VESTNIK gm)mntmnnmt)m)mtm)ntmutmtmmmmHmnm)nnHHt{i E = Poštni urad 9020 Ceiovec E Veriagspostamt 9020 Kiagenfurt E E izhaja v Ceiovcu Erscheinungsort Kiagenfurt Posamezni izvod 3 iiiinge E mesečna naročnina 12 šitingov = E ceioietna naročnina 120 šiiingov E P. b. b. š)M)tnuMnm)umMHnm<)nm)mtmmm):nnHnmummmnnn: LETMiK XXX)i. CELOVEC, PETEK, 30. SEPTEMBER 1977 ŠTEV. 39 (1833! Preveč smo trpeti in doprinašaii žrtve da bi nas sedaj ogoijufaii za uspeh in priznanje naše borbe - čien 7 PREDSEDMiK ZSO MA ZBORU iZSELJEMCEV: .Če avstrijska repubiika, katere državijani smo, baje ne ve za nas, kje živimo, naj pogieda v zgodovino svojih dveh nastankov, pa bo iahko ugotovita, da je mednarodni svet vede) za nas ter zaščiti) naš obstoj in razvoj. Maj torej vpraša pogodbenike, katero siovensko manjšino na Koroškem so zaščitiii, ko sama baje ne ve, kje živimo in nas zaradi uspeiega bojkota tudi tani 14. novembra ni mogia ugotoviti. Aii pa naj vpraša svoje nacionaiiste, ki so Himmierju daii pobudo za našo izseiitev in mu točno zaznamovati meje naše avtohtone naseiitve." Tako je dejai predsednik Zveze siovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zwitter, ko je minuio nedeijo govorii udeiežen-cem občnega zbora Zveze siovenskih izseijencev v Giobasnici. !n še je poudarit: „Ma vsem tem ozemiju zahtevamo pravice, ki nam grejo, ker smo si jih priboriti sami, da so zapisane v mednarodnem dokumentu, ki ga nočemo zamenjati z zakonom, ki krši pogodbo, katera ne vsebuje te naših pravic, marveč je hkrati tudi osnova vzpostavitve svobodne in neodvisne repubtike Avstrije." TUDt FUEMS UGOTAVLJA: Avstrija ni izpoiniia čiena 7 državne pogodbe Letni kongres Federaiistične unije evropskih narodnih skupnosti [FUEMS) je na svojem zasedanju v Žeiezni Kapii v dneh od 23. do 2S. septembra 1977 razpravijai tudi o poiožaju siovenske in hrvaške narodne skupnosti v Avstriji in v tej zvezi sprejei resoiucijo, v kateri je rečeno: S skrbjo je treba opozoriti na dejstvo, da se po uveijavitvi zakona o narodnih skupinah poioiaj obeh narodnih skupnosti dosiej ni zboij-šai, marveč se je situacija koroških Siovencev četo bistveno postab-šata. Tako je bita več kot dvema tretjinama stovenskega prebivatstva Koroške odvzeta pravica postuievati se stovenskega jezika pred občinskimi obtastmi, pri dvojezičnih krajevnih napisih pa je bito avtohtono nasetitveno ozemtje zoženo četo na eno šestino. Tudi potoiaj gradiščanskih Hrvatov je nespremenjeno resen in ni prišto do nobenega izbotjšanja. FUEMS mora zato ugotoviti, da Avstrija čtena 7 avstrijske državne pogodbe ni v cetoti izpotnita po črki in duhu. FUEMS obžatuje, da se v tem zaskrbtjujočem potožaju množijo kazenski procesi proti pripadnikom stovenske narodne skupnosti na Koroškem. Ma podtagi te presoje kongres FUEMS priznava upravičeno skrb stovenske in hrvaške narodne skupnosti v Avstriji in jima ponovno izraža sotidarnost v njunih prizadevanjih za zagotovitev obstoja in svobodnega razvoja. Avstrijsko zvezno vtado FUEMS prosi, da za popotno izpotnitev dotočit čtena 7 državne pogodbe začne resna in enakopravna pogajanja s tistimi predstavniki stovenske in hrvaške narodne skupnosti v Avstriji, ki so se tudi v pretektosti dostedno