtvaiffetrigkh. Prav gotovo ise nisem motil: nihče drug ni mogel to biti kakor Sch-vvaiffstrigkh, Iker je nosil na hrbtu veliko 'bisago, katere mi nikdar puščal doma, kadar je nosil pečate po dolini. Napadla me je nemirna slutnja, da prihajajo ti trije k nam in da ne prinašajo nič dobrega s sabo. V veži sta odložila hlapca svoji sulici ter ju prislonila k steni. Schtvaiffstrigkh pa je veselo izpregovoril: »Jesti nam boš dal, Izidor. Smo res lačni! — Ta .Flekte’ nas je na vse jutro spodil iz postelje, da smo morali odriniti, ne da bi bili kaj zaužili.« Hlapca sta molčala, čudno pa se mi je videlo, kako sta ta dva človeka upirala oči v našo Agato, prav ko da bi se bala, da bi jima kam ne odfrčala. Če je vmes birič, tedaj ni veselja v kmečki družbi. Zatorej se je med jedjo le malo govorilo. Pač sem vprašal Mihola po loških novicah. Malo se je zamislil, 'potem pa počasi odgovoril: »Najboljša novica je, da pride čez teden dni novi naš gospod 'škof, Joannes Francis-cus, ki je ravnokar prevzel vlado. Pregledati hoče svoja loška ,posestva, in glavarju bi kar privoščil, da bi ne bilo vse v redu. Pa kako hoče biti vse v redu, ko vem, da spravlja ta hudič v svojo malho, kar le more!« (Dalje prihodnjič) nas na ICocošlc&n DVOR (Družinski blagoslov) šmibelska podružnica Dvor ima zvestega cerkovnika. Pred par leti je pripeljali iz Kazaz pridno delavno življenjsko družico na svoj dom k Božiču. Ker sta imela oba polne roke dela, jima je Bog poslal pomagače: najprej čvrsto deklico, da bi pomagala čez nekaj let mami pri obilnem gospodinjskem delu in sedaj na 1. majnika še dva čvrsta zdrava fantka, da bi pomagala očetu pri delu na kmetiji in v cerkvi. Krstili smo jih na binkoštni ponedeljek za Franca in Stanislava. Bog jima daj zdravja, da bosta kmalu dorastla in postala pridna ministranta. Tako bo vsem pomagano: Božičevemu očetu, ki bo imel pomočnike pri kmetijskem delu m še gospodu župniku in kaplanu, da bosta imela po dolgem času zopet ministrante v dvorski cerkvi. Srečnim staršem čestitamo, malemu Fran-ceju in Stanku pa zdravje in varstvo božje v življenju! ŠMIHEL NAD PLIBERKOM (Mrtvaški zvon) Pogosto poje pri nas v zadnjem času mrtvaški zvon. Po vrsti umirajo skoraj sami možje. Na binkoštni torek zjutraj nas je vse iznenadila žalostna vest, da je v Celovcu v bolnici umrl naš blagi sovaščan g. Jurij Jernej. Rodil se je leta 1890 v Čer-govičah pri šotoru in je potem podedoval lično ‘hišico, ki leži na zapadni strani vasi tik ob hribčku Sv. Katarine. Tam je po-kojmi živel s svojo družinico llepo in srečno družinsko življenje. Srečno je bilo to družinsko življenje, ker je slonelo ves čas na najbolj preizkušeni življenjski modrosti »moli in delaj«. Rajni je znal oboje združiti v svoji hiši in v svojem življenju. V bolnici je verjetno čutil, da mu pojemajo moči. Iz obzirnosti do svojih domačih jim najbrž tega ni maral povedati. Le željo po vrnitvi domov je izrazil. Na binkoštni torek so ga nameravali pripeljati domov. Pa ni dočakal več prevoza, izdihnil je že jutranjih urah v bolnici. Pokojni je bil dober družinski oče in goreč katoličan. Zlepa ni kdaj izpustil tudi ne de-lavniške sv. maše ali kake večerne pobož- Denar (Nadaljevanje s 7. str.) go zadel ob nekaj. Nagnil se je, videl bisago. Pomislil je, znova pljunil in stopil v sobo. Stara je že smrčala, zavita v odejo. Zleknil