2IVL7EN7E IN SVET
TEDENSKA REVIJA — PRILOGA PONEDELJSKEGA JUTRA
V LJUBLJANI, 22. MAJA 1937.	KNJIOA St
Iti BROCKNEE	ВШЦЕШВ """^УЕ
NAŠE ŽIVČEVJE VPLIVA NA URE?
pliv Mussolinija na ljudi je tolikšen«, je pisal tednik L'Europe Nouvelle 2L dec. 1935, >da se pretvorijo, bržko vstopijo v njegovo avro (ovadušje). Pred seboj ima zgolj sobesed-idke, prežete z njegovo lastno mislijo.
Sugestija od človeka na človeka nam je umljiva. Kaj pa od človeka na predmet? J. Sašelj je v Slov. 22. dec. 1935 trdil o Juriju Humarju: Ura se je ustavila, če jo je H. samo pogledal — Naj li štejemo take izjave za praznoverje ali pa med one možnosti, ki jih je po Shakespeara se toliko med nebom in zemljo? ★
Švicarski učenjak Paul Berner je lani predaval o problemu: razne spremembe pri urah, če jih nosijo taki ali drugačni yod je.
Med vojno so mnogi vojaki in častniki opazili, da jim časovnik nevedno prehiteva, tupatam za več ur na dan, kadar so biLe čete v živčni napetosti pred naskokom ali med bombardiranjem. Kakor hitro se je naselil mir v dotičnem odseku, so se tiktakarice povrnile v svoj normalni tek. Tako je artiljerijski nad-poročnik pravil drju. Potrorau iz Thiau-oouita, da si je meseca oktobra 1917 v svoji nerivoznosti, nespečnosti in v skrbeh zaradi svoje odgovornosti moral kupiti 4 ure zapestnice: nobena ni mogla pravilno iti pri njem dlje ko dva dni, pa tudi če so topovi molčali; kazalci so se čudovito pomikali. Dntgi častniki tega niso mogli razumeti. Nadporočnik je kupil peto uro, ki se je pokvarila kakor prejšnje, medtem ko je bil njen lastnik na odmoru. Iz jeze jo je treščil ob zid. Ko je odrinil na dopust, si je nabavil šesto. Živci so se častniku pomirili... in poslej je tudi njegov »dobnjak« jed pravilno delovati.
A tudi v zaledlju, pri gospeh, se je pojavljaj tak fenomen. Neki zdravnik —• poroča P. Bourquin, Tribune de Genève, 29. junija 1935 — je pri neki svoji Jdlentki videl, da ji je ura na zapestju razburjeno begala; prehitevala ali zaostajala, kakršno je pač bilo živčno stanje tiste gospe. Materina in sestrina ura je pri njej zapadala v isto neredinoeit Neka druga klienitka ni mogla nositi za vratom zlate ali srebrne verižice, ne da bi se bila ta tekoj zvijala. Potem zopet értçi ženi eo tacale naggo oUtedete »
vratom; ako jih je odložila, so počasi dobile svojo barvo, ali ne več v prvotnem sijaju.
Drugi zdravniki, vmes dr. Jubleau iz Nice, so ugotovili podobne anomalije. Kadar so pravili te stvari urarjem, so ae ti zdravnikom v brk smejali in skratka pojav tajili Ali polagoma so se opazovanja kopičila in nazadnje so priznali: razdraženost ali osebni magnetizem povzroča te nenavadne pojave. Pozorno jih je proučeval odlični zdravnik dr. Cabanes. Razlage pa še ni. Na kaj učinkuje živčna razdraženost? na pogonsko vzmet ali na kak drugi del mehanizma? »Journal suisse de l'horlogerie« je obnarodil oglas in poziv na občinstvo, naj priobči svoja opazovanja. Kako je z uspehom, ne vemo še.
Živčevje, kakor je znano, je jako občutljivo za najmanjše spremembe. Učenjaki so dognali, da celo živali in rastline oddajajo valove, izhlapke ali emanacije. Ako se katero bitje podvrže vplivu takih emanacij, se njegovo življenje brž pre-drugači. Neskončno majhne količine lahko pri posamezniku znatno povečajo ali pohabijo sprejemljivost. Ce n. pr. mačku vbrizgaš četrtinko kubičnega centimetra adrénaline (izloček nadledivične žleze) v stotisočinski raztopini, se mu srčno utripanje zviša za 68 udarov na minuto, kar približno podvoji normalni ritem.
Pokojni Ch. Richet (»Zis« 11. L 36) je trdil nekaj podobnega za duseslovne pojave. Beseda, ki smo jo culi pred 30 leti, čeprav je izginila v metežu. stvari, nam ostane vdolbena v spominu dovolj globoko, da včasi pretvori našo dušnost ali odloči našo usodo. Neskončno majhna reč učinkuje na naš psihizem kakor na naš kemizem.
Na tem zapletenem torišču bosta morala proučevati rahlo kolesje zdravnik in urar, seveda z vso opreznostjo, da se ogneta prenagljenim sklepom. Za zdaj pa ostane fenomen še čisto nepojasnjen. Problemov ne manjka. Maetertinckova »Peščena ura« postavlja pred nas celo tega: kje se začenja duh, kje se končuje tvarina? (Glej tudi članek »Influença pri urah«, Žis 29. nov. 1929). N. B»
V
EN M À V
CHEZ IZARO,
EN MAV ČREZ GMAJNICO
DB. ANTON DGBËLME NADALJEVANJE
Nr| eugnani avtomedon je vnovič pričel goltati kilometre in skoraj smo spet ob Vrbskem jeze-
_I ru. Tu stoji moderni hotel »Ex-
celsior«, kjer ti celodnevna oskrba olajša mošnjo za 300 do 700 din. Tam ti kažejo obsežno posestvo, last italijanskega princa Borgheseja. Dalje vidiš napis R. Kness, naš knez, ki ga piše L. L. Martin po svoje: palais des Knèzes (potovanje po Jugoslaviji, Le Petit Parisien (31. XIL 1936).
