zaliv Dr. Bogdan C. Novak Pravni položaj bivših con A in B Svobodnega tržaškega ozemlja - Ameriško stališče Josip Merku »Fatti di luglio« 1868 - Okoličanski bataljon Samo Pahor Pohabljeni Slovenci- Kako se mili narod zadovoljuje z iznakaženimi priimki Jasminka Igor M islej Boro Ban Boris Pahor Magnetotonski trak IPripoved v nadaljevanjih) Fiziognomija totalitarizma Moč v belem Zmeraj s pravim vetrom Ubald Vrabec Poitalijančeni priimki Irena Žerjal Literarni vzpon (Zapis ob srečanju s pisateljem Borodinom) J. S. Razmišljanja ob »Tržaškem slovstvu« in slovenskem prostoru Boris Pahor Počitniško zatišje Beno Zarnik i». 48-49 Meje spoznanja Naša knjižnica Most vzdihljajev zaliv december 1974 - štev. 48-49 revija za književnost in kulturo izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti Rokopisi ostanejo v lasti revije Registrirana na sodišču v Trstu pod št. 317 Uredili : Danijela Nedoh, Milan Lipovec, Boris Pahor, Irena Žerjal, Rada Premrl, Marica Vidmar Odgovorni urednik: Milan Lipovec Naslov uredništva: Marica Vidmar Ul. Timignano 47, tel. 422.082 - 34.128 - Trst Poštni tekoči račun št. 11/9236, Frančiška Premrl-Pahor Šalita Contovello 23 34-136 Trieste - Trst Revijo so podprli: dr. inž. Peter Merki), Marija Bogataj, Stanko Pertot, Ema Tomažič, Leopold Ažman. Evelina Pahor, N. N., Just Colja, Boris Cek, g. Hočevar, B. G., Polda Gruden, Marjan Komjanc, Z. Mozetič, R. B„ Jože Kumer, dr. Vera Sardoč, Alojz Udovič, N. R„ prof. Vera Vesel, Elka Suša, Uča Berce, Marica Živec. Cena posamezne številke 500 lir Celoletna naročnina 2000 lir. Za druge države 5 dolarjev Tiskalo Tip. Triesline Triesle - Trsi via Milano 16, tel. 35532 DR. BOGDAN C. NOVAK PRAVNI POLOŽAJ BIVŠIH CON A IN B SVOBODNEGA TRŽAŠKEGA OZEMLJA (Ameriško stališče) Študijo, ki nam jo je dal v objavo, je Bogdan C. Novak, profesor na univerzi v Toledu, pripravil kot referat za mednarodno konferenco o manjšinah v Trstu. Za to je bil domenjen s skupino »odprtih« tržaških slovenskih kulturnikov, tem pa potem ni uspelo doseči, da bi prof. Bogdan Novak referat na konferenci lahko prebrat. Tako je univerza v Toledu zaman plačala prof, Novaku potovanje v Trst. Medtem ko se prof. Novaku zahvaljujemo za študijo, želimo poudariti, da je za nas lahko rodovitna samo tista odprtost, ki ni usmerjena v korist samo enega izmed obeh partnerjev. Splošno znano je, da izvira pravni položaj nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) iz italijanske mirovne pogodbe in iz memoranduma o soglasju, sklenjenega leta 1954. Kot sem že poudaril v eni svojih prejšnjih razprav, Italijani in Jugoslovani različno razlagajo pravni Položaj področja, ki je včasih pripadalo conama A in B vobodnega tržaškega ozemlja. Medtem ko Jugoslavija Pojmuje rešitev meje kot dokončne, imajo italijanski stro-ovnjaki in politični predstavniki o tem različna mnenja. a članek pomeni nadaljevanje omenjene razprave. V njem bom skušal opisati ameriško stališče. (1) Moja študija je osnovana na analizi mnenj ameriških državnih uradnikov o posebnih mednarodnih dokumentih. Ovrednotena nista le dva glavna dokumenta — italijanska mirovna pogodba in londonski sporazum iz leta 1954, ampak tudi ostale mednarodne listine, ki so pomembne za boljše razumevanje izvora in razvoja ameriškega stališča do tržaškega problema. Navedenima dokumentoma se pridružujejo deklaracija z dne 20. marca 1948, londonski sporazum z dne 9. maja 1952 in objava z dne 8. oktobra 1953. Upoštevati je treba, da so izmed petih dokumentov samo trije — italijanska mirovna pogodba, londonski sporazum iz 1952 ter londonski sporazum iz 1954 — vključeni v uradno ameriško zbirko Pogodbe in vrsta drugih mednarodnih listin (Treaties and Other International Acts Se-ries, TI AS) in so zaradi tega zakonite listine; ostali dve — marčna deklaracija iz 1948 in objava iz oktobra 1953 —-nista vključeni v TIAS, zato nimata pravne veljave. Najprej naj kratko označim ameriške državne uradnike, ki so pripravili te dokumente. Splošno smer ameriške zunanje politike začrta predsednik. On je najvišji predstavnik, ki ga ljudstvo izvoli neposredno, ima pa dva položaja: je predsednik Združenih držav in istočasno prvi minister. Izbira člane vlade, vendar jih mora potrditi senat. Ministri so odgovorni samo predsedniku. Najvišje uvrščeni član vlade je državni sekretar ali ameriški zunanji minister. Svojo dejavnost opravlja v skladu s splošno politiko, ki jo usmerja predsednik; ta mora odobriti tudi vse njegove končne odločitve. Podtajniki in celotno diplomatsko ter nediplomatsko osebje pomaga z nasveti in novimi pobudami zunanjemu ministru pri opravljanju njegovih dolžnosti. Pomembna so poročila ameriških ambasadorjev, v tem primeru v Italiji in v Jugoslaviji, prav tako tudi pobude italijanskega in jugoslovanskega veleposlanika v VVashingtonu. Enako pomembni so predlogi zunanjih ministrov ostalih velikih sil, posebno Francije, Velike Britanije in Sovjetske zveze, oziroma njihovih ambasadorjev. Važno vlogo igra javen pritisk organiziranih skupin ljudi, ki poizkušajo vplivati na senatorje in predstavnike. Močno javno mnenje, ki ga podpirajo ugledni časopisi, lahko vpliva tudi na splošno smer ameriške zunanje politike. Med obdobjem razgovorov — od 1945 do 1954 — so ZDA imele 2 predsednika, Harrya S. Trumana (1945 - 1953) in Dvvighta D. Eisenhovverja (1953 - 1961) tsr štiri državne sekretarje. Predsedniku Trumanu so pomagali trije: James F. Byrnes (julij 1945 - januar 1947), George C. Marshall (januar 1947 - januar 1949) in Dean G. Acheson (januar 1949 - januar 1953). Četrti, John Fo-ster Dulles (januar 1953 - april 1959), je služboval pri Ei-senhovverju. Vsi so imeli značilno vlogo v tržaškem vprašanju. (2) Obrnimo se k vsakemu izmed petih dokumentov po časovnem zaporedju. Osnovni in najpomembnejši je mirovna pogodba z Italijo, podpisana v Parizu, 10. februarja 1947; veljati je začela 15. septembra istega leta. (3) Kot ie 4. marca 1947 prejšnji sekretar Byrnes razložil senatnemu odboru za zunanje zadeve, je bil nastanek Svobodnega tržaškega ozemlja tipičen kompromis: »Sovjetska zveza se je odločila, da ne pusti Trsta Italiji. Združene države, Velika Britanija in Francija so bile enako odločene, da Trsta z njegovim velikim delom italijanskega prebivalstva ne sme dobiti Jugoslavija.« (4) Vsakdo, ki so mu znani dolgotrajni mirovno pogovori, ve, da so Združene države podpirale italijanske pritožbe in Sovjetska zveza jugoslovanske. (5) To je bila posledica ameriške politike do komunizma. Ko je Louis W. Koenig analiziral načela in prakso Trumanove administracije, je dejal, da »Trumanova administracija od prvega do zadnjega dne ni nikdar dosegla umirjenosti v odnosih s Sovjetsko zvezo.« (6) V zadnjih dneh vojne je predsednik Truman postal vznemirjen zaradi komunističnega prodiranja proti zahodu. Jugoslovanska zasedba Trsta v maju 1945 je bila ena izmed zgodnjih kriz v tem delu sveta; sledili so obmejni incidenti in sestrelitve ameriških letal leta 1946. Zato so Jugoslavijo imeli za najbolj vernega zaveznika Sovjetske zveze in za prvo linijo komunističnega Pritiska proti Zahodu, medtem ko je Italija začela predstavljati Zahod in demokracijo. To je bil glavni razlog, zaradi katerega so Združene države in ne le one, podpi-1 ale Italijo, Jugoslaviji pa so nasprotovali. Američani in Italijani so imeli podobne poglede na etnično uravnoteženje. Njihov pojem tega ravnotežja je osnovan na državi in ne na narodu. Zatorej je bilo v tem primeru število italijanskega prebivalstva usklajeno z jugoslovanskim prebivalstvom. Toda Jugoslavija je večnarodna država. Tako je italijanska manjšina ostala v obeh, v Sloveniji in Hrvat-ski, toda v Italiji je ostala samo slovenska manjšina. Z drugimi besedami, na jugoslovanski strani je breme ravnotežja padlo povsem na Slovence. Poleg tega je določeno vlogo odigral tudi pritisk ameriških državljanov italijanskega porekla na njihove senatorje in člane kongresa.(7) 21. in 22. člen ter aneksi 6 -10 italijanske mirovne pogodbe se nanašajo na Svobodno tržaško ozemlje. Tega so oblikovale štiri sile — Francija, Velika Britanija, Sovjetska zveza in Združene države, potrdilo pa ga je nadaljnjih sedemnajst držav, ki so podpisale mirovno pogodbo. 15. septembra 1947, ko je mirovna pogodba začela veljati, je prenehala italijanska oblast nad Svobodnim tržaškim ozemljem v skladu z 21. členom, 2. odstavek. Svobodno tržaško ozemlje ni bilo odvzeti teritorij, ampak nova država, nastala po mednarodnem pravu — to je po italijanski mirovni pogodbi. V resnici je to bila država z omejeno suverenostjo; za njeno neokrnjenost in neodvisnost je jamčil Varnostni svet Združenih narodov, določil njenemu guvernerju veliko upravno oblast in bil končni razsodnik v vseh sporih, nastalih v notranjih ali zunanjih odnosih. Toda po drugi strani je Svobodno tržaško ozemlje dobilo značilnosti in posebne prednosti suverene države, kot so lastno ozemlje, prebivalstvo, vlado, zastavo, uniforme, denar itd. (8) členi mirovne pogodbe so priznavali tudi posebne pravice za Italijo in Jugoslavijo v Svobodnem tržaškem ozemlju, prav tako obveznosti do njega. Še več, svobodna luka je lahko služila vsem srednjeevropskim državam, ki bi sodelovale v upravljanju. Končno je Svobodno tržaško ozemlje kot kompromisna rešitev med Sovjetsko zvezo in zahodnimi demokratičnimi drža- vami moralo ostati nevtralno, z meščansko družbeno ureditvijo, ne da bi pripadalo Zahodu niti Vzhodu. Oba, Vzhod in Zahod, pa bi morala imeti prost dostop do njega. Precej je bilo napisanega o predlogu z dne 20. marca 1948, s katerim so se strinjale Francija, Velika Britanija in Združene države, da vrnejo celotno Svobodno tržaško ozemlje Italiji. Nekaterim italijanskim piscem je ta predlog služil kot osnova, po kateri so razvijali novo teorijo, da italijanska oblast nad Svobodnim tržaškim ozemljem n‘ nikdar prenehala. Razlaga dogodkov, ki so pripeljali do omenjenega predloga, bo najbolje osvetlila njegov pomen. Po podpisu mirovne pogodbe februarja 1948 je narasla napetost med komunističnim in nekomunističnim blokom. Zaradi tega Varnostni svet ni bil sposoben, da se sporazume za osebo, ki bi postala guverner Svobodneba tržaškega ozemlja; tako je cona A ostala pod britansko -ameriško upravo, cona B pod jugoslovansko vojaško oblastjo. Pomembno je bilo dejstvo, da je Jugoslavija povečala svojo pomoč komunistično usmerjenim grškim gverilcem. Ameriška vlada je ocenjevala te dogodke kot del sploš-nega načrta za širjenje komunizma. Ko je v februarju 1948 padla češkoslovaška demokratična vlada kot zadnja koalicijska vlada v vzhodni Evropi, se je predsednik Truman odločil, da bi Združene države morale preprečiti nadaljnji prodor komunističnega vpliva. (9) Trojni predlog z dne 20. marca 1948 je bil tipična listina Trumanove načelne politike, (m) Značilno je, da sta bila njegov govor 0 tej načelni politiki v Kongresu, 17. marca 1948 kot tudi govor državnega sekretarja Georga C. Marshalla na kali-lornijski univerzi v Berkleyu, 19. marca 1948, natisnjena v isti številki Department of State Bulletin kot stališče treh sil do Svobodnega tržaškega ozemlja. (11) Toda to stališče treh sil je bilo tudi rezultat velike zaskrb-jenosti Združenih držav, da bi komunistična partija mogla premagati zahodno usmerjene krščanske demokrate na bližajočih se italijanskih politvah, ki so bile določene za 18. april 1948. V svojem govoru je državni sekretar Marshall jasno izrazil to zaskrbljenost s tem, ko je poudaril, da bi v primeru komunistične zmage ameriška vlada »morala sklepati, da se je Italija sama odpovedala ugodnostim Evropskega programa za obnovo (European Reco-very Program, ERP).« (12) Mnenje treh sil ter znamenja, da bi Italija lahko izgubila koristi ERP, so nedvomno pripomogle k odločilni zmagi Alcida De Gasperija in njegovih krščanskih demokratov. Ko govorimo o pravnih vidikih deklaracije treh sil, se moramo zavedati dveh dokumentov. Prvi je stališče treh sil, natisnjen v biltenu zunanjega ministrstva Department of State Bulletin, 28. marca 1948; drugi, podoben, toda ne istoveten, je memorandum zunanjega ministrstva — State Departmenfs Memorandum, namenjen Italiji, natisnjen 4. aprila v istem biltenu. (13) Oba dokumenta imata datum 20. marec 1948. Glavna razlika je trditev v prvem, »da mora Trst, ki ima v ogromni večini italijansko prebivalstvo, ostati italijansko mesto«, medtem, ko memorandum Združenih držav pravi, »da je vse področje Svobodnega ozemlja etnično in zgodovinsko italijansko področje.« Prvi dokument samo zagovarja, da je italijansko mesto, drugi, da je italijansko vse Svobodno tržaško ozemlje. Ali je bilo takšno stališče samo propaganda ali dokaz pomanjkljivega znanja, ali je bilo osnovano na teoriji, da mesta določajo etnični značaj pokrajine, ali vse to skupaj, je težko oceniti. Pravno gledano, je pri obeh dokumentih najpomembnejše dejstvo, da sta bila le predlog Sovjetski zvezi in Italiji, da bi se sporazumeli o dodatnem osnutku, ki bi spremenil italijansko mirovno pogodbo tako, da bi postavil Svobodno tržaško ozemlje »še enkrat pod italijansko oblast.« Če bi Sovjetska zveza to sprejela in Varnostni svet odobril, bi predlog postal pravno veljaven dokument. Italijanska vlada ga je seveda sprejela, toda Sovjetska zveza je predlog zavrnila 13. aprila 1948. (14) čeprav predlog ni imel pravne veljave, je postal orožje v rokah italijanskih državnikov. Pooblaščeni veleposlanik v Wa- shingtonu, Alberto Tarchiani in ministrski predsednik De ^asperi sta, kadarkoli je bilo mogoče, spominjala zahod-ne države zaradi trojnega predloga, češ, da so moralno obvezane ugoditi italijanskim pritožbam v zvezi s Svobodnim tržaškim ozemljem. (15) Mesec dni po predlogu treh sil so Združene države obenem z ostalim presenečenim svetom zvedele za nespo-1 azum med Titom in Stalinom. (16) V hladni vojni je bila 0 velika pridobitev za Združene države, oziroma za Za-°d. Ker je bilo v ameriškem interesu, da obdržijo Jugo-s a vi j o izven sovjetskega bloka, so Združene države spremenile svoje stališče do tržaškega vprašanja. Začele so Priganjati Italijo in Jugoslavijo, naj se sporazumeta o de-'tvi Svobodnega tržaškega ozemlja. Novi državni sekre-ai Dean Acheson je pojasnil Italijanom, da so trojni Predlog z dne 20. marca 1948 »dogodki prehiteli« in ne more biti več osnova za sporazum. (17) Ker so bila neposredna italij ansko-j ugoslovanska pogajanja neuspešna, so Velika Britanija in Združene drža-y° ^Poznale, da bi bila vzdolž meje edina možna rešitev fu U.triena razdelitev v dve coni, tako da ostane cona A ajiji in cona B Jugoslaviji. Prvi korak k uresničitvi tega načrta je bil memorandum o soglasju, katerega so 9. mala 1952 v Londonu podpisale Italija, Velika Britanija in družene države. (18) V skladu s tem sporazumom se je začela italijanska soudeležba v civilni upravi cone A. ondonski sporazum iz leta 1952 je bil omejen le na cono ’ ^er 50 ga podpisale samo Italija in obe državi, ki sta cono A upravljali. Sporazum ni spreminjal italijanske mi-rovne pogodbe, toda o njem je bil obveščen Varnostni sv°t- Tak postopek je bil značilen, saj naj bi bil londonski sporazum iz leta 1954 po obliki podoben. Vendar se položaj med Italijo in Jugoslavijo ni izbolj-^ . nasprotno, v drugi polovici leta 1953 se je poslabšal. a bi ublažile napeto stanje, so se Združene države in Velika Britanija sporazumele in dne 8. oktobra 1953 objavile, da so se »odločili za prenehanje zavezniške vojaške uprave, za umik svojih čet; z ozirom na prevladujoči italijanski značaj cone A pa prepuščajo upravo te cone italijanski vladi. Obe vladi pričakujeta, da bodo ti ukrepi vodili h končni mirni rešitvi.« (19) Ker je ta dokument služil za temelj sporazumu iz 1954, kot je nedavno razpravljal italijanski tisk, ga opišimo od začetka. (20) Posebno bomo skušali odkriti, če je bila zaupna poslanica, ki bi razložila, da naj bi se delitev v dve coni štela za dokončno, izročena Italiji v času javne objave. V drugi polovici leta 1952, torej leto dni pred objavo iz 1953, je britanski zunanji minister Anthony Eden predlagal svojemu ameriškemu kolegu Deanu Achesonu, da bi obe vladi morali seznaniti Italijo in Jugoslavijo o delitvi vzdolž conskih meja tako, da bi dali cono A Italiji in cono B Jugoslaviji. Takšna rešitev bi mogla biti dokončna. Američani so soglašali z Edenom glede conske delitve, toda bili so »nenaklonjeni pritisku na De Gasperija.« (21) Kmalu zatem so Američani začeli volilno kampanjo, v januarju 1953 so dobili novega predsednika Dwighta D. Eisenhovverja ter novega državnega sekretarja Johna Posterja Dullesa. Med italij ansko-j ugoslovansko krizo 1953 je nova ameriška vlada predlagala skoraj isti načrt, kot ga je predlagal Eden leto dni prej britanskemu zunanjemu ministrstvu. O tem je Eden zapisal v svojih spominih: »Predlagano je bilo, naj bi naši dve vladi obvestili Jugoslavijo in Italijo, brez nadaljnjih posvetovanj s katerokoli od obeh, da se obstoječe stanje ne more nadaljevati in smo se zaradi tega morali odločiti, da umaknemo naše čete in prepustimo upravljanje cone A Italiji. Čeprav bi bila ta rešitev vsiljena, bi se pospeševala z namenom, da BI BILA DOKONČNA. Če bi si vsaka izmed držav fcof rezultat te odločitve priključila eno cono, bi Združene države in Združeno kraljestvo temu ne nasprotovali, s Pogojem, da Italija zagotovi olajšave za svobodno luko v Trstu in da obe državi skrbita za pošteno ravnanje z na-'odnimi manjšinami. Ta jamstva in vsakršne poravnave na rnejni črti, za katere bi se utegnili sporazumeti, bi se obravnavale na kasnejših pogajanjih med obema državama.« Bistvena značilnost, s katero se London ni popolnoma strinjal z Washingtonom, je bil način, da naj bi bila JAVNA objava oblikovana tako, da je rešitev DOKONČNA.« (22) (podčrtal avtor). Eden je nadaljeval, da je bilo največ, kar je bil g. Dul-'es pripravljen javno povedati: »Obe vladi upata, da bodo sprejeti ukrepi vodili do dokončne pomiritve.« Pozneje je še dejal: »Nevarnost je pomenila javna izjava italijanske vlade, da obravnava cono A edino kot prvi obrok. Z last-no delegacijo v Rimu smo se po svojih najboljših močeh trudili, da bi to preprečili.« (23) (podčrtal avtor). To res namiguje na obstoj osebne poslanice. Ko je pisal o tržaški krizi iz leta 1953, je tudi predsednik Eisenhower nekoliko osvetlil zadevo: »Odslej je edini odgovor zahteval neko obliko razdelitve. Vsaka stran bi, razumljivo, močno protestirala proti delitvi. Toda obe sta nedvomno spoznali, da je bila takšna rešitev neizogibna. Nagonsko sem čutil, da bi bilo nemogoče popravljati mirovno pogodbo iz leta 1947, zato da bi dosegli razdelitev, ker bi Sovjetska zveza, ki bi kot podpisnica morala prisostvovati pri popravljanju, načelno nasprotovala takšnemu pristopu. Zato se mi je zdelo, da rešitev obstoji v neformalnem načrtu, po katerem bi priznali m za TRAJNE meje določili tiste, ki so bile med conama A in B v času Svobodnega ozemlja.« (podčrtal avtor). Medtem ko zaupne note ni omenjal, piše glede trajnih meja. Mnogo bolj natančen je ugledni francoski strokovnjak za mednarodne zadeve, Jean-Baptiste Duroselle, profesor na pariški univerzi. Ko je pisal svojo knjigo Le con-flict de Trieste: 1943 - 1954, je imel na razpolago arhive italijanskega zunanjega ministrstva in pomoč italijanskih strokovnjakov, kot sta dr. Angelo Tambora, profesor na univerzi v Rimu, in profesor Diego de Castro. V svoji knjigi natančno navaja, da je bil zaupni aneks dodan javni zavedali, da bo njuna odločitev ustvarila rešitev de fac- »Predvsem — in to je bistveno — sta se obe državi zavedali, da bo njuna odločitev ustvarila v rešitev de fac-to, in njun namen je bil, naj bi ta rešitev de facto veljala za dokončno. In čeprav državi ne bi nasprotovali morebitnim dvostranskim sporazumom, ki bi težili za spremembo meja, se v tem primeru ne bi zavzeli za nobeno od obeh strank. Določeno je bilo tudi, da bi se obe državi uprli Titovi vojaški intervenciji proti Italiji ali proti coni A, da pa ne bi ugovarjali, če bi Jugoslavija napovedala priključitev cone B«. (25) Iz gornjega lahko zaključimo dvoje. Tajni dodatek, ki ga je opisal Duroselle, je vključeval vse bistvene točke, ki jih je zunanji minister Eden omenil v svojih spominih in kot sta se sporazumeli obe sili. In drugič, osnovni dejavniki, ki so ostali leta 1953 zaupni, bi bili vključeni v sporazum leta 1954, in postali javni. Čeprav objava iz leta 1953 ni izboljšala odnosov med sprtima državama, je olajšala začetek tajnih pogajanj med Italijo in Jugoslavijo s posredovanjem Velike Britanije in Združenih držav. Pogajanja so se uspešno zaključila z memorandumom o soglasju, ki so ga v Londonu dne 5. oktobra 1954 podpirale štiri države. (26) Med dolgotrajnimi razgovori je Združene države zastopal sposobni in uspešni diplomat Llevelyn E. Thompson, pozneje veleposlanik v Avstriji. Drugi ameriški ljudje, ki so imeli pomembno vlogo med pogajanji, so bili ameriški veleposlanik v Italiji, Clara Boothe Luče; o-sebni poslanec predsednika Eisenhowerja Robert Mur- Phy; podsekretar Bedeli Smith in končno zunanji minister •John Poster Dulles ter predsednik Eisenhower. (27) Oba, Predsednik Eisenhovver in John Poster Dulles, sta bila Predvsem zainteresirana za NATO oporišča v Italiji ter Za ratifikacijo evropskega obrambnega programa (Euro-Pean Defense Program). Ker Italija ni hotela podpisati nobenega teh načrtov, dokler ni bilo tržaško vprašanje zadovoljivo rešeno, sta se Eisenhovver in Dulles trudila, da se pogajanja končajo čimprej mogoče. (28) Memorandum o soglasju iz leta 1954 je imel devet členov in dve prilogi. Prva priloga je zemljepisna mapa, ki Prikazuje novo mejno črto. Druga vključuje poseben statut in seznam slovenskih šol v coni A ter italijanskih šol v coni B. V skladu z londonskim sporazumom se je anglo-ameriška vojaška in civilna uprava umaknila iz cone A; tako je cona A prišla pod italijansko upravo, medtem ko ie cona B ostala Jugoslaviji. Odobren je bil celo majhen popravek meje v korist Jugoslaviji. Poseben statut je vseboval podrobnosti glede slovenske manjšine, ki je ostala v coni A in za italijansko v coni B. Italijanska vlada je bila dolžna vzdrževati tudi svobodno luko v Trstu, kot je določeno v aneksu štev. 8 italijanske mirovne pogodbe. Končno je bil sporazum poslan Varnostnemu svetu; istega dne (5. oktobra 1954) kot je bil podpisan. (29) Tehnično je bil sporazum sklenjen med Veliko Britanijo, Združenimi državami in Jugoslavijo, ker so le-te predstavljale zasedbene države, ter Italijo na drugi strani. Novi sporazum ni popravljal italijanske mirovne pogodbe uiti ni razveljavil tistih členov mirovne pogodbe, ki se nanašajo na Svobodno tržaško ozemlje. Zato nista ne Jugo-slavija ne Italija pridobili suverenosti nad zadevnima conama. Namesto tega je vsaka prejela cono samo v upravljanje; suverenost Svobodnega tržaškega ozemlja pa je ostala, kot je določeno s klavzulo italijanske mirovne pogodbe. Londonski sporazum je vpeljal samo de facto in ne de iure rešitve. Za de facto rešitev so se sporazumeli iz dveh razlogov. Prvič, ker so italijanski državniki vztra- j ali, da njihov parlament ne bo nikdar odobril dokončne rešitve; drugič, Združene države ter Velika Britanija so se raje odločile za takšno obliko, ker bi, kot smo že navedli, Sovjetska zveza verjetno z vetom preprečila spremembo mirovne pogodbe in onemogočila uveljavitev sporazuma. (30) Poleg tega so bile Združene države ter Velika Britanija bistveno zainteresirane za hiter zaključek nadležnega problema, pa so zato izbrale takšen način. Razen tega sta Francija in Sovjetska zveza brez kakršnegakoli oporekanja ali zamude priznali sporazum; prva v svoji »Deklaraciji francoske vlade« z dne 4. oktobra 1954 in druga s pismom dne 12. oktobra 1954, ki ga je poslala Varnostnemu svetu in ga je podpisal njen predstavnik Andrej Višinski. (31) Čeprav je bil sporazum po svoji obliki začasen, so Združene države, Združeno kraljestvo in Francija sporočile, da je zanje dokončen. V svoji objavi sporazuma je vsaka izmed treh sil izjavila, da ne bo »nudila nubene podpore zahtevam niti Jugoslavije niti Italije, glede ozemlja, ki bo pod oblastjo ali upravo druge«. K temu so vse tri države dodale, da zaupajo, »da bosta obe državi mogli rešiti vsak pomemben problem s prijateljskimi pogovori in v duhu medsebojnega sporazumevanja.« (32) Še nekaj se lahko naučimo iz preteklosti in bi morali pomniti za prihodnost. Med obdobjem od 1945 do 1954 je bilo tržaško področje za ameriške državnike samo majhna pika na globusu, za njegov ozstoj so zvedeli samo zato, ker je bilo nemirno. Takšno ameriško prepričanje je najbolje opisano v spominih predsednika Eisenhowerja: »Lahko bi oživil v spominih ure, dneve in mesece, v katerih so moji sodelavci, predvsem Foster Dulles in jaz sam, usmerili svojo skrb ne na tiste velikanske načrte, ampak bolj na stvari, kot je drobna zaplata zemlje v zgornjem Jadranu, na majhno srednjo ameriško republiko s prebivalstvom, enakim tistemu v mestu Brooklyn, na peščeni pas, dolg 65 milj, ki je mejil na ozko vodno pot med Rdečim morjem in Sredozemljem, na redko posejane skal-ne otoke v Kitajskem morju — vse te predele, skupaj vze-te, bi lahko udobno postavil v meje države Mississippi. Toda zaradi teh zemljepisnih koščkov in peščice ljudi na njih, sta bila v tistih letih včasih na tehtnici vojna in mir.« (33) Dodatno k osnovni skrbi za omejitev komunizma, za varstvo edinosti, harmonije in sodelovanja v zahodnem taboru, so se pojavljale tudi osebne simpatije in antipatije. Lahko rečemo, da sta Eisenhovver in Dulles kazala večje prijateljstvo do italijanske strani — verjetno zaradi vpliva Clare Boothe Luče, ameriške veleposlanice v Rimu ~~ kot pa Truman ter njegov državni sekretar Acheson. Posebno slednji je v svojih spominih povedal zelo malo dobrega o De Gasperijevih nenehnih pritožbah zaradi Svobodnega tržaškega ozemlja. (34) Končno preglejmo ameriško stališče o tržaškem problemu po letu 1954. Očitno je, da so Združene države sledile svoji politiki iz leta 1954, temelječi na memorandumu 0 soglasju in na italijanski mirovni pogodbi. To stališče izvira iz klavzule o nevmešavanju, navedene v objavi sporazuma leta 1954. Ker členi italijanske mirovne pogodbe, ki se nanašajo na Svobodno tržaško ozemlje, niso bili nikdar razveljav- 1 jeni, je g. Alfred Connor Bovvman zaključil, da suvere-n°st nad conama A in B še vedno ostaja Svobodnemu tržaškemu ozemlju. Gospod Bovvman, pravnik in član ameriškega društva za mednarodno pravo, je bil po drugi svetovni vojni vodilni uslužbenec za civilne zadeve v coni A Julijske krajine s sedežem v Trstu; odtlej je z zanimanjem spremljal področje, ki ga je včasih upravljal. Po mnenju g. Bovvmana je bilo Svobodno tržaško ozemlje ustanovljeno, preprosto povedano, s členi italijanske mirovne pogodbe, ki so jo podpisali pooblaščeni predstavniki 21 držav. Kakorkoli, njegov de faeto obstoj in dejansko delovanje sta bila predmet pogojev, ki niso bili dose- ženi. Prvi pogoj je imenovanje guvernerja. V pogodbi je predpisano, da ga imenuje Varnostni svet. Mirovna pogodba pa nima »določila o omejitvi«, oziroma časovne omejitve za uresničenje tega pogoja. Ako bi se zaradi kakršnegakoli pomembnega razloga velesile in Varnostni svet sporazumeli za osebo, ki bi mogla postati guverner Svobodnega tržaškega ozemlja, bi lahko prišlo do njegovega de iure in de facto obstoja. Pomembno je, da je Bovvmanov zaključek, da suverenost še vedno ostane Svobodnemu tržaškemu ozemlju, v soglasju s stališčem zunanjega ministrstva Združenih držav, kot mu ga je neformalno opisal predstavnik oddelka pozno leta 1967. (35) Nobenih znamenj ni, da bi Združene države kasneje spremenile to mnenje. Ameriško stališče do italijanske mirovne pogodbe, kot je opisano zgoraj, je tesno povezano z odnosom Združenih držav do memoranduma o soglasju iz leta 1954. To je bila »praktična ureditev« de facto rešitve med zainteresiranimi velesilami, da bi prinesla in utrdila mir v tem delu Evrope. Izraz tega odnosa je bil objava sporazuma s klavzulo o nevmešavanju. Ta klavzula je sama po sebi močno utrdila sporazum. Kljub temu je res, da se ameriška objava zdi pravno slabotnejša kot podobne izjave Velike Britanije in Francije, ker ni bila vključena v uradni seznam pogodb Združenih držav (United States Treaties — UST ali TIAS), medtem ko sta bili britanska ter francoska izjava (o nevmešavanju; op. prev.) del memoranduma o soglasju in sta bili zaradi tega vključeni v njihovih javnih objavah. Po drugi strani pa je bila ameriška izjava objavljena v uradnem glasilu zunanjega ministrstva, v Department of State Bulletin. (36) K temu moramo dodati, da je Marjorie M. Whiteman, pravna svetnica zunanjega ministrstva, vključila objavo v svoj Izvleček mednarodnega prava (Digest of International Law) in jo objavila leta 1964. (37) To lahko dokazuje, da je zunanje ministrstvo hotelo poudariti svojo politiko nevmešavanja. Še več, zelo pomembno je tudi, da so se vse štiri velesile, ki so prvot- no zasnovale italijansko mirovno pogodbo, strinjale z memorandumom o soglasju iz leta 1954 ter s stališčem ne-vmešavanja. Združene države in Velika Britanija sta bili sopodpisnici memoranduma, Francija se jima je pridružila s svojo deklaracijo dne 4. oktobra 1954, Sovjetska zve-za je soglašala z novo rešitvijo 12. oktobra 1954, kot je bilo ze povedano. Toda ne glede na pravno obliko objave je reba omeniti, da so se Združene države dejansko držale svoje politike iz leta 1954. Med nedavnim italijansko - jugoslovanskim spo-r°m spomladi leta 1974, ko je Jugoslavija protestirala, ker se )e ameriško VI. ladjevje pridružilo italijanskim enotam v manevrih NATO pakta v zgornjem Jadranu in se je zato ustvaril videz o ameriški podpori italijanskim pritož-am, je zunanje ministrstvo Združenih držav ponovno potrdilo svojo staro politiko nevmešavanja. (3) Dne 4. aprila 1974 je v dnevnih vesteh za tisk g. John King na tiskovni onferenci na vprašanja glede Trsta zatrdil, da Združene ržave niso bile vpletene v spor ter dodal: »Naše stališče, to je tisto, ki je bilo utemeljeno v letu 1954 in smo ga obdržali vse doslej, je, ne podpirati zahtev Jugoslavije niti Italije za ozemlje, ki je pod oblastjo ali ubravo druge.« (39) Tako je bilo pojasnjeno tudi Jugoslaviji. Kot je raz-vidno; je g. King med Konferenco dobesedno ponovil klav-zulo o nevmešavanju iz leta 1954. Glede manevrov NATO e zavrnil jugoslovansko trditev s tem, ko je opozoril, da vojaške vaje časovno niso bile usklajene z italijansko - jugoslovanskim sporom, saj so bile »napovedane predčasno za obdobje od 29. marca do 5. aprila v severni Italiji v tržaškem zalivu.« (40) Senator Edward Kennedy se je med svojim obiskom v Jugoslaviji aprila 1974 trudil preprečiti sleherni videz, da i Združene države mogle podpirati Italijo. Nasprotoval ie manevrom med krizo in zavrnil uradno razlago, da vojaške vaje niso bile izzivalne, kot neustrezno, čeprav so bile predvidene tedne vnaprej. (41) Stališče vlade o ne-vmešavanju je odmevalo tudi v ameriškem tisku. Časopisi in revije so poročali o krizi brez napihovanja ali pristranosti. (42) Revija Time, je npr. v izdaji dne 29. aprila 1974, pisala o tržaškem sporu in opisala situacijo zelo podobno kot naše analize. Končno naj ponovim, da Združene države smatrajo, da je Svobodno tržaško ozemlje de iure še vedno suverena tvorba, vendarle menijo, da je tržaški problem praktično de facto urejen v skladu z londonskim memorandumom o soglasju vključno s stališčem o nevmešavanju.(43) Zatorej v prihodnje Združene države zelo verjetno ne bodo ugovarjale dokončni rešitvi med Italijo in Jugoslavijo, ki bi utegnila spremeniti sedanje de facto stanje v de iure s popravkom italijanske mirovne pogodbe. Toda, če bi sedanja de facto ureditev propadla in bi bil zaradi tega ogrožen mir v tem delu Evrope, se lahko Združene države in ostale velesile Varnostnega sveta vedno sporazumejo, da obnovijo Svobodno tržaško ozemlje, kot je bilo določeno z italijansko mirovno pogodbo. Prevod iz angleščine: M.B. OPOMBE K ČLANKU O SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU (1) Gospod Alfred Connor Bovvman me je prvi opogumil, da sem se lotil te študije. Na tem mestu se mu zahvaljujem za nasvete in pomoč. Več o g. Bovvmanu je napisano v besedilu na str 13-14. (2) O predsedniku Trumanu glej njegove Spomine, 1. del: Leto odločitve (Years of Trial and Hope - Garden City 1956); o predsedniku Eisenhovverju glej njegovo knjigo Leta v Beli hiši (The VVhite Mouse Vears: Mandate for Change, 1953-1956 - Garden City, 1963). Za kratke biografske podatke o zunanjih ministrstvih glej: »James Francis Byrnes«, Biografi/a (Current Biography for 1951 - New York, 1q®2), str. 80-82; »George Cotlett Marshall«, ib. za 1947 (New York, a48), str.424-29; »Dean Gooderham Acheson«, ib. za 1949 (New „ 1950), str. 2-5; in »John Poster Dulles«, ib. za 1953 (New York, la54), str. 169-69. (3) Italijanska mirovna pogodba, Pogodbe in ostali mednarodni TiAcrnent' (Treaties) and other International Acts Series - 1947 1948*' PutDlikaci|a zunanjega ministrstva 2960 (Washington, (4) »Poročilo zunanjega ministra Jamesa F. Byrnesa« v Bilte-. zupanjega ministrstva (Department ot State Bullettin - VVashing- n). štev. 16 (16. marec 1947), str. 488. (5) O ameriškem stališču med mirovnimi pogajanji glej; James • Byrnes: Ali in One Lifetime (New York, 1958), str. 357-86; James ' Byrnes: Speaking Frankly (New York, 1947), str. 124-54. 