LETNIK 28 - 1 9 4 0 - 1 9 41
ŠTEV. 8-9-10
Mentor — dijaški list — XXVIII. leto 1940-41
Vsebina 8., 9., 10. številke:
Novo poglavje v naši zgodovini / Prof. France Jesenovec: Vera in umetnost / Prof. France Vodnik: Stil je človek / Viktor Zorman: Tovariši / Zorko Simčič: Literarni sestanek / Prof. Vilko Novak: Ali poznamo ljudsko življenje?/ Prof. Fr. Pengov: Kemija vsakdanjega življenja / Bogomir Smolej: Pismo / Anton Umek Okiški: Zvon sile / Prof. dr. R. Savnik : Železniška križišča na Slovenskem / Bavdekon: Petminutni molk / Fr. Kosmač: Križ v maju / Verona: Pomota / Zvonko; Življenje / Zorko Simčič: Naš razred / E. K-ič: Na tuje vlak hiti / Ignacij Lavrič: Pesem spominov / Mihaela Jarc: Ure / Vladmir Virant: Literat / Vladimir Virant; Pomladna gazela / Pavle Kump : Tihožitje / Vladimir Virant: Krivica / Janez Gorin : Sin moj / Nove knjige / Filatelija / Pomenki / Šah
Uredništvo lista: Prof. dr. Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 5/11. — Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. — Rokopisi se ne vračajo. — Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. — Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije.
Mentor izhaja v Ljubljani med šolskim letom v začetku meseca. — Izdaja ga Prosvetna zveza v Ljubljani (odgov. Vinko Zor, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80.) Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani (M. Blejec).
Celoletna naročnina za dijake din 30, za druge in zavode din 40. Posam. številka din 4.—. Plačuje se naprej.^— Stev. ček. računa pri Poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. — Naročnina za Italijo: Lit 10.— za dijake, Lit 15.— za druge; za Nemčijo: RM 5.— za dijake, RM 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma nemških čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. — Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika.
Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani
Knjižne novosti
Bunc Stanko:	Pregled slovnice slovenskega knjižnega jezika. 152 strani,
din 30’—, kartonirano din 56’—.
Ludvik Dušan: S potepuško palico. Pesmi. 80 str. Kart. din 40'—,pl. din 50'—. Mlakar Janko: Spomini. 422 strani. Vezano din 130 —.
Snoj dr. Andrej: Uvod v sveto pismo nove zaveze. 188 strani, din 55’—, vezano din 72’—
Šali Severin:	Slap tišine. Pesmi. 80 strani. Kart. din 40—, platno din 50-—.
zahtevajte vestnih Jugoslovanske Knjigarne „Naša hnjlga“
Najugodneje Vam obrestujemo prihranke, ki jih naložite pri nas. Mislite na bodočnost in začnite vlagati tudi Vi.
Vršimo vse posle denarnih zavodov.
Za vse naše obveznosti jamči z vsem svojim premoženjem in davčno močjo DRAVSKA BANOVINA
HRANILNICA DRAVSKE BANOVINE
Maribor — Ljubljana — Celje — Ekspozitura: Kočevje
MENTOR*
Hat/a pag&cuAfc i/ Mii z^dovihi
Ko so na veliki petek 11. aprila 1941. zasedle italijanske čete Ljubljano in z njo del slovenskega ozemlja ter je bila nato 3. maja s Kraljevim odlokom ustanovljena Ljubljanska pokrajina, ki jo vodi Visoki Komisar Ekscelenca Emilio Grazioli, je ta del našega ozemlja prišel pod vrhovno oblast Rima.
Rim!
Iz zgodovine veste, da so bile že legije stare Rome v Emoni in po vsem našem ozemlju, veste, da so prinesle s seboj v naše kraje prvo kulturo, o kateri govorijo še danes razni spomeniki tu in tam.
Pa tedaj Slovencev tod še ni bilo.
Po preseljevanju narodov pa je Rim zopet osvojil našo domovino — Slovence s krščansko blagovestjo, s katero nas je priklenil za vedno nase.
Rim je postal naš mir.
V	miru krščanske kulture smo rastli.
Prvi so se poklonili Rimu naši božjepotniki, ki so postali — romarji in so potem na vsa božja pota — romali. Kaj vse so vedeli povedati o veličastnem Rimu!
A Slovenci niso bili samo romarji. Tudi trgovali so in zgodovina nam pripoveduje, kako živahne trgovske zveze so bile v srednjem veku med slovenskim ozemljem in Italijo.
Se večjega pomena pa so bili kulturni stiki. Ne samo sinov velikih narodov, tudi slovenske mladeniče je vleklo v Italijo, zibelko evropske kulture. Izza humanizma najdemo v analih raznih italijanskih univerz tudi slušatelje našega rodu.
Med nami je živel in pisal o nas in o ustoličenju naših vojvod na Gosposvetskem polju E. S. Piccolomini (1405—1464), poznejši papež Pij II.
Prvi omenja našo narodno pesem in naše šege in običaje v 16. stoletju Marcantonio Nicoletti.
Peter Pavel Vergerij je pregovoril Trubarja, da se je odločil za antikvo — latinico, ki je tako postala naš črkopis.
In Fra Gregorio Alasia da Sommaripa je izdal 1607 prvi italijansko-slovenski slovar s hvalo slovenskega jezika.
Naši pridigarji 17. stoletja so se učili ob italijanskih in prvi dve knjigi Svetokriškcga sta bili tiskani v Benetkah.
Po zgledu italijanskih akademij je nastala naša Academia opero-sorum 1693, ki se je ob preporodu 18. stoletja obnovila in so njeni člani
MENTOR 1940/41. ftT.8, 9, 10	209	14
utrli nove poti v naši dotlej samo nabožni književnosti. Tedaj je nastopil tudi Žiga baron Zois, ki je po študijah v Italiji postal mentor našega kulturnega dela in navezal na Ljubljano tudi italijansko opero.
Izza 19. stoletja pa so naše zveze s kulturno Italijo postale še vse živahnejše, o čemer nam pričajo vsi veliki duhovi prebujenega naroda do naših dni, pa naj so pesniki, pisatelji, znanstveniki, slikarji in kiparji ali glasbeniki.
Kakor smo se zanimali mi za Italijo in se ob njenih genijih učili, tako je tudi Italija kazala po svojih kulturnih veljakih zanimanje za naše kulturno življenje.
Tako si danes združeni pod varstvom Rima nismo tuji.
Kraljevi zakon za Ljubljansko pokrajino nam zagotavlja neoviran kulturni narodni razvoj, katerega temelj je šolstvo v materinem jeziku.
Dva meseca novega življenja nam je dokazalo, da smo lahko zadovoljni v območju Rima, pod katerega mogočnim varstvom bomo mogli nemoteno snovati zlate niti za svojstveno vezenino slovenske kulture.
PROF. FRANCE JESENOVEC:
Ifua in umetnost
Edinole človeku je med vsemi telesnimi bitji dano, da ustvarja po Stvarnikovi volji kulturo, materialno in duhovno, da goji v duhovni kulturi znanost in umetnost. Edinole njemu je dano, da izraža svoje misli in še bolj svoja čustva v obliki glasbenih, slikarskih, kiparskih, stavbarskih del in, menda v prvi vrsti ali vsaj najpogosteje, v besedni umetnosti. Zakaj? Kaj hoče s tem, komu v prid to dela, kaj ga k temu navaja?
Poeta nascitur, tako so dejali že stari Rimljani in s tem izpovedali pravilno mnenje, da je človeku ustvarjanje umotvorov dano od zgoraj, pač najprej v slavo božjo, a nič manj v uteho in blaženje človeka samega, ki ustvarja, v njegovo lepotno ali estetsko uživanje in s tem v njegovo — plemenitenje.
Ali je zmerom tako? Ali človeku v resnici umetnost služi zmerom samo v lepo in dobro in resnično, v lepotno uživanje in plemenitenje njegove duše, ki je ustvarjena po podobi božji, kot stoji v svetem pismu? Žal, ne zmerom. Če pa ne, o, potem iz tega dejstva izvira za nas misel, da nikakor ne bi bilo prav, dragi mi, če bi umotvore kar brez skrbi in ozirov uživali vsevprek, kajti jasno je, da je tudi v umetnost prišel sovražnik in zasejal ljulko med pšenico. Res. tudi umetnost je treba kritično sprejemati in jo presojati. Kako pa? S kakšnih zrelišč?
Če je umetnost posebno človekovo duhovno ustvarjanje, potem je pa jasno, da jo moramo ceniti v prvi vrsti z umetniškimi merili samimi. Ta merila imenujemo estetska ali kvalitativna. Umetnost ima namreč svoje postave in tem se mora vsak umetnik pokoriti, saj mu jili je Stvarnik položil v njegovo dušo! Kar koli in kadar koli umetnik proti estetskim vrednotam, ki bi jih morala njegova umetnina
vsebovati, in kakor koli greši, tisto njegovo umetniško delo preneha biti umetniško. O njem pravimo, da je kvalitativno slabo. In najslabša umetniška dela, ki prav za prav niso nobena umetniška dela več, imenujemo š u n d , kakor ga utegnete poznati po nekih majhnih židovskih brošuricah izza zadnjih let. V takih delih je v prvi vrsti samo lov za senzacijami in pripovedovanje praznih in kriminalnih stvari, kar pa je seveda vse kaj drugega kakor lepo umetniško delo.
Iz uvodne ugotovitve sledi, da umetnost ni absolutno avto-n o 111 n a. Saj je danes splošno sprejeto načelo, da umetnost izvira iz življenja in je življenju zopet namenjena. Če je pa tako, potem seveda v umetniška dela stopajo vse stvari iz življenja, ne morda samo estetske vrednote, marveč zadene umetnik, ki zajema iz polnega življenja, tudi na socialne, gospodarske, moralne, verske, etične in druge vrednote. In če je v umetniškem delu govor o vseh teh, skoraj bi lahko rekli, neskončnih problemih človeškega življenja, je samo ob sebi popolnoma jasno, da nikakor ne bi bilo dovolj, če bi kritik upošteval samo estetske vrednote, mimo vseh drugih bi pa šel z zavezanimi očmi in na ta način dovolil umetniku, da o vseli drugih vprašanjih razmišlja po sv o j e in na ta način lahko premnogokrat krši božje postave v človeški duši.
Že od Horaca dalje vemo, da sta vprašanji umetnosti kako in kaj in da se je v umetnosti upoštevalo že od njegovih časov na eni strani dulce, na drugi u t i 1 e. Pri vprašanju kako v umetnosti gre predvsem za obliko in lepoto posode, v katero je umotvor položen, to so jezik, stil ali slog, najrazličnejši ukrasi in tropi in podobno. Pri vprašanju kaj pa zadenemo na vsebino samo, in tukaj poleg drugega tudi na idejno stran umetnine. In ta idejna stran ni nič drugega kakor zgoraj omenjena vprašanja, ki jih umetnik v umetnini obravnava. Zato moramo pri vsaki umetnini tudi dvojno ocenjevanje upoštevati, namreč kvalitativno ali estetsko in idejno ali vsebinsko. In prav na idejno ocenjevanje zadenemo v prvi vrsti pri obravnavanju razmerja med vero in umetnostjo. Bili so časi, ko so nekateri ocenjevalci zagovarjali za umetnino edino veljavno samo kvalitativno kritiko. Toda iz tesne zveze, ki smo jo pravkar pokazali med življenjem umetnikovim in njegovim umotvorom, je vsak larpour-lartizem popolnoma zgrešen in zaradi tega je samo estetska kritika br e z idejne na vsak način zelo pomanjkljiva, pogostokrat pa zaradi tega tudi n a p a č n a.
IVi idejni kritiki, tu se hočemo predvsem ustaviti, v prvi vrsti obravnavamo m oralno stran umetnine. Tudi bralec je namreč človek in ni vseeno, kaj mu umetnik v moralnem pogledu nudi. V zgodovini naše slovenske književne kritike najdemo dobe, ko se je skoraj edino idej n a stran v z a d o s t n i meri upoštevala, medtem ko se je kvalitativna ali estetska stran zanemarjala, če ne celo popolnoma prezrla. To je bila doba janzenizma (Pavšek in Jeran), k moralno utilitarnim kritikom pa štejemo tudi še Antona Mahniča. Pri prvih je skoraj samo moralna kriiika umetniških del izvirala z vzgojnega ali pedagoškega stališča, da mora biti vsako delo pisano tako, da ga brez škode damo tudi vsakemu otroku v roke, da po-
211
14*
temtakem v umetniško delo ne sme nobena stvar, ki bi bila »reč po-hujšljiva in zapeljiva«, kakor jo imenuje Prešeren v Novi pisariji. Mi bi danes mogli to misel še mnogo bolj razširiti in bi dejali, da v umetniško delo po Jeranu ne sme ne samo tisto, kar spada v erotično in seksualno vprašanje, marveč tudi ne tisto, kar spada v socialno, gospodarsko, državno, narodnostno vprašanje, kajti tudi vsega tega otrok ne bi popolnoma nič razumel in od umetniškega dela ne bi imel ničesar.
Dr. Anton Mahnič je pa prišel do svojih moralno utilitarnih kritičnih nazorov z drugačnega stališča, iz zahteve namreč, d a m o r a vsako človekovo delo kar naravnost zmerom in povsod služiti Bogu. Toda, da je to stališče napačno, je povedal že veliki Ušeničnik, ko je zapisal, da se je Mahnič motil, če je mislil, da je življenje zmerom logično in miselno dosledno. Nikakor ni potrebno, da bi vsako človekovo delo kar naravnost vodilo k Bogu.
Če danes zavračamo tako prestrogo idejno kritiko, nastane seveda vprašanje, kakšna načela naj veljajo za študenta pri ocenjevanju umetniških del. da ne bo nikoli nikjer prišel v navzkrižje s svojo vestjo in s Cerkvijo.
Že davno smo popravili Mahničevo mnenje, da slabo sploh ne sme v umetniško delo. Iz Finžgarjevih besed vemo, da v knjigo sme tudi slabo, seveda ne da bi bilo samemu sebi namen, ne da bi ga umetnik hotel zagovarjati, da bi hotel greh prikazovati v lepi luči, marveč zahtevamo, da se slabo pokaže za slabo, lepo za lepo, dobro za dobro. Slabo sme v umetniško delo tudi zaradi tega, da je tem jasneje pokazano nasprotje do lepega in dobrega. Drugič: ločiti moramo na vsak način med umetnostjo za odrasle in med umetnostjo za nedoraslo mladino. To je že Aškerc v svoji obrambi proti Mahniču plastično povedal, češ »za odrasle je vino, za otroke pa mleko«. Sicer pa, saj mladina ne bo ostala brez umetniških del. če ne bo dobila v roke vsega, kar izide, marveč je zanjo namenjena mladinska književnost v obliki knjig in mladinskih listov. Tretjič: zavedati se moramo zmerom, da so tudi za odrasle bralce zlasti v idejnem pogledu postavl jene meje estetskega uživanja umotvorov. V izbiri umetniških del. zlasti književnih, veljata za katoličana dve načeli:	vest
in Cerkev. Kar ti vest. po kateri ti govori sam Bog, prepoveduje, tega ne smeš, in kar ti Cerkev v svojem indeksu umetniških književnih del prepoveduje, tudi tega ne smeš vzeti v roke brez posebnega dovoljenja. Razume se, da nismo vsi enaki, da sme, a tudi le z dovoljenjem, izobraženec, zlasti kadar mu to nalaga sam študij, brati marsikaj, česar povprečni človek ne sme. Jasno je tudi, da v dvomih, ali je to ali ono delo dovoljeno, ne smem stopiti kratko in malo na slabo pot, ki bi si jo sam prostovoljno izbral, marveč moram poiskati pravilno pot iz d v o m a.
Za našega študenta, ki hoče postati zrel mož in slovenski izobraženec, bi moralo na sploh pri izbiranju umetniških del veljati tole: ne bom hlastal po kvalitetno slabih delih ali š u n d u , ne bom bral vsevprek z neko malomarnostjo in brezbrižnostjo, marveč kritično. Vsako umetniško delo bom precehil z vseh strani, z estetske in idejne. Šele
če bom delo vsestransko precenil, šele potem bo moja sodba res pravilna, zrela in vredna izobraženega človeka. Samih naslad pa v nobenem umetniškem delu ne bom namenoma iskal. Kar je prepovedano umetniku ustvarjati, je čisto po človeških postavah in po božjih zakonih tudi prepovedano bralcu uživati. Pretiravanja v to ali ono smer pa se bom pri ocenjevanju umetniških del zmerom varoval. Še posebno ostro pa bom znal oceniti katere koli vrste tendenciozno umetnost.
PROF. FRANCE VODNIK:
Stil fe MweU
Med besedami, ki jih dandanes zelo pogosto slišimo, je tudi izraz stil ali slog. Žal pa se le prevečkrat niti ne zavedamo, kaj beseda pomeni, kaj naj si z njo mislimo ali predstavljamo. Po navadi rabimo izraz slog ali stil v zvezi z umetnostjo. O stilu govorimo, kadar razpravljamo o literaturi, o glasbi, o slikarstvu in podobnih panogah umetnosti. Vendar pa si že tu večkrat nismo na jasnem, kaj stil oziroma slog je. Še redkeje pa nam pride na misel, da utegne beseda slog imeti širši obseg in da moremo o stilu govoriti ne le v umetnosti, ampak tudi na drugih življenjskih področjih. In vendar je tako. Dejansko smemo govoriti o slogu povsod, kjer gre za človekovo delovanje, za izraz tega, kar človek doživlja, oziroma tega, kar človek je. Zelo dobro je izraženo to dejstvo v znanem francoskem izreku: Le styl c’ est 1’ homme. To se pravi po slovensko: s t i 1 j e č 1 o v e k. In res lahko govorimo o slogu povsod, kjer človek izpoveduje svoj nazor, kjer kakor koli ustvarja. Stil kot izraz človeka, njegove osebnosti, namreč nikakor ni navezan le na umetniško ustvarjanje, kakor bi utegnil kdo misliti, ampak ga najdemo na vsakem kulturnem področju: na verskem, socialnem, gospodarskem, političnem, skratka v vsem tem, kar na splošno imenujemo osebno in d r u ž a b no kultur o.
Res pa je, da o stilu po navadi in v najdostopnejši obliki govorimo v umetnosti. To ni nič čudnega. Prvič se človek izraža v prvi vrsti z besedo, podobo in kretnjo in vse to ne pride nikjer bolj dovršeno do izraza kakor ravno v umetnosti. To, kar človeka predvsem loči od živali in mu hkrati služi za izražanje njegove notranjosti, je nedvomno jezik, dar govora. Zato tudi prav glede na naš jezik, na naše izražanje govorimo o slogu ali stilu. Pri tem sprva ni še treba misliti na književni ali literarni slog. Že naše vsakdanje izražanje potrebuje in zahteva neko urejenost misli in besed; in ravno to označujemo z besedo slog. Slog v tem pomenu ni nič drugega kakor način izrekanja misli. Misli pa izrekamo z besedami. O slogu govorimo le tedaj, kadar kdo zares tako izraža svoje misli, da čutimo za besedami tistega, ki jih je izgovoril. Naše govorjenje mora biti predvsem jasno, jedrnato in naravno. O človeku, ki se izraža nejasno ali dvoumno, ali ki rabi namesto raz-
ločnega, jedrnatega izraza obilico praznih in nepotrebnih besed, ali ki govori prisiljeno in izumetničeno, narejeno — o takem človeku pravimo, da nima sloga, to je jasne, pristne podobe samega sebe. Koliko bolj še zahtevamo vse to kajpada od govornika, znanstvenika, pisatelja.
Toda pravkar omenjeni jezikovni slog še niti približno ne izraža pomena tega izraza. Rekli smo že, da govorimo o slogu ali stilu zlasti na področju umetnosti. Kolikor gre zgolj za razlikovanje raznili umetnostnih vrst ali panog, kar izvira predvsem iz uporabe različnih izraznih sredstev oziroma materiala, toliko govorimo o literarnem, slikarskem, glasbenem in podobnih slogih, ki pa se prav pogosto prepletajo med seboj. Vsakdo je gotovo že slišal, da govorimo na primer o slikovitem romanu, o melodični pesmi, o lirični glasbi itd. Toda še važnejše mimo tega je razlikovanje med tako imenovanim kolektivnim ter individualnim stilom, to je med stilom kot izrazom določene dobe (oziroma struje) pa med stilom kot izrazom posamezne ustvarjajoče osebnosti. Tako n. pr. govorimo o antičnem, gotskem, renesančnem, baročnem slogu, o realizmu, impresionizmu, ekspresionizmu itd. Kaj hočemo s tem označiti? Nedvomno je, da nam vsi ti in podobni termini rabijo za označbo nekih splošnih, skupnih potez, ki so SAojske delom umetnikov neke določene dobe. Gre torej predvsem za način izražanja. Vendarle bi pa bilo zmotno, če bi v navedenih stilnih označbah mislili samo na obliko. Ne pozabimo, da smo rekli: stil je človek. To velja tudi za tako imenovanj stil dobe, ki ni nič drugega kakor izraz človekovega mišljenja in čutenja. To je zelo nazorno formuliral Izidor Cankar v uvodu k 15. zvezku Zbranih spisov Ivana Cankarja. Tam pravi: »Za formo in snov je odločilno vse umetnikovo razmerje do sveta, njegov način gledanja in doživljanja realnosti, njegovo svetovno ,naziranje’. To določa hkrati formo in snov ter ustvarja iz obojega umetnosten organizem: skupnost formalnih lastnosti tega organizma, kakor se javljajo na obdelani snovi, imenujemo njega stil. Ker je človekovo razmerje do sveta možno v brezštevilnih variantah, je jasno, da so tudi variante stila brezštevilne; toda tako različne te variante vendar niso med seboj, da bi jih ne bilo mogoče zbrati v posamezne skupine, ki jih zgodovinsko periodiziranje označuje s skupnim imenom časovne in stilne oznake, kakor n. pr. realizem, naturalizem, romantika ter podobno.« Talko vidimo v stilu posameznih dob tako rekoč kakor v ogledalu zgodovino človekovega duševnega razvoja.
Nič manj važen kakor omenjeni kolektivni stil pa ni individualni stil. S tem izrazom označujemo vse tisto, po čemer se posamezni umetniki ločijo drug od drugega. Posebno dobro vidimo to tedaj, če primerjamo med seboj člane istega pokolenja ter iste umetnostne smeri. Dasi jih vežejo in družijo skupne poteze ter enaka prizadevanja, se vendar ločijo drug od drugega po tem. kar je značilno še posebej za vsakega izmed njih, tedaj za vsako posamezno osebnost. Pomislimo na primer samo na Murna, Ketteja, Cankarja in Župančiča. Vsi štirje so predstavniki naše tako imenovane »moderne«, impresionizma in simbolizma, in to jih druži. Kljub temu pa se tudi ločijo med seboj. Tako so n. pr. za Murna značilni zlasti kmečki motivi ter nihanje
med željo po življenju in čustvom otožnosti; za Župančiča življenjska radost in optimizem, za Cankarja pesimizem, ki pa je seveda le nekak prikrit ali bolje zaobrnjeni optimizem, dalje bojevitost in literarna vsestranskost (bil je pesnik, pripovednik, dramatik, kritik itd.), a za Ketteja razen vedreg a humor ja nagn jen je do novoroni antičnega misticizma, ki si išče sredi vsakdanjega življenja »višje resničnosti«, in stalna oblika (sonet), medtem ko so drugi njegovi sodobniki dajali prednost prostemu verzu. Za to, kaj je individualni umetniški slog, imamo klasično primerjavo v romanu »S poti«, v katerem nam avtor Izidor Cankar v obliki razgovora pod oknom Romea in Julije predstavi vrsto pesnikov in pisateljev.
Bili sim« — beremo — pod balkonom in gledali gori, iki je z njega Julija govorila Romeu, vsi ena sama brezoblična tvarina. Tedaj se je iz nje izločil Peter Bohinjec in je rekel:
»Kako je prav za .praiv Romeo prišel z balkona na cesto? Previsoko je.«
»Neumnosti se mi bledejo ipo glavi; čas bo vstati,«: sem mislil in spal dalje, globoko oko neba nad seboj. (Pisatelj si je torej ves prizor zamislil kot sanje.)
»Daljna je cesta in mnoigo je poti,« je rekel Ksaver Meško; in tudi on se je iizločil iiz brezoblične tvarine. »Hrepenenje nas vodi iz večnosti v večnost.. .«
»Kaj bo to?« je rekel Peter Bohinjec in je pljunil. »Kako je prišel na cesto in kako je prišel gori?«
»Enostavno vendar,« se je izločil iz brezoblične tvarine Oton Župančič. »Razkoračil se je, stopili si na rame in se poigmal kvišku. Ko je hodil doil, se je obesil na lastne pete, se zavihtel in skočil na tla.«
»To ni mogoče,« seim si dejal. »Spim v Benetkah in se mi sanja.«
»To ni mogoče,« je ponovil Peter Bohinjec. »Povedati se mora tako, kakor je bilo. Pogledati bo treba v arhiv Julijine družine, kako je prav za prav prišel gori in kako je prišel na cesto.«
»Zbudilo se je hrepenenje v injegovom srcu, kakor bi se prižgalo sonce sredi polnoči, im bil je gori,« se jo izločil iz brezoblične tvarine Ivan Cankar. »Ugasnilo jo hrepenenje v njegovem srcu, kakor bi se utrnilo sonce sredi poludneva, in je bil na prašni cesti, truden popotnik. Mimo njega se je pripeljal obtovorjen voz. Goloroki voznik je počil z bičem, in mu zaklical: Kaj kolovratiš po mestu, ne-godnik? Spat pojdi!«
»Arhiv moramo pogledati,« je dejal Peter Bohinjelc. »Drugače je bilo.«
»Biilo je jutro, na vizhodu so goreli oblaki s prikritim ognjem,« se je izločil Salezij Finžgar. »Romeo je stal na balkonu, ožarjen od jiuitranjega svita, lep ko>t mladi kralj, ki stopa v osvojeno mesto. Odpel si je s pasa lestvico, spleteno iz vrvi, jo nategnil z mišičasto roko, ali bo nosila težo mladega telesa, jo otvezel na okno in še enkrat pol jubil Julijo. Ni bila uirna noga še ina sredi poti — ko se vrv utnga — Julija vzklikne in iztegne rolke v pomoč —, toda kaj je orlu, kljubo-valcu viharjev, spustiti se iiz oblaka v ravnino?«
Na tem primeru lahko zelo nazorno vidimo, kako se vsak avtor izraža po svoje, s svojskim načinom izražanja misli, v edinstvenem slogu. Pisatelj je to dosegel na ta način, da je zelo iznajdljivo in spretno posnemal slog vseli nastopajočih oblikovalcev naše besede. Kako dobro je pogodena razlika med realističnim Petrom Bohinjcem, češ »povedati se mora tako, kakor je bilo«, ali pa čustvenim Meškom, duhovitim in okretnim Župančičem, ali pa med Cankarjem, ki so mu zunanje podobe le prispodobe za notranje doživljanje, ter Finžgarjem, čigar romani ični zanos, kakor ga na primer poznamo iz romana »Pod svobodnim soncem«, je tako posrečeno zadet v navedenih besedah.
Kar velja za literaturo, velja seveda tudi za druge panoge umetnosti: za slikarstvo, za glasbo, za arhitekturo, kiparstvo in tako dalje.
Povsod lahko ugotovimo veljavnost izreka: Stil je človek. Stil potemtakem nikoli ni nekaj zgolj oblikovnega, ampak je slej ko prej izraz človeka, ki se je izpovedal ali ustvarjal. In tako sedaj lahko razumemo tudi, zakaj se v slogu razodenejo ne le osebne lastnosti umetnikove, ampak tudi svojstvene poteze naroda, vere ali socialne plasti, kateri pripada. S tega vidika lahko govorimo nadalje o pokrajinskem in narodnem slogu, na primer o tipu gorenjskega, dolenjskega ali štajerskega človeka, pa tudi o slovenski, češki, poljski, ruski, aU pa angleški, francoski, španski umetnosti. In prav tako upravičeno govorimo tudi o poganski ter o krščanski umetnosti, ali pa o kmečki, delavski ter vobče socialni umetnosti.
Prav ti zgledi pa nas obenem prepričujejo, da slog kot izraz človeka in njegovega življenja v resnici ni vezan edinole na umetniško ustvarjanje. Tudi izven sveta umetnosti moremo govoriti o slogu, le da sedaj namesto izraza umetniški slog po navadi uporabljamo izraz življenjski slog. /daj se nam razodene ta slog kot način družabnega občevanja, zdaj kot tako imenovani okus, zdaj kot moda in podobno. Zlasti radi in pogosto govorimo o »slogu našega časa«, s čimer hočemo označiti nekaj za sodobno, za napredno, za času primerno, medtem ko ravno z istega vidika to ali ono zavračamo kot starinsko, preživelo in obrabljeno.
S tega vidika je zlasti pomembno tako imenovano narodno izročilo, najrazličnejše šege in navade, v katerih je človek izrazil samega sebe. Saj ima skoraj vsaka hiša v vasi že svojevrstno izražanje .svojega doživljanja, svoje navade, svoj stil. Pa tudi vsak stan in vsak narod ima svoje šege in navade. Tako lahko govorimo n. pr. o svojskem življenjskem slogu k m e t o v a 1 č e v e m, obrtnikovem, meščanovem. Prav dobro razodevajo življenjski slog določene dobe in okolja tudi narodne, pesmi. Primerjajmo samo slovenske ter srbske narodne pesmi. pa bomo videli precej svojstveno in značilno razliko, ki ni nič drugega kakor slog tega ali onega naroda. Narodno življenje pa se zrcali tudi v njegovih šegah, navadah, da, celo v n o š i, ki tudi ni nič drugega kakor svojevrsten stil. Zato moramo naposled tudi modo prišteti med značilne stilne izraze človekovega mišljenja in značaja, prav tako pa tudi tako imenovani bo n-to n, to se pravi način in oblike medsebojnega družabnega občevanja in vedenja. Tu se lahko še posebno pokaže človekov okus, to se pravi čut za to, kar je dobro, lepo in plemenito. Ta čut pride do izraza v našem govorjenju, v naših kretnjah, skratka v vsem. kjer se človek razodeva kot osebnost.
