Lepo slove r\ in zna nstver\ list:
V Ljubljani, dnč i. malega travna 1892. Leto XII.
Našli so
(Leta
Iskrili po prašnih arhivih.
Po cerkvah so že, po gradčh, Iskali po knjižnicah starih, Pod strehami in po kleteh.
Preiskana vsa je dežela,
Prebrskan vsak kot, premet.-in: Zclčnih nikjčr rokopisov,
Let dolgih ves trud je zamrin!
A star učenjrik se zamisli,
Kazalec ob čelo uprfc, Ob čelo zgubančeno resno — Svetuje jim mož govorč:
»In včnder jih moramo najti,
Svedoke preslavnih nam dnij. Pomnike kulture prastare In staromadjarske moči!
»Turčin pobegu i vši iz Bude
Uplenil nam mnog je zaklad, Odnesel i listine stare,
Velim vam, s sebdj v — Carigrad!
»Tam biblije, pesmij cerkvenih
Častiti trohni pergamčn, Tam pesmi junaške so naše
Iz kralja Matjaža vremčn . . .
rokopise.
1890.)
»Svetinj naših starih poiskat
Rad pojde pač vsak narodnjrik . . .« A v Ištambul pet učenjakov Odpelje že bliskovni vlak.
Vse knjižnice odpre jim Sultan,
Zakladnice vse na stežrij: »Tu šare bo morda käj vaše . . . No, Allah siim sreče vam daj!«
In iščejo, iščejo dolgo,
Prctaknjen vsak kot, premeten: Želčnih nikičr rokopisov!
Tü tudi ves trud l>o zamrin?
Pa iščejo, iščejo dalje: —
Pod prašnim korrinom prikrit Leži pergamčnast tii s vitek . . . Dve listini — nridejc svit!
Kdo pisal tri pismena krasna?
Krik jezik na listih jc tčh? Glej, glagolske črke ... a jezik Slavjanski na pismih občh!
Na jednem podpisan kralj srbski,
In Milutin mu je imč; Na drugem podpisan ban Hrvoj . . . A našli so sftmo ti dvč!
Kalašnikov.
Glej »Vienac« 1890., str. 760. in 1891., str. 457.
Slävina.
I^ftj storil si ljutim bogovom Črtom, Kaj boginji hladni Mordni, Krut,
Da spa vaš ograjen z mrtvaškim prtom, S solzami dvorjanov zvestih posut ?
Na 16 se Slävina žčna ozira,
Ko rosna cvetica na tirani oblak.
Glasdvi vršč strahü in nemira, Vojaku šepeče skrivno vojak:
»Na pir je Hinek kralja, kraljico Povabil v najlepši svojih gradöv;
Ko jasno nebö je rodilo danico, Prinesli so mrtvega kralja domdv.«
Med dvornimi vitezi hladno truplo Saksonski krdijevič Hinek rosi,
Skriv&j na njegovo lice osuplo Obrača Sldvina žarne oči.
Sloveni iz cvetnih polabskih krajev Prihajajo kralja na dvor milov&t.
Z otoka iz svetih rujanskih gajev I žrčc pribiti Svetovidov, Nerät.
Zaplaka gorko ob mrtvem kralji, Pogleda Sldvino, Hinka temnd,
Razporje si rizo v globokom žalji, Pot6ži dvoru gldsno takd:
»Zakaj li pustila je sokolica Sokdlovo rodno gnezdo, zakaj?
Iz tuje dežele neverna ptica
Priplavala z orlom sovražnim nazaj.
»Zasekala smrtne sta rane sokolu, Pehnila na volhko krilo ga tSl,
Da vladala bi samd na prestolu In smelo zrla z visokih skdl.«
Umolkne duhovnik — krriljevič vrisne, Na durih odskoči železni zapdh.
Sloveni jeknejo, hipno zablisne
Sto mččev med vrati v saksonskih rokJih.
»Sežgite kralja, uklonite ččla! Preti vam mečev nemila rčz.
Saksoncev bodi polabska dežčla, In mladi krdljevič bodi ji knez!«
Poljubi Krutov obraz morilka,
Ozrč se na Hinka, na šumni zbor, Vztrepeče, kakor ob vetru bilka, In blazna ostavi Sldvina dvor . . .
Filodem.
Višja ukazuje moč
»Dokler pdmlad pestrokrila Bivala je še pri nas, Tvoja pesem je glasila, Nje mogočen bil je glas.
»Zima prišla je ledčna, Pesmi tožno se glasč; Mrtva njih je moč ognjčna, Pesmi lčpe v srci — spč!«
Ni takd, mladenka zala,
Pevca ne umeješ ti: Pdmlad ni mi pesmij dala, Zima vzela mi jih ni.
Srečo pojem iu nezgodo
Bodi pdmlad, zime noč; Kakšne pa naj pesmi bodo, Višja ukazuje moč! . . .
Rästislav.

«Sv^Pv vV^-V^ v-yv> v1-vTv+WWv -J-vhPVvvv	^ v^V^V^S
Stari naslanjač.
Bajka. Spisal S. P. (Dalje.)
ližala se je zopet zima. Hlapec Miha jc snel hladne veter-nice in nateknil zimska okna. pečdr je tudi že zamazal peči; večeri so bili vedno daljši, dnevi vedno krajši, in le malokdaj je pozno jesensko solnce predrlo gosto meglo ter za trenutek posijalo v sobo. Ljudje so jeli nositi toplo obleko, naš gospod pa je zjutraj ogrnil plašč, kadar jc šel v cerkev. Spaval je v sobi poleg nas z najstarejšim sinom Julčkom. Nekega dnč je zopet na vse zgodaj šel z ddma, Julček pa je tedaj prižgal svečo in se v postelji učil za šolo. Prav skoro se oče vrne, stopi k sinu, upre vänj dobre svoje oči in se bridko razjoka. Natd seže pod plašč in mu podari volnen jopič.
»Nä za zimo, da te ne bode zeblo,« reče mu zamolklo; »saj ti ne bodem mogel dajati ničesar več l« Zopet mu stopijo solze v oči in se mu vlijd po ostarelih licih.
»Oče, zakaj se jokate?« vpraša ga sin ves osupel, »kaj se je zgodilo?«
»Danes ne odpremo več prodajalnicc; zapečatili jo bodo,« pravi oče počasi in zopet umolkne. Sin izpusti knjigo, stisne očetovo roko in jo hvaležno poljubi, toda ziniti ne more ni besedice. Silna žalost ga je dušila in mu stiskala srce; šele ko se je oče obrnil in zamišljen hodil iz sobe v sobo, zaril se je sin pod odejo in ihtel, dokler mu ni nekoliko odleglo.
Kakd je obitelj in druge domačine pretresel trgovski polom gospodarjev, tega ne vem, zakaj nisem jih videl; le toliko sem čutil v našo sobo, da zjutraj ni bilo navadnega hrupa, ko so vstajali. Niti
otrdk ni bilo slišati, kakor bi bili vsi pomrli ali se izselili; tudi hišne ni bilo blizu, da bi bila pometla in pospravila. V tem čujem iz prednje sobe prav živahno govorjenje. Za posčte je bilo še prezgodaj, in vender je bil glas tujega človeka. Vrata se odprd, in z domačo gospd stopi v sobo majhna priletna ženska, nc gospodska, ne kmetska, zavita v velik volnen robec; na glavi ima nekakšno pokrivalo, da ni moči razločiti, ali je klobuk ali zavijača.
»Kaj pa hočete prav za prav?« vpraša jo domača gospä.
»Kaj hočem? Čudno vprašanje! Svoje novce hočem,« zavrne dna in se ogleduje po sobi. »Svoje novce hočem, da bodem živela ob čem. Saj pravim, rajši bi jih bila dala v hranilnico. Ali kdo mi more zameriti: v mojem uboštvu se pozna vsak krajcar, in dobro sem potrebovala večjih obrestij. In ljudje so govorili: ,Nič se ne bojte, ta gospodje sämo poštenje; varnejši so novci pri njem nego v vsaki hranilnici.' In sedaj ? Sedaj bodem morala ob petkih hoditi od hiše do hiše ubogaj me prosit.«
»Nikar ne govorite takd brezumno,« ugovarja ji gospä, »saj sem vam že rekla, da ne izgubi nihče niti beliča, kdor je kaj posodil v gotovem novci, in pred vsakim drugim plačilom se povrnejo male prihranjene vsote, kakeršna je vaša.4
»Mislite?« vpraša žena nekoliko mirnejša in milo pogleda našo gospd.
»Ne mislim samd, ampak včm za gotovo,« reče gospä.
»Tedaj pa mi nikar ne zamerite,« prosi dna in se zopet radovedno ogleduje. »Kakd imate vender lepd, prav kakor kje pri grofu I Morda je le res, kar govorč ljudje, da vam ne bode sile; da ste svoje tisočake dobro shranili in poskrili?«
»Naša gospä vzkipi od upravičene jeze, in oči se ji zabliskajo, kakor bi kresala iskre iz njih.
»Kaj? Takšne nesramne laži pobirate po mestu in si jih upate praviti meni v obraz? Vi, ki ste v samih obrestih dobili dvakrat toliko ali še več, kolikor je vseh vaših prihranjenih novcev ? Kar poberite se mi, sicer govorim drugače s cesarsko gospodo, in nič usmiljenja ne bodo imeli z vami.«
Staro ženo zapeče vest, skesä se nepremišljenih besed in rada bi jih preklicala in prosila oproščenja; ali odločna naša gospä ji ne dä govoriti, ampak pokaže ji vrata in jih vsa togotna zapre za njo. Še se ni potolažila, nego vsa razdražena hodila po sobi, ko je prijokal v sobo Julček s knjigami pod päzduho. Mati se ne zmeni zänj; saj se otroci hitro jokajo in takoj zopet smejejo. Ali danes je bilo dru-
gače; deček ni prestal, ampak se stisnil v kot, ihtel in si vedno iz nova otiral oči.
»Kaj ti je?« vpraša ga napdsled mati in obstane pred njim.
»Oh, mama, kakd so me v šoli zasmehovali in mi priimke dajali!« izjeca nedolžno dete.
»Kdo te je zasmehoval?« vpraša mati.
»Otroci,« reče sin, zadovoljen, da ga kdo posluša, in hoče pripovedovati dalje. Toda mati se mu kratko odreže:
»Kdo bi se menil za otroške neumnosti l« Natd grč iz sobe.
Zopet sem čul pred vrati glasno govorjenje, in zopet je z domačo gospd prišla tuja, suha, prevzetna in huda gospä, kakor bi ona ukazovala tukaj. Vse je šumelo na nji od težke svilnate oprave, in kar lesketala sc jc od bogatega zlatega lišpa, dragocenih kamenov in biserov. Upehana od stopnic in od jeze kar takoj sčde na zofo in neprestano govori, ne da bi se oddehnila. Ne včm, ali jo je naša gospä prezirala, ali se je je bala; to pa včm, da je sicer vselej sedela kraj gosta na zofi, danes pa je prvič o takšni priliki sedla nämc.
»Vsemu temu je kriva neizmerna vaša gospodščina,« reče oblastna gospä. »Kaj vam treba vsega tega; kdo se mčni za kramarjevo ženo, ali poseda na pleteno klop, ali na grofovsko garnituro! In hčerke, sevčda, morajo se vzgajati za gospodičine in se spakovati na forte-pijanu ter si kaziti oči po laških in francoskih slovarjih, kakor bi se kdkj baroni trgali zänje l Dopdldnc kuhalnico v roko, popdldne pa šivanko; to se spodobi meščanskim dekletom, a ne pohajati v drevored in pod Rožnik ter Bogu čas krasti. Kakd sem morala jaz delati v mladih letih in se truditi, da sedaj nimam skrbi in da si časih smem privoščiti malo poboljškal Niti dandanes ne bi dejala svilnatega krila näse, da se ne bojim skoposti, ki je velik greh. Naj le trosi, kdor ima; ali prej si mora sam kaj zaslužiti in prihraniti, ne pa razsipati imetja tujih žuljev.«
»Vsak po svojem,c seže ji v besedo domača gospä, »kar je bilo nekdaj dobro, to danes ne veljä. Ako bi vam bil Bog dal otrok, izvestno bi jih tudi vzgajali drugače, nego so vaši roditelji izrejali vas. Prav to, da je trgovina dandanes takd težavna in nestanovita stvar, prav to je vzrok, da sem vedno silila, naj se otroci učč, kar sc dä. Kolikokrat sva sc zaradi tega sporekla z možem! Le prehitro je prišlo, da je skrb moja upravičena. In kar stane učenje, to ni niti kaplja v mdrje proti temu, kar se izgubi po nesrečni trgovini. Sicer pa ste vi menda prva, ki je kdaj kaki materi očitala, da preveč trosi za vzgajanje otrdk. Sram vas bodi!«
»Takö! Sram me bodi?« sikne tuja gospa kakor besna kača, »sram me bodi, da se potezam za svoje novce? In to mi pravite vi, ki ste me s svojim napuhom oškodovali za polovico imetja? Ze dobro; pomnili me bodete; niti za krajcar ne odjenjam; naj le vse pride na boben.«
»Oho! Nikar se ne prenaglite. Prav radi bodete odjenjali; in če tudi odpišete polovico, še ne bode toliko, kolikor ste dobili krivičnih obrestij. Pazite! Tudi za oderuhe je zakonov, ne samd za dne, ki sta jih spravili v nesrečo poštenost in dobrota. Vedite tudi to. da sem za vzgojo otrok trosila svoj denar, ne da bi bila potrebovala niti jednega krivičnih vaših krajcarjev.«
»Svoj denar!« zasmeje se bogatinka, »vi, pa svoj denar! Kdaj ste imeli käj svojega?«
»In vender je takd,« ugovarja domača gospä ponosno, »česar nisem imela prej, dobila sem pozneje.«
»Takd, takd; pozneje ste dobili; rada bi včdela, odkod?« vpraša
tujka.
»Nikomur nič do tega; jaz takih stvarij ne obešam na včliki zvon,« zavrne jo domača gospa.
»Zmiraj isti napuh in ista prevzetnost!« vzkipi nališpana tujka zopet. »Ako imate, zakaj pa niste pomagali dobrotniku svojemu v nesreči ?«
3Premalo imam,« opravičuje se gospodinja, »a to malo sem čuvala, da nam ne bode treba prejemati tuje miloščine, predno otroci odrasejo in si bodo mogli sami služiti kruha.«
Tuja gospä se je polagoma umirila, ko je izlila prvo jezo svojo in spoznala, da jo nasprotnica dobro zavrača. Sedaj pa sedaj je še rekla kaj rezkega, ali napdsled je čisto odjenjala in se z gospodinjo menila kakor s staro prijateljico. Odhajaje ji je celd prav ljubeznivo stisnila roko in jo poljubila na lice.
Po nje odhodu ni bilo dopdldne nikogar več v našo sobo, iz sosednih pa nisem čul ničesar, ker so bila vrata zaprta. Po obedu je prišla domača gospä po stari navadi počivat, pa je delj nego sicer slonela na meni. Spala ni, ampak globoko se je zamislila, kakor bi snovala kaj imenitnega. Potem je hodila po sobi, šla iz nje in se zopet vrnila, toda vedno je bila zamišljena. V tem nekdo prav močno potrka na vrata; gospä obstoji in veli: »Noter«! Bil je gospod, prav ljubezniv in sladäk ; vedel se je, kakor se ne spodobi moškemu. Vedno se je držal na smeh, nekoliko tolažil, nekoliko miloval gospd, ki mu je na kratko povedala o trgovskem polomu, vmes pa je vpletal vpra-
Sanja kakor oglednik, ki bi rad zasledil kaj skrivnostij; ali zastonj je bil licemerski njegov trud; saj je bilo vse čisto in jasno kakor beli dan. Kar ostrmi in se hudobno smejč ozrč na gospd, rekši:
»Ohl Saj še ni sile; vidim, da pri vas še zmiraj živite po stari potratni navadi.«
Videl je namreč, da je hišna v sosedni sobi pogrnila mizo in postavila nänjo posodo s kavo. Gospa se je že dolgo premagovala vpričo grdega lizuna, katerega je menda poznala že od prej; toda sedaj jo je minila vsa potrpežljivost, in kar vzkipela je:
»Kaj? Potrato zovete, ako použije človek namesto večerje čašo kave? Torej niti jesti ne bi smel človek, katerega je zadela nesreča? Gospod! Čudno se vedete, in sploh ne umejem, čemu ste prišli danes, ko vas leta in leta nisem videla pri nas. Hvala Bogu, nam ni treba skrivati svojih dejanj nikomur, in jih tudi ne bodemo niti vam. Ako nam tolikanj zavidate nekoliko tople kave, saj tudi vam še lahko postrežem. Izvolite!«
Ponosna gospä vstane in pokaže nepozvanemu gostu v drugo sobo. Toda gospod ne vzprejme povabila, ampak sram ga je, in ves rdeč izjeca nekoliko neumevnih besed ter se hitro poslovi' in se zmuza skozi vrata kakor kdo, ki nima dobre vesti'. Po južini se gospa zopet vrne in prebira neka pisma; kar pribiti hišna in zašepetd na pragu: »Gospa! Gospod župnik so prišli.«
Gospä zloži pisma, hitro jih dene v miznico in pozdravi župnika, ki odloži plašč in tolaži gospd:
»Le ne obupati, drago dete! Bog bode že pomagal; njemu se priporočite, in ne zapusti vas. Sedaj izkuša stanovitost vašo, in zopet vas povzdigne, kadar vidi, da vam nobena nadloga ne more omajati vere.«
»Prav takd je, prečastiti gospod,« pritrdi mu gospa; »ako bi človek nc imel vere, moral bi že davno obupati. Bog je dober, ali ljudje so hudobni. Kar ves dan prihajajo name ter me zbadajo in pikajo s strupenim jezikom, kakor da sem največja grešnica na svetu in kakor da sem jaz zakrivila vso nesrečo.«
»Oprostite jim,« tolaži jo župnik, »morda so le orodje, s katerim vas izkuša Najvišji. Toda kesali se bodo še dejanja svojega in vas prosili oproščenja.«
»Malo me briga, kar reko meni,« pravi gospä; »nekaj že prebijem, ako je treba, in znam tudi zavrniti, komur treba. Ali kaj so zakrivili nedolžni otročiči, da morajo že v nežni dobi svoji izkušati bridkosti življenja? Julček je danes jokaje prišel iz šole in tožil, kakd so ga zasramovali tovariši.«
»Je li mogoče, da so ljudje takd hudobni in izprijeni?« začudi se župnik.
V tem pride v sobo Lojzika in poljubi župniku roko, on pa jo poljubi na čelo, ko stari prijatelj nje obitelji, in pravi:
»Kakd si vender vzrasla, Lojzika! Kaj je tega, kar sem tc krstil, a sedaj si že kar gospodičina. da bi te niti ne spoznal, ako bi te srečal na ulicah. Letos ne hodiš več v šolo; ali se ti kaj toži po nji?«
Dčklica sramežljivo povesi očf, ne odgovori pa ničesar. Mlado nedrije se ji hitro dviga; videti je, da si dela silo, napdsled pa se le ne more premagovati, nego za'htf in si otira solze.
»Kaj ti je, ljubo dete?« vpraša jo župnik, »ali sem te razžalil?«
»Kaj pa mislite, prečastiti gospod,« opravičuje se mati in prigovarja hčerki: »Kar odkritosrčno povej, kaj ti je; gospoda župnika se nič ne sramuj, saj včš, kakd so nam dobri.«
»Mama, dovoli, da se ne pojdem več k gospodičini učit šivanja!« prosi Lojzika. »Ti ne včš, kakd zlobna so dekleta! Nobena se danes ni hotela meniti z menoj, ampak le glave so stikale, časih kaj zaše-petale na uhd, pogledovale me po strani in se smijale. Mama, to je grozno, tega ne prebijem!«
Župnik se kkr čudi in ne more razumeti, da so mestni ljudje takd hudobni in surovi; saj vender hodijo v šolo in v cerkev, in kakor da se jih nič ne prime. Potem tolaži mater in hčer, kakor najbolje vč in zna; ko se pa zmrači, poslovi se, ogrne plašč in odide. Lojzika mu spodobno poljubi roko, mati pa ga zahvali za sočutje in ga spremi na hodnik.
Skoro se vrne, ali ž njo pride tuj gospod, ki se mi prikupi na prvi pogled. Besed ni izbiral, toda kar je rekel, bilo je moško in iskreno.
»Gospoda torej ni domcl,« dejal je; »nič ne dč, ž njim danes itak ni mogoče pametno govoriti; premehkega srca je, vsaka trda beseda ga pretrese. Toda saj se še umiri; gospodje pri sodišči so pametni možjč; tudi so se kaj učili in vedd, kaj je trgovina. Sedaj ne grč več takd, kakor je šlo nekdaj. Železnica je preobrnila vse razmerje, in kar nas je starih trgovcev, morali bodemo dobro paziti, da bodemo kos silnemu tekmovanju mladih tovarišev. Pomnite, kaj vam pravim: v dveh, treh letih bodo trgovski polomi pri nas takd navadni, da se jim ljudje ne bodo več čudili, nego še menili se ne bodo zanje. Toda nisem prišel, da bi vas tolažil, saj ste sami previdni; tudi se ne utegnem muditi dolgo. Rad bi vam za prvi trenutek nekoliko olajšal sedanje stanje vaše. Gotovina vam utegne za prvi čas poiti, toda živeti
morate venderle. Zatö vam rad postrežem s špecerijskim blagom, ali če bi sicer česa potrebovali iz moje prodajalnice. Kar k meni pošljite in vsega dobite; za plačilo vas nič ne skrbi; kadar bode zopet pri starem, poravnate tudi meni, kakor utegnete. Mi stari moramo drug drugemu pomagati.«
»Vi ste preljubeznivi,« seže mu gospa v besedo, »ne včm, kaj poreče moj mož.«
»Kaj bi rekel dobremu prijatelju?« zavrne jo stari poštenjak; »ali sedaj ima drugih skr bij, zatö bode najbolje, ako mu niti v misel ne jemljete, da sem bil tukaj. Sicer pa sodim, da bode na vsako stran bolje, če vzprejmete mojo ponudbo; že zaradi ljudij, saj veste, kakšni so naši meščani! Ljubljana je še premajhna; premalo se zgodi v nji, zato je ljudij briga za stvari, ki se jih ne tičejo kür nič. Torej, pošljite po vse, česar potrebujete. Sedaj pa mi oprostite, da grem; mudi se mi. Lahko noč!«
»Hvala vam, gospod, storila bodem, kakor želite,« reče gospa in tudi njega spremi iz sobe.
Bili smo zopet popolnoma sami; ves večer ni bilo nikogar blizu, niti h klavirju ni mati priganjala nikogar. Vrata so bila zaprta, zatd mi je bilo dovolj časa in miru, da sem premišljal, kar sem videl in slišal. Časih sem si želel biti človek, sedaj pa sem bil vesel, da sem neživa stvar, zakaj če imamo menj prijetnostij, imamo tudi menj brid-kostij. Koliko morajo prebiti ljudje, in največ drug od drugega! In kakö dragö morajo plačevati tisto malo radosti življenja! Ubogi moji domačini, kakšna jim bode noč po takovem burnem dnevi 1 Gospoda od zjutraj niti videl nisem, toda čul sem, da jc imel mnogo posla pri ,notarji«; ne včm, kdo je to in s čim se bavi. Mislil sem, kaj bode jutri ? Ali zopet takšen dirindaj ? Ali pa bode morda, kakor je bilo prej ? Napösled me je premagal spanec, in bil je že svetel dan, ko sem se vzdramil.
Dolgo je bilo vse tiho, kar sem začul iz prednje sobe težke korake in živahno govorjenje. Glas mi je bil znan, in ko so se odprla vrata, spoznal sem takoj Jakopa, tistega, ki me je bil nekdaj kupil na dražbi pri grofu. Nič se ni postaral, odkar ga nisem videl, in okreten in zgovoren je bil kakor nekdaj. Z njim sta prišla gospod in gospa ter Netka, ki se je držala mäterinega krila, kakor da se je bala tujega mož£. Saj sem se ga ustrašil tudi jaz, ko je preobračal stolce in z izkušeno svojo roko neusmiljeno pipal vso našo blazino. Ali nas morda zopet odpelje v tisti hram, ki ga nisem mogel pozabiti vsa ta leta? To me je skrbelo in ne zastonj. Ko nas je do dobra
pregledal, obrnil se je proti gospodi in ponudil neko vsoto, katere si pa nisem zapomnil. Morala je biti kaj majhna, zakaj gospa je odločno zmajala z glavo, gospod pa se je ves jezen zadri na predrznega barantača in mu očital, da zasmehuje nesrečne ljudi. Toda Jakop je dobro poznal našega gospoda in se ga ni bal kar nič, ampak smijal se je ter zbijal svoje šale, v tem pa se vedno pogajal za garnituro. Napdsled je gospod odšel in ves razkačen zaloputnil vrata za seboj. Gospa je natd Jakopa odpravila, rekši, da sobo s pohištvom rajši odda. Jakopovega hrama smo se torej iznebili, ali kaj bode z nami, tega nisem mogel ugeniti; dobrega se nisem nädejal.