1q,(®) Louis W. Koenig: The Truman Administration (New York, p str- 284; glej tudi publikacijo Deana Achesona: This Wast tik erna* Realm (New York, 1973) o načelih ameriške zunanje poli- sPeakin Glej Trumanove Spomine, 1. del: str. 16-17; in Bymesovo: 9 Frankly, str. 97. č| (®) O pravem statusu Svobodnega tržaškega ozemlja glej dva nka Josefa L. Kunza, profesorja mednarodnega prava na Uni-i rz' v Toledu: »Narodnost in klavzule o izbiri državljanstva v itali-li skl mirovni pogodbi, »The American Journal of International Law L~°ncaster. Pa.), štev. 41 (1947), str. 622-31; in drugi članek »Svo-Cit trž°ško ozemlje,« Western Political Quarterly (Salt Lake y)l stev. 1 (June 1948), str. 99-112. čil ^ jamstvo miru in za preprečenje vojne, Trumanovo poro-(2)' znana tudi kot predlog treh velesil ali trojna deklaracija, lavljena 20. marca 1948, Department of State Bulletin 18 (28. marec 1948), str. 425. (11) »Svetovni spopad med svobodo in tiranijo« ib., str. 422-25. d2) Ib, str. 124. št i!^ »Memorandum zunanjega ministrstva, 20. marec 1948«, ib., • 18- (14. april 1948); str. 453. (14) »Vsebina poslanice italijanskega veleposlanika v odgovor memorandum zunanjega ministrstva«, 22. marec 1948, ib., str. • »Memorandum Sovjetske zveze«, 13. april 1948, ib., 18 (25. QPnl 1948): str. 549. (15) Dean Acheson: Present at the Creation: My Years in the State Department (New York, 1969), str. 571-72, 638, (Moja leta v zunanjem ministrstvu). (16) Mc George Bundy (ed.); The Pattern ot Responsability, iz zapisa zunanjega ministra Deana Achesona (Boston, 1951), str. 135-38. (17) D. Acheson: Present at the Creation, str. 572. (18) »Memorandum o soglasju med vladama Italije, Združenega kraljestva in Združenih držav o upravljanju cone A Svobodnega tržaškega ozemlja«, London, 9. maja 1952, TIAS 2564, United States Treaties and other International Agreements za 1952 (cit. kot UST), (VVashington, 1955), štev. 3, točka 3, str. 4189-91. Objavljeno tudi v Department ot State Bulletin, 26 (19. maj 1952), str. 779-80. Glej tudi Achesonovo delo Present at the Creation, str. 638. (19) »Prenehanje anglo-ameriške uprave v coni A«, objavljeno istočasno v Združenih državah in Združenem kraljestvu 8. oktobra 1952, Department ot State Bulletin, 29 (19. oktober 1953), str. 529. (20) Polemike o objavi iz leta 1953, kot je opisano na str. 405-406 moje knjige (B. C. Novak) Trieste 7947-7954; la lotta politica, etnica e ideologica (Milano, 1973); izšla je kot prevod originala Trieste 1941 1954: The Ethnic, Political and Ideological Struggle (Chicago, 1970), str. 428. (21) Anthony Eden, Spomini (Full Circle: Memoirs - Boston, 1960), str. 202-203. (22) Ib., str. 204. (23) Ib., str. 204-205. Javna objava Združenih držav uporablja besedo »pričakovati« namesto »upati« (glej opombo 19). (2)) Eisenhovver, Spomini, str. 413. (25) Jean-Baptiste Duroselle, Le Conflit de Trieste, tretja knjiga iz zbirke Etudes de cas de conflits internationaux evropskega Car-negie centra za utrditev mednarodnega miru (Bruselj, 1966), str. 388. Glej tudi Alberto Tarchiani, Dieci anni tra Roma e Washington (Verona 1955), str. 289. (26) »Memorandum o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, Združenih držav in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju,« London, 5. oktober 1954, TIAS 3099, Department of State publication 5723, UST za 1954, štev. 5, točka 3 (VVashington, 1956), str. 2386-99; tudi v Department of State Bulletin, 31 (18. oktober 1954), str. 555-61. Za britansko izdajo glej »Memorandum o soglasju med vladami Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Italije, Združenih držav Amerike in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju«, London, 5. oktober 1954, Comd. 9288, Miscellaneous št. 30 (1954), Account and Papers zvezek 15, State Pepers: General and International Treaties 13. Britich Sessional Poper s (London), štev. 32 (Session 3. november 1953 - 25. november 1954). Za francosko besedilo glej »Accord sur le Territoire Libre de Trieste«, La documentation francaise, Notes ed etudes documen-bares, št. 1950 (19. november 1954). (27) Eisenhovver, str. 413 - 19; Robert Murphy; Diplomat among Marriors (New York, 1965), str. 470-73; in Stephen Shaddeg; Clara Boothe Luče: A. Biography (New York, 1970) str. 243-53; Odprto Pismo Clari Boothe Luče (Opter etter to Clare Boothe Luče), Trst, november 1953, Sidro (jeseni 1953), str. 4-5. (28) hisenhovver, str. 419. (29) »Pismo italijanskega opazovalca Združenim narodom in Predstavnikom Združenega kraljestva, Združenih držav Amerike ter Jugoslavije naslovljeno predsedniku varnostnega sveta«, Združeni narodi, varnostni svet, dokument S/3301, 5. oktober 1954. (30) Duroselle, str. 412-14; Eisenhovver, str. 413. (31) Za francosko soglasje glej Documentation irancaise. Notes ea etudes documentaires, št. 1950 19. november 1954), str. 10. Pismo Višinskega: glej »Pismo stalnega predstavnika Sovjetske zveze predsedniku varnostnega sveta 12. oktobra 1950, Združeni narodi, varnostni svet, dokument S/3305, 13. oktober 1954. (32) Ameriška »Objava sporazuma« v Department of State Bul-letin, 31 (18. oktober 1935), str. 555; za britansko »Objavo vlade ^lenega veličanstva 5. oktobra 1954« glej »Memorandum o soglasji'-* Comd. 9288, British Sessional Papers, štev. 32 (1953-54), str. .'• in za »Deklaracijo francoske vlade« glej »Accord sur le Ter-atoire Libre de Trieste«, La Documentation fracaise, Notes et etu-aes documentaires, št. 1950 (19. november 1954), str. 10. Medtem, 0 sta ameriška in britanska objava skoraj identični, je francoska eglaracija nekoliko drugačna, ker se Francija ni udeležila poga-lQni- Vendar izraža isti pomen. Pravi: »...(francoska) vlada izjavja, a ne bo podpirala zahtev, ki bi jih ena izmed držav morebiti postavljala glede ozemelj pod suverenostjo ali pod upravo druge dr-a„ve«. in nadaljuje: »Francoska vlada... je prepričana, da bosta obe rzavi v takem duhu in s prijateljskimi sporazumi lahko rešili razna Morebitna vprašanja.« (Prav tam, str. 10.) (33) Eisenhovver, str. 574-75. (34) Acheson: Present at the Creation, str. 571-73, 638. (35) Pisma Bovvmana Novaku, 9. marca in 1. aprila 1972 maja 1974. (36) Glej opombo 32. (37) Marjorie M. VVhiteman (ed.): »Trieste«, Digest of Interna-'onal Law, Department of State publication 7737, št. 3 VVashing-,on' 1964), str. 68-109. (38. Za jugoslovanski prikaz spora glej »Concerning the Ita-lian-Yugoslav Border«, Vugoslav Facts and Views, izdane v jugoslovanskem informativnem centru (New York), št. 87 (april 1974), O novicah s tiskovne konference zunanjega ministrstva glej »Tran-script of Press, Radio and Television News Brievving, Thursday, April 4, 1974«, DPC 58, str. B-3 do B-7. (39) Ib.. str. B-3 do B-4. (4) Ib., str. B-4. (41) Time, 29. april 1974, str. 45. (42) Glej na primer Tre New York Times, 27. marca, 7. aprila 1974; Chicago Tribune, 30. aprila 1974; The Blade (Toledo), 21. marca in 12. aprila 1974. (43) Enako mnenje je izraženo 31. marca 1974 v uvodniku vplivnega dnevnika The New York Times. Glede memoranduma o soglasju iz leta 1954 je pisal: »Rim in Beograd sta vedela, da je bila delitev dokončna, toda ker se ni noben želel javno odreči pravnim ugovorom, sporazum ni potrdil formalnih meja.« (Part 4, str. 16) JOSIP MERKU' »FATTl Dl LUGLIO« (1868 - OKOLIČANSKI BATALJON) XIII. I nostri čari noni I scazava nazai A colpi de bastoni Quei prodi del zakai. E i crichici scoioni (*) Che vigniva butai, Sui cochi (**) dei paroni Lori i li ga spacai. 'Na parola bastava, Un' ociada par storto Par... meterse al lavor. Alora i se le dava E ’l s'ciavo, mezo morto, El tarnava in tabor. (***) S1EW (a) (Odoardo VVeiss), iz knjižice narečnih pesmi »El Scovazon« (Smetišče), str. 64. E. Vram Editore, 1909. Preglavice dunajskih vlad zaradi avstrijskih oz. avstro-°grskih Slovanov so tukajšnji liberalci dobro poznali in ( ) Slovence so zmerjali tudi z vzdevkom »crichi« (kriki): scoio (škojo) so pravili velikemu kamnu: scoioni (škojoni) še več-,** kamnom. Beseda je imela tudi... anatomičen prizvok. ) Coco (Koko) je bila glava. (Cochi — množina). znali izrabljati proti Slovencem. Saj ni bilo težko — z avstrijsko tiho privolitvijo! Tudi policija, ki je bila resna in poštena, a nekoliko naivna, se je le počasi odločala, če je šlo za Slovence. Vedela je, kakšna pretiravanja in komentarje bi o priliki izzvala med liberalci in njih časopisi. Končno je bilo policijsko uradništvo — sodeč po priimkih — pretežno italijansko. Leta 1868. najdemo sledeča imena: Belusco Eugenio, policijski svetnik - Resmini Grazia-no, višji komisar - Grisogno (Grisogono?) nob. de Marco, komisar I. razr. - Gora Giorgio, komisar II. razr. - Amadei Fortunato, komisar II. razr. - Budin Giovanni, adjunkt-koncipist (v dokumentih: aktuar) - Gorgo nob. de Giuseppe, aktuar - Scordilli Giuseppe, aktuar - Buzzi Pietro, kan-clist - Vannon Giacomo, kanclist - Comelli de Edoardo, kan-clist - Martini Gustavo, akcesist - Zaffoni Edoardo, akce-sist - Miglioranzi Giovanni, raziskovalni oficial - Bertazzi Paolo, raziskovalni oficial - Olivari Giovanni, raziskovalni oficial - Zay Francesco, pisarniški praktikant - Petronio Francesco, pisarniški praktikant - Beltrame Nicolo, pisarniški praktikant - Feltracco Giuseppe, pisarniški praktikant - Getuli Getullio, sluga - Bresciani barone Pietro, in- (***) (***) Naši dragi noni — so zapodili »nazaj« — Z udarci palic — One hrabre od »zakaj« (Slovence). In kamni »krikov«, — Ki so bili vrženi, — Na glavah gospodar-darjev — so jih (naši noni) razbili. Zadostovala je ena beseda, — En postrani pogled — Da se... lotijo dela. Tedaj so si jih dajali — In ščavo, napol mrtev, — Se je vrnil na tabor. (a) Psevdonim — gl. EDMAR (Edoardo Marini) »Pseudonimi di giuliani, friulani e dalmati«, str. 57. Libreria Internazionale Italo Svevo, 1972. (Zanimivo bi bilo vedeti, ali je ta Odoardo VVeiss istoveten z Odoardom VVeissom, ki ga Francesco Marinaz v knjižici »Me-morie scolastiche« (šolski spomini), str. 85, leta 1891 omenja kot ravnatelja šole v ulici Giotto). spektor civilnih policijskih straž, (Ne da bi štel dva italijanska zdravnika, Getuli Francesco ter Offacio Giacomo: dvaindvajset). Kraus Giovanni, policijski ravnatelj - Hofmann Carlo, Policijski svetnik - Schvveiger Giorgio, komisar I. razreda -raus Enrico, komisar I. razr. - Fischer Alessandro, komi-sar II. razr. - Wanggo Luigi, komisar II. razr. - Pelzl Carlo, komisar II. razr. - Seidel nob. de Alessandro, komisar II. razr. - Frohlich Francesco, komisar II. razr. - Litscher Lu-ca, kanclist - Maurer Giovanni, kanclist - Engelhard! Car., Pisarniški praktikant. (Dvanajst) Achtschin Antonio, policijski svetnik - Germ Ignazio, višji inšpektor - Tautscher Vittorio, komisar II. razr. - Cu-■'Oar Francesco, aktuar - Novak Lod., kanclist - Vallentincig Ant., kanclist - Petroutschitsch Francesco, kanclist - Kert-scher Giulio, akcesist (Grčar?). (Osem). Abramovič Antonio, adjunkt-koncipist - Dvvoržak Fran-Cesco, akcesist - Koschat Giuseppe, kanclist - Lozicky Rod. n°b. de, stotnik I. razr. vojaških policijskih straž. (Štirje). Marquet Fr. nob. de, komisar II. razr. - Jory Ernesto, anclist - Amaud Giovanni, poročnik vojaških policijskih straž. (Trije). (118) Imen moštva ne poznam: bilo je 33 efektivnih civilnih s raž in 36 začasnih. Vojaška policijska straža je imela ®nega narednika (Loy - J.M.), 12 kaplarjev, 1 trobentača, 5 m°ž ter 2 uslužbenca (118) Vštevši uslužbenca in trobentača, je bilo vsega sku-Paj 170 mož. Tudi če si mislimo sami dve izmeni, je štela vsaka po 85 mož! To je bilo premalo tudi za tedanji Trst. Pa še nekaj; za nočne patrole v mestu je bilo na razpolago nekaj linijskih vojakov. ☆ Tu pa tam sta leta 1868. prinašala »Primorec« in »Slovenski Primorec« (*) vesti o čitalnicah. »Pravzaprav«, piše Samo Pahor na str. 124 Jadranskega Koledarja 1968, »se je zamisel o organizaciji kmečkih čitalnic pojavila že kako leto prej. Pobudo je dal Josip Godina - Vrdelski.« V začetku drugega semestra najdemo v »Primorcu« sledeči članek, ki je prinašal vesti o kmečki čitalnici v vasici Rojan, v neposredni bližini tržaškega mesta: »Čitalnica v Rojani prav dobro napreduje. Vedno še pristopajo udje. Priprave za 12. julija, ko se odpre, tudi uže delajo. Ker je ta dan cerkveni shod v Rojani, nabere se gotovo nenavadno veliko ljudstva iz vse tržaške okolice i tudi od drugod k slovesnosti. Culi smo, da se tudi po drugih soseskah v tržaškej okolici uže pripravljajo ustanoviti Čitalnice. Tako je prav. Ko se ovije venec slovenskih Čitalnic okoli Trsta, dogovore se vse Čitalnice i napravimo 'tabor', da se o naših rečeh pomenimo i zahtevamo to, kar nam po pravici gre. Združeno močjo se dade dosti opraviti. Tedaj, okoličanje le urno na noge! - Volitve v mestni deželni zbor se bližajo, takrat bo treba krepko stati, volite prave narodnjake; ustanovite tedaj naglo Čitalnice, po kterih bodo volitve gotovo srečnejše, nego brez njih. Treba jez postaviti marsičemu, posebno pa polašče-vanju slovenskega Primorja«. Ko bodemo imeli krog i krog Čitalnice, skličemo 'tabor' i mogoče bode tudi vstanoviti (*) Energičen in sposoben list, ki ga je izdajal dvakrat mesečno (učitelj) Ivan Piano »pri sv. Ivanu pri Trstu«. Naročnikom »Primorca« je Piano dajal brezplačno še drug enak list »Slovenski Primorec«. Lista, ki sta si časovno sledila, sta imela isto številko, z razliko enega tedna v datumu. Tako se je Piano izognil vplačilu višje kavcije, in Slovenci so imeli tednik. Italijanski zgodovinar pravi da se je list (»Slovenski Primorec«), ki je izšel januarja 1868. imenoval »Ilirski Primorec«, kar pa je zgrešeno, (gl. Cesare Pagnini »I giornali di Trieste», str. 96, 98, 221). delavsko društvo' v Trstu, kakoršno imajo Čehi, ktero bi delalcem v veliko korist bilo.« (podč. J. M.) (119). Tak »program« gotovo ni bil sovražnikom okoličanov (in Slovencev sploh) po volji in so začeli s karakteristič-nimi ukrepi. Tudi ni izključeno, da je prav v tem članku iskati idejno jedro društva «Societa Operaia Triestina« (Tržaško delavsko društvo) ki jo je ustanovil 25. maja i869. nam že znani arhitekt iz kroga organizatorjev izgredov garibaldinec Tito (Tita) Bullo, kateremu društvu je bil prvi predsednik.(*) To društvo je »odneslo« dokajšnje število slovenskih delavcev zaradi socialnih ugodnosti, ki jih je nudilo. ☆ Velik, trojen praznik je bil v nedeljo 12. julija v trža-s i predmestni vasici Rojanu. Praznik svetih Mohorja in ortunata, katerima je Cerkev posvečena (začeta 1858 in ozidana 1862), ter hkrati praznik Svetega Rešnjega tele-s Procesijo. Ob šesti uri popoldne pa otvoritev prve mečke čitalnice na Tržaškem. Četrta stotnija okoličanskega bataljona v paradi je Prisostvovala cerkvenim slavnostim z majorjem poveljni-°m 1° tremi častniki ter bataljonsko godbo. (**) Lepo je moralo biti! Poročilo časopisa 20. julija pravi: »(Rojanska Čitalnica) se je zadnjo nedeljo slovesno odprla. Gostov je iz Trsta, tržaške okolice in od drugod °liko sešlo, da je bila prenapolnjena vsa hiša i vrt, pa še veliko ljudstva je moralo zunaj pred hišo ostati, ker nej 1 o zadosti prostora. Čez cesto razpeti venci i narodni Prapori so kazali narodne veselice prostor. »Veselica se je začela z narodno himno, ktero so za-S°dli okoličanskega polka godci i mej ktero pokali mož-narib Gosp. prvosednik je po klicu: 'Bog živi našega 1 1 9l. Giulio Cesar! »60 anni di vita italiana«, str. 19 (ZALIV, 26-,**. 27/1970. Bibliogr. 11-17). ’ l vERB. sed. DIETA - V. seja, 11.9.1868, str. 51-52. ralja!’ odprl čitalnico z lepim nagovorom, v kterem je Razložil nje namen i pozdravil došle goste ter prebral udi presrčni pozdrav ljubljanskega Sokola, kteremu je zbrana množica navdušeno zaklicala: »na zdravje!«. Ena rojanska deklica je pozdravila v imenu rojanskih njenih sestric prišle goste ter opominjala sosedne okoličane, naj odi oni napravijo čitalnice; dve deklici pa sti deklamo-vali. Govor i deklamaciji so bili prav dobri. Govorilo je še več drugih gospodov, kteri govori so vsi imeli predmet: omiko ljudstva i hrambo narodnih pravic, bili so tudi nazdravi i napitnice. »Štiri pevski zbori so se v petji vrstili: rojanski, tržaški, svetoivanski i barkolski; kdor je čul te zbore, res mora pritrditi, da naš narod okoli Trsta ne spi. Okoličnega Polka muzika je igrala večidel domače. »Živio neskaljeno veselje (podč. J.M.) i presrčna prijaznost je vladala mej dobrovoljno družbo, ktere mladi Svet se je naposled tudi nekoliko zasukal. »Da se je govorilo zoper Lahe, kakor so nekateri raz-rosili, to je strupena laž, še zinol nikdo nič nej o Lahih. — i iščemo le svojih pravic i te bodemo branili z vsemi Postavnimi pomočki, kratili pa nobenemu narodu še nej-Smo i tudi ne bodemo njegovih pravic. Naj se vsak dobro spomni: Mi hočemo z vsemi narodi mir i spravo.« Sledi takoj: »(Nova Presse) (Neue Freie Preš se, dunajski liberalci časopis - J.M.) sika strup na rojansko Čitalnico i pravi, a je bilo 12. t.m. ob devetih zvečer, ko se je Čitalnica slovesno odprla, uže vse pijano. Ker nejsmo ob devetih, pa udi tudi pozneje nobenega pijanega videli, zato je verjet;110, da je bil dopisnik sam pijan i sicer toliko bolj, ker fimorčevemu vredniku 'de facto’ potika da je govoril neke besede, kterih nobeden slišal nej.« li'?^bBEIN, 1848: Perice, mlekarice in cvetličarke iz okolice kram-t J° ea vogalu ulic (Contrada) Poterosso, danes via Roma, in (Con-šai ° ^uova' danes via Giuseppe Mazzini. Onstran trga (Pontero-1 se ziblje v Kanalu velika tovorna jadrnica. In še: »(Zahvala) Rojanska čitalnica se srčno zahvalja vsem, ki so jo v nedeljo, ko se je slovesno odprla, počastili s svojim prihodom; vzlasti pa tržaškej i goriškej Čitalnici, pevcem iz Sv. Ivana in Barkole, gospodom častnikom domačega polka, potem tudi ljubljanskemu Sokolu, kteri jo je pismeno presrčno pozdravil i kteri pozdrav je našel tudi vreden odzdrav. Trudili se bodemo iz vseh moči, da bode naša Čitalnica to, kar ima biti, če tudi pisano gleda protivnik. Naše geslo bode za dom i narod. - Odbor.« (120) Žal so se prav na dan odprtja prve kmečke Čitalnice že pojavili temni oblaki, ki so dali slutiti bodoče težko življenje. Besede »Živo neskaljeno veselje« pa je pripisati velikodušnosti poročevalca. Najprej bi hotel odpraviti krajšo »cerkveno« stran ro-janskih mučnih ponižanj, ko so liberalci čez nekaj dni hlastali po »dokazih«, da bi navalili krivde dogodkov na Slovence; saj so zanje vsi Slovenci veljali za klerikalce. Navadno je občina pošiljala kakega svojega odposlanca (fuzionario) (*) k slovesnostim Rešnjega telesa v oko-ličanske vasi. Vse kaže, da se 12. julija občinski odposlanec ni udeležil slovesnosti, čeprav se zdi, da je bil pri župniku na kosilu; zakaj, če bi res bil navzoč pri slovesnostih, bi gospod Baseggio, županov namestnik, uvidel, da je njegov poseg odveč in gotovo (?) bi ne poklical k sebi rojanskega župnika (**) zaradi domnevnih pridigarskih in govorniških grehov. Kakor šolarčka ga je »povabil« na redde rationem: »Ko pride ta k njemu, jame mu Basseggio očitati, da je v nedeljo 12. t.m. v pridigi govoril zoper medverske posta- (*) VERB. SED. DIETA - V. seja, 11.9. str. 52/prvi koma. (**) Župnik Franc Černe je bil v Rojanu tudi voditelj šole. (Pavis-sich, 1864, str. 166). Po končanem natečaju, ki ga je občina leta 1868. razpisala za učiteljstvo, je prišel na učiteljsko mesto meseca septembra neki Giorgio Bonin. (Marinaz, 1891, str. 62). ve (***), zvečer pa v rojanski čitalnici kmete podpihoval. Župnik mu je nato odgovoril: V nedeljo 12. t.m. je bila Sv. Rešnjega telesa procesija i, po starej navadi, ta dan nej bilo pridige; v čitalnico sem bil sicer povabljen, a šel zato nejsem vanjo ker sem bil po vesdnevnem delu jako utrujen. »Gospod Basseggio« — nadaljuje članek — »bi prav storil, da bi kde drugod iskal rogovileže, saj jih ima pred nosom. — Prav ta gospod župnik je potem od neznane oso-be dobil zasramovalno pismo v katerem se mu žuga, da ga bodo umorili, ako do večera pet ne odnese. — Šenti-vanskega župnika so iz mesta gredočega kamenali tako, da je na vratu ranjen. Oba duhovnika sta tako mirna i tiha, da še nikoli nejsta živi duši nič žalega storila, še manj pa ljudstvo zoper postave dražila. O, ti presneti ro-govileži, ti klerikalci!« (121) Zdaj pa preberimo, kar je napisal o tistem dnevu Prof. Samo Pahor (*): »Na določeni dan, ob 18. uri, se je pričela slovesnost. Godba je zaigrala himno, sledili so govori in petje. Toda že od samega začetka slovesnost ni potekala nemoteno. Med igranjem himne se je med goste s silo prerinil neki Luigi Montanelli in začel kričati 'Viva Garibaldi’. Le s silo so ga lahko izgnali iz lokala. Proti 23. uri je poizkušal ponovno izzvati, toda dva policaja sta mu to preprečila; kmalu nato pa sta priletela skozi okno v čitalnico dva kamna. »Tudi v mestu slovesna otvoritev ni šla neopaženo mimo. Ko se je okrog 21. ure vračalo 18 okoličanov mimo kavarne Fabris pojoč 'Pridi Gorenje’, je več kavarniških gostov začelo kričati 'Mostri schiavi (beri ščavi) male-detti’ (**), Pozneje okrog 23. ure se je vračala skupina Svetoivančanov. Bilo je okrog 45 oseb s slovensko zastavo (***) Zakon 25.5.1868, ki urejuje medverske odnose. (Leggi Fonda-mentali di Stato, II. knj., str. 96. Innsbruck, 1868). (*) Jadranski Koledar 1968, str. 124-125. (**) Prokleti, pošastni ščavi. na čelu. Spotoma so se ustavili v gostilni 'Hentschel', popili okrog 10 litrov vina in se nato ob vzklikih 'Živio naš Cesar Franc Jožef’ napotili naprej. Ustavili so se še pred stanovanjem poveljnika okoličanskega bataljona majorja Giulia Mauronerja (danes Ul. Carducci 8-10) in zapeli podoknico. Tudi tu je bilo slišati klice 'Maledetti schiavi’. O-količani pa so odšli dalje pojoč in vklikajoč 'Živio Avstrija, živio Cesar!’. Okrog 23. ure so bili na Akvedotu. Poleg zastavonoše sta korakala dva okoličana z lučmi. Bili so že na višini ulice Xydias, ko je na razne 'Živio' skupina Italijanov odgovorila s klici 'Merda, viva Garibaldi, viva 1'Italia, vi-va il console italiano!’ (*). S klicem 'Abasso la bandiera russa (**) so navalili na zastavonošo in mu odvzeli zastavo. Okoličani so tedaj prešli v napad in kljub temu, da so bili izzivači oboroženi s palicami, jim je začelo slabo kazati. Tedaj je bilo slišati klic 'Fuori italiani’ (***) in iz bližnje gostilne 'Al cervo d’oro’ (a) ter nekoliko bolj oddaljene 'Giardino Rossetti' (b) je prihitelo več Italijanov, med katerimi eden z bodalom v roki. Vse skupaj ni nič pomagalo in napadalci so jo ucvrli proti kavami 'Chiozza' pod istoimenskimi oboki, razjarjeni okoličani pa za njimi. Tedaj, bila je že polnoč, je nastopila patrola okoličanskih brambovcev, pod vodstvom Ivana Hrovatina, in začela prepričevati Svetoivančane, naj ne zasledujejo Italijanov v kavarno. Prigovarjanje se je precej zavleklo, bilo pa je učinkovito in okoličani so odšli svojo pot vzklikajoč 'Živio Avstrija, živio Franc Jožef Prvi’.« O otvoritvi čitalnice je policijsko ravnateljstvo predložilo komisarju prvega rajona (Kolonja), Giorgiu Schvvei-gerju, tri vprašanja. Odgovor se glasi: N.ro. 42/Ris. (*) Drek, živio Garibaldi, živio Italija, živio italijanski konzul. (**) Dol z rusko zastavo. (***) Italijani ven! (a) Pri zlatem jelenu. (b) Vrt Rossetti. »Spoštovanemu Ravnateljstvu Policije Trst Poročilo! »Na b.m. prejeto naročilo za poizvedovanje: 1. »Če so pri odprtju Čitalnice v Rojanu bili Italijani Provocirani v zvezi s hrupnimi izgredi od petka (10. t.m.). 2. »če je kdo iz sprevoda, ki je korakal z zastavo proti Akvedotu, koga psoval. 3. »če so se v ponedeljek (13. t.m.) deželni (Landbe-wohner) kaj premikali in zbirali, sporočam sledeče: ad l. Povsod so mi rekli, da 12. t.m. pri otvoritvi Čital-Pice ni bilo proti italijanskemu prebivalstvu prav nobene Provokacije; govori tudi niso imeli nikakega političnega značaja. Z njimi je bil prisotnim članom in povabljenim gostom razložen pomen nastalega društva ter so bili spodbujeni, da bi si po lastnih močeh prizadevali za razvoj duha ter slovenskega nacionalnega jezika, zakaj v ta namen bodo Čitalnice ustanovljene. O petkovih izgredih ni bilo najmanjše omembe, tem manj pa se je odprto razpravljalo o njih. Tamkaj zbrani člani in povabljenci pripadajo kmečkemu stanu in njih duhovni razvoj še ni dosegel tiste stopnje, da bi dogodke, kot one od 10. t.m., lah-ko dojeli v njih daljnosežnosti in da bi mogli določiti svo-ie stališče pro ali contra njim. (podč. J.M.), »Tam navzoči Gostje z intelektualno izobrazbo niso v tem pogledu izrazili najmanjšega namigovanja, (podč. J.M.) ker so dobro vedeli da bi taka pretresanja pri otvoritvi družabnega bralnega društva ne bila na pravem mestu.« »Četudi je vsakdo vedel, da je tamkajšnje večerno srečanje le za zaprto družbo, se je kljub temu neki N., katerega ime moram še izvedeti, hotel nasilno pomešati med goste in je moral biti s silo odstranjen. Proti enajsti uri zvečer je ponovil namero in je bil od civilnih policajev Zaffer in Cristofoli takoj odstranjen. Zgodilo pa se je, da sta priletela skozi okno dva kamna in domneva se, da jih ie prav on vrgel noter; ker ga pa niso več videli, ni bilo mogoče nastopiti proti njemu. ad. 2. »Svetoivanski pevci, povabljeni k prazniku v Rojan, so prinesli s seboj belo-rdečo-modro zastavo in so se s to vrnili proti enajsti uri v mesto, kjer so se ustavili v gostilni Henčel in spili — bilo jih je trideset — 7 ali 8 maseljcev vina ter takoj zapustili gostilno s klici živio naš Cesar Franc Jožef! Od tam so se podali pred stanovanje poveljnika okoličanske milice g. Mauronerja v ulici Torrente in so mu napravili majhno podoknico; že tukaj se je slišalo klice: maledetti Schiavi. Pevci, ne da bi koga nadlegovali, so šli nato proti kavarni Chiozza in Akvedotu s klicem (v slovenskem jeziku): naj živi Cesar Franc Jožef!, v smer svojih domov. Na Akvedotu se je zbralo znatno število Italijanov, kateri pa živioklice niso hoteli slišati in so pevce sprejeli s klici: dol z Rusko zastavo, živio Italija ipd. »Neki Rosmann, ki je bil v družbi pevcev, je bil takoj napaden; en Italijan je hotel odvzeti nosilcu zastavo, nato pa se je razvil precej močan pretep. »O tem doerodku uoam, da v teku današnjega dne izvem imena nekih Italijanov in da dobim še druga pojasnila, ki jih bom takoj predložil. ad 3. »Izrednega premikanja ali zbiranja podeželskega prebivalstva v ponedeljek 13. t.m. ni bilo nikjer opaziti (podč. J.M.); šli so kot po navadi po končanem vsakdanjem delu posamezno, po dva, ali o priliki po več skupaj mimo iz mesta proti svojim deželskim domovom brez hudobnih namenov. »Bili pa so v naslednjih dnevih, kakor je obče znano, napadeni od mestnih ljudi. Tako je n.pr. 61 letni zidar Jakob Kuret, stanujoč na Kolonji št. 147, bil 14. zvečer napaden blizu grške cerkve (torej v bližini policijskega ravnateljstva - J.M.) od približno 30 oseb (podč. J.M.) in tako potolčen, da je moral zaradi poškodb več dni ostati v postelji. »Na enak način sta bila obdelana v bližini kavarne Chiozza zidar Jože Ferluga, stanujoč na Kolonji št. 60, in tudi Ivan Krovatin (sic), stanujoč na Kolonji št. 114. »Kamnosek Lukesič, stanujoč pri Sv. Ivanu, je bil 16. t.m. ob šesti zjutraj, ko je šel na delo, zasledovan od moža z nožem in, ko ga je ta dohitel na Akvedotu, ga je vrgel na tla, ne da bi uporabil nož. »Rekli so mi, da bi neka Pirich ter c.kr. zdravnik Janežič o dogodkih v nedeljo in ponedeljek vedela dati natančne informacije; ker stanujeta v mestu in sta meni Popolnoma neznana, nisem imel prilike se z njima pomeniti. »Na vsak način nameravam nemudoma poročati morebitne natančnejše podatke.« »C. k. Policijski komisar Schweiger« (122) »Kolonja, 19. julija 1868 Drugega avgusta je namestnik Bach povabil novega vodjo Tržaške policije Hofmanna, naj podvzame poizvedovanja o dogodkih pri odprtju Čitalnice v Rojanu, »ker«, Pravi ,»če so se resnično tako odigrali kakor navaja tednik 'Primorec' v svoji 15. številki (*), bi se dalo opravičiti sklep lista, da so že tam nameravali motiti mir. Dostavlja ustrezno mesto iz članka v nemškem prevodu. Tu prepi-®ern iz originala: »Rabuka v Trstu. O slovesnosti rojanske čitalnice dne 12. t.m. julija je 'Primorec' uže govoril i rekel- da se je vrstilo vse v najlepšem redu. Naj vendar ome-°i le to še, da je precej v začetku besede, ko se je igrala cesarska himna, nekdo se vanjo preril i zavpil: Viva Garibaldi! Ta človek je bil z lepim potolažen in odpravljen, ali Pozneje se je prikazal zopet in hotel nagajati, zato so ga niarderjeri za tisti večer skrili. (? - J.M.) Pozno v noč, ko so gostje uže zapustili rojansko čitalnico pala sta dva kamna na mizo, krog ktere so Rojanci še sedeli. Dozdeva Se tedaj, da se je nameraval uže tukaj mir motiti.« Hofmann je odgovoril: »V. E. »Ustrezno visokemu naročilu od 2.8., št. 1632/Ris. po-n*žno javljam sledeče: (*) »PRIMOREC« - 2. avgusta, str. I. »Rabuka v Trstu. II.« (del). »Policijski komisarijat iz Kolonje je imel poizvedeti o dogodkih pri odprtju Čitalnice v Rojanu in je javil dne.... (? - J,M.), da se je takoj ob začetku slavnosti neki Italijan hotel nasilno preriniti v družbo in kalil mir; ta je bil neki Luigi Montanelli, trgovski agent, ki ga je opisal komisarijat št. 1 kot vročekrvnega Italianissima. Nato se je tukaj zvedelo, da je Montanelli svak v Rojanu stanujočega kot garibaldinskega strankarja znanega Luigi j a Battističa. »Nadalje pravi poročilo policijskega komisarijata, da se je med udeleženci širil glas, da bodo 12. pret. m. priletele na vrt Čitalnice petarde, da pa tega ni bilo mogoče neopaženo izvesti zaradi obilnega ljudstva, ki se je zbralo pred hišo Čitalnice. Dejansko pa sta bila vržena na vrt dva kamna, od katerih je bil eden poslan semkaj. Skupno s prepisom poročila omenjenega komisarijata je od tu bil kamen poslan kriminalni sodniji.« »3.8.1868 Hofmann« (123) »Primorec« 20. julija, ki omenja dogodek pri kavami Chiozza in Akvedotu, med drugim tako piše: »(...) ranjen nej bil nobeden. Begajoči napadniki so manderjere pozvali drugi dan na boj.« In še: »Na boj povabljeni man-derjeri so ostali doma.« (podč. J.M.) (120) V tedanji govorici pomeni to, da »so bežeči napadalci povabili mand rjarje za naslednji dan. (13.7. - J.M.) na boj«, in da so na boj povabljeni mandrjarji ostali doma«. Povabilo dobi verodostojno potrdilo v Hermetovih »Spominih« na str. 120: »(...) dal sem poklicati šest ali osem fantov in sicer od tistih, ki so bili na glasu, da so v osmih dneh pred žalostnim dogodkom (Rodolfo Parisi je bil umorjen v noči od 13. na 14. julij - J.M.) imeli sestanke v kavami Chiozza in v provokator shem smislu (podč. J.M.) nameravali nasprotovati z orožjem kmečkim demonstracijam in tako razburili del prebivalstva k nemirom in sovražnim dejanjem.« (»...feci chiamare sei o otto giovinotti, di quelli pre- cisamente che erano in voce di avere, negli otto giomi Precedenti ai triste fatto, tenuto dei convegni al caffe Chiozza ed in senso provocatore (podč. J.M.) manifestato * intenzione di opporsi colle armi alle dimostrazioni dei villici, e cosi eccitato parte della popolazione a tumulti ed atti ostili«), O kmečkih demonstracijah sploh ni bilo mogoče govoriti ne pred pretepom ne po njem, ko so jo izzivači — po »povabilu« kmetom — pobrisali v kavarno Chiozza. Kaj je pisalo v ponedeljek 13.7. tržaško časopisje o otvoritvi čitalnice in o pretepu na Akvedotu v poznem večeru 12. (ali v noči od 12. na 13. julij)? »L'Osservatore Triestino« in »II Diavoletto« molčita. »Triester Zeitung« lepo poroča o »prvi Besedi v novousta-oovljeni čitalnici v Rojanu v prostorih gostilne ai dodici Hiureri« (sic), a ne omenja nobenih neprilik. »II Cittadi-oo« ob ponedeljkih (in v dnevih, ki so sledili praznikom) ni izhajal. Pisal bo — in videli bomo kako — v torek 14.7. Najprej pa prinaša v uvodniku, datiranem 13 julija, stali-šče dveh dunajskih časopisov, ki se nanaša na nemire od Petka 10.7., ter indirektno, stališče dunajske vlade, ki ga bodo dejstva tistih dni popolnoma potrdila. Vsebina članka nam bo — tako mislim — zadostno predočila začetek n°Vega časa liberalne avstrijske politike, ki bo, prenešena n° Tržaška tla skoraj ob začetku prebujanja tukajšnjih kmetov, za Slovence kaj žalostna! Le malo let pozneje kmečkih Čitalnic ne bo več. Od tega časa bodo italijanski kberalci skoraj nemoteno gospodarili in gospodovali v Trstu do prve svetovne vojske. Zaradi pomembnosti omenjenega članka ga podam v celoti: »Trst, 13. julija. -Dunajski tisk in tržaška demonstracija. (10.7.1868 - J.M.) »S prijetnim iznenadenjem ugotavljamo, da dunajski liberalni tisk tokrat ne prikaže lažno ali ocenjuje krivično Tržaške dogodke. V našem uradu imamo dva spoštovanja vredna in spoštovana časopisa in sicer Neue Presse in Tagblatt, katera, če sloves ne laže, imata tesne stike z ministrstvom in veljata za uradna; — obadva časnika obširno poročata o tržaških demonstracijah, ki jih oba pripisujeta neprevidnosti namestnika barona de Bacha. »Takblatt« prinaša v začetku svojih stolpcev uvodnik z naslovom 'Dol Bach’ v katerem prikaže žalostne posledice napake ministrstva, ki je obdržalo na visokih državnih mestih osebe, znane kot nasprotne načelom, ki jih goji vlada, in ki hrepenijo k povratku vsemogočnosti birokracije in klerikalstva. Med te osebe »Tagblatt« prišteva Nj. Eks. gospoda barona Edvarda de Bacha, brata bivšega ministra in stvaritelja Konkordata, barona Aleksandra. Dnevnik, ko razpravlja o tržaških demonstracijah, prizna njih prvenstveno antiklerikalno namero in pripisuje njih vzrok neverjetni namestniški odredbi v zadevi učiteljskih konferenc, ki je našim bralcem že znana. »Na koncu svoje filipike proti starim funkcionarjem postavlja »Tablatt« vladi resno vprašanje, ali ne misli odstraniti tržaškega namestnika 'ki je jasno izpričal, da je prežet s katerim koli duhom, prej kakor z duhom novih državnih zakonov’, in istočasno na najbolj miren način, bolj učinkovito in zadovoljivo preprečiti, da bi se ponovili nasilni izbruhi nezadovoljnosti. »Neue Presse« izraža na še močnješi način isto mnenje kot Tagblatt. Po poteku demonstracije in posebno po mešanih klicih živio in dol, ki so zadevali zdaj tega, zdaj onega v hibridni mešanici, je ta časopis sodil o prevladujočem značaju 'tržaškega gibanja’ kot o energičnem protestu proti papežu in proti baronu de Bachu. Pravi celo, da so tržaški nemiri 'bili v nekem smislu delo tržaškega namestnika'. Tudi ona vošči gospodu de Bachu 'otium cum dignitate’, namenjen uradnikom ki potrebujejo počitek za blagor države. Presse konča članek s temi pomembnimi besedami: »Število mest (v visokih državnih uradih), ki.zahte-vajo nove može, ni tako veliko, da bi se moralo odreči iskanju novih, že delj časa je govor o resni volji vlade, da Postopoma izžene iz gorkega gnezda tisti kup nazadnjaških funkcionarjev, katerim ni prijal niti gospod de Schmerling in so jim kar neznosni ministri Giskra in Bre-stel. Zdi se, da je ministrstvo pripravljeno poklicati k sebi sPosobne in zanesljive sodelavce: a mi čakamo nestrpno ^an, ko bodo take namere praktično dejstvo. Zdaj je čas naglega ukrepanja; vsako obotavljanje je škodljivo. (podč. J.M.) Vsako še najliberalnejše ministrstvo prav ma-lo Pomaga notranjim razmeram države, dokler bodo ostali na svojih mestih poglavarji dežel, kakršnega ima Trst. »Na drugem mestu in sicer med Zadnjimi vestmi pri-naša ista Presse poluradno vest, katere izvleček smo dobili telegrafično in ki zadeva spremembe oseb v pokrajinskih upravah. Tu so podane besede časopisa Presse: »Rok za sklicanje deželnih zborov je, kakor smo slišali, končno določen za prihodnji 22. avgust. — Bilo naj bi nakazanih za njih dela od pet do šest tednov. Po zaprtju zasedanj naj bi sledila 17. oktobra obnova sej državnega sveta, ki je zdaj odložen. Medtem so izdali pripravljalne ukrepe za preosnovo politične uprave in za izmeno zadevnih oseb, katera bo, kakor slišimo, prizadevala tudi vrhovne oblastnike uprav v različnih deželah krone. Že Pripravljene odločitve naj bi bile posebno zanimive v tem Poslednjem pogledu. V kratkem bodo objavljene uredbe Pristojnih ministrstev o javnih zabavah ob praznikih in to v zvezi s pred kratkim izdani uredbi o 'normalnih praznikih’.