Iz tega pa tudi sledi, da govorimo o stilu dejansko samo takrat, kadar je človekov izraz na katerem koli področju življenjskega delovanja pristen, naraven in nepotvorjen. Stil se rodi in raste iz človeka. Zato se ne da priučiti, ampak mora imeti človek v sebi vse tisto, kar naj se pokaže na zunaj. Če človek samo posnema ali pa, če se k čemu sili, bodo njegov nastop, njegove kretnje le konvencionalna zadeva, ne pa to, kar imenujemo slog ali stil. To je tudi vzrok, da je stil v modi ter v bon-tonu le malokdaj pristen ter po navadi minljiv, medtem ko hrani stil kot izraz resničnega človekovega doživetja trajne vrednote, čeprav so se razodele na tisoč načinov in v najrazličnejših smereh.
Tovariši
7.
Ves obupan in osramočen je čepel Cirkus že četrti dan doma, premišljal svojo klavrno usodo, pričakoval decembrsko številko »Novega rodu«, kamor je po puršu poslal pesem Oh bratje, se bal, da se mu tudi tu zgodi kot v »Naši rasti« in obenem upal v uspeli ter se jezil na urednika »Naše rasti« pa na majko, ki je vsa prestrašena hodila okrog njega, ga spraševala, kaj mu je in kaj ga boli, ga tolažila, hotela po zdravnika in mu nosila aspirin ter želodčne kapljice in različne »ku-geln -, ker zdravnika ni maral, pa zdaj kavo in piškote, zdaj čaj in »kruh sa buterom«, zdaj kaj drugega ter ga na vse pretege silila, naj je, da ne bo shiral. Sin je bil sicer kljub žalosti in potrtosti ješč, a po majkinem mnenju je pospravil vse premalo in zato je vsa nesrečna zdihovala, kaj bo, kaj bo. merila edinčku temperaturo in ga silila, naj gre v posteljo in se poti. Uboga majka si je dala toliko opravka, da je celo na svoje psičke pozabila. A Mihajlo je tuhtal in tuhtal naprej, govoril znova in znova o »Naši rasti« in »Novem rodu« ter se spet in spet pritoževal nad usodo, ki v njegovem življenju tako kruto gospodari in ki njegovim talentom in zmožnostim nikdar ne dodeli uspehov.
Že pred svojo prvo malo maturo se je zaljubil. Krasno dekle si je izbral. Vsak dan jo je zalezoval, a približati se ji ni upal. Po dolgem času zalezovanja je pa le sklenil, da jo bo ogovoril, naj bo kar koli; kar za roko jo bo prijel, jo poljubil in pokleknil pred njo, ter se ji ponudil za sužnja. A prav tedaj jo je dobil z nekim fantom... Takrat mu je bilo pa res res skoraj tako hudo kot zdaj. Ves zbegan je teden dni premišljeval le še to, ali naj si vrat prereže ali zadrgne. Da bi si lahko tudi kroglo pognal v srce, se je spomnil šele, ko je svojo nesrečo že precej pozabil.
Potem je začel z nogometom. Ko je žogi prvič pokazal moč svojih nog. se je sam zvrnil in pobil, da je komaj vstal, žoga pa se je skotalila za kakih petnajst metrov stran. Pozneje se je izuril že ioliko. da se je žoga gibala le še kakili sto korakov mimo kraja, ki ga ji je določil v mislih in željah. Brez dvoma bi bil Daniš pri nogometu žel velike uspehe, a tovariši so ga nekoč bridko užalili in Mihajlo se je poslej posvetil tenisu. Pa le za nekaj tednov. Saj se mu je zdelo imenitno, a učitelj je ravnal z njim, kot bi bil šele deset let star. Zato je pustil vse skupaj in začel zbirati znamke, pa imel smolo tudi tu ter zato vrgel album in znamke v peč. Lotil se je glasbe. Kupili so mu klavir in preskrbeli učitelja, da sta tolkla dan za dnem c-d. d-e. Napredovala sta do dvoglasnih melodij, Cirkus je začel komponirati, a učitelj je njegove kompozicije skritiziral. čeprav so bile brez dvoma krasne in je majka od samega ganotja padla skoraj v nezavest, ko jili ji je zaigral, in Mihajlo je zato prosil majko, da so klavir prodali, ker ni mogel več poslušati »tega strašnog hreštanja«.
Po kratkem odmoru se je navdušil za telovadbo in začel hoditi
k plesnim vajam. Imenitno se je že znal vrteti, ko mu je nekoč neka gizdalinka odrekla ponudbo za valček. Kaj naj se potem še hodi nastavljat?! Majka je užaljena rekla, da ne, in sama poučevala sina v plesu, dokler se ni oprijel plavanja. Toda njegov želodec, ustvarjen za plemenite in žlahtne pijače, navadne vode ni prenesel. Želodcev lastnik je zato plavanje opustil in se znova posvetil ljubezni. Kaka dva meseca je prežal na »ideal«, najel že mešetarje, a po dveh mesecih sta se z majko preselila in tako s tistim »idealom« ni bilo nič. V novem kraju je poskusil s pesnikovanjem. Pa tudi tukaj mu sreča ni bila naklonjena. S svojo poezijo si je nakopal sramoto in najhujše ga morda še čaka ...
Majki so pošle že vse tolažilne besede, lotevala se je je že nejevolja ter se je zato zatekla k sosedi po novice, Mihajlo pa se je spričo tolikih neuspehov v svojem življenju in v strahu pred bodočnostjo spet povrnil na reševanje problema, ali naj si vrat prereže ali zadrgne. Nekaj časa je premišljeval, kaj bi bilo bolj junaško, potem pa pustil vprašanje nerešeno in začel sestavljati poslovilno pismo za majko in papana. Ravno naslov je že napisal, ko je vsa zasopla pritekla majka in prinesla decembrski »Novi rod«, ki ga ji je pismonoša izročil kar pri sosedi.
»Pokaži,« je Milmjlo planil k njej in ji list iztrgal iz rok. Ves nervozen je najprej pogledal urednikovo listnico in v njej našel svoje ime.
»Oovdje,« je pokazal majki in ji dal, da je brala. Sam ni upal.
»Neizkušen si še in s pravopisom se boriš. Vendar še pošlji in sporoči, kje živiš, ker mi tvoje ime in izražanje ne pustita do jasnosti. Če bo prostor, bom opilil in priobčil,« je brala majka.
»Jeli to istina?«
»E pa da! Schau!«
In Mihajlo je ves srečen bral urednikov odgovor. Potem pa je začel listati in iskati svojo pesem. Že do srede je prelistal, a o kaki pesmi še sledu ni bilo. Nestrpno je listal dalje. No, vendarle! Pesem! Da, v »Kotičku za naše male pesnike in pisatelje« je Cirkus našel svojo nesem. Kako je bil vesel. Ves blažen je začel brati. Pa ni prebral več kot le naslov. Naprej ni mogel. Preveč je bilo ganjeno njegovo plemenito srce. Pustil je, da je brala majka:
Mihajlo M. Danic: Oh, bratje
Oh, prišla je megla	Oh	bratje, kdo ve za srce,
vzdolž dolgih blatnih cest,	ki bi mi težko meglo pregnalo
mimo tujih vasi in mest.	in bi potem do smrti pri meni	ostalo?
oh, in težko sedla v moje srce ... Oh bratje, naj mi sporoči in pove!
Mihajlo je poslušal paljivo, nad vse pazljivo, vendar si pesmi kar ne bi upal posinoviti, se pravi pohčeriti. če bi ne bilo nad njo napisano, da je njen avtor Milmjlo M. Danic.
»Daj, majka, beri još jedanput!«
In majka je brala znova. Potem je pesem prebral Milmjlo sam in nato začuiil mogočno delovanje pesniške žilice in začel pesnikovati. Majka ga ni hotela ovirati pri umetniškem delovanju in je zato odšla ter z najnovejšo umetnino seznanila najprej kulmrico in služkinjo, potem pa sosede. Obiskala je tudi prijateljico gospo doktorjevo, ji seveda tolmačila svojo srečo ter v nadaljnjem govorjenju začela tožiti,
kako hudo je bil zadnje dni njen Mihajlo bolan, in kot praktična žena naprosila njenega moža za zdravniško potrdilo o bolezni svojega edinčka, »da bo mogel revež jutri brez skrbi v šolo, ko so profesorji danes tako sitni, saj veste.«
Domov grede je Daničeva gospa nakupila za sina samih lepih in dobrih stvari in ob njih sta proti večeru sestavila pismo za očeta, ki je bil kot ravnatelj podružnice neke banke skoraj stalno naseljen doli nekje na jugu, ter 11111 sporočila izredno srečo. — —
Drugi dan je prišel Potujoči cirkus izjemoma zelo zgodaj v šolo. Skoraj med prvimi je bil. Le »vagonarji« so pri peči prestavljali nekaj latinskega in Lojzek ali Konjska smrt si je v prvi klopi z obema rokama podpiral glavo in najbrž ugibal, kaj naj ga tisti dan boli, pa Miloš je v zadnji klopi z vso naglico prepisoval iz »vagonskega« zvezka matematično nalogo.
>-Q, Mihajlo,« je pozdravil, ko je Cirkus sedel zraven njega v klop. »Samo trenutek, takoj bom skončal.«
»Molim,« se je poklonil Cirkus, razgrnil po klopi »Novi rod« in se tako zatopil v branje pesmi Oh bratje, da je preslišal vse zabavljice »vagonarjev«.
»E, pa sam le uspeo,« si je priznal skoraj na glas, ko je pesem že nekajkrat prebral. Sijajna je tale njegova pesem. Avtorju je zelo všeč. Seveda, če bi tile njegovi tako imenovani tovariši imeli kaj razumevanja za umetnost in kaj razgleda po sodobnem kulturnem svetu, bi mu prišli čestitat. A od njih kaj takega ne more zahtevati. Vagonarji so in amen. Vsak dan se z vlakom zjutraj privlečejo v mesto in zvečer odcijazijo domov. Mesto komaj povohajo, kako naj bi od njih človek pričakoval kaj kulture. A Miloš gotovo že ve za njegov umotvor in morda mu celo pripravlja kako presenečenje in zdaj nalašč ne govori z njim, da se ne bi izdal. Kaj se ve; vse je možno. Tale Miloš je posebne sorte tič. Morda mu bo v znak priznanja in občudovanja poklonil celo kak šopek. Čisto umestno bi bilo. O, in Cene! To bo jezen! Pa saj najbrž že ve za konkurenta in se peni od jeze. Res, Cene sodeluje že pri revijah, a Mihajlo Danic ga bo kmalu prekosil. Cene se bo brž izpel, Mihajlo pa je še v najlepših letih, neizčrpan, poln mladosti, življenja, navdušenja, idealizma, poln stremljenja po kulturnem delovanju, umetniškem ustvarjanju, skratka: brezno poezije.
»Si že zdav, Mihajlo,« je Cirkusa zmotil Zvonko. »Kaj pa ima?«
»Si vec bral?«
Zvonko je pogledal naslov lista in malomarno povedal, da ga ne zanima.
»Ne gre za to, gre za to, da Miloš in jaz zdaj skupaj stanujeva. Ali že veš?«
»Ka je le fein,« je Cirkus skušal napeljati na »Novi rod« in svojo pesem.
»Pa res. ali že veš. da sva torej zdaj z Zvonkom skupaj,« je vprašal tudi Miloš, ki je pravkar prepisal nalogo in poslal izvirnik »po zračni pošti« lastniku.
>Res?« se je narejeno začudil Cirkus.
»Da, meni je torej s prvim gospodinja odpovedala, ker ji pač še
nisem nič plačal. Pa ji torej tudi ne bom, čeprav sem ji obljubil, da dobi torej ob novem letu vse. In zagrozila nvi je, da bo javila moj dolg na gimnazijo. Poskusi naj! Lastnoročno torej jo pretepem! Zvonko je tudi dobil odpoved, pač iz istih vzrokov. Pa sva torej kar kmalu dobila novo stanovanje, in sicer blizu vaše hiše in torej spet nad gostilno, da nam ne bo dolg čas. Pri Biserni kaplji sva, saj veš torej,« se je smejal in jezil Miloš ter pripovedoval še to in ono.
Cirkus je poslušal in bil prepričan, da tovariša nekaj skrivata. Nočeta pokazati, da že vesta za njegovo umetnino. Prav gotovo pripravljata zanj kako presenečenje in najbrž odlašata na glavni odmor, ko bodo vsi v razredu. Saj Zvonku se je že nekaj o pesmih zareklo, pa je na Milošev migljaj utihnil. Tu zadaj nekaj je. In čemu bi sije,er Zvonko nosil tako debelo aktovko v šolo!? Cirkus je začel že misliti, kako se bo držal, ko bo sprejemal šopek, in kako se bo razredu in predvsem Deteljici zahvalil za pozornost.
Toda med glavnim odmorom se Miloš za Cirkusa še zmenil ni. Najprej se je jezil, ker pri matematiki ni bil vprašan, kot je pričakoval in ko je izjemoma imel domačo nalogo, potem pa kazal in razlagal neke skrivnostne plakate, kvasil o demokraciji in fašizmu ter se jezil na Naceta, ki mu je k njegovi demokraciji povedal nekaj zasoljenih. Cirkus se je medtem tolažil, da bo šopek dobil pozneje, a užaljenosti kar ni mogel skriti in zelo je želel, da bi mu kdo oponesel Zimo u selu ali Moje srce, da bi v obrambo lahko pokazal »Novi rod« in pesem Oh bratje. —
»Pridi zvečer k Biserni kaplji. ,Tovariš profesor’ bo prišel in pač marsikaj novega povedal,« je po zadnji uri Miloš na stopnicah ujel Cirkusa, ki je že hotel odkloniti in pokazati svojo užaljenost, a se je k sreči spomnil, da bo tisto presenečenje najbrž zvečer pri Biserni kaplji v zakl jučeni družbi in šele drugi dan v razredu, ter zato povabilo z veseljem sprejel.
»Pa glej, da ne bomo žejni,« mu je še pomežikal Miloš in odbrzel za Zvonkom. —
Tisti dan Cirkus kar ni mogel dočakati večera. Ves nestrpen je skoraj vsakih pet minut gledal na uro in komaj čakal, kdaj bo pet. da se bo začel pripravljati. Da bi si skrajšal čas, se je po inštrukciji pred ogledalom vadil, kako bo sprejemal šopek in kako se bo smehljal. Ves vesel je poklical majko in ji pripovedoval, kako se bo zahvalil na sestanku, in se potem po njenih navodilih znova začel obračati pred ogledalom.
»Bravo, bravo,« je hvalila majka in potem priganjala, naj se brž preobleče i n gre, da ga ne bodo predolgo čakali, ko je sestanek vendarle samo njemu namenjen in bo slavnost povzdigoval celo .tovariš profesor*.
Toda že čez pol ure se je Mihajlo vrnil, in sicer jezen, s solzami v očeh in brez šopka. Majka je v prvi sekundi hotela vse zvedeti, a sin ni mogel spraviti iz sebe nobene besede. Le v salon se je zavlekel, se zgrudil na zofo in začel na glas jokati. Majka je vsa obupana sedla zraven njega, mu brisala solze, ga božala in tolažila, spraševala in silila, naj ji odkrije svojo bol. Čez nekaj časa šele se ji je posrečilo
spraviti iz njega, da Deteljica ni ničesar pripravila, da ,tovariš profesor1 njega niti omenil ni, ko je govoričil o nekaki slogi in edinosti pa vztrajnem delu, in da je Mihajlo v znak protesta brez besede in kljub zadrževanju odšel.
Mihajlu so po licih znova pritekle solze, majka mu jih je z vso nežnostjo obrisala in ga tolažila, da je prav naredil, ko je kar šel, da je njegova pesem kljub temu čudovito krasna in da bo prav gotovo dobil priložnost za maščevanje.
Mihajlo se je nazadnje le dal potolažiti, Deteljici pa je obljubil hudo maščevanje: odstopil bo in poskrbel za svojo pesniško čast sam. Z majko sta že sklenila, da bosta dala pesem Oh bratje iz »Novega roda«, peresnik, ki je Mihajlo z njim pesem napisal, pesnikovo fotografijo in okrog vsega tega lovorjev venec s svileno pentljo — v okvir. In majka bo v trgovini naročila, naj vajenec nese okvir na gimnazijo in ga med pavzo izroči Mihajlu kot dar uredništva »Novega rodu«.
»To bodo zijali,« je zaplesal Mihajlo po salonu in potegnil za seboj tudi majko ter potem zahteval večerjo.
Po večerji pa je z majkino pomočjo pesnikoval dolgo v noč.
8.
V	ponedeljek po prvem sestanku Deteljice v novem lokalu so dobili Miloš, Zvonko in Ljubo ukore zaradi nespodobnega obnašanja pri šolski službi božji. Sestanek so namreč spremenili v krokanje in krokanje raztegnili do nedelje zjutraj, ko je bilo treba k šolski maši. Sicer niso imeli navade, da bi hodili v cerkev, vsaj Miloš in Zvonko ne, a zdaj ju že nekaj nedelj ni bilo in težko si je vedno izmisliti kak nov in verjeten izgovor, zato sta se žrtvovala in šla tudi onadva. Ker so zamudili, so vsi trije ostali kar za klopmi in klepetali ter se smejali.
Razredniku so kajpada skušali vse utajiti. A jim je brž povedal, da jih je sam videl, in v dokaz dodal nekaj podrobnosti. Potem seveda ni kazalo lagati. Malo namrdnili so se, ko jim je zapisal ukore, češ, prava reč, saj podpisali bomo tako ali tako sami in o ukorih se staršem še sanjalo ne bo. Toda potem so bili vprašani in Miloš pa Zvonko sta gledala kar precej pisano, ker nista znala. Naravnost užaljena pa sta bila, ko jim je razrednik svetoval, naj bi rajši molili za pravo pamet, namesto da se v cerkvi smejejo in klepetajo.
Med pavzo sta dala svoji užaljenosti duška. Zvonko je na ves glas oznanjal, da je vera zasebna zadeva, da	nikogar nič	ne	briga, ali	gre
k maši ali ne in	ali tam mirno stoji ali se	stavi na pplavo,	da spada	tak
teror v nazadnjaški srednji vek in ne v napredno dvajseto stoletje, ter pozival tovariše, naj bodo solidarni z njim. Miloš je dejal, da ne razume, zakaj bi se šli tukaj v razredu politiko, ko vendar vsi enako čutijo. Pokazati morajo, da se ne dajo kar tako. Zahtevajo pravico in nič drugega. Ves svet naj ve, da je današnja mladina samostojna in da zna sama misliti. Mladina se drži tega, kar sama dožene, da je prav. Izjavil je, da nima nič proti temu. če kdo moli. Naj. če mu je všeč in če misli, da je po smrti res še kaj. Toda duhovno nasilje je, k molitvi koga siliti. Zato morajo biti	vsi istih misli in morajo	tako nasilje	odločno obsojati
in delati, da se	prepreči in onemogoči.
Nekaj tovarišev je vzklikalo Milošu in Zvonku ter se navduševalo proti duhovnemu nasilju črne internacionale. Mnogo jih je ostalo tiho (med njimi je bil tudi Ljubo), ker niso vedeli, ali bi jima dali prav. Le Nace je takoj ugovarjal. Za Nacetom pa se je nekaj repenčil tudi Cirkus, ki je zjutraj slovesno izjavil, da stopa iz Deteljice in se odreka uredništvu in vsemu sodelovanju pri »Soli in popru«, in ki mu je Zvonko z zabavljanjem čez njegovega pegaza dal zaželeni povod, da je pokazal decembrski »Novi rod«. Tovariši so njegovo najnovejšo umetnino pohvalili in zato ni čuda, da se je Cirkus imel za sila važno osebnost v razredu in si na tihem že delal mesto glavnega urednika pri »Soli in popru«, če odstrani Miloša. Z vso odločnostjo je zato izjavljal, da je Miloš dobil pač to, kar je zaslužil.
Ker niti Nace niti Cirkus med tovariši nista dobila mnogo odobravanja, se je Miloš opogumil in vso Dojenčkovo uro sestavljal za prihodnjo pavzo govor po navodilih »tovariša profesorja«. Na vsak način je hotel pred razredom veljati za mučenika in preganjanega junaka. S tem je upal dobiti ugled in veljavo vsaj za štirinajst dni, če mu spet Nace ne bo prekrižal računov.
Toda to pot mu je prekrižal načrte Polde, ki je kot purš v pokoju brez pokojnine bil nekaj časa precej na trdem, pozneje pa dobil za inštrukcijo vso oskrbo in še po sto dinarjev na mesec ter bil zato seveda vedno dobre volje. V začetku pavze je stopil na oder in prosil tovariše, ali jim sme prebrati pravljico, ki je pravkar nastala.
»Najbrž je Cirkusova,« je zašumelo po razredu	in vsi	so	bili	za to,
da jo prebere. Miloš je sicer pravil, da mora zaradi	ukora	še	nekaj	po-
jasniti. a Nace pa Miha sta se odločno uprla. Kot zagovornik demokracije je moral Miloš torej utihniti.
Polde se je najprej opravičil, da lo. kar bo bral, pač ne bo pravljica v pravem pomenu, vendar je prosil, naj poslušajo in potem sami sodijo.
Med branjem je Miloš večkrat protestiral, tudi Zvonko pa Jure ter Mirko so se oglasili in celo Slavku »sodobna ideološka pravljica« ni bila všeč. Toda večina v razredu je bila radovedna, kčikšen bo konec, in	zato zahtevala mir ter imela tudi uspeh.
»Tako je,« so potrdili glasovi iz razreda, ko je	Polile	končal.
»Nesramnost,« je Miloš kazal pesti.
»O, kaj se morebiti čutiš prizadetega?« je nedolžno vprašal Polde.
»Pritožil se bom torej pri ravnatelju, boš pač videl, ti prekleti mežnar!«
»Prosim, izvoli.« je Polde stopil k vratom in jih odprl.
»Osel!«
Dobro si ga. so Poldetu priznali po razredu. Miloš in njegovi pa so se znova začeli razburjati zaradi črnega nasilja in so potem na drobno razčlenjevali črno ljubezen do bližnjega dva dni skupaj. A »mežnarji« in jezuiije« niso ostajali dolžni. Mnogo lepih iz vzhodnega raja se je slišalo tista dva dneva. Miloš je moral nazadnje zboleti, da je razpravi o »raju« naredil konec. Zvonko se namreč »črnuhom«. ki jih je bilo vsak dan več in ki so bili vedno bolj glasni, sam tudi ni upal upirati. Ljubo in Jure ter drugi so ga pa vsi že prvi dan pustili na cedilu.
Medtem je Miloš doma kljub hudi »bolezni« mnogo razmišljal,
kako bi se nad »mežnarji« maščeval. Popoldne mu je pomagal še Zvonko, a nič všečnega nista dobila. Nazadnje sta se zatekla k »tovarišu profesorju«. Ta pa je imel pravkar gosta — »tovariša« Nikito. Brž so se predstavili in spoprijaznili in potem kovali načrt za maščevanje. Nikita je vedel največ povedati. Da bi dobil pri »tovariših« zaupanje, je za zvečer vse tri povabil na bal, ki ga je neko društvo priredilo za obletnico ustanovitve. Miloš in Zvonko sta se sicer branila, češ da nimata denarja, a Nikita je samo zamahnil z roko in »tovariš profesor« jima je pomežiknil pa razložil, da je »Nikitov otac bio kod cara« in da ima zato »penziju«, ki je precej odstopi tudi sinu. In Nikita jima je dovolil, da smeta s seboj pripeljati tudi vsak svojo punco.
Zvečer sta Miloš in Zvonko prišla na ples in res pripeljala s seboj vsak svojo najnovejšo »fregato« ali »prikolico«. Veselo so se vrteli na plesišču, zadovoljilo so kramljali za mizo ter jedli pa pili na Nikitove stroške in čas je čudovito hitro mineval. Že čez polnoč je bilo, ko so se pripravljali na zadnji valček. A nesreča je hotela, da so se prav tedaj srečali Miloš in Zvonko s prikolicama pa — Dojenček in Mamica ali Koklja po novem. Nič se niso pozdravili, le Mamica je svoja učenca hotela predreti z očmi in Zvonko je videl, da je opozorila tudi Dojenčka. Zdaj seveda Miloš in Zvonko za vrtenje nista imela veselja; komaj sta čakala konca in potem sta s težkim srcem odšla.
Malo sta spala tisto jutro in v šolo sta prišla čisto razburjena. Nič nista govorila po poti in tudi v šoli sta molčala.
Drugo uro so imeli Dojenčka. Zelo slabe Aolje je bil. a omenil ni ničesar, le Milošu se je zdelo, da ga je večkrat pomenljivo pogledal.
Četrto uro pa je prišel razrednik. Miloš mu je zaradi »bolezni« nesel opravičilo, ki je na njem gospodinjo podpisal kar sam. Toda razrednik je opravičilo spravil in vprašal Miloša, koliko ima dolga.
.»Dolga?« se je začudil Miloš. Na to ni bil pripravljen. Le kdo ga je naznanil? Gospodinja, krojač, čevljar? Ali morebiti kak sošolec? Seveda, dolgov ima precej. Toda brez njih bi ne šlo. Izleti s puncami niso zastonj in krokanje stane. Stric iz Pariza je odpovedal in teta v Moskvi je postala skopa in neredna. Od doma je dobival le za potrebne stvari, več pa ne. Zato ni šlo drugače, kot da je potrebne stvari jemal na dolg, denar pa porabljal drugače.
»Ne, ga torej sploh nimam,« je odgovoril, ker mu je prišlo že kar v navado, da je tajil, dokler je mogel.
»Vaša bivša gospodinja in neki krojač sta bila pri meni,« je začel razlagati razrednik in se jeziti, da je Miloš kar majhen postajal. »Naroči novo obleko in da pet kovačev na račun, potem se ti pa ne meni za nič. Krojač naj si sam išče plačila, ali ne? In gospodinja tudi, kajne? Imate še kje kaj dolga?«
»Ne,« je brž odgovoril Miloš. A iz razreda so se oglasili Cirkus in Jože pa Mirko in povedali, da so Miloševi upniki. Cirkus je pristavil, da je posodil tudi Zvonku, ki pa še ni vrnil.
»Vi tudi? A, sta najbrž bratca, namreč vinska,« je vprašal razrednik Zvonka.
»Da,« je odgovoril Zvonko, ki vprašanja ni čisto prav razumel.
Vrnila pa najbrž ne bosta nikoli, kajne? Izposodila sta si kar na
večni počak. ali ne? Pri gospodinji seveda tudi niste plačali, zato ste se pa preselili, mar ne, Martinčič?«
Zvonko je molčal. Spomnil se je matere in komaj je zadrževal solze, ker se mu je kar zdelo, kaj ga čaka.
»Lepo je to! Na vse strani sta dolžna, da se moreta s puncami potepati. Imena gospodičen povejta, da še njima preskrbimo plačilo.«
»Saj torej nista dijakinji.«
»Kaj pa?«
»Frizerki.«
»A, frizerke so po vašem okusu?« se je posmehnil razrednik in zahteval dijaški knjižici, potem pa prešel k nemščini.
»Izdajalci!« je med pavzo nahrulil Miloš tovariše, ki jim je včasih delil Cirkusov kruh in jih po potrebi prihajal prosit za deset dinarjev do pojutrišnjem ali dva kovača do nedelje, ki se je seveda odmaknila v večnost. Potem pa je sedel in se ni menil za nič, niti za Zvonka, ki je predlagal, da bi šla k razredniku in se kako opravičila.
Peto uro je prišel profesor šele skoraj četrt ure po zvonjenju. Z njim je bil tudi ravnatelj, ki je Milošu in Zvonku prinesel dijaški knjižici in jima povedal, da ju ne marajo več in da naj kar takoj gresta.
»Barabe,« je siknil Miloš, ko je odhajal. Zvonko pa je imel solzne oči.
9.
Prvi dan po odhodu Miloša in Zvonka je Cirkus izjemoma spet prišel zelo zgodaj v šolo. Majka je namreč v trgovini naročila, naj tisti dan prinese vajenec okvir Mihajlu na gimnazijo, in Mihajlo je že komaj čakal blaženega trenutka, ko bo okvir zagledal in ga pokazal tudi tovarišem. To ga bodo občudovali! Brez dvoma ga bodo takoj oklicali za glavnega in edinega urednika »Soli in popra«. Saj Cirkus je na to že pripravljen. Precej pesmic je že naredil v ta namen. Zadnje tri dni se ni hotel mešati v razprtije v razredu, ampak je samo pesnikoval. Majka je bila vsa vesela, ker je sin ostajal doma, in mu je na vse načine pomagala poganjati pegaza. Zato je tudi zelo imenitno šlo. Danes je prinesel vse pesmi s seboj, da jih bo lahko tovarišem prebral, če bodo želeli.
Prva ura se je vlekla kot večnost in celo pavza je bila dolga kot še nikoli, ker so vsi govorili samo o včerajšnji izključitvi in se je Cirkus zastonj trudil, obrniti pozornost na svoje pesmi ali na »Sol in poper«.
Drugo uro so imeli higieno in Cirkus je bil proti pričakovanju vprašan. Pa mu je še kar šlo. Gospa Mamica je sicer rekla, da bi bilo lahko bolje, a Cirkus je modro pripomnil, da bi bilo lahko tudi slabše. S tem je gospo spravil kar v dobro voljo in domišljal si je že, da mu je namesto — "5 dala 4 ali celo 5. Vendar je s svojimi mislimi kmalu znova zajadral k okviru.
Zelo se je razburjal, ko je profesorica celo po zvonjenju ostala za štiri minute v razredu. Ko pa je slednjič le odšla, je brž planil skoz vrata in pogledal po hodniku, kje bi bil kak vajenec z okvirom.
Pred razredom sta ga že čakala majka in vajenec. Mihajlo je od samega veselja kar zaplesal po hodniku, se na ves glas zasmejal, vzel okvir in se vajencu na kratko zahvalil, pobral še majkime zavitke in odjadral v razred. Da bi zbudil večjo pozornost, je v razredu stopil na
oder in začel deliti vsebino zavitkov med tovariše. Seveda so bili takoj vsi ob njem. Od navdušenja so celo na stražo pozabili. Ko je zmanjkalo dobrot, so začeli Cirkusa nadlegovati, naj jim pokaže, kaj ima tako skrbno zavito v papir. Cirkus se je nasmehnil, papir kar raztrgal in občudoval najprej sam, nato pa pokazal razredu.
V	elipsastem okviru so tovariši sredi lovorjevega venca lahko občudovali na sredi peresnik, na levi sliko Danica za pisalno mizo, na desni pa pesem Oh bratje iz »Našega rodu«.