Pred nami je že prispel drugi avtobus z izletniki iz Kamnika. Tako sta križarili dve slovenski družbi po cerkvi, da nisem vedel, kaj je domačega iai kaj enodnevnega tu.
Tovariši so se šli kopat. Eden je želel shujšati za par kil. To se menda lahko doseže — saj dorasla breza ob vročem dnevu utegne izpuhtiti 500 litrov vode, zakaj jih ne bi človek vsaj
R. Kraft: GORSKA VASICA (lesorez)
par? Sonce pali s sinjih višav, kakor se spodobi:
Sunce v poldan simi (vsem) sveti, dol ga nigdo nemire zeti, ni bogatuà v svoj žep deti ... tako nas je potolažil Krleža lani v Ke-rempuhovih baladah.
Lepo je, da bi človek kliknil z Lamar-tinom: O temps, suspends ton vol! O čas, ustavi svoj poleti — Vendar nam se želja ne uresniči, nismo tako mogočni ko moderni Jozue, L. Blum, M je t; francoski zbornici 31. dec. 1936 zavla. kel do 2. jan. 1937!
Martinčkali smo se v soncu, brez katerega bi bi svet pust, »takšen kaki« šen je«, če smem ponoviti Rostandovo misel iz Chanteclerove himne. Koliko dobrote je izlil na nas nebeški disk? To bi vedel povedati bolgarski učenjak Mi-lankovič, ki je točno in določno prešte-vilil, kako je sonce delilo svetlobo po zemlji zadinjih 600.000 let (J. des Débats, 13. Vin. 1936).
Poslušam pomenek letoviščarja, ki po nemško poje slavo jezeru: »Prišel sem z Osojskega, 35° C ima, ljudje so vsi krvavi, opikani, venomer se otepajo brencljev.. Der Wôrther See iiber ailles, Vrbsko jezero čez vse!«
Za kopanje so moji sopotniki pdačaffi »pisan ništirc« : zato pa smo dali iakupi. čka natakarju, ki se je klanjal do črne žemljice, čakajoč na bregu parnika, smo doživeli čast, da nas je prišel vabit natakar iz sosednega hotela, naj bi prisedli. Njegova družica je popraševa-la po dinarjih y nemščini, slovenščini, srbohrvaščini; Tamhle nëjakâ společnoet mluvi èesky. Na drugi strani opazujem tri dečke, ki se zabavajo: »DaB das D a s, das ein Pronomen ist, nicht das D a s s , das eine Konjuikrtion ist, das miisst ihr aile wissen«.
Ob 17.45 se »vladjamo« na parnik in režemo vodno gladino hitreje ko Noe-tova barka. Desno nas pozdravlja Sv. Ana in Hodiše. Prekrasna okolica!
Zapad vleče ognjeno sončno kroglo k sebi, nas pa hlapon v nasprotno smer. Tu je že Ribnica, kjer sem L 1919, ho-teč po svoje prispevati za boljši žzki pd
ljudskem glasovanju, podaril desetskron. ski bankovec zmanjkovec staremu bogo-radlniku, kakor pravijo Hrvatje pirosja-ku, ne morda zarto, ker tak bosjak radi (diela) Bogu kaj v čast, ampak ker te nadleguje zaradi Boga; slično so take božjepotnike ali boguîiapotaiike 'krstili bratomorni in bikoborni Španci: pordî-oeero.
Na desni stoji kopališka vas Majer-nik, na levi Kriva Viriba (Kmmpendorf), kjer imajo 16 hotelov oz. penzionov, vmes pristno domači »Kropfitsch« ter »Gasthof Jerolitsch itn Guirlitsch«. Da-
lje Ščira (Sekiim), nazvana po starem izraizu za topol.
Avtobus nas je potegnil v mesto. Peà pa smo jo zavili na Križno goro, kjer stoji lep razgledinik. Na ozidju kažejo puščice smer na važnejše gore in kraje, njih višino oz. oddaljenost, n. pr. Goli-tza 1936 m (mnemotehnično : lanska letnica!), Laibach 616 Mm. Gredoč nazaj sem na vznožju videl, kako козса travo kosijo, ob kosi pa jim kosi črve kosijo oz. večerjajo.
Mi pa smo večerjaili v restavraciji »Jamah«, medtem ko so nam okoli žar-

inic plesale raušice, govoreč v ciceron-ečimd: In girum imus noote eft consumi-mur igni (v krogu se suičemo in ogenj nas gonobi). Krog se lahko zasleduje v diveh smereh, zato se tudi njih spev lahko narobe brni... Porcije so Me veQi-ke, ker je bil prej rekdb apozariâ gostilničarja, da so Jugoslovani mnogo-jedci. Bliau mene je žulil vrček piva star dohričina, ki je Ml menda tam na hrani »Danes bi rad nekaj, česar še nikoli nisem imël«. Natakar: »Ravno prav, nocoj imamo možgane na jeâov-nifcu«.
Zvečer se je raavj&a 2vah(aa ааЈзалга ipti Dalmatineu šilovičn» Udeležil зе je
NARCISE
IPoi» K.	ВгЛЛнт
prireditve tudî g. gen. komami dkr. Koser, prej resen nego koeêr, in vse копииквв-no osebje. Kislarepnika ni bilo med nar mi. Zato je skrbel razbibriga: vinčekiko cekiniček, kozarček za dinarček... Oh, ne, te cene so v Ljubljani, šilevič noefi »šilce« za dinarček, četrtinika vSkega stane 60 grošev, grg (t j. grfc) pa 70 gr. No, Celovčani že vedio;
Bist da nJdht Ibet GeM,
bleibt der ТЛаећ untoeeteM^
ali kakor govori Braëam Bez penêz A» goepody ndlezî #-» Na srečo je videti vmo pristno, rae morda delamo e »trešči, cami«, kaikor pravijo po izjESvi pokoj«
nega I* Kovaičiča na Tolminskem višnjevi bražiljfci (franc, campêche), s katero so v Štetimi pred sto leti na debelo ponarejali trtni sok, ako smemo verjeti Xaviera Marmieru in dnevniku Journal de Genève (18. IV. 1936).