zavzemati za ohranitev svoje narodne skupnosti. Kongres izraža priprav-tjenost FUEMS, da posreduje pri teh pogajanjih. Uvodoma je govornik menil, da vsakoletno srečanje bivših izseljencev velja obujanju spominov na težke dni, ki z oddaljenostjo vedno bolj bledijo, čeprav je upravičena in razumljiva travma, ki je ob tem strašanskem posegu v naše narodno telo še vedno nismo preživeli in nas bo navdajala verjetno vse dotlej, dokler bo pri življenju še zadnji, ki je neposredno doživel ta prvi pogrom nemških nacionalistov nad našim miroljubnim ljudstvom. Danes, ko nas isti nacionalisti enako kakor tedaj s pomočjo države poskušajo tudi uradno zbrisati iz te naše zemlje, — je dejal predsednik ZSO — pa vse bolj spoznavamo, da gre samo za izvajanje manjšinske politike, ki jo je že leta 1920 začrtal tedanji deželni upravnik dr. Arthur Lemisch, ko je izjavil, da imajo samo dobo ene generacije časa, da iztrebijo iz Koroške ono .protikoroško' (mišljeno slovensko) miselnost, ki je baje deželi že tolikokrat prizadejala rane, in da je koroško ljudstvo samo poklicano, da to iztrebitev izvede. Prvič smo to doživeli slovenski izseljenci, ko so nam celo še leta 1945 poskušati zabraniti vrnitev na podedovane domove; ponovno smo to doživeli ob šolskih štrajkih v letih 1957 in 1958; še bolj pa se je nemški nacionalizem izdivja) ob .Tafelsturmu' leta 1972. Kakor vidimo, ne zastonj, marveč z uspehom: vlada je pred njim klonila in nas uradno zbrisala iz dveh tretjin avtohtonega naselitvenega ozemlja in še v tem zoženem ozemlju prenese našo javno prisotnost le v nekaterih rezervatih izven središč, v katerih več kot 1400 let živimo in ustvarjamo in ki več kot 1400 let živijo od naše marljivosti, od dela naših rok, od znoja našega dela. ..Koroški siovenski izseijenci in z nami vsi koroški Siovenci zato ni-koii ne moremo niti ne bomo sprejeti take ureditve naših živijenjskih vprašanj, ki nas enostavno zanika na iastni domači zemiji. Zato zakon o narodnih skupinah vkijučno izvedbenih odredb ni rešitev naših vprašanj, marveč ukrep, ki nujno siii v konfrontacijo," je poudari) govornik. Opozoril je, da je po več kot 50 letih tako imenovanih „Abwehr-kampterjev" vedno več, kar nam narekuje potrebo, da tudi koroški Slovenci organiziramo potomce izseljenih in partizanskih družin, da ne pozabijo, kako so njihov: starši in rodovi pred njimi trpeli in se borili za ohranitev in obstoj slovenskega ljudstva na domači podedovani koroški zemlji. Menil je, da bi bilo treba domove izseljencev in partizanov odlikovati s posebnim odličjem, zlasti pa bi bilo treba skleniti v neki obliki vsakoletni pohod naše mladine v kraje, kjer so bili naši ljudje izseljeni, kakor to delajo vsi narodi, ki velikih junaških ali tudi težkih dogodkov svoje zgodovine nočejo pozabiti. Tak pohod bi — kakor je dejal dr. Zvvitter — vsako leto pomenil zaznamovanje naše podedovane zemlje ob Zilji, v Rožu in v Podjuni ter bi morda kazalo, da bi že v doglednem času s takim pohodom pokazali vladi, kje živimo, če drugače noče videti naše prisotnosti. „Trpijenje in žrtve nikdar ne smejo biti brez uspeha in tudi mi nismo trpeti in doprinašaii težke krvave žrtve v narodnoosvobodii-nem boju zato, da bi nas sedaj ogoijufaii