»Bravo, živio,« so kričali in nekdo je predlagal, naj pesem prebere z odra pesnik sam. Cirkus seveda ni imel ničesar proti predlogu. Elegantno se je postavil sredi odra, prijel z obema rokama okvir in ga držal daleč predse, naredil zelo resen obraz, za spoznanje izbočil prsi 111 začel recitirati tako občuteno, da ni mogel stati mirno in da so si tovariši ustnice zgrizli skoraj do krvi, ker bi sicer navdušenju prekmalu dali duška.
Ko je Cirkus končal, si ni mogel kaj, da se ne bi zmagoslavno zasmejal. In zasmejali so se tudi tovariši, mu vzklikali in čestitali ter ga nazadnje na ramah odnesli v njegovo klop. Cirkus se je smehljal na ramah tovarišev in si obetal, da bo postal najmanj voditelj narodov.
A ravno pri slavnostnem sprevodu jih je zalotil ras Točka. Osmošolci, navdušeni za vse lepo, so preslišali zvonjenje. Profesor je obstal pri vratih in nekaj časa gledal pa mislil, da bo že zgolj njegova navzočnost odločilno vplivala na razvoj dogodkov. A ras Točka se je to pot zmotil. Opazil ga je le Lojzek ali Konjska smrt, drugih se nihče ni ozrl in vpitje je celo naraščalo. Jezen je stopil na oder, treščil knjigo ob kateder in zakričal:
»Mir!«
Kot bi odrezal, je prenehalo vpitje in v profesorja se je ozrlo šest in trideset prestrašenih obrazov. Cirkusa so brž spustili na tla in se razgubili po klopeh. Cirkus sam pa je skušal skriti okvir pod klop, a je bil premalo spreten. Od navdušenja in razburjenja so se mu tresle roke. s šipo je zadel ob rob klopi in — podrl steklarsko industrijo.
Kaj pa imate?« se je ras Točka malodane zasmejal spričo dolgih, prestrašenih obrazov in se začudil žvenketu. Stopil je po razredu in se ustavil pri Cirkusu, ki je bil tako zmeden, da je vtaknil okvir namesto na polico pri klopi — podnjo, in okvir je z ropotom in žvenketom padel na tla. Profesor se je čudil bolj in bolj. Potegnil je Cirkusa iz klopi, se sklonil, pobral okvir in ga debelo gledal.
»Za kaj pa je to dobro?« je vprašal, ko so se po razredu zasmejali, in začel brati.
»Aha, zdaj razumem,« je postal dobre volje. »Slišite, Danic, to je vaše, ne? Zakaj pa sie si dali io narediti?«
»Poslao mi urednik...«
»Pripovedujte to tistemu, ki vam bo verjel,« je profesorja lomil smeh. »Sicer je pa vaša pesem še moje mrzlo, matematično srce kar ogrela. Imeniten pesnik ste, res! In lovorjev venec je tudi kar čeden. Pentlja je naravnost krasna; gotovo je drag spomin na kako bitje... Slišite, pa vi resno mislite postati pesnik?«
Cirkus ga je pogledal naravnost užaljeno. Da ga kaj takega vpraša!
Kaj misli, da kuje pesmi za šalo. Ne, ne, Cirkus pesnikuje iz notranje potrebe.
»Slišite, saj sem tudi jaz pesnikoval. Toda že v peti in samo v peti. Upam, da vaši tovariši takole tudi že v peti. Zato so vam pa priredili ta halo. Razumem. Toda slišite, že v peti sem gledal na svet bolj realno, ne tako ohistično kot vi. Matematik in realist sem bil tudi v pesmih. Vašo strujo pa bomo po »oh« krstili ohizem!«
Cirkus je od jeze in sramote spreminjal barve. V žepih je stiskal pesti.
»Slišite, pa pridite malo bliže,« je ras Točka odložil okvir na klop in vabil Danica k tabli.
Cirkus je šel, vzel kredo in pisal po nareku. Strašno težka naloga je bila. Cirkusu se je zdela hujša kot tista o kapitanovi ženi. Pri tisti je neznanka le ženina starost, dane pa so velikost ladje, število mornarjev in teža kapitana. Pri tejle pa je Cirkus videl same neznanke in nobene pametne številke. Samo x pa z in v so plesali ubogemu Cirkusu pred očmi. le plus in minus sta mu donela po ušesih in v domišljiji so strašili še kub, kvadrat in koren.
Po verjetnostnem računu in praktičnem izkustvu je Cirkus pričakoval cvek, čeprav je zelo pogosto uporabljal dijaški veznik, ki se ne da z nobeno črko izčrpno označiti.
»Oh bratje, kdo ve... Oh, naj mi sporoči in pove!« je citiral ras Točka Cirkusovo pesem. »Vstavite namesto x na primer oh in namesto y kaj drugega. Morebiti bo potem šlo. Nočete? No, le sedite na svoj lovorjev venec, dajte si pentljo v lase in počivajte pa pesmi kujte. Pesnikovanje vam gre očividno bolj od srca kot pa matematika.«
Cirkus je bil tako razburjen, da je komaj našel svoj prostor. Kot štor je telebnil poleg okvira na klop in se držal grdo, kot bi mu poganjali novi zobje, ter se ni menil za ohizem, ki ga je ras Točka razpletal še naprej.
Čez kakih deset minut pa je nesrečni pesnik vstal, dejal, da mu je slabo, in odšel.
Nazaj ga ni bilo. Po knjige in okvir je pred zadnjo liro prišla služkinja. — — —
V	ponedeljek so v osmi zvedeli, da je Potujoči cirkus iz zdravstvenih razlogov s svojo majko za stalno odpotoval v toplejše kraje. Tn po drugi uri je na črno obrobljeni četrtinki pole izšla posebna izdaja »Soli in popra«, ki jo je pri red il Polde in ki je poročala takole:
»Ginjeni in potrti vam v neizmerni žalosti naznanjamo tužno novico. da je po kruti usodi ali neizprosnem slučaju hud in močan zapadni veter zamoril brstje in nato odtrgal list in izrval iz mastne in rodovitne domače zemlje celo nežno stebelce naše ljube in drage pa nepozabne
Deteljice,
ner. z. z n. z. za uničevanje alkohola, nikotina in drugih dražil ter mamil, dike in ponosa vseh naših občudovanih ponočnjakov in krokarjev, srčne prijateljice vsakdanjega mačka, glavnega in odgovornega uredništva »Soli in popra«
itd.,
se pravi: odneslo nam je hrabrega viteza Miloša Bukovca, njegovega nič bolj hrabrega pribočnika Zvonka, roj. Antona Martinčiča, vulgo Kimavca, in ne nazadnje priljubljenega in milega pevca Mihajla M. Danica, roj. Miška Daniča, vulgo Potujočega cirkusa, ki je slutil nesrečo in nam je dva dni prej pravil, da ga podplati srhe in kako ga nekaj v grlu tišči. Posebno nas še žalosti, da so vsi trije odšli brez tolažil velike mature. — Šele zdaj se zavedamo, kaj si nam Ti, Deteljica preblaga, bila. Vse in še več! Hvaležni smo Ti in Ti želimo v novem kraju mnogo vlažne zemlje, da se ne posušiš, in zdravilnih snovi, da okrevaš,
in Ti obljubljamo, da Te ne bomo tako brž pozabili.«------------------
Vendar so v osmi brž pozabili, da jih je bilo v razredu včasih devet in trideset, posebno še, ker se je Jože preselil na Zvonkovo mesto in so prazno klop odnesli iz razreda. Živeli so pač po navadah iz sedme naprej: med urami so trepetali pred cveki in se veselili petič; v pavzah pa se zabavali in se smejali, če ni bilo kaj posebnega. Prepirov ni bilo več. »Spomine za stare dni« so nabirali Nace in Polde ter Cene, ki so vsak teden izdajali »Sol in poper« v besedi in sliki. Vsem pa je bilo kar žal, da bodo morali že čez nekaj mesecev k maturi in potem za vedno narazen.
ZORKO SIMČIČ:
JUUtachi sestanek
»No, pa začnimo!« je pričel 'poet Ščuka in odprl sestanek. Izrazili je še z nekaj stavki svoja globoka čustva ob itoliki udeležbi im željo, da bi vsakdo prebral, kar je ■prinesel s seboj.
Ker je današnja mladina zelo sramežljiva^ seiniihče mi drznil pričeti z branjem svoje 'umetnine, nekoliko pa seveda tudii zaradi tega, iker se je vsakdo bal strogih kritikov.
Sedeli simo v razredu kakor navadno: gospod profesor v zadnji klopi, po osta-lili klopeh pa raztreseni bodoči literaitje naše mile dežele. A visi so na prijazno vabilo svojega predsednika molčali. Slednjič se je le ojunačil Franjo in pričel brati socialno črtico, kalko Cene išče službo, toda je nikjer ine dolbi. Zato mu žena pobegne. Cene si kupi vrv iin se obesi.
»Prosiim! Kritika!«
Vsi nadobudni literatje imolče in varamo kimajo drug drugemu.
»No ... da ... hm ...!«
Fram jo, ves rdeč v obraiz, pospravlja svoje papirje.
»Drugi, prosim!« povabi Ščuka, ko se nihče ne oglasi k betsedli.
Čez nekaj trenutkov se positavi Pisalček v lepo pozo in bere z umirajočim glasom žalostno zgodbo o hlapcu Tevžu. Gospodar ga je nagnal in sedaj se potika po svetu. Pisalček ga pusti še tri ali štiri Htraini živeti in ga slednjiič milostno zadrgne.
»Kriitilka!« povabi Ščuka in nals podjetno pogleda.
»No... da... nazadnje...« gre spet mrmranje po klopeh. Nekaiteri gledajo Pisalčka im mu hvalno kimajo, drugi pa nabirajo obraz v učene gube.
»Zelo aktualno!« butne Ščuka, ker se nihče ne jarvi h kritiki. »Avitor kaže močno kreacijske intenci je ...«
»Da... da... kreacijske intencije!« ponavljajo počasi in previdno za njim mladi liiteratje z resnim glasom.
Že ■se hočam zagrniti v plašč molčečnosti, ko mi gospod profesor vzpodbudno pomežikne.
227
15*
Pisalček si popravlja svoje kodre in mrzlično drgne prste ob palec.
»Malo čudno je,« pričnem boječe, »da nedolžne ljudi kar obešate. Kdo pa bo podpiral literate in kupoval knjige, če boste vse pobesili? Saj ine rečem, tu pa tam /.e kalkega ...«
»Krhrn ... krhm ...«, pogrkne poet Ščuka in me karajoče pogleda. Ti ne raizu-metš ...« in objame z očmi vse druge kolege, ki me zaničljivo gjedajo, češ kaj pa se ti razumeš na umetnost!-
»Umetnost je umetnost in soditi jo more le umetnik!« Tako govoire PisaJčlkove oči. Kar slabo se že počutim med bodočimi nesmrtniki...
»Po mojem so njegove kreacije realne!« nadaljuje Ščuka.
»Bi mi, prosim, razloži!. kaj so to realne kreacije!« poprosim.
X)ooooo...!« val ogorčenja igre po klopeh.
Ogorčeno iin nekam pomilujoče me glodajo umetniki.
»Še tega ne ve, pa bi rad bil umetnik! Hm!« me ošvigne Pisalček.
»Zato mi pa, prosim, razloži...!«
Pisalček zardi.
»Pustimo to! Ni časa! Ima morda kdo še kakšne resnejše pripombe?« ga izvleče Ščuka iz zadrege. Ponižino obsedim. Nekaj bi še rad zinil, pa je morda bolje, če molčim. Gospod profesor me hudomušno gleda.
»Še nekaj bi pripomnil,« se slednjič spet ojunačim. »Kaiko bi sd kdo v teh težkih časih mogel kupiti vrv? — To je vendar nedoslledno!«
»Smešno! Gledaš nai vise z materialističnega vidika, dečko! Sprosti se! Kvišku! Kvišku!«
Kvišku? Neprijetno me dirne ta beseda, ko se spomnim, kako so vsi njilio-vi junaki žalostno končali, ker so šli kvišku, in primem se za vrat.
»No, kaj bi pa ti naredil s svojim junakom? Ali naj zadnji hip najde denarnico, dobi Obvestilo iz Amerike, da mu stric zapušča vse premoženje? Slučaj ne sme voditi dejanja! Tako pa dejanje izhaja iz prejšnjega... in isploh ... vsi veliki i limeti liki so koučaivaJi svoje zgodbe s smrtjo. Poglej samo Goethejevega Wertiherja! Smrt je najlepša im tudi najlivaležinejša snov za pisatelja. Smrt je nekaj globokega, prav za prav nekaj visokega... (Da, da! Zlasti n,a vešalih...)... smrt je nekaj... saj me razumeš... talko... notranje...?«
»Razumem te! Toda takih stvari danes nihče več ne bere, čeprav so umetnost. Ce mislite tudi vi pisati knjige, ki bodo le v okras knjižnicam in brezplačno stanovanje moljem.. .<
»To menda priznaš, da ne moremo opisovati dnevnih dogodkov. Če že kaj napišeš, naj bo to netkaj ...« ščuka je odpiral in stiskal pesti. »Edino tako l»mo ustvarili klu lit uro, ki bo ljudi dvigala... (Ze spet kvišku!) Nas je izbrala usoda, da bomo ustvarjali umetnine, ki bodo rešilna vrv za vse one; (v vsakem stavku ima Ščuka besedo, ki spominja na obešenca!) ki žiive v tem zatohlem, dolgočasnem življenju iim iščejo same sebe v sebi. Za to vrv se bodo prijemali in njihovo življenje 'bo tako dobilo smisel ...«
»...ko bodo na njej bingljali...«
Ščuka se je ves poten ustavil sredi govoru.
»Ce si že tako dlakocepski, pa začni novo literarno	strujo .. ,« prične Pisalček.
»...pod geslom: Ne ubijaj!« ga prekine Ščuka.
Splošen smeli po razredu. Ze uvidim, da je najbolje, če utihnem.
Ulx»gi slovenski narod! Najprej alkohol, potem	bela	bolezen,	na, kar	je
ostalo, pa sedaj še literatje... Ubogi rod! Saj te 'bodo	čisto	iztrebili!	Nekateri	so
celi krvniki. Pisalček pa sploh! Šest strani teksta, cel drevored obešenih. Da, da! Kultura ubija... Ah, kani sem prišel s svojim premišljevanjem. Preslišal som, da je Zelenko že pričel s prizorom iiz neke svoje drame.
Dvorski norček čaka na princesin jo. Med njima se namreč plete nežna ljubezen. Toda namesto nje pride sel z .novico, da se je prin ce zim ja obesila, ko so ji pomotoma sporočili, da se je dvorski norček obesil. Dvorski norček olb tej novici izgubi glavo. (Oh, ko bi jo res! Edino upanje! Saj brez glave se ne more obesiti!) Hitro steče pod obzidje, kjer najde vrv...
(Deus ex machina — kako otipljiv primer!) Hitro zgrabi za vrv...
Brž zgrabim za plašč in aktovko in stečem domov. Med potjo si izposodi/m vrv in se obesam! Hali aha!...
Ati futeHOfna Hudska iwl{c^e- ?
C) počitnicah se bomo spet razkropili po slovenski zemlji: ta bo kot brezskrben popotnik pohajal iz kraja v kraj, drugi bo ob kmečkem delu prebil v domači vasi, nekateri pa ne bodo vedeli, kaj bi primernega počeli. In tako se bo jeseni vsak z drugačnimi sadovi vrnil iz »srede življenja«. Nedvomno imajo počitnice poleg namena, ki ga odkriva njih ime, tudi velik študijski pomen. V tem času, ko se dijak odtegne vsakdanjim dolžnostim do šole. ima najlepšo priložnost in dolžnost, da študira — življenje od blizu. Med letom je sicer sredi nemirnega, površnega mestnega življenja, poleti pa ima prelepo priložnost, da se osveži ne le v naravi, marveč tudi v preprostem, pristnem kmečkem življenju. Dijak iz vasi ohranja tako svoj stik z domačim živl jem in se vedno zreleje poglablja vanj; dijak iz mesta pa spoznava drugo stran življenja in njega vire, kar mu je nujno potrebno, ako hoče res poznati svoj narod. Mladini, ki noče ostati le pri besedičenju o dolžnostih in ljubezni do naroda, nudijo zlasti poletne počitnice možnost, da dopolni svoje zgodovinsko, slovstveno in jezikovno poznavanje lastnega naroda — s poglobitvijo v podeželsko ljudsko ž i v 1 j e n j e.
Poleg splošnih vzgojnih vrednot, ki nam jih prinese sožitje s trdim kmečkim delom, z značaji, vzraslimi sredi narave itd. — pa si moremo pridobiti tudi mnogo spoznanja o ljudskem življenju, ki naj dopolnjuje našo narodno in splošno izobrazbo. Čim bolj bomo spoznavali način in izraze ljudskega življenja, tem bolj bomo občutili, da se nam ni le razširilo znanje o njem. marveč nas bo prešinjala zavest, da smo se ljudstvu tesno približali in da smo se obogatili pri viru našega narodnega življenja. Kdor bi živel le ob pridobitvah mednarodne civilizacije in splošne kulture, ta bi bil tuj svojemu narodu in zanj nič ne pomeni. Kdor pa hoče sam kulturno ustvarjati ali kulturne vrednote ohranjevati in posredovati, ta mora najprej ves koreniniti v lastnem narodu.
Žal smo Slovenci doslej premalo preučevali svoje ljudsko življenje. Trudili smo se sicer, da bi ljudstvo gospodarsko in duševno »dvignili«, pri tem pa smo kar prezrli, da nismo skoraj ničesar storili za to, da bi se v ljudstvu ohranili viri domačega duševnega snovanja. S tem smo se izpostavili nevarnosti, da bomo dosegli neko povprečno klili urno raven, ki pa ne bo imela dovolj razvojne moči. da bi ostala res slovenska. In kako naj »izobraženec« usmerja domačo kulturo, če ne pozna njenega bistva in značaja; če meni. da je ta vsa v tiskanem papirju, ki ga grmadijo v mestu živeči ljudje? Če smo odkriti, bomo priznali, da naši šolani ljudje v splošnem prav malo vedo o življenju svojega ljudstva in da gledajo nanj dostikrat omalovažujoče, brez razumevanja.
Pri vseh evropskih narodih je zlasli zadnja desetletja v razmahu n a r o d o s 1 o v j e. ki zbira, popisuje in raziskuje vse izraze ljudskega življenja. To ni mrtvo muzejsko zbiranje in razstavljanje zanimivosti in posebnosti, ki so v življenju doslužile, marveč krepitev narodnega duha iz lastnih moči. Pa tudi če gledamo na to zanimanje in delo z vidika poučnosti, moramo priznati, da je vsaj toliko pomembno kot
premnoga »tuja učenost« o deveti deželi. Spomnimo se le, kako neum-Ijivi so danes dijaku mnogi pojmi o predmetih iz ljudskega življenja, ki jih srečuje v delih naših pisateljev po šolskih čitankah! Zato so nam nujno potrebna ponazorila, ki bi pokazala to snov, ki sicer izumira v predstavi velikega dela našega izobraženstva. — Naši seminarji nam nudijo nekoliko možnosti in pobude, da gojimo smotrno spoznavanje ljudskega življenja, toda to je vse premalo. Potrebno je, da se dijak že zgodaj, vsaj ob vstopu v višjo šolo, začne globlje seznanjati z živo materialno in duševno kulturo svojega ljudstva. Pri tem naj upošteva tudi gradivo, ki so ga že zbrali in obdelali naši narodopisci. Mogel bo primerjati to in ono snov po raznih pokrajinah, mogel bo marsikaj dopolniti z novim gradivom in končno bo dobil sam vzpodbudo, da bo doslej neznano snov zbiral in objavljal. Zato nekaj migljajev, na kaj moremo paziti pri svojem stiku s podeželskim življenjem.
Ob svojem stiku z vaškim življenjem bomo najprej opazili značilnost lege vasi in njen značaj, o čemer se lahko poučimo v Me-likovi Sloveniji I-II, ki je vobče priporočljiva kot pregled nekaterih vprašanj te vrste. O slovenski kmečki hiši sami najdeš zbrane strnjene podatke v navedenem delu; podrobneje pa so pisali Fr. Kotnik v Domu in svetu 1906; J. Lokar o belokrajinski v Carnioli 1912. o alpski pa St. Vurnik v Etnologu IV (1930). Prilike za opazovanje in zapisovanje pa je še na tem področju dovolj; ne pozabimo tudi na risbo in fotografske posnetke! Opisujmo natančno notranjščino in zunanjščino; zanimajmo se za stare hiše (letnice!) in za pohištvo, kuhinjsko orodje, pa tudi socialne strani življenja v hiši ne bomo prezrli (prostori in število ljudi, kje prenočujejo itd.). K hiši spadajo gospodarska poslopja (hlevi, shrambe, drvarnice) z vsem poljedelskim orodjem, za kar je treba zapisati natančne nazive po vzoru Avg. Pavla, ki je opisal hišo rabskih Slovencev na Madžarskem v Etnologu IV. — Vzor za opis celotnega življenja v narečju je tudi šašljevo Nar. blago iz Roža. Čas. za zgod. in narodop. 1936.
Temu sledi opazovanje vsega kmečkega dela na polju in doma po letnih časih (živinoreja, čebelarstvo, oranje, setev, žetev, pospravljanje pridelkov itd.). Pri vsem tem je poleg gospodarskega značaja tudi mnogo narodopisnih zanimivosti, ki so vredne zapisa. Nekatere posebne vrste gospodarstva so še vse premalo prikazane s tega vidika; tako ovčarstvo, ribištvo (Pivko, Ribištvo v Dravi in njenih vodah, Č. zg. nar. 1935), pridelovanje lanu in tkalstvo (Mantuani, Ostanek prazgod. ikalske tehnike na Kranjskem, Carniola 1915; V. Novak, Lan in njegovi izdelki v Slovenski krajini, Časopis za zgod. in narodop. 1936). Tudi razni ljudski obrti ali njih ostanki (lončarstvo, pletenje vseh vrst, podobarstvo itd.) so še premalo poznani.
Prav tako je vredna pažnje tudi prehrana ljudstva, ki jo lahko preučujemo sicer tudi s socialno higienskega vidika; narodopisje zanima sestava in priprava jedil z nazivi; orodje in posodje, posebna praznična in običajska jedila. S tega področja imamo doslej priobčene le drobce (A. Mrkun, Narodopisno blago iz Dobrepoljske doline, Etnolog VII; Ložar in Orel, Mali kruhek in drugi podobnjaki na Slovenskem, Etnolog X).
Običajno gledajo mestni ljudje najznačilnejšo ljudsko posebnost v paradni »narodni noši«. O njej so pisali Kotnik (Naš dom 1926-27), Vurnik (Zgod. obleke, Mladika XI; o slov. avbi Etnolog I, o peči Etnolog II) in A. Sič. Našli bomo še marsikje žive ali vsaj ohranjene ostanke ljudske noše; zapisali bomo nje naziv, čas uporabe in jo skušali pridobiti za Etnografski muzej v Ljubljani, ki ga je treba obvestiti tudi o vseh drugih pomembnih predmetih, ki jih najdemo.
Vse, k ar smo našteli, tvori ljudsko materialno kulturo. Kdor ima količkaj dovzetno oko in uho, bo opazil mnogo podrobnosti in drugih predmetov, opravil itd., ki jih niti omjMiili nismo. Čim več bo izpraševal in zapisal, tem koristneje bo njegovo prizadevanje zanj in za naše narodopisje, — Najtesneje pa je s tvarno kulturo povezana duševna kultura ljudstva, ki se že itak izraža sama po sebi v vsakem opravilu in izdelku tvarne kulture; ima pa še svoje posebne ne-tvarne ali vsaj manj na tvarnost navezane izraze in oblike.
In je treba poudariti predvsem vse izraze družbenega ž i v -1 j e n j a (družina, sorodstvo, vaška skupnost: nazivi, vikanje, pozdravi, razmerje, običaji, delitev dela itd.). Iz odnosa človeka do človeka, do narave in božanstva so se razvili različni običaji in navade. Ti so n. pr. pravnega značaja (J. Žontar, Slov. pravne starine, Mladika 1940; S. Kociper, Pravne starine iz ormoškega okraja, Čas. zgod. nar. 1940) ali se nanašajo na cerkvene praznike; o teh najdeš vsako leto nekaj v naših dnevnikih; I. Navratil je objavil v Letopisu Matice Slovenske 1S85—1896 vraže in navade ob raznih praznikih, dasi to gradivo danes ni več v polni veljavi. J. Pajek je mnogo narodnega blaga zapisal v Črticah iz duševnega Žitka štajerskih Slovencev; J. Sa-šelj pa v Bisernicah iz belokranjskega narodnega zaklada. Dokaj skritega gradiva je raztresenega po starejših in današnjih listih, za kar nujno potrebujemo natančne in pregledne bibliografije. Fr. Marolt je zlasti z glasbenega folklornega vidika objavil Tri obredja iz Zilje in Bele Krajine z ilustracijami. — Zlasti malo vemo o naših družinskih običajih ob rojstvu, poroki in smrti (L. Golobič, svatba, smrt. Zbornik za nar. živ. i obič. juž. Slavena XXVIII).
V	tesni zvezi z običaji je ljudsko verovanje, vraže, ki so včaisih tako vsakdanje, da jih često prezremo. Posebno pozornost posvečajmo tudi igram, tako otroškim kot odraslih.
Največ smo še storili Slovenci za zbiranje ljudske pesmi, pripovedk, pravljic, bajk, pregovorov in rekov. To je običajno tudi vse, kar izve srednješolec o slovenskem narodopisju. Toda Štrekljeva zbirka in še neobjavljeni zapisi melodij v Etnografskem muzeju v Ljubljani še nikakor ne predstavljajo dokončanega dela. Poleg zbiranja besedila in zapisovanja napevov nas čaka zlasti še raz-iskavanje naše pesmi, kakor ga opravlja dr. Grafenauer (Dom in svet, Slovenski jezik). Žal še nimamo (kljub poskusom) dobrega izbora narodne pesmi, ki je prva naloga našega Cvetja iz domačih in tujih logov! Tudi Keleminove, Kotnikove in druge zbirke narodnega blaga v prozi, Sašljevi pregovori in ostalo gradivo te vrste še niso popolne.
Ko se bomo otresli mišljenja, da je »narodno blago« in zanimanje zanj ostanek neživljenjske in nesodobne romantike, tedaj bomo na poti
k spoznavanju, da so vsi izrazi našega ljudskega življenja pristni in živi dokazi naše preteklosti, o kateri nam ne govori pisana zgodovina; so pa tudi priče naše sedanjosti, našega čustvovanja, mišljenja in verovanja; naše odpornosti, navezanosti na narodno izročilo, na zemljo in rodove. Poleg jezika je prav način ljudskega življenja najzgovornejši dokaz, kako »iz veka v vek krvi gre tek in iz roda v rod duh išče pot« (Župančič). Ko bo naša javnost, zlasti znanstvena in šolstvo vodeča, prišla do spoznanj, ki so se med drugimi narodi že uveljavila, tedaj šele bo pri nas zaživelo sožitje z ljudsko kulturo v taki meri in obliki, da se bo iz njenih virov prerajala in oplajala vsa narodna kultura. Naši dijaki pa naj svoje opazovanje in zbiranje dopolnjujejo s študijem narodoslovnih del. Čim več takih, ki nameravajo študirati na univerzi zgodovino, zemljepis ali slavistiko, pa naj si izbere za enega glavnih predmetov etnologijo in etnografijo, da bomo kmalu dobili dovolj sposobnih delavcev, ki so za tako delo nujno potrebni.