« (124) To pa ni preprečilo mestni občini doseči pri policiji, da je ta v vsej okolici prepovedala šagre! (gl. »IL CITTA-°INO« 24.7., str. 2/II. in 26.7., str. 3/1). Lahko si mislite, kaj bodo — bo bi trenil — tukajšnji hberalci (ki so še zmeraj tvorili manjšino v občinskem svetu, gl. ZALIV, 36-37/1972, str. 200), vsega počeli. Od občinskih svetovalcev je že 11. julija dal ostavko Cav. Muzio de Tommasini, in do 5. septembra se bodo odslovili Giuseppe de Pagliaruzzi, G.B. de Scrinzi, Dr. Giuseppe Rabi. Giusto de Con ti in C. M. Stalitz. (125) Na koncu omenjenega uvodnika (v katerem pravi med drugim: »Zdaj je čas naglega ukrepanja!«) se že drugi stolpec končuje s protikmečkim člančičem z nesramnim naslovom in ravno tako vsebino: »Poskus reagiranja, »Očividci nam pravijo, da je v nedeljo zvečer (12. julija - J.M.) okoli 11. ure truma kmetov hodila po mestu s slovensko zastavo (bandiera slava), ter žalila in tolkla meščane, ki jih je srečala po cesti. Na Akvedotu so zbili z glave klobuk gospodu, na katerega so se množično vrgli; drugemu so trgali obleko in oba obdolžila da sta bila med onimi, ki so demonstrirali v petek! Med temi kmeti so opazili dva častnika okoličanskih straž v uniformi. Truma se je nato podala pred stanovanje papeževega konzula in tam kričala: Živio Papež! Živio Bach! Nato je šla h Kalistrovi hiši in tam pozdravila komandanta okoličan-ske milice. — Pravijo nam tudi, da so našli na kakem mestnem zidu listke z napisi: Smrt Judom — ogenj nad ghetto! — nam pa ni znano da bi policija ali teritorialne straže posegli s puškami in sabljami!« (Podč. J.M.) (124) Resnica je izkrivljena. Ni povedano, da so Svetoivan-čani — po pretrpelih provokacijah oz. napadom s kamenjem na rojansko Čitalnico (o katerem morda niso zaradi ure nič vedeli) — šli domov po tedaj najkrajši poti in da so na Akvedotu — katerega leva stran je bila, pred časom, še Vrdela! — bili od sovražnih elementov napadeni. Tudi ni res da bi šli kričati pred stanovanje papeževega konzula (»Živio Papež«, »Živio Bach«): (gl Primorec, 2.8., str. l/l.). »11 Cittadino« pa obdolžuje kmete poskusa reagiranja na petkove (10.7.) demonstracije. Na tem mestu moram poudariti, da v Achtschinovem seznamu oseb, ki so se udeležile v kavarni Chiozza posvetovanj za organiza- ae j po-1 jua-'sere diici id giorni ui leata, o cio m connessiono colla recentn emanata ordinnnza relativa ulle feste normali „ '■rito leg- tem-inil-:nte, i di an-esso t de-imo-?ridi »pio-'ello, Mere mo„ pro-•aro-aiea-u in e di ?nop iio 6 'Mii 0 toe-'esse voli Vcllcfitfik dl rcazioiie. Ci viene narrato da testimonii ocu-lari, elie nella sera di domenica, interno alle ore 11, una torma di villici andava girando per la citti con una bandiera slava, insultando e percuoten-do cittadini clie incontravano per via. Ali’ Acquedotto cacciarono di testa il cappello n un signore, sul quale si gittarono in maasa; ad un altro lace-rarono 1’ abito; accusaudo entrambi di essere stati' tra quelli della ditpostra-zione di venerdl! Tra codesti villici fbrono notati due ufficiali della guar-dia territoriale in uniforme. La torma si portb quindi sotto 1' abitazioue del console pontificio a gridare: Vira il Popa ! Viva liach ! Piti tardi nndb al-la časa Kallieter a salutare il coman-dante della milizia territoriale, — Ci narrano puro, eh c Air on o trovati d vi cnrtdHiii ecrltti su qtialclm mtiro della clttA, i quali diccvano: M ort e agli e-brei — fnoco al ghetto! — Non ci consta che polizia, o guardie territo-riali, fhssero in*ervennte con fucili e sciabole! 1 ro a gnar favor m aru roccl: lame alla miniž mani pella ic di appr no, ( o dej feron deli’ torna por i mm o brovi vrrol di ii rniprii ulit mi Qucb ♦ro i Pru pi pubh' vuto cijo neredov ni imena C. F. Ferrarija, lastnika kavarne. Četudi morda ni bil pri posvetovanjih navzoč, je menda dobro vedel kaj se v njegovi kavami dogaja. Ferrari je bil tudi član odbora društva »del Progresso« kateremu društvu je predsedoval Hermet. In Hermet je bil lastnik dnevnika »II Cittadino«! (gl. Pagnini »I giornali di Trie-Siie«, str. 223). Tako vemo, da sta najmanj dve osebi »iz« kavarne Chiozza ob času organizacije neredov, Ferrari in Focassi, bili dobri Hermetovi znanci! In seveda prej in pozneje tudi. Ravnatelj policije Kraus je že 13. julija poročal na-mestniškemu prezidiju ter prezidiju deželne obrambe in javne varnosti o dogodkih 12. julija. Ker te dogodke bolj ali manj poznamo, jih ne bom še enkrat ponavljal. Omenil sem ta njegov spis le ker sta mu priloženi dve neoštevil-čeni prošnji, ki jih je sprejel (in napisal) aktuar Budin. Prva se glasi: »Giuseppe Bemporath, trgovski agent, stanujoč nad kavarno »Imperiale« (ulica S. Caterina, 1 - J.M.) prosi za orožni list za en revolver, ker je videl včeraj zvečer tepež med kmeti in nekaterimi meščani pred kavarno Chiozza. »Trst, 13.7.68 (podč. J.M.) »Budin Bemporath.« Druga ima sledečo vsebino: c.k. Policijsko ravnateljstvo »Trst, 13. julija 1868 (podč. J.M.) »Predstavil se je gosp. Carlo Levi di Abramo iz Trsta, sodelavec (podč. J.M.) 'Berline' stanujoč v ulici delle scuo-le israelitiche, kateri je izjavil (depose): »Preteklo noč, mislim da je bilo po polnoči in sem jaz bil v postelji, sem slišal krik 'smrt Judom’, 'z ognjem nad ghetto’. Šel sem k oknu in videl skupino dveh ali treh miličnikov iz okolice ter približno 15 drugih neoboroženih kmetov ki so šli po ulici, kjer jaz stanujem, in kričali zgoraj omenjene besede. »Slišal sem, da je skupina kmetov z zastavo prišla v mesto, da so med njimi bili oboroženi stražniki, ki jih je vodil neki častnik: slišal sem, da je to bil Thomann. Tudi ftii je bilo rečeno, da so se nahajale v tej družbi še civilne straže, ki so kazale kmetom posameznike (individui), ki bi jih morali pretepsti (colpire), in da so bili nekateri ranjeni, med njimi neki Bortoluzzi, trgovski agent, ki je bil ranjen z bajonetom na glavo in na roke. »Ogrožena je moja varnost, ker sem Jud: zato prosim, da bi mi bilo dovoljeno nositi revolver za mojo varnost. »Zaključeno »Budin, c.k. aktuar C. Levi« (126) V svojem poročilu 11. julija (gl. predh. ZALIV, Bibliogr. XII. št. 110) navaja Achtschin pravzaprav dve imeni v zvezi z 'Berlino'. Salvatoreja kot urednika, ter nekega Levija, toda brez krstnega imena, kot bivšega urednika. Tudi v »Primorcu« 20. julija beremo, da se jih je dosti oborožilo: »13. julija na večer se je zbrala pred kavano Chiozza obila množica. Ta množica pa nej obstajala iz vrlih Tržačanov, ampak skupila se je iz tujcev, postopačev i žalibog tudi iz nekaterih nehudobnih, ampak zapeljanih mladeničev. Na boj povabljeni manderjeri so ostali doma. — Ute dopoldne tega dne je bilo pokupljenih veliko revolverjev Po Trstu znano je bilo sploh kaj se pripravlja.« (120 ) Od tepeža na Akvedotu (12.7. nekako med 23. in 24. Ur°. ali pol ure pozneje), do umora Parisija (13.7. nekako med 23, in 24. uro, morda nekoliko pozneje), je prešlo Približno 24. ur. Za »priprave« so torej imeli sovražniki Slovencev le tri četrt dneva v ponedeljek 13.7. Zato razšir-ianje parol ali gesel med ljudstvo in »glasov«, da bodo Svetoivančani ali drugi kmetje prišli v mesto (najbrž, da nadaljujejo tako lažno in nesramno predstavljeno — nikoli nameravano »reagiranje«). Vsa ta vznemirjanja predstavljajo opravičilo za zbiranje »zaščitnikov« pri kavarni Chiozza! Prišli pa so miličniki. Za nočno službo v mestu. Vse napihovanje se je izkazalo brez vsake opore, ker Se na boj izzivani niso odzvali provokatorskemu »pova- k>ilu«. Nasprotno! V ponedeljek, 13. julija, so okoličani šli »kot po navadi po končanem vsakdanjem delu posamezno, po dva ali o priliki po več skupaj mirno iz mesta (podč. J.M.) proti svojim deželskim domovom brez hudobnih namenov« (122) mimo onih, ki so imeli že predpoldne revolverje ali drugo orožje v žepu in — če je bila palica 8 svinčeno glavico — v roki. Vsem dogodkom so liberalci že od začetka pritisnili Pečat besne protibataljonske, protikmečke, protislovenske Sonje. Proti bataljonu, — bilo ni nič novega — ker je ta bil že dolgo časa trn v peti znanim krogom. Proti drugim Pa za terorizem, posebno gospodarskega značaja, ki je odrekal okoličanom delo v mestu. (127) Enega zadnjih protibataljonskih dokumentov iz še »normalnih časov« najdemo v »II Cittadino« 24. junija, str 3. kjer beremo povabilo »Društva del Progresso« na sesta-Pek naslednjega dne 25. junija v gledališču »Filodramma-hco« (še danes stoji v ulici degli Artisti) in se tam četrta tQčka dnevnega reda glasi: »Predlog člana G. B. Colussija 0 lokalni policiji in ustanovitvi municipalne straže.« (128) ☆ Ustavimo se še za trenutek pri prej omenjenem »II Cit-ladino« 14. julija: list je pisal na 3. strani o dogodkih v noči med 13. in 14. julijem tako lažno, izkrivljeno in vzne PPrljivo (prinašal ie med drugim vest o petih mrtvili), da ,e bil zaplenjen. (Dalje prihodnjič) #RANCESCO BACHRACH: Grafika gostilne Jožeta Furlana v Rojanu li .ri dvanajstih murvah«, sedež prve kmečke Čitalnice v tržaški oko-in 1 Sodobnik Jožef Godina-Verdelski jo je objavil v knjigi »Opis -lo-^pndovina Tersta in njegove okolice«. (Tisk Avstrijskega Lloyda, y,°). str. 164/165. PAZI! Zaradi precejšnjega gradiva, nisem še utegnil obdelati onega ki se nanaša na 13. julij, kakor bi bil želel. Zato niso v tem prispevku objavljeni dokumenti omenjeni na str. 43 predhodnega ZALIVA, šesta vrsta od zgoraj. Popravek: na str. 48 istega ZALIVA, v tretji vrsti od zgoraj, je pazljiv čitatelj gotovo že sam popravil datum 9. v 10. — BIBLIOGRAFIJA (XIII) Če ime kraja ali založništva ni omenjeno, naj se bere Trst. Vsi viri so tukaj iz leta 1868. (118) ALMANACCO E GUIDA SCHEMATICA Dl TRIESTE (Ottava an-nata) - Libreria Julius Daše, Editrice; str. 61-63. (119) »PRIMOREC« - 5. julija, str. III. »Drobtine (Čitalnica v Rojani)«. (120) »PRIMOREC« - 20.7., str. L, II., III. »Dogodbe v preteklem tednu, I. dr.)«. (121) »SLOVENSKI PRIMOREC« - 26.7., str. II. »(Rabuka, Odprtje Čitalnice, Klerikalci i dr.)«. (122) AST (*) - Pol. Ris. 1868. Busta 61. Fasc. 4. Akt Nr. 42/Ris. -Bericht vom 19. Juli des Polizei Kommissars Giorgio Schvvei-ger (Cologna) uber Geschehnisse des 12. (13.) Juli, an die Polizei Direction. (123) AST - Pol. Ris. 1868. Busta 62. Fasci. 1. Nr. 1632/Ris. des Statthalterei- Aktes vom 2.8. - Statthalter Bach ladet den (neuen) Leiter der Polizei, Flofmann, Erhebungen uber die Vorfalle bei der Eroffnung der Čitalnica in Rojano am 12.7. einzuleiten . (124) «IL CITTADINO« 14.7., str. 1/1., II. in str. 2/11., III. »Corriere del mattino«. (125) VERB. SED. CONSIGLIO, 1868 - gl. v seznamu glas »Consi-glio«, str. Vll/ll. Ostavka svetovalcev. (126) AST - Pol. Ris. 1868. Busta 61. Fasc. 4. Nr. 1397/Ris. vom 13. 7. des Polizei Directors Kraus an das Statthalterei - Presi-dium und an das Presidium des Ministeriums fur Landes-verteidigung und offentliche Sicherheit uber die Vorfalle des 12.7. Dem Akte liegen zwei VVaffenpass Ansuchen, ohne Za-hlangabe bei. (127) »IL CITTADINO« - 22.7., str. 3/I. »(Finalmente anche S.E. il barone - itd.)«. (128) »IL CITTADINO« - 24. junija, str. 3/III. »(Societa del Pro-gresso - Colussi)«. (*) AST — Archivio di Stato Trieste - Državni Arhiv Trst. SAMO PAHOR POHABLJENI SLOVENCI KAKO SE MILI NAROD ZADOVOLJUJE z IZNAKAŽENIMI PRIIMKI Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem ozemlju * je publikacija, ki nam seveda daje prvenstveno podatke o stanju slovenskih srednjih šol, vendar je mogoče izluščiti iz njega tudi še kaj drugega. Nobenega dvoma namreč ni, da nam s seznami dijakov pokaže na vrsto vzorcev naše narodnostne skupnosti. V nižjih srednjih šolah vidimo splošni vzorec, v višjih sred-niih šolah pa vzorce za posamezne družbene plasti, saj vemo, da je družbeni položaj družine še vedno močan dejavnik pri izbiri šole. Veljavnost teh vzorcev sicer okr-njuje vrsta dejstev, vendar ostaja neizpodbitno, da obiskujejo realno in klasično gimnazijo predvsem otroci iz družin, ki so pripravljene prenesti večje finančne breme Za šolanje svojih otrok. Na teh vzorcih si bomo ogledali, kako je z razvpitim vprašanjem slovenskih priimkov. Kljub velikemu hrupu °koli tega, namreč še vedno nimamo stvarne slike o po-ozaju in sledeči poizkus naj bi vsaj za prvo silo prispeval nekaj stvarnih podatkov. Vse priimke moremo razdeliti predvsem v dve skupini: a) priimki v izvirni obliki ne glede na jezikovni izvor, b) priimki v spremenjeni obliki. . * Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na Trža- Kem ozemlju za leto 1971-1972. V prvi skupini imamo priimke: 1. slovenskega izvora ali videza, 2. romanskega izvora ali videza, 3. germanskega izvora ali videza, 4. drugega izvora ali videza. V drugi skupini imamo priimke: 1. ki so popolnoma poitalijančeni (npr. Crismani), 2. ki so poitalijančeni samo v pisavi (npr. Crisman-cich), 3. ki so sicer pisani slovensko, toda brez strešic in z i namesto /. (npr. Krizmancic). Najtežje je razlikovati med priimki romanskega izvora in priimki, ki so popolnoma poitalijančeni. Zato utegne biti tudi tu izvor kake napake. Večkrat je težko razlikovati med priimki, ki so popolnoma poitalijančeni in tistimi, ki so poitalijančeni samo v pisavi. Poleg tega izna-kažejo sliko tudi netočnosti, ki so jih zakrivila tajništva posameznih šol. Očitno je namreč, da se tajništva ne ravnajo po istih načelih, čeprav se v bistvu vsa sklicujejo na uradne dokumente. Toda povsem upravičen je dvom, da bi imel sin jugoslovanskega konzula čipkoviča na uradnih dokumentih priimek brez strešice (str. 26). Enako je dvomljivo, da bi imel en brat priimek brez strešice (str. 14), drugi brat pa s strešico (str. 43). Različnost kriterijev kaže tudi pisava priimkov profesorjev, ko ima ista oseba dvakrat priimek s strešicami (str. 19 in 42), enkrat pa brez njih (str. 36). Dogodilo se je celo, da je isti profesor na eni šoli Drassich (str. 36), na drugi pa Drašič (str. 53). Isto se da ugotoviti tudi iz pisanja osebnih imen. Saj je ista profesorica enkrat Majda (str. 30), drugič Magda (str. 32), ista učenka pa na eni šoli Tatjana (str. 38) in na drugi Tatjana (str. 43). Po vseh teh pripombah si oglejmo z vsemi možnimi pridržki stanje po posameznih šolah. Priimki v spremenjeni obliki iz točk 1 in 2 sestavljajo drugo kategorijo. cd S skupno vpisanih prva kategorija odstotek druga kategorija odstotek skupno odstotek Fr. Prešerem 233 58 24 19 8 77 32 Ž. Zois 187 63 33 36 19 99 52 A. M. Slomšek 47 11 36 2 4 19 40 Strok, zavod 20 7 35 5 5 8 40 Na realni in klasični gimnaziji je stanje sledeče: vpisanih dijakov 233 prva kategorija 58 dijakov ali 24% druga kategorija 19 dijakov ali 8% skupno 77 dijakov ali 32% Na trgovski akademiji je stanje znatno slabše: vpisanih dijahov 187 prva kategorija 63 dijakov ali 33% druga kategorija 36 dijakom ali 19% skupno 99 dijakov ali 52% Še slabše je stanje glede prve kategorije na učiteljišču in strokovnem zavodu, kjer le druga kategorija rešuje skupno sliko. Na učiteljišču je: vpisanih dijakov 47 prva kategorija 17 dijakov ali 36% druga kategorija 2 dijaka ali 4% skupno 19 dijakov ali 40% Na strokovnem zavodu pa je: vpisanih dijakov 20 prva kategorija 7 dijakov ali 35% druga kategorija 1 dijak ali 5% skupno 8 dijakov ali 40% Poprečje vseh višjih srednjih šol je naslednje: vpisanih dijakov 487 prva kategorija 145 dijakov ali 29% druga kategorija 58 dijakov ali 11% skupno 203 dijaki ali 40% Še veliko bolj pisane razmere na nižjih srednjih šolah kaže sledeča preglednica: J5 O " ^ti s-a m a .cd o S d O) 0 1 o d :c ti 8, “a u cd id Q) 0 1 o a a 3 ■s 0) o Sv. Jakob 66 18 27 1 1 19 28 Sv. Ivan 113 41 36 26 23 67 59 Katinara 17 7 41 4 23 11 64 Rojan 33 9 27 1 3 10 30 Dolina 99 33 33 17 17 50 50 Nabrežina 75 21 28 — — 21 28 Opčine 142 64 45 23 15 87 60 Prosek 56 32 57 9 16 41 73 Križ 40 13 32 5 12 18 44 V prvi kategoriji je stanje najslabše na Proseku (57 odst.), sledijo Opčine (45 odst.), nato Katinara (41 odst.), Sv. Ivan (36 odst.), Dolina (33 odst.), Križ (32 odst.) Nabrežina (28 odst.), Sv. Jakob in Rojan (oba 27 odst.). V drugi kategoriji je najslabše stanje pri Sv. Ivanu in na Katinari (oba 23 odst.), nato v Dolini (17 odst.), na Proseku (16 odst.), Opčinah (15 odst), Križu (12 odst.), Rojanu (3 odst.) in Sv. Jakobu (1 odst.), medtem ko v Nabrežini tega pojava sploh ni. Poprečje vseh nižjih srednjih šol je tedaj sledeče: vpisanik dijakov 641 prva kategorija 238 dijakov ali 37% druga kategorija 106 dijakov ali 16% skupno 344 dijakov ali 53% Stanje na nižjih srednjih šolah je torej v celoti znatno slabše kot na višjih. Iz tega bi mogli sklepati, da otroci s poitalijančenim ali drugače popačenim priimkom veči- n°ma ne nadaljujejo študija in s tem povzročijo padec svojega deleža na višjih srednjih šolah. Nadaljnji sklep je lahko ta, da je odstotek popačenih Priimkov v tesni zvezi s socialnim položajem njihovih nosilcev. V tem pogledu je značilno tudi dejstvo, da je stanje najhujše v tržaški okolici in predmestjih, medtem ko je v mestnem središču stanje boljše. O razlikah po upravnih enotah je težko govoriti, ker šole ne zajemajo dijakov s točno omenjenih področij. Še najbolj enotno je morda dijaštvo v Nabrežini. V Križ in na Prosek prihaja iz tržaške in zgoniške občine, na Opčine pa iz tržaške, repentaborske in delno zgoniške. Od niestnih srednjih šol ima najbojl pisano dijaštvo ona pri sv. Ivanu, ker jo obiskujejo dijaki iz Dijaškega doma in iz zavoda šolskih sester. Toda tudi na drugi mestni šoli zahajajo dijaki iz okolice. Precej enotno dijaštvo imata tudi šoli na Katinari in v Dolini, vendar dolinska šola ne zajema cele občine. Po teh pripombah si lahko nekoliko ogledamo tudi stanje po občinah. Hvale vredno je stanje v devinsko-nabrežinski občini, ki kaže predvsem to, da tamkajšnji matičarji ne opuščajo samovoljno strešic. O zgoniški občini ni mogoče reči nič Sotovega, ker je težko razbrati, kateri dijaki so iz te občine, vendar dva Milica in en Bitežnik brez strešice vzbudi0 sum, da le ni vse tako, kot bi moralo biti. O repen-taborski občini je mogoče reči isto ali celo nekaj več, saj imajo na openski šoli od šestih Škabarjev le trije strešico, °d treh Guštinovih nobeden in od štirih Puričev prav tako nobeden. V dolinski občini so matičarji s samovoljnim °Puščanjem strešic povečali število oseb s popačenim Priimkom za 50 odst. O tržaški občini pa je že kar škoda izgubljati besede, ko vemo, kakšno nacionalistično leglo so bili v vseh časih občinski uradi. Kako je pa med profesorji? Po pisanju naših listov in P° ljudskem glasu bi sodili, da so profesorji tisti, ki da-iei° slab zgled. Drži sicer, da jih ima še vedno preveč bolj ali manj popačen priimek, čeprav za izobraženca pot po raznih uradih ni taka muka, kot za neizobraženega. Toda prav tako hudo, kot bi nekateri hoteli prikazati, pa le ni. V prvo kategorijo spada priimek 32 profesorjev, katehetov in ravnateljev ali 18 odst. od skupnih 177, v drugo kategorijo pa priimek 6 profesorjev ali 3 odst. Skupno torej 21 odst. Da lahko vsakdo preveri pravilnost postopka, ki je dal ta rezultat, je treba poznati razvrstitev priimkov, ki je sledeča. V prvo kategorijo štejejo priimki: Abrami, Anton az, Busechian, Crevati, Desco, Devetta, Drassich, Germani, Godini, Gregori, Leghissa, Mercu, Mosca, Palcich, Paulettich, Pierazzi (2 profesorja), Princi, Repini, Cancia-ni, Salvi, Saurin, Tommasi, Sirza, Sloccari Milaudi, Sossi, Stocca (2 profesorja), Tercelli, Tommasi (2 profesorja), Zaccaria, Zupancich. V drugo kategorijo pa štejejo priimki : Černič, Kriscjak Perčič, Sosič, Zulian. Če za zaključek napravimo lestvico, dobimo sledečo sliko: Z ozirom na prvo kategorijo so se uvrstili 1. profesorji 18% 2. France Prešerem 24% 3. Ivan Cankar 27% 4. Fran Erjavec 27% 5. Igo Gruden 28% 6. Fran Levstik - Križ 32% 7. Simon Gregorčič 33% 8. Žiga Zois 33% 9. Strokovni zavod 35% 10. A. M. Slomšek 36% 11. Sv. Ciril in Metod 36% 12. Sv. Ciril in Metod - Katinara 41% 13. Srečko Kosovel 45% 14. Franz Levstik 57% Glede na drugo kategorijo pa je vrstni red tale: 1. Igo Gruden — 2. Ivan Cankar 1% 3. profesorji 3% 4. Fran Erjavec 3% 5. A. M. Slomšek 4% 6. Strokovni zavod 5% 7. France Prešerem 8% 8. Fran Levstik - Križ 12% 9- Srečko Kosovel 15% 10. Fran Levstik 16% 11. Simon Gregorčič 17% 12. Žiga Zois 19% 13- Sv. Ciril in Metod 23% 14. Sv. Ciril in Metod - Katinara 23% Skratka, v različnih sredinah imamo do ene četrtine Priimkov z opuščenimi strešicami in z t zamenjanimi /, na razne načine poitalijančenih pa je od ene četrtine do Preko polovice. Srednja mera, ki izhaja iz podatkov za n*žje srednje šole, pa kaže dobro tretjino na razne načine Poitalijančenih priimkov in slabo šestino drugače pohabljenih. JASMINKA MAGNETOFONSKI TRAK (Pripoved v nadaljevanjih) PROFESORICA: KI VEČKRAT POTUJE NA VZHOD Kje je bila, kaj vse je prebrala, ta mesnata, debelušna, zamaščena in povaljana intelektualka z najprijetnejšim govorjenjem na svetu! Gospodinje in trgovke se je izogibajo, prezirajo jo kot poosebljeno neurejenost in klepetavo predrznico, našopirjeno z učenimi besedami, ona pa vsak dan navaja knjige, ki jih je prebrala od Djilasa do Jesenina, Strniše in Dedijera, v kuhinji, spalnici, tesni predsobi s pralnim strojem, v sprejemnici, ki je hkrati spalnica. »Ah, Jesenin s tisto svojo vrnitvijo na kmete!« Prideš k njej, a se ti zdi, da si stopil na univerzo v vojni vihri. Novice, časopisi, Ogonjok, Dialogi, Times, sanjski priročnik. Ob kavici nadrobi novosti iz mestnih pesniških krogov, upravičenih protestov, nabranih na raznih komitejih, najnovejši verzi in stavki pisateljske druščine, zadnja plošča, posneta pod njenim pokroviteljstvom v znanem narodnem ansamblu, korekture prevodov, ki bodo izšli čez mesec dni. Pota založb so v njenih mislih narisana kot obzorja na stenah rudniških pisarn; starejši književniki se posvetujejo z njo o najboljših stavkih, opremi trilogij in tetralogij. Ob partiji šaha te prepozna za obrabljen, zaspan osebek, oživlja te z vprašanji, kaj misliš o polpretekli kmečki reformi, kakšna vprašanja naj izoblikuje dijakom za tekmovanje iz zgodovine OF, zakaj se zamejska problematika tako komplicira, kako naj da ime literarnim krogom, kjer je mentorica. Sodelovala je v prvih redakcijah novega Pionirja, uti-rala pota Kurirčku, pisala ideološke članke za Mlada pota, Pri Mohorjevi ima veliko starih znancev, s pesniki Per-sPektiv je bila sodelavka in somišljenica, s svojo lepo besedo in jasnimi mislimi je skušala prodreti na univerzo, a je obenem izstopila iz marsikatere komisije, kjer so ji hoteli narekovati ukrepe proti častitljivim profesorjem. Od takrat je preteklo mnogo vode, a vseeno: razočaranje Se je je malce dotaknilo. Večkrat je v življenju poiskala razumarske točke. V stilu bogate meščanske matrone je Potovala v široka mesta Sovjetske zveze, a se kot pobaha izgubila nekje na Volgi in več ur improvizirala petje s tamkajšnjimi splavarji, kljub temu, da se je potem izpostavila mučnim odgovorom ubogega tovariša, ki je moral jamčiti za njeno bivanje. »Cilj tvojih potovanj?« »Knjige, knjige, in poslednjič knjige. Prevajanje, in potem — največje nasprotje, ki je lahko spremenilo moje dosedanje življenje — dimenzije tajg, počasnost neobljudene pokrajine, prasmeh, ki ga seje v čudne kamenine rnladi pastir v ne vem katerem romanu, ki sem ga prepirala..« »Avantura potovanja!« Pokaže mi fotografijo svojih dvojčkov. Nasmejana in Clsto nič njej podobna, se smehljata vame z očmi, ustnica-tdi, trepalnicami in menda tudi z lasmi. Saj vem, da je to njena največja avantura. Spraviti na svet otroka, ki lu samec ni hotel in zahteval splav, a je ona obdržala ravnovesje narave in svoje groze, ko sta obadva črvička Zagledala luč sveta in še potem in kar naprej. In to sta Vedno pridna, nežna, dobra, izredno občutljiva in bistra; ne zato, ker sta njena, ampak, ker si boljših otrok ne Predstavlja. Oče je izjavil: »Lahko je metati krivdo samo 2° enega in se oženil z drugo. Ona, kulturnica, prevajal-Ka’ Profesorica pa je tisto poletje prevajala roman, dolg 750 strani, se sprla z vsemi verzifikatorji, približno pre-vedla sama celo zapletene verze in se po izidu zajetnega zgodovinskega romana odpravila na dolgo potovanje. Ne vem, kako so ji dovolili, da je prenesla čez mejo toliko knjig. Stara izdaja revije LEF ji tudi ni ušla. In gora pobratimstev, o katerih je pričala korespondenca na mizi, ob drobtinicah kruha. »Zadnjič sem videla na ulici Španiča. Prihajal je s Švedskega, v svoji limuzini srebrnkaste barve je imel čudovite izvode socioloških, socialističnih, filozofskih in pa-rafilozofskih priročnikov in skript. Predava na neki univerzi. Vidim, da ga vihar ni potlačil kot marsikoga.« Levo me pogleda. Misli name, na moja pešačenja, smolo z izpiti na univerzi, na to, da petljam za službami, novo okolje v meni še ni izoblikovalo smisla za praktično življenje. »Jaz sanjarim, on dela, študira, ukrepa, piše, torej jo logično, da je on gospod, jaz pa. navadna gospodinja!« Ker mi je nekdaj prepovedala, da bi omenjala v naših pogovorih kuhinjsko posodo, se je namrščila, me oklestila s prezirljivim pogledom. »Saj veš, da sovražim lonce!« Na steni je plakat neke založbe, ki propagira novejše prevode, med njimi njenega, že razprodanega. V kotu pripravlja kovčeg za novo potovanje. Očitno jo potovanja rešujejo, zakaj svet, v katerem živi, je kljub vsemu ozek, premajhen za ubijanje z vsakdanjostjo. »Hočeš, da ti prerokujem,« željno povpraša ob koncu obiska. »Pa prerokuj, če misliš, da znaš!« se ji nejeverno nasmehnem, ker poznam njeno navado, da vsakomur bere iz roke njegovo usodo ali neposredno pove v šali, kar v resnem pogovoru ne mara. In ko čeblja vsemogoče variacije na račun mojega privatnega in javnega življenja, se zamislim; ona pač rada podarja drugim usodo, ker njej nihče ne bi mogel razlagati njene prihodnosti, njena je najbolj zavita v temo, nejasna njej sami. »Čas je podoben sfingi!« Za svojo cigareto skriva prekanjen pogled. »S časom pridobi dialektika prave razsežnosti.« »Nekega dne boš na istem kot jaz. Celo vrnila se boš v ta socializem.« »Nič nimam proti socializmu,« ji skušam razložiti, »vedno manj sem navezana na znance in znanke, ki se v glavnem ukvarjajo s popravili svojih limuzin, tisti, ki Uk- nimajo, pa obupujejo, dobivajo kompleks manjvredno-sti, in potem vsa ta stoletna mržnja do mojega jezika, to kopičenje smešnih absurdov na moj račun, ker se pač izjavljam za manjšinsko privrženko, moja osebna situa-°iia-, zagate, o katerih mislim, da se primerijo samo meni, zakaj naj bi torej popolnoma izključila možnost, da se Vrnem. Toda — kdo in kje mi lahko jamči za prihodnost? Kdo in kje lahko jamči za prihodnost tebi? Če se nikomur nismo zapisali. Pred leti je neki človek hvalisal svojo predrznost, češ, da v tej državi lahko hodi naokrog brez dokumentov, potem pa se je izkazalo, da ima varno zaščito Pri nekem ministru. Kamor greš — tudi dokumente, vse 'Paraš imeti urejeno, predvsem pa notranjo mirnost, spra-v° s samim seboj in okoljem, jaz pa tega o sebi ne bi modla trditi...