Ker smo že pri vinu, naj omenim, da so nemški »lirerradi« nekoč imeli društvo »Literretour Verem«, kjer so pravila določala imenoslovje: 1 požiir = misel, 1 kozarec = beseda, 1 četrt = stavek; pol litra = poglavje, 1 liter = snopič, 1 Štefan = knjiga ;popivamje = biblioteka. Ti ljudje so pač imeli spoštovanje do žlahtne kaplje kakor Blaž Mozol, ki v Delakovih »Rokovnjačih« modruje : »Kako si moreš misliti raj brez vina?« Ali pa kakor satanist Baudelaire, ki mu je posveti lvsaj 5 pesmi in ki govori v latinskih verzih »Franciscae meae laudes«:
Paiera geimmls eorusca, Panis salsus, mollis esca, Divtnum vinom. Francisca! Dekle mu je kot dober kruh, kot božansko vino.
Podobno poveličuje naš rojak Friderik Eber, vrtnar in španski pesnik v Salti (Argentina), božanstveni nektar v pesnitvi, ki se pričenja:
El vino es aanto como el pan. El vino
Es purpureo espiritu, y marea.
Cada vaso de vino es una idea
Como cada calvârio es un destino...
Poleg te svoje pesnitve mi je letos v februarju poslal preko velike luže še svoj prevod iz perzijskega pesnika Omara Hajjama, ki v 45 kiticah daje duška svoji notranjosti, v prvi vrsti pa sla. vi Bakhovo pijačo.
Cele knjige bi se lahko napisale o tem predmetu, pa naj ga zaključim s Krleževim »Kerempuhom, ki je lani modroval:
Ak te žiga v kostmi, popij pehar vina, kaj vino je još navek najboljša medecma...
Ko je naš »precedmik« — je H to fo-netska pisava za: predsednik? — zaključil sejo, smo jo mahnili spat k »Ja-naku«, kakor pravi starofrancoska po-pevčica, eni sami, drugi s svojimi ženami...
Šli smo torej pod kožo gledat. Meni se je sanjalo o štirih kipih iz črnega marmorja iz Vetrinja, ki jih je na starem trgu postavil 1. 1737 Fr. Robba ter jih opisail V. Steska v Zborniku za um. zg. Ш 1935 (izdan šele letos).
D A E J E
BOROVSKEMU BREZIMNEMU PILEJU
Na urednikovo pobudo primerna pero v desno roko. ga pomočim v to črno vodo ki pozdravim čez hrib in gorô tistega od treh Pilejev. ki dela reklamo zame v SI. 12. V. Da je pisarski ali tiskarski gkrat hujšj od celovškega lintverna, ve koroški rojak Krv mole. ki ga je 2,is 8. V. prekrstil v Krsun-skomolca. Zato ne pošiljam popravkov. Poslal ga n sem. ko sem bral. da ee je obpo-doru Dobrača zagradjla Drava (prav; Zj-Ija). niti ob drugih pogreSkah.
Pri mojem načinu kramljanja, kjer ee nizajo opazke na čisto rahle prehode, je elič-noet v imenu vasi in mesta kaj lahko zadosten povod, da sem vpletel Šašlovo anekdoto. vezano za mesto. Tiskarski škratec naj pohrusta par besedi, pol stavka pa je nesporazum med nami.
Sicer je moj namen pri takem pisanju — ne predavati zemljepis ali druge znanosti — pač pa na lahko zabavati čjtatelje. budeč jim zanimanje za to ali °no deželo. Svoj namen sem dosegel, to vem od premnogih prič. Ali pa je imel tak nesebičen namen pisec članka »Tirolka mu je .pušeljc dala«, točno popisujoč izvor Drave in tamkajšnje Nemce, zdaj pod Italijo, ne da b,- bi! kedaj na Tirolskem? Ki po mnocih listih prikazuje v malo izpremenjenih inačicah Pohorje in Savinjo? Iste etvarj nekako vsakih 14 dni pod značko x. y. daje v Tageepost. a ne pove. da ti kraji pripadajo Sloveniji, oz. Jugoslaviji. Da dosledno rabi samo nemške nazive za naše griče gore. gorice, grebene? Mar gredo vsa ta »peccata omjs-fi onis« na račun borih šilingov, ki jih kom-Pilator prejema iz Gradca za evoje sestavke?
To sem hotel povedati junaškemu Zaplot-niku pile ju, ki mi je — pač nezadostno poučen o srednjeslovenskih ljudeh in stvareh — prilepil izraziti prilastek »neki«. Če hoče ivti natančnejši. s: lahko pregleda pod mojim imenom podatke v Nar. enc-ikl. SHS. v Slov. frogr. leksikonu, v zagrebška »Minervi«. v kakem francoskem ail portugalskem članku, in drugod.	A. D.
HUDA NASPROTNIKA (izrezanka)
VEČERNE URE
IGNAC KOPBIVEC NADALJBSAMJS
Je mar nisem prosil? Morda vsa ta leta še ni spoznala, kako mi je? In čemu Je
prišla, le čemu je prišla? Čemu, mar res še danes ne ve5? Molči, ne natolcuj, ti ničesar ne veS Tako se je zgodilo, ker se je moralo zgoditi.
Zanjo stopim, za roko jo primem in jo
TRIDE MUŠKETIRJI
àLSKSAMOEff OUMAS ST. O ILUSTRIRAL NORRETRANDERS Ô PONATIS KI Dovoum
GRASČAK Mylady je bilo silno neprijetno v tem položaju ter je baš hotela nekaj reči, ko je zaslišala korake na stopnicah. Vrata so se odprla, častnik se je spoštljivo umaknil v stran.
Mož, ki je vstopil, je držal v roki klobuk, toda ob strani je imel meč. Ozrl se je po sobi ter si pogladil brado Mylady je strmela v čudno postavo, ki je počasi korakala po sobi. Ko je stopil tujec v območje svetilke, se je Mylady zdrznila. »Lord Win ter!« je zavpfta.