PROF. FR. PENGOV:
vsakdaHieg-a
VII.	Acetilen, vodni plin, naša kuriva
Da velika vročina spreminja različna telesa^ nas uči vsakdanja skušnja. Odkar imamo na razpolago topline, o kakršnih se našimi dedom ni niti sanjalo, smo se inaiiiči.li izdelovati nove spojine, ki jih je bilo poprej aili siilino težko ali ipa .sploh itttmogoče proizvajati. Električno obloonioo, ki isvetii kot majhno sonce, poznate. Med ogljenima konicama taike obločnice vlada vročima', ki prelkaša vse doslej znane t opi im e. Ako napravite poskus tako, da gorita oigljeni paličici obločnice, m. pr. v zmesi iz zmletega oglja in apna ali če segrevate to zmes, kakor navadno pravimo, v električni peči, potem se začneta oglje im apno komično družiti, v električni peči se razvija orjaška vročina v sredi snovi, ki »te jih natrpali vanjo, V tem se razlikuje električna peč od vseli starejših kuriflmih maprav, pri (kaiterih je možno segrevati topiilne lonce le od zunaj; zato pa dane« za toplotni (Iga tehnika tudi ni skoraj nobene nailoge več, ki bi je z električno pečjo ne mogel rešiti. V električni peči nastane iz apna im oglja snov, ki ste jo mnogi imeli že v roki, slabo vonjajoči kalcijev karbid Ca Cs, kolesarji mu pravijo kar na kratko »k a r-J) i d«. Karbid, ki se tvori le v na jvečji vročini, je tudi proti ognjm silno stanoviten ; čudno pa je, da je proti vodi tako slab im .nestalen. Čim ga polijete z njo. se /|>opolnama spremeni im da iz sebe plin, ki ga je bil našel že prej kemik Moissom .na drug način im mm dal ime acetilen Cs Hs. Včasih je bito zeilo težlko napraviti acetilen; zato je ibiil silno drag; dameis pa jo postal Ca Cs tako poceni, da je začel že leta 1895. igrati vlogo kot svetilo. Saj za pridobivam je acetilena ni treba drugega, kakor da poliješ nekoliko karbida z vodo. Amerikam ec Widlison je prvi resno predlagal uporabo acetilena za razsvetljavo. Kako pa je prišel mož na to misel? Willsom iiz Severne Karoline bi bil rad iizločil kovino Ca iz žganega apna Ca O z (llektrično vročino im ogl jem. A to se mu ni posrečilo; namesto srebrnobelc kovine jo našel v svoji peči črno maso im ves nejevoljen je treščil vso šaro v
bližnji ribnik. Tiiikaj je zadovoljno spoznal, kaiko je šumela na dnu vode, kako je kipelo brezštevilno »zračnih mehurčkov«, kakor je mislil. Pri .tem si je zažgal pipo in vrgel še gorečo šibioo v vodo. Toda glejte spalka! 'Zaiplaimitelo je mad ribnikom, ikat bi nastal velikanski prerijski požar. Okaimenel stoji Wililson .pri tem prizoru, a takoj U'gaine bistri Jankike, da bi se dalo s to rečjo napraviti busines. Brez odloga odide varit novega karbida in bobnat zanj amerikansko reklamo. Imel je uspeh; bil je čas, ko se je govorilo ipo vsem omikanem svetu le o karbidu in njegovem ,/plinu acetilenu. Ze so giledali nekateri bujmomisleči fantasti v dulm jutranjo zarjo nova dobe, ki bo zadostila z acetilenam vsem potrebam našega vsakdanjega življenja. Kajti acetilen so smatrali za pradeda vseh organskih spojin; menili so, da je mogoče iz njega proizvajati vse druge organske sinovi, od špirita do žitne moke in sladkorja. Po vseim svetu je zavladala ikarbidova vročica. A vihar se je kmalu polegel, ozračje se je izčistilo; pokazalo se je tudi 'talkoj, da človek v prvi navdušenosti rad precenjuje stvari. Damos imamo kot zapuščino nekdanje razburjenosti le nekaj prav koristnih načinov za uporabo acetilena. Kolesarji in kolesarice ste gotovo hvaležni Willsonu za karbid, ki vam je s svojo krasno aceti-lensko lučjo že tolikokrat 'nadomeščal dnevno luč in svetlobo kujajoče se Lune v večernih urah. Acetilen gori v posebni,h svetilkah s krasno brilo in svetlo lučjo; pripraven je tudi za razsvetljavo kolodvorov in posameznih hiš, ipa tudi manjših krajev, ki bi radi skupno razsvetljavo, a si praive plinarne ne morejo omisliti. Že precej ilet je, odkar je spoznal svet, da ima acetilen na selbi -veliko napako, ako ga primerjamo s plinovo ali celo električno razsvetljavo. Dočim sta namreč plin in elektrika vsak hipec pripravljena .za svojo službo, si morate aicetilen sleherni dam sproti šele pripraviti v svoji zasebni domači plinarni. Toda v neki stroki je pa acetilen vendarle dosegel veliko važnost, ki imu je ne bo zlepa odvzel kak tekmec. Ako namreč sežigate acetilen namesto v navadnem zraku s čistim O, ki ga izdelujejo danes iz zraka in prodajajo poceni v jeklenih steklenicah — bombah, tedaj nastane izredno vroč plamen. V ta plamen je potreben poseben gorilec, ki mu pravijo Danielova pipa ali pokal.noplinovo pihalo. Zadnje ime ima, ker v njem brez nevarnosti obenem zgorevata tudi H in O, katerih zmes je ravno pokalni plin. V takem acetilenovem plamenu se tope kot vosek tudi debeli kosi jekla. Ta plamen je podlaga za talko imenovano avtogeno varen jei, s katerim lahko v brezštevilnih primerili zvarite dva kosa želeiza na daleč bolj pripraven način, kot pa je bilo mogoče pred 30 loti. Če bi hoteli »variti po starem načinu n. pr. olw kosa zlomljene tračuice na železniški progi, ibi jiu imoraili odstraniti s tira in ustaviti za nekaj časa promet na do tič ni enotirni progi; potem bi razžarili oba kosa. ki naj so sprimeta, do belega ter ju nato skovali skupaj s kladivom, /.(bij pa ii/.vrše to delo na samem mestu z avtogenim varjenjem, pri katerem ni treba ni-kakega kovanja. Ker se <^ba počena kosa tračnice že itak stikata, polože ob šivu še kos železne žice, ki naj da potrebnega Fe za ilepivo, in nastavijo na to Danielovo pipo z acetillonsko-kisikoviim plamenom. Ker ima plameni vročino .kakih 2800° Celzija, se skoraj trenutno raiztope železna žica in rol>ovi obeh železnih kosov, talko da se vse skupaj zlije v eino celoto; ko se robova ohladita, sta oba kosa krasno avtogeno zvarjena; treba ju je le še malce popi liti im nihče ne skuti, da je bila na tem mestu nekoč razipoka. Obrtno pospeševalni urad v Ljubljani prireja od časa do časa poučne tečaje za avtogeno varjen je, .kar je v veliko korist slovenskim obrtnikom. — Naj omenim tu še dve druigi napaki acetilemske razsvetljave! Prva je, da nastaja ob njegovem zgorevanju fosforjev pemtoksid, ki je strupen. Ker tvori P pentaksid belo megle, opazite takšne meglice kmalu v sobi,
kjer gori aeetilen. Druga acetilenova map alka in grda razvada pa je, da rad eksplodira, če pride v stik z Ag aili Cu. Poskušali so že utekočiniti aeetilen — to je prav lahko doseči pri 0° C in tlaku 26 at.m. —, da bi ga potem prodajali zaprtega v jeklenih bombah, kakor kisik in druge pline. Toda pri uporabi 'takih bomb so se dogajale strahotne eksplozije, ki so morebiti imele svoj vzrok samo v tem, da je prišel aeetilen pri svojem izvoru v etik z medeno cevjo; zaradi tega so države prepovedale prodajanje tekočena acetilena. Pa tudi zmes aicetilena in Kraka je nevarna za eksplozijo. Kjer imate torej acetilensko razsvetljavo, pazite m vso moč, da cevi ne bodo nikdar propuščale plina, morebitnih razpokic pa ne smete nikoli iskati s prižganim plamenom. Aeetilen eksplodira že, če ga je 4% v zraku, najmočnejša pa je eksplozija pri 12% acetilena. Sicer pa eksplodirajo vsi gorljivi plini, če jih pomešate z zrakom. Koliko nesreč se je žel zgodilo, ker je eksplodiral n.pr. svetilni plin! Taka eksplozija nastane že, če je v zraku več kakor 7% svetilnega plina; najsilovitejša pa je pri 17% svetilnega plina.
Za tehniko zelo važno kurivo je tudi plin, ki mu pravimo vodni plin; dobimo ga, ako napeljemo vodno paro Ha O na žareče oglje C. Pri tem se vodna para kemijsko razkroji: H postane prosit, O pa se spoji z ogljem v strupeni CO. Ako zmes prostega H in CO zažgemo, gori s slabo svetlečim, itoda zelo vročim plamenom in pni tem naistaja vodna para in COs. Premog izkoristimo po tem okolišu znatno bolje, kakor pa, če ga kurimo kar naravnost. Ker je izdelovanje vodnega plina zelo preprosto in poceni, zato uporablja večina velikih imest v Severni Ameriki vodni plin namesto navadnega svertilnega plina.
Naj povem še nekoliko o naših najbolj navadnih kurivih,, ki so drva, šota, premog. Vsa ta kuriva so sestavljena v bistvu iz C, H in O. Kadar torej gorijo, se spajata njih C in njihov H z zračnim kisikom; pri tem nastaja iz C in O = CO2, iz H in O pa H; O. Vrednost kuriva odvisi torej od tega. koliko ima v sebi C in H. Pri vsakem kurivu moramo upoštevati zlasti dve 'n j ego vi 'lastnosti: najprej njegovo g o r 1 j i \ o s t, to je sposobnost, da se bolj ali manj rado vname in zaigori, potem pa njegovo kurivno vrednost. — Cim več H je v kaikem gorivni, toliko rajši zagoni; iz takega goriva se namreč tvorijo že pri inizki toplini ogljikovi vodiki, katerih vnet išče je zelo nizko. Naj pojasnim še izraz vnetišče. Večkrat sem že poudarjal, da gorenje ni nič drugega kakor okisa'vamje, oksidacija, spajanje prvin z O. Ce hočemo, da zagori kaiko kurivo s plamenom, je prvi pogoj za to neka določena gorkota (temperatura), ki je različna pri različnih snoveh. To toplim o imenujemo vnetišče. Za navadna okisa vam ja, kakršna so rjavenje železa, gnitje teles in podobno, zadostuje že toplina 0°C; pa tudi te procese višja temperatura pospeši, kakor vsi dobro veste. Za večino (teles, ki naj zagore s plamenom, je pa vnetišče tako -visoko, da moremo pripraviti kupiva umetno do te vročine, da morejo samostojno goreti dalje. Pri naših vsakdanjih gorivih: drveh in premogu, leži vnetišče med 50() in 600° C. Nekatera telesa imajo pa tako nizko vnetišče, da se včasih vnamejo kar sama od sebe na zraku, tako n. pr. P, kivterega vnetišče leži pri 44° C. Ko se kurivo vname, gori naprej samo od sebe zato, ker je spajanje snovi z O 'vedno združeno s porajam jean gorko te, zgori 1 ne t opliim e. Pa mi boste morebiti ugovarjali: Kadar rjavi železo (Fe), vendar ni čuitiiti najmanjše toplote! In vendar je resnica, da se pri rjavenju, okisa vanj 11 Fe razvija ista toplima', kakršna bi nastala, če bi dotični kos Fe sežgali umetno v kratkem času. Toplote pri rjavenju ne zasledimo samo zaradi tega, 'kor se vrši to zgorevanje, ta oksidacija silno polagoma. Važno načelo kemije se glasi: >Pri vseh kemijskih procesih se izpreimeni toplina prizadetih teles.c Kako važno je to dejstvo, razvidi te
že iz tega, da se je razvila v kemijski znanosti, posebna, specialna široka: tenmo-kemija, ki se peča prav s item preobračanjem kemijske energije (sile) v topilo to.
—	Poleg gorljivosti je važna pri maš ih gorivih še njihova kuri v n a vrednost. Ta je odvisna v prvi vrsti od njihove .množine in vsebine ogljika. Kurivno vrednost naših goriv izražamo ali z njihovo izparilmo močjo ali ipa s kalorijami. Izp a -rilna moč goriva je tisto število, ki nam pove, koliko kilogramov (ali litrov) vode more spremeniti 1 kg goriva v patro določene topline. Kalorija (od lat. calor = gorkota) pa je tista množina gorkote, ki je potrebna, da segrejete 1 kg vode za 1° C. Po novejših poizkusih da 1 kg ogljika, n.pr. koksa, pri zgorevanju v COs ca 8000, — 1 kg vodika pa, ki zgori v vodi, da 30.000 kalorij gorkote. Med vsemi gorivi je igral v prejšnjih časih, po naših gozdnatih ikrajiih se danes, glavno vlogo les, drva. A les je vedno diražjii, kajiti ne ralbi iga samo kuharica, ampak tudi stavbenik in neštete industrije: za pohištvo, mostove, železniške pragove, za ladje, v rudnikih, za sode, za igrače, rezbarije, vžigalice itd. Les pa itudi brusijo in ■spreminjajo v celulozo, iz katere delajo papir, iiz lesa1 žgo oglje, iz njega pre-kapavajo lesni katran, lesmi ocet itd. v velikanskih množinah. Glavna masa lesa obstoji iz stanioniine (celuloze), poleg nje pa je v lesu tudi nekoliko beljakovin, škroba, ddkotrina, sladkorja, smole, barvil, eterskih olj, ereslove kisline itd., kakor tudii rudninskih snovi in vode. Sveže posekam les vsebuje do 50% — toirej polovico teže — H* O in celo na zraku posušen les je ima še 10—20%. Ker je trefba neke določene množine gorkote, da ;se izpari ta Toda v lesu, ki torej nam ljudem nič ne koristi, zato uporabljamo drva kolikor ile mogoče suha; čim bolj vlažna polena kurite, večjo izgubo imate. Če želite imeti v kratkem času močno vročino, potem vzamete trda drva: hrastova, bukova; mehka drva od borovca, jelke, smreke so pa pripravna zlasti za to, da ž njimi podkurite. V suhem lesu je okrog 50% C; njegova gorilna vrednost je bolj majhna zato, ker vsebuje preveč kisika, nad 40%, in ta, kakor veste, ne gori. Ker iima les v sebi 6—10% vodika, torej je z ogljikom v razmerju kakor 15 : 100, zaito rad gori. Suh les ne dela saj in pušča le malo pepela, ki obstoji zlasti iz pepelilke K2CO3 (1%). Izpa ril na moč lesa je 3—4, to se pravi: 1 kg suhega lesa more segreti 3—4 kg ali I H2O od 0° na 100° C, jih torej zavreti; v kalorijah znaša gorivna vrednost 'lesa' ca 2500 kalorij. Ce segrevamo les v ogljarskih kopah ali pa v zaprtih retortah, če ga torej suho prekapumo, izženemo iz njega večino H in O. Pri 'tem nastaja lesni plin, ki gori prav tako kakor svetilni plin iz premoga; potem dobimo lesni katran, s katerim mažejo les, da ga konserviirajo; dalje vodnato tekočino, ki jo prodajajo pod imenom »lesni ocet< in prcdelavajo v čisto octovo kislino, v esenco, kot stranska proizvoda pa dobivajo pri tem metilov alkohol An aceton. Z meti-lovim alkoholom denaturirajo špirit, ga uporabljajo pri izdelovanju fir-nežev in drugod. Kakor pri premogovi suhi destilaciji koks, tako preostane pri prokapamju lesa lesno oglje, ki vsebuje ca 75% C, torej bistveno več kakor los. Zato je pa tudi njegova izparilna moč večja, namreč 7—8 in njegov kurivni efekt 7—8000 kal. Oglje uporabljajo raznovrstno: iiz njega delajo smodnik, od-jeanajo špiritu patoko (fuzel), rabijo ga za filtracijo tekočin, da jim odvzamejo barvo, čistijo z njim vodo; tudi igra vlogo kot antiseptično sredstvo, ki zabranjuje gnitje. Naj omenim tu še kratko nekaj o šoti, ki je bila svoje dni tako važna za naše barjane, in o premogu lo nekaj opazk, da ju primerjamo z lesom. Šota je' naslajala iin še nastaja zlasti iz bledih šotnih mahov iz vrst sphagnum in lypnum. Ogljika ima ca 55%, izparilna moč je 4—5, gorivna vrednost 2500—3300 kalorij. Rjavi premog, ki ga je mnogo v naši državi, zlasti v Sloveniji: Trbovlje,
Zagorje, Hrastnik, Kočevje, Rajhenbutrg — ima ca 70% ogljika; nastal je v terciarnem čaisu iz iglavcev, palm in listovcev. I.zpairilina moč mu je 4—5, gorivna vrednost 3500—4000 kalorij. Črni premog, s'70—90% ogljika je najistarejši preostanek nekdanjih orjaških gozdov; nastal je iz velikanskih praproti, preslic in lisičjaikov. Imamo ga v vzhodni Srbiji, mnogo več ipa ga imajo Čehi in Nemci, Angleži in Američani. Lzparilna moč je 6—7, gorilna vrednost 6—7000 kalorij, naj-boljši antracit jih ima celo 8000! Nehvaležno bi bilo od nas, ko se ne bi ob koncu poglavja o kurivih spomnili sledečega dejstva: Davno ipreden se je prikazal prvi človek na svetu, so se že kupičili v nedrjih zemlje zaloge goriva v njegovo porabo. Že milijone let je nagrmaden premog v hribih in orjaške zemeljske kotline po Ruskem in v Ameriki so nalilk tankom napolnjene s .petrolejem, ki nam oskrbuje luč. Drugod tvori zemljsko površje delbela plast šote in kjer ni teh mrtvih zakladov goriva, pa dorašča neprestano v gozdovih inovo kurivo. Če kaka prvina, potem nam gotovo priča C v svojih irazličnih oblikah, da je ves svet narejen po načrtu, da je ina delu neskončno modra Previdnost. Pa ne samo luč in gorikoto nam	daje C! Pomaga nam tudi pri delu, ko	goni	stroje, vleče	dolge
vlake in tira urne	parnike po brezkončni morski gladini.	Bali	so se že, da	bodo
kmalu izčrpane zaloge premoga. Danes vemo, da zadoščajo za stoletja.
VIII.	Kako je nastal premog?
Sestri Albina in Marica pričakujeta domačega učitelj a* ki je 'profesor naravoslovja na znani slovenski gimnaziji. Zelo se izainimalta iza rudnine in rudarstvo.
M.: Ti, Binka,	meni se pa vse zdi, da sem našla v	naši	hiši še neko	lepo
rudnino, na katero	zadnjikrat gospod profesor ni niti mislili.«
A.: No — in ta bi bila?
M:. Naš zamorec, premog!
A.: Ej, iz tega ne bo nič; saj premog vendar gori!
M.: Pa kako, da bi rudnine ne smele 'tudi goreti? Ali mar žveplo ne gori? In vendar ga brez pomisleka 'prištevaš med rudnine.
A.: Zares, praiv imaš! Toda slišala sem, da j« nastal premog iiz davnih, davnih rastlin; ipotem ga vendar ne smemo mešaitd med kamenje.
Profesor: Dober večer, gospodični! Pa kaikor vidim, imata učeni doktorici med seboj menda nekak znanstven prepir, nekako učeno debato?
A.: Bog daj dober večer tudi vam. gospod profesor! Marica trdi, da je premog tudi rudnina, mineral; jaiz pa som ji pojasnila, da premog ni nič drugega kot ostanek izu mi finih rastlin, da ga torej ne moremo prištevati med rudnine.
Profesor: Vprašanje, o katerem razpravljata, je v resnici precej težavno, 'kočljivo vprašanje. Toda, Albina, ali te v resnici mika, tla bi še danes poznameno-vaila vse te ogromne, brezlike grmade premoga, ki počivajo globoko v nedrjih zemlje din jih pridobivajo stotisooi rudarjev prav na velilko — aild te mitka, pravim. imenovati to — rastline? Zdi se mi, da imamo tuikaj zopet lep primer za to, da šepajo vsi naši poiiflknsi, razdeliti telesa v nairavii, tla lirna celo njihova najbolj splošna razdelitev v tri naraivna kraljestva; v živalstvo, rastlinstvo in rudninstvo, svoje slabe strani. Premog je nastal iiz rastllifn; o tem ni prav nobenega dvoma; toda v svoji sedanji obliki se približuje talko zelo rudninami, da prav gotovo ne zagrešita velike napake, aiko ga prištevata k njim. TudBl rv šoli obravnavamo premog deloma pri rudninstvu ali nniiueralogiiji in v geologiji, deloma v kemiji; mimogrede ga omenjamo tudi v rasti inos lov ju ali botaniki, a samo za rad i njegovega izvora iz rastlinstva.
A.: Toda, gospod profesor, ali se ne dajo mnogokrat spoznati po premogu še prav razločno debla, veje iin listi?
Profesor: Ne, na talke slučaje naleti premogar le redkokdaj. Prav pogosto pač najdemo od tisk e vejic iin listov med kameninskimi plastmi, zlasti v raznih škriljevoih. V nalšem šolskem kabinetu imam l(ip vzorec za to prikazen. Pri premogu samem ipa komaj, komaj še najdeta kako sled rastlinskega' ustroja; iin pri antracitu, najbolj dovršenem premotgu, je izginila sploh vsaka 'talka sled.
A.: Pa kalko je bilo vendar mogoče, da so se mogle spremeniti očitne rastline tako popolnoma v kam eni te maise?
Profesor: Na to vprašanje 11 i 'tako lahko odgovoriti. Govoriti bi moralli najprej o kemijski sestavi le-sa in kalko se ta sestava izpreminja zaradi zunanjih vplivov; a zato vama je potreba nekoliko več kemijskega znanja, kakor pa ga imata daines.
A.: O. prosim, gospod profesor, vsaj poskusite nama to razložiti! Jaz ibom že razumela, škodovati pa tudi Marici ne more.
Profesor: No, dobro, pa poglejmo, kako daleč pridemo na sedanji podlagi! Najprej vaižno vprašanje: Iz katerih satovi pa obstoji les?
A.: Tega ne vem; vem pa, da je v .njem	ogljik;	saj lahko iizpremeniimo
les	v oglje. Sicer simo se pa učiili v šoli, da	je ogljik	bistvena	sestavina' vseh
živečih ali, kakor pravimo, organskih (bitij; ravno tako pa sta tudi kisik iin vodik bistveni sestavini organizmov.
Profesor: No, s tern odgovorom sem že zadovoljen. Gospodični Marici hočem samo še pripomni,ti, da je ogljik trdno, črno telo — mislita morda na saje! — kisik in vodik pa sta isti dve plinasti snovi, ki	sestavljata	vodo. Iz	teh treh snoivi
ali	prvin je narejena tudi lesovina, ki ji	v kemiji	običajno	pravimo »ce-
luloz a«. Poleg tega pa tiiči v lesti še nekaj drugega, namreč cela vrsta rudninskih snovi, kakor n. pr. kremenčeva kislina, apno, kailij iin druige.
M.: Ali je mogoče te snovi v lesu tudi dokazati?
Profesor: O, in še kako lahko in enostavno! Imamo namreč zelo lagodno ali komodno sredstvo, da ločimo rudninske snovi v llesu od njegove celuloze, la namreč gori, rudninske snovi pa ne gore. la tega bosta prav lahko sklepali; kaj da je treba storiti.
M.: Po 'tem moramo odstraniti lesovino s tem, da jo sežgemo.
Profesor: I, kaj pa da, ali kar je isto, 'treba je samo posneti kuharico, ki vtika sleherni dan polena v štedilnikovo ognjišče. Kar po gorenjtu preostane, to so n e z go ril ji ve rudninske snovi, iki so bile v lesu; gospodinja pa jih kar na kratlko odpravi kot pepeli.
M.: Ej, na to bi se bila pa jaz lahko spomnila tudii sama! Pa kaim je vendar prešla celuloza pri gorenju? Zdi se, kakor da je popolnoma izginila. Ali se je morebiti spremenila v paro?
Profesor: Po|3ioJnoma izginiti ne mora na zemllji -sploh nobena reč. Ravno tako ne moremo celuloze kot take niti utekočiniti niti izpre.men.iti v plin. Če jo pa sežgem, to ise pravi: če jo pripravim do tegai, da se sipojii kemično z zračnimi kisikom, i]>otem razrušim njen sedanji kemični ustroj, ina mestu njega pa 'nastane cela vrsta drugih snovii, izmed katerih sta imaij'važnejša C Oj in pa vodna para. Ker sta pa dbe ti snovii plinasti iin torej nevidni našim očem tor so tudi urno izgubita v obdajajoči zrak, zato se nam zdi, kakor bi 'bila celuloza pri gorenju enostavno izginila.
M.: Broz zračnega kisika torej ne more biti niti govora o kalke.m gorenju?
Profesor: Ako govorimo splošno, ilaluko rečemo: Ne! Saj veste tudi sami prav dobro, da mora biti v peči prepih, če hočeta, da ibo gorelo.
M.: Da, da! Če dimnik ne vleče, potem se ipeč kadi im ogenj ugasne.
Profesor: Imaš popolnoma prav. Toda praiv z® prav ne simeš reči: peč se kadi, aimi]»a(k če hočeš biti lx>lj natančna, moraš reči: »Iz lesa v peči se razvija dim.« Ta dim ob nezadostnem dostopu zraka je zelo očitna in za kemika zanimiva 'prikazen; zato si jo hočemo ogledali malce pob liže. Nikar ne mislita, dragi moji, <ta je dim isto kot ip 1 i n aili para. Zadin ja dva sta redoma nevidna. Dim pa vidimo. Vsebuje namreč celo množico trdnih delcev, ipoleg drugih v .prvi vreti prav fin ogljen prah, ,ki se rad 'seseda na mrzliih ipredmetih in tvori črno plast.
A.: Ali imiislite pri tem na saje v dimniku, gosipod iprofesor?
Profesor: I, seveda! Saje se delajo v vsakeun dimniku zato, ker naša ognjišča ne dobijo mikoli dovolj zraka, da bi celuloza (popolnoma zgorela. Zato imoraimo razločevati dve popolnoma različni vrsti gorenja. Prvo ob močnem prepihu; tu pristopa mnogo zraka in celuloza se izpremeni popolnoma v nevidne pline, kakor »ta zlasti COa in HsO-para; druga pa je gorenje ob slabem, nezadostnem prepihu; tiu pa nastajajo poleg omenjenih plinov še vsakovrstne trdne in 'tekoče snovi, ki jih najdemo v dimniških sajah. Pa tudi tisto, kar pri gorenjm ostane, mi v obeh slučajih enako. Če les ir> o p o 1 m o m a zgori, preostane inaizadinje saimo pepel, 'torej tisto, kar ne 'more zgoreti na noben način; ob nezadostnem prepihu pa preostane poleg rudninskih snovi tudi še del og.ljiika meizgorel. Les v tem slučaju ni sežgan, aimpak samo »pooglenel«.
A.: Ej, sedaj razumem, kako nastane zunaj v gozdu po ogljenicath le9no oglje.
Profesor: Tako-o-o? No, in kako si predstavljaš to reč? Ali si morebiti že videla ogljarsko kopo?
A.: Seveda seim jo, gospod .profesor. Lansko ileto sem 'bila na počitnicah v Bohinju. Taim sem večkrat opazovala, kako so ogljairji sestavljali kopo. Zgradili so iz pripravnega lesa okrogel, ne previsok slklad in ga obložili od zunaj popolnoma z ruševino, tako da je bil skoraj podoben nizki koči. Tudi so vodila noter nekakšna vrata in od znotraj so bili med lesom ozki hodniki. Ko so les zažgali so tudi vhod zamašili z ruševino in nato se je kadil gost dim med kosi rušine navzven. Pozneje, ko so podrli kopo, som se prepričala*, da se je 'ves les Spremeni! v oglje. Po tem. .kair ste pripovedovali vii, gospod profesor, se je moglo zgoditi to edinole zaradi tega, ker so z ruševino preprečili dostop zraka v toliki meri, da .ni mogel les zgoreti popolnoma v pepel.
Profesor: Veseli me, Albino, da si tako 'pravilno [Kijmila (a proces. A zasledujmo svojo nalogo najprej! Po tem, kar smo slišali doslej, sita dve stvari, ki uničita celulozo: vročina d n pa k i .s i 'k v zraku. Če delujeta oba faktorja skupaj, tedaj zgori les popolnoma v pepeli; če pa zavreta in zmanjšata dostop »raka, potem dobita pri zadostni vročini lesno oglje in dim. Nastane pa vprašanje: Kaj se pa zgodi, ako učinkuje na les samo vročina brez zraka, ali pa s m m o zrak brez vročine?
A.: Da zvemo prvo, bi bilo trciba segrevati le nekoliko lesa v popolnoma zaprti iposodi. To bi se dalo prav igraje napraviti.
Profesor: lin se tudi v resnici godi prav pogostoma. V velike železne cilindre nalože lesa, jih zapro in i|xxl njimi kropko kurijo.
M.: Pa čemu vendar delajo to? Imeti morajo pri tem vendar kak namen.
Profesor: Gotovo, Marica. Čudim se le, da še nista lugamdli sami, .kar sem vama hotel ravno popisati. Ali res še nista videli plinarne?
A.: Plinarne? — Jaz sem v edino mislilla, da izdelujejo plin iiz premoga!
Profesor: Večinoma že. Toda ravno tailco ga lahiko napravita iz lesa im .marsikje v resnici uporabljajo les namesto premoga. Toda glavna stvar za nas je: kaj se zgodi z lasom, ako ga segrevamo v 'prostoru, kjer ni zraka?
A.: Seveda se bo tudi iz njega razvil svetilni plin. V železnih reto rt uh pa
— tako mislim — 'bo ostalo lesno oglje, Iki pač me imore zgoreti v pepel, ker manjka kisika.
Profesor: Pravilno sklepaš, Albina; pozaibilla pa si 'na še nelko skupino snovi, ki nastajajo poleg svetilnega plina, 'na neke tekočine namreč, ki odhajajo sprva kot pare iz železnih cilindrov, kmalu nato pa se zgosta v poselbnih ,nabiralnikih. Med te tekočine spada predvsem voda, v nji pa je surovi le6,ni kis in pa oljinato mazava snov, ki jo gotovo poznata pod imenom »katran«. Surov lesni kis rabijo v barvarstvu, pa tudi za konzerviranje mesa itd. S frakcionirano ali postopno destilacijo dobimo iz njega »čisti lesni kis« in iz 'tega delajo octovo kislino, »esenco«. Ce tej prideneta vode, dobita užitni namizni kis. Iz surovega lesnega kisa dobe kot stranski proizvod tudi lesni cvet ali metilov 'alkohol, prijetno vonjajočo tekočino, ki jo uporabljajo pri izdelovanju a>ni-ljnslkih barv, kot kurivo itd. Iz metilovega alkohola dobite lahko formaldehid im foTimalin, ki služi v razkuževanje; iz formalina pa nastane mr a vi j in črn a kislina. Še brez primere več uporabnih in zelo važnih snovi pa izdelujejo iz katrana, posebno iz premogovega. Marsikje je kaitrainska industrija bajino lepa, tako po Nemškem, pa tudi Fraincozi, Angleži, Amerikanci ja imajo precej.
M.: Pa kako je vendar mogoče, da pride toliko reči 'iz lesa, ko je ta vendar popolnoma suh?
Profesor: Da, da, Marica, če bi hotela to popolnoma razumeti, bi morala biti že nekoliko kemičarke. Povem naj vama samo toliko, da obstoje vsa ta telesa tudi iz C, H in O, kakor celuloza. S segrevanjem torej razkrojimo celulozo v celo vrsto enostavnih spojin, iki so deiloma plinaste, deloma pa 'tekoče. Kaikor vesta, voda ni nič drugega kakor spojina H in O, dosledno mora biti tudi možno, da so 'tvori, ako razkrojim z vročino les, ki vsebuje ta dva plina.
M.: Da, da, to pač uvidim, toda ali ni komično-zabavno iin smešno, da zna kemija delati iz suhih teles tekočine in celo pline?
Profesor: Se veliko bolj	bi se čudila, ko	'bi	ti hotel našteti vso	nedogledno
množino snovi, ki nastajajo	pri razkrajanju'	ali	kakor pravimo pri	suhi desti-
laciji lesa in raznih premogov. Samo tako mimogrede naj omenim, da dobivajo iiZ Ikatrana parafinske sveče, naftalin zoper molje, neizmerno sladki, toda Škodljivi saharin, grozna razstreliva za vojsko iin tehniko, prelepe dišave, isillino učinkovita zdravila, predvsem pa stotine in stotine kraisotniih, t. zv. anilinskiih barvil. A	dovolj o tem —	za	zdaj nam zadostuje, da Temo,
da se iraizkraja lesovina pod	vplivom vročine	v	celo vrsto plinastih,	tekočih im
trdnih katranastih proizvodov in da ostane končno v železnih posodah le šei oglje.
— Odgovorimo pa še na drugo vprašanje: Ali vpliva morebiti tudi zrak sam, brez vročine, na stamičnino ali celulozo?
A.: Mislim, da ne. Kajti kos lesa ostane ineiapremenjen, če ga pustim enostavno ležati na zraku.