Popdldne tistega dnč pride hlapec Miha z dvema težakoma, in na gospejino povelje vse preobrnejo. Najprej vzdignejo klavir in ga odnesd v tretjo sobo. Potem nas prestavijo vse drugače, posnamejo s sten vse lepše podobe in tudi uro z godbo, v kdt pa postavijo posteljo in česar siccr treba posameznemu človeku v stanovanji. Napdsled zaprd in zaklenejo vrata, denejo prčdnja z jedne in druge strani' visoko omaro, da je vhod v sosedne sobe do dobra zadelan. Takö oplenjeni vsega lišpa smo ostali zapuščeni dva dolga dni. Tretji dan predpdldne pa čujem, kakd se odklepa prednja soba, in z domačo gospd stopi čez prag gizdav častnik v beli vojaški suknji. Prav lično in uljudno se je vedel, sukal namazane brke ter si ogledoval sobo in vso njeno opravo. Bil je zadovoljen, odštel gospč nekoliko bankovcev in zopet odšel. Takoj po obedu se je vrnil in se naselil za stalno. Njegov strežnik, ki se je nastanil v prednji sobi, prinesel jc z drugim vojakom nekoliko majhnih zabojev ter izložil častnikovo obleko in druge stvari, katere je namestil, kakor mu je velel gospod. Ničesar nisem razumel, zakaj govorila nista ne slovenski, ne nemški, ampak menda laški ali kakd. To je bila zäme velika puščoba; toda ako bi ju bil tudi razumel, mnogo itak ne bi bil slišal, ker je bil častnik podnevi malokdaj domä, in kadar je bil, tedaj je skoro vedno sam ležal na postelji, ali pa se zavalil näme, zažgal pipo in pušil tobak, da je zakadil vso sobo. Ne morem povedati, kakd hudo mi jc bilo, kadar jc mastno glavo naslonil na lepo mojo tkanino, katero je gospä takd čuvala, da je vedno robec pogrnila po nji. Ali pa, če se je s prašnimi ali blatnimi čevlji iztegnil po zofi, na katero so prej posedale nežne gospč v svilenih oblekah. Takd sem torej tudi jaz čutil nasledke trgovskega poloma; ali kako so jih čutili moja gospoda in dobri njih otroci? Kakd rad bi bil kaj slišal o njih, ali nihče mi ni povedal ničesar, in bili so zäme kakor izgubljeni. In vender sem bil v duhu vedno pri njih ter se spominjal vsakega posebc in vseh skupaj, kakor sem jih bil vajen.
V samoti svoji sem časih tudi mislil na grofa in njega »gospodičino«. Kaj je neki ž njima? Ali on še živi? In zopet si nisem včdel odgovora. Takd mine vse, in čim starejši je kdo, tem slabše je zänj; to sem izkusil celd jaz, ki sem neživa stvar. Časih sem se tolažil, da me bode skoro konec; ali motil sem se; marsikaj sem moral še učakati, in povčm vam tudi še to, dasi ne včm več vsega. Star sem in sem že mnogo pozabil.
Nekoliko tednov potem, ko se je naselil Častnik, zapazil sem, da se je nekako izpremenil. Popdldne je bil rad doma, toda bil je jako razdražen in nemiren. Nekega dne je bil zopet domä, hodil nekoliko po sobi, malo postal pri oknu in gledal na ulice. Napdsled se zadovoljno nasmeje in zaprč okence, rekši nemški: »Sel je starec«. Toliko sem razumel; ali kaj je mrmral dalje, ne včm. Pred zrcalom si je popravil namazane lasč, zasukal brke, zapel suknjo in prepasal sabljo, kakor kadar se je odpravljal z ddma. Ali danes ni odšel, ampak sredi sobe je s sabljo nekolikokrat udaril ob tla, kakor bi dajal znamenje; natd je šel iz sobe ter na hodniku pokašljeval in prav glasno rožljal s sabljo. Vmivši se v sobo, odpasal je sabljo in sedaj nastavljal uho na vrata, sedaj premikal stolce in z moje blazine oprašil pepel pokajenih smodek. Zopet nastavi uhd, zakaj iz prednje sobe se čujejo drobni koraki, in nekdo rahlo potrka na vrata.
Veselo skoči častnik proti vhodu, viteški se nakloni in poljubi roko gospč, ki ni več v prvi mladosti, ali v tisti döbi, ko ženske najrajši kažejo lepote svoje in se rade spogledujejo, da bi koga očarale. Iz prva je bila nekoliko v zadregi, ali pa se je hlinila, da je, in se plašno ozirala, kakor bi se hotela prepričati, ali sta pač samä in ali ju nihče nc moti. Ko vidi, da je varna in ji on nekaj zašepetd, zasmejeta se oba, in ves strah ju mine. Sedaj ji on pokaže proti zofi, kakor bi jo povabil, naj sčde, ona pa odmakne mene in se lahkotno spusti na mehko mojo blazino. Nič je nisem bil vesel, dasi sam ne včm, zakaj; zdelo se mi je, da ona nikakor ni smela biti tukaj, zatd sem jo črtil od prvega trenutka. Saj sem že käj videl in izkusil, ali takšnega gosta še ni bilo pri nas. Morala je stanovati v naši hiši, zakaj imela ni ne klobuka, ne solnčnika, ampak kär gologlava je prišla. Toda, kakd jc bila čudno opravljena! Lasč je imela visoko in široko spletene okolo glave, vanje pa so bile zataknjene velike igle, okovane z dragimi kameni. Okolo golega vratu je imela niz biserov, za pestjd pa težke zlate zapestnice. Obleka njena je bila od neke svetle tančice, široko izrezana, da si videl ramena in nedrije, ko je odgrnila svileni zavoj. Tudi rokavi so bili silno široki, da je kär gole lekti položila
na moji držali. V levi roki je imela umetno vezen robec, iz katerega se je po vsi sobi razpuhtela močna dišava; v desnici pa je držala mahalce, s katerimi se je sedaj igrala, sedaj pahljala, da ni držala rok križem.
Iz prva sta le šepetala in se tiho smijala, skoro pa sta se gro-hotala na ves glas in bila čimdalje bolj domača. On ji je zvil smod-čico od tankega popirja, in ona jo je kadila kakor moški gizdalin. Napdsled sta bila čisto razposajena in celd poljubljala in objemala sta se. V meni je kar kipelo, ko se je ta nečimerna ženska razvirala po meni; najrajši bi jo bil pehnil daleč od sebe, ako bi jo bil mogel. Bil je že mrak, ko je odšla; ali tista njena dišava se je takd prijela tkanine moje, da sem je čutil vso noč in me je od nje strašno glava bolela. In glej, drugi dan je zopet prišla, in le malokatero popdldne da je ni bilo.	(Konec prihodnjič.)
Nebeški in pozemeljski ogenj.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci.
I.
o vejte mi, poročila, ako še takd globoko tičite v basno-slovji davne minulosti, povejte, kakd sta ogenj in hči njegova, luč, obvzemala človeškega duha; pokažite mi skrivna pota, po katerih je njiju prvotna nebeška moč vodila človeka v njega otroški dobi, predno ga je privedla do tolike zavednosti, da ju rabi pogumno, kakor vidimo to dandanes! . . .
Človeški nazori o prvotnem ognji izvirajo iz temnih prazgodovinskih časov. Kjer tedaj zgodovina s svojo lučjo ne sije v dno temino, ondu nam prihajajo na pomoč mnogotere basni, v katere so stari närodje zavijali svoje mišljenje.
Po Aziji so častili nekateri preprosti närodje ogenj za nekovo skrivnostno, mogočno bitje; uklanjali se niso jedino solnčnemu bdgu, nego častili so celd dne plamene, kateri se delajo po močvirnih krajih od gorečih plinov, puhteči h iz tal. Nekdanja Medija je sezala na severni svoji sträni, razprostirajo sc proti Baktriji, do obronkov Kaspi-škega mdrja. Ondu, kjer sc ti gorati kraji znižujejo okolo bregov tega
mdrja, nahaja se mnogo virov, po katerih teče nafta ali petrolej iz zemlje. Kakor sveti nam petrolej, prižigali so v stari Mediji narodje nad takim virom svoj sveti ogenj. Nekdanji Parzi so častili ta ogenj, in njih nasledniki ga menda še častč; saj so ga častili še v tistih poznih dneh, ko sta bili že davno izginili ponosni stolni mesti Ekbatana in Gaza, katerih bog je bil ogenj.
Prerok Zoroaster se je sicer trudil, da bi odpravil maliko-vanje ognja, ali nič kaj uspešno. Učil je, da je ogenj samd zunanja dika božja ali znamenje božje mogočnosti, do katere je hotel povzdigniti ljudske misli. Toda vpričo koristnih učinkov, zaradi katerih je častilo ljudstvo ogenj za svojega boga, včdel si ni pomagati drugače, nego da je priporočane molitve do višjega boga vidno družil z ognjem. Zoroaster je tedaj ukazal, da opravljaj ljudstvo svoje molitve obrnjeno z obrazom proti ognju na zemlji ali pa proti solne u. Vender, da bi bili častilci bliže solnčnemu ognjenemu bitju, od katerega ni mogel utrgati zraslih ljudskih mislij, svetoval je, naj hodi časteče ljudstvo na visoke hribe, kjer se bog najrajši razodeva v čistem »etru«. Zoroaster sam je moral pripustiti, da so zidali nova svetišča na Čast ognju, čegar češčenje seje širilo iz tedaj silno mogočne Perzije na vse kraje: na tej strani preko Medije do Kapadocije, kjer so še za S trab ona stale kapele, posvečene ognju, na dni sträni pa do Inda.
Preprostemu närodu je bil torej ogenj najimenitnejša stvar vesoljnega svetä, zakaj njega toplota oživlja vse, krepi rast in podpira življenje. Modrijanom starih časov pa je bil ogenj celd izvir vsakeršnih prikazov in dogodeb po vesoljnem stvarstvu. Sodili so modri možjč, da je zemlja, katera obseza vsakovrstne tvarine, sama na sebi brez slčharnega gibanja, in trdili, da izhajajo posebnosti njenih rudnin in vsakaterih teles iz zunanjega vira. iz prvotnega ognja.
Kjerkoli ugleda preprosto ljudstvo poseben prikaz, domišlja si, da ga provzročuje posebno, človeku podobno bitje. Povzdigovali so si v mislih največje vrline človeškega duhä in telesa, kolikor je bilo mogoče, in si takd ustvarili mnogo višjih bitij, katera so po njih misli družila svet in njih säme z bogovi. Po tem takem so rekli prvotnem ognju Vulkan, Phta ali Kneph. Kncph je bil človeške podobe; slikali so ga temno oblečenega; v rokah je držal žezlo in pas, na glavi je imel kapo, odičeno s ptičjim perjem, iz ust pa se mu je izpehovalo debelo jajce.
P o r f i r pravi, da je bil Egipčanom Kneph vzrok slčharnega gibanja po vesoljnem svetu. Nekateri učenjaki trdijo, da bi
bil ta paganski bog izbruhnil jajce, iz katerega se jc porodilo diugo bitja Phta. Imena Phta. niso pridevali samd prvotnemu ognju nego tudi solneu.
Pravi bog ognja pa je bil Vulkan ali Hefest. Vpodab-ljali so ga kakor kovača s kovaškim kladivom v rokah. Slike ga tudi kažejo v druščini njega delavcev C i ki o po v. Častili so ga sösebno ob ognjenikih, n. pr. na Etni in na Vezuvu. Vulkan jc prvak med izumitelji, oče umetnostij. Zatd je bil ljubljenec najvišjega bog«! Jupitra ali Ze na.
Kakor je navada pri ljudčh, izkazovali so razni ti bogovi prijaznosti in dobrote ta temu, dni drugemu ljubljencu. Zen je rešil Ciklope iz Tartara, kjer so se kaznovale duše za posvetne pregrehe. Ognja sicer v Tartaru ni bilo kakor v vicah ali celd v peklu našem, nego vse je bilo v tolikanj strašni temi, da je ni mogel predreti nobeden solnčni žarek. Toda v Eliziji so bili vzveličani duhovi deležni veliko čislanih dobrot ognja in njegove luči, ker jim je vedno svetilo posebno elizejsko solnce.
Odkar so Ciklopi, hvaležni za rešitev svojo, Zenu podarili strelo, vzpel se je ogenj v podobi strele do tolike časti, da ga je Jupiter povzdignil in izvolil za svoje značilno znamenje. Za pričo svoje vsemogočnosti drži Zen švigajočo strelo v rokah ter se najrajši ponaša ž njo in z gromom. Eskulapa, ki je vzbujal mrliče od smrti, ubil je Zen s strelo.
Ali ne samö Ciklopi, tudi njih glavar Vulkan se je izkazoval Zenu prijaznega, da mu je prepustil posvetni ogenj. Ko je tedanji gospodar nebeških prostorov postavljal mejnike svojim pohištvom, naredil mu je Hefest velikanska vrata od suhega zlatä in jih po čislani svoji umetnosti odičil z rajskimi podobami.
Takö visoko so torej starodavni närodje cenili ogenj in njega moči, da so mu pripisovali izvir umetnostij. Utegne pa tudi biti, da se to čislanje ne opira zgolj na koristne vsakdanje učinke, kakeršne prinaša ogenj, nego nekoliko tudi na to, da je Pro me tej spoznal njega skrivnostno bistvo in z ognjem oživil svojega prstenega Človeka. Kakö potreben je bil ogenj od nekdaj človeškemu rodu, to nam razodeva pravljica, da je velikan Prometej ogenj bogovom ukradel z neba.
Prometej, sin titana Japeta in okeanide Klimene, jako moder in umčtalen, bil je celö prijatelj in tovariš tedanjih bogov. Zameril pa se je njih očetu Zenu, ker je dvojil o njega vsevednosti, zlasti pa zatd, ker se je poskušal z bogom, da bi ustvaril človeka. Kakö je bil zvit
in kakö se je včdel prikupiti bogovom, temu je priča modra boginja Minerva, ki mu je prinesla z mize nesmrtnih bogov kupo nektar a, s katerim bi Prometej okrepil stvarjence svoje. Ker pa jih ni mogel oživiti z nektarom, bil je tolikanj premeten in izumljiv, da je bdgu samemu izmeknil ogenj z nebi in z ognjem vdihnil dušo svojemu človeku. Takšna predrznost, prisvojiti si čast najskriv-nejših božjih del, razkačila je bogd očeta takd, da je sklenil pogubiti Prometeja. Ali zadoščalo mu ni, da bi ga uničil s strelo, kakor je ubil Eskulapa, nego hotel ga je kaznovati takd strašno, da bi se drzni ljudje nikoli več ne upali sezati po božji oblasti. Naprosil je boga pozemeljskega ognja Vulkana, da je prikoval Prometeja na Kavkaz. Prikovani Prometej se ni mogel braniti orla, katerega je pošiljal Zen slčharni dan iz neba, da je nesrečniku kljuval jetra iz prsij. Dolgo je trpel Prometej, ker so mu jetra ponoči vedno rasla iz nova, dokler ni Herkul ustrelil orla in njega takd rešil brezsrčnega mučenja.
Iz teh in podobnih basnij ni videti samd tega, da so imeli ljudje ogenj za glavno pomoč umetnost i j „ nego v njih gledamo tudi kakor v jasnem zrcalu do dna človeškega bogostvar-janja. Iz početka so imeli bogovi še premnogo človeških svojstev, slabostij in strastij. Kakor človeka jih je trla zavist, jeza in želja po osveti; vladala pa jih je tudi naklonjenost, ljubezen in druge človeške strasti in kreposti, in sicer slčharna na najvišji stopinji, do katere je bilo sploh moči povzdigniti razvneto domišljevanje človeško.
Toda ne samd starodavnosti grč Čast, da ima svojega Prometeja, ampak tudi blizu sedanjosti, v drugi polovici minulega stoletja, porodila je zemlja našega Prometeja, kateri sicer ni narejal ljudij od prsti, temveč dovrševal njih človeške pravice. Mislimo namreč Benjamina Franklina. Kdo bi se ne domislil zgodovinskih dogodkov v severni Ameriki koncem osemnajstega stoletja! Sedanje Združene države so se borile za svojo slobodo in se izkušale otresti angleškega jarma. Franklin pa ni samd pomagal rešiti svojega naroda dne zavisnosti, posrečilo se mu je tudi odkriti in razjasniti doslej skrivnostni prikaz nebesne strele. Potegnil je s svojim zmajem prvi v zgodovinskem času ogenj ali strelo z neba in zajedno izumil strelovod, kateri jemlje nebeškemu ognju in blisku njega strahovite učinke.
Ko so privedli Franklina leta 1778. njega posli — dogovori zaradi osloboditve severne Amerike — v Pariz, vzprejela ga je francoska akademija kar najčastneje ter ga proslävljala osloboditelja njega domovine in izumitelja strelovoda. Mogočnejši, nego je bil nekdanji Prometej, videl se je Franklin članom francoskc akademije. Vsi na-
vdušeni so ga vzprejeli z D' Alambcrtom: »C o e 1 i s e r i p u i t fulmen, sceptrumque tyrannise — velikan v resnici, ki je izvil nebu strelo, trinogom pa žezlo. —
Ogenj rabi tudi indovski trojici včlikih bogov. Bog Šiva, stanujoč vrhu Himalaje, bog razdevanja, pa tudi bog plojenja. nosi na svojih podobah ognjen plamen v znamenje svoje vsemogočnosti. Boginja Na h a-Kal i, njega žena, včlovečena plodna moč prirodna, nosi na svoji levji glavi ognjeno krono. — V popisih se tudi imenuje Siva takd velikanski ogenj, da mu celd trimurtna sobogova Brama in Višnu ne poznata mere.
Indski solnčni bog India se vozi dan na dan okrog sveta na svojem zlatem vozu, dvigujč grmečo strelo.
Grkom je vodil Helij solnčni voz, v katerega so bili vpre-ženi štirje vihrajoči konji, leteči od mdrja do mdrja, in prinašal ž njim dan zemljanom. Kakor ognjeni plameni mu dičijo glavo zlati lasjč, in iskreča tančica, stkana od sape Zefirove, ovija se mu okrog života in nog, ko dirja s solncem po nebu.
Skandinavska mitologija poroča o prelepi devici, hčeri zvezdnega bogä; ime ji je bilo Sünna. Bogovi so ji izročili solnčni voz, kateri je bil sestavljen od ognjenih utrinkov, vzetih iz njih raja. Nekateri učenjaki mislijo, da so stari Germani častili solnce kot posebno, iskreče in žareče bitje po imeni Sünna.
Slovani so v starih paganskih dneh med mnogoterimi drugimi bogovi častili tudi bogd Peru na, sosebno v bogovom posvečenem mestu Kijevu ali Novgorodu. Na podobah so dajali Pernnu ognjenobarven obraz, glavo pa so mu krasili z ognjenimi šopi. Po nekaterih krajih, n. pr. v Romovi je gorel pred njega podobo sveti večni ogenj. Žgali so na ognji bukova drva, posvečena Perunu. Duhovnika, kateremu je sveti ogenj ugasnil, usmrtili so, jednako, kakor so v Rimu umorili dno vestalsko devico, kateri je ugasnil ogenj v svetišči boginje Veste.
Grom in strela sta znamenje Perunove moči. Grmčč je govoril ljudstvu in drevil strelo za prijatelji in sovražniki. Kdo bi se tukaj ne spominjal, kakd imajo še dandanes navado, da roditelji svare otroke, kadar grmi: »Ali ne slišiš, kakd se Bog krega?« — Pa vsaj ne izvira ta navada iz tiste davne dobe, ko se je razljučeni Perun bliskaje in grmčč znašal na ljudčh? —
Kakd so slavili ogenj nekdanji modrijani, to beremo v Makro-biji, ki pravi:
»Solnce in zvezde so sestavljene od silno tanke, svetle in ognjene snovi, katera je prvotni vzrok slčharnemu gibanju in življenju, ali Bog sam. Zatd je mnogo modrijanov, ki dajd obnebju, odi-čenemu z bliščečimi zvezdami, ime Bog.
»Kadar naj se na zemlji oživi' kakovo truplo, izpusti' se okrogla trohica te o g n j e n e ali e t e r i š k e snovi' iz rimske ceste proti luni. Na luni se navzame ondotnega zraka, ki je nekoliko tanjši od zemeljskega, in se natd lahko druži s tvarinami naše zemlje. Takd pripravljeni eteriški ogenj se vrine telesu, kadar je porojeno, oživi ga z dušo, rase ž njim in trpi'. Ko napdsled teld razpade in se razkroji v posamične tvarine svoje, loči se jih ta neoskrunljivi eteriški ogenj, in dna ognjena okrogla trohica bi iz nova utonila v vesoljnem morji brezmejnega etra, da je ne zadržuje to, kar se jc prijelo zemeljskega zraka. Ta zrak ali nje prilepljeni pozemeljski plin pa obdrži na sebi podobo umršega telesa in ostane senca, meglena prikazen ali negotova podoba (fantom) mrličeva. Grki so imenovali to senco podobo duše. — Ako je človek prav živel, vrne se njega senca v luno, kjer se zopet loči, kar se je prijelo pozemeljskega, ognjena trohica pa se dvigne in vrne v vesoljni eter ali k Bdgu. Ako pa človek ni prav živel, morala je njega duša ostati na zemlji, dokler se ni očistila, in begala je po zemlji kakor Homcrova senca.«
Nekoliko različni od navedenega nazora so bili starodavni nazori onih modrijanov, ki so učili, da prešinja ognjeni eter vse stvarstvo in da je ta eter prvotna svetovna sila, iz katere prihaja vse življenje. Hero dot trdi, da izvira gdrenja misel o duši in nje potovanji od starih Egipčanov in da se je od tod zanesla v grške dežele. Homer pa je našel prav tiste misli v Aziji. Salomon jim ni pripisoval nobenega pomena, nego jih zasmehoval kot lažnjivo basen.
Iz tega vidimo, kakd se je trudilo staro paganstvo razrešiti nc-izrecne skrivnosti vesoljnega stvarstva, zlasti duše in telesa; prav zatd si je izmislilo vesoljni ognjeni eter. Egipčani pa so tudi že spoznavali, da ostanejo te skrivnosti človeku vekomaj zakrite; vsaj nekaj takega pomeni njih zastrta podoba v Saisu, katera je baje provzročila smrt njemu, kdor bi jo odgrnil. Ta vera o zastrti podobi v Saisu menda ne pripoveduje drugega nego to, da se hrepenečemu človeškemu duhu šele dnikraj groba odprd skrivnosti vsega stvarstva.
Starodavnim modrijanom je pomenil ogenj v podobi dne ognjene tekočine, katero so imenovali »eter«, prvotno moč vesoljnega stvarstva ali duha svetov, kateri vse oživlja.
Pitagora je nazival ta svetovni ogenj Hestijo ali Ves t o; tej boginji na čast so postavljali sredi svetišč oltar z večni m ognjem , češ, da pomeni Vesta solnce, katero stoji in gori sredi svetov. Večni ogenj je bil izročen vestal s kim devicam; ako je kateri ugasnil, usmrtili so jo, zlasti če se je käj pregrešila proti devištvu. Ugasli ogenj se je moral zopet prižgati s solnccm. Ali ne izpričuje to, da so že takrat poznali jednake optiške priprave kakor mi, ki prižigamo na solnci bukovo gobo bodisi s stekleno lečo, bodisi z izbočenim zrcalom?
Stojiš k i modrijani so sezali nazaj proti začetku vsega, kar jc, vender tudi niso pritirali na dan druge odkrite resnice nego domiš-ljanja, da izvira stvarstvo jedino le iz prvotnega ognja.
Mojzes, ki je prepovedal častiti oblike in podobe ter uvedel češčenje nevidnega večnega Boga. dosegel bi bil rad, da bi Izraelci ne bili častili ognja v podobi zvezd in solnca. Akotudi se je iskreno trudil zatreti takšne ostanke stare krive vere. vender se jih je ohranilo jako mnogo, n. pr. sedem lučij včlikega svetilnika (podoba sedem planetov), praznik jednakonočja i. dr. Dolgo časa po njega smrti so bile po stenah slike paganskega solnčnega bogä z vozom, vpreženim s konji.