« Ona, kot da je moje kramljanje preslišala. Kar naprej davori o dialektiki in osebah, ki so z njo nujno povezane. DiALEKTIKA ^ majhni dvonadstropni hiši, vedno lično prepleskali, nekoliko temačni, s čudovitim kakijem na vrtu se več-rat ustavim. Prvič, ker so v njej ljudje, s katerimi se lah-0 odkrito pogovarjam, drugič tudi zato, ker sem se na ,a, kraj navezala, vendar predvsem zaradi pogovorov. Tret-Po pa prihajam sem, ker je tu nekakšna neuradna zasilna redakcija štirimesečnika, kjer sem urednica, ali nisem Več, če revijica ne bo več izhajala, če ne bo izhajala, bo Zato, ker je slovenska, če bo še izhajala, bo zato, ker je še vedno v Trstu nekaj piscev in bralcev, ki kulturno besedo manjšine sprejemajo z ljubeznijo in spoštovanjem. Kaj naj bo za pišočo osebo prijetnejše, kot tako skromno, a resnično predano obravnavanje problemov, ki se najbolj dotikajo njegovih teženj. Revija je imela neverjetno usodo. Že po prvih številkah je doživela napad idejne vsebine, potem, ko je glavni urednik ustanovil neodvisno manjšinsko stranko, so od nje odhajali mlajši sodelavci, poštno ležeče pa priromali nepodpisani ali s tujim imenom podpisani prispevki. Po nekaj letih je revija bila v središču take polemike tokraj in onkraj meje, da ji je sama polemika prinašala popularnost. Članki, nekateri so prihajali iz notranjosti Evrope, so bili na visoki intelektualni ravni, prežeti z zagatnim življenjskim statusom, a jih je glavni urednik vedno dal natisniti, čeprav niso izražali ne njegovega odnosa do sveta niti koristi sodelavcev. Marsikdaj sem v tej psevdoredakciji srečala književnika ali profesorico iz Slovenije, nekateri so bili navdušeni nad revijo. V njej so videli ideal kulturnega vzpona, revije, ki pretežno niso bile preveč zavzete za obstoj manjšine, so sovražno opisovale vsevprek, kar je v njej izhajalo. Glavni urednik je razumel, da je njegova odgovornost dokončna, izpostavljanje polemiki mu je bila igrača, ker je v življenju izkusil taborišča smrti, zapostavljanje kvalitetne literarne dejavnosti in osebne spletke. Kadar so bili vsi, najbolj njegova žena na smrt utrujeni od kritik, se je njemu zablestelo pero in ustvarjalni nagon. Nemogoče je bilo odkriti, kdo vse pri reviji sodeluje in je prav to dejstvo razburjalo ter jezilo nasprotnike. Jaz sem v tako literarno težko definirano druščino člankov in polemik prišla z dokaj močno alienacijo in ne-skrbnostjo. Tak odnos do vsega mi narekujejo izkušnje, mejne življenjske situacije, ki so me nekoliko prezgodaj utegnile razjesti in onemogočiti za vsakršen politični boj. Za politiko mislim, mora biti ideja prvotna, potem šele osebne koristi, a je res, da ideja zaživi pri politični osebnosti, ki outi korist političnega udejstvovanja bodisi iz maščevanja, osebnega prepričanja ali iz posebne vrste življenjskega Poslanstva, ki pa je tu, na tem območju lahko usodno. Na tPejah dveh različnih družbenih sistemov ljudje izkoristijo dvojnost bivanja, menjavajo simpatije do starega ali novega sistema življenja, ker je praktično in teoretsko tako Prvo kot drugo polno nesoglasij in paradoksov. Dvojno možnost življenja je opaziti celo pri otrocih. Nisem bila prvič v literarni kaši, ki se je že motno Prepletala s politiko, pač pa se mi je prvič primerilo, da Sem začela misliti na posebno, svojo, zgolj literarno revijo, kjer bi zmerno, s premislekom predstavila svoje po-9lede na svet in kulturo ali nekulturo v njem, a sem že zagazila v literarno polemiko, nekaj člankov izpod moje-9u peresa je bilo dovolj izostrenih, da nisem mogla nazaj v arhaični mir čistega pripovedovanja. Ne vem, zakaj je bila nekaterim vplivnim kulturnim možem toliko škodljiva revija, ki je bila neodvisna sama po sebi, morda pa je neopredeljenost v današnjem svetu zares tako redka, da vzbuja zavist. Torej bi vsaka nova izdaja časopisa, lističa, morda celo reklamnega papirčka povzročila nadlegovale in sum. Včasih, ko sem kje govorila o svojem delu, Sem imela vtis, da je pisateljski človek v nekaterih krogih *e vnaprej zapisan sumu. Le zakaj se potemtakem na zahodu poveličuje heroje besedi, ki pribežijo iz zelo daljnih krajev, tako daljnih, da nemara ne moremo točno prevesti, zakaj so prišli sem, na drugo stran nekdanje železne zavese. Z druge strani pa se silno razveselim vsakega škandala na literarnem področju, saj se dandanes samo °b škandalih začnejo pogovarjati o umetniški besedi. Velikim mešetarjem s škandali je popolnoma vseeno, če je škandal političen, na športnem področju ali v literarnem svetu. Gospa urednica omenjene revije mi ponudi čaja. Po-tQm se mi nasmehne; vpraša me, kako je z zdravjem in kaj se mi zdi zadnja šteivlka. Tokrat je nekdo zapičil svoj kritični jaz v neznančev članek in okrtačil tudi nas, urednice. Zamera bo prišla do mojih znancev, to bi ji hotela reči, toda drugič se bodo zapičili v moje stavke in kdo me bo rešil zagate. Glavni urednik je večkrat odsoten■ In včasih je bolje tako. Danes je na obisku častitljiv gospod, ki je v zahodnem francoskem samostanu po nekih znancih zvedel za ta revni listič pikre narave. Močno zardeva, ko se pogovarjava o njegovem zasebnem življenju. Iz Dachaua je kot samostanski opat vseeno prišel domov, a se ni hotel ubadati z nekdanjimi osebnimi sovražniki, s komunisti se nikoli ni razumel, v trenutkih, ko bi domovino najbolj potreboval, je njegovo samoljubje užalila prevelika samovolja in surovost do Cerkve. Bil je take narave, da je svojega boga zares ljubil in je v cerkvenih zadevah prodrl do globokega raziskovalnega polja ne samo v teoriji. Cilj njegovega delovanja je bila složna združitev pravoslavja in katolištva. Napisal je debele knjige, učene in preproste razprave o tem, združevalnem principu, poslužil se je legalnih in ilegalnih poti, srečen, da je v življenju spoznal utelesitev svoje zamisli v tem, da je katoliška Cerkev vendarle dovolila uporabo narodnega jezika v liturgiji. Drobna revijica mu je postala simpatična, ker jo je vodil povratnik iz taborišč. Prestal je enako kalvarijo kot on. Predvsem zato mu je verjel in poiskal skupna stališča do ideje bivanja, ki ga je kljub velikim odpovedim še vedno mučila. Vsak starejši zdomec si ob določenem času zaželi domačega okolja. Kar je pri Italijanih, Turkih in drugih novih izseljencih vedno očitno, se pri Slovencih pokaže nekoliko pozneje. Zdomec, zlasti Slovenec, ki se svojih narodnih pravic zaveda, lepega dne poroma v domovino, če v Jugoslavijo ne more, se zaustavi na Koroškem ali na Tržaškem. Naše srečanje bi bilo olikano in vljudnostno, domače in prisrčno, če ne bi ta častitljivi opat pripeljal s sabo svoje sestrične, ki jo je iz ne vem kakšnih računov in ob-zirov moral trpeti, a na moje veselje in zgražanje vseb Prisotnih, je paradoks življenja pri nas najbolj pester v Penavadnih družinskih krogih, kjer priznavajo v starem srnislu krvno sorodstvo, a najdeš v isti sapi dva tako različna svetovna nazora, da bi se lahko prepirali o dogmah Ip komunističnih predpisih, cerkvenih in socialističih reformah, o tradiciji in prihodnosti, o dialektiki in anarhiji v celo večnost, podnevi in ponoči, poleti, pozimi, tja do s°glasja, ne do nikakršnega soglasja bi nikoli ne prišlo. To vrsto spora doživljam danes, ampak to ni spopad idej, to je nekaj intelektualsko živalskega, ko se mesnata gospodična razkačeno zajeda v kričljivem glasu proti neki vzvišeni, poduhovljeni srebrnosivi bradi, ko se dve poosebljeni ideji spoprimeta, na dodekafonski lestvici, prekričita hrup na prometni cesti, vsa prepotena v iskanju obtožujočih izrazov, ki bi ne bile psovke. »Kaj ste storili z vsemi tistimi ljudmi, ki so vam pred °ncem vojne verjeli, najslabše izmed vseh evropskih narodov ste ravnali z njimi!« »Saj ste vi zdomci, imeli priliko, da se po oseminštiri-esetem letu vrnete domov, a se niste! Na! Povezali ste se 2 Amerikanci, ki vas še vedno podpirajo in danes, ko ves svct spoštuje novo Jugoslavijo, mečete vanjo največje ža-ltve ■' Danes, po tolikih letih!« »Tega ti ne dovolim, ne tega ne, to presega vse meje!« Preostali so se držali resno, zaprepaščeno, meni je s o na smeh, ker sta vso zadevo jemala strahovito resno, ne' niti najvišji državniki ne razpravljajo tako zaresno. »in po vseh teh letih nimate niti toliko poguma, da bi Pregledali republiške račune!« »Zakaj govoriti o stvareh, kjer nimamo nobenega vpli-a' Kako more človek kritizirati državo, kateri se je od-Povedal, kot da je fašistična!« »O! Ko bi bil edini! Koliko, koliko, koliko mojih znan-Cev je moralo v to!« Debata v takem stilu se je razvijala: kakor je bila 0stra in polna gneva, zagatnih vprašanj in odgovorov, ni- kakor ni bilo pričakovati, da bi drug drugemu popustila, očitala sta vsak svoje razloge in pogled na politiko, zgodovino, umetnost, niti nista skušala rešiti zapletena vprašanja, uživala sta v živahnem prepiru in skoroda nista ostalim niti pustila do besede. Ker je bila sestrična očitno navajena na take dolge, žgoče debate že na univerzi in opat vsakdanjih pridig v cerkvi, jima gradiva ni zmanjkalo še za naslednji dan, a med tem sta obadva po neki neznani logiki našla skupno točko — našo revijico, ob kateri sta se vsak po svoje vzradostila in se nad njo navdušila. OSEBA NENAVADNIH PARADOKSOV Komaj sta opat Jezus in njegova sestrična (profesorica in učenjakinja) Predragova odšla v Jezusovem avtomobilu s tujo registracijo, prepirajoč se o etičnih in političnih vprašanjih vseh svetov, je v najsvetlejši in nanovo lakirani limuzinici prišla na obisk v kaotično hišo, kjer stanujemo, komunistična aktivistka Nataša Vogal. Energična, zajetna, prepirljiva, a silno površna v pisanju in nemalokrat groba v medčloveških odnosih je Nataša izjemna osebnost, kadar se počuti v številnejši družbi. Lepših popevk, vicev, dovtipov, družabnih potegavščin redkokdaj zmore od družabnosti in podobne reklame živeči playboy. Nataša je ustvarjena širokopotezna političarka, kateri pa surova mladost ni pustila niti trohice nežnosti ne v značaju ne v pogovoru. Kljub temu je lahko le ženska tako radovedna kot ona in se zato vtika v stvari, ki bi je ne brigale, če bi si ustvarila družinico in dom. Večkrat je imela tako možnost nekje na daljnem vzhodu, kjer je študirala razne jezike in književnosti, a jo je klic domotožja zanesel spet v Trst in zdaj poučuje zemljepis z vsemi razsežnostmi zadržanega močnega karakterja, z uglajenim in z več metodami predmeta razčlenjenim znanjem; ob obletnicah Leninovega rojstva, pa vedno nano- vo napiše njegov življenjepis, ki ga jaz popravim in ga pod njenim imenom objavimo v kakšni reviji ali dnevniku. Ob lakih prilikah piše posvetila na knjige in jih daruje malim In odraslim. Tokrat je »moj« taksi, kot ji pravim, ker se večkrat kam popeljeva z njenim Pegazom, pripeljala sem radovednost. Vedeti hoče, kaj sta iskala pri meni opat Jezus In profesorica Predragova. V roke vzamem svinčnik, rekoč, da ji bom po točkah zapisala temo pogovorov, a ob tem vzkipi, zakaj jo vsi imajo za hudobnico, saj da ni ba-bura s trga, da ima na tem svetu važne opravke, da me je niislila nekam povabiti, a ta tega nisem vredna, končno, ko jo skoraj pomirim, pravi, da greva na večerjo čez me-io, kjer se bova pogovarjali bolj zbrano in pametno. No, končno mi razlaga, zagotovo že dvajsetič, odkar je Trstu, zakaj mora vedeti, kaj je Predragova hotela od mene in ko /i razložim, kako se je prepirala s svojim častitljivim bratrancem, se mi jezik nenadoma tako zatakne, da se iz Jezusove podobe izoblikuje nekaj silno privlačnega, ker ga Nataša začne pomilovati in vzdihovati: Oh ti, ubogi, blagi človek, v katere roke si padel, kako si nesrečen, še sam ne veš, kam si zašel, o kako strahovito je to življenje, ki rodi take ženske! Nataša namreč spet joka, Predragova je in bo ostale njena sovražnica, čeprav sta si zelo podobni. Nekdaj ste, Se sprli zaradi informbiroja, istočasno je bila Nataši iz Podbita prošnja za ruski lektorat na neki italijanski um verzi in še vedno misli, da jo je kakor koli ovadila ljub tjanska profesorica. Večerjava zelo pikantne paprike, naliva mi pivo, ki 9o ne prenesem več, ker je močno, in me znova nagovarja naj se ne družim več z ljudmi, ki jih ne mara in so ji škodili, ker bo sicer obupala in ta nem svetu tudi jaz lah bo obupam. Zato ji že omenjam drugo ime, tipam, ali bo v njej našla kanec prizanesljivosti kaj drugega, če je t sPoru z ljudmi iz Ljubljane. Toda Nataša ima polno, preveč sovražnikov, vzkipi ob vsakem drugem imenu. Ne vem, kako je mogla prodreti tako globoko v ljudi, da so jo tako vsesplošno vznejevoljili. Morda tudi o meni gobezda neslanosti in verjamem, da z največjim užitkom, a ji vse sproti odpustim ker je tako masivno nasprotje vseh ženskih maziljenih in prihuljenih bitij, kar sem jih na zahodu spoznala. Dala bi ji nagrado za njeno spontanost, jezljivost, otroško pristnost in nekam robato vizijo o svetu, o katerem si ne dela zadnje čase čisto nobenih utvar. Menim, da misli svetsko po naključju neke ideologije, na katero je prisegla in vanjo veruje. Takih lastnosti ne premore skoraj nobena žen ska, ki je vzgojena po vzorcih muhastih, reklamastih ženskih glasil z velikimi oglasi za telo brez duše. Čeprav Nataša grobo robanti, vem, da premore dušo, premore praS tako z njo neločljivo vero v neki svetovni sistem, v kato rega verjame. In tudi, če je zgrešen, neverjetna vera daj( njeni osebnosti močne črte, ki jih nobena revija in reklamne neslanosti ne bi zmogle niti tisoč let. Natašina ljubezen je njen avtek, v katerega se komaj skobaca in ga z vsemogočo previdnostjo obrača in vozi naokrog. Neguje ga, čeprav mora včasih v največji pripeki čakati z njim za vogalom, v dolgi koloni, in je neznaten ob njeni veliki in močni postavi. Sposobna bi bila odpraviti se z njim na divje Črno morje, a se tolaži, da kot junakinja vzdrži ob črni plači s svojimi nadebudnimi učenci, ki jo imajo vsevprek radi. V neki daljni preteklosti pa je obstajalo zanjo drugačno življenje, svečano in pompozno, v svetskih krogih in v to nihče ne dvomi, odkar je v mednarodnem kongresnem krogu zbudila največje zanimanje s svojimi dovtipi in čudovitimi pesmimi, kakršnih na tem koncu nihče ne pozna, Marsikdo, predvsem Predragova mi večkrat namigne, da je vohunka, a kdo bi verjel v take kozmogorije, saj je Nataša tako zaklenila vse svoje privatne in poslovne posle s preteklostjo, da se mi smili, ko pomislim, kako je zavrnila svojo veliko življenjsko srečo, prepevala po bratovščt nah, veseljačila in popivala, sama se je odrekla ljubezni prišla nazaj, v ta sončni kraj, kjer je bila rojena, pred vsem zaradi bratov in uboge mame, ki jo obožuje in ji po tnaga, da bi skupaj vztrajali. Morda se je vrnila tudi zato ker je slavna in učena po dolgih letih pomislila, da bo Pridobila svojega starega, kujastega očeta, ki je nežno, a Neznatno ženico zapustil zaradi visokoletečih avantur. In ko se je vse drugače misleča in drugače izoblikovana kčerka vrnila, se je avanturam v resnici odpovedal, k družini pa se ni vrnil, a se morda lepega dne spomni tudi na to možnost. Žena ga namreč pričakuje v nunski spodobnosti več kot trideset let. In doma je vedno kot čarob-n° pripravljeno okolje, prtički se svetijo in preproge než-n° šumijo, predmeti so v posvečeni razporejenosti razpostavljeni po kredencah in mizicah. Niti prašek ne moti nji-kovega tihožitja. Koliko je takih domov! In kako so zbanalizirani stavki, s katerimi jih popisujemo, ker je dom drugačno svetišče, kakor bi utegnili predstaviti arhitekti za notra-nie opremljanje stanovanj in popolnoma drugačno od tistega, kar vidimo na bohotnih prospektih razstavišč in bahatih stranicah, ki opevajo bogastvo div in pevk in velikih političnih dam. Dom znajo predvsem občutiti otroci, dom je še vedno, kljub atomskemu utripu sveta, brlog člo-Veka, maternica njegovega počitka in ustvarjalne strasti. Nataša v zadnjih dneh piše pregled literarne zgodo-vine Romunov. Pomagam ji, pri zatemnjeni luči bolščiva v njene s cirilico popisane orumenele zvezke, v predpisa-ne stihe in letnice neke revolucije, v katero obedve veru-ieva, a nama je povzročila polom družinske celice, in vendarle po nekih, obema skupnih hieroglifskih metamorfo-zah verujeva, ker tu, kjer živiva, se po zidovih še vedno bohotijo tuji, sovražni napisi. (Prihodnjič naprej) IGOR MISLEJ FIZIOGNOMIJA TOTALITARIZMA Torej — kakšna je človekova eksistenca? Nehote se spet ustavimo pri eksistencializmu. Filozofski eksistencializem je zanimiv predvsem zato, ker se tako imenuje: eksistencializem. Filozofija eksistencialistov ostaja v vseh svojih smereh na abstraktni poti. »Biologizem je v živem bitju sposoben videti le gon za samoohranitvijo«, piše K. Kanthack (Angst un Politik im Lichte des Existenzdenkes iz: Die politische und gesellschaftliche Rolle der Angst, Europaische Verlags-anstalt, Frankfurt 1967) in pomaga filozofom, da se hote distancirajo od tvarnih zasnov. Njim, tvarnim elementom prisoja filozof-eksistencialist strokovnost samoohranitvenega gona, in samoohranitveni gon je vendar nekaj biologično tvamega in — človek je vendar »nekaj več.« S to prečiščeno logiko leze filozofova misel v smiselno izvenstvarnostni prostor, kjer tudi znanstvene indoktrinacije niso več možne. »Eksistencialna filozofija ni sovražna do znanosti«, piše H. Kniteermeyer (Die Phi-losophie der Existenz, Humbolt, Wien - Stuttgart 1952), ne, ni do znanosti sovražna, ne potrebuje pa njene prisotnosti, eksistencialistična filozofija »se ne skriva več pod okriljem znanosti« (Knittermeyer). Filozof-eksistencialist išče prečiščen odnos do človekovega bivanja na svoj način, ki ni pod pritiskom znanosti. Bivanje brez okrilja znanosti je potlej nekaj popolnejšega, nekaj nevezanega. Za Knittermeyerja je eksistenca »bivanje« (Da-sein), ki se samo v filozofskem okviru ne zna neprestano dopolnjevati, »prerašča se« (transcendira). In za Jaspersa (Existenzphilosophie, VValter de Gruyter, Berlin 1956) je eksistenca samobivanje (Selbstein), ki ima odnos do samega sebe in v tem do transcendence, v kateri se šteje Za darovano in na kateri je zasnovano«. Kljub abstraktni niti v filozofskih eksistencializmih *e eksistencializem izrazil nekaj več kot zgolj spoznanje bivanja. Izrazil je dejstvo, da se je v ljudeh nakopiči0 toliko nepojasnjenega nemira zavoljo sebe-človeka, da je v kopici nemira zasnovan odpor, zavestni ne-strukturirani odpor zoper idealiziranega človeka, odpor ZoPer protoformo človeka. Odpor utegne peljati do pre-fetnice. Prekretnica ne bo samo prelomnica filozofa, Pa tudi ne zgolj prelomnica politika in sociologa. Pre-retnica bo vodila v demistifikacijo veljavnih doktrin, ki So se razpredle nad človekom. Človek bo končno enkrat stal sam pred sabo takšen kot je, človek-nefikcija; člo-Vek s poznanimi imenovalci njegove navidezno tako raznolike vedenjske, biološke, sociološke strukture. Takrat, akrat bo prvič v svojem milijone let dolgem bivanju ahko vzkliknil: srednji vek je za nami, začnimo graditi na novo. Eksistencialistična filozofija je, ko jo pogledamo z °čmi sodobnih znanosti, znanilec preloma v človekov no-1 v®k. če eksistencializem-filozofija noče pod okrilje zna-n°sti, tedaj pač znanost ne bo naredila napačnega ko-raka, če bo vzporedila svoj korak filozofu. Tak korak si sodobna znanost »sme« privoščiti. Znanost namreč, v ka ,eri se operira predvsem z metodiko in z zakonitostmi »anorganskega« sveta fizike, kemije, matematike. Te-aJ se »organsko« v biološkem in v človekovem svetu ^ačne razstavljati na trdne molekularne razpone, na nji-°ve vzajemne in nasprotujoče si notranje sile. Demi-dikacija z molekularnimi razponi, kjer se izprepletajo lle nadrobne energetike na določen način, z določeno Zakonitostjo biološke oblike in v človeku z zakonitostjo c °vekove šablone, z njo se začne tisto, kar napovedu-6,0 s svojega abstraktnega višavja eksistencialisti. De-d^istifikacija se torej začne prav z biologizmom, če pod biologizmom pojmujemo sodobno, molekularno fiziko in kemijo v biologiji. Z razvojem tehnologije je človek dosegel stopnjo gigantskega proizvajalca. Naredil je delovne naprave in iz njih ustvaril stroje. Stroje je sestavljal, strojni sestavi so prerasli v avtomate. »Sistem strojev ... tvori avtomat, čim ga poganja motor s samopogonom,« je pisal Marx (Das Kapital I, Dietz, Berlin 1943). In dalje pravi Marx: »Čim opravi delovni stroj vse gibe, potrebne za predelavo surovine brez človekove pomoči (Beihilfe) in potrebuje le še človekovo postrežbo (Nachhilfe), potem imamo opravka z avtomatskim strojnim sistemom.« Marx je na ta način izrisal, kako si avtomat osvaja položaj osnovnega gibala industrializacije, avtomat je postal esistenč-ni motiv strojne revolucije. Proizvodne naprave, ki jih ustvarja človek, postajajo »svobodne«. Človek jih osvobaja samega sebe, osvobaja jih svoje prisotnosti. Marx je natanko sledil gibanjem dobe, ki je še bila njegova, a njegov svet se je razraščal dalje. Avtomati so po Marxu prepredli svet, avtomati postajajo neizbežna prvina družbene strukture. Iz Marxovih avtomatskih strojev je človek realiziral sistem avtomatizacije, ki postaja nosilna prvina tehnostrukture in s tem temelj družbenega reda. Sistemi avtomatizacije, enkrat vsidrani v družbeni tehnostrukturi, postanejo nosilci družbene evolucije ma-krosubjekta. A družbi ne dajejo le razvojnega zagona, družbo vežejo na svojo snovno prisotnost. Tudi en sam delec v sestavu avtomatskega sistema ne sme niti za hip izpasti iz celotnega gibanja. Vsak-teri delec v strojnem avtomatskem sistemu je postal — za razliko od posameznega človeka — neizbežen. Ko se delec iztroši, ga je nemudoma treba nadomestiti. Eksistenčni motiv sistema avtomatizacije je obnova. Obnova delca zaradi avtomatske celote, človek-strežnik avtomata postaja vedno bolj nepomemben in nadomestljiv brez izgube družbeno koristnega časa, avtomat je neizbežen kot celota in kot vsota delcev, ki ustvarjajo družbeno koristni čas. Strežba se krči na nesubjektivni gib katerega koli človeka, sestavine avtomata dobivajo lastnosti subjektivnih funkcij, njihova prisotnost je družbeno koristna pod pogojem časovne neprekinjenosti. Torej obnova. Človek je k sebi v svet postavil avtomate, robote. Ustvaril jih je. V glavnem jih je ustvaril iz metala. Obdelal je metal, dopolnil ga je z drugimi naravnimi in z umetnimi, s »svojimi« tkivi in vse skupaj pognal v gibanje z eksistenčno osnovo avtomata. Avtomate je negibno vkoval na mesto, prostora za avtomate ni. Avtomati sicer lahko drsijo po tirnicah, po tračnicah, po stezah, a teh poti si ne znajo izbirati sami, tja so vodeni neposredno ali posredno, po človeku ali po drugem avtomatu. Avto- oiati so gibanja brez. prostominskih dimenzij, vezana so na časovno neprekinjenost, na časovni kontinuum in zavoljo tega so vezana vsa gibanja avtomatov na obnovo. Obnova je predvsem v rokah njihovega stvarnika, v rokah človeka-strežnika. Edinole v aktu obnove je še pričujoč časovni stik med stvarnikom in robotom na ravni bloški subjekt-strojni objekt, vse ostalo gibanje pa je veljavnost pojmov subjekt-objekt sprevrglo, invertiralo; člo-v®ška brezosebnost se vdinja strojnemu subjektivnemu avtokratu. Vseeno je človek stvarnik avtomatov. Ustvariti po-rn®ni vzeti tvar, jo obdelati in njene notranje zakonitosti strukture podrediti nekemu smislu, h kateremu se obdelana tvar giblje in samogibnost je eksistenčna osnova ustvarjenega. Ob robotih, ki so začeli odsevati nov, po človeku ustvar jeni svet, se je človek spomnil na primerjavo med stvarmi, pihanje robotov je primerjal s seboj. Človek in robot — v čem je razlika? Človek, ki je iz metala ustvarjal avtomate-robote, je razčlenil biološko tvarino, snov, iz katere so živa bitja in °n sam kajpak tudi. »Od 92 elementov, poznanih sodobni kemiji, so jih v živih bitjih našli preko 60« (Koštojanc, Osnovi spravitelnoj fiziologij, Izdatelstvo Akademii Nauk SSSR, Moskva 1940). O tvarini, iz katere je človek, pravi Siegelbauer: »Človek je stvor naše matere Zemlje ... Od 92 Poznanih elementov jih je v človeškem mikrokozmosu doslej dokazanih 29,« (Normale Anatomie des Menschen, Schvarzenberg, Berlin 1944). Od Koštojanca in Siegelba-uerja do danes se je register kemijskih elementov sicer od 92 povzpel na 105 (Kolditz, Anorganikum, VEB, Berlin 1972 a osnovna resnica o biološki in človekovi tvarini je ostala. »Vsemirje v malem, mikrokozmos«. Izredna pestrost kemičnih prvin, spletenih med seboj v svet biološke tvarine, tvarina, iz katere je bios in človek, je drugačna od tvari-n®, iz katere so človekovi roboti. Ne samo metal, ne umet-n° Polivinilno vlakno, navezano drugo k drugemu v mo- zaik robotovega telesa. Mnogi elementi, zapleteni v medsebojno odvisnost mikrokozmičnih dimenzij, ki se vzpostavljajo na ravni molekul. Biološki mikrokozmos se od robotnega mozaika razlikuje po eksistenčni osnovi. Biološki mikro je v marsičem neodvisen, je samogibnejši od robotnega mehanizma. Tudi biološka tvarina je na primer trošna, potrebuje obnove. A mehanizmi obnove so vloženi neposredno v biološki mikrokozmos. Nadomestitev iztrošenega tkiv j a se urejuje samogibno na molekulami ravni-Avtokratski robot, še tako mogočen in gigantski, je v obnovi brezpogojno navezan na svojega stvarnika-človeka-Eksistenčno merilo biološkega mikrokozmosa pa je zmožnost samo-obnove. V samoobnovi ni nikakega stika več s stvarnikom biosa. Biološka makroenota - posameznik se tudi do kraja iztroši in se prav tako nadomešča. V bios edinici je vgrajen mehanizem nadomeščanja edinice z edinico, mehanizem poustvarjanja, reprodukcije, ki se pri razvitejših predstavnikih biosa realizira v spolnem razmnoževanju. Osredje Marxovega avtomata je motor s samopogo-nom, avtomat potrebuje za delo energijo. Producent energije je v avtomatu fukcionalno nekaj drugega od tistih delov avtomata, ki trošijo in predelujejo energijo v delo avtomata. A za nabavljanje energetskega materiala je avtomatu potrebna človekova postrežba. Odvisnost avtomata od človeka je v oskrbi z energetsko snovjo popolna. V biološkem svetu je energetski problem rešen na molekularnem področju njegovega mikrokozmosa. Producent in potrošnik energije sta funkcionalni enoti istega mikrosveta. Posebnost biološkega gibanja je torej, da izhaja iz energetskih potencialov, ki so vgrajeni v molekularne razpone mikrokozmosa. In postrežba z energetskimi viri? Postrežba je vgrajena v biološko makroenoto. Biološke edinice so same »programirane« na iskanje energetskih virov za svoja tkiva. Živali iščejo hrano, njihov »gon po samoohranitvi« je biologistično nadomestilo za postrežbo avtomata-robota z energetskim materialom. Gon po samoohranitvi je nagnal živalski bios v gibanje, v iskanje in v osvajanje prostora. Gibanje in osvajanje prostora zaradi gona po samo-°hranitvi jv bržčas uvod nove povesti, v začetku katere se živalski svet izrazliči na neštete zvrsti. Ena teh je člo-Vek. Homo s pridevkom sapiens. Bitje, kateremu štejejo nekateri v poglavitno zaslugo to, da se je enkrat uprlo sili težnosti, uprlo s pokončno držo hrbtenice in na ta način preuredilo sprednje končine v zgornje, samo zato, da )e z njim lahko začelo delati. In ko je po zaslugi svoje upornosti bitje-homo iznašlo delo, je iz bitja nastajal sa-Piens. Razlago za »evolucijo v delujočo žival-človeka« po gornjem modelu imajo za vrhunec materialistične znanstvene misli in jih prav nič ne moti, da bi se dalo lahko-Vemi svet navsezadnje zabavati tudi z modelom, ki bi se odvijal v obratni smeri: nekoč se je nekim sapiensom upr-la pokončna drža, spustili so se na vse štiri končine, pozabili delati, zato pa so se razvili v izvrstne akrobatske Prebivalce visokega drevja. Z gibanjem-osvajanjem prostora se človeški bios dokončno poslavlja od primerjave z roboti. Odnosno drugače: razvoj robotov je dosegel eksistenčni mejnik, ki ga ni uiožno prekoračiti; roboti ne bodo nikoli tvarina biosa; v njihovo tvarino ni možno vgraditi mikrokozmično eksistenco samoobnove; nikoli se ne bodo roboti razmnoževali v procesu kakršne koli samoreprodukcije; nikdar ne °do roboti, gnani po gonu samoohranitve, osvajali pro-st°ra, nikdar ne bodo poznali dimenzije prostora. Bios, bivanje, človek je torej res nekaj posebnega. Vse ujegove posebne lastnosti, tako daleč dvignjene iznad ne-uiološkega, avtomatskega strojnega, vse posebnosti se združeno izrazijo v samoohranitvenem gonu. V gonu, ki >e bios-bivanj e-človeka napravil neodvisnega od postrež-e 2 energetsko snovjo, v gonu, ki je osvobodil bivanje-člo-Veka njegovega stvarnika, v samoohranitvenem gonu je ZaPopadena osnovna vrlina biosa-bivanja-človeka. Prav v tem gonu je obsežen osnovni čin človekove-biološke stva- ritve. Prav v njem je zajeta praeksistenca gon samoohranitve je prabivanje, ki ga morejo odmisliti samo filozofi-neeksistencialisti. Prabivanje ni preprost biologistični fenomen. Fenomenalno na njem je samo gibanje v prostoru, vse drugo na njem pa je začetek močno zapletenega energetsko-snovne-ga kompleksa. Gibanje v prostoru je možno le zavoljo tega, ker je v biosu gibajoče se makroenote vgrajen cel niz analizatorjev prostora, skozi katerega se bitje giblje. Analizatorji, (vida, sluha, voha itd.) so od biološke vrste do vrste dokaj različno programirani, a v glavnem so prirejeni za dojemanje fizikalnih, nekaterih kemičnih ali nekih energetskih lastnosti prostora. Analizatorji »informirajo« biološko makroenoto o lastnosti prostora, informacije se vpijajo v mikrokozmos bitja, povezujejo se v njegovo molekularno sestavo kot fizikalni, kemični, energetski učinki. Lastnosti prostora se na ta način v biološkem mi-krokozmosu ovrednotijo, bitje razvija odnos do prostora. Živa bitja, ki imajo živčevje, izvrednotijo »informacije« z delovanjem živčevja; kot dražljaj za krčenje, širjenje, za gibanje, kot izkušnjo o kakovosti prostora, kot spomin na čas. Enostavno in bežno, ali izprepleteno, s ponavljanjem, z dolgotrajnim vzburjenjem — kakor že, v delovanju živčevja so zasnove duševnega, psihičnega.V osnovah sleherne psihe so vgrajeni elementi odnosa do prostora. Nadvse odločujoč odnos, gospodovalno prisoten v slehernem bitju s psiho (brez ozira na to, koliko je »izmerjen« z merilom zavest-nezavestnost). Človek je bitje s kompleksno psiho. V njegovi psihi je ujet odnos do prostora. V tem psiho-snovnem odnosu je zakopan prostor kot dimenzija človekovega prebivanja, potovanja, gibanja-osvajanja in gibanja-bežanja; in — v istem psihično-snovnem je zakopan čas, čas kot zgodovina posameznikove psihe. Psiho-snovni odnos človeka je učinek njegovega gibanja po prostoru zaradi gona po samoohranitvi, je torej učinek njegovega prabivanja. Je temelj njegove eksistence. Kadar iščemo, v čem se človek razlikuje od živali drugih vrst, tedaj pravzaprav iščemo, v čem se razlikuje njegovo gibanje po prostoru od gibanja drugih živalskih Vrst, ugotavljamo njegovo prabivanje. Iz Marxovega okrilja se da tako poleteti v smeri človekove eksistence. Pod eno predpostavko: Marxova misel ^i dogma. Dogmo so iz nje naredili »marxisti«. Tisti, ki Jim Marx ni Marx, temveč jim je Marx marxizem za družbeno prakso v sociologiziranem subjektu; tisti, ki so Mar-Xa z notorično vztrajnostjo zmeraj najmanj razumeli. In • dogmo so iz Marxa z nevrotičnim veseljem naredili njegovi notorični nasprotniki, spolitizirani udeleženci na družbenem kapitalu, zato da so na svoj, na »privaten« ttačin mogli kot antimarxisti-antidogmatiki sociologizirati makrosubjekt v svojo korist. Eni, kot drugi, oboji »dogmo-maraizmi«, imajo v določenem pogledu smolo. Marx je snoval svoje delo tako, da je zrl povsem mimo obojih; ni hm, ne enim ne drugim, privoščil v svojih delih niti ene °Prijemljive točke, na katero bi mogli obesiti svoje privatne ali »marxistične« interese, jih zakoličiti zaradi Mara a ali zoper Maraa, da bi tako postali večni. Dogmo-maraisti s° minljivi. Najbrž prav zato, ker se Maraove misli znajo same presti dalje. Začele so se ob statvah 18. stoletja, ob Parnih kotlih. Pred Maraovimi očmi so se razvijali avtomati. »Selfacting mule«, parni stroji, »enveloppemacchi-ne<<- S koncentracijo produktivnosti, s kooperacijo strojnih sistemov so prisilili vse sektorje družbenega delovanja v istosmiselno tehnično izpopolnjevanje in prilagoditev istemu strojnemu tempu. Revolucija 18. stoletja. Revolucija, katere izkušnje je Mara poiskal v odnosu stroj-človek; spričo načina uporabe stroj e v-av tomatov je »človek zelo nePopolni instrument proizvodnje enoličnega in neprekinjenega gibanja«. Dogmo-maraizmi so Maraovo misel o človeku v revoluciji predelali v formulo delavec-material-na eksistenca družbe-kapital; osredje formule je mate-rialna eksistenca, njena pola sta delavec in kapital, eno m drugo zdaj vir eksistence, zdaj politično sredstvo za dosego eksistence. Torej materializem, materialistična praksa v vulgarnem pomenu besede. Marxovo misel pa je revolucija 18. stoletja videla drugače. Nosilna struktura revolucije je znansaveno utemeljen razvoj tehnike, tehnologija znanstvenih sredstev, katera pa dobivajo v družbi materialno eksistenco zoper člo-veka-delavca. Človek-eksistenca, je konfrontiran z delovnimi sredstvi, ki se okumulirajo, razraščajo se v materialno moč; odnos delovno sredstvo — človek je konkurenčen, na škodo človeka. V svojem človeško eksistenčnem bistvu je Mantova misel časovno in prostorninsko ubikvitarna. Veljavna je tudi danes, v drugi polovici dvajsetega stoletja, v dobi nove revolucije makrosubjekta. To kar je v dobi Manca za družbeni razvoj pomenila strojna avtomatizacija, isto pomeni danes za makrosubjekt razvoj energetike. Človek dvajsetega stoletja je razvil neslutene oblike energije. Našel je način, s katerim energije ne proizvaja, temveč jo sprošča. V proizvodnji se delo, na začetku katerega stoji sila biološkega napora, preoblikuje v uporabnost predme-ta-proizvoda. Bistvo energetike pa je sproščanje energije iz njenih naravnih ležišč, odpiranje »zapornic« energetskemu veletoku. Na začetju sprostitve energije je neko delo, katero pa se smiselno pretvori v akt manipulacije, s katero se osvobaja in eventualno usmerja energija, zdaj v nepojmljivi količini, potlej v prefinjeni mikromanipu-laciji neskončnega valovnega obsega. Z energijo je človek postal razsipen. Iz energije je sprostil prav toliko gibanja kolikor hkrati rušilnosti. V energiji je danes prav toliko poti k Luni in k planetom osončja, kolikor totalnega uničenja biološkega bivanja na Zemlji. V energetiki bohoti svojstvena snovna revolucija. V tej ni več načel industrijske revolucije osemnajstega stoletja, v kateri si stojita naproti človek-eksistenca in materialna konkurenca delovnega sredstva v borbi za prostor pod soncem kapitala. V industrijski revoluciji je bilo možno konkurenčne faktorje meriti, enega z drugim. Marx ie za merilo vzel delavca-eksistenco. V energetski revoluciji tega merila ni več. Bilo bi popolnoma nespametno me-riti, koliko človeške, ali denimo konjske sile je potrebno za polet kozmične sonde k Veneri ,ali za izlet človeške na Luno. Nobena biološka sila ne more biti merilo, ker gibanja astronavtike niso ostvarljiva z nobeno biološko silo. Biološko delo in delo strojev, potrebni za sprostitev energije, in učinek gigantske množine sproščene energije nista v nikakšnem sorazmerju; energetski potenciali stoje izven bioloških in socioloških merilnih normativov dela. Učinek sproščene energije je paradoksno gigantski v Primerjavi z delom, vloženim za njegovo veličino. Energetska revolucija ne konfrontira človeka z materialno eksistenco stroja, pač pa z energetskim novumom, *i ima mnoge vidne in neslutene oblike in raznotere učin-ae. V učinkih je lahko garancija biosa in Zemlje; morda rešitev pred kataklizmo. In v njih je mnogo grožnje. Člo-Veka pa ne ogroža stroj, človeka ogroža manipulacija z energijo. Manipulatorji so določeni ljudje, in ti ljudje so anonimni. A za svoje manipulacije potrebujejo ti ljudje Piakrosubjekt, takšen kot danes je. Posebno družbeno vlogo je dobila energetika z elektroniko, eta 1883, v letu Marxove smrti je Amerikanec Edison pognal iz ozbeljenega metala elektrone usmerjeno k anodi; iz istega iz-cstva je nastala dioda, obratovalka z elektroni. Igra z elektroni je in d b°Vala leta' da ie iz kristala in metala nastal transistor (Bardeen n °rattain, 1948) in z njim je elektronika krenila na razvratno pot Prodora v vse špranje človeškega življenja. Danes je elektronika Vse 'vilizacije. Naše življenje je začelo potekati med snovnim in energetskim, med vidnim in nevidnim. Za energetiko civilizacije elektronke dobe ni več materialnih pregrad, snov je postala nestvarna, vok in sliko je možno poslati brez vidnega sredstva v daljave, za 1'hov prenos ni čas več odločilna prvina. In — dimenzija za ener-?et|k° ni več pomembna, energetski »stroji« se krčijo na mikro-^ckture, materialni prostor v običajnem pomenu besede zgineva. bucikini glavici je lahko obseženo elektronsko uho. E'ektronika ® le utelesila v snovi, ki se krči, ki zgineva izpred naših oči in do-IVa mikroskopske dimenzije. Človeško eksistenčno bistvo Marxove misli v dobi elektronske revolucije dobiva novo, morda globljo aktualnost. Ko so pred dobrim stoletjem stroji-avtomati revolu-cionirali družbo, je revolucija imela podobo snovi in moč giganta. Nad stroji je vzhajala para in se je gostil dim fabrike, ljudje so se sproti zavedali gibanj v prostoru, tako