za uspeh in priznanje naše borbe, to je za čien 7 državne pogodbe," je potem ugotovi) predsednik ZSO. .Me zahtevamo nič tujega, svojega pa ne damo — tudi ne tistega, za kar nas poskušajo ogoijufati, namesto da bi popraviti nacionaino škodo, ki nam je biia prizadejana. Tudi to namreč zahteva in vsebuje mednarodna zaščita obstoja in razvoja narodne skupnosti." Govornik je omenil, kongres FUENS v Železni Kapli, kjer je zastopnik urada zveznega kanclerja dr. Knittel govoril, da manjšinsko vprašanje ni nekaj statičnega, marveč ga je treba gledati in videti evolutivno. S tako tezo se strinjamo, je naglasil dr. Zwitter, vendar ob resnično sodobni manjšinski ureditvi evolucija ne sme iti vedno le nazaj na škodo manjšine, marveč iz vidika poprave škode predvsem naprej v korist zaščitene manjšne. .Zakon o narodnih skupinah pa v svoji zadnji konsekvenci pozna in ob morebitnem iz- vajanju z možnostjo vedno novih .preštevanj' nujno povzroča le razvoj nazaj do dokončne likvidacije narodne skupnosti. Zato ga tudi nikdar ne moremo priznati, zlasti ne ob izkušnjah in trpljenju izselitve in spričo procesov proti članom naše narodne skupnosti, ki so neposredno pred nami." Tudi v zvezi s kriminalizacijo našega boja je predsednik ZSO opozoril na kongres FUENS, kjer so predstavniki vlade zastopnikom drugih manjšin poskušali dopovedovati, da koroški Slovenci uživamo popotno enakopravnost in da veljajo za nas iste pravice kot za večinski narod. .Če je to res," je dejal dr. Zvvitter, .petem pričakujemo, da bedo proti našim obtožencem prav tako ukinili vse ka- zenske postopke, kakor so jih ukinili proti poznanim .Tatelsturmer-jem', ki so zakrivili številna kazniva dejanja — ne v skrbi in obrambi za obstoj svojega ljudstva, marveč z naklepom oropanja pravic slovenske narodne skupnosti iz nacionalne mržnje do nje. Koroški Siovenci in ziasti siovenski izseijenci pa vsekakor brez okie-vanja in z vso odiočnostjo stojimo za svojimi obtoženimi rojaki, ki niso storiii nič drugega, kar deiajo vse manjšine in vsi ponižani in raz-žaijeni, kadar gre za njihov obstoj. Koroški Siovenci pa nočemo umreti — preveč smo namreč trpeti in preveč smo daii krvavih žrtev v težki protifašistični borbi za svobodo in iepše živijenje našega ijud-stva!" Slaba vest „uradne" Koroške med obiskom novinarjev iz Slovenije Mandat zastopnikov koroških Siovencev obstaja ie tako doigo, dokier ga priznavajo tri stranke dežetnega zbora, je izjavii v sredo deželni giavar Wagner v pogovoru z delegacijo novinarjev iz Slovenije. S tem je tudi slovenskim novinarjem zelo plastično predočil koroško tri-strankarsko .demokraturo". Slovenski novinarji so v torek pod vodstvom podpredsednika Društva novinarjev Slovenije Boža Kovača prispeli na 3-dnevni obisk na Koroško, kjer so bili gostje Avstrijsko-jugoslovanskega društva v Celovcu, ki je lani organiziralo podoben obisk koroških novinarjev v Sloveniji. 