- n vendar je bila ona, ni bil
samo privid. Ali bi si morda lahko predočil njen obraz, v tisti čudno dregetajoč trepet njenih ustnic, tisti umni, svetal iz-. raz na njenem čelu? Ne, tega si ne bi mogel predstavljati. Bila je ona, vsekako je bila ona. Toda čemu je šla,
»Da, Mylady, jaz sem!« je odgovoril lord ter se ji ironično poklonil. »In ta grad?« »Moja last.« »In ta soba?« »Ta je vaša!«
»Torej sem vaša ujetnica?« »Da, tako nekako!«
pripeljem nazaj. Boji se me. Prišla je, da, prišla je, jaz slepec pa nisem vedel, da je prišla živa, vsa takšna kakršna je, in sem dopustil, da je šla, ne da bi jo potolažil, jo sklenil v objem in jo poljubil, poljubil enkrat samkrat. Se mi je mar mogla vreči v naročje, ona ponosna in spoštovanja? Ah jaz, slepec! Zanjo pojdem, dohitim jo, povem ji, da je v meni še vse, kakor je bilo nekoč. Usmili se me, že zaradi moje osamelosti se me usmili, saj je dobra in me morda celo ljubi; leta prineso marsikaj. Da, gotovo me ljubi, saj je prišla k meni.
In sem šel, da bi jo našel. Ceste so
bile blatne, lepljiva brozga se mi je oprijemala čevljev, v jamah, nad lužami, pa se je belil led. Toda kaj bi gledal pojave v naravi, njo bom iskal, da jo zagledam, da jo ujamem z očmi, da jo zaustavim. Ne sme naprej, mora me počakati, da mi bo drugovala vsaj eno samo uro.
Hitel sem, a je nisem dohitel. Kdo ve kam je zavila in kod je šla, morda sploh ni šla v mesto, morda jo je mesta strah.
Hitel sem po cesti. Avtomobili so drveli po njej, v njih pa so sedele pisano
SVAK IN SVAKINJA
»Toda vi zlorabljate svojo moč!«
»Kaj naj pomenijo te velike besede? Rajši se mirno pogovoriva, saj sva vendar sv »k in svakinja!«
Obrnjen k častniku, ki je čakal na povelja, je rekel: »Dobro, Felton. Hvala. Pustite naju sama!«
Stopil je k vratom, jih zapahnil, si prinesel stol in sedel zraven svakinje, ki jo je vprašal, čemu je prišla na Angleško.
»Prišla sem, da vas obiščem,« je mirno odgovorila.
»Vaš prihod nima drugega namena?«
»Ne.«
»Vendar mi ne boste tvezili, da ste se podali samo zaradi mene v nevarnosti dol^e morske vožnje?«
»Da, prišla sem samo zaradi vas.«
»No, svakinja, potem je pa to kar ljubezen!«
oblečene gospe s psi v naročjih. Vrag vedi, čemu ti psi tako prezirljivo gledajo človeka na cesti. Pes je vendar pes in ne more vrednotiti svojega blagostanja z mojim klavernim življenjem. Ampak, vraga, zakaj pa me tedaj tako gleda! Vsi psi ne gledajo tako, nekateri so celo ponižni in stiskajo repe med noge, kadar grem mimo njih.
Hodil sem po mestu. Ure so tekle bliskovito in se zgubljale v vesoljstvo, jaz pa sem jo iskal, še sem jo iskal. Pogledal sem v bleščeče razsvetljene dvorane, kjer je bila godba, kjer je šumela «
NEPRIJETNA RESNICA
»Ali nisem mar vaša najožja sorod-nica?« je vprašala Mylady z naivnim naglasom.
»Seveda ste in celo moja edina dedinja!« je odvrnil lord ter jo ostro po* gledal.
Njegove besede so jo zadele na pravo mesto. Stresla se je, kdo naj bi bil izdal njeno najskrivnejšo željo? Samo d'Artagnan, nihče drugi!
»Ne razumem vas,« je rekla počasi. »Prosim, povejte mi jasno, kaj mislite.«
svila, in kjer so se penila draga francoska vina. Pogledal sem v razkošno opremljene kavarne in restavrante, kjer so sedeli ponosni ljudje, ki natakarjev niti ne pogledajo, ampak jim kar miže odrajtajo zapitek, ki ga trdo vržejo na podnos. Pogledal pa sem tudi ▼ tista žalostna zabavišča, kjer se prodajajo dekleta, kjer stoje v strnjeni vrsti pred gledalci-kupci, s tistim strašnim smehom na ustnicah. Gledalci-kupci se reže, zbijajo spolzke šale in razgaljajo ta bedna gnila telesa do kosti. Stresel sem se in sem mislil, da utegne biti to
a
»Kaj naj mislim?« je odgovoril lord dobrosrčno. »Saj ste rekli, da ste prišli na Angleško zaradi mene. Da morete biti v moji bližini. Imeli boste dovolj priložnosti za to. Vsak dan se bova videla in če bi vam kaj manjkalo, se bom potrudil, da vam takoj ustreženi. Povejte mi vendar, kako je vaš soprog — ne mislim svojega brata, ampak Francoza, s katerim ste se poročili — opremil vaše sobe. Skušal bom
storiti tu natanko tako.«
^ ^ &
veliko število golih teles, postavljenih na sejem, tudi znamenje časa.
Blodil sem dalje, nje pa nisem našel.
Križaril sem po ulicah, da sem časi utrujen obstal in počival. Tedaj sem videl tudi obrise nočnih ljudi, plazečih se ob stenah, kjer so se skrivali tihi in komaj opazni; v globokih sencah ulic so se ustavljali, dvigali roke, kleli in grozili proti tistim razsvetljenim hišam, od koder se je čula godba. Teh skitalcev je bilo veliko, da bi me postalo strah, ko bi ne bil ves poln hrepenenja po njej.