se je zraven nje.. Zaspati ni mogel. Premetaval se je zdaj na to, zdaj na ono stran. Spanec ni prišel. Vstal je, pogledal po sobi. Stara je enakomerno dihala. Zunaj so cvrčali škorci in se majale sence dreves. iStari je premišljeval. Sam ni vedel, kaj. Tiho je zakorakal po sobi, stopi ven in obstane pred gostovimi vrati. Nagne se, otiplje bisago. Privzdigne jo. Bila je težka. Potem prižge petrolejko, se vnovič potihoma priplazi do bisage in pogleda vanjo. Na dnu je bilo kakih tisoč cekinov. Staremu so se skalile oči. Ne zaradi denarja. Sam ni vedel zakaj. Ničesar več ni videl. Nekaj se mu je mešalo. Vzravna se, odide venkaj. Obide dvorišče. Nikjer ga ni strpelo. Stopi k stari. Spala je. Sede zraven nje. Rad bi mislil. Nenadoma dregne ženo. Ona odpre oči. On se nagne, skoraj njenega ušesa se dotakne, in vznemirjeno, trepetajoče reče: ' »dn ima denar v bisagi. Same cekine!« Ona se obrne. »Saj je človek sam povedal. Denar ima.« In zopet je zaspala. Stari vstane, dzre se po sobi. Sedaj je premišljeval. Naslonil je glavo na grobo vzglavje in jasno videl svojo misel. Kaj bi počel s tem denarjem? Oh, kaj bi počel? Pogrezne se v nemiren sen. # Proti jutru so okna postajala sinja. Stari nenadoma skoči pokonci. Pogleda po sobi. Nič ni bilo. V hiši prav tako ničesar. Stara je še spala. Popotni na oni strani prav tako. Stopi k oknu. Pot pusta, dvorišče pusto. ‘ Odpre vrata in pogleda predse. Nič ni slišati. Bisaga in škornji pa so na istem mestu, nedotaknjeni. nosti v farni cerkvi. Zavedal se je, da nalaga bližina cerkve človeku večje dolžnosti in večjo odgovornost pred Bogom. V tem je bilo njegovo življenje vzgled za vse vaščane. Ravno to njegovo značilno lastnost so g. župnik na grobu posebej podčrtali. Zahvalili so se pokojniku, da je svojo vlogo na odru zemeljskega življenja vzgledno izvrševal in si s 'tem zaslužil še lepšo vlogo večne sreče na nebeškem odru. Pokojni Jurij Jernej je bil dolga leta tudi zvest bralec našega lista in naročnik Mohorjevih knjig, katere je kot zvest sin naše slovenske zemlje rad prebiral. Žalujoči družini naše iskreno sožalje! ' DOBRLA VES (Živahno kulturno delo) Že dolgo se nismo nič oglasili. Pa kljub temu ne spimo, saj tudi ne moremo ko pa je že v naravi toliko življenja. Po vseh naših vaseh lepo obhajamo šmarnice in po možnosti prideta med nas tudi preč. g. kaplana. Le škoda da je manjnika že konec. Pridna je tudi naša farna mladina. Za nedeljo 30. 4. 1961 nas je povabila na prelepo Finžgarjevo dramo »Divji lovec«. Vsi igralci so svoje vloge tako dobro podali, da smo se tudi gledalci tako vživeli v igro; marsikatero Oko se je zasolzilo. To igro je zapisalo življenje samo 'in zato gre tudi tako do srca. Velika dvorana je bila do zadnjega kotička polna, škoda je le da lepe ure prehitro minejo. Saj je v življenju zmeraj tako: če je najbolj lepo in veselo — enkrat je vsega konec. Znamo ceniti trud naših vrlih igralcev, ki so žrtvovali dolge večere, da so nam napravili par lepih ur. Hvala jim za vašo požrtvovalnost! Le tako naprej. Na materinski dan pa so naši najmlajši igralci povabili svoje dobre mamice v farno dvorano ter jim prisrčno voščili s pesmimi in deklamacijami. Nato pa podali igrico »Naočniki«. Tudi mladim igralcem čestitamo in upamo da bodo naprej gojili svoje zmožnosti in nam tako pozneje še veliko lepih ur nudili. Zvečer dne 14. 