CENA: 11 € Darja MIHELIČ Stanislav JUŽNIČ Nataša HENIG MIŠČIČ Mojca ŠORN Andrej RAHTEN leto XXIX, št. 2, 2022 Z G O D O V IN A Z A V S E , le to X X IX , št . 2 , 2 0 2 2 ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XXIX, 2022, št. 2 ISSN 1318–2498 VSEBINA Darja Mihelič Populistična stigmatizacija imena karantanskega kneza 5 Valjhunstvo – nova sopomenka za kolaboracijo? DIE POPULISTISCHE STIGMATISIERUNG DES NAMENS EINES KARANTANISCHEN FÜRSTEN Valjhunstvo [Valjhuntum] – ein neues Synonym für Kollaboration? Stanislav Južnič Franz Unger in njegovi pionirski prispevki k okoljskim raziskavam 25 FRANZ UNGER UND SEINE PIONIERBEITRÄGE ZUR UMWELTFORSCHUNG Nataša Henig Miščič »Dobil je nalogo naj študira vprašanje, ali bi se ne dalo društvo razpustiti in nastaviti komisarja.« 39 Likvidacija društva Kranjske hranilnice po prvi svetovni vojni „ER BEKAM DEN AUFTRAG DIE FRAGE ZU PRÜFEN, OB DER VEREIN NICHT AUFGELÖST UND EIN KOMMISSAR ERNANNT WERDEN KÖNNTE.“ Die Liquidierung der Vereins Krainer Sparkasse nach dem Ersten Weltkrieg Mojca Šorn »Na Ljubljanici pa vse živo« 53 Ustanovitev ljubljanskega kopališča Livada in prvih nekaj let njegovega delovanja „AUF DER LJUBLJANICA ALLES LEBHAFT“ Die Gründung der Laibacher Badeanstalt Livada und die ersten Jahrzehnte ihrer Tätigkeit Andrej Rahten Zadnji slovenski legitimist ali zgodba o mednarodnem prevarantu z Vrha nad Laškim 65 Dosje Alojza Novaka v arhivskem gradivu prve avstrijske republike DER LETZTE SLOWENISCHE LEGITIMIST ODER DIE GESCHICHTE EINES INTERNATIONALEN BETRÜGERS AUS VRH BEI LAŠKO Das Dossier Alojz Novak im Archivmaterial der Ersten Republik Österreich K virom Jurij Perovšek »Zakaj Vam nisem napisal ›božične zgodbe‹…« 77 O Cankarjevi najprej nenapisani Božični zgodbi in še enem »finančnem« pismu S knjižne police Aleksander Žižek Komu spominek postaviti? 83 Aleksander Žižek Ejduš, da je fajn 85 Aleksander Žižek Ljudje in zemlja 86 Vesna Kočevar Kakor skala, kamen, kost! 88 V spomin Borut Batagelj Andrej Studen (1963–2022) 90 VSE ZA ZGODOVINO 5 Darja Mihelič Populistična stigmatizacija imena karantanskega kneza Valjhunstvo – nova sopomenka za kolaboracijo? MIHELIČ Darja, red. prof. dr., znanstvena svetnica v pokoju, Murnikova ulica 18, SI-1000 Ljubljana, mihelic@zrc-sazu.si 930.1:172 172:930.1 POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA KARANTANSKEGA KNEZA Valjhunstvo – nova sopomenka za kolaboracijo? Prispevek izpostavlja vprašanje prilagajanja zgodovin- skih dognanj aktualnim razmeram in projiciranja sodob- nih pojmovanj v daljno preteklost, ter etičnega vrednotenja preteklih dogodkov s sodobnimi merili. Predstavi nastanek fiktivne srhljivke o krvavih dogodkih v zvezi s pokristja- njevanjem vzhodnoalpskega prostora v 8. stoletju, ki je bila navdih za Prešernov Krst pri Savici. Problematizira uporabo imen konkretnih historičnih oseb za oznako (ne- gativnih) aktualnih pojavov, ki jo v svoji knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava in v medijih vpeljuje filozof, akademik Tine Hribar. Ključne besede: pokristjanjevanje, Karantanija, Kon- verzija, historiografija o Karantaniji, Krst pri Savici, Valj- hun, pieteta do zgodovinskih osebnosti MIHELIČ Darja, Prof. Dr., Scientific Advisor, retired, Murnikova ulica 18, SI-1000 Ljubljana, mihelic@zrc-sazu.si 930.1:172 172:930.1 POPULIST STIGMATIZATION OF THE NAME OF THE DUKE OF CARANTANIA Waltuncism – a New Synonym for Collaboration? The paper highlights the issue of adapting histori- cal knowledge to the current conditions and projecting modern concepts into the distant past, and of evaluating past events ethically with modern criteria. It presents the origins of a fictional horror story about the bloody events related to the Christianization of the Eastern Alpine area in the 8th century, which was the inspiration for the poem “The Baptism at the Savica” by the poet France Prešeren. The article problematizes the use of the names of concrete historical figures to designate (negative) current phenom- ena, introduced by the philosopher and academician Tine Hribar in his book Slovene Schisms and Slovene Reconcili­ ation and in the media. Keywords: Christianization, Carantania, Conversio, historiography of Carantania, Baptism at the Savica, Wal- tunc, reverence for historical figures 6 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Za uvod Dosledne in vestne strokovne interpretacije do- godkov in procesov ter predstavitve zgodovinskih oseb, ki temeljijo na zgodovinskih virih, se zdijo nezgodovinarjem neredko nesprejemljive in ne- zanimive. Še več, če opisi niso v skladu z aktualno družbeno »klimo«, pogosto dvomijo vanje in jih želijo spremeniti po svojih željah in zamislih. Ne sprejemajo dejstva, da dognanja zgodovinarjev temeljijo na konkretnih historičnih podatkih in dokazih, ki jih je potrebno interpretirati ob dosle- dnem upoštevanju strokovnih pravil in pristopov. Odklanjajo pojasnila, da zgodovinskih spoznanj ni mogoče prilagajati in spreminjati v skladu z osebnim prepričanjem in aktualnimi razmerami. Raje kot lapidarnim dognanjem zgodovinarjev pri- sluhnejo »sočnejšim«, lastnemu prepričanju, tezi ali interesu bližjim razlagam znanih oseb, ki so se uveljavile na drugih, pogosto umetniških področjih in ne stremijo niti niso zavezane k verodostojnim razlagam preteklosti. Zgodovinske téme so pogosto predmet navdiha literarnih ustvarjalcev,1 takó pisateljev kot pesnikov in dramatikov. Ti svojo zgodbo bodisi umeščajo v zgodovinsko okolje ali dogajanje, bodisi to doga- janje domišljijsko poustvarjajo. V obeh primerih izbirajo zgodovinske trenutke, ki so se močneje zasidrali v ljudskem spominu ali pa so imeli odlo- čilne posledice za prihodnost. Literarno ustvarjanje usmerja licentia poetica, ki umetnikom dovoljuje, da zgodovinska dejstva, ki jih jemljejo za vsebino ali kuliso svojih stvaritev, prikažejo po svoje, ne oziraje se na strokovne izsledke in spoznanja zgo- dovinarjev. Tovrstna literarna dela na eni strani hvalevredno spodbujajo zanimanje za zgodovino, na drugi pa, žal, pripomorejo k razširjanju nestro- kovnih, namišljenih razlag in predstav o preteklosti, ki niso v skladu s spoznanji zgodovinske stroke. Z znanstvenega stališča – zlasti kadar se izražajo na agresiven način – take interpretacije niso zažele- ne, čeprav pogosto bolj kot realistična zgodovinska dejstva privlačijo laično publiko. Primerov zgodo- vinsko neustreznih in nesprejemljivih tolmačenj 1 Manj pa likovnih in glasbenih. Venetski konj kot darilni izdelek oblikovalca Oskarja Kogoja (Foto: BB) VSE ZA ZGODOVINO 7 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE slovenske zgodovine je bilo v bližnji preteklosti kar nekaj: npr. teza o av- tohtonosti Slovencev in njihovem ve- netskem poreklu,2 ki je našla literar- ni izraz v prevodih napisa na vaški situli3 Mateja Bora, likovnega pa v očarljivem venetskem konju Oskarja Kogoja. V ta kontekst sodi potiskanje pojava slovenskega naroda (!) skupaj s »tisočletnimi sanjami o slovenski državi« v sivo davnino, kot tudi ana- hronistično pripisovanje slovenskih (!) združitvenih stremljenj celjskim grofom, v katerih izumrtju nostalgič- ni patrioti vidijo izgubo potencialnih slovenskih vladarjev. Ne nazadnje je fikcija tudi panter, ki naj bi bil v 9. stoletju – daleč pred pojavom grbov v srednji Evropi – emblem »slovenske« kneževine Karantanije. Pobude, motive in kuliso za svoje stvaritve je v zgodovini večkrat našel tudi sijajni slovenski pesnik France Prešeren. Bil je slovenski rodoljub, privržen slovanstvu in zagovornik prvinskih elementov tistega, kar naj bi bilo lastno slovenskim prednikom. V njihovem nekdanjem poganstvu je videl vrednoto in v njem našel pesniški navdih. V Krstu pri Savici4 je posegel po zgodovinskem motivu pokristjanjevanja vzhodnoalpskih Slovanov – Karantancev v drugi polovici 8. stoletja in v prvem delu pesnitve, Uvodu, s silovito pesniško močjo opisal krvavo nasilje, s kate- rim naj bi oblast pod poveljstvom »koroškega vojvoda« Valjhuna vsi- ljevala upornemu ljudstvu novo vero. Obliž za katoliško javnost je bil drugi del pesnitve, Krst, v katerem se pro- tagonist Črtomir odpove veri predni- kov in postane krščanski duhovnik. 2 Bor, Šavli in Tomažič, Veneti. 3 http://www.vace.si/kastelic_situla_si.htm. 4 Poezije, 169–192. Začetek Prešernovega Uvoda v Krst pri Savici v izdaji Poezij, 1847 (wikimedia.org) 8 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Oba dela pesnitve burita duha, vzburjata domi- šljijo, ob razumni razlagi pa poglabljata poznavanje zgodovine in spodbujata zanimanje zanjo. Čeprav njunega vsebinskega sporočila ne gre jemati za zgodovinsko resnico, more objektivni zgodovinar v njiju najti podatke, ki imajo podlago v izvirnih zapisih, medtem ko nezgodovinarja lahko zavedeta v napačna sklepanja, tolmačenja in neprimerno obsojanje dogajanja in njegovih nosilcev. Aktualna prilagojena tolmačenja zgodnje slovenske zgodovine: edinost, sreča, sprava V novejšem času se v javnosti širi vznemirljiva reinterpretacija zgodnjesrednjeveške zgodovine pro- stora med Alpami in Jadranom. V oddaji Studio city sta 15. novembra 2021 zakonca Spomenka in Tine Hribar predstavljala svojo novo knjigo Slovenski raz­ koli in slovenska sprava. Ugledni filozof, akademik Hribar se je – izhajajoč iz verza Prešernove Zdravlji­ ce »Edinost, sreča, sprava, k nam nazaj se vrnejo«, – spraševal o tem, kdaj smo srečni živeli v edinosti in kdaj je prišlo med nami do razkola. Ob »krvavi evangelizaciji in okupaciji« (gentilne kneževine) Ka- rantanije v 8. stoletju s strani Bavarcev in »oborože- nih salzburških misijonarjev«, naj bi prišlo do »me- sarskega klanja«, ki ga omenja Prešeren v Krstu pri Savici, in do »krvavega razkola v ljudstvu«. Pri tem naj bi bil prvi »kolaborant« Valjhun, ki naj bi podprl brutalno evangelizacijo. – Isto vprašanje in odgovor nanj najdemo tudi v novi knjigi zakoncev Hribar: 5 Po Prešernu naj bi prišlo do prvega velikega razkola med Slovenci in iz njega izhajajočih sporov »pred več kot tisoč leti, na začetku nasilnega pokristjanjevanja slovanskih plemen oz. slovenskega ljudstva, pred- hodnika Slovencev. Tedaj sta ogenj in meč utirala pot križu. Šele ko so ob podpori izdajalca Valjhuna zmagali oboroženi duhovniki s križem v eni in z mečem v drugi roki, ko je bil Črtomir kot branilec lastne vere in običajev premagan fizično in zlomljen psihično, se mu je približal doslej v ozadju delujoči in Bogomilo brez meča spreobračajoči duhovnik z leporečjem o Ljubezni.« Če Hribar, avtor tega dela besedila, tu še interpretira Prešerna, pa – izhajajoč iz Nove zaveze in Evangelija po Mateju – stopi iz nje- gove sence in izraža lastno mnenje, ko ugotavlja, da je dvojnost in razdvojenost (Ljubezen – Sovraštvo, 5 Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 13. mir – meč) v krščanstvu tista, ki je povzročila prvi veliki razkol med Slovenci, izvirajoč iz »valjhunske kolaboracije z okupatorjem, ozemeljskim osvajal- cem in izganjalcem prvotne vere«. Osmo stoletje naj bi se ponovilo »v času Trubarjeve protestantske reformacije in katoliške protireformacije in v 20. sto- letju v času fašistične oz. nacistične okupacije, naro- dnoosvobodilnega boja, prežetega s komunistično revolucijo in klero-katoliško kontrarevolucijo, oprto na valjhunsko kolaboracijo z vsakokratnim okupa- torjem. General Rupnik je Valjhun 20. stoletja.«6 Kasneje7 knjiga vnovič razčlenjuje zgodovinski spomin Slovencev skozi Prešernovo pesnitev Krst pri Savici in istoimeno dramo Dominika Smoleta. Tokrat išče Prešernovo edinost in spravo globlje v preteklosti: morda smo bili srečni in smo žive- li v edinosti pred odločitvijo za selitev v območje današnje Evrope. V novem, na novo osvojenem življenjskem prostoru, ki ni bil prazen, so vzniknili novi spopadi z Rimljani, Bavarci, Avari (Obri), Ogri (Madžari). Tam smo oblikovali Karantanijo in iz nje kot Karantanci vdirali na Bavarsko in drugam, dokler nas niso Bavarci pod Karlom Velikim in njegovim sinom premagali in pokorili. Sledil je konflikt med osvajalci in uvajalci nove vere, krščan- stva, ter branilci predkrščanske, stare vere Slovanov. Dokler je bilo pokristjanjevanje miroljubno zgolj pod znamenjem križa, konflikt ni bil krvav, tak pa je postal, ko je v ospredje stopil meč in se je zaradi krvavega nasilja čedalje več ljudi podredilo zma- govitemu političnemu in religioznemu zavojevalcu ter začelo ne le sodelovati z njim, ampak delovati po njegovih ukazih v imenu njega in njegove vere. Na tej točki naj bi nastopil specifično slovenski (!), znotrajslovenski spor, ki porodi željo po spravi. V nadaljevanju Hribar predstavi Valjhunovo osebo in citira Prešernovo prvo opombo k Uvodu Krsta pri Savici.8 V njej Pesnik ob sklicevanju na Valva- sorjevo Slavo vojvodine Kranjske9 zapiše da je bil Valjhun, pri latinskih piscih imenovan Valhunus ali Valdungus, koroški vojvoda, preganjalec never- nikov. Že njegov oče Kajtimar (Chetimirus) si je prizadeval za širjenje krščanske vere po Koroškem 6 Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 14. 7 Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 97–124. 8 Poezíje, 192. »Slovenci« so tu (v skladu z Valvasorjem) ozna­ čeni kot »preganjalci« kristjanov in misionarjev. 9 Valvasor, Die Ehre, 2. del, VII. knjiga, 2. poglavje, 383–390. VSE ZA ZGODOVINO 9 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Prešernov rokopis dela Zdravljice, prečrtanega zaradi cenzure, 1844 (sl.wikipedia.org) 10 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 in Kranjskem. Slovenci pa so se držali stare vere in preganjali kristjane, zlasti misijonarje. Hribar graja imaginarnega irskega duhovnika, ki nastopi v drugem delu pesnitve (Krst), češ da je veliko go- voril, in pridigal o ljubezni, namesto da bi Valjhuna »označil za hudodelca, za to, kar je v resnici (!) bil: zločinec«.10 Del besedila iz knjige je Tine Hribar objavil tudi 27. novembra 2021 v Sobotni prilogi Dela pod naslovom Vprašanje valjhunstva. Opisana izvajanja s stališča zgodovinske stro- ke niso primerna. V njih gre za interpretacijo, ki zavajajoče meša zgodovinska dognanja in literar- no fikcijo (Prešernov imaginarij) ter preteklost in sedanjost, krščanstvo zgodnjega srednjega veka in rimokatoliško Cerkev. Dogajanja izpred dvanajstih stoletij ne moremo ocenjevati s sodobnimi etičnimi merili in ga označevati s sodobnimi pojmi (okupa- cija, kolaboracija, narod, razkol, sprava). Ni ustre- zno poenostavljeno projicirati v preteklost aktual- nih pojavov (razkol) in jim na osnovi povzemanja literarne fabule opredeljevati realne vzporednice v preteklosti. Opis dogajanja v nesporno vrhunski umetniški stvaritvi, kot je Prešernov Krst pri Savici, ne ustreza dognanjem zgodovinarjev; ni ga mogo- če obravnavati kot primarni zgodovinski vir in se nanj v tem smislu sklicevati. Predvsem pa nobena domišljijska literarna stvaritev – ob drugačnih do- gnanjih zgodovinske stroke – ne sme biti izrabljena za krivično stigmatizacijo resnične historične osebe in zlorabo njenega imena za oznako negativnega pojava kolaboracije in izdajstva. V nadaljevanju bomo preverili nekatere trditve po izsledkih zgodovinarjev in skušali pojasniti pra- izvor nekaterih popularnih fiktivnih predstav, ki zadevajo zgodnjo zgodovino slovanskih prednikov Slovencev. K zgodovinski faktografiji in primarnim virom Pomudimo se najprej prav na kratko pri (mo- rebitni) sreči in (ne)edinosti Slovanov pred odloči- 10 Še večji, vsaj po količini zločinov, naj bi bil Karel Veliki, »množični morilec, človek, ki je vrsto narodov podjarmil s pokoli,« ki pa ga je katoliški Rim razglasil za svetnika, danes pa ga častijo kor enega največjih Evropejcev in predhodnika sodobne Evrope (Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 102). tvijo za selitev na območje sodobne Evrope. Gotski duhovnik Jordanes, škof v Crotonu v južni Italiji, je sredi 6. stoletja napisal deli o gotski in rimski zgodovini.11 Omenja venetska ljudstva, med kate- rimi je bilo največ Slovanov in Antov. Geografsko jih umešča za Karpate.12 Slovane in Ante, njih vero, družbeno ureditev, način življenja, vojaško taktiko, vojskovanje v bizantinski službi in njihove vdore čez Donavo je opisal bizantinski zgodovinar 6. sto- letja Prokopij iz Caesareje, avtor »Zgodovine vojn« in »Tajne zgodovine«.13 Psevdomavrikij (njegov spis Strategikon – strateški napotki za vojskovanje – so pripisovali bizantinskemu cesarju Mavrikiju, iz prve polovice 6. stoletja)14 pa je zapisal navodila, kako se je treba vojskovati s Slovani in Anti. Za čas 533–545 poroča Prokopij, da so bili Slo- vani in Anti eno ljudstvo, med njimi pa je prišlo do vojske (!), v kateri so bili Anti poraženi.15 Psev- domavrikij16 pa je za slovanska in antska ljudstva zapisal, da so nezvesta in nestanovitna glede dogo- vorov ter popustljiva bolj zaradi strahu kakor zaradi darov. Živela naj bi v brezvladju. Pri njih naj bi bilo mnogo kraljev, ki so bili med seboj nesložni (!). Ker je vladala med njimi razlika v mnenju, se ali niso zedinili, če pa so se, so drugi sklepe kratko in malo prekršili, ker so vsi drug o drugemu sovražno misli- li in nihče ni hotel odnehati glede na sklep drugega. Prostor med Alpami in Jadranom, ki so ga v drugi polovici 6. stoletja (nemiroljubno) osvojili in zasedli (izraz »okupirali« je za tisti čas nepri- meren) tuji – poganski slovanski prišleki,17 ni bil prazen, ampak so tam živeli romanizirani in ro- manski staroselci. Tam so bila krščanska škofijska središča Poetovio, Celeia, Emona, Virunum, Te- urnia, Aguntum, podrejena oglejskemu patriar- hatu.18 Pod pritiskom novih ljudstev so opustela, staroselsko prebivalstvo pa se je zateklo v hribovite, 11 Iordanis Romana et Getica. 12 Iordanis Romana et Getica, 62–63. Kos, F. Gradivo I, št. 52. 13 Procopii Historiarum; Procopios, Pod Justinijanovim že­ zlom. 14 Das Strategikon. 15 Procopii Historiarum, liber III. c. XIV, 173; Kos, F., Gradivo I, št. 32, št. 33. 16 Das Strategikon, knjiga IX, poglavje 4. 17 Grafenauer, ob tisočštiristoletnici; Lotter, Bratož in Castri­ tius, Premiki ljudstev; Žužek, Naselitev Slovanov. 18 Bratož, Bischofssitze und Kirchenorganisation. VSE ZA ZGODOVINO 11 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE težko dostopne kraje in si tam postavilo bogoslužne objekte.19 Del slovanskih plemen se je ustalil v Vzhodnih Alpah, kjer se v devetdesetih letih 6. stoletja ome- nja dežela Slovanov (Sclaborum provincia), kamor je vdrl Tasilo, ki ga je frankovski vladar 593 po- stavil za glavarja Bavarske.20 Alpski Slovani so se pod vodstvom Sama povezali z drugimi Slovani na severu in se v dvajsetih letih 7. stoletja otresli nadležnega sožitja z nadrejenimi Avari ali Obri. Znotraj Samove plemenske zveze s sedežem na Če- škem, ki je po Samovi smrti (658) razpadla, so se oblikovale samostojne manjše teritorialne enote plemen. Okrog 630 se v Vzhodnih Alpah omenja slovanska marca Vinedorum z voditeljem Valukom (Walluc dux Winedorum).21 Bila je jedro kasnejše, pretežno slovanske plemensko-teritorialne tvorbe Karantanije,22 ki se omenja za šestdeseta leta 7. sto- letja: Langobardski prestolonaslednik se je zatekel k Slovanom (ad Slavorum gentem) v Karnunt, ki ga napačno imenujejo Karantanum (Carnuntum, quod corrupte vocitant Carantanum).23 Prebivalstvo Karantanije etnično in jezikovno sicer ni bilo ho- mogeno, vendar pa je v očeh sodobnikov pri Karan- tancih prevladoval slovanski pečat. Podobno velja tudi za drugo slovansko plemensko enoto Karniolo, domovino Slovanov (Carniola, Sclavorum patria), ki se v 8. stoletju omenja južno od Karavank v zgor- njem Posavju.24 Poglavitni izvirni zapis, ki poroča o zgodnje- srednjeveški zgodovini Karantanije, in tudi o dogodkih, ki so jih nekatere kasnejše historio- grafske interpretacije spremenile v srhljivko, je latinska »Knjižica o spreobrnitvi Bavarcev in Ka- rantancev« (Libellus de conversione Bagoariorum et Carantanorum,25 v nadaljevanju: »Konverzija«) 19 Ciglenečki, Frühchristliche Kirchen. 20 Pauli Historia Langobardorum, 146. Pavel Diakon, Zgodo­ vina Langobardov, 148, 149, 184. 21 Fredegarii et aliorum Chronica, 157. 22 Grafenauer, Karantanija; Kahl, Der Staat der Karantanen. 23 Pauli Historia Langobardorum, 194; Pavel Diakon, Zgodo­ vina Langobardov, 216, 217. 24 Pauli Historia Langobardorum, 236, 237; Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov, 278, 279; Štih, Plemenske in dr­ žavne tvorbe; Štih, Carniola, patria Sclavorum; Štih, Kranj­ ska (Carniola). 25 Objave: Kos, M., Conversio; Wolfram, Conversio, 1979; Wolfram, Conversio, 2012; Lošek, Die Conversio. izpod peresa salzburškega duhovnika iz okoli 870.26 Ta zapis je postal temelj preučevanja in poznava- nja zgodnjesrednjeveške preteklosti prostora med Alpami in Jadranom. V četrtem in petem poglavju suhoparno omenja, da so Karantance hudo ogro- žali Huni,27 zato je njihov (poganski) knez Boruth (slovensko Borut) obvestil Bavarce, da prihaja na- denj hunska vojska, in jih prosil, naj mu pridejo na pomoč. Prihiteli so, izgnali Hune, okrepili Karan- tance ter njih in njihovo območje potisnili v kra- ljevsko odvisnost. S seboj so odpeljali talce-poróke (obsides),28 med njimi Borutovega sina Cacatiusa (slovensko Gorazd), za katerega je Borut prosil, naj ga krščansko vzgojijo in iz njega naredijo kristjana. Tako se je tudi zgodilo. Enako je želel za Cheitmarja (slovensko Hotimir), sina svojega brata. Po Borutovi smrti so na ukaz Frankov Bavarci vrnili njegovega sina Gorazda, že kristjana, Slovanom, ki so zanj prosili, in ti so ga naredili za kneza (illi eum ducem fecerunt). Ko je po treh letih umrl, je na enak način na prošnjo ljudstva, z dovoljenjem frankovskega kralja Pipina29 zavladal Hotimir, ki je bil tudi že kristjan. Ljudstvo ga je sprejelo in mu dalo knežjo oblast (populi ducatum illi dederunt). Hotimir je s seboj pripeljal duhovnega spremljevalca, nečaka svojega botra iz Salzburga. V božji pokornosti se je priklonil salzburškemu samostanu in obljubil, da bo služil temu sedežu. Tako je vsako leto opravljal svojo služnost in od tam prejemal nauk in krščan- ske dolžnosti. Čez nekaj let je zaprosil salzburškega škofa Virgilija, naj obišče njegove rojake, da bi jih učvrstil v veri. Virgilij tega ni mogel storiti, ampak je poslal v deželo namestnika (sua vice) škofa Mo- desta in več duhovnikov. Modestu je dal dovoljenje, da blagoslavlja cerkve in posveča duhovnike po ka- nonskih določilih, vendar naj si ne prilašča ničesar, kar bi bilo v nasprotju z določili svetih očetov. V Karantaniji so posvetili več cerkva. Po Modestovi smrti je Hotimir vnovič povabil Virgilija, naj pride k njemu. Ta pa je odklonil, ker je pri Karantancih prav tedaj vzniknila vstaja, ki ji rečemo »carmula« (orta seditione, quod carmula dicimus), pač pa je poslal tja duhovnika Latinusa. Kmalu pa je prišlo do nove vstaje in Latinus je odšel. Ko je bila vstaja pomirjena (sedata), je Virgilij poslal v Karantanijo 26 Spis zagovarja interese salzburške škofije. 27 Gre za Avare. 28 Niermeyer, Mediae latinitatis, 731–732. 29 Vladal od 751 do 768. 12 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 drugega za drugim dva nova duhovnika. Po Ho- timirjevi smrti pa je prišlo do (tretje, op. a.) vstaje in več let tam ni bilo duhovnikov, dokler ni knez Valtunk (Waltunc) prosil Virgilija, naj mu jih pošlje, kar se je tudi zgodilo. Spis torej omenja prehod Karantanije v bavar- sko-frankovsko klientelno odvisnost (pred 745): Borut je bil zaradi avarske vojske, ki je prihajala nadenj, primoran (!) prositi za pomoč Bavarce. Z njimi se je verjetno pogodil in sklenil dogovor, saj mu niso pomagali pro bono. Pogoj, ki ga je očitno prostovoljno (!) sprejel, je bil, da sprejme klientelno odvisnost od Bavarcev,30 za katero bi jamčili talci, med njimi oba prestolonaslednika, Gorazd in Ho- timir, Borutova sin in nečak. Borut naj bi zanju (v skladu z dogovorom?) prosil, naj ju vzgojijo kot kristjana. 31 Pod temi pogoji so Bavarci na oblasti v Karantaniji pustili domačo knežjo dinastijo: Boru- tu je (748) sledil njegov sin Gorazd, temu pa (751) njegov bratranec Hotimir, sin Borutovega brata. Ba- varsko-frankovska oblast se je na klientelnih terito- rijih utrjevala s širjenjem krščanstva in uveljavljala ureditev po lastnem vzoru. Gorazda in Hotimirja, ki so ju kot talca-pôroka odvedli na Bavarsko, so v salzburškem samostanu Herrenchiemsee na otoku Auua na zgornjebavarskem jezeru Chiemsee, kr- ščansko (pre)vzgojili. Za Gorazda vemo le, da se je – že kristjan – vrnil na prošnjo ljudstva, ki ga je postavilo za kneza. Po treh letih je umrl. Frankov- ski kralj Pipin je tedaj dovolil, da se ljudstvu, ki je zanj prosilo, vrne kristjan Hotimir. Tudi njemu je knežjo oblast izročilo ljudstvo. V tem času se je začel in dosegel poln razmah krščanski misijon, verjetno pa je prišlo tudi do uvajanja upravnih in družbenih sprememb po bavarsko-frankovskem vzoru. Po smrti pokrajinskega škofa Modesta (763), ki ga je Hotimirju na prošnjo poslal salzburški škof Virgilij, je prišlo (763 in 765) do dveh vstaj (seditio) – poizkusov zamenjave oblasti (carmula).32 Obe je – nedvomno s silo – zatrl knez Hotimir sam. Do tretje, največje vstaje pa je prišlo po njegovi smrti (769). Zaradi negotovih razmer v deželi več let ni 30 Ni šlo za nikakršno zasedbo ali »okupacijo«. 31 V to navedbo zapisa, ki je delo salzburškega duhovnika, smemo dvomiti; verjetno pa je Borut na krščansko prevzgojo prestolonaslednikov pristal. 32 Beseda carmula po Niermeyer, Mediae latinitatis, 145 in po Lex Baiwariorum (II. Leges Baiuwariorum, 282) pomeni vstajo proti legitimni oblasti. bilo duhovnikov, dokler ni novi knez Valtunk za- prosil zanje salzburškega škofa, ki mu je poslal več duhovnikov in klerikov. Kaj je vstaje izzvalo in kdo so bili njihovi pobu- dniki in nosilci, v zapisu ni navedeno. Nedvomno je šlo za skupino uglednih ljudi, staro družbeno elito, nenaklonjeno novostim v obliki nove vere ter družbenih in gospodarskih sprememb, ki bi jo oropale dotedanjih privilegijev. Hotimir, ki ni imel znanih potomcev, ob razplamtevanju vstaj ni bil več najmlajši, morda so bile vstaje odraz boja za njegovo nasledstvo, za oblast. V prvih dveh vsta- jah je nasprotnike ugnal Hotimir brez tuje pomoči, tretjo po njegovi smrti pa je zatrl bavarski vojvoda Tasilo (III.). Annales Iuvavenses Maximi (za njimi pa še drugi viri) k letu 772 poročajo, da je Tasi- lo premagal Karantance.33 Šele čez nekaj let (!) se omenja novi knez, enigmatični Valtunk, ki ni bil neposredni potomec Borutove družinske linije, saj bi »Konverzija« to omenila. Očitno je užival pod- poro bavarske strani in nastopil z njeno pomočjo, nikjer pa ni izkazano, da bi bil udeležen pri pred- hodnih vstajah in nasilju v zvezi z njimi. V deželo so se vrnili misijonarji in zavladal je mir.34 »Razkol v ljudstvu« pa ni bil usoden: Karantanci so se čez štiri desetletja skupaj s Karniolci složno pridružili uporu Ljudevita Posavskega (819–823) proti fran- kovski oblasti.35 O »krvavi evangelizaciji in okupaciji« Karanta- nije s strani Bavarcev in »oboroženih salzburških misijonarjev« viri ne poročajo, še manj o tem, da naj bi prvi »kolaborant«, »hudodelec« in »zločinec« Valjhun (Valtunk) podpiral »brutalno« evangeliza- cijo. Ta je doživela razmah za časa Hotimirja; on je tudi utišal prva dva poizkusa zamenjave oblasti. Dejstvo je, da je tudi Valtunk krščanstvo spodbujal in zaprosil Salzburg, da pošlje v deželo misijonar- je. Pokristjanjenje je bilo kateremukoli ljudstvu v srednjeevropskem okolju v tedanjem razmerju moči in interesov slej ko prej usojeno, res pa se je v 8. stoletju širilo v Vzhodne Alpe z neslovanskega (severo)zahoda. 33 Annales ex annalibus Iuvavensibus, 732–733; Kos, F., Gra­ divo I, št. 244. 34 Obširneje o tem: Štih in Simoniti, Na stičišču, 35–38. 35 Annales Regni Francorum, 150–161. VSE ZA ZGODOVINO 13 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Nova vera se je v Karantaniji uveljavljala »od zgoraj navzdol.«36 Najprej so jo sprejele vrhnje plasti družbe in jo prenesle na svoje podanike. Glede tega je v stroki malo problematizirano sedmo poglavje »Konverzije«, ki omenja duhovnika Inga, ki je bil sodobnik Virgilijevega naslednika, salzburškega škofa Arna, in je bil dejaven v poldrugem desetle- tju konec 8. stoletja.37 Ljudstvu je bil drag in ljub zaradi svoje modrosti. Vse ljudstvo ga je brez besed ubogalo. Verujoče hlapce (servus) je povabil k sebi za mizo, njihove neverne gospodarje pa je posedel zunaj kot pse; prednje je postavil kruh, meso in črnikaste vrče z vinom, hlapcem pa je ukazal naz- draviti v pozlačenih kupah. Ko so ga vprašali, zakaj jim to počne, je odgovoril, da niso vredni, da bi se z neumitimi telesi družili s tistimi, ki so prerojeni ob svetem studencu (krščeni). Ko se je to zgodi- lo, so se dali poučiti v sveti veri in se kot za stavo trumoma hiteli krstiti. – Ob domiselnem načinu (nenasilnega) pritegovanja k novi veri, je zanimivo zlasti dejstvo, da so bili hlapci, torej preprosti ljudje, po tem opisu krščeni pred njihovimi gospodarji. Tolmačenje vstaj v historiografiji – rojstvo srhljvke Čeprav »Konverzija« tega izrecno ne trdi, je v historiografiji prevladalo mnenje, da je šlo pri vstajah v Karantaniji za množične upore proti kr- ščanstvu. Take razlage temeljijo med drugim na dejstvu, da je bil Tasilo goreč in bojevit podpornik misijonarske dejavnosti. Leta 769 je opatu cerkve sv. Petra v kraju Scharnitz na severnem Tirolskem podaril kraj Innichen blizu karantanske meje, da bi tam ustanovil samostan in neverni slovanski rod pripeljal na pot resnice.38 Sočasen vir, pismo nekega Klementa, naslovljeno na bavarskega vojvoda Tasila ter na bavarske škofe in plemenitaše omenja, da se Tasilo vojskuje s pogani in ajdi, ki ne verujejo v Boga, ampak molijo malike.39 Zgodovinska dela 15. do 18. stoletja,40 ki po- ročajo o vstajah v Karantaniji, so pisana v tedanji latinščini, nemščini in italijanščini. Sistematika 36 Štih, Ko je cerkev. 37 Wolfram, Conversio 2012, 151–157. 38 Zahn, Codex, št. 2; Kos, 1902, št. 239. 39 Epistolae Karolini aevi, 496–497; Kos, F., Gradivo I, št. 245. 40 Mihelič, Vstaja; Mihelič, Die Christianisierung; Mihelič, Mit. razporejanja snovi v njih je nelogična. Mnogi pisci nizajo dogodke brez časovne opredelitve, neredko v neurejenem zaporedju, pogosto podvojeno, a ne enako. Posegajo po virih ali predhodnih avtorjih in dobesedno povzemajo njihovo besedilo. Ne moti jih, če se različne navedbe ne ujemajo med seboj ali z njihovo lastno razlago. Suhoparne dogodke pogosto popestrijo z bajkami, izmišljotinami, tudi z zavestno potvorjenimi vložki. Večkrat samovoljno izpopolnjujejo vrzeli v genealogijah. V teh delih mrgoli nedorečenosti in netočnosti. Poglejmo si ključne prekretnice v razlagi zapisa »Konverzija« v zgodovinopisju 15. do 18. stoletja, ki so gradile srhljivo zgodbo o uporih, v kateri je Prešeren našel pesniški navdih. Poznavanje in znanstveno-kritična interpretacija »Konverzije« – najstarejši ohranjeni deli spisa datirajo iz 11., ka- snejše inačice pa so iz 12., 13. in 14. stoletja – sta se le postopno prebijala v ospredje, medtem ko so zgo- dnji historiografi njeno pripoved poznali le bežno. Iacobus Vnrestus v delu Chronicon Carint hia­ cvm,41 ki je nastajala v zadnjem desetletju 15. stole- tja, poroča: »V takem času je umrl krščanski knez Cotmarus (Hotimir) in tedaj so deželo Karantanijo napadli Huni, imenovani Ogri.42 Zato so duhovniki zbežali iz dežele in nekaj let tu ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni nastopil vlade v deželi nov knez Malchmut,43 ki je bil tudi kristjan.« Sv. Virgilij mu je na prošnjo poslal duhovne učitelje, kar je bil vnovični začetek vere. Ioannes Aventinus je bil prvi avtor, ki je sredi 16. stoletja vzrok karantanskih vstaj razložil z naspro- tovanjem krščanstvu, kar so povzemali tudi ka- snejši pisci. V delu Annalium Boiorum libri septem omenja, da je po Modestovi smrti »koroški« knez Hotimir (Chitomar) povabil Virgilija, naj pride v deželo. Ta je tja poslal dva duhovnika; sam ni prišel zaradi vstaje in nemirov pri Slovanih. Slovanski prvaki so se upirali Hotimirju, ker je zavrgel vero prednikov in sprejel nov način čaščenja Boga. Pri 41 Vnrestus, Chronicon Carinthiacvm, 481–482. 42 Panonijo so v drugi polovici 8. stoletja obvladovali Obri ali Avari, ki s karantanskimi upori niso imeli nič skupnega. Huni so ogrožali te kraje od zadnje četrtine 4. do srede 5. stoletja, Ogri od iztekajočega se 9. stoletja do 955. 43 Gre za Valtunka; v tedanjem črkopisu je njegovo ime Uu­ althunc možno razbrati kot Malchmut. 14 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 pokoritvi upornikov mu je pomagal knez Tasilo. Po Hotimirjevi smrti so slovanski prvaki odvrgli »jarem krščanske vere« in izgnali duhovnike. Ba- varski kraljevič Tasilo je napadel koroško deželo in postavil Slovanom za kneza Valtunka (Valdungus, Baldungus). Tému je Virgilij poslal duhovnike, da bi slovanskemu ljudstvu razkrili skrivnosti krščan- stva in iztrebili krivoverstvo.44 Aventina v italijan- ščini povzema Mavro Orbini Ravseo v delu Il Regno de gli Slavi (1601).45 Mathias Flacius Illyricus je bil prvi, ki je (1562) objavil »Konverzijo«.46 Vira vsebinsko ne razlaga, vstaje pa imenuje carinula. Marx Welser v svoji Bayrische Geschicht (1605) omenja, da je vojvoda Hotimir (Ketmar) večkrat prosil Virgilija, naj pride v deželo, ta pa je zaradi vojnih razmer (Kriegßslaeuff ) tja poslal ustrezne ljudi, ki so v deželi širili krščanstvo. Ko pa je po Hotimirjevi smrti v deželi spet prišlo do vojne, je bila duhovščina pregnana in dežela je bila nekaj let brez božje službe, dokler ni na prošnjo Valtunka (Waltunck) Virgilij poslal misijonarje, ki so izkore- ninili brezbožnost (Abgoetterey) in učvrstili pravo vero. Virgilij naj bi sam obiskal in prepotoval deže- lo do ogrske meje, kjer se izliva Drava v Donavo.47 Z bujno domišljijo nemire srhljivo opisuje Chro­ nica des Loeblichen Ertzhertzogthumbs Khaerndten Michaela Gotharda Christalnicka, ki jo je 1612 – mestoma skrajšano in dopolnjeno – pod svojim imenom objavil Hieronymus Megiser. Poglejmo nekaj odlomkov:48 Minili sta dve leti, odkar je Koroška prevzela krščansko vero, ko so se mnogi deželani zlasti v Podravju okrog Beljaka odvrni- li od vojvode Hotimirja (Chitomarus). Pogani so sovražili krščansko vero. Grdo so ravnali s kri- stjani, »nobeno nečastno dejanje jim ni bilo odveč, oskrunjali so žene in device, povzročili neizrekljivo veliko gorja, bili so brezumni in so prelili mnogo krščanske krvi.« Kristjani so poslali k Hotimirju poslanstvo in s pomočjo furlanskega vojvode Petra Muniches­a naj bi porazil poganske nasprotnike. 44 Aventinus, Annalium Boiorum, 304. 45 Orbini, Il regno, 37–38. 46 Flacius Illyricus, Catalogus. 47 Welser, Bayrische Geschicht, 324–325. 48 Megiser, Annales Carinthiae, 433–436, 448–458 Avtor poroča, da se je plemstvo večkrat zoper- stavilo bavarskemu dvoru in od njega postavljene- mu knezu Hotimirju, ki se je dal krstiti. Deželni gospodje in knezi niso hoteli sprejeti vere, ampak so obdržali vero pradedov. Slovanski gospodje na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in v Slovenski marki49 so bili večinoma neverni in so pregnali du- hovnike in kristjane na Bavarsko; vdrli so tudi na Laško in preganjali krščanstvo. »Slovani so trgali ženskam dojenčke od prsi, jih nalagali na kup, zra- ven pa stare in šibke otroke, jih prižigali in sežigali, žene in dekleta so privezovali na drevesa, jim re- zali trebuhe in jim vlekli ven čreva in drobovje ter streljali nanje s puščicami; mnogo ljudi so pobili, polovili in odpeljali.« Bavarski vojvoda Tasilo je s tremi vojskami vdrl na Koroško in v Slovensko marko, na treh krajih premagal sovražnike, osvojil deželo in polovil slovanske gospode. Na Koroškem in v Slovenski marki je postavil za kneza Valtun- ka (Valdungus). V času nemirov ni bilo v deželah nobenega duhovnika več, zato se je knez Valtunk obrnil na salzburškega škofa Virgilija s prošnjo, naj mu pošlje misijonarje, kar je ta tudi storil. Pobožni knez Valtunk je v drugem letu vladanja skušal rojake in plemstvo podučiti v krščanski veri. Pomagali so mu koroški Slovani, ki so že odvrgli poganstvo. Nasprotoval jim je del plemstva, zlasti pet gospodov Drochus, Hermannus Aurelius, Samo, Theodorus in Henricus. Kolovodja je bil Hermannus Aurelius, ki je organiziral knezove nasprotnike. V deželi je nastal razkol. Valtunk se je oborožil z 12 000 oboroženimi hlapci. Od kraja Julia, »ki jo ima Aventin za Beljak,« je krenil proti Sisku. Spotoma je število njegovih mož naraslo na 18 000. Blizu Siska je porazil Avrelija in njegovih 4 000 mož: 600 jih je pobil, 400 pa ujel. Pri Metliki je opravil še z Drochom. Z ujetmi izdajalci se je vrnil v Beljak. Naslednjega dne jih je dal »pripeljati na trg, jim – začenši z Drochom – odsekati roke, zatem vse druge ude kot ušesa, nosove, izmaličiti gležnje, polomiti goleni in jih skupaj s trupom vreči v mlake in jarke in to po starem nemškem redu in zakonih.« Zaradi krutih kazni se drugi nasprotniki krščanstva niso več upirali knezom. – Kot vir za ta izmišljeni (!) 49 Omenjanje dežel in Slovenske marke za čas druge polovice 8. stoletja je anahronizem; dežele se začnejo v tem prostoru oblikovati od 13. stoletja dalje. VSE ZA ZGODOVINO 15 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE opis navaja avtor Ammonia Salassa, neobstoječega (!) avtorja50 doma iz Celovca. Martinus Bauzer v rokopisnem delu Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium (1657–1663) dogodke v zvezi s pokristjanjenjem Korošcev v latinščini skrajšano, a zvesto prireja po Christal- nick–Megiserjevem opisu. 