Iskal sem jo tudi po cerkvah, ker sem
vedel, da rada moli. Z zlatom okrašene cerkve sem videl; zlati in srebrni sv*-niki so stali na oltarjih in sem mi&ïU: Zakaj trpiš, da grmadijo v tvoje hrame zlato in srebro, da te zasmehujejo in slepijo z zlatom, hoteč zakriti svojo ma-lovernost, zunaj pa preklinjajo tvoje imetje tisoči, stotisoči tistih, zaradi katerih si trpel? Pa sem se spomnil, da ni dobro razglabljati o skrivnostih in sem šel, ne da bi jo našel.
Še bi te iskal, ko bi se mi nočno življenje ne odkrilo v vsej goloti Štirinajstletna dekleta sem srečaval, ustav-
TIGER V KLETKI
»Moj soprog na Francoskem?« je jecljala ter gledala lorda s široko odprtimi cčmi.
»Da, seveda. Če ste na to pozabili, mu lahko pišem in poizvem od njega. Saj še živi.«
Mrzel pot je oblil njeno čelo.
»Vi se nemara šalite!« je rekla.
»Tako? Ali me smatrate za takega?« je vprašal lord in vstal.
»Ali naj vam mar rečem, da me žalite?« je nadaljevala ter tudi vstala.
»Jaz naj bi vas žalil!« je odgovoril
lord prezirljivo in se rahlo dotaknil s konci prstov njene leve rame. Mylady je kriknila ter se zmuznila
v	kot sobe kakor ranjen tiger, ki se hoče pripraviti na skok.
»Mrmrajte, kolikor hočete!« je za-klical lord. »Če bi mi ne bil spomin na mojega brata tako svet, bi morali segniti pri sivem telesu v državni ječi ali pa bi mogli biti dober plen mornarjem v Tyburnu Jaz bom molčal, toda
vi	se morate mirno uživeti v svoje ujetništvo!«
îjala so me, me vabila s seboj ter mi zatrjevala, da jih pošilja oče, ker nima dela. Mislil sem, da počenjajo to iz po-rednosti, pa sem videl, da so par korakov za menoj naletela na spoštovanja vrednega meščana, ki se je bedasto zarezal in šel z eno izmed njih.
Spet sem v svoji sobi. Morda boš prišla sama, — vrneš se, gotovo se vrneš, moje hrepenenje te mora omehčati. Niti legel ne bom, oblečen obsedim na po-stelnjaku in te počakam.
Dani se, — ni je še; gotovo ne pride; morda sploh nikoli več ne pride.
0	IMENIH ALBANCEV
i. k o š t i a l
Leta 1831. je Jakob Zupan v pesmi »Krajncz dolsihen hrovatenja« (v »Krajnski Zhbelizi« II, str. 40.) opisoval obseg vsega slovanskega ozemlja takole: »Od Skiap-t r o v do Shamanov, od Kitaja do Udin«. Hotel je povedati, da zavzemajo Slovani velikanski prostor: od laškega Vidma na zapadu do kitajske meje na vzhodu in od krajev, koder gospodujejo raznim plemenom šamani (čarovniki),* (na severu) do — prvega naroda na jugu, ki n i slovanski, in to so Škipetari! Očividno je Zupan to ime našel v kaki knjigi, pa si ga ni dobro zapomnil. Meje Slovanov je pa drugače dobro označil. — Leta 1832. je objavil Prešeren zoper Zupana namerjeno pesem »Ptujo-beeedarjem« (v »Kr. Zbb.« III., str. 29); v njej ponavlja Zupanovo popa-čenko: »Is kotov vsih od Skjaptrov do Shamanov tako, ko srake gnjesdo, vkup nosimo besede ptuje...« — Albanci sami sebe imenujejo Ščipatara, deželo pa Ščipani. To se je prej izvajalo iz besede škipe = orel (torej »narod orlov, dežela orlov«); toda albanist Gustav Meyer je dognal, da je narodno in deželno ime izpeljano iz glagola ščipanj = razumem (to pa iz lat. excipio) — torej so Skipetari »tisti, ki domači jezik razumejo.« — Drugi narodi pa redkokdaj uporabljajo to ime. Najbolj razširjen je naziv À 1 b a n e z i, slov. Albanci, francoski Albanais. V starem veku so bili med raznimi plemeni v Iliriji tudi Albami; njih pokrajina je bila Albania; ta naziv se je potlej prenesel na ves narod, oz. vso deželo. — V novi grščini so imenuje narod Alvanjtes in Arvanf-tes, po premiku soglasnikoV: Ar na vî t es — in iz te dialektične obliike so napravili Osmani »A r n a u t«. Tudi ta (turški) naziv se v raznih jezikih precej uporablja; n. pr. srbohrv. Arnautin (poleg Arbanas iz nove grščine).
Ker žive Tosiki (južni Albanci) tudi v Epiru, so imenovali nekateri pisatelji albanščino epirotski jezik in Albance Epirote; tako n. pr. Blanchus 1635 (Dic-tionarium latino-epiroticum) in Rossi 1866 —75 (Vocabolario ital-epirotico in Voc. epir.-italiano). Manj primeren je izraz p e-
1	a s g i c u s (po Pelazgih), ki ga je rabil Reinhold 1855 (»Noctes pelasgicae« — v deželi Toskov). —
O p.: Leta 1935 je priobčil Amavt Luk L u k a j I. zvezek svojega alb.-sh. slovarja pod naslovom: »Fjaluer shqvp-srbohrva-tisht. Rečnik arbanasko-srpskohrvatski« (v Beogradu). Shqyp (izgov. ščiip) je pridevnik k samostalniku Shqypetar (= Shqipetar);
* Napačno je trdil dr. K. Ozvald (»Naši kult. delavci v zrcalu Prešernovih poezij«, 1905, str. 70.), da so Šamani ljudstvo v se v. Aziji.