so se mogli pustiti gnati po silnicah družbene kohezivnosti : mezdni delavci zoper vidno materialno ekistenco kapitala, in kapitalist v kohezijo avtomatskih industrijskih velikanov, s katerimi je ugrabljal delovni proces v svoje roke in ukinjal mezdnega delavca. Silnice kohezivnosti so peljale v razredno družbo. Nad sodobno elektroniko ne vzhaja para in se na zgoščajo oblaki dima. Vseeno pa je elektronska revolucija totalno pretresla dobo. Postopoma bo zreducirala čas in snovno razsežnost v ne-faktorja. Elektronska energetika daje učinke, ki niso vzporedni s pojmi čas-snov. Rezultati eletronskega delovanja pa se vendar osredotočijo v rokah določenih ljudi in postanejo »lastnina«, toda lastnina, ki nima časovnega odnosa do družbe, v tej lastnini ni družbeno koristnega časa. Lastnik tudi ni družbeno odgovoren za uporabo lastnine te vrste. Z njo manipulira po mili volji. Deponira jo kot nepomemben statistični material v arhive; razprodaja jo kot zabavo, naredil je iz zabave business in v ta namen koncentrira občasno ljudi v zabaviščne dvorane, ali pa je svojim raztepenim odjemalcem na domove posredoval za drag denar telekomunikacijske naprave, da morejo uživati svojevrstno lastnino, ki jo je posrelovala elektronika. Ali pa so lastniki lastnino predelali v informacije o ljudeh zoper ljudi same. Iskanje informacij na tej svojstveni podlagi je postal sistem zahrbtne kontrole nad občani, povsod pričujoče kontrole, nevidne kontrole. Elektronika v rokah anonimnih mehanizmov je postala dominanten faktor današnjega ma-krosubjekta. Lastniki informacij se v makrosubjektu izdvajajo v posebno plast ljudi, v plast anonimne oblasti nad ljudmi. Elektroni-ka-anonimna lastnina v rokah nevidne policijske oblasti je doma v vseh dešelah sodobnega sveta. Brez izjeme. Z njo so neprestano v makrosubjektu prisotni mogočni zametki totalitalizma, ker vsepovsod, brez »demokratične« izjeme, služijo za nasilno izločanje ljudi iz kombinacij v makrosubjetktu. Današnji nedosojeni mikrosubjekt - posameznik - človek - se torej giblje sredi odločujočih energetsko tempiranih stvari, ki so zanj nevidne, so anonimne. Ljudi pa navdajajo s posebnimi občutki nelagodja, z občutki strahu. Pod pritiskom nevidne sile, ki je pričujoča med ljudmi, se kohezijska pota med ljudmi rahljajo. Za človeka pomeni obdobje sodobnega makrosubjekta mnogo več kot revolu-oijo. Pomeni izgubo družbenega iskrenega soigranja, izgubo intimnosti, izgubo čuvstvene sproščenosti. Kljub vsemu — človek je prišel na sled elektroniki. Z n)° se vklaplja v nevidna valovanja, vključuje se v neki izven-svet z načelom: sprejeti-usmeriti okrepiti-oddati. Izrednost na vključevanju človeka v svet valovanja je predvsem v tem, kako snovno neznatna je stvar elektronike. Dimenzije eletronskih naprav bi človek lahko skrčil na Riikrodimenzije, a tedaj bi naprave ležale izven koristnega manipulacijskega območja. Takšne naprave bi bile Majhne kot so na primer človeške celice. Podobnost tranzistorske naprave in spleta človeških živčnih celic je blizka. Tudi živčne celice sprejemajo-usmerjajo-oddajajo. Človeški organizem je kot celota urejen po načelu sPrejema-oddaje energije. Vseeno pa se organski promet z energijo razlikuje od tranzistorskega. Med sprejem in oddajo se v biološkem svetu človekovega organizma vključuje vloga kopičenja sprejetega. Organizem zna sprejeto »vskladiščiti«, zadržati in zna sprejeto-zadržano v časov-n° nevezanem trenutku spet v predelani obliki oddati. Kopičenje sprejetega ni funkcija magnetofonskega traku, ni zSolj fizična registracija v svrho reprodukcije. Nakopičeno Se v človeku na določen način izvrednoti in smiselno predela. Človek svoj odnos do prostora doživlja, doživljanje je bistvena poteza psihičnega. Biologija se o sprejemu-oddaji izraža drugače. Organi-Zem je vzdražljiv, organizem na dražljaje reagira. Kako je torej s človekom-eksistenco? Dolga je pot do ruzumevanja človeškega bivanja, uvod pa je čisto biologi-stičen. človek, del biosa na Zemlji, je iz posebne tvari-ne, vanjo sta vgrajena funkcija, ki mu dajeta relativno samostojnost : samoobnova tkiv, in gon po samoohranitvi, človekovo prabivanje. Prabivanje se uresničuje v »odnosu do prostora«, ki je zasnovni impulz psiho-snovnega odno-Sa- Psihičnega. V »odnosu do prostora« je človek ustvarjalen. Materialno je naredil stvari, ki so podoba nekih človekovih gibanj. Avtomati, roboti; trpežni, neutrudni, a vendarle samo potvorba človekovih potez. Avtomati so neeksisten-ca brez prabivanja. Človekov prostor je ograjen s pojmom makrosubjek-ta. Makrosubjekt, tako kot se je razvil v današnje dni, je zdaj okvir za divergentne kohezivnosti (razredna družba), potlej spet antikohezijska kategorija. V obeh primerih deluje makrosubjekt zoper človeka-eksistenco. (Dalje prihodnjič) Naša revija je solidarna s profesorjem Samom Pahorjem, ki se sam pogumno zavzema za stvarno uvedbo dvojezičnosti, obenem pa tudi ob tej priložnosti naša revija poudarja, da je prvi vzrok našega klavrnega stanja treba iskati pri naših političnih in kulturnih organizacijah. Te bi morale dati pobudo in zgled slovenski narodni skupnosti, medtem ko se izživljajo v delarativnosti in ceneni retoriki. Naravno je namreč, da ob primeru prof. Sama Pahorja človek pomisli na kompromisarsko taktiko naših »levičarjev«, posebno »Slovenske kultumo-gospo-darske zveze«, kajti od italijanskih strank ne moremo pričakovati, da bi odločili, naj s prvim januarjem 1975 vsi Slovenci sledijo zgledu prof. Sama Pahorja! »Slovenska kulturno gospodarska zveza« pa bi to lahko storila, če pa se za to ne odloči, pomeni, da je vloga te »krovne« zveze precej čudne narave. 'Rena zerjal LITERARNI vzpon (Zapis ob srečanju s pisateljem Borodinom) Dolgo sem razmišljala, kako naj sodim o literarnem Predstavniku, ki je s kolobocijo najbolj kompliciranih stavkov dosegel literarno vzvišenost in vsestransko spoštovanje na straneh celo družinskih časopisov tega zanimivega evropskega zahoda. Na lepem so ga namreč proglasili za genialnega misleca in elitno osebnost, čeprav je kritiko družbe, v kateri je živel, izpeljal do konca, in ker le bila preostra, tisto družbo tudi zapustil in se odpravil v eno zahodnih držav, da izbere znosnejše okoliščine, tako zase kot za svojo družinico. Bil je dober poznavalec srednjeevropske literature in globok psiholog zgodovinskega dogajanja, pa tudi iskalec novih možnosti za izražanje misli: o njih je razpravljal v sibirskih puščah, ka-Ptor ga je konfinirala stalinska politična aparatura, zaljubljen v vse utopije, ki so se porajale v času revolucije, v vse pozitivne strani sovjetske strukture je mislil opisovati morda prekrasne pokrajine svoje prostrane domovi-Pe, a se je na lepem znašel v vsedvomečem drobovju nove družbe, kateri je drugače mislil postaviti nove držav-ne temelje estetike in umetnosti, kakršnih nikjer še ni videl. Morda je prehod na zahod zanj življenjsko sprošču-i°č, a njegov odhod je bil predvsem posledica konfliktnih situacij, ki mu jih je nakopalo življenje, predvsem pa plejada bolj ali manj nadarjenih pisateljev, ki niso prišli do Izraza na zahodu. Zdaj se pogovarjam z drugačno osebnostjo tega svetlega, prostranega sveta, pogovarjam se s skromnim uzbekistanskim književnikom, ki piše izrazito zgodovinske stvari in mnogo ve o obdobju, ki nas, zahodne Evropejce tolikanj zanima, o tistem sproščenem, neurnem literarnem vrelcu, ki po svoji živopisnosti spominja na francosko slikarsko hiperprodukcijo nove estetike v prejšnjem stoletju. Naštevam mu: »Kaj veste o Belem, Arosjejevu, Pasternaku?« »S Pasternakom sva živela nekaj časa v isti sobi, diskutirala sva; takrat je mnogo pisal, pozneje pa ga nisem več srečal.« »Literarna konfrontacija?« »Meni leži zgodovinskost, epopeja krvi moje domovine.« Zelo zasanjan, ko govori o svoji domovini in po rusko, prav po starorusko topel, prijazen, zanj je bilo življenje v vseh obdobjih zapolnjeno z literarnimi in podobnimi pogovori, brali so ga in ga zgodovinsko upoštevali. Od tod sigurnost, platonska mirnost brez panike, brez kompleksov, konfliktov, tip urejenega človeka, ki mu zgodovina njegovega naroda pomeni vse in se v življenju ni izdal ne skrival, čeprav imam vtis, da je kdaj vendarle moral lisjaško prebresti zagate in diplomatska pota. V poševnih očeh kot v značaju prijaznost, ki je izžarevala iz prijateljskega poslanstva, a obenem odčarano občudovanje vsega zahodnjaškega, trden smisel in edino največje občudovanje je ta človek namenil svojemu narodu in jeziku, zato se ni bati, da bi izostrili njegovo srečo efekti luči ali kakšne druge prismojene estetske hieroglifščine kavbojskih fantazmagorij, ki jih v italijanskih obmorskih mestih srečaš na vsakem koraku. Zato sem v ožji družbi z njegovo tajnico, tržaškim slikarjem, gledališčnikom in njegovo ženo zelo sproščeno povedala svoje mnenje o kulturni politiki meščanskega modernizma in reklame za preminuli divji zahod. Potegovala sem se za klube literarnih zborovanj in soočanj, o kakršnih sem že slišala in sem se jih udeleževala v Ljubljani in katerih zarodek bi lahko bila srečala ob izidu novih knjig v Tržaški knjigarni. Včasih, ko izide tam nova knjiga in jo predstavijo, je ta mali pro- stor kulturni tempelj v malem, ambient, kakršnih bi po logičnih estetskih potrebah moralo biti izredno mnogo. Govorila sem na dolgo, moji tržaški sobesedniki so se še nekoliko ustrašili, da ne bi slučajno obeležje naše (ne) kulture prikazala pristransko, gospod Borodin pa je stvar kmalu razumel in dojel, morda si je celo oddahnil, ko sem fnu vse probleme in problemčke nanizala v nekoliko pre-dorečem pogovoru. »In vi, ste se dovolj angažirali na tem področju?« me /e smeje vprašal, medtem ko je njegova tajnica drobila nasmeh prizanesljivega odobravanja k vsemu, kar sem nanizala. »Poleti morate priti v Taškent in Samarkand. Lahko Pridete?« Če bi bila kje v službi, vsaj kulturniški, sem pomislila, ki odšla v ta neznani svet in ga opisala. Toda, tu bom nemara živela vse življenje in je zato bolje, da ne govorim ° bajnih potovanjih, ki si jih majhni ljudje, kar sem jaz vedno bila, ne morejo privoščiti ne samo s finančnega vidika, ampak morda tudi zaradi opravičevanja, kaj sem tam delala, ne. Pomislim na razdalje, ki jih še nisem doživela, na morda drugačen zorni kot, na popolnoma zaceljeno boleče mesto, ki bi me potem ne bolelo, če bi tja vendarle pogledala. »Morda, enkrat v bližnji ali daljni prihodnosti. Sovjetski vizum sem nekoč že dobila, a ga nisem utegnila izrabiti. Tokrat ga bom morala, prav iz psihološke higiene bo zame dobro in zato, da se rešim manjvrednostnih podzavestnih kompleksov, ki se me lotijo, če dlje časa živim Pa istem območju.« »In te važe zvezde nad Samarkandom, so bliže ali dlje kot tu, v Trstu?« jih vprašam. »Razdalja ne bo imela velike razlike. Verjetno so naše bliže.« »Tudi v naši bližnji vasi so bliže.« »Ali boš že enkrat tiho!« me dovolj ostro pogleda trža- ški kolega, ki po navadi ne zna biti strog, ampak mu ne gre v račun, da sem tako domača, sproščena in odkrita do tega neznanca. Toda on ne more vedeti, kaj me je stala dolgoletna vzdržnost od javnega kulturnega življenja, na katerega pravila se ni lahko navaditi, če se vrneš domov v drugačnih okoliščinah kot to pričakuje tvoja okolica, domači, družabna merila... »Da bi navdušili mlade ljudi za literaturo, bi potrebovali vsaj toliko sredstev, kolikor jih ima poprečen popevkar ali strankarski organizator kakšne skrajnostne desničarske organizacije. Zato se slovenski literati pri nas zatekajo k duhovnikom, ki religiozni moderni poeziji odstopajo cerkvene prostore, h gledališču, kjer igralci in režiserji ljubijo lepo slovensko besedo in k občasnim nastopom, ki še zdaleč niso tako pompozni in dobro obiskani kot tretjerazredne nogometne tekme.« Tovariš se še kar naprej žalostno nasmiha, morda si misli, da v daljni prihodnosti tudi v njegovi domovini ne bo drugače. »Zdaj pa boš začela svojo manjšinsko problematiko!«, vidim karajoči pogled mojega kolege. In kaj, če bi jo zares, si mislim. Toda z manjšinsko problematiko je že začel Borodin. »Je mnogo ruskih prebivalcev v Sloveniji?« Oh, če bi naši rojaki tako vpraševali po svojih tovariših v vsakem mestu, kamor pridejo, toda mi sprašujemo vedno po službah, kot da smo rojeni brez^domotožja. Na vprašanje niti ne odgovarjam, kolega je začel snemati pogovor za radijsko oddajo, prevajam v polpozablje-nem jeziku, spoznavam, da me je samotarsko življenje odtegnilo marsičemu, in je morda edina možnost, ki jo bom imela v prihodnosti, ta, da še kar naprej vztrajam v svoji literaturi, v tipičnosti mojih oseb, ki v praznih prostorih pristajajo ob meni, da si še vedno izmišljam zgodbice in prigode, kamor bom skrila svoje stiske in izločenost zaradi protesta in znancev. Relacija Taškent- Moskva - Trst je zaključena. Tako vsaj vemo, da svet ni prevelik, na njem biva vsakovrstnih literatov. Tale je bil eden izmed tistih, s katerimi bi se lahko v nedogled pogovarjali in izmenjavali mnenja, ne da bi prišli do usodnih konfliktov. Kakor je abotno, na linijo Trst - Taškent lahko postavimo dialog, na linijo v kak-šo lepo palačo iredentističnega pisca v Trstu bi jo bilo celo nevarno vzpostavljati. Življenje je pač polno presenečenj. pOPRAVl! V prispevku Lina Legiše o »Zverinicah iz Rezije« je tiskarski škrat zagrešil nepravilnost; na strani 150 name-sto »Pri našemu priznavalnemu sprejemu« mora biti »pri našem priznavalnem sprejemu«. Avtor pa naj nam °Prosti. BORIS PAHOR ZMERAJ S PRAVIM VETROM Le mains sales Sartre V šesti letošnji (1974) številki Sodobnosti se Anton Ocvirk loteva Alfonza Gspana v tako rokovnjaškem slogu, da si človek ne more dopovedati, da so tisti stavki j prišli izpod peresa akademsko izobraženega človeka. Mo- ! goče, da se italijanski in francoski univerzitetni profesorji, akademiki, ko so v kavami ali na kopanju, med sabo obdelujejo v takem Ocvirkovem slogu, v italijanskih j in francoskih revijah (v teh dveh tujih jezikih namreč berem revije) pa takega pisanja še nisem zasledil. Videti j je, da še niso postali »socialistični«. Na Slovenskem pa, j vsaj sodeč po pisanju nekaterih kulturnikov v zadnjih | letih, »socialističen« pomeni biti podtikovalen, nesramen, j nizkoten itd. Ko bi v zamejstvu presojali duhovno hrano samo po delih, ki nam prihajajo od takih matičnih razumnikov, bi marsikdaj prevladoval vtis, da se je kulturna raven današnjega sveta strahovito poplitvila in zbanalizirala. No ,a tukaj me ne zanima ta stran vprašanja. Tudi mi ni do tega, da bi sledil diskusiji o Kosovelovih tekstih-Moram pa priznati, da me je pogrelo, ko sem te dni imel priložnost prebrati članek, ki ga je Anton Ocvirk napisal za Slovenca na Dunaju, januarja 1928. leta, Slovenec pa ga je objavil 23. istega meseca. V tistem članku Anton Ocvirk govori o »Mladini«. O mladih, ki so se zbirali pri ti reviji, nekje pravi: »Na kaj lahko pokažete s ponosom! Ničesar niste ustvarili, torej je nujno logično, da prenehate še z besedičenjem, ker niste upravičeni razbijati, ko ne morete in ne boste mogli na razvalinah ničesar velikega sezidati- I Kri vas izdaja. Morda ste ponosni na Sr. Kosovela? Ne Prehitro! Kar je Kosovela, je iz Cankarja prečustvovani Sentimentalni elegizem. Morda zazveni le v par pesmih res osebno, vsa njegova poezija s tendenco pa je ponesrečena — nepoezija.« Nič seveda Ocvirku ne štejem v zlo, da Kosovela ni razumel, ko pa je tako udrihal po »Mladini«, upira pa Se mi, da je taisti Ocvirk ne samo postal urednik Kosovelovih pesmi, ampak da nas je s svojim urejanjem za toliko desetletij osiromašil, ko smo čakali na pesnikovo Podobo. In na Primorskem (celo tržaški Primorski dnevnik, ki mu nihče ne more najti kake sorodstvene vezi s Prostorom in časom) so se večkrat vzdignili ogorčeni glasbi proti takemu početju. Zakaj omenjeni urednik je očitno vzel Kosovela v zakup za vso svojo življenjsko ^°bo, medtem pa vztrajno bil urednik pri nemalo zahtevah zbirkah slovenskih založniških hiš. Razumel bi, če bi si bil v svojem plemenitem srcu rekel: »Kosovela sem podcenjeval, zdaj bom v pokoro njegov urednik«. A tedaj bi se moral ves posvetiti Kosovu, ne pa ga imeti v hladilniku in ga iz njega jemati °d časa do časa, vsakih deset let po nekaj, tako da bo stvar zmeraj aktualna, da bo zmeraj »vlekla«. Ta moj vtis bi seveda lahko bil krivičen, prav lahko 1 namreč šlo za tenkočutnega in tankovestnega uredni-a> ki po celo leto razmišlja, kako naj razbere neki roko-pis- A če je slog žig nekega značaja, če je način pisanja nekako to, kar so prstni odtisi, potem bi rekel, da me n^oj vtis ne zavaja na stransko pot. V omenjenem članku v Slovencu je Ocvirkov slog natanko isti kot v številki Sodobnosti. No, spoznati je že vPliv neke rafiniranosti, ki je prišla z leti, a duh je isti. V Slovencu, ki ni bil samo katoliški, ampak tudi kle-Ptkalen list, glasilo klerikalne stranke, Anton Ocvirk pri- azuje pisce pri »Mladini« kot marksiste, jih napada in Se žolčno norčuje iz njih. Berimo: »Politična in socialna tendenca je osnovni kamen, na katerem sloni 'nova’ umetnost. Ne v bistvo življenja, ne v človekove globine, ne v ontološke resnice, ampak v dnevno brozgo, v neki 'znanstveni' marksizem veruj umetnik in poj o nekem mističnem utelešenju enakosti, ko bo vse človeštvo ena čreda in en pastir.' Kako ne bi sanjali o družbi bodočnosti brez razredov? Mi sanjamo in verujemo z njimi!’ (Ml. IV.) V vseh mladincih je instinkt mase. Ali pa ni masa padec in uničenje? Sanje pa o velikem zemskem raju, ki je v ljudeh fiziološko in psihološko nemogoč, ker ljudje niso bili in ne bodo nikoli enaki!« In še: (Mladinci trdijo:) »Umetnina bodi resnična, politično tendenčna (marksistična), koristna-umetnost, ki bo za jest in za pit — contra Cankar! — estetika trebuha. Lepote ni, veličine in globine ne potrebujejo. Ne poj o rožah, prijatelj, rože so kapitalistične!« In še: »To mešanico nazorov so poveličevali z lepo zvenečim rodoljubljem in reševanjem slovenstva s stokrat zje-cljano resnico, da smo res narod, in sicer političen narod — najnovejša razvojna stopnja. V svojem kričavem slovenstvu se znašajo nad vsakim, ki jim pride na pot, da bi si priborili lovoriko narodnih braniteljev. — Logika? Marksistično, to je internacionalno slovenstvo? Ali ni več slovenstva v eni sami Prešernovi, v eni sami Župančičevi pesmi, v eni Cankarjevi črtici ali Jakopičevi sliki kot v vsem navdušenem besedičenju od reševanja univerze, Narodnega doma pa do brezpomembnih lokalnih prepirčkov na univerzi?« Pri vsem tem bi preprosto priznal, da sem večkrat na Ocvirkovi strani, strinjam se z njegovimi ugotovitvami, zakaj čeprav so stare šenstinštirideset let, veljajo do pičice tudi danes. Mislim predvsem na to, kako je gledal na umetnost, na enakost, na slovenstvo. Ni pa Ocvirk razumel (ali pa ni maral razumeti) duha, ki je vel v mladih, ki so pisali v »Mladino«. A to ni krivda, če ne razumeš. Kriv pa si, če pokažeš na marksiste takrat, ko jih policija lovi. (Isto se je ponovilo za časa osvobodilnega boja, ko je slovenski pisatelj objavljal imena kulturnikov, ki so bili na strani protiokupatorske- ga bloka.) Vendar, vse to je preteklost oziroma bi lahko bila Preteklost, ko ne bi Anton Ocvirk v letu 1974. v Ljubljani, v središču slovenske republike, kateri vladajo tisti marksisti, ki so za »internacionalno slovenstvo«, kakor je zapisal, marksisti, ki je on v njihovi državi akademik in profesor in urednik itd., — ko ne bi, pravim, Anton Ocvirk pisal danes o »Prostoru in času« v prav takem slogu kakor nekoč o »Mladini«. Tako pravi: »Gspan je pripravil svojo kritično besedo za revijo, 0 kateri ve slovenska javnost marsikaj presenetljivega iz raznih pričevanj v naši sodobni publicistiki, a ne samo *e9a, kar razkriva njeno duhovno podobo, marveč tudi to, kar razjasnjuje njen duševni obraz. Da obadva nista ko/ prida, dokazuje tudi članek...« In potem pravi, kako da imata tako revija (Prostor in čas) kakor avtor (Alfonz Gspan) o literarni kritiki "arhaične estetske nazore«, in spomni se »verskih zanesenjakov« v starih časih, dokler nas ne pripelje v »novejše čase«, ko so mračnjaški duhovi »preganjali... vse, kar Se ni skladalo z njihovimi moralnimi in estetskimi na-z°ri.. Pri tem so bili odločni in neizprosni, kar nasilni... v tistih dneh so nam tudi ubijali v glavo, da veljajo za Umetnost nekakšni večni zakoni o lepem in dobrem...« Ali ni bil prav on eden od tistih, ki so »Mladino« na-Padali v imenu večnih zakonov? Ni prav on bil, kakor smo videli, nasilen, neizprosen? In zdaj? Kako da zdaj v novem ozračju napada druge zavoljo takih pogledov, kakršni so bili nekoč njegovi, J*1 to dela celo, ne da bi dokazal, medtem ko je takrat, k° je napadal »Mladino« kot »arhaičen« estet, navajal citate. Zakaj to nelepo početje? Kompleksi? Misli morebiti, da se bo s tem odkupil pred slovensko literarno zgodovino, ker ne samo ni razumel ničesar o Kosovelu, ampak je javno pokazal na mlade sile, ki so želele sprememb? Se je tako neestetsko razpisal zato, ker se je predr-znil kritizirati ga nekdo, ki je bil nekoč pri tisti »Mladini«, katero je on očrnil v Slovencu, pa mu je ta nebodigatreba zdaj spet zbudil črne sence pred domišljijskimi očmi? Septembra je praznoval svojo sedemdesetletnico Edvard Kocbek. Ker sta življenje in delo tega izjemnega Slovenca na poseben način pomembna za sodobno politično in kulturno zgodovino slovenskega naroda, se bo naša revija spomnila Kocbekovega jubileja tako, da mu bo posvetila eno celo številko. Če pa nas bodo prijatelji izrecno v ta namen podprli, bomo namesto v reviji spise o Kocbeku izdali v samostojni brošuri »Kosovelove knjižnice«’ Ubald vrabec POITALIJANČENI PRIIMKI (KONEC) pacchi Pacco pace Pacherini Pacorini Paesari Paini Polanca Palazzi Palli P° n goro Paoletti Paoli paolizza Paolucci Popi Parohi Pascali passeri Pastorelli P Pachor Pahor Pachor Pacher Pacor Pajsar Painich Palanc Palanch Polank Pallavec Pallic Pangerc Pangerz Pangher Paoletich Pauletich Pavletič Pa ulic Paulisich Paulovich Pauz Palcich Palvarich Pavlica Pavlovich Papič Pahor Glavač Vrabec Pastorcich Patti Pauli Pecchiari Pecchi Pecenco Pedri Pellegrini Pegani Penco Peracchi Peratti Perazzi Perco Pereni Pergoli Peri Perinello Perini Peris Perissi Perizzi Perna Opatich Paucich Paulich Paulovich Pavlic Pečar Pecchiar Pecherich Pekič Pečenko Perdetz Perdich Coslovich Pegan Penko Perak Perak Peraz Perkovič Perko Perenič Pergolic Peritz Peternel Perovič Perincic Perz Perissich Perich Pirz Pernarcich Pernari Pernarcich Pernetti Pernat Pernici Pernich Perosi Perovsek Prosen Perovini Perovič Persi Persich Peršič Peršiči Percich Persich Persini Percich Persinovich Pertotti Pertot Peruzzi Perhauz Pescatori Ribarich Peschiani Piscanc Pesco Pisko Pessi Peschitz Petelli Petech Petri Petrovčič Petrovič Petech Petrich Petrini Petelin Petrich Petrincic Petris Petrich Petrossi Petkovšek Petruzzi Petrousig Petrancich Pettirosso Petaros Pianisini Planiscig Piccini Picinich Pečnik Piccio Picek Pisseg Picchi Pikic Piedimonte Podgornik Piemontese Podgornik Piemonti Podbersic Pierazzi Piriavetz Pirjavez Pieri Perčič Peric Pirc Piric (Pieri) Pirz Pirec Pierini Perich Peritz Pirich Piresi Pirec Pirnetti Pirnat Pittani Pittamiz Pizzecchi Pissek Pizzengo Pečenko Plani Planinz Planina Planinec Planiscig Planisek Plezzo Pless Plez Plisco Plisko Pluti Plut Poboni Podboj Pogassi Pogatschnig Poggiani Pogatschnig Poggi Poccecai Pockai Povsich Pockar Poglia Poljak Poiani Poianaz Pojaunich Pojaunik Polenghi Polencig Polesi Poljšak Poli Poteh Polich Poljak Pollani Pollanz Polli Pulic Piscanc Fantini Potnik Posarelli Požrl Posarini Požar Possari Požar Potosini Potoznik Potozhnik Potossi Potocnig Potresti Potrebscig Poverio Povernich Pozzari Pozzi Pozzutti Pregazzi Pregi Prelessini Preletti Pfemiani Premoli Prem uti Presetti Presselli Pressi Prezzi Posar Požar Pozkar Pozru Posru Pregarz Pregelj Pregel Pregl Prelesnik Prelesnich Prelesnik Premrou Premrl Premru Presetnik Pressel Preši Prelc Prelz Primeri Primosi Princi Principe Prinzi Prodani Prodi Prosecco Pruni Prussi Puccherini Pucci Puccini Puffi Puntari Puri Purini Pussi Prinz Primožič Prinčič Princich Printz Prodan Prodan Prosek Prunk Prusich Puhar Puc Povh Pucich Pufic Puntar Puric Purich Pušic Puschnig Qual!a Pacchi Padessi Padetti Radini Padoni Paggi Ralza Pasemi Paseni Pasmini Rastini Ra pozzi PQPpotti Pattini Pauni Q Hvala duastia Hvastja R Rachich Re Cral Radesic Kralik Radetich Rebbi Rebec Radicich Rebecchi Rebek Radovich Rebech Raicevich Rebelli Rebetz Raicich Rebez Raiča Rebeni Rebek Razem Redoni Redovnikovic Razem Reggente Regent Rasem Rei Reic Ražman Rejiz Hrastnik Reytz Rapotec Reia Reja Rapotar Relli Hreglich Rautnik Remi Remec Raunich Rendi Rendich Renzi Renčelj Rencich Rencel Renzo Renko Repini Repic Reppi Repic Resani Resanz Ressi Rescig Rescitz Resitz Ressini Rezinovic Revini Riavitz Rijavec Riavini Riavitz Ribari Ribarič Ricci Ricich Riga Riba Riva Riavitz Riviani Riavitz Riviera Potokar Rivierani Potokar Ribarič Roberti Rauber Ravbar Robini Robnik Rocco Rogovich Rodenigo Rodnik Rodizza Rodica Roghelli Rogelj Roi Roic Rojc Roia Rojac Roiazzi Roja c Roitti Roitz Rolli Ro ih Rolich Saba Sabaz Sabec Scabetz Sabelli Švab Sab ich Sabini Sablich Romei Rolik Okroglic Romich Roncelli Roncelj Rondi Ronzel Rundich Rosa Runtich Rojc Rosani Rožanc Rosano Rosanec Rosanz Rožanc Rosi Rosich Rosini Roschitz Rosic Roseč Resinovich Rossi Rosic Rossignoli Slauz Rosso Rossovich Rovatti Horvat Rubini Rubcich Rudi Rudesch Rudini Rudez Rudez Runti Runtich Rupena Rupenovich Rupini Rupnik Russa Russanz Russi Rusich Russiani Ruzic Rusjan Russo Russ Rustia Rus Rustja Rutteri Rutter s Saccari Sahar Sacchi Zager Sahar Sacrati Zakrajšek Sadini Zadnich Saffred Zafred Saj Saina Saiti Salari Saletti Šali Salvi Salvini Salto Samese Sami Sansa Šantl Santini Sanzi Sanzin Sardo Sardos Sarti Sartori Saxida Saveri Severni Savi Savini Savodini Sauli Sbrizzai Sca bardi Za iz Sojina Sain Saitz Zalar Saletinig Saletnich Salich Slavec Slavina Sbogar Slavina Skok Samec Semiz Samsa Cvetina Svetina Stantich Sfetez Sfetez Zvetnich Samsa Sancin Sardoč Sardotsch Sardotsch Sitar Znidarsich Snidersich Saksida Saversnik Saversich Zaversnich Saversnik Švab Schvab Savich Umek Sajevic Sawodnik Saulic Savli Slaucich Sbrizaj Scabar Škabar Scabini Scalari Scampoli Scapin Scarlini Scelli Scherani Scherbi Scheriani Scherini Scherlavai Scherli Scherolli Schervini Schillani Scoccai Scocchi Scodini Scoffi Scoffo Scoria Scozzierl Scrignani Scrinari Sebenico Seberni Secoli Sega Sella Semani Sementi Semerini Šemi Semilli Semini Semoli Senci Seni Senni Skabin Skavaric Škamperle Škapin Škerl Scherl Skerianc Skerbec Škerjanc Skerlavaj Skarlavai Škerl Škerl Scherl Skerbec Skiian Skocaj Skok Scok Škodnik Škof Scoff Škof Skorja Skočir Škrinjar Skrignar Škrinjar Šibenik Srebernik Sekulich Slejko Zega Selan Sellak Sedmak Semenitz Smartnik Smartnich Semič Semich Smilovich Simcich Semolič Sencig Seniza Zevnig (Senni) Seunig Senosecchia Senosech Sensi Sencig Senzi Sencic Sencich Seppilli Sepich Seppini Sepich Seraini Serajnik Serbottini Srebat Seri Zerovich Seriali Sherjav Seriani Zeriav Žerjal Serli Škerl Serri Skerk Škerl Serti Skerk Servini Sluga Sessi Sesek Scheschek Sesseg Sessich Settimo Sedmak Severi Sever Siver Seberich Sferzi Sfetez Sganni Žgajnar Sibilla Sibelja Sicchi Sikich Sichich Siderini Znidarsich Sigelli Schwlgel Sigon Žigon Shigon Sigoni Sigon Silami Slamic Silani Slanovic Silleni Sillich Silli Silič Sillic Silvani Slivar Simi Simiz Simini Simšič Simicich Simoncini Simčič Simonetti Simčič Simoni Šimnovec Simcich Sinceri Simončič Simonič Šimnovec Sincich Sinosi Sonosich Sirca Sirk Sirico Sirca Sira Sirovich Sirotti Sirotich Sismondi Žižmond Sivi Živec Sivini Schivez Schivitz Sivitz Slaico Si vi z Živec Slajko Slavi Slejko Slave Smecchia Slavec S la vi c h Slavi k Smrekar Smeraldi Smrekar Smerzihi Smerzu Soave ■ Žvab Socchi Švab Stojcovich Soffici Sovich Soi Sovich Solcari Slokar Soldati Soldatic Solvesi Soldatich Slobez Solvi Slobic Sonzio Sonz Sori Sorich Sorini Sornig Sossi Sosič Sparozzi Sossich Sparozic Spazzali Spacal Specchi Spechar Specchiari Spechar Špehar Spelli Spetti Spillari Spinelli Spinetti Stagni Stanzini Stefani Steffi Stegoni Steppini Stibelli Stilli Stocca Stocchi Stoici Stoppani Stoppari StoppaZZj Stori Stormi Stranca ri Strani Stritoni Tauzzi Tavuzzi ^edeschi Telazzi 'em pesti Spellich Stucchi Stupatz Spetich Stupaz Spilar Sturni Štor Spincich Subani Sturm Spincich Strancar Stancich Subeli i Stranich Stancich Subiani Štritof Stefan Succi Stuclich Steppan Stuchlich Stepančič St urni c h Stefančič Sudini Zuban Stefanic Sulli Suban Stipanich Sulich Stifanich Sulligi Sulic Stefic Suni Sunich Stefich Supelli Supancich Stepcich Suppani Suppan Stepich Supancig Stegovec Suša Suscha Stepich Shuska Stibel Schuscha Stibil Susanni Susanig Stiglich Suši Zuzic Stock Sussa Sussek Stoka Susha Stokelj Susse Zuzek Stoicovich Sussi Susig Stupatz Sussnig Subeli Sussich Suban Sutori Šuster Sucich Suvi Suvich Sussich Suzzi Sussich Schussnig Sudich Zuzek Sulcic Cucek Stuparich Svaghi Svagel Stoppar Schwagel T Taucer Tavcer Taucer Nemez Tecilazich Vihar Telini Hodnik Tenze Tence Tenzi Tencich Teodori Todorivich Terni Terkovni k Tersalvi Terdosiavich Tersi Terci c Tersich Terza Ter cia k Terzon Terčon Terzoni Terčon Terzi Tersich Tigliani Lipovez Tomaselli Tomič h Tomsich Tomasi Tomasich Tomsich Tomaž Tomažič Tommasi Tomašič Tommasini Tomasincich Tomič h Tomicich Tomitz Tomsich Tomei Tomič Tomicich Tomini Tomicich Tominec Tominich Tominc Tonini Tončič Tonich Toncig Tonsi Tonsich Toncich Tordesalvi Terdoslavich Tornelli Trusnovec Tossi Tossi ch Trampi Trampuš Trampoli Trampuš Tranguilli Mirkovich Trebbi Trebeč Trebiciani Trebeč Tre bit z Trebse Tribusson Tribuschon Trobelli Trobi c Trocco. Troha Trocha Troccheri Troha Troian Trojan Trombi' Trumbic Trovi Trobit z Tullia T ul ia k Turchetti Turk Turchetto Tureck Turchi Turek Turk Turkovič Turchini Tureck Turci Turci c Turco Turk Tursi T ursich Turre Turcovich u Uccini Uicich Udini Udovič Udovisi Udovicich Ughi Jug Ulessi Uglessicli Umari Ukmar Umelli Umek Urbani Urbanac Urbančič Urbi Vrabec Urbič Urbini Urbič Urbis Urbich Urabitz Urši Ursic Ursini Ursich Ussai Usai Ushaj v Vadini Vagnali Valacchi Valanti Valdi Valcini Valenti Valentini Valle Valletti Valli Varconi Vasari Vatta Vecchi Vecchiet Vecchietti Veglia Velassi Velia Velicogna Vellini Velussi Venuti Veroni Verbano Verbi Verbini Verdelago Verli Verni Vadnich Verri Vere Vadnal Verh Vlacovich Versa Verscha Valantich Versi Versich Vaidich Vrcic Valcich Vertelli Vertovec Valencie Verzi Vercich Valentič Vescovi Škot Valentinčič Viskovic Dolenz Ve tri Vetrih Valetig Vetrich Valcich Viatori Hojak Valič Vicigni Vicich Vlach Vicini Uicich Varcounig Vicich Lonschar Vida Vidacovich Vatovaz Vidali Vidau Vatovec Vida v Starc Vidari Vidmar Starc Vidi Viidc Starcich Vidich Starec Vidoli Vidulich Vekjet Vidossi Vidovič Starz Vidossevich Velia k Villari Vilhar Vegliak Vlili Vilic Velacic Vimari Vidmar Velasich Vinci Vicic Veljak Vissig Velikonja Viozzi Vujovich Veliconja Vipiani Vipauz Velcich Visconti Bastiancich Velusic Višini Visnjevic Veluschek Visinoli Visnjevic lerchig Vitezzi Vitez Vranich Viti Vitec Verban Vites Verbec Vitez Verbič Verbič Vito Vitkovich Verdelak Vitri Vidrich Verlich Vitussi Viituschnig Vernik VViltuschnik Vremez Viviani Zivic Vocchi Vouk Vouch Vogri Vogrič Vogrini Vogrig Volassi Vlasich Vollari Vollarich Volli Volcich Volich Zabrecchi Zabukovic Zabri Zabric Zabucchi Zabucovic Zaccaria Caharija Zaharia Zacchelli Žakelj Zacchi Zach Zacci Zacevich Zacevini Zacevich Zagori Žagar Zaghi Žagar Žago Žagar Zagora Zagorac Zaini Zajicek Za li Zalar Zanchi Sancovic Zancotti Zancotich Zanetti Zanetovich Zanini Zaninich Zaninovich Zadnik Zanverdiani Zavadlal Zanutti Zanutig Zappi Žvab Zapussi Zapusich Zarco Zarcovich Žari Zarich Zarli Žari Zavaldi Zavadlav Zebochin Cebohin Zegliani Željan Zelik Volsci Volk Volcich Vorisi Vogrig Vuchelli Vuchelich Vucci Vouk Vusconi Vuscovich Vuletti Vuletich Vusio Vusich z Zei Cej Zelli Zellich Zellotti ’ Zelloth Zenco Ženko Ženi Zenic Zenovic Zenj Ženo Zencovich Zeriali Žerjal Žerjav Zeriani Žerjal Zerini Zrimec Zernetti Zernettig Zerni Zernich Zernitz Zerpini Ceper Zetto Zetko Ziani Ziach Zian Zidarini Zidarich Zideri Zideric Zinco Sinkovich Zini Zink Zirni Zirnich Ciznic Zitto Žitko Zocchi Cock Cok Zock Zok Sokol Zollia Zolja Colja Zorovini Zorovich Zorzetti Zorzetich Zorzi Zorc Zorec Sore Surz Sortsch Zorsch Zurich Zotti Zottich Sottig Cotič Cotar Zottar Zucchi Curk Ciuch Ciuk Zuch Zucco Zuch Zuccoli Ciuch Ciuk Cuk Zhiuk Zugna Cunja Cevnja Ceugna Zulian Zuljan Zuliani Zulich Zulini Zulic Zurchi Zurch Zurk Curk BORO BAN MOČ V BELEM 10. poglavje Na hišnem pragu je profesorja Butalo prstregel poštar. Profesor je potežkal pošiljko: »Sijajno.« »Se mi je zdelo,« je menil mož v poštarski uniformi in dodal: »če je v škatli kak vitamin odveč — se priporočam.« Obenem se je odrekovalno nasmehnil. Od Butale mu še nikoli ni priletel krajcar napitnine, kaj šele vitamin. »Dragi tovariš,« ga je pokaral profesor, »kako si sploh predstavljate... 'vitamin odveč' ... ej! Tule notri —« je potrkal po zavoju — »so posebna zdravila. Razumete? Si predstavljate, kaj so posebna zdravila? Specialitete. Za naše bolne otročičke. Za revčke z naduho — po celo noč se dušijo-------pri nas teh zdravil ni. Trenutno jih še ne izdelujemo. Posebej sem jih zato naročil ... vi mislite seveda na svoje vitamine! Sebičnost. Jejte solato! Paradižnik! Tudi ribje olje vam ne bo škodovalo.