Ko je nekega dnč Mojzes gnal Jetrove ovce na pašo daleč v puščavo, prišel je celd do gore Horeb. Na tej gori se mu je prikazal Bog v podobi gorečega trnovega grma. Mojzes se čudi, da gori grm plamenom, toda ne zgori. Ko stopa bliže, da bi videl, kaj je, nagovori ga Bog: »Nikar se ne bližaj, ampak sezuj si Čevlje, ker sveta je zemlja, na kateri stojiš; to je dežela tvojih očakov.« Mojzes si zakrije obraz in si nc upa pogledati gospodu Bogu v lice. Bog pa govori dalje: »Videl sem sirote svojega ljudstva v Egiptu in ga hočem rešiti iz sužnosti ter odvesti iz te dežele v drugo boljšo deželo, kjer teče mleko in mčd. Pojdi k Faraonu in reci mu. da moraš odvesti ljudstvo moje iz dežele.«
Ljudstvo v Egiptu je bilo tisti čas menda že nekaj zvedenejše, ne več takd nedolžnih preprostih mislij. kakor Grki v Homerovih dneh. Mojzes se je namreč izgovarjal: »Saj mi ne bodo verjeli!« Na ta izgovor mu reče Bog: »Vrzi svojo palico ob tla!« Mojzes jo vrže ob tlä, in palica se izpremeni v kačo; Mojzes ves prestrašen od-skoČi. Sedaj mu ukaže Bog: »Iztegni roko in primi kačo!« Ko jo Mojzes prime, ima zopet palico v rokah. — Zbrala sta Mojzes in brat njegov Aaron izraelsko ljudstvo; Aaron je ponovil besede, katere je govoril Bog Mojzesu, Mojzes pa je storil čudo s svojo pa-
Z.: Zveččr.
215
lico. Zdajci je ljudstvo varovalo besedam božjim in častilo Bogd. — Iz tega poročila Svetega pisma ni spoznati, da bi bilo ljudstvo in Faraon dvojilo o ognjenem prikazu gorečega grma, ampak o božjem pozivu Mojzesovem. —
Homer vč tudi marsikaj povedati o shodih paganskih bogdv in izvoljenih ljudij na hribu po imeni Ida; pripoveduje pa tolikanj resničnega obraza, da ni čuti nobene dvojbe iz njega besed. Nikoli bi ne prišlo Homeru na misel, da bi dnemu, komur so bogovi izročili kakovo opravilo, polagal na jezik besede: »Saj mi ne bodo verjeli!« — Homerovo ljudstvo še ni dvojilo o dotiki in pogovorih med ljudmi in bogovi; čudes tedaj še niso poznali. Treba jih je bilo torej šele od tistih dob, ko so prestale preproste misli o sodelovanji človeka z bogovi. Čim bolj je človek povzdigoval svojega Boga, čim nižjega se je čutil samega sebe proti njemu, tem več čudes se je pojavljalo med njim in Bogom.
Izraelsko ljudstvo je imelo veliko srečo, da ni moralo verjeti Mojzesu samd na besedo, kakd se mu je Bog prikazal v gorečem grmu, ampak da je Bog sam iz ognja govoril z ljudstvom svoji m. Takd priča Sveto pismo, ko pripoveduje, kakd je Bog dajal zapdvedi na gori sinajski: »Ko je napočilo jutro tretjega dnč, grozno jc začelo grmeti in bliskati se. Silno črna megla je zakrivala ves hrib, da je bil kar v dimu in ognji. Ljudstvo v šatorih se jc prestrašilo. Bog sam se jc spustil v ognji doli na hrib.«
(Dalje prihodnjič.)
&
Z
večer
[i^azpeta so krilu noči,	Nad goro visoko vsekdsir
Na nelm se zvezda zasveti;	Ta zvezda priljubljena vzhaja;
Spomine ljubč mi budi,	Z oblastjo želja mi nje žar
Začenja sreč ko[>erneti . . .	Ostavljeno dušo navdaja.
Zamaknjen v to zvezdo svetlo Upiram poglčd iz tujine;
Tam daleč jo gleda še kd6 In z milno si vzbuja spomine . . .
Z.
Fizijološki pomen vode za rastlinstvo.
Spisal Viljem Rohrman.
(Konec.)
»vodnim rastlinam so podobne močvirne r a s 11 i n c, ki so vkoreninjenc v vedno mokrem blatu na dnu jezer, rib-njakov i. t. d., in imajo spodnji del stebla navadno pod vodo, gdrenji del stebla z listjem vred pa nad vodo. Močvirne rastline so n. pr. trstika (Phragmites), vodni tropotec ali poročnik (Alisma), vodna perunika (Iris Pseudoacorus), lokvanj (Nym-phaea) i. t. d. Značilno za močvirne rastline je to, da poginejo, ko bi morale potopljene Živeti pod vodo, dočim jim ne škoduje, ako so tudi spodnji deli stebla na suhi zemlji. Močvirne rastline se hranijo kakor pozemeljske rastline. Za hlapenje pa potrebujejo pospešil. Zatd je pri lokvanji (Nymphaea alba) listna ploskev velika in kolutasta, in listne ploče ležč druga poleg druge, da je videti, kakor bi bila jezera in ribnjaki daleč na okolo tapetovana. Na nekaterih močvirnih rastlinah vidimo na listji kot pospešila za hlapenje obilo brbončic, t. j. povišeb, in med njimi ponižbe, v katerih ležč preduhi. Padajoče deževne kaplje se odtekajo na takih listnih ploskvah, in preduhi ostanejo suhi, četudi so rastline delj časa potopljene. Brbončasto listje nahajamo zlasti pri tistih močvirnih travah, ki so časih po dolge mesece pod vodo, potem pa zopet več meseccv na kopnini, kakor pri šaših (Carex strieta, C. paludosa), crpicah (Scirpus lacustris) in pri visokih trstastih travah (Glyceria speetabilis, Phalaris arundinacea).
Močvirnim rastlinam prištevamo tudi amfibiške rastline ali dvoživke, n. pr. dristavce ali skrakone (Potamogeton), ki so prav za prav prehod od povodnih rastlin do pozemeljskih. Spodnje listje amfibiških rastlin je zmiraj pod vodo, gdrenje listje pa je podobno dnemu močvirnih rastlin. Ako upade voda za toliko, da pride spodnje listje na suho zemljo, tedaj se to posuši; gdrenje listje pa rase naprej in živi ob hrani, katero vzprejemajo korenine iz zemlje. Gdrenje listje izhlapeva in potrebuje pospešil za hlapenje, spodnje pa ne.
Kako čudno so ustvarjene v tem oziru šele kamčne rastline ali kamenoživke, t. j. tisti lišdji in mahovi, ki rastd na golem kamenji! Ob suhem vremeni nahitroma usahnejo in se takd posušč, da jih iz lahka s prsti zmanemo v prah. Po prvem dežji se pa zopet vzbudč iz dozdevne smrti, in prej suha skorja se zopet nabrekne v
sočno in bujno rastočo blazino. Tem rastlinam škoduje suša naj menj, ker jo prebijejo več tednov čudovito trdno in žilavo.
Kamenoživke ne vzprejemajo živeža iz kamenja, na katero so prirasle; to kamenje jim rabi kakor povodnim rastlinam le za stališče ali podlago. Živež pa dobivajo iz zraka, in sicer po zračnih padavinah, dcžji, rosi i. t. d. V zraku plava zmiraj neizmerno droben prah, sestavljen od raznih redilnih snovij za te malo potrebujoče rastline. Ta redilni prah izpira dežčvnica ter ga dovaja lišdjem in mahovom, ki ga raztopljenega vzprejemajo vase skozi kožne stanice na vsem svojem površji. Večinoma so kamenoživke pristni »praholovci«, ker lahko dolgo časa pridržujejo prah, katerega prinašajo vetrovi, snežnica, dežčvnica i. t. d., da ga porabijo pozneje, ko se raztopi v vodi. Nekateri listni lišaji (kakor Grimmia apocarpa) imajo to čudno svojstvo, da jim je prav takd dobro pod vodo kakor na kopni zemlji.
Pri pozemeljskih, povodnih in kamenih rastlinah je vsak pojav v življenji, zlasti vzprejemanje živil ali hranitba, najtesneje združen z vodo, in kadar bi jim pošla voda, prej ali slej mora usehniti vsaka izmed navedenih rastlin. Toda poleg teh treh glavnih skupin rastlinskih imamo premnogo takih, ki živč ob drugih rastlinah in živalih ter so naseljene kot zajedal ke ali paraziti na živih rastlinah in živalih ali pa rastd na gnijočih rastlinskih in živalskih ostankih; zaradi tega imenujemo te ostanke tudi gnilobne rastline.
Zajedalkam ali gnilobnim rastlinam pripadajo zlasti neštete glivice, ki so preimenitne za prirodno gospodarstvo. Tudi te rastline potrebujejo vode od početka svojega življenja do konca. Med zaje-dalkami nas zanimljejo v prvi vrsti razne bakterije, tiste mikrosko-piške glivice, ki provzročujejo najnevarnejše epidemiške bolezni pri ljudeh in živalih, n. pr. kolero ali človeško kugo, difteritis ali davico, vrdničin prisad (Bacillus Anthracis) i. t. d. Kolikor je doslej znano, te bakterije so najmanjši rastlinski organizem, sestavljen od pojedinih stanic, ki merijo v premeru !/coo—V2000 1,lm- razvoj in rast potrebujejo vodene kapljevinc s pravo kemijsko sestavo, kakeršna je n. pr. človeška in živalska kri. Da uničujemo bakterije, rabimo v bolnicah za razkužuvanje sob, v katerih so ležali bolniki z nalezljivimi boleznimi, prav uspešno klorovnato apno; to je zaradi klora zeld kemijsko sorodno z vodikom, katerega šiloma odteza po zraku plavajočim trosom bakterij, da se spaja ž njim. S tem se razkroji voda v trosi h, ki se zategadelj razdenejo in ukončajo.
Zajedalkam prištevamo tudi raznovrstne glivice, n. pr. rjo, praš-nato snčt, smrdljivo snčt, krompirjevo plesen, strupeno roso i. t. d.,
ki napadajo in izsesavajo druge rastline in takd provzročujejo rastlinske bolezni. Kakd zeld potrebujejo te glivice vode za razvoj in poni nožitev, vidimo lahko iz tega. da se te glivice ne širijo ob suhem vremeni in da jc suša po navadi najcenejši in časih jedini pomoček zoper te rastlinske škodljivce.
Vodenega redilnega soka potrebujejo še dokaj več tiste zaje-dalke, ki so po svoji zunanjosti še najsorodnejše cvetnim pozemelj-skim rastlinam, iz katerih ga srkajo s posebnimi organi, sesalnimi bradavicami in koreninami i. t. d., kakor predenica (Cuscuta), pojalnik (Orobanche), skrobotec (Rhinanthus), Črnivec (Melampyrum), lusnec (La-thraea Squamaria), omčla (Viscum) i. t. d.
In koliko vode porabijo gnilobne rastline! Koliko je teh mičnih rastlinic v morski vodi, zlasti kraj obrežja, kjer vse mrgoli od živalij in rastlin in kjer pogine in segnije na stotine živalij in rastlin in njih odpadkov! Ali niso tudi naše mlake prava domovina najraznovrstnejših in časih lepo pisanih nitkastih rastlinic — alg (Os-cillaria, Palmella, Chroococcus) ? Gnijočc listje na dnu mlake je čez in čez pokrito z mičnimi sluznatimi algami, n. pr. z zelenim »Pleuro-coccus angulosus« in kakor ametist rdečim »Protococcus roseo-persi-cinus«. Mrtve živali pa so prepreženc s plesni podobnimi glivicami (Saprolegnieae). Tudi na videz čisti studenci niso nikdar brez teh rastlinic, ker je v njih vedno nekaj gnijočih organskih ostankov, ki se skoro pokrijejo z glivicami in algami. Prav takd so naseljene gnilobne rastline na kopni zemlji. Na gnijočih, pokvarjenih jedilih in drugih rastlinskih snovčh nahajamo raznovrstne »plesni«, ki razdevajo dotične tvarine, toda le kadar je zadosti vlage. Nekatere glivice, ki provzročujejo alkoholsko kipenje (Sacharomices cerevisiae), po katerem se sladke kapljevine izpreminjajo v opojne pijače, vino, pivo i. t. d. ali pa po katerem se tudi pojavljajo razne bolezni teh kapljevin (Sacharomices Mvcoderma, M. accti), potrebujejo posebno veliko vode, da se uspešno razvijajo in hitro množč.
Vse rastline, od najpopolneje ustvarjenih cvetnih rastlin do najmenj organiziranih glivic, potrebujejo vode ves čas življenja svojega in ako kdaj pogrešajo zadostne vode. vzet jim je glavni pogoj za življenje; rastline hirajo in vend, dokler popolnoma nc usahnejo. Voda pa ni za rastlinsko življenje važna le zatd, da je sama prepotrebna redilna snov in da posreduje vzprejemanje ostalih živil; voda pomaga tudi različno graditi rastlinsko teld. Takd vidimo pri cvetnih rastlinah, katerih življenje še najbolj poznamo, da sodeluje voda zlasti pri priliko vanj i (asimilaciji) v zelenem list ji, kjer se iz vzprejetih zemelj-
skih redilnih snovij s pomočjo vode in ogljikove kisline, vsopljene iz zraka, tvorijo najprej ogljikovi hidrati kot prve organske spojine (večinoma škrob1) ali sladkor3). S prvim ogljikovim hidratom se godč po potrebi rastline in po osnovi nje življenja najraznovrstnejše izpremembe, različne prekladbe, uvrstitve in pretvorbe. Dokler rastlina živi, pretvarjajo se nastale snovi pdtem prilikovanja. To pretvarjanje imenujemo preosnovo. Zlasti se posredno ali neposredno tvorijo od prvega ogljikovega hidrata (škroba ali sladkorja) vse druge organske spojine, od katerih so zložene rastline, kakor beljakovine, staničnina (celuloza), sladori, oziroma škrob, tolšče i. t. d. Ker se s temi snovmi večajo in množč rastlinske stanice ter omogočuje rast in pomlajenje organov, pravimo jim po pravici »gradivo«. Vse v zelenem listji izdelane snovi prevaja in prenaša voda na tista mesta, kjer se porabijo. Takova mesta so vsi rastoči rastlinski organi, n. pr. brstje in konci mladik na steblu in vejicah, rastoče listje, konci rastočih korenin. Kjer organi rastd in potrebujejo za to novih stanic, ondu je treba tudi gradiva. Lesnate rastline rabijo nekaj gradiva tudi za tvorbo lesa; to gradivo potuje iz vrha zopet nazaj v deblo. Sosebno dolgo mora potovati gradivo za rastoče korenine pri visokih drevesih, da pride iz listja nizdolu v korenine.
Z gradivom se rastlina redi in rase, t. j. debeli se in veča, množi listje, napravlja cvet in sad. Vse snovi, nastale pdtem prilikovanja in preosnove, pa se ne porabijo prčcej zajedno, temveč odlagajo se časih kolikor toliko v posebnih delih rastline ali pa tudi nakopičijo za dolgo časa v posebnih organih, da se porabijo pozneje. Takd odložene ali nakopičene snovi imenujemo »rezervne snovi«. Te snovi tudi prenaša voda iz izvirnega kraja v različne organe, in to je zajedno nje zadnje letno opravilo v živih rastlinah. Rezervne snovi se nabirajo za zoritve v semeni, kjer so potrebne za prvi razvoj mlade kali, potem v gomolji in debelih koreninah (krompir, georgina, pesa) in sploh v vztrajnih delih večletnih rastlin, v deblu in vejah pri drevji ter grmovji in v listji samem pri vednozelenih rastlinah, da rabijo združene z vodo na novo oživljenim rastlinam za prvi živež.
Prevelikega pomena je torej voda za rastlinsko življenje, in čuditi se nam ni, da je od tega činitelja zavisen zlasti razvoj rastlinstva na posameznih mestih in krajih, ali bolje rečeno, da se po množini vode v prvi vrsti ravnil cvetana ali flora posameznih krajev in celih dežela. In kakd je uspešna rast posameznih rastlin zavisna od zadosti
1)	Dr. Sucrssen, dr. Pranll.
2)	v. Kcrner.
vodč, o tem nam vedd iz prakse še največ povedati vrtniki, ki si pridelujejo razno zelenjavo in vsakovrstne cvetice, pri katerih dela voda večkrat prava čuda, če jih pravilno zalivajo. Takisto se kaže voda tudi v rokah poljedelčevih čudotvorna, če ž njo prav namaka svoja zemljišča, kakor nam pričajo lombardski kmetovalci, kateri po 6krat do 7krat na leto kosč svoje namočene senožeti. Smelo torej rečemo, da je voda tista snov, od katere je največ zavisna živnost slč-harne rastline!
Jesenski
0 svoj mrkli grb Jesen v prirodo črta! Poletja /.lati sin
Pobegnil lit je z vrta . . .
Tii na vrtu še stojiš, Ko jeseni brije piš, Smrti izročena, Koža zapuščena! . . .
S tožečim se glasom žerjavi
V dežele toplejše sel«ž, In ž njimi iliteči pozdravi Od sčvera k jugu liitč.
Drhti usčlilo listje z vej,
Jesen rezko prirodi vlada, Takd v življenja mrazu, glej, Od srca up za upom pada . . .
A tam otroci zlatih las
Pode za listi se Čez jarek, Njih krik zvenfcč odmeva v vrfs. Zlati jim lica sreče žarek.
spomini.
1.	4
Odcvčl i nični cvet,
Zašlo je solnce moje: Mcgl.H čez srce gr<ž,
Podeča vranov roje . . .
2.
Nrida, osamela tii Včneš mi na prsij dnu, V srce zasajčna, Nikdar razpuščena . . .
3-
Ob Muri na vrtu jesenskem Mladenka stoji vzdihujoč: »Pozdravite dom na Slovenskem!. . .« Selilcem naroča plačoč.
4-
Ko zr<> veselje njih oči.
Sladrfk spomin mi v dušo sili: Takd poil gajem krftj vasi Nekdaj smo mi se veselili.'
A možu-v prsih tii sedaj
Veselja ni, ne jasne sreče: V dolinska leta me nazaj
Spominov ljubih sila vleče . . .
y-
Slavni vojaki slovenski.
V. Frančišek Lavrenčič, vojaški kapelan.
Spisal Fridolin Kavčič.
isi mož, čegar životopis tukaj podajam, ne pripada dnim junakom, ki so se z orožjem v roki bojevali proti sovražnikom, vender ga smem prištevati slavnim vojakom slovenskim, zakaj naudajala ga je bojevitost, kakor je nauda-jala njega drugove v polku. Ta mož je bil polkovni kapelan 47. pehotnemu polku, Frančišek Lavrenčič.
Iz ljubezni do vojaškega stanu si je izvolil najlepši poziv duhovnikov, poziv na krvavem bojišči časti. Okolo njega je besnel boj, on pa je neustrašeno delil duševno pomoč, pomagal pri amputacijah in je z ognjevitimi govori, kakor nekdaj Haspinger, vnemal srčnost vrlih dolenjih Štajercev, udeleževal se dejanski italijanske vojne, uplenil celd pri Sussegani papeško grenadirsko zastavo, in marsikateremu Kinski -jancu ohranil življenje.
Lavrenčič živi še sedaj, devetinsedemdesetletcn častit starček. Sreča ga ni ravno oblagodarila z zemeljskimi darovi, toda ostal je vedrega mladeniškega duhä in vesele nravi, kakor pristoja staremu vojaku, živečemu le še o sladkih spominih minulih dnij, v ponosni zavesti, da je izpolnil nalogo življenja svojega.
Frančišek Lavrenčič se je porodil dnč 31. vinotoka 1813. leta v Pobrši pri Ptuji na spodnjem Štajerskem. Oče mu je bil imovit malinar, umrl mu je pa že za otroških let. Mati se je drugič omožila, in sila surovi dčim je neizrecno mučil ubogega pasterka. Da se iznebi ukaželjnega dečka, neprestano tičečega v knjigah, pošlje ga na varaž-dinsko gimnazijo in ga nastani pri siromašnem jermenarji. Za hrano mu je tukaj plačeval po 2 goldinarja stare veljave na mesec.
Po smrti dčimovi bi bil moral Frančišek prevzeti domači mälin, in bogat kmet mu je pri tej priliki ponudil celd svojo lepo hčer za ženo. Toda Frančišku ni prijalo, da bi požiral prah v malinu, nego osta je v šoli. Zvršivši gimnazij, krene leta 1834. na graško vseučilišče. Ondu dokonča modroslovne in bogoslovne nauke, in natd ga 1840 .leta posvete v duhovnika. Do leta 1841. je bil duhovni pomočnik v Wil-donu, Feldkirchu in Gamlizu. Tega leta ga imenujejo na njega prošnjo vojaškim kapelanom 47. pehotnemu polku.
*) Glej »Ljublj. Zvon« 1S87., str. 483.
Ravno tačas ni imel polk nobenega kapelana, veščega slovenskemu jeziku. Lavrenčič je moral tedaj nemudoma odriniti v Padovo, kjer je istočasno garnizoniral polk.
Kakd izvirno ga je vzprcjel polkovni načelnik, polkovnik Vanka, osivel bojnfk stare korenine, v čegar junaških prsih je bilo plemenito, gorko čuteče srce, popisuje Lavrenčič sam takd-le: »Prednik moj, sedaj že umrši Andrej Korošec, mlad mož, obolel je na umu. in zato so ga upokojili. Ko se jaz, tudi še mladenič, kateremu je šele poganjala mišja dlaka, predstavim polkovnemu poveljniku, ploskne gospod polkovnik z dlanjo ob dlan in vikne začuden: ,Kaj, vi ste že duhovnik? Želel sem starejšega patra, in sedaj mi pošljejo mladega pobalina, kateremu niti brada še ne poganja. Ognjevite Italijanke izpijd tudi vam tisto trohico možganov kakor vašemu predniku.' — Jaz pa ga zavrnem: ,Gospod polkovnik, zlo jc, ako je človek mlad, toda to zlo se boljša od dnč do dnč. Vsakdo tudi ne zblazni, najsi bi rado-voljno uklanjal tilnik lepi Veneri; meni, duhovniku, pa je celd sveta dolžnost, da se premagujem!« —
Te besede so ugajale polkovniku. Potrepal je mladega kapelana po ramenih in mu očetovski dejal: »Ljubi prijatelj, jaz sem vojaško dete. Služil sem počenši od pičice, oženil se že narednik. Žena mi je Čchinja, ki izvrstno prireja kolačke. Imam tudi dve zali odrasli dekleti, Reziko in Katico. Vsak večer ob 7. uri prihajajo k meni gotovi častniki. Tukaj potem jemo, pijemo, igramo, časih tudi plešemo, in zapovedujem vam, da morate vsak dan priti k meni, takd sem vam vsaj odtegnil priliko, da ne bodete kolovrätili po kavarnah in krčmah.«
Lavrenčič, naobražen šegav družabnik, odzval se je vsak dan temu prijaznemu vabilu, od tedaj pa tudi delil vse vesele in žalostne ure polkove. Vse ga je ljubilo in spoštovalo kakor rodnega brata.
S polkom svojim jc odšel potem v Mantuvo, Vicenco, Verono in Benetke. Navesti hočem samd jeden slučaj iz tega časa: Dnč 1. ki-movca 1845. leta je marširal polk k brigadnim vajam v Belluno pod poveljništvom brigadirja kneza Hanibala Thum in Taxisa, ki je 1848. leta padel na pokopališči v Vicenci. Dnč 28. kimovca 1845. ^eta Je bila vsi brigadi za konec vajam napovedana parada na papeževem trgu v Bellunu. Ob 9. uri zjutraj so prišli k nji tudi maršal Radecky z nadvojvodo Frančiškom Jožefom, sedanjim avstrijskim cesarjem, in Karlom Ljudevitom. Lavrenčič je služil poljsko mašo in odvedel oba nadvojvodi v kapeličin šator in sicer nadvojvodo Frančiška Jožefa, kot dra-gonskega polkovnika, držeč za roko. — Ko je viteški naš vladar, Njega Veličanstvo leta 1883. bival v zeleni Štajerski, posetil je tudi
grad Holleneg, last kneza Liechtensteina. Sivolasi župnik in domači prijatelj knezovi rodbini Lavrenčič je imel srečo, da ga je knez Alfred Liechtenstein predstavil Njega Veličanstvu takole: »To je vojaški pater, ki je 1845. leta, ko je bilo Vaše Veličanstvo dragonski polkovnik v Bellunu, služil poljsko mašo in odvedel Vaše Veličanstvo v kapeličin šator.« — Tega slučaja se je Njega Veličanstvo blagovolilo spominjati. Prisotni štiriinosemdesctletni general konjiče Frančišek Liechtenstein, primetnil je natd: »Veličanstvo ste hitro avanzirali, v treh letih od polkovnika do cesarja.« —
Dnč 14. včlikega travna 1848. leta je kampiral 47. polk pri Ca-stretu pred Trevizo. Ko so vojaki kuhali, napadle so jih papeževe in neapolitanske čete. Lavrenčič se postavi na čelo jednemu oddelku in svojeročno sredi polkovncga moštva zapleni papeško grenadirsko zastavo. Sovražnik pa po kratkem boji pobegne.
Od dnč 7. kimovca 1848. leta do leta 1849. so večkrat poživljali Lavrenčiča, da je služil mašo pri feldmaršalu Radeckem v Villa reale. Pri teh mašah sta vselej stregla dva podčastnika, pred oltarjem pa je sredi klečalnika klečal Radecky, njemu na desnici soproga feld-zeugmeistra Hessa in na levici nje soprog.
Popdldne ob 3. uri je bil navadno obed. pri katerem je Lavrenčič sedčl nasproti maršalu. Pri teh obedih je bil vselej prisoten fzm. Hess s soprogo in vsi šarži od poročnika do kornega poveljnika.