za to je dal Francoz Doz on 1. 1870 svoji zanimivi knjigi (Iki vsebuje tudi albanske pravljice v izvirniku) naslov: »Manuel de la langue ohkipe ou albanaise.«
IZ LITERARNEGA SVETA
STRANI PREGLED
(g. VI. br. 1—i) Z veliko zakasnitvijo je izšel ta obzornik za tuja slovstva, kolikor segajo v slovanske, zlasti jugoslovanske književnosti. Urejata ga v Beogradu vseučiliška profesorja M. Trivunac in M. Ibrovac. Ta je objavil članek o V. Hugoju, ki ga moramo ceniti posebno še zaradi spisa »Pour la Serbie«, naperjenega zoper turška zverstva nad balkanskimi Slovani (prem. Stritar, Dun. elegije). Njegova pokojna žena je podala razpravico o židovsko-francoskem, danes najbolj čitanem književniku A. Mauroisu, s kratkim prevodom iz »Podnebja«. St. Škerlj poroča o L. de Bosisu. antifašistič-nem junaku letalcu in njegovi literarni ostalini. M. Trivunac nas seznanja s Her-derjem, kjer bi na str. 70 kazalo zavrniti njegovo (Herderjevo) pretirano trditev o slovanski nebojevitosti. Med drugimi prispevki mé zanima bibliografija prevodov iz romanskih književnosti v zagrebški »Zabavni biblioteki«: leposlovja je izdala 161 knjig od 106 piscev, med njimi nad 2 tretjini Francozov, dalje 31 italijanskih, 12 španskih in 2 portugalski iz Brazilije. Se-
Pavla Henneberg: Hiša gospe STEINOVE v Weimarju
stavljač, M. Deanovič, navaja v »Prikazih« Frankopanovo slovenitev G. Dandina, naj-starši slovanski prevod iz Molièra.
Dalje »Enzyklopâdie des Islam« (Lei-den, 1935), t. j. zemljepisni, narodopisni in biografski rečnik muslimanskih plemen. Zastopam so torej: arabski, perzijski, turški in hindustanski jezik (»urdu«).
Ocenjen je Heuser-Sevket: Tiirkçe-Al-manca Lùgat (turško nemški besednjak), potem Jensenova Neupreisische Grammatik, slovnica najprijetnejše govorice na vzhodu, itd.
Nekaj bi svetoval uredništvu: enotno rav nanje s tujimi imeni! Zdaj vidim na eni strani tri načela: Andre Moroa (nesklon-ljivo), Henri Masis-a (pol sklonijivo), žan-a Prevo-a (vse sklonljivo). Mene žali, če piše B. Nogara v poročilu »Les Etrusques et leur civilisation«: Momie d' Agram, nam. de Zagreb (NRF. 1. XII. 1936, s. 1091). Jezi me polovičarstvo, ki ga uganjajo mnoge francoske smotre, n. pr. HEC (Hautes Études Commerciales) v posebni številki o Jugoslaviji, kjer si dovoljuje »hec,« da piše po naše Bitolj, a po svoje Nich. Resnim knjigam naj bo vzor René Pelletier, ki v debelem delu »Sarajevo« 1934 prvi upošteva jugoslov. pravopis in tiska: čar-šija (ne tcharchiya). Obenem se upira srbskim transkripcijam: Mise (Musset), Di-boa (Dubois) itd. Enako si je omislil dia-kritične pismenke mesečnik: The Booklist, a guide to new books (Chicago), i. dr.
A. D.
knjige IN REVIJE«
GUSTAV STRNIŠA, HARMONIKAR BINČEK *)
Knjiga plodovitega pisca, namenjena mladini, obsega dva dela. Prvi popisuje Binčkovo življenje v rodni hribovski koči. od koder po smrti staršev odpotuje deček s harmoniko v široki svet. Sreča mu je zdaj mila, zdaj zla. Gode na svatbi, v gostilni, pa pade v roke razbojnikom, katerim mora igrati. Ko ga hočejo rokomavhi uporabiti pri kraji, jim uide ln obvesti bogataša, ki so ga mislili oropati. Bogati skopuh se želi izkazati hvaležnega in mlademu junaku zapustiti premoženje, toda prerani mrtvoud mu prekriža račun: fantič mora dalje s trebuhom za kruhom. Nekoč pristane na travniku aeroplan in izstopi pilot Milan, ki poprosi Binčka, naj pazi na letalo, dokler on ne popravi neznatne napake. Binček zleze v letalo in odleti s pilobcm kot slepi potnik in v mestu ga odda pri vodnik zakoncema brez otrok v varstvo. Razbojniki so se hoteli maščevati nad fantkom, ker jih je izdal. Zvijačno so ga ujeli ter obsodili na smrt z razčetverjenjem. On pa jim srečno zbeži, ko pridejo v zadnjem trenutku na pomoč orožniki. Ranjen je in se zdravi v bolnici, skupno z enim od razbojnikov. Ta ga unese, ko nekoliko okreva, deček pa se jin zcpet Izmakne in oglar ga pripelje v vreči k krušnim staršem.
Tu se konča prvi del, za mladino zanimivejši kot drugi, v katerem popisuje nadaljnjo rast mladega harmonikarja, poznejšega doktorja glasbe. Ob harmonikar-skih tekmah spozna Binčkov talent neki profesor godbe, ga posinovi ter odgaja V svoji umetnosti. V teku dogodkov se pojavi mlad cigan, ki se tudi uiči muzike in zvabi Binčka, da pobegneta k ciganom. Pa kmalu se Binček vrne in dokonča svoje študije. Romantično zgodbo, pisano v gladkem slogu, poživljajo sličice mojstra N. Pirnata.	A D.
Hofman-Gotha : DELOPUST (lesorez^
* Založba »Sidro« Ljubljana (Stožice). Ilustriral Niko Pirnat.
Uredništvo je prejelo;
DR. TOMISLAV KOKORIč : NARODNO JEDINSTVO SRBA, HRVATA, SLOVE-NACA I BUGARA, posmatrano sa histo-rijskoga stanovišta. Sa dvema kartama. 1937. Tiskem Dr. Ed. Grégra a syna v Praze. Cena v Jugoslaviji 8 din, v Bolgariji 15 lev. Str. 52.