Profesor: Ti torej trdiš, da leže drevesa, ki jih je podrl vihar v kakem pragozdu, pred 1000 ali 10 000 leti, dane« še vedno tam brez vsake iizpreimembe?
A.: Tega ravno ne mislim, tisto drevje je že davno sprhnelo. Toda bilo je tudi že po večini nagnito, ko se je podrlo.
Profesor: Ce ga je podrl vihar, je bilo lulvko popolnoma zdravo. Kako je pa z zdravimi gredami, ki jih vzidavaimo v hiše? Ali ostanejo stoletja enako trdne?
A.: Ne; na to pa nisem mislila. Priznati moram pač, da postane prhel tudi svež, zdrav les, a.ko leži na zraku dolgo časa.
Profesor: In !kar se zgodi z gredami morebiti šele čez stoletja, se izvrši brez primere hitreje z listjem v gozdu, ki je 'tudi v glavnem narejeno iz celuloze.
M.: Res je tako; če privzdignemo v bukovem gozdu listno odejo na tleh, vidimo, ikalko je spodaj ležeče lisitje počrnelo, kako raapade, če se ga le dotaknemo.
Profesor: Prav dobro si opazovala! Pod item razkrajajočim se listjem pa leži humus ali črnica, to je plast prsti, ki je počrnela zairadi itega listja. Saj sta gotovo že videli, kako si napravi vrtnar kompost ali mešanec; na kupu meša raznovrstne rastlinske odpadke s prstjo in čaka, da se vse skupaj izpremeni t črnico. Že i.z tega lahko raizvidita, da lesovina na zralku mi neizpremenljiva, četudi vemo, da pri tem prhnenju sodelujejo tudi majhne glivice, gmiloibine bakterije.
A.: A to je pač popolnoma drugačen -način razkrajanja, kakor oni zaradi vročine, kaj ne da?
Profesor: Snovi, ki nastajajo tukaj, so res po večini druge. Toda kakor pri gorenj u moramo tudi tukaj strogo ločiti: ali zračni kisik lahko pristopa popolnoma n eo vi ir a in o ali ipa morei zraven tle v omejeni meri. V prvem slučaju bo tudi razkroj celuloze popoln, *o se pravi: preostal bo končno samo še rudninski pepel, dočim pojdejo plini v zrak. Ce pa znalk ne more lahko zraven, kakor se to .godi n. pr. v gozdu, kjer mlajše listje pokriiv,a starejše, ki se že razikrajai, ali pa na dnlu vode, ,potem imamo pred seboj nekako nepopolno izgorevanje in dobljene snovi spominjajo na produkte pri izdelovanju svetilnega plina.
M.: Ali mar v teh slučajih tildi nastajajo plini, ki gore?
Profesor: Seveda. C) tem se lalhlko sama prepričaš. Treba ti je i/ti le na kaik močvirnat kraj, kjer gnije v zemlji mnogo nasClim. Če bezaš s pailioo v tako grez, se takoj dvigajo plinasti mehurčki iz globočine.
M.: Pa teh vendar ne morem prižgaiti?!
Profesor: Kako da ne? Treba ti je vzeti le steklenico in lijak zraven. Steklenico napolni prav do vrha z vodo in vtakni van jo dijak. Potem obrni steklenico 1>od vodo naokoli, tako da gleda lijak navzdol in skušaj poloviti |Hxsaimezne mehurčke z lijakom. Mehurčki se dvigajo v steklenici naivizigor in polagoma iiz,|Kxl-rinejo vodo. Ko ji; steklenica polna plina, jo pod vodo dobro zamaši. Doma bomo potem videli, da ujeti plin v resnici gori.; pravimo umi močvirski plin ali meta n. A ipaiziiti moraš, da se ti ne pomeša z zrakom, sicer laihko nastane eksplozija. Toda zdaj simo že tako daleč, da moremo umeti postanek premoga. Vprašam: Ali je nastal premog na ta način, da so rastline, iz katerih se je stvoriJ, enostavno sprhnele v zraku?
A.: Ne, gospod profesor. Kajti v tem slučaju bi Ibifle rast line zaradi .kisika v zraku popolnoma razkrojene v pepel. Postanek premoga zaihitelva vedno po m a n j -kanje kisika.
Profesor: Dobro. Pu vprašam naprej: Ali je naslad premog po vplivu vročine?
A.: No, to 'bi ne bilo ravno nemogoče. Rastline so bile globoko v zemlji; ali ni morebiti vplivala nunje vročina zemeljske notranjščine na sličen način, kakor vpliva na les, ki ga segrevamo v zaprtih retortaih?
Profesor: Pri tej i]x>dstavi je povsem neumljivo, kako naj hi bile prišle one
rastline tako globoko pod zemljo, da zrak ni mogel več do .njih. Potem pa nisi upoštevala neke reči — in to prevrže vse tvoje sklepanje. Če segrevaš les ob popolnem nedostaitku zraka, preostane saimo čisto oglje; vse (plinaste in tekoče razkrojine odidejo iz cilindra. To oglje obstoji saj m o liiz C in p ep e 1 a. Iz njega ne dobiš na -noben način ne plina ne katrana. Ce pa segrevaš premog v železni posodi, dobiš veliko množino svetilnega [plina, plimske vode ali katrana, itorej podobno, kakor če bi	vzela nedotaknjenega lesa.	Šele	na	koncu
procesa ostane v cilindru nekaj, kar	je	tudi saimo	C in pepel.
M.: O, to pa poznam, to je koks!
Profesor: Uganila si. Ko bi kopali	rudarji v	našem Zagorju	in	Trbovljah
koks, torej premog, ki bi pri segrevanju me dal od sebe nilkakega pliima in katrana, poteim bi mogli reči: rastline starih časov so se izpremenile v premog zaradi virooine ob popolnem pomanjkanju zraka- Zdaj pa, ko tiči v črnem in rjavem premogu še toliko plina in kaitrama, jih -na- noben mačim ne moiemo primerjati z lesnim og-ljeim.
A.: Ampak potem nam ne preostaja molbena druga možnost več!
Profesor: Ne meči mi vendar takoj puške v koruzo, Albina! Če bi le majčkeno pomislila, bi celo našla, da so še tudi dandanes velike mase rastlin na najboljšem potu, da se izpremene v pravi pravcati premog, kakor ga kopljejo v rudnikih.
A.: To bi se moglo goditi edinode v gozdovih?
Profesor: Ne, ravmo tam ne. Ali nei pozmaš goriva, ki ga uporabljajo marsikje v 'ljuhljiaimskd okolici, posebno pa barjami? Kosii so veliki kot zidna, opetka in na prvi pogled se jiim pozina, da izviirajo iz rastlinstva.
M.: Oho, že vem, gospod profesor! To je pa šota!
Profesor: Zadela si jo, Marica! Na šoto 'bi bila morali misliti že prej! — Iz česa pa je šota? In kako se tvori?
A.: Pon-ajveč so bledi šotni mahovi, ofagnum, ki itvorijo šoto. Spodaj odmirajo, zamrli deli se izpremiinjajo v šoto, zgoraj pa raste miaihovje veselo naprej. Zato lahko režejo čez nekaj let šoto na istem mestu znova.
Profesor: Kar si :povedalla, je resnica, ni pa odigovor ina imoje vprašanje. Reči bi ibila morala: Šota obstoji iz zamrlih iiin deloma razkrojenih ostainikov različnih rastlin, predvsem mahov, ki še danes rastejo ma sivetu. Mojega drugega vprašanja, kako šota nastaja, se pa niti dotaknila nisi, 'kajti- da šota polagoma zopet naraste, to vendar ni nobena razlaga.
A.: Gotovo imamo opraviti tukaj -z razkrajanjem celuloze o-b omejenem pri-<stqpu zratka, ker živa plast mahu ina dopušča zraku, da bi prodrl v globočino.
Profesor: Pritrdim temu naziramju! Toda poizaJbila si ma glavino stvar, ki oviira zrak še mmogo uspešneje.
A.: Ovira — zrak — še mnogo — uspešneje.... ?
Profesor: I, no, pomisli vendar na k-r a j , kjer se itvori šota! Ali se godi to v gozdu ali kje na gori?
A.: Ne, godi se v močvirju. — Ej, potem pa utegne voda imeti zraven svoje prste?!
Profesor: No, vendar enkrat! Kalkor daleč segajo maše izkušnja, se izpre-rniinja celuloza v šoto le tedaj, alko so rastline po vodi popolnoma odrezane od zraka. Šota ima pa še prav mmogo lastnosti, kii spominjajo na premog. Marsikje |x) svetu jo celo zelo trda, skoraj kamnu podobna, talko da ne poznaš več -njenega
rastlinskega lica. Ali bi se ne dalo iz postainka šote sklepati tudi na postanek premoga?
A.: Potetm si moramo misliti, da so tudi rastline!, ki so se izpremenile pozneje v premog, rasle v vodi ali vsaj p a 1 e v vodo?
Profesor: V resnici je to edina razlaga, ki jo imamo daines za postanek premoga. Premogove rastline so poraščale najbrž obširne ravnine in ozifoe, na isti način, kakor delajo danes v vročih deželah mangrovski gozdovi, ki jim hodu-ljasto korenin j e stoji ob plimi popolnoma pod vodno gladimo. Odmirajoče rastline so se pogrezale naravnost v svoj moikri grob ter se izipreimeniJe v premog v prvotni legi; mogoče je pa tudi, da so nanašale reke velike množine drevja v jezerske kotline, kjer so zaglinile to znosje; to bi ibil premog v drugotni legi.
M.: Potem pa črni in rjavi premog sploh nista nastaja iz šotnih mahov?
Profesor: Gotovo, da ne! O črnem premogu vemo, da je nastal v prvi vrsti iz velikanskih preslic, lisičnjakov in praproti, sinov za rjavi premog pa je dalo predvsem iglasto drevje, kakršnega pa danes ni več na svetu.
A.: Kako se pa vendar razločujeta rjavi in črni premog?
Profesor: To ni tako lahko povedati; tudi prehajata obe vrsti skoraj neopazno druga v drugo. Rjavi premog namreč nikakor ni vedno rjav, pa tudi črni premog nima vedno tako kameinitega lica, 'kakor mu ga prisoja Nemec, ko mu pravi »S t e i n k o h 1 e«, to je »kameno oglje«. Pač pa ima prvi vedno rjavo, drugi vedno črno razo ; rjavi premog je tudi mlajši in les se v njem še mi tako močno preobrazil kakor v črnem premogu. Zato ima rjavi premog še vedno več H im O iz prvotne celuloze kalkor njegov starejši brat. Rjavi premog spričo tega gori s sajastim plamenom im neprijetnim vonjem, črni pa s svetlim plamenom in manj dehteče. V rjavem premogu je 45—75% eilstega C, v črnem pa 75—90%, ker sta oba ostala dela celuloze, H im O, po večini že odšla iiz njega.
A.: Ali so se te plinaste im tekoče razk roji n e razpršile enostavno v ozračje skozi nad njimi ležeče zemeljske plasti?
Profesor: Kolikor je bilo to mogoče, seveda; del teh plinov pa tiči še danes v premogovnikih. Ta plin je v bistvu isti, kakor smo ga spoznali prej v močvirnem travniku pod imenom močvirski plin ali metain. Rudarju je ta plim, žal, le predobro znan kot »treskaivi plim«, ki povizroča, pomešam z zrakom, po premogovnikih strahotne eksplozije in nesreče. Tisoči in tisoči pridmiih rudarjev so že postali žrtve tega plima, ki je eksplodiral zaradi kake neprevidnosti. Kot tekočo razkrojino premoga smatrajo nekateri kameno olje ali petrolej, a ta je nastal bolj verjetno iz poginolih morskih rib, mehkužcev in drugih živaili, Iki se na morskem dintu, pokrite z grezom, popeklinijo, to je spremenijo v asfalt, poleg njega pa nastajajo zemeljski plimi in petrolej.
A.: Ali nima torej vročina zemeljske notranjščine prav nič opraviti s tvorbo premoga ?
Profesor: JNeflca višja toplina prihaja pri tvorbi premoga brez dvoma v poštev. A to višjo temperaturo poraja že neznanski tlak, s katerim pritiskajo više ležeče plasti na porajajoči se premog. Najmočneje je morala vplivati vročima na najsterejši premog, ki se je iizpremeniil skoraj v koks, ki ne da več plinov. To je antracit, ki je nastal povsod tam, kjer sta prišla .rjavi im črni premog v bližnji stik z žarečimi kameninami, ki so pridrle iz zemlje im magrmadile na nji •nove sklade, t. zv. prodornime. Ta pojav imenuje geolog ^ kontaktno metamorfozo s, to je preobrazbo zaradi dotika.
M.: Ali sicer na zemlji ni nobenega ogljika več razen v premogu?
Profesor: O, se še dobil! Neko vrsto ralbiš vsak dan, ko pišeš v šoli, to je g r a f i it tvojega svinčnika. In druga vrsta — no,	Albina?
A.: To nosi mamica v svojem prstanu in steklar reže	z	njo steklo	za	okna.
Profesor: Gotovo si že uganila, Manica, da misli Albina na dem,ant, ki je sicer najdražji kamen, a v bistvu isto kar oglje	in ipromog,	ki sta pa	ipo	svoji
praktični vrednosti daleč ipred njim. Hvala Bogu,	da nam	je zalloga premoga v
zemlji zagotovljena še za stoletja!
BOGOMIR SMOLEJ:
HUtnO-
So dnevi, ki so srcu tako blizu, da zvečer, ko se vsipajo lalini mraki na strehe in drevesa, zajočeš, ker občutiš, da se z minulim dnevom potaplja kos lepote, kos sreče v neizrazno večnost. Pa ne samo sreča, ne samo smeh, tudi žalost ima svoje posebne dneve in poseben čar. Tista tiha, zaprta vznemirjenost, kako lepa je! Pa se mi bo kdo smejal, češ: »No, ta je pa bedak, če mu je žalost nekaj lepega.« Tudi žalost je nekaj, kar daje duši posebno sladkost in zadoščenje.
Oni dan sem dobil od doma majhno belo pismo. Niti pisave pogledal nisem, pa sem vedel, da je od matere. Poljubil sem ga, saj je z njim prišlo v mojo izbo nekaj domačega, nekaj toplega. Kot spomin je zadehtelo iz vseli strani in kar trepetal sem od prijetnega pričakovanja, ko sem odpiral pismo. Krive črke so se mi prijazno nasmehnile in trikrat, štirikrat sem prebral pismo, pa še nisem vedel, kaj sem bral. Na mizo sem predse položil materino sliko in sem se dolgo, tako dolgo zazrl vanjo. Tedaj se mi je zdelo, ko da me je topla, znana roka pobožala po čelu. In razumel sem pismo, v hipu sem ga razumel. Ne po suhi črki in črnilu, ki je bilo razmetano sem in tja po papirju, marveč po tistem nežnem dihu, ki je vel iz njega prav do duše. Zajokal sem kot nebogljen otrok. Ne iz cmeravosti ali navade, pač pa zato, ker sem videl v teh okornih črkah, vsejan ih na belino, vse njeno trpljenje in ves njen trud. Bolna je bila in težko je pisala, a vedela je, da nekje daleč od doma sanja njen sin o mehki besedi, da hrepeni po toploti, ker mu je duša bičana in razklana. »Vsak teden dobi pismo od matere in kaj bi rekel, če bi mu ta teden ne pisala. Ne, sin mora imeti mater, mora čutiti njeno besedo.«
!n segla je trudna roka po pero in napisala Je najiskrenejšo pesem srca in ljubezni, pesem, ki jo piše samo mati. Aunaj je nalahno rosil dež. Padal je tiho in le tu pa tam je sunek vetra zanesel drobno kapljo na steklo. Počasi je lezla kaplja za kapljo po hladnem steklu navzdol, veter je zaječal iz vseh kotov in špranj. Počasi je drsela tudi solza za solzo po licu, meni in materi, čeprav je daleč, daleč od mene.
Takle dan imam z rdečim zaznamovan v koledarju, ker takih dni je malo, zelo malo.
2van sile
Na tujem in v domovju slovi ljubljanski grad, Sosedi so mu griči, ravnine spred in zad;
Tik znožja pa Ljubljana je — Jazonova liči Iz silodavnili časov, tako se govori.
Al’ kje je z zlatim runom nesrečni Jazon stal, Kod ladijo po suhem do morja bil je djal —
Po toliko sto letih to več se ne pozna:
Ljubljana se ne meni, muh drugih dost’ ima.
Visoke v njej palače in revne bajtice,
Mogočne velikaše in kruha^stradavce —
Popisal rad bi točno; pa nočem in ne smem;
Saj peirvi so že znani; od družili nič ne vem. —
Moj Pegaz kolopira; neznansko se drvi;
Pa na kamnitem tlaku na enkrat obstoji.
Kaj nek je sred Ljubljane, pod črnim gradom tam? Tu vir je učenosti, Modric slovenskih hram.
Kdor dobro absolviral je tukaj mnogo let,
Brez skerbi obrniti se sme med daljni svet;
Za šole je visoke dozorel praeparant,
Jeziko ali modro-slovja doktoramt.
Še dan današnji čuješ tu razni hrum in glas,
Ker tukaj se razvija slovenske slave kras.
Ko osem ura bije, zapoje zvon glasan.
In hipoma potihne zdaj šolskih vrišč dvoran.
Tu pravi se, kako je narejal stvarnik svet,
Kako je Adam živel, in kaj je bilo pred. —
V	cerkveni zgodovini se ravno govori,
Kako za »miserere« poginil je Arij.
Drugod se deklinira latinskih sklonov broj;
Učenec konjugira, da čelo moči znoj;
Da ima filiorum tud’ včasi filium —
Razlaga konsekutio se sitna temporum.
In v grškem se premleva zdaj gnomični aorist, Kak spev je llijade al>straktov praznih cist;
In kaj comparationis je tamkaj tertimn,
Kjer klepeta Tcrzites, najgerši grških trum.
Kako se toča dela; kak voda se suši;
Kako se grom razganja, to fizika uči;
Drugod se dividira, računi še drugač,
Kaj se še vse počenja, ne vedel bi rogač.
Buticam pa nevkretnim je terde vojske lom;
Oj čudo! le slušajte, kaj Vam povedal bom:
To pada kljuka, anzar, le redko eminenc,
Ker ga prerad spodriva nesrečni poštalenc.
Le kadar zvon zapoje, nad lino zvon glasan,
Hej, kak hrumijo roji iz šolskih vseh dvoran!
Saj trudna je že mlada in trudna stara kri,
Oboji berž na prosto se iz prahu mudi.
Al’ čudni zvon nad lino, na zidu zvon glasan, Drugačne še dobrote zaklenka kaki dan.
Tako še dandanašnji v spominu mi tiči,
Kako 'zmed šest junakov je čudno rešil tri.
Tam v klopi pred katedrom junaki ti sede, Apologi ja, Kri ton. to beli jim glave.
Po sreči že prestali so prvi za ta čas,
Al’ zdaj, trije ostali, gre vrsta tudi na vas! —
Prebrali so počasno perijodo treh strani,
Potem ukaz doide, kaj vsaki naj stori;
Povedati je treba ... — ne vem že vsega kaj — Vse |iiv in vse	tud y£ in M in xai;
Kako se comparatio na troje razkroji,
Kdaj »a maiori, pari, ad minus« govori;
Kako z govorom strinja se tu modalitas,
Drugej, kaj syllogismus, cornutus, briga nas;
Zakaj na sred periode stoji oseimoron,
Al’ mesto kje enako ima tud’ Ciceron? ... —
»Kaj hoče vse imeti pedanterija ta?!«
Nevedna se butica serdita zdaj čehlja.
Soseda svojga drega: »Povej mi vendar, Rus!
Kaj če commumicatio cum oratoribus?« ...
Al reveža soseda sta ravno tud’ tako ...
Za promenade v »zvezdi«, to boljše vsi vedo.
Al kje je dobro vino, klobas mesenih duh,
Kje najbolj hladno pivo — ve vsaki potepuh.
Pa naši tud’ junaki najboljše to vedo;
»O jej,... o jej,... o kljuka,« ... izdihajo bridko.
Pa čuj, veselo godbo: zapoje zvon glasan,
Kak zasumijo roji iz šolskih zdaj dvoran;
Ker trudna je že mlada in trudna stara kri:
Brez kljuke vidim iti domov junake tri.
#
Stoji, stoji Ljubljana, nad njo visoki grad,
Sosedje so mu griči, ravnine spred in zad;
Nad lino sred Ljubljane... sloveči sile zvon —
Kot v zraku glasna ptica ima prijeten don.
Pesem »Zvon sile«: Ant. Umeka Okiškega (1838—1871) je poslal »Mentorju« Viktor Zorman. Prepisal jo je menda po originalu, katerega je imel g. duh. svetnik Jožef Brešar, veilesovski župnik v p. Čeprav ni pesem vzorna, vendar zasluži, da jo rešimo pozabe, ker je le zanimiv prispevek za zgodovino našega ljubljanskega dijaštva.
PROF. DR. R. SAVNIK :
V
žete&MŠUa križišča na St&v&tisUem
(Nadaljevanje)
Drugo železniško križišče na ozemlju bivše dravske banovine je postal Zidam i most. Leta 1862. je odtod stekla železnica proti Zagrebu. Njegova važna prometna lega ob sotočju Save in Savinje je prišla že prej ponovno do veljave. Prvi most čez Savinjo so tu zgradili Rimljani. V 13. Teku so ga na istem mestu jKKstavili Babenberžani, ki so skušali svojo teritorialno posest iz Avstrije in Štajerske razširiti na Kranjsko in dalje do Jadranskega morja. Ta most je v 15. veku dal baje razrušiti cesar Friderik III., ko je vodil borbo proti Celjanom. Sedanji kameniti most, ki posreduje cestno zvezo med Rimskimi toplicami in Radečami, stoji od leta 1824.
Kljub važnosti rečnega prehoda je bil Zidani most vedno brezpomembno nasdlje. Okoli leta 1840. je na primer obsegal komaj štiri stanovanjske luže in nekaj gospodarskih poslopij, pa še to maloštevilne zgradbe so večkrat zajele povodnji. Možnost večje naselitve je dotlej obstajala le na široki rodovitni terasi pod Kopitnikom (914 m) kakih 250 metrov visoko nad sedanjim postajnim poslopjem. Na njej je nastala starodavna vas Veliiko Širje z župno cerkvijo: fara se imenuje Marija Širje.
Selo zgraditev železnice proti Ljubljani je prinesla Zidanemu mostu več življenja. Da so dobili v soteski dovolj prostora za kolodvor iin tire, so razširili in izravnali trikot med Savinjo in Savo. Kurilnico in skladišča na levem bregu Savinja so mogli postaviti šele potem, ko so razstrelili del ondotnega skalnatega pobočja. Obenem je bil zgrajen čez Savinjo železniški most, ki je sestavljen iz lepo oblikovanih kamcniitih kvadrov. Pri gradnji mostu in proge so bili zaposleni polog domačinom številni italijanski delavci. Na nje spominja naselje Mailand nad kurilnico na jugozahodnem pobočju Pleša. Zasilne delavske leseno stavibei so kasneje podrli in i>ozidaK nove. V njih stanujejo sedaj družine železniških uslužbencev. Ugodna lega'ob železniškem vozlu je kmalu privabila industrijo. Najprej
je obstajala na Zidanem mostu oljarna, nato do leta 1927. cementarna z velikim kamnolomom v neposredni bližini. V tej tovarni proizvajajo danes umetna gnojila.
Spričo tesnega prostora se je moral železniški promet vedno boriti z nepredvidenimi težkočami. Dne 15. in 19. januarja 1878. tse je podrl pri Brisati del strmega :pobočju. Podor je terjal več smrtnih žrtev; odnese1! je nekaj stanovanjskih hiš, razdrl železniško progo in pri nekdanji oljarni tako visoko zatrpal Savinjo, da se je tja do Rimskih toplic spremenila v zajezitveno jezero. Podor je hkrati sprožil nova zemeljsika gibanja, ki so ogražala tudi Mailand; da se zemlja utrdi, so ondotno strmo in golo pobočje zasadili s hraistovjem.
Prometni pomen Zidanega mosta po svetovni vojni je zelo narastel, kajti dotlej stranska proga proti Zagrebu je .postala glavna železnica v Sloveniji. To oživljenje prometa je nujno zahtevalo zgraditev še enega železniškega mostu čez Savinjo. Odprli so ga leta 1931.
Leto dni kasneje kot posavska proga proti Zagrebu je stekla dravska železnica ob severnem vznožju Pohorja in skozi osrčje Koroške na južno Tirolsko. Njeno vzhodno izhodišče je postal Maribor, zaihodno izhodišče Franzensfeste, sedanji Bresanone v italijanskem deliu Tirolske. S to progo je postal Maribor iprometno-igeografsiko silno važen, kajti znašel se je v osrčju železniškega omrežja, ki ga je zgradila Južna železnica na ozemlju med Dunaijem, Budimpešto, Siskom, Trstom in Tirolsko. Obenem je postal zdaj Maribor eden izmed najvažnejših voglov talko imenovanega alpskega železniškega četverokota v bivši Avstriji. Zato je 'billo naravno, da so prav tu ob koroškem kolodvoru (sedanji postaji Studenci) postavili velike železniške strojne delavnice, ,ki so stalno zaposlovale nad 1000 delavcev. Da se je Maribor zaičel šele sedaj naglo razvijati, kaže ta-le statistika: leta 1851. je štel s poznejšimi priključenimi predmestji 6700, leta 1857. 7600, leta 1867. pa že 12.700 prebivalcev.
Uvedba dualizma, ki ga je na zunaj označilo preimenovanje države v Avstro-Ogrsko, je dala povod, da je postala leta 1868. železniško križišče tudi Ljubljana. Ker so za dualistilano ustavo glasovali mnogi silo venski poslanci, — naši takratni državnozborski delegaciji je načeloval pesnik in politik dr. Lovro Toman,
—	jim je avstrijska vlada storila to protiuslugo, da je pristala na zgraditev gorenjske železnice mimo Jesenic do Trbiža. S tem je dolhila Kranjska prav za prav svojo prvo progo, kajti južna železnica ni bila zgrajena zaradi slovenskih gospodarskih koristi in je razen tega šla skozi to našo osrednjo deželo po prometu težko dostopni savski soteski in po revnem Ikrašikem ozemlju.
Leta 1875. je bila predana prometu proiga Št. Peter na Krasu — Reka. Z njo je dobila Slovenija drugo prikladno železniško zvezo z Jadranom. Bila je celo malo krajša od 135 km dolge železnice Ljubljana—Trst. Gradnja novih prog jo poslej prenehala za slkoraj dve desetletji. Vse mednarodno važne železnice so bile namreč že zgrajene in so sledile le proge lokalnega pomeina. Leita 1890. je stekla preko Radgone železnica v Ljutomer, naslednje leto sta bili predani prometu progi Ljubljana—Kamnik in Celje—Velenje, leta 1892. pa smo dobili prvo in obenem ediino ozkotirno konjiško železnico. Sele kasneje je dobila Slovenija poleg novih lolkalnih prog dve železnici večjega pomena. Prva je bila leta 1894. zgrajena dolenjska proga do Novega mesta, ki se je dvajset let kasneje podaljšala skozi Belo Krajino na Hrvatsko, druga pa karavanško-bohinjska železnica, ki so jo leta 1908. izpeljali skozi najdaljša predora na slovenskem ozemlju.
Petminutni moik
Baš trinajsti se je zibal Krulba h katedru, da bi pokaizal Kraneižljavčku svoje pičlo znanje. Že na obrazu se nnu je videlo, da ne zna Bog ve ikaj prida. Vseli dvanajst pred njiim je odšlo izpred katedra s cveki v Kinmežljavčkovem notesu, pa da bi se njemu posrečilo ujeti kak pošten >bian«? Ko se je »zasidrali« ob tabli ter položil prst v priprto knjigo, kjer je biilo prav poglavje »ooncordance des temips«. je strumno pogledal profesorja, kakor da zna najmainj za odlično. Profesor ga je premeril izpod naočnikov in dalje -listal po knjigi. Knulllba je s strabom pričakoval, kaj ga bo Krmežljavček -nelki vprašal. Cigaro je obljubil v mislih šolskemu slugi, ako bi o pravem času zvonil. Nervozno je pogiledal ina zapestno uto.
-Oh, še celo minuto manjka do zvonjenja im lahko dobim še ,šu,s’ v tej minuti,« si je mislil Krulba in porinil uro za pet minut naprej, kakor da bi si hotel tako pomagat L
»No, ja, vi Krulba, pa nam lepo prevajajte na slovenski jezilk berilo na strani 67 »La mort de Ro 11 and«. Vid’te-le, (ta vid’te-le je izgovarjal vedno tako, da se je slišalo vi tele) pa ne tako, kakor prejšnji!« je rekel mogočno Krmežljavček.
Krulba je odprl čitanko na navedeni strani, zajel sapo in...
»Driiiiiin ...« je zazvonilo in kakor inalašč skoraj pol minute prehitro. Krulba se je giloboko oddahnil, kakor bi bil rešen Bog ve kake nevarnosti.
»No ja, vid’te-le, šolskemu slugi se zahvalite, da nimate ,čveka’, ker vam že na obrazu čitam, da se za danes niste naučili prav inie. Vid’te-le, prihodnjo uro pa le glejte, da se pripravite!« mu je požugal Krmežljavček in odšel iz razreda.
»Primojdmnaj, da bo dobil sluga cigaro, ker je pravočasno zvonil,« se je zasmejal Krulba, »in še pet minut bom molčal njetmn na čast, seveda1, ko bo odmora konec!«
»No verujem, da boš!« mu je ugovarjal neki sošolec. »Kaj pa, če te bo to uro vprašal G romska Muka zgodovino?«
»Ni hudir, da bi me prav sedaj vprašal! No, ako pa ne bom vzdržal pet minul molčanja, kupim vsakemu sladoled. Ako pa bom, imi kupite vi vsi enega!«
»Velja!« mm je zavpil ves razred.
»Toda, če ne bo hotel potem plačati, če stavo izgubi?« je bil radoveden Krulbov sosed.
»Če noče, mu vzamemo glavo!« je zdeklamiral hitro njegov prijatelj.
Spet se je oglasil šolski zvonec, ki je pomenil začetek pouika in začetek Krulbovega petminutnega molka.
»Od sedaj najprej petminutni molk!« so še zaklicali Krulbi sošolci im šli na svoja 'ineeta.