2e takoj prvi večer so na informacijskem razgovoru s predsednikom deželnega zbora Tillia-nom in frakcijskimi vodji treh strank zadeli na slabo vest koroških politikov. Ob vseh vprašanjih, ki so zadevala položaj koroških Slovencev, so odrivali vsako pristojnost (in s tem tudi odgovornost) daleč od sebe, čeprav se sicer — včasih čisto po nepotrebnem — vsi čutijo pristojne za poseganje v manjšnsko politiko. Na celovškem radiu so slovenski novinarji med drugim zvedeli, da bodo prihodnje leto verjetno podaljšali slovenske oddaje koroškega radia dnevno za pol ure. Ni bilo pa povedano, ali bodo te oddaje tudi ob ugodnejšem Času, saj so sedaj odrinjene na čas, ki je za poslušalce zelo neugoden. Glede oddajnika na PeČi, ki že nekaj časa stoji, ne da bi ga avstrijske oblasti dovolile vključiti, je intendant WiHner povedal, da so nadaljnji pogovori možni šele po zaključku potrebnih meritev. Kot je bilo zvedeti od zastopnika RTV Ljubljana, pa so bile meritve opravljene že v dneh od 13. do 16. septembra, rezultati meritev pa so ob današnji tehnologiji na razpolago že po nekaj urah. Zdi se torej, da gre zadeva zopet po poti zavlačevanja, saj še sploh ni znano, kdaj se bodo pogovori spet nadaljevali. Predvsem pa je videti, da tičijo za vprašanjem politični momenti in da argumenti tehnične narave služijo bolj ali manj le za izgovor. Tiskovni razgovor pri deželnem glavarju Wag-nerju v sredo popoldne ni prinesel ničesar, česar Wagner ne bi bil že dostikrat povedal. Spet enkrat je trdil, da je Avstrija z manjšinsko zakonodajo, konkretno z zakonom o narodnih skupinah, državno pogodbo po 22 letih dokončno izpolnila. Spet je zastopal svojo tezo o „demokra-tični pravici do asimilacije" (tako bi torej Slovenci na Koroškem nekega dne izginili čisto po demokratični poti, je pripomnil neki slovenski novinar). In spet enkrat je osporava) pravico izvoljenih voditeljev koroških Slovencev, da bi zastopali Slovence, češ da njihov mandat obstoja samo tako dolgo, dokler ga jim bodo tri stranke blagovolile priznavati. Šel je celo tako daleč, da se je kar sam postavil v pozo voditelja koroških Slovencev. Skoraj v isti sapi pa je dejal, da nezadovoljstva Slovencev z julijsko zakonodajo ne more vzeti na znanje, češ da je preveč posplošeno; Slovenci naj ga vendar podprejo v njegovem prizadevanju za novo bazo razume- vanja (zanj je sprava torej mogoča le tedaj, če Slovenci priznamo protimanjšinsko zakonodajo in si tako sami pišemo smrtno obsodbo). Da takega priznanja ne more biti, so novinarjem iz Slovenije zelo prepričljivo povedali tudi krajevni zastopniki Slovencev iz občin Škocijan in Pliberk. Na konkretnih primerih so jim pokazali, kaj pomeni sedanja manjšinska zakonodaja: da je pravo nasprotje vzorne in evropske rešitve in da na noben način ne more biti izpolnitev državne pogodbe. In novinarji so se lahko na kraju samem prepričali, da Slovenci prav dobro znajo oceniti, kaj je dobro za manjšino in kaj ne, čeprav si Wagner domišlja, da samo on lahko odloča o tem. Sicer pa je pri vseh razgovorih — tako s koroškimi novinarji kot s koroškimi politiki od Vagnerja do Guggenbergerja (ki je med drugim blestel tudi z zagotovilom, da bo v Celovcu postavil dvojezičen napis tedaj, ko ga bodo postavili tudi v Ljubljani) — prihajala do izraza slaba vest, saj so se podrobnejšemu povpraševanju najraje umikali v samovšečne dialoge. Bolj „na robu" je bilo med obiskom govora tudi o drugih vprašanjih, ki zadevajo obe deželi. Vendar pa je vedno spet stala v ospredju manjšinska problematika, ki