RAZORI, list za odraslo mladino. Leto V., št. 8. Številka, ki jo krasi na naslovni strani reprodukcija Tratnikove »Materine skrbi«, vsebuje med drugim: Tone Gaspari, Nedelja (odlomek); dr. Fr. Mišič, Pinož in kurica; P. Kunaver, Tvoj nahrbtnik in Bajalica. Nadaljuje se potopisno kramljanje inž. F. Lupše V prašumah na Malajskem polotoku, končuje se pa J. Baukarta
prispevek kakšen bo konec zemlje? »Ra-■ori«, stanejo celoletno din 30.
ILLUSTRIRTE ZEITUNG LEIPZIG št. 4808 vsebuje med drugimi prispevki v sliki in besedi: Misel in smotri ljudskega muzeja, Romantika vožnje z zložljivim čolnom, človeške opice v monakovskem živalskem Vrtu, Gorovja kot vremenski mejniki 1. dr. Zvezek je kakor vedno bogato ilustriran »Hlustrirte Zeitung« se naroča pri založbi J. J. Weber v Lipskem.
NAŠ JEZIK
PRESTA
Ta trdo pečeni kruh otrokom tako ugaja, da njegove ime slišijo pri večernicah iz latinske popevke: Preete, fige za otroke, ki ob zid' se vlačijo... Pleteršnik dostavlja pri besedi presta: iz nem. — Nekdo jo je tolmačil iz lat. preces (molitev), seveda brez upa zmage. Pokojni Tomo Zupan, tako slišim od nekdanjih njegovih učencev, je videl izvor te postne jedi v začetku latinskih besed, običajnih ob omenjenem času: Praesta guaesumus ... šu-lek navaja v svojem slovarju pod Brezel; pereč, peretac, kovrtanj. Poslednjo besedo izvajajo iz: kolo + vrteti (nekaj v kolobar sesukanega), Mšnervin leksikon 1936 pa navaja pri znački Pereč: pecivo od isprepletenih koto bara poput unakrštmih raku. Riječ nast. la od bracelluim a ovo od lat. brachium = rnka. — Tudi Meyer-Lilbke se drži te etimologije: it. braccia. tello da stnem. brezitella, novo nem. Brezel, vzh. frajnc. brestel, bretsel, pariško brechefel.	A. D.
RADIO
Da je dober sprejem televizije možen na razdaljo 200 km nam spričuje dejstvo, da ae je posrečilo na 721 m visokem sudetskem Snežniku dobiti izredno dober sprejem slik, ki jih oddaja ultrakratki oddajalec v Berlinu z valovnima dolžinama 6.772 m (slika) in 7.06 m (zvok). Ker je v vmesnih dolinskih krajih sprejem zelo slab, sledi, da se ultrakratki valovi ne širijo tako ko navadni valovi.
Po poročilih »Popular Wire-o-lessa« posnemamo, aa grade v Vatikanu novo 50 kilovatno oddajno postajo, з katero bo mogoče v vsakem dnevnem času doseči zvezo z Daljnim vzhodom in z Ameriko. Ko bo novi oddajalec zgrajen, poleg ultrakratkih oddajalcev za zvok in slike, ki vežeta Vatikan s počitniško rezidenco Castel Gan-dolfo, bo imel Vatikan po štiri telefonske ta telegrafske oddajalce.
V.
C NAŠIM SLIKAH
rfïnefae«: Kamero Ideal. Tesat it, Ж m, eaL
шЛmUkm m %
TEHNIČNI OBZORNIK
Vztrajni poskusi Rusije, namer leni vzpostaviti plovne ceste na severu Sibirije, to je ceste, ki bi preko Beringove ožine vezala Sever z Vzhodom, so vedli končno do zaželjenega uspeha. Po ureditvi 55 vremenskih in lednih opazovališfi in po zgradbi mnogih letališč za letala, ki jim bo edina naloga skrbeti za varnost ladjeplovbe, upajo, da bo redni ladijski promet kmalu mogoč.
V poslednjih letih narašča proizvodnja električne energije na svetu vtako leto za 4 odstotke. Tako je znašala lani 390 milijard kilovatnih ur. Glede proizvodnje posameznih dežel je na prvem mestu USA z 96, njej sledi Nemčija z 3b, Rusija z 28, Anglija z 26, Kanada z 24, Francija s 17 ln Italija z 14 milijardami kilovatnih ur. Vrednost te energije je zelo težko oceniti. Ce računamo s ceno desetih par za kilovatno uro, dobimo že 39 milijard dinerjev.
čeprav svetovna razstava v Pprizu Se ni otvorjena, je vendar že mednarodna pisarna za svetovne razstave v Bruslju določila, da se bo prihodnja razstava vršila v Rima L 1941.
češkoslovaške državne železnice so uvedle na tako zvanih športnih vlakih, ki vozijo med Prago In Sudeti »plesne vozove«. *П luksuzni vozovi so pritrjeni na izredno prožnih vzmeteh. V njih more hkrati zaplesati udobno 20 parov. Glasba za plee je reproducirana in z velikim zvočnikom primerno ojačena.	(tma)
„PODOKNICA" fFr. Klnrtfln — izrezaaka»

IZ PRAKTIČNE MEDICINE
Za lepo kožo V pomladnem času je koža posebno hvaležna za dobro ravnanje. Kako bi bilo, če bi se za nekoUko tednov pri zajtrku odpovedali čaja in kave, pa bi si privoščili rajši sadnega soka? Tudi čaša kamiličnega čaja s ploščico citrone je zdrava. Pri vsakem obedu bi morali imeti na mizi tudi solato ali presno sadje. Ce si umivaš obraz z milom, tedaj vzemi kakšno dobro mastno milo. če koža ni preveč občutljiva, tedaj ji ne bo škodilo, če obraz pri obrisan ju dobro drgneš. Tkivo, ki leži pod kožo, bo takšno ravnanje sprejemalo s hvaležnostjo.
md.