Preprosti, resnični popis zmagovite bitke pri Novari sem popolnoma povzel dnevniku Lavrenčičevemu:
»Dnč 19. sušca 1849. 'eta Je marširal polk iz Cugiona v Pavijo, dnč 20. sušca pa v pričo Radeckcga ves čiherni voj čez Pad na Pi-jemonteško. Vse je ukalo, plesalo in skakalo od same radosti, vidčč Radcckega, ki je vsakomur privoščil bodrečo besedico. Meni je dejal: ,Da, ako je pater navzočen, izvestno nam ne odide zmaga, da, da. vrli moji Štajerci!'
Nočili smo na travniku pri Gropelu, dnč 21. sušca 1849. pa smo se pomikali dalje. Mesto samo so si bile že osvojile prednje straže. Navzlic temu nismo mogli korakati po njega ulicah, nego morali smo prej odpraviti demontirane topove, pobite konje in mezgč.
Od dnč 22. na 23. dan sušca 1849. 'eta smo kampirali v Ves-polatu pod milim nebom. Zarano zjutraj Kinskijanci še nismo vedeli, kaj nas čaka. Ko je polk ob 7. uri zjutraj pokuhal, nadaljevali smo pot proti Novari, oziroma v Olcngo. Jaz sem korakal pčš z avdi-torjem F. Hochlingom, polkovnim zdravnikom doktorjem Szomborom ob strani polkovnemu poveljniku baronu Bianchiju. Spominjam se, da
sta se mi takoj početkom marša iz Vespolata približala stotnika grof Rudolf Salis in Schäffer ter dejala: ,Ti pater, nekako zdi se nama, da padeva danes.4 Prosila sta me. naj jima oskrbim neke obiteljske stvari, kar sem jima sevčda rad obetal kot dober tovariš.
Ko se takd dalje pomikamo po cesti proti Novari in nas obhaja čustvo, katero se nc da popisati, zdajci proti io. uri dopdldne strašno zagrmč topovi in pokajo puške, jedva 20 minut od nas. Varstveni oddelki drugega našega kota pod f/.m. d'Asprom so namreč zadeli na včliko vojsko sovražnikovo, katero je osebno vodil kralj Albert. Rezervni kor pod fzm. ThurnValsassino se je pomikal kakor tudi prvi kor pod generalom konjiče grofom Vratislavom proti Vigevanu in tretji kor pod generalom konjiče Wallmodenom proti Vercelliju. Vsi ti trije kori so imeli še do tri ure hodd, da so zadeli na sovražnika. Toda baron d' Aspre, ta sivolasi junak iz bitve pri Lipskem, hotel si je sam s svojim korom natrgati krvavih lovorik, predno bi še prišli drugi oddelki. Ko takd počasi stopamo dalje, prijezdi imenovani feldzeugmeister s svojim spremstvom in zakriči tako-le laskavo: ,Vi psi, ali hočete večno živeti?! Stopaj l Na levo v boj!' Jaz sem ostal z avditorjem in polkovnim zdravnikom na cesti, in jedva nekoliko sto korakov od mene so padali ljubi Kinskijanci mrtvi in ranjeni, med njimi štirje stotniki in resnično grof Salis tudi. Krogla iz topa ga je raztrgala na kosce; mrtveca smo spoznali po Lcopoldovem redu in po redu francoske častne legije, katera je imel pripeta na suknji. Stotniku Schäfferju je prcotlila krogla iz puške glavo sredi čela. V spomin nänj hranim še dandanes dnadva mala samokresa, ki sedaj visita pri moji postelji.
Prevelika sila sovražnikova nas je potiskala sedaj naprej, sedaj nazaj. Mi trije, ki smo stali na cesti, gledajoč to moritev, katere ne pozabim nikdar, čakali smo zvršetka kakor na trnji. Ko se je vršil boj, žvižgale so tudi krogle mimo nas. Nekako ob dveh popdldne za-čujemo topove od Vigevana in Vercellija. Iz Vespolata je že tudi drevil 4. kor pod fzm. Thurnom sredini na pomoč. Sedaj se je tudi nam izpremenil položaj. Sovražnik, katerega so prijeli od treh stranij, bežal jc v mesto Novaro. Ob 4. uri so dejali, da je zmaga naša! In sedaj je bilo širo polje polkovnemu zdravniku doktorju Szomboru in meni. Ranjencev, mrtvecev — tema prijatelja in sovražnika 1 Toda vsemu nisva mogla kaj. Zmračilo se je. Spal sem na včliki cesti. Okrog mene so ležali trije mrtvi pijemonteški vojaki, za vzglavje mi je bil kup gramoza. Dasi je dišalo po strelnem prahu in mrtvecih, akotudi sem se zavčdal zmage, in navzlic govorici, da odmarširamo jutri v Turin,
spal sem izvrstno. Dnč 24. sušca 1849.	Ia ur* zjutraj je bil
slovesen vhod v mesto Novaro. Prej smo še oskrbeli težko ranjene Kinskijancc in jih mnogo amputirali. Meni je bila pri tem poslu naloga , da sem žile prevodnice prevezoval s svileno nitjo. To jc bilo sploh v vojski pri amputacijah moje delo. Oj, kakd opustošeno jc bilo mesto! Premagani Pijemontezi so bili pokončali pred begom zdravila po vseh lekarnah, da jih nismo mogli dobiti nikjer, kar je neizrecno razljutilo mojega polkovnega zdravnika.
Po obedu ta dan sem se napotil med 10. in 12. uro v mesto, katero so bili oplenili in opustošili lastni rojaki. Na včlikem trgu pod milim nebom vidim mizo z nekoliko stoli. Sede! pa je jedini general Schönhals in pisal. Okolo njega so stali Radecky, Hess, kralj Viktor Emanuel, pije-monteški grof Cavour in naš vojni intendant grof Pachta. Poleg drugega sem čul te-le besede: ,Kralj Albert je odstavljen in mora v pregnanstvo na Portugalsko, zakaj z izdajico ni moči sklepati miru. Kralj je njega sin Viktor Emanuel.* Toliko da sem se vrnil k svojemu polku, že nam jc došlo povelje, da mora brigada Schultzig takoj odriniti in preganjati sovražnika severno od Novate ter očistiti vso okolico. Tudi jaz sem marširal ž njo. Mnogo, mnogo smo si imeli dopovedati o naših palih in ranjenih tovariših. Blizu sela Fara smo prenočili. Trudni smo legli k počitku.
Kakov nepozaben prizor je bil zjutraj našim oččm! Vsa brigada je ležala in spala pod sneženo odejo, poldrug čevelj visoko. Živo se spominjam, kakd so nam klepetali zobjč, in kakd smo kolnčč, smijoč in šaleč se lezli izpod snegä. Odtod smo sc dnč 25., 26. in 27. sušca vrnili preko Novare v Vespolate in Pavijo.« —
Dne 4. včlikega travna 1849. *cta )c 'zgubil 47- P°lk svojega polkovnika. Imenovan je bil namreč za generalnega majorja in moral oditi k ogerskemu voju. Odhajajoči polkovnik je napisal na poti na postaji Aula vrlemu polkovncmu kapelanu to-le izpričevalo:
»Odpozvan od polkovnega poveljništva, čuti se podpisanec zavezanega, podeliti gospodu polkovnemu kapelanu Frančišku Lavrcnčiču imenovanega polka vrlo zasluženo izpričevalo, da je ves čas, odkar je podpisanec vodil polkovno poveljništvo, ne samd izvrstno izpolnjeval dolžnosti, tičoče se ga v bdlnici, na lcci in izpovednici, pri uradnih spisih i. t. d., nego da je tudi vso usodo polkovo, počenši z italijanskim prevratom do danes, prebil v vzpodbujo k vztrajnosti, da jc bodril moštvo o priliki, ko so je zavajali po Benetkah k nezvestobi do cesarske rodovine, da je tam v spremstvu oboroženih rebelov iz vojašnice vsak dan v bdlnici bolnikom in pri Malghcri ranjenim vo-
jakom delil duhovno tolažbo in pomoč, dalje, da je od početka italijanske vojne prebil vsako nezgodo in vsako težkočo s polkom v bod-renje in v posnemen vzgled, da je ž njim bivakiral pod milim nebom; da je v bitvah pred sovražnikom vedno v smrtni nevarnosti delil ranjencem in umirajočim ne samd duševno tolažbo, nego da jc pri izva-danji krogelj in pri amputacijah na lici mesta, kjer se je obezovalo, sam delil zdravniško pomoč; da je vedno moštvo z besedami in činom bodril k hrabrosti in zatajevanju v njega slovenskem materinem jeziku, da je dnč 14. včlikega travna 1848. leta pri sovražnem napadu iz Treviza pri Castretu sredi polkovnega moštva svojeročno zaplenil pa-peško grenadirsko zastavo; iz kratka, da je z besedo in dejanjem mnogo pomagal k izvrstnim hrabrim činom polkovim in da se zaradi tega najtopleje priporoča v počast in odlikovanje.
Postaja na poti Aula, dnč 4. včlikega travna 1849.
(L S.)	Bianchi s. r.
polkovnik in poveljnik pehotnemu polku grof Kinski, Št. 47.«
»PrezasluŽno vedenje gospoda vojaškega kapelana Frančiška Lav-renčiča morem potrditi kot večkratni očividec ter ga radi tega najtopleje priporočati visoki počasti. Gledč na zaplenjeno papeško zastavo, morem tudi potrditi, da mi jo je imenovani gospod vojaški kapelan izročil zvečer po bitki pri Castretu in da sem jo potem osebno izročil Njega prevzvišenosti gospodu fzm. Nugcntu.
(L. S.)	Frančišek grof Schaffgotsche s. r.,
fmlt.«
O priliki, ko so dnč 11. včlikega travna 1849. leta naši ljudje plenili Livorno, otel je Lavrenčič osemdesetletnemu škofu livornskemu Girolamu Gaviju življenje. V zahvalo ga je ta imenoval častnim župnikom vladiške dijeceze v Livornu. Dalje je bival Lavrenčič v Pizi, Luciji, Pistoji, Florenci, Civitavecchiji, bil prisoten pri slovesnem vhodu papeža Pija IX. v Rimu in služil mašo v cerkvi Aracoli.
Dnč 24. malega srpana 1850. leta je feldmaršal Radecky svojeročno dekoriral Lavrenčiča z zlatim duhovnim križcem za zasluge »pro piis meritis«, rekši: »Zahtevali niste ničesar boljšega I«
Dnč i. včlikega travna 1852. leta so prestavili Lavrenčiča za kapelana k mornarici. Ves polk je žaloval, da so takd nepričakovano odpozvali ljubljenega polkovnega kapelana. Tedanji poveljnik polkovnik grof Castiglione je pri slovesi objel Lavrenčiča, snel s stene svoj portret in mu ga podal, rekši: »Ljubi moj prijatelj, ne morem vam dati drugega nego samega sebe!« Poleg tega je izročil Lavrenčiču
izpričevalo, pisano v najsrčnejših izrazih, čegar končne vrstice naj navedem tukaj:
»Neomejeno zaupanje vseh predstojnikov in otroška ljubezen vsega polka je bila vrlo zaslužena plača njega plodovitemu delovanju. Naše najodkritosrčnejše želje spremljajo tega najvrednejšega duhovnika, čegar spomin nikoli ne ugasne v hvaležnih srcih nas vseh.
V Florcnci, dnč 3. včlikega travna 1852. leta.
(L. S.)	Castigliotie s. r„
polkovnik.«
Kot pomorski kapelan pa Lavrenčič ni deloval dolgo. Prijal mu ni morski vzduh, in že meseca kimovca 1852. leta je pustil svojo službo in prestopil v civilno službo, iz prva kot kaznilničin duhovnik v kaznilnici Karlau v Gradci. Kesneje mu je podelil tedanji ogerski guverner knez Frančišek Liechtenstein župnijo Holleneg na gdrenjem Štajerskem. Tu živi sedaj Lavrenčič v prijazni hišici, katero si je sezidal sam. Radi ga vselej vidijo v krasnem grädu Hollenegu, lasti kneza Liechtensteina.
v •
Življenje — trpljenje.
G<
/Cnui trpim? Cemü živim? Živim, da morem trpeti, Trpim, ker moram živeti.

Filodem.
Na grobu.
X>ondrid jc v cvčt odela svet; Kaj hodiš na gomilo zret,
Mladenič- tožni, tihi? Cvetdv ne išči na gomili, Iz trat so lepših privabili Pomlridi nežne dihi.

»Na grob cvetic ne hodim zret, Žalujem le usfehli cvčt,
Ki spava v krilu jame. Pomlrid ljubezni v mč je dčhnil; Odkar mi cvčt je ta usčhnil, Pomlsid ne cv&te zsimc . . .«
Zdeslav.
Senanus.
Spisal A. Funtek. (Dalje.)
III.
rata v pisarno gospoda Zorca se odprd na iztežaj, in raz-vnetega lica vstopi Pavel Vodč. Hitro se obrne k pisni mizi gospoda Gregorija, da bi ga pozdravil kakor slčharno jutro, ali jako presenečen obstane sredi stanice, zakaj knjigovodje ni nikjer 1
Neverjetno pogleda mladi mož na začrnelo stensko uro, natd potegne še svojo uro iz žepa — resnično, motiti se ni moči, devet jc žc davno. Knjigovodja, ki je sicer točnost sama, zamudil je danes uradno uro: naslanjač njegov je prazen, klobuka ni na navadnem prostoru, knjige ležč takd, kakor jih je položil včeraj, skrbno namreč nakopičene druga vrhu druge; nobeno znamenje ne kaže, da bi bil žc tukaj in zopet odšel.
Vode zmaje z glavo in se ozira kakor kdo, ki ne vč, kaj bi si mislil o nepričakovanem dogodku. Iz prva ga obide misel, da je pd-starni mož zbolel, ali prčcej natd jo zavrže. Saj se je še včeraj toli krepko zadiral nanj kakor že dolgo ne, in to je bilo vsekakor zanesljivo dokazilo, da je zdrav kakor le kdo. Torej preostaje samo še resnica, da sc jc gospod Gregorij izneveril tolikanj hvaljeni in pri vsaki priliki poudarjam natančnosti — dobro tako! To si je treba zapomniti za poznejše praske, saj človek nc vč, čemu je koristno to ali dno!
Sedaj šele obesi Vode premočeno gdrenjo suknjo na klin, raz-pne dežnik na tla poleg svoje mize in si veselo mane roke. Lahkih korakov stopi k oknu in gleda na samotne ulice — 13og ne daj, kakšen dež in vihar! Prej se je že nekoliko poleglo; ali sedaj lije zopet, da težke kaplje šumeč udarjajo po robatem tlaku; na ulicah seveda nikjer žive duše. Kaj pak, kdor more, ostane domä, in morda je slabo vreme pridržalo tudi gospoda Gregorija. — Ne, to je brezumno; knjigovodja bi prišel, najsi lije sama žveplcna kislina iz črno zapreženega neba! Zgoditi se je moralo kaj drugega, vender bodisi; saj ni nikjer zapisano, da bi moral človek premišljati baš o takšnem sitncŽi, zlasti ako ima drugih mislij dovolj!
Zadovoljno kima Vodč z glavo; nevedoma se mu zaokrožijo ustna, in glasno zvižgana pesem zazveni po tihi sobi. Preplašen se zgane, natd pa se zasmeje samemu sebi. »Uspeh stroge vzgoje gospoda Grcgorija!« zamrmrd izredno dobre volje, žvižga dalje in bobna s prsti po oknu. Kaj njemu do tega silnega naliva po ulicah, ko je takd vesel, da bi objel vesoljni svet! Da se ni tolika ploha vlila na zemljo, kdo vč, ali bi bil učakal tiste srečne hipe, ko je mogel govoriti z ljubljeno deklico, in četudi le nekoliko malovažnih besed ? Takd pa se je storilo samd po sebi, da sta se našla v dni veliki veži, ki je gostoljubno vzprejela še druge ljudi v svoje zavetje, in takisto se je zgodilo samd po sebi. da je Vode premagal malodušnost svojo in nagovoril milo neznanko, katera se je zatekla vedrit kakor on . . .
Res da jc pogledala nekako osupla, ko je začula nagovor mladega gospoda — Vodčtu se je celd zdelo, da se je lahno zardela — ali odzdravila mu je ljubeznivo, in Vodč je bil v devetih nebesih. Zamaknjen jc stal poleg nje in ji gledal v velike sinje oči ter poslušal nje mehki glas in srebrni smeh. katerega ji ni mogla zadušiti dna malenkostna nezgoda, da namreč ni utegnila dalje v tolikem deževji. In smijal se je tudi on in prosil na tihem, da bi kar povddenj preplavila vse ulice . . . Toda preplavila jih ni, nego celd prezgodaj jc ponehal dež, in ločiti se jc moral. Ničesar ji ni mogel povedati, kar bi ji bil povedal takd rad, toda velik solnčen žarek je vzel s seboj v srci, ko je odhajal, in prelepo zavest, da ta slučajni srečni sestanek ni bil zadnji, nego da se mu vsekakor še ponudi prilika govoriti z ljubim dekletom, in sicer govoriti več in iskreneje, nego je mogel vpričo dnih zijavih ljudij, kateri so čmernega obraza stali v veži in čakali, kdaj bodo mogli dalje po vlažnih ulicah.
Zakesnil se je precčj, ali kaj mu do tega? Pozabil je bil celd knjigovodje in vseh sitnostij njegovih. Ni pozneje, ko jc pospešil korake, da bi zamuda venderle ne bila predolga, plašil se ni ničesar, nego ponosno vzravnan stopal po ulicah, kakor da jc ves svet njegov in da sije najlepše solnce nad njim. Po dolgem čakanji vender korak bliže! Kakd je bila prijazna, kakd lepa! Dober vtisek jc izvestno ostavil v nje srci, sicer bi se ne bila razgovarjala ž njim kakor z dobrim starim znancem in mu ne segla v roko, katero ji je ponudil v hipni drznosti . . .
Ves zatopljen v prijetne misli, odide mladi mož od okna in sede za pisno mizo, da bi pričel dnevni svoj posel. Zdajci pa skoči nejevoljen kvišku. Kolika brezumnost, da se ji ni predstavil kot Pavel
Vode, komptoirist v pisarni gospoda Zorca; takd bi bil bržkone zvčdel tudi njeno ime! Kakd li, ako ga srečna usoda ne privede zopet k nji? Danes je bila najlepša prilika — bedäk, zamudil jo je! Vodčtu se zdi, kakor da mora pri tej priči pobegniti iz pisarne in iskati drage dčklice. dokler jc ne najde . . .
Hipoma se mu obrnejo misli drugam. Kakd strašno je dolgočasno v tej pisarni 1 To je izvestno prehuda kazen, da mora danes tičati v nji! In celd sam mora tičati. Knjigovodje ne bode. kakor se kaže. Ilm, ako je celd le-td zamudil uradno svojo dolžnost, zakaj bi moral bas on ves dan sedeti v tej pusti stanici? Nejevoljen stisne listna in gleda dne obile knjige, katere so nagrmadene vrhu mize. Čudno: zdi se mu. da ga prav odločno opominjajo dolžnostij njegovega stanu, zakaj cvctoči ljubezni ne bode pravih tal, ako ne posveti vseh močij resnemu delu! Kakd li naj stopi nekega dne pred svojo dčklico — Vodčtu se prikaže srečen smeh na ustnih in se mu razlije po vsem obrazu — in kakd naj ji reče, da ji podaja roko in srce, ako si bode moral očitati, da tista roka ne izvršuje dnega posla, kateri bodi podstava vsemu prihodnjemu življenju, in da se tisto srce lovi zgolj ob sanje, katere so sicer lepe, toda za dejansko življenje malone brez slčharnega pomena: Mladi mož krepko prikima: denašnja malomarnost je pregreha, učinjena njega zorni ljubezni! Odločno potisne stol k mizi, razgrne svoja pisanja in se trudi na vso moč, da bi ne mislil na nič drugega nego na to, kar je neizogibno potrebno.
Takd mine pol ure; kar se odpro vrata, in knjigovodja stopi počasno v sobo. Brez vsakeršnega pozdrava grč k svoji mizi, obesi suknjo in klobuk na navadni klin, postavi dežnik v kot in sčde. Vode jc dobro videl, kakd ncizrccno čmeren in upal je bil njegov obraz, in obšla ga je misel, da je gospod Gregorij resnično bolan, da pa je iz prevelike natančnosti venderle prcobladal slabost in prišel v pisdrno. Zatd jc pogoltnil dne bodeče besede, katere so mu bile že na ustnih, in sploh ni dejal ničesar.
Ali kaj je bilo to? Kakor pritrt vzdih je zdajci zazvenel od mize gospoda Grcgorija, da je Vode osupel vzpogledal od svojega pisanja. To ni mogoče: knjigovodja izvestno nima vzdihov v koščenih prsih svojih, in ako bi jih tudi imel, mladenič vč iz svoje izkušnje, da je baš knjigovodja mož, ki ne vzdihne za nič na svetu. Vender pogleda postrani nanj in se zgane od samega strmenja — gospod Gregorij sloni s komolcem ob mizi in gleda na ulice . . .
Vode ne vč, ali sanja ali bedi. Toda, ako je mogoče, da je knjigovodja odložil perd, tedaj je takisto mogoče, da je prej vzdihnil
kakor iz globočine srca. Ali kaj se je moralo zgoditi, da se vede resni mož danes tolikanj čudno? Zdajci ga vidi, kakd se obrne od okna in seže po svoji pipi. Skrbno in premišljeno jo tlači kakor vselej, potem se vzravna na stolu in gleda za oblački, kateri se lahno dvigajo proti stropu. Vodč maje z glavo, ne vedoč, kaj bi si mislil.
Gospod Gregorij kadi nekoliko časa, ali videti je, da se mu nič kaj ne ljubi. Napdsled postavi pipo v kot, in nc dovolj — hipoma vstane in jame dolgih korakov hoditi po sobi. Glava mu je sklonjena, roke ima prekrižane na hrbtu.
Sedaj vstane tudi Vodč. Prav tisti knjigovodja, ki je vedno godrnjal, kadar je njega tovariš za nekoliko hipov odložil perd in se drznil misliti na kaj drugega nego na to, kar bi baš smel, ostavil jc svoj prostor pri ljubljenih knjigah, še več, nemirno hodi po sobi in premišlja, kdo vč o čemi
Suhotno telo gospoda Gregorija se vidi Vodčtu še suhotnejše in koščeni obraz še bolj koščen — mož se jc postaral kar za deset let! Kaj čudo, ako mladi tovariš širokoodprtih očij opazuje slčharno njegovo gibanje in neprestano maje z glavo l
»Kaj vam je, gospod Gregorij ?« vpraša ga napdsled nckamo sočutno. »Ali ste bolni ?«
Knjigovodja se zdrzne po vsem životu in zdajci postoji. Z roko si potegne preko čela in zbegano pogleda Vodčta, kakor bi prav nc umcl njegovega vprašanja.
»Oh, res, vi ste tukaj,« izpregovori zateglo. »Kaj pa hočete?« »Ali ste bolni, vprašal sem samd —« Knjigovodja se hipoma razkorači.
»Bolan ? Jaz bolan ? Nikoli še nisem bil. Sicer pa, kaj vam do tega ?« Vode zmiga z rameni; gospod Gregorij stopi bliže. »Čudo bi napdsled ne bilo,« reče jako čmerno. »Jeze itak užijc človek več nego preveč, takd da bi moral biti res od lesa, ako bi hotel mirno —«
»Kaj govorite zopet? Saj vas doslej niti nagovoril nisem. Moje vprašanje pa vas tudi ne more jeziti.«
»Takšne brezumnosti me ujezč vselej, to dobro veste, in samd priporočal bi vam, da se jih odvadite, čim prej tem bolje.«
»Oho, to je pa vender že preveč I« vzklikne Vode ves izne-nddejan. »Kaj li morem za to, da se vedete takd, kakor bi res hoteli zdajci v posteljo! Čemu vzdihatc ondu pri mizi, ako vam ni nič? Sevč, da je obšla mene takšna predrznost, to bi klicali slčharno kazen name, vam pa je vse dovoljeno.«
Gospod Gregorij ga pogleda neizmerno hudobno, zajedno pa mu trepeče kakor notranji nemir v sivih oččh.