5. 1961 so igralci naše farne mladine šli gostovat v Št. Lipš kjer so ponovili igro »Divji lovec«. Vsako blago delo obogati človeka. Take- Stopi ven. Po tihem odide do kašče. Tam je bila sekira, star lemež. Ozre se po sekiri. Dvigne jo, pa nenadoma zbeži, ko da ga je spekla. Pride v sobo, pogleda skozi okno. Nihče ga ni videl. Vzdihne. Zopet oprezno zleze vein, se pritihotapi do kašče in pograbi sekiro. Stisne jo s trepetajočimi rokami in zopet steče v sobo. Prebudi staro. Ona se prestraši. Odpre oči, pogleda ga in se še bolj prestraši. Njegove oči so steklene, nepremične, ko ipri mrtvem človeku. »Moj Bog!« zavzdihne ona. On položi prst na usta. ‘»Pst!« i»Kaj je?« zašepeta ona, vsa trepetajoča. On se nagne čisto nadnjo: ■»Ubil ga bom in mu vzel denar.« Ona krikne. Nekdo pokliče od zunaj. Vrata zaropočejo. Korake je slišati. Potem Cvetin glas. Ni vzdržala. Zgodaj je vstala. Stara skoči pokonci. Odpre vrata. Cveta je nasmejana, vesela, govoriči: »Kje imate pa gosta, ste ga spoznali? Ta Tinko, kako se je spremenil.« »Tinko!« zavpije stara. Stari se vzravna. Pogleda brez uma. »Tinko, da!« zakliče Cveta. Nasproti stoječa vrata se odpro. Tinko se vzravna na pragu. Cveta skoči k njemu: i»'Nista te poznala, ti pa molčiš!« »Sinek!« krikne mati in pade pred njegove noge. Stari se zamaje. Stopi. Oprime se zidu, vrat. Omahne po stopnicah in zbeži na dvorišče. »Oče!« zavpije Tinko za njim. Stari je bežal. Tekel je po poteh, mimo nizkih hiš, poleg vodnjaka. Gledal je, zmajeval z glavo in gledal. Stegoval je roke in si prizadeval, ko da se hoče dotipati do nečesa. Pri cerkvi je stopil po stopnicah navzgor, padel, udaril z glavo ob kamen in vzdihnil. Ko da se mu je iztrgalo iz prsi: '»Moj Bog, kaj sem hotel storiti...« Kri mu je zamrežila oči. ga 'bogastva smo vsi potrebni. Zato tako radi hodimo na take lepe prireditve in se tudi veselimo ob naši marljivi mladini. REPLJE (Smrt Rožičevega očeta) Na Florijanovo zjutraj, ko so prihajale od vseh strani procesije v Vogrče, je ob sončnih pobočji h Vogrske gore :na lepem Rožiičevem domu zaključil svoje zemeljsko življenje 79-iletni gospodar in ljubljeni družinski oče Simon Kumer. Po močni pljučnici se ni več prav opomogel in je lepo pripravljen v zgodnjih urah 4. majnika v Gospodu zasipal. Pokoj ni je bil sorodnik znane črčejeve družine na Blatu. V svoji mladosti je bil tudi vnet prosvetar in predsednik Slov. izobraževalnega društva v Vogrčah. 'Pozneje, ko se je poročil, se je pač radi Obloženosti z gospodarskim delom in družinskimi skrbmi u-maknil iz prosvetnega dela. V težikem času V glavni sezoni v juliju in avgustu bo vsako soboto vozil poštni avto (odhod Autobahnhof v soboto ob 7. uri zjutraj — nazaj v nedeljo ob 3. uri popoldne) na progi Celovec — Rogaška Slatina (svetovno-znano zdravilišče v Sloveniji). Otvoritvena vožnja pod vodstvom svetnika g. Musgerja, ob navzočnosti predsednika dvornega svetnika dr, Rippla s soprogo, višjih poštnih uradnikov, zastopnikov koroških Časopisov, zdravnikov in zastopnikov tuk. socialnega zavarovanja, je bila v dneh 15. in 16. maja. Z luksuznim poštnim avtobusom je družba 26 predstavnikov Koroškega prometa potovala po lepih cestah preko Pliberka, Dravograda, Maribora v Rogaško Slatino. Sprejem koroških gostov je bil v Rogaški Slatini zelo prijazen. Vodstvo zdravilišča z