se je kljub trditvam koroške strani, da je vse rešeno in urejeno, izkazala kot odprto vprašanje, ki bremeni odnose in sodelovanje med Koroško in Slovenijo ter Avstrijo in Jugoslavijo tudi na vseh drugih področjih. Nekoč je bit jazbec na lovu. Na obzorju se je pričelo jasniti in jazbec je hitel, da bi bil še pred sončnim vzhodom v svoji jazbini. Ljudem se jazbec ne kaže, skriva se pred psi, hodi, kjer je visoka trava in temna zemlja. Jazbec je prišel do svojega brloga. „Brrrk, brrrk . . .," je nenadoma zaslišal čuden glas. „Kaj neki je?" Zaspanost ga je nenadoma minila. Dlaka se mu je naježila, in srce, toliko da mu ni skočilo iz prsi, tako mu je tolklo. „Takega glasu — brrrk, brrrk — še ni koli nisem slišal . . . Stečem, pokličem prija- Mladost je norost Sonce se je že spuHato v zaton in te krvavo rdeče nebo je še spominjaio na vroč poietni dan. Fantje so se [oviti po gozdu. Nenadoma je Zvone zakiicat: ,Fantje, pogiejte, bomba!" Vsi so pritekii in strmeti v Zvoneta, ki je držat v roki okrogto bombo. Bita je majhna kakor jabotko. Kdo je takrat pomistit, da tahko tako majhna stvarca naredi totiko hudega. Fantje so mistiti, da jim ta mata, okrogta žogica ne more ničesar storiti. Stekti so na kamnito pot in tam začeti totči po njej. Nenadoma pa je močno počiio. Fantje so odskočiti, te Zvone je bit prepozen. V očesu je začutit botečino, po roki pa se mu je pocediia kri. Začet je jokati, ker se je močno prestrašit. Fantje so stekti do prve hiše in povedati, kaj se je zgodito. Zvoneta so brž odpetjati v botnišnico in dotgo ga ni bito domov. Nekega dne pa sem ga srečata na cesti, ko je šei v spremstvu matere. Na očeh je imet temna očata. Takoj sem vedeta, da ntkoti več ne bo videt travntkov, potj in gozdov, kjer je včasih tako rad skakat. Ena sama neprevidnost ga je kaznovata za vse živtjenje. telje, zveri s kremplji, pa tudi poglavarju medvedu povem. Ne bi rad sam umrl." Jazbec je šel in poklical vse zverine s kremplji, ki žive na Altaju. „Oh, v moji duplini čepi strašen gost. Kdo si upa iti z menoj?" Zveri so šle. Pri brlogu so vse položile uho na zemljo. Res, kar zemlja se je tresla: „Brrrk, brrrk ..." Vsem se je od strahu naježila dlaka. „No, jazbec," je rekel medved, „tvoj dom je, zato pojdi prvi!" Jazbec se je ozrl: toda vsi so mu svetovali isto. „Pojdi, pojdi! Kaj stojiš!" Njim samim pa so se od strahu povesili repi. Za glavni vhod se jazbec ni mogel odločiti; strah ga je bilo. Začel je kopati od zadaj. Težko je kopal v kamniti zemlji. Odrgnil si je kremplje. In pokvaril je svoj lastni dom. Končno se je jazbec prikopal do prostorne spalnice. Dospel je do mehkega mahu in videl — nekaj se na njem beli. „Brrrk, brrrk ..." S prekrižanimi belimi tačkami je tu glasno smrčal beli zajček. Zveri so se od smeha valjale po tleh. „Zajec! Poglejte, zajec! Jazbec se je ustrašil zajca!" Ta smeh, ta sramota! „Pa mi res nt bilo treba zbobnati vsega Altaja," je premišljeval zasmehovani jazbec. „Izgini! Kdo ti je dovolil tu smrčati?" Zajec se je zbudil. Okoli sebe je videl volkove, lisice, risa, divjo mačko, stepno veverico in celo poglavar medved je bil tu. Niti besede ni mogel spraviti iz sebe. „Kar sc mora zgoditi, temu ne uidem." Ubožec se je stisