POŠTNINA PLAČANA v GOTOVI NI BOGOLJ U 29 1931 Koledar Apostolska molitve za december 1931. Glavni mesečni namen, blagoslovljen po sv. otetu: Odvrnitev nevarnosti kina. Misijonski mesečni namen, blagoslovljen po sv. očetu: Nevarnost širjenja hinduizma v Indiji. Mesefnl zavetnik: Sv. Štefan m. (26.) Dnevi Godovi Posebni dnevni nameni Vedno češčenje sv. R. T. Ljublj. šk. Lavant. šk. 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Eligij š. Bibijana d. Frančišek Ks. sp. Barbara d. m. Saba o. Katoliška akcija Priporočene zadeve Bengalski misijon Posvetitev družin Srcu J. Naši poverjeniki (ce) Lj. Jožefišče Boh. Bislrica Lozice Zagorje ob S. Metlika Dobrovnik Turnišče Celje Sv. Dan. » » 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. adv. Nikolaj š. Ambrož š. Brezm. Spočetje Peter Fourier sp. L a v r e t. M. B. Damaz p. Sinezij m. Apostolstvo mož in fantov Trpeča Rusija Čistost mladine Misijoni. Duhovne vaje Marijine družbe Opravljanje svete ure Proglas. Slomška za blaž. Novo mesto Mošnje Ljublj. stolnica Kamnik Kokra Studenec Šk. Loka, urš. Celje Mar. c. Limbuš Ruše Sv. Lovrenc Puščava Marib. Magd. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. adv. Lucija d.m. Spiridijon sp. Kristina d. Evzebij š. m. Lazar š. Gracijan š. Nemezij m. Pravice sv- Cerkve Verski listi. Dober tisk Dobrodelna akcija Brezposelni delavci Proglas. Barage za blaž. Mladinske organizacije Pomanjkanje trpeči Dražgoše Grahovo Zagradec Adlešiči Sorica Turjak Lipoglav Marib. Magd. Sv. Duh O. v. Sv. Križ Mb. Selnica G. Sv..Kungola Sv. Marj. Pesn. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adv. Liberat. m. Tomaž ap. Zenon m. Viktorija d. m. t Adam in Eva Božič Rojst. ]. K. Štefan m. Poglobitev verskega življenja Lajični apostoli Redovne družine Prejem sv. zakramentov v adventu Jaslice po družinah Pogostno sv. obhajilo Zvestoba sv. Cerkvi Krašnja Sava Ovsiše Lj. Marijan. Harije Vipava Postojna Maribor šol. ss. Sv. Barb. Slg. S. Martin Vur. S. Peter Mrb. » Maribor, franč. v 27 28 29 30 31 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Janez Ev. Ap. Ne d. otroci Tomaž š. m. David kr. Silvester p. Smisel za duhovno življenje Ohranitev nedolžnosti Zadeve naših škofov Mir med narodi Zahvala za dobrote. Umrli Vrh p. Vinici Rateče Semič Košana Ljublj. bogosl. Maribor, franč. Kamnica Maribor, stoln. v » M. sv, Jožefu in sv. Tereziji D, J. za rešitev iz hude stiske. (Zahv, oblj.) R. I. se zahvaljuje presv. SS. Jez. in Marije za uslišano prošnjo in daruje v dober namen Din 50.—. M, R. se zahvaljuje pre-svetemu Srcu Jezusovemu in Mariji, sv. Mali Cvetki in dušam v vicah za pomoč v hudi stiski. DAROVI. Za odkup Zamorčka: 100 Din. (Zapuščina t Hinkota Miiller, učenca osnovne šole v Črešnjevcu.) Prečltajtc pazljivo zadnjo stran »Bogoljuba« Dobro toaletno milo ne sme samo prijetno dišati, temveč tudi po svojih sestavinah v medicinskem smislu delovati očišču-joče na kožo. Samo tako lahko koristi pri negovanju telesa. Ravno zato so Fellerjeva Elza-mila zdravja in lepote tako cenjena. Paket s 5 vrstami mila za 52 Din brez daljnjih stroškov pri lekarnarju Eugen V. Feller, Stubica Donja, Elzatrg 357. Savska banovina. PROŠNJE. V molitev se priporoča neko dekle, da bi dobila od staršev dovoljenje za vstop v redovno življenje, — Ant. Žuželj se priporoča presv. Srcu J. in M., sv. Mali Cvetki, sv. Antonu in sv. Frančišku ter f Slomšku za ozdravljenje v glavi. — M. Š. T. priporoča svojega očeta presv. Srcu J, in M., sv. Jožefu in sv. Tereziki — za milost srečne smrti. — M. P. J, se priporoča v molitev duhovnim in redovnim osebam za vreden sprejem sv. zakramentov, za milost red. poklica in za popolno ozdravljenje, Neka mati se priporoča sv. Antonu, sv. Tereziki in Materi božji za zdravje svoje hčerke in za spreobrnjenje nekega sina. ZAHVALE. Zahvaljujem' se presv. Srcu J,, sv. Marjeti Alakok, f škofu Baragi za veliko izboljšanje živčne bolezni, F, J, — Zahvaljuje se č. služabnici božji s. Mariji Celini Darov, za uslišano prošnjo. Fr. E, B. — Sv. Antonu P. se zahvaljuje R. BI. za pomoč, da je po opr. tridnevnici dobila nazaj izgubljeno dragocenost. (Dar za objavo v vesti ni obvezen. Ur.) — Mar. družbenka se srčno zahvaljuje Mariji in sv. Tereziki za rešitev v hudi nevarnosti. — M. Š. Tomaj, se zahvaljuje Srcu J. in W?o Momju fl) A 2 "KjgzusuI! DECEMBER XXIX. LETNIK 1931 Brezmadežna — solnce naših dni Kadarkoli obhajamo Marijin praznik, vselej mi postane toplo in prijetno v duši. Vesela zavest me prešine: Kako smo srečni, ko imamo Marijo-mater. Naši časi so tako bridki in žalostni. Nikjer miru, nikjer svobode, nikjer ljubezni med narodi, nikjer pravega, iskrenega veselja . .. Kakor težka jesenska megla pada na naše duše skrb pred bodočnostjo ... Marijin praznik pa je solnčni dan v našem življenju. V Mariji nam vzhaja solnce veselja, zvezda novega upanja, gotovost varstva in pomoči. Vedno in vedno nam Cerkev govori o Mariji, materi našega Gospoda. Marija je v resnici najmilejša skrivnost naše vere. Bog je resnica, ljubezen in življenje. Bog je veselje svojih stvari. Naše popolno veselje bo v nebesih, kjer bomo z Bogom za večno združeni. Marija je svetu rodila Boga, Kristusa-Boga nam Marija vsak dan posreduje. Žena, v solnce odeta, Dete v njenem naročju, pod njeno nogo poginja-joča kača — to je čudapolno znamenje, ki siplje žarke tolažbe v bridke dni našega izgnanstva v solzni dolini, Marija je začetek našega veselja, solnce naših dni. Brez Marije bi bil svet puščava, mrzla in mrtva... Z Marijo prihaja življenje, prihaja pomlad ... Naj bodo naša srca polna veselja nad Marijo — Brezmadežno — Zmagovalko. Zmagala je kačo in greh — ta dva morilca čistega veselja. Po Marijini prošnji bodo naše duše polne moči, polne veselja, polne upanja in tolažbe v vseh težkih dneh. Najlepši kras Marijine brezmadežne duše je njena neizmerna ljubezen do Boga in bližnjega. Marijino srce je kakor širni Ocean, v katerem se prelivata nežno usmiljenje in materinska dobrota. Po svoji časti je tako visoko nad nami, da jo naše oko komaj vidi; po svoji usmiljeni dobroti pa nam je tako blizu, da je vsa naša- Že v svojem zemeljskem življenju je Marija delila dobroto in usmiljenje z vedno odprto, blago roko. Na ženitnini v Kani je prva, ki opazi zadrego ubožnih novo-poročencev, Z nežnim sočutjem poprosi Zveličarja za pomoč in jo izprosi. Kadar je treba pomagati ubogim in zapuščenim, Marija ne pomišlja in ne čaka. Kakor nekdaj v davnih dneh, tako je Marija vse dni Mati usmiljenja. Vsaka božja pot dobrotne Device nam glasno govori o njeni blagi naklonjenosti in ljubezni do objokanih Evinih otrok. Sto in sto legend je spletel verni človeški rod krog Marijine podobe; iz vseh odmeva en sam radosten klic: O Marija, blaga, mila... Prav po svoji usmiljeni dobroti je Brezmadežna solnce naših temnih dni, naše veselje, naša sladkost. K njej se obračajo naše oči, k njej vzdihujejo žalostna srca: Marija, pomagaj! Ne zavrzi nas, sirot! Bodi nam milostljiva! In naše duše verujejo, kakor je veroval veliki papež Pij IX., ki so ga sovražniki vere in Cerkve tako strastno mrzili in preganjali. V težkih urah svojega življenja se je oziral v podobo brezmadežne Device in zaupno ponavljal: »Marija bo pomagala! Marija bo pomagala!« — Pomagala je res, saj vselej pomaga. — Bratje in sestre! Marijini otroci smo! Dobrota Marijinega srca naj se prelije tudi v naša srca. Ničesar ni danes svetu bolj treba kot dobrih, usmiljenih src. Strašna sebičnost, nenasiten pohlep po dobičku, to so one rane, na katerih bo človeški rod izkrvavel. Več ljubezni, več usmiljenja, več dobrote! Več živega, praktičnega krščanstva! Več Marijinega duha! Življenjska naloga vernega kristjana je dejanska nesebična ljubezen do bližnjega. Kolikor bolj se da kdo v svojem življenju voditi od krščanske ljubezni, toliko boljši kristjan je. Praktična in živa ljubezen do bližnjega se najlepše izkaže v delih krščanskega usmi- ljenja. Dela usmiljenja so znamenja resnične pobožnosti, so obenem najboljša obramba naše vere. Plemenita srca žene veliko hrepenenje k usmiljeni ljubezni, ki hoče pomagati in lajšati bedo in bridkost. Plemeniti ljudje so srečni šele tedaj, ko osrečijo druge. Brisati solze z objokanih lic, nasičevati lačne, nage obleči, prezebajoče ogreti, bolnike in zapuščene obiskati in se jih usmiliti — to so dela po želji Marijinega srca. Dne 4, julija 1925 je umrl v Turinu v sluhu svetosti mlad visokošolec Pier Gior-gio Frossati. Bil je velik prijatelj Jezusa in Marije, zato tudi velik dobrotnik bednih in zapuščenih. Prijatelji pripovedujejo o njem: »Uboge in bedne je ljubil; dobrote deleč je hodil med njimi. Iskal jih je v najbolj oddaljenih okrajih mesta, prehodil najbolj strme in temne stopnice, prihajal v podstrešne sobe, kjer sta domovala le stiska in bridkost. Prinašal je pomoč, ki uteši glad, prinašal je tudi toplo besedo tolažbe. Vse, kar je imel v žepu, je bilo za druge, kakor je tudi vse, kar je bilo v njegovem srcu, pripadalo drugim. Bil je rojen zato, da daje; ni živel za se, marveč za druge. Bil je kristjan vere in dejanja. Zadnje, kar je že skoraj umirajoč napisal, je bila proš- Cvetice zate naj dehte, vse ptice zate naj žgole, sijaj gord in kras nebd naj te slavi, Brezmadežna. Mladosti tvoje beli cvet razlil je luč na grešni svet, vsa čista in brez madeža prišla v dolino si solzd. Marijina smrt. Marijino zemeljsko življenje se je bližalo koncu. Mera njenega trpljenja je bila že zdavnaj napolnjena do vrha, mera njenega zasluženja je dosegla nesluteno veličino in vse njene naloge so bile dovršene. Učeni in preudarni možje, ki poznajo Marijino življenje, se nagibljejo k misli, da je umrla v starosti približno šestdesetih let, torej okoli leta 42. po našem štetju. Glede časa Marijine smrti torej še ni do-gnana gotovost. Vendar se pa omenjenega naziranja lahko oprimemo iz več razlogov. nja do prijateljev, naj ne pozabijo na steklenice zdravil, ki jih je bil pripravil za ubogo ženico. Bratje in sestre! To je Kristusov, to je Marijin duh! To je živo krščanstvo, ki sili celo nasprotnike k spoštovanju. Ko je umrl mladi apostol, je celo socialistični dnevnik v Turinu pisal o njem z občudovanjem in strmenjem. K velikemu delu krščanske ljubezni in usmiljene dobrodelnosti poziva v teh dneh sv, oče papež vesoljni svet. Do srca gre njegova beseda, ko slika bedo milijonov, zlasti bedo nedolžnih otrok. V prelepih besedah nas vabi k usmiljeni pomoči prevzvišeni gospod knezoškof. Vsi jugoslovanski škofje so skupno izdali pastirski list, kjer v pretresljivih besedah kličejo na dobrodelno akcijo vse, ki so blage volje- Beda je strašna. Zima je tukaj, Naj ne bodo mrzla naša srca. Pomagajmo vsak v svojem okolišu, vsak po svojih močeh. Bodimo katoličani dejanja, bodimo apostoli ljubezni. Bodimo solnčni žarek svoji okolici, da bomo vredni otroci svoje velike Matere. Brezmadežna, solnce naših dni, ogrej naša srca z usmiljeno ljubeznijo! Alojzij Košmerlj. Ljubeče razprostrt roke, usmiljeno odpri srce, razlivaj žarke milosti, da tvoji bomo mi vse dni! Nevarna je življenja pot, prevar je polna in zablod, o varuj nas sovražnikov, da k tebi pridemo domov! Gregor Mali. S to letnico so v zvezi še razni drugi dogodki, ki so se že od nekdaj omenjali skupno z Marijino smrtjo. Staro izročilo namreč trdi, da so se ob Marijini smrtni postelji zbrali vsi apostoli. Jedro te trditve, ki je precej legendarična, to se pravi nedokazana, bo najbrž resnično: Apostoli (vsaj večina) so bili navzoči, ker se do takrat vsi še sploh niso bili razkropili po svetu. Razšli so se pa apostoli za stalno 1. 42., ko je zavladal kralj Herod Agripa, ki je dal na veliko noč umoriti apostola Jakoba, Petra pa zapreti. Peter je bil čudovito rešen in je tedaj zapustil Jeruzalem, Marijina smrt * Brezmadežni Nad nami, Zvezda, ti žariš, na zmago upanje deliš. Ljubezni tvoje skrivna moč trpljenja razjasnjuje noč. Postava greha nas teži, ugaša žar nam milosti; o varuj greha nas tem&, nebeške trosi bisere! Mati božja bi bila po tem pojasnilu pred veliko nočjo leta 42., morebiti že leta 41., morda v poletju, približno v času, ko se praznuje praznik njenega Vnebovzetja. Ako govorimo o Marijini smrti, ne smemo jemati besede »smrt« v običajnem pomenu. Marija je bila obvarovana izvirnega greha in njegovih posledic, med katerimi je tudi mučna in grenka ločitev duše od telesa in razpad telesa, ki se vrši po zakonih čutne narave. Kako je Marija umrla, nam seveda ni sporočeno. Prevladuje mnenje, da jo je hrepenenje po Sinu in silna ljubezen do njega vedno bolj in bolj prevzemala in da je ta ljubezen slednjič takorekoč použila njene telesne sile. Brez bolezni, brez nadlog, ki jih povzroča starost, se je bližala trenutku, ko je imela preiti iz časnosti v večnost. Misliti si moremo, da je pričakovala poslednjo uro obdana od apostolov in žena, ki so ji stregle, pa tudi od drugih vernikov zlasti jeruzalemskih, — ni namreč dvoma, da je umrla v Jeruzalemu, — ki so prišli, da jo še enkrat vidijo. Blagoslovila je okoli stoječe in mirno izdihnila dušo, ki je pohitela naravnost v Sinovo naročje- Med stvarmi, ki jih je napletla legenda okoli Marijine smrti, moremo z gotovostjo sprejeti in kolikor toliko celo z zunanjimi razlogi podpreti Marijino Vnebovzetje. Vera v nauk, da je bilo Marijino telo vzeto kmalu po smrti v nebo, je v Cerkvi živela že od nekdaj in povsod. Že v petem in šestem stoletju se omenja praznik Marijinega Vnebovzetja, pa je bil gotovo starejši. Zanimivo je tudi, da v zgodovini Cerkve nikdar ne najdemo kakršnegakoli sporočila o relikvijah Marijinega telesa, ko vendar hrani Cerkev nešteto relikvij mučencev in drugih svetnikov celo iz najstarejših dob krščanstva. Marijin grob se pač kaže v Jeruzalemu, ali vseskozi ga spremlja poročilo, da so ga apostoli našli praznega, ker je bilo Marijino telo vzeto v nebesa. Sporočila rabijo o Marijini smrti poseben izraz »Dormitio«, ki pomeni »spanje« ali »počifek« in hoče označiti, da Marija ni zapadla trajni smrti in razpadu kot drugi ljudje. Vendar ti zunanji razlogi, dasi so uvaževanja vredni, niso vsa osnova, ki se nanjo opira vera v Marijino Vnebovzetje. Glavno je, da Marija kot Mati božja, obdarovana z vsemi milostmi in obvarovana posledic izvirnega greha, ni smela in ni mogla biti plen groba in trohnobe. Posebno sinovska ljubezen Jezusova do Matere nikakor ni mogla dopustiti, da bi moralo Marijino telo še danes čakati vstajenja, tako kakor telesa drugih ljudi. Če daje prejemanje sv. Rešnjega Telesa kristjanom poroštvo večnega življenja, je vte-lešenje Boga v Marijinem telesu razlog, da je Bog poveličal telo, ki je v njem bival in ki si je iz njega vzel človeško podobo. Mnogo bogoslovnih učenjakov je prišlo do prepričanja, da je nauk o Marijinem Vnebovzetju obsežen v razodetih božjih resnicah in da ga je treba prišteti med nauke, ki jih mora vsak kristjan verovati. Tega Cerkev sicer še ni storila, kljub temu pa je vera v resničnost Marijinega Vnebovzetja splošna. Tako se je torej zaključilo Marijino življenje. Največja žena vseh časov je bila žena, ki je bila v najtesnejšem stiku s samim živim Bogom, ki je zaključila staro zavezo med Bogom in ljudmi in započela novo. Po Mariji so ljudje postali otroci božji in dediči nebes. Posredovalka vseh milosti. Marijina naloga ni bila končana ne z Jezusovim rojstvom, ne ko je dorastel, ne ko je odšel oznanjat evangelij, niti ne ko je umrl in odšel v nebo. Marijina naloga ni končana tudi dandanes ko poteka že drugo tisočletje po njenem zemeljskem življenju. Kakor nam je po Mariji prišla največja in osnovna milost odrešenja, tako nam potekajo preko nje vsi sadovi odrešenja. Marija je ohranila vlogo posrednice med Bogom in ljudmi, to se pravi: Marija deli milosti Jezusovega in svojega zaslu-ženja; ni je milosti, ki jo kdaj človek prejme, katera ne bi bila kakorkoli odvisna od njene ljubezni in priprošnje. Tudi to je splošno prepričanje Cerkve. Pomislimo samo na nekatere vzklike in prošnje v Marijinih litanijah. V vsakem klicu je obsežena na ta ali oni način tudi vrsta milosti, ki nam jih Marija deli. Mati milosti božje, Mati dobrega sveta, Devica milostljiva, Sedež modrosti, Začetek našega veselja, Vrata nebeška, Zgodnja Danica, Zdravje bolnikov, Pribežališče grešnikov, Tolažni-ca žalostnih, Pomoč kristjanov, Kraljica miru, — to so najbolj jasni in značilni vzkliki, ki se z njimi Cerkev obrača na Marijo kot zakladničarko božje dobrotljivosti, in ki so vsakemu razumljiv dokaz, da ni ne dušne ne telesne potrebe, ki bi zanjo ne pričakovali pomoči od Marije Posredovalke vseh milosti. ........................■hiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiii........i.....imunimi,mu.....................mil.....minulimi.........m........mi..................................i.immum.i.......i......i............................. 267 Uspehi in sreča duhovnih vaj Duhovne vaje zahtevajo od človeka trdega dela in napora. Odkritosrčno se mora ozreti v svojo preteklost in priznati svoja napačna dejanja, potem pa odločno preudariti in usmeriti življenje za naprej. To pa ni lahko; borba zoper sebe in svoja zla nagnjenja zahteva junaka. Ali vsak, kdor se misli udeležiti duhovnih vaj, se naj dobro zaveda tudi tega, kar mu bo vsak bivši udeleženec iskreno in hvaležno priznal: da je ta napor že kar takrat med duhovnimi vajami tako tisočero poplačan kot ne izlepa kakšen drugi trud. Z mešanimi čuvstvi gre marsikdo k duhovnim vajam; rad bi jih opravil, obenem ga pa tudi skrbi in misel na bližajoče se dneve mu teži in buri dušo. Prvi dan je iz večine res dan borbe. Popolnoma nov kraj in nova družba, nenavaden dnevni red, molk in osamelost, potem pa težke resnice, ki kot blisk in grom svetijo in udarjajo pred dušo, katera tako resnega in napornega mišljenja ni bila navajena: vse to razburja in bega človeka, čeprav mu stoji pred dušnimi očmi vabeči cilj, rešiti svojo dušo. Zato se dobe tudi bojaz-ljivci, ki prvi dan pobegnejo in nočejo počakati na sladkost milosti, ki takoj nato sledi. Leta 1911 je v Milanu delal neki delavec duhovne vaje. Prvi večer je šel oprezno k hišniku in mu naročil: »Jutri mi na vse zgodaj odprite, grem domov, tu bi umrl.« Hišnik je pa že več let odpiral vrata in gledal ob odhodu vesele obraze, zato mu je smehljaje dejal: »Doslej tu še noben ni umrl, vi menda tudi ne boste-Pojdite mirno spat in jutri se bo že videlo, kako bo za naprej.« In mož je ostal pa doživel že takoj tisto dopoldne toliko duhovne radosti, da bi za vse na svetu ne bil hotel predčasno oditi. V mestu Chieri (Kjeri) sta prišla dva delavca samo na prigovarjanje prijateljev k duhovnim vajam in še to le s pridržkom, da bosta ostala notri le prvi dan. Voditelj eksercicij ju je pa zvečer vprašal, če res hočeta takoj domov. »Tudi če bi naju hoteli nesti, ne greva,« sta odgovorila, vsa srečna, ker sta že stala pred hipom, ko se poslovita od svojega grešnega življenja, polnega brezbožnosti in nepoštenja. »Nerad sem prišel, pa še mnogo bolj nerad grem,« priznavajo mnogi ob slovesu, ker je postal Dom duhovnih vaj zanje najbolj srečen kraj na zemlji, kamor se še pozneje njihove misli in njih čuvstva hvaležno vra- čajo. Mrtvi so bili, pa jih je božja milost obudila tam k novemu življenju. V mestu -Sarria pri Barceloni je delal španski anarhist duhovne vaje. Ko jih je opravil, je pripovedoval: »Moji roditelji mi niso bili roditelji, marveč so mi z brezbo-štvom in nepoštenostjo zastrupljali dušo. Doraščal sem v okolici, kjer so se neprestano slišala najstrašnejša bogokletja in se je smešilo in sramotilo vse, kar bi moglo biti komu sveto. Slabi časniki, anarhistične brošure in opolzki romani so bili moja dušna hrana. Ali sem moral koga ljubiti? Ali mar Boga, o katerem sem slišal le to, da so si ga izmislili duhovniki? Ali domovino, katero so mi opisovali kot samo krivično nasilje? Ali človeštvo, v katerem sem videl poosebljeno vse zlo? Ali bi naj bil vzljubil rodno hišo, ko mi ni dajala ljubezni, temveč le kletve in udarce? Ne, le sovraštvo, zagrizeno sovraštvo do vsega se mi je nabralo v duši. Kako sem pa vendarle prišel v Dom duhovnih vaj, še sam ne vem in tudi mi še sedaj ni jasno, kaj sem takrat hotel ondi. Kako pa sedaj zapuščam eksercicije? O to pa vem in to mi je povsem jasno. Zapuščam jih, potem ko sem veliko prejokal; grenke solze so bile to, a potolažile in pomirile so me. Poslavljam se od tega svetega kraja. Zapuščam svojo preteklost, ki je bila taka, da me je res sram. Koprnim po tem novem življenju, ki se je te dni odprlo pred menoj. Nad svojimi starši bi se rad maščeval, ki še živijo, pa so me pred več leti zapustili, potem ko so mi umorili dušo. Jezus je mojo dušo zopet obudil. Pa rekel sem mu, da mi to še ni dovolj. Več hočem, za več ga prosim: za spreobrnjenje svojih staršev!« Ali se človek ne zamisli nehote ob teh stavkih? Odkod so privreli in kaj vse nam povedo! O koliki nesreči, pa tudi o koliki sreči nam izpregovorijo! Ali nov zgled: V Belgiji je živel delavec, poosebljena socialistična zapeljanost. S svojim neločljivim prijateljem se je vsako nedeljo opil ali pa docela napil. Neko nedeljo ga je ta zopet prišel na njegov dom iskat; žena mu pa pove, da ga ni doma in da je šel v mesto Gent. »Pa kaj dela tam?« jo vpraša. »Duhovne vaje,« mu pove žena. »Ni mogoče! Jaz tega ne morem razumeti!« vzklikne prijatelj. »Jaz tudi ne; v torek se vrne in ti bo vse razložil,« dostavi žena. — Ko se je mož v torek res vrnil, ga je prijatelj nahrulil: »Kaj si pa izgubil v Gen- tu, kaj si šel tja iskat?« In delavec je odgovoril: » O da, ljubi prijatelj, le poslušaj me! Jaz sem bil izgubil vso svojo srečo in sem jo v Gentu zopet našel. Jutri ti hočem vse podrobno pripovedovati, za danes ti rečem samo to: Zdaj si ti na vrsti, prijatelj. Ali postani to, kar sem postal jaz, ali je pa konec najinega prijateljstva.« In prijatelj se je obrnil, si pokril z rokama obraz in izpod prstov so mu kapale težke solze, ko je med ihtenjem sunkoma priznal: »tudi jaz sem že zdavnaj izgubil svojo srečo. Zdaj jo bom pa lahko zopet našel. Hvala ti, Bog, hvala!« In je šel tudi on po odpuščenje, po milost in po dušni mir. Leta 1920 je imel jezuitski pater v Innsbrucku duhovne vaje za izobražence. Eden od teh je potem ugotovil: »Te eksercicije sem opravil vsaj 20 let prekasno. Če bi jih bil takrat opravil, bi bil drugače živel.« In kot je srečen oni, ki je duhovne vaje napravil, tako je z njim in zaradi njega večkrat srečna tudi vsa njegova družina; mir se po dolgih letih zopet vrne v hišo. »Kako se je pri nas vse na dobro obrnilo, odkar je bil moj mož v Domu duhovnih vaj! Koliko solz bi mi bilo prihranjenih, če bi bil šel prej!« je ugotovila delavčeva žena. — V Gozzanu je šel k duhovnim vajam socialist, ki je že dolgo časa surovo divjah zoper svojo blago ženo. Ko je prišel nazaj, ni izrekel nikdar več trde besede zoper njo in je sleherni večer molil z družino rožni venec. Žena in otroci so bili vsi srečni. Zares, marsikdo bi lahko priznal z nemškim škofom Kettelerjem, ki je zapisal o veliki noči leta 1843: »Med velikimi milostmi, katere mi je Bog izkazal v življenju, ni bila nobena milost tolika, kot so bile te duhovne vaje. Treba jih je pa večkrat napraviti, potem šele človek popolnoma prodre do njih duha.« * To so zgledi in izjave iz bližnje in iz daljne tujine. Pa tudi na Slovenskem ima- mo Dom duhovnih vaj in druge hiše, kjer fantje in možje, žene in dekleta, akademiki in dijaki in drugi stanovi opravljajo duhovne vaje v molku in popolnoma ločeni od sveta. Tudi v teh hišah je božja milost delala čuda, in tudi v slovenska srca je Bog klical: »Mladenič, mož, dekle, žena, rečem ti, vstani!« In so vstali, mnogi po dolgoletnem smrtnem spanju; novo življenje božjih otrok so začeli živeti in ga še živijo, mnogi pa že uživajo v večnosti plačilo za to svoje izpreobrnjenje. Fant iz Gorenjske — tako je pravil voditelj duhovnih vaj pri ljubljanskih jezuitih — je celo leto zbiral denar, da je mogel priti k duhovnim vajam. Tri leta zapovrstjo je tako naredil, potem je pa sam vstopil v samostan. In neki štajerski fant ni imel denarja za vožnjo, pa je šel par dni po 12 ur dnevno čez bribe in doline, da je prišel v Ljubljano pred Dom duhovnih vaj. Med ekser-cicijami je pa zapadel sneg in ni mogel peš nazaj; v mestu sta mu dve dobri duši dali za vožnjo. Nekdo je po eksercicijah na vsa usta priznal: »Samo tista spoved je bila vredna 120 Din, ki sem jih plačal za prehrano in oskrbnino!« Delavec - železničar iz Dolenjske je opravil v Ljubljani duhovne vaje. Tako srečen je bil, da je mislil: »Zakaj bi še drugim ne pomagal do tolike sreče?« In se je res lotil vseh znancev in jih je doslej že okrog 40 pripeljal pred vrata milosti na 9. štev- Zrinjskega ceste. Voditelj duhovnib vaj je prejel že ne-broj zahvalnih pisem od fantov in mož, kateri so pri njem opravili eksercicije. Pravi, da je to njib veselje včasih toliko, da ga izlijejo v preproste, pa toplo pisane pe-semce. In če iz fantovskega srca ali iz srca moža privre pesemca, mora že biti precej mehko in toplo takrat! Milost božja dela čuda tiste dni. Pridi in okusi tudi ti, kako sladak je Gospod duši, ki ga išče! Dr, Fr. Jaklič. Nazaj h materi Cerkvi Grofica Ida Hahn-Hahn (izg. Han-Han), rojena leta 1805 je bila pred svojim spreobrnjenjem tip aristokratske nadutosti. Rojena v protestantski veri, se je za svojo vero kaj malo brigala, pač pa si je ustvarila nekako vero po svojem okusu. Ker pa more le resnica zadovoljiti človeški um in srce, nikdar pa ne laž in zmota, se je iz- kazala ta njena, po svoje prikrojena vera kot nezadostna in jalova, ki ji ni mogla pomiriti in zadovoljiti nemirne in nesrečne duše. Poleg tega je bila še nesrečna v zakonu. Ločila se je od svojega moža in je začela polna dušnega nemira ter notranje razrvanosti mnogo potovati, da bi se tako raztresla in polagoma umirila. Leta 1843 je potovala na Jutrovo. Ob tej priliki se je prvič seznanila s katoličani in s katoliško vero. Na potovanju je namreč prenočevala in po nekaj dni stanovala večinoma v katoliških samostanih in hospicih ali gostiščih. Povsod so jo sprejeli s prisrčno ljubeznivostjo, kar je napravilo nanjo globok vtis. Sama piše: »Nisem še poznala Cerkve in njenih dogem (naukov), poznala sem jo samo po tem, kakor se mi je kazala na zunaj. In to, kar sem videla, mi je dobro delo, ker se je v vsem razodevala ona nebeška ljubezen, katere vzor sem nosila v svojem srcu ko kako umetniško podobo. Zato sem začela Cerkev ljubiti«. — Šla je za korak dalje in začela primerjati katoliško in protestantsko duhovščino. Pa je videla, kako je bil protestantski škof ves zaposlen s skrbmi za svojih devet bolnih otrok in se je mudil z njimi pri morju, za svoje vernike pa se ni nič zmenil. Nasproti je videla katoliške redovnike — frančiškane, kako so ti možje čisto pozabljali nase in samo v blagor dušam žrtvovali sami sebe in vse svoje življenje. To opazovanje ji je mnogo povedalo, več ko cele knjige. Na pomlad 1. 1846 je napravila daljše potovanje po Angleškem, Škotskem in Irskem. Tudi tam je imela mnogo prilike opazovati verske razlike. »Na Irskem« — pravi — »sem videla Cerkev v njeni lepoti, revščini, zatiranju in mučeništvu. Spoznala sem v njenih duhovnikih svete može, polne apostolske ljubezni in usmiljenosti. Njihova požrtvovalnost, zvestoba in delavnost se ne da popisati in ne pozabiti. Ljudstvo, z vsemi svojimi solnčnimi in senčnimi svoj-stvi keltskega plemena ljubi svoje duhovnike in svojo vero ko solnčne žarke v temni bedi svojega življenja. Irska bi bila brez katoliške vere prazna, neobljudena puščava, ker ves blagoslov, vso pomoč in vse usmiljenje dobiva le od nje. Mojo dušo, ki je prej kakor spala v brezbrižnosti, je zbudila katoliška Cerkev na Irskem. Tu sem namreč videla vero in ljubezen, polno usmiljenja, delavnosti in požrtvovalnosti, polno dobrih del. In ves ta blagoslov dele ubogemu ljudstvu oni, ki so prav posebno v to poklicani, namreč služabniki Cerkve — duhovniki.« Kar z neko duhovno lahkoto je željno poslušala pridige irskih duhovnikov: »Pri- dige mi silno ugajajo. So nazorne, prisrčno tople, brez umetničenja, s praktičnimi navodili za življenje, nekaj tako živega. Sprva sem mislila, da je to svojsko samo irskim duhovnikom, a sem kasneje spoznala, da je to splošen običaj .katoliškega duhov-ništva.« Pod temi mogočnimi vtisi je preživela več mesecev. Premišljevala in primerjala je, a tudi molila. Začela je hoditi vsako nedeljo k sv. maši. Vedno razločneje je slišala v svoji duši glas prerokov: »Vstani, razsvetli se, Jeruzalem!« Iz 60, 1, Pridno in z vso vnemo se je lotila študiranja verskih del. Preštudirala je Lutrov mali in veliki katekizem, pa tudi sklepe in odloke tridentin-skega cerkvenega zbora. Protestantski spisi so napravili nanjo vtis odpadništva od resnice. Vse v njih je tako pomanjkljivo, popačeno, zaobrnjeno in zlobno zavito. Kmalu ji je bilo jasno, kje je resnica. Neki svoji prijateljici je rekla: »Jaz sem podobna lastovici, ki se govori o njej, da zapusti hišo, ki je v nevarnosti, da se podere. Tudi jaz zapuščam sedaj trhlo stavbo (protestantske cerkve), ker se hočem naseliti v hiši, ki je trdna za večno in vem, kje jo bom našla«. Obrnila se je na Emanuela Kettelerja, tedanjega prošta v Berlinu in poznejšega škofa v Majncu. Ta je poskrbel, da je dobila temeljit verski pouk in je končno vpričo njega dne 26. marca 1850 v cerkvi sv, Jadvige molila katoliško veroizpoved ter bila sprejeta v sv. katoliško Cerkev, Kot plodovita pisateljica je potem napisala več dobrih romanov, v katerih je skušala popraviti svoje prejšnje napačne nazore, ki jih je kot protestantka razvijala v svojih spisih. L, 1852 je vstopila v samostan »Dobrega pastirja« v Anžeju (An-gers) na Francoskem. L. 1854 pa je ustanovila enak samostan v Majncu na Nemškem in se je tje preselila, kjer je umrla srečne smrti 12. januarja 1880, Njeno spreobrnjenje nam živo kaže, kolika je moč lepega zgleda. Tudi vsak izmed nas je lahko apostol z lepim zgledom in lahko z njim kaže pravo pot onim, ki so jo zgrešili, pa hodijo po poti zmote in greha,»Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« Mt 5, 11. M. Štular. IIIIIIMHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIHIIIIIIIIH ISKRE Z molčanjem se poravnajo valovi razdraže-nosti kakor se umiri valovito morje z oljem. — V molčanju izražaš lahko zadovoljstvo ali pa tudi nevoljo. Včasih je tako molčanje močno zgovorno. — Z molčanjem se je že mnogokrat ogladila pot, ki je bila vsled preobilnega govorjenja zaprta in razdrta. — Pazi na malenkosti; preden se zaveš, ti zrastejo čez glavo. Blagoslov in kletev v družini Tolikrat in z ljubeznijo mislim nate, dragi oče, ko že osem let spiš, in nate, moja mati, ki šteješ dneve, kdaj boš mogla za njim.., Ko sem namreč tako daleč od vajinih toplih rok in zvestih oči v tem brez-resničnem življenju, mi je v srcu vse raz-neženo: Pokleknil bi pred vajina ljubeča obličja in vama roke poljubljal za vse skrbne besede, ki sta mi jih govorila takrat. Te besede namreč in vajina dela, ki so mi bila tistikrat še neživa, so mi danes, ko sem daleč od onih svetlih časov, oživela v vsej veličini in vidim, da sta brez knjig vedela za vse modrosti tega sveta. Vsak vajin opomin šele danes slišim in ga jemljem na pot kakor kos kruha, da ne oslabim... Blagoslov v družini bom odkril, če o — očetu in materi — pišem: Moj oče je bil droben, toda silnega zdravja: v petinsedemdesetih letih je prvič obolel, tri dni pred smrtjo. Zemlja mu je bila prostrana miza; vse življenje jo je pregrinjal, a Bog je polagal nanjo plodove. Zato mu je bil vsak božji dar, vsaka drobtinica, ki je z mize padla, živa (saj jo je ista roka ustvarila kakor dušo človekovo); prej ko jo je nesel v usta, jo je poljubil. Pa tudi sicer se ni lotil kruha in drugih jedil, preden ni storil križa. Pregloboko je bil hvaležen Bogu za vsak dar. Resnično: nisem še videl človeka, ki bi tako neposredno doživljal božjo roko v sebi, na njivi, v hlevu, v kašči... Bogu je zaupal vse kot bratu. In če je toča na mah vse zdrobila, za kar je moj oče tisočkrat hrbet zlomil in mislil, da je že njegovo, je rekel: »Bog ve, zakaj je prav tako .. •« In vsa hiša je takrat molila z njim. Njegovo trajno načelo — ujel ga je nekoč v pridigi — je bilo: »Delaj kakor da večno živiš, moli, kakor da jutri um r ješ.« In to ga je prevzelo vsega: v rokah, v nogah, v celem telesu je klicalo: »Moli in delaj!« In tako ni minul dan brez mnogih molitev, skupnih in zasebnih. Kadar je šel med njivami, je držal klobuk v roki, kakor da gre mimo Boga. In je molil. Sicer pa mu je duša neprestano molila, ko se je veselila nad morjem žitnega polja. Ves nesrečen bi bil, če bi se mu en sam dan iztiril in umrl bi, če bi enkrat samkrat pozabil na nedeljsko mašo. Pa to se seveda ni nikoli zgodilo. Pa ne, da bi šel iz navade ali radi ljudi; za oba: za očeta in mater, je bila to strašna notranja potreba, da si v nedeljo naprosita novih moči za naslednji teden pri vzgoji otrok in pri vsakdanjih skrbeh, in tudi da se potolažita pri razgovoru z Bogom. Zato sta težko čakala nedelje, Posvečenje njunih duš je bila nedelja. Prav tako z veseljem in ne z godrnjanjem je opravljal vsako delo: delo mu je bila — molitev. Po Zdravi Mariji pa je navadno sedel ob ka-meniti mizi — čakajoč večerje — in slišal sem: »Odpusti nam naše dolge ,,.« V roki je držal rožni venec, svojega zvestega družabnika. In ker sem pri molitvi, naj omenim, da v sladkih nočnih urah, ko si vsako telo želi miru, vstaja moja mati, da se tiho razgovarja z Žalostno Marijo za nas, ki smo ji toliko žalosti prinesli,,. Pa kakšen je bil oče do naše matere! Spoštoval jo je kakor dušo cele hiše; kakor ono, ki tri ogle podpira... kakor ono, ki čudeže dela v ljubezni, odpuščenju in odpovedi. Naša mati je namreč — kakor toliko slovenskih mater — svetnica. Zato je naš oče ni nikdar užalil, nikdar zatajil: enega samega koraka ni storil brez dogovora z njo- Nikdar ni oral ali sejal, če se nista zedinila. Z vsakim dejanjem je pokazal, da mu je žena, spoštovana žena z istimi pravicami, kot jih ima sam; da sta eno v dveh; da enako trpita; da imata iste skrbi, isto veselje. Med njima tajne ni bilo; vse sta si odkrila: prijetno in neprijetno. In vsak je vse storil, da je spremenil neprijetno v prijetno. Zato nisem nikdar slišal, da bi se kdaj resno sporekla: preveč sta se spoštovala. Pa zakaj? Zato ker njima ljubezen ni bila od tega sveta, kakor so vse te nove ljubezni, ki takoj odnehajo, čim začno telesa veneti. To je bila ljubezen duš, ki sta se ljubili v Bogu. Prvi in zadnji cilj mojih staršev je bil: da vrneta Bogu otroke, ki jih jima je dal, po-plemenitene. In v teh otrocih je ostala vsa njuna ljubezen, ko sta sama ostarela. Kakšen je bil torej njujin odnos do otrok? Točen kot ura je bil v molitvi, kot ura v delu, v ljubezni pa ni poznal meja. To je nosil doma in zunaj. In vsak zamah z motiko po materi brazdi je klical: »Za Janeza, za Tineta, za Toneta, za Lojza. ■. vse mi je Bog dal. To je največji božji dar, ki ga človek na zemlji dobi. In edino povračilo Bogu je, če jih vrnem zveste Njemu,, .« Kako nas je učil odkritosrčnosti? Z dejanjem! Kadarkoli je prišel odkod, je vse povedal naši materi in nam; toliko da ni korakov štel. Pa tudi nas je poslušal kakor odrasle ljudi. Spoštoval nas je kakor mi njega, in s tem posvetil našo ljubezen. Bili smo mu več kakor njiva ali denar, več kot prijatelji in sosedje, bili smo mu vse. In to smo čutili v vsaki besedi, v vsakem pogledu. Zato smo tako verovali v njegove opomine. Čutili smo se tudi mi velike, ker se nam je zdel tako mogočen naš oče. In solzice so nam privrele od ponosa, če nas je pohvalil za lep čin (to nam je bila najvišja nagrada) in strašno nas je zrušilo, če smo bili grajani. Oboje pa je bilo redko, zato tem več vredno. Nikdar ni storil nikomur od nas krivice; vsem je bil enako pravičen oče. In za zdravila bi dal tele ali vola iz hleva, če je kdo od nas zbolel. Oče in mati sta vedela samo eno: midva nimava na tem svetu ničesar razen otrok; in ti so najina vsakodnevna in vsa-konočna misel, kako bi jim zgradila trdno vero, ki je svet ne bo mogel omajati, in kako bi jim dala kruha za življenje, ko bova midva legla v grob. Oče, ki si legel, želim Ti večnega miru! Vsi Tvoji otroci Te blagoslavljamo za ljubezen in sveto vero! Mati, ki čakaš groba, Bog Te ohrani v veselju! Vsi Tvoji otroci molimo molitve, ki si jih nas naučila ... * Pa bi rad še dve besedi rekel o kletvi v družini: Oče je vladar, ki ne pripozna poleg sebe niti žene niti otrok. Žena mu je dekla. Gospoduje, pa bilo dobro ali zlo! In gorje vsej hiši, če ne bi vsakega povelja takoj slišala! To je gospodar brez duha, pa tudi brez moči, zakaj vladanje brez ljubezni je mrtvo. Poznam jih, kjer žena drhti, ko se bo mož vrnil; zakaj ena sama pogreška v kuhinji ali sobi — in ne bo večerjal in ne govoril po teden dni. Dosti je, če se mu ne bo dovolj prijazno nasmejala, ko bo vstopil, ali če je morda pozabila en gumb prišiti. Kje ve trdi možakar za tisoč skrbi in žalosti ženinih, ki jih mora sama nositi in jih nima nikdar nikomur potožiti. Le ko je sama, se v kot, kjer Marijina luč gori, stisne in toži Materi svojo bol. Če je voljan, se smeje in vsa družina se mora smejati; če je ozlovoljen, morajo biti vsi židane volje, sicer očita: Kadarkoli pridem domov, ste kisle kumare. In gre brez večerje spat. Seveda se tu na molitev malo misli. Edino kako brbljanje brez misli. Vse uradno, kakor je uradno ponašanje očetovo. Tudi nedeljska maša je le uraden čin ... Za notranjo rast otrok je očetu malo mar; rasto kakor divja zel. Ljubi otroke samo po zunanje: toliko in tedaj, kadar se pobaha z njimi. Da bi videl v njihovo mlado življenje, je nezmožen; to so zanj pre-drobne stvari: če otrok prekorači svoj svet in stopi v odraslega, kjer čakajo prevare, takrat tak oče odpove- Takrat so žalostne stvari in ne bi jih prenesel. On ima otroke rad, dokler so veseli. Ne ve, da je ljubezen šele takrat velika, če objame otroke, ko so najbolj zapuščeni... Pa tudi ni zaupanja. Nikoli se ni pogovoril z otroki kot s svojimi člani družine, ampak kot z manjvrednimi pritiklinami. Nikoli jih ni ničesar vprašal, ker so mu preneumni. Kratko: ni imel spoštovanja do njih, zase pa je zahteval absolutno spoštovanje. Otroci so samo otroci, orodje za delo in — če prilika da, da se z njimi pobaha. Zakaj vse to? Zato ker taki očetje noter ne vidijo: v otroka; da otrok tudi živi in še strašno živi, tako, da je od tega drobnega življenja odvisno, ali bo za poznejše življenje kaj vzel za na pot ali bo odšel prazen ... Takrat je treba mlado drevesce ravnati, če krivo raste, ko je pomlad. Takrat lahko palače zgradiš ali pa porušiš za vse veke. In kaj še: vsaka beseda — novo vlakno v telesu- Ko otrok odraste, naj bo vzgoja pri kraju, to je: naj bo telo zgrajeno z vso odpornostjo. Vsak nauk naj bo zraščen v telo. In če bi hotel pozneje kdo Tvojemu otroku eno samo božjo tesnico vzeti iz srca, kakor da mu roko trga od telesa... Samo drobne stvarce sem omenil v kletvi družine: vsa pijanstva, vsa preklinjanja, vse prepire, pretepe in pokolje sem izpustil. Tudi sem izpustil matere, ki imajo mačke mesto otrok, in ki krojijo svojim hčeram vse obleke po najnovejši modi, da morejo na ples. In o vseh emancipacijah žene molčim. In tako dalje. To sem zamolčal zato, ker potem bi moral napisati v naslovu: taka družina nosi v sebi tisoč kletev ... Lojze Golobič. imtiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiMHiniiitiiiiitiuMiMiiiiiliiiiiiiiMiHiiiiiiiiMitim^ Če bolj nesebično dajemo od svojega imetja, bolj smo bogati. Ta v resnici bližnjega ljubi, ki ljubi v njem Kristusa. Vi bogatini, čujte tole vprašanje: Kaj pa imate, če nimate Boga? — In vi reveži, poslušajte moje vprašanje: Kaj imate, če imate Boga? (Sv. Avguštin.) Hribski fantje m. Štiri leta po Markotovi poroki. Na Hribu se ni dosti spremenilo ne pri Spodnjih in ne pri Zgornjih. Pri Spodnjih se je Poldek močno razrastel, postal je čokat, zastaven, krepak, obraz pa še vedno angelski, s tisto nepopisno milino, ki je odsev M ari a Luach Prečista ljubezni do molitve, odsev čistega, nedolžnega življenja. Ta duhovna, notranja njegova moč je bila tako silna, da je bil, čeprav doma iz manj premožne hiše, voditelj hribskih fantov. In ne samo fantov. Cela hribska naselbina, spodnja in zgornja, je stala pod njegovim vplivom. »Poldek je dejal, da se moramo naročiti na družbo svetega Mohorja.« In naročili so se. »Poldek pravi, da poj de v Ljubljano k duhovnim vajam in da naj bi šel tudi Jože.« In oče Marko je posegel v denarnico, da je šel tudi Jože. »Polde pravi, da pojde jutri k fari, ko je za apostolstvo mož in fantov, in da se to spodobi tudi za Zgornje.« In šla sta z' njim Jože in Lojze in tudi oče Marko se jim je pridružil. Velika je moč zla; slab zgled popari belo cvetje daleč naokoli. Ali še večja je moč čednosti. Ko bi dobri fantje vedeli, koliko božjega ognja lahko ukrešejo s čednim zgledom in s čedno fantovsko besedo! Več bi dosegli kakor vse očetovske pridige, več kakor duhovnikova beseda, da, ustvarili bi lahko raj po naših družinah, po naših vaseh in po celih župnijah. Fantovska beseda in fantovski zgled je magnet, ki nase vleče sam po sebi. Poldkova mamica Zalka, ki jo je vzorni fant še vedno čislal z neskaljeno ljubeznijo, je začela po malem zdihovati, da je utrujena in zdelana, da ne more več vzdi-govati škafov kakor nekdaj, in da naj bi si fant poiskal kako primerno nevesto. Pri Zgornjih pogrešamo zamišljenega Tineta in poskočnega Toneta. Tone se je po Markotovi poroki preselil k njemu na Videm in pomagal mladima dvema pri delu, ki ga je bilo na obširni kmetiji več ko dovolj. Tine je bil še tisto pomlad potrjen k vojakom. Ko je doslužil svoj rok, se je vpisal k orožnikom. Na domačiji sta ostala Jože in Lojze in devetnajstletna Manica poleg mlajših bratov in sester, ki niso še bili za resno delo. Prav krepko so dostikrat morali poprijeti, da so delo zmagovali. Pomagat so hodili Spodnji, posebno Poldek, ki je bil pri stričevih kar domač. Oddaljeni sosedje so cello šepetali, da se med Poldkom in Manico nekaj plete, tudi očetu Markotu je beseda prišla na uho, pa dozdaj vkljub ostrim očem ni zapazil ničesar, kar bi mu govorico potrjalo. Tisto pomlad je bil sneg zgodaj skop-nel. V soboto pred tiho nedeljo si ga mogel le še po globokih, senčnih kotlinah nagrabiti kakšne neške, po solnčnih melinah pa je bilo trobentic, zvončkov in podleska na izbiro. Zjutraj se je zaspano solnce nekaj obotavljalo, ali bi pokukalo izza meglenih zastorov, ali bi sanjalo še dalje, proti poldnevu pa je vstalo z vsem pre-lestnim žarom pomladi. Oče Marko si je v veži prižigal tobak in premišljal, ali bi popoldne družino poslal v laz pospravljat, aH bi šel na Zgonik po voz drv. Hišna mati stopi k njemu: »Marko, če ti je prav, bodi popoldne doma. Nič kaj dobro se ne počutim.« »2e prav, Mana. Ali naj pošljem v Zdensko vas po Ivanko?« »Mislim, da ne bo še treba.« Pa če o volku govoriš, volk pride. Izza vogala se prismeje zdenska babica in z njo Zalka. »Botrov prosim za Dragaiie-ve. Polde se napravllja, naj še Manica hitro kaj nase vrže, da gremo skupaj « Poldek in Manica sta bila Markotova ka je besedo o oklicih prav rada slišala. Da bi se svaku še bolj prikupila, se mu ponudi, da gresta z Jožetom po drva. »Lojze naj gre pa z otroki pospravljat, in oboje bo opravljeno.« Doma sta ostala le oče in mati. Marko si je nanesel potrtih grabelj in jih popravljal, Mana pa je v roke vzela šivanje, B. Angelico „Gtej, spočeta boš in rodila sina, botra, izprošena že pred poldrugim letom za malega Maritca. Zdaj so spet dobili fantka. »Kako naj bo temu ime, Ivanka?« kliče Manica, ki se v drugem koncu hiše že hiti napravljati. »Dragarjevi niso določili imena. Pravijo, da kar vi izberite, katero hočete.« »Če je tako, naj bo Poldek,« svetuje hišna mati. »Če bo nosil to ime, bo gotovo dober fant.« »Saj res, Poldek naj bo,« odloči hribski gospodar. »Poldek naj bo,« zakliče mladi botrček, ki se že prikaže na vratih ves nov in nališpan, da so ga vsi začudeno pogledali. »Kaj se tako šariš, fant?« se pošali babica. »Saj ne gresta k poroki.« »Oklice greva pa lahko postavit, kaj ne, Manica?« »Ne norčuj se iz mene, drugače ne bova prijatelja. Teta Zalka, zatožiti ga moram. Sami oklici mu roje po glavi. Pa pojdimo že. Čas je.« Zal- ki ga pri toliki družini nikoli ne manjka. Po hiši se je vrtela štiriletna Nežika, najmlajša. »Ti je malo odleglo, Mana? Kaj je rekla* Ivanka?« »Menda ne bo to, kar sem mislila, vsaj zdaj še ne. Ali ves dan me danes tako srce boli, nikjer nimam obstanka, naprej in naprej mislim, da nas zadene nesreča; najraje bi jokala ali molila. Veš kaj, Marko, čas imava, poklekniva in odmo-liva žalostni rožni venec, da bi Bog odvrnil od naše hiše težko kazen.« Marko se začuden ozre na svojo ženo-Ni bil nasprotnik molitve, nikakor; ampak takole sredi popoldneva rožni venec ... »Kakšno kazen pa naj odvrne Bog, in zakaj naj bi prišla kazen?« Becker Marija In Jožef gresta u Betlehem »Ko so predsinočnjim tukaj vasovali možje po seji, ki ste jo imeli zaradi vaškega vodnjaka, si jim prinesel tolkovca, in veseli ste bili.« »Saj to ni nič hudega.« »Seveda ni. Ampak ti si spesnil besedo, ki ni bila prava.« »Pri nas bo kmalu tolilco otrok,« si dejal, »kakor postaj pri križevem potu; zdravi so pa tako, če vržeš bolnega otroka čez streho, padeta na drugi strani dva zdrava na tla; nekatere hiše Bog preveč blagoslavlja, našo že.« Morda si to rekel le v šali, ali vsi so tako razumeli, in tudi jaz, da si velikega števila otrok nejevoljen. Pa pomisli, ljubi moj človek, kako modro Bog vodi hribske fante in ves rod. Saj nismo tega niti vredni! Marko je preskrbljen; danes mu krščujejo že drugega dečka; stara dva, Bog jima daj v miru počivati, ga kar prehvaliti nista mogla. Tine si je izbral vojaški stan; radi ga imajo, lepo napreduje in še domov de- nar pošilja. Za Jožeta se potegujejo Slaparjevi iz Hočevja; ni napačna hiša, če bo božja volja, bo dobro zanj. Manica, oh, težko jo bom pustila od hiše, ali branila ne bom, kaj ne, če bo res zanjo vprašal Poldek, ki je menda najboljši fant na vsem svetu. V sorodu smo, pa gospod župnik so mi povedali, da se dobi spregled. Tone je na Vidmu. Veš, kaj mi je zadnjič zaupal Marko? Za Toneta denem vsakega pol leta lepe denarce v posojilnico; ko bo prišel od vojakov, bo imel doto pripravljeno. Lojzek je otrok, drugi še bolj, pa preden do-rastejo, bo zanje poskrbela božja previdnost, ki ne pozabi vrabca na strehi. Čemu torej nerganje, čeprav v šali? Vprav take nepremišljene besede uglednih mož, kakor si ti, napravijo največ zmede med ljudmi. Videla sem, kako so se mlajši pod mizo drezali, da me je pri srcu zabolelo. Posebno revnim prav prihajajo take zapeljive besede, češ, če ta tako govori, ki ima vsega dosti, kaj naj rečemo šele mi? Kar stresem se pri misli, da bi moj človek, ki mi je za Bogom prvi in ga imam tako rada, hotel gledati v račune božjega Stvarnika. Poglej tole najino Nežico! Sam Bog prebiva z vso krstno milostjo v nji kakor v taiberoaklju, in ta taber-nakelj sva Mu pripravila midva, Nežica, pojdi no k meni, nedolžni otrok!« Vrla žena se razjoka, potegne Nežico v naročje in briše z žuljavo, razpokano roko solzne kaplje, ki padajo na nežna lička. »Marko, tako ne boš nobenkrat več govoril, kaj rte, da ne?« Marko gleda na svojo ženo kakor na svetnico; v hudi zadregi je, v grlu ga tišči, da težko diha. Zgrudi se k skobeljrtiku, kjer je delal. »Mana, če ti je prav, moliva.« Sredi popoldneva sta verni oče in verna mati kakor velika duhovnika rodu In družine Hribskih pošiljala goreče molitve k Stvarniku, da blagoslavlja ta dom, ga očiščuje človeških zmot in slabosti; predvsem pa, da prizanaša, prizanaša •.. Andrej Orehek, <^0 *™0?S3 Naše delo Ko smo ustanavljali družbo in volili odbor in kar še pravila zahtevajo, so po večini vsi člani mislili, da bo ostala vsa stvar samo na papirju. Nosili bodo častne naslove, morebiti bodo včasih kako stva-rico podpisali, težo dneva in garanja bo pa nosil lepo mirno gospod voditelj sam. Ne rečem, da bi tako stališče ne bilo prijetno. Pa sem vzel svoje ljudi v šolo, pokazal sem jim, kako morajo vsak svojo stvar v roke vzeti, da bo šla v redu naprej. Hej, kako lepo so mi spisovali zapisnike naših sej. Najprvo za poskušnjo, potem sem ves spis pregledal, in ko je bilo odobreno, je pa šlo tisto pisanje v knjigo, kamor smo zapisovali sklepe naših odborovih zborovanj. Jaz sam pa sem nazadnje vzel pero v roke in s svojim podpisom potrdil, da smo res to govorili, kar smo zapisali. Ne vem, če ni iz vsake črke mojega podpisa gledal kos napuha, češ, kakšen gospod sem, ko smem samo odobriti in podpisovati, kar mi drugi predlože. Potreba časa je prinesla Marijine vrtce. Iskal sem v družbi primernega človeka, ki bi bil prevzel vodstvo Marijinega vrtca in pod mojim vodstvom prenašal to breme. Človeka sem kmalu našel, porabil sem pa precejšen kos svojega jezika, preden sem Kopačevo Anico popolnoma prepričal, da je prav ona primerna ža tak posel. Na vse načine se mi je zvijala: da ničesar ne ve povedati, da je prenerodna, da jo otroci ne bodo poslušali, da se bo zamerila na sto in sto strani, da, da, da, brez konca in kraja. Pa vam povem, da je bila kar ustvarjena za to delo. Rojena učiteljica in vzgojiteljica. Še več. Če bi bila resnična učiteljica in vzgojiteljica, bi bila morala vkle-niti svoje zmožnosti v nebroj postav in paragrafov, v cele gozde predpisov in ukre- pov, tako da bi bila nazadnje skoro čisto zatajila sama sebe. Mladina se je je oklepala z največjim zaupanjem. Največje veselje za vrtec je bilo, kadar je Anica stopila mednje in začela svoje delo. To je bilo petja in veselja, govorjenja in pripovedovanja, radosti in smeha. Ali veste, da tiste dni še šiba ni imela kaj posla. Če niso otroci doma ubogali, je bilo treba samo zagroziti: »Pa v nedeljo ne boš smel v vrtec k Anici.« Precej je pomagalo. Zvečer pa po hišah ni bilo ne konca ne kraja, ko se je začelo pripovedovanje, kaj so delali v Marijinem vrtcu. Tole smo peli, takole smo se igrali, ,'takele uganke nam je Anica povedala, prihodnjo nedeljo bomo pa deklamirali, pa igro bomo imeli, kar bomo zaslužili, bomo dali za zamorčke, potem bo pa spet igra, bomo pa dali ves denar za siromake. Raznih pesmic in povesti je kar deževalo. Tiste dni so se otroci pri Grozdniku pogovarjali, kaj bodo, ko bodo veliki. Peter je hotel biti kovač, Miha bo železnico vozil, da bo kolikor mogoče veliiko sveta zastonj videl, Minka bo seveda učiteljica, da se ji ne bo treba učiti. Pa se oglasi štiriletna jezična Ivanka in pravi: »Jaz bom pa Kopačeva Anica.« »Zakaj?« »Zato, da bom toliko lepega povedala drugim otrokom.« Morebiti bo res kar prav, če bo Ivari-ka kdaj stopila na njeno mesto. Kopačeva bo pa iz nebes njeno delo blagoslavljala. Toliko pa rečem iti zapišem: Če bi imela vsaka naša družba vsaj po eno Kopačevo Anico, ne po imenu seveda, ampak po srcu in po duhu, pa bi bilo nekaj stotin naših mater brez skrbi, kje hodijo otroci ob nedeljah, • kdaj in kakšni bodo prišli domov. Pokojni škof Slomšek je imel prav, ko je zapisal: »Otroke varovati je angelsko delo.« Koto Selhavs v škofji Loki Zup, cerkev v Stari Loki Božja Mati In to angelsko delo ni potrebno samo za kričače in vpijače na materinskem naročju, ampak še bolj za mladino, ki odrašča in dorašča. Ko smo ustanovili odsek za agitacijo, in smo mu poverili posebno skrb za misijone in za dobro branje, so pomisleki proti njegovemu delu kar rastli: Kdo nas bo pa poslušal, vrata nam bodo zapirali, zaupali nam ne bodo, vam bodo raje dajali in prinašali, kar tako naj bo, kakor je bilo doslej, skrivali se nam bodo in še in še. Seveda ni vsak za tak posel. Jezik mora biti dobro namazan, pa ne strupen, koža trda, da je ni mogoče raniti, ušesa včasih malo gluha, o pravem času pa odprta, vztrajnost neupogljiva, če te pri enih vratih odženo, se prikaži pri drugih. To in še marsikaj podobnega je potrebna dota agitacijskega odseka. Ampak to je dota, ki jo samo Bog ima in jo tistemu da, komur jo sam hoče. Po petkrat, šestkrat so morali moji ljudje naskočiti nekatere trdnjave. Danes ni bilo gospodarja doma, drugi dan je šla gospodinja po opravkih in je ves denar s seboj vzela, potem ni bilo drobiža pri hiši, ali se pa še niso domenili, kaj bi naročili, nazadnje so slovesno obljubili, da bodo že sami stopili do gospoda kaplana in tam poravnali svoje stvari. Pa ni bilo nič. Treba je bilo začeti vrtati spet od kraja in šlo je. Ko je trdnjava padla, ko je papirnati prijatelj začel hoditi v hišo, potem ni bilo težko držati hiše v rokah. Radovednost je podpirala naše delo. Popisal bi vam rad delo pevskega odseka. Pa vam povem samo, da se bom na vse strani zameril, če bom odkrival njegovo delo in nedelo. Zakaj pevci so najbolj čudni ljudje na svetu. Občutljivi, zamerljivi, nagajivi. Če jih hvališ, jim ni prav, ker si jih premalo pohvalil, če le malo po graji zadiši, potem je pa še manj prav. Tudi je naš pevovodja raztrgal vse svoje zapiske in jih ni predložil meni v podpis in potrjenje. Dobra duša je že vedela, da bo tako najbolj prav. Kadar so bili pevci pri shodih dobro razpoloženi, takrat je kar dobro šlo, če sta se pa Ivanka in Tonka preje malo spo-rekli, je pa komaj šlo ali pa je kar sredi pota obstalo. Ivanko je dušil kašelj, Ton-ko je davilo v grlu in ... Saj pravim, da so pevci ljudje svoje vrste. Lepe darove jim je Bog dal. Ko bi jih hoteli tudi Bogu v čast prav porabiti! Pa je že tako: dokler smo na svetu, smo ljudje ... Poskušali smo tudi z ljudskim petjem. Prišli smo do tega prepričanja, da je lepo, če vsi verniki v cerkvi zapojo in da je marsikdaj kar naravnost potrebno. Recimo ob prvih petkih. Samo ena ali dve pevki sta na koru. V cerkvi pa polno pevskih grl. Potem pa si mislimo tiste znane pesmi: »Jezus, vse tolažbe vir« ali »Kvišku zdaj dežela vsa«, potem »Krščanske duše pri-tecite« in še dolga vrsta blagoslovnih in Marijinih. Ali nas more pesem navdušiti, če samo par grl čivka na koru? In če še tem sape primanjkuje? Če pa zagrmi vsa cerkev, če se res do neba razlega naših src kipeči glas, potem pa te pesem prime, te dvigne, te ponese kakor na perutih tja med angelske zbore, tja v višave našega hrepenenja. To je potem res nebeška pesem. Ali mair mislite, da angelski zbor Obstoji iz par altov in par sopranov in morda še iz enega tenorčka in basa? Med angeli ni bitij, ki bi hoteli svoje pevske darove skrivali ali ki bi bili pripravljeni, da se vsakih pet minut prično kujati- Tako smo torej temelj skupnemu petju vsaj v mislih — prav dobro položili. In če Bog da, bo iz teh misli prišlo tudi do dejanja! Prav res! Ako Bog da. Ne vem, s kakšnimi občutki ste prebirali skozi vse leto ta-le skromna poglavja o našem delu. Morda se vam je dozdevalo, da se moj ljubi kronist preveč baha. Preveč hvali sebe in svoje ljudi. Odpustite mu. Ljudje smo za delo ustvarjeni. Delati moramo. Pa ne samo s krampom in z motiko, s koso in s srpom, ne samo s strojem, pri pisalni mizi ali v tovarni, delati moramo tudi z glavo in z umom, tudi z besedo in peresom, tudi z obnašanjem in zgledom. Opravljati moramo delo, ki nam donaša vsakdanji kruh, pa ne smemo zanemarjati dela, ki nam donaša večno življenje. Kadar pa premišljujem te-le besede o našem delu, takrat stopi predme sv. Pavel s svojo mogočno besedo o delu za božje kraljestvo. »Jaz sem sadil, Apolo — bil je Pavlov pomočnik — je zalival, Bog pa je rast dajal. Zatorej ni nič, kateri sadi in nič, kateri zaliva, ampak, kateri daje rast, Bog. Kateri pa sadi in kateri zaliva, sta eno — obojih delo ima enako vrednost, ker oba Bogu služita — vsak pa bo prejel svoje plačilo po svojem delu. Kajti božji sodelavci smo, vi pa ste božja njiva, božja zgradba.« Sv. Jakob v Ljubljani Oltar so. Frančiška Ksauerija Naj bi na njivah naših kongregacij, ki jih gojimo, obsejavamo in zalivamo, z božjo pomočjo vzklilo še mnogo zdravega zrnja, kakršno je potrebno za naše večno življenje. Torej z Bogom na delo! Dela bo pa vedno dosti! Glasilo Marijinih družb Navada je, da so člani raznih strokovnih in drugih društev in združenj (n. pr. učiteljskih, uradniških, mladinskih, tiskarskih) obvezani, da s članarino obenem naročajo tudi skupno glasilo. Ali naj bo naj-odličnejša cerkvena družina naših Marijan-skih kongregacij brez lastnega glasila? Ima ga: »B o g olju b« je naša skupna matica, ki obiskuje stotisoče slovenskih vernikov po domovini in tujini, dasi je po svojem zvanju namenjen v prvi vrsti vsem našim številnim izvoljenim otrokom Marijinim iz vseh stanov in poklicev, ki se posvečujejo Bogu s pomočjo in pod vodstvom nebeške Matere. Toda, ali ne delajo vprav v kongrega-cijah, v teh najidealnejših zvezah enako-mislečih vernikov — mnogi neprijetno iz- jemo, da se za svoje glasilo ne brigajo, da si ga še ne oskrbe ne, ali pa če ga naroče, da so premalo nanj navezani in ne čutijo potrebe, seznanjati se sproti z njegovo vsebino. Bolj ko kdaj je danes nujno, da se vsakdo, ki je dosegel čast Marijinega otroštva, zatopi v kongregacijskega duha, v Ma-rijansko življenje in z njim tako rekoč spoji, kar se dosega z rednim prebiranjem in či-tanjem skupnega glasila. Kar slišimo pri shodih se tako rado in hitro porazgubi in razprši; izgovorjena beseda ima pa v tiskani izpopolnilo, poglobitev, nadomestilo, bodrilo in opozorilo. Kongregacijski duh se s čitanjem v skupnem glasilu krepi, vzajemnost se jači, edinost in medsebojna ljubezen narašča. List naj bo duša žive k o n g r e -g acij e. Zgledi gorečih članic in članov, poročila vzornih, apostolskih Marijinih družb, ki jih »Bogoljub« objavlja, nudijo vsem nove pobude, nove vneme za živahno dejavnost. Res je, da nas danes tlači mora gospo- darske stiske. Gotovo ne bo prav lahko ustreči zahtevi: »Noben član (članica) — brez skupnega glasila !« Toda, kjer je volja, se bo našla tudi pot. Gre za slavo Marijino, za apostolsko delo, za naše posvečenje, za naš ponos! Delavec Matej Talbot 12. Domov. Matej je zbolel. Kadar so se mu sklonila pleča pod težo žaganic ali drugega lesa, mu je začelo srce utripati urneje in dihanje se je pospešilo. Kar nenadoma pa je odpovedala vsa njegova na- rava: mož, ki vseh 65 let ni bil bolan, da bi bilo imena vredno, se je kar znašel pred resnico, ki mu je zarezala v srce: ne moreš več opravljati svojega posla. Kaj bolezen! Kaj trpljenje! Saj si je bil vajen sam prostovoljno nalagati toliko odpovedi in trpljenja. Toda ta brezdelnost, ko dan RiB o g ol j u b« je sicer star znanec in dobrodošel prijatelj vseh, ki žive s Cerkvijo, ki goje ljubezen do nebeške Matere, ki hrepene po posvečenju. V 35.000 izvodih je obi-skaval to leto naše slovenske družine in posameznike po domovini in po vseh delih sveta. Stotisoče jih je pa, ki iz >Bogoljub a« zajemajo zdravo poučenje, bodrilo, tolažbo, razvedrilo in se vesele poročil o katoliškem gibanju in življenju širnega sveta. Hkrati pa imajo priliko opazovati napredek v proizvajanju vsakovrstnih, osobito nabožnih, cerkvenih slik. O potrebi takega lista, kot je »Bogo-l j u b«, mora biti prepričan vsak Slovenec. Naj bo »Bogoljubu« odprta pot v vsako hišo! Res bo tu in tam morda malo težko za dva kovača naročnine; vemo pa, da si bodo nešteti dosedanji naročniki raje drugod nekoliko pritrgali, samo da ne bodo ostali brez priljubljenega, najlepšega cerkvenega lista »Bogoljuba«. Potrudimo se vsi, (e le možno, da pri-pomoremo »Bogoljubu« dostop tudi v take družine in društva, ki ga še ne poznajo. Se vedno se dobe posamezniki in hiše, katerim je »Bogoljub« neznanec, tujec. Bodimo apostoli dobrega tiska, to zahteva in pričakuje od nas vseh tudi »Katoliška akcija«! Pripomnimo še to-le: »Bogoljub« bo objavljal vse leto prekrasno povest »Lu( z gor a«, življenje fanta-dijaka, ki se stanovitno bori za vero in čistost. Lastništvo je poskrbelo, da bodo vsi naročniki prejeli v prvi številki »Bogoljuba« za l. 1932. prelepo prilogo slike Marije Pomagaj z Brezij. Uredništvo je napravilo za bodoče leto najlepši načrt in se bo karmoči prizadevalo, da bo list mikaven in še bolj domač. P, številka, ki bo izšla še pred božičnimi p: niki, bo bogato opremljena z lepimi slikami. Tudi sezname odpustkov bomo objavljali. Gena za »Bogoljub« na finem papirju Din 30-—. Naročniki za to posebno opremo naj se brž prijavijo. Končno se toplo zahvaljujemo vsem po-speševateljem, prijateljem in naročnikom »Bogoljuba«, zlasti pa še vsem pridnim sotrudnikom. Cena »Bogoljubu« bo ostala tudi v novem letu neizpremenjena. Za vse leto velja torej naš list za posamezne naročnike: v Jugoslaviji......Din 20•— za skupne naročnike pri poverjenikih pa le Din 18—. v Avstriji .......šil. S-— v Italiji........lir 8-— v Češkoslovaški.....Kč. 15-— v Franciji ....... fr. 12-— v Ameriki.......dol. — 50 Naročnino za prihodnje leto naj pošlje vsak posamezni naročnik po položnici, ki je priložena tej zadnji »Bogoljubovi« številki. Zelo nam bo ustreženo, če prejmemo naročnino že pred božičem, ker se nam s tem zelo olajša ogromno novoletno delo. Da bodo imeli vneti nabiralci in nabiralke novih naročnikov tudi nekoliko vidnega priznanja, so določene za 1.1932 sledeče nagrade: Za 20 novih naročnikov: lepa Marijina slika s priznanjem uredništva; za 15 novih naročnikov: dr. C. Potočnik: Premišljevanja, ali primerno drugo knjižno darilo; za 10 novih naročnikov: Ascetične knjige (nove) p. Mavricija Teraš-a; za 5 novih naročnikov: primerna knjiga ali slika. Na željo se mesto navedenih nagrad izbere lahko za enako ceno tudi kak drug nabožen predmet. Nabiralec, ki se poteguje za eno izmed razpisanih nagrad, naj sporoči naši upravi naslove onih oseb, ki so se po njegovem prizadevanju na novo naročile na »Bogoljuba«, og blagoslovi še v bodoče naše skupno f vanje. Uredništvo in uprava. Urednika: Dr. C. Potočnik, Ant. Čadež. IzdajateN akovec. Za Jugoslovansko tiskarno: K. Čeč. Za negovanje telesa, za jačenje udov in zaščito pred obolenjem je Fel-lerjev Elzafluid priznano domače sredstvo in koz-metikum, že 35 let splošno priljubljen. Poskusna steklenica 6 Din, dvojna steklenica 9 Din povsod. Po pošti 9 poskusnih ali 6 dvojnih ali 2 veliki specialni steklenici 62 Din brez daljnjih stroškov pri lekarnarju Eugen V. Feller, Stubica Donja, Elza-trg 357. Savska banovina. Varno naložite svoj denar t VZAJEMNI POSOJILNICI v Ljubljani, poleg hotela UNION Obrcstovanje najugodneje Posojila proti vknjižbi na posestva, proti poroštvu i. t. d. LJUDSKA SAMOPOMOČ v Mariboru, Aleksandrova cesta 14, telefon inter-urban št. 21-31 — podporno društvo za slučaj smrti in doživetja — sprejema vse zdrave osebe v starosti od 1. do 90. leta, in sicer v naslednje do danes obstoječe oddelke: Odd. A (A/I, A/II, A/III, A/IV) po 1000 Din podpore, odd. B (B/I, B/II, B/III, B/IV) po 2000 Din podpore, odd. C (C/I, C/II, C/III, C/IV) po 4000 Din podpore, odd. D (D/I, D/II, D/III, D/IV) po 10.000 Din podpore, odd. E po 20,000 Din podpore. — V oddelke A, B, C, D, E se sprejmejo vse osebe od 1. do 50, leta z 2 letno čakalno dobo, v ostale oddelke vse osebe od 51. do 90, leta s 4 letno čakalno dobo. Komur gmotne razmere dopuščajo, lahko pristopi tudi v več teh oddelkov do največ 54,000 oz. 51.000 Din. Poleg enkratne majhne vpisne pristojbine, ki znaša od 18 Din do največ 150 Din, se plača za vsak smrtni slučaj v odd. A po 50 par, v odd. B po 1 Din, v odd. C po 2 Din, v odd, D po 5 Din in v odd. E po 10 Din na posmrtninah. Mladoletni od 1. do 16. leta lahko pristopijo v oddelek A in A/I po 1000 Din podpore za slučaj smrti in doživetja; to se pravi, ako doživijo 21. leto, se jim izplača na roko po 1000, ozir, do največ 2000 Din podpore, istotako v slučaju poprejšnje smrti njihovim staršem. Za odd. D in D/I je potrebno v dvomljivih slučajih zdravniško spričevalo, za odd, E pa vedno. Ljudska samopomoč šteje danes že skoraj 30.000 članov in je izplačala tekom prvih 4 let že nad 2,500.000 Din na podporah. Ako še niste član Ljudske samopomoči, zahtevajte takoj brezobvezno in zastonj pristopno izjavo. Poverjeniki se sprejmejo za vsak kraj Slovenije! VZAJEMNA ZAVAROVALNICA Ljubljana, V lastni palači na vogalu Miklošičeve in Masarykove ceste SPREJEMA požarna zavarovanja, zvonove iz brona proti razpoki, zavarovanja stekla ter življenska zavarovanja v vseh kombinacijah. PODRUŽNICE: Beograd, Dečanska ulica 27/11. Celje, Cankarjeva ulica 4. Sarajevo, Vojvode Stepe Obala 42. Split, Ulica XI Puka 22. Zagreb, Mihanovičeva ulica 2/II. Poverjeništva v vseh večjih krajih. SALDA-KONTE ŠTRACE - JOURNALE ŠOLSKE ZVEZKE - MAPE ODJEMALNE KNJIŽICE RISALNE BLOKE ITD. <3 o 1-3 NUDI PO IZREDNO UGODNIH CENAH KNJIGOVEZNICA JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI KOPITARJEVA ULICA 6/II. Precizne ure Schaflhausen Ornega, Doxa itd. dobite najceneje pri urarju L. Vilhar, Ljubljana Sv. Petra cesta 36 LJUDSKA POSOJILNICA registrovana zadruga z neomejeno zavezo V LJUBLJANI Obrestuje hran. vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog. Hranilne vloge znašajo nad 190 milijonov dinarjev. Hranilnica in posojilnica registrovana zadruga z neomejeno zavezo v KAMNIKU Sutna it. 22 (lastna hiša) blizu postaje Sprejema hranilne vloge in jih obrestuje najugodneje. Vse davke plačuje hranilnica sama. Jamstvo presega večkratno vrednost vseh vlog. Daje posojila na vknjižbo in proti poroštvu. Otvarja tekoče račune itd. Ne ustrašite se tako velikega pranja, kajti Schichtov RADION bo namesto Vas oskrbel polovico dela. Način je zelo enostaven in udoben: i. Običajno namakanje preko noči. 2. Raztopiti Schichtov RADION v mrzli vodi in perilo 20 minut prekuhati. 3. Perilo najprvo v topli, nato večkrat v mrzli vodi dobro izplakniti. Poskusite samo enkrat in uverili se bodete, da Vam nobena stvar ne pripomore do tako lepega perila kot Schichtov RADION