51 Andreas Brunner je avtor Annales virtutis et fortunae Boiorum I–III (1626–1637, ponatis 1710). Jedrnato navaja, da je Hotimir (Chetimarus) pova- bil salzburškega škofa Virgilija, naj obišče deželo, ta pa ni mogel priti, ampak je poslal tja druge du- hovnike. Po Hotimirjevi smrti so se obnovile vojne, varuhi svetosti pa so bili izgnani. Ko so bili nemiri zatrti in je zavladal Valtunk (Valtuncus), je Virgilij poslal v deželo duhovnike, nato pa naj bi jo obiskal tudi sam.52 Johannes Vervaux v prvem delu svojih Boicae gentis annales (1662) povzema izročilo, da je Hoti- mir (Chetimarus) večkrat povabil Virgilija in Ca­ rantanos, da bi jih pridobil za krščanstvo. Vojni nemiri (bellorum turbae), ki so se porajali drug za drugim, so Virgiliju onemogočili odhod iz Salz- burga, zato je poslal v deželo krepostne može, ki so jo v kratkem času podučili v krščanski veri. Ko je Hotimir umrl, je zrasla predrznost sovražnikov, vera Karantancev pa je upadla. Prišlo je do grozovi- te vojne, duhovniki so bili pregnani, verske navade pa za več let prekinjene do nastopa kneza Valtunka (Vatinius). Virgilij mu je v deželo pošiljal duhov- nike, ki naj bi jim nato sledil tudi sam in deloval do »hunskih« (gre za avarske) mejà, kjer se izliva Drava v Donavo.53 Nova izdaja Vervauxovega dela je 1710 izšla pod avtorstvom Joannesa Adlzreitterja a Tetenweisa (Annalium Boicae gentis partes III).54 Joannes Ludovicus Schönleben v delu Carniolia antiqua et nova sive Inclyti ducatus Carnioliae An­ nales sacroprophani (1681) omenja, da se je za časa Hotimirja krščanstvo med ljudstvom zelo razširilo, vendar je plemstvo na skrivaj sovražilo kneza in se 50 Doblinger, Hieronymus Megisers Leben. 51 Bauzer, Historia rerum, liber III, odstavki 59, 61, 62, 63. 52 Brunner, Annales virtutis I, 698–703. 53 Vervaux, Boicae gentis, 178–179. 54 Adlzreitter, Annalium Boicae gentis, o nemirih stolpci 173–174. oklepalo svojega prepričanja. Za čas po Hotimir- jevi smrti pisec navaja podatke iz Vita S. Virgilii (inačica »Konverzije« iz 12. stoletja) in poročilo o tretji vstaji, ki je povzročila, da nekaj let v deželi ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni Valtunk (Val­ dungus) vnovič zaprosil zanje salzburškega škofa Virgilija. Schönleben meni, da je pri vstaji morda šlo za upor plemstva proti duhovnikom, ki so pri- digali vero, ali za upor proti oblasti frankovskih vladarjev – če bi jo odvrgli, bi mogli odpraviti tudi krščanstvo. Schönleben tudi pove, da »Megiser« (gre za Christalnick–Megiserja) vstajo po »svojem Ammoniu Salassu« označuje kot upor plemstva proti Hotimirju, ker je širil krščansko vero. Meni, da ni gotovo, ali je po smrti Hotimirja takoj sledil sin – če je to bil (!) – Valtunk. Verjetneje je tedaj plemstvo poskušalo odvreči bavarski jarem in ni hotelo sprejeti nobenega ponujenega kneza. Če pa je sprejelo za kneza mladoletnega Valtunka, je to- liko drzneje nastopilo proti verskim naukom. V tem času so bili duhovniki izgnani, dokler ni bil Valtunk zrelejši. Tasilo, bavarski vojvoda, je krenil v Karantanijo in pokoril Korošce in Kranjce. Nato je Valtunk – morda ob podpori bavarskih vojvod – vnovič prosil Virgilija za misijonarje.55 Johann Weichard Valvasor pri pisanju zgodo- vinskih delov Die Ehre des Herzogthums Krain (1689) opisa karantanskih uporov ni povzel po treznem sodobniku Schönlebnu, ampak po izmi- šljeni, srhljivo-privlačni Christalnick–Megiserjevi zgodbi. Okoli 760 sta vojvoda Hotimir (Chetima­ rus) in njegovo spreobrnjeno ljudstvo po duhovni- ku Latinu prosila škofa Virgilija, naj pride k njim. Pomembne zadeve so Virgiliju to preprečile, pač pa je dal Latinu dva duhovna spremljevalca. Ko je Hotimir umrl, je prevzel krmilo vlade njegov sin Valtunk (Valdungus, Walchunus, Vatinius). Plem- stvo je hotelo odvreči bavarski jarem. Ni maralo biti več podrejeno krščanskim knezom. Deželni odličniki so se še vedno oklepali nevere prednikov. Preganjali so kristjane skupaj z duhovščino in, ko so se jim pridružili še gospodje na Štajerskem in v Slovenski Marki, vpadli na Laško. Sledi opis morije otrok in žena, ki je verno povzet po Christalnick– Megiserju. Bavarski vojvoda Tasilo je okrog božiča krenil s tremi vojskami na Koroško, Kranjsko in v Slovensko marko. Na treh krajih je napadel sovra- 55 Schönleben, Carniolia, pars III, 378–384. 16 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 žnike in se polastil dežele. Ujel je množico Slovanov, rešil mnogo ujetih kristjanov in vnovič postavil na prestol pregnanega mladega vojvoda Valtunka. Ta se je obrnil na salzburškega škofa Virgilija s prošnjo, naj mu pošlje duhovnike, in bil uslišan. Kristusovi poslanci so sčasoma spreobrnili mnogo ljudi, imenitniki pa so se le pretvarjali za kristjane. Valtunk je v drugem in tretjem letu vla- danja skušal spreobrniti deželne gospode in plemi- če. Prišlo je do strašnega upora proti njemu in spre- obrnjenim Slovanom. Valtunku se je postavil po robu del plemstva, zlasti pa pet gospodov uglednega porekla. Kolovodja je bil Hermannus Aurelius, ki je pobil mnogo kristjanov. V deželi je prišlo do raz- kola. Valtunk je krenil z vojsko od Julije, ki jo ima Aventin za Beljak, proti Sisku z 12 000 oboroženci; spotoma je število njegovih spremljevalcev naraslo na 18 000. Blizu Siska so se spopadli s 4000 možmi Hermana Avrelija. 600 Avrelijevih mož je padlo, Avrelij pa je bil ujet skupaj s 400 možmi. Drochus se je utaboril pri Metliki. Valtunk je opravil tudi z njim. Poražene ujetnike je pripeljal v Julijo, kjer so jim sodili pred vojnim sodiščem (Kriegs=Recht) in jih na trgu kruto kaznovali. Opis kaznovanja s sekanjem in maličenjem udov je – kot tudi pred- hodno besedilo – z manjšimi dopolnili povzet po Christalnick–Megiserju. Takó strašno so ravnali zato, da se nasprotniki krščanstva ne bi več drznili upirati. Ko je fizično nadvladal pogane, je Valtunk zaprosil Virgilija za nove pridigarje in učitelje. Škof Virgilij naj bi tudi osebno obiskal deželo.56 Gottfried Philipp(us) Span(n)agel(us) v roko- pisnem delu Carinthia vetus et media omenja le tretji upor Karantancev po Hotimirjevi (Chetima­ rus) smrti, zaradi katerega v deželi več let ni bilo duhovnikov, dokler ni Valtunk (Waltunc) vnovič prosil Virgilija zanje. Dogodke umešča okoli 642 (!). Sklicuje se na Vita Virgilii.57 56 Valvasor, Die Ehre, 2. del, VII. knjiga, 2. poglavje, 386–390. 57 Span(n)agel(us), Carinthia vetus, 24–25. Preganjanje kristjanov, upodobitev v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (Valvasor, Die Ehre, 2. del, VII. knjiga, 386) VSE ZA ZGODOVINO 17 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Joannes Christophorus de Jordan v svojem De originibus Slavicis opus chronologico­geographico­ historicum (1745) omenja oba upora (carinulâ) pod Hotimirjem (Chetamarus) in tretjega po njegovi smrti.58 Aquilinus Julius Caesar v Staat­ und Kirchenge­ schichte des Herzogthum Steyermarks (1768–1788) prek Valvasorja povzema in prireja Christalnick– Megiserjevo tradicijo o uporih. Pod Hotimirjem (Chetumar) je med Slovane prodrla krščanska vera. Salzburški škof Virgilij je mednje poslal ško- fa Modesta z duhovniki. Po Hotimirrjevi smrti so frankovski kralji imenovali za vojvoda njegovega sina Valtunka (Waldung). Vlado je nastopil tri leta kasneje zaradi nemirov, ki so se med Slovani začeli že pod Hotimirjem. Upor naj bi se najbolj razširil okrog Maribora, Celja in v Slovenski marki. Ho- timir in furlanski vojvoda sta branila krščanske podložnike. V spopadu je bilo 6 000 Slovanov po- bitih, 900 ujetih. Novi izbruh nemirov po Valtun- kovem nastopu vlade je zadušil Tasilo. V deželo so se vrnili duhovniki. Vnovič je prišlo do nemirov; uporni plemiči Deoder, Drochus, Samo Aurelius iz Slovenj gradca in drugih krajev so bili poraženi pri Beljaku.59 Marcus Hansizius je v delu Analecta seu Collec­ tanea pro historia Carinthiae concinnanda (1782; 1793) pri opisu uporov dokaj stvaren.60 V zvezi z njimi navaja anonimnega avtorja »Konverzije«: Ko je umrl škof Modest, je knez Hotimir (Chet­ tumarus) prosil Virgilija, naj ga obišče. Ta pa tega ni storil, ker je prišlo v deželi do vstaje, pač pa je poslal Hotimirju duhovnika Latina. Ne dolgo za tem je prišlo do druge vstaje in Latin je odšel od tam. Hansiz opozarja, da to, kar je anonimni pisec »Konverzije« povedal tako skopo, »Megiser« (gre za Christalnick–Megiserja) dopolnjuje z obsežnim opisom, kjer pripoveduje o prizorih divjega klanja (lanionae atrocissimae). Omeni tudi, da »Megiser« poroča o Hotimirjevih bitkah in zmagah s podrob- nimi podatki, kot da bi jih sam videl. V ponazori- tev povzame Christalnick–Megiserjev opis upora: Karantansko plemstvo, ki je imelo posest pri Be- ljaku, se je oklepalo malikov. V jezi na kneza in v 58 Jordan, De originibus, I, pars IV, 250. 59 Caesar, Staat­ und Kirchengeschichte, I, 261–264. 60 Hansizius, Analecta, II, 244–250, 253–254. sovraštvu do krščanske vere je okoli 757 zgrabilo za orožje. Z divjaštvom in pohoto je vznemirjalo vse: device, žene, na nezaslišane načine je morilo otroke. Hansiz pove, da je po tej pripovedi knez s pomočjo furlanskega kneza Petra Munichesa zmagoslavno utrdil vero. S kancem posmehljivosti opozori, da je »Megiser« pripoved povzel »po svojem Ammo- niu«, dodaja pa, da je opis dobro izmišljen in da bi se moglo izkazati, da so se dogodki odvijali tako. Hotimir je okoli 768 umrl. Nazori velikega dela preprostega ljudstva še niso podredili ukoreninjene surovosti svetemu zakonu. Širitelji božje besede so bili izgnani, dostop jim je bil nekaj let preprečen. Ko so Franki postavili za kneza Valtunka (Waltin­ chus, Waltcuno), ga je ljudstvo zavrnilo z orožjem; odvrglo je frankovsko klientelo in se na vse kriplje trudilo za kraljevsko svobodo (libertas regia). Sledil je (772) poseg Tasila v Karantanijo, ki jo je podredil in vnovič postavil na oblast Valtunka. Spet se je okrepila vera. Hansiz omenja, da je »Megiser« to na svoj način obsežneje opisal z zaupanjem »svojemu Ammoniju«. Divjaštvo razbijaškega ljudstva naj bi bilo tolikšno, da so sežigali otroke, ki so jih zložili na kupe, ženam, privezanim na drevesa izrezova- li drob, druge pobili tako, da so jih ciljali s kopji. Tasilo naj bi s tremi vojskami pokoril uporneže in vnovič postavil za kneza Valtunka. Kakorkoli že – meni Hansiz – izid je znan, način pa ne: Valtunk je bil postavljen nazaj z orožjem, odtlej pa je vera vnovič dvignila glavo. Brez senzacionalizma omenja vse tri karantan- ske upore tudi Anton Linhart v delu Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen (Ländern der) suedlichen Slaven Oesterreichs (1788, 1791). Ne posveča jim posebne pozornosti, v opombah pa citira odlomke iz »Konverzije«: Tedaj je bil Virgilij salzburški škof. Sam ni nikoli prišel v Karanta- nijo, čeprav ga je Hotimir (Ketumar) še tako silil. V deželo pa je poslal goreče misijonarje, ki naj bi posvetili duhovnike in cerkve. Slovani so se temu trdovratno upirali. Trikrat so celo izbruhnili upori (Empörungen). Ko je Hotimir umrl – to je bilo 769 – so morali ti spreobračalci poganov povsem zapu- stiti deželo in nekaj let, dokler ni vojvoda Valtunk (Valdung) prejel od Bavarcev nove podpore, ni bilo v Karantaniji nobenega duhovnika.61 61 Linhart, Versuch, II, 160–162. 18 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Geneza razlage vstaj v navedenih historiografskih delih, Prešernov navdih Opisi vstaj proti legitimni oblasti v Karantaniji v drugi polovici 8. stoletja, ki jih omenja »Konverzija«, so v zgodovinopisju od 15. do 18. stoletja doživljali raznovrstne razlage. Jakob Unrest uporov ne ome- nja; poroča, da so v deželo vdrli »Huni«, pred ka- terimi se je duhovščina umaknila. Johannes Aven- tinus je bil med obravnavanimi zgodovinarji prvi, ki je karantanskim vstajam pripisal verski značaj: slovanski prvaki naj bi se uprli knezu Hotimirju, ker je zavrgel vero prednikov in sprejel nov način čaščenja Boga. Mauro Orbini v opisu dogodkov v italijanščini povzema Aventina. V kasnejši historiografiji se je uveljavila razlaga dogodkov na dva načina. Bavarski zgodovinarji Marcus Welser, Andreas Brunner in Johannes Ver- vaux oz. Johannes Adelzreitter a Tetenweis stvarno in skladno s »Konverzijo« omenjajo, da je Hotimir večkrat vabil Virgilija, naj obišče Karantanijo, ta pa zaradi vojnih nemirov ni prišel, ampak je v deželo poslal druge duhovnike. Po Hotimirjevi smrti je prišlo do nove vojne; duhovščina je bila pregnana, dokler ni zavladal knez Valtunk, ki mu je Virgilij spet poslal misijonarje. Sočasno s to razlago pa se je v zgodovinopisju uveljavil še domišljijski, srhljiv opis dogodkov, po katerem naj bi se najprej poganski Slovani nečlove- ško znašali nad kristjani; porazila naj bi jih najprej bavarski vojvoda Tasilo in nato Valtunk. Slednji naj bi dal ujete upornike na trgu v Beljaku nekrščan- sko kruto kaznovati. Ta opis si je izmislil Michael Gothard Christalnick, pod svojim imenom pa ga je objavil Hieronymus Megiser. Povzeli so ga Martin Bavčer, Janez Vajkard Valvazor in Aquilinus Julius Caesar. Christalnick–Megiserjevo delo postavlja žarišče upora na Koroško v okolico Beljaka, pogan- stva pa naj bi se oklepali tudi slovanski gospodje na Kranjskem, Štajerskem in v Slovenski marki. Bavčer postavlja dogodke na Koroško in Kranjsko, Val- vazor na Koroško, Kranjsko in v Slovensko marko. Po Caesarju naj bi bilo središče upora na Štajerskem okrog Maribora in Celja ter v Slovenski marki. Nekaj sodobnikov se je senzacionalistični Chri- stalnick–Megiserjevi inačici opisa dogodkov znalo izogniti. Janez Ludvik Schönleben in Marko Hanžič poznata Christalnick–Megiserjevo delo, vendar sta do njega zdravo kritična in dvomita v zanesljivost pisca Ammonia Salassa, ki ga omenjeno delo navaja kot vir podatkov. Nobeden od njiju ne pripisuje vstajam izključno verskih razlogov. Več zgodovinarjev tem dogodkom ne posveča posebne pozornosti in nadaljuje skòpo tradicijo poročanja bavarskih zgodovinopiscev. Gottfrie- dus Philippus Spannagelus omenja le (tretjo) vstajo Karantancev po Hotimirjevi smrti, zaradi katere so duhovniki do nastopa Valtunka odšli. Joannes Christophorus de Jordan pozna dva upora pod Hotimirjem in enega po njegovi smrti, jih pa ne komentira. Skòpa je tudi pripoved Antona Linharta, ki pa vstajam pripisuje verski značaj: Slovani so se trdovratno upirali krščanstvu. Vstaja po Hotimir- jevi smrti je imela za posledico odhod misionarjev iz dežele in njihovo večletno odsotnost, dokler ni Valtunk dobil nove podpore z Bavarske. Prešeren je zgodovinsko kuliso Krsta pri Savici povzel po Valvazorju (in posredno po Christalnick- Megiserju). Razgledan, kot je bil, je pesnik iz Val- vazorjeve »Slave Vojvodine Kranjske«, ki je sodila v historiografski vrh njegovega časa, povzel tradicijo izmišljene srhljivke o krvavem boju za krščansko vero na Kranjskem in Koroškem, ki naj bi ga vodil »koroški vojvoda« Valjhun (Valtunk). V pesnitvi si- cer izpostavlja krutost ravnanja kristjanov s pogani, medtem ko je pri Christalnick-Megiserjevi pripove- di in njenih posnemovalcih zlasti nazorno – kruto prikazano ravnanje poganov s kristjani. Spopadi Valtunka z uporniki so opisani z manj domišljije, čeprav se omenja veliko število bojevnikov, padlih in ujetih. Pač pa je srhljiva kazen za ujete upornike, pri kateri so kristjani uporabili stare germanske kaznovalne metode s krvavim pohabljanjem. Pre- šernovo poznavanje zgodovine moramo vrednotiti s stališča historiografskih spoznanj njegovega časa. Sledil je trendom sočasnega zgodovinopisja in raz- polagal z bogatim zgodovinskim znanjem. Nazaj h »valjhunstvu« Ko sem kot otrok pred mnogimi desetletji v Prirodoslovnem muzeju Slovenije prvič videla človeško okostje, sem razmišljala, kdo je bil tisti – nekoč – človek, katerega ostanek je pred menoj. VSE ZA ZGODOVINO 19 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Bi mu bilo prav, če bi vedel, da si stoletja kasneje obiskovalci muzeja ogledujejo in komentirajo nje- govo okostje? Podobno vprašanje sem si zastavila v zrelejših letih ob ogledovanju fotografij Tutan- kamonove mumije v časopisju in drugih objavah, zlasti pa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v arheološkem muzeju v Bolzanu pred razgaljenim, poškodovanim telesom »ledenega moža« Ötzija. Na filmu, ki je bil ob »eksponatu« na ogled, so bile prikazane raznovrstne raziskave, ki so jih opravili na njem. Dilema, ali je poseganje v fizično inti- mo – čeprav mrtvega, časovno daljnega – človeka etično, me je sprva mučila predvsem v zvezi z ar- heološkimi izkopavanji; kot zgodovinarka pa sem ugotovila, da so etično vprašljive tudi moje lastne raziskave, pri katerih ob razbiranju arhivskih roko- pisov nepooblaščeno brskam in razkrivam zasebno življenje ljudi, ki so živeli pred stoletji. Pomisleke sem pregnala z odločitvijo, da bom pri svojih raz- iskavah in odkritjih do konkretnih oseb spoštljiva in da jih bom v skladu s poslanstvom zgodovinarke predstavila realistično in nepristransko v njihovem času in prostoru, brez vrednostnih sodb. Vedènje, medosebna razmerja in tudi način izvajanja oblasti v preteklosti more zgodovinar presojati le v kon- tekstu načel, uveljavljenih v preučevanem času in prostoru. Vsiljevanje in projiciranje vrednostnih meril in prepričanj, lastnih raziskovalčevemu času in okolju, v presojanje dogajanja v drugem času in prostoru je nezgodovinsko in nesprejemljivo. Neka- tera ljudstva so v preteklosti žrtvovala ljudi, druga so poznala kanibalizem, suženjstvo, prakticirala so srhljive telesne kazni. Antropolog, zgodovinar in etnolog bodo tovrstne pojave zaznali in jih vključili v objektivno predstavitev običajev časa in okolja brez negativnih konotacij. V drugi polovici 8. stoletja se je za časa vlade kneza Hotimirja (751–769), ki so ga na Bavarskem vzgojili v kristjana, v Karantaniji začel in dosegel poln razmah krščanski misijon, verjetno pa je pri- šlo tudi do uvajanja upravnih in družbenih spre- memb po bavarsko-frankovskem vzoru. To je še za Hotimirjevega življenja sprožilo dve vstaji stare družbene elite, nenaklonjene novostim, proti legi- timni oblásti. Hotimir je uspel vstaji zadušiti. Po njegovi smrti je prišlo še do tretjega upora, ki ga je 772 zatrl bavarski vojvoda Tasilo in – več let po Hotimirjevi smrti – pomagal na oblast Valtunku. Ta ni bil potomec prejšnje dinastije in tudi v zvezi z vstajami in njihovim zatrtjem ga opisi ne omenjajo. V deželo so se vrnili misijonarji in zavladal je mir. V nadaljnjih desetletjih so bile razprtije pozabljene in Karantanci in Karniolci so se čez nekaj desetle- tij složno pridružili uporu Ljudevita Posavskega (819–823) proti frankovski oblasti. Tine Hribar ta dejstva pozna62 in vendar vztraja pri oznaki Valjhuna (Valtunka) za »kolaboranta«, ki naj bi podprl »brutalno« evangelizacijo, za »hu- dodelca« in »zločinca«, čeprav ni dokazljivo, da bi bil Valtunk vpleten v konflikte, kjer sta se tradici- onalna in nova struja karantanskih velikašev spo- padli za Oblast. Misijonarsko dejavnost je goreče podpiral njegov predhodnik Hotimir. V kolikšni meri je šlo tu za prepričanje in v kolikšni morda za pragmatizem, ne bomo nikoli izvedeli. Pokristja- njenje vzhodnoalpskega prostora pa je bilo v danih razmerah le vprašanje časa. Karantanski knezi so to dejstvo sprejeli, zaradi česar pa nikogar od njih ne smemo ožigosati z vidika moralnih vrednot na- šega (!) časa, saj gre (tudi) v tem primeru »za prelom s posvečenostjo mrtvih, človekovim dostojanstvom in zlatim pravilom etičnosti«.63 Dejstvo je, da knjiga Slovenski razkoli in sloven­ ska sprava pojma Valjhun in valjhunstvo uvaja kot sopomenki za sodelavca okupatorja in kolaboracijo. Ni sprejemljivo, da je karantanski knez Valtunk po poltrinajstih stoletjih ožigosan; neumestna izpeljanka valjhunstvo se bo pojavila v slovarjih sopomenk in tujk, morda se bo celó potegovala za besedo leta. Duh je ušel iz steklenice, linč historične osebe je uspel. Viri in literatura II. Leges Baiuwariorum. V: MGH. Legvm III. Hannoverae: Hahn, 1863. Adlzreitter a Tetenweis, Joannes: Annalium Boicae gentis partes III, Quibus Historia a prima Bojorum origine usque ad A. MDCLI, quo Maximilianus Elector Bavariae decessit, continetur. Francofurti ad Moenum: Impensis Jo. Friderici Gleditsch, & filii, 1710. 62 Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in sprava, 114–116. 63 Vzeto iz konteksta: Hribar, S. in Hribar, T., Razkoli in spra­ va, 16. 20 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Annales ex annalibus Iuvavensibus antiquis excerpti (ed. Harry Bresslau) MGH Scriptorum, tomi XXX. partis II. fasc. I. Lipsiae: Karoli W. Hiersemann, 1926. Annales Regni Francorum inde ab a. 741. usque ad a. 829. qui dicuntur Annales Laurissenses maiores et Einhardi. Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex Monumentis Germaniae historicis separatim editi. Hannoverae: Hahn, 1895. Auentinus, Iohannes: Annalium Boiorum libri septem. Ingolstadii: Weißenhorn, 1554. Bauzer, Martinus: Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium, 1657–1663 (rkp.) (Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice, Ms. 56). Bor, Matej, Šavli, Jožko in Tomažič, Ivan: Veneti naši davni predniki. Ljubljana [i. e.] Spod. Škofije: Delo; Wien: Editiones Veneti; Maribor: Večer, 1989. Bratož, Rajko: Bischofssitze und Kirchenorganisation in Slowenien. V: Neue Ergebnisse zum frühen Kirchenbau im Alpenraum: Akten des Internationalen Kolloquiums Klagenfurt 6.­7. Dezember 2013 (ur. Strobel, Karl in Dolenz, Heimo). [Wien]: Österreichische Gesellschaft für Archäologie; Graz: Unipress, 2016 (Römisches Österreich, 39), str. 173–196. Brunner, Andreas: Annales virtutis et fortunae Boiorum. I. Monachii: Hertsroy et Leysser, 1626; II. ibidem, 1629; III. ibidem, 1637. Brunner, Andreas: Annalium Boicorum, a Primis rerum Boicarum initiis ad Annum MCCCXI Partes III. Francofurti ad Moenum: Impensis Jo. Friderici Gleditsch, et filii, 1710. Caesar, Aquilinus Julius: Staat­ und Kirchengeschichte des Herzogthum Steyermarks I–VII. Graz: Weingand & Ferstl, 1768–1788. Christalnick, Michael Gothard, glej Megiser, Hieronymus. Ciglenečki, Slavko, Frühchristliche Kirchen und Kleriker Gebäude in Slowenien. V: Neue Ergebnisse zum frühen Kirchenbau im Alpenraum: Akten des Internationalen Kolloquiums Klagenfurt 6.­7. Dezember 2013. (ur. Strobel, Karl in Dolenz, Heimo). [Wien]: Österreichische Gesellschaft für Archäologie; Graz: Unipress, 2016 (Römisches Österreich, 39), str. 197–211. Das Strategikon des Maurikios, Corpus fontium historiae byzantinae, XVII (ur. George T. Dennis, prev. Ernst Gamillscheg). Wien: Verlag der Österreichischen akademie der Wissenschaften, 1981. Doblinger, Max: Hieronymus Megisers Leben und Werke, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, 26. Innsbruck: Verlag der Wagner’schen Buchhandlung, 1909, str. 460–61. Epistolae Karolini aevi, tomus II (ed. Ernestus Dümmler). V: MGH. Epistolarum tomus IV. Karolini aevi II. Berolini: apud Weidmannos, 1895, str. 496–497. Flacius Illyricus, Mathias: Catalogus testium ueritatis, qui ante nostram aetatem Pontifici Romano, eiúsque erroribus reclamarunt: iam denuo longe quam antea, & emendatior & auctior editus. Argentinae, 1562. Fredegarii et aliorum Chronica. Vitae sanctorum. MGH. Scriptores rerum Merovingicarum II. Hannoverae: Hahn, 1888. Grafenauer, Bogo: Ob tisočštiristoletnici slovanske naselitve na današnje slovensko narodnostno ozemlje, 1. Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah, zgornjem Posavju in ob zgornjem Jadranu. V: Pavel Diakon (Paulus Diaconus), Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum), Maribor: Založba Obzorja, 1988, 321–422. Grafenauer, Bogo: Karantanija. Izbrane razprave in članki. Ljubljana: Slovenska matica, 2000. Hansizius, Marcus: Analecta seu Collectanea pro historia Carinthiae concinnanda I. Clagenfurti: M. Kleinmayer, 1782. Hansizius, Marcus: Analecta seu Collectanea pro historia Carinthiae concinnanda I, II. Norimbergae: Steinius, 1793. Hribar, Spomenka in Hribar, Tine: Slovenski razkoli in slovenska sprava. Mengeš: Ciceron, 2021. Hribar, Tine: Vprašanje valjhunstva Delo, 27. novembra 2021, str. 14–18. http://www.vace.si/kastelic_situla_si.htm. https://sl.wikipedia.org/wiki/Zdravljica#/ media/Slika: Pre%C4%8Drtana_kitica_ Zdravljice.jpg. VSE ZA ZGODOVINO 21 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE Iordanis Romana et Getica (ur. Theodor Mommsen), MGH, Auctores antiquissimi, 5, 1. Berolini: Apvd Weidmannos, 1882 (anastatični ponatis: München, 1982). Jordan, Joannes Christophorus de ~: De originibus Slavicis opus chronologico­ geographico­historicum. Vindobonae: Gregorius Kurtzböck & Joan. Jacobus Jahn, 1745. Kahl, Hans-Dietrich: Der Staat der Karantanen. Fakten, Thesen und Fragen zu einer frühen slawischen Machtbildung im Ostalpenraum. (7.–9. Jh.). V: Bratož, R. (ur.): Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze. Dopolnilni zvezek. = Slowenien und die Nachbarlander zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfange der slowenischen Ethnogenese. Erganzungsband. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2002 (Razprave. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgodovinske in družbene vede, 20; Situla, 39). Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, prva knjiga. (l. 501–800). Ljubljana: Leonova družba, 1902. Kos, Milko: Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 11. Ljubljana: Znanstveno društvo, 1936. Linhart, Anton: Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen suedlichen Slaven Oesterreichs I. Laibach: Wilhelm Heinrich Korn, 1788. Linhart, Anton: Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen Ländern der suedlichen Slaven Oesterreichs II. Laibach: Wilhelm Heinrich Korn, 1791. Lošek, Fritz: Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg. MGH. Studien und Texte 15. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1997. Lotter, Friedrich ter Bratož, Rajko in Castritius, Helmut: Premiki ljudstev na območju Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja med antiko in srednjim vekom (375­600): Ljubljana: Sophia, 2005. Megiser, Hieronymus: Annales Carinthiae, das ist, Chronica des Loeblichen Ertzhertzogthumbs Khaerndten. Leipzig: Lamberg, 1612. MGH. Leges nationum Germanicarum 5, 2. Hannoverae: Hahn, 1926. Mihelič, Darja: Vstaja imenovana ‘carmula’. (Karantanija, druga polovica 8. stoletja). V: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje (ur. Rajšp, Vincenc et al.), str. 197–214. Ljubljana: Založba ZRC, 2001. Mihelič, Darja: Mit o uporu, imenovanem »carmula«. Karantanija, druga polovica 8. stoletja. V: Upor, nasilje in preživetje. Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka (ur. Bianco, Furio in Panjek, Aleksander). Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015 (Presojanja – zgodovinopisne razprave, 3), str. 29–47. Niermeyer, Jan Frederik: Mediae latinitatis lexicon minus. Leiden–New York–Köln: E. J. Brill, 1997. Orbini Ravseo, Mauro: II Regno de gli Slavi, hoggi corrottamente detti Schiavoni. Pesaro: Girolamo Concordia, 1601. Pauli Historia Langobardorum. Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex Monumentis Germaniae historicis recusi. Hannoverae, Hahn, 1878. Pavel Diakon (Paulus Diaconus). Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum). Maribor, Obzorja, 1988. Poezije Dóktorja Francéta Prešérna. V Ljubljani: Jóžef Bláznik, 1947. Procopii Caesariensis Historiarum tempori sui. De bello Gothico libri quatuor cum exceptis ex Agathiae Historia Hugone Grotio interprete. Monachii: Georgius Franzius 1854. Procopios Caesariensis, Pod Justinijanovim žezlom (prev. Gantar, Kajetan), Ljubljana: Cankarjeva založba,1961. Schönleben, Joannes Ludovicus: Carniolia antiqua et nova sive Inclyti ducatus Carnioliae Annales sacroprophani. Labaci: Joann. Babtistae Mayr, 1691. Span(n)agel(us), Gottfried Philipp(us): Carinthia vetus et media (rkp.) (Österreichische Nationalbibliothek, Handschriftenabteilung, Cod. 8436). 22 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Štih, Peter: Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slovanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah. V: Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995 (Razprave. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgodovinske in družbene vede, 17), str. 21–45. Štih, Peter: Carniola, patria Sclavorum, Österreichische Östhefte, Zeistchrift für Mittel­, Ost­ und Südosteuropaforschung 37, 1995, str.845–861. Štih, Peter: Kranjska (Carniola) v zgodnjem srednjem veku. Zbornik Brižinski spomeniki. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede; Trst: Mladika, 1996 (Dela. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za filološke in literarne vede, 45), str. 13–26. Štih, Peter: Ko je cerkev začela govoriti slovansko, Zgodovinski časopis 69, 2015, št. 1–2, str. 8–40. Štih, Peter in Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov. Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Herzogthums Krain I–IV. Laybach– Nuernberg, 1689. Vervaux, Johannes: Boicae gentis annalium pars I. Monachii: Ioannes Guilielmus Schell, 1662. Vnrestus, Iacob: Chronicon Carinthiacvm. V: Hahnius, Simon Fridericus: Collectio monvmentorvm vetervm et recentivm ineditorvm I. Brvnsvigae: Meyer, 1724, 479– 536. Welser, Marcus: Bayrische Geschicht / in fuenff Buecher getheilt / darinn begriffen / was sich mit den Bayrn von ihrem ersten Anfang biß zu zeiten Kayser Carls deß Grossen / verlauffem hatt. Augspurg: Mang, 1605. Wolfram, Herwig: Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. Wien–Köln– Graz: Böhlau, 1979. Wolfram, Herwig: Conversio Bagoariorum et Carantanorum: das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zveza zgodovinskih društev Slovenije; Klagenfurt: Auslief[e] rung Hermagoras, 2012 (Dela / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Opera / Academia scientarum et artium Slovenica, Classis I: Historia et sociologia; 38; Zbirka Zgodovinskega časopisa, 44). Zahn, Josef von [Hrsg.]: Codex diplomaticus Austriaco­Frisingensis: Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich, Band 1. Wien: Hof- und Staatsdruckerei 1870. (= Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts- Quellen. 2. Abtheilung, Diplomataria et acta. 35. I). Žužek, Aleš: Naselitev Slovanov v vzhodnoalpski prostor. Zgodovinski časopis, 61, 2007, št. 3–4, str. 261–287. Zusammenfassung DIE POPULISTISCHE STIGMATISIERUNG DES NAMENS EINES KARANTANISCHEN FÜRSTEN Valjhunstvo [Waltunchismus] – ein neues Synonym für Kollaboration? Der brillante slowenische Dichter France Pre- šeren fand die Motive für seine Gedichte oft in der Geschichte. Er war ein dem Slawentum zugetaner slowenischer Patriot und Verfechter der Urelemen- te dessen, was angeblich den slowenischen Vorfah- ren eigen war. Im Werk Krst pri Savici [Taufe bei der Savica] griff er das historische Motiv der Chris- tianisierung der Ostalpenslawen – der Karantaner in der zweiten Hälfte des 8. Jahrhunderts auf und beschrieb mit wuchtiger dichterischer Kraft die blutige Gewalt, mit der die Obrigkeit unter Füh- rung des „karantanischen Herzogs“ Valjhun (des karantanischen Fürsten Waltunc) den widerstän- digen „Slowenen“ den neuen Glauben aufgezwängt VSE ZA ZGODOVINO 23 Darja Mihelič, POPULISTIČNA STIGMATIZACIJA IMENA … ZGODOVINA ZA VSE habe. Der Dichter informierte sich über die Ereig- nisse im Werk Die Ehre des Herzogthums Krain (1689) von Johann Weichard Valvasor. Allerdings übernahm dieses Werk, das zur Spitze der dama- ligen Historiografie zählte, die Beschreibung der Ereignisse in Karantanien nach einer verfälschten, schaudererregenden Beschreibung, die sich Micha- el Gothard Christalnick ausgedacht hatte und die in den Annales Carinthiae von Hieronymus Megi- ser unter dessen Namen publiziert wurde: Zuerst hätten sich die heidnischen Slawen gegenüber den Christen in unmenschlicher Weise verhalten; sie seien vom christlichen bairischen Herzog Tassilo und dann vom karantanischen Fürsten Waltunc besiegt worden. Letzterer habe die gefangenen Auf- ständischen auf dem Marktplatz in Villach in un- christlich brutaler Weise bestraft. Die zentrale historische Niederschrift, die über die Bekehrung der Baiern und Karantaner zum christlichen Glauben berichtet (Libellus de con­ versione Bagoariorum et Carantanorum), erwähnt, dass Karantanien vor der Mitte des 8. Jahrhunderts die Vasallenabhängigkeit von Baiern annehmen musste. Die Nachkommen des heidnischen Fürsten Boruth, der Sohn Cacatius und der Neffe Cheitmar, wurden in Baiern christlich erzogen. Zur Zeit von Cheitmars Herrschaft (751–769) begann die christ- liche Mission in Karantanien und erreichte ihren vollen Aufschwung, wahrscheinlich kam es auch zur Einführung von verwaltungsmäßigen und ge- sellschaftlichen Änderungen nach bairisch-fränki- schem Vorbild. Dies führte noch zu Cheitmars Leb- zeit zu zwei Aufständen der alten, den Neuerungen abgeneigten gesellschaftlichen Elite gegen die legi- time Herrschaft. Cheitmar gelang die Niederschla- gung der Aufstände. Nach seinem Tod kam es noch zu einem dritten Aufstand, den der bairische Her- zog Tassilo im Jahr 772 niederschlug und verhalf – mehrere Jahre nach Cheitmars Tod – Waltunc an die Macht, der kein Nachfolger der früheren Dy- nastie war und auch an den Aufständen und deren gewaltsamer Niederschlagung nicht beteiligt gewe- sen war. Die Missionare kehrten ins Land zurück und es herrschte wieder Frieden. In den folgenden Jahrzehnten waren die Zwistigkeiten vergessen und die Karantaner und Karnioler schlossen sich nach mehreren Jahrzehnten einträchtig dem Aufstand des Liudewitus von Pannonia (819–823) gegen die fränkische Herrschaft an. Neuerdings verbreitet sich in der Öffentlichkeit eine besorgniserregende Neuinterpretation der frühmittelalterlichen Geschichte des Raumes zwi- schen den Alpen und der Adria. Der angesehene Philosoph, Tine Hribar, Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste, erwähnt im Buch Slovenski razkoli in slovenska sprava [Die slowenischen Spaltungen und die slowenische Ver- söhnung] (Mitautorin Spomenka Hribar) und in den Medien in Verbindung mit einer Interpretation von Prešerens Krst pri Savici die „blutige Evangeli- sierung und Okkupation“ (des Stammesfürsten- tums) Karantanien im 8. Jahrhundert durch die Baiern und „bewaffnete Salzburger Missionare“, was zu einer „blutigen Spaltung unter dem Volk“ geführt habe. Obwohl er die wissenschaftlichen Erkenntnisse der Historiker über die christliche Mission und die Aufstände gegen die legitime Herr- schaft kennt, an denen Waltunc (Valjhun) nicht be- teiligt war, erklärt er ihn zu einem „Kollaborateur“ (mit dem Okkupanten), der die „brutale“ Evangeli- sierung unterstützt habe, zu einem „Übeltäter“ und „Verbrecher“. Historische Personen sollten keinesfalls unter dem Gesichtspunkt aktueller ethischer Werte stigmatisiert werden. Es ist inakzeptabel, dass der karantanische Fürst Waltunc nach zwölfeinhalb Jahrhunderten in der geschilderten Art und Weise stigmatisiert wird und die Begriffe Valjhun und valj hunstvo [Waltunchismus] zu Synonymen für Kollaborateure und Mitarbeiter der Besatzer wer- den. Schlagwörter: Christianisierung, Karantanien, Conversio, Historiografie zu Karantanien, Krst pri Savici [Taufe bei der Savica], Waltunc, Pietät gegen- über historischen Persönlichkeiten 24 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 VSE ZA ZGODOVINO 25 Stanislav Južnič Franz Unger in njegovi pionirski prispevki k okoljskim raziskavam JUŽNIČ Stanislav, univerzitetni diplomirani inženir fizike in doktor zgodovinskih ved, Dunajska 83, SI-1000 Ljubljana, juznic@hotmail.com 502.1:929Unger F. 929Unger F. FRANZ UNGER IN NJEGOVI PIONIRSKI PRISPEVKI K OKOLJSKIM RAZISKAVAM V prispevku avtor obravnava proces raziskovanja spre- minjanja podnebja s posebnim ozirom na raziskovanja Franza Ungerja (1800-1870). Sin mariborske matere Franz Unger je bil eden od začetnikov raziskav toplogrednih pojavov. Skozi raziskavo njegovega rodu, povezav z osta- limi raziskovalci, njegovih popotovanj po svetu in skozi življenjsko akademsko kariero se približujemo boljšemu vrednotenju Ungerjevih dosežkov na področju raziskav okolja. V kontekstu ekologije so zelo zanimive tudi nje- gove raziskave na področju fosilov in botanike v okolici Celja in širše. Ključne besede: Franz Unger, globalno segrevanje, okolj- ska zgodovina, darvinistične ilustracije narave v 19. stoletju, Štajerska. JUŽNIČ Stanislav, BA Physics, PhD History, Dunajska 83, SI-1000 Ljubljana, juznic@hotmail.com 502.1:929Unger F. 929Unger F. FRANZ UNGER AND HIS PIONEERING CONTRIBUTIONS TO ENVIRONMENTAL RESEARCH In his paper, the author discusses the process of climate change research, with special reference to the research of Franz Unger (1800-1870). The son of a Maribor mother, Franz Unger was one of the pioneers of research on green- house phenomena. Through research into his lineage, his links with other researchers, his travels around the world and his lifetime academic career, we are moving towards a better appreciation of Unger’s achievements in the field of environmental research. In the context of ecology, his research on fossils and botany in the Celje area and beyond is also of great interest. Keywords: Franz Unger, global warming, environmen- tal history, Darwinist illustrations of nature in the 19th century, Styria. 26 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Nevidni izzivi globalnih atmosferskih podneb- nih sprememb so v 19. stoletju vstopili v vsakdanje zahodno življenje skupaj z drugimi težko izmerlji- vimi odkritji: atomi, bacili in virusi. Nekateri ak- terji s slovenskega ozemlja so pri tem odkrivanju klimatskih sprememb igrali vidno vlogo. Globalno segrevanje »na francoski način« Zgodnjo zahodnjaško idejo tople grede je več kot stoletje pred drugimi Evropejci zaslutil Leibnizev dopisnik opat Edme Mariotte leta 1681. Odraščal je na celinskih območjih Dijona, preden se je leta 1666 preselil v novo Colbertovo pariško akademijo. Njegova odkritja bi bila nedvomno pomembnejša in daljnosežna, v kolikor bi vanje vključeval nepo- sredne izkušnje z vzhodnimi modrostmi. Njegove predstave so bile še nepopolne. Sončna svetloba in toplota sta zlahka prehajali skozi Mariottovo ste- kleno ploščo, šibkejša toplota iz sveč pa ne: tako se topla greda greje po Mariottovem mnenju.1 Seveda Mariotte ni povsem uganil, v katerem grmu tiči za- jec, saj so komaj stoletje pozneje zahodnjaki začeli meriti infrardeče žarke. Steklo jih namreč stežka prepusti, zato se pod njim osvetljeno telo segreje. Segreto telo seva prav te žarke, ki pa trmasto nočejo in nočejo ven iz tople grede. Idejam sončnega ogrevanja je sledil Mariottov sočlan francoske kraljeve akademije Ehrenfried Walther von Tschirnhaus (1651 Zgornja Lužica – 1708 Dresden), ki si je med študijem v Leydnu dopisoval s Spinozo in Leibnizem. Zato je bil bolj od Mariotta izpostavljen kitajskim spoznanjem in tehnologiji (vključno z dragim porcelanom). Za poljskega kralja je vlil velike leče s premerom 76 cm, da je v glinenem loncu zavrel vodo.2 Topla greda z vročo posodo sta bili starodavna avtohtona oprema za kuhanje in sušenje. Švicar Ho- race-Benedict de Saussure (1740-1799) je zelo dobro izolirano leseno škatlo znotraj pobarval črno, s tre- mi plastmi stekla v pokrovu pa je ustavil toplotno sevanje navzven. Julija 1767 je na Mont Blancu poka- zal, da bo sonce segrelo notranjost prve zahodnjaške solarne pečice do 110oC celo v mrzlih Alpah. Steklo 1 Mariotte, Essais; Mariotte, Quatrième, str. 560­561. 2 Tschirnhaus, Medicina. prepušča sončne žarke Mariotta, vendar upočasni hitrost uhajanja toplote.3 Saussure je s tem svojim helio-termometrom dokazal, da se soba ali kočija bolj grejeta, če vanju sončni žarki prehajajo skozi steklo. Danes vemo, da gibanje zraka in vode, obseg morja, učinki človeške industrije, oblike zemeljske površine in nadmorska višina spreminjajo tempera- ture v vseh podnebjih.4 Gay-Lussac in njegovi sode- lavci s pariške Ecole Polytechnique so shranili zrak med poletom aerostata na višini 6.636 m. Ugotovili so, da višinski zrak krasi domala isto razmerje kisika in dušika v primerjavi z zrakom, zajetim v bližini njihove šole. Pač, v skladu z meritvami Saussura. Leta 1820 Joseph Fourier ni uspel pravilno ana- litično opisati toplotno ravnovesje med površino Zemlje in njeno atmosfero tudi zato, ker je napačno domneval, da je nizka temperatura na polih enaka zunanjim temperaturam v oddaljenih kozmičnih prostorih, ki so v resnici mnogo nižje. Fourier je te- oretično utemeljil eksperimentalne rezultate kolega Claude Pouilleta (1790-1868), medtem ko je skoraj sam oblikoval analitično teorijo toplote s svojimi aleksandrinskimi in drugimi egipčanskimi Napo- leonskimi primerjavami.5 Sklepal je, da bi moralo biti na Zemlji veliko bolj mrzlo brez nečesa v ozrač- ju, kar nas segreva, pravzaprav izolira.6 Fourier je svojo zemljo opisal kot elipsoid iz železa in zaključil, da se med helensko-egipčansko šolo v Aleksandriji in njegovo dobo temperatura zemeljske površine ni spremenila niti za tri stotinke stopinje. Po Fourieru vedno obstaja fizični vzrok, ki umirja temperature na površini zemeljske oble ne glede na delovanja sonca in toplote notranjosti Zemlje. V to konser- vativnost podnebja sodobni okoljevarstveniki dvo- mijo, saj je prav Fourier potrdil podnebne učinke industrijskega onesnaževanja z vsemi tedanjimi pariškimi zadimljenimi tovarnami vred.7 Globalno segrevanje »na zgodnji anglosaški način« Med najpametnejšimi privrženci Fouriereve teorije toplote je bila ameriška borka za pravice 3 Saussure, Voyages. Str. 55, 59; Saussure, Troisième, str. 441­ 453; Saussure, Description. 4 Fourier, Remarques, 152. 5 Fourier Remarques, 153; Fourier, Mémoire, 584 6 Fourier, Remarques, 136–167; Fourier, Mémoire, 569–604. 7 Fourier, Mémoire, 581, 584, 590. VSE ZA ZGODOVINO 27 Stanislav Južnič, FRANZ UNGER IN NJEGOVI PIONIRSKI PRISPEVKI … ZGODOVINA ZA VSE žensk Eunice Foote (1819-1888). Bila je kmečka hči, izobražena v edini tedanji ameriški šoli za dekleta, ki je ponujala znanstveni pouk z lastnim kemijskim laboratorijem vred v mestu Troy. Njen mož je bil meteorolog v mestecu Seneca Falls blizu Velikih jezer, po letu 1868 pa je bil komisar ameriškega patentnega urada. Gospa Foote je uporabila sončno svetlobo za se- grevanje plinov, spravljenih v dveh steklenih kozar- cih. V prvega je spravila goste pline, v drugem pa jih je redčila s črpalko. Vlažni plini so bolje absorbirali toploto kot suh zrak. Na soncu in v senci je merila petkrat v intervalih po dve-tri minute. Gosti plini so dosegli 100o na soncu, razredčeni plini le 88o, vlažni zrak pa kar 120o Fahrenheita. Plin ogljikove kisline je imel 125o, medtem ko se je navaden zrak segrel le do 106o Fahrenheita. Dokazala je, da lahko ogljikov dioksid absorbira veliko več toplote kot drugi plini. Zato je pribila: »Atmosfera tega plina bi naši Zemlji dala visoko temperaturo; in če se je, kot domnevajo nekateri, v nekem obdobju zgodo­ vine zrak mešal z njim v večjem deležu kot zdaj, se je temperatura dvignila zaradi njegovega lastnega delovanja.« Njen zapis »domnevajo nekateri« se je seveda nanašal na knjigo Franza Ungerja, osrednjega lika preučevanja v tej razpravi. Njeno delo je bilo spre- jeto na letnem srečanju ameriškega združenja za napredek znanosti v mestu Albany. Gospejine ideje o ogljikovem dioksidu danes močno slavimo.8 Njen mož, patentni sodnik Elisha Foote (1809-1883) je prebral njen in svoj prispevek. Njegov članek je bil objavljen pri Philosophical Magazine, kjer je bil Tyndall med uredniki. Med Britanci je zgodnje francoske uganke o globalnem segrevanju tople grede razreševal Irec John Tyndall. Citiral je Pouilleta,9 ne pa Footejevo ali Fouriera. Tyndallovi plini, vključno z ogljiko- vim dioksidom in vodno paro, zlahka absorbirajo toploto. Njegov vir toplote ni bilo sonce tako kot pri gospe Foote, ampak sevanje iz njegove laborato- rijske bakrene kocke, v kateri je neprenehoma vrel vodo.10 Vsekakor je Tyndall uporabljal svoj prestižni 8 Foote, Circumstances. 9 Fourier, Remarques, 165­166. 10 Tyndall, Note, str. 37–39.. laboratorij, ki je bil veliko naprednejši v primerjavi z domala gospodinjskim orodjem gospe Foote. Navezava na slovenske dežele Pri nas so sodobniki brali Tyndalla in s pridom razmišljali o zgodnjih globalnih segrevanjih. Če se izrazim bolj poetično in ob tem iščem vzporednice: Mariborske matere niso rodile zgolj slovitega Her- mana Potočnika Noordunga, temveč tudi začetnika raziskav toplogrednih pojavov Franza Ungerja. Mladi genij Dunajski akademik Franz Unger (Franz Joseph Andreas Nicholaus, 1800 Gradišče, Schloßberg pri Lučanah (Leutschach), upravnikova graščina-dvor Amthof, št. 57 – 1870 Gradec) je bil rojen v pretež- no slovenskem okolju Gradišča. Krščen je bil 1. decembra 1800, dan po rojstvu. Njegova mati je bila rojena Bregar (Wrege). Franzev boter lectar Joseph Wreger (Bregar) je bil Franzev stric, saj je dedek enakega imena umrl že leta 1788. Leta 1839 so potomci Josepha Wregerja še prebivali v Gradiš- ču št. 57 kot lastniki združenih posesti Amthof, Mellentin in drugih. Lectar in pek Josef Bregar je prišel v Maribor iz kranjske Dobrave 3 km vzhod- no od Višnje Gore. Svoje družinsko ime so pisali v slovenski obliki Bregar na Kranjskem, vendar je Wreger zvenelo bolje v ponemčenem Mariboru, kjer je pekovski mojster Josef leta 1769 dobil meščanske pravice kmalu po tem, ko je poročil precej mlajšo domačinko Josepho Wägl (1741-1827). Bregarji so kot mestni pekovski mojstri (Burger Bäck Meister) izdelovali slasten lect in pekli kruh. Premoženje so si postopoma prislužili v svoji pekarni v Ma- riboru št. 78 (danes je tam Gosposka ulica št. 9), kjer je Franz Serafin Bregar (1770/71 Maribor št. 78 – 19. december 1832 prav tam) od očeta Jožefa že leta 1801 prevzel pekarno, še pred svojo poroko 6. februarja 1803. Vdova Franza Serafina, Theresia Tscherchinin (Čerč, 1777/78 – 25. marec 1845 Ma- ribor št. 78), je leta 1834 nadaljevala peko, vendar je kljub vsaj štirim otrokom ostala brez potomcev, ki bi prevzeli njeno enonadstropno hišo. Zato so leta 1848 njeni dediči hišo prodali Ignacu Tallerju (Thaler, 1785 Maribor št. 24) in njegovi 7. 7. 1811 poročeni soprogi Ani rojeni Rachel (1790) ter Fran- zu Novaku (Novack, Nowak, 1800 Maribor št. 4) in njegovi soprogi Tereziji Siebetz (1816) poročeni 28 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 16. 8. 1843.11 Med najbolj znanimi mlinarji in peki v Mariboru je bil sin mestnega rokavičarja Karl Scherbaum (1818 Grajska ulica Maribor št. 106- 1901), ki je imel pekarno na Mestni tržnici (Grajski trg). Vsekakor je bilo dobičkonosno biti pek v hitro rastočem Mariboru. Družina Unger je spadala med najstarejše meš- čane poznega srednjega veka tako v Mariboru kot v koroškem Wolfsbergu (Volšperk): cerkvene zapise o Ungerjih je v obeh krajih mogoče zasledo- vati daleč v 16. stoletje. V 16. stoletju je Volšperk 11 Puff, Curk, Maribor, 334; Semlič Rajh, Oman, Mlinarič, Maribor, 100; Maribor sv. Janez Krstnik, poročna knjiga št. 01517, folij 309; Maribor sv. Janez Krstnik, poročna knjiga št. 01518, folij 47. postal središče reformacije v kapeli gradu Bayer- hofen jugovzhodno od središča mesta. Leta 1565 je nekdanja redovnica Magdalena grofica von Bar- by in Mülingen (1530–1565), vdova barona Ivana Ungnada (1493 Sonneck (Ženek) pri Sittersdorfu na Koroškem 48 km jugozahodno od Volšperka – 1564), prenesla tiskarno slovenskih in drugih tis- kovin pokojnega moža iz švabskega Uracha na do- mači Ungnadov grad Waldenstein pri Volšperku. Nato je vicedom von Stadion izsilil protireforma- cijo, dal je porušiti grajsko kapelo in je za nameček leta 1634 naselil še kapucine. Leta 1716 je bilo v požaru uničenih 170 hiš mesta Volšperk, kar se je dodobra otepalo tudi družini Unger. Leta 1759 so Habsburžani kupili Volšperk in druge bamberške posesti na Koroškem. Po nazadovanju vinograd- ništva sta trgovina ter predelava železa in drugih Prva poroka F. Ungerjeve osemnajstletne matere Anne Breger hčere mestnega peka v Mariborski cerkvi sv. Janeza Krstnika leta 1788 (Nadškofijski arhiv Maribor) Poročna knjiga / Trauungsbuch – 01517 | 099 Maribor – Sv. Janez Krstnik | Nadškofija Maribor | Slovenia | Matricula Online (matricula-online.eu) VSE ZA ZGODOVINO 29 Stanislav Južnič, FRANZ UNGER IN NJEGOVI PIONIRSKI PRISPEVKI … ZGODOVINA ZA VSE kovin postali najpomembnejši gospodarski panogi Volšperka. Leta 1780 je prostozidarski prijatelj F. Schillerja baron Franz Paul Herbert (1759, Celo- vec-1811, Trst), nečak vodilnega jezuitskega fizika Josepha Herberta (1725-1794), ustanovil tovarno belega svinca v Volšperku kot podružnico podobne očetove tovarna v Celovcu. Leta 1846, ko je botanik Franz Unger že blestel po vsem svetu, je gornje-šle- zijski podjetnik Hugo Henckel grof Donnersmarck (1811-1890) obnovil grad Volšperk v neogotskem tudorskem slogu. Poleg Franza Ungerja so ta ko- roška-štajerska območja rodila še enega znameni- tega botanika, njegovega pet let mlajšega vrstnika Friderika Velbiča (1806 Gospa Sveta vzhodno od Volšperka-1872). Hiše družine Unger v Mariboru so kasneje po terezijanskih reformah dobile med drugim tudi številki 15 in 143. Ko sta starša Franza Ungerja iz Volšperka obiskovala jugovzhodni Maribor zavoljo botrstva ob krstih svojih nečakov in nečakinj pri Bregarjih iz Maribora, sta se prav rada sestajala s sorodniki iz mariborske družine Unger: obe veji rodu Unger sta se dolga stoletja prstno povezovali. Predniki Ungerjevega očeta Jožefa so bili pivo- varji in lectarji: trgovali so celo z domačim in štajer- skim vinom v Volšperku. Kot lectarji so zelo dobro poznali mariborske peke Bregarje, kar je pospešilo dvorjenje Jožefa Ungerja Mariborčanki Ani Bregar. Hiša družine Unger v zgornjem mestu Volšperka (Ober Stadt) št. 6 je dobila vzdevek Hackhofer. Prej je družina Unger stanovala na št. 7 z vzdevkom Rossbacher do leta 1800. Stavba št. 6 je leta 1572 pripadala dedičem Georga Eberstorferja. Apollonia Eberstorfer je bila poročena z Andreasom Zenne- gkhom iz tirolskega Kirchbichla s hišne številke 55, 20 km zahodno od kasnejše rezidence Franza Ungerja v Kitzbühelu. Domačija št. 6 je pripadala Simonu Seidlu in Hansu Prunthalerju od leta 1668. Hans Prunthaler se je bržkone poročil z Elizabeto, vdovo Simona Seidla. 2. septembra 1687 se je Eli- zabeta Prunthaler pritožila glede vode iz svojega hišnega vodnjaka. Po reverzu z dne 4. aprila 1595 je lokalni vodnjak poplavljal in uničil njeno klet. Zato je zahtevala odškodnino. Sodnik bi moral raz- iskati zadevo: če voda v vodnjaku ne bi bila nujno potrebna za javno rabo, naj ji to sporočijo, vendar ne da bi jo oškodovali. 23. septembra 1687 je magis- trat želel razveljaviti reverz. Vdova Prunthaler je plačevala davke za svojo hišo št. 6 kar sama za leti 1694 in 1695, od 1695 do 1706 pa je davke plačeval že lectar (Lebzelter) Hans Georg Seidl, čeprav je taisto hišo od svoje matere Elizabete Prunthaler prevzel šele 10. aprila 1696. Hans Georg Seidl se je še vedno pojavljal v registru iz leta 1720, od leta 1734 dalje pa je bil lastnik hiše že njegov sin Andre- as Seidl: leta 1737 je bil verjetno napačno zabeležen kot Anton Seidl. Po rektifikaciji leta 1755 se Andre- as Seidl ni ukvarjal le z medenjaki, ampak tudi s trženjem domačega in štajerskega vina. Leta 1760 je njegova vdova Anna Maria Seidl plačala davke za to hišo. Leta 1786 je pastorek Anne Marie Seidl lectar Mathias Unger (Joseph, 1733-11. januar 1793 Volšperk Ober Stadt št. 7) plačal davke, potem ko je 27. januarja 1763 prevzel hišo od svoje mače- he. Poročil se je z Marijo Claro Ruprecht (1740-14. februar 1809 Volšperk Ober Stadt št. 7). Zakonca sta imela najmanj šest otrok, a sta vsaj dva umrla kot dojenčka. Po zapisih v zemljiški knjigi od 1792 do 1828 je hiša nato prešla na njunega sina Franza Ksaverja Ungerja, ki se je 9. septembra 1794 poročil z Marijo Schloisnigg (1765-1803/1806). Po njeni smrti se je v drugo poročil z Elizabeto Brucherin (1777) v Volšperku Ober Stadt. št. 7 dne 11. okto- bra 1807. Franz Ksaver Unger je bil stric botanika Franza Ungerja (1800): bila sta si zelo blizu tudi zato, ker sta mati in oče Franza Ungerja kot lastni- ka dvorca Amthof pri Lučanah redno botrovala otrokom Franza Ksaverja Ungerja, včasih skupaj z njuno sosedo oblikovalko Barbaro Meletscnigg. Njena sorodnica Maria Meletscnigg je zastopala Josefa Ungerja med krstom otroka njegovega brata Franza Ksaverja Ungerja 9. februarja 1814. Franz Ksaver Unger je imel iz obeh zakonov več kot du- cat potomcev, medtem pa je še vedno pridno pekel svoje medenjake in lect naraščaju v veselje. Njegovo obrt in hišo sta prevzela njegov najstarejši sin iz prvega zakona lectar Josef Unger (8. marec 1797 Volšperk Ober Stadt št. 7) in Georg Okorn, ki se je poročil z Rafaelo Jankowitsch v Volšperku dne. 9. junija 1803. Josef Unger je bil še vpisan v parcelni knjigi iz leta 1829. Leta 1858 je bila ta hiša št. 6 v lasti Josefa Jurija,12 medtem ko je njegov sorodnik Franz Unger že razpravljal o svoji paleobotaniki in globalnem segrevanju. Zdi se, kot bi vročina peke medenjakov in kruha v domačih hišah obeh staršev 12 Koroška: Rk. Diözese Gurk (Krka)­Volšperk; Wittmann, Oberländer, Häuserchronik. 30 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Franza Ungerja močno vplivala na njegove (in naše) predstave o globalnem segrevanju. 4. februarja 1800 v župnijski cerkvi Lučane in v njihovem domačem Gradišču št. 57 je Jožef Unger (Albert, 7. maj 1764 Hackhofer št. 6 (Volšperk Ober Stadt št. 7)-6. avgust 1827 Gradišče št. 57) poročil Ano Marijo roj. Bregar vdovo Knebl (Josepha Kna- bel, 10. junij 1769 Maribor št. 78 župnija sv. Janeza Krstnika – 4. april 1815). Nevesta je bila prvič po- ročena kot pomočnica v mariborski pekariji očeta Jožefa in matere Jožefe 6. aprila 1788, pokopana pa je bila v Lučanah kot žena Josepha Alberta von Ungerja.13 Jožef Albert Unger je doštudiral teologijo: na- mesto duhovniške kariere je raje izbral službovanje v komisiji za jožefinsko davčno ureditev. Leta 1800 je deloval v mestu Straß štajerske župnije St. Veit am Vogau, 15 km severovzhodno od Lučan. Nje- gova nevesta je bila že več kot eno leto vdova, nje- nih sedem majhnih otrok pa je potrebovalo očima. Bila je dedinja gradu Amthof v Gradišču in 2 km južnejšega posestva Mellentin, ki je pozneje prešlo v last njenega nečaka. S prvim možem je živela na Gradišču številka 52 in 54, po drugi poroki pa je z družino živela na Gradišču št. 57, ki je skorajda južno predmestje Lučan. Vinogradniško območje Lučane je največja vinorodna štajerska skupnost. Štajerski trg Lučane in južno od njega še Mellentin sta po terezijanskih reformah pripadla maribor- skemu okraju. Poročni priči Jožefa Ungerja sta bila Jožefov so- sed Neubauer kot upravitelj Straßa in Johann Georg Lang kot upravitelj graščine Svečina v Slovenskih Goricah severno od Plača.14 Johann Georg Lang je bil boter sinovom iz prejšnjega zakona Ane Bregar, medtem ko je bila njegova žena Maria Rosalia Lang s Ptuja botra hčeram Ane Bregar. Jožef Unger je bil v zadnjih letih zakona ople- meniten. Ob poroki ali pri krstih svojih otrok ni 13 Maribor župnija sv. Janeza Krstnika poročna knjiga folij 219 in krstna knjiga folij 790; Steiermark: Rk. Diözese Graz­ Seckau Leutschach Mrliška knjiga 3 1804­1829, leto 1815 foliji 363, 542, 573. 14 Deset kilometrov vzhodno od Lučan je bila Svečina rojstni kraj slavnega dunajskega astrologa Andreasa Perlacha (1490–1551). uporabljal plemiškega naziva, duhovnik pa je v zapisku o ženinem pogrebu uporabil J. Ungerjev naziv »von«. Boter vseh njegovih moških otrok je bil Joseph Wregar (Bregar, 1867-1808) iz Maribora št. 78, meščan, pekovski mojster ter stric Franza Ungerja in njegovih bratov. Taisti pek Joseph je svojo pismenost dokazal s lastnoročnim podpiso- vanjem krstov svojih nečakov, medtem ko je bila njegova žena Josepha nepismena botra vseh svojih nečakinj, saj se je podpisovala samo s »+«. Ženino posestvo sta seveda drug za drugim for- malno prevzela njena moža, pač po črki tedanje zakonodaje. Anin prvi mož Franz Knebl (Knabel, Francisus Xavier Knebel, 1746-24 september 1798 Gradišče št. 52) je bil upravitelj posestva in gradu Trautenburg, ki je prav tako spadalo k župniji Lu- čane ob današnji slovenski meji. Josef Boset je leta 1759 pridobil grad Trautenburg, 16. oktobra 1769 pa je postal vitez von Trautenburg. Franz Knebl je torej upravljal grad za očeta Ernsta Boseta von Trautenburga (1781–29. julij 1842), ki je leta 1810 podedoval graščino Trautenburg. Leta 1838 je Ernst Boset po lastni volji odstopil kot odbornik štajer- skih stanov. Njegov sin Albert Boset von Trauten- burg (1820-1900) je bil eden zadnjih aristokratov, ki so ga predstavili štajerskim deželnim stanovom. Franz Ungad je odrasel na Gradišču št. 57. V prvem zakonu je njegova mati rodila sedem otrok, v drugo jih je povila še devet, vključno z najstarej- šim Franzem. Pred prvo svetovno vojno je imelo Gradišče skoraj 2.000 prebivalcev. Javno življenje je bilo pretežno slovensko: po popisu iz leta 1910 je bilo 50,2 % prebivalstva slovensko govorečega. Po koncu prve svetovne vojne je s pogodbo leta 1919 južna Štajerska pripadla Kraljevini SHS in z njo 1/3 občine Gradišče na Kozjaku, ne pa tudi domača hiša Franza Ungerja.15 Med letoma 1807-1810 je Franza Ungerja sprva izobraževal očetov prijatelj in nekdanji sošolec med teološkim študijem duhovnik Franz Storer (Storrer) v svoji župniji Ernovž 10 km severovzhodno od Lučan. Leta 1804 so grofje Attems postali lastniki Ernovža, leta 1809 pa je bitka med francoskimi 15 V Pesnici na Kozjaku slab kilometer vzhodno od Lučan se je leta 1845 rodil fizik Anton Šantel. VSE ZA ZGODOVINO 31 Stanislav Južnič, FRANZ UNGER IN NJEGOVI PIONIRSKI PRISPEVKI … ZGODOVINA ZA VSE četami in 2. graškim Landwehr bataljonom pri Er- novžu prekinila študij Franza Ungerja. Franz Unger je nato obiskoval gimnazijo v var- nejšem Gradcu, kjer se je spoprijateljil s sošolcem, pesnikom Karlom Gottfriedom von Leitnerjem (1800-1890). Urednik graškega časopisa in kustos Joanneuma Leitner je bil poročna priča Franza Ungerja. Jeseni 1814 je oče prešolal Franza Ungerja k be- nediktincem v štajerski Admont. Po končanih za- dnjih dveh gimnazijskih letnikih je Franz študiral filozofijo v Gradcu. Medtem ko je Napoleonovo cesarstvo propadalo, je mati Franza Ungerja umrla, preden je bila nje- na najmlajša hči Johanna stara štiri leta: Johanna (1811-29. 1. 1835) je kasneje vodila gospodinjstvo Franza Ungerja v tirolskem Kitzbühelu do svoje žalostne smrti.16 Leta 1820/21 je Franz Unger študiral pravo v Gradcu. Poleg tega je obiskoval botanična pre- davanja Lorenza Chrysantha Edlerja von Vesta (1776-1840), prek katerih se je seznanil z drugimi naravoslovci, med drugim z mineralogom Mathi- asom Ankerjem (1771-1843) in tajnikom nadvojvo- de Janeza botanikom Johannom Zahlbrucknerjem (1782-1851). Po končanem začetnem letniku prava je Franz Unger med počitniškim obiskom ovdove- lega očeta nagovoril, da je lahko pravno fakulteto zamenjal za študij medicine, saj se je dotlej že več let vneto ukvarjal z nabiranjem rastlin. Tako je jeseni 1821 skupaj z Leitnerjem in drugim prija- teljem odpotoval na Dunaj. Unger je prestopil na dunajsko medicinsko fakulteto, ki jo je končal po vmesnem izobraževanju v Pragi. Takrat je bil študij medicine najboljša pot v botaniko, ki njega dni ni bila samostojni študij. Franz Unger je delil mladostno navdušenje lor- da Byrona (1788-1824) nad Grki, ki so se zapletli v krvoločno revolucijo proti Osmanom. V pomoč pri njihovi osvoboditvi je Unger odšel v Trst, da bi se kot terenski zdravnik pridružil prostovoljcem. Ko pa si je pobliže ogledal ladjo, namenjeno plovbi, je 16 Kitzbühel (Erzdiözese Salzburg) mrliška knjiga (Totenbuch) 1827­1854 mit Index_MF 1415­4, Folij 86. okleval, ali bi se zaupal tej razbitini. Za prevoz z boljšo ladjo pa je potreboval denar. V stiski se je obrnil na svojega starega učitelja župnika Storerja, ki mu je nato uspelo prepričati mladega Franza, naj opusti te nevarne zamisli. Unger pa ni nadaljeval študija na Dunaju, temveč je jeseni 1822 odšel v Prago, kjer je najprej študiral fiziologijo in kemi- jo. Tam se je spoprijateljil s transilvanskim saškim zdravnikom Johannom Ferdinandom Drautom (1800-1835). Mladeniča sta se jeseni 1823 odpra- vila na prvo dolgo potovanje po Nemčiji. Pohod je dosegel neslutene razsežnosti: od Leipziga, Halleja, Jene, Hamburga, Berlina, Rostocka, Stralsunda vse do otoka Rügen. Na poti se je Unger seznanil z botaniki Carlom Gustavom Carusom, Gustavom Flörkejem (1764-1835) in Christian Friedrich Horn- schuchom (1793-1850). Spoznal je zgodovinarja Heinricha Ludena (1778-1847), Karla Rudolphija (1771-1832) in druge pomembne može. Na Goethe- jevi univerzi v Jeni je srečal tudi botanika Lorenza Okena (1779-1851). Mladi Unger je sledil Okenovim idejam, povezanim s Kantom in Schellingovo mi- stično sistematično filozofijo narave zagovarjajoč »vse v vsem« in »vse v-vseh-delih«. Unger je ostal Okenov privrženec skoraj do pomladi narodov leta 1848. Razposajeni mladenič Franz Unger je to po- tovanje opravil ilegalno brez potrebnega potnega lista, zato so ga po vrnitvi v domače dežele zaprli za sedem mesecev tudi zaradi njegovih liberalnih idej in »hipijevskega« videza. Julija 1824 je bil izpuš- čen. Oče je umrl v precej nezavidljivem finančnem položaju, štiri mesece pozneje pa je Franz Unger 6. decembra 1827 doktoriral na dunajski medicinski fakulteti. Franz Unger je posvetil svojo disertacijo grofu Ferdinandu Colloredo-Mansfeld (1777-1848). Medtem ko je čakal na zaposlitev v izobraževalni ustanovi, je dve leti zasebno učil sina Josefa (1813- 1895) in hčer Ido (1816-1857) grofa Colloredo-Mans- felda na gradu Staatz (Stožec) severno od Stockeraua. Franz Unger je tam vadil in poučeval tudi takrat pri- ljubljeno gimnastiko, podobno kot pozneje vojniški zdravnik Max Samec v Kamniku. Sorazmerno libe- ralni Colloredo-Mansfeld je leta 1830/31, kmalu po tem, ko je Unger zapustil Staatz, na svojih posestvih Staatz-Kautendorf ustanovil prvo spodnjeavstrijsko tovarno sladkorja. V začetku oktobra 1828 je Unger zapustil Colloredovo graščino. Ukvarjal se je z prak- tično medicino v Stockerauu do maja 1830. Kasneje 32 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 v letih 1830-1835/36 je bil okrožni zdravnik v tirolskem Kitzbühelu ob gospodinjenju svo- je najmlajše sestre Johanne. Tirolska favna in podnebje sta bila za Franza Ungerja odlična, a usodna za njegovo mlado sestro. Slaven v Gradcu in na Dunaju 2. novembra 1835 je bil Franz Unger imeno- van za graškega profesorja botanike in zoologi- je. To izjemno napredovanje je omogočil sam nadvojvoda Janez po prepričevanju Ungerjeve- ga nekdanjega sodelavca Ferdinanda Josepha Johanna barona Thinnfelda (1793 Graz-1868 Feistritz), ki je bil pozneje državni minister za kmetijstvo in rudarstvo v letih 1848-1853. Thinnfeld je podprl kandidaturo Ungerja takoj po njegovi ustni predstavitvi, brez uradnih izpitov. Konec leta 1835 je po tej veliki sreči Unger postal tudi kustos in profesor botanike v deželnem muze- ju Joanneum v Gradcu, ki ga je leta 1811 ustanovil nadvojvoda Janez (1782–1859). Franz Unger se je poročil z Marijo Josepho Sand(t) naslednje leto, 18. oktobra 1836. Leta 1838 so se bohotile govorice o Ungerjevem imenovanju za profesorja gozdarstva na gozdarski akademiji Mariabrunn, ki je danes zahodni del Dunaja. Zato je Unger prosil za dvig plače na 1200 fl, kar je bilo kljub ljubosumnim so- delavcem takoj odobreno. Prvorojena hči je bila že tu, medtem ko se je žalostno spominjal očetovih zadnjih denarnih zagat, zato se denarja ni branil. Leta 1839 je Unger prevzel tudi mesto graškega profesorja za kmetijstvo. Leta 1849 je Unger znova prejel poziv na novo ustanovljeno profesorsko mesto za anatomijo in fiziologijo rastlin na Dunajski univerzi. Tokrat je Unger položaj sprejel. V letih 1846-1849 med pomladjo narodov je Josef Kuwasseg (Kuwassegg, Kuwasegk, Kubasseg, Kubašek, 1799 Trst-1859 Gradec) ilustriral Unger- jevo knjigo Primitivni svet z mnogoterimi najzgo- dnejšimi risbami prazgodovinskih živali. Po zgo- dnji smrti očeta trgovca, ki se je leta 1809 preselil iz Trsta v Gradec, je Kuwasseg skupaj z bratoma slikarjema odraščal pri stricu v Ljutomeru, kjer se je pokazala njegova nadarjenost za risanje (čeprav je moral pasti krave na kmetiji). Ob dobrodelni podpori se je v letih 1817 in 1818 izobrazil na dr- žavni risarski akademiji v Gradcu, ustanovljeni leta 1785: briljiral je kot slikar, litograf in pisatelj. Za knjigo polno Kuwassegovih slik je Unger na- pisal spremno besedilo utemeljeno na dognanjih onih dni. Sprevidel je, da so vulkani bruhali vlažne hlape in ogljikovo kislino, ki so dajali Zemlji toplej- še razmere in CO2 »hrano«, potrebno za uspevanje starodavnih rastlin, dinozavrov in drugih zgodnjih živali. Takšno geološko preteklost je gospa Foote sprejela in skušala dokazati s svojimi poskusi. Un- ger se je pridušal: »Majhni, vlažni otoki, pokriti z gozdovi, v katerih živijo največje in najbolj grozne pošasti starodavnega sveta. Takšni so prizori, ki jih ta formacija ponuja umetniku, sodeč po že opravlje­ nih znanstvenih raziskavah. Ozračje, napolnjeno z vlažnimi hlapi in izparinami ogljikove kisline je bilo zelo ugodno za to neverjetno razmnoževanje dvoživk, prav tako pa za razvoj praprotnic, cikad in iglavcev in nekaterih enokaličnic.« Unger in mnogi drugi so menili, da je je bila vodna para v ozračju poglavitni vzrok za prazgodovinsko toploto, medtem ko je ogljikov dioksid priskrbel hrano bujni vegetaciji, ki je kasneje omogočila velikanska nahajališča premo- ga nastala v karbonskem obdobju.17 Nato je gospa Foote dokazala, da je bil ogljikov dioksid morda več prispeval k tem starodavnim povišanim tem- peraturam. Toplogrednih učinkov, ki jih v ozračju povzroča metan, takrat še niso jemali resno, saj je izjemno vnetljiv metan komaj leta 1866 poimeno- 17 Unger, Die Urwelt. 11. ilustracija eocena Josepha Kuwassega iz leta 1858. (Zbirke dunajske univerze) VSE ZA ZGODOVINO 33 Stanislav Južnič, FRANZ UNGER IN NJEGOVI PIONIRSKI PRISPEVKI … ZGODOVINA ZA VSE val Justus Liebigov študent August Wilhelm von Hofmann (1818–1892). Franz Unger je rad popotoval. Kmalu se je napo- til v Švico. Leta 1852 je obiskal Dansko, Norveško in Švedsko. 28. januarja 1858 je Franz Unger zapustil Dunaj. Na parnik Bombaj se je vkrcal v Trstu 11. februarja in se domov vrnil šele po petmesečnem raziskovanju v Egiptu in Siriji. Leta 1860 je bil konč- no v Grčiji in na Jonskih otokih, kjer si je ogledal tudi Odisejevo Itako. Leta 1862 je bil na Cipru. Med letoma 1864 in 1870 je večkrat šel v Dalmacijo, leta 1867 pa je obiskal tudi druge kraje na Hrvaškem, vključno z Radobojem,18 zaradi svojih botaničnih študij, ki so vključevale območja okoli Vojnika pri Celju. Unger je sledil Ritterju von Pittoniju (Joseph Claudius vitez Dannenfeldt, 1797 Dunaj-1878 Gra- dec), ki je raziskoval fosile v Hrastovcu pri Stu- denicah 30 km vzhodno od Celja. Jeseni 1847 je sodelavec Ungerja pri notranjeavstrijskih geoloških raziskavah Adolph von Morlot (1820 Neapelj-1867 Bern) uporabil pomoč sposobnega lokalnega stro- kovnjaka Ignaza Selitscha (Ignac Selič, 3. junija 1785. Globoko št. 8 ob levem bregu reke Savinje, nasproti Rimskih Toplic pri Laškem). Po tridesetih letih vojaške službe je Ignaz Selitsch naslednjih šest let delal kot cesarski rudar. Bil je sin Georga Selit- scha in Helene Schreib in je imel vsaj starejšo in mlajšo sestro. Ker ga je pobrala vojska, je bržkone imel tudi starejšega brata, ki je podedoval kmetijo v Globokem št. 8.19 Globoko je le 26 km južno od Socke, zato je domačin Selitsch zelo dobro poznal teren. Po dveh delovnih letih sta Morlot in Selitsch zaključila svoje 18 Unger, Ueber die Pflanzen; Unger, Die fossile… Radoboj, 125. 19 Nadškofija Maribor / 079 Laško / Mrliška knjiga / 01155; Kr­ stna knjiga / 01132, foliji 18 (3. junij 1785), 84 (leto 1788), 22 (leto 1781). Globoko spada pod župnijo Laško. Tam oziroma v bližnjih Senožetah je sedem desetletij za svojim sosedom Seličem prebival novorojeni bodoči pesnik duhovnik Anton Aškerc, četudi krst Antona Aškerca ni bil zapisan v župnij­ skih laških knjigah. Aškerc je prebival v Rimskih Toplicah št. 5 ob krstu dne 9. januarja 1856 v župniji sv. Marjete pri Rimskih Toplicah. Nekaj njegovih sorodnikov je bilo popisanih tudi v Globokem (Krstna knjiga Sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah št. 1, inventarna številka 03324, folij 80; Nadškofija Maribor / 079 Laško / Mrliška knjiga 01155, leto 1874, Rečica št. 27 pri Laškem. raziskave leta 1847. Našla sta fosile, enake ostankom žuželk hrvaškega Radoboja, ki so nastali v miocenu. Fosile Radoboja 80 km vzhodno od Globokega je izkopal Oswald Heer (1809-1883). Podobne fosile so našli v Bad Häringu na vzhodnem Tirolskem, v Parschlugu na severnem Štajerskem, okoli gra- du Kainberg severovzhodno od Gradca in v Bílini (Bilin) na čeških Sudetih. Pripadali so kredni in kasnejši eocenski fosilni flori.20 Lokalna rudniška komisarja Woditzka (Vodička) in Weinegg sta izko- pala fosile v Socki za svoje razstave v Celju in v bli- žnjih Slovenskih Konjicah. Poleti in jeseni 1849 je Unger raziskoval v Socki. Dodatno je zbiral vzorce na Zavrhu nad Dobrno 2 km zahodno od Socke na višavju med Čreškovo (Tschreskova) vzhodno od Socke in takrat že delujočimi dobrnskimi toplicami, vključno z gradom Neuhaus v Lokovini nad jugo- zahodno Dobrno in gradom Gutenegg (Klanc) nad severovzhodno Dobrno. Unger je pregledal tudi nahajališča premoga, ki se razprostirajo pri Socki in gradu Guttenegg nad potokom Dobrnica. Iz teh krajev je Unger zbral več tisoč vrst za paleontološki 20 Unger, Die fossile Flora von Sotzka, 133. Ungerjeva rekonstrukcija fosiliziranih listov, ki jih je našel v Socki, objavljeno na koncu njegove razprave Die fossile Flora von Sotzka tiskane v Denkschriften der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften leta 1850, slika XXXI. 34 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 kabinet Joaneuma in za rudarski muzej na Duna- ju.21 Po njem se imenuje Banksia Ungeri (Proteace­ ae) iz Socke. Med tem raziskovanjem v svoji rodni Štajerski je Unger ravno zapuščal Gradec na poti za novo delovno mesto na dunajski univerzi. Unger je dopolnil Morlotove zbirke v Gradcu in na Dunaju, da bi promoviral tako imenovane soške plasti in soški premog, ki vsebuje korale in velike polže. Karl Dežman je 14. januarja 1857 poročal Mu- zejskemu društvu Kranjske v Ljubljani o tako ime- novanih votlih ruševinah iz fosilnih hribov, ki jih je odkril profesor Franz Unger. Leta 1860 in 1865 je Unger načrtno zagovarjal dokaj nerodno Platonovo hipotezo o Atlantidi, da bi pojasnil podobnost med fosilno floro Evrope in tedanjo floro v Ameriki, pod vplivi Humboldtovih povezav z Dunajem.22 Unger 21 Unger, Die fossile Flora von Sotzka, 135. 22 Unger, Die Urwelt; Unger, Die versunkene; Dröscher, 2015, 492­508; Collins, Franz Unger; Wissemann, Franz Unger; Gliboff, Franz Unger; Klemun, Franz Unger, 15­92; Klemun, Humboldtian, 228­245. je briljiral kot botanik, geolog, paleontolog, Men- dlov darvinistični profesor botanike in citologije strukture celic. »Zakon rasti rastlin« Ungerja in Carla Wilhelma Nägelija (1817–1891) kaže nekaj presenetljivih temeljnih skladnosti z Mendlovim pristopom k matematičnemu razmišljanju v bo- taniki in uporabi številčnih razmerij v bioloških raziskavah. Ungerjev liberalni katoliški evolucionizem je vznemirjal Ungerjeve konservativne rojake v habs- burški monarhiji, kjer je bila verska izobrazba v Cislajtaniji med (katoliškim) konkordatom v letih 1855-1871 še vedno obvezna. Medtem je imel Tyn- dall manj težav, ko je ločeval londonsko znanost od religioznih veroizpovedi. Leta 1866/67 je Unger za- pustil dunajsko univerzo, domnevno zaradi zdrav- stvenih razlogov. Pravzaprav je bil pod pritiskom oblasti zavoljo svobodomiselnega darvinizma, saj ga je citiral celo Darwin v zgodovinski skici na samem začetku knjige O nastanku vrst. Težave je spodbudil avstro-ogrski kompromis predsedni- ka vlade grofa Friedricha Ferdinanda von Beusta (1809-1886), podpisan konec julija 1867. Člani dru- žine Beust so se odlikovali v saškem rudarstvu in geologiji, kar je bilo Ungerju blizu, ni pa mu nujno prineslo podpore vlade. Poleg flore je Unger raziskoval tudi arheološke, kulturne in etnografske okoliščine ter o njih preda- val. Njegova navdušena numizmatična zanimanja je podedoval sin Theodor Unger (1840-1896), ki je neporočen poučeval na drugi gimnaziji v Gradcu. Razen leta 1827 in 1833 Franz Unger ni uporab- ljal plemiškega naziva, ki ga je njegov oče pridobil že ob koncu Napoleonovih vojn leta 1815 v letu smrti matere Franza Ungerja. Brat Franza Ungerja je bil vojaški kirurg Ferdinand vitez Unger (1808 Gradišče št. 57-1871 Groß St. Florian), ki je vodil zavod za regeneracijo cepljenja St. Florian in je veli- ko prispeval k sistemu cepljenja v Notranji Avstriji. Če si na tem mestu drznemo malo aktualizacije, sta tako brata Unger prispevala k obema glavni- ma sodobnima pojavoma: cepljenju in podnebnim spremembam. Pri tem je Ferdinand za razliko od Franza redno uporabljal plemiški naslov, ki ga je njun oče izpričal že v župnikovem zapisu ob po- grebu njune matere. Ungerjeva rekonstrukcija fosiliziranih listov najdenih v Socki, objavljeno ob koncu njegove razprave Die fossile Flora von Sotzka tiskane v Denkschriften der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften leta 1850, slika XLIV. VSE ZA ZGODOVINO 35 Stanislav Južnič, FRANZ UNGER IN NJEGOVI PIONIRSKI PRISPEVKI … ZGODOVINA ZA VSE Zaključek Da bi dodobra utemeljil svoje pojasnjevanje kli- matskih sprememb je Franz Unger vestno sledil novim načinom merjenja temperature in toplo- tnega ravnovesja. Enako sta počela njegova sočlana dunajske akademije Josef Stefan in Marian Koller.23 Vsekakor sta se gorenjski meteorolog Marian Koller in Franz Unger kot ustanovna člana dunajske aka- demije trudila za pionirske prispevke k zgodnjim idejam globalnega segrevanja. Potovanja v tople južne kraje so verjetno še bolj poglobila Ungerjeve ideje o evoluciji ozračja, ne- kako podobno kot je Joseph Fourier čutil toploto Egipta šest desetletij prej. Darvinistični raziskova- lec celic in mikroskopskega Brownovega gibanja24 Unger je torej pomembno doprinašal k raziskova- nju spreminjanja podnebja in ga pogojno lahko uvrščamo celo kot slovenski doprinos k okolijskim raziskavam. Viri in literatura Arhivski viri Nadškofijski arhiv Maribor 079 Laško / Mrliška knjiga / 01155; Krstna knjiga / 01132. Sv. Marjeta – Rimske Toplice, krstna knjiga 03324 št. 1. Maribor sv. Janez Krstnik, poročni knjigi 01517 in 01518; krstna knjiga. Rk. Diözese Graz­Seckau Leutschach Mrliška knjiga 3 1804-1829 Rk. Diözese Gurk (Krka) Volšperk (Wolfsberg) Krstne knjige (Geburtsbuch) IV – W12_004-1; V – W12_005-1; VII – W12_009-1. 23 Unger, Botanische 1852, 132­133. 24 Unger, 1832 Ueber Bewegung der Moleküle, 713­717; Unger, 1832 Die Pflanze als Wirbelgebilde, 145­158, 163­175. Erzdiözese Salzburg Kitzbühel, mrliška knjiga (Totenbuch) 1827-1854 mit Index_MF 1415-4. Literatura Collins, Larry (ur.): Franz Unger and the primitive world in its different periods of formation, Geological Society of America (GSA) Annual Meeting in Indianapolis, Indiana, USA, 2018. Dröscher, Ariane: Gregor Mendel, Franz Unger, Carl Nägeli and the magic of numbers, History of science: an annual review of literature, research and teaching 53/4, 2015, str. 492-508. Foote, Eunice Newton: Circumstances affecting the heat of the sun’s rays, eighth annual American Association for the Advancement of Science meeting on August 23, 1856 in Albany, NY. Sočasni natis: Circumstances affecting the heat of the sun’s rays, The American journal of science and arts. Second series 22, 1856, str. 382-383. Fourier, Joseph: Remarques Générales Sur Les Températures Du Globe Terrestre Et Des Espaces Planétaires. Annales de Chimie et de Physique 27, 1824, str. 136–167. Fourier, Joseph: Mémoire sur la température du globe terrestre et des espaces planétaires. 7. Mémoires de l’Académie Royale des Sciences, 1827, str. 569–604. Gliboff, Sander: Franz Unger and Developing Concepts of Entwicklung, Einheit und Vielfalt: Franz Ungers (1800­1870) Konzepte der Naturforschung im internationalen Kontext (ur. Marianne Klemun), Dunaj: University Press, 2016. Klemun, Marianne: Franz Unger (1800–1870): multiperspektivische wissenschaftshistorische Annäherungen. Einheit und Vielfalt: Franz Ungers (1800­1870) Konzepte der Naturforschung im internationalen Kontext (ur. Marianne Klemun), Dunaj: University Press, 2016, str. 15-92. Klemun, Marianne: Humboldtian science’ and beyond. The Humboldtian way of seeing and knowing in Vienna and in Franz Unger’s 36 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 and Friedrich Simony’s earth sciences, Earth Sciences History 39/2, 2020 (1201), str. 228-245. Mariotte, Edme: Essais de physique, ou Mémoires pour servir à la science des choses naturelles attribué à Roberval, Paris: Estienne Michallet, 1679–1681. Mariotte, Edme: Quatrième essai: De la nature des couleurs, Paris: Estienne Michallet, 1681. Puff, Rudolf Gustav; Curk, Jože: Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Maribor: Obzorja, 1999. Saussure, Horace-Benedict de: Voyages dans les Alpes, précédés d’un essai sur l’histoire naturelle des environs de Genève, 1-2, Neuchâtel: Samuel Fauche, 1769. Ponatis: Troisième mémoire: effets chimiques de la lumière sur une haute montagne comparés avec ceux qu’on observe dans les plaines (16 mai 1790), Mémoires de l’Académie royale des sciences, A. (1788-1789), str. 441-453. Saussure, Horace-Benedict de: Description d’un «cyanomètre» ou d’un appareil destiné à mesurer l’intensité de la couleur bleue du ciel, Mémoires de l’Académie des sciences, Turin, 1790. Semlič Rajh, Zdenka; Oman, Žiga; Mlinarič, Lučka: Maribor: mesto, hiše, ljudje: stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2012. Tschirnhaus, Ehrenfried Walther von: Medicina mentis sive artis inveniendi praecepta generali, Amstelaedami: Apud Albertum Magnum & Joannem Rieuwerts Juniore, 1687. Tyndall, John: VII. Note on the transmission of radiant heat through gaseous bodies. Proceedings of the Royal Society of London. The Royal Society 10, 31 December 1860, str. 37–39. Prejeto 26. maja 1859. Unger, Franz-Xaver (podpisan kot Hro. Dr. ****r): Die Pflanze als Wirbelgebilde. Flora oder Botanische Zeitung 15/1, 14 Marec 1832, št. 10, str. 145-158; št. 11, 21. marec 1832, str. 163-175. Unger, Franz-Xaver: Ueber Bewegung der Moleküle. Flora oder Botanische Zeitung 15/2, 7. December 1832, št. 45, str. 713-717 (Regensburg: Königl. Bayer. Botanische Gesellschaft zu Regensburg (ur. Christian Friedrich Hornschuch, Unger, Endlicher, in drugi). Unger, Franz-Xaver: Ueber die Pflanzen und Insekten-Reste in Radoboj in Croatien, Karl Cäsar von Leonhard’s und Heinrich Georg Bronn’s Neues Jahrbuch für Mineralogie, Geologie and Paläontologie, 1840, str. 374-377. Unger, Franz-Xaver: Die Urwelt, Graz, 1846. Ponatis: Die Urwelt in ihren verscheidenen Bildungs­perioden. 14 landschaftlichen Darstellungen mit erlauternden Text = Tableaux physionomiques de la végétation des diverses périodes du monde primitif: 14 tableaux de paysages (Primitive World explained by 14 Kuwasseg’s coloured illustrations, Le monde primitif à ses different époques de formation 14 paysages avec text explicative), München: Franz / Dunaj: Beck, 1851. Ponatisi: 1857, Leipzig: T. O. Weigel, 1862/1864 (z dodatnima slikama). Unger, Franz-Xaver: Die fossile Flora von Sotzka (Socka pri Vojniku, grad Einödt (Einöd) severno od Celja). Denkschriften der Akademie der Wissenschaften, math.­naturw. Kl., 2, brano 4. oktobra 1850, št. 1, str. 131-197. Unger, Franz-Xaver: Botanische Briefe, Wiener Zeitung, maj-oktober 1851. Ponatis: Dunaj: Carl Gerold & Sohn, 1852. Unger, Franz-Xaver: Die versunkene Insel Atlantis: Die physiologische Bedeutung der Pflanzencultur; zwei Vorträge gehalten im Ständehause im Winter des Jahres 1860, Dunaj: Wilhelm Braumüller, 1860. Ponatis: Die versunkene Insel Atlantis: Vortrag gehalten im Ständehaus im Winter des Jahres 1860. Dunaj: Braumuller, 1865. Unger, Franz-Xaver: Die fossile Flora von Radoboj in ihrer Gesmmtheit und nach ihrem Verhältnisse zur Entwickelung der Vegetation der Tertärzeit. Denkschriften der Akademie der Wissenschaften. Mathem. Naturw. Klasse. 29, 1869, št. 1, str. 125-170. Wissemann, Volker: Franz Unger und die mykologische Phytopathologie um 1800, Einheit und Vielfalt: Franz Ungers (1800­ 1870) Konzepte der Naturforschung im internationalen Kontext (ur. Marianne Klemun), Dunaj: University Press, 2016. Wittmann, Fritz; Oberländer, Erich: Häuserchronik der Wolfsberger Altstadt von VSE ZA ZGODOVINO 37 Stanislav Južnič, FRANZ UNGER IN NJEGOVI PIONIRSKI PRISPEVKI … ZGODOVINA ZA VSE Anbeginn bis 1858 von Dr. Fritz Wittmann (1912) erstellt und fortgeführt bis 2000 von OSR Dir. Erich Oberländer, 2002 https:// wolfsberg.at/srv/img.ashx?id=1105895602 (Prevzeto 3. 1. 2022) Zusammenfassung FRANZ UNGER UND SEINE PIONIERBEITRÄGE ZUR UMWELTFORSCHUNG Der Sohn einer Marburger Mutter Franz Unger (1800-1870) war einer der Begründer der Erfor- schung von Treibhausphänomenen. Die Entwick- lung und Nachverfolgung zeitgenössischer Wissen- schaftserkenntnisse, der Umgang in akademischen Kreisen, wahrscheinlich auch das erbliche Bäcke- reigewerbe der Familie sowie zahlreiche Reisen in warme südliche Gegenden vertieften bei Franz Un- ger die Ideen über eine globale Erwärmung, ähn- lich wie Joseph Fourier sechs Jahrzehnte zuvor die Wärmte Ägyptens spürte. Jedenfalls bemühten sich der Oberkrainer Meteorologe Marian Koller und der Steirer Franz Unger als Gründungsmitglieder der Wiener Akademie der Wissenschaften um Pionierbeiträge zu den frühen Ideen über die glo- bale Erwärmung. Um seine Erklärung der klima- tischen Veränderungen eingehend zu begründen verfolgte Franz Unger gewissenhaft neuen Arten des Messens und der Feldforschung, die zu einem großen Teil gerade in der heimatlichen Steiermark durchgeführt wurde. Als der zentrale Wiener Pro- fessor von Gregor Mendel ebnete er den Weg für die moderne mathematische Genetik: Mendel und er blieben in lebenslangem Kontakt, auch als über- zeugte Darwinisten, die an die unübertreffliche Macht wissenschaftlicher Erkenntnisse glaubten. Unger war der einzige mit dem slowenischen Ge- biet verbundene Autor, dessen »berühmte botani- sche und paläontologische Entdeckungen über die Modifikation der Arten« von Charles Darwin in seinen Büchern lobend angeführt wurden, als Be- leg seiner damals noch recht neuen Ideen über die Evolution in der Historischen Skizze als der Ein- leitung in das epochale Werk Über die Entstehung der Arten. So hatte Unger tiefgreifenden Einfluss auf zwei Fundamente der modernen Wissenschaft: Mendel und Darwin. Unger als darwinistischer Zellforscher, der die mikroskopische Brownsche Bewegung, Fossile und Algen erforschte, entdeckte und popularisierte die Klimaveränderung für den slowenischen Beitrag zur Ökologie. Heutzutage sind Debatten über die anthropogenen Klimaveränderungen infolge der industriellen Treibhausgase populär; im vorliegen- den Beitrag wird das erste Mal die führende Rolle Ungers in diesen vielversprechenden Forschungen vorgestellt. Mütter aus Maribor [Marburg] gebaren nicht nur den berühmten Herman Potočnik Noor- dung, sondern auch den Pionier der Erforschung von Treibhausphänomenen Unger. Solche slowe- nischen Verdienste gilt es enthusiastisch öffentlich bekannt zu machen. Schlagwörter: Franz Unger, Umweltgeschichte, globale Erwärmung, darwinistische Naturillustra- tionen im 19. Jahrhundert, Štajerska/Steiermark. 38 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 VSE ZA ZGODOVINO 39 Nataša Henig Miščič »Dobil je nalogo naj študira vprašanje, ali bi se ne dalo društvo razpustiti in nastaviti komisarja.« Likvidacija društva Kranjske hranilnice po prvi svetovni vojni HENIG MIŠČIČ Nataša, asistentka z doktoratom, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, natasa.henig@inz.si; Fakulteta za humanistične študije, Titov trg 5, SI-6000 Koper, natasa.henig@fhs.upr.si 336.722:061.2(497.4)"18/19" »DOBIL JE NALOGO NAJ ŠTUDIRA VPRAŠANJE, ALI BI SE NE DALO DRUŠTVO RAZPUSTITI IN NASTAVITI KOMISARJA.« Likvidacija društva Kranjske hranilnice po prvi svetovni vojni Prispevek se osredotoča na zadnja leta delovanja Kranj- ske hranilnice v okvirih, v katerih je bila ustanovljena leta 1820. Vse do konca leta 1927 je imela strukturo in organiza- cijo privatne finančne ustanove, za katero je bilo odgovorno društvo. Člani društva so bili pomembnejši predstavniki iz sveta podjetništva in gospodarstva na Kranjskem, ka- sneje na Slovenskem. Članek spremlja potek procesa, ki je privedel do likvidacije društva in tudi vsakdanje izzi- ve, s katerimi so se soočali vodilni ljudje v hranilnici. V ospredju članka so člani, ki so vztrajali in si prizadevali za uspešno in čim bolj nemoteno delovanje hranilnice do konca obstoja društvene organizacije. Ključne besede: hranilnica, Narodna vlada, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Ljubljanska samoupravna oblast, vojna posojila, vrednostni papirji, Slavenska banka HENIG MIŠČIČ Nataša, PhD, Assistant, Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-Ljubljana, natasa.henig@inz.si; Faculty of Humanities, Titov trg 5, SI-6000 Koper, natasa.henig@fhs.upr.si 336.722:061.2(497.4)"18/19" “HE WAS ASKED TO STUDY THE QUESTION OF WHETHER THE ASSOCIATION COULD BE DISSOLVED, AND A COMMISSIONER APPOINTED.” Liquidation of the Kranj Savings Bank Society after the First World War The paper focuses on the last years of the Kranjska Sav- ings Bank in the context in which it was founded in 1820. Until the end of 1927, it had the structure and organization of a private financial institution under the responsibility of a society. The members of the Society were the most important representatives of the business and economic world in Carniola and later in Slovenia. The article traces the process that led to the liquidation of the Society and the day-to-day challenges faced by the leading people in the savings bank. The focus of the article is on the mem- bers who persevered and worked to keep the savings bank running as smoothly and successfully as possible until the end of the Society’s existence. Keywords: savings bank, National Government, King- dom of Serbs, Croats and Slovenes, Ljubljana self-govern- ment, war loans, securities, Slavenska banka 40 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Uvod Kranjska hranilnica je bila prvi denarni zavod na slovenskem ozemlju. Posebnost njenega poslo- vanja je bil tudi dobrodelni prispevek družbi, pred- vsem skrb za malega človeka. Njegovi prihranki so bili varno naloženi in dobro obrestovani. V okviru novega gospodarskega, družbenega in političnega okvira Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je nadaljevala svoje poslovanje z manjši- mi prilagoditvami. Novo vodstvo je obdržalo enak način poslovanja kot je bil v času Avstro-Ogrske vse do konca leta 1927, ko so nastopile nove spre- membe. Hranilnica je bila še naprej osredotočena na zbiranje finančnih sredstev prebivalstva, ki jih je potem usmerjala na finančni trg. Tekom prve polovice dvajsetih let 20. stoletja je pod pritiskom drugih denarnih zavodov začela proces modernizacije poslovanja. Vendar so najpo- membnejše spremembe nastopile v trenutku, ko je bilo ukinjeno društvo hranilnice, kar je pomenilo, da ni bila več zasebna, ampak javna ustanova. Dvaj- seta leta so bila izjemno zahtevna. Vodilni so večino časa morali uravnoteženo pristopati k različnim iz- zivom, s katerimi so se srečevali vsakodnevno. Pri- tiski so prihajali iz več strani, številne strukture so imele svoje lastne prikrite in manj prikrite interese. To je bil čas, ko so se delali odločni koraki, ki so se kasneje izkazali kot ne najbolj pametni. V povezavi s tem pa se bo prispevek posvetil tudi družbenem doprinosu hranilnice in njenem poslovanju, ki naj- prej ni postavljal v ospredje profita pred dobrobitjo ljudi. Nove okoliščine pa so diktirale, v katero smer so se finančne ustanove morale preusmeriti. Slovenski prevzem Kranjske hranilnice »V petek je prišla v slovenske roke zadnja trdnjava nemške propagande v Ljubljani: Kranjska hranilnica ima slovenskega predsednika, slovenski kuratorij ter slovensko večino v ravnateljstvu. S tem je končana doba kranjskega nemštva, ki je – dasi tako malenko­ stno po svoji številni moči, pa oprto na moč kapitala in na podporo državne oblasti – igralo v kranjski deželi malodane odločilno vlogo.«1 1 Slovenec, 20. julij 1919, 1. Zgornji citat se nahaja v časopisu Slovenec in je bil objavljen ob končanem procesu prestrukturira- nja Kranjske hranilnice. Od tega trenutka dalje so v društvu in upravi hranilnice večino imeli slovenski predstavniki. Zaradi lažjega razumevanja pravega pomena tega koraka, se je potrebno vrniti v prvo polovico osemdesetih let 19. stoletja. Leta 1882 so slovenski politiki zmagali na občinskih volitvah v Ljubljani, v naslednjem letu pa so pridobili tudi večino v kranjskem deželnem zboru.2 Hkrati s pri- dobljeno močjo in pozicijo se je med njimi razvila ideja o prevzemu nadzora nad rezervnim skladom Kranjske hranilnice. Zaradi nacionalnega interesa in potencialnega vpliva na gospodarski razvoj je bilo pomembno, kdo je v svojih rokah imel nadzor nad finančnimi inštitucijami v deželi. Pomembno je bilo tudi vprašanje ali je denarna ustanova imela slovensko ali nemško vodstvo.3 Kranjska hranilnica je bila zaradi zapoznelega in nerazvitega slovenskega finančnega sistema ena od centralnih denarnih ustanov na slovenskem te- ritoriju. Etiketa »finančni steber kranjskega nem- štva«, ki se jo je držala vse od osemdesetih let 19. stoletja, je bila tudi eden od razlogov, zakaj zanima- nje za sestavo društva ne preseneča. Najvišji organ hranilnice je bil občni zbor, ki je bil sestavljen iz članov društva. Člani so odločali o vseh pomemb- nejših vprašanjih, ki so se nanašala na vodstvo, organizacijo in vse segmente poslovanja Kranjske hranilnice. Luka Svetec, predstavnik slovenskega liberal- nega tabora, si je leta 1884 brezuspešno prizadeval, da Kranjska hranilnica pride pod nadzor deželne- ga zbora. Hranilnica je bila privatna ustanova, za njeno pravilno delovanje je skrbel vladni komisar, poslovanje pa je vodila uprava sestavljena iz članov društva hranilnice. Za razliko od drugih regulativ- nih hranilnic, ki so jih ustanavljale mestne občine ali dežele, je bila Kranjska hranilnica popolnoma neodvisna od lokalnih ali regionalnih oblasti, od- govorna je bila Ministrstvu za notranje zadeve.4 Slovenski liberalni politiki na čelu z Ivanom Hribarjem so se zaradi neuspelega poskusa odločili, 2 Matić, Nemci v Ljubljani, 209, 215. 3 Lazarević, Plasti prostora in časa, 315. 4 Glej: Henig Miščič, Economic and altruistic motives, 163. VSE ZA ZGODOVINO 41 Nataša Henig Miščič, »DOBIL JE NALOGO NAJ ŠTUDIRA VPRAŠANJE …« ZGODOVINA ZA VSE da ustanovijo lastni denarni zavod in sicer Mestno hranilnico ljubljansko.5 Na drugi strani so se nem- škimi politiki na Kranjskem trudili za obrambo svojega narodno-gospodarskega položaja. Želeli so ohraniti Kranjsko hranilnico, ki je veljala za nemški finančni steber na Kranjskem. Hranilnica ni bila le gospodarski, ampak tudi politični simbol nemške moči v deželi.6 Kljub tej označbi se njeno vodstvo ni nikoli javno opredelilo, za katero koli nacionalno stran. Zahteve po nacionalni diferenciaciji v gospo- darstvu, ne le v politiki, so predstavljale temelje za vzpostavitev vzporednih kulturnih, političnih in gospodarskih sistemov na določenih geografskih območjih z jasnimi nacionalnimi razlikami med prebivalstvom. Vendar je bil to dolgotrajen proces.7 Zato je na primer omenjena Mestna hranilnica lju- bljanska predstavljala vzporedno finančno institu- cijo, ki je imela za razliko od Kranjske hranilnice značilen slovenski predznak. Ekonomski nacionali- 5 Več o Mestni hranilnici ljubljanski v Rendla, Henig Miščič, Lazarević, 73000 bančnih dni, 33–34. 6 Lazarević, Plasti prostora in časa, 315; Matić, Nemci v Lju­ bljani, 349. 7 Lazarević, Economy and Nationalism in Yugoslavia, 266. zem je predstavljal bistveni del zapoznelega procesa oblikovanja nacij v Srednji in Vzhodni Evropi. Na teh območjih je obstajal pred prvo svetovno vojno, ampak tudi po njenem zaključku. Ta koncept je treba razumeti kot sestavni del poskusa kolektivne samozavesti.8 Leto 1918 je prineslo korenite spremembe. Kranj- ska hranilnica je najbolj občutila spremembe, ki so jih prinesli zaključek prve svetovne vojne in razpad Avstro-ogrske monarhije ter nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Hranilnica se je zna- šla v novih gospodarskih, kulturnih in družbenih okvirih.9 Splošni gospodarski položaj v Avstro- -ogrski monarhiji je bil v zadnjem letu vojne slab, vendar je hranilca kljub temu beležila povečan pri- liv denarja na depozitnih računih vse do avgusta 1918, ko je prebivalstvo začelo intenzivno dvigati svoje prihranke. Komentar v letnem poročilu nam nazorno prikaže to spremembo: »Rastoča smer v gibanju vlog, ki jo je bilo od tretjega vojnega leta dalje opažati, se je nenadoma prekinila vsled dogod­ 8 Schultz, Introduction, 12; Jaworski, Between Economic In­ terests 59, 69; Berger, Wealth, Poverty and Institutions, 371. 9 Henig Miščič, Kranjska hranilnic v času prve svetovne vojne, 167. Stavba Kranjske hranilnice na Knafljevi 9 (danes Tomšičeva 5) v Ljubljani. (Iz Lapajne, Naslovna knjiga) 42 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 kov na bojnem polju, ki so povzročile bojazen, da se ne izvrši potem koncem oktobra nastali razpad.«10 Zavezniške sile so izvedle protiofenzivo na zahodni fronti, kmalu zatem je bila prebita tudi solunska fronta. Avstro-ogrska vlada je 14. septembra 1918 poslala mirovno noto silam antante.11 Avgustovska sprememba trenda hranilnih vlog je sovpadala s političnimi premiki, ki so se dogajali v Ljubljani v tem času. 16. in 17. avgusta 1918 je bil ustanovljen Narodni svet, vrhovni politični predstavniški or- gan, ki je ob svojem nastanku opredelil področja, na podlagi katerih se je potem oblikovala slovenska nacionalna državnost, vsebovala pa so tudi gospo- darski program.12 Ustanovitev Narodne vlade 31. oktobra 1918 je spodbudila tudi Kranjsko hranilnico, da se je po- skušala prilagoditi novim okoliščinam. Vodstvu hranilnice je bilo zelo hitro jasno, da se stari sistem ne bo obdržal. Zato je pristopilo k pripravi predloga za sprejem novih članov v društvo Kranjske hranil- nice. Ravnateljstvo je do konca novembra pripravilo seznam desetih članov, ki ga je Narodna vlada za- vrnila in ocenila kot »povsem nezadostnim«. Vlado je zmotilo, da sta bila na seznamu le dva slovenska meščana.13 Alojzij Kokalj, slovenski pravnik in pisatelj, je v drugi polovici novembra 1918 objavil članek v Slovenskem narodu, v katerem je opozoril na nem- ško sestavo društva Kranjske hranilnice, ki je v okvirih nove države nedopustno. Kokalj se je obr- nil na slovenske oblasti in zahteval, da se »takoj vpokliče v vodstvo Kranjske hranilnice toliko stro­ kovno izobraženih mož slovenske narodnosti, da bo izključno že ab ovo vsaka možnost, da bi se mogel v kateremkoli oziru lahkomiselno razdajati temu zavodu zaupan denar in da bo odstranjena vsaka najmanjša nevarnost za njegove vloge.« Avtor je v istem članku poudaril, da je bila hranilnica edina zasebna hranilnica v Sloveniji, za katero je jamči- la skupina ljudi, zbranih v društvu. Po njegovem 10 SI AS 61, šk. 1, t. e. 61/A/1/1, Kranjska hranilnica v letu 1918. 11 Perovšek, Slovenski prevrat 1918, 37−38. 12 Perovšek, Slovensko gospodarstvo v času prevrata leta 1918, 108. 13 SI AS 61, šk. 1, t. e. 61/A/1/1, Dopis Narodne vlade O. Bam­ bergu, predsedniku Kranjske hranilnice, 2. 12. 1918; 26. seja Narodne vlade SHS v Ljubljani, 151. mnenju je bilo to nesprejemljivo, še posebej, ker je hranilnica poslovala z velikimi zneski denarja.14 O članih Kranjske hranilnice je govoril še en čla- nek v Slovenskem narodu. Avtor članka, Nemec, ki se je podpisal s psevdonimom, je skupaj s Kokaljem pozval Narodno vlado, naj ukrepa in reši problem Kranjske hranilnice. Poleg tega je bil zelo kritičen do članov društva in posebej oster do tistih, ki so se odločili, da države ne bodo zapustili. Po njegovem mnenju je bilo 40 »pravih članov«. Predlagal je, da se v društvo včlani vsaj 40 Slovencev ter da bo na ta način zavod javno izrazil zvestobo novi državi.15 Novi poskus vodstva hranilnice je sledil že ko- nec meseca decembra. Ravnateljstvo, ki ga je pred- vodil predsednik Otmar Bamberg, je pripravilo nov seznam, o katerem so odločali vsi člani društva na izrednem občnem zboru 27. decembra 1918. Na no- vem seznamu je bilo predlaganih štirinajst članov, od katerih je bilo trinajst Slovencev in samo en Nemec. Ena petina članov naj bi po tem predlogu pripadala Slovencem, preostale štiri petine pa Nem- cem. Planirano je bilo, da uprava ostane večinoma nespremenjena, občni zbor pa je pristal na to, da se Slovencem prepusti mesto podpredsednika in dve mesti med ravnatelji, kuratorij pa je ostal v celoti nemški.16 Čeprav je bil predlog sprejet, je ostal le prazna črka na papirju, ker je vladni komisar Jan- ko Kremenšek po ukazu Narodne vlade preklical vse sklepe sprejete na omenjeni seji.17 Hranilnica je poskušala prikazati pripravljenost na prilagodi- tev, poiskala je tudi kompromis, čeprav je seznam odražal jasno željo, da se v čim večji meri ohrani dotedanje stanje. Na drugi strani je vlada imela drugačne načrte in tudi izjemno visoke finančne zahteve za usta- novitev novega političnega in tudi gospodarskega sistema. Prva raven v graditvi slovenskega gospo- darstva je bila nacionalizacija oziroma sloveniza- cija avstrijskega državnega kapitala in ustvarjanje 14 Slovenski narod, 19. november 1918, 2. 15 Slovenski narod, 27. november 1918, 1. 16 SI AS 61, šk. 1, t. e. 61/A/1/1 Die Direktion beantragt, fol­ gende Herren zu Vereinsmitliedern zu wählen, 27. dezember 1918; Slovenski narod 28. december 1918, 4. 17 SI AS 61, šk. 1, t. e. 61/A/1/1, Verhandlungsschrift über die ausserordentliche Generalversammlung des Vereins der Krainischen Sparkasse am 27. Dezember 1918, 9–10. VSE ZA ZGODOVINO 43 Nataša Henig Miščič, »DOBIL JE NALOGO NAJ ŠTUDIRA VPRAŠANJE …« ZGODOVINA ZA VSE Potrdilo Ferdinanda Accetta o sprejemu članstva v društvu Kranjske hranilnice, 24. julij 1919. Accetto je bil mestni stavbni uradnik, ki je bil izvoljen v društvo Kranjske hranilnice kot predstavnik Jugoslovanske demokratične stranke. (Arhiv Republike Slovenije) 44 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 slovenskega državnega imetja. Novembra 1918 je sprejela tudi potrebne ukrepe in je omogočila ne- moteno in varčno gospodarjenje z denarjem, pri- dobila je finančna sredstva za delovanje slovenske oblasti.18 V okviru teh prizadevanj se je na sejah vlade razpravljalo tudi o razpustu nemških hra- nilnic na območju Narodne vlade SHS v Ljubljani, katerim je pripadala tudi Kranjska hranilnica. Na seji vlade 13. decembra 1918, že pred izrednim občnim zborom Kranjske hranilnice s konca meseca je Janko Kremenšek, vladni komisar dobil nalogo »naj študira vprašanje, ali bi se ne dalo društvo raz­ pustiti in nastaviti komisarja.«19 Na seji deželne vlade se je tekom pomladi leta 1919 dvakrat razpravljalo o nadaljnji usodi hranilnice, najprej so 14. maja 1919 sprejeli odlok o razpustu na podlagi hranilničnega regulativa,20 ki je vseeno ostal nerealiziran. Junija so končno dosegli kompromis, določeno je bilo, da društvo hranilnice sprejme 42 Slovencev, pod pogojem, da se tudi ob vsakem nadaljnjem sprejemanju novih članov vsakič zagotovi sloven- ska večina. Poleg tega so novi člani bili določeni tudi na podlagi pripadnosti političnim strankam in sicer Slovenska ljudska stranka (SLS) je dobila 22 mest, Jugoslovanska demokratična stranka (JDS) 18 in Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS) dva člana. Volitve za predsedstvo, kuratorij in rav- nateljstvo so tudi bile določene po ključu: deset Slovencev in štirje Nemci.21 Hranilnica je dobila nove člane na občnem zboru društva 18. julija 1919. Predsednik Otmar Bamberg je prebral seznam, ki ga je prejel od deželne vlade za Slovenijo.22 Sprejetih je bilo 41, kar je pomenilo, da je bilo vseh skupaj, vsaj na papirju registriranih 92 članov. Dejansko se je število starih članov začelo opazno zmanjševati že tekom leta 1918 predvsem zaradi nesodelovanja na občnih zborih. Do kon- ca naslednjega leta se jih je 16 izselilo v Nemško 18 Lazarević. Obrat proti jugu, str. 96 – 97; Perovšek, Slovensko gospodarstvo v času prevrata leta 1918, 107–112. 19 33. seja Narodne vlade SHS v Ljubljani, 184. 20 99. seja Deželne vlade za Slovenijo, 215. 21 106. seja Deželne vlade za Slovenijo, 251. 22 SI AS 437, šk. 39, Izvolitev novih članov dne 18. Julija 1919; SI AS 437, šk. 12, Verhandlungsschrift über die ausseror­ dentliche Generalversammlung des Vereins der Krainischen Sparkasse am 18. Juli 1919, 2–4. Avstrijo ter zapustilo društvo. V prvem letu s slo- vensko večinsko upravo je aktivno sodelovalo 36 starih in 41 novih članov. Na istem občnem zboru je bil za predsednika izvoljen Dragotin Hribar in je zamenjal Otmarja Bamberga starejšega, ki se je umaknil, zaradi »dolgoletnega vodenja« pa je postal častni član društva hranilnice.23 Deželna vlada za Slovenijo je potrdila sklepe občnega zbora. Kranj- ska hranilnica je bila tako dokončno prestrukturi- rana, uprava finančne ustanove pa je bila od takrat v slovenskih rokah. Citat iz začetka tega poglavja je bil samo en pri- mer, ki prikazuje odziv časopisov na spremembe v hranilnici tekom julija 1919. Dogodek je odmeval tudi v drugih mestih oziroma v časopisih, kot je bil na primer Ptujski list. V tem listu so poročali o slovenskem prevzemu Kranjske hranilnice in hkra- ti razmišljali o morebitni podobni usodi »Ptujske šparkase, ki je imela popolnoma enak štatut.«24 Stari grehi in nove napake V času med obema vojnama se je splošni polo- žaj regulativnih hranilnic spremenil. Nastopilo je obdobje intenzivnejšega ustanavljanja novih bank na slovenskem teritoriju in tudi zagrebški finančni zavodi so v večji meri odpirali svoje podružnice. Čeprav so hranilnice nadaljevale svoje poslovanje, niso več zavzemale vodilne pozicije kot v času pred prvo svetovno vojno. Poleg tega so bile zelo toge in niso bile pripravljene na hitre spremembe. Za mo- dernizacijo poslovnega procesa so se odločale težko in počasi. Druge finančne ustanove so jih prehitele ter jim odvzele del poslovanja s prebivalstvom, ki je bilo ključnega pomena. Poleg tega so bile banke bolj spretne in v vse večji meri prevzemale tudi vloge pri podjetniškem sektorju. Zaradi tega so se hra- nilnice morale prilagoditi in poslovati na vse bolj podoben način, kot so to delale banke, v ospredje je prišla dobičkonosnost, prvotni nameni in cilji ter dobrodelnost pa so počasi izgubili svoj pomen.25 23 SI AS 437, šk. 12. Redni občni zbor dne 3. avgusta 1919: Poročilo ravnateljstva občnemu zboru društva Kranjske hranilnice; SI AS 437, šk. 39. Društveni člani Kranjske hra­ nilnice; SI AS 437, šk. 39. Seznam društvenih članov ozirom na navzočnost oziroma opravičenost nenavzočnosti. 24 Ptujski list, 27. julij 1919, 3. 25 Lazarević, Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, 135–140. VSE ZA ZGODOVINO 45 Nataša Henig Miščič, »DOBIL JE NALOGO NAJ ŠTUDIRA VPRAŠANJE …« ZGODOVINA ZA VSE Kranjska hranilnica je do konca prve svetovne vojne zavzemala vodilno mesto med denarnimi zavodi na Slovenskem. Zgoraj opisane spremem- be so vplivale na to, da je počasi izgubila pozicijo, med drugim jo je tudi Mestna hranilnica ljubljan- ska najprej dohitela in kasneje v medvojnem času tudi prehitela. Kranjska hranilnica se je soočala s povečanim odlivom depozitov tudi po letu 1918. Poleg omenjenih sprememb na denarnem trgu, so »stari grehi« v obliki avstrijskih državnih vojnih posojil in naložb v državne vrednostne papirje ter nepremičnine na Dunaju znatno otežili situacijo v hranilnici. Nekdanja monarhija je financirala vojne izdatke v največji meri s pomočjo vojnih posojil.26 Kranjska hranilnica se je redno odzvala na vsa- ko izmed osmih posojil, ki jih je avstrijska vlada raz- pisala med leti 1914 in 1918. V zadnjem letu vojne je imela hranilnica naloženih, skupaj v avstrijskih državnih papirjih in vojnih posojilih več kot 50 % zneska svojih depozitnih računov.27 Po razpadu mo- narhije in nastanku Kraljevine SHS so to bile nalož- be v tujini, praktično je bil dostop do teh sredstev nemogoč. O nepremičninah so večkrat debatirali na občnem zboru. Prodaja nekaterih nepremičnin v Ljubljani je omogočila kritje določenega dela izgube nastale zaradi avstrijskih vojnih posojil. Na primer leta 1921 je hranilnica izpogajala prodajo t. i. Viran- tove hiše, ki jo je odkupilo poštno ravnateljstvo.28 Vojna posojila so predstavljala resno težavo, ki jo hranilnica ni uspela rešiti do konca obravnavanega obdobja. V rektificiranih bilancah od leta 1922 na- prej ni več beležila te terjatve, ker je bilo jasno, da izgube ne bo nikoli uspešno povrnila. V poročilu o poslovnem letu 1924 se je prikradla napaka. Namreč, zapisano je bilo, da so bila avstrijska vojna posojila odpisana. Pri kasnejšem pregledu stanja financ, ki ga je opravila ljubljanska samoupravna oblast leta 1928 po prevzemu hranilnice, je bila ugotovljena nepravilnost. Vojna posojila so ostala neizterljiva in so predstavljala praktično izgubljen kapital, kar je tudi komisija zapisala v svoje poročilo.29 26 Šorn, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih, 22. 27 SI AS 437, šk. 38 Zgodovina hranilnice, 2–3. 28 SI AS 437, šk. 11 Zapisnik o ravnateljstveni seji Kranjske hranilnice, 5. julij 1921; SI AS 437, šk. 11 Zapisnik o ravna­ teljstveni seji Kranjske hranilnice, 10. december 1921. 29 SI AS 437, šk. 42 Opravilno poročilo in računski sklep za l. 1928, 6. Neznani avtor kratkega spisa o zgodovini hra- nilnice je posebej poudaril, da so »razcenjeni av­ strijski državni papirji predstavljali ogromni pasivni saldo v bilančnem računu.«30 Poleg avstrijskih voj- nih posojil so finančno stanje hranilnice bremenile tudi naložbe v državne vrednostne papirje bivše monarhije. Aktivna stran bilance je po navadi bila v veliki meri sestavljena iz hipotekarnih kreditov in vrednostnih papirjev, ki jih je izdajala država. Naložbe v te vrednostne papirje je spodbujala tudi država, veljali so za najbolj varne investicije, kar je bil osnovni pogoj zapisan v hranilničnem regulati- vu. Situacija je bila povsem enaka kot pri vojnih po- sojilih in štirih nepremičninah v lasti hranilnice, ki so se nahajale na Dunaju. Zaradi velikih sprememb v trendu in sorazmernega padca vrednosti z rastom inflacije v času vojne, je bilo težko oceniti realno vrednost tega kapitala. Trg vrednostnih papirjev je bil zamrznjen, kapital pa je postal nedostopen. Avstrijska vlada je med drugim tudi ustavila iz- plačevanje terjatev jugoslovanskim državljanom.31 Novo vodstvo hranilnice je leta 1920 pristopilo reševanju zgoraj omenjenih težav. Ustanovili so finančni komite ker je »za časa stare monarhije imel zavod precej živahen promet z vlagatelji, stanujočimi na Dunaju in v druzih mestih Avstro­Ogrske. Dalje je imel od izbruha vojne z Italijo skoraj vse svoje vrednostne papirje hranjene pri denarnih zavodih na Dunaju in v Gradcu. Vsled tega je imela Kranj­ ska hranilnica pri denarnih zavodih v teh mestih večje zneske razpoložljivih sredstev naloženih.«32 Fi- nančni komite je bil najprej ustanovljen za obdobje treh mesecev, ampak je tudi v nadaljevanju delal in skrbel ne samo za stare terjatve, ampak tudi za poslovanje z vrednostnimi papirji na splošno. Člani komiteja so bili voljeni iz vrst ravnateljstva, poleg predsednika društva in uradnega ravnatelja, ki je bil zadolžen za vodenje poslovanja in nadzor nad uradništvom, so sodelovali še trije predstavniki. Zapleti z vrednostnimi papirji so se pojavlja- li skozi celotno obdobje, ki ga obravnava članek. Ogrske vrednostne papirje je hranilnica deponirala 30 SI AS 437, šk. 38 Zgodovina hranilnice, 3–4. 31 SI AS 437, šk. 38 Zgodovina hranilnice, 3; SI AS 437, šk. 11 Poročilo zaradi izvolitve posebnega finančenga komiteja. 32 SI AS 437, šk. 11 Poročilo zaradi izvolitve posebnega finanč­ nega komiteja. 46 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Hrvatski slavonski zemeljski hipotekarni banki iz Zagreba, ki je z manj ali več uspeha prodajala, naj- večkrat pa poskušala čim bolj zmanjšati izgubo.33 Poleg tega se je situacija z Madžarsko zakompli- cirala tudi glede realizacije efektov. Pogodba med Kraljevino SHS in Madžarsko je bila podpisana, ampak ni bila ratificirana in je to v praksi pomenilo, da je bila realizacija nemogoča. Hranilnica se je leta 1928 ponovno zanimala za reševanje tega problema pri ministru Antonu Sušniku in pri tem v dopisu zapisala »Nam je na tej zadevi mnogo ležeče, ker imamo znatne svote naložene v ogrskih papirjih.«34 Kot je bilo prej omenjeno, so se vloge hranilnice v velikem obsegu zmanjšale v zadnjih mesecih leta 1918. Do spremembe je prišlo tekom leta 1921, ko se je trend obrnil navzgor. Kljub uspehu je hranilnica vseeno beležila skromen priliv denarja v primerjavi z drugimi denarnimi zavodi. Regulativne hranil- nice so postopno modernizirale svoje poslovanje. Večina jih je začela poslovati tudi s tekočimi ra- čuni.35 Kranjska hranilnica jim je sledila in je v nov pravilnik, ki je bil sprejet leta 1923, zapisala tudi novo obliko poslovanja. Na ta uspeh je gotovo vplival povečan pretok gotovine, ki je bil značilen za to obdobje. V obravnavanem obdobju je hranil- nica višek gotovine nalagala pri različnih denarnih zavodih: Gospodarski zadružni banki, Kreditnem zavodu za trgovino in industrijo, podružnici Prve Hrvatske štedionice, Slavenski in Slovenski banki.36 Ena bolj pomembnih je bila Slovenska banka, ki je bila vpisana v trgovski register 31. decembra 1920, a med člani upravnega sveta je bil zapisan tudi Dragotin Hribar, predsednik Kranjske hranilnice.37 Od leta 1924 naprej je sodelovala tudi s podružnico Slavenske banke iz Zagreba. Zelo hitro se je po- kazalo, da je bilo sodelovanje z dvema bankama napačna odločitev. Na težave Slovenske banke so opozarjali ravna- telji že v začetku leta 1922. Razgreta debata se je vo- 33 SI AS 437, šk. 44 Prodaja oz. valorizacija ogrskih zadolžnic. 34 SI AS 437, šk. 44 Dopis Antonu Sušniku, narodnem poslancu in ministru, 7. marec 1928. SI AS 437, šk. 44 Dopis Francu Smodeju, 24. marec 1928. 35 Lazarević, Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, 135. 36 SI AS 437, šk. 11 Poročilo seji ravnateljstva, 20. december 1923. 37 Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 29. januar 1921, 73. dila na številnih sejah ravnateljstva. Anton Nagode je zahteval obrazložitev predsednika glede »raznih govoric, ki so se širile po Ljubljani«, zanimalo ga je predvsem, na kakšen način je bila Kranjska hra- nilnica povezana z omenjeno banko. Predsednik Hribar je trdil, da banka ni »gmotno prizadeta, ker je njeno posojilo tako pri tovarni konzerv, kakor pri Impezu krito in so le hudobni naklepi nekega žida Kronfelda in njegovih pomagačev hoteli spraviti banko v slabo ime. Kranjska hranilnica direktno kot taka nima nobene zveze s Slovensko banko in ima le nekaj milijonov vlog, ki so pa do malega odpovedani in delno izplačani.«38 Kljub opozorilom posameznih članov ravnatelj- stva, so bila sredstva še naprej plasirana v sporni denarni zavod. Do leta 1925 je imela pri Slovenski banki vloženih 1,8 milijonov dinarjev.39 Predsednik Hribar je večkrat poudaril, da je hranilnica v za- četku njegovega mandata bila hudo zadolžena pri bankah, da je bila v letu 1926 brez dolga, z viškom denarja, »ki ga je naložila pri varnih bankah«. Za- nemarljiv čisti dobiček pa je opravičeval z dejstvom, da je država že leta 1920 omejila prosto uporabo teh sredstev ter da so jih morali uporabiti za odpis avstrijskih vojnih posojil.40 Zgodba o Slavenski banki, ki je bila dokončno likvidirana leta 1930, predstavlja po besedah Loj- zeta Tršana eden najodmevnejših finančnih šokov na Slovenskem med obema svetovnima vojnama.41 Posledice je čutila tudi Kranjska hranilnica. V Sla- vensko banko je vložila sredstva Bratovske skladnice Trboveljske premogokopne družbe v višini skoraj 3,5 milijonov dinarjev.42 Banka je prišla v resne težave že jeseni 1926 in je morala ustaviti plačila ter začeti stečajni postopek, ki se je vlekel naslednja tri leta. Likvidacija društva Kranjske hranilnice Prvotna društvena oblika delovanja Kranjske hranilnice se je počasi zaključila tekom druge po- 38 SI AS 437, šk. 11 Zapisnik o 13. ravnateljstveni seji, 19. ok­ tober 1922. 39 SI AS 437, šk. 38 Zgodovina hranilnice, 8. 40 SI AS 437, šk. 13 Poročilo ravnateljstva občnem zboru za leto 1925; SI AS 437, šk. 13 Poročilo ravnateljstvu o bilanci in razdelitvi dobička za leto 1925. 41 Tršan, Propad Slavenske banke, 368. 42 SI AS 437, šk. 38 Zgodovina hranilnice, 8. VSE ZA ZGODOVINO 47 Nataša Henig Miščič, »DOBIL JE NALOGO NAJ ŠTUDIRA VPRAŠANJE …« ZGODOVINA ZA VSE lovice dvajsetih let 20. stoletja. Stari člani oziroma tisti, ki so bili del društva pred prihodom slovenske uprave, so se morali prilagoditi in popustiti pod pritiskom politike. Predsednik Otmar Bamberg je na zadnjem občnem zboru s staro sestavo povedal navzočim, da jim »po diktatu vlade predlaga sezna­ mek novih članov, v katerem so samo tuja imena, ravnateljstvo pa je prišlo do spoznanja, da mu je spričo težkoč, ki jih dela vlada, nemogoče upravljati zavod še pod starim vodstvom«.43 Podobna usoda je doletela društvo z večinsko slovensko sestavo tekom leta 1927. Tokrat se je v glavni vlogi našel Dragotin Hribar, aktualni predsednik društva, ki je ostal osamljen v borbi za ohranitev stanja, kot je bilo vzpostavljeno leta 1919. Pregled in primerjava sejnih zapisnikov nam odkriva, da za razliko od časa pred zaključkom prve svetovne vojne, ko je ravnateljstvo delovalo uglašeno in je bila večina sklepov sprejetih eno- glasno, odnosi med ravnatelji in njihovo delovanje po letu 1919 niso bili več tako usklajeni. Glavna nesoglasja in očitki so se nanašali na težave, s kate- rimi se je hranilnica soočala zaradi nespametnega nalaganja finančnih sredstev v različne denarne zavode, ki so se pokazali kot nesigurni zaradi špe- kulacij njihovih vodilnih. Na ravnateljskih sejah so se vse pogosteje raz- vijale debate zaradi negotove situacije v povezavi s Slovensko in Slavensko banko. Konec leta 1926 je ravnatelj Ivan Vovk odprl razpravo in zastavil vprašanje o odgovornosti. Pri temu se mu je pri- družil tudi kurator Karel Čeč, ki je opozarjal, da že zamujajo z urejanjem omenjenih zadev. Pred- sednik Hribar se je po drugi strani želel izogniti prevzemu odgovornosti, ker je po njegovem mi- šljenju odgovorno ravnateljstvo v celoti. Pogovori na sejah tekom pomladi 1927 so postajali vse bolj vroči.44 V debatah sta nastopala tudi dr. Vladimir Ravnihar in dr. Mirko Božič, ki sta na enak način pozivala predsednika Hribarja na odgovornost. O napetih odnosih med ravnatelji hranilnice pričajo tudi nenadni odstopi s funkcij in tudi izstopi iz društva. Prvi je leta 1926 zapustil hranilnico An- ton Nagode, sledil mu je v juniju naslednje leto še 43 Prav tam, 4. 44 SI AS 437, šk. 13 Zapisnik o 8. ravnateljstveni seji, 17. de­ cember 1926; Ivan Vovk.45 Do kulminacije napetosti je prišlo na občnem zboru društva hranilnice, ko se je odprla razprava o nadaljnji usodi hranilnice, organizaciji in na sploh o razlogih za obstoja društva.46 Hkrati z dogodki znotraj hranilnice je prišlo tudi do pomembnih sprememb na političnem odru v Ljubljani in Mariboru. Čeprav so bile oblastne skupščine predvidene kot temeljni organ oblastne samouprave že z Vidovdansko ustavo leta 1921, so bile prve volitve izvedene šele v začetku leta 1927. V ljubljansko oblastno skupščino so bili izvoljeni predstavniki sedmih, v mariborsko oblastno skup- ščino pa devetih političnih strank. Predsednik lju- bljanske oblastne skupščine je postal dr. Marko Na- tlačen, v Mariboru pa dr. Josip Leskovar.47 Oblastne samouprave so urejale oblastne finance, upravljale z oblastno imovino, skrbele so za javna dela, pro- met in izvajanje gradbenih predpisov, pospeševale so različne agrarne panoge, zdravstvo in socialno skrb ter skrbele za uvajanje in vzdrževanje hranil- niško-kreditnih in zavarovalnih ustanov. Sklepe oblastnih skupščin so v praksi izvajali oblastni odbori, ki so vodili samoupravno administracijo 45 SI AS 437, šk. 39 Dopis o odstopu, 4. oktober 1926; SI AS 437, šk. 39 Seznam društvenih članov ozirom na navzočnost. 46 SI AS 437, šk. 13 Zapisnik o 1. ravnateljstveni seji, 4. februar 1927; SI_ZAL_LJU/176, šk. 18 Izredni občni zbor, 7. julij 1927. 47 Prav tam, 12. Več o tem glej: Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, 123–141. Karikaturi Dragotina Hribarja in Vladimirja Ravniharja iz leta 1925 (Ilustrirani Slovenec, 15. marec 1925 in 7. junij 1925) 48 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 in nadzirali vse omenjene ustanove. Ob upravlja- nju imovine je bila v zakonu zapisana še pravica do ustanovitve oblastnih gospodarskih podjetij in denarnih zavodov,48 kar je imelo odločilni pomen za nadaljnjo prihodnost Kranjske hranilnice. Čeprav je Ljubljanski oblastni odbor imel pravi- co do ustanovitve novega finančnega zavoda, so se na seji skupščine odločili, da pristopijo k prevzemu Kranjske hranilnice. Odbor, ki ga je vodil dr. Mar- ko Natlačen, je pripravil ponudbo. Ravnateljstvo hranilnice je prejelo predlog v začetku junija, raz- prava o predlogu pa je stekla šele na občnem zboru 25. junija 1927. Razvila se je viharna debata, v kateri je vodilno vlogo imel kurator Karel Čeč.49 Predsednik Hribar je izjavil, da je proti predlo- gu o predaji hranilnice, ampak je ostal osamljen. Večina prisotnih članov je sprejela ponudbo, rav- nateljstvo pa je dobilo pooblastilo za pregovore. Do kompromisa so prišli zelo hitro. V začetku julija je na tajni seji ravnateljstva predlog dobil večinsko podporo, pod pogojem, da se rezervni sklad hranil- nice dodeli uradništvu in se razdeli v dobrodelne namene.50 Na drugi strani je tudi Ljubljanski oblastni od- bor sprejel sklep o prevzemu hranilnice, celotnega premoženja in obveznosti, njihovih nameščencev in upokojencev. Pristali so tudi na pogoje ravna- teljstva in so del rezervnega sklada dodelili ura- dništvu, preostanek pa članom društva. Oddelek ministrstva za trgovino in industrijo v Ljubljani je potrdil vse sklepe in je Kranjsko hranilnico uradno likvidiral 14. decembra 1927.51 To ni pomenilo po- polno prenehanje delovanja hranilnice, ampak je bila s tem dokončno zaključena preureditev v javni oblastni zavod. Vse obveznosti in finančne posle je prevzela nova ustanova z enakim imenom, ki je bila vpisana v trgovski register 26. januarja 1928.52 48 Stiplovšek, Prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti, 1, 6–9. 49 SI_ZAL_LJU/176, šk. 18 Izredni občni zbor, 7. julij 1927. 50 Prav tam. 51 SI AS 437, šk. 38, Zgodovina hranilnice, 10–11. 52 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 25. februar 1928, 126. Sklep Izzivi, s katerimi se je Kranjska hranilnica so- očala po končani prvi svetovni vojni so se odvijali v kontekstu nacionalnih sprememb. Nemško-slo- venska struktura se je v tem času spremenila in se je s pomočjo pritiska od zgoraj prevesila tako, da je večino pridobila slovenska stran. Hkrati z notranjimi premiki se je na finančnem trgu poja- vila močna konkurenca. Z ene strani so na moči pridobile vse druge regulativne hranilnice, katere je vodila Mestna hranilnica ljubljanska, z druge pa so se množično pojavile banke – delniške družbe. Slednje so se od Kranjske hranilnice v svojem de- lovanju in strukturi vodilnih močno razlikovale. Niso imele težav z narodnostno pripadnostjo vo- dilnih, saj so bili skoraj vsi Slovenci. Poleg tega so postavljale v ospredje profitabilnost, dobrodelne komponente skoraj da ni bilo več. Stare finančne inštitucije so se morale prilagoditi, med njimi tudi Kranjska hranilnica. Močna konkurenca je bila bolj privlačna in je pritegnila nekdanje komitente hranilnice, da dvi- gnejo vloge in preselijo svoje prihranke k novo- nastalim finančnim zavodom. Razlogi za to so se skrivali tudi v zmanjšanem zaupanju v varnost vlog, ker je Kranjska hranilnica v velikem obsegu vlagala sredstva v vojne kredite Avstro-Ogrske. Verjetno so pričakovali drugačen izid vojne in s tem tudi povrnitev dobičkonosnih vojnih posojil. Zgodilo se je ravno nasprotno. Večina terjatev iz tega naslova hranilnici ni bila poplačana. Stari grehi so se ponovili v novih napakah, ali drugače rečeno: vodilni možje hranilnice so spet naivno verjeli v priložnost, ki se je pojavila s splo- šnim trendom tveganega nastajanja številnih novih bank. Vojni krediti so se kot slaba naložba ponovili v drugačni obliki, bolj posredno. Kranjska hranilni- ca je investirala veliki delež v svoje finančne konku- rentke, ki so v letih pred veliko gospodarsko krizo leta 1929 vlagale v špekulativne naložbe. Vse to je ponovno pripeljalo do oslabitve finančne kondicije hranilnice. Posledice vseh teh dejavnikov so privedle do spremembe v lastniški strukturi. Ponovno so bile s pomočjo političnih pritiskov sprejete pomembne odločbe. Hranilnica je postala javni zavod pod nad- VSE ZA ZGODOVINO 49 Nataša Henig Miščič, »DOBIL JE NALOGO NAJ ŠTUDIRA VPRAŠANJE …« ZGODOVINA ZA VSE zorom Ljubljanskega oblastnega odbora in hkrati prenehala obstajati kot ustanova z zasebnim la- stništvom. Viri in Literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana SI AS 61 Pokrajinska uprava za Slovenijo, Oddelek za notranje zadeve (1919–1924) SI AS 437 Hranilnica Dravske Banovine, 1820– 1933 Zgodovinski arhiv Ljubljana SI_ZAL_LJU/176 Kranjska hranilnica, Ljubljana, 1820–1947 Časopisni viri Ilustrirani Slovenec, 15. marec 1925, 7. junij 1925. Ptujski list, 27. julij 1919. Slovenec, 20. julij 1919. Slovenski narod, 19. november 1918, 27. november 1918. Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 29. januar 1921. Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 25. februar 1928. Objavljeni viri Lapajne, Štefan: Naslovna knjiga in zaznamek trgovin in obratov za deželno stolno mesto Ljubljano. Ljubljana, Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1912. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921. 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919. (Peter Ribnikar) Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921. 2. del: od 28. feb. 1919 do 5. nov. 1919. (Peter Ribnikar) Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije 1999. Literatura Berger, Peter: Wealth, Poverty and Institutions in the Habsburg Empire’s Successor States (1918–1929), v: From Empire to Republic, Post- World War I Austria (ur. Günther Bischof, Fritz Plasser in Peter Berger), New Orleans: University of New Orleans Press, Innsbruck 2010, str. 370–398. Henig Miščič, Nataša: Economic and altruistic motives in philanthropic work of the Carniolan savings bank 1844–1908, Istraživanja, 30 (2019), str. 157–170. Henig Miščič, Nataša: Kranjska hranilnica v času prve svetovne vojne, v: Slovani od preloma 19. in 20. stoletja do danes: jezikovne, zgodovinsko­politične spremembe in književni doprinos, 6. mednarodno znanstveno srečanje mladih humanistov, 2019, str. 155 – 169. Dostopno: https://zdsds.si/tiskovina/2083/ Jaworski, Rudolf: Between Economic Interests and National-Cultural Self-Assertion: On Economic Nationalism in East-Central Europe before 1914, v: History and Culture of Economic Nationalism in East Central Europe (ur. Helga Schultz in Eduard Kubů), Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag GmBH, 2006, 59–108. Lazarević, Žarko: Plasti prostora in časa. Iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Lazarević, Žarko: Economy and Nationalism in Yugoslavia, v: History and Culture of Economic Nationalism in East Central Europe (ur. Helga Schultz in Eduard Kubů), Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag GmBH, 2006, 265–277. Lazarević, Žarko: Obrat proti jugu (ukrepanje ob vstopanju v jugoslovanski gospodarski prostor), v: Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju: 1918–1945–1991 (ur. Neven Borak in Žaro Lazarević), str. 95–106. Lazarević, Žarko: Prinčič, Jože. Zgodovina slovenskega bančništva, Ljubljana: ZBS – Združenja slovenskih bank, 2000. Matić, Dragan: Nemci v Ljubljani 1861 – 1918, Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2002. Perovšek, Jurij: Slovenski prevrat 1918. Položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov 50 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 in Srbov, Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. Perovšek, Jurij: Slovensko gospodarstvo v času prevrata leta 1918, v: Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju: 1918–1945– 1991 (ur. Neven Borak in Žaro Lazarević), str. 107–119. Rendla, Marta; Henig Miščič, Nataša; Lazarević, Žarko: 73000 bančnih dni: zgodovina, izkušnje in spomini, Ljubljana: NLB, 2020. Schultz, Helga: Introduction: The double edge sword of economic nationalism, v: History and Culture of Economic Nationalism in East Central Europe (ur. Helga Schultz in Eduard Kubů), Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag GmBH, 2006, str. 9–25. Stiplovšek, Miroslav: Slovenski parlamentarizem 1927–1929. Avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko­socialni in prosvetno­ kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. Stiplovšek, Miroslav: Prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za izvajanje in razširitev samoupravnih pristojnosti (1927–1929), Lex localis: revija za lokalno samoupravo, 2, št. 1, 2004, str. 1–19. Šorn, Jože: Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. Tršan, Lojz: Propad Slavenske banke – največji finančni šok med obema vojnama v Sloveniji, Borec: revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 46, št. 529–531, 1994, str. 368–374. Zusammenfassung „ER BEKAM DEN AUFTRAG DIE FRAGE ZU PRÜFEN, OB DER VEREIN NICHT AUFGELÖST UND EIN KOMMISSAR ERNANNT WERDEN KÖNNTE.“ Die Liquidierung der Vereins Krainer Sparkasse nach dem Ersten Weltkrieg Die Krainer Sparkasse war das erste Finanz- institut auf slowenischem Gebiet, das sich auf die Sammlung von Geldmitteln der Bevölkerung und deren Lenkung auf den Finanzmarkt konzentrierte. Nach dem Zerfall der österreichisch-ungarischen Monarchie und der Gründung des Königreiches der Serben, Kroaten und Slowenen betrieb die Spar- kasse ihre Geschäfte weiterhin in dem Rahmen, in dem sie ihre Tätigkeit im Jahr 1820 begonnen hatte. Nach dem Ende des Ersten Weltkriegs kam es zu Veränderungsprozessen. Zuerst wurde die Struktur der Sparkasse im Kontext der nationalen Verände- rungen umgewandelt. Wegen des Interesses an der wirtschaftlichen Entwicklung war es bedeutsam, wer die Finanzinstitutionen kontrollierte. Seit Be- ginn der achtziger Jahre des 19. Jahrhunderts trug die Sparkasse das Vorzeichen „finanzielle Säule des Krainer Deutschtums“. Die Leitung der Krainer Sparkasse passte sich den neuen Verhältnissen nach der Entstehung der slowenischen Nationalregie- rung im Jahr 1918 an und bereitete ein neues Ver- einsverzeichnis vor. Trotz der proaktiven Tätigkeit der Leitung trug dieser Schachzug keine Früchte. Die Nationalregierung hatte andere Zukunftspläne. Die Diskussionen über das Schicksal der Sparkasse dauerten bis zum Juni des Jahres 1919. Es wurde ein Kompromiss mit der Regierung erzielt und die Krainer Sparkasse wurde am 18. Juli 1919 mit einer neuen slowenischen Führung umstrukturiert. Es folgten die zwanziger Jahre des 20. Jahr- hundert, in denen alle Regulativ-Sparkassen ihre Geschäftstätigkeit modernisierten. Dabei rückte man von den alten Prinzipien ab, nach denen die Finanzinstitutionen zuvor ein ganzes Jahrhundert tätig gewesen waren. Angesichts des erstarkten Konkurrenzdrucks stellte die Krainer Sparkasse den Profit in den Vordergrund. VSE ZA ZGODOVINO 51 Nataša Henig Miščič, »DOBIL JE NALOGO NAJ ŠTUDIRA VPRAŠANJE …« ZGODOVINA ZA VSE Aufgrund unglücklicher Entscheidungen war die Krainer Sparkasse im Laufe der zwanziger Jah- re mit zusätzlichen Herausforderungen konfron- tiert. Sie war durch die Kriegsanleihen der öster- reichisch-ungarischen Regierung aus dem Ersten Weltkrieg belastet, die als verlorenes Kapital galten. Belastend war auch der Verlust der Bargeldüber- schüsse. Schnell zeigte sich, dass die Zusammenar- beit mit beiden Banken eine weitere in einer Reihe von falschen Entscheidungen war. Die Folgen der Probleme, mit denen die Slavenska banka [Slawi- sche Bank] seit dem Jahr 1926 zu kämpfen hatte und ihr langwieriges Konkursverfahren spürte auch die Krainer Sparkasse. Kriegsanleihen, Wertpapiere des ehemaligen Staates (Österreich-Ungarn), Investitionen in die Finanzkonkurrenz, die spekulative Geschäfte tätig- te, und Konkursverfahren von Banken wirkten sich negativ auf die schlechte Bilanzlage der Sparkasse aus. Das weitere Schicksal der Anstalt hing von den Diskussionen innerhalb ihrer Leitung ab. Auf der Generalversammlung des Vereins im Oktober 1926 eröffneten die Mitglieder die Debatte über die Struktur, die Organisation und die Gründe des Bestehens des Vereins. Mit den gleichzeitigen Veränderungen auf politischem Gebiet beschloss der Ausschuss der Laibacher oblast [Verwaltungs- gebiet] die Übernahme der Sparkasse. Ähnlich wie Vereinspräsident Otmar Bamberg im Jahr 1919 blieb Vereinspräsident Dragotin Hribar isoliert, als der Verein am 14. Dezember 1927 liquidiert wurde. Damit endete die Tätigkeit der Geldanstalt nicht, es wurde vielmehr eine neue Anstalt mit gleichem Namen gegründet, die die Geschäfte der Krainer Sparkasse übernahm. Schlagwörter: Krainer Sparkasse, Nationalre- gierung, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev/ Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen, selbstverwaltende oblast [Gebiet] Ljubljana/Lai- bach, Kriegsanleihen, Wertpapiere, Slavenska ban- ka/Slawische Bank 52 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 VSE ZA ZGODOVINO 53 Mojca Šorn »Na Ljubljanici pa vse živo«* Ustanovitev ljubljanskega kopališča Livada in prvih nekaj let njegovega delovanja ŠORN, Mojca, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; mojca.sorn@inz.si 725.1(497.451.1)"19" »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« Ustanovitev ljubljanskega kopališča Livada in prvih nekaj let njegovega delovanja V uvodu članka avtorica oriše vlogo, ki so jo imeli Lju- bljanica in njena desni ter levi breg v družabnem življenju Ljubljane. V prvem delu članka na podlagi arhivskega gra- diva predstavi idejno zasnovo in postavitev mestnega kopa- lišča Livada ob Ljubljanici. V drugem delu ter v zaključku pa – prav tako na podlagi arhivskega gradiva – obravnava aktivnosti, ki so kopališki kompleks in njegove uporabnike zaznamovale in povezovale od ustanovitve leta 1923 do odprtja ljubljanskega elitnega bazena Ilirija leta 1929. Ključne besede: Ljubljana, kopališča, mestno kopališče Livada, 20. stoletje * Vrhovnik, Trnovska župnija v Ljubljani, 58. ŠORN, Mojca, PhD, Research Associate, Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana; mojca.sorn@inz.si 725.1(497.451.1)"19" “THE LJUBLJANICA RIVER WAS PACKED”. Establishment of the Ljubljana Livada Baths and the First Few Years of Its Operation In the introduction of the article, the author outlines the role played by the Ljubljanica River and its right and left banks in the social life of Ljubljana. In the first part of the article, based on archival material, the author presents the conceptual design and construction of the Livada bathing area along the Ljubljanica. In the second part and in the conclusion – also based on archival material – it discusses the activities that marked and connected the bathing com- plex and its users from its foundation in 1923 until the opening of Ljubljana’s elite Ilirija swimming pool in 1929. Keywords: Ljubljana, baths, Livada City Baths, 20th century 54 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Uvod Ljubljanica in njena desni ter levi breg so imeli od nekdaj pomembno vlogo v družabnem življenju Ljubljane. V publikaciji Trnovska župnija v Ljublja­ ni preberemo: »Mirno, skoraj nevidno tekoča reka je stala visoko in nudila lep razgled; ob njej na obrežju širni barjanski travniki, vabeči na piknik.«1 Živahno pa ni bilo samo na cvetočih livadah, temveč tudi v lokalih ob reki in nič manj na rečnih čolnih, kjer so Ljubljančanke in Ljubljančani prirejali večerje in uživali ob zvokih glasbe. V 19. in v prvi polovici 20. stoletja pa Ljubljanica ni bila več le sinonim za za- bavo, vse bolj pomembna je postajala za rekreacijo ter šport.2 Poleg veslanja je bilo velikega zanimanja deležno tudi plavanje, ki ga je v 20. stoletju stroka ovrednotila kot zdravo aktivnost ter ga priporočala otrokom in odraslim, moškim in ženskam. Prvo kopališče ob reki je bilo sicer odprto že okoli leta 1700, »najverjetneje ob sotočju Ljubljanice in Gradaščice,«3 vendar je »brezglavo veseljačenje na vodi« zaradi številnih nesreč leta 1828 prekinila vladna prepoved.4 Kmalu nato se je mestna uprava odločila urediti novo kopališče, na katerem bi lažje nadzorovala zdravje in tudi moralo obiskovalcev.5 Načrti za Kolezijo, kopališki kompleks z bazenom z naravnim vodotokom in lesenim objektom za kopalce, so bili potrjeni leta 1834, delovati pa je začel šele leta 1853. Zaradi dotrajanosti naprav in regulacije Gradaščice je bilo kopališče Kolezija po prvi svetovni vojni praktično na robu propada.6 V letih pred drugo svetovno vojno se je mesto sicer zavzemalo za njegovo obnovitev, vendar postavitev dveh bazenov (olimpijskega za plavalce in manjšega za neplavalce), ki naj bi bila priključena na mestni vodovod, zaradi okupacije ni bila realizirana.7 Ljubljančankam in Ljubljančanom je bilo dobro poznano tudi glavno mestno kopališče na Ljublja- 1 Ibid. 2 Nabergoj in Žargi, Ljubljanica od novega veka do zdaj, 148. 3 Mavrič, Srečevali so se ob Ljubljanici…, 181. 4 Vrhovnik, Trnovska župnija v Ljubljani, 60. 5 Nudistom je bilo kopanje v Ljubljanici prepovedano.  6 Šetina, Kopališče na Livadi, 10. Da je Kolezija delovala še leta 1931, zasledimo v turistični brošuri, ki vabi na plavanje in sončenje. ‒ Vodnik po Ljubljani, 151. 7 ARS, SI AS 1886, fasc. 66, Jahresbericht über die gesun­ dheitliche Verhältnisse in Laibach 1943, 70. nici, ki je bilo postavljeno leta 1906 na Prulah pri Špici.8 V neposredni bližini je bilo locirano vojaško kopališče s plavalno šolo, kjer so vojaki učili plavati nadobudneže vseh generacij. Učitelji so se vkopali na bregu in jim v vodo molili dolge drogove, ki so učencem pomagali kot opora pri prvih zamahih.9 Kopališče Špica je preživelo obe svetovni vojni, za- prli so ga leta 1957 in hkrati podrli jez, ki je mestno plažo ločeval od Grubarjevega prekopa.10 Kopališče južno od Malega grabna in severno od Curnovca od ideje do izvedbe Čeprav so prebivalci Ljubljane, ki jih je bilo leta 1921 več kot 50.000,11 sončne dneve radi preživljali ob Sori in Savi,12 kjer so imeli »na razpolago brez­ plačno plitvo in globoko vodo, mivko za solčenje ter prostoren travnik za razne igre«,13 jim je pot tja in nazaj vzela veliko časa. Mestna uprava se je odločila, da jim ob Ljubljanici poleg Špice ponudi še eno ure- jeno kopališče. Leta 1923 je bila sklicana komisija – sestavljali so jo predstavniki mestnega stavbnega urada in odseka, mestnega fizikata, inšpektorata za vode in komisariata za osuševanje Barja –, ki je bila zadolžena za detektiranje najboljše lokacije, na ka- teri bi postavili nov kopališki kompleks. Ker so bili člani komisije enotni, da bi bilo potrebno kopališče Kolezija zapreti še pred začetkom kopalne sezone, so se zavedali dolžnosti, da morajo svojo nalogo opravili čim hitreje. 23. aprila 1923 so opravili ogled ob Ljubljanici in se strinjali, da se novo kopališče načrtuje na desnem bregu reke južno od Malega grabna in severno od Curnovca. V svojem poro- čilu so zapisali: »Na Ljubljanici bi se z razmeroma neprevelikimi stroški dalo napraviti plavajoče kopa­ lišče za neplavalce /…/ plavalci bi uporabljali odprto 8 Šetina, Kopališče na Livadi, 10. Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani, 122. 9 Ibid. 10 Šetina, Kopališče na Livadi, 10. 11 Definitivni rezultati popisa stanovništva, 292. 12 Priljubljeni niso bili le Medvode, Medno, Ježica, Črnuče, Tomačevo, temveč tudi drugi kraji. Le dan pred otvoritvijo kopališča Livada so obiskovalce kopališča v Lazah obvestili o polovičnem znižanju voznih kart za t. i. kopalni vlak (po­ tnik je za povratno karto Ljubljana­Laze­Ljubljana namesto 7 din odštel 3.50 din). – Slovenec, 2. 8. 1923, 4, Ljubljanske novice. Kopalni vlak v Laze. 13 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 372. VSE ZA ZGODOVINO 55 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE Ljubljanico.«14 Za kopališki kompleks, ki naj bi ob- segal od 1200–2500 m2, so predvideli tudi »solčne kopelji«. Ena izmed plaž, ki je bila predvidena za 150 oseb, naj bi bila nasuta s kamenjem in debelejšim ter drobnejšim peskom. V načrtu je bil predviden celo s cementom obdan in tlakovan prostor, napolnjen z mivko, primeren za 25 oseb. Plaža iz desk, položenih na lesene podstavke, zvezane v vrste, je bila predvi- dena za 80 oseb. Poleg lesenih klopi so se kopališču obetale lesene kabine, omarice za obleko, telovadno orodje (bradlje, drog, krogi in ročke), tuši, stranišča in pisoarji, rešilne priprave (dva mala čolna, drogovi, pasovi in plavajoči pločevinasti sodi). Komisija je kot »neobhodno potrebno« opremo določila tudi ure in »avtomatično« tehtnico, zgolj kot priporočljive pa usluge brivca (»ki zna pedikirati«), bife in trafiko.15 Mestna občina je načrte potrdila in izvedbena dela zaupala Ljubljanski gradbeni družbi, hkrati pa ji je postavila ultimat, da mora kopališče dokon- 14 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 160. 15 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 161. čati v treh tednih.16 Junija so občinski možje tako že lahko oznanili, da oddajajo »novo kopališče in bufet ob Ljubljanici /…/ poleg Ižanske ceste v najem najvišjemu ponudniku,« ponudbe so sprejemali do konca julija 1923.17 V zapisniku ljubljanskega me- stnega magistrata, datiranega s 1. avgustom 1923, preberemo, »da so dela na mestnem kopališču že toliko dovršena, da se kopališče lahko jutri, v četrtek 2. t. m. ob 8. zjutraj otvori.«18 Istega dne je Slovenec vabil svoje bralce z besedami: »Novozgrajeno me­ stno kopališče ob Ljubljanici se otvori v četrtek, dne 2. avgusta 1923 ob 8. uri dopoldne. Kopališče bo odprto vsak dan od 8. zjutraj do 20. zvečer. Vstopnina znaša od osebe in za 2 uri 2 Din. Za uporabo kabine se bo moralo plačati za osebo 4 Din, za vsako nadaljnjo osebo pa po 1 Din k že omenjenemu znesku. Taksa za kopanje se pa v tem slučaju plača posebej. Za kopanje in omarico v skupni kabini se bo moralo plačati od osebe 3 Din. Kopalna doba znaša 2 uri, za 16 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 228. 17 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 198. 18 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 212. Mestno kopališče Livada, 1923 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU, 342, Fototeka, B5-026) 56 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 vsako nadaljnjo pričeto uro se pa plača ponovno cela pristojbina.«19 Uradna slovesna otvoritev novega kopališča je potekala nekaj dni kasneje, v nedeljo, 5. avgusta ob 11. uri dopoldne. Začela se je z nagovo- rom župana ob navzočnosti občinskih svetovalcev ter drugih funkcionarjev, spremljal jo je »nebroj občinstva.« Dogodek sta popestrila plavalna tekma športnega kluba Primorje in orkester Mladinskega doma.20 Gostje pa so se okrepčali v bifeju, kjer so stregli pivo, vino, malinovec in mrzle jestvine.21 Mestno kopališče na Livadi 1923–1929 Do novega mestnega kopališča so Ljubljančanke in Ljubljančani najprej lahko dostopali z dveh sme- ri. Prva pot jih je vodila s tramvajem do Rakovnika na Dolenjski cesti, od tam so šli peš skozi Galjevico 19 Slovenec, 1. 8. 1923, 3, Ljubljanske novice. Novozgrajeno mestno kopališče ob Ljubljanici. Gl. tudi Jutro, 1. 8. 1923, 3, Domače vesti. Novozgrajeno mestno kopališče ob Ljublja­ nici. 20 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235. 21 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 237. do Livade.22 Druga pot pa je vodila s Špice s čol- nom, kopalci so do cilja potrebovali le nekaj mi- nut. Kmalu se je ugotovilo, da bi se moralo urediti tudi dovažanje kopalcev s trnovske strani, »ker se je pri sedanjem načinu pokazala natančna kontrola nemogoča.«23 Mestne oblasti so začele načrtovati tudi pot, ki bi obiskovalce do kopališča pripeljala s smeri Ižanske ceste.24 Čeprav je bil kopališki kompleks lepo urejen in je gostom nudil različne športne aktivnosti (na- mizni tenis, odbojko, balinanje),25 sta kot najve- čja atrakcija veljala dva lesena bazena, podobna ogromni košari, na dnu in ob strani sestavljeni iz tramov.26 Lidija Ariana Bahovec se spominja: »Sko­ zi bazen je tekla voda Ljubljanice. V njem sem se nekajkrat kopala, pod nami se je vse zibalo.«27 22 Bahovec, Livada na Ljubljanici, 43. 23 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235 24 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 233. 25 Šorn, Življenje Ljubljančanov, 423 26 Šetina, Kopališče na Livadi, 8. Bahovec, Livada na Ljublja­ nici, 43. 27 Bahovec, Livada na Ljubljanici, 43. Bazen na kopališču Livada (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU, 342, Fototeka, B5-028) VSE ZA ZGODOVINO 57 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE Prvih štirinajst dni po otvoritvi je bil obisk ko- pališča »naravnost ogromen«, po 16. avgustu pa je število obiskovalcev zaradi deževja in nizkih tem- peratur začelo padati. Kljub temu so v prvi sezoni prodali 17.658 vstopnic, pri čemer se je domnevalo, da je bilo to število »gotovo za dva do tri tisoč oseb prekoračeno, ker veliko onih, ki so se pripeljali s čolni, ni plačalo vstopnine, veliko pa se jih je tudi priplazilo čez plot, oziroma priplavalo po Ljubljanici.«28 Prva sezona je odstrla, da bo do poletja 1924 potrebno kompleks povečati in dodatno urediti.29 Kot velika pomanjkljivost se je pokazalo premajh- no število kabin, nekateri obiskovalci so morali čakati po celo uro ali še več, preden jim je kopa- liško osebje lahko dodelilo izpraznjeno kabino ali garderobno omarico. V poročilo so zapisali: »Pri takem pomanjkanju kabin se ni moglo ločiti mo­ ških od žensk kot je bilo to prvotno mišljeno. Edino pri skupnih garderobah v katerih so napravljene omarice za garderobo, se je precej natančno posto­ palo, pa tudi tu se je zgodilo nekaj slučajev, da so moški zašli na žensko stran, ali nasprotno, ker je bilo strogo nadzorstvo vsled malega števila usluž­ bencev nemogoče.«30 Nadzorniki so se strinjali, da bi bilo dobro na obeh straneh kopališča narediti vsaj po eno manjšo skupno garderobo brez omaric, v katerih bi lahko odložili obleko tisti obiskovalci, ki si pristojbine za uporabo kabin ali garderobnih omaric niso mogli privoščiti, pri čemer so imeli v mislih predvsem otroke manj premožnih Ljubljan- čanov, dijaštvo in obrtniške vajence. Nadzorniki so pogrešali tudi stojala za kolesa, predlagali so, da bi se jih prihodnjo sezono namestilo na obeh notra- njih straneh kopališča, »ker se ne sme dopustiti, da bi bil vsak kotiček s takimi vozili zastavljen in s tem tudi pasaža precej onemogočena.«31 Komisija, ki si je mesec dni po končani prvi sezoni ogledala vse objekte, je prišla do zaključka, da bi bilo dobro v zgornjih prostorih srednjega po- slopja za stalno nastaniti hišnika, »ki bo skrbel za red in snago na kopališču ter pazil, da se ne bodo pripetile kake poškodbe. Hišnika naj se izbere iz vrst mestnih uslužbencev, ki ga za to opravilo ne bo treba 28 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235. 29 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235. 30 Ibid. 31 Ibid. posebej plačati. Najboljše bi bilo, da se določi kakega oženjenega mitniškega paznika brez otrok.«32 Člani komisije so nekaj časa namenili načrtovanju kabin, garderobnih omaric in garderobnih prostorov, pre- cej več pa bazenoma. Ugotovili so namreč, da se je »oddelek plavajočega bazena, ki je sedaj namenjen za plavače /…/ premalo uporabljal, ker je preglobok, medtem, ko je bil oddelek za neplavače vedno preveč obtežen in se je ob velikem navalu pogrezal v vodo do vrh barier. Zelo umestno bi bilo dno prvoimenovane­ ga oddelka nekoliko zvišati, ker se plavalci itak samo kopljejo v prosti Ljubljanici proti Grubarjevemu prekopu.«33 S tem so želeli rešili težavo potapljanja aktualnega bazena za neplavalce, saj bi po novem ti osvežitev lahko našli v obeh bazenih.34 Za sezono 1924 pa so načrtovali tudi ozelenitev kompleksa z grmičevjem in drevesci, v senci katerih bi zavetje iskali predvsem starejši obiskovalci. • Spomladi leta 1924 so si uslužbenci stavbnega odseka ponovno ogledali kopališče na Ljubljanici in ugotovil, »da je sito čez zimo zelo trpelo vsled elementarnih nezgod, tako da se mora temeljito popraviti. Ker ni bilo nobenega nadzorstva so tudi zlikovci napravili veliko škode in odnesli celo sode, ki so služili za greznice.«35 Člani komisije so se strinjali, da bi bilo razširjenje kopališča najbolje odložiti na pomlad 1925, saj so se jim zdela predvidena dela zelo obsežna: »Vso napravo je očistiti naplavljenega blata in vejevja. Popraviti je vse pode, ograje, držaje in stopnice. Dohodne mostičke na bazen je nanovo položiti in siderne pilote z dvema novima ojačiti. /…/ Večji bazen je o sklepu stavbnega odseka za ca. 40 cm dvigniti. Sklene se torej izvršiti vse potrebne poprave bazenov, urediti solčne kopelji, splanirati notranji od krtov razriti prostor in ga zasejati s travo. Cesta, ki veže kopališče z Ižansko cesto, naj bi bila široka okoli 5 metrov ter ob strani ograjena s količki in žično mrežo, ob kateri bi tekla živa meja. /…/ Pristanišče za čolne se prestavi izven kopališča.«36 32 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 233. 33 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 235. 34 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 233. 35 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 255. 36 Ibid. 58 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Pristojni pa niso omahovali s pisanjem »kopal­ nega reda«, ki je bil sprejet 1. junija 1924. Ker nudi vpogled v aktivnosti na Livadi, v nadaljevanju na- vajam nekaj izsekov iz tega akta. Mestno kopališče je bilo v kopalni sezoni odprto vsak dan od 8. ure zjutraj do 20. ure zvečer. Kopališki red je določal, da je vsako leto potrebno dan otvoritve in zapr- tja kopališča pravočasno razglasiti v ljubljanskih dnevnikih. V primeru deževnega vremena je bilo kopališče zaprto, kar bi moralo biti razvidno iz opozorilnih napisov, pritrjenih na vidnih mestih v njegovi bližini. Dohod na kopališče je bil dovoljen samo po novo urejeni poti iz smeri Ižanske ceste proti Ljubljanici. Dohod po drugih poteh oziroma čez sosednje parcele je bil prepovedan. Osebe, ki so se pripeljale s čolni, so smele izstopati zgolj v pristanišču kopališča, »vsako pristajanje čolnov in izstopanje ob plavajočem basenu ali pa ob Ljublja­ nični brežini v kopališču samem«37 je bilo namreč najstrožje prepovedano. Vstop na kopališče je bil 37 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 257, 258. dovoljen samo osebam, ki so kupile vstopnice. »Nekopalci«, najpogosteje so bili to »nadzorovalne dame« ali spremljevalci otrok (mlajši od 12 let na kopališče namreč niso smeli sami), so morali prav tako plačati »običajno kopalno pristojbino.« Cenik za »kopanje, vporabo kabin in omaric za obleko v skupni garderobi« je bil na vpogled pri blagajni. Ko- pališki red je opozarjal, da predpisane pristojbine veljajo le za dve uri, »za vsako nadaljnjo začeto uro se mora plačati še enkratna pristojbina.«38 Kopali- ško osebje za »vrednostne predmete« ni prevzemalo nobene odgovornost: »Občinstvo se opozarja, da dragocene in vrednostne stvari pušča doma, ali pa, da jih odda v shrambo za čas kopanja pri blagajni proti odškodnini 1 dinarja.«39 Gospodom je bil vstop 38 Ibid. 39 Ibid. Leta 1924 je morala oseba za vstop v kopališče plačati 3 din, vstopnina za otroke do 7 let v spremstvu staršev in ljubljanske mestne uslužbence je znašala 1 Din, za 2 urno uporabo kabin za 1 osebo je bilo potrebno odšteti 2 din, uporaba kabin za vsako nadaljnjo osebo pa je znašala 1 din, »Sončne kopeli« na kopališču Livada (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU, 342, Fototeka, B5-030) VSE ZA ZGODOVINO 59 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE v damsko garderobo prepovedan. »Solnčne kopeli« in »pršno kopel« na levi strani so smeli uporabljati le dame in otroci, na desni strani pa samo moški. Se- veda so morali vsi uporabniki paziti na red in snago. V reko je bilo nedopustno metati »odpadke smodk, svalčič in drugih vodi škodljivih predmetov«. Kopa- liški red je obiskovalce kopališča nadalje opozarjal, »da se v vsakem oziru dostojno vedejo in predpisom primerno oblačijo, da ne bodo dali nikakega povoda za morebitno zgražanje.«40 Za vzdrževanje reda je bil določen poseben paznik, »kateremu se mora vsak kopalec pokoravati.« Preveč razigrane ali ne- vzgojene kopalce je čakalo »kazensko postopanje.«41 Da se je kljub vsemu predpise kršilo, dokazuje naslednja pritožba na ljubljanski mestni magistrat: »Nasproti mestnega kopališča ob Ljubljanici /…/ ima moj varovanec /…/ svoj travnik, /…/ na katerem se prideluje mrva. Kopalci mestnega kopališča pa se prihajajo solnčit na navedeni travnik, ne meneč se za travo, na isto brezobzirno polegajo ter s tem povzročajo lastniku precejšnjo škodo. Nadalje pride precejšnje število takozvanih zastonjkarjev preko Malega grabna, po travniku mladoletnega lastnika, kjer se v travi preoblečejo v kopalno obleko, preplava­ jo nato vodo in se brezplačno poslužujejo kopališča. Navedeni obiskovalci so napram tuji lastnini zelo brezobzirni, napravljajo samovoljna pota in prehode po rastoči travi, drugi pa s poleganjem po travniku uničujejo pridelek. Škodo pa trpi tudi mestno ko­ pališče, ker se vsled premale pažnje utihotapi precej zastonjkarjev, ki napravljajo s tem dvojno škodo. Mestni magistrat prosim, da napravi v tem oziru na kopališču red in prepove kopalcem muditi se na nasprotnem bregu…«42 • Leta 1925 se je kopališče, za katerega je skrbelo 7 mestnih uslužbencev (3 sluge kot »odpiralci kabin«, 2 uradnici kot blagajničarki, 1 biljeter, 1 snažilka), odprlo 14. junija in zaprlo 30. septembra. V 109 dneh kopalne sezone je bilo prodanih 13.599 vsto- pnic, to je pomenilo 1204 manj prodanih kart kot za 2 urno uporabo garderobnih omaric pa 1 din na osebo. Gl. SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 284. 40 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 257, 258. 41 Ibid. 42 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 344. v letu 1924, ko je kopalna sezona trajala 112 dni, in 3896 manj kot v letu 1923, ko je bilo za kopanje primernih le 54 dni. Slab obisk so pripisali zelo neugodnim vremenskim razmeram, leta 1925 je bilo v poletnih mesecih namreč le 19 lepih, vročih dni. Ker je povprečni dnevni obisk znašal zgolj 124 oseb, tudi ni bilo večjega navala na »ročno lekarno«, v celi kopalni sezoni je pomoč potrebovalo le 9 oseb; ena je utrpela vreznino z nožem, 2 s steklom, 5 oseb se je poškodovalo z žebljem ali trsko, 1 osebo pa je obšla »hipna slabost.«43 Leta 1926 je bilo kopališče odprto od 19. juni- ja do 26. septembra. V 100 dneh kopalne sezone je bilo prodanih 14.754 vstopnic, kar je pomenilo 1155 več kot leto prej, 49 manj kot leta 1924 in 2741 manj kot leta 1923. Tudi leta 1926 so za slab obisk krivili vreme, v poletnih mesecih je bilo namreč le 22 vročih in 18 lepih, a vetrovnih dni, 15 dni je bilo spremenljivih, 15 oblačnih in 30 deževnih. Tudi tega leta na kopališču ni bilo veliko nezgod, zabe- ležili so 9 vbodov z žeblji in trskami ter steklom, 1 poškodbo čeljusti in 1 hipno slabost.44 Po koncu sezone 1926 so pristojne službe ugo- tovile, da so kopališke naprave »v skrajno slabem in nevzdržnem stanju.« V bazenih se je namreč na- bralo veliko blata, zaradi katerega se je kopališki splav vsak dan bolj pogrezal v strugo Ljubljanice. Grozila je nevarnost, »da se spodnji del splava, ki je zelo slabo pritrjen, odtrga vsled vodnega priti­ ska in splava po Ljubljanici v Grubarjev kanal ter povzroči tamkaj ogromne poškodbe morebitno že pri srednjem kamnitem stebru Karlovškega mostu ali pa pri zatvornicah. Odplavljenje splava bi lahko tudi imelo nedogledne posledice, ker bi se prav lahko pripetilo, da bi se pokvarile naprave vevške papirnice. Dogodi se tudi lahko, da event. odtrgani del splava pri prvem nalivu zajezi pravilen odtok vode in pov­ zroči poplavo na Ljubljanskem barju.«45 Odgovorni so menili, da je potrebno bazene sčistiti in spodnji del splava na več mestih temeljito pritrditi in s tem preprečiti morebitne poškodbe oziroma poplavo. Predlagali so tudi sanacijo vrhnjega dela splava, saj je bil les že močno preperel in segnit. Sejo mestnega magistrata ljubljanskega, ki je potekala 29. oktobra 43 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 296. 44 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 316. 45 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 318. 60 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 1926, so zaključili črnogledo: »ker se nahaja cela naprava v zelo slabem stanju in bi se jo težko samo s popravili napravilo zopet uporabno.« Komisija je menila, »da bi bilo najbolje kopališče na Ljubljanici sploh opustiti.«46 Predlagala je, da bi se »napravo s kabinami vred preneslo na kako drugo, bolj priprav­ no mesto.« Pri tem je imela v mislih reko Savo, saj je mestna občina že od konca prve svetovne vojne tam načrtovala postavitev obsežnega obrežnega ko- pališča (Strandbad), pri tem je imela v mislih tudi podaljšanje »električne železnice« do Ježice. Proti temu predlogu se je vsul kup ugovorov, relativno prepričljivi so bili tisti gospodarske narave. Stroški za odkup novega zemljišča, razdiranje in prevoz celotne kopališke konstrukcije bi bili namreč precej visoki, nezanemarljivi pa ne bi bili niti stroški za postavitev temeljev na novi lokaciji, postavitev kom- pleksa in nakup materiala, ki bi se izkazal za nujno potrebnega. Ker bi realizacija tega projekta terjala dve poletni sezoni, je mestne veljake skrbelo, da bi bili Ljubljančanke in Ljubljančani predolgo časa brez prepotrebnih kapacitet za sprostitev. Odločili so se: »V tem položaju, v katerem se danes nahajamo, ko obstoja že eno kopališče, ni mogoče z ozirom na kratek čas do prihodnje kopalne sezone niti misliti, da bi se odpomoglo potrebi javnega kopališča na prostem na drug način kakor edino s popravo obsto­ ječega kopališča na Ljubljanici, to je samo s popravo in novim privezanjem plavajočega bazena.«47 • Po komisijskem ogledu kopališča spomladi 1928 je bilo ugotovljeno, da je »v splošnem še v vporab­ nem stanju,« vendar je bilo predlaganih več nujnih popravil48 (načrtovalo naj bi se tudi nov bazen49), ki pa pred odprtjem kopališča junija meseca niso bila izpeljana. Odzivov, ali so bili uporabniki to sezono s kopališko ponudbo zadovoljni, v gradivu žal ni zaslediti. Našla pa sem naslednjo zabeležko, ki oriše težave potnikov, ki so se na oziroma z Livade vozili s čolni: »Na Ljubljanici prevažajo kopalce iz Trno­ vskega pristana in Špice v mestno kopališče štirje čolni. Čolnarijo pa razen enega vsi 14 do 15 letni frkolini. Med njimi pa vlada velik boj za dinarje in 46 Ibid. 47 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 321. 48 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 338. 49 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 339, 341. vsak agitira in vabi čim več ljudi v svoj čoln. Tako je tudi včeraj zvečer, ob 7.15, ko so ljudje odhajali iz kopališča, štirinajstletni Jontes naložil v svoj čoln 12­14 ljudi, dasi ima čoln, ki je ozek le za 6­8 ljudi prostora. V trenutku, ko se je čoln odmaknil od bre­ ga, se je isti prevrnil in so skoro vsi popadali v vodo. Sreča je bila, da se je čoln prevrnil pri bregu in da so tako prihiteli na pomoč drugi ljudje /…/ fotograf Re­ šter z ženo in tremi otroci, ki so se od strahu tresli po vsem životu, gdč. Ela /…/, katera je pri tem izgubila v vodi ročno torbico z nekaj gotovine, zlato verižico in medaljon /…/ Gdč. /…/ katera je izgubila baje kar dve ročni torbici /…/. Ako bi se nesreča zgodila bolj na sredi Ljubljanice, bi se gotovo pripetila še hujša nesreča, ker so bili nekateri nevešči plavanja, med njimi vsi trije Reštrovi otroci. /../ Umestno bi bilo, da se prevažanje po otrocih enkrat za vselej prepove in se dovoli le starejšim in veslanja zmožnim ljudem.«50 Kljub vsemu je bil obisk Livade leta 1928, ki je bila zaradi ne najboljšega vremena odprta le od 17. junija do 14. septembra, zelo dober, prodanih je bilo več kot 21000 vstopnic (v povprečju je kopališče dnevno obiskalo okoli 240 oseb, zabeleženih je bilo 64 zdravniških posredovanj).51 Zaključek Zgolj bleda senca prejšnjih kopalnih sezon je bila sezona na kopališču Livada v letu 1929. Kopa- lišče je bilo odprto od 12. junija do 19. septembra, prodanih pa je bilo le 4944 vstopnic. To leto je ko- pališče kljub 50 lepim dnevom in nespremenjenim cenam zabeležilo najslabši obisk od odprtja bazena. Slab obisk je pripisati premajhnemu trudu in pre- pičlim vložkom za obnovo kompleksa – iz dopi- sa najemnika bifeja Mačka je celo razvidno, da je mestna občina »glavni del kopališča odstranila,«52 – predvsem pa otvoritvi kopališča Ilirija,53 enega od takrat najmodernejših srednjeevropskih kopališč. Kompleks, ki je lahko sprejel okoli 1500 oseb, se je ponašal s 100-metrskim skakalnim stolpom in olimpijskim bazenom, elitnost pa je dokazoval še z manjšim zimskim bazenom, vso potrebno kopa- liško infrastrukturo (298 kabin, 500 omaric, tople 50 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 349. 51 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 351, 355. 52 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 9818. 53 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 9817. VSE ZA ZGODOVINO 61 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE prhe), obiskovalce in obiskovalke je razvajal celo z restavracijo, s kavarno, frizerjem, pedikerjem, z maserjem in radijskim aparatom.54 Naslednjo sezono, leta 1930, je občinski sve- tnik Ivan Dachs predlagal znižanje vstopnine v me- stnem kopališču na Ljubljanici: »Ker so se v kratkem času postavila v mestu in na deželi razna moderna 54 Šorn, Način preživljanja prostega časa, 116–118. Gl. tudi Bajd, Letna kopališča v Ljubljani, 23–38. Kladnik, Lju­ bljanske metamorfoze, 204 in 205. Kje so se Ljubljančani kopali nekoč. Drnovšek, Ljubljana na starih fotografijah, 58. Vodnik po Ljubljani, 151. kopališča, je mestno kopališče na Ljubljanici prišlo do malega ob vso veljavo. Kopališče na Ljubljanici bi se moralo povečati, ne pa še tisto kar že obstoja, zmanjšati tako, da res ni po­ dobno modernemu kopališču. Dokler bo kopališče ostalo tako kakor je, ni pričakovati nobenega dobrega obiska. Edina možnost je še, ako se vstopnina, katera je za tako kopališče previso­ ka, zniža za 1.­Dinar.«55 Kljub temu da se je bazen odprl 7. junija, je do 20. julija vstopnina znašala 3 Din in kabina 2 din, od tega dne do zaprtja bazena 15. septembra pa je veljala znižana cena 3 din za vstopnino in kabino hkrati. Znižana cena in 40 lepih dni, primernih za kopanje, pa k večjemu obisku kopališča na Li- vadi niso pripomogli – leta 1930 je bilo prodanih zgolj 3878 vstopnic.56 • Na Livadi je bilo kljub vsemu živahno tudi v obdobju po končani drugi svetovni vojni. Iz pričevanj57 in fotografij58 je razvidno, da so Lju- bljančanke in Ljubljančani ob lepem vremenu to lokacijo še vedno radi koristili. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije SI AS 1886, Mestni preskrbovalni urad Ljubljana. 55 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 357. 56 SI ZAL LJU, 489, Reg. I., t. e. 2037, a. e. 1892, št. 378. 57 Spoštovana gospa Metka Hladnik, hvala, da si z menoj delila spomine na doživetja ob Ljubljanici. 58 Spoštovani gospod Zmago Tančič, hvala, da ste mi pomagali pri umeščanju fotografij v čas in prostor. Kopališče na Livadi, 10. 8. 1947. Foto: Vladimir Simončič – Vlastja (Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, VS-K50/29) 62 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Muzej novejše zgodovine Slovenije MNZS, Fototeka. Zgodovinski arhiv Ljubljana SI ZAL LJU, 342, Fototeka. SI ZAL LJU, 489, Reg. I, Mesto Ljubljana. Splošna mestna registratura. Časopisni viri Slovenec, 1923. Jutro, 1923. Literatura Bahovec, Lidija Ariana: Livada na Ljubljanici. Voda. Zbornik študijske skupine Mestni muzej Ljubljana in Ljubljančani. Ljubljana: Mestni muzej, 2016, 43. Bajd, Ivanka: Letna kopališča v Ljubljani. Voda. Zbornik študijske skupine Mestni muzej Ljubljana in Ljubljančani. Ljubljana: Mestni muzej, 2016, 23–38. Drnovšek, Marjan: Ljubljana na starih fotografijah. Razstava fotografij iz fototeke Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1985. Kladnik, Darinka: Ljubljanske metamorfoze. Ljubljana: Luxuria, 1991. Ljubljanica – kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009. Mavrič, Darija: Srečevali so se ob Ljubljanici… Ljubljanica – kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, 181–188. Nabergoj, Tomaž in Matija Žargi: Ljubljanica od novega veka do zdaj: narava in kultura neke reke. Ljubljanica – kulturna dediščina reke. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2009, 145–150. Ovsec, Damjan: Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. [Ljubljana]: Društvo arhitektov Ljubljane, 1979. Razvoj turizma v Sloveniji, ur. Franc Rozman in Žarko Lazarević. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996. Šetina, Mateja: Kopališče na Livadi. Idejna zasnova kopališča na Livadi: diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo UL, 2016. Šorn, Mojca: Način preživljanja prostega časa meščanov Dunaja in Ljubljane od druge polovice 19. stoletja do 30-ih let 20. stoletja. Razvoj turizma v Sloveniji, ur. Franc Rozman in Žarko Lazarević. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, 105– 121. Šorn, Mojca: Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. Voda. Zbornik študijske skupine Mestni muzej Ljubljana in Ljubljančani. Ljubljana: Mestni muzej, 2016. Vodnik po Ljubljani. Tujsko­prometno propagandna brošura. Ljubljana: Reform- reklam-bureau Guido Zupan, 1931. Vrhovnik, Ivan: Trnovska župnija v Ljubljani. Ljubljana, 1933. Tiskani viri Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. januarja 1921. Sarajevo: Državna štamparija, 1932. Spletni viri Kje so se Ljubljančani kopali nekoč in kje se lahko kopajo danes, 26. 5. 2015, https://siol.net/trendi/potovanja/kje-so-se- ljubljancani-kopali-nekoc-in-kje-se-lahko- kopajo-danes-4207. Pridobljeno 24. 4. 2022. Zaradi nudistov je bilo kopanje v Ljubljanici prepovedano, 6. 7. 2018. https://siol.net/trendi/potovanja/zaradi- nudistov-je-bilo-kopanje-v-ljubljanici- prepovedano-foto-472158. Pridobljeno 24. 4. 2022. VSE ZA ZGODOVINO 63 Mojca Šorn, »NA LJUBLJANICI PA VSE ŽIVO« ZGODOVINA ZA VSE Zusammenfassung „AUF DER LJUBLJANICA ALLES LEBHAFT“ Die Gründung der Laibacher Badeanstalt Livada und die ersten Jahrzehnte ihrer Tätigkeit Der Fluss Ljubljanica und dessen rechtes und linkes Ufer hatten durch die Geschichte eine be- deutende Rolle im gesellschaftlichen Leben der Stadt der Stadt Ljubljana [Laibach]. In den Loka- len am Fluss ging es ebenso lebhaft zu wie auf den Booten, wo die Laibacher Abendessen veranstal- teten und Musik und Tanz genossen. Während des überwiegenden Teils des 19. Jahrhunderts und in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts war der Fluss nicht mehr nur ein Synonym für Erholung und Vergnügen, sondern wurde auch für die Re- kreation und den Sport immer bedeutsamer. Auf großes Interesse stieß neben dem Rudern auch das Schwimmen, das im 20. Jahrhundert vom Fach als gesunde Aktivität bewertet wurde und daher Kindern und Erwachsenen, Männern und Frauen empfohlen wurde. An der Ljubljanica bot die Laibacher Stadtver- waltung ihren Bewohnern neben der Badeanstalt Špica, die im Jahr 1906 gegründet wurde, eine wei- tere geordnete Badeanstalt. Die städtische Badean- stalt Livada wurde am 2. August 1923 eröffnet. Ob- wohl der Bäderkomplex schön eingerichtet war und den Gästen verschiedene sportliche Aktivitäten bot (Tischtennis, Volleyball, Boule-Spiel), galten zwei Holzschwimmbäder, die einem riesigen Korb äh- nelten und am Boden und an der Seite aus Balken zusammengesetzt waren, als die wahre Attraktion. Die ersten Jahre war die Badeanstalt recht gut besucht, nach drei Jahren stellten die Stadt- behörden allerdings fest, dass der Komplex eine gründliche Renovierung benötigt. Obwohl die Sa- nierungsarbeiten nicht durchgeführt wurden, war der Besuch der Badeanstalt Livada im Jahr 1928, als sie aufgrund ungünstiger Wetterverhältnisse nur zwischen dem 17. Juni und dem 14. September geöffnet war, sehr gut, es wurden mehr als 21000 Eintrittskarten verkauft (im Durchschnitt rund 240 Besucher pro Tag). Das Jahr 1929 brachten dann eine Veränderung. Die vom 12. Juni bis zum 19. September geöffnete Badeanstalt verkaufte nur 4944 Eintrittskarten. Trotz 50 Schönwettertagen und unveränderten Eintrittspreisen verzeichnete die Badeanstalt im besagten Jahr den schlechtesten Besuch seit Beginn des Bestehens. Dieser schlech- te Besuch ist einerseits dem mangelnden Eifer für die Renovierung des Komplexes und den zu ge- ringen Investitionen dafür zuzuschreiben – aus dem Archivmaterial ist sogar ersichtlich, dass die Stadtgemeinde »den Hauptteil des Schwimmbades entfernte,« –hauptsächlich aber der Eröffnung der Badeanstalt Ilirija, einer der damals modernsten Badeanstalten Mitteleuropas. Dennoch ging es auch nach dem Ende des Zwei- ten Weltkrieges rund um die Badeanstalt Livada lebhaft zu. Aus Zeugnissen und Fotografien ist er- sichtlich, dass die Laibacherinnen und Laibacher diese Örtlichkeit bei schönem Wetter noch immer gerne nützten. Schlagwörter: Ljubljana, Badeanstalten, städti- sche Badeanstalt Livada, 20. Jahrhundert 64 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 VSE ZA ZGODOVINO 65 Andrej Rahten Zadnji slovenski legitimist ali zgodba o mednarodnem prevarantu z Vrha nad Laškim Dosje Alojza Novaka v arhivskem gradivu prve avstrijske republike* RAHTEN Andrej, prof. dr., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU in Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, andrej.rahten@zrc-sazu.si 327(436:497.12)"19/...":929Novak A. 343:929Novak A. 929Novak A. ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA O MEDNARODNEM PREVARANTU Z VRHA NAD LAŠKIM Dosje Alojza Novaka v arhivskem gradivu prve avstrijske republike V članku je predstavljeno delovanje Alojza Novaka, doma z Vrha nad Laškim, ki se je v tridesetih letih 20. sto- letja izdajal za predstavnika tajne organizacije Kralj Ma- tjaž. Delovala naj bi po vzoru na avstrijska legitimistična društva, ki so Otonu Habsburškemu priznavala pravico do prevzema cesarskega prestola, Novakova organizacija pa naj bi se zavzemala za samostojno Slovenijo pod habs- burškim žezlom. Članek temelji predvsem na gradivu, ki ga hrani Avstrijski državni arhiv oz. Arhiv Republike. V Novakovem dosjeju se nahajajo predvsem policijska poro- čila in korespondenca urada zveznega kanclerja, vsebuje pa tudi različno propagandno gradivo. Sem spada tudi dvojezični časnik Oesterreich. Slovener/Avstrijski Slovenec, ki ga je Novak izdal v Nemčiji, a je izšla samo ena številka. Ključne besede: Republika Avstrija, Kraljevina Jugo- slavija, legitimistično gibanje * Ta razprava je nastala v okviru raziskav v programski sku­ pini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6­0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom ter projek­ ta J6­1801 Postimperialne tranzicije in transformacije iz lokalne perspektive: slovenska mejna območja med dvojno monarhijo in nacionalnimi državami (1918–1923). RAHTEN Andrej, Prof. Dr., Scientific Advisor, Milko Kos Historical Institute ZRC SAZU and Faculty of Arts, University of Maribor, andrej.rahten@zrc-sazu.si 327(436:497.12)"19/...":929Novak A. 343:929Novak A. 929Novak A. THE LAST SLOVENIAN LEGITIMIST OR THE STORY OF THE INTERNATIONAL FRAUDSTER FROM VRH NAD LAŠKIM Alojz Novak’s Dossier in the Archival Material of the First Austrian Republic The article presents the activities of Alojz Novak, a native of Vrh nad Laškim, who in the 1930s posed as a representative of the secret “King Matjaž” organization. The organization was modelled on the Austrian legitimist societies, which recognized Otto of Habsburg as the right- ful heir to the imperial throne, while Novak’s organization reputedly advocated an independent Slovenia under the Habsburg scepter. The article is based mainly on material held by the Austrian State Archives or the Archives of the Republic. The Novak file contains mainly police reports and correspondence from the Federal Chancellor’s Office, but also various propaganda material. It also includes the bilingual newspaper Oesterreich. Slovener/Austrijski Slo­ venec, which Novak published in Germany, but only one issue of which was published. Keywords: Republic of Austria, Kingdom of Yugoslavia, legitimist movement 66 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 V začetku novembra 1934 je prispelo v urad zve- znega kanclerja na Dunaj zanimivo poročilo zve- znega policijskega komisariata iz Beljaka. Glavni junak je bil Alojz Novak, na katerega so policijske oblasti postale pozorne v začetku decembra pre- teklega leta. Slovenca, ki je živel v idiličnem kraju Otok ob Vrbskem Jezeru (Maria Wörth), so takrat osumile vohunjenja za Kraljevino Jugoslavijo. Za pregon pa se dolgo niso odločile, saj so prek po- srednika dobile zagotovilo, da bi jim bil Novak v zameno za prostost pripravljen »občasno iti na roko« z informacijami. Toda tega sobivanja je bilo konec z marsejskim atentatom 9. oktobra 1934, saj je celovški časnik Kärntner Tagblatt nekaj dni ka- sneje poročal o Novakovi domnevni vpletenosti v umor Aleksandra Karađorđevića v Marseillu. V primer se je takrat vmešal jugoslovanski konzu- lat v Celovcu, ki je avstrijske policijske oblasti za- prosil za informacije o domnevnem sozarotniku v primeru atentata na jugoslovanskega kralja. Res je bila odrejena preiskava in Novaka, ki je živel v hiši mizarskega mojstra Friedricha Watzeniga, so aretirali. Zaslišanje je razkrilo številne zanimive podrobnosti.1 Alojz Novak se je rodil 24. maja 1901 v Sv. Lenar- tu (danes Vrh) nad Laškim, hišna številka 9, očetu Janezu in materi Mariji, rojeni Flis. Kot beremo v krstnem listu, je bil njegov oče organist. Ljud- sko šolo je Alojz obiskoval v Laškem, nato pa se je v Sevnici izučil za mehanika in elektrotehnika, nakar je delal v Zagrebu, Mariboru, (takrat Srp- skih) Moravicah, Slavonskem Brodu in v Zagorju ob Savi. Poročil se je dvakrat, najprej v rojstnem kraju 21. novembra 1926 z Matildo Hrastnik.2 Če imamo v mislih kasnejše Novakove pripetljaje, je zanimivo, da je njegova poroka z Matildo sovpadla 1 Obširno poročilo se nahaja v: Österreichisches Staatsarchiv, Archiv der Republik, Auswärtige Angelegenheiten, Neues Politisches Archiv, Liasse Südslawien [dalje: ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS], karton 649. Kjer ni navedeno izrecno drugače, temeljijo podatki o Novaku v tem članku na citiranem poro­ čilu. Zahvaljujem se kolegu Dietru Lautnerju iz Avstrijskega državnega arhiva na Dunaju, ki mi je prijazno pomagal pri iskanju gradiva. Na Novaka je že leta 2014 opozoril Mark Lewis, vendar v okviru širše raziskave policijskega nadzora nad ustaškim gibanjem v Avstriji in Jugoslaviji. Prim. Lewis, The Failure, str. 186­212. 2 Krstna knjiga župnije Sv. Lenart nad Laškim, vpis 24. 5. 1901, https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/maribor/sv­le­ nart­nad laskim/03194/?pg = 134, pridobljeno 6. 2. 2022. prav z deseto obletnico smrti cesarja Franca Jožefa. Po lastnem pričevanju se je namreč avantur željni mehanik 1. novembra istega leta v Ljubljani včlanil v »katoliškonarodno organizacijo Kralj Matjaž«, ka- tere cilj naj bi bila »odcepitev Hrvaške in Slovenije od Jugoslavije in združitev obeh dežel pod cesarjem Otonom«. V Avstrijskem državnem arhivu se je v Novakovem dosjeju med drugim ohranila tudi njegova tozadevna članska izkaznica.3 S temi pogledi je skrivnostno združenje, kate- rega obstoj je Novak zaupal avstrijskim preiskoval- cem, vsekakor močno odstopalo od prevladujočih usmeritev slovenske družbene elite, ki je po pre- vratu strumno hvalila dinastijo Karađorđevićev. Kot je slovenski državnik Anton Korošec zapisal v članku o evropski politiki v začetku leta 1926, zanj vrnitev Habsburžanov ni bila sprejemljiva v nobeni obliki: »Kajti vsak Habsburžan, bodisi na avstrijskem ali madjarskem prestolu, bi bil nosilec ideje, da se obnovi habsburška moč v starem obsegu in stari veličini.«4 Podobno so razmišljali tudi drugi jugoslovanski politiki, ki so imeli v prevratni dobi aktivno vlogo. Izjema je bil sprva zadnji kranjski glavar Ivan Šusteršič, ki se je po umiku iz Ljublja- ne jeseni 1918 najprej nastanil v Švici, nato pa v tirolskem Voldersu.5 V restavracijskih poskusih so bili aktivni zlasti hrvaški emigranti, ki so se po- vezovali z madžarskimi legitimisti in avstrijskimi karlisti. Pripadniki habsburške dinastije so v očeh jugoslovanskih državnikov spadali med največje sovražnike, kar dokazuje tudi epizoda z Leopol- dom Salvatorjem, sinom istoimenskega nadvojvode. Čeprav je bil rojen v Zagrebu in poročen s hčerjo bivšega hrvaškega podbana Dagmar Nikolić, mu oblasti niso dovolile bivati na jugoslovanskih tleh. Ko je poleti 1921 z lažnim imenom uspel priti v državo, so ga detektivi izsledili na Bledu in ga je policija po hitrem postopku deportirala v Avstrijo.6 Bojazni beograjskih oblasti pred habsburško restavracijo so imele pogosto tudi že iracionalne razsežnosti.7 Ko so na volitvah v dunajski parla- 3 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS], karton 649, članska legitimacija v Slovenski kulturni organizaciji »Kralj Matijaž«. 4 Korošec, Nekaj evropske politike, str. 49. 5 O dejavnosti Šusteršiča v emigraciji prim. Rahten, Ivan Šusteršič, str. 356–358. 6 Slovenec, 23. 8. 1921. 7 Prim. Rahten, Po razpadu, str. 452–454. VSE ZA ZGODOVINO 67 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE ment 17. oktobra 1920 zmagali krščanski socialci Ignaza Seipla, je to povzročilo po poročanju vodje avstrijskega predstavništva v Beogradu Maximili- ana Hoffingerja »nepojasnljivo nervozo« v časopisju različnih strank in vseh treh narodov. V jugoslo- vanskih očeh so bili krščanski socialci bolj ali manj prikriti monarhisti, ki naj bi bili v navezi z zadnjim cesarjem Karlom, stanujočim takrat v Villi Pran­ gins ob Ženevskem jezeru: »Strah pred ponovnim vstajenjem avstro­ogrske monarhije ni tu nikoli v celoti prenehal. Politično dejavnost Pranginsa so tu­ kaj vedno opazovali z določeno bojaznijo.« Hoffinger je opažal, da so notranjepolitični spori med narodi negativno vplivali na samozavest jugoslovanske politične elite, ki se je morala soočati s številnimi pritiski od zunaj. Pri tem je omenil monarhistično gibanje na Madžarskem, italijansko agresivnost na Jadranu in spremembe v francoski zunanji politiki, ki si želi ustvariti podonavsko federacijo, morda tudi na račun jugoslovanske suverenosti. Če je do tedaj socialdemokratska vlada na Dunaju pred- stavljala jugoslovanskim državnikom neke vrste garancijo proti »staremu režimu« in zamislim o oblikovanju podonavske federacije, se je z volilno zmago krščanskih socialcev to spremenilo. Razši- rila se je bojazen, da se je okoli Jugoslavije ustva- ril obroč Pariz – Prangins – Dunaj – Budimpešta, ki stremi k združevanju ozemelj ob Donavi pod katoliško zastavo. V tem smislu so jugoslovanski časopisi spremljali vesti o Šusteršiču in hrvaških legitimistih frankovskega porekla, ki so se zatekli v Avstrijo. Vse to naj bi dajalo vtis o tem, da je nova republika – kljub deklarirani antihabsburški usmeritvi – stičišče nasprotnikov Kraljevine SHS. Hoffinger je seveda apeliral na dunajske državni- ke, da tovrstne očitke nevtralizirajo, morda tudi s kakšnim časopisnim prispevkom, ki bi bil Jugosla- viji prijazen.8 O člankih, ki so opisovali delovanje predvsem hrvaških legitimistov na Dunaju in v Gradcu ter prinašali »fantastična razkritja o habs­ burški prevratni dejavnosti v Srednji Evropi«, pa je Hoffinger poročal tudi pozneje.9 Po smrti prve žene se je Novak ponovno poročil, spet z Matildo, ki pa se je tokrat pisala Prašnikar. 8 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 632, Hoffingerjeva depeša državnemu uradu za zunanje zadeve, 30. 10. 1920. 9 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 632, Hoffingerjev tele­ gram državnemu uradu za zunanje zadeve, 27. 11. 1920. Bila je gostilničarjeva hči iz Podlipovice pri Zagorju ob Savi. Vzela sta se 5. oktobra 1930 pri sv. Jakobu v Ljubljani, poročil ju je znani in politično izposta- vljeni župnik Janko Barle.10 Kot je kasneje zaupal beljaškim preiskovalcem, je Novak še isti mesec, ko se je poročil, po nalogu komiteja organizacije Kralj Matjaž odpotoval v Nemčijo. Njegov cilj naj bi bil, da bi agitiral med tamkajšnjimi 50.000 slovenskimi izseljenci za sodelovanje v gibanju. Najprej se je odpravil v Essen, kjer se je nastanil pri stricu Jo- žefu Flisu, ki je bil rudar. Po lastnem pričevanju si je štirinajst dni prizadeval, da bi pridobil na svojo stran tamkajšnje Slovence, a neuspešno, saj so bili menda »velikosrbsko usmerjeni«. V začetku novem- bra 1930 je zato nadaljeval pot na Nizozemsko, v mesto Heerlen v provinci Limburg. V tamkajšnjih rudnikih je rudarilo med 6000 in 7000 Slovencev. Tam je bil menda uspešnejši, saj je uspel ustanoviti krajevne organizacije v številnih limburških kra- jih, v Heerlenu, Brunssumu, Maastrichtu, Sittardu in Mauritzu. Vendar so nanj postali pozorni na jugoslovanskem konzulatu v Haagu, saj ga je pri- javil župnik Drago Oberžan. Maja 1932 ga je po lastnem pričevanju aretirala policija in izgnala iz Nizozemske. Novak se je najprej vrnil k svojemu stricu v Essen, kjer pa se je povezal z organizacijo Allösterreichisch­Deutsche Interessengemeinschaft E. V., ki je imela sedež domnevno v Hambornu ob Renu (danes del mesta Duisburg v Severnem Porenju-Vestfaliji). Njen ustanovitelj naj bi bil po Novakovem pričevanju Hans Karl baron Zessner- -Spitzenberg, eden glavnih protagonistov avstrij- skega monarhističnega gibanja, ki je prevzel tudi vodenje lige za beatifikacijo cesarja Karla. Zessner je imel osebne povezave z Otonom Habsburškim, zelo pa se je izpostavljal v boju proti nacistom, zato je takoj po anšlusu pristal v koncentracijskem ta- borišču Dachau.11 Poleg Zessnerja se je v monarhi- stičnih krogih na Dunaju največ angažiral nekdanji konzul Friedrich vitez Wiesner, vodja organizacije Železni ring, zelo aktiven pa je bil tudi polkovnik Gustav Wolff s svojo Cesarju zvesto ljudsko stranko. Zborovanja avstrijskih legitimistov so bila pogo- sta zlasti ob različnih jubilejih cesarske družine, 10 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, poročni list Alojza Novaka in Matilde Prašnikar, 5. 10. 1930. 11 Welan in Wohnout, Hans Karl Zeßner­Spitzenberg, str. 21­41. 68 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Naslovnica časopisa Oesterreich. Slovener / Avstrijski Slovenec (Narodna in univerzitetna knjižnica) VSE ZA ZGODOVINO 69 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE obletnic rojstva Franca Jožefa, Karla in Otona, v katerem so videli bodočega vladarja.12 Novak je po lastnem pričevanju za Zessnerje- vo organizacijo ustanovil dve krajevni skupini, v Essen-Stoppenbergu in Essen-Borbecku. Tu je na nekem zborovanju spoznal patra Pacifucusa, za katerega iz policijskega poročila beljaškega policij- skega komisariata izvemo zgolj, da je bil frančiškan, po rodu Anglež, ki je nekaj časa deloval v Ljublja- ni, pripadal pa naj bi ustaškemu gibanju. Rezultat Novakovega sodelovanja z avstrijskimi legitimisti je bil med drugim časopis Oesterreich. Slovener/ Avstrijski Slovenec, katerega edina številka je izšla 25. septembra 1932 v Essen-Borbecku. Časnik, ki naj bi bil namenjen vsem slovenskim izseljencem po svetu, je izšel v dveh jezikih, slovenščini in nem- ščini. Zdi se, da je večino tekstov – zelo verjetno pa kar vse – napisal Novak sam, zlasti v slovenskem delu mrgoli slovničnih napak, tudi sicer je bese- dišče precej borno. Med drugim je objavil začetek povesti Ljubezen usode žalosti, ki se dogaja v njego- vem rojstnem kraju Vrh nad Laškim. Ni pa seveda pozabil objaviti fotografije Otona Habsburškega. V časopisu je tudi polno kritik na račun političnih, gospodarskih in verskih razmer v Jugoslaviji, kjer da Slovenci in Hrvati trpijo pod srbskim jarmom. Rojake je pozval, da se povežejo »še danes v Našo železno armado, katera Vam bo preskrbela svobodno Domovino, pod vodstvom princa Otta«.13 Pacificus je med drugim pooblastil Novaka, da odpotuje na Dunaj, kjer naj bi se sestal z Augustom Mario Knollom, Seiplovim osebnim tajnikom in Zessnerjevim somišljenikom. Novakova naloga naj bi bila, da s pomočjo dunajskih monarhistov orga- nizira oborožitev za štiri polke. Prav tako pa bi se moral oglasiti pri Ivanu Kodaniću, ki je pripadal ustaškemu gibanju.14 Slednjemu naj bi posredoval obveščevalne podatke o dogajanju na Hrvaškem. V začetku oktobra je Novak prispel na Dunaj, kjer se je sestal s Knollom, ta pa ga je odpeljal k Wiesnerju, ki je imel pisarno na sedežu Avstrijskega srebrnega križa. Vendar ga ob Novakovem obisku tam ni bilo, sprejel pa ga je Zessner, ki mu je uredil sestanek z 12 Moos, Habsburg, str. 207­235. 13 Oesterreich. Slovener/Avstrijski Slovenec, 21. 9. 1932. 14 Hory in Broszat, Der kroatische Ustascha­Staat, str. 31; Jareb, Publikacije, str. 414. Wiesnerjem za naslednji dan. Novak je dobil za- gotovilo, da bo pošiljka orožja urejena, dobil pa je navodilo, naj sporoči Pacificusu, naj ne hodi v Avstrijo, ampak raje ostane v Nemčiji. Wiesner mu je za na pot dal 170 šilingov, da si pokrije stroške. Sredi oktobra se je v Essnu sestal s Pacificusom, ki mu je menda predlagal, naj »spravi s poti« gene- ralnega konzula v Düsseldorfu, za nameček pa še duhovnika Oberžana, predstojnika frančiškanske- ga samostana v Ljubljani in njegovega namestnika. Vendar je Novak ta predlog po lastnem pričevanju zavrnil. 3000 izvodov Avstrijskega Slovenca je Novak prepeljal v Jugoslavijo. Ali mu je res uspelo razdeliti tolikšno število izvodov, ni jasno, je pa dejstvo, da se je časnik ohranil tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Pacificus mu je v ta namen za pot plačal 700 rajhovskih mark. Po krajši turneji, ko je obiskal Celje, Zidani Most, Hrastnik, Trbo- vlje in Zagorje, se je Novak vrnil na avstrijsko Ko- roško. Tam se je obrnil na kneza Huga Vinzenza Windischgrätza, lastnika gradu Sekirn ob Vrbskem jezeru. Potožil mu je, da je med svojo štajersko tur- nejo porabil vsa sredstva, ki mu jih je dal s sabo Pacificus, a se knez ni dal prepričati. Gotovo je bolje poznal razpoloženje slovenskega prebivalstva od dunajskih legitimistov, zato se mu je zdel domnevni privrženec habsburške dinastije z Vrha nad Laškim kaj čudna pojava. Ker je Novak ostal brez sponzor- ja, povrhu pa je bil dolžan taksistu za vožnjo, je moral za vrnitev v Essen prodati uro. V Essnu se je želel ponovno sestati s Pacificusom, a slednjega tam ni našel. Pač pa se je v bližini Berlina srečal z duhovnikom Janezom Kalanom, ki je malo prej pribežal iz Jugoslavije, saj se je bal, da bi ga sicer zaprli.15 Izdal je namreč brošuro Dosti je!, s katero je napadel kraljevi diktatorski režim. Kalan je bil eden prvih duhovnikov, ki so v prevratni dobi podprli Janeza Evangelista Kreka in Korošca v obračunu s Šusteršičem, ki je ostal do konca zvest habsburški dinastiji. Očitno pa je sedaj Kalan, ki je tudi sam pristal v izgnanstvu, v Novaku prepoznal sorodno dušo. Marca 1933 mu je izročil 275 rajhovskih mark, nato pa ga poslal v Berlin k nekemu dr. Murku.16 15 Petrovič, Slovensko katoliško gibanje, str. 74–75. 16 Kalan je po enoletnem bivanju v Berlinu odšel v Andritz pri Gradcu, od koder se je po marsejskem atentatu napotil v domovino, kjer pa so ga aretirali in obsodili na večmesečno 70 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Novakovo bivanje v Nemčiji so prekinili policisti, ker pri kontroli ni imel potnega lista, nakar so ga prepeljali na bavarsko-avstrijsko mejo. Od tam je prepešačil do solnograškega mesteca St. Johann in Pongau, kjer so ga aretirali zaradi dolga taksistu. 5. septembra 1933 so mu sodili na celovškem sodišču: prislužil si je 3 mesece zapora in izgon iz dežele. Po prestani kazni so ga policisti prepeljali na madžarsko mejo, a so ga v Monoštru aretirale ma- džarske oblasti in izgnale nazaj v Avstrijo. Zatočišče je končno našel pri mizarju Friedrichu Watzenigu na Otoku ob Vrbskem jezeru. Rešila ga je mizarjeva hči Maria, ki jo je spoznal med enim od prejšnjih obiskov v Celovcu, njej pa se je pod lažnim imenom Viktor Orttner izdajal za premožnega možakarja, ki namerava ob Vrbskem jezeru zgraditi večjo vilo. Konec leta 1933 ga je v novem domu obiskal neki Vjekoslav Ivanković, očitno član ustaškega gibanja. Ob vnovičnem obisku februarja 1934 mu je predal več letakov z naročilom, da jih prevede, nato pa raz- pošlje na različne naslove v Jugoslaviji in Nemčiji. V ta namen je Novaku predal 100 šilingov. Verje- tno so se ustaši obrnili nanj po posredovanju patra Pacificusa. Hrvaška emigracija v Avstriji je takrat že razmišljala večinoma izven habsburških koor- dinat. Tudi del hrvaških legitimistov v Avstriji se je namreč povezal z ustaškim gibanjem, med njimi tudi podpolkovnik Stjepan Duić, ki je postal sve- tovalec za vojna vprašanja bodočega »poglavnika« Anteja Pavelića.17 Z nastankom »stanovske države«, ki jo je pomladi 1934 vzpostavil kancler Engelbert Dollfuss, so se okrepile tudi politične aktivnosti avstrijskih legitimistov. Zaskrbljenost jugoslovan- skih nasprotnikov habsburške restavracije se je ob vesteh iz Avstrije še povečala. V času Novakove aretacije na Koroškem je bil jugoslovanski konzul v Celovcu Anton Novačan, nekoč republikanec, za katerega pa so policijska poročila ugotavljala, da se druži z »notoričnimi nacionalsocialisti«.18 Po drugi strani pa se je prav po njegovem prihodu okrepila jugoslovanska obveščevalna dejavnost o delovanju ustaških skupin v Avstriji, kar so ugotavljali tudi na beljaškem policijskem komisariatu. zaporno kazen. ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, po­ ročilo generalne direkcije za javno varnost v uradu zveznega kanclerja, 21. 3. 1935. 17 Prim. Rahten, Po razpadu, str. 303­304. 18 Suppan, Jugoslawien, str. 425. Maja 1934 je Novak naredil še korak dlje pri svoji podtalni dejavnosti, saj je spet spremenil že itak lažni priimek: postal je Viktor Prettner. Pred beljaškimi preiskovalci je to utemeljil z zelo nena- vadno razlago. Hišni gospodar Watzenig je menda po naključju našel pismo famoznega komiteja or- ganizacije Kralj Matjaž, v katerem je bilo zapisano, da naj bi bil Novak v primeru »monarhističnega prevrata« v Jugoslaviji nagrajen s petimi milijoni dinarjev. Watzenig, ki je v tem denarju verjetno že videl doto za svojo hči, s katero se je zapletel Novak, je slednjega povprašal, za kaj gre. Novak je o tem poročal komiteju v Ljubljani in tam so mu menda naročili, da mora spremeniti ime, vsoto v pismu pa Watzenigu predstaviti kot dediščino iz Ameri- ke. Očitno je šlo za debelo laž, ki pa ji je Watzenig nasedel in je celo izročil Novaku alias Prettnerju 250 šilingov za pokritje potnih stroškov za pot v Luksemburg, da bi tam uredil formalnosti glede dediščine. V akcijo pa se je vključil tudi Watzenigov sin, Friedrich mlajši. Novak mu je natvezil, da je pravzaprav njegovo pravo ime Prettner, Novak pa lažno, saj naj bi z njim nastopal samo v Jugosla- viji, kjer naj bi se boril za »neodvisno samostojno Slovenijo«. Na Novakovo prošnjo si je Watzenig mlajši pri okrajnem glavarstvu v Celovcu uredil potni list. Bil je sicer na Watzenigovo ime, a ga je Novak nadomestil z imenom Viktor Prettner, zra- ven pa prilepil svojo fotografijo in ponaredil žig. Kar zadeva poroko z Mario Watzenig, ki je z njim zanosila in rodila sina, pa se je Novak pred njenim očetom izgovarjal, da jo bo poročil, ko si bo uredil vse papirje. Policijskim oblastem bodočega zeta, ki mu je menda skupno izročil za različne izdatke okoli 7000 šilingov (ne računajoč stroškov biva- nja), ni prijavil, ker ga je prosil, da se ne želi javno izpostavljati.19 Konec avgusta je Novak res odpotoval, vendar ne prek luže, ampak v Francijo. Odšel je torej s ponarejenim potnim listom, iz Pariza pa se je ta- koj odpravil v Luksemburg, kjer je po lastnem pri- čevanju predal pismo za Zito Habsburško, vdovo zadnjega cesarja Karla. Nato je po manjšem zaple- tu z vizo odpotoval v Belgijo, kjer je 2. septembra obiskal mesto Waterschei (danes del Genka). Tam 19 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, dopis beljaškega zveznega policijskega komisariata državnemu tožilstvu v Celovcu, 8. 1. 1935. VSE ZA ZGODOVINO 71 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE se je sestal z vodstvom katoliškega društva sv. Bar- bare in tamkajšnjimi Slovenci, ki so nato ustanovili podružnico organizacije Kralja Matjaža. Njen šef je menda postal rudar Gregor Požun. Novak se je nato odpravil še v Merlebach v Alzaciji-Loreni, kjer bi se moral srečati z rudarjem Ferdinandom Že- botom, vendar so tamkajšnji Slovenci ustanovitev tajne organizacije zavrnili. Podobno je bilo v mestu Rumelange v Luksemburgu, kamor se je vrnil. 19. septembra se je odpravil v Zürich, kjer se je men- da pri tiskarnah zanimal, ali bi bile pripravljene tiskati slovenske časopise, spet seveda neuspešno. Vmes mu je ponovno zmanjkalo denarja. Najprej se je obrnil na Kodanića na Dunaju, ki pa mu je namesto denarja poslal – časopise. Nato pa je za pomoč zaprosil Požuna v Waterscheiju, ki se ga je usmilil in mu poslal dvakrat po 250 belgijskih frankov. Požun je finančno podprl tudi Novakovo bivanje v Luksemburgu, menda ga je delovanje v famozni monarhistični organizaciji stalo skupaj kar 3800 belgijskih frankov. Novak se je odpeljal v Avstrijo, v Zürichu pa pustil hotelski dolg okoli 255 švicarskih frankov. V svoje domovanje ob Vrbskem jezeru se je vrnil 7. oktobra, dva dni pred marsej- skim atentatom. Čeprav ni imel s tem očitno nič, je zaradi vesti v časniku Kärntner Tagblatt nanj postala pozorna jugoslovanska diplomacija. Tik preden je odpotoval na Dunaj, je bil aretiran. No- vaka je 15. oktobra ob soglasju beljaških policijskih oblasti zaslišal zagrebški policijski komisar Stanoje Cvetković. Slednji je bil prepričan, da je imel Novak res prste vmes pri marsejskem atentatu. Ker Novak na vprašanja ni hotel odgovarjati slovensko ali srb- sko, ampak je govoril nemško, je postal Cvetković nervozen. Priznanja ni uspel izsiliti.20 Novaku sodelovanja pri marsejskem atentatu to- rej ni bilo mogoče dokazati. Na beljaškem komisa- riatu so ugotovili, da je prevarant, ki pod pretvezo tajnih političnih načrtov vleče za nos lahkoverneže in od njih pridobiva finančna sredstva. Da bi bil bolj prepričljiv, se je infiltriral v legitimistične in ustaške kroge, kar mu je omogočilo poznanstva z nekateri- mi prominentnimi osebnostmi. Čeprav so koroški policisti potrdili, da je Novak kriminalec, pa se jim je zdelo sumljivo, ker so ga zagrebški kolegi želeli 20 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, poročilo beljaškega zveznega policijskega komisariata uradu zveznega kanclerja, 15. 10. 1934. na vsak način povezati z marsejskim atentatom. To so si na beljaškem policijskem komisariatu razlagali s povečano antiustaško dejavnostjo jugoslovanske diplomacije, ki jo je bilo zaznati po Novačanovem prihodu v Celovec. A kot kažejo ohranjene note, ki jih je poslalo dunajsko poslaništvo Kraljevine Jugoslavije na avstrijsko zunanje ministrstvo, se za Novakovo usodo ni zanimal samo generalni konzulat.21 Ugotovitve preiskave so kazale, da gre v No- vakovem primeru za osamljenega sleparja, ki se je spretno skliceval na članstvo v skrivnostni le- gitimistični organizaciji v Ljubljani. Izkazalo se je tudi, da je bil kot »spreten prevarant in nevaren ropar« že večkrat obsojen tudi v domovini, pred okrajnim sodiščem v Celju.22 V Novakovem dos- jeju so se ohranile različne izkaznice, ki večinoma nosijo v glavi naziv »Kralj Matjaž«, a se pojavljajo tudi drugi, največkrat »Črni bratje«, včasih pa tudi »Slovenski domobranec« ali celo »Slovenski ustaša«. Čeprav je jasno, da ni šlo za kakšno resno organiza- cijo, se zdi, da je morda le imel vsaj enega sodelavca. Medtem ko je bil namreč zaprt na Koroškem, so iz Ljubljane na naslove različnih institucij romala pisma z zahtevami, da je Novaka potrebno izpustiti, češ da dela v avstrijsko korist. Eno od teh pisem je bilo naslovljeno celo na Dollfussovega nasledni- ka Kurta Schuschnigga. Pod pisma, ki so pisana v precej ubogi nemščini, so bili podpisani: »Zen­ tralleiter Brodar« v imenu organizacije »Slovenski črni bratje«, »Zentralleiter Ogrin« kot predstavnik »Slovenskega domobranca« in »Bundes­Militär­Ko­ mitee­Leiter F. K.«, ki naj bi predstavljal organiza- cijo »Kralj Matjaž«. Dopisi, ki so datirani enako, so brez lastnoročnih podpisov, slednji so napisani s strojem, imajo pa različne štampiljke.23 Verjetno je, da jih je pošiljala kar ena in ista oseba. Opisane intervencije verjetno niso kaj prida za- legle, a se je vseeno kmalu našel razlog za Novakovo izpustitev. Začel je namreč tožiti zaradi bolezni na 21 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, note dunajskega poslaništva Kraljevine Jugoslavije avstrijskemu zunanjemu ministrstvu, 26. 10. in 17. 11. 1934 ter 5. 2. 1935. 22 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, dopis beljaškega zveznega policijskega komisariata državnemu tožilstvu v Celovcu, 8. 1. 1935. 23 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, dopisi za izpustitev Novaka iz zapora, 30. 12. 1934. 72 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 ledvicah, zato so ga konec decembra 1934 poslali na njegovo prejšnje domovanje ob Vrbskem jezeru, kjer pa je ostal pod žandarmerijskim nadzorom.24 A očitno je ta bil bolj ohlapen, saj se je kmalu spet spustil v sumljive posle. 15. aprila 1935 je po podat- kih celovškega zveznega policijskega komisariata namreč zgodaj zjutraj zapustil kraj svoje konfina- cije in se odpravil proti mejnemu prehodu Labot (Lavamünd). Vozil ga je gostilničar in taksist Mi- chael Eichholzer, zraven pa se je peljal še fotograf Kutschera. Trojica se je ustavila v gostilni Wölbl v Labotu, kjer je vsaj Novak očitno precej globoko po- gledal v kozarec. Iz gostilne se je namreč odpravil kar prek meje, kjer pa so ga jugoslovanski organi takoj aretirali. Ko se je za njim odpravil Eichholzer, ker ga ni bilo nazaj, so priprli še njega. Kutschera je medtem izginil neznano kam, avto pa je zavarovala avstrijska žandarmerija. Na celovškem zveznem policijskem komisariatu so posumili, da je bil Kut- schera jugoslovanski agent, ki je dobil nalogo, da s pretvezo zvabi Novaka v Jugoslavijo, kjer je bila za njim izdana tiralica.25 A kot je razvidno iz podrobnejšega poročila labotske žandarmerijske postaje, je bil Kutschera prav tako doma iz kraja Otok ob Vrbskem jezeru. Trojica je tistega 15. aprila najprej zajtrkovala v Ei- chholzerjevem lokalu v Šentrupertu pri Celovcu (St. Ruprecht bei Klagenfurt), nakar se je odpravila na gostilniško turnejo po Koroškem. Med drugim so se ustavili pri Wriessnigu v Pliberku (Bleiburg), nato pa so napravili obhod po lokalih v Labotu: naj- prej so šli v gostilno Krone, od tam h gostilničarju Thomasu Stefflitschu, naposled pa še v Wölbl. Ko so okoli četrte ure popoldan prispeli tja, je bil Novak že vinjen. Od gostilničarja Matthiasa Pölza je želel cigarete, a jih ta ni imel, zato se je Novak skupaj s Kutschero odpravil do meje. Na meji se je zapletel v pogovor z jugoslovanskimi žandarji, Kutschera pa je vse fotografiral. Pridružil se jim je gostilničar Šusteršič, ki je z jugoslovanske strani meje prinesel več litrov vina in cigaret. Že vidno okajeni Novak se je nato odpravil v jugoslovansko carinsko hiši- co in tam zagledal sliko kralja Aleksandra. V že 24 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, dopis generalne direkcije za javno varnost v uradu zveznega kanclerja, 23. 2. 1935. 25 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, poročilo celovškega zveznega komisariata, 17. 4. 1935. omenjenem poročilu labotske žandarmerije lahko preberemo, da si je drznil v kraljev portret – pljuniti. Seveda je takoj sledila aretacija. Avstrijska polici- ja je nato pri Stefflitschu našla Novakov kovček, v katerem so bili večinoma ponarejeni dokumenti organizacije Kralj Matjaž, a tudi fotografija, na ka- teri je Novak poziral s pištolo v roki, zgoraj pa je bil napis »Bog in Slovenci« z mrtvaško glavo. V poro- čilu pa je najti še en podatek, ki je bil v nasprotju z Novakovimi pričevanji. Menda se je aprila 1932 udeležil vojaškega upora v Mariboru, ki pa je spo- dletel, nakar se je moral umakniti v Avstrijo. Kot dezerterja ga je prepoznal poveljnik jugoslovanske žandarmerijske postaje v Dravogradu Šuligoj, ki je prišel na mejo ob Novakovi aretaciji zaradi plunka na kraljevo sliko.26 Podatek o Novakovi udeležbi v mariborskem uporu aprila 1932 je težko preveriti. Gre za manj znano epizodo v sicer burni zgodovini mesta ob Dravi v prvi polovici 20. stoletja, ko je skupina oficirjev pod vodstvom poročnika Mihajla Mi- lojkovića poskušala prevzeti oblast v mestu. Do- sedanje raziskave kažejo, da naj bi šlo za poskus komunistično usmerjenih oficirjev.27 Toda Novak je bil po lastnem pričevanju od novembra 1930 do pomladi 1932 na Nizozemskem, nato pa je večino časa preživel v Nemčiji. O njegovem delovanju je bil zaradi prijave duhovnika Oberžana obveščen tudi jugoslovanski konzulat v Haagu, kar je nato pripeljalo tudi do njegovega izgona. Ob vseh Nova- kovih prevarah in zavajanjih je seveda tudi to težko z vso gotovostjo trditi, a večina dokumentacije, ki so jo zbrale avstrijske oblasti, izključuje njegovo udeležbo v mariborskem poskusu vojaškega puča. Sam je zatrdil, da je vojsko služil v letalskih enotah v Mostarju.28 Poleg tega je svojo identiteto resda vseskozi menjal, a v komunističnih krogih ga ni bilo zaslediti. Možno je, da ga je dravograjski žan- darmerijski poveljnik s kom zamenjal, ali pa so mu enostavno želeli pripisati še sodelovanje v pro- tidržavnem uporu, da ga lažje spravijo za rešetke. 26 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, poročilo labotske žandarmerijske postaje, 16. 4. 1935. 27 Guštin, Posvet, 226. 28 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, potrdilo o Novako­ vem služenju vojske, prevod, 6. 7. 1933. VSE ZA ZGODOVINO 73 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE Čeprav avstrijska dokumentacija ne vsebuje po- datkov, kakšna je bila nadaljnja Novakova usoda v Jugoslaviji, se je očitno spet vrnil v Avstrijo. 24. julija 1937 je bil namreč na dunajskem deželnem kazenskem sodišču zaradi goljufije in ponarejanja obsojen na 4 mesece ječe, nato pa je bil izgnan. A še vedno ni odnehal. V Avstrijo je tokrat posku- šal priti prek konzulata v Bratislavi. 23. oktobra se je tako sestal z avstrijskim generalnim konzulom Heribertom Troll-Obergfellom.29 Slednji je sogo- vornika opisal kot približno 1.70 metra visokega, starega okoli 30 let, temnih las, bledega obraza, gladko obritega, govoril pa naj bi zelo dobro nem- ško z lahnim tujim naglasom. Vprašal ga je, ali je Avstrijec in če ima kakšen dokument. Odgovoril mu je, da mu je ime Alojz Novak in da je Jugoslovan. Povedal je še, da je bil v Jugoslaviji zaradi marsej- skega atentata obsojen na smrt in da že dolgo dela za kanclerja Schuschnigga. Generalni konzul je bil 29 Prim. Agstner, Handbuch, str. 242. očitno začuden, a je Novaku polaskal, da neskonč- no obžaluje, ker z njim še ni imel opravka. Slednji ga je nato vprašal, ali je v zvezi z njim že dobil kakšno navodilo z Dunaja. Ker je Troll-Obergfell to zanikal, je Novak konzulat zapustil.30 V uradu zveznega kanclerja so njegov obisk komentirali z veliko mero skepse, češ kako je mogoče, da bi nekdo, ki je obso- jen zaradi atentata na kralja, že dve leti po aretaciji hodil po tujini. V njegovi ponudbi, da bi vohunil za Avstrijo, so videli zgolj še en poskus, da pridobi vizo za vstop vanjo. Spraševali so se, če ni morda Novak zamenjal strani in sedaj dela za Jugoslavijo.31 Opis obiska bratislavskega konzulata je tudi za- dnji dokument, ki se nahaja v dosjeju Novaka in Črnih bratov v arhivu prve avstrijske republike. 30 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, depeša Troll­Obeg­ fella uradu zveznega kanclerja, 23. 10. 1937. 31 ÖSTA/ADR, AA, NPA, LS, karton 649, depeša urada zve­ znega kanclerja konzulatu v Bratislavi, 16. 11. 1937. Alojza Novaka je trboveljsko okrajno sodišče razglasilo za umrlega, pri pristojnem upravnem organu pa so ugotovljeno izpolnili še v obrazec poročila o smrtnem primeru. (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/1220/006/02456, Okrajno sodišče Trbovlje, a. š. 376) 74 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Tako ne vemo, kam je odšel po srečanju z avstrij- skim generalnim konzulom. Tudi točen datum Novakove smrti ni znan. Zdi se, da viher druge svetovne vojne ni preživel. Iz pripisa v krstni knjigi Vrha nad Laškim je zgolj razvidno, da ga je okrajno sodišče v Trbovljah s sodbo z dne 1. januarja 1946 razglasilo za mrtvega.32 Vsekakor je bil Alojz Novak v jugoslovanski Sloveniji med obema vojnama red- ka pojava. Vendar ne toliko zaradi številnih prevar in sleparij, ampak zaradi njihovih mednarodnih razsežnosti in načina, kako jih je znal argumenti- rati. Priznati je treba, da je bilo igranje na legitimi- stično karto za tiste čase izvirna domislica. Viri in literatura Arhivski viri Österreichisches Staatsarchiv Archiv der Republik, Auswärtige Angelegenheiten, Neues Politisches Archiv, Liasse Südslawien, karton 632 in 649. Časopisni viri Oesterreich. Slovener/Avstrijski Slovenec, 25. 9. 1932. Slovenec, 23. 8. 1921. Elektronski viri Krstna knjiga župnije Sv. Lenart nad Laškim, vpis 24. 5. 1901, https://data.matricula- online.eu/sl/slovenia/maribor/sv-lenart-nad laskim/03194/?pg = 134, pridobljeno 6. 2. 2022. Literatura Agstner, Rudolf: Handbuch des Österreichischen Auswärtigen Dienstes. Band 1: 1918–1938. Zentrale, Gesandschaften und Konsulate. Wien: LIT Verlag, 2015. Binder, Dieter A.: Von 1918 bis zum ständestaatlichen Kokettieren mit dem Legitismus. Das Habsburger­Trauma. Das 32 Krstna knjiga župnije Sv. Lenart nad Laškim, vpis 24. 5. 1901, https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/maribor/sv­le­ nart­nad laskim/03194/?pg = 134, pridobljeno 6. 2. 2022. schwierige Verhältnis der Republik Österreich zu ihrer Geschichte (ur. Clemens Aigner et al.). Wien – Köln – Weimar: Böhlau, 2014, str. 15-34. Guštin, Damjan: Posvet Revolucionarna gibanja med vojaki v Mariboru 1918–1941. Prispevki za novejšo zgodovino 28, 1988, str. 225-227. Höbelt, Lothar: Die Erste Republik Österreich (1918–1938). Das Provisorium. Wien: Böhlau, 2018. Hory, Ladislaus in Broszat, Martin: Der kroatische Ustascha­Staat 1941–1945. München: Oldenbourg Wissenschaftsverlag, 1964. Jareb, Jere: Publikacije domobransko-ustaškog pokreta u izbjeglištvu i iseljeništvu 1929.– 1944. – II. dio. Časopis za suvremenu povijest 26, 1994, št. 3, str. 413-426. Korošec, Anton: Nekaj evropske politike. Socialna misel 5, 1926, št. 3, str. 49-54. Lewis, Mark: The Failure of the Austrian and Yugoslav Police to Repress the Croatian Ustaša in Austria, 1929–1934. Austrian History Yearbook 45, 2014, str. 186-212. Moos, Carlo: Habsburg post mortem. Betrachtungen zum Weiterleben der Habsburgermonarchie. Wien – Köln – Weimar: Böhlau, 2016. Petrovič, Sabina: Slovensko katoliško gibanje v luči spominov Janeza Kalana. Maribor: Univerza v Mariboru, diplomsko delo, 2013. Rahten, Andrej: Ivan Šusteršič, der ungekrönte Herzog von Krain. Die slowenische katholische Bewegung zwischen trialistischem Reformkonzept und jugoslawischer Staatsidee. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2012. Rahten, Andrej: Po razpadu skupne države. Slovensko­avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. Celje – Celovec – Gorica: Mohorjeve družbe, 2020. Suppan, Arnold: Jugoslawien und Österreich 1918–1938. Bilaterale Außenpolitik im europäischen Umfeld. Wien–München: Verlag für Geschichte und Politik – Oldenbourg Verlag, 1996. Welan, Manfried in Wohnout, Helmut: Hans Karl Zeßner-Spitzenberg – einer der ersten toten Österreicher in Dachau. Forschungen VSE ZA ZGODOVINO 75 Andrej Rahten, ZADNJI SLOVENSKI LEGITIMIST ALI ZGODBA … ZGODOVINA ZA VSE zum Nationalsozialismus und dessen Nachwirkungen in Österreich. Festschrift für Brigitte Bailer. Wien: Dokumentationsarchiv des österreichischen Widerstandes, 2012, str. 21-41. Zusammenfassung DER LETZTE SLOWENISCHE LEGITIMIST ODER DIE GESCHICHTE EINES INTERNATIONALEN BETRÜGERS AUS VRH BEI LAŠKO Das Dossier Alojz Novak im Archivmaterial der Ersten Republik Österreich Im Österreichischen Staatsarchiv ist das um- fangreiche Dossier des Mechanikers und Elektro- technikers Alojz Novak erhalten, der am 24. Mai 1901 in Sv. Lenart (heute Vrh) bei Laško geboren wurde. Er weckte die Aufmerksamkeit der Behör- den der Ersten Republik Österreich als vermeintli- cher Anhänger der legitimistischen Bewegung, die den Sohn des letzten österreichischen Kaisers Karl, den Thronfolger Otto, auf den Kaiserthron setzen wollte. Laut eigener Aussage wurde Novak am 1. November 1926 in Ljubljana Mitglied der »katho- lisch-nationalen Organisation Kralj Matjaž [König Matthias]«, deren Ziel angeblich die »Abspaltung Kroatiens und Sloweniens von Jugoslawien und die Vereinigung beider Länder unter Kaiser Otto« war. Mit diesen Ansichten wich die geheimnisvolle Be- wegung jedenfalls stark von der vorherrschenden Orientierung der slowenischen gesellschaftlichen Elite ab, die nach dem Umbruch lautstark die Dy- nastie Karađorđević pries. In den Jahren 1930–1932 wirkte Novak vor allem in Deutschland und den Niederlanden, wo er die dortigen slowenischen Aussiedler für seine legitimistische Bewegung gewinnen wollte. Nach der Ausweisung aus den Niederlanden hielt er sich insbesondere in Öster- reich auf und lies sich in Maria Wörth [Otok] am Wörthersee nieder, wo ihm der Tischler Friedrich Watzenig ein Dach über dem Kopf bot. Novak, der damals unter dem falschen Name Viktor Orttner auftrat, hatte nämlich dem Hausherrn versprochen, dessen Tochter Maria zu ehelichen. Während seiner Tätigkeit lernte Novak einige der führenden öster- reichischen Monarchisten wie Hans Karl Freiherr von Zessner-Spitzenberg und Friedrich Ritter von Wiesner kennen. Ein Resultat von Novaks Zusam- menarbeit mit den österreichischen Legitimisten war unter anderem die Zeitung Oesterreich­Slove­ ner/Avstrijski Slovenec, deren einzige Nummer am 25. September 1932 in Essen-Borbeck erschien. Er knüpfte auch Kontakte zur kroatischen Ustascha- Bewegung in der Emigration, daher wurden auch die jugoslawischen Geheimdienste sowie die jugo- slawische Diplomatie auf ihn aufmerksam und ver- dächtigten ihn sogar der Mitwirkung am Marseil- ler Attentat auf Aleksandar Karađorđević. Novaks Mitwirkung bei der Ermordung des jugoslawischen Königs konnte nicht bewiesen werden. Beim Villa- cher Bundespolizeikommisariat wurde festgestellt, dass Novak ein Betrüger ist, der unter dem Vor- wand geheimer politischer Pläne von Leichtgläubi- gen finanzielle Mittel akquiriert. Um überzeugen- der zu sein, infiltrierte er Kreise der Legitimisten und der Ustascha, was ihm die Bekanntschaft mit einigen prominenten Persönlichkeiten ermöglichte. In Österreich wurde er zu einer Gefängnisstrafe verurteilt, aber aufgrund einer Nierenkrankheit entlassen, worauf er in seinem Domizil am Wör- thersee unter Gendarmerieaufsicht gestellt wurde. Von dort entwischte er Mitte April 1935, wurde aber bei seinem Eintritt nach Jugoslawien verhaf- tet. Obwohl die österreichischen Unterlagen keine Informationen über das weitere Schicksal Novaks in Jugoslawien enthalten, kehrte er offensichtlich wieder nach Österreich zurück. Am 24. Juli 1937 wurde er nämlich vom Wiener Landesgericht für Strafsachen wegen Betrugs und Fälschung zu vier Monaten Kerker verurteilt. Am 23. Oktober dessel- ben Jahres tauchte er im österreichischen Konsulat in Bratislava auf; der Bericht über seinen Besuch ist auch das letzte Dokument im Dossier, das das Österreichische Staatsarchiv über Novak und sei- ne geheimnisvolle Organisation aufbewahrt. Auch das genaue Todesdatum Novaks ist nicht bekannt. Wie es scheint überlebte er die Wirren des Zweiten Weltkriegs nicht, er wurde vom Bezirksgericht in Trbovlje per 1. Januar 1946 für tot erklärt. Schlagwörter: Republik Österreich, Königreich Jugoslawien, legitimistische Bewegung 76 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 VSE ZA ZGODOVINO 77 Jurij Perovšek »Zakaj Vam nisem napisal ›božične zgodbe‹…« O Cankarjevi najprej nenapisani Božični zgodbi in še enem »finančnem« pismu Božična zgodba … O našem vélikem Ivanu Cankarju (1876–1918) so napisali mnogo raznovrstnih poglobitev.1 Od- krivanje novih podrobnosti iz njegovega življenja in dela je že bolj ali manj plod naključja, ki pa je, kot vemo, spremljevalec raziskovalnega dela. Doletelo me je ob pregledovanju privatnega arhiva družine gospe Milanke Jakopič Jaklič iz Ljubljane, v kate- rem sem naletel na troje še neznanih Cankarjevih pisem.2 Pisal jih je enemu od značilnih predstav- nikov tedanje svobodomiselne in družbeno ter po- litično kritične mlade inteligence Milanu Jakliču (1886–1963),3 ki ju je po začetnem znanstvu kasneje družil prijateljski odnos.4 Zadnje od najdenih pi- sem – t. i. »finančno« pismo – sem v Zgodovini za 1 Od zadnjih celovitih obravnav življenja in dela Ivana Can­ karja velja posebej opozoriti na študijo prof. ddr. Igorja Grdine, Ivan Cankar: portret genija. 2 PADMJJ, ovojnica Ivan Cankar. – Zahvaljujem se gospe Milanki Jakopič Jaklič, da sem lahko uporabil arhiv njene družine. 3 O Milanu Jakliču glej Perovšek, Milan Jaklič, str. 51–71; isti, O dr. Milanu Jakliču, str. 645–660. – V opombah k devet­ indvajseti knjigi Cankarjevih Zbranih del je urednik knjige Jože Munda omenil, da ni znano ali je Cankar Jakliču kdaj pisal, je pa to možnost dopuščal. (Cankar, Zbrano delo, 29, str. 396) Sedaj vemo, da je pisal tudi njemu. 4 O Jakličevem znanstvu oziroma prijateljevanju s Cankar­ jem glej Cankar, Zbrano delo, 28, str. 36, 37, 275, 276; isti, Zbrano delo, 29, str. 154, 158, 335, 337, 338, 341–343, 396, 470 (prim. tudi str. 398); isti, Zbrano delo, 30, str. 268; Pe­ rovšek, Milan Jaklič, str. 59–60, 62–63; isti, O dr. Milanu Jakliču, str. 651. vse že predstavil.5 Zapis o prvih dveh sem prihranil za to priložnost. Prvo Cankarjevo pismo Jakliču sega v čas, ko je slednji proti koncu leta 1906 prevzel uredniko- vanje kamniškega Našega lista.6 Značilnost Lista je bila odprtost in dostopnost za svobodno besedo o slovenskih kulturnih, političnih in socialnih raz- merah.7 Jaklič, ki se je kot študent prava na Dunaju spoznal s Cankarjem, ga je povabil k sodelovanju.8 Cankarju je predlagal, da bi za Božič za Naš list prispeval Božično zgodbo. Cankar se je povabilu odzval, ni pa napisal praznične črtice, pač pa je v podlistku Božične zgodbe raje prispeval kritične misli o božičnih zgodbah in vzdušju.9 Podlistek pokaže, da ga je pri božičnih zgodbah motil njihov ustaljen vzorec – v vseh naletavajo snežinke, siro- mašni otroci stoje pred izložbami, skoraj vse rodbi- ne so beraške – za doživljanje božičnega praznika pa je menil, da »ni gnusnejše stvari na svetu, nego je tista božična sentimentalnost«. Razodeva »stra- hotnost družabne krivice, groteskno razmerje med delom in bogastvom«. To ni nikoli »tako očitno, v taki goloti kakor ob božičnem tednu«. Tedaj bogati obdarujejo revne, vodijo jih dobrotljivo hinavstvo, 5 Perovšek, »Ne bom tolažil upnikov po abecedi.«, str. 108–111. 6 Perovšek, Milan Jaklič, str. 62. 7 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 66. 8 Kot v opombah k devetindvajseti knjigi Cankarjevih Zbra­ nih del opozarja Jože Munda, je Jakliča k Cankarju uvedel pisatelj in socialistični politik Etbin Kristan (1867–1953). – Cankar, Zbrano delo, 29, str. 396. 9 Cankar, Božične zgodbe, str. 1–3. 78 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 plaho opravičevanje, polspoznanje resnice, polza- vest velike krivde. »Kakor, da bi stal pred menoj debel kujon ter se nerodno smehljal: ›Saj res, da sem kanalja, ampak drugače je moje srce dobro; če ugrabim sosedu hišo, mu vrnem vsaj škornje – za božič!‹ …« Cankar je v božični ginjenosti videl »strahovit ekces dobrotljivosti in sočutja. Nikoli ne razgrajata ljudomilost in človekoljubje na tako nesramen način kakor o božiču. (…) Vse debele dame, vsi rojeni filistejci začutijo mahoma, da se jim topi tolšča okoli srca. In kuga dobrotljivosti zač- ne razsajati po deželi …«. Take, neumne in včasih celo ostudne so božične zgodbe, ki jih piše v črnilo potopljeni, življenju tuji literat. »Berimo torej božič- ne zgodbe, kakor so; (…) jaz praznujem svoj sveti večer z veselim upanjem v daljno prihodnost.«10 To so glavni poudarki Božičnih zgodb, ki jih je namesto želene, Cankar poslal Jakliču v objavo. Ob tem mu je napisal spremno pismo, v katerem je pojasnil svoje ravnanje. Naš list je Božične zgod- be objavil 21. decembra 1906, Cankar pa je pismo Jakliču napisal 17. decembra. Jakliča v pismu še naziva »velecenjeni gospod« in uporablja vikanje. Z Jakličem tedaj še nista spletla tesnejše vezi. Pismo se glasi: »Velecenjeni gospod! Tukaj Vam pošiljam, kar ste želeli. Zakaj Vam nisem napisal »božične zgodbe«, boste videli iz po­ šiljatve same. Mislim, da je tako boljše. Gledé honorarja se ravnajte po gmotnem stanju lista. Če mogoče, mi pošljite desetak (10 kron – op. J. P.); drugače pa petak (5 k – op. J. P.) – ampak to ali ono takoj v priporočenem pismu: tako pride namreč zanesljivo in hitro. Z odličnim spoštovanjem Na Dunaju Ivan Cankar 17. dec. 9–06 Adresa: Dunaj, XVI. Lindauergasse 26./II. 19.«11 10 Prav tam. Božične zgodbe glej tudi v Cankar, Zbrani spisi, 10, str. 349–353; isti, Zbrano delo, 17, str. 350–354. 11 PADMJJ, ovojnica Ivan Cankar. Pismo razkriva ozadje nastanka enega od Can- karjevih besedil. K temu dodajam, da je kasneje Cankar dejansko napisal Božično zgodbo. 25. de- cembra 1913 je izšla v Slovenskem ilustrovanem tedniku.12 22. decembra 1914 jo je ponatisnil še newyorški list slovenskih delavcev v Ameriki Glas naroda.13 … in še eno Cankarjevo »finančno« pismo Že predstavitev Cankarjevega »finančnega« pi- sma iz leta 1909 je temeljila na poudarku, da njen namen ni, kot je bilo, po opozorilu Igorja Grdine, za literarne zgodovinarje opazno zagreto beleže- nje pisateljevih nevrnjenih dolgov.14 Tudi s priču- jočo želim zgolj spomniti na Cankarjevo nenehno bivanjsko stisko na gmotnem področju in delno tudi na življenjski slog. Konec leta 1908 je Cankar- ja gmotna stiska navedla k umiku na Dunaj ter k misli, da se bo nato z Dunaja umaknil v domovi- no. Pritirala ga je tudi k zaostrenemu čustvenemu pogledu na svoj položaj. To vidimo v pismu, ki ga je Jakliču napisal 20. decembra 1908 na Dunaju. Pismo je očitno odgovor na predhodno Jakličevo opozorilo, da odlaša z vračilom posojila Josipu Bon- clju (1884–1971), študentu politehnike na Dunaju.15 Pismo kaže, da se je medtem med Cankarjem in Jakličem razvil prijateljski odnos. Cankar Jakliča nagovarja z »dragi« in uporablja tikanje. O njem je že 14. februarja 1908 v pismu Adi Kristanovi (1873–1925), ženi Etbina Kristana, zapisal, da je »Jaklič, ki ga poznaš, (…) postal na Dunaju izboren fant. Kljub temu, da se mu naravnost strahovito godí, študira za ›kšeft‹ (posel – op. J. P.) in záse. Jaz ga odkritosrčno občudujem. Največja njegova čednost je, da nikoli nima časa. Tudi to me veselí, 12 Cankar, Božična zgodba (1913), str. 2–3. 13 Cankar, Božična zgodba (1914), str. 3. – Božično zgodbo glej tudi v Cankar, Zbrani spisi, 18, str. 92–96; isti, Zbrano delo, 21, str. 98–101. 14 Grdina, Ivan Cankar, str. 199. 15 Boncelj se je po končanem študiju leta 1909 zaposlil na Dunaju. Od 1912 je delal v Nürnbergu. Po prvi svetovni vojni je moderniziral Strojno tovarno in livarno v Ljubljani in bil predavatelj na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Nato je predaval na Tehniški fakulteti v Zagrebu. Bil je predstojnik Inštituta za splošno strojeslovje v Ljubljani in Zavoda za konstrukcije strojnih delov v Zagrebu. Velja za enega od ustanoviteljev zagrebške Tehniške fakultete. (https://www. slovenska­biografija.si/oseba/sbi146207/) VSE ZA ZGODOVINO 79 K VIROM ZGODOVINA ZA VSE Pismo Ivana Cankarja Milanu Jakliču 17. decembra 1906. (PADMJJ, ovoj Ivan Cankar) 80 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 da sem jaz edini, h kateremu se še zaletí parkrat na teden.«16 Cankar je Jakliču napisal: »Dragi! Kar Ti imenuješ malomarnost, je bila v resnici strahovita zágata. Ko je bilo napósled konec tega dolgega čakanja, sem prejel od vrhniškega posojila na róko komaj toliko, da sem nekatere usrane stvari poravnal ter naravnost pobegnil na Dunaj, odkoder bom, če Bog dá, pobegnil spet v domovino. Jutri pojdem kar sam k Bonceljnu, da bom videl, kako je. Skušal bom še pred prazniki dobiti večji predujem od »Zvona«;17 potem pojde. Če pa je Bon­ celj res v velikih zadregah, mu bom še prej vsaj del tistih novcev pripravil. Sporočim Ti takoj, ko bo stvar v redu. S spoštovanjem Ivan Cankar 20. XII. 1908.«18 Kako je prišlo do posojila, zaradi katerega je Cankar pisal Jakliču, izvemo v njegovem že ome- njenem pismu Adi Kristanovi. V njem pravi takole: »Doživel pa sem blamažo (vse Ti moram pove- dati!), kakor še nikdar prej. Nekemu prijatelju Ja- kličevemu (Bonclju – op. J. P.) sem rekel: ›Posodite mi tristo forintov (600 kron – op. J. P.) za tri leta!‹ To je bil slab dovtip – ampak zadnjič prideta obadva čudaka ter mi slovesno prineseta ta denar – za tri leta! In me ponižno prosita, da naj jima posodim par kron. Jaz sem jako strmel, pa kaj bi? Obadva sta nespametna študenta – denar pa sem vzel. Ali ni to grozno ›schäbig‹ (klavrno – op. J. P.)? Da me preslabo ne sodiš: dotičnik (Boncelj – op. J. P.) je sin zelo premožnega posestnika19 in ne bo mu nič hudega, tudi če plača menico. Sploh pa je ›navdušen zame‹. – Ampak kaj sem jaz nató storil! V trdni 16 Cankar, Zbrano delo, 29, str. 158. 17 Literarna revija Ljubljanski zvon. Izhajal je v Ljubljani. 18 PADMJJ, ovojnica Ivan Cankar. 19 Boncljev oče je bil gostilničar. (https://www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi146207/) zavesti, da se ne poročim, sem kupil Štefki20 žide (svile – op. J. P.) za sto forintov; žide in čipk; vse ostalo pa je šlo v treh dnéh. ›Da bo mir!‹ – Ná, tako dela človek!«21 In sedaj beseda o tem, kako se je končala zgodba s posojenimi 600 kronami (300 forinti). Cankar jih ni vrnil. Ko je potekel triletni rok za vrnitev poso- jila, ga je poplačal Boncelj. »Poročam Ti danes o Cankarjevem dolgu«, je 4. junija 1911 pisal Jakliču. »Moral sem plačati in vrniti k 600.– za dolg in 5% obresti (znašale so 90 kron – op. J. P.) za tri leta«. Obenem je Jakliča spomnil na njegovo ustno in po- zneje pismeno zavezo 17. julija 1909, da prevzema polovico Cankarjevega dolga, za katerega se je on zadolžil, in mu jo vrne z obrestmi, ko bo finančno samostojen. »Pisal sem Cankarju dvakrat«, je nada- ljeval. »Po stari metodi mi samoobsebi razumljivo ni nič odgovoril. Če eventualno ne odobravaš tega krasnega ravnanja, potem ga lahko tudi Ti opomniš na njegovo dolžnost in obljubo. Vsaj je tudi Tvoje breme.« – »Tvoj dolg pri meni je torej k 345.– s 5%«, je pribil Boncelj. In zaključil: »Upam, da se ne boš zakrknil v pustolovsko molčanje Cankarja in dru- gih dobrih prijateljev, ki sem jim posodil še večje svote, ter mi odgovoril in potrdil; za kar ti bom hvaležen. Srčni pozdrav Boncelj«.22 Jaklič se ni zakrknil v »pustolovsko molčanje«, pač pa je zbral denar in Bonclju poplačal polovico Cankarjevega dolga, za katero je jamčil. »Cankar- jevska« vsota ga je močno obremenila, saj je bilo 345 kron veliko denarja. A o Cankarju nikoli ni rekel žal besede.23 Bil je tudi med kulturnimi in političnimi delavci, ki so na ljubljanskega župana dr. Ivana Tavčarja (1851–1923) naslovili protestno izjavo, ker na dan Cankarjevega pogreba, 13. de- cembra 1918, ni hotel, da bi na Mestni hiši izobesiti žalno zastavo.24 Podpisani so Tavčarjevo odločitev 20 Štefka Löffler (1887–1962), Cankarjeva nesojena nevesta. 21 Cankar, Zbrano delo, 29, str. 158. 22 PADMJJ, ovojnica Ivan Cankar. 23 Ustna izjava hčerke Milana Jakliča, ge. Milanke Jakopič Jaklič, avtorju 20. 8. 2022. 24 Naprej, 16. 12. 1918, str. 2. – O Tavčarjevi odločitvi, da na dan Cankarjevega pogreba na Mestni hiši ne bodo izobesili žalne zastave glej Perovšek, Politični pogled na Cankarja pri liberalcih, str. 65–66. VSE ZA ZGODOVINO 81 K VIROM ZGODOVINA ZA VSE Pismo Ivana Cankarja Milanu Jakliču 20. decembra 1908. (PADMJJ, ovoj Ivan Cankar) 82 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 označili za »čin, nevreden kulturnega naroda in kulturnega mesta«.25 S podpisom protestne izjave Tavčarju se je Jakli- čeva življenjska pot še enkrat križala s Cankarjem. Ta je svojo hodil kot literarni umetnik, družbeno in politično občutljiv presojevalec svojega časa ter boém, njen drobec pa je predstavljen v tem zapisu. Viri in literatura Arhivsko gradivo Privatni arhiv družine Milanke Jakopič Jaklič, Ljubljana (PADMJJ) Ovojnica Ivan Cankar. Časopisni viri Cankar, Ivan: Božične zgodbe. Naš list, 2, 21. 12. 1906, št. 76, str. 1–3. Cankar, Ivan: Božična zgodba. Slovenski ilustrovani tednik, 3, št. 52, 25. 12. 1913, str. 2–3. Cankar, Ivan: Božična zgodba. Glas naroda, 22, 22. 12. 1914, št. 299, str. 3. Naprej, 2, 16. 12. 1918, št. 288, Poslano, str. 2. Spletni viri Boncelj, Gregor: Boncelj, Josip. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi146207/ (pridobljeno 18. 8. 2022) Ustni viri Jakopič Jaklič, Milanka: izjava avtorju 20. 8. 2022. Literatura Cankar, Ivan: Zbrani spisi: deseti zvezek (ur. Izidor Cankar). Ljubljana: Nova založba, 1930. Cankar, Ivan: Zbrani spisi: osemnajsti zvezek (ur. Izidor Cankar). Ljubljana: Nova založba, 1935. Cankar, Ivan: Zbrano delo: sedemnajsta knjiga (ur. France Bernik). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. 25 Naprej, 16. 12. 1918, str. 2. Cankar, Ivan: Zbrano delo: enaindvajseta knjiga (ur. Janko Kos). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1975. Cankar, Ivan: Zbrano delo: osemindvajseta knjiga (ur. Jože Munda). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1973. Cankar, Ivan: Zbrano delo: devetindvajseta knjiga (ur. Jože Munda). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1975. Cankar, Ivan: Zbrano delo: trideseta knjiga (ur. Jože Munda). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976. Grdina, Igor: Ivan Cankar: portret genija. Ljubljana: Beletrina, 2019. Perovšek, Jurij: Milan Jaklič. Slovenski biografski almanah XIX. stoletja (ur. Mateja Ratej). Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2022, str. 51–71. Perovšek, Jurij: »Ne bom tolažil upnikov po abecedi.«: Ivana Cankarja »finančno« pismo leta 1909. Zgodovina za vse, 27, 2020, št. 2, str. 108–111. Perovšek, Jurij: O dr. Milanu Jakliču in prvem prevodu Komunističnega manifesta v slovenski jezik. Acta Histriae, 28, 2020, št. 4, str. 645–660. Perovšek, Jurij: Politični pogled na Cankarja pri liberalcih. Glasnik Slovenske matice, 35, 2018, str. 55–68. [Ravnihar, Vladimir]: Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja (ur. Janez Cvirn, Vasilij Melik in Dušan Nećak). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 1997. VSE ZA ZGODOVINO 83 S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE Komu spominek postaviti? Damir Globočnik: Spomeniki. Ljubljana: Revija SRP, 2022. 492 strani. Avtorja, umetnostnega zgodovinarja in zgodo- vinarja Damirja Globočnika bralci te revije zelo dobro poznamo, saj je s svojimi prispevki pogost gost njenih strani. O nekaterih spomenikih, ki jih opisuje v svoji najnovejši knjigi, smo lahko brali tudi v Zgodovini za vse. V 30. poglavjih se avtor poda na popotovanje med spomeniki, ki smo jih Slovenci svojim (in tu- jim) imenitnežem postavljali (in večinoma tudi po- stavili) v slabem stoletju od leta 1852 do 1945. Med njimi najdemo največ svečenikov muz – pesnikov, skladateljev in pisateljev, sledijo svetniki in sveče- niki, bolj za začimbo pa je kakšen vladar, vojak in (celo) športnik. V drugi polovici 19. stoletja smo slast postavlja- nja »javnih« spomenikov nekako boječe odkrili z osmimi projekti – s kar tremi Prešerni in po enim Knobleharjem, Slomškom, Grünom, Levstikom in Barago, v prvi polovici 20. stoletja pa smo se dokončno spustili z vajeti in uresničili kar 20 pro- jektov (od 22 načrtovanih). Sodobniki so se bili večinoma še sposobni do- govoriti o tem, kdo izmed rajnih velikanov bi si za- služil posebno počastitev v spominu bodočih rodov, zapletlo pa se je že pri izvedbi – naj mu postavimo nagrobnik (najbolj »izvirna« počastitev), spomin- sko ploščo na ustrezni (rojstni, bivalni, smrtni) hiši ali kip na kakem primernem mestu, gremo raje v »veliki komplet« (zberemo denar za vse troje)? Tovrstna dilema je dostojanstvene odbornike za- poslila vsaj za nekaj mesecev (če ne let), dodaten čas pa je terjalo zbiranje sredstev (s priljubljenimi bésedami, koncerti, prodajo razglednic, preprostim »fehtanjem«) in izbor tehnike ter izvajalca/ustvar- jalca. Spomenik, ki je prestal takšno kalvarijo, pa žal še ni bil »rešen« – z odkritjem je bil izpostavljen kritičnemu očesu javnosti, posmehu, žolčnemu na- sprotovanju in gverilskim akcijam političnih, naci- onalnih ali umetniških zoprnikov. Dokler ni utonil v anonimnost neme, nespremenljive prisotnosti. Seveda ni bilo dvoma, da je Prešeren idealen kandidat za spomeniško ovekovečenje, a tudi v nje- govem primeru smo Slovenci drobnjakarsko vrtali – ali ne bi morda raje s temi soldi poplačali njegovih dolgov, podprli njegovo revno deco? No, sploh so pa nekateri raje dali za Jelačića… Pa Knoblehar – ta je šele bil patron! Je šel po šestih nilskih potovanjih umret v Neapelj in naredil probleme. Ali naj se ga s spomenikom spomnimo v domovini – kje? V rojstnem Škocjanu? V Kartu- mu, kjer je deloval? V Neaplju, kjer je pokopan? Ga izkopljemo? Prepeljemo domov? Damo denar raje za njegov misijon? Slomškov primer nas spomni še na drugo razse- žnost slovenskih spomenikov – nacionalni predznak, ki se mu v burnem 19. stoletju ni mogel izogniti niti škofov spomenik, nad katerim so si »marburgerski« mestni očetje pilatovsko umili roke in ga namesto na kak mestni trg porinili v cerkev, slovesnost ob 84 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 odkritju pa oropali vsega blišča in veselja, udeležil pa se je ni niti Slomškov naslednik Stepišnik. Pesniško delovanje ni moglo preglasiti niti na- cionalne »obremenjenosti« Anastasiusa Grüna, ki so ga s spomenikom na vogalu Križank počastili ljubljanski turnarji – mestna oblast je pokrovitelj- stvo nad spomenikom seveda odklonila, večinsko slovensko prebivalstvo pa je spomeniku nagajalo od postavitve dalje (demonstracije, mazaške akcije). Včasih so nam morali oči za veličino naših roja- kov odpreti tujci – za prvo, resda sramotno »šuftno« počastitev Jurija Vege (»deščico« na rojstni hiši) so bili zaslužni njegovi dunajski oboževalci, Slovenci (z majhno pomočjo častnikov avstroogrske armade) pa smo poskrbeli za Vegova kipa na idrijski realki in v Moravčah. Prva ženska s spomenikom je bila Josipina Ho- čevar, dobrotnica, ki si je počastitev v Radovljici prislužila že zaživa, kar ni čudno, saj naj bi v razne dobrodelne namene zapravila kar 1 milijon kron. Mestni očetje clevelandski so v 30. letih prete- klega stoletja poskrbeli za vihar kozarcu vode, ko so priseljencem – med njimi seveda tudi Jugoslo- vanom –, dovolili, da del Rockfellerjevega parka spremenijo v »kulturne vrtove« s spomeniki svo- jih velmož. Naprednejši slovenski izseljenci so od ljubljanske mestne občine dobili v dar Cankarja, s katerim pa se ni strinjal klerikalni del izseljencev in je izsilil (zanje) »sprejemljivejšega« Barago, katerega kip so odkrili kot prvega (1935). Vmes so Cankarja ukradli neznano znani storilci, tako da sta ga prehi- tela tudi Njegoš in Gregorčič (1936), nov Cankarjev kip, ki ga je izdelal ameriški Slovenec Mafko, pa je bil končno nared leto kasneje. To nas nekako privede do vprašanja, zakaj sploh postavljati spomenike. Prvi in najbolj iskreni motiv je nekakšna notranja potreba – ker je prav, ker si posameznik to zasluži, sledijo pa seveda bolj »pre- frigani« nameni – koristoljubno lizunski in zopr- niški. V predzadnjo kategorijo bi sodili spomeniki aktualnim oblastnikom (dinastom), v zadnjo pa spomeniki, za katere se ve, da bodo v okolju poželi več zgražanja kot odobravanja (Grün v Ljubljani, modernistični kip slovenske matere/prirode). Pri financiranju spomeniki prve skupine žal niso vedno zmagovalci, saj je lažje zbrati denar za spomenik aktualni oblasti, ki ima tudi vzvode, s katerimi lahko »prepriča« potencialne darovalce. Ti spomeniki so ob odkritju ponavadi deležni tudi največje publicitete, kot se je zgodilo ob »kraljevem tednu« leta 1931, ko so v Ljubljani odkrili kip kralja Petra I. Na prepihu zgodovine spomeniki seveda niso večni. Zlasti ob menjavah režimov so številni iz- ginili ali prepustili mesto drugim. Franc Jožef je v Ljubljani odstopil mesto Miklošiču. Fašisti so se v Kobaridu znesli nad Volaričem, porušili Vilharja v Postojni ter razstrelili kralja Petra I. v Ljubljani, nacisti pa obglavili ljutomerskega Miklošiča in uni- čili celo kralja Matjaža na Peci. Pomen Globočnikove knjige je v tem, da nam na opisanih primerih predstavi spomenike kot žive pričevalce bolj ali manj burnih časov, ujetnike idej in hotenj, kakor tudi bitja z lastnimi življenji in usodami, ki so bile v mnogih primerih prav tako razgibane in dramatične kakor usode tistih, kate- rim so bili posvečeni. Aleksander Žižek VSE ZA ZGODOVINO 85 S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE Ejduš, da je fajn Hinko Smrekar, Črnovojnik in protostripi na Slovenskem. Uredila: Žiga Valetič, Damir Glo- bočnik. Ljubljana: Buča; Brezovica pri Ljubljani: Grafični atelje Zenit, 2021. 72 strani. Smrekarjev Črnovojnik, prastrip ali protostrip, kakor ga imenujeta urednika, je prišel med ljudi že v letu 1919, ko je bila prva svetovna vojna, ki tvori časovni okvir pustolovščin glavnega junaka, še zelo svež in bridek spomin. »Zaslugo« za Črnovojnika ima seveda črno-žolta monarhija, ki je v navalu militantnega domoljubja po sarajevskem atentatu stotinam tisočev svojih podanikov sklenila omogočiti, da svoj gostilniški patriotizem podkrepijo z dejanskim angažmajem na »poljih slave«. Ko je krvi žejnih prostovoljcev in avanturistov začelo primanjkovati, so na vrsto prišli tudi možje, ki bi za domovino raje živeli ka- kor umrli in se nasploh brigali zase in svoje posle. Med takšne je sodil tudi slikar (in kipar) Hinko Smrekar, ki ga je vpoklic »doletel« na začetku leta 1915. Svoje prve dneve v vojaški suknji je preživel v Cukrarni, kjer je spoznal običajno vojaško rutino, polno dretja, korakanja in ubijanja dolgčasa. Že ta uvertura je bila dovolj, da je videl, da kake posebne kariere v vojski ne bo naredil, zato je začel iskati pot »ven«. Ta je vodila preko policijskih zaporov in grajske ječe v Ljubljani, kamor so ga vtaknili zaradi pijanskih ekscesov med dopustniškim po- pivanjem v domačem mestu, na turnejo po tabori- ščih in okrevališčih Wagna pri Lipnici, Enzersdorf, Mittergraben in Judenburg ter se zaključila v gra- ški opazovalnici za duševne bolezni, kamor so ga napotili iz okrevališča v Scheiflingu in kjer mu je spomladi leta 1916 uspela briljantna zmaga – po vrsti pregledov in opazovanj so ga dokončno črtali iz vojaške evidence. Takšna je torej suhoparna zgodba, ki pa jo je Smrekarju uspelo povedati in pokazati na način, na kakršnega se stvari ni pred njim (zelo verjetno!) ni lotil še nihče. Na štiriindvajsetih straneh je svojo pustolovščino namreč podal v stripovski obliki – petdeset (samo)ironičnih risbic je spremljal avtor- jev rokopisni tekst, ki zgoščeno popisuje dogajanje od zdravniškega pregleda na naboru do evforičnega povratka v Ljubljano po izbojevani zmagi nad vo- jaško mašinerijo. Po dobrem stoletju je bil res že skrajni čas, da Smrekarjeva mojstrovina v novi in olepšani podobi znova pride pred bralce. Ker pa je stoletje precej dolga doba, v kateri se je marsikaj, kar je bilo nekdaj razumljivo in samoumevno, pozabilo, Črnovojnik pa si ob ponovni izdaji zasluži tudi kako besedo več, sta urednika Valetič in Globočnik poskrbela tudi za obsežen spremni tekst. Globočnik je oplemenitil tekst s pojasnili in opombami ter prispeval študiji o Smrekarju kot ilustratorju in karikaturistu ter razvoju risbe in karikature v slovenskem tisku, Va- letič pa je Črnovojnika postavil v kontekst svetovne zgodovine stripa. Kaj torej dobi bralec, ki seže po dopadljivi, trdo vezani knjižici z »monumentalnim« Smrekarjevim portretom na naslovnici? Predvsem dobi del (rado) žive slovenske zgodovine, nevsiljivo posredovan skozi oči (in pero) pronicljivega, (samo)ironične- ga in včasih »žlehtnega« boema, ki ga je življenje sklatilo iz gaja muz v mrakobni, zlovešči vzpore- dni svet brezčutnega vojaškega sistema, v katerem 86 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 lahko preživiš le v lupinici lastne normalnosti in smešenju ter relativiziranju brutalnih udarcev okolice. Urednika sta poskrbela tudi za to, da bo bralec prebral in razumel prav vsako Smrekarjevo besedo, saj originalni rokopis v tej izdaji nadomešča tiskano besedilo, že omenjene opombe pa mu bodo pomagale, da se bo smejal (krohotal) čisto vsaki domislici, ki jo je Smrekar vpletel v svojo pripoved. Zlasti v zadnjih letih (2014–2018) se je tudi pri nas na trgu znašlo precej del, ki obravnavajo Véliko vojno, kakor smo po novem tudi mi krstili prvo sve- tovno morijo – dobili smo nekaj prevodov evrop- skih in svetovnih del, organizirali nekaj razstav in posvetovanj na to temo, odkupili ali posneli nekaj (dokumentarnih) filmov, a v tej poplavi del in pro- Ljudje in zemlja Žarko Lazarević: Delo in zemlja. Male študije kmečkega sveta. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2022. 255 strani. (Zbirka Razpozna- vanja / Recognitiones ; 47) Naslov mojega prispevka, ki je hkrati naslov iko- nične oddaje - včasih edine, ki se jo je dalo gledati v nedeljo opoldne na edini slovenski televiziji, se mi je nekako vsilil sam od sebe, ko sem ob prvem stiku s knjigo malo površno ošinil njeno naslovnico. A to pot gre za precej več od »prireje mleka in mesa«, kar je z obveznim globokim, uživaškim pogoltom v tej oddaji obravnaval Zoran Lešnik. Lazarevićeva knjiga, ki jo krasijo pastoralne sličice včasih idilične, včasih zgolj ubožne kmečke krajine, bi namreč prav lahko nosila tudi ime zbirke črtic in novel Janka Kersnika – Kmetske slike. Če je šlo literatu za zgodbo, za pričevanje, za ubeseditev življenja samega, to – kakor vemo, piše najboljše romane, gre pri tej knjigi za zbirko znanstvenih razprav, ki so nastajale skozi daljše obdobje, ki ga je avtor namenil tematiki, s katero se – kakor sam pravi, njegovi kolegi niti niso hoteli ukvarjati, vsaj s te plati ne. jektov še vedno najbolj prepričajo izdaje pričevanj iz »prve roke«. Besedam (in slikam) akterjev, ki so spopad spremljali iz »prve vrste« – iz rovov, tabo- rišč, vojaških bolnišnic, mest v zaledju frontnih črt, smo še vedno pripravljeni verjeti največ in nas tudi najbolj pritegnejo. Za večino izmed nas so spomini velikih vojsko- vodij in politikov sicer zanimiva lektira, pri sebi pa vendarle vemo, da smo bolj kot njim podobni Švejku, ki se z obvezanim kolenom in z vozička, ki ga po praških ulicah potiska njegova gospodinja, dere: »Na Belgrad! Na Belgrad!« In vsem nam je namenjen Smrekarjev Črnovoj- nik. Aleksander Žižek In kakšna je ta plat, ki se nam odstre v devetih poglavjih Lazarevićevega dela? Predvsem gre pri njegovem pisanju za poglobljeno analizo agrar- VSE ZA ZGODOVINO 87 S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE nega gospodarstva Slovenije, ki se je je lotil že s svojo doktorsko disertacijo, posvečeno kmečkim dolgovom. Tudi poglavje o kmečkem zadolževanju je zato uvrščeno v pričujočo knjigo, ki jo začne z analizo slovenskih kmečkih gospodarstev. Ta so bila v obdobju, ki ga obravnava (od konca 19. st. do druge svetovne vojne) večinoma majhna, usmer- jena v samooskrbo in daleč od intenzivnih, tržno naravnanih obratov, ki bi kmetijstvo spremenili v perspektivno in ekonomsko upravičeno panogo gospodarstva. Slovenski kmet (tisti, ki si je to sploh lahko privoščil) je namreč od zadnje tretjine 19. st. lovil razvoj, ki je okoliška kmečka gospodarstva že dodobra oddaljil od netržnih, preživetveno narav- nanih gospodarskih enot. Pri tem je moral diverzi- ficirati dohodke, saj povprečna slovenska kmetija zgolj z dohodki od kmečke produkcije ni mogla preživeti, poskrbeti za preživetje številne družine in za polno zaposlitev družinskih članov, ker je bilo rok odločno preveč za površino, na kateri so živeli. To je vodilo v paradoks, ko je večinsko kmečko prebivalstvo zaradi vztrajanja pri neekonomičnih kulturah in načinih obdelave trpelo lakoto in se do zadnjega krčevito upiralo modernizaciji »od zgo- raj« (četudi v lastno škodo), kakor beremo v poglav- ju o »boju med posevki« (Ajdovi žganci ali polenta). Številni kmetje so si pri modernizaciji pomagali z zadolževanjem pri formalnih (banke, hranilnice) ali neformalnih kreditorjih (bogatih posameznikih – trgovcih, odvetnikih, večjih kmetih), precej pa jih je zaradi prezadolženosti svoja posestva tudi izgu- bilo. V spiralo zadolževanja je država prvič posegla po 1. svetovni vojni, ko je s (simbolično) agrarno reformo tudi obračunala s tujerodnimi agrarnimi elitami, vendar je bilo olajšanje zgolj trenutno – že v 30. letih je dolžniška kriza namreč spet izbruhnila. Smiselno se na proces modernizacije kmetijstva navezuje poglavje o izobraževanju in šolstvu – tako splošnem kakor kmetijskem, ki je uvrščeno v drugi del knjige. Zadnja tri poglavja prvega sklopa so manj eko- nomska in bolj sočno sociološka, saj obravnavajo življenje na vasi, zapletene mehanizme sobivanja v precej zaprtih ruralnih okoljih ter spopad posa- meznika (kmeta) z izrednimi, vojnimi razmerami. Posebna dodana vrednost teh prikazov je uporaba neposrednih pričevanj (dnevniških zapiskov) in literarnih del, ki ilustrirajo in podkrepijo avtorjeve navedbe. Zanimiva prelomnica je bilo obdobje po 2. sve- tovni vojni, ki je v temeljih pretreslo stoletja nespre- menjen način kmečkega življenja in gospodarjenja. Pri njih socializem namreč ni »deloval« z izjemo agrarne reforme, ki je iz kmečkega proletariata na- redila (zelo) male posestnike. Kmetje so po neuspeli »prostovoljni« kolektivizaciji postali sumljiv relikt preteklosti, ki ni spadal v ekonomijo, utemeljeno na kolektivizirani lastnini proizvajalnih sredstev. Zlasti »polkmete« – manjše posestnike in njihove družinske člane, ki so hodili tudi v službo, je okoli- ca gledala precej postrani – kot lenuhe, ki se hodijo na delo spočit od »pravega« dela na kmetiji. A jesti je bilo treba kljub temu, zato so namesto nasilne kolektivizacije posegli po mehkejši »kooperaciji« – ohlapnemu navezovanju samostojnih kmetov na zadruge, ki so članom ponujale strojne usluge in dostop do kupcev pridelkov, do konca 60. let 20. stoletja pa so se otresli tudi strahu pred bogatejšimi kmeti, ki so bili izenačeni z obrtniki. Zadnji dve poglavji knjige sta posvečeni mle- karstvu (in živilski industriji na splošno) ter vino- gradništvu. Dobrodošlo branje in zelo strnjen prikaz razvo- ja kmetijstva ter agrarne družbe na Slovenskem v zadnjem poldrugem stoletju. Aleksander Žižek 88 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXIX, 2022, št. 2 Kakor skala, kamen, kost! Bojan Himmelreich: Je bilo v Celju dovolj mo­ stov? Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2022. 136 strani. Avtor obsežnega in slikovno bogatega kataloga z naslovom »Je bilo v Celju dovolj mostov?« je ar- hivski svetnik dr. Bojan Himmelreich, ki priznava, da so ga mostovi v Celju pričeli zanimati že pred dvajsetimi leti, ko je za kolegico iskal fotografije za razstavo o poplavah. Skozi Celje sta v preteklosti poleg reke Savinje in Voglajne tekla tudi potoka Koprivnica in Sušni- ca. Na vseh štirih je v različnih okoliščinah nasta- lo in izginilo veliko mostov in brvi. Lokacija teh premostitvenih objektov je bila odvisna od poteka prometnih poti in lege samih vodotokov. Struge rek in potokov so se skozi čas spreminjale, temu pa so morali slediti tudi mostovi. Potoka Sušnica in Koprivnica sta bila namreč v letih 1969 in 1970 preusmerjena tako, da sta tekla mimo mesta in bila deloma nameščena v kanale. Pri tem je bilo seveda potrebno podreti tudi njune mostove. V arhivskem gradivu in drugod se ohranja spomin na desetine predhodnikov sedmih mostov, ki danes premošča- jo Savinjo in Voglajno. Katalog obsega osem poglavij in kar trideset podpoglavij, v katerih avtor ne opisuje zgolj po- sameznih brvi in mostov, temveč se dotakne tudi ozadja njihovih nastankov. Omenjeni so graditelji in načini gradnje, opisan je vpliv njihovega obstoja na vsakdan prebivalstva in njegovo odzivanje na dogajanja v zvezi z njimi. Z zemljevidi, vedutami, fotografijami, razglednicami, dopisi, komentarji, računi ter risbami in načrti želi bogato opremljen katalog prikazati čim več vidikov obstoja mostov in brvi. Z gradnjo teh so se po navadi ljudje stri- njali, saj so z njimi veliko pridobili. Vsak most je bilo seveda potrebno vzdrževati. V katalogu med drugim zasledimo tudi zapis o tem, da so posa- meznikom zaradi neplačevanja letnega prispevka za vzdrževanje mostov prišli rubiti. Po navadi so zarubili ali svinjo, stensko uro ali voz. Najznamenitejši in tudi najstarejši most v Ce- lju je bil Kapucinski most, ki je povezoval Breg s Celjem in je dobil ime po kapucinskem samo- stanu na Bregu. Most je bil lesen, Savinja pa ga je ob poplavah pogosto porušila. Med okupacijo so Nemci poleg obstoječega mostu vzporedno zgra- dili novega. Želeli so namreč dvosmerni promet, kapucinski most pa je bil preozek. Leta 1957 so po izgradnji novega betonskega mostu preko Savinje star kapucinski most podrli in ga, kar je zanimi- vost celjskih mostov, ponovno postavili v Liscah, kjer danes stoji most na Čopovi ulici. Podobno se je zgodilo leta 1933, ko so material starega in po poplavi porušenega kapucinskega mostu uporabili za izgradnjo Pallosove brvi preko Sušnice. Nemci so med okupacijo zgradili tudi Pantnerjev most na Polulah, ki je služil za odvoz premoga in apna in bi ga morali že kmalu po vojni obnoviti. Za promet so ga zaprli leta 1959, vendar so ga pešci uporabljali še nekaj let, dokler ga ni leta 1964 porušila narasla Savinja. Prav ta most je dokaz, kako lahko mostovi razburjajo. Z njim so se ukvarjali na zborih volivcev, VSE ZA ZGODOVINO 89 S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE v pismih bralcev v lokalnem časopisu in na rodi- teljskih sestankih, saj je bil v bližini šole. Krajevna skupnost Pod gradom je v dopisu Skupščini občine Celje celo napisala, da so bili prebivalci tega po- dročja v času narodno-osvobodilnega boja precej aktivni in dali precejšnje število borcev in da se nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da so na tem področju okupacijske nemške oblasti dejansko zgradile most, dočim njihova oblast ni rešila več kot 10-letne prošnje ljudi. Zanimivosti v zvezi z mostovi je v katalogu ve- liko. Ko so na primer konec decembra leta 1956 odpirali na novo zgrajeni most na Bregu, je bilo prisotnih na tisoče ljudi, med njimi tudi številni lokalni funkcionarji in narodni heroj ter zvezni poslanec Franc Leskovšek – Luka. Slednji je imel to čast, da je novi most slavnostno izročil prometu na sicer dokaj neobičajen način, piše dr. Himmelreich. Tovariš Luka, ki je bil pred drugo svetovno vojno kovinar, je z varilnim aparatom prerezal kovinsko vrv ovito s trobojnico. Prireditelji so namreč menili, da se bo tovariš bolje znašel z varilnim aparatom kot pa s škarjami in svilenim trakom. Omenjeni most je bil zgrajen že en mesec prej, in sicer za praznik 29. novembra. To si je zadalo in ljudem obljubilo gradbeno podjetje Beton Celje. Res so zadnje dneve in noči delali brez prestanka, a jim je uspelo, pišejo v Celjskem tedniku. Zakaj torej ni bilo otvoritve mostu že prej? Ker še ni bila do- končana dovozna cesta, kar pa ni nihče obljubil, še pišejo. Avtor kataloga v svojem delu objavlja tudi pričevanja ljudi, ki se mostov z nostalgijo spominja- jo. Tako beremo, da so fantje nekoč med igro pod lesenim mostom čez Sušnico skozi odprtine med deskami opazovali dekleta, ki so v krilih hodila nad njihovimi glavami. To jim je vsekakor ostalo v lepem spominu. Beremo tudi o spominih mladih na stari splavarjev most čez Savinjo, »kjer se nam je toliko dogajalo med leti 1985 in 1990. Kjer smo pili, igrali kitaro, se družili, pa tudi seksali z dekleti.« Katalog je slikovno bogat in izredno všečen že na prvi pogled. Opremljen je s številnimi zemljevidi, risbami, načrti, vedutami, fotografijami, razgledni- cami, dopisi, komentarji posameznikov in odrezki iz časopisov. Izšel je v 300 izvodih v založbi Zgodo- vinskega arhiva Celje. Na koncu naj povzamem le še uvodno besedo direktorja zavoda dr. Boruta Batage- lja, ki pravi, da je pred nami knjiga, ki ne prinaša le zgodovinskega pregleda celjskih mostov, ampak je z združevanjem arhivskega gradiva z drugimi viri in literaturo pomemben doprinos k zgodovinskim raziskavam Celja. Vesna Kočevar Andrej Studen (1963–2022) 5. novembra 2022 se je poslovil dr. Andrej Studen, znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino, predavatelj na primorski in ljubljanski univerzi, bralci in sodelavci te revije pa ste ga zagotovo prepoznali tudi kot enega od očetov, rednih piscev in tudi dolgoletnega urednika Zgodovine za vse. Tudi v letih, ko ni bil urednik, si dela revije brez njega ne predstavljam, saj je bil vselej tesno vpet v uredniško politiko in delo Zgodovinskega društva Celje. Andrej Studen je čutil izjemno predanost okolju, v katerem je odraščal in v katerem revija izhaja. V mestu ob Savinji je preživel mladostna leta, po zaključeni I. gimnaziji pa odšel na študij zgodovine in sociologije kulture na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Že njegova magistrska naloga, ki je izšla pod naslovom Pedenarca, ksel, kelnerca, žnidar: o izvoru in poklicni strukturi Ljubljančanov (1993), še bolj pa predelana doktorska disertacija pod naslovom Stanovati v Ljubljani (1995) sta ga izstrelili med najbolj izvirne, prodorne, iz- stopajoče in navdihujoče avtorje slovenskega zgodovinopisja. Kako najti in izvleči iz virov čim več, jih soočati in umestiti v kontekste prostora in časa ter ob tem še skozi znanstvene metode zelo pripovedno interpretirati izsledke, so bile veščine, ki so ga odlikovale. Znal je pogledati v zgodovino in njene akter- je skozi perspektivo, ki je pogosto drugim umanjkala ali pa so jo puščali ob strani, s tem pa so njegove besede in opisi dobili barvite odtenke in bistveno dopolnjevali prepogosto črno-bele podobe včerajšnjega sveta. Studna je ob stvarnem in zelo kritičnem vpogledu v zgodovino krasila tudi domišljija, ki je njegove interpretacije dvigala do mere, da je bralec skozi njegovo sočno pripoved dejansko izrazito zaznaval in občutil prizorišča in duh dobe, ki ga je opisoval. Bil je tudi mojster, ki je za statistiko in številkami, ki izziva bolj vehementne nastavke in na svoj način fokusirane zaključke, prepoznaval (malega) človeka v vseh posebnostih in njegovi unikatnosti, v njegovih željah, strahovih, občutjih ... Studen je pogosto kot enega od odločilnih premikov v formiranju njegove kariere izpostavljal vključenost v historični seminar na univerzi v Münstru (1991–1992), a je jasno, da je skozi tri desetletja dodobra izbrusil vpoglede in konstruiranje pripovedi preteklosti. Podobno kot vidijo mnogi revijo Zgodovino za vse, so videli tudi Studna kot alternativnega zgodovinarja, nekoga, ki zna odlično začiniti predstavo prete- klosti. To so prepoznavali številni novinarji, publicisti, študenti in drugi, ki so reciklirali teme in objave, ki se jih je pionirsko loteval ter jih v najboljši meri vključevali v širše tematske celote. Toda to vrednotenje je po svoje krivično, saj je obenem Studen predvsem nastavljal zrcalo velikim zgodovinskim temam in tudi piscem zgodovine. Še več, Studen je bil eden tistih izstopajočih slovenskih zgodovinarjev, ki je umeščal izvirno slovensko historiografijo v moderni okvir Fo to : E di E in sp ie le r zahodne historiografije na prelomu tretjega milenija, če jo v njeni raznolikosti sploh lahko tako imenujemo. To, kar smo brali skozi teoretične zapise in pre- vode obravnav zahodne humanistike in historigrafije ter z njimi prepoznavali trende in sloge obravnav konkretnih tem, to se je v mnogih ozirih udejanjalo skozi avtorske zapise Andreja Studna. Slovensko zgodovino je odlično cepil na zahodne koncepte obravnav in jih dopolnjeval v svoji izvirnosti. Tu mislim na širok spekter obravnav humanistične antropologije, zgodovine mentalitet, mikrozgodovine, okoljske zgodovine, zgodovine spolov, zgodovine struktur dolgega trajanja in še in še. Vse njegove obravnave, ki so v ospredje postavljale tako človeka z roba ali človeka v njegovem vsakdanjiku in izzivih, razmišljanju in čustvovanju, njegovo odzivanje na velike dogodke in predvsem odzivanje na procese, vse to smo skozi njegova dela spoznavali in se ob tem učili. Učili smo se tudi načinov, kako brati zgodovinske vire. Zgodovino je znal približati in jo narediti mikavno kot le redko kdo. Simbolno je Studen dobil enega večjih poklonov s strani slovenskega zgo- dovinopisja leta 2010, ko je s strani Zveze zgodovinskih društev Slovenije prejel stanovsko nagrado Klio za najboljšo monografijo zadnjih dveh let. Nagrajen je bil za knjigo Pijane zverine: o moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva, ki je leta 2009 izšla pri založbi našega društva v zbirki Zgodovini.ce. V knjigi je Studen na izviren način obravnaval fenomen alkoholizma, ki je z »žganjarsko kugo« v dobi industrializacije dobil spin ter ga soočil z rekonstrukcijo protialkoholnih gibanj ter polje obravnav napeljeval tudi na območje obravnav psihologije narodove zgodovine. Eno od njegovih izstopajočih del je zagotovo leta 2004 izdani Rabljev zamah: k zgodovini kri- minala in kaznovanja na Slovenskem od 16. do začetka 21. stoletja. To delo se mi zdi vzorčno glede na pristope, ki jih je gojil v svojih znanstvenih objavah, saj se v njem posluži kombiniranega pristopa vpogleda skozi daljši časovni lok ter ga dopolnjuje z mozaiki mikrozgodovinskih študij posameznih primerov. Če ostanem le pri pregledu njegovih monografij, gre izpostaviti tudi leta 2015 izdano delo Neprilagojeni in nevarni: podoba in status Ciganov v preteklosti. Spet skozi daljši časovni lok se je Studen lotil obravnave v slovenski družbi (in zgodovini) marginaliziranih Romov. Spomnim se, kako je vselej razlagal, zakaj je vztrajal, da skozi knjigo in v naslovu ohranja skozi preteklost v virih dosledno rabo oznake cigani in to tudi utemeljil. Tudi sicer ga je v življenju nasploh zelo motila izpostavljena politična korektnosti v javni rabi in posebej oportunizem posameznikov. Rad je delil svoje znanje in delal v dvoje in v skupinah. Še posebej z dolgoletnim prijateljem Janezom Cvirnom sta se izvrstno dopolnjevala. Vzor- čen primer dopolnjevanja celostne slike se mi zdi njuno delo »Ko vihar dirjajo hlaponi«: k socialni in kulturni zgodovini železnice v 19. stoletju, v katerem sta polje obravnav železnice kot tehničnega fenomena prestavila v dioptrijo učinkov tega fenomena na družbo in posameznika, doživljanje tega pohoda in tudi na spremembe dojemanja časa in razdalj. S Cvirnom sta spisala tudi šolski učbenik, ki je poskušal izrazito presegati klasično dogodkovno podajanje zgodovine. Vseskozi je bil Studen zelo aktiven kot urednik in pobudnik znanstvenih srečanj, katerim so sledili številni zborniki, ki so vpeljevali v zgodovinopisje nove in zelo relevantne teme, od zgodovine marketinga, korupcije, nasilja, materialne kulture ... Pogosto je v svojih delih izpostavljal družbeno moralo, zanimale so ga transformacije, procesi, spremenjene paradigme in vse, kar je bilo ob strani, je rad postavil v ospredje. V zadnjih letih je v njegovem fokusu bila pogosto tudi obravnava prelomov, na primer prehodno leto 1918 ali pa obravnava lakote na Notranjskem v 19. stoletju, kar si je zamislil izdati tudi kot samostojno mono- grafijo. Studnu ni bilo tuje niti ukvarjanje z eno od ključnih izpostavljenih tem slovenskega zgodovinopisja – vprašanjem narodnega formiranja Slovencev, a vselej na njegov izviren način, ki je na rekonstrukciji primerov s terena bodisi zavračal bodisi utrjeval predstave iz teoretično usmerjenih sintez. Poizvedba po njegovi bibliografiji v spletnem iskalniku Cobiss obsega 461 zadetkov, a kar vidim ga, kako bi ob tem zamahnil, saj je resnično verjel v šir- jenje znanstvenih izsledkov, ki se ne opira le na štetje enot. Studnu je bila bližje vrednota, da na okolje vpliva s tem, da spodbuja izvirnost in nove vpoglede pri drugih ter jim daje tudi zgled s svojimi objavami. Imel je obe lastnosti, ki so lastni izstopajočim zgodovinarjem, bil je zelo delaven in krasil ga je intelekt, skozi kariero pa je zorel in vedno znova presenečal z izvirnostjo svojih objav. Zagotovo sem še pod vtisom njegovega slovesa, a res ne vem, če sem še pri kom iz moje okolice s takim užitkom spremljal njegovo delo in bil vselej v priča- kovanju, kam ga bo peljala nova tema in kako jo bo predstavil. Po njegovem slovesu tako ostaja za nami velika praznina, a naj nam bo v uteho, da je pustil s svojim delom in osebnostjo neizbrisen pečat. Zelo ga bomo pogrešali. Borut Batagelj Prispevki v reviji so v slovenskem jeziku. V uredništvo sprejemamo lektorirane oziroma jezikovno neoporečne prispevke. Razprave (rubrika Zgodbe, ki jih piše življenje) v obsegu okrog ene avtorske pole, naj vsebuje: Ȥ naslov (ali naslov kot kratek udaren citat, ki mu obvezno sledi še podnaslov) Ȥ besedilo v obsegu okrog ene avtorske pole (do ene in pol), napisano v MS Word, tekst Times New Roman, velikost 12 Ȥ avtorski izvleček (sinopsis) do 10 vrstic, priimek in ime av- torja, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, njen naslov, naslov elektronske pošte (sicer privaten naslov in e-pošto). K avtorskemu izvlečku avtor navede okvirno 3 ključne besede Ȥ povzetek v obsegu do 30 vrstic Ȥ vsaj 3 do 6 slikovnih prilog. Ločljivost posnetka vsaj 300 ppi (širina: 1 kolona = 915 pixels, 2 koloni = 1890 pixels). Priloge oddajte ločeno. Med besedilo članka, kjer naj pri- bližno stoji konkretna priloga, vpišite legendo, ki vsebuje podnaslov in navedbo vira (avtorstvo, kdo hrani). Za do- voljenja objave za potrebe članka poskrbijo avtorji sami. Ȥ opombe (v formi sprotna opomba (pod črto), na dnu vsake strani, »footnote«), velikost 10. Opombe naj bodo v okraj- šani obliki in vsebujejo zgolj napotilo na seznam virov in literature na koncu Opombe naj bodo pisane enotno. Pri arhivskih virih uporabljamo standardne kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja in smiselno skrajšani naslov in številke strani. (npr.: Gestrin, Slovenske dežele, 12). Ȥ poglavje Viri in literatura na koncu, v katerem so sistema- tično navedeni vsi uporabljeni viri in literatura. Ločeno se navajajo arhivski viri, literatura, po potrebi tudi časopisje in ustni viri. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu in sicer v celoti, ne skrajšano. Arhivski viri arhiv, signatura in ime fonda ali zbirke, tehnično enoto (arhivsko škatlo), številko ali naslov dokumenta. Primer: Arhiv Republike Slovenije, AS 231, Ministr- stvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945- 1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi za- dostuje, če navedemo: AS 231, a.š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0024, Me- stna občina Celje, številka arhivske škatle, ime ali številka dokumenta (leto). Literatura – monografije Priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 20-41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848-1991. Slovenija 1848­1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljub- ljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15-20. Zapisi Ȥ Besedila v rubriki Zapisi so navadno krajša, zanje pa veljajo enaki pogoji oddaje kot za razprave, ni pa potrebno oddati povzetka in avtorskega izvlečka (sinopsisa). Ocene (rubrika Iz knjižne police) naj vsebuje: Ȥ Privlačen, kratek naslov Ȥ Naslov ocenjenega dela, citiran kot primeri zgoraj Ȥ Besedilo naj obsega okvirno 2-3 strani Ȥ Priloži se ločeno še skenirana naslovnica ocenjenega dela (300 ppi) Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani. Recenzentski postopek je anonimen. Prispevke naj avtorji pošljejo na naslov uredništva revije: Zgodovinsko društvo Celje (s pripisom za revijo Zgodovina za vse), Prešernova 17, SI-3000 Celje ali po elektronski pošti na naslov: batagelj@gmail.com. Za lažji kontakt pripišite še telefonsko številko, za vse ostale informacije pa smo vam na voljo na zgornjih naslovih. Uredništvo Navodila piscem prispevkov revije Zgodovina za vse Naročilnica Želim postati naročnik revije ZGODOVINA ZA VSE in z letnikom naročam izvod(ov). Letna naročnina (dve številki) je 19 EUR, za dijake in študente 13 EUR. Poleg prihodnjih želim prejeti še naslednje izvode starejših letnikov po ceni 3 EUR (Vpišite želen letnik, številko in število izvodov): Letnik / številka Izvod(ov) Letnik / številka Izvod(ov) Stroški pošiljanja za stare številke niso všteti. Uveljavljam študentski popust pri naročnini. (Ne velja za stare številke!) Podatki o naročniku: FIZIČNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno označite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: E-naslov: Davčna številka (za pravne osebe): Davčni zavezanec: DA NE Način plačila (ustrezno označite): po predračunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizične osebe) Naročilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in naročnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. člena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): Naročilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/zgodovina-za-vse/ Naročilnica DA, naročam(o): izvod(ov) [Zgodovini.ce 16]: več avtorjev SEIDLOV ZBORNIK (16 €) izvod(ov) [Zgodovini.ce 15]: Janez Cvirn DUNAJSKI DRŽAVNI ZBOR IN SLOVENCI (1848–1918) (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 14]: Rolanda Fugger Germadnik GROFJE CELJSKI MED ZGODOVINO IN MITOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 13]: Marija Počivavšek EN GROS & EN DETAIL (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 12]: več avtorjev OROŽNOV ZBORNIK (12 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 11]: Andrej Pančur JUDOVSKA SKUPNOST V SLOVENIJI NA PREDVEČER HOLOKAVSTA (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 10]: Tatjana Rozman POJOČI KASTRATI – (ZLO)RABLJENO TELO NA ODRU (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 9]: Andrej Studen PIJANE ZVERINE (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 8]: Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 7]: Filip Čuček USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 6]: Tone Kregar MED TATRAMI IN TRIGLAVOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 5]: Marija Mojca Peternel CILLIER WOCHENBLATT (ZEITUNG) (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 4]: več avtorjev ŠTEFAN KOČEVAR – RODOLJUB SLOVENSKI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 3]: Branko Goropevšek ŠTAJERSKI SLOVENCI, KAJ HOČEMO! (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 2]: Aleksander Žižek NAŠIM ZVESTIM, LJUBIM CELJSKIM MEŠČANOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 1]: Andrej Pančur V PRIČAKOVANJU STABILNEGA DENARNEGA SISTEMA (16 EUR) Stroški pošiljanja niso všteti. Podatki o naročniku: FIZIČNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno označite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davčna številka: Davčni zavezanec: DA NE (ustrezno označite) Način plačila (ustrezno označite): po predračunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizične osebe) Naročilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in naročnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. člena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): Naročilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/zgodovini-ce/ www.zdc.si ZGODOVINA ZA VSE Izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo Celje© Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si Uredniški odbor: Borut Batagelj, Bojan Cvelfar, Dragica Čeč, Jure Gašparič, Tone Kregar, Jurij Perovšek, Marija Počivavšek, Ludwig Steindorff, Hrvoje Petrić, †Andrej Studen, Aleksander Žižek Urednik: Borut Batagelj Računalniška priprava stavka: Andrej Mohorič Prevod izvlečkov v angleščino: Simon Zupan Prevod povzetkov v nemščino: Tina Bahovec Univerzalna decimalna klasifikacija prispevkov: Osrednja knjižnica Celje, Domoznanski oddelek Tisk: Grafika Gracer Za znanstveno vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Fotografija na ovitku: Bazen na kopališču Livada (Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU, 342, Fototeka, B5-028) Revija izhaja v dveh številkah letno Naklada: 300 izvodov Finančna podpora za natis revije: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Mestna občina Celje ISSN 1318-2498 (Tiskana izdaja) ISSN 2630-4325 (Spletna izdaja) Revija je uvrščena v podatkovne baze Scopus, EBSCOhost in ProQuest. The journal is listed in the databases Scopus, EBSCOhost and ProQuest. Povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. Letna naročnina: za posameznike in ustanove 19 €, za študente 13 €. Cena številke v prosti prodaji je 11 €. Naročila: info@zdc.si