»Kaj? —Jaz ne vzdiham nikoli, zapomnite si to.«
»Tem bolje torej,« reče Vodč in se skloni čez svoja pisanja. »Zal mi je, da sem vas nagovoril; dobre besede itak ni govoriti z vami. Danes celd ne.«
Molk nastane. Knjigovodja se porogljivo zareži in zopet sčde k svoji mizi. To je gotovo, da bi ne bil kar takd mirno pogoltnil dnih žalcčih besed Vodčtovih, ako bi ga ne peklo nekaj v srci kakor slaba vest. Bolan — kakd je prišla Vodčtu ta misel? Ali morda vč, da jc sinoči »pri zlati luni« použil več, nego je bilo treba, in da mu je prav zatd danes jako slabo pri srci ? Bog ne daj — glava ga jc bolela, ko se je vzbudil iz nemirnega spanja, kakor bi se mu hotela razpočiti; vsa soba se jc sukala okolo njega, ko je stopil na noge! Resno je premišljal, ali bi ostal domd, ali bi šel v pisärno; napdsled je zmagala navadna natančnost, in prišel je, toda takšen, da se kär smili samemu sebi. In celd dve uri prekasno! Gospod Gregorij čuti, da se danes ne more tolikanj upravičeno zadirati na tovariša, in zatd rajši molči. Tudi se mu ne ljubi govoriti; najrajši bi naslonil glavo semkaj na mizo in speč premagal dno slabost, katera ga obvzcmlje od glave do nog . . .
Vse ga mrzi danes! Tobak ima tolikanj čuden ukus; številke v računskih knjigah mu plešejo pred očmi, vmes se utrinjajo iskre rdeče, modre in pisane, da mu vse miga pred pogledi, noge in roke se mu tresejo — ne, danes resnično ni za delo! Kdo vč, koliko brez-umnostij bi še zapisal v svoje knjige, da bi ga bilo jutri groza samega sebe; saj čuti. da mu tudi misli niso popolnoma jasne, da mu kär vrč v možganih — in evo je zopet! Ondu stoji pred njim lepa, vit-korasla, in težki dve kiti ji padata po ramenih, in ljubezniv nasmeh se ji ziblje na ustnicah! . . .
Gospod Gregorij se šiloma premaguje, da ne vzdihne na glas, nc morda od bolesti, nego zgolj od prevelike togote. Kaj je naredil včerajšnji dan iz njega? Ali se mu je pogubila tista duševna moč, katere je brezuvetno treba, da je človek krepak tudi na telesi; ali se mu ne poleže skoro ta nepopisni nemir? V tej zatohli sobi nikakor ne, zunaj na zraku si mora ohladiti vroče Čelo, in potem bode zopet vse dobro.
Nekoliko časa pomišlja; napdsled odločno vstane in se odpravlja za odhod. Težko mu gredo besede iz ust. vender nekaj mora reč? Vo-
dčtu, vsaj zaradi gospoda Zorca, ako bi slučajno prišel v pisarno in vprašal po njem. Zatd stopi bliže k tovarišu in reče premišljeno:
»Vode, govorili ste prav. Bolan sem; slabo mi je, in delati ne morem. To povejte gospodu Zorcu, ako bi vprašal po meni.«
»Vidite,« prikima Vodč sočutno in vstane, »saj sem vas poznal prčcej na obrazu, da vam ni vse takd, kakor bi moralo biti. Ležite, gospod Gregorij, in varujte se; prav od srca vam želim, da se skoro pozdravite.«
In mladi mož mu proži roko tako odkritosrčno prijazno, da knjigovodja nehotoma seže vänjo. Čudna senca mu izpreleti upali obraz, in okolo ust mu nekaj zatrepeče, kakor bi hotel izpregovoriti; vender stisne ustna in samd prikima v slovd. Natd odide počasnih in negotovih korakov.
»Mož je bolan«, mrmra Vode sam v sebi in gleda zamišljen na vrata, katera so zaprla za knjigovodjo, »siromak!« —
Dež je popolnoma ponehal; po nekod se je celö kazala nebesna modrina izmed natrganih oblakov. Ostri zrak je kaj blagodejno vplival na gospoda Gregorija, takd da se je čutil za dobro polovico zdravej-šega. Da, bilo bi mu morda celö popolnoma dobro, ako bi se mogel iznebiti onega velikega nemira. Tudi ta nadležni spanec bi se že prebil kakö, saj gospod Gregorij ni otrok, ali dvojna težka zavest mu stiska dušo: prvič, da je ostavil pisämo, kjer jedino mu je mesto ob tem času, in drugič, da ga nekaj žene domöv, kaj, tega ne vč in tudi neče vedeti. Kaj tudi, za Bdga, bode o belem dnevi počel v temni svoji Staniči ? Ako ne lčže v posteljo, delati nima pod milim nebom ničesar, in vender . . .
Gospod Gregorij obstane pred prodajalnico in gleda brez zanimanja vse dne lepe stvari, katere so razpostavljene v izlogi. Dasi je popolnoma prepričan, da nima prav nobenega opravila domä, slepi vender samega sebe in šiloma išče vzroka, ki bi upravičeval njega sedanje pohajanje. Zdajci zadovoljno prikima — sevčda mora domöv, videti mora, ali je venderle prišla stara Katarina, da mu pospravi po sobi; zakaj ako je ni bilo, treba bode iskati druge strčžnice, saj vender ne more nihče zahtevati, da bi si še sam postiljal in sam pospravljal po sobi, ko itak nima ničesar od življenja . . .
Zdrzne se. Ničesar od življenja! Ta misel se mu ni porodila še nikoli, nego vselej je poudarjal slovesno in zadovoljen sam s seboj, da se živi prav dobro takö, kakor živi on, da ne pogreša ničesar, in sedaj ta brezumnost! Ako jo razpleta nadalje, kaj li se mu kaže na obzorji prihodnjega življenja! Ločiti se bede moral dosedanjih navad,
zahajati morda ccld med ljudi, da ne bode takd zapuščen; hoditi končno na veselice, v gledališče in kdo vč, kam še, iz kratka: sleči bode moral dosedanjega človeka in obleči novega, do cela drugačnega . . .
In odkod izvira vse to? Odtod, da je ona brezstidna dčklica včeraj stopila čez prag njegove sobe! Gospod Gregorij čuti, kakd mu sili vsa kri k srcu, kakd ga duši' v prsih kakor od neznosne bolečine. Da, ona je kriva vsega! Ona se je zadolžila, da se je razvnel takd silno, da je srdit zabavljal stari Katarini, ki mu vender žive svoje dni ni storila ničesar žalega, nego vestno opravljala svoj posel že dolgo let; ona je provzročila, ako danes stara Ženica ni prišla na njega dom; ona je kriva, da je prišel sinoči takd pozno domdv, in končno ona je kriva, da je danes toli slaboten in nadležen, da je prav zatd odšel iz pisärne in se zadolžil prve netočnosti v poslovanji, na katerem doslej ni bilo nobenega madeža! . . .
Gospod Gregorij globoko zasopc in stopa dalje po robatem tlaku. Danes ne umejc samega sebe. Navzlic vsi krivici, katere jo mora dolžiti, obhaja ga celd čustvo, kateremu ne vč pravega imena. Ali je kesanje, ali je sram ? Kesanje, da je bil sinoči takd brezoziren proti nji, sram, da ne zatrč dne mehkote, katera se mu čimdalje oblastneje šopiri v starem srci? Ako je pravičen, priznati si mora, da tisto vender ni bilo toliko zid, ako je prišla v njegovo sobo namesto stare Katarine! In ker je že prišla, kakd bi bil zahteval od nje, naj molči in končno molčč odide! Sevčda, mlada je, in mladi ljudje so živahnejši od starih ljudij, kakeršen je on. Nejevoljno zahrka. Kakeršen je on! Ne, takd star še ni, kakor bi si kdo mislil; krepak je tudi kakor le kdo. Starosti si neče očitati; ako Bog dä, živel bode še dolgo!
Takd premišljujoč že stoji pred svojim stanovanjem in stopa počasi po stopnicah. Stopivši v sobo, vidi vse prav takd, kakor jc bilo, ko je odšel z ddma; žive duše ni bilo tukaj. Vender, morda je še prezgodaj, da bi bila prišla stara strčžnica; na jednajst grč šele, mimo tega se ni nikoli menil, kdaj mu prav za prav hodi pospravljat. Bolehna je tudi, vreme je bilo slabo, in zatd ni nič čudnega, ako se nekoliko zakesni. (iospod Gregorij odprč okno in gleda precčj temno na ulice. Kaj je že premišljal spotoma: Res, tisto o starosti in da bode živel še dolgo, ako Bog dd. Hm, preprijetno ne bode to življenje, ako ostane tdko, kakeršno je. Celd danes, ko mu ni prav za prav nič, čuti se tolikanj samotnega; kaj bi šele bilo, ako bi ga resnično podrla bolezen in bi ležal sam v tej pusti stanici brez strežbe, brez slčharnega človeka, ki bi mu izpregovoril tolažilno besedo? V
tej püsti staniei! Ali je res takö pusta, kakor sc mu vidi danes prvič ? Gospod Gregorij stopi od okna in se pazno ozira, zajedno pa sc domisli vseh tistih izprememb, katere je nekdaj nasvetovala stara Katarina — res, napačno bi ne bilo, ako bi se tu käj izpremenilo, ondu zopet kaj popravilo! Ali najbolje: morda bi se kar kazalo preseliti drugam, v lepši del mesta, ne pa prebivati v predmestji, kjer nima človek nobenega razgleda, nego je živ zakopan med štirimi stenami in nizkimi hišami!
Ubožno to pohištvo! Da stopi tujec v sobo, čudne misli bi ga obšle o njega lastniku. In brez dvojbe bi osupnil, ako bi slišal, da stanuje tukaj knjigovodja firme Zorčeve! Res, nekoliko premalo je držal näse, ne le kar se dostaje stanovanja in pohištva, nego tudi sicer. Nehotoma stopi pred oslepelo in razpoklo zrcalo ter pazno gleda dno starikavo lice, katero sc kaže v njem. Marsikaj bi mu bilo očitati, precej tudi obleki, katere takisto nekoliko vidi v zrcalu. Ovratnik ni takd bel, kakor bi se spodobilo; suknja je dosti ogdljena — hm, takd vsekakor ne smč več na ulice! Kakeršen je hodil doslej, bil je sevčda videti za deset let starejši; ali če se napravi nekoliko skrbneje, strmčč bi si morali priznati ljudje, da je gospod Gregorij jako postaven gospod, nekoliko resen sicer, vender pa mož, kateri kaj veljd in se tudi zavčda, kaj velja!
Knjigovodja raztegne usta na zadovoljen nasmeh, prekriža roke na hrbtu in stopa nemirno po sobi. Napačna baš ni ta misel, katera se mu je pojavila prav sedaj. Ondu »pri zlati luni« ga bodo vzpre-jemali nekoliko drugače nego doslej, dasi ni posebno čutil, kakd prežimo sc je časih ravnalo ž njim. Tudi stara Katarina bode nekoliko spoštljiveje gledala ndnj — da, kdo pa vč, ali še pride kdaj? Pdnjo ne pojde, to je gotovo; tolikanj se ne bode ponižal. Ako bi ne bilo ničesar drugega, kdo li mu je porok, da ne najde na nje domu nje, lahkomiselne dčklice, katera mu je do cela zastrupila včerajšnji in denašnji dan? Haha, vender pa bi bilo čudno, ako bi hipoma stopil prčdnjo — kakd neki bi se vedla? Hej, ali bi ji srdito zagorele tiste sinje oči', in jezno bi stisnila pest; jokala bi se morda celd od nejevolje, kakor se je jokala včeraj od žalosti! Gospod Gregorij si potegne z roko preko čela. kakor da hoče odgnati neprijetno misel. Ako dobro pomisli, to je bil včeraj res nekoliko pretrd; tistega o beraštvu ji ni bilo treba reči; kar nič ni bilo lepo. Vsi ljudje niso porojeni za bogastvo — no, dovolj bodi; kaj pa more za to, da ga je razjezila z brezpametnim govoričenjem?
Kakö je že dejala ? »Ej, resnično, redu nimate prav nobenega! Poglejte, kakd je vse razvlečeno, oh, in kakd je pusto in mrzlo v sobi vašil In ta dim! In ta zaslepela okna! In dne velike pajčevine na zidu!« . . .
Knjigovodja položi prst na čelo in se globoko zamisli. Res, prav takd je dejala. Včeraj so ga razjarile te besede, danes se mu zdč precčj upravičene. Kaj pak, danes tudi misli trezneje nego včeraj. Lepo ni v njegovem stanovanji, to priznava tudi njega okd; jasneje še se každ vsi nedostatki ženskemu očesu, ki je itak bolje vajeno takim stvarčm nego moško. To ni nič čudnega — čemu pa so napdsled ženske, ako ne za to, da pospravljajo in pobrisujejo slčharni prašek po sobi in da mdžu, ki se ne utegne baviti z vsemi malen-kostimi, strežejo ter lepšajo življenje? Stoj! Gospod Gregorij se zaloti pri misli, katera mu hipoma zatemni dosihdob precčj vedro čelo. Da, nekdaj je tudi sam mislil takd, sanjal celd marsikaj lepšega, ali od tedaj — pustimo to! Takšne misli niso nič prida — sploh kaj mu je, da se udaja takim otročjim sanjarstvom, ki nikakor ne sodijo resnemu možu ? . . .
Poldne bode, in Katarine še nil Hitro stopi k oknu in gleda na ulicc, nemirno, kakor mu ni navada. Zdi se mu, da mora stara ženica zdajci priti okolo ogla, in ako ne ona, pa vsaj — nič, nikogar! . . .
»To mora biti drugače, vse drugače!« mrmra gospod Gregorij, ko stopa po tesnih in temnih stopnicah; potem se molčč in zamišljen napoti k »zlati luni«.	(Dalje prihodnjič.)
m
Sence noči.
XLvo jih! Spet se mi bližajo sence noči, Spet kopernenje iz njih se in ljubav rodi, Ko se oziram vrinje!
Bliže, čudni obrazi, strah me vas ni, Saj sem navajen sladkih milih lažij, Ž njimi si dušo mamim! Slikajte, varajte, pevajte sladko, Vender mi dovolite sočutno le-td, Da se nikoli ne vzdramim!
Evo jih! K nični samotniku v vas hitč, Bele, meglene mi nosijo njih rokč
Čudne darove: sanje.
Ivan Bučar.
\
Dr. Vincencij Franul de Weissenthurn, slovenski pisatelj.''
Spisal Gr. Jereb.
(Konec.)
Franulovi dobi je bila slovenščina na tržaški borzi rav-nopravna z laščino, zakaj borzno vodstvo je redno objavljalo cenovnike v slovenskem jeziku 3); prelagal jih je bržkone Franul sam.s) Znana Kopitarjeva »Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark« je dala Franulu povod, da je spisal tudi on jednako delo Italijanom, kateri so silno potrebovali priročne slovnice za vsakdanjo rabo. Za to je imel Franul tem več vzroka, ker je Napoleon združil vse slovenske pokrajine v jedno upravno skupino. Ako je Franulov prijatelj Vodnik zapel nesmrtno svojo »Ilirijo oživljeno«, zakaj bi se toli navdušen narodnjak, kakor je bil Franul, tudi ne udeležil narodnega dela in bi ne pokazal Italijanom lepote svojega slovenskega jezika? Zatd objavi v prilogi vladnega lista »L'osservatorc Triestino« št. 7. z dnč 21. prosinca 1811. leta nastopni poziv: »L'assoluta mancanza di una Grammatica Italiana-Cragnolina m'induse a racogliere delle regole ed osservazioni intorno a questo dialetto patrio, e mi eccita a dore ora alia luce un Saggio Grammatieale Italiano - Cragnolino.« Slovenski: »Popolni nedostatek italijansko - slovenske slovnice me je silil, da sem sestavil pravila in opomnje o tem domačem narečji, in me vzpodbujal, da izdam poskus italijansko - slovenske slovnice.« — Načrta tukaj ne navajam, ker je prav tisti kakor v slovnici. Koncem načrta pravi: »Nikakor ne dvojim, da se zdi učenje tega jezika stanovnikom ilirskih pokrajin malomarno. Zatd vabim vse svoje domorodce na naročbo svojega dela, ki skoro izide;' naj ga vzprejmd blagovoljno pdtem naročbe. Cena izvodu je udarjena na 5 frankov, katere je plačati, kadar se knjiga prejme. Poštne troške plačajo naročniki sami. Naročila vzprejemajo v Trstu knjigo-tržnica Ivana Orlandinija in vdove Gnezde, na Reki Antona Orlandinija, v Ljubljani knjigotržnica Kornova.«
*) Čitaj v »Lj. Zvonu« XII. na str. 35. pod črto ne Jonner ampak Jenner; na str. 37. ne Pietragrossom ampak Pietragrosso.
'-) Primeri točno ponatisnjeni izvirni cenovnik z leta 1810. v Časniku »Edinost« St. 96., 1S83. leta.
8) »Ljubljanski Zvon«, IX., na 410. in 411. strani.
Za devet mesecev prinese zopet veselo oznanilo priloga vladnega lista »L'osservatore Triestino«, št. 76., z dnč 21. kimovca 1811. leta. »Poskus italijansko• slovenske slovnice je natisnjen; čast mi je bilo rečeni poskus obširno razglasiti dnč 21. prosinca 1. I. Gospode naročnike vabim, da pošljejo po svoje izvode k pisatelju v zmislu naroČila. Izvod se dobiva po šest frankov v Trstu pri Gaistingerji in vdovi Gnezdi, pa tudi pri pisatelji. V Ljubljani ima knjigo na prddajo H. W. Kom. V Trstu, dnč 20. kimovca 1811. leta. Vincencij Franul de Weissenthurn«. Popolni naslov knjigi je: »Saggio Grammaticale Ita-liano-Cragnolino composto da Vincenzo Franul de Weissenthurn dottore di Legge Parte Teoretica = Sbudi fe kranjfka Modriza Sadofti fi fpala do sdej! Al ni ozhitna praviza D' obu-dena bofh sa naprej ? = Trieste, MDCCCXI. Dalla Stamperia di Antonio Maldini. Con Approvazione 355 stranij v 8°. Sest prvih listov je brez zaznamenovanih stranij. Na drugi strani zaglavnega lista je natisnjen latinski citat: Stupent in aliis (Linguis) vel Litterula parva artem transgredi, et paene propria Lingua vitium generat per singula verba. Res mira! tam magnos viros prudentiae deditos — cuncta haec in alienae gloriam transferre, et usum Scripturae in Lingua in-digena non habere. Ottfried — Gottsched. — Na drugem listu, oziroma na tretji nešteti strani, čitati je jako znamenito posveto, katero priobčujem tukaj v izvirniku in slovenskem prevodu.
A Sua Eccelenza il Signore Francesco Serafino Principe d i Porzia, Conte di Ortenburg, Signore creditario di Prem, e Seno-shezha, Lauterbach, Mailenhoffen ecc. ecc. Gran Cordonc deli' Ordine Reale di Raviera di Sant' Uberto. ecc.
Nel consacrar a' grandi Mecenati le opere del loro genio due sentimenti egualmente ragionevoli animano, quanti tnai1) sono gli scrittori.
Mirano in primo luogo a tributare un' omaggio pubblico al merito reale, od alle contingenze brillanti del Soggetto, cui si recano ad onore di contemplar o d' invocare a Protettor generoso; cercando in secondo luogo di porre aH' ombra del medesimo i parti della loro penna, assicu-rando a questi un destino, qual piü sanno, e fortunato e lusinghiero.
Avvene un terzo talora, ed e di esternare quei sensi, che credon dovuti alle beneficenze particolari, delle quali con munifica bontä cu-mulati, credono di non poter altrimenti, che con una solenne confession alleviar il peso, sempre dolce, sempre onorevole, e alle bennate anime, presente sempre.
l) Izvirnik ima »quan timai«, a prav je »quanti mai«.
Di qua gli elogj, le ricordanze, le suppliche, le quali ordiscono presso che tutte le Dedicatorie, che vengono in luce, e che hanno tutte quasi la sventura di costar pensieri, ed artifizio molto e di trovar leggitori, o niuno, o pochissimi.
Fortuna mia vuole, che mettendo sotto gli auspizj Vostri Eccelsi questa qualunque siasi fatica mia, d' elaborar una Dedica mestier non mi faccia. Poichč non si vedrä in fronte a questo libricciuolo il chia-rissimo Vostro Nome, che ovunque sel porti fortuna, ei non dovrä far sapere ne quanto grande vi siete, ne quanto alto sollevi tra la nebbia di vetustissime generazioni la fronte illustre quella pianta, che dal Vostro Nome ossequiato uno degl' eletti suoi rami abbelisce, ed adorna. Posso tacer io tutto cid, che tributo saria di Vostra Grandezza, ed assicurarmi, che tutto quel mondo, che vi conosce, cd ammira, per me ne parla, e fa plauso; son certo alia Ventura mia d' aver in Voi o Signore! il mecenate; e lieto auspizio da cid prendo pel mio lavoro, ch' io pongovi a pie rispettosamente.
Questo solo forse potrebbe imputarmisi, ch' io di tanta vencra-zione pella sublime Persona Vostra, e da tanta riconosccnza, legato alia effusa Vostra munificenza, cosa si tenue messo mi sia in cour d' offerirvi, e la speri gradita, e accolta con la usata, e a Voi particolare bontä. Ma chi cosl pensasse nč di Voi, ne di me, ne della grammatica presente dritto ragionerebbe. — Non di Voi, che Filosofo vero, e della bella veritä passionato amatore, gli oggeti mirate non dal verso della loro mole, ma da quello del vantaggio loro, e Ii prezzate tanto piu, quanto in luogo di venirv' innanzi raccommandati da un lusso precario, in semplice arnese vi si affacciano, e risentonsi piü della innocente spontaneita della bella natura. — Non di me, che avvolto tutto di per dover d' impiego nelle triche del Foro, n£ ore ho da spendere in opera di lunghe veglie, e quando le avessi credo l'assumerla »d' altri omeri soma, che da miei.« —
Non final men te della grammatica mia dritto ragionerebbe, poichd mostrerebbe costui d' ignorare, che io ho compilate le membra d' una lingua, che nata tra nostri monti, non oso finora cimentare, che pochi passi fuori del terreno ov' ebbe sua culla, e regna. Lingua quindi, che non ardisce di figurar ne' circoli, che non pud accreditarsi come la lingua delle Grazie, e del Genio, nč sfogo altro ebbe finora, ne cul-tura altra che quella che natura, e bisogno lc han procurata.
Ma lingua intanto che nacque tra que' monti, a quali fortuna diede di risentirsi della Vostra Grandezza, d' esser felicitati della Vostra presenza, di presentarvi sovente, come a Signore loro, la Candida scmplicita de' loro omaggi. Ma lingua, che bisbiglia sicura, c cono-
sciuta all' orecchio Vostro, e che non meno delle altre, e piü onorate, e piü colte ha la glona' di suonar tra le vostre labbra medesime. ove si condisce del miel della seien za, e serve sovente di arredo ai concetti della piü profonda metafisica dettati alia Vostra lingua.
Cosl pertanto io la Vi presento come vi oflfrirei un mazzolino di fioretti, che io m' avessi eolti nei Vostri prati e nei boschi Vostri, sicuro, che piu gradite vi tomerebbono quelle grazie, che la natura spontanea avesse educate sulle zolle neglette dal lusso, che non le piü ridenti, che vi si presentassero armonizzate dalla mano interessata, ed artifiziosa d' un giardiniere.
Tutto questo oltrecchč giustifica la libertä di presentarmi al co-spetto Vostro, con in mano un si tenue dono, mi conforta colla sicu-rezza, che Voi Filosofo, guardandolo nei suo lume, Voi amator della verita calcolandolo nei suo uso, Voi grande rapportandolo ai diritti che avete sulla mia venerazione, e sul mio sentimento; e degnerete d' accoglierlo con bonta, e vorrete guardarlo come una prova pubblica di quella servitü profondissima con cui mi glorio d' essere,
di Vostra Eccellenza
Umilissimo Servitore Vincenzo Framd de Weissenthurn.
Prevod slove: Prevzvišenemu gospodu Frančišku Serafinu knezu Porciji, grofu ortcnburškcmu, dednemu gospodu premskemu, seno-žeškemu, lauterbachskemu, mallenhoftskemu etc. etc., nositelju včlike svetinje sv. Iiumberta, kraljevskega redti bavarskega.
Posvetujoče velikim mecenatom dela svojega uma. navdušujeta pisatelje v obče dve jednako pametni čustvi.
Najprej namreč namerjajo javno počastiti pravo zaslugo ali sijajne dogodke predmeta s tem, da koga proslavč, zmatrajoč ga vrednim in imenujoč ga blagega pokrovitelja, v drugem oziru pa izkušajoč izročiti njega vplivu plodove svojega peresa, da jim zago-tovč zdravo, srečno in ugodno usodo.
Često je tudi še tretji namen, namreč izraziti jim dna čustva, katera so jim morda dolžni zaradi posebnih dobrot, s katerimi so bili blagodušno bogato obdarovani, in tedaj ne morejo drugače, nego da z javno izpovedjo olajšajo duševno težo, ki je sicer zmirom sladka, vedno častna in blagim dušam vedno pred očmi. Odtod hvala, spomini, prošnje, ki jih snujejo malone vsa posvetila, katera ugledajo beli dan in katera so navadno takd nesrečna, da stanejo mnogo premisleka in mnogo umetnosti, vender imajo le malo ali nič čitateljev.
Sreča je meni, da mi ni treba izdelati posebnega posvetila, ko izročam prevzvišenemu Vašemu pokroviteljstvu ta svoj trud. Zakaj na čelu te knjižice ne bode stalo Vaše odlično ime, ker kamorkoli jo spremi sreča, ta knjižica ne bode razodevala niti Vaše mogočnosti, niti kakd visoko dviga med meglo najstarejših rodov odlične teme dno drevd, katero diči izvoljeno vejo spoštovanega Vašega imena. Vse to smem zamolčati, kar bi se lahko reklo o Vaši mogočnosti, in zavedati se smem, da vsi dni, ki Vas poznajo in se Vam Čudijo, govorč o tem po meni ter mi pritrjujejo; kar se dostaje mene, gotov sem, da imam v Vas. gospod, mecenata: in dobro znamenje upam zaradi tega svojemu delu. katero Vam polagam ponižno pred noge.
Samd to bi se mi lahko očitalo, da sem sklenil v srci pokloniti Vam, do čegar odlične osebe me veže toliko spoštovanje in tolika hvaležnost radi obilc Vaše blagodarnosti, takd majhno stvarco in da upam, da jo vzprejmete blagovoljno in posebno dobrohotno. Ali kdor bi to mislil, ne sodil bi prav niti o Vas, niti o meni, niti o pred-stoječi slovnici. — O Vas ne, ker pravi modroslovcc in vneti prijatelj lepe resnice, gledate stvari in jih ne sodite po njih obsežnosti, temveč po njih koristi ter jih tembolj cenite, čimbolj Vam prihajajo pred oči v ponižni obliki namesto v ošabnem in potratnem razkošji ter se bolj razlikujejo po nedolžni odkritosrčnosti od lepe pri rode. Niti ne sodijo prav o meni, ki sem zaradi svoje službe ves dan zapleten v javne opravke ter mi ne ostaja časa, da bi ga rabil za dolgo bedenje, in najsi bi utegnil, menim, »da bi jemal težo z drugih ramen, a nc s svojih « —
Tudi bi se ne sodilo upravičeno o slovnici, zakaj izpričalo bi sc, da ne vedd, da sem sestavljal ude našega jezika, ki se je dosedaj, porojen v naših hribih, drznil storiti samd malo korakov iz dne dežele, kjer mu je tekla zibelka in kjer vlada. To je torej jezik, ki se ne usoja, da bi se šopiril v visokih krogih, ki se nc postavlja kot jezik Gracij in Genija ter dosihdob ni imel drugega odduška niti oblike od dnih, katere sta mu preskrbela priroda in potreba.
Ali jezik je to, ki se je porodil med dnimi hribi, katerim je usoda dopustila, da se ponašajo z Vašo mogočnostjo, da jih osrečuje Vaša navzočnost, da Vam čestokrat poklanjajo, kot svojemu gospodu, svojo nedolžno preprosto čast. Ali jezik je to, ki gotovo in poznan šepeče na Vaše uhd ter ima čast ne menj od drugih hvaljenejših in olikanejših, da ga govorč ista Vaša usta, kjet* se navzemlje vednost-nega medu, in često rabi v pomoč namislekom najtcmcljitcjše metafizike, katero izgovarja Vaš jezik.
Tukaj Vam zatorej predlagam darilo, kakor bi Vam nudil šopek cvetic, nabranih na Vaših pašnikih in po Vaših gozdih, in sem prepričan, da Vam bolje ugajajo dne, katere priroda säma od sebe vzgaja na ledini, zapuščeni zaradi potratnosti, nego dne lepše cvetice, katere bi se Vam ponudile, ko jih je že skladno in umetno zbrala poželjiva roka vrtnarjeva.
Vse to ne opravičuje samd moje drznosti, priti pred Vaše obličje s toli ubožnim darom v roki, temveč osrečuje in zagotavlja me tudi misel, da ga bodete Vi, modroslovec, motrčč ga v njega svetlobi, Vi, ljubitelj resnice, poštevajoč ga v svoji rabi, Vi, odličnjak, z ozirom na pravico, katero imate do moje spoštljivosti in hvaležnosti, blagovolili dobrotno vzprejeti in blagovoljno poštevati kakor javen izraz najglo-bočje ponižnosti, s katero mi je čast biti
Vaše prevzvišenosti ponižni sluga
Vincencij Franul de Weissenthurm.
Posveta govori sama jasno dovölj o Franulovih nagibih; odveč bi bila vsaka razlaga. Semkaj naj postavim nekoliko podatkov o knezovem življenji. Frančišek Serafin Porcia1), humanist, porodil sc je v Konjicah na Štajerskem dnč 20. sušca 1755. leta, po drugih virih dnč 21. sušca 1753. leta, umrl pa je v Benetkah dnč 14. svečana 1827. leta. Bil je starodavnega plemenitega pokolenja; oče njegov je bil groi Alcksij (porojen 1713. leta, umrl dnč 8. včlikega srpana 1760. leta). Frančišek Serafin Porcia, izvrstno vzgojen, oženil se je dnč 4. svečana 1777. leta v 22. letu svoje dobe z ogersko plemenito gospodičino Barbaro Jochlingcn. Zaradi te ženitve se je spri s svojo rodovino, sosebno s starejšim bratom knezom in rodovinskim načelnikom Jožefom (porojenim dnč 24. ržčnega cvčta, umršim dnč u. listopada 1785. leta). Do smrti svojega brata je živel mirno v »Krottendorfu« blizu Gradca. Po bratovi smrti nastopi rodovinsko načelništvo dnč 7. listopada 1785. leta. — Frančišek Serafin Porcia je bil silno radodaren in res knežje plemenit značaj. Sedaj je imel vse pomočke, da je lahko delil dobrote na desno in na levo. Franul mu je postavil krasen spomenik, ko mu je poklonil delo svoje.
Na petem in šestem neštetem listu je natisnjen predgovor (pre-fazione), iz katerega naj postavim semkaj znamenitejše stavke, ki pričajo, da se je Franul prav živo zavčdal slovanske svoje närodnosti, dasi ni bil pristnega slovenskega pokolenja. Takd piše na mestu re-čenem: Noi, che appartenghiamo similmente alia discendenza Slava,
») C. Wurzbach, Biogr. Lexikon 23. Theil, pg. 117. in dalje.
ehe facciamo parte della nostra primitiva Nazione Illirica, che vivi-amo in una Cittä, il cui contado ha per dominante la sola lingua Cra-gnolina, — noi, che ci troviamo continuamento in relazioni col popolo Cragnolino, e che per mancanza della di lui lingua veggiamo compro-messi persino gli affari nostri domestici, — non dovremmo noi esser egualmente animati dalla medesima voglia? non conviene a noi forse d'applicarsi alio studia d'una lingua, la cui cognizione ci si rende al-trettanto utile, che necessaria? — Po naše: Nas, ki smo slovanskega pokolenja, ki smo del preprostega ilirskega rodu, ki živimo v mestu, čegar okolica je zgolj slovenska, nas, ki smo vedno v dotiki s Slovenci in smo v nevarnosti celd zaradi hišnih opravil, ako ne znamo jezika slovenskega, zakaj bi nas ne navduševale jednake želje? Ali ni dobro, da se učimo jeziku, čegar znanje je koristno in potrebno?
Dalje pravi naš pisatelj: Lo Spirito nazionale, 1'innata propen-sione alia patria favella, i nostri proprj interessi ne impongono non equivocamente un tal dovere, e ci provocano cotidianamente a fami-liarizzarci eolla medesima. —To je: Narodni duh, prirojena naklonjenost domovinskemu govoru in lastne naše koristi nam jasno kažejo to dolžnost vsak dan, da se seznanimo ž njim.
Ma come farlo, quando a noi Italiani mancano instruzioni grammatical! intorno a questo Dialetto ? — Ali kakd hočemo, ako nam Italijanom nedostaje slovniškega pouka o tem narečji?
Egli č percio, che azzardo d' avanzar questo Saggio Gramma-tičale Italiano-Cragnolino. — Uprav to je, da sem se drznil podvizati s svojim laŠko-slovenskim poskusom
Dico Saggio, giacchč il mio lavoro non e, ch' un lavoro pri-mizio1) — ristretto ad una raccolta di regole, ed osservazioni, le quali, circonscrivono le sole particolaritä del Dialetto, senza entrare nell' ana-lisi di cid, ch' egli ha gio di comune eolla lingua Italiana. — Pravim: poskus, zakaj moje delo je le začetno, skrčeno v pravila in opomnje, ki se omejuje na posameznosti narečja, ne da bi se spuščal v notranji ustroj jezikov, ki je podoben laškemu. —
Toliko bodi dovolj. O slovniški ceni in veljavi mi ni treba govoriti, ker so to storili pred mano že drugi možjč: Metelko, Cop-Ša-farik in prof. Jos. Mam.
>) Egli non contiene, che principj elementari dell Ortoepia, 1'rosodia, Ortogralia, e deli' Etimologia.
Aforizmi o ljubezni.
Berilo gospč Pavline Pajkove dnč 9. prosinca 1892. leta v »Slovenskem klubu«
na Dunaji.
prevzela sem nalogo, da vas za pol ure zanimljem, častita gospodal Ali dosežem ta namen, tega ne včm; prisotni gospodje ste večinoma učenjaki in strokovnjaki, toda jaz sem preprosta ženska, katera znä povedati in popisati samd to, kar je čutila, videla in kar je skrbno opazujč in nekaj tudi po svojih izkušnjah nabrala in shranila v svojo last. Samd to so viri oskromne moje vednosti. To menda prizna vsakdo, ki je kdaj čital le vrstico mojih spisov.
Tudi za nocojšnje berilo sem si izbrala predmet, o katerem utegne po moji sodbi ravno rajresničneje soditi ženska, ker tiči vsa modrost njegova v čustvu in srci, o ččmer jc ženska najzvedenejša. Popisati vir, vrednost, moč in vpliv ljubezni bodi tedaj namen mojemu čitanju. Častite gospode pa že sedaj prosim potrpljenja, zakaj mč ženske čutimo in sodimo, kakor sploh o drugih stvarčh. takd zlasti o ljubezni različno od moških.
Ljubezen! Imenitna beseda, v kateri pdlje morje Čustev, ki ustvarjajo ali nebesa, ali peklo v prsih človeških! In vender, kdo bi mogel malovažno ali celd zaničljivo izpregovoriti to besedo? Predno premišljujem dalje o tem zanimljivem Čustvu, rešim naj, kolikor moči, važno in težavno vprašanje: Kaj je ljubezen ? Odkod izvira ?
Bog, vir vsega stvarstva, vir je tudi ljubezni. Iz njega izvirajo kakor iz neusahnega vrelca čustva vsakeršne ljubezni, tolažeče, blažeče in osrečujoče človeštvo v vseh neizogibnih bčdah in nadlogah. Bog in nikdo drug jc ustvaril ljubezen; ona je blagodejni žarek njega svetlobe, ki razsvetljuje in ogreva vesoljno stvarstvo. Temen, pust, grobu podoben bi bil svet, da ne vladajo v njem glasovi srca. Da, ljubezen je največja dobrotnica človeštvu. Samd ona nam nekoliko uglaja trnjev pot življenja, po katerem mora hoditi slčharni zcmljan.
Navedimo nekoliko primerov! Mož in žena, ki se ljubita, srečna sta; v hiši, kjer otroci ljubijo roditelje in roditelji otroke svoje, biva pokoj, tudi kadar se naseli žalost in nesreča vänjo. — In prijateljstvo, katero teši dve nežni duši, in domovinska ljubezen, ki hrabri, navdušuje junaka, in ljubezen do rodne zemlje, od katere se topi sladko ginjeno celd najtrše srce, in sveta ljubezen do Bogd, goreča lju-
bežen do vere, vzvišena ljubezen do človeštva ? — In še druga čustva ljubezni, niso li to zgolj dokazi dne neizmerne skrivnosti, dnega nebeškega žara, ki druži različne podlage življenja ? — Vsekakor: ljubezen, bodi ji podoba kakeršnakoli, lepa je, nežna, sveta! Hvaljen On, ki je početek in konec vsake prave ljubezni!
Kadar dospč človek v dno dobo, ko se zaklepajo brezskrbna otroška leta in se odpirajo duri ognjenih mladostnih let, tedaj ga vabi nekova tajna moč k dni svetlobi, katera sije na človeško žitje, odkar je Adam ljubil Evo v jasnem raji. Hitra, usodna je dna doba, ko zahrepenf srce po sočustvu, kakor hrepenč pluča po čistem zraku, kakor iščejo oči svetlobe. Takrat ljubi človek, samd da ljubi: brez premisleka, brez preračunjanja in čestokrat tudi brez — upa. To potrebnost ljubezni jc izrazil Viktor Hugo jako poetično. Mlado srce primerja trsu, ki se ovija vsega, do česar ga nanese slučaj, bodisi marmornatega stebra, bodisi grčavega lesenega kola. Kadar človek hrepeni po sočustvu, tedaj ljubi prvi prijetni prikaz, katerega slučajno ugleda, ne vprašuje, ali je predmet njega ljubezni vreden sočustva ali ne. Srce ima svojega Čarovnika, vzor, kateri mu kaže ljubljeno osebo, ne kakeršna je res, temveč prestvarja jo po svojem ukusu, diči jo z lepoto, obseva z lučjo vseh popolnostij. Zatd se napdsled celd dogaja, da ljubi človek samd stvor svojega domišljanja, nikar da bi ljubil živo osebo.
Zdi se mi prav zatd jako težavno, obče in določilno soditi o ljubezni, ki je in bode največja skrivnost vseh skrivnostij človeških. Stoletja in stoletja razpravljajo in razmotrivajo pesniki in pisatelji ta predmet, in vender je stara resnica vedno nova, ta namreč, da je na konci vseh preiskav ljubezen venderle največja uganka.
Prva ljubezen, ako je prava, ta je človeku navadno usodna. Iz-premeniti mu utegne mišljenje in navade, prestvariti mu takd rekoč značaj. Ljubeči človek, zamaknjen v ljubljeno osebo, ima jo za vzor popolnosti — saj včmo, da je ljubezen slepa, da zmanjšuje in po-žlahtnuje tudi najhujše slabosti! — Ljubeči človek se torej trudi, da bi bil do cela podoben vzoru svojemu. Ko bi mogli vzbujati ljubezen samd blagi značaji, tedaj bi ljubezen nekamo prestvarjala dušo in ozdravljala vse človeške slabosti. Ali žkl, vsak človek, pošten ,ali nepošten, blag ali neblag, hrepeni po ljubezni in ljubi; to pa je ravno, kar tolikanj neizmerno izpreminja način in značaj ljubezni.
Sv. Avguštin je tudi tega mnenja, trdeč, da se iz čiste in podle ljubezni rodč dobre in slabe navade.
Prva ljubezen, ako je prava, mogočna je časih takö, da se ne izpremeni do konca dnij, da je ni moči pozabiti niti v starosti.
Vender vsakemu človeku ni vselej prva ljubezen najmočnejša. Ljubiti, iskreno ljubiti, more človek tudi dvakrat, trikrat in še večkrat — ali bodisi prvič, bodisi drugič ali večkrat, samd jedenkrat se oglasi to čustvo v njem tolikanj silno, da proti njemu omedlč vsa druga prejšnja ali poznejša čustva.
Nezvestoba utegne razrušiti to globoko ljubezen, smrt utegne razvezati nje vezi, čas zaceliti srčne rane, dani obet je moči pozabiti vzpričo nove in iskrenejše zaveze, vender se nobeno prejšnje nI poznejše Čustvo ne da primerjati prejšnjemu. In ta ogenj, ta iskrenost, ta skrivnostna moč, ta je povod, da je ljubezen večna 1
V ččm se loči prava ljubezen od neprave?
Ljubezen, ki se vzbudi, da ne včmo kdaj in kakd, ljubezen, katero vzgoji spoštovanje in češčenje, ljubezen, ki ne pozna sebičnosti, ki vse žrtvuje, vse odpušča, vse daruje; ljubezen iskrena in čista, katera kär najviše vznaša mišljenje in čustvovanje naše, katera zaradi popolnega svojega zatajevanja ne uživa samd nebeških sladkostij, temveč tudi zemeljske bolečine, ker sc nobeden zcmljan nc more do cela iznebiti svoje nravi — takšna ljubezen je prava in samd takšna more biti tudi večna.
Naj podam še jeden primer prave ljubezni. Ako se v dveh srcih, katerima so znane nerazrušne zapreke, vender porodi prostovoljna, nepremišljena ljubezen in ako se srci bojujeta proti temu čustvu, toda njiju ljubezen navzlic vsemu boju in trudu venderle rase in plameni — tedaj smemo trditi, da je njiju sočustvovanje pravo, odkritosrčno, vzvišeno! Vprašati je samd, ali utegne tudi takšna mogočna ljubezen biti večna. Po mojem mnenji, ženskam da, moškim ne.
Žensko srce je rahločutnejše nego moško; ženska čuti globočje, ljubi iskreneje; nje življenje je menj razmišljeno, nje duh bolj zbran, in zatd si ustvarja iz sočustva do oboževanega malika nekakšen majhen svet, nekov višji vzor, nekova svetla nebesa! Ker se popolnoma udä temu snü, zatd je do cela umevno, da ne more več prezreti nI pozabiti, kar se je toli močno utrdilo v nji. In tako ostane zvesta tej prazni mladostni senci do zadnjega diha.
Od možd ne moremo pričakovati käj takega, in ako bi se tudi našli taki slučaji, izvestno jih je le malo.
Mož je menj občuten od ženske, ima premnogo posla, ima prijatelje, svoj poziv, politiko in razne druge stvari, ki mu jemljd čas,
Alenka: Razvila se je roža
247
da bi premišljal svoje srce. In takd se ljubezen, katero je menda nekdaj čutil živo in resnično, polagoma ohlaja, dokler popolnoma ne otrpne. Končno, po nekaterih letih se iz težka še spomni ženske, katero je nekdaj ljubil; in ako se je spominja, domišlja se je kakor žc davno preminulega pokojnika, po katerem žaluje le dokaj hladno.
Ljubezen, katera ni prava, poraja se navadno iz zavednih omam telesne lepote; in kakor dobiva prava ljubezen hrano od notranjega vzajemnega sporazumljenja, od vzajemnega spoštovanja in češčenja, takd živi neprava ljubezen samd ob zunanjem blesku. Takšna ljubezen zagori navadno kar čez noč, toda prav takd nenadoma tudi ugasne. Nje ogenj, nikar da bi blagodejno grel, pokončuje vsa čustva, kakor uničuje huda burja najevetnejše drevd. Spoštovanje, ki se šele poraja iz ljubezni, to je malo vredno; zakaj ko zamrč ljubezen, prestane tudi spoštovanje, in slabosti ljubljene osebe, katere nam je prej ljubezen prikrivala, zmanjševala, oblaževala takd modro, prikažejo se še večje. Zgodi' se potem preslepljenemu zaljubljencu kakor otroku, katerega jc omamila svetla kresnica: kadar jo po velikem trudu ujame, ugleda — nelepega črva!
Takšna ljubezen traja navadno jako kratko, in kdor takd ljubi, izpreminja svoje vzore, kakor menja mesec na nebu podobo svojo. Takšna ljubezen je podobna cvctici, katero držimo nekaj časa lepo in dišečo v roki in jo potem zavržemo, ne da bi količkaj žalovali po nji, ker smo ugledali krasnejših.
Sicer pa bi se takšno Čustvo niti ne smelo imenovati ljubezen. Hipna trma, izvirajoča iz razgrete domišljije, zunanjega bleska, gmotnega dobička in drugih neblagih okolnostij, nc pa iz srca, čustvo, ki utegne samd za nekaj časa mamiti srce in glavo, potem pa ugasne — to ni Čustvo ljubezni, temveč slabost, brezumna trma, pregreha! Prava
ljubezen se ne omadežuje nikdar!	(Konec prihodnjič.)
*
w
Razvila se je roža ...

azvila se je roža. Ko bil pomlajen svet; Razvil se mčni v duši Ljubezni mlade cvet.

Zvenela roža v noči, Zbled&l je moj obraz — Strupdn je mraz prirode, Strupdn življenja mraz!
Alenka.
V odgovor.1)
V prvi štev. let. Zvona uči neka razprava, kako pišimo lastna staroklasiška imena. Pa nc govori samo o lastnih imenih, ampak izpodriva sploh tuje črke v tujih besedah, na pr. th, .r, y in podvojene glasnike, menda tudi ae in oe. V ta spis je vpleteno |x> nepotrebnem tudi moje ime, zato kratek odgovor.
Grajano pisavo tujih besed smo skupno ustanovili in sprejeli prestavljajo latinsko-nemški slovnik Rožekov. Ozirali smo se pri tem v prvi vrsti na latinsko-hrvaški rječnik, katerega so izdelali slovenski (Valjavcc, Žepič) in hrvaški učenjaki. Ondu so tuje besede prav tako pisane, kakor smo jih mi pisali.
Knako so sprejeli praktični Rimljani za grške l>esede črke th in y, ker so ju drugače izgovarjali, kot t in t\ in čeprav so imeli /.a svoje besede črko f , rabili je niso za enak grški glas, nego ph, na pr. Phaedrus. Enako je tudi cirilica sprejela posebne črke za th, ps, x, y v tujih besedah.
Da mi nimamo govoril za take glase? Tega gospod pisec sam nc verjame, ker v novejših lastnih imenih odobrava tujo pisavo: Bürger, Goethe, Schiller; Boccaccio, Byron, Victor Hugo; Przezdiecki, Przezstrzelski, in sam piše Wiesthaler. Niti podvojenih glasov naš narod ni odslovil; vsakdo loči natanko polletje od poletja.
Kje tiči tedaj napaka? V šoli. Ko bi se mladina naučila pravilno tuje besede izgovarjati, nikomur bi ne presedali th, y, ae, oe in podvojeni glasniki.
Jaz pri tej pisavi nimam niti krivde niti zasluge. Ostalo mi ni druzega, nego da sem se držal sprejetega načela, in sicer v prvih Vadbah popolnoma, ker so se tiskale ob enem s slovnikom, v drugih pa in v latinski slovnici s to spremembo, da sem za glas k in f pisal k in f nam. c in p)i, na pr. konjunktiv. Pisava v slovnici je torej krenila, kjer je bilo mogoče,
') Gorenji odgovor smo prejeli že v drugi polovici meseca prosinca, ko je bila natisnjena šele polovica prof. Bežkove razprave. Akotudi se je naš list že od nekdaj potezal za pisavo staroklasiških imen, kakeršno zagovarja g. prof. B., vender smo odgovorili g. prof. K., da vzprejmemo odgovor, da bi pa bilo vsekakor umestneje, ako bi odgovarjal šele po dovršeni razpravi, ker bi bilo tedaj še časa dovölj. Gospod prof. K. nam natd ni odgovoril ničesar, pač pa nam je v minulem meseci poslal jako rezko dopisnico, na kateri govori o »re vol v e r press i« i. t. d. in odločno zahteva, da se priobči njega odgovor, zakaj: »Kdor napade sprejema, je dolžan tudi odgovor sprejeti«. Mi sevčda ustrezamo g. profesorju in priobčujemo njega odgovor, prčcej za njim pa pojasnila g. prof. Bežka, ker nam je do tega, da se razbistrt in dožene to vprašanje.
Ural.
na ono stran, katero g. pisec zagovarja; lastna imena v slovenski obliki se ondu sploh ne jemljejo v poštev; vendar pravi g. Bežek, da sem je ravno v slovnici tiral do skrajne doslednosti. Kdo bi vse premislil, predno govoril To bi moral kak Prometej biti.
I kaj smo tako strašnega storili, da nas dregajo zdaj z nezrelimi dokazi? Postavili smo se javno na didaktično stališče.
Didaktika, zlasti na nižih stopnjah, zbližuje predmete, katere med seboj primerja. Ako se učencu narekuje: Cyrus, Themistokles, y in tk pravilno izgovarjaje, bo v njegovi latinščini menj pomot, kot če rečeš: Cir, Tetno-stokel. Takisto je s knjigo. Če vidi tuje besede, ne samo lastna imena, tako pisana, kakor se imajo izgovarjati, nauči se jih tudi pravilno izgovarjati.
Doktrinerji pa in drugi pedanti narede okrog predmeta debelo in visoko ograjo, da jo potem ali prebijajo ali čez njo lezejo, ali pa odganjajo z njo učence. Vsak po svoje.	Kcrmavner.
V obrambo.
Al pr«\v sc piše kätpa ali krffha Se šola udvo Č&rkarjov se rdita Z ljudmi prepira stäriga kopita, Kdo njih pa pnCvo tfcrdi, to se p niša.
Tako menda |X>reče mnogokateri naročnik , Zvonov«, ko mu pride pred oči g. prof. Kermavnerja odgovor in moja obramba. Nehotč morda vzdihne: ,Bog pomagaj! Že zopet azbučna vojna!* No, naj se pomirijo gospoda čitatelji; g. profesorja K. odgovor je, kakor so se uverili, ne samo jedernat, ampak tudi kratek, in tudi jaz se bodem potrudil, da se ognem gostobesednosti.
Zagovor moj pa tudi smč biti kratek; uprav lakoniški bi lahko pozval g. Kermavnerja: »Čitajtc moj spis v prvih dveh številkah letošnjega ,Zvona', zakaj tamkaj najdete povoljnega odgovora ne samö vsem dnim pomislekom, ki ste jih našteli, ampak tudi še drugim, ki bi se utegnili dvigniti proti domači pisavi staroklasiških lastnih in drugih imen.* S tem bi bila pravda od moje strani končana, zakaj to smč vsakdo zahtevati od literarnega svojega nasprotnika, da preporni spis prebere; vender je g. prof. K. mojo nezrelost toliko preziral, da je ta odgovor spisal in poslal uredništvu ^Zvonovemu«, še predno je izšla 2. številka; a niti tega, kar sem napisal v i. številki, spoznal ni vrednim paznega čitanja, drugače bi se mu ne bilo pripetilo, da navaja proti domači pisavi takšen razlog, o katerem sem razpravljal že ondu (glej na mestu rečenem str. 45. o rimski pisavi grških tujk).
Možno se mi je bilo ozirati v svojem spisu na vse One razloge, ki se upirajo domači pisavi, a« podpirajo izvirno pisavo staroklasiških imen, in to zategadelj, ker sem bil prisoten pri skupščini gimnazijskih učiteljev, ponajveč filologov, katero je sklical g. ravnatelj Wiesthaler baš v ta namen, da reši to vprašanje. Prišli so na tisto zborovanje skoro vsi Oni gospodje, ki so z g. profesorjem K. vred določili pisavo latinskih učnih knjig; tedaj sem lahko čul in sem si tudi zabeležil vse vzroke, ki govorč za to ali 6no pisavo, in sem se tudi sam udeležil debate. V le-tej se je končna zmaga v obče z nekimi ustopki nagnila na Ono stran, katero zagovarja ÄZvon« že od nekdaj. Iz tega gg. čitatelji lahko presodijo, ali sem bil dovolj pripravljen in podkovan, da sestavim spis, ki je bil potemtakem skoro samo nekakšno poročilo o omenjeni skupščini; saj se mi je pri tisti priliki celd poverila izrecno ta naloga, češ da se pošlje zapisnik o naših razpravah v presojo tudi učiteljskim zborom drugih slovenskih gimnazij. Toda mislil sem, da jc bolje, ako objavim o tem sestavek, ki ga lahko čita tudi širše občinstvo, nego da napišem poročilo, namenjeno samö omejenemu krogu. — Po vsem tem mi slavno čitateljstvo menda verjame, da sem g. profesorja K. psovko o ,nezrelih dokazih* prav hladnokrvno požrl.
Rad pa priznavam in iskreno se kesam krivice, katero sem storil g. profesorju K., da sem v svoj spis vpletel njegovo ime; vidim, da mu je bilo to jako neljubo. Prav žk\ mi je, da nisem namesto »Kermavnerjcva teorija, K. pravopis« i. t. d. rabil splošnejših izrazov, n. pr. »antikni ali antični pravopis, izvirna pisava« i. t. d.; morda bi se bila s tem preprečila vsa polemika. Ali v zadoščenje g. profesorju izpovedujem, da nisem hotel njemu nikakor podtikati kake odgovornosti za tisto pisavo niti ga grajati kot nje očeta; saj mi je bil znan iz one skupščine njen početek. Rabil sem marveč poginoma »bona fide* njegovo ime, in to brez kakega častnega naziva (gospod, profesor), zaradi kratkoče, kot nekakov tehniški izraz. To pa sem menil, da smem storiti tem lože, ker je s tistim pravopisom pisan i Rožkov slovar (1882.), i njegove vadbe (1882., 1883.) i njegova slovnica (1885.). Takisto se je g. ravnatelj Wiesthaler, menda tudi radi kratkoče, v predgovoru svojim vadbam (za drugi gimn. razred, 1S86.) izrazil takö-le: »Pravopis slovenski uravnan je tudi v tem delu vsaj v obče po Kermavnerjevih učnih knjigah.« — Odkrito pa naj povem: niti sanjalo se mi ni, da bi moja pisava utegnila r a z ž a 1 i t i g. profesorja Kermavnerja. Da sem napisal la-le stavek: »To načelo je tirala do skrajne doslednosti slovniea prof. Kermavnerja, ki je v svojih prej izšlih ,Vadbah' še nekoliko omahoval«, k temu me je napotilo to, ker sem v njegovih vadbah (Prvi del) čital razno oblikovana lastna imena, a tem raznoterim oblikam nisem vedel pogoditi pravila. N. pr. na strani 3. čitamo: Scipio Afričan, C. Marius poleg
Rhen in Dunav, Karthago poleg Korinth in Numantija, — Pozneje ukrenjene izpremembe glede na glasove c in k, ph in f pa so mi bile znane iz one skupščine.
Sedaj samo še dve tri pripomnje, da vsaj nekoliko spopolnim nezrele svoje dokaze z ozirom na g. profesorja K. nasprotne dokaze.
G. prof. K. piše: »Enako so sprejeli praktični Rimljani za grške besede črke t h in yt ker so ju drugače izgovarjali, kot t in it i. t. d. — Ne včm, ali so bili Rimljani bolj praktični v starejših časih, recimo pred Ci-ceronom, ali pa jjoslej, toliko pa vem, da so rabili omenjeni črki, takisto črke z (v novič), ph in ch šele za Cicerona ali malo pred njim. Poslu-šajmo, kakö piše o teh črkah tujkah W. Corssen „Ueber Aussprache, Vokalismus und Betonung der lat. Sprache," Leipzig 1868, str. 12. in 13.: *) „Einen Zuwachs erhielt nun das lateinische Alphabet zunächst durch die Wiederaufnahme des verloren gegangenen Z aus dem Griechischen Alphabet. Dieses erscheint in altlateinischen Inschriften nur vereinzelt, ist aber schon zu Ciceros Zeit, wie bereits oben nachgewiesen ist, in der Bücherschrift für Griechische Wörter und Namen gebräuchlich. Das Griechische Y wird in älteren lateinischen Inschriften gewöhnlich durch V wiedergegeben, selten durch I, ist aber zu Ciceros Zeiten schon gebräuchlich geworden, also gleichzeitig oder wenig später als Z aus dem Griechischen Alphabet aufgenommen und mit diesem an das Ende des lateinischen Alphabetes angefügt worden. Aber Y und Z gelten den Römern immer als Griechische Buchstaben, sie haben nie Römisches Bürgerrecht und Römische Namen erhalten." — Navcdši pomnoženo latinsko azbuko nadaljuje Corssen tako-le: „Etwa gleichzeitig mit der Aufnahme des Griechischen Y und Z in das Lateinische Alphabet machten die Römer Griechischer Aussprache und Schrift ein weiteres Zugeständniss. Während sie nämlich in der ältern Zeit statt der Griechischen Aspiraten o, y, ft, für die sie keine entsprechenden Laute in ihrer Sprache hatten, in Griechischen Lehnwörtern und Namen p, c, t sprachen und schrieben wie statt des Griechischen s oder ss, statt des Griechischen u u, seltener i, weil sie überhaupt die Wörter, die sie aus dem Griechischen entlehnten, in Lautgestaltung, Wortbildung und Wortbiegung sich mundgerecht machten und latinisierten, fingen sie gegen die Zeit des Cimbernkrieges an, den Laut jener Aspiraten durch ph, ch, th zu umschreiben, weil die Gebildeten die Griechische Ausspruche derselben nach-
•) Corssenove lxj-sede navajam doslovno, i/,pustil pa sem citate. Naj mi gg. Čitatelji oprostč dolgi nemški izvadek, ki mi podaje izborilo dokazilo; da bi ga bil prevedel, to mi radi natančnosti ni kazalo.
a h tn t c n (to jo tista rimska praktičnost!) N ac h etwa h a 1 b h u n d e r t j ä h -rigem Schwanken zwischen der altern Aussprache und Schreibweise ward dann die letztere in der Sprache der Gebildeten und in der Litteratur zur Regel. Aber da die V olkssprache fortfuhr, in alter Weise Griechische Namen zu latinisieren, findet sich in Inschriften der Kais er zeit statt ph, ch, th vielfach p, c, t, für ph in der späteren Kaiserzeit auch f geschrieben. Unwissende Abschreiber von Inschriften, welche die Aussprache und Schreibweise der Gebildeten nachahmen wollten, aber nicht sicher wussten, wo dieselbe berechtigt sei, schrieben gelegentlich auch falsch ph, ch, th statt p, c, t. Ebenso erklärt sich die in den Noten des Tiro und Seneca vorkommende Schreibweise th für s, da das Griechische 0 assibiliert gesprochen wurde."
Ali ni bilo pri Rimljanih do pičice takd, kakor je sedaj pri nas? Vse do najnovejšega časa smo dobro ali slabo izhajali z oskodno svojo azbuko, prej bohoričico, sedaj gajico; naši Vodniki in Preščrni, Levstiki in Stritarji so se zadovoljevali ž njo. Vse poskuse, spopolniti jo z nekaterimi novimi znamenji, zavrnil je närod odločno. Toda glejte! V devetem desetletji devetnajstega stoletja smo se po mrvici ]>oslovenjcnih latinskih šol hipoma vzpeli do dne ciceronske omike in posnemamo takd izvrstno tujih jezikov glasove (o katerih izreki se sicer učenjaki še vedno prepirajo), da moramo po vsaki ceni prav kakor izobraženci rimski uvesti nekaj novih pismenk v oskodno azbuko svojo. Da nas nevedni ndrod — profanum vulgus — nc more slediti na tem poti, kaj nam omikancem do tega! Napdsled — če ne prej, vsaj čez poldrugo stotino let, ko se bode pisalo leta 2000. in nekaj čez po Kristusovem rojstvu — vender zmagamo!
G. profesor K. piše: „Kje tiči tedaj napaka? V šoli. Ko bi se mladina naučila, pravilno tuje besede izgovarjati, nikomur bi ne presedali th, yt ae, oe in podvojeni glasniki." — Aha, šola je torej tista panaceja, ki nam pomore do zmage! Sedaj šele umejem, zakaj je stoletja trajala pri Rimljanih dna borba med izobraženci in neveščim närodom; š o 1 niso imeli, vsaj toliko ne, niti takšnih, s kakeršnimi se ponašamo mi. Mi pridemo mnogo hitreje do zaželenega zmotra, in skoro jame naš närod klassik in gijtnnasij izrekati vse drugače, pravilneje, negoli do sedaj, ko ga je motila barbarska pisava klasik in gimnazij ali gimnazija. Oj, ti zarobljeni Preščren, ki si se drznil klasiško besedo klasik izgovoriti celd gorenjski — debelo, po bezjaški —! Razlika med izrekatna klasik in klassik pa je menda ista, kakor med poletje in polletje, kaj li?
Ko je pokojni Miklosich izustil imenitni rek, da glasoslovni zakoni niso naravni zakoni, tedaj bi bil pač moral pripomniti, da grč med dne činitelje, ki pretvarjajo glasoslovnc zakone, šteti sdsebno tudi — šole!
Toda še jeden razlog je, ki podpira vzprejem tujih črk: >Enako je tudi cirilica (recte: cyrillica) sprejela posebne črke za tli, ps, x, tj v tujih besedah/ — Dä, ta razlog nam je pa popolnoma saj)o zaprl, odkrito priznamo, da se ga nismo nädejali! Sedaj pa kar orožje iz rok ! Drugega ne moreni, nego da svetujem g. Lamurskemu in drugim književnikom, ki bi radi priredili cirilico za slovenščino, naj se gotovo poprimejo tudi ravno navedenih cirilskih pismenk. Potem naj se cirilica ruska, srbska in bolgarska skrijejo pred našo! Toda vzprejeti ne smejo samo öne četvorice, ampak tudi vsa tista »znamenja, s katerimi so staroslovenski pisci, hlapčevski posnemajoč Grke, grdili zlasti samoglasnike ob začetku.« (pr. Miklosich, Alt-slavische Formenlehre in Paradigmen, str. XXXIV.) Sicer natančnost ne bode popolna!
Ker g. prof. Kermavner v odgovoru naposled omenja »dokrinSrjev (recte: doctrinarjcv) in drugih pcdantov«, tedaj nastane vprašanje, kateri so ti; ali öni, ki so v svoji preproščini uverjeni, da sicer naša närodna pisava ni popolnoma dovršena, da pa vender jako lahko izhajamo ž njo, kakor nas učf izkušnja (gl. Miklošičevo berilo za osmi gimnazijalni razred, na Dunaji 1865., str. 5.) ali pa öni, ki mislijo pospeševati natančnejšo izreko tujk s tem, da pišejo klassik in g ij t una sij": Razsodbo o tem vprašanji smehljaje prepuščam slavnemu čitateljstvu.	V. Bezek.
Iz odborove seje »Matice Slovenske« dnč 9. sušca. — Zapisnik poslednje seje se odobri; zapisnik o seji gospodarskega iu književnega odseka z dnč 20. prosinca in dnč 5. sušca je na ogled. — Na znanje se vzprejme poročilo gospodarskega odseka o nekaterih izpremembah pri hišnih strankah in o računih poslednje dobe. — Za letos sc izdadd tri knjige: 1. »Letopis«, urednik prof. A. Bartel. Knjiga izide v »Narodni Tiskarni.« 2. »Goriška«, spisal prof. S. Rutar. Knjiga izide pri Milici. 3. »Z ognjem in mečem«, povest; prevel iz poljščine po Sienkiewiczi M. M. I. in II. del. Knjiga izide z ilustracijami v tiskarni F. Šimačkovi v Pragi v obliki češkega prevoda. Prvi dve knjigi se natisneta v 2500, zadnja pa v 2700 izvodih. Obseg vseh treh knjig jc preračuujen na 55 pol, — Kot založna knjiga izide v drugem natisku pri Albrechtu v Zagrebu »Slovenska stenografija«, spisal prof. A. Bezen$ek\ obsezala bode 6 — 7 tiskovnih pöl. — Pokorny-Tuškov »Prirodopis rastlinstva« se tretjič ne bode izdal in zalagal, ker ne dopušča gmotuo razmerje. Šolska predstojništva se utegnejo pogoditi z drugim založnikom, ki izd K to knjigo morda z deželno podporo. — Zamudne člane, ki plačujejo udnino šele potem, ko so knjige že razposlane, napotiti je na knjigarje. Le kdor redno plača v prvi polovici vsakega leta, ima zagotovljene knjige dotičnega leta. — Na razpis Častnega darila je došla »Matici« povest »Dudka«, ki pa ni ustrezala zahtevam. Druga povesi »Mcšetar«, katera se jc vrnila pisatelju, da jo neko'iko predela,
LISTEK.
doslej še ni bila predložena iz nova. — Nekatere izpremembe v povcrjeništvu se vzprejmo na znanje. — Več društev in ppsamičnikov je prejelo založne knjige. — Kusselova knjigama v Miinstru si je izprosila za svoj katalog več pojasnil o društvenih knjigah; nje prošnji se je ustreglo. — Knjižnica se je pomnožila od zadnje seje za 98 knjig, zvezkov in časopisov, največ slovenskih, ruskih in čeških. — Umrlo je v zadnjem času 5 usta-novnikov. — Za lani jc plačalo udnino 1747 letnikov, za letos doslej 359; od zadnje odborove seje je pristopilo iz nova 29 društvenikov, in sicer i kot ustanovnik (izmed letnikov) in 28 letnikov.
Nov dijaški list »Vesna« je začel izhajati v Celji pri I). Hribarji. »Vsebine je leposlovno-znanstvene, vender pa ne izključuje dnevnih vprašanj, ako so tesno združena s kulturnim napredkom Slovanov«. — »Vesna« izhaja po jedenkrat na mesec na jedni pöli in stane za vse leto gld. 1*50. Uredništvo novemu listu je na Dunaji VIII., Wickenburg-gasse 12, naročnino pa vzprejema Dragotin Hribar v Celji. — Ta novi list naznanjamo, ker se nam je poslal na ogled; priporočati ga pa ne moremo. Kritika se je izrekla o njem jako neugodno in ga označila za nepotrebnega. Književnim poskusom sploh ne kaže ustanavljati posebnega lista, nikar še takšnim, kakeršne podaja prva Številka „Vesne". Več govoriti se nam vidi nepotrebno, ker se list, takd pisan, itak ne more vzdržati.
»Črna Gora« se imenuje pripovedna pesem, katero jc zložil prof. J. T. Turkuš v Gradci. Knjižica obseza 22 stranij in je posvečena knezu in škofu dr. M. Napotniku. Dobiva se po 20 kr. izvod. Naslov: Prof. Turkuš, Graz, Lcssinggasse 22. — O priliki morda khj več.
Slovenske šolske knjige. V spopolnitev naše beležke v poslednji številki bodi omenjeno, da je deželni zbor kranjski za izdajanje slovenskih šolskih knjig v letu 1892. zopet dovolil 2000 gld. iz deželnega zaklada. — O knjigi prof. Orožna prihodnjič.
»Gorske cvetlice«. Slovenski napevi za čvetero in petero mešanih glasov zložil Janez La/tamar. Takö je naslov zbirki, obsezajoči sedem mičnih, v preprosto narodnem duhu zloženih pesmij. Pesemce kažejo skladateljevo nadarjenost za preproste, lahke melodije. Priporočali bi gospodu skladatelju, da to nadarjenost svojo še kolikor moči izobrazi s študijami dobrih skladeb slovenskih in drugih ndrodos'. Zaradi prijetne preprostosti, lahkote in časih srečno pogojene ljubkosti posamičnih pesemc priporočamo slovenskim mešanim zborom to skladateljevo četrto delo, katero je tudi sam založil. Srečno so v omenjenem zmislu pogojene pesmi »Pozdrav«, »Planinska roža« in »Potoki tecite«. Nekatere hibe, katere so še v delu, popravijo lahko izvajajoči dirigentje sami. Pesmi jc dobiti pri skladatelji ali pri Blasnikovih naslednikih v Ljubljani. Cena jim je 50 kr.
Koncert »Glasbene Matice« v dvorani lilharmoniškega društva dnč 12. sušca je bil preimenitcu dogodek nc samd za Ljubljano, ampak za vse Slovenstvo. Kar so obetali pevci lani, ko so osnovali novi pevski zbor v „Glasbeni Matici", to so sijajno zvršili pri zadnjem velikem koncertu. Sedaj smelo trdimo, da smo se Slovenci tudi na tem polji popeli do umetniške višine, katere nam odslej nihče ne more utajiti. Blagodejno bode vplival ta pojav na vse Slovence, vzpodbujal jih in jim krepil prepričanje, da mali naš narod še ni izgubljen, ko ima v sebi toliko življenske moči! — Vzpored koncertu je bil bogat in sestavljen umetniški premišljeno, ker je zgolj zasluga mladega in nadarjenega pevovodje g. M. Htibada. — Prva in zajedno glavna točka je bil D v or.i ko v 149. p sal in. Anton Dvofdk, porojen dnč 8. kimovca 1841. leta v Nelahozevsi pri Kralupu na Češkem, sedaj profesor na praškem konservatoriji, mora se poleg Smetane, Naprav-nika, Zdenka Fibicha, Bendla, Nesvalbe in drugih prištevati najplodovitejšim skladateljem češkim. Njegove genijalne skladbe niso samö znane v ožji domovini njegovi, ampak pridobile so si žc splošno svetovno priznanje in se izvajajo po vseh večjih mestih evrop-
skill in ameriških. Nemci, sösebno na Dunaji, prezirali so jih res nekaj časa, toda skoro je prevladalo tudi med njimi trezno in nepristransko mišljenje. Dvofdka znači neutrudna delavnost (sedaj šteje že opus 90.), prirojena izvirnost in mojsterska dovršenost v vsebini in obliki. Neusahni vir lepih melodij so mu češke ndrodne pesmi, katere združuje z naj-novodobnejšim, do cela dovršenim glasbovanjem.
Najnovejše velike skladba njegove so: op. 89. vžliki requiem, op. 88. četrta simfonija in op. 84. velika opera „Jakobin". Tudi psalm (op. 79.) pripada vrhuncu umetnikovega glasbovanja, zakaj pred njim so bile že zložene svetovno znane skladbe, 1». pr. 3 simfonije, 2 oratorija, 2 operi in veliko število orkestralnih in kamomih kompozicij. — Psalm je mogočen slavospev Stvarniku. Vzvišena pesniška snov in slavnostni glasbeni izraz z mogočno instrumentacijo takd silno pretresa poslušalca, da trepeče pred vsemogočnostjo Najvišjega; zajedno pa povzdiguje njegov duh do nevidnih višin božjih. Uvod mirno pričenjajo vijoline, njim se polagoma pridružujejo lesena in pihalna trobila, takd tla napdsled narase jakost in obsežnost glasov, ki so izvedeni na orgeljskem basu, ob-sezajočem osemnajst taktov, do velikanske, skoro nepregledne obilosti, kar slikovito znači, da se bode vršilo nekaj veličastnega. Sedaj pričenja pevski zbor: „Nova pesem Stvarnika poslavi!u Prvi del je homofonski stavek, izveden sedaj četveroglasno, sedaj zopet menjajoč ženski in moški zbor. To izvajanje in slavnostni zlog v obče se dasta primerjati le najboljšim slavospevom v Händlovih oratorijih. Zanimljivo je pri Dvofdku sploh, kakd razvaja harmonijo od dominante preko oddaljenih tonovih načinov na toniko. Tudi v psalmu napravlja razvajanje od edura preko b-dura na a-dur velikanski vtisek. To višje in višje popenjanje nam lepd izraža brezmejno mogočnost božjo. Značilno svojstvo čeških narodnih pesmij so pogoste sinkope. Tudi v psalmu so uporabljene in ker nastopajo v muogoglasnih akordih, zatd je njih učinek zlasti za slovensko uho domače-prijeten. V srednjem stavku prvega dela so glasovi v prosti ožini na 16 taktov obsežnem orgeljskem basu figurovano izvčdeni in prehajajo preko oddaljenih harmonij jed-noglasuo od dominante na toniko. Starega pravila o glasl>eni trozložuosti se Dvordk izogiblje; ponavljanje prvega dela zaznamenuje le kratko v štirih taktih, končuje petje jedno-glasno in prepušča ponovitev orkestru. Sklepaje prvi del razširja Dvofdk jednoglasni stavek v sedmeroglasen vokalen stavek in se kaže tu mojstra tudi moderne kromatike. Sdsebno ta odstavek nas je kftr presenetil. Po mirni orkestralni medigri se pričenja drugi del skladbe z milobno recitacijo, altovo in basovo. Za njo se popnfc skladba, dramati-škemu tekstu primerno, do slovesne in zeld umetnostne polifonije. Najbolj dramatiški je ta del pri besedah: „A meč vihtč ... da bi kaznovali zl6 nešteto, ndrodom prinesli ž njim osveto". Psalm se končuje z jednoglasnim koralnim petjem najprej basovim, natd tenorovim in altovim, za katerim prihaja liomofonsko ponavljanje prvega dela. —
Za psalmom smo slišali vokalno točko, nov moški zbor Nedvldov „Ne za bi me!" katerega je lani izdala „Glasbena Matica" v zvezku, obseza jočem osem novih Nedvgdovih moških zborov. Preprosti iu oskromni skladbici je bilo težavno stališče za mogočnim, razsežno osnovanim psalmom. Dasi ni preduhovita, vender nas je prijetno genila nje nežnost, mirno vezana melodija in zelo umetna razdeljena dinamika. Treba jo je le čustveno peti, in ljubka pesemca se omili vsakemu razumnemu poslušalcu, kateri ceni tudi preprosto lepoto. V svoji obliki se odlikuje po zelo pravilnih stavkih in perijodah.
Dvordkovi „Moravski d v os pc v i za ženske glasove" (op. 32.) se prištevajo najobljubljenejšim in preprostemu ljudstvu najbolj .znanim skladbam. Dražestni so ti dvospevi takd, da ni kmalu dobiti lepših biserov na vsem muzikalnem polji. Vsem je snov najnežnejša ljubezen, katera se nam često kaže v ljubko najivni obliki. Take vrste sta zlasti dvospeva „Prsten" in „A j d ti uplynu", katera sta se pela kot 4. točka.
Njiju kratka vsebina je: a) Godba igrd, nevesta se odpravlja na ljubimca dom. Sedaj se spomni, da je pozabila „zlati pjstan svoj", b) Ljubica hoče pobegniti, ljubimec je ne dri iz rok. Ako bi se izpremenila ona v ribo, vzel bi on trnek; ako se izpremeni v golobico, vzame si on črnega gavrana i. t. d Napdsled hoče biti ona zvezda, on pa vč za ljudi učene, ki mu pokažejo zvezdo, in vzklikne: ,,Jaz te ne dam iz rok!" Do cela izvirne melodije tekö gladko, nikjer zastajajc; harmonije se vrstč popolnoma pri rod 110; oba glasova se družita iz lahka, dasi sta samostojno razvedena. Nežno kakor vse je tudi spremljevanje.