uradništvom je izreklo dobrodošlico. Naslednjega dne je bil ogled zdraviliških naprav. Strokovnjak je pojasnil zdravilne lastnosti vode iz Rogaških vrelcev, ki so že v prejšnjih stoletjih posebno pa za časa Avstroogrske bili svetovno znani. Povedal nam je tudi, da je neki alkimist že leta 1572 ugotovil, da je voda zelo bogata na kemičnih prvinah (natrij, 'kalcij, ogli-kov duoksid i. dr.). Med mnogimi vrelci so trije najbolj znameniti: Donat, Styria in Tempel. Dnevno dajejo vode do 40.000 litrov, to je na sekundo približno 3—4 litre. Naprave v vrelcih segajo do 48 metrov v globino. Nekateri strokovnjaki menijo, da prihaja (žila vode) voda deloma iz Labotske doline, deloma pa izpod Julijskih alp. Voda iz Rogaške Slatine je po ugotovitvah zdravnikov zelo zdravilna, posebno za bolezni na jetrih, žolču, ledvicah in želodcu. Rogaška Slatina je kot zdravilišče zelo lopo urejeno. Veliki hoteli so posejani med krasnimi parki. Zdraviliški dom ima krasno dvorano za prireditve in podobno. V moderno urejenih napravah napolnijo na dan po 22.000 steklenic katere potem razpošiljajo po Jugoslaviji in v tujino. Ravnateljstvo zdravilišča je bb 'tej priliki tudi izrazilo željo, da bi tudi Koroška bolniška zavarovanja pošiljala svoje bolni- Filmski program Borovlje. — Sobota, 3. 6.: Opcration Amsterdam (IV). — Napet pustolovski film o akciji angleSke tajne službe za časa nemSkcga vdora v Holandijo. — Nedelja, 4. 6.: (Mit Himbeergeist geht alles be.s-ser (IVb). — Z goljufijami se hoče nemSki vojak oikodovati za leta, ki jih je zapravil za časa voja-9ke službe. — Torek, 6. 6.: Manner, die in Stiefetn stenbon (HI). — Borba dveh prijateljev proti bandi zločincev v ameriškem mestu. Tipičen film z divjega zapada. — četrtek, 8. 6.: Die Foltenkammer »les Teufels (IVb). — Kriminalni reporter in njegov pomočnik kopičita umor na umor, dokler ne prideta do zasluženega konca. Bistrica v Rožu. — Sobota, 6.: Anatomie eiines Mordes (IVb). — Psihološka drama. Za odrasle s premislekom. — Nedelja, 4. 6.: Pension Schdller (III). — Veseloigra. Nečak predstavi svojemu stricu prebivalce nekega penziona kot norce. Za malo zahtevne kinoobiskovalce. — Sreda, 7. 6.: Godz.illa kchrt heim (IV). — Utopičen film o neki pošasti, ki je zlezla iz morja in divji po nekem japonskem mestu, dokler je ne konča mraz. Pliberk. — Sobota in nedelja, 3. in 4.: Miinch-ha/usen in Afrika (III). — Glasbena veseloigra. Znamenitega lažibarona, ki šari v Afriki kot lovec na divje zveri, odkrije nemška televizija kot humo-rističnega pevca. — Torek in sretla, 6. in 7. 6.: Dic Haibzarte (V). — Veseloigra. Dvajsetletno pisateljsko dekle doseže z neko nemoralno igro velik uspeh. zadnje vojne je z vso priznanja vredno pravičnostjo izvrševal posel kmetij sik ega načelnika. Vas Replje so izgubile s smrtjo Rožičevega očeta mirnega, pridnega gospodarja in soseda, hiša sama pa 'priljubljenega družinskega očeta. Vsem domačim iskreno sožalje! Ob obilni udeležbi smo pokojnika v nedeljo 7. majnika položili na domačem pokopališču v Šmihelu k zadnjemu počitku. Naj v počiva počiva! DOB PRI PLIBERKU (Poroka) Na binkoštni ponedeljek se je poročil pri Sv. Luciji g. Marko Trampuž, pd. Božičev dz Doba, in gdč. Hermina Vodiunik iz Letine v šmihclski župniji. Ženin kakor tudi nevesta sta iz zavednih vernih slovenskih družin, ki sta tudi bili za časa nacizma