Ali je šport zdray? Nedvomno so športni ljudje po večini bolj zdravi nego tisti, ki čepijo vedno v sobah. Zato zahteva danes cela vrsta poklicev redno izvajanje kakršnegakoli športa. Sport kot razvedrilo naj bo protiutež k večinoma enolični, pogostoma pa tudi nezdravi poklicni zaposlitvi Drugače je s športom, ki ga uganjajo zavoljo rekordnih uspehov. S številnimi natančnimi preiskavami teh poklicnih športnikov so ugotovili vsakovrstne okvare mišic, kosti, zgibov in notranjih organov, kakršne poznamo drugače samo pri preveliki telesni porabi po napornem delu. Te okvare so ugotovili pri razmeroma mladih ljudeh. Kdor hoče uganjati tedaj sport preko navadne mere, naj se da najprvo temeljito preiskati po kakšnem zdravniku, športnem specialistu.
dr.
SO, Braun; CIRKUŠKA SKUŠNJA ;
Zakaj prepovedujejo zdravnic ki kajo?
Marsikateri nepoboljšljivi kadilec se pritožuje, da mu je zdravnik prepovedal kajenje. Mnogi sploh ne verjamejo, da je nikotin škodljiv. Opazovali pa so, da se srčne bolezni v zadnjih desetletjih strahotno množijo in mnogi možje umrejo v starosti 50 do 60 let nenadne srčne smrti. Mnogi raziskovalci menijo, da je tega kriva prevelika zloraba s tobakom, saj se je kajenje po svetovni vojni zelo razširilo. Dokazano je, da pospešuje zloraba z nikotinom arteriosklerozo, predvsem pa usedanje apna v žilju okrog srca. Poapnjenje tega ži-lja povzroča srčno bolezen, ki se javlja z daljšimi ali krajšimi tesnobnimi občutki in prehodnimi dihalnimi težavami. Ce je kajenje krivo teh pojavov, tedaj ti po nekaj časa nikotinske zdržnosti večinoma hitro preminejo, seveda če ni postala okvara že vse prehuda Ali gre za zlorabo kajenja, to je mogoče določiti le od primera do primera. Nekateri prenesejo pač več, drugi manj. Kajenje tobaka, ki vsebuje manj nikotina, je seveda sorazmerno manj škodljivo.	air.
PRAKTIČNE NOVOTE
Zvonec za sir Podolgovate oblike modernih zvoncev za air so se priljubile 'gospodinjam. Saj tudi bolje ustrezajo oblikam sira nego običajni okioglj zvonci. Zvonec iz kamenine pa ima pole? podolgovate oblike še druge prednosti. Ker je izdelan iz kamenine slonokošče-
ne barve jn ima tudi prijem iz ietega tvoriva, učinkuje zelo odlično. Nova je narezna ploskev. Ta ni kakor pri dosedanjih izsledkih obdana okrog in okrog od bolj ali manj visokega roba, temveč leži malo nagnjeno jn niima spredaj nobenega roba, tako da je mogoče sir rezati brez težave. Ker je ploskev nagnjena nazaj in ima zadaj rob. mehke vrste sira ne morejo oddrčati. Nadaljnja prednost je pokrov, ki se samo pokonci postavi jn ga ni treba enetl. V tej legi stoji pokrov sam. S tem je odpadla neprijetnost, da bi se z odloženimi zvonci, ki ee jim robov dzže "»ЦцЈтј вјкц гоат3! ^"чупц pest.
KRI2ALJKA
Cras us
Vodoravno: 1. protivni veznik, 2. nemška oblika za pariškega grofa Eude-sa ali Ockma, 4. žensko ime v spisu Paula Leppina »— und Eisse« (Prager Presse 25. V. 1929), 6. sol vinske kisline (po lat. târ-t&rum), 8. položaj, 9. kebel, keblica, vedro, 10. neka papiga 11. pleme na španskem, ki ga je bratomorna vojna hudo prizadela, 13. gL mesto in départ, v zap. Boliviji, 15. organ vida, 16. oblika glagola »nesti«, 17. bilo je (lat), tudi slov. priimek, skrčen iz Erhart, 18. mrak + lučaj, 20. abesinska visoka planota južno od jezera Tana (omenja jo Marcel Griaule, Les flambeurs d' hommes, 1934, str. 177), 21. ide (češko).
N a v p i k : 1. običaj (srb. turško duble-ta za »adat«), 2. zemeljska rumenica ali ohra, 3. boj (hrv. od »okršiti«), 4. staro-islandska pripoved (prim. nem. Sage), 5. Sas, Saksonec, 6. tri bi (lat. od »terere«), T. takâen '+ velikook, 8. ženski spolnik v roman, jezikih, 12. utrjeni del mnogih rus-akih mest, najstarejši del Moskve, 13. oseb-
ni zaimek, 14. obrabljena (franc, od (user«) 15. rob gozda (franc.), 17. ljubi jih! (franc, fonetično za aime-les!), 19. pevec ali aed v franc, pisavi. — Pripomba. Vodoravne vrstice 1, 2, 4, 6, 10, 13, 15; 18; 20 pa navpične 6 in 7 so obratnice ali palindromi, t. j. se v obe smeri enako čitajo.
Za pravilno rešitev razpisujemo nagrado v obliki slovenske knjige. Rešitve je treba poslati (pravilno frankirane ter ne na izrezkih!) na uredništvo »življenja in svet« najkasneje do 23. t. m.
ZA BISTRE GLAVE
Rešitev k št. 320 (Odkod noč?) Ta lastnost svetlobe je njeno premo gibanje.
Rešitev k št 321
(Prt iz petih prtičev) Štiri izmed petih prtičev razrežemo tako, da gre rez od enega ogla proti sredini nasprotne strani. Tako dobimo osem koeov blaga, ki jih na lahek način razporedimo okrog petega prtiča.
SB % A M tzs
Rešitev problema 202 1. e2—e4 (grozi 2. eXd7, TXd5; S. Sd4 mat in oprostitev kmeta d5), d5—di. 2. e5—e6 Lg6—e8 (parira grožnjo DdZ maU 3. Sc8—a7 mat.
ČUDO V ZIBELKI (H. Ost — izrezanka)
UREDNIK IVAN PODR2AJ — TELEFON ST. 8126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI, PREDSTAVNIK FRAN JERAN Uredništvo in «prava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din ~ ..........--.i go razna,talcih dostavljena da 5*-*