Druga vokalna točka je bil nov slovenski mešan zbor Foersterjev, zložen na krasne besede Pagliaruzzijeve balade „Ljubica". Po splošni sodbi glasbenikov in neveščakov je ta skladba poleg Nedvgdove skladbe „Nazaj v planinski raj" najboljši slovenski mešani zbor. Odlikuje se po mojsterski koncepciji in izredni izvirnosti. Plemenita pesniška in muzi-kalna ideja je izražena deloma dramatiški presunljivo, deloma se vpodablja v resno-mirnem epiškem pripovedovanji. Raznovrstna dikcija, mnogi izpremeni taktovih načinov in duhu balade povsem primemo gibanje harmonij po sorodnih tonovih načinih, to vse se druži, da je pesem zanimljiva in izrazna, in ker je skladatelj navzlic posamezni raznovrstnosti ohranil v celoti jednotno obliko, zatd je učinek tudi v absolutno nuizikalnem oziru Čist in globok. Takoj začetek pesmi, strog četveroglasen stavek v g-mollu, odlikuje se po a capellaobliki in po zanimljivem postopanji glasov v strogi, koralu podobni har-monizaciji, in lepd izraža resno situvacijo: Ležal na [mrtvaškem odru . . . mlad jc mož". Sedaj se mirno pripoveduje: „Mrtveca od jutra v večer hodijo ljudje kropit . . . samo nekdo ni prišel nj molit". — ,,Vsi so prišli, samo ljube, ljube k njemu ni bilö41 pojö ženski glasovi dvoglasno in troglasno na basovem tonu moških glasov sorodne g-durovc tonike in donimante. Po moškem petji: „Pa pred kočico dekleta drobne stikajo glavd in skrivnostno šepetajo" povzemd troglasni ženski glasovi v živogibčnem tempu oprav-Ijivo: „Saj sem rekla, saj sem rekla, da je Čisto brez sred". Zlasti ta stavek je skladatelj pogodil kkj ljubko. Tudi starke v sobi se hudujejo: „Glejte, ona ni prišla, za njega nič nc mara, brez vesti je, brez sred, tak je zdaj ta mladi rod". Toda prehitro so sodile. „Drugo jutro zvon se tožno je glasil — ona jc preminula, počilo ji je sreč". Skupni zbor zopet povzame resni zlog začetka balade in izvede konec z genljivim, srce pretre-sujočim izrazom v fortissimu. kateri tožno pojema in naposled pianissimo mine liki zadnjemu utripu ginečega srca. — Skladatelj je zložil pesem kot op. 44. za namerjano mariborsko slavnost „Slovenskega pevskega društva" leta 1891. Slovenci moramo biti g. Foersterju hvaležni, da je obogatil glasbeno našo literaturo s takd krasnim in duhovitim umotvorom!
Zadnja točka je bila „Cerkveni z b o r" iz Pietro Mascagnijeve opere „C a v a 11 e r i a rus t i ca na" (mi bi rekli „Selška čast"). Dve leti še nista minili, odkar se je prvič predstavljala ta opera, in že je razširjena po vsi Evropi in Ameriki. Da je osemindvaj-setletni skladatelj v toli kratkem času takd zaslul s prvim svojim opernim delom, to je pravi unikum v glasbeni zgodovini, zakaj vsi slavni skladatelji n. pr. Bach, Händl, Gluck, Mozart, Beethoven, morali so si šele po dolgoletnem trudu in naporu pril>oriti priznanje. Vzrok temu je nedvojbena genijalnost skladateljevi, njega ne toliko izvirna, nego ognjevita dramatiška glasba in mojsterski libreto, kateremu ni lahko najti jednakega. V koncertu se je izvajal odlomek iz te opere, dvojen mešan zbor s spremljevanjem orkestra. Umesten je tudi za koncertno dvorano, ker je samostojno celoten v obliki in ga poslušalci umejo, dasi je iztrgan iz opernega dejanja. Situvacija je taka : V sicilijanski vasi je na Včliko nedeljo ljudstvo zbrano v cerkvi in na trgu pred cerkvijo. Po službi božji poji'« verniki klečč slavospev vstalemu Gospodu in sicer v cerkvi „Regina coeli laetare", pred cerkvijo
pa „Njemu slava, ki vstal je od smrti". Šesteroglasni latinski zbor, ki se je pri koncertu pel v stranski sobi, ponavlja glavne motive iz znanega opernega intermezza, zanimljivcga i v harmoniškem i v melodiškem oziru. Za tem prihaja zbor pred cerkvijo; v začetku ga spremljajo večinoma trobila iu leseni instrumenti. Za kratkim sopransolom Santuzze (gdč. DaneSeva), vaškega dekleta, ki zaradi prestopka po tamošnji šegi nc smč v cerkev, nastopa polagoma ves zbor, med slavnostnim petjem pa se zajedno čujejo iz cerkve (v koncertu iz stranske sobe) orgije in aleluja. Ta mogočni prizor in novodobne drama-tiški izvčdena polifonija nas prepričuje, da skladatelj ni zaslul brez vzrokov. Dasi ni klasiški duhovit, vender je njega skladba vseskozi melodiŠka, nikjer dolgočasna, v instru-mentaciji pa zelo izrazna. Na poslušalce je napravila vidno globok vtisek.
Pri koncertu so sodelovali operni pevec g. J. K. Trltiik, koncertni mojster g. Hanns Baudis, pianist in učitelj „Gl. Mat." g. K. Hoffmeister in.vojaški orkester. G. Hofmeister je spremljal nekaj točk na klavirji s finim čustvom, dobro tehniko in razumnim predavanjem. Vojaški orkester pa se nam je zdel preglasen in časih premalo občuten. G. Trtnik je pel dve veliki in težki ariji, tekmospev NValterjev iz opere „Mojsterski pevci norimberški" in Ilüonovo arijo iz opere „Oberon" ter izzval uprav frenetiško pohvalo, daje moral dodati še tri pesmi, med njimi Vilharjevo „Nezakonska mati" in Zajčevo „Domovini in ljubavi". G. Trtnik je junaški tenor, a pokazal se je tudi mojstra v kantileni, kar se druži malokdaj. Prijetni glas mu je krepak in obsežen, prehajanje iz prsnih registrov v glavne gladko, intonacija čista, predavanje razumno, izgovor jasen celd v koloraturi. Videlo se je, koliko pridobi prirodna nadarjenost v pravi šoli. Učil je g. Trtnika v Pragi prof. Lev in na Dunaji mojster Mancio. — G Baudis je igral na goslih jedno Svend-senovo romanco in jedno Zarzyckijevo mazurko. Prva je zanimljiva skladba, katero radi igrajo goslarski virtuvozi, mazurka pa ni preduhovita, dasi je posvečena mojstru Pablu Sarasateju. Ritmika jc res živa, vender pogrešamo pravega melodiškega toka. Ugodno je razvčden samö srednji stavek. G. Baudis je igral navzlic ranjeni roki čisto, razumno in lepo frazovano. Dodati je moral še „Španske plese".
O pevskem zboru nismo še govorili ničesar. Stel je nad 70 pevk in pevcev, cerkveni zbor pa je pelo poleg teh 60 učencev in učenk „Glasbene Matice". V vsakem pogledu izvrsten in dovršen res še ni zbor, ali poznalo se mu je, da se je marljivo učil in se v kratkem času mnogo naučil. Gospodu kapelniku Hubadu grč popolno priznanje in neomejena hvala. Njega oduševljenost za glasbo in globoka razumnost ideje in tehnike se je očito zaznavala na zborovem petji. Smelo trdimo, da se z g. Hubadom pričenja nova lepa doba ua glasbenem polji slovenskem.	—p—
Iz muzejskega društva. Na obilo obiskanem zboru dnč 16. sušca je predaval gosp. prof. Anton Kaspret o Rankeji in J. Kopitarji. Ranke se je seznanil s Kopitarjem, ko je prišel dnč 24. kimovca leta 1827. na Dunaj nabirat zgodovinskega gradiva. Tedanji vsemogočni minister, knez Metternich, dovolil mu je rabiti dvorni arhiv in arhivni oddelek dvorne knjižnice. Tukaj se je Ranke sprijaznil z našim rojakom. Opdldne sta navadno obedovala pri »belem volku«, kamor so tudi zahajali Ilormayr in drugi učenjaki. Kopitar je takrat spoprijateljil Ranketa s slavnim srbskim pisateljem, Vukom Štefanovičem. Plod tega prijateljstva je bila zgodovina srbskega ndroda. Vuk mu je predložil zgodovinsko svojo zbirko, Ranke jo je od besede do besede preudaril in presodil; pri vsakem dogodku je moral Vuk imenovati priče, s katerimi je govoril, ali od katerih je dobil ustna ali pismena poročila. V vseh drugih reččh, tičočih se narodnosti, prava in državnih naredeb, učil je Kopitar Rankeja. Te in druge zanimljive stvari iz duševnega občevanja obeh učenjakov je predavatelj zajel iz zbirke Rankejevih listov, katero je nedavno izdal Rankejev učenec, Alfred Dove.
Potem je gosp. arhivar Anton Koblar poročal o pasijonskih igrah na Kranjskem v Ljubljani, Novem Mestu, Skofji Ix>ki in v Kranji. Te igre, navadne na Bavarskem in po drugih nemških deželah, uvedli so na Kranjskem zaradi kuge, ki je razsajala po deželi leta 1598. in 1599. Prirejali so na Včliki teden izprevode po mestnih ulicah in trgih. S podporo bratovščine trgovcev, jezuvitov in drugih redovnikov so se te igre v kratkem času udomačile na Kranjskem; osebe iz najimenitnejših stanov so sodelovale pri njih, celd stanovi so dovolili v ta namen 1000 gld. Sosebno zanimljive so bile igre, katere so priredili kapucini leta 1721. v Skofji Loki s pomočjo meščanov in slovenskih kmetov. Gospod predavatelj je navel za poskušnjo nekatere slovenske pesmi, katere so prepevali kmetje pri izprevodu. Tii imamo začetek dramatike slovenske. Gospod A. Koblar je zanimljivo svoje predavanje zajel iz rokopisa »Instructio pro processione loco-politana«, katerega je našel v arhivu loškega kapucinskega samostana. — Poslušalci so oba predavatelja živahno pohvalili.	Mostovski.
Slovensko gledališče. »Dramatično društvo« je razvijalo v minulem meseci k.\j živahno delavnost, zakaj igrale so se zgolj novosti. Zaniinljivi sta bili zlasti predstavi dnč 6. in dnč 19. sušca, izmed katerih je bila prva na korist kapelniku dramatičnega društva gosp prof. Fr. GerbiYu, druga pa na korist opernemu pevcu in režiserju g. Fr. Hutarju. Pri prvi se je ponavljala opereta »Mornarji na krov«, poleg nje pa smo videli štiri prizore iz Verdijevega »Trubadurja«. Predstavljalo se je namreč (v hrvaškem jeziku) II. dejanje včliki prizor Manrica Bučar) in Azucene {g. Gerbiteva), IV. dejanje I. prizor Leonore (g. Daneševa) in Manrica z zborom, 3. prizor Azucene in Manrica, in poslednji prizor Manrica, Leonore in Azucene. I^-td prvi poskus včlike opere na našem gledališči je vreden žive pohvale, iu občinstvo ga je tudi pozdravilo jako simpatiški; sevčda se nc dÄ tajiti, da takšni prizori, iztrgaui iz celotnega dejanja izgubč mnogo svoje moči in lepote. — Prav tisti prizori so se igrali dnč 19. sušca, samö da se jim je dodal še 3. prizor Manrica in Leonore iz III. dej.inj a, kjer poje Manrico slovečo stretto. V začetku te predstave smo videli dva prizora iz Maillartove opere »Puščavnikov zvonček«, v katerih sta pela (v češkem jeziku)^. Butar in.?". Da-ve$n>a. V obče je treba reči, da sta obe operni predstavi jako ugajali. Benelicijanta gg. Gerbič in Bučar sta si pridobila velike zasluge za slovensko opero, in zatö se tudi mi pridružujemo glasni pohvali, s katero ju je obakrat odlikovalo mnogoštevilno občinstvo.
Predstava dnč 13. sušca: »Fužina r«. Igrokaz v štirih dejanjih. Francoski spisal Georges O/met. Po nemškem prevodu posloveuil Val. Kopitar, — Srečna misel je bila, da se je uprizorilo to sloveče delo, katero si je po vseh gledališčih pridobilo velik uspeh. Igrokaz je spisan po jednako imenovanem romanu Ohnetovem, zat6 ima tudi «lokaj momentov, ki nas precčj spominjajo romana. Sicer pa posamični prizori — zlasti Claire in fužinarja Filipa Derblaya — globoko vplivajo na gledalca, ker so izvedeni takö psihološko resnično. Igranju g. Borštnikove in g. Borštnika se je poznalo, da sta se vrlo zamislila v svojo nalogo ; tudi sploh je bila predstava dobra. — Ali si ni bilo m6či preskrbeti prevoda po izvirniku?
Predstava dnč 20. sušca: »D i 1 et an t je«. Veseloigra v štirih dejanjih. Spisal Julij Rosen. Preložil Vekoslav Benkoiit. — Ta igra se ne dviguje nad vsakdanje prikaze te vrste; Kosen je spisal dokaj boljših. Ako se mimo tega nekateri igralci (sicer vedno jedni in isti) k&r nič ne potrudijo, da bi proučili svojo nalogo , tedaj je sevčda uspeh še manjši. Vidi se nam, da nekateri igralci niti po imeni ne poznajo one ozirnosti, katero so dolžni gledališkemu občinstvu.
Predstava dnč 25. sušca: »Putifarjeva žena«. 'Burka v jednem dejanji. Po A. Gömerji poslovenil Ignacij Borštnik. — Oskromna ta burka se je izvajala jako malo
decentno, bodisi v igri bodisi v kostumih. Ako se kdkj ponovi, nikakor se nc smč v tej obliki. — »Codrillo«. Opera v i dejanji. Tekst in glasbo zložil Rudolf IVurmb. Poslovenil Fran Gerbic'. Ta opera ui uspela posebno; vzrok temu je nekoliko ta, da se glasba povsod nc prilega strastni vsebiui, kolikor toliko zloženi po Vergijevem sloveč em delu, še več pa to, da se je opažalo dokaj negotovostij pri zboru in pri orkestru. Vender se vzdrži na našem gledališči, ker ima tudi lepe glasbene točke in je mimo tega pripravna za manjše odre.
Predstava dnč 27. sušca: »Norac. Igrokaz v treh dejanjih. Spisal Henrik Ibsen. Preložil Fr. Svoboda. To delo genijalnega realista je prvo, ki se je predstavljalo na odru slovenskem. O »Nori« so mnenja različna; mnogo se je že pisalo za njo in proti nji. Izborno se v nji obravnava ženski problem, ki zanimlje gledalca od prvega do zad-njega prizora, samd konec se nam ni hotel prav prikupiti, dasi je dobro motiviran. Predstava je bila jedna izmed najboljših predstav; gospd Borštnikova nam že davno ni prijala takd kakor v veliki in težki nalogi Norini. Tudi drugi so storili svojo dolžnost, g. Sršenu pa zopet ni bilo popolnoma jasno, kaj naj igrd, in zatd sevčda tudi ne, kakd naj igrd.
Osebne novice. C. g. A. Aškerc se je zaradi holehnosti začasno odpovedal svoji službi v Vitanji. — Gosp. prof. Fr. Hubad je iz Gradca začasno pozvan v naučno mi-nisterstvo. — G. Jožef Rakci je bil nedavno na graškem vseučilišči promoviran za doktorja medicine. — Skladatelja g. Fr. S. Vilharja v Zagrebu je imenovalo hrvaško pevsko društvo »Kolo« za svojega častnega člana.
Tristoletnica Komenskega. Vesoljni pedagoški svet je te dni praznoval spomin češkega, slovanskega in občesvetovnega pedagoga Komenskega. Jan Amos Komensky se je porodil dnč 28. sušca 1592. leta v Ogerskem Brodu Oče in mati sta mu umrla zarano, toda ker sta bila imovita, bilo je Amosu pomočkov dovolj za šolske nauke. Iz početka je hodil v domačo šolo, leta 1608. pa je prišel v latinske šole, kjer se je zlasti iskreno učil latinščine. Pozneje je študiral v Herbornu in Heidelbergu, prišel tudi na Nizozemsko in Angleško; leta 1614. pa se je vrnil v domovino, kjer so ga izvolili za voditelja šoli v Prerovi. Štiri leta pozneje je bil šolski voditelj in propovednik jednote ali občine čeških in moravskih bratov v Fulneku. V obeh ineUih je marljivo pisal šolske knjige in se trudil, kakd bi izboljšal šolski pouk. Toda ko so Špauci leta 1621. zapalili Fulnek, izgubil je vse knjige in rokopise. Vzpričo velikih verskih zmed sc je Komcnsk^ delj časa skrival pri svojem zaščitniku Karlu Žerotinu, in ko je naposled leta 1O2S. prišel ukaz, da se mora izseliti vsakdo, ki ne vzprejme vere katoliške, napotil se jc bridko izkušani mož v najhujši zimi na Poljsko. I^eta 1Ö23. je še spisal »Labirint svetiU in leta 1625. pesem »Illubina bezpečnosti«, oboje v češkem jeziku. Prišedši na Poljsko, vodil je v Lešnu ondotno gimnazijo in spisal mimo drugega slavni knjigi »Jauua linguarum reserata« in »Didactica magna«. Po teh in drugih spisih je zaslul učeni mož po vsi Evropi, leta 1642. gaje naprosila angleška vlada, naj bi prišel na Angleško urejat šole po svojih načelih, takisto ga je pozneje naprosila švedska vlada. Natö je prišel v Elbing in Gdansko. Prav takrat (leta 1648.) ga je izvolila občina čeških in moravskih bratov v Lešnu za svojega vladiko, in Koinensk^ se je vrnil v Lcšno. Dve leti kesneje se je napotil v Saras-Patak na Ogersko, kamor sta ga pozvala knez Jurij Kaköczy in njega soproga Suzana. Ondu je zvršil najslavnejše svoje delo »Orbis pi et u s« ali »Svet v slikah«, v katerem je položil temelj nazornemu nauku. To monumentalno celo je izšlo leta 16571 in bilo preloženo v dvanajst evropskih in štiri azijske jezike. Po Rakdczyjevi smrti se je vrnil v Lešno, ali leta 1656. jc izgubil vse imenje svoje, ko so si Poljaki v vojski s Švedi iz nova osvojili to mesto in je vpepelili. Komensky je pol>egnil v Amsterdam, kjer je našel gostoljubno zavetje
pri meščanu Lavreoeiji Geeru. Na poziv mestnega starejšinstva je tukaj izdal vsa svoja pedagoška dela v latinskem jeziku in dovršil še nekoliko manjših spisov, dnč 15. listo-pada 1670. ali 1671. leta (to se ne vč točno) pa je izdihnil plemenito dušo svojo. Pokopali so ga v sosednem Naardenu.
Mimo naštetih spisov je izdal Komensk^ še dolgo vrsto drugih del; Adelung jih je naštel 92, imamo jih pa le 54. Odveč bi bilo govoriti o Komenskega zaslugah za šolstvo, ker so jih baš te dni poudarjali vsi strokovni listi. Dovölj bodi, da je osnoval vse svoje delovanje na krščauski podlagi, da je odmeril priroden pot vsemu šolskemu pouku, da je odločno terjal nrfrodni šoli narodni jezik! Tristoletnica njegova je zajedno tristoletnica ljudske šole. Ako bi ne bil storil ničesar drugega, nego to, »da je vzgajal l>oljšo mladino za l>oljšo prihodnjost,« da je baš s plemenitimi mislimi svojimi provzročil velikanski prevrat v šolskem pouku, storil bi bil dovölj. Slovanstvo se po vsi pravici ponaša s prestavnim tem svojim učenjakom, največjim učiteljem vseh vekov in vseh ndrodov, z možem, čegar častito ime se je te dni spoštljivo izgovarjalo po vsem izobraženem svetu. Večna slava l>ode njegovemu spominu!
-f- Dr. Blaž Lorkovič. Dnč 18. svečana je umrl profesor politiške ekonomije na zagrebškem vseučilišči dr. Iilaz F^trkovič, pravi član jugoslovanske akademije, častni član pravniškega društva, čislan pisatelj in urednik pravniškega »Mjesečnika«. V prejšnjih časih je priobčil lepo vrsto novel in povestij, pozneje pa se je bavil zlasti z narodnogospodarskimi vprašanji in bil v tem oziru sloveč veščdk na Hrvaškem. »Matica Hrvaška« je izdala leta 1880. njega »Razgovore o narodnem gospodarstvu«, leta 1883. razpravo »/ena u kuči i u društvu« , leta 1888. pa v »Knjižnici za hrvatske trgovce« »Počela politiške ekonomije ili občega gospodarstva«. Lorkovič je bil vzgleden učitelj in velik rodoljub, ki se je dejanski zanimal za slčharno nrfrodno podjetje.
Listnica. K- č. »Prihod pomladi« Vas jc tako navdušil, da ste mimo drugega zložili te le vrstice:
»Noč se krajša, toplo sije Lepi pomladanski dan, Tisoč ljubih rožic krije, Kamor le pogledam, plan.«
»Ako bi Vam khj ne ugajalo, lahko popravite; tnislim pa, da se oblika dobro prilega vsebini.« Prav govorite: tej vsebini se ta oblika res izvrstno prilega! — Tč. Neverjetno, kaj rimate: to so asonance, ne pa polni stiki! — F. S. Ako bode le mogoče. — J. K. Žiti. zopet nerabno. — H. v Z. Jako radi, ali za danes res nismo mogli. Sicer pa prihodnjič vsekakor priobčimo zanimljivo »Pismo iz Zagreba«, v katerem prof. Starč korenito razpravlja o letošnjih knjigah »Matice Hrvaške«.
Popravek. V denašnji številki sta na str 212. v 15. vrsti od spodaj pri tiskovni korekturi izostali besedi „tudi v". DotiČno vrsto beri torej: v bogovom posvečenem mestu Kijevu ali tudi v Novgorodu.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Narodna Tiskarna« Gospodske ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Nrfrodna Tiskarna« v Ljubljani.
navzočnosti, čnl sem vse natanko in ni mi bilo treba ugibati in sklepati po posameznih znamenjih in prizorih. Naša gospa je imela nekoliko svojega imetja izposojenega na hiši, ki je prišla na boben. Bilo ni kaj prida kupcev, in vse je kazalo, da se hiša niti ne proda za toliko, kolikor je na nji vknjiženega denarja. Hotč ali nehotč se je morala naša gospa udeležiti dražbe, da ne bi do zadnjega krajcarja izgubila svojega posojila. Takd so ji svetovali zvedeni možjč. Popolnoma zbegana se je vrnila z dražbe in solznih očij povedala možu in hčeri, da ji je hiša ostala.
»Le hiše ne!« vzkliknil je stari gospod, »le hiše ne! Izkusil sem, kaj je hiša; imetje je, ki pojeda samd sebe.«
»Kaj hočemo?« zavrne ga žena razvneta; »ali naj pustim še tisto malo, kar imam ? Saj imajo tudi drugi ljudje hiše in venderle živč, ccld med bogatine jih štejejo.«
»Med bogatine!« zasmehne se sivček bridko, »vender ga tudi ni večjega siromaka, nego je siromašni hišni gospodar.«
»Bodisi, kakor hoče,« odreže se ona; »borili se bodemo in trudili vse žive dni; saj nam ni usojeno, da bi bili kdaj brez skrbij.«
»Nič se ne bojte, mama,« tolaži jo hči, »ne bode takd hudd ne. »Imeli bodemo vsaj svoj dom, da se nam ne bode treba več seliti iz hiše v hišo in plačevati tolike najemščine. Jaz se celd veselim; takšne starinske hiše imajo nekov poseben Čar.«
»Lahko tebi sanjati, ali skrbeti bodem morala le jaz,« seže ji mati v besedo; vender se hitro uda v usodo in premišlja s hčerjo, kakd bi si uredili novi dom.
O svetem Mihelu smo se preselili. Dobro je rekla hči, da imajo starinske hiše nekov čar. Imajo ga zlasti po temnejših kotih, kjer se človeku slobodneje razvija domišlija. Vender ne, da bi se posmehoval; kar je res, to je res, tudi jaz sem se prav dobro počutil pod sta-rinsko^streho; bolj domače je bilo nego po vseh stanovanjih, katera smo izkusili zadnja leta; ali kar je najimenitneje, bili smo na svojem. Sicer se ni mnogo izpremenilo v vsakdanjem življenji našem. Skrbna naša gospa se je tudi tu ukvarjala s tujimi otroki, ki so bili časih razposajeni, da jih ni bilo moči krotiti. Bilo jih je, ki so bili razvajeni od ddma in niso kar nič slušali. Kadar ni bilo šole in se niso imeli učiti, prišli so med nas in se razvirali po garnituri, kakor da so doma v družinski sobi. Največ so trpeli moji tovdriši, stoli, ki so imeli tanke drobne nogč. Vsak čas so katerega poslali k mizarju, da ga je klejil. Prišel sem pa tudi jaz na vrsto. Na moja držaja, na katera so prej nežne gospč in imenitni gospodje le polagali roke, sedali so raz-