« Poštar je profesorjevo predavanje poslušal s trmo, v kateri je bilo nekaj dostojanstva okradenega skopuha. Solatni in paradižnikovi vitamini — to bi še šlo, to že. A ribje olje — ob spominu na oljnato tekočino, ki diši po žarkih posušenih morskih ribah, je moža streslo. Popravil je okorno torbo, ki je vlekla ob boku navzdol, in naglo krenil dalje. Profesor Butala je s škatlo, ki jo je bil proglasil za vrednost nadnaravne veličine, odšel nazaj v stanovanje. V sobi je škatlo malomarno odvrgel na mizico z bider- ^najerskimi predalčki. Carinske nalepke, žigi, napisi so iz pošiljke delali 'vzorec brez vrednosti'. Vzorcev brez vrednosti so bili polni predalčki. Tablete, zdravila v oblatih vseh vrst. Pomirjevala so zrahljane živce. Uspavala. Sredstva zoper drisko. Varovala pred j virusi. Cudotvorni praški za shujsanje. Magične snovi za yzdržev£nnje življenjske sile. Butala je vso to mencžarijo žical z vljudnimi pismi, ki jih je razpošiljal inozemskim tovarnam zdravil, in ki so zvenele kot potvorba ljubezen-ske izjave priletnega trgovskega potnika: 'Humani napori farmacevtske industrije zaslužijo občudovanje ... naslovna tvrdka je kapitalno jamstvo zdravja soljudi ... podpisnik je pripravljen prevzeti poskusne vzorce zdravil ... z odličnim spoštovanjem ...’. Ugledne gospe in gospodje iz Kroga Butalovih privatnih znancev in njegovih pokroviteljev so jedli Butalova nažicana zdravila s posebnim užitkom brez ozira na to, kakšen okus so tabletke ibele. Grenke, slane, osladne, omledne — bile so »inozemske«: bile 50 ravno 'primerno' trde, tičale so v 'kulturnih' tulcih, krasila so jih pristno 'znanstvena spodbudna imena, in sploh ... Izborno. Butala je odprl škatlo. Iz škatle je privlekel naprej Pest nakodranih trakov, sivih ko papir in šumečih ko les, nato je izvlekel rjavkasto steklenko in pozorno bral na-epnico. Tablete zoper bolečine v sklepih. Odprl je najspodnejši predal mizice in steklenka je romala v dno predala; med kramo, ki je Butali najmanj a'snila, ker je malokdaj prišla pri Butalovih odjemalcih do samaritanske veljave. Hotel je že oditi, pa se je obrnil nazaj k mizici in ste-•eničko s tabletami zoper sklepne težave premestil v 'Hje nadstropje. Tja, kamor je odlagal robo za gospo oimo. Spomnil se je bil namreč na križ gospe Mirne. Križ gospe Mirne! Babnica prismojena in njena kuhalnica! — na isti nitki spomina kot križ gospe Mirne je visela tudi Mimina kuhalnica. Butali se je zazdelo, da čuti spet peko-c° oteklino na hrbtu, koder je bila tistikrat lopnila Mirna — pred dobrim letom. Pa naj bo! Butala je po kuhalnični vojski vseeno ostal v sedlu, pojedel nekaj stotov klobas ob gospe Mimi in zvedel marsikaj koristnega. Profesor Butala je spravljivo potisnil kuhalnico gospe Mirne iz svojega spomina in napravil načrt: s tabletami zoper sklepne bolečine bo imel spet priliko obiskati Mimo, svojo bojevito zaščitnico. Pogledal je na uro. Bilo je natanko dvajset minut čez čas, ko navadno prihaja na kliniko. Nekaj zamude torej, ki pa jo io dopoldanski tempo nadoknadil. Najprej sestanek z zdravniškim kolegijem, skrajšal ga bo za deset minut. Potem eno uro vizita na oddelku B, nato še ena ura za strokovne razgovore, tudi ti se bodo dali skrajšati na pol ure — po enajsti uri bo Butala že lahko kramljal z gospo Mimo. Profesor Butala je načrt za dopoldne imel pripravljen. Hitel je na kliniko s tisto preračunano naglico, ki ne dopušča, da bi se človek upehal in potlej brez potrebe zgubil vsaj še deset minut, da pride k sebi. Butala je hitel zložno. Okrasno grmičje s strupeno rumenimi cveti pred otroško kliniko je osamelo štrlelo v pozno jutro. Ko je profesor Butala korakal mimo, ga še pogledal ni. Po navadi se je ob grmičevju ustavil, ga poduhal in uprizoril ob njem sekundo osebnega veselja, kakršno je lastno prijateljem narave. Butalovo bistro oko je naglo pretipalo okolico. V prostranem kotu, v katerega se lomi velika gmota otroške klinike in kjer iz lukenj v asfaltni plošči poganjajo grmičasti čopi bilo ob Butalovem mimohodu nikogar, nihče ne bi mogel občudovati Butalove ljubezni do umotvorov prirode. Butala jo je odcvirnal dalje. Mimo vratarja je profesorja navadno neslo s hitrostjo nogometnega napadalca. Danes je Butala pred vratarjevo kabino zavrl korak. Vratar se je pravkar sklanjal v kot, kjer je bila omarica s pošto in bi mogel Butalo, svojega predstojnika prezreti. Butala je uvidevno zategnil korak. Vratar se je v kotu okrenil, zagledal Bu-talovo uradno stvarnost in jo spoštljivo pozdravil: »Dobro jutro, tovariš šef ... dve pismi za vas sem oddal uradnici Marički.« Profesor Butala je molče dvignil stegnjeno dlan desnice k čelu. Vratarjevi dobrodošlici je zmiraj odzdravil z istim prožnim zamahom zgornje končiine, nato pa Se podvizal k uradnici Marički v predsobi svojega kabineta. »Servus!« jo je pozdravil. »Naspančkana? Spočita? Dela bo na pretek.« Uradnica Marička je povesila modrikaste oči in dahnila: »Dobro jutro.« Butala je odkorakal v kabinet, ki je nanj čakal z vrati odprtimi na stežaj. Butala je za sabo zaprl vrata z zamahom. Okno, odprto v beli dan, je Butala zaprl približno tako kot vrata. In že je Butala stal pri omari. Odprl jo je in se začel slačiti. Sleherno jutro je profesor Butala potoval skozi isti obred prihajanja in preoblačenja. Obred je bil preizkušen do zadnjih gibov. Butalo je moral varovati pred Prepihom in pred radovednimi očmi uradnice Maričke, osvoboditi ga je moral meščanskega suknjiča in civilnih hlač in ga obleči v snežno belino: srajca-hlače-platnen zc^ravniški suknjič do kolkov — vse belo. Ko je Butala tičal v strokovni uniformi, je smela priti uradnica Marička z uradno mapo. Danes je šlo z Butalovo preobrazbo najprej gladko, iVilne hlače je bil lepo poravnal na obešalniku iz položne jesenovine. V bele hlače je zlezel spretno, trebušnemu obsegu navkljub. Na beli poli kani srajci je zapel sedem gumbov — osmi je manjkal. Tisti pod popkom. Na osmem, manjkajočem gumbu se je obred preoblačenja ustavil. Kadar manjka gumb, je za to stanje nekdo riv. Premočrtna ugotovitev primanjkljaja je Butalo, Predstojnika klinike, dvignila v budno stanje stroge u- radnosti. Ukrepati bo treba. Krivca poiskati. Pokazati mu njegovo malomarnost. Trdo ga prijeti ... ... tedaj je na pisalni mizi zavreščal telefon. »... Moj poklon cenjeni kolega---------o da---------- seveda lahko----------da-----------na svidenje.« Ko je Butala odložil slušalko na telefonske vilice, je kazal malo navdušenja. Na drugem koncu žice je držal slušalko profesor Lojevski, skliceval je sejo ožjega kolegija častnega razsodišča z veljavnostjo 'nemudoma’. Lojevskega 'nemudoma' je Butalo žgal kot devičnika prešuštna misel. Vse kar je prav. Vse kar je prav! Stvari imajo svoje meje, paragrafarski Lojevski pa ne pozna nobenih meja. Nobenih. Ne meja kolegialne dostojnosti. Tudi meja svojih pristojnosti ne pozna, enostavno ukazuje ... 'nemudoma' ... vse kar je prav! Povedati mu je treba enkrat-----pa pošteno-------da si bo zapomnil! Profesor Butala je slekel belino, pozabil na osmi gumb srajce in zlezel nazaj v dnevno obleko. Ko je krenil na pot proti upravnemu poslopju, je bil odločen, neizprosno jezen in zatrdno namenjen, da se bo še danes pogovoril z gospo Mimo ... t.udi o Lojevskem. V malo posvetovalno sobo uprave, kjer je že čakal profesor Lojevski, je profesor Butala vstopil brez hrupa. »Dober dan — dober dan!« je pozdravil Butala. V njegovem glasu je bilo nekaj vzhičenega nad snidenjem s predsednikom razsodišča, in peti sta mu celo udarili med pozdravom skupaj, tako kot so Butalo svoje čase bili naučili v rekrutski šoli. V roke sta si segla prek vogala mize, ki je trdo stala na hlodastih nogah sredi sobe, v kateri je bilo še prostora za dvanajst stolov in za poličasto omaro s časopisi. Butala je čutil hladno vlago Lojevskega znojne dlani, lepljive ko sluzast obliž. Vseeno je poskušal roko prisrčno stisniti. »Rana ura — zlata ura,« je še Butala dodal pozdravu. Lojevski je medlo pokimal. Bil je brezizrazen, predsednik častnega razsodišča. Naravnost izvrstno brezizra- zen. Butala mi mogel uganiti, kaj ima Lojevski danes za bregom. Gre za coprnijo zoper Jazbeca? Ali je v Lojevskega cenjene predsedniške roke priromalo kaj dodatnega smradu? »Jutranje delo največ zaleže. Prav gotovo. Zjutraj — ko da ni zamotanih stvari,« je tipal Butala. Lojevski pa nič. Njegov pogled je turobno utripal Prek mize. Ko signalna leščerba ob razdrti nočni cesti in ne veš, kaj je onstran leščerbe, jama ali vzpetina. Butalo je brezličnost Lojevskega spravljala v tiho jezico. »Tudi častnemu razsodišču bo jutranja svežima koristila,« se je nasmehnil Butala. Mutavost Lojevskega je opazoval z rahlim srhom, nehote se je spomnil besed gospe Mirne 'študentje že nekaj pripovedujejo...’. Če bi Mirna mogla zdajle videti puščobo Lojevskega, bi gotovo Prav nič ne oklevala s sodbo: v tejle dah tarski nadlogi Pa je res čisto vse popolnoma otopelo, kar ga je v hlačah. »Napočil je čas za častno razsodišče,« je tedaj spregovoril profesor Lojevski. Za njegovimi pustimi pogledi mi ležalo pokošeno polje, kakor je bil domneval Butala, zadaj za njimi so poganjale bogate misli. Vprašanje časti in urejenosti med Poklicnimi medicinskimi brati — to je bila vsebina pogledov Lojevskega. Zadeva Jazbec, no prosim! Z njo se je spoprijel Lojevskega miselni organ. Zadeva Jazbec je v zadnjem tednu začela dobivati jasne obrise. Za Lojev-skega povsem jasne. Lojevski na primer mi prezrl potuhnjene tišine samega Jazbeca. Kdor molči, si že sam sodi; *n Jazbec nedvomno molči. Nadalje ni Lojevskemu ušlo, kako ljudje v vrhu deželne uprave molče. Jih nič ne gane. če bi jih ganilo, potlej bi deželni ljudje že bili poskrbeli za Jazbečevo zdravo priljubljenost. Jazbeca bi bili dvignili na Olimp zaslug, povišali bi ga v akademika in nacedili neranljivega. Pa niso. Ker niso, je Jazbec ostal, kar jf- Vsi si lahko ob njem brusijo jezike. Kadar deželni ljudje molče, tedaj obsojajo. Častno razsodišče ne sme ostati na repu dogodkov. Ne sme čakati, čakati bi pomenilo neodločnost. Neodločnost bi pomenila potuho Jazbečevi zagovednosti ... Tako je razsojala glava častnega razsodišča, profesor Jonatan Lojevski, in se odločila za grozovito dejanje: čimprej z Jazbecem na akademske vislice. »Pritisniti bo treba — hočem reči prijeti se moramo dela,« je razložil Lojevski in zrl mimo Butale. Butala si je medtem dajal opravka s stoli. Na enega bi moral sesti, na vsakem pa, ki ga je potegnil izpod mize, je odkril pomanjkljivost. Smet; majavost naslonjala; prah, lise posušenega črnila. Premikal je stole, otipaval, brisal, nato sedel. Lojevskemu ni ugajalo, kako se je Butala lotil stolov. V tem je videl odmikanje od stvari častnega razsodišča, še enkrat je zato rekel: »Zadevo bo treba potisniti v ospredje.« Butala je kajpak čul, kaj je bil govoril Lojevski. Stavki Lojevskega pa nanj niso vplivali kot spodbuda k razmišljanju. Naglo je dejal: »Nekatere zadeve kriče po ukrepanju.« »Res je, tako kot pravite, zadeva kriči,« je počasi pritrdil Lojevski in celo rahlo pokimal. »Pripravili bomo načrt — hočem reči, dogovorili se bomo o ukrepanju.« Lojevski si je vzel nekaj sekund odmora, nato pa še dodal: »Prišel bo še profesor Vontura.« Pojasnilo Lojevskega je spravilo Butalo v dobro voljo. Hitro je potvoril nekaj radovednosti: »Tako? Ventura?« »Da. Vontura. On bo v zadevi kar dober.« Butalo je Lojevskega ovinkarjenje zabavalo. Obšla ga je pobalinska zlobnost. »Mi trije, z Vcnturo — vi seveda kot predsednik — mi smo torej ožji kolegij častnega razsodišča?« V Butalo vi h besedah se je teplo nekaj vljudnosti s še nekam uspešno prikrito porogljivostjo. »Točno. Mi trije — hočem reči, ta izbira se mi zdi najbolj smotrna.« Butala si je v mislih predstavljal ožji kolegij. Dve tretjini kolegija, Lojevski in Ventura, sta varovanca psihiatra Jazbeca — ali pa razgovori z Mimo niso vredni Počenega groša. In »zadeva«, okrog katere se vrti Lojevski, je gotovo Jazbec. Dejal je: »Ožji kolegij, skupaj z Venturo, se mi zdi nepremagljiv. Zabave ne bo manjkalo.« Iz Butale je govoril bahavi občutek večvrednosti, kakršnega ima atlet, ko gre mimo pohabljenca. Napajal se Je ob misli, katera je njega narejala visoko prisebnega... spričo onih dveh... Lojevski je Butalovo porogljivost razumel drugače. Razumel jo je kot veselje pod vislicami, ki še ne stojijo. Stel je takšno veselje za mračnjaško, če ni v veselju tudi nekaj poklicne pootročenosti, pootročenosti otroškega zdravnika — da, a reklo bi se lahko tudi, da poo-tročenost ne sodi povsem v odrasli lik profesorja. A pustimo — je menil Lojevski. Veselje vsekakor dokazuje, ha bo Butala z dušo in s telesom oral skozi zadevo, ki jo bo razreševalo častno razsodišče. »Začeli bomo z obnovitvijo dogodka,« je pojasnjeval Lojevski. »Imeniten začetek,« je pohvalil Butala. »Da, začetek bo kar dober.« »Ne more biti boljši.« »Najprej bomo zaslišali priče,« je zlogoval Lojevski. »••• zaslišali priče in zbrali izjave,« se je poigraval Butala. »Da, pravilno ste dojeli — hočem reči, zbirali bomo >zjave prič.« Razgovor bi se bil razvijal v burko, če se ne bi bil Bu-aia hipoma nečesa spomnil. Spomnil se je, kako sta z Lojevski m že enkrat bila prišla do iste točke razgovora, ° zaslišanja prič. Bilo je takrat, ko sta se z Lojevskim Prvič pogovarjala o Jazbecu. Složno sta pridrsala do priče številka ena, do Jazbečeve tajnice Vande — tam sta se z Lojevskim razšla. Bilo je konec njunega razgovora. Butala je zato zdaj oprezno premotril Lojevskega. Obraz Jojevskega — pogled samevajočega grobarja — — —■ morda se pod njegovo izvirno zunanjostjo skriva možato nagnjenje, moč pozne pomladi--------he, he!--------in si je mrtvaški mojster za cilj izbral Vando? Butala je slutil, da mora biti previden in se stvarnega razgovora o pričah izogniti. In je ostal tiho. Premor, ki je nastal po zaslugi Butalove previdnosti, je Lojevskega motil. Ponovil je: »Izjave prič. Točno. V obnovitvi dogodka bomo izjave beležili.« , Tudi zdaj Lojevski ni dobil od Butale odziva. Obregnil se je naravnost proti Butali: »Vi boste pisali zapisnike.« Butalo je streslo: »Kako? Jaz? Zapisnike?« Glas mu je zvodenel v pisk četrtošolca, ki mutira. Obraz predsednika razsodišča se je zaskrbljeno nagubal, usta so se pod pepelnatimi brčici nemo zaprla. »Doslej so zapisnike pisarile naše uradnice,« je dokazoval Butala. »Doslej da,« je potrdil Lojevski. »Zakaj poslej ne?« se je začel razburjati Butala. »Da, zakaj poslej ne,« je ponovil Lojevski. »Takoj bom razložil,« zakaj poslej ne,« je dejal. Pogledal je Butalo pomirljivo kolikor je znal. Poskusil je biti zaupen: »Naj razložim — hočem reči, gre za zadevo Jazbec.« »Tako, tako? Povedali ste presenetljivo novico,« je čemerno zinil Butala. Tiho se je pridušal, da zapisnikov ne bo pisal. On, redni profesor, naj opravlja delo polpismene uradnice Maričke — nikakor! Sploh ne! Še danes, kar takoj dopoldne, gre h gospe Mirni. Nesel ji bo zdravila zoper bolečine v križu, in zatožil bo Lojevskega. Lojevski pa je postajal zgovoren: »Da, da, v zadevi Jazbec bi predlagal največjo molčeč- nost, nič se navsezadnje ne ve ... in babja klepetavost — hočem reči ženska nečuječnost bi napravila kaj hitro iz zadeve nekaj senzacije — — bilo bi kvarno — hočem reči, molčečnost v delu je premo sorazmerna od števila sodelujočih.« Sveta nebesa — je grizlo Butalo — Lojevski, nezaupljivost prismojenega policaja!... Pred vrati so se oglasili hitri koraki. Vrata so se odprla z lomom, ko da se je zrušila zapornica pod težo vode. V sobo je planil profesor Ventura. »Zamudil sem, a ne po svoji krivdi,« je zarentačil Ventura. ščetinasti lasje so silili v čelo, iznad črnih naočnikov kup brazd, pod nosom razrito omelo. »Prekleto! Jazbec je norec, ki mu ga ni para!« Predsedniku Lojevskemu se je nasršeni Ventura do-Padel, zdelo se mu je namreč, da jezni Ventura zelo lepo sodi v postopek zoper Jazbeca, če je -namreč Venturova jeza tako pristna, kot je glasna, potem je Ventura prekrasen zarodek tožilca v zadevi Jazbec. Tožilec Ventura, da. V tožilcu mora biti pričujoča zvrhana mera napadalnosti, napadalnost pa izhaja iz jeze. Jeznoritost Ven ture je bila predsedniku Lojevskemu nekaj najbolj smotrnega na tem svetu, svet pa se je za Lojevskega bil skrčil, sušil Se je in preoblikoval v vislice za profesorja Jazbeca. Izza debelih naočnikov predsednika Lojevskega je zrla zamaknjenost v ta svet, ko je menil: »Vidim — mislim namreč, vidi se, da vas je kolega Jazbec nekje prizadel.« »Mene? Prizadel? Tisti fakir iz norišnice?« se je jezil Ventura. »Tem ljudem bom že posvetil!« je zapretil. »Z nienoj se ne bodo igrali!« Z rokami je ustvaril po mizi mnogo trušča, h katere-11111 je intoniral kletvice: »Zarotniška druščina!« Predsednik Lojevski je prisluhnil. Ko je Ventura za-^el psovati, je psoval Jazbeca v ednini. Do tu je veljal kijevskega blagoslov. Naenkrat pa je Ventura obrnil psovke v množino in zmerja druščino. Kaj — mamka božja! — naj zdaj to pomeni ?Vprašal je: »Jazbec — v redu. Tako ali tako je predmet našega razsodišča. A vi? Vi ste se sprli s celo armado. Jc tako?« »Vrag! ... z vašimi domnevami,« se je usajal Venlura. »Zamislite, pravkar sva se razšla z Jazbecem. Veste, kaj je hotel od mene? Hoče, naj nasedem neki zmešani Ka-covi mikroskopski diagnozi. Madona!« Kacovo ime je učinkovalo. Pogledi Lojevskega so začeli hitreje utripati, Butali je z lica zginila malinasta rdečica. »Kac in Jazbec? Kako pa pride to dvoje skupaj?« se je vmešal Butala. Nezaupanje, ki je dihalo iz Butalovega vprašanja, je Ven turo pogrelo. Zavpil je: »Kako? Kako! Kaj vem, kako!« »Ne veste, kako?« je zinil Butala in sumničevo pogledal Venturo. »Seveda ne vem. Vem le, da sta skovala skupno zaroto.« »Zaroto? Pa menda ne?« se je namrdaval Butala. »Zaroto, da, pravo zaroto.« »Zoper koga neki?« »Zoper zdravniška načela. Zoper kolegialnost, zoper dostojnost!« »Prej ste pa rekli, da hoče Jazbec od vas, da si ogledate neko Kacovo diagnozo. Je to tista zarota?« »Sedeli ste na ušesih, Butaaala!« je zagrmel Ven tu ra in namerno zavlekel ime Butale preko drugega zloga. »Ali pa hočete obračati moje izjave. Mar niste čuli, kaj sem dejal? Dejal sem, da me hoče Jazbec posiliti Z neko Kacovo diagnozo, ki pa je neumnost.« Butalo je široki a, kakor ga je s tenorjem bil raztegnil Ventura v imenu Butala, spravil v vzburjeno stanje. Vstal je izza mize, oprl se je z obema rokama na leseno ploskev, da je izpod njegovih dlani zacvililo ko v slabo naoljeni stiskalnici in zamerljivo dejal: »Prav nič ne obračam. Pač pa me vi ne razumete. Dragi moj kolega! Kac in Jazbec, patoainatom in psihiater? To sta komplementarni figuri! — se izključujeta. Nikoli še nista psihiater in patoanatom resno sodelovala. Vi pa ju mečete v en lonec.« Z nastopom je Butala presenetil navzoča strokovna sobrata. Za Lojevskega je Butala bil novatorski in debeli naočniki so komaj prikrili nekaj zavisti. Ventura Je sprva osuplo zinil, nato pa siknil: »Kolega Butaaala, ganljivo pridigate. Izvabljate vodo v °či. Ne bi šli morda v bogoslovje? Tam se boste brez dvoma obnesli.« »Dragi prijatelj!« je vzrojil Butala, »povem naravnost! ' — takole se ne bova-------«. »------* tudi jaz si prepovedujem!-------«. »------o ne! takole že ne! Jaz z vami že ne....!« »------mislite, da jaz z vami? Nak! ...« Posvetovalna sobica je začela odmevati ko ljudsko sprehajališče, na katero so vdrli pretepači. Loj c vs ki se v besednem pretepu ni mogel znajti. Stulil se je med bojevnikoma — oba sta medtem že grozeče bila vstala — bi ugibal. V dvoboj bi moral prepričljivo poseči, če se da-------pa se mu ni nič pametnega posvetilo. Ventura je požugal predsedniku Lojevskemu: »Pomirite tegale pediatra na kak način, ali pa boste morali razsodišče razpustiti. Le počakajte! — čez par dni boste imeli opravka s Kacom. Strmite, kaj?« Ventura se je zmagoslavno vzravnal: »Vesta, kaj namerava stara šema iz mrtvašnice? Kolegu Lebanu hoče na lastno pest — zamislite si to predrznost! — na lastno pest mu hoče natveziti, da ima Leban raka. Tako! Sta me slišala? Da, raka. Jaz pa sem po mnenju Kača tista svinja, ki noče priznati, da je Leban bolnik z rakom.« Med tri može, zadolžene s plemenilnimi nalogami stanovske časti, je legla gluha tišina. Ventura je utihnil. Vi- del je, da je besedičenje ostalih dveh, zlasti Butala zatrl in to ga je pomirjalo. Predsednik Lojevski se je krivil pod težo vtisov. Najprej so iz Butalovih ust priromale komplementarne figure, nato sta se Butala in Ventura skoraj stepla, nazadnje bi naj Leban dobil raka zaradi Kacove diagnoze -----mnogo reči naenkrat. Svet, ki je slonel na teh rečeh, se je pred Lojevski m nekam razletel in Lojevski ni več videl, kam bo mogel postaviti akademske vislice. Lojevski je stiskal ustnice in otožno molčal. Butala ni molčal, on je držal jezik. Bil je mnenja, da bi Ventura znal postati nerazsoden ... resnici na ljubo, v dnu Butalovega mnenja je bilo nekaj strahu. Preklicani strah! Da ga je ob tejle hudi uri bilo strah Venture, tega gospe Mimi kajpak ne bo mogel razlagati--------coprnica bi se zadavila od smeha------me! 'Ne iz strahu, Butala je umolknil načrtno, preračunljivo. Treba je znati tudi pravočasno umolkniti. In Butala je znal ob pravem času utihniti, kar navsezadnje ni majhna zasluga. Ko bo Butala na to vižo razlagal gospe Mirni položaj v posvetovalnici, bo Butalova zasluga zrasla do nebes: z molkom je rešil častno razsodišče pred razpokom in sesulom... Molk, ki je združeval može v posvetovalnici, je imel različne korenine. Trojica molčečih razsodnikov bi se težko bila poistovetila s pobožnostjo, kakršna je na primer nekoč združevala modrece Jut rove dežele, ki so potovali na kameljih hrbtih za sijem iste repatice, če bi Lojevski, Ventura in Butala bili zdajle zadolženi s funkcijami Gašparja - Mihe - Boltežarja im ne z nalogami častnega razsodišča, bi jo mahnil vsak po svoje in ne bi nikoli pripotovali skupaj v Betlehem. Profesor Ventura je čutil, da je prišel njegov čas. Primaknil se je k Lojevskemu in važno dejal: »Kaj bi vi rekli, kolega?« je stresel Lojevskega za roko, »kaj bi rekli? Denimo, da vas je pregladal dober internist« — Ventura se je potrkal po prsih — »in niter-nist ugotovi, da ste zdrav ko riba. Potem pa pride pato- l°g Gac in vas zakolje, češ da imate raka. Kaj boste rekli, no?« Zgodba, ki jo je razlagal Ventura, je dobivala poseben v°nj. Lojevski je iz nje zavohal zapletenost in nerazrešljivo krizo akademskih vislic — mamka božja! Butali je zgodba zadišala na zvarek popopranih in za-čebuljenih stvari in se ni mogel zadržati. Priznal je: »Neverjetno, naravnost neverjetno.« »No, vidite. Prejle ste s mi obesili na jezik ko pijav -----razume se, da je neverjetno vse skupaj!« Ventura je spet postajal jeznorit, vnetljiv. Lojevski pa Je bil zatopljen v posebno globoke misli in je Venturovo razburjenost prezrl in neprevidno vprašal: »Na stvareh niste ničesar spremenili — mislim reči, vdstni red dogodkov je bil tak, kot ste povedali?« Ventura je planil: »Zdaj pa me boste še obdolžili, da lažem!« Položaj v zakristiji častnega razsodišča je pretil z novim požarom. Z nenavadno naglico je Lojevski pohitel: »Ne, ne — hočem reči in mislim, nikakor! Nikakor ne dvomim, mislim namreč reči, da vam verjamem. Celo zelo vam verjamem.« 'Celo’ in 'zelo' in 'verjamem' je zvenelo svečano ko deklamacija na šolski proslavi. Lojevski je izraze povzdi-S°val, kar je mogel, da bi iz njih vzšel pomen velikega n®Va, zaprtega trenutno v posvetovalni sobici, a z raz-sežno bodočnostjo, ki se ni znala odlepiti od akademskih vislic. Ko je menil, da je Venturo pomiril, je nadaljeval: »Nisem hotel izreči nezaupnice — mislim namreč, Podprl bi rad vašo temeljitost v razsojanju. Namreč — Problem leži v vprašanju: kaj je bilo prej? Kac ali Jazbec?« Butala, ki je sedel ob strani, je ob Lojevskega zavi-em vprašanju bušil najprej v smeh. Hitro se je nato kresnil, štel se je za poklicanega, da vnese v predsednico tavanje ščepec pameti. Lojevskega modrovanje, se- stavljeno iz miselnih skrivalnic, je naravnost klicalo po njegovem, po Butatovem sodelovanju. Blagohotno je nagovori 1 Loj evs kega: »Cenjeni kolega in predsednik, če bi šli primerjat rojstne podatke Kača in Jazbeca, je Kac gotovo za pol desetletja pred Jazbecem.« Zvito je od strani pogledal Vcnturo, nato pa nebogljeno zavil oči proti Lojevskemu: »Dovolil bi si biti mnenja, da preprost pogled na oba, ki ste ju omenili, kaže zelo nazorno v Kaču starostno držo, v Jazbecu pa še vedno pojavnost moža izbornih let.« Ventura je omalovažujoče odmajal z glavo in vrgel proti Butali: »Za vas, dragi moj pediater, bomo odprli poseben kurz iz konverzacije. Mlatite prazno slamo.« Odsekano se je zakrohotal, nato pa se je posvetil Lojevskemu: »Butala vas je razumel, ko da se boste šli matični urad in boste popisovali kandidate za starostno upokojitev.« Važno se je nato pretegnil nazaj preko naslonjala stolice, pogladil brke in dejal Lojevskemu: »Je že bil Jazbec prej. Najprej je bito Jazbečevo slavno predavanje — barabija! — čez kak mesec pa 'sern Lebanu izrezal bezgavko in jo poslal Kaču. In Kac j® tam našel, da bo nekje rak, ki ga pa v bezgavki ne vidi.« »Torej vendarle Jazbec,« je olajšano dejal Lojevski. »Seveda,« je pripomnil Ventura, »sporazum med Ka-com in Jazbecem pa je naj novej šega datuma.« Lojevskemu je Venturovo pojasnilo očitno prijalo. Brada mu je rahlo vztrepetala in ustna kota sta se malce razšla v širino, podobno blagemu nasmešku. Svet se torej 1® ne bo razletel, akademske vislice bodo nazadnje le zaškripale. Če nategnejo Jazbeca za kak meter višje, bo tudi konec sporazumevanja med Jazbecem in Kacom. C6 ne bo sporazumevanja med tema dvema, bo usahnila sama po sebi vojska okrog Lebanovega domnevnega raka- vet se je v očeh Lojevskega spet zjasnil. Jasnino je bilo cutiti tudi v besedah, ko je predsednik nato dejal: »Mislim reči — začnimo z Jazbecem. Uspešna razprava okrog Jazbečeve zadeve bo ohranila red okoli Kača.« Lojevski je bil prepričan, da je njegovo besedovanje 1 0 nadvse modro. Ventura pa je potreboval nekaj več casa, da je dodobra premislil predsednikove besede, nato Pa je rekel: »Utegnete imeti prav. Potem pa kar po Jazbecu — Vr&g ga nosi!«- Sloga Lojevskega in Venture je potisnila Butalo v '°t. Počutil se je ko izobčenec. Dva norca spravita pametnega v sirotišnico — je predpostavljal Butala in po-uhnjeno razmišljal, kaj mu je ukreniti, da med tema vema patronoma ne potone do kraja. Sklenil je, da v zadevi Jazbec ne bo kolo, temveč zavora. Zmešal jima bo s rene ... j,n gospa Mirna mu bo morala stati ob strani — 1 Pa ne dobi od njega nobene tabletke več ... in njene smrkavce naj razvajajo drugi zdravniki. Dejal pa je tole: »V redu. Nimam pripombe. Naj bo Jazbec zadeva Štefka ena.« , redsednik Lojevski je dobil občutek, da je zagospo-ard nad posvetovalnico. Zdaj ju spet ima, Venturo in ,,a. Motril ju je skoz debele naočnike, zdaj enega, z° ej drugega. Prvi, Ventura, je surovež, opravil bo pas lsanja, zrase naj v tožilca. Drugi, Butala, je sluzavec, Ok3 -*30 zapisnike skupaj z Ven tu rovi m zasliševanjem. ka a s.' bosta brez dvoma zelo prizadevala. Lojevski je že 1 videl njuno vnemo. Ventura bo grob, razsajal bo in °stal bo tudi nasilen---------in se bo umazal. Zasliševati l3||nicr|i umazati se. Tudi Butala se bo umazal. Sleparil v ’ fr'ziral bo zapisnike, ponaredil bo kak stavek, izja- zatmrtPriČ b° podtaknil popačen smisel-------------Lojevski je so rvn° radunal na izprijenost svojih sodelavcev v raz-*. u- Yenturo in Butalo je na tihem že preoblekel v nab]'at0r'a 'n se vese*i* njunih fint, s katerimi bosta ugo-.lala Jazbeca, pa tudi sama sebe ... potlej bo nastopil on, profesor Jonatan Lojevski, predsednik razsodišča. On, v primerjavi z Venturo in z Butalo čist kot brezmadežno spočetje, in vse kar bo naredil, bo prav. Lojevski je ogledoval ožji kolegij razsodišča z občutki mogočnega matadorja, ki opazuje bordelske dame v cerkvi med službo božjo. Potlej je iz žepa potegnil beležnico in jo preudarno položil predse na mizo: »Napravimo načrt zasliševanja.« Sledili so važni trenutki. V beležnici je nastajal spisek oseb, ki jih bosta Ven tura in Butala zaslišala. »Moj asistent bo važna — hočem reči prva priča,« j6 menil Lojevski. »Bil je očividec na spornem Jazbečevem predavanju.« Drugo osebo v spisku je prispeval Ventura: »Kar zapišite še mojega prvega asistenta. Bom že go- voril z njim. Natanko bo vedel, za kaj gre-------če ne, bo letel s klinike.« Posvetovalnica je na ta način doživela spet enega svojih velikih trenutkov. Veličina trenutka je ležala v zraku, v klimi prostora, kjer so se zgostili važni čini tel ji v nevidno silo: bojujoče stranke so sklenile premirje, naklepale so medsebojno spravo zavoljo skupnega cil ja, cilj je imel poteze kazenske ekspedicije zoper puntarje. Veličina trenutka pa je vsebovala tudi prikrito coklo, ki bo razvoj dogodkov zavirala: Butala. Butala niti za hip ni bil v dvomih, da se nahaja v družbi prismuknjencev, katerih početje se ne bo nikomur izplačalo. Predvsem je ob zadnjih Ven turovih besedah sklenil, da si bo zapomnil njihovo vsebino — zverina nora! Ventura! svoje asistente bo natikal na kole! ljudi bo potiskal skoz zasliševanje ko mesar mesnato kašo v klobaso! In Lojevski — inkvizitorska prismoda ... le počasi! Butala je s tiho naslado koval obisk pri Mimi ... in vse ji bo povedal, prav vse, od A do Ž. Tako je Butala razmišljal, spregovoril pa je, oči miroljubno dvignjene proti stropu: »Zelo obžalujem, mojih asistentov ne morete dajati v spisek, ni jih bilo na Jazbečevem predavanju. Oh, pravi revčki. Prav tistikrat nam je driska bila napolnila otrobe oddelke, noč in dan so asistentje bedeli ob otroških Posteljicah.« Ventura si iz izjave kolega Butale ni delal preglavic. Lojevski pa je izjavo slušno razčlenil, jo predelal v smiselni vtis in vtis poslal v možganske centre, kjer se je oglasil spomin na tisti dan, ko so začeli deževati telefonski protesti zoper Jazbečevo predavanje. Prvi med Protestanti je bil vendarle Butala — — se je rahlo spominjal Lojevski. In če je bil med prvimi, je moral iz Prve roke nekako izvedeti, kaj je govoril Jazbec o svojih n°rih kolegih profesorjih. Seveda — to so lahko povedali Predvsem asistentje. Lahko pa tudi ne. Če so vendarle oi asistentje pediatra Butale, potem se pediater Butala zdajle laže. Predsednik Lojevski se je močno nagibal k fonenju, da Butala laže, pa je razmišljal, kako bi se lažnivca lotil. , Butala ni lagal, on je trezno manevriral. Manevriral Je resno, ko privezani španjel, ki ni povsem vajen verige, Pa ugiba, kdaj naj zalaja in kdaj mora ugrizniti. Strateško lova je povezoval s privzgojeno zvestobno nestal-n°stjo. Potežkal je s pogledom Lojevskega — čemerno napeto je o nečem razmišljal — potlej se je dotaknil Ven-Ure — iz naočnikov in iz metlastih ščetin pod nosom je zr o nezasluženo zmagoslavje — potežkal ju je in ugo-Vl da sta spričo dosežene sprave uspavala. Butala je nienil, da je napočil najprimernejši trenutek, da jo častnemu razsodišču po svoje zagode. Med razsodnika bo Položil debelo sočno kost, ki jo bosta dolgo lahko glo-a a in nazadnje se bosta za njo stepla, pasje ponižno je Butala predlagal: »Predvsem pa menim, da se bo treba usmeriti nepo-sredno v Jazbečevo okolico.« Profesor in predsednik Lojevski je počasil odložil pi-^,°' Jazbečeva okolica je bila zanj samo eno: tovarišica anda. Na Vando ga je vezal grenak spomin; spomin na Jazbečevo orjaško pižamo, spomin na naliv v Južnem drevoredu -----in nazadnje so Vando odpeljali drugi ljudje; pred nosom, pred njegovim lastnim nosom. In on, profesor Jonatan Lojevski še danes ne ve, kdo mu jo je odpeljal. Edino Butala, slinavec, se od časa do časa prilepi k Jazbečevi okolici; njegove misli pa tedaj prav gotovo poplesujejo ob temnooki Vandi — Lojevski bi na to trditev stavil svoja kuščarja. Misli Lojevskega so se bile zavozlale v nemem krču-Hotel bi nekaj reči, pa ga je prehitel Ven tura: »Zamisel Butale pa ni slaba. Zelo konstruktivna misel. Odpira vse polno možnosti,« je začel razlagati Ventura. Važno je začeti mršiti brke, da bi utajil nasmeh, šlo mu je namreč na smeh. Kako tudi ne ... Ventura je s pomilovanjem zrl na pritlikavega Butalo---------kaj si pediater sploh predstavlja pod neposrednim Jazbečevim okoljem' ... tra-la-la! Pod tem znanstvenim naslovom vidi Butala samo Jazbečeve asistente, ha! Butali, pa tudi Lojevske-mu se čisto nič ne sanja, da pod tem naslovom, pod imenom 'Jazbečeva okolica’ tiči neka Vanda, polna sveža, napeta spred in vzad ... Oh-h-h! »Zrela, plodna misel,« je še enkrat pohvalil Ventura. »Moram pa poudariti — spopad z Jazbečevo okolico bo najbolj zamotana reč. Zahteva posebno strategijo — — bodita brez skrbi. Opravil bom temeljito. Prepustita stvar v celoti meni.« S kazalcem je samozavestno potlačil črne naočnike na koren nosu. »Brez skrbi,« je ponovil, »vse Jazbečeve pregrehe bom zagrabil prav ob njem, v njegovem okolju,« — in že je videl Vando ... dobil jo bo! ... enkrat pozno popoldne v svoj kabinet, na zaslišanje ... Ha, ha! Obdelal jo bo, da bo omotična ... takoj bo zapustila Jazbečevo norišnico in prišla k Venturi za tajnico ... Butala je Venturovo ihto z veseljem registriral — — Ventura venturinček, nasedel je! Srčkano nasedel in napravil napako. Isto napako kot nekoč Butala. Razvnel se Je ko parni kotel v bregu, razvnel za Jazbečevo okolico ... 