preganjani. Želimo jima na novi skupni življenjski poti obilo sreče in božjega blagoslova! ke v Rogaško Slatino; dosedaj namreč le Graška zavarovalnica že nudi svojim pacientom ugodnost zdravljenja v Rog. Slatini. Koroški gostje so bili zelo zadovoljni z obiskom zdravilišča. Po prisrčnem slovesu se je vesela družba v poznih urah preko Ljubljane in Ljubelja vrnila v Celovec. ==Naše prireditve === ST. JAKOB V ROŽU Slov. prosv. društvo »Rož« v St. Jakobu v Rožu priredi v nedeljo 11. junija ob 19.30 uri v dvorani pri Antoniču na Reki PROSVETNI VEČER s sledečim sporedom: L Pozdrav predsednika; 2. Sentjanški tamburaši; 3. Gornjerožanski pevski zbor; 4. »St. Jakob v sliki« (slike, č. g. Vinko Zaletel); 5. Šentjakobske korenine (govor). Pridite v obilnem številu! Vstopnine ni. QLEDALI$CE V CELOVCU Četrtek, 1. junija: Der Liigner, komedija. — Petek, 2. junija: Die Falle, detektivska igra. — Sobota, 3. junija: VViener Blut, opereta. — Nedelja, 4. junija: Der Lugner, komedija. — Sreda, 7. junija: Wiener Blut, opereta. — Četrtek, 8. junija: Pimpi-none (Gostovanje „Oper am Karntner Tor”, Dunaj). — Petek, 9. junija: Dic Falle, detekt. igra. — Sobota, 10. jiunija: Eine etwas sonderbare Dame, komedija. — Nedelja, 11. junija: 1001 Nacht, opereta. Začetek vselej ob 19.30 uri. Športni kotiček NOGOMET: SLOVENIJA - KOROŠKA 5 : 2 Na ljubljanskem centralnem stadionu je slovenska reprezentanca, ki je nastopila brez igralcev prvaka Maribora, visoko porazila izbrano ekipo Koroške, ki pa je tudi nastopila nepopolna. Igra se ni mogla razviti v vsej širini, ker je bilo igrišče namočeno zaradi dežja. Izredno objektivni gledalci so pozdravili vsak lep strel obeh napadov. Slovenci so imeli še precej priložnosti za zvišanje rezultata, vendar jih niso znali izkoristiti. Povratna tekma bo v Celovcu meseca oktobra. NOV SVETOVNI REKORD V SKOKU V DALJAVO Pred II.(MIO gledalci je v Kaliforniji padel nov svetovni rekord. Izboljšal ga je olimpijski zmagovalec Kalph Boston na 8.24 m. To je fantastična tlaljava, ki jo je zaenkrat poleg slokega črnca zmožen preskočiti le še ruski skakalec Terovanesjan. V St. Poltmi je mladi koroški atlet Giiiithcr Gratzer s palico preskočil višino 4.25 m. Je to nov avstrijski rekord. SLOVENSKE ODDAJE V RADIU SOBOTA, 3. 6.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.25 Saša Martelanc: Stari znanci. Zn arnika. — NEDELJA, 4. 6.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 5. 0.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Socialna visoka šola. — Slovenske pesmi. — 18.00 Iz našega albuma pesmi in glasbe. — TOREK, 6. G.: 14.15 Poročila, objave. — V domačih gorati... — SREDA, 7. 6.: 14.15 Poročila, objave. — Za ženo in dekle. — Par žislile, zaigramo. — ČE TRTEK, 8. 6.: 14.15 Poročila, objave. — Bolje je paziti, kot zdraviti sc. - PETEK, 9. G.: 14.15 Poročila, objave. - Zvočni obzornik. - SOBOTA, 10. 6.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. MODERNA MODNA OČALA pri J V ./AUSIIIOPTlKtlN Klagenfurt. 10.-0ktober-StralIe (Prosenhof) Avtobusna zveza Celovec - Rogaška Slatina List izhaja vsak četrtek. — Naroča se p»xl naslovom: „Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— Sil., letno 80.— šil., za inozemstvo G dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. žrclec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.