Profesor Gromska Muka je široko odprl vrata in vstopil v razred. Z dolgim korakom so jo pognal za kateder in pogledal .po razredu, kakor da bi hotel pokazali »divjačinam« svojo novo obleko po modi še iz časov Marije Terezije. »Divjačine« pa se sploh niso zmenili za njegovo obleko, zato se je končnoveljavno usedel za kateder, inapisal v dnevnik vise potrdbno, nato izvlekel »šus sajgnes«, kakor jo imenoval svoj notes, in poklical h katedru mu »razgovor in debato« po svoji navadi:
»Naj stopijo sledeča teleta iz svojih staj in pridejo h katedru: Krulba, Lešnik, Muhač!«
Krulibi je postalo kair top'lo pri srcu, ko je zaslišal svoje ime. S prav počasnimi koraki je stopil na oder. Razred se je pritajeno smejal, češ, sladoled je maš. Toda so se pošteno zmotilii, ko so mislili, da bo Krulim spregovoril, preden bo minilo pet minut. Res je v mislih klel profesorja in svojo neumno stavo, toda sklenil je, da bo molčal, čeprav dobi slabo iz zgodovine.
»No vi, pincgaverski koštrun, pa nam povejte vse, kar veste o nekem Bachovem absolutizmu!* vpraša profesor Krullbo.
Kaj ne bi Krulba znal tega, ko pa se je prejšnje popoldne dobesedno >na-gulik vso zgodovino, kar so jo vzeli!	Toda	molčal	je ko nem. Le	na zapestno
uro je gledal in videl,	da še vedno ni	minilo	pet miinut. Po	razredu	se je opažal
vedino večji nemir. Profesor je opominjal, toda nič mi zaleglo.
i G romska muka, sedaj mi je pa že zadosti! Alko pri priči ne utihnete, na-ženem Krulbo v klop s ,Cvekom* in naj potem vam pripiše posledice. Vi pa,« se obrne profesor h Krulibi, »odprite že vendar zatvornice svojega cenjenega gobez-dala in povejte, kdo je bil Bach, kaj je delal, sploh vse, kar spada k Bachovemu absolutizmu!«
Krulba je molčal.	Potne kapljice	so mu	začele	stopati	na čelo.	Pogledal je
spet na uro. Še vedino	ni preteklo pet	minut.
»Gromska muka, jaz nimam časa, da bi samo enega izpraševal celo uro. Idiite! Sicer obžalujem, ker pri meni ste bili drugače dober dijak. Če ne gre, pa ne gre. Jaz vam ne morem pomagati. Torej Lešnik, povejte pa vi o Bachovem absolutizmu!«
Krulba odide ves potrt v klop. Jezi se na vse skupaj.
»In prav sedaj me mora poklicati, ko isem sklenil tako bedasto stavo! Pa še kakor nalašč se ura nikamor ne premakne. Ampak sedaj bi pa tudi že moralo biti' teh vražjih pet minut!« premišljuje Krulba im pogleda na uro.
Gleda, gleda .. .
»Pretkleta ura!« se zasliši na glas po razredu, »ta hudir stoji!«
Razred je bušil v talko bučen smeh, da se je še profesor ko,mej vzdržal. Ko so mu pa natanko razložili vso zadevo, se je tudi prisrčno nasmejal.
Seveda je bil Gramska strela toliko uvideven, da je Krullbo še enkrat vprašal. In Krulba je znal, »kot bi orehe tri«. Poslej mi nikdar več sklepal stave in tudi z uro ni več eksperimentiral, da bi mu petminutnega molka ne raztegnila na dvanajst minut, ki bi utegnile postaiti usodne...
FR. KOSMAČ:
llciž, v (na(u
Prelepa pot,	Ob ovetu cvet
ob poti križ ...	vso naokrog,
Zamisliš se	na križu pa —
in obstojiš.	pribit je Bog ..
V	deželi maj ...
In v maju križ ...
Zamisliš se in se zgroziš.
D&motci'
Že teden dni je minilo od tega, ko mi je pisala, Jelena Jelenič iiin me prosila, naj ji kupim in pošljem kakšen lep file vzorec za oltarni prt. »V prestolnici si, večja izbira je tam vsega, česar človek želi. Zberi kaj lepega; vse stroške ti boru povrnila. In ne pozabi — res bi rada, če mi čimprej pošlješ. Zima je, zato imam več prostega časa; saj veš, ko se zasmeje pomlad, me je na vseh izletnih točkah dovolj.«
Kar isram me je, da nisem še ustregla njeni želji. Pa še njena dolžnica sem. Pred leti sem bila pri njej. Kar iznenada, s ikovčegi vred sem ji padla pred očji; »Takole je, ljuba Jelena, do tukaj gori sem sita mestnega prahu in domačih marenj, pri tebi bi ostala kak teden, če me imaš kam dejati, če pa ne, je tole presneto sitna zadeva.« In	sem trpeče pogledala na	svoja dva	okovana kovčega.
Kar planila	mi je okrog vratu: »Nikamor te ne	pustim, rtu	ostaneš, dokler ti
bo ljubo. Zate je vedno dovolj prostora. O, ljulbi Bog, samo da si prišla!« In je z menoj zaplesala po hodniku, da sva s pručke prevrnili čeber z 'namočenim perilom, kar je še bolj podkrepilo Jelenino veselje: »Vidiš, vse se prevrača od veselja, da si prišla,« je žuborela kar naprej in naprej in tudi jaz sem se čedalje bolj dramila iz svoje čmerikavosti; brez ljubeznivih uvodov sva prešli na delo. Perilo na tleli je tako rekoč klicalo pridne roke. Jelena je z naglico pobirala in ožetnala, žuborela in se smejala — sama dobra volja jo je bila. Tudi meni je šlo dobro, a me le izipod jezika. — Da bi me mama videla, potem bi me večkrat »pritisnila« k perilnemu čebru.
Res, v veselju mi je potekel tisti mesec, ki sem ga preživela pri Jeleni Jelenič. Kar veselje	me obide	ob spominu .na tiste dni,	hkrati pa	tudi sram, saj se
Jeleni nisem še	oddolžila	niti z najmanjšim darilom za delo,	ki ga je imela z
menoj kot gostom.
Zdaj pa še s to malo uslugo čakam, sam Bog ve kaj.
Naša mama je kaj umina,, posebno za ženska ročna deila. Obljubila mi je, da pojde v mesto in kupi želeni vzorec.
:>Danes vizorec oddam, jutri ga Jelena prejme,« sem se oddahnila, da je stvar tako rekoč že urejena. Pa sem se dobro urezala. Mama je v peterih trgovinah povpraševala — zastonj.
»Same vijuge imajo, nobenih rož. Morda ne	bi bila s tem zadovoljna^	Piši	ji
im jo vprašaj,« je pravila mama, ko je	odlagala	plašč v omaro.
»Ali angelčkov tudi ni dobiti?« Le kako sem prišla na to misel.
»Kakšnih angelčkov?« Mama je bila iznenadetna.
»I, kakšnih, takih s perotmi, ki se všijejo v mrežo.«
»Zakaj pa mi nisi prej povedala, da bi angelčke rada?«
»Ali ti nisem?«
»Ne!« Mama je bila skoraj huda.
»Tak sam pozabila?« Odkritosrčno sem se začudila.
»Pokaži mi no tisto pismo, ko Jelena piše, da želi angelčke!« Z nekakšno skrito naido je mama izrekla te besede. Pisma .nikakor nisem mogla najti. Vse sem obrnila v predalu, vlekla pisma iz ovojnic, preletavala branje — pa je menda sam	škrat na ujem čepel. Pisma nisem	našla.
tSaj brez pisma vem, da je pisala,	naj bodo angelčki,c sem	zaključila	brez-
uspešno iskanje in mama se je znova odpravila v mesto. Tudi to pot je naredila zastonj. Angelčkov ni bilo dobiti za nobeno ceno.
»Takole in takole,« sem pisala Jeleni im ves imannin trud prevzela nase, »v vseli trgovinah ročnih del sem povpraševala za vzorec, iki ga želiš. Ves iteden sem se trudila in upala, da ga dobim — a zastonj. Kamor se obrneš, vse je v nekakšnih vijugah, angelčkov pa ni dobiti, pa če si glavo razbijem. .Angelčki se dobe kvečjemu v inozemstvu’, tako so mi rekli v zavodu ženskih ročnih del. Zdaj pa mi brž piši, kaj misliš. Če si želiš vijuge, ti jih takoj pošljem, če bi1 pa le angelčke rada, jih pa dobiva, čeprav moram v Afriko ponje« itd. Takole sem ji pisala in v nekaj dneh dobila takle odgovor:
»Hvala ti, Lejlooka, za vrstice o angelčkih. Skoraj oslepela sem od solz smeha, ker se trudiš in skrbiš za nekaj, česar še v mislih nisem imela. Menda noč in dan sanjaš o angelčkih. Še enkrat, hvala ti! Nobena komedija mi ne bi mogla vabudiiti toliko smeha, kot so mi ga tvoji .angelčki’. Sploh ne vem, če te bom mogla še kdaj ravnodušno pogledati zaradi teih angelčkov. Itd. Itd.
N. B.: Vzorec z vijugami mii pa le brž pošlji, če je ,vse v vijugah’, so naj-brže v modi. Torej velja: Vijuge! V Afriko ni treba hoditi!«
Vrag si ga vedi, od kje so mi pa’li v glavo ti angelčki. Ne morem si »kaj, da ne bi imenovala tega črnuha. Dobro sem se osmešila s svojo pozabljivostjo in raztresenostjo, da bi jo šment, mojo pozabljivo »bučo«! A kaj hočem, saj se tudi sama smejem.
Za vsak slučaj sem Jelenino pismo skrila med svojo »tajno korespondenco s, »ker dvomim, da bi 6e mama smejala tej pomoti.
ZVONKO:
živlfatie
Po nebu pripodijo se oblaki,
ognjene blisk po nebu črte piše, grmadijo oblaki se vse >višo in pot zastro svetlobi sončni vsaki.
Ko pa predro jih sonca svetli traki, umaknejo so tiho vsi temni še in topla luč oblije bele hiše, pred soncem raizbeže se sivi m raki.
Tako nas tepe marsikdaj življenje, ko hude moramo prestati boje, ko vse krog nas le strašno je trpljenje.
Takrat upri krepko 'vsei sile svoje
in kmalu slišal boš miru zvonjenje, priSla bo zopet radost v srce itvoje.
Kas ca<zced
Ah, ta -naš razred! Vsak muzej bi si obliznil vseh pet prstov, če bi nais mogel spraviti vse skupaj v špirit iin nas razkazoval ti ljudem. V šoli inaim pravijo, da smo šiba božja, inonežarija, uradno pa nas imenujejo poleg tega še tudi VII. b razred.
Res je, da se ne bo nihče iz našega razreda proslavil kot vojslkovodja, kajti za to smo preneumni. Tudi pesnik ne bo nihče postal, kajti talko neumni pa spet nismo. Kljub temu naš raizred le nekaj velja, če že zaradi drugega ne, vsaj zaradi tega, ker napolnjuje iz dneva v dan eno izmed učilnic, ki bi jo sicer mogli uporabljati v še slalbše namene.
Čisto na levi pred katedrom sedi Polde. Eden tistih redkih je, ki še vedno verjame v duhove. Še sedaj se ni popolnoma vživel v mestno življenje. Ko je prvo leto prišel k nam, je vedno tožil, da ga tišče čevlji. Prej jih bal je mi nikdair nosil razen ob svečanih prilikah. Težko jih je prenašal na nogi. Zato si jih je vlečkrat med poukom sezul, dokler ga ni nekoč profesor poklical pred tablo, ravno ko je bili bos. Od takrat nosi čevlje tudi med poukom in se jiiih je skoraj že privadil. Polde je prvo čudo našega razreda. Vsakomur, ki nas pride obiskat, ga pokažemo. Zna namreč dvoglasno žvižgati im hoditi ipo rokah. Njegov sosed je Emlbrio. Ker je zelo majhen, mu pravimo tudi Tiček. Obratno sorazmerno is postavico ima jezik. Desni krajnik v prvi klopi je Milan, ki je sila počasne narave. Najbrž zaradi tega, ker bere izključno angleška vojna poročila. Ves raizred ga občuduje koit drugo čudo našega razreda. Osminko cigarete vam da na jezik, zapre usta im se simehllja. Spada k razrednemu kvintetu, ki hodi vsak odmor na stranišče proizvajat umetno meglo.
V	drugi klopi sedi naš jezični doktor. Rad bi positail diplomat. Ves raizred razume te njegove težnje in mu tudi prerokuje popoln 11 sipe h tna tej poti. Nekateri mu svetujejo, naj si pusti rasti brado. Toda jih ne uiboga, češ da diplomati italk dolbijo podbradke. Tekmec v debati mu je Sčukai, razredni rimač ali poet, ki pa je sicer čiisto normalen. Med nami navadnimi smrtniki se zelo slalbo počuti, ker ga ne razumemo. Na njegovi desnici počiva I.jubo, ki ves dam premišljuje saimo to, zakaj država me podaljša cigaret vsaj za toliko, za kolikor jih nepokajene mečemo stran. Za primer, da bi mu bilo med -poukom dolgčas, nosi s seboj vedno nekaj pol smirkovega papirja, s katerim si potem vso uro čisti rumene prste. Njegov zadmik je Tona. Imenujemo ga tudi Sramežljiva mimoza. Kadar ga profesor .pokliče, zardi, kakor da je 011 kriv, če mora vstati. Igral bo Sraimežljivčka, če bomo kdaj uprizorili Sneguljčico im sedem škratov. Na koncu klopi sedi Rudolf, edini jadralec v razredu. Vedno sanjari le o letenju in ile malo je mamjkailo, da ob polletju .res mi sfrčal. Za njim sedli Zanko. Kavalir, da miu ni para. Tip XXI. stoletja,. Hlače zlikane (pravijo, da vsako noč prespi na njih), da bi z mjiimii mogel rezati enotni kruli tudi najtrše vršite. Druščino mu delata v klopi Mirko im Joco, ki se stalno prerivata po klopi sem im tja ter tako urejujeta medsebojna razmerja in pogajanja o življenjskem prostoru. Mirko spada v razred prežvekovalcev. Od prve ure do zadnje vedno melje z zobmi. Pravi, da si stalmo pridobiva nove energijo. V nasprotju s svojo materjo, ki je ena največjih žen v mestu, je pravi palček. Njegova mati je vdova, po poklicu pa mesarica. Ker se je njen mož imenoval Volja, zaito ni prav nič čudnega, da se tako tudi ona imenuje. Ker je vedno vesela, jo imenujejo tudi »Dobra volja«. Prodaja pa zelo slabo meso. Torej tudi tu velja: Vol ja je dobra, a meso je slabo! Drugi
—	Joco — sc bavi z razširjanjem slovenskih pregovorov, zlasti: Govor srebro —
molk zlato! Tega uvaja zilasti, kadar je vprašan. Ce mu je med (poukom dolgčas, si nariše s kredo na čevelj piko in jo potem skuša s (pljuvanjem zadeti. Zadnjikrat med zgodovinsko uro je zadel od 50 strelov šest in štirideset v črno, oziroma v 'belo. Baje .namerava organizirati mednazredna tekmovanja v tam novem športu.
Za njim se skriva Mišica. Tehnična zmožnost njegovih prekelj, ki se v anatomiji imenujejo pri normal no raizvitih ljudeh tudi noge, je že splošno znana. Noge, ki obsegajo skoraj dve tretjimi celotne postaive, so se podaljšale po Darwiinovi teoriji, ki pravi, da so se človeku razvili bolj tisti udjet ki jih je bolj rabil. Mišica hodi vsak večer nekam trubadurit iin ker je okno precej visolko, je čisto razumljivo, da so se mu noge podaljšale. Bolj miroljuben je njegov sosed Škis. Obraz ima podoben kozlu in je na to zelo ponosen. Ce ga nekaj časa glledaš, te kar prime, da bi zajmeketal. Zadnji na tej strani razreda ja Pagait. Vedno zre sanjavo skozi okino na dekleta, ki hodijo mimo. Ima -to dobro Jajstnost, da jeclja, im sicer le po potreibi.
Na drugi strani razreda so ljudje, iki so sicer za razvoj človeštva ravno taiko breziponnembni kakor prejšnji, a imajo lepšo bodočnost ina enem aili drugem področju človeškega udejstvovamja.
Prvi je Friderich von Frumni. Oniikrait je skoraj omedlel, ko je z mikroslkopom opazil pod nosom prve obljube sledov mahu. Baje sedaj vsaiko kocino, ki jo zagleda, pozdravi s kraitikiim nagovorom. Še tisti dan je prodal 'knjigo: Zbogom, mladost.,.! in si kupiil brivski aparat. Naslednjega dne je krožila po rlazredu sličica, na kaiteri je bil narisan njegov obraz z dvema kocinama in na vsaki je visela enokilska utež. Spodaj pa je bil pripis:
Obrazek mu krasita kocinic šopka kratka.
Če pride na prepihek, spet koža mu bo gladka.
Drobi jem ec, ki sedi na njegovi desni strani, je koristen član človeške družbe in ga bodo v življenju znali povsod uporalbiiti. Kar koli se naimreč zgodi med poukom v razredu, vsega je on kriv. Najbrž zaradi tega, ker taiko medolžno gleda v svet. Najbolje se počuti, kakor .sploh vsi, kadar mu dajo profesorji mir. Zadinji član triiumviirata v itej klopi je Minerailček. Lani je biil o (počitnicah v Srbiji in sedaj misli, da je zelo inteligenten, če prelkolne vise — od kravaite preko škatle za vžigalice pa do mineralov, ki jih nosi profesorju prirodopis j a. Da bi. se tega. odvadil, se je zmenil s sosedom, da ga naj pri vsaki kletvici krepko dregne med rebra. Toda že ipo dveh urah je moral sosed nehati, če ni hotel, da bi si popolnoma zdrobil čleinlke... Za injiun sedi, oziroma bolje rečeno ■— spi, Muzejmik, zastopnik nove filozofije, ki trdi, da je največ j a neumnost, če profesorji sprašujejo dijaka, ki' nič ne zna, ali pa, če celo skuša med poukom spati. Poleg njega .sedi največji sofisit v razredu. Čeprav je nemuzikaličen kakor galoša, dokazuje, da ima sijajen posluh, in če kdo, da je 011 tisti, ki spada k za vodnemu oktetu. Ker pa profesorja za petje le ni mogel o tem prepričati, pravi sedaj, da imia profesor o njem fiksno idejo, da nima posluha. Da bi ljudje mislili, da je kadilec, si visako jutro namaže prste 7. jodom. Mo/n d., ki mu dela druščino, je zadnji član razrednega kviairtašlkega kl.ulba »Trule«. Po mmenju profesorjev vseli spolov in veroizpovedi je zgrešili poklic. Bil bi namreč odličen šepetalec v gledališkem zaboju. V tretji vrsti sedi kot prvi Brainko. Ce bi živel pred tisoč leti, bi danes o njem gotovo (krožite narod,ne pesmi, ki bi opevale velikana Branka. Kadar ga pogledaš, se vedno smehlja kakor cigan kartami za beli kruh. Tudi 011 bi rad posital pesnik. Doma iuna že .mnogo papirja,
izbral si je le.p psevdonim Brano Branič, ima lep umetniški podpis in celo zmršeno pesniško frizuro. Le misli, misli — teh ni od nikoder. Sicer pa nazadnje ... Pesniški krči so ga prijeli šele pred kratkim, ko je šel v sosedni ženski razred po šestilo. Svoje dni smo ga imenovali tudi Brezgumbnik. Njegov sostanovalec mu je namreč vsako noč porezal gumbe, tako da je le s težavo prišei zjutraj pravočasno v šolo. Bil je nekaj časa celo šepetalec, pa smo ga »upokojili, ker je profesor vse prej slišal kakor pa mi. S Poldetom stanujeta skupaj iin oba nosita očala'. Kljub teimu, da sta oba kratkovidna, drug drugega brijeta, potem pa prideta v nedeljo vsa porezana k maši. Pravita sicer, da trenirata floretovanje, pa jima nihče ne verjame. V isti klopi sedita še Veliki in Mali špricar. Človek bi mislil, da sta si brata, ali pa vsaj sinova kakega gostilničarja, ker imata taki imeni. V resnici pa je drugače. Prvi — Maks — se ravna po pregovoru, da sin ne pade daleč od drevesa. Njegov oče je namreč gasilec in škropi hiše, nadebudni simko pa »š prič a« šolo. Od tod tudi iime. Od 630 ur, ki smo jih imeli, jih je dobro petino preživel doma. Vsak ponedeljek manjka. Če je bil zvečer na plesu, manjka zaradi tega, ker je utrujen. Če plesa ni bilo, mainjka zaradi tega, ker je jezen, da ga ni bilo. Sedaj piše neko knjigo: »Kako vpliva stopanje pri plesu na noge na razvoj psihomotoričnih centrov in to z ozirom na oba spola«. Obenem išče založnika za knjigo, ki je napisana: »Kaiko se seznaniš z drugim spolom?« Od te knjige si obeta ogromen uspeh, da o honorarju ne govorim... Talent je za vse. Kam bo šel po končanem študiju, še ne ve. Ker se pri verouku znebi marsikake debele, mu gospod profesor ponuja stolček na Gregorijaini v Rimu. Pravi, da se še ni odločil... Mali špricar je doma iz iste vasi. Zaito bodo sedaj kmalu pričeli raziskovati podnebje tistega kraja, da bodo ugotovili, če morda podnebje vpliva, da so vsi dijaki iz tistih krajev taki poklicni špricarji. Znan je kot strelec pri Strelskem društvu, kar ni nič čudnega. Še v šoli stalno trenira in strelja kozle, ker ga gospodje profesorji stalno obmetavajo s stre-licami. Slabo je pri njem samo to, da da profesorjem vedno prav.
Za mjim vsako jutro polaga kosti v klop Milan, vulgo Žirafa. Strašno je radoveden. Koliko stane ta'slika, gospod profesor? Prosim, ali so tisti stebri tam na sliki billi votli? Poleg drugega ga zanimajo tudi dekliški obrazi, kit jih riše bodisi futuristično bodisi impresionistično na klop ali na prednikov hrbet. Uči se nič in nosi zastavo med cvekarji. Za prepisovanje nalog pa je naravnost rojen. Med nalogo mu očesci neprestano švigata sem in tja po tujih zvezkih. Včasih inin izsitopdta kakor kameleonu. O zmožnostih njegovega vraitu rajši molčim, ker so neverjetne. Baje ga hoče neki cirkus vzeti v službo. Stalno boleha na bolezni, ki bi jo imenoval: zgaigomanija. Kjer le more, kaj zaigode. Kadar je deževno vreme, gre med uro na hodnik in zamenja vsem galoše, tako da nastane po končanem pouku babilonska zmešnjava. Ravna se pa po stari metodi: Čim več se učiš, tem več znaš! Čim več znaš, tem več lahko pozabiš! čim več pozabiš, tem manj znaš! Torej: Čim več se učiš, tem manj znaš! Zato se sploh nič ne uči. V isti Tflopi sedi še drug umetnik. Poleg talenta za risanje ima tudi talent za brisanje nosu v sosedov suknjič. Sosed za to zahteva od njega mesečno odškodnino enega) dinarja, ki ga seveda ne dobi.
V	»loži« ali zadnji klopi je. zleknjen Pitagora. O njem gre glas, da je kakor kraljevič Marko: spije trideset litrov »in si miti brk me zmoči«. Zelo rad govori na dolgo in v tujkah. Če ga prosiš za matematično nalogo, ti tega ne more odreči prej kakor v treh minutah lepo zaokroženega govora, prepletenega z raiziniimi moralnimi nauki. Če ga pa še enkrat poprosiš, ti odvrne, da ni 110 nša lan ten, da bi s privilegirano in eksitraordinarno potenco dokumentiral svojo individualno noto, ampak da s stibspektičnimi tipološkimi variantami paral>olizira integrale... bum!... bum!...
Če mu prideš v ,pest, si dober za ves teden. Zato ima njegova okolica stalino pri sebi aspirine. Pri tem pa te gleda tako, kaikor bi gledal Adaim v raju Evo, če bi ga vprašala, aili ima bencinske karte... Sosed Lojze je znan po tem, da ni še letos napisal niti ene naloge doma. Tudi sicer je sila pameten dečko. Namesto da bi doma pisal, daje rajši svojemu sosedu na desni, ki je znan pod imenom Brzoprepiso-valec, da mu napiše nalogo v dobrih dveh minutah proti malenkostni odškodnini enega dinarja. Poleg tega podpira 6 tem tudi domačo obrt. Ta brzoprepisovalnica je najlepši dokaz podjetnosti mladega rodu, ki gre z duhom časa ... Brzoprepiso-valec je tudi odličen plesalec. Najbolj ljubi racionalistični lA takt. Že na zunaj kaže nagnjenje za/nj, kajti v šoli je vedno le na pol pripravljen in tudi matematične naloge piše 1,2, 1,2, 1,2, ... Obenem je tudi neplačani razredni vratar.
Tako bi bila zbirka naše menežarije popolna. Manjka le Fric, ki ga že teden dn,i ni v šolo iin je specialist za izgovore. Prav gotovo bo prinesel jutri zdravniško potrdilo, da je požrl zobotrebec ...
E. K -1C:
ha tufr vtok Uiti
n;
Za mano vset leto le kot spomin ostaja: gozd, gora, hrib in reka, cerkev bela, tam hiša, vas, v dolinici kapela, predor iin most in tu pa tam postaja.
Tam izza gore zilaito sonce vzhaja.
Lepota jutra me je kar prevzela, ko mimo mene krajina hitela, podobna samemu odsvitu raja.
A moja misel je doma ostala, kot bi tujine se samotne bala, saj (kljub lepoti vise se zdi mi čudno,
Tu ni voč hribčkov z belimi cerkvami, lepota tuja pa me vendar maimi.
Kolesa pesem le pojo .neutrudno .. .
IGNACIJ LAVRIČ:
sftfHnutfu/
Gledam ves vesel v naravo — in se smejem, tiho ipošeipeoem s travo — in se smejem.
Žvižgam, vriskam, pojem po livadah,
kjer sem nekdaj pasel kraivo — in se smejem.
Pri otroških igrah zopet najdem
radost svojo, srečo pravo — in se smejem.
Vse pa je spominov sladkih pesem, pojo jih srce norčavo — in se smejem...
MIHAELA JARC
Ucc
Prva se je oglasila ura s kukaivico. S kratkimi, poskočnimi udarci je odbila polnoč in sedaj ji v zboru odgovarjajo vse druge ure; cingljajoči, zamolkli, rezki in 'brneči glasovi tekmujejo med seboj, se dvigajo do olbokainega stropa male samostanske celice in v čudnih odmevih zamirajo v dolgom hodniku. Že nekaj hipov se oprijemljejo zvoki mrzlih zidov, ki jih odbijajo in potiskajo nazaj v temo ko postaja zopet negibna in tiha.
Ln tako se zgodi vsako noč. Vse ure se za nekaj hipov prebude v svojo živo resničnost — vse ure takrat čutijo, da je Čas velik, da ga me morejo meriti, le svoje male kazalce premikajo od črte do črte. Delo človeških rok je vedno majhno in 'neznatno, zato se tudi ure zavedajo svoje poniižnositi. Vsaka ipa ima svojo zgodbo, ki se končuje s prihodom v ta samostan, kjer po smrti starega meiniha-urarja vasuje s časom, prahom in spomini. Pred nekaj dnevi pa je zaškrtal ključ v vratih stare u nam e in že je hitel novi brat Placid odpirait okno. Z ječe/oo težavo v (tečajih so se oknice umaknile svetlemu dihu pomladanskega popoldneva. Brat Placid je pobožal vsako iuro posebej, ure pa so takoj začutile, da imajo novega prijatelja. Brat Placid zna lepo 'peti, kadar pa igra na orgle v cerkivi, vse ure prisluhnejo; stara, nerodna budilka se od vzhičenja vselej ustavi. Kadar si ogileldujejo samostan tujci, morajo stopiti tudi v ura mo, ki je zopet skrbno pospravljena im v njej vse ure zopet lqpo teko.
V	'nočmi temi se prebudijo tudi vse tiste zgodbe, ki so prišle z urami v to celico. Majhno budilke si prikličejo v zavest svoj enostaivni in nerodni poklic — vsaka izmed njih je morala kdaj v jutranjih uraih preplašiti zaspanega človeka; tista z rdečim ]x>krovčkom in zavitimi številkami je še sedaj vsa preplašena: kolikokrat jo je hlapec Peter potresel v svoji hudi jezil Potem je odšel v svet, liro pa je pustil tu, za spomin, je dejal. In ura s kukavico! V samostan jo je prinesel s seboj menih, kateremu se je vedno tožilo [>o domu. Težko mora biti človeku na zemlji! Nekje je njegov dom, ne sila ne prevara ne dobrota nimajo oblasti, da bi človekovo domotožje zmanjšale. Uro je dala menihu njegova malti. Ubogai mali, kako je živela potem sama v tistih lepih gorah, kjer kličejo čas kukavice? — Tam ob oknu se črtajo v temo visoki obrisi stare samostanske ure na stojalu. Ni dolgo, kar so jo prinesli sem iz knjižnice. V njenem telesu se je moralo nekaj zgoditi, ker nima več glasu; brat Placid jo bo popravil in zopet jo bodo odnesli tja, kjer je že do tega časa samevala v svoji modrosti, v liho samostansko knjižnico, med visoka okna, med knjige in knjižne omare z raznimi napisi: Philosaphia1, Biblia, Dogma ticai, Ascetiica. 7x>pet se bo s svojimi 'zamolklimi udarci združila z duhom tistega posebnega knjižnega ozračja in z duhom menihov, ki bodo listali v knjigah. Menihi imajo to staro uro radi. Saj jim je izelo podobna — tudi ona je mirna, točna in vedno pripravljena služiti. Ura čuti ljulbezen, zalo ne zaostaja' in ne prehiteva; že kdaj je vedela, da je v tem samostanu priljubljena stvar! Kako bi ji drugače menihi dali tako lepo stojalo, ki se še sedaj ponaša z umetnostjo izrezljanega, vloženega in izdolbenega lesa. z delom starih čašo v, ko sta imela' izbranost in .potrpežljivost še svojo besedo, — koliko človeških življenj, koliko menihov je ta ura preživela. Najlx>lj se spominja patrov knjižničarjev. Prihajali so: mladi, še kar preveč posvetni, šegavi in otožni, čudno mehkega srca, željni resnice, boja. dela. In vsak izmed njih je mora! nekoč oditi, čisto sum in tih. Patri knjižničarji
so odhajali iblediih obrazov, knjige so jim dale v zameno za ljubezen (tisto svojo posebno barvo starih pergamentov. Tudi sedaj sta pater knjižničar iin stara samostanska ura dobra prijatelja. Včasih, kadar so dinevi živi in se drobne dežne kaplje prav počasi dotikajo oken v knjižnici, ogledujeta skupaj staro stensko sliko, kjer je nekdo marisal .nerodno smrt. Koščena desnica se krčevito oklepa peščene ure, ki se bo kmalu iztekla.
V	.nočnem miru se prebudi v temni turami tudi ura, ki v dnevni svetlobi nima več svoje veljave. Saj so njeni nekdaj lepi, okrogli stebrički — razlomljeni, steklena vratca vsa izbočena, oba kazalca pa v svoji onemoglosti kažeta v tla, podobna starcema, ki jima je ta svet vise preveč inemirein in utrudljiv. Uro so ponudili samostanu sorodniki umrlega učitelja, ki je imel v svojem življenju dve veliki ljubezni: ljubezen do otrok in ljubezen do starih časov. Ljudje so ga imeli radi, imenovali ga čudaka, pesnika, ali kar oboje. Vsi so se motili — sivolasi učitelj je iimel le lepo uglašeno srce. In to srce se je razdajalo otrokom, kadar so poslušali stare zgodbe o junaških ljudeh, .njihove pesmi in odkritja, o vojskah in hudih časih. Vse to jim je gospod učitelj pripovedoval iiz svoje knjige, ki je imela čuden map is:
Po redu večnega pravila vsak rod napolni za svoj dan usodne knjige eno stran.
Ura s stebrički je bila učitelju zvesta tovarišica. Kadar je listal po starih orumenelih papirjih, sta si bila zelo, zelo blizu, saj sta se pogovarjala o Času in večkrat tudi o urah. Koliko je vedel gospod učitelj o nekdanjih peščenih, sončnih in vodnih urah! In potem tista ura, ki je že imela uteži im kolesje, katero je sestavil menih, kasnejši papež Silvester po imenu.
Ure so dobile tudi svoj glas — znamenite stolpne ure še danes razlkaizujejo živo domišljijo tedanjih ljudi. Čas se je izpreminjal, ljudje so postajali tbolj vsakdanji iin itočni, tudi uram so posvetili veliko skrb; z izumom spirale 6 peresom je postala ura premakljiva — le še. korak naprej, človek jo je pričel nositi kar s sel k) j v žepu. Novi, razumski človek je zaslutil tudi v času praktično vrednost, čas mu je postal zlato; vsalka minuta in sekunda je postala važna — na urah so se pojavili 'mali kazalci za minute in sekunde. Človekovo življenje je postalo proza. Stara stolpna ura morda še kdaj ustavi pešca v njegovi naglici, za ito minuto izgubljenega časa pa mu vrne lepo, zbrano občutje, ki je nad praktično vrednostjo one našo minute, včasih tudi nepozaben spomin.
Stara samostanska urama je v teh polnočnih trenutkih negibna, zbrana kakor v pričakovanju; le zdaj pa zdaj se dotakne teme rahlo valovanje, duh Časa je v njej: Časa, ki je bil, ki bo in ki je. Ta tiha zbranost bo zamrla zopet ob udarcih ur, ki bodo s svojimi klici udarjale cino iin priklicale rahle stopinje menihov, namenjenih v samostansko kapelo. Mirnost močnih psalmov bo prihajala nazaj skozi hodmiko in tam čakala do prvih jutramjic ih dnevnega svita.
Takrat bodo morda vrata urar.ne zaškrtala, brat Placid pa se bo sramoval svojega zgodnjega Obiska pred menihi, ki bodo opazili njegovo posvetnost.
jCitccat
Visoko sem si privihali ovratnik, ko sem stopili vem v mraz. Sneg je škripal pod nogami, zmrzli sledovi sani so se lesketajo lomili v mesečini Drevje, sklonjeno oib poti pod belim bremenom, je s svojima nepravilnimi oblikami prijetno razburjalo mojo domišljijo.
Naglo sem stopil po cesti, kajti ustanavljali simo dijaški literarni klub, in jaz, ki sem čutil v sebi bodočejga književnika, sem moral biti' brezpogojno zraven. Stopal sem z zanosom, pozabil sem na mraz im na krasote mesečne zimske noči. Saj sem delal nov korak v življenje, od katerega sem si toliko obetal, vstopail sem v literarni klub. Pomislite: jaz, ki sem že toliko presanjaril o pisateljski slavi in zanjo še tako malo storil, sem stopal v pravi, pravcati literarni klub. Res, da je bil samo srednješolski — im na takel stvari gledajo nekateri bolj zviška —, toda to me ni motilo v s>večainem razpoloženju. Naglo sem stopil po zamrzli cesti.
Tedaj pa sem se v svoji vnetosti spomnil na pičlost svojih duševmih proizvodov. Kakor poliv z mrzlo vodo... Toda nikar ne mislite, da me je poparil! Nikakor ne! Bil sem že take volje, da sem hotel takoj nadomestiti zamujeno. Res, s peresom in papirjem bi šlo v temi malo nerodno, toda saj mi ostanejo še druge možnosti. Če hočeš biti pisatelj, moraš na primer znati opazovati ljudi, sklepati o njih značaju in še o vsem mogočem. To bi bil za začetek še kaj hvaležen posel, z njim si namreč uriš domišljijo, ki je pisatelju potrebna kot beraču palica.
Sklenil sem, da bom opazoval prvega človeka, ki mi bo prišel pred oči, skušal promikniti v njeigov značaj, v njegov položaj, v mjegorva' hotenja. Spet je bila tu ovira: noč. Saj vendar ne morem čakati, da pridem v svetlo sobo ali morda celo jutrišnjega dne! Sicer so pa ovire zato, da jih premagamo, in, ako hočem biti pisatelj, se moram izuriti predvsem v tem poslu.
Glej, ravino tule se mi nudi pniiliika, da pričnem z 'vajo. Od neke hiše se je utrgala temna senca in stopala z negotovimi koraki pred mamo po cesti. Opazovali sem to človeško ten jo in čudno: bolj ko sem jo opazoval, bolj me je zanimala in i[>rivlačevalla. Mesec je motno sijal im omahujoča postava se je jasno odražala od sivega ozadja.
»Kdo je im čemu stopa zdajle pred mano proti mestu?« sem se vprašal. Prepoznati iga nisem mogel, vendar sem iz njegove hoja sklepal, da je mož že precej v letih. Opotekal se je, vendar sem bil prepričan, da ni bil pijan, kajti hiša, iz katere je stopil, mi bila gostillma, im sploh, pijamči hodijo pri nas običajno v obratni smeri.
»Mogoče je bolan, utrujen? Morda gre Askait pomoči k zdravniku ali pa je namenjen neprespan v kako nočno službo? Kaj, če je berač, kii spi vrača utrujen z brezuspešne poti im ne ve, kam bo položil glavo, ali pa brezposelni, ki...?«
Cilj, pričel si je žvižgati! Prešerno, poskočno pesem je skušail uravnati s korakom. Deloma se mu je posrečilo. Nova uganka! Mladeniška razposajenost je vrela iz pesmi in tu in tam jo je poskusil celo v dva cepa.
Začudil sem se in celo rahlo me je ujezilo. V svojem opazovanju sem klavrno pogorel. Siicer pa, ali me more tudi berač ailii brezposelni žvižgati? Odkrito priznam, ob tem vprašanju sem se mnilo zmedel.
»Noč je nepremagljiva«, sem si tolažeče dejal, čeprav sem bdi z jalovim izgovorom kaj malo zadovoljen.
Tedaj ,pa je neznanec utihnil, se ustavil pod električno svetilko im si dal nekaj opraviti na predmetu — morda je bila aktovka, — tki ga je nosil v rokah.
»No, sedaj ga mogoče spoznam«, sem sd dejal in naglo s-topil bliže...
Pravilen konec — in tega najbrž vsi pričalkujetei — bi bil ta, da sem v neznancu spoznal kaikega znanca, mogoče brata, sošolca, mogoče celo profesorja ali pa kaikega znanega berača in postopača.
Da, že ,res, toda ko sem stopil bliže, se mi je neznanec umaikndll s poti, se globoko sklonil in si popravljal čevlje, jaz pa sem ob snedli razsvetljavi mogel videti samo njegov ožki, v rujav površnik odeti hrbet.
Mislim, da je bil oni, ki je potem stopal za menoj, pametnejši, in	da	se ni
v mislili ukvarjal z menoj, medtem ko sem jaz — »kuhal trmo«.
Že tistikrat bi bil lahko spoznali, da literat -nisem in	tudi	nikoli	ne	bom.
Kjer je edina bolečina, ki jo rodi razočaranje — trma, tam	je še	daleč	do	umet-
nosti.
Sicer pa sem stopal tistikrat v literarni (klub in me torej talka malenkost ni mogla ovirati na moji poti k slaivi.
VLADIMIR
Ptonlodfra
Čujte, v vejali je zapelo, ka'kor dih je zadrhtelo preko polja in vasi!
Kmetič gre vesel na delo kot Matjaž, ki se zbudi.
tIHANT:
%a<zda
Izpod grma zazvenelo je prav drobno cin, ciin, cin in nad inami se razpelo je nebo kot baldahin.
O,	da bi še v srcih pelo!
PAVLE KUMP:
Knjiga z zlato obrezo počiva ina snopu revij.
Preko ibeile straini lesena luitlka hiti.
V	luči se vaza greje, jasminove veje
v njej beže s svetlobe v temo.
Žit jo mrtvili stvari misel prebudi lahno s poljubom in vaza, knjiga, veje v čarobni luči pojo.
Lutka lesena hiteti so ne utrudi,
]K>gled s sliike na steni so ji čudi ...
VLADIMIR VIRANT
Hdvica
>Materinski elan bo jutri. Vsak izmed vas je dolžan, da se že zaveda, kaj mu je mati in kako jo .mora 1 jmbirti. Do prihodnjič napišite vsak nekaj lepega o svoji marteri, da bomo to potem skupno prebrali.«
Suhe in težke so bile učiteljeve besede, čeprav je govoril o tisti ljubezini, ki je tako nežno Skrita v otrokovem srcu. Bilo mi je, ko da mi, nebogljenemu otroku, hoče nekdo šiloma vzeti najlepšo igračo, kaitere se saim mirti dotakniti ne upam.
Besede, ki sem jih tisto popoldne pisal v temnem kotu na podstrešju, so se mi zdele težke, ko da presnavljam gore. V zadnji kot sem se skril, da napišem staivke, katerih ne sme videti nihče, najmanj pa — moja imati, iiista mali, o kateri sem vedel, da me ljubi tako, kot more Jjimbirti le prava mati svojega otroka, ki pa mi te svoje ljubezni ni nikoli preočitno kazala.
In o tej svoji materi naj zdaj jaz pišem? O tej veliki ljubezni, ki sem se je šele dames prav zavedel? Ali naj res s preprostimi, tako vsakdan j imi (besedami in s tem papirjem oskrunim tisto lepo, neizrečmo lepo, ki mi ibdi na dnu srca, ki je samo moje in nikogar drugega in o čemer bi ise sramovali spregovoriti celo njej — materi? To naij zdaj vržem na papir in pokažem vsem, češ: »Tu imate mojo mater, mojo ljubezen, ediino, kar je res mojega! Tu imate in me 'blagrujte!«
Res, itežko mi je bilo tistikrat napisati vsaj nekoliko stavkov. Svoj neprecenljivi zaklad senn hotel ohraniti nedotaknjen za vsako ceno. Napisal sem nekaj stavkov, ki sem se jih spominjal iz različnih spisov o materi, kakor smo jih bili brali v šoli. Vsaj nekoliko sem si olajšal težko breime.
Naslednjega dne smo v šoli drug za drugim črtali svoje spise. Skrival sem svoj list pod klopjo in sem ga izvlekel šele, ko me je učitelj že drugič z nestrpnim glasom poklicali. Pred tam trenutkom sem trepetal že vise dopoldne. Nekateri so imeli naloge krajše, drugi daljše, vsi pa so se hoteli z njimi postaviti. Jaz pa sem s stisnjenim grlom hitro prebral tistih nekaj stavkov im potem s povešeno glavo pričakoval učiteljevo besede.
»Bi že bilo, toda zelo kratko je, kratiko! Ali res tako malo ljubiš svojo mater?«
Hladno me je spreletelo. Obšel me je občutek, ki mi je tbil dotlej še neznan. Še niže sem sklonili glavo in molčal, globoko v srcu pa me je zgrabilo nekaj mrzlega, kot da .mi hoče še globlje potisniti im zapreti tisto, ikar imi je sveto in kar mi hočejo s silo vzeti.
Brali so dalje, jaz pa jih nisem slišal. Kot da so mi vrezane v oči im vklesane v dušo, so me spremljale im me žgale besede: »Ali res tako malo ljubiš svojo mater?«
JANEZ G O R 1 N :
Sin fnaf
S križa mi je govoiril Gospod:	Sin, zakaj ne nosiš več križa z menoj,
»O, kam, moj sin, je zašla tvoja pot? si pozabil, da je moj križ tudi tvoj?
Sin moj, nocoj mi je spet krvavelo srce, spet je krvavelo, spet, moj sin, za te.«
NOVE KNJIGE*"
/S
Andrejčkov Jože: ^nlost in veselje. Povest. Spisal — —. Slovenskih Večernic 21. zvezek. II. izdaja. 194-0. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celju. Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju. Strani 210. — Aiko si si kdaj 'izposodil iz šolske ali katere druge knjižnice to povest, ti je že zunanjost knjige .pričala, da je bila že v neštetih rokah. Da, redke so naše starejše (povesti, ki bi jih ljudje s takim zanimanjem in veseljem brali, kakor so »Žalost in veselje« Andrejčkovega Jožeta. Cigler jeva »Sreča v nesreči«, Jurčičev »Jurij Kozak« pa še Sketova »Mi-klova Zala« so se med narodom tako priljubile kot ramantična zgodba o najdencu Alešu J. Podmilšaka (1845—1874). Po točno sedemdesetih letih je Mohorjeva družba ponatisnila »Žalost in veselje«, ki je medtem ob desetletnici pisateljeve smrti iizšlo pri Krajcu v Novem mestu v I. zvezku Podmilšakovih zbranih spisov, katere je uredil R. Perušek, in doživelo več natisov. Kljub temu je bila ta povest že redkost, na knjižnem trgu je ni bilo več. Zato je prav, da jo je Mohorjeva družba vnovič izdala. Kakor nekoč bo tudi danes našla hvaležne bralce med ljudstvom, a tudi dijaštvo, ki ga še vedno mikajo nenavadne dogodivščine, bo zadovoljno z novim Andrejčlkoviiin Jožetom. Zgodba? Peter Gr-mar najde ob Saivi izpostavl jenega otroka, ki ga imenuje Aleš. Moža, ki sita ga pustila v gozdu, je vide,l, a kaj bi bila', ne ve. Fantek raste, se uči vsega, kar je potrebno za življenje, a kot fant mora 1848 na Laško v vojsko, kjer ga ujamejo. Iz ujetništva zbeži s svojim prijateljem, a zgreši smer in pride v roke monsikim roparjem, katerim z zagonetnim svojim učiteljem arabščine uide ter se z njim reši na afriško obalo, kjer se mu Rašet raz-krijo kot plemič Lavironcij in mu pove
svojo žalostno zgodbo. Oba prideta spet v roke roparjev, ki ju prodajo nekemu beju, kjer pa ine ostaneta dolgo skupaj. Lavrencij mora drugam, Aleš pa ostane in bej ga ima rad, kar povzroči pri diru-glh zavisit, da ga pri gospodarju očrnijo, da je pomagal neki sužnji ubežati. Smirt mu grozi, a v skrajni stiski ga reši neki suženj, ki je tudi — Slovenec. Rešila sta se na angleško ladjo, ki je plula v Indijo. Na ladji se oba spoznarta: Tomaž Senčair in Aleš — oče in sin! Oče pove svojo zamotano zgodbo o dediščiini iz Amerike, o bratu, ki se je je polakomnil, o ugrabitvi otroka, ki ga je šel z ženo iskat itd. itd., kako je pustil žeino v Ameriki z mlajšim sinom, sam pa se odpravil spet za bratom, da bi izsledil prvorojenca, doživel brodolom, se rešil na francosko ladjo, padel v roke roparjem, pri katerih je pozabil svojo molitveno knjigo s podpisom, ko so ga prodali v Afriki, kjer sta se našla s sinom in se prepoznala po knjigi in svetinjici. Tako sita potem oba plula proti Indiji, a preden so prišli v Kalkuto, so doživeli grozen brodolom. Sin se je rešil na neki otok, kjer je spoznal stričevega pajdaša, zahrbtnega človeka, ki je zbežal iz Amerike, ko se je polasitil gospodarjevega bogastva, a je tudi na svoji ladji doživel brodolom; Aleš se mu ni izdal, vendar mu je izprašal vest. Nato beži in pnide v novo ujetništvo, ki se pa po burnih dogodkih srečno konča, saj se sreča im spozna s svojim še neznanim bratom Ferdinandom, ki1 je bil pomorščak na neki ameriški ladji. Kmalu se pa spet ločita, da bi vsak na svoji ladji poiskala očeta in se potem našla v Ameriki. Po raznih dogodivščinah, v katerih se še to in ono razvozla in pojasni, pride Aleš v Ameriko, kjer pa morata mater šele iskati, ker je tudi doživela raizne neprijetnosti.
Najdeta jo v čudovitih okoliščinah, ob katerih se srečamo tudi s hudobnim stricem, nakar se naposled še srečno snidejo vsi naši znanci iz povesti in Aleš, prav za prav Vencelj, se z vsemi svojimi vime v domovino, kjer obiščejo še starega Petra Grmarja. — Po teh skopih podatkih si lahko predstavljate napeto razgibanost »Žalosti in veselja«, s (katerega literarno zgodovino vas seznani kratek uvod. Čeprav je Podmilšakova povesit prirejena, kakor vse kaže, po 'tujem originalu, je vendar le naša in bo s svojo staro romantiko kljub novi stvarnosti še vedno priljubljeno berilo.
Ksaver Meško: Mladim srcem. Tretji zvezek. Ilustriral Ivan Vavpotič. Druga izdaja. 1940. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celju. Str. 64. — Meško v a zbirka »Mladim srcem« 6e je otrokom tako priljubila, da je tretji zvezek pošel in iga imamo zdaj v drugi izdaji. Kaj obsega? Pisatelj je v »Dveh zgodbah o lilijah« po svoje lepo povedal legendo
o	žlahčiču trde glave, ki ga poznamo iz Prešernovega soneta, pa še drugo o drvarju in njegovi ženi 111 sinu z enakim motivom, dalje je v »Stari legendi« obdelal zgodlbo o slepem [pastirčku Efremu, ki je spregledal v betlehenmskem hlevcu, ko je prinesel Jeziuščku jagnje, v legendi
»Gospod in Peter orjeta« pa je prenesel na apostola ono zgod:bo o plačilu v pridelku, katera nam je sicer znana o prebrisanem kmetu, ki je opeharil vraga. Vmes so še tople besede, kakršne zna otrokom govoriti le Meško, o materi, raznih nevarnostih (Jokajočem otroku, Mamici, Vprašanja, Srečnemu otroku, Nikar ne hodi dol k vodi, otrok moj, Tvoji koraki, mamica), oznaka »Naših malih« v šoli z lepo poudarjeno domoljubno mislijo, prisrčna črtica »Pšenično zrno«, ki je mala bolna Mimica, katera umre ob vstajenju Gospodovem, čudežne »Sanje« otrokovega romanja, Iki ga pisatelj pojasni: »Vedi, tako boš romal k vsemu lepemu in velikemu v življenju — romal dolgo pot, polno nevarnosti in zaprek. In kadar boš mislil, da si dosegel zaželeno lepoto v višavah, se ti bo izmuznila, kakor se ti je ptička... oddaljevala se ti bo kakoir cerkvica ... čim 'bliže si mislil, da si ji, čim bolj si hrepenel po nji... Življenje si sanjal, otrok moj...« — Knjigo zaključuje pogovor s »Ciganko«, »nežno malo deklico«, ki je prišla prosit cikorije im je »boigatejša in srečnejša v svoji mladostni preprostosti iin nedolžnosti kakor večina nas odraslih«. — Kdor tretjega zvezka »Mladini srcem« še nima in ga ni bral, mu ga toplo pri[x>ročamo.
O
; ^FILATELIJA* r
8\	im
Prof. Štefan Plut:
»Filatelija in domovina« je bila na sporedu prav svojevrstna točka, ko so pred nedavnimi zborovali v Luzernu švicarski znamkarji. Pri tej zanimivi prireditvi so lnzernski gledališki igralci čiim verneje posneli in oživili like onih znamenitih Švicarjev, k nam jih kažejo posamezne
znamke iz vsakoletnih pro juventute, t. j. v korist raznih društev, ki ikaikor koli sikrlbe za mladino, izdanih stavkov. Na-stqpe oblikovalcev so oživljale pevske in godbene tooke ter recitacije najpomembnejših in najznačilnejših izrekov iz del vseh predstavljenih švicarskih duhovnih velikanov. Znamke kažejo zaporedoma slike omenjenih mož; osma predstavlja istega kot druga.
Eden najplemenitejših človekoljubov ne samo Švice, marveč siploli vsega človeštva je brez dvoma H. Dunant (1928—1910), iki ima maj večje zasluge za ustanovitev mednarodne organizacije Rdečega križa (1864); v svojem delu Um som vem ir de Sol-ferino (1862) je popisal mulke trpečih "ranjencev. Leta 1901. je dobil Noblovo nagrado za mir. — Nikolaj vom d er F 1 ii e (1417—1487) je živel izadnjih svojih 20 let kot puščavnik; imel je velik vpliv na so rojake. Leta 1671. je bil proglašen za blaženega. — H. Pesta lozzi (1746—-1827) je utemeljitelj novih vzgojnih metod; v svojih spisih je zahteval preprost, ljubezni poln učni postopek, ki maj bi bil primeren razvojni stopnji otrokovega duha, zboljšanje domače vzgoje im dvig nižjih ljudskih slojev z vzgojo iin poukom. Imel je mnogo posnemalcev, ki so bili pozneje reformatorji zlasti nižjega šolstva v ositali Evropi. — Aleksander Vi.net (1797—1847) je bil protestantovski teolog iin slovstveni zgodovinar, ki je spisal mnogo knjig z obeh področij. — Evgen H u ib er (1849—1923) je bil znamenit vseučiliSkji profesor pravinik; švicarsko privaitmo pravo je v glavnem njegovo delo. Jeremija Gotthelf (s pravim imenom Albert Bitzius 1797—1854) je znan kot politik im pisatelj povesti iz kmečkega življenja; namen teh po vesti je bil, dvigniti mnavine im gospodarske razmere med švicarskim ljudstvom. — Albreht voj II a 11 e r (1708—1850) je bil vsestransko delaven; zlasti se je proslavil kot fiziolog in botanik, izamimal se je tudi za anatomijo, bil je priznan zdravnik, politik in celo pesnik. — Jean Baptiste G i r a r d (1765—1850) je bil frančiškan, splošno tanam z imenom oče Gregor; bil je v/.gojoidovec Pestalozzijeve smeri; najvažnejše mjogovo delo o pouku materinega jezika v šoli in doma je bilo .nagrajeno od pariške akademije znanosti. — H. D u -four (1787—1875), general in nazadnje vrhovni zapovedmik 'švicarske zvezne vojske, se je udeležil, oziroma je vodil več manjših vojn; spisal je veliko del s pod-
ročja vojaških ved; bil je tudi politik. — Stefano F ram s cini (1796—1857) je bil švicarski statistik, narodni gospodar, politik in dolgo časa član vlade. — H. G. N a g e 1 i (1773—1856) si je kot skladatelj in organizator šolskega petja im ljudskih pevskih društev pridobil velikih zaslug za |>eivsko kulturo svojih rojakov. — Salomon Gessmer je bil slikar bakrorezec (umetnik, ki slike niše in vrezuje v gladko bakreno ploščo, da nato mapravi odtise) in pesnik v -ritmični prozi sestavljenih idil. — Topniški general H. Herzog (1819—1894) je prenovil švicarsko vojsko. — G. Keller (1819—1890) je 'bil pesnik prirode in človeškega srca; uveljavil se je tudi kot pisatelj novel, povesti im romanov.
#
Ena najlepših znamk je brez dvoma zadnji iz belgijskega stavka, izdanega v korist popravitvenih del Rubensove rojstne hiše. Kaže nam reprodukcijo znamenite, v antvverpenski katedrali nahajajoče se slike »Snemanje s križa«, veličastne umetnine, polne dramatičnosti, prevzemajoče sile in lepote. Le šlkoda, da je to znamka z doplačilom, izdana komaj v nekaj d»sottisočih primerkov, ki so večinoma nerabljeni izginili po albumih zmam-karjev. Kaj vse več kot samo paša za oči
bi mogla (bili taka znamka'- — Peter Pavel Rubens (1577—1640) je najizraziitejši predstavnik baročnega slikarstva; 1200
slik priča o silni injeigovi ustvarjalni moči in lahkoti na -vseh poljih slikarske umetnosti.
50letnico Vseameriške zveze je (praznovalo z izdajo posebnih znamk 21 držav: Argentina, Bolivija, Brazilija, Čile, Dominikanska republika, Ekvador, El (včasih je bilo uradno ime San) Salvador, Guatemala, Haiti, Honduras, Kolumbija, Kostarika, Kuba, Mehika, Nikaragua, Panama, Pairaguaj, Peru, Uruguaj, Venezuela, USA. — Sklenitev Vseameriške zveze je v glavmem rezultat vseam e riškega kongresa, ki se je sestal na vzpodbudo USA in ki so se ga udeležili .zastopniki vseh ameriških samostojnih držav (razen Pa-raguaja, Haiitija in Dominikanske republike); zasedal je od 2. oktobra 1889 do 19. aprila 1890 v Washingtonu in sklepal
o	ožji gospodarski iin tudi politični povezanosti, ki tnaj bi se pokazala v olajšanju trgovskih Vezi, v sklenitvi carinskih zvez, v poenotenju merskega in utežnega sestava ter denarstva, v ustanovitvi raizso-diše. — Lansko leto je pa ta zveza reševala čisto druge zadeve; šlo je za probleme skurnie obrambe vse ameriške celine.
USA so izdale stavek znamk za propagando narodne dbraimibe. Značilni so mo-
tivi im napisi na njih. Prva znamka (1 c) kaiže kip Svobode in ima inapis »Industrija in ipoljededstvo«, druga (2 c) nosi sliko protiletalskega topa -z napisom »Vojska in mornarica«, na tretji (3 c) pa je predočen simbol spoznanja, plamenica; pripisane besede »Varnost, obramba, vzgoja, zdravje« naj opoeore državljana, kaj mu bodi sedaj največ ja skrb. — Tam je izšla tudi posebna mamka (3 c) v spomin 75. obletnice odprave suženjstva. Slika na znamki kaže tako imenovani »Kip emancipacije« v Lincolnovem parku v Washingtonu. Suženjstvo so nekatere seveirne, bolj industrijske države USA odpravile že konec 18 stoletja; južne, kjer so rabili lastniki plantaž veliko cenenih delovnih moči, pa so se odpravi upirale. Ko je bil leta 1860. izvoljen za predsednika USA Abraham Lincoln, odločen nasprotnik suženjstva, so se odcepile od Umije južne države (Južna Karolina, Florida, Georgija, Mississipi, Alabama, Luisana in Texas) in osnovale svojo državo Konfederiranih ameriških držav, ki pa jih sever seveda ni priznal. Med njim in jugom je nastala vojna, ki se je končala leta 1865. v korist severnih držav. 2e leta 1862. (22. septembra) je razglasil Lincoln talko imenovan .emancipačno proklaimacijo, po kateri so bili oproščeni vsii sužnji uporniških, it. j. južnih držav, toda razglas je ostail brez posebnih uspehov. Po končani vojni pa je dobilo načelo, da dobe črnci svobodo, zakonito mroč na kongreisu v Washingtouu, ko sita dne 31. januarja 1865 dve tretjini vseh navzočih poslamcev glasovali za abolicijo (odpravo) suženjstva.
Nekaj motivov z italijanskih znamk*
(Književniki, umetniki, znanstveniki)
Prav gotovo je Italija ena izmed prvih držav, ki je znala uporabiti znamko kot imenitno sredstvo narodne vzgoje, obenem pa 7. njenim posredovanjem sezna-
*	K sliki: levo (1), desno (d), sreda (s);
I.	11.... vrsta; 1. 2.... znamka.
BELGIE’
iPOSTUj ITAL 1A H EI
■ POSTHTAilA«
raNT(NAWtO
BEUINIANO
IClNOirANTEKAMO
IMA77JXUH0l«a
POSTE u«!
rrAUANr30:
INITKNA/-' ETIKU ;
l K11 (I <, IA
POVTE ITALIANE
'm'
1.273
EM-M.
iaVSiift 1
niti svet s svojimi velikimi možmi. Že leta 1921 (druge države kot Francija, Norveška, Nizozemska itd. so posnemale njen zgled znatno pozneje) je izšel v Italiji stavek treh znamk v spomin 600 letnice smrti največjega italijanskega pesnika in enega največjih pesnikov sploh, Danteja Alighieirija (roj.
1265 v Florenci, u. 1321 v Raveni) [s IV 2]. Raze-n manjših del (pesniških zbirk II camzionere in La vita nuova, knjige De moinarohia, kjer govori o razmerju države do cerkve, dveh nedovršenih del II convivio filozofske vsebine in De vulgari eloquentia, kjer govori o izvoru jezika, zlasti italijanskega literarnega jezika, o stilu iin metričnih oblikah) je izdal svojo »Commedia«, eno najpomembnejših del vse svetovne literature tako po globini misli ter bogastvu in lepoti slik kakor tudi lepoti sloga in jezika; tu opisuje potovanje skozi vse tri dele onostranstva: skozi vice iin nebesa; v ta opis vpleta govore z vodnikom in dušami onih, ki jih srečuje, bajeslovje in zgodovino, razglabljanja vprašam j iz modraslovja in bogoslovja. Komedijo je Dairote imeinoval svoje delo po taikratnam običaju, po katerem je vsaka večja, še talko resna pesnitev, ki se konča srečno, dobila ta naziv. Pridevek »božanska« pa so dodali poznejši tolbjčudovailoi tega delaj, ki ga imamo tudi Slovenci v pesniškem prevodu dr. J. Debevca.
Temu stavku je leta 1922. sledila spo-
minska serija za 50 latnico smrti Giuseppe Mazzinija (r. 1805 v Genovi, u. 1872) [1 III]. Bill je neutruden borec za politično osamosvojitev izpod jarma oz. nadzorstva tujcev in za združitev italijanskih držav; bil pa je tudi plodovit pisaitelj političnih spisov, s katerimi je budil iin netil nacionalno čustvovanje rojakov.
Spomin A 1 e s s a n d r a M a n z o n i j a (r. 1785 v Milanu, u. 1873) |s V), pesnika in pisatelja ter početmika in glavnega zastopnika romantične smeri v Italiji, se je domovina oddolžil«, ko je ob 50 letnici
CENTfNA3IC Dl
S P O N TI N I
pekel
njegove smrti (1. 1923) izdala stavek štirih znaimk; dve od iteh kažeta — originalna misel — slike pokrajine iz okolice Leeco ob Komskem jezeru, kjer se odigrava vsebina njegovega najvažnejšega dela, romana I prom e s,si sposi (Zaročenci, prevedemo tudi v slovenščino), 'ki priča o strogem katoliškem prepričali)ju pisateljevem.
Leta .1927. so izšle tri znamke v spomin 100 letnice smrti Alessandra Volte (r. 1745 v Comu, u. 1827) [d V]. Bil je znamenit fizik; izumil je razne električne aparate: elektrofoir, elektroskop, kondenzator itd. Prav je doumel in irazložil Galvamijev »poskus z žabjimi kraki« in pri tem odkril resnični vir elektrike, nakar je sestavil prvi galvanski člen.
Same znamenite italijanske pesnike in pisatelje kažejo znamke 1. 1932. izišlega stavka, čigar d »plačilo je šlo v korist So-cieta Nazionale Danite Alighieri (glej zapovrstjo znamke v 1., 2., 3., 6. in 7. vrsti v sredi). Sa<rpi fra Paolo (r. 1552 v Benetkah, u. 1623), redovnik-servit, znamenit zgodovinar, je napisal med drugimi Istoria del concilio Tridentino. — Machiavelli Nicolo (r. 1469 v Florenci, u. 1527) je bil vnet domoljub, državnik in zgodovinar; napisal je več zgodovinskih in političnih spisov, od katerih so najvažnejši Discorsi sopra la prima deca di Tito Livio, kjer skuša pokazati, kako ,postane država močna in mogočna, A rt d della guerra, kjer priii>oiroča uvedbo vojaške organizacije, kakršno so imeli RimLjami, in zlasti II Principe, kjer uči, kako naj vladar poralblja vsa sredstva, da dotscže svoje namene. Znana je njegova krilatica, da »mamon ,posvečuje sredstva«. — Alfieri Vititorio (r. .1749 v Asitih, u. 1803) je ib H plodovit dramatik, ,zlasti so ga proslavile njegove klasične itraigedije. Zanimiv je njegov nazor o pomenu gledališča, ki 'naj bi bilo »ljudslko vzgojevaliiščec. Bi'l ja tudi velik doinoljulb in kot itaik pisec raznih političnih spisov. — Carlo Bot ta (r. 1766 v S. Giopgio del Canavese, u. 1837) je bil
po študiju in poklicu zdravnik, sicer pa zgodovinar, znan po nekaterih obsežnih delih (n. pr. Storia d’ Italia dal 1789 al 1814). Bil je velik patriot in je zaradi tega morail mnogo let svojega življenja preživeti v emigraciji. Znan je tudi kot pesnik. — Boccacio Giovanni (r. 1313 v Parizu, u. 1375) je s Petrarco utemeljitelj humanizma v Italiji. Bil je pesnik liričnih pesmi in pisatelj romanov, pa itudi učenih latinskih del, biografij itd. Najbolj znamo njegovo delo je 11 Deca-merone. — Carducci Giosue (r. 1. 1836 v Valdicastello, u. 1907) si je pridobil velik sloves kot literarni kritik in je s tega [jodročja napisal več važnih del. Posebno zman je pa kot najpomembnejši italijanski pesnik preteklega stoletja.
—	Foscolo Nicolo Ugo (r. 1778 na otoku Zainte, u. 1827) jel pesnik in literarni zgodovinar; kot 'resničen domoljub je svoji domovini Italiji posvetil vse'svoje življenjsko delo. — Torquatto Tasso (r. 1544 v Sorrentu, u. 1595) je poleg Ariosta najimenitnejši pesnik italijanske renesanse; njegovo najvažnejše delo je romantični epos Gerusaleme libe-rata. Pesnil je tudi lirična pesmi. — Leopardi Giacomo (r. 1798 v Recana-tiiju, u. 1837) je bil učenjak in pesnik svetobolja; njegovo pesmi so 'globoke, osvajajoče, v izrazu umetniško dovršene kot pri im aloka tereni. — F-rancesco Petrarca (r. 1304 v Arezzu, u. 1374) je uitemeiljitelj humanizma, ,poleg tega pa tudi eden najslavnejših italijanskih pels-nikov; pesnil je v latinskem, a tudi italijanskem jeziku (soneti!). Znan je tudi kot zgodovinar in arheolog. — V tem stavku sta še dve znamki s slikami Ariosta in Danteja. L o d o v i c o A r i o s t o (r. 1474 v Regglu, u. 1533) je odličen in plodovit pisatelj italijanske renesanse. Pesnil je najprej llatinske, [>ozneje samo italijanske pdsmi, ki razodevajo srčno dobrega, skromnega', pravičnega človeka. Za razne italijanske vladarske rodbine je napisail tudi več dramatskih del. Najbolj znan je njegov roman lični e|>os Orlando
Furioiso, !ki ga odlikujeta bogata fantazija in lep izraz.
Mnoigo italijanskih znamk (iz 1. 1932, 1935, 1938) kaže sliko najčudovitejšega človeka, moža izrednih sposobnosti, Leoma r da da Vinci (r. 1452 v Vinci, u. 1519) [s IV 3]. Številni njegovi rokopisi pričajo o njegovem vsestranskem znanju s področja vseh eksaktnih ved (anatomija, mehanika, fizika, geografija, astronomija itd.), ipredvsem pa je znan kot umetnik slikar, kipar in arhitekt (Zadnja večerja, Mona Lisa itd.). Je poleg Michelangela im Raffaela najznamenitejši italijanski klasični mojster im eden največjih slikarjev vsega sveta sploh.
Leta 1933. sta izšli dve redni znamki za tako zvamo pnevmatično pošto s slikama Danteja im Galilea. Galileo Galilei (r. 1564 v Pisi, u. 1642) po pravici velja za utemeljitelja modernega prirodoznan-stva; posebna mjegova zasluga je v tem, da je uvedel pri razi.sikavanjih eksperiment. Izsledil je zakonitosti prostega pada, 'nihanja itd., mnogoštevilna so njegova astronomska odkritja. Bil je glavni borec za priznanje Kopernikovih idej o našem sončnem sestavni, saj jim je preskrbel fizikalne dokaze.
V	stavku znannk, ki so izšle v proslavo desetletnice pridružitve mesta Fiume (Reka) im okolice Itailijii, je tudi znamka s sliko Gabriele d’Anmunzia (roj. 1. 1863 v Pešca,ri, u. 1938) [s IV 1 ], ki je poveljeval četam, ki so 12. septembra 1. 1919. zasedle imenovano mesto. Bolj znan l>o svetu pa je kot pesnik, .romanopisec im dramatik; njegova dela odlikuje formalno ilep stil.
Za 75 letnico izuma dinamostroja sta izšli I. 1934. dve znamki s sliko Antonia Pa cimo t ti [1 IV]. Iki je izumil obroča-sto kotvo in kolektor za dimaimostroj. I»tega leta sita prišli v promet ob priliki I. mednarodnega kongresa za elektro- in radioibiojoigijo dve znamki s sliko znamenitega fiziologa, raziskovalca živalske eldktrike Luigi Ga Ivani ja (r. 1737 v Bologni, u. 1798) [d IV| Pojav, da se je
krak ravnokar usmrčene žabe, viseč na bakrenem kavlju, vselej zdrznil, kadar se je zadel železnega droga, je Galvami sicer deloma metočno razlagal, vendar je njegovo preučevanje omenjenega pojava odprlo raziskovanju novo področje nauka o elektriki, ki ga je tako uspešno načel Galvamijer rojak A. Volta; Volta je tudi pravilno razložil krče krakovega mišičevja kot posledico električnega toka, ki nastane ob stiku dveh različnih kovin (Cu, Fe) ,s provodno (! slano) tekočino, ki je v žabjem kraku. Pač pa gre Galvamiju zasluga, da je dokazal, da ob življenjskih pojavih v organizmu nastajajo električni tokovi in da so zlasti mišice kraj, kjer se vzbuja elektrika'.
V	spomin stoletnice smrti »sicilskega Orfeja«, komponista V i n c e n z a Bellinija (r. 1802 v Catamiji, u. 1935) [1 II] izšle znamke nosijo deloma slavljenčevo sliko. Mnogoštevilne njegove opere, kd so našle veliko posnemalcev in občudovalcev, so bile v letih 1830 do 1850 stalno na repertoarjih vseh opernih gledališč.
Leta 1937. je izšel spominski stavek med filatelisti znan pod imenom »stavek stoletnic«. Znamke predstavljajo pet imenitnih Italijanov, od katerih je bil G. Leopardi že omenjen. Spon timi Gaspa-ro (r. 1774 v Majolatih, u. 1851) [il I) je bil skladatelj številnih oper; s svojim slogom je vplival na razne poznejše komponiste, n. pr. na R. Wagnerjai. — S t r a -d i vari Antonio (r. 1644 v Creimoni, u. 1737) [d 1I| je bil znamenit izdelovalec gosili. — Giovainni B. Peigo,lesi (r. 1710 v Fesi, u. 1736) [d 1] je bil komponist oratorijev in oper; najbolj znano njegovo delo je Sta,bat mater. — Giotto di Bondom e (r. 1266 v Colle, u. 1337) [d III] je bil slikar im stavbenik; njegove slike so znane iz vse Italije. Imenujejo ga utemeljitelja italijanskega slikairstva. Imel je .mnogo posnemalcev, saj pa je tudi bil način njegovega slikanja bistveno različen od dotedanjega: odlikuje ga fin čut za naravo, njegove slike dihajo gibanje, življenje.
G u i 1 e il im a Marconija (r. 1874 v Griffone, u. 1937) proslavlja 1. 1938. izi-šli stavek treh znamk z njegovo sliko. Marconi je eden izmed pionirjev brezžične telegrafije in telefonije. Bil je prvi, ki se m;u je posrečilo 1. 1906. ujeti brezžične valove z anteno in kohereirjeim na dalljavo nekaj km. L. 1909. je dobil za svoje zasluge Nolbelovo nagrado. Po svetovji vojini se je mnogo pečal s stadijem in uporabo kratkih valov.
Tako, vidite, so znamke tudi zgovorne učiteljice kulturne zgodovine.
Nove znamke pri nas
Nastale državne izpremembe imajo za eno prvih posledic uvedbo novemu stanju odgovarjajočih znamk, kar ni nič čudno, saj je znamka vedino 'bolj oznanjevalka važnih dogodkov, prav gotovo pa glasnica državne suverenosti oziroma pripadnosti ozemlja, na katerem se dane znamke rabijo. Med prvimi odredbami nove civilne uprave za ozemlje, zasedeno po italijanskih oboroženih silah, je bila torej odredba o pretiskanju vseh vrednotnic, zlasti poštnih znamk. 26. aprila* so izšle prve, s Co. Ci. (Comimisariato Civile) pretiskame znamke, a le nižje vrednosti; ta dan je bil tudi določen kot zaidnji, da so se mogle rabiti še nepretiskane znamke. Dva dni pozneje so izšle z istim pre-tiskom še ostale vrednosti. Med tem so prenehali s pretiskovan jem nadaljnjih znak. Določili so nov pretisk: R. Com-inisariato Civile Territori Sloveni oecupa-ti Lubiama; z njim opreimlljene znamke (zopet ile nižje vrednosti) so prišle v promet na nekaterih i poštah že 6. maja; tega dne so torej veljale vse tri vrste znamk: nepretiskane in Co. Ci.-znamke zadnjikrat, R. Com. Civ.-znamke pa prvikrat. Na ostalih poštah so izšle — iin sicer vse vrednosti — 7. inaija; tega dme jo bilo
*	Podatki veljajo za Ljubljano.
treba zamenjati neporabljene nepretiskane in Co. Ci.-znamke z novim pretiskom. 10. maja so izšle z istim pretiskom R. Com. Civ. zračnopoštne iin znamke v korist P roti tuberkulozne lige. Največja dirka je bila za a vi jonskimi znamkami, od katerih je 'bilo izdanih le 700 popoilnih stavkov. Za znamke Protiituberkulozne lige je bilo zanimanje manjše, čeprav utegnejo iravno te biti nekoč še zelo iiskane; njihova naklada znaša okrog 6000 popolnih stavkov. 14. maja je bil na glavni pošti razobešen razglas, da so spet veljavne Co. Ci. znamke, ponovno prodajati pri poštnem okeincu pa so jih začeli 16. maja. Do preklica torej veljajo oboje pretisikane znamke.
Glede teh znamk bi dal sledeče nasvete: Išči vineto in shrani vse, kar dobiš teh znamk, najboljše kar s pisemskim ovitkom vred. Pisemski ovitek, in zlasti poštni žig pričata o uporabi teh znamk za namene, za katere je znamka prav za prav določena. Zbiranja vredni so tudi cenzurni žigi iin zalepile vinjete ina pregledanih pismih, sploh vse, kar — v zvezi z znamkami — kar koli govori o zgodovinskih dneli, ki jih preživljamo.
#
Najdrnžja evropska znamka je prva švedislka znamka za 5 shilinge iz 1. 1853., ki je (bila pomotoma natisnjena v zeleni namesto v rumenooranžni barvi.
Nov »izum« pri znamkah. Da lepljenje znamk ine bo več tako neprijeten posel (a nehigieničen ostane v tej obliki še vedno), je na Ogrskem nekdo predlagal, naj se lepilu na znamk in em hrbtu primešajo neškodljiv« snovi, ki diše po sadnih sokovih.
Brazilska poštna uprava namerava tiste znamke, ki jih hoče izdati v propagando večje porabe kave, parfumirati s snovmi, ki povzročajo prijeten kav in vonj.
1
e
* POMENKI *
$
D
Don. Ob Vaši novi .pošiljki, iki vsebuje pesimi iin prozo, mi je še težko reči, kje ste prav doma. »Krvava zarja« se mi zdi v dikciji in prispodobah prisiljena, pravega ritima ni v injej in tudi besedje moti. Prav tako je s »Cigansko poezijo«, medtem ko je »Pot breiz inaldeje« mnogo bolj-ša. a vendar bi jo moral še nekoliko ugla-diti, alko bi jo hotel priobčiti. Svetujem Vam, da se držite za sedaj še starih oblik. Glede proze: opazovati znate in obeležje dobro zadenete. Tudi jezik Vam prijetno teče, le s slovnico ni vse v redu. Mislim, da ste nekoliko prehitri in prepovršni. Tega se varujtei! — Vašega pisma pa sem bil vesel. Le študirajte, ilx>site videli, da se Vam ob študiju in branju odpre pravi pogled v s v (it ilepote. Ono delo pa 'kar lepo nadaljujte. Ko ga končate, mi ga lahko pošljete, da ga pregledam. Cas zanj bi imel o počitnica/h, ko me lahko obiščete.
Albin Belko. Ob Vašem »Našean razredu« sem z Vami kar zadovoljeni. Ne spominjam se, kako je bilo pred tremi leti, a zdaj ste dokazali, da znate pisati. Ona šifra je gotovo bila koga drugega. Če so tudi obljubljene stvari tako sočno pisarne, jih le pošljite. »Razred« priobčim, če bo lo mogoče že letos.
V. V. Iizimed pesmi je najbolj posrečena »Pomladna -gazela«, ki jo priobčim. Tudi dnmge miiso ravno slabe, a vendar . .. Črtica jo pa ituidi dobra. Upam, da sc boste stalno oglašali.
Vnuček Rebrski. Tudi Vi ste obdelali svoj razred v »Slovenski uri«. DomiiisJuk jo dober, lepo iapeljan in tudi pripovedovanje je kar prijetno. Priobčil bi bil, ako ne bi morali skrčiti obsega zadnji številki. Krepko naprej!
Pohorski. »Planike« niso sicer slabe, a motivno so že neštetokrat obdelane. Morda pa jih le priobčim, da boste z večjo vnemo ša ikaj boljšega napisali.
Pavle Poljanski. S sestavkom o pomenu potovanja bi mi bili ustregli iin bi mi prav prišel za. to zadinjo številko, a žal, je še preveč »šolski«, to se pravi, da je nekako srednje dobra domača naloga. Ne rečem, saj ste vpletli lepe misli, a podali ste vse le preveč šablonsko. Tudi priloženi odlomek »V gozdni tišini« je ša slaboten. Mogoče pa drugič kaj boljšega?
Bavdekon. S »Tekmo« ste hoteli spet pokazati svojo humoriistiono žilico, a to poit je njeno utripanje bolj slalbotno. Motiv bi že bil, a jezik iin izvedba sta žalostna. Ce bi se bili nekoliko potrudili in se z večjo resnostjo, ki jo humorist mora poznati, lotili dela, bi se Vam nemara rtudii ta humoreska posrečila. Do drmge zime imate še čas, da jo lahko premislite im bolje napišete. — Pesmi so pa še slabše. Svetoval bi Vam, da ostanite pri prozi.
X. Y. Črtica »Košek« bi Ibila kar lepa, če bi jo predelali. Taka, kakršna je zdaj, je le koncept. Mi site že brali kaj Cankarja? Poglejte, kako je on obdelal podobne motive, potem se lotite malega me-godnika zmova. Lahko obdržite vse, kakor je zidaj zamišljcmo, le poglobiti se morate. In nekoliko več jezikovne sočnosti bilo tudii prav! — V pesmih se pač čuti utrip srca, a so izrazno nebogljene. Morda pa ste ta čas kaj lepših zapeli?
Dušan S. Ob sodobni pesmi, ki ji še niste dorasli, ste se oblikovno poliujšali. Verzi, verzi, ki naj bi bili verzi, a niso, še manj pa so pesem. Če bi se držali sta-
rib oblik, bi nemara logično mislili in, kdo ve, mogoče bi se Vam le posrečila katera in bi ne bilo vse »tako šepavo«, kakor sami pravite. Prerokovati za zdaj
še ine maram in ne morem. Pošljite še kaj, potem bom pa že lahko odigovoril, »ali miaij bi nadaljevali ali pa pustili vse skuipaj v nemar«.
5/	va
* S AH *
-	j.	m	»m	*
)
3
//
//
Sola za začetnike
(Vodi Bogo Pleničar.)
(Nadaljevanje)
Srednja igra.
V srednji igri jo važna mobilizacija, oživitev skoraj mrtvili figur, (ki jih je treba spraviti v prve vrsta Prava borba, zamenjavanje, trgovina s figurami ne more imeti uspeha, če ni življenja. Potrebno je mnogo vaje, zato svetujem, tla igrate čim več, tem bolje. Kdor je do-igrail veliko .partij, je doživel marsikaj.
V	tipičnih fazah igre je zaslutil cesto zakonitost, razkrile so se mu sorodnosti med raznimi operacijami. Teorija sreld-nje igre je prav za prav le zgoščena praksa. V »Mentorju« ste se seznanili z potrebnim teoretičnim ponkoim za otvoritev igre in najpreprostejših končnic. Ta pouk je bil potreben za prve vaše praktične igre, ki se je moral začeti s preprostimi igrami. Vsaka otvoritev prehaja nelvidno v srednjo igro. V srednjem delu igre venomer izboljšavam« udarno zmožnost svoje vojske. Načela, ki usmerjajo partijski začetek, so varžna in merodajna (tudi za srednjo igro. Preveč teorije za srednjo igro ni potreb.no. Zaželeli si boisite živili sfliik iz lastno fantazijo.
Morda ste si kdaj zastavili vprašanje: Čemni pa se prav za prav pobijajo figure? V vojnah streljamo na sovražnika, ker nam zapira pot do zmage. Ne v vojni
/
in me' pri šahu ni poglavitno poboji temveč zmaga. Nasprotnikovega kralja je tem laže zajeti, čim manj figur ga brani.
Življenje nas uči, da pot do zmage ni vedno krvava, da je ujetnik prav tako neškodljiv, kakor mrlič in da je včasih celo koristen, kar pobit sovražnik nikdar ni. Tudi šah pozna civilizirano borbo: ima ujetnike, figure, ki so samo nekaj časa mrtve, ki jih zvežemo, namesto da bi jih pobili. To je v srednji igri važno!
V	naslednjem diagramu sta bala lovca zvezala dva črna skaikača:
Beli:
Črni:
a b c d e f g li
Popis:
K el, Ddt, Tal, Tlil, Lb5, Lg5, Sbl, Sf3, kmetje a2, b2, c2, d4, e4, f2, g2, h2.
K.e8, I>d8, Ta8, Th8, Lc8, Lf8, Sc6, Sf6. kmetje a7, b7, c7, d6, e5, f?, g?, h7.
Bela lovca sta v diagonali, na katerih stojita dragoceni črni figuri: ikralj in dama. Nista ipa napadla teh dveh figur, ker jima skakača zapirata pot. Toda udarila bi .takoj, čim bi skakača diagonali odprla. Jasno, da telga skakača ne 'bosta storila, zato sta priklenjena na svoji mesti, da sta zvezana. Teoretično imata oba obilo potez, v resnici pa nobene. Kje je jedro zvezan ja? Tri figure so potrebne: dve iz enega, tretja iz drugega tabora. Tiste figura, ki veže, je ostalima dvema sovražna. Vse tri stoje na črti, po kateri bije figura, ki veže. Figura, ki je zvezana, leži v neposrednem ognj.u in lorije tovarišico. Ne more se ganiti, ne da bi odprla pot napadu na tovarišico.
To je mehanizem vezainja.
Naši mladi sotrudniki
Gospod Nikolaj Si vic, dijak v Novem mestu, nam je poslal pet šahovskih »nalog«, ki jih radevolje priobčujemo. Za praktičnega šahista so pomembne in poučne važnosti. Imena rešilcev bomo objavili. Vabimo vse dijake in čitatelje »Mentorja«, da se tudi sami udejstvujejo v tem kotičku. Urednik bo priobčeval po možnosti vse lx>ljše kompozicije s primerno kritiko za pouk.
Gospod Šiivic nam je označil svoje šahovske kompozicije kot »naloge«, kar je popolnoma pravilno. Imenovali bi jih pa lahko tudi problematične končnice. Neštetokrat uveljavljajo take končnice to, kar je priborila srednja igra. Skušnja nas uči, da se začetnik hitrefje udomači v končnici, kakor v otvoritveni in srednji igri. Mladi igralci dosežejo -včasih s takimi nalogami v nekaj letih mojstrsko moč, če iso z vztrajnostjo in iznajdljivostjo kos predvsem tudi srednji igri, iz katere le se more irazviti tak problematični konec. Smotru teh nalog ustreza torej naše poglavje o srednji igri, in problematiki hkrati. Zato 'bodo reševalcem-začetnikom tudi te1 naloge dobrodošle.
1. naloga
Beli: Ke4 in Th4.
Crni: Kdl.
Mat v treh potezah.
2. naloga
Beli: Kcl, Tc8, La6, Sc7 in kmet c4. Črni: Ka7.
Mat v treh .potezah.
3. naloga
Beli: Kb6, Dg8, Tf4, Ld7 in kmetje g3, d2, e2.
Crni: Kd4 in kmeta e4, e5.
Mat v dveh potezah.
4. naloga
Beli: Kh2, Se2, Le8, Lh6 in kmet f3.
Črni: Kh4 in kmet g4.
Mat v štirih potezaih.
5. naloga
Beli: Kf5, Th2 in Sg4.
Črni: Kigl in kmet h4.
Mat v štirih potezah.
V///////V.'
V//W//a
Problem št. 9
Dvopoteizmik, ki je bil leta 1914. v Ila-novru nagrajen s prvo nagrado na problemskem turnirju.
Beli: Kb6, Da3, Tc5, Te7, Le4, Sa5, Sh4, in kmet e2.
Črni: Kd4, Ddl, Tc2. Tf6, Ld7, Lh6, Sbl Sf8 in kmetje a4, b5, c6, e3, h3. Mat v dveh potezah.
Izredni problem št. 10
(Vladimir F., Ljubljana)
Beli: Kh2, l)hl. Lh3, Sc4 im kmet e5. Črni: Kc6, Db5, Lc5 i.n kmet d5.
abcde fgh
Beli vleče in da črnemu takoj v prvi potezi imait. Kako je to mogoče? Seveda bi lahko mgaiiuli, če bi vam povedal zadnjo potezo črnega. Toda rešiitev sledi v prihodnji številki.
Rešitev problema št. 7	
1. Th4—f4!	DXT
2. TXD mait;	ali:
1		LXTf6
2. TXL mat;	ali:
1		LXTf4
2. DXL mat;	ali:
1		L-1.4
2. TXL mat;	ali:
1		h5—h4
2. TXh4 mat.	
Pravilno rešitev problema št. 7. so naim poslali: Leopold Govekar, kaipkun na .eseinicah, Urh Boris, dij-aik v Ljnb-
1	j hiti L, i:n Vladimir Virant, dijak v Celju.
Rešitev problemu št. 8
1. f5—f6!	Lf3—h5
2. Sc5—e4 mait;
1...... -	karkoli
2.	e7—e8S mat.
Pravilno rešitev problema št. 8. nam je poslail Leopold Govekar, ikaiplan na Jesenicaih.
Korespondenca
Leopold Govekar, Jesenice. — Se strinjam z Vašo ocfrno: Bolj živahen ikot problem št. 8 je problem št. 7, čigar lepota obstoji v vezanih figurah.
Nikolaj Šivic, dijak drž. realne gimnazije v Novem mestu. — Nalogo št. 3. sem
— ikalkor opazite — spremenil, ker bi (bil po Vaši sestavi črnemu kralju mogoč izhod na polje d5 v 2. potezi. Po tej spre-imemibi je pa mat s kraljico že v dveh potelzah. Pri nalogi št. 5. sem izpustil dva sieipotrebna, torej brezpomembna 'kamna: belega kmeta e3 in črnega skakača na hi.
Ladislav Petrovčič, dijak v Ljubljani.
— Beseda »pravkar« k uvodnemu diagramu v 7. številki »Mentorja« res ni bila na mestu, iker je beli roširal v eni zadnjih potez (torej ne pravkar). Zato v tem diagramu mi pogreške. Kraitka rolkada belega jo pri tej končnici le kot prvi pogoj za dušeni mat. — Poslano partijo ne kaže objaviti. Vsebuje preveč začetniških po-grešk, ki jih je napravil Vaš partner. Partija pa je sicer po šahovskih pravilih ikorektna, celo interesantna, ker je dušeni mat po 13. potezi pri vseh 32 figurah ina deski. Pošljite kaj drugega!
Ludvik Gjergjek, dijajk v Murski Soboti. — Vaše pišimo sem prejel že ob zaključku šahovske irulbrike. Zato bom poslani problem verjetno objavil v prihodnji številki.
Vse šolske knjige in šolske potrebščine ima v veliki izbiri na zalogi
ANTON SFILIGOJ
Ljubljana, Frančiikanska ul. 1
trgovina s papirjem, devocijoralijami in knjigami
LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI
zadruga z neomejenim jamstvom LJUBLJANA
MIKLOŠIČEVA C. 6
v lastni palači
Obrestuje hranilne vloge najugodneje
Nove in stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive, obrestuje po 4%, proti odpovedi do 5 °/0.
DIJAKI! KAM?
v
NOVO ZALOŽBO
(KONGRESNI TRG)
Po vse šolske potrebščine!
Po risala in risalno orodje za tehnike!
Po nalivna peresa, aktovke, torbice!
Po vse knjige domače in tuje!
N a j več j a izbira! Konkurenčne cene!
MESTNA HRANILNICA
LJUBLJANSKA
je največji slovenski pupi-larnovarni denarni zavod Dovoljuje posojila na menice in vknjižbe Za vse vloge in obveze hranilnice jamči
MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA
Slovenski dijaki — Slovenska dijakinjaI
Tvoja dijaška leta so leta priprave za ono dobo, ko bo narod terjal od Tebe nesebično delo, požrtvovalnost, ljubezen, vodstvo.
Zato se že sedaj široko razglej po vsem hotenju in udejstvovanju svojega naroda!
Med najpomembnejšimi gospodarskimi pojavi boš našel zavarovalstvo. Vprašaj se: flli je vse zavarovalstvo pri nas v službi naroda?
In odgovor:
Prva čisto slovenska in nad 40 let svojemu narodu zvesta
služabnica je naša
VZAJEMNA ZAVAROVALNICA V LJUBLJANI
Ona kot najmodernejše urejeni zavarovalni zavod zavaruje:
proti požaru, streli in plinski razstrelbi, proti nezgodam, proti vlomski tatvini, za zakonito dolžnost jamstva, proti razpoki cerkvenih zvonov, proti razbitju stekla vsake vrste, avtomobile (kasko).
Dalje sklepa: življenjska zavarovanja vseh vrst In načinov kakor za primer smrti, za primer smrti ali doživetja, za primer doživetja, medsebojna zavarovanja dveh oseb, terme fixe zavarovanja itd.
V	pododdelku KARITAS je Vzajemna zavarovalnica organizirala največje ljudsko zavarovanje v Jugoslaviji za posmrtnino (pogrebnino) starostno preskrbo In doto.
Jamstvena sredstva Vzajemne zavarovalnice znašajo že do
110 milijonov din.
Vsak zavarovanec Vzajemne zavarovalnice prejema mesečnik „Našo moč”, ki izhaja v 115.500 izvodih. Čitajte gal Tako se boste najbolje seznanili z zavarovalstvom ter z delovanjem naše edine čisto domače zavarovalnice.
Dijaike ustanove: Vzajemna zavarovalnica je edina zavarovalnica, ki z 10 dijaškimi ustanovami vzdržuje 10 siromašnih slovenskih dijakov.
Šolske- poice&su+te
kakor zvezke, mape, peresa navadna In nalivna, svinčnike, risalni papir in risalno orodje, aktovke, nahrbtnike itd. nudi po konkurenčno nizkih cenah
TRGOVINA
H. NICMAN - LJUBLJANA KOPITARJEVA ULICA 2