0 seveda! Kdo pa je ne pozna, Jazbečeve 'okolice’ Vande! — in Lojevski ne bo Venturi njegove vneme nikoli odpu-stil. Nikoli. Butala se je prijateljsko nagnil k Lojevskemu in rekel; »Kolega Ventura ima energijo. Razmahnil se bo po Jazbečevi okolici, da ga častno razsodišče sploh ne bo Več dohajalo.« Z očal Lojevskega je odblisnilo nekaj okenske svetlo-be> v kateri je vedrila dopoldanska megla. »Pravzaprav — hočem reči da naj ne prehitevamo.« Besede so se predsedniku zatikale, tako kot beležnica, ki jo je začel tlačiti v žep. Zlogi, ki so mu pri tem uhajali iz ust, so govorili: »Bo treba še premisliti — hočem in mislim namreč reči, v Jazbečev krog se bomo morali spustiti previdno mislim reči, enkrat drugič...« (Dalje prihodnjič) J. s. RAZMIŠLJANJA OB »TRŽAŠKEM SLOVSTVU« IN SLOVENSKEM PROSTORU »Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo«, v priredbi Jožeta Pogačnika, profesorja na vseučilišču v Novem Sadu, ki je izšlo leta 1972 v Kosovelovi knjižnici, ki jo izdaja »Zaliv«, je verjetno edini dosedanji pregled slovenskega slovstva zunaj Jugoslavije, ki so ga dosedaj v domovini matici iz idejnih razlogov prezirali. Vendar pa mi bosta pisec in izdajatelj dovolila pripombo, nebistveno, ki ne gre na račun strokovnega podajanja, ampak na račun prostorske opredelitve, ki ni brez pomena, saj prav ona vnaša v književno delo način življenja, dela in čutenja, različnega na pokrajinski in kulturni pripadnosti, tako kot doživlja svoje značilno delovno in življenjsko okolje bodisi vsakdanji človek kakor pisatelj enega in drugega predela, tista značilna »forma mentis« ene ali druge krajine. Stran 47 omenjenega pregleda nosi tako-le označbo: »Leposlovna dejavnost Slovencev, ki žive v Italiji (na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji), je znana pod nazivom 'tržaško slovstvo’. To je seveda termin indikator, ki se je na Slovenskem uveljavil za literarna prizadevanja in za dosežke v omenjenih slovenskih pokrajinah.« V smislu omenjene prostorske opredelitve nikakor ne gre za neko 'tržaško slovstvo’, kakor navaja pisec, niti ne, pravzaprav še manj, za neki indikator, ki naj bi se bil uveljavil na Slovenskem. Res je, da je danes vrh književnega ustvarjanja Slovencev v Trstu, toda to ustvarjanje ni od danes, pred zadnjo vojsko je bilo središče slovenskega knjižnega de- a v tem predelu v Gorici, in še pred prvo vojsko se je stekala v obe središči slovenska kulturna in gospodarska dejavnost z vse dežele. Naziv (ali indikator), ki se je res in tudi pravilno uveljavil, je v resnici primorsko slovstvo, ki je na vsak uačin del skupnega slovenskega književnega ustvarjanja. Pečat mu daje v primeri s celinsko notranjostjo nekoliko drugačna »forma mentis«, katera seveda ni omejena le na Trst, ampak na celo primorsko pokrajino na obeh straneh sedanje meje. Pripomniti je treba, da nikakor ne gre za včeraj eno, danes drugo državno mejo, ampak za tradicionalno življenjsko prepletanje v smeri Sredozemlja, za občutje in notranje doživetje ljudstva, ki je kljub vsemu slovensko, četudi mogoče ne alpsko in nekoliko robato, kot si mnogi Predstavljajo tip slovenskega človeka. Prostorska pogojenost dela in življenja in s tem kul-ture same ostaja kljub temu, da se družbeno-politični te-uielji menjavajo, saj življenjsko kulturni čut ni neposreden odraz bolj ali manj približanih družbeno političnih temeljev, marveč odraz dela in življenja samega. Iz tega razloga tudi naši italijanski sodeželani ne govorijo o neki nedoločeni italijanski kulturi, ko mislijo kulturno ustvarjanje v naši deželi, ampak o 'julijski književnosti’, ki je vsekakor del italijanske, toda vendarle samo »giuliana« (primorska). (1) Na slovenskem prostoru so se že v predavstrijskem (habsburškem) času oblikovale krajine in kneževine, ki nikakor niso nikakšen ostanek »tuje« nadvlade, ampak slovenska dediščina. Kot je bilo nekje že omenjeno, so te dežele-prostori danes Panonija, Štajerska, Koroška, Kranjska, Primorska in (Slovenska) Istra. S »tujo« nadvlado je pa tako: danes ni nič drugače, kot je bilo sto-letja, kvečjemu v narodnostnem pogledu še slabše, pa se nihče ne upa pisati in govoriti o avstrijski in italijanski tuji nadvladi, z jugoslovansko vred. Živimo v danih razmerah. Kolikor je to upravičeno, in kolikor ne, za nazaj, je tudi za danes in za naprej. Zato le na dan z besedo, po istem prijemu kakor za preteklost označimo še sedanjost (kdor si upa). Toda mislim, da so taki prijemi v vsakem pogledu pogrešni, saj narod ni nekaj, kar je nad ljudstvom, neka politična in družbena sestava, ampak ljudstvo samo. Tukaj se sicer že oddaljujem od namena, postavljenega v začetku, toda za osvetlitev stvari je taka stranpot nujna. Treba se je namreč zavedati, da narodnost (etnija), ni imela vedno jezikovnega znaka, to je, jezikovne zavesti, najsi se je skozi čas ohranjevala zares le po jeziku. Jezikovna narodna zavest se uveljavlja šele po rene-sanci in traja dolga stoletja, preden pride do oblikovanja narodnih držav (nacij). V tem času mnoge narodnosti z jeziki vred popolnoma izginejo in se vraščajo v nove narodne države, ki porajajo velike narode. Tako izginejo Langobardi, Goti, Bavarci, Franki, Sasi... Vzhodnofrankovska (nemška) država počasi oblikuje nemški narod, italijansko kulturno gibanje po renesanci počasi italijanski narod-državo. Tudi Slovenci bi se bili lahko združevali nekam na vzhod z drugimi jezikovno sorodnimi narodi in postali »veliki«, imeli veliko književnost in šteli v novem narodnem telesu milijone. Ako smo ostali taki, kakor smo bili, po mojem ni to nikakršen vzrok za manjvrednostne občutke, ampak kvečjemu le za ponos. Ljubili smo pač svojo izvirnost. Vprašanje, ki ostane, je samo naša poučenost, in s tem v zvezi, razmerje do naših severnih in zahodnih, ali morda tudi južnih sosedov. Znak slabe poučenosti je, da navedem primer, ako zgodovinar Bogo Grafenauer, (2) ki je tako oprezen, kadar gre za odnos med Slovenci in Nemci (v resnici Bavarci), ne zna ločiti oziroma opredeliti, kaj je to narodnost, in naivno povzame iz avstro-nemškega slovstva izraz »Alpski Slovani« (Alpensla-wen), ki ga je šele v času velenemškega šovinizma skovalo avstronemškv zgodovinopisje. Le-to zgodovinopisje ,e oblikovalo, da bi zanikalo Slovencem starodavno narodnost (ki je samo nima) tudi pojme »Donauslawen« ln »Panonnenslawen« in skoraj povsem zabrisuje pomen oiril-metodijske kulture. No, tako daleč v posnemanju v Ljubljani vendarle niso šli. Toda na področje prostorskega zemljepisja so se prav tam zagnali v drugo smer. Vsa Slovenija je naenkrat polna »regij«. Poleg »ljubljanske« so odkrili celo »posoteljsko-voglanjsko«, itd. Tukaj se »tuja« dediščina, kadar gre za središčarstvo, očitno splača odpravljati, drobiti slovenski Prostor, ga osiromašiti, zato da se lahko na ta račun dvi-6a in bogati metropola. (Polovica slovenske trgovine gre nPr. skozi Ljubljano, finančnega in davčnega proračuna Pa verjetno še mnogo več, z vsemi obrestmi vred. Umirajo Pa nam obširni prostori, Brkini, Kozjansko, Tolminsko, Panonski predel... Toda vrnimo se znova k našemu prostorskemu pogledu. Nepoučeni, ki so si nabrali izobrazbo pretežno v klasni gimnaziji na grških in latinskih vzorih, težko dojamejo, da kultura ne pomeni samo leposlovne in slikarske, kiparske in stavbarske umetnosti, kot jo srečamo pri Grkih ali Rimljanih ter drugih. Prav nič manj pomembna tudi delovna kultura (npr. pridobivanje železa) pri Keltih^ Ilirih, ki so jo uničili (kulturni) Rimljani. Drugo vprašanje je seveda, koliko je od te kulture ostalo in še “ulj, kaj bi se lahko razvilo (da pomislimo samo na Etru-ske), ako ne bi bila uničena. Nekaj podobnega se postavlja tudi glede Slovencev, ki so imeli visoko poljedelsko kulturo in silno bogat jezik. Madžari, ki so udarili v Panonijo, si jo podredili in se zlili s tukajšnjimi Slovenci, imajo skoraj vse poljedelske besede od Slovencev še danes. Seveda jim ni treba zato imeti Ihan j vrednostnih občutkov, ker s priznanjem stvarnosti hišo zato prav nič manj Madžari. Nasproti temu pa nemški (bavarski) Avstrijci danes ha vse kriplje tajijo, da bi imeli v svojem jeziku (avstrij-ski nemščini) slovensko besedje, kar se jim zdi za malo. Vendar pa vsaj v zadnjem času nekatere primere že priznavajo, tako za »Jause« (od »južina«, glej Duden). Seveda pa ne morejo in nikoli niso zatajili slovenskega porekla ledinskih imen, številnih »Feistritz« (Bistrica), »Graz-Gratz - Grad’c - Gradec), »Ternitz« (Trnica), »Piesting« (Pesek), »Liesing« (Lesnik), »Lonitz (lon’ca - kopica), Jessnitz« (Jesenice), »Doberau« (Dobrava), »Triesting« (Trstenik), »Pčlla« (Polja)... skratka, reke, potoki, doline griči, hribi, vrhovi, povsod slovenska ledinska imena, imena po gospodarski dejavnosti itd. Že ta imena pričajo, da ljudstvo (Slovenci), ki jim jih je dalo, nikakor ni moglo biti preprosto (ali primitivno), ampak zelo kultivirano, saj nad lepoto in izredno blago-glasnostjo ter natančnostjo njegovega jezika samo strmimo (3). In ni šlo samo za fin čut in posluh pri poimenovanju oblikovitosti površja, zemlje, ki je prinašala pridelek in kruh, ampak tudi za duhovne pojme, kakor je genialni sv. Ciril mogel staroslovenski (slovanski) jezikovni izraz prilagoditi za bogoslužje. Le-to vidimo še danes v madžarščini, npr. ispan (župan), tomloc (temnica), robot (robota) pukul (pekel), ded (ded), barat (brat), szomszed (sosed), pest (peč), pecsenye (pečenje), ebed (obed), vacsora (večerja), ga-lamb (golob), kabala (kobila), marha (mrha), jarom (jarem), kovacs (kovač), aratni (orati)... Dostaviti velja še, da je povsem zgrešeno postavljati jezikovno zavest za podlago narodnosti (etničnosti) za čase, ko ni veljala, odeti slovenstvo v neko pobožnost, tako da mu pripisujemo samo karizmatično ponižnost in tlačanstvo, izločamo pa vse, kar je bilo hudega, češ to niso delali Slovenci, ampak tujci, tudi plemiči, (4) itd. Seveda nikakor niso bili »tuji«, bili so domači in Valvasor, ki je v nemščini napisal svojo »Slavo vojvodine Kranjske« (Die Ehre des Herzogthums Krain) je bil trd Kranjec, nič manj slavni Turjaški (Auersperg)... Posiljevati zgodovine in tradicije ni mogoče, najsi bo naše čustvo tako ali drugačno. Lahko edino ustvarjamo bolj ali manj pravilne modele, ki naj odgovarjajo trenutnemu razpoloženju in političnemu redu. Vsak nazor hoče videti v zgodovini, posebno uarodni zgodovini, nekaj drugega; socializem bo hotel videti v kmečkih uporih npr. že jedro socializma, ako ne v uporih sužnjev v starem Rimu (npr. organizacija Spartakus v Nemčiji po prvi vojski). Itd. Tudi mnogi slovenski čustveni pisci se skušajo izogibati mnogim resni-cam, prav tako kot avstrijski nacionalromantični zgodovi-narH, ko gre za vprašanje slovenstva; smešno seveda ni le to, da se iznajde po eni strani »tržaško« slovstvo in prepiše »Alpske Slovane«, ampak sama čustvenost, ganlji-vost v stvareh, ki so vse kaj drugega kot čustvene. Posebno še književniki bi morali, kadar gre za dej-stva, umakniti svojo umetniško fantazijo in se ne dati voditi trenutnemu razpoloženju ali šolskemu znanju o narodu in narodnosti, ločiti bi morali, kje se začenja stvarnost in neha umetniška svobodna fantazija, posebno tam, ko je nesmiselnost spočetih ali podedovannih trditev na prvi pogled očitna! (1) V tej zvezi velja pripomniti, da bi dežela »Friuli - Venezia ^ulia« morala imeti v slovenščini pravilno ime »Furlanija - Primor-sKa«, kakor tudi »Alto Adige« v nemščini ni »Ober Etsch« ampak “sudtirol«. »Julijska krajina« ali »Benečija« je mlado italijansko ime, i ?a slovenski jezik vse do zdaj ni mogel prav sprejeti, najsi se udi redno ponavlja v tisku. V navadnem govoru naši ljudje ne 9°vorijo o Julijski krajini« in Primorci se še do danes ne ime-nuiejo »Julijci« (?). (2) Zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana 1965. (3) prim.: Fran Grivec, »Sv. Ciril in Metod«, Celje 1973. (4) Odkritje plemiških pisem iz leta 1684 v Trstu je ovrglo še onega nesmiselnih mitov o edino tlačanski oz. enostranski pogojenosti narodnosti; jezikovno merilo narodnosti za fevdalni čas torej n|ti formalno ni več veljavno! BORIS PAHOR POČITNIŠKO ZATIŠJE Planica, 12.8.1973 Pred tolikimi leti. A morebiti velja, da si zapišem. Kraški možje so se odpravili na Brione, da izposlujejo pomoč za gradnjo tovarne pohištva v Dutovljah blizu postaje. Govoril sem z enim izmed njih kmalu potem, ko so se vrnili. Obljubljeno jim je bilo, da bo tovarna zrasla. A mene je zanimalo, če so se s predsednikom republike dotakni i tudi tržaškega vprašanja. Da, bil je govor tudi o tem. O demonstracijah 1954 V Trstu, o italijanskih demonstrantih, ki so padli pod streli angleških vojakov. Tedaj da je predsednik republike rekel: »Jože Dekleva! Poznam ga, a gde je bio on s svojim ljudima kad su Angleži pucali na Italijane!« Tistemu kraškemu komunistu sem razložil, da je bil dr. Dekleva samo člen v politiki, ki so jo vsa povojna leta vodili partijski ljudje, katerim je bilo predvsem mar za ideološke načrte. Zato ni bilo mogoče, da bi dr. Dekleva pozval ljudi na cesto, če se ne bi poprej partijsko vodstvo za to odločilo. Ne vem, koliko mi je mož sledil, klavrno pa je bilo vsekakor, da je nekdo dr. Deklevo skušal prikazati kot nebojevitega človeka, medtem ko se ga je posluževal pri vodenju svoje po itike. Odkar je resolucija informbiroja razdejala slovenstvo na Tržaškem, bi lahko samo narodna politika rešila, kar se je rešiti dalo, narodne politike pa od Ljubljane odvisni komunisti niso marali, ker so morali kominformovcem dokazati, da niso nacionalisti! No, in takrat je postal spet dober narodnjak Dekleva, da je bil kulisa, za katero so skrili svojo razredno ideologijo. Če so predsedniku jugoslovanske republike obtožili dr. Deklevo, češ da ni bil zmožen 1954 zbrati Slovencev za vidno proti- demonstracijo, potem je ta potvorba bila spočeta v tržaško-ljub-'ianski vodstveni kuhinji. Zato je obupno pomisliti, v kakšnih rokah je bila naša povoj-ha usoda. <5e pa je bil tudi predsednik republike na tekočem, kako je dr. Jože Dekleva samo po rte parole partije, in je kljub temu kraškim diožem o njem tako govoril, potem je vse skupaj še dosti bolj ničevo. Nadvse porazno pa je, da je naša usoda še zmeraj odvisna °d takega motnega ozadja. Saj so dr. Deklevo, ko je bil bolan. Presenetili z razpustom Neodvisne socialistične zveze, kateri je posvetil sve svoje moči. Tako je doživel poslednje razočaranje Pred koncem. idem Davi sem šel na sprehod proti skakalnici, ko se je na nasprotni strani oglasilo hropenje. Nekje v skalah. Kakor glas ju-nice, ki bi jo davili. Kaj gams, ko trešči ob pečine, tako stoka? Obstal sem, da bi mogel razločiti kaj več. A tedaj je silno stoka-nie pojenjalo, kakor da bi odrezal. Nisem bil pretresen, a zelo mi je bilo tesno ob misli na ko-hec brez prič, v skalovju, v sivem jutru, ko narahlo prši iz odmak-nienih oblakov. Žrtev samotnega orla? Padcu Klementa Juga je najbrž sledila tišina. 13. avgusta Vodnikova koča. 13. avgusta ob mraku, Ritem Živkinega kora-ie bil po odhodu z Uskovice živahnejši, kakor si je mislila, Pot od prevale sem pa je bila sprehod. Poslali smo Adrijana na-Prei. da nam rezervira ležišča. A je koča nabito polna. Angelca irna polne roke dela. V jedilnici prijetno srečanje z Vereno in Vilkom. Po njuni zaslugi bomo kljub gneči dostojno prenočevali. Po večerji pogovor v kotu, medtem ko petrolejka steguje je- zik in nam ga jezno moli, češ še me potrebujete! Priviti ji ga moram, da se v svoji ihti ne bo preveč razvnela, da bomo še ob steklo. Beseda steče o šoli, kulturi, avantgardi. Ta da uživa posebno potuho in da je bila doslej dobro založena. Vilko meni, da grejo stvari, kakor grejo, ker manjka leve kritike. Jaz pravim, da manjka tudi trezne, resne kritike brez posebnega predznaka. Stroga in napeta levičarska kritika ni rešitev, ker smo že v preteklosti videli, da rada postane monološka. Primer: socialistični realizem. Vilko se razburi, češ da je socrealizem ustvaril imenitne stvari. V filmu na primer. Gorkega da ne morem kar tako odpraviti. Tudi ga nimam namena odpravljati, samo da je bil Gorki pred socialističnim realizmom! Kot pisatelj pa je tudi Gorki skusil, kaj je socialistična oblast. Kar se realizma tiče, pa se rajši povrnem k Balzacu, Stendhalu ali Tolstoju, kakor da bi mi znova skušala soliti pamet kak Ždanov ali Ziherl. Vilko se spravi za zastarele okope: Sovjetska zveza, razlaga, je od samega začetka v obrambi, obkrožena je itd. To je res, a to ni razlog, da bi mašila usta Solženicinu, ka-kot ni bilo Stalinu potrebno, da je uničil avtorja Rdeče konjenice. To je manična sla oblastnika, ki mu mora biti podrejeno vse, kar leze in gre. Vilko spet odgovarja mimo, češ da mora on biti hvaležen Sovjetski armadi, ker ga je rešila, da ni bil ustreljen kot talec. V redu, jaz pa moram biti hvaležen Angležem, ki so me v Belsenu rešili pogina zavoljo gladu in hemoftizije. A ne Sovjeti ne Angleži nimajo pravice, ker so bili tako močni, da so nas rešili, zahtevati, naj jim iz hvaležnosti človek zapiše svojo dušo. Sovjeti, če so socialisti, to lahko zahtevajo še manj, saj bi socializem vendar moral biti širina in prostost! Kakšen socializem pa naj mi je ta, ki mi za plačilo, ker me je rešil Nemcev, zasede deželo, kakor so naredili Sovjeti s Češko in Slovaško. Vilko se raztogoti, češ da je bil pred drugo svetovno vojsko v Pragi in da so že takrat Čehi odločili, da se ne bodo bojevali proti Jemcem, ker da ne marajo spet izkrvaveti. »Takrat so Čehi že odločili o svoji usodi!« vzklikne. »Kaj pa vi v Jugoslaviji, vi ste se vendar bili proti Nemcem? Kako pa so Sovjeti po vojski ravnali z vami?« Verena naju miri. V planinah smo, pravi, in vsi si želimo, da ne bi bilo vojsk, da bi bil mir. Tako se povrnemo k družinskim vprašanjem, a zatem je prav terena na vrsti s svojim strahom, češ da se mladina zbira ob duhovnikih, to pa da je priprava za novi Urh. Sprašujem, ali res vidi v mladih ljudeh, ki želijo nekega etična vzora, tako hudo nevarnost. Po mojem je krščanska vzgo-iQ vendarle boljša, kakor nikakršna vzgoja. Kdor mladini ponuja samo standard, udobje in ugodje, je ne more zadovoljiti. Iz teh ljudi bo zrasel revanšizem, odgovarja Verena. Revanšizem, pravim, bo pognal povsod, kjer si bo oblastnik lastil pravico, da ima v zakupu edino resnico; zato ni nujno, da se bo ustvarila katoliška, prav lahko je, da se jutri izoblikuje socia-hstično-demokratična ali pa skrajno levičarska opozicija. Verena potoži, da se boji za jutrišnji dan. Že v Odiseju, pravim, sem zapisal, da bo na Slovenskem imelo Povojna oblast vse zasluge, če se bo rodila nova vrsta klerikalca. Saj je oblast zavrgla Kocbeka in se rajši povezala z Vati-kQnom. Oblast, ki je v svojem bistvu izraz laične cerkvenosti, se naiboljše počuti, če sodeluje s pravo Cerkvijo; samo eshatologija i® drugačna. Ko se odpravljamo k počitku, ugotavljam, da s svojim demokratičnim levičarstvom ne bom prišel daleč pri ljudeh, ki verujejo v Popoln socializem, saj so pri tem natanko podobni kristjanom, ki verujejo v odlična nebesa. Vilko me imenuje »sredinca«, in čebrov so med vojsko tako imenovali ljudi, ki niso bili ne proti ne Za. bi danes ta izraz kar sprejel. Navsezadnje če iz teze in anti-teze nastane sinteza, je tudi sinteza nujno »sredinska«. In jaz sem nePreklicno za sintezo. Gorica, 21.8.1973 Mesto v popoldanskem počitku. Raštel čisto samoten, da se Preoblečem kar ob avtu kot vsi turisti, ki jim je vozilo nekakšna prestavljiva bajta. Vročina objema drugače kot v Trstu, tukaj ie narahlo zavija v puhasto volneno tkanino, ki se je od nekod poveznila nate, da ne veš, od kod boš dobil zrak za dihanje. Pomenek pri Mirku Renerju. Obljubil sem mu, da se oglasim ko se vrnem s hribov. Ugotavljava zapuščenost kulturnega delavca v goriškem zatišju; a tudi temu bi se lahko odpomoglo, ko bi si po vojski ustvarili neko kulturno-družabno skupnost, ki bi ne glede na nazorsko prepričanje gojila bogastvo osebnega srečanja in dialoga. Tako pa so nas ozkotirni politikanti spet spravili k ločenim jaslim, da gledamo vsaksebi, z nosom v obveznem zalogaju slame, ki so nam jo vtaknili za kline. Spomniva se prevoda, ki ga je pripravil, ko sem pred leti imel tukaj v Gorici predavanje o Kocbeku. Jaz sem prinesel prevode iz Zemlje, on je prelil v italijanščino nekaj strani iz Tovarišije. Dvorana je lepo sprejela prikaz in prevode, tako da ne bi bilo napak, ko bi vse skupaj ponudila kaki italijanski reviji. S sabo imam brošuro, ki jo je izdala ljubljanska univerza. Predavanja za tuje sloveniste. Tokratni voditelj seminarja Matjaž Kmecl je imel razsvetljensko misel, da je tujim kulturnikom prikazal slovenstvo na Koroškem. Razen nekaterih predavanj strogo literarnega značaja, ki ne spadajo v koroško problematiko, so vsi drugi teksti uporabni za precej zaokroženo brošuro o Slovencih na Koroškem. Tako knjižico bi bilo potrebno prevesti v nemščino in še v kateri evropski jezik; dodati bi bilo potrebno še poglavje o sedanjem življenju koroških Slovencev v kulturi, gospodarstvu, politiki. Rener bo zbornik ocenil za Zaliv. Ker je v Gorici tudi Jošt Žabkar, ga po telefonu povabim, naj se pridruži. Takoj je za to. Ko pride, se tema pogovora zasukne drugam. Govorimu o Sloveniku. O Rebulovem govoru, potem preidemo na njegovo pisanje o krščanstvu (Smer nova zemlja.) Pripomnim, da sta Rebulov slog in jezik izredna, da so njegove asociacije in primere čudovite in večkrat kar zavidanja zbujajoče. Mogoče bi, kar se mene tiče, zaželel nekoliko bolj uporabne, vsakdanje, če naj tako rečem, substance. Zakaj še tako nenavadni intelektualni moči se ne bo posrečilo dokazati nadnaravni izvor krščanstva, če ni zanj čustvenega, emocionalnega razpoložena. Zato si Rebula z izjemnimi izraznimi sredstvi krščanstvo po-triuie, ne uspe pa mu, vsaj meni se tako zdi, pritegniti nas v svoje transcendentalno ozračje. No, a saj verjetno tega niti ne skuša Gaseči. Žabkar preokrene pogovor k Rebulovi prozi na splošno. Zdi se mu. da pisatelj v bistvu ni epik, ker ne vzdrži, da bi začeto zgradbo speljal naprej. Rajši ima posamezne podobe. Mozaik. Ne bi rekel, pravim, po navadi imajo Rebulo za epika, mene pa ne. Vendar pa je lahko epik tudi, kdor pripoveduje v odlomkih. John dos Passos na primer. To ie stvar tehnike. A če se povrnemo ^ Prejšnji temi, je zanimivo, pravim, da je Rebula bil za Berdiajevo roisel, da pekel ne more biti večen, zakaj v primeru večnega absolutnega zla bi imeli dva absolutna principa. K temu se je nagibal tudi monsignor Ukmar v svoji eshatologiji, a ga je ljubljanski cenzor hitro švrknil po prstih. Žabkar govori o Rahnerju. Pripomnim, da bolj kakor Berdiajeva ideja o nemogočosti obstoja dveh absolutov, je videti večnost pekla krivična, ker če je božanstvo s svojo mislijo toliko nad človekom, ne sme o njem soditi z vidika absolutnega. Tako človek ne more soditi živali, ki uniči drugo žival, svojo vrstnico. Če čebela-matica odvrže trota, i® to njena stvar, ukrepa po nagonu, ki ji je »konsupstancialen«. Od človeka pa zahtevamo, da se večkrat odreče nagonu. To se Pravi, da bi morale biti enake silnice v vseh človeških bitjih, če bi hoteli, da bi vsi enako odgovarjali za svoja dejanja. Take enako-s,i Pa ni. Poleg tega so se spreminjale in se spreminjajo norme, Pravila. Ljudje, oblastniki in duhovni, jih postavljajo. Faraoni, na Primer. Mojzesi. Marxi in Stalini. No, zdaj pa kako naj vemo za Pravilo, po katerem se ravna božanstvo, da nas večno pogubi ali Pa ne? Žabkar pravi, da imam antropomorfno idejo o božanstvu. Ugovarjam, da se, ko govorim o večnosti kazni, skušam postaviti na stališče tradicionalnega krščanstva. Kar se mene tiče, Pa sem s Spinozo za božanstvo, za katero ni ne dobrega ne zlo, °mpak je vse samo bit in ta kot taka dobra. (Campanellai) Zato Se mi zdi Spinozovo razmerje do človeka resnično blago, milo. Kdor se povzpne do duhovnih vrednot, pravi Spinoza, ta bo večen, kakor bodo večne duhovne vrednote, kdor pa se bo vdal strastem, ta bo izkazoval veličino Bitja s tem, da bo v strasti izgoreval. (Ponovil sem to, kar sem pred časom zapisal v Zalivu) Dodal bi, da si je težko zamisliti božanstvo kot osebo, če je božanstvo vendar Bit. V tem sem vsekakor z Einsteinom. Seveda mislimo tudi na osebo po človeško, antropomorfno. Vendar, če božanstvo ni taka oseba, kakor je človeško bitje oseba, ampak je božanstvo absolutna Bit — oseba, potem smo spet pri Spinozi: Deus seu Natura. Bit. Preden smo se razšli, smo se zmenili za pogovor v Trstu. Mirko Rener pa bo prišel, ko se bomo oktobra sestali sodelavci in prijatelji Zaliva. 23.8.1973 Raztrgan sem in mrk. Vročina me oblega, a te bi moral biti vajen. Tare pa me zavest, da je konec planinske prostosti. In konec zbranega dela. Po dolgih letih se mi je posrečilo mesec dni zvesto sedeti ob stroju. Od osmih do poldne, od ene do pete. Seveda so bili samo dnevniški zapiski; a nekateri so čakali že celo večnost, da so zdaj dobili vsaj zapis, kratek, zbledel, a toliko, da se prav vse ne bo razblinilo. Zdaj prekladam ta sveženj listov in bi najrajši kam utekel, da bi lahko nadaljeval. Čaka me tudi Zatemnitev. 23.8.73 Zavoljo pogovora o zamejstvu razmišljam o naši politiki. Najhujša polomija se je začela po kominformovski resoluciji, ker je slovenska komunistična partija po vojski vso slovensko politiko enačila s politiko partije, to se pravi razrednega boja, to se še pravi italijansko-slovenske enotnosti. Informbiro je to enotnost razdrl. Ne samo, razdvojil je tudi slovenske komuniste na pravoverne in nepravoverne. Sledilo je razdejanje, škodo pa je utrpel samo slovenski živelj, ki je bil v celoti odvisen od matičnega vodstva. Zbiranje slovenskih naprednih sil v Neodvisni socialistični zvezi je bilo samo obliž. Poleg tega je ta zveza spet bila dvoživka. Kljub te- mu pa je slovenski človek nekako še čutil, da se zbira okoli slovenskega jedra. Ob vrnitvi Trsta pod italijansko upravo je prišlo do novega usodnega koraka. Levičarsko usmerjeni Slovenci so izgubili svoj skupni imenovalec, ker so matični ideološko-sosedski interesi odločili za razpust Neodvisne socialistične zveze in za zlitje levih slovenskih volivcev v italijanske levičarske stranke. Slovenska narodna skupnost je s tem zgubila možnost, da Postane subjekt. Sledila je okrepitev Slovenske skupnosti, ki je doživela priliv Precejšnjega števila razpuščene socialistične zveze, vendar ta dodatek ni mogel narediti iz takrat pretežno sredinsko-desničarske-organizacije močno predstavnico Slovencev. Potrebno bi bilo, da bi se takrat skupina narodno zavednih levičarjev združila v gibanje, ki bi na volitvah sodelovalo s Slovensko skupnostjo. Nobene-9° politika pa ni bilo, ki bi se za tako potezo odločil. Italijanske levičarske stranke so, kakor je bilo pričakovati, presrečne sprejele nove slovenske volivce, obljubile so vse mogoče, v resnici pa ravnate, kakor so jim velevali državni interesi, saj so i'171 bili slovenski glasovi tako rekoč darovani, zanje niso plačali niti črne kave. Najbolj zanimiva je bila (in je) vloga tržaških komunistov. Od-bej je postalo zavzemanje za pravice slovenskega prebivalstva njihov poglavitni konjiček. Ker so bili (in so) v opoziciji, zato so ob vsaki priložnosti govorili o nas, kakor da so vso svojo revolucionarnost (besedno) osredotočili na rešitev nas! In to ravno oni, ki 80 z Vidalijem na čelu moralno tako zbegali naše ljudi, da so iz-Preznili slovenske šole, razredčili prosvetna društva. če pa so se komunisti izgovarjali, da niso v vladi, kar je bilo res. (čeprav se je deželna ustava rodila tako nedopustno nična, ^ar se Slovencev tiče, tudi po zaslugi komunistov) — socialisti le9a izgovora niso imeli. Sodelovanje s tema dvema strankama je torej bila v glavnem 'zguba, poleg tega pa je Slovencem jemalo homogenost. Nastanek Slovenske levice je prišel z veliko zakasnitvijo, ker 8rno se za ta korak odločili ljudje, od katerih ni bil nobeden akti-Ven politik. Bilo je samo uporno dejanje. Javna demonstracija, da tržaški ljudje imamo vključevanje v državne stranke za narodno zlo. Lahko pa smo, ko je potrebno, za sodelovanje, a sodelovati moramo, če naj se rešimo kot skupnost, kot narodni subjekt, drugače bomo tonili v večinskih političnih organizacijah. Pojav nove politične misli je hote! tudi biti dokaz avtonomnosti mišljenja tržaškega človeka, ki ni sprejemal po ideološkem receptu prirejenih formul. Žal Slovenska levica ni mogla sama na volitve, kakor bi bilo edino pravilno, zakaj sodelovanje s Slovensko skupnostjo bi jo (kakor jo je) izpostavilo napadom, da ni levičarsko gibanje. A to bi ne bilo tako hudo, saj so se Slovenske levice pošteno ustrašili predvsem socialisti in celo komunisti. Huje je bilo, da Slovenska skupnost ni bila zrela, kakor se je že ob samem začetku pokazalo, za tako sodelovanje. Predstavniki Slovenske skupnosti niso razumeli pomena levičarskega duha novega gibanja. Mislili so samo, kako bi se z novimi »idealisti« in navdušenci okoristili. Ko so ugotovili, da noben predstavnik Slovenske levice ne misli ogrožati štabnih častnikov Skupnosti, so se razveselili sodelovanja novih gorečnežev, ki niso hrepeneli po nobenem stolčku. Pri volitvah za pokrajinske svetovalce se je Slovenska skupnost pokazala kot politično tako zelo omejeno, da je bila pripravljena dati Slovenski levici mesto pokrajinskega svetovalca, rajši kot da bi sprejela poleg svojega znak Slovenske levice. Nam pa je šlo prav za to, da poudarimo, da smo drugačni od Slivenske skup-' nosti in s tem prikličemo na svojo stran levičarsko usmerjene volivce. Ni nam torej šlo za mesta, ampak za poudarjanje ideje o enotnosti slovenskih sil, tega pa nismo mogli doseči, če so nas dobronamerni »tovariši« prikazovali kot privesek desničarske Slovenske skupnosti. Prav gotovo je bilo mogoče tudi sprejeti mesto na pokrajini in si tako pridobiti klientelo, vendar bi za to morali imeti primernega človeka, ki ga med nami, politično neambicioznimi prijatelji, ni bilo. Šlo nam je, ponavljam, za idejo, za zamisel slovenskega levičarstva. Pozitivno je pri tem bilo to, da so se slovenski komunisti čutili ogrožene in se združilii ter začeli (proti namenom partije) agitirati za Škerkovo kandidaturo na parlamentarnih volitvah. Tako da je ljudski glas takrat trdil, da je bil Škerk izvoljen po zaslugi Slovenske levice! (In za škerka se je Slovenska levica javno izrekla tudi, ko je šlo za naslednje poslanske volitve. Odločili smo se za slovenskega poslanca, ki je dokazal da je poštenjak, rajši kot da mečemo Proč glasove!) Razočaranju, da Slovenska skupnost ni na višini, se je pridružilo še razočaranje, da slovenski ljudje, ki so privatno naš ko-rak odobravali in se izrekali za naše somišljenike, javno niso prešli na našo stran. Na gosto razpredene koristi, trgovski stiki z matično domovino, skrb za prihodnost otrok, ne malo tudi bolj ali riianj prikrite grožnje, vsi ti in še drugi razlogi so svetovali, da so stala ob strani ali pa se umaknila imena, ki bi bila lahko dala 9ibanju drugačno težo. Slovenska kulturno gospodarsga zveza je seveda bila naša uajhujša nasprotnica. Ker si je zadala pomembno funkcijo, da je jeziček na tehtnici slovenskega kulturnega in političnega življenja, ii ie Slovenska levica bila na poti. Zanimivo je, da je po tolikih 'stih napadov na Slovensko skupnost kot reakcionarno tvorbo, Boris Race, predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze odšel s predstavnikom Skupnosti v Ljubljano potem, ko je Slovenska le-vica šla na volitve s Skupnostjo! Ne samo, ampak delegacijo, v kateri je bil predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze, je v°dil deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka. Tako so prišle predlanske občinske volitve. Večina pri Slovenski levici je bila za to, da se volitev ne ude-Isžimo. Nasprotoval pa sem temu mnenju predvsem zato, ker sem bi' prepričan, da bo Slovenska skupnost, če bomo izostali, rekla, ba ie naša krivda, da nismo dobili dveh svetovalcev na občini. Ker ulhče ni maral kandidirati, sem se ponudil, da kandidiram kot neodvisen, če se mi še kdo pridruži. Tako se je odločil še ravna-te'i Žetko. Prvo, kar se je zgodilo, je bilo, da je Primorski dnevnik progla-SH prvega kandidata na listi dr. Dolharja kot edinega predstavnika Slovenske skupnosti. Ta seveda na to ni reagirala, saj je imela samo korist od tega, da je Primorski dnevnik zvesto poročal o kandidatu Skupnosti, katero je prej odločno in vidno zanemarjal! Moja osovražena kandidatura je torej veljala toliko, da je prišla Skupnost na zeleno vejo na Primorskem dnevniku. Volivnega boja se z Žetkom nisva udeleževala, ker sva bila na listi samo formalno, naivno je bilo upati, da bi Slovenska skupnost s svojo politično odsotnostjo ves čas do volitev zdaj dobila dva svetovalca. No, vsekakor je Slovenska levica izšla iz boja častno, ker i® skoz vztrajala pri svojem konceptu. Da je ta bil pravilen, ugotavlja zdaj posredno že tudi Primorski dnevnik, ko toži, da je malo slovenskih predstavnikov v deželnem svetu. Počasi bodo kajpada želi to, kar so sejali, in odgovarjali za svojo škodljivo politiko pred zgodovino. Za zdaj se radujejo, da je Boris Pahor pogorel pri volitvah! In to omenjajo celo v članku, ki naj bi se spominjal šestdesetlet-nika. Majhne dušice se veselijo, ker ni bil izvoljen slovenski pisatelj, ki ni imel ne ambicije ne denarja ne časnika, s katerim bi se javljal volivcem. Nič pa jih ni sram, da pri tem zamolčijo, da ni bil izvoljen njihov kandidat na socialistični listi, ki so ga podpirali v svojih organizacijah, v časniku, kandidata, katerega je šel volit dobršen del petstotih priveskov Slovenske kulturno gospodarske zveze. To je zdaj to naše klavrno politično življenje. Pri tem ima človek vsaj to zavest, da je glasno povedal, kaj je napak, da je to napisal in za to plačal s svojo osebo. Več ni mogoče zahtevati od enega samega človeka, ki si služi kruh kot šolnik. Cankar je tudi pogorel na volitvah, a njemu je bilo prihranjeno vsaj to, da se njegovega neuspeha niso veselili levičarji; pri nas pa se samozvani marxisti radujejo, če ni izvoljen predstavnik Slovenske levice. Slovensko politično življenje najbrž še ni imelo priložnosti, da bi imelo opraviti s takim primerom. »Zrelost« slovenskega levičarskega vodstva je tu dosegla svoj višek, ki se da primerjati samo s telebanostjo slovenskega vključevanja v državne stranke na Koroškem. Tam sta Ljubljana in njen Zvvitter doživela celo to, da se socialisti Slovencev bojijo, in se jih skušajo rešiti za vsako ceno. Snoči sem zasledil v zapisnici nekaj vrstic o Dafne. Videl sem i° nekega popoldneva, ko sem šel na sprehod. Kranjska gora. Se-n°žet v soncu. Šel sem bil mimo in prišel v gozd. Ko sem prišel c*° goščave, sem se vrnil in obstal na visoki točki, odkoder sem 'rr'el razgled na nižje ležeči gozd in, kakor skozi zeleno okno, na obsončeno reber z grabljicama. Nastavil sem daljnogled. Najpoprej sem imel vtis, da je fant, tako je bilo telo vitko in sloko, ozko v bokih. Ko pa je potegnila k sebi grablje, se je obr-n'la in postala Dafne. Bila je v bikiniju, pripravljena za novega Bcminija, ker je bilo telo zagorelo. Ob odločnih zamahih je bilo tel° prožno samo v zapestjih in gležnjih. Drugače je bilo skoraj negibno, nekje vzdolž bokov pa je bilo slutiti nevidno mišičasto nit, kako pod kožo vzdržuje ravnotežje. Ker breg je visel. Športnica na dopustu? Njeni elegantni gibi so bili tako ubrani, da ni bilo zaslediti niti enega samega trzljaja, ki bi bil znamenje hitenja, zaviranja, spremembe, prehitevanja, truda. Nič. Samo vertikala v ritmu, ki se je sproti stapljal s sončno lučjo, a je vendar še ostajal zgoščen v 'elesu iz mehkega, pravkar ulitega, še živega brona. Nisem mogel umakniti pogleda; in čeprav sem vedel, da nimam pravice, tako neopažen občudovati, je bilo, ko da imam Pred sabo kip, ki me je omamljal vse drugače kakor v Villi Bor-ghese. čista lepota od ozkega zamišljenega obraza do vitkih in dolgih nog. Boginja košnje v stoletju opuščenih senožeti. Ko je potegnila vse senene vence na ravno, se je obrnila in šla proti vozu s stopinjami plesalke. Začutila je pogled, ki je prihajal skozi oddaljene leče, in z roko skušala odgnati nadležno mušico, ki pa je ni bilo, a jo je kljub temu motila. Tako se je premaknila stran izpred zelene line, jaz pa sem °stal z napetostjo v sebi, kakor ta, ki se mu je pravkar prikazala dolgo iskana podoba, ko pa je stopil za njo, se je izgubila v gneči. Tam ni bilo gneče. Zakaj nisem šel čez tisto senožet in stopil do dišečega sena? Bojazen, da se bo privid razblinil? Zavest, da se bo Dafne, tudi če se je bom dotaknil, spet umaknila v daljavo? Ima prav kitajski prijatelj v Malrauxjevi knjigi »Ne more te potešiti ne posest ne gotovost odziva; ljudem ni dano, da bi se mogli izogniti ranam, ki trajajo večno...« 24. oktobra Pisal mi je Domenache. Esprit je objavil odlomke iz Nekropole-Nekaj let je, kar jih je Janez, ko je odhajal V Francijo, vzel s sabo. Prej jih je imel Dedijer, ki je rekel, da jih bo dal za Les Tempes modernes, pa jih je pozabil doma. Seveda bi jaz rajši videl, da bi stvar izšla v Sartrovi reviji, a da ne bi prevod ležal neuporaben, sem prosil Janeza, naj ga vzame s sabo. Oddal ga je Domenachu, potem pa ni bilo dolgo ne duha ne sluha o njem. Potem so pisali, da se je stvar nekam zamešala in da so jo po naključju našli. Pri tem je zanimivo, da so odlomki najpoprej izšli v Livre slo-vene v Ljubljani, a so moji prijatelji v Parizu prevod odklonili. Elza Jereb je bila tako ljubezniva, da se je pozanimala, da je Jean Vin-cenot odlomke še enkrat prevedel. Zapisujem si to, ker bo morebiti koga kdaj zanimalo, kako je prišlo do tega, da je Boris Pahor izšel v Parizu. Če se ne bi sam pobrigal, prav gotovo ne bi bilo nič. Mene pa ni sram povedati, da sem se zanimal za svoje delo, ker mi ni šlo samo zato, da dokažem, kako moje pisanje ne ostaja na provincialni ravni, ampak tudi zato, da se tega zavejo italijanski krogi. Saj sva z Rebulo ustvarila za polico knjig, od katerih se marsikatera ne boji soočanja z drugimi evropskimi teksti povojnega časa. 28. oktobra Zdaj je gotovo, da bomo imeli kakor vsako leto štiri proste dni, in ker imam v petek samo dve zadnji uri pouka, mi bo mogoče uspelo doseči, da bom odpotoval že v petek dopoldne. Moram na sestanek izvršnega odbora Mednarodnega združenja za obrambo ogroženih jezikov in kultur (AIDLCM), ki bo v Lyonu prvega in drugega novembra, a če bom odšel že v petek, bom lahko za nekaj ur »skočil« v Pariz. Orient-ekspres je imel zamudo. Zato ga tržaški vozovi niso čakali, vpregli so prednje stroj in nas odpravili natanko po urniku. Ležanje na pogradu, medtem ko vlak drvi v temo. Za trenutek vtis predaje jekleni škatli, ki se zapodi v noč kakor v predor brez izhoda. To ni klavstrofobija. Prej senca poslednjega kon-CQ. ki me oblizne skoraj tako pogostoma kakor v študentskih letih. Na nasprotnih dveh pogradih ležita priletna gospa in mladenič. ki živi v Franciji, a se je rodil v Trstu. Zdaj bo ona, predstavnica neke ameriške založbe, ki tiska literaturo o prizadetih atrokih ustvarila podružnico v Parizu, vodil pa jo bo on, kot dober Poznavalec francoskega jezika. Ne vem, zakaj sem ju v začetku imel za dva protestantska pridigarja. Spomnil pa sem se predstavnika ameriške založbe, ki mi je hotel podariti osemnajst knjig enciklopedije in še omarico Povrhu s pogojem, da vsako leto kupim po en dodaten zvezek. Stvar bi se splačala, ko bi enciklopedija ne bila v glavnem tehnično usmerjena. Pa angleščine ne obvladam zadosti. A komentar, ki sem ga sam sebi naredil ob dveh knjižnih omeriških agentih je ta, da bi bil čas, da se evropski duhovi od-l°čijo za novo renesanso. Kljub premoči ameriškega organiziranega kapitala bi evropsko vstajenje preusmerilo razvoj. 1. novembra Gare de Lyon. Moj vlak bo odšel nekaj po sedemnajsti uri. Zdaj je malo čez deveto. Precej minut zgubim z iskanjem shrambe za prtljago. Ker Popravljajo ali širijo postajo, so jo prenesli drugam. Na srečo staknem prosto omarico, v katero zaklenem svoj kovček. Tako sem Prost državljan. !n podzemeljska železnica me sprejme kot starega znanca. Ni gneče, zato sedem. Maja 1945., ko sem se vrnil iz Belsena, sem se vzdignil, ko je vstopila stara žena; čeprav sem bil ves polomljen in sem se počutil kot kup nesreče, nisem maral, da misli, koko sem neolikan. Tokrat je moja slovenska preobčutljivost usmerjena drugam. Rue Jacob, kjer je uredništvo revije Esprit. To je postaja Saint Jermain de Preš. Nekoč je bil tam travnik. Kjer je stanoval Pilon, pa je stala v starih časih velika s slamo krita koča, Skrbi me, ali bo kdo v uradu, ko pa je sobota. Nekoliko bi bil raz-zočaran. Na postaji, kjer imam zvezo, puhti vame topel zrak, da bi najrajši slekel plašč; a prihajajoči vlak me prehiti. Saint Jermain des Preš. Povojna leta je tukaj pontificiral Sartre. Juliette Greco je s svojim razklanim glasom dajala ton človeški izgubljenosti po svetovnem ciklonu. Eno izmed pomembnih poglavij sodobne zgodovine. Ko se po stopničkah vzpnem v svetlobo, me sprejme kar zmeren promet. Ne spomnim se več, v katero stran moram, da pridem v Rue Jacob, zato se obrnem do priletne dvojice, ki složno drobi po pločniku. Pokažeta mi smer in se mi nasmehneta, kakor da sta uganila, zakaj sem tako neučakan. Ali pa morebiti menita, da imam kak drugačen sestanek? Rue Jacob je tesna, založba Du Seuil, kjer je tudi uredništvo revije Esprit, je v kompleksu dveh starih stavb, v katerih prevladujejo labirintski hodniki. Stara zibelka kulture, ki še zmeraj misli na to, kaj bi nudila, ne na udobnost urednikov. Tajnica zavrti telefon in me poveže z Domenachom. Prišel bo v uredništvo ob štirih, ker pa jaz odpotujem ob petih, se pozdraviva kar na razdaljo. Novembra se bova videla v Trstu, kamor bo prišel na pripravljalno srečanje za seminar o manjšinah. Zanima ga, kakšen sestanek je v Lyonu. Ker sem mu v Portorožu razložil, kateremu združenju pripadam, me veseli, da ga seznanim s smotrom svojega potovanja. Ljubezniva tajnica mi zagotovi, da so mi izvode revije poslali v Trst, da pa mi jih lahko še nekaj da, če hočem, ko pa bo honorar bolj simboličen. Tako odidem s petimi izvodi pod pazduho ih skoraj ne znam najti izhoda iz hodnikov, ki so po krtovo zvijugani- Na ulici jo urežem kar počez, kjer se mi zdi, da je manj prometa, in se znajdem na nabrežju Seine. Drevored. Sonce se poševno zliva čez bregove, plitev parnik pa se je Pravkar priklatil. Meni na čast. In pride tudi Apollinaire. Pesmi, ki Sem jih poslušal cele popoldneve, da sem skoraj obrabil ploščo, je bila velika kot okrogla čajna mizica. Stiskam bele revije pod pazduho in si pravim: To, draga mo-i° Seina, je točka več za nas v Trstu. Tudi zame, saj nisem prav n'a hinavski, a zame kot člana slovenskega življa v Trstu, dragi P10! Saint Jermain des Preš. In mislim na občutek manjvrednosti, ki je bil strupeno želo P°še mladosti, a smo ga že za časa odpora pred vojsko in med Vojsko izdrli iz naših duš. Po vojski je naše kulturno prizadeva-nie stremelo po čim bujnejši rasti, da bi dopolnili vse zamujeno P° letu osemnajstem. V mojem primeru pa je šlo za zavestno odločitev, da svojo izrazno sposobnost porabim za poglobljeni prikaz naše usode. Čeprav Nekropola ne govori o našem življu, je vendar objava odlomkov iz te moje knjige dokaz kakovosti sloven-skega tržaškega pisanja, zato je odslej neumestno vsako zmrdovanje italijanskih someščanov nad kulturno ravnijo naše narodne bitnosti. In kar milo se mi stori ob retrospektivnem pogledu na plavo-lasega drobnega bubca, ki je ves prepaden onemel pred razredom v Ulici Ruggero Manna, ko je italijanski učitelj z rdečilom okrvavil njegovo nalogo o ladjelomu, učenci pa so se režali ob nezaslišano pokvečenih stavkih, ki jih je mali z očetovo pomočjo sčečkal v zvezek. (Brodolom). Takrat je bilo videti, da je slovenščina v Trstu za zmeraj opravila. Zdaj pa, Seina, glej, to je revanša tistega bledikastega tržaškega bubca — ta bela francoska revija! In vozil sem se s podzemeljsko železnico ves lahek in skorajda breztežen kljub množici, ki se je očitno gostila zavoljo bližine Poldneva. Spraševal sem se, kako je z zavestjo notranje odmaknjenosti, ki me spremlja od taboriščne dobe sem, in ugotovil sem, d° je ostala nespremenjena. Novo vznemirjenje je bilo živo in Pristno, a ni izviralo iz občutka neke posebne veljave. Mogoče sem bil zmeraj premalo samozavesten? Verjetno. Saj nisem nikdar mogel razumeti, kako je Spacal tako visoko cenil svoja dela in koko ni klonil, dokler ni dobil, kar je zahteval. Prav tako se mi ni nikdar zgodilo, da bi določil, koliko naj dobim za kak članek ali spis. Nešteto stvari sem napisal zastonj, nikdar ni honorar imel prednosti. Postaja Louvre. Majhen postajni muzej, ki potniku da slutiti bogastvo egipčanske preteklosti. Mislim na moj Skarabej. Rad bi videl še Doline kraljev. A prav tako bi rad napisal še kaj vrednega. Odločiti se bo treba za samoto, drugače ne bo šlo. Etoile. A zdaj nosi ime po generalu De Gaullu. Narod se identificira v svojem očetu. In mi? Našega je uklenilo neizprosno materinstvo? — Nalašč sem izstopil, da bi hodil P6^ z opoldansko množico. Francisa, mojega prijatelja zdravnika, ne bo domov pred drugo uro, zato lahko zmerno stopam po aveniji in si v bledem soncu mislim, da sem svoj sprehod po barkovljan-skem bregu nadaljeval ob Seini in zdaj ob ti široki strugi asfalta, ki kakor mogočna reka nosi promet iz srca metropole. (Dalje prihodnjič) Beno zarnik 08 mejah spoznanja (Znanstvena knjižnica, Nova serija, 3, Mohorjeva družba) Prek zemeljske oble se letno zvrstijo številni simpoziji, shodi znanstvenikov. Znanost ima raznotera imena |n simpoziji se poimenujejo z njimi. Social-, medikal-, nu-kleal-, psiho-, filo-, anti- ... ne bi jih znal našteti do polovice. Knjižica z imenom Meja spoznanja je pravkar neke vrste 'simpozij v povzetku’. Kramljajoči ton in duhovite ^liselne ekskurzije, resnost in odmerjena stvarnost. Stro-kovnjakitakšnih znanstvenih področij, ki bi jih lahko steli h ključnim, so sotrudniki. Filozofske, logične, teozofske miselne dominante so se skupa js stvarnostnimi koncepcijami matematike, naravoslovca, antropofila, mi-krozofa vložile med skupne platnice na stosedemindevet-^esetih straneh. Po snovnem pristopu so Meje spoznanja keteromorfne, čeprav so deklarativno enosmerne. Vna-Prei se deklarirajo kot 'anketa' s skupnim vodilom: go-v°riti o omejitvah, o mejah (spoznanja). Na tej skupni zasnovi se tudi že takoj razhajajo. V izvajanjih se razpre-e Pluralistika vzroka in posledice, načina in vsebine, kfisli se razvejijo v bogato modrovanje. Meja? — d da, k^eja je racionalna (ne)kategorija, kajti spoznano in spoznavno ima (ne)meje; odnosno — meja je eksistencia-'stična (ne)nujnost, podana je v (ne)humanem super-kazvoju, katerega končnica je lahko imbecilni samomor cl°veštva; da, da — meja je konglomerirana sila stvari z vrednostjo družbenega faktotuma. Pojmovno kramljanje z Mejami spoznanja beži v heterogenost, a samo po sebi sili na dva tira. Ono (spoznanje), je spoznanje objektivnega in zdaj teži k definicijam realnega, in spoznanje je instrument za objektivizacijo realnega. In — ono je sa-mospoznanje, objektivna realnost je le vzvod za odkrivanje vrednot subjektivnega, ki se samospoznava. Torej spoznanje in samospoznanje. Eno in drugo samemu sebi imanentna kategorija, drug drugemu pa vzporeden ad-jekt, ki je potreben le zato, da se izpriča lastni razvoj! med njima leži distanca, a z zakonitostjo vzporedja. Nehote bralec razmišlja, kako je eno od drugega odmaknjeno za toliko, kolikor potrebuje gibanje vzporednic do svojega križišča v neskončnosti. Do stičišča med njima, ki nekje obstaja, se je treba podvizati z gibanjem in pred tem gibanjem leži neskončnost. Filozofova resnica ih znanstvenikovo spoznanje snujeta v imenu avtarkije ih in načelne neokrnjenosti, druga ob drugi, samoniklo ih smelo, in nič ju ne moti, da se iz Resnic in iz Spoznanj sublimira Gibanje - Dimenzija, skregana s pretrdimi parametri, ki odločajo, da je Gibanje fizikalna hitrost, Dimenzija je protor, in raz-um vstavlja oboje v pogoje protislovnosti in vzročnosti. In nekje v tem kompleksu nerealiziranih stičišč leže meje, seveda meje za aktualnega človeka. Znanost aktualnega človeka meji kot spoznanje vsaj na dve časovni kategoriji: na preteklost in na prihodnost. Obe kategoriji sta objektivna realnost za vsa človekova spoznana področja, in znanstveniki poskušajo poskočiti meje spoznanja sedanjosti ter odkriti arhaik-pred-forme-prapočelo, odnosno futur spoznanega. Ponekod se da iz merjenj z merili sedanjosti tudi sklepati (!) preko meja aktualne sedanjosti, na primer v pol-preteklost. F°' sili — denimo — merijo gibanja predhodnih razvojnih °blik; merjenja radioaktivnega 'izhlapevanja’ elementov Pustijo sklepati na njihovo starost itd. Koliko je v teh in Podobnih podatkih skoka v spoznanju preteklosti? Odgo-Vor je vsekakor odvisen od tega, kako opredelimo preteklost in kaj nam je sedanjost. Odgovor je odvisen od meril —- in ta so zanesljivo sedanja. Zato nam čas poteka v preteklost’ z milijoni let in prostor nam je izpolnjen z Seoklimatskimi podatki tiste dobe, določili smo ga fizikalno in kemično, določili 'za nazaj’ in izdelali smo si Predstavo. Predstavo lahko tudi menjujemo, jo 'izpopolnjujemo'. Predstavam so postavljene omejitve, a te podiramo in predstave gradimo znova. Zdi se nam, da pomikamo meje predstav vse dlje v preteklost in da vedno dalje znamo zreti v prihodnost. Potem se nekje pomikanje meje ustavi. Ko smo odmislili formo, ker smo jo morali nadomestiti s strukturo, ko se nam je pojmovanje agregatnega stanja razšlo v elementano snovno, tedaj naletimo na meje, ki jih morda komaj opazimo — kakšna i® 'preteklost' materije? Spoznavno danes opredeljujemo rnaterijo kot variabilni dualizem masa-energija, o strukturi materije smo si izdelali predstave in današnji izračuni na temelju predstav se celo precej med seboj ujemajo, torej so predstave točne. Točne? V njih je še vedno nniogo spoznavnih nejasnosti. Kaj je temeljna prvina materije, je to pestrost atomov elementov periodičnega sistema? Ali pelje Burbridge k skupnemu imenovalcu vseh Prvin — je to vodik in je helij potemtakem impaktirani dvojni vodik? Ali je helij temeljna prvina in je vodik raz-Polovljeni helij? S temi vprašanji zremo bržčas tja v 'preteklost’ materije, ki se nam je razdružila v energetsko uiaso nabojev in si predstavljamo, kako iz zvrtinčenja dveh nasprotnih nabojev nastaja svet, katerega vidimo, odmerjamo, tehtamo, izračunavamo, zato da ugotovimo, kako je svet nastal iz ravnotežja dveh enakovrednih nasprotnih nabojnih faktorjev. Iz 'plus' in 'minus' naboja, iz elektronov in iz pozitronov. Potlej ugotovimo, da oba naboja vendarle nista v vseh smereh enakovredna, takšna sta le v medsebojnem, polarnem razmerju. A med njima, med njunima vrednostima obstaja razlika, ki se iz-razi v njunem nepolarnem odnosu, v odnosu elektrona nasproti elektronu in pozitrona nasproti pozitronu. Msd-tem ko se pozitivni naboj zna zgnesti v večkratno nabojnem obsegu skupaj z nevtroni v subdimenzioniranem )e' dru, se elektroni medsebojno odbijajo v dimenzijah, ki se ne znajo spustiti na raven atomskega jedra. Razen, če ne predpostavljamo, da se krožno gibanje dveh elektronov razvije v praktično neskončno hitrost in se tedaj elektrona znajdeta na istem težišču. Ali pa antimaterija. V atomu antimaterije zamenjajo elektroni in pozitroni svojo-mesta. Ali pa — ali pa je Bohrova predstava, ta veličastni model atoma napačen. Morda je model vsajen v nereal no fizikalno okolje, v okolje, kakršnega okrog nas ni, ke ne upošteva Huygensovega nevidnega medija, imenova nega vakuum. Vakuum? Kaj vse ne imenujejo 'vakuum-Vakuum bi naj bil brezzračen prostor, in tisto, kar ostam je nevidni eter. Eterični vakuum pa je še vedno nosile1-fizikalnih lastnosti; nima sicer teže, a v njem se izraz1 elektromagnetsko polje in v njem je možno valovanje. Ih kakšen je brezeterični vakuum? Torej prostor, kjer ni več dimenzije in ne gibanja; neskončno razredčeni e terier11 vaakum. Že etra si ne znamo prav predstavljati, zanj n; mamo ustreznih meril. Vakuuma - neetra si bržčas nik° 1 ne bomo mogli niti predstavljati, kaj šele ga izmeriti. Tega neeteričnega vakuuma namreč v našem makro- in m-kroobmočju nikjer ni. Nikjer ni prostora, kjer bi prer.c ^ala možnost, inducirati vanj elektromagnetsko polje ali v n)em registrirati valovanje. Živimo v eteričnem vakuumu. ki ga pa ne znamo do kraja registrirati. V eteričnem vakuumu lebde naši atomski modeli, a sam eter ignori-ramo — in če morda eter »inducira« atomom njihovo Polarnost? Ne vemo. Eter je na meji našega registracijskega območja. In neeterični vakuum — bržčas je mogoč je kot izvenkozmična veličina, nekje izven področja, kjer biva masovno materialno in masovno-energetsko, leži to-rej povsem izven našega spoznavnega območja. Nikoli si Sa ne bomo znali predstavljati, vedno bo za človeka osta-ial izven okvirov fizičnega. Metafizika. Kot kaj? Izvenve-s°ljska grobnica, v kateri se razeterita materialno-ener-Setski čas in prostor? Ali kot Nič? — iz njegove neobstojnosti se rojeva vse inducirajoči eterični vakuum? Supernova? Človekovo spoznanje ima meje. Sam jih je postavil, in Postavljal jih je tako, kot je to s spoznanji mogel. Človek Sam je določil parametre spoznavanja, in zdaj vidi, da jih )e določil lahko samo tako, da z njimi nikoli ne bo mogel bjeti v celoti gibanja in ne prostora. Vselej bo zunaj človekovih meril ostajal prebitek gibanja, ki ga bo človek °2načeval kot neskončno. In prostor — vedno se bo pro-°r za človeka pojmovno širil preko izmerljivega v ne-končnost. Neskončno veliko — in neskončno majhno. °]em neskončno je človekova končna omejitev. Tudi sam £ °vek, kot subjekt in kot gmota v biološkem privesku °zmosa, tudi človek je končen. Je dimenzioniran in s 01 omejen. Dejanski energetsko-masovni svet tone zanj v bedimenzionirane lastnosti eteričnega vakuuma in v iz-Vebeterično brezprostorje. Človek ne bo nikoli znal poj-rb& razdalje transforrmirati v izvendimenzionalen pro-s °r- Tudi predvidevati ne more, kakšna bi morala biti inteligenca bitja, ki bi bilo sposobno transformirati fizikalne parametre človeka v področje iznad neskončnosti. Fenomeni, ki izhajajo iz bivanja družbe, sodijo povsem v spoznavno področje človeka. Nobenih meja ni spoznanju, kaj je družbeno-posamezno-lastnina-razredno-kO' rupcija-nasilje-manipulacija itd. Vse pojave v družbi se da določiti, oziroma bo enkrat določljivo na sociološki, pravni, psihološki, genetski način ali kako drugače. Zlasti danes, ko je človekova narava demistificirana, razložena in v svojih osnovnih potezah fenomenološko razjasnjena, danes je tudi družba ljudi demistificirana; religiozno in ideološko se je ali utelesilo v realnih družbenih manifestih, ali pa zdrknilo na raven absurda. Nobena varianta v gibanjih družbe nas ne more več presenetiti, tudi politika je v svoji najbolj perfidni ali svoji najbolj brutalni formi zgubila vso mistiko moči in se ohranila le kot sila oblasti. Kot varianta. Piscev Mej spoznanja je dvanajst in dvanajst je apostolsko število. Bržčas slučaj. Slučaj namreč, da ni trinajstega. Če bi bil trinajsti, bi ta naj bil politik. A tega ni vmes. Ponekod se zdi, da bi politik rad vzšel izmed vrstic, a nikjer ni zraven njegova celota. Politiku pač niso lastne meje spoznanja in navadno tudi ne meje ravnanja, on gre prek meja s pragmatičnim ukrepom, z manipulacijo, z nasiljem. Ko zremo danes okrog sebe po političnem svetu in ga primerjamo z onim pred desetletji, tudi razločno vidimo, da je politik zgubil, mnogo zgubil. Nekoč osebnost, katere javna veličina je rasla iz strahospoštovanj® podložnikov, danes — tropa beguncev, ki beži v azil anonimne oblasti, v zaledje paradne osebe, za kulisje mehanizmov, ki so vedno bolj sestavljeni, zato da je posameznika čim težje spregledati, ujeti. Toda — anonimno ni n®" sPoznano in manipulacija ni neznanka. Politika je znanka z mnogimi variantami. Watergate. Čile. Ciper. Lu-mumba. Che Gevara... da ne bi izkali v ožjem okolju. Politika je namreč preveč praksa-obrt in premalo znanost, za-to je politika tudi predvsem nespametna empirika. Korektura empirične nespameti so ideologije, in negacija ideo-i°gij je spet praksa družbenih politikov. Praksa politikov i® korekturi-ideologiji linearno odmaknjena nespamet, in sicer nespamet z močjo vektorja, torej »nespamet na viš-iem nivoju«. In vse skupaj je določljivo, je dostopno ra-zumu. Kljub razumskemu spoznanju nespametne prakse Pa ostaja razumski faktor družbe skalar in deluje nespametna praksa kot vektor — tudi spoznana zakonitost družbe. Družbeno zakonitost, kakršna je gornja, najprej za-P°pade 'razgledan’ človek. Če je sila družbene nespameti vektor — tako razgledan človek — potem je nesmiselno kreniti proti njej. »Laissez faire...« !« Laissez faire je zmagoslavno geslo. Z njim so se opremili občani po svetu. Postalo je osebna filozofija današnjega meščana, pomeščanj enega 'proletarca', vrlega intelektualca. Zanimivo — kmetje Evrope nočejo te osebne filozofije. Kmetje! Nobenega smisla nimajo za moderne Politološke trike. Ne marajo manipulacije. Ne puste se iiorumpirati, sposobni so nasilju tržne stihije postaviti Pksproti silo svojih množic. Sposobni so torej vsega tega, "Ur smo nekoč projicirali v proletariat in smo s tem milili na delavski razred, pa smo delavski razred opredeljeni kot avantgardo proti nasilju-manipulaciji-korupciji. renutno pa so sredi Evrope to kmetje. In pred desetletji s° uekje na Daljnem vzhodu to bili Maovi kmetje-komuni-sfi- In ko je Maova kmečko-proletarska revolucija rodila Prvo industrijsko zaledje in skotila prvo predstavništvo delavstva, se je s tem porodila nevarnost korupcije Mao jo je v Kulturni revoluciji zatrl (čeprav bi lahko ukrepal drugače: iz vodje kmečko-proletarske revolucij® bi se bil prelevil v leaderja avantgardnega — recimo delavskega — razreda, pustil bi, da se iz tega razreda tik pod njim izrazliči elita notorične oblasti s privilegiji P°' trošniške družbe, nato bi mirno lahko likvidiral idejnost partije proletariata. Elita notorične oblasti je možna namreč le v brezidejnem ostrešju potrošniške družbene strukture, značilne za sodobno meščanstvo). No, Mao je raje krenil na pot kulturne revolucije. Kitajci zato ne poznajo mrzlice potrošniškega preobilja; vozijo se kvečjemu na biciklih; zato pa ne poznajo korupcije in tudi ne socialne diferenciacije. Kar se evropskih kmetov tiče — Evropa je dejala zanje »Laissez faire!« Naj počenjajo, kar hočejo, ko pa nič n® moremo ... Kmetje Evrope imajo težko stališče. Manjka jim evropski Mao. V nadomestilo imajo nad seboj ostrešje potrošniške družbe, pod katerim se gnetejo obenem z elito evropske oblasti tudi »srednji sloji« in večina intelektualcev. In zdaj se zgodi, da evropski intelektualec zagrabi za svoje delovno orodje, to je za pero, ga z groznim zamahom zavrti nad papirjem, potlej pa spravi na papir: laissez faire.... vse vkup je nasilje! V očeh sodobnikov je takšno intelektualno ravnanje že izredno dejanje. Courage civil, civilna korajža. V civilnem junaštvu je prostora za koncesije, češ, med nas1 ljem in sodobno politiko leži 'vendarle’ most logike; čes, družba mora vendar biti organizem in organizacija J tudi že nosilcev birokracije, kaj boljšega (od birokracije si človek (češ!) ne zna izmisliti: češ, pozor pred poletni® nostjo! polemičnost se vedno nanaša na kontrapartnefl ln brž ko se s polemiko začne, je konec avtentičnosti, kon-/apartner »okuži« partnerja s predmetom (polemike)), z lezikovnim asortimanom itd. (kar torej naj vse vkupaj Pomeni: polemika je relativno dopustna, omejitev pole-Piike je pravzaprav njen predmet, predmeti so namreč adekvatni in neadekvatni, neadekvatni predmeti so tisti, 1 imputirajo partnerju neavtentičnost, polemizirati se torej le z adekvatnim, to se pravi s samim seboj). ePše filozofo-logiške koncesije dogmatičnemu politiku °t je takšna paradna miselnost si ni moč misliti. Škoda. Med sleherne platnice se — čeprav v malen-°stnem obsegu — vloži tudi kakšen kanček meščanskega oportunizma. Knjižica o Mejah spoznanja je frakment sodobnega 0venskega intelektualizma, ki zasluži pozornost. Je namreč kot celota v nasprotju z drugimi proizvodi na Področju slovenske sodobne kulture, ki imajo le eno lastnost: kot količina ujeti vse — predvsem dekadentne — to-°Ve> ki na vedno bolj neposreden način izražajo duha neke civilizacije, ki se razkraja. Meje spoznanja pravza-Prav poskušajo dokumentirati, da je s civilizacijo tako. oUrage, ki rahlo diši na staro slovensko kmečko. MOST VZDIHLJAJEV URAN V URINU, GOSPODAR Prebrali smo nekaj vrhunskih pesniških povržkov slovenskega ludizma, katerih avtor ni nihče drug, kakor sam bog parodične forme. Pravimo povržkov pač zato, da bi se ne oddaljili preveč od pojmovnega besedišča tega stvarnika spakljivih tvorb, ki zaobjema v glavnem izrastke in obrastke, ali če rečemo določneje, podokonči-ne človeškega telesa, ki so se jih dosedanji parnasovci ponajvečkrat ogibali zaradi preobčutljivosti nekaterih čutil: voha, denimo, in vida in sluha. Popolnoma pravilno je torej, da se nadobudna slovenska avantgarda brez licemerskih predsodkov loti opevanja tudi teh doslej zanemarjenih anatomskih priveskov in obeskov in njihovega trobilnega in lokomobilne-ga ustroja. Toda, 'poeta nascitur’. Nihče pa ni mogel pričakovati, da se bo med Slovenci našel tudi orator, ki bo znal na dovolj visoki, bi se reklo kompiutorski ravni oceniti to melodiozno enkratnost. Našel se je. In prav on je, ki oklicuje avtorja »Boga Pa' rodične forme«, kot »vrh slovenskega ludizma« in kot tvorca »briljantne, bistre, lahkotne, z nobenim pomenom obložene pesmi...« AVTOR: MILAN JESIH CENILEC: TARAS KERMAVNER Zaliv tudi v bodoče ne bo mogel nemo mimo tako spodbudnih zagatnosti v slovenskem literarnem življ6' n)u. Poudarjal bo njihov pomen za duhovno rast Sloven-Ca, s posebnim opozorilom na vlogo bele Ljubljane v takšnem kulturnem rokodelstvu. In delal bo to, ne da bi zahteval zase kakršnokoli priznanje ali podporo iz socialističnih kulturnih skladov. MALI OGLASI Izdelujemo uvodnike, reportaže, komentarje, do sekunde kronometrirane po trenutnem političnem kurzu, 8 Poskočnim navdušenjem iz leta 1945, z zagnano nedolžnostjo človeka, ki ideološko še ni mutiral. Telex: Delavnica nadomestnih idejnih delov Šircelj, Ljubljana. Jože Šircelj časnikar Dela Izdelujem intervjuje po vsakovrstni ideološki meri, ''najširšem loku med Kavčičem in Ribičičem, med Problemi in Delom. Globinska psihologija! čut za provokacijo! Primož žagar znanstveni poverjenik Dela Izdelujem vseh vrst kulturne članke, kritike, eseje ltcl. Dobava na metre ali po domenku tudi na kubike. Andrej Inkret kulturni publicist Cenjenim klientom sporočam, da razpisujem pred-haročnino za Leksikon ludizma, ki ga trenutno pišem. Pravijo namreč, da Truhlarjev Leksikon duhovnosti kat gre. Telex: Tovarna izmov, srpov in kos, Ljubljana. Taras Kermauner ideolog Pričakujem XXI. stoletje, da me bo razumelo, čeprav dejansko pišem za XXII. Milan Jesih Prešeren slovenskega ludizma Izdelujem po najbolj zaželeni režimski meri vsakovrstne literarne provokacije, še najrajši na račun svojih bivših sobojevnikov krščanskih socialistov. Posebno špecializirana kuhinja za pečenje tort iz glist za sedemdesetletnice. Pariška aroma in dolenjski couleur locale, smisel za slovensko jokcanje in za denunciantski namig, za obžiranje mrtvih in za mačja počutja. Jože Javoršek - Javorseque Pripravljen sem se udeležiti vsakovrstnih okroglih miz, simpozijev itd. na temo proletariat in estetika. Dimitrij Rupel Res je: leta 1928 se mi ni kaj dosti sanjalo, kaj se skriva v Srečku Kosovelu. Toda vprašam vas: se \e Srečku Kosovelu sanjalo, kaj se skriva v meni? Anton Ocvirk akademik itd. itd. itd. Javljam, da se kratica SSS (Sij slovenske svobode) lahko bere tudi Slovenski Es Es. Ruda Jurčec Buenos Aires Med samim nastopom na televizijskem ekranu je Ajdi Lesjakovi, špikerki na ljubljanski "IV, skočil izza bluze križec. Križec! Zato je bila tudi nemudoma prestavljena na radijski oddelek. Si predstavljate škandal, da bi ji smuknil križec, ko bi na primer brala zadnji Kardeljev govor o tozdih? Janez Vipotnik šef ljubljanske RTV nekaj RECEPTOV ZA SLOVENSKO kulturno kuhinjo Ribičičeva torta za tridesetletnico osvoboditve (Glej govor M. Ribičiča ob izročitvi Reda bratstva in en°tnosti z zlatim vencem uredništvu Dela dne 28. novembra 1974) Kot osnovno testo vzemi Mitjo Gorjupa. Nanj raziij 0 Prozornosti odcejenega Tita Vidmarja, kateremu si °dal nekaj buržujskih klinčkov. Ko ta zgrajeno zarumeni, primešaj pretlačenega Javorška in ga zravnaj po 0rti: dal se bo zravnati kakor želatina. Nadev nabri-9Qi v obliki nosu Primoža Žagarja. Ali pa napravi manj odeva in oblij torto v sovjetsko osladitev z Jožetom lrc,iem ter okrasi z Ruplovim amerikanskim marcipa-°m. Torte ne devaj na hladno, da se ne sesuje. Čim-brei jo je treba pojesti in nič misliti, kaj se dogaja v pre- VIŠNJEVO KUHAN TIT VIDMAR Vidmarja pazljivo iztrebi: drži ga pri tem za glavo, da ne poškoduješ meščanske sluzi. V banjici ga polij z vrelim leninizmom ter ga postavi za četrt ure na prepih’ kar stori, da ne razpoka med kuhanjem, če ga hočeš ukrivljenega, ga ukrivi med kuhanjem, če postrežeš s toplim Vidmarjem, ga kar brez previdnosti dvigni iz režimske zavrelice ter odloži odcejenega na krožnik s hrbtom navzgor. Serviraj ga z rusko omako. Prav tako se bo prilegala amerikanska. NADETI JAVORŠEK Očiščenemu Javoršku odvzemi hrbtenico z vsemi kostmi. Nato ga zavij v polo sobotnega ljubljanskega Dela, ki si ga natri s kolonjsko vodo in s strtim ljubljanskim česnom. Najbolje se bo pekel v nepregorni posodi: je pa vprašanje, kdo bo prej pregorel, kozica ali Ja; voršek. Med pečenjem zalivaj s čim več besedami, ki si jim prej dodal nekaj domačega rožmarinčka. Ko je Delo rumeno, ga odstrani, ker je Javoršek pečen. Serviral ga z mokroto, ki se je natekla pri pečenju. Če hočeš frikase omako, tedaj mu prižvrkljaj enega Tita Vidmarja. U-ibM .H %y trgovina s tekstilom IN OBLAČILI Udovič Stoj a n ♦ TRST Piazza Ponterosso, 5 Tel. 29.686 gostilna OSTROUŠKA trst Ulica S. Nicolo 1 Telefon 37.918 drogerija T°SO VIKTOR in nasledn. Tr9 S. Giovanni 6 - Tel. 793.603 Velika izbira lakov, barv, čopičev - PARFUMERIJA NAJVEČJA ZALOGA TAPETNEGA PAPIRJA PANJEK TATJANA TRST Ul. Mazzini 7, tel. 37.636 URARNA - ZLATARNA A. MALALAN 34016 OPČINE Proseška ulica 18 - Tel. 211.465 VINCE SLADKO > TEČE PRAV GLADKO pri »JOŽKOTU« Ulica Ghega 3 TRST Tel. 24.780 In za prigrizek? Zato se ni treba bat tam visijo klobase in gnjat Vrhovi Svetovne Literature NOBELOVCI Prvi letnik: Reimont 1-4, B6II - Tagore -Sartre - Ouasimodo Drugi letnik: Galsworthy 1-3, Neruda Tržaška knjigarna trst - ul. sv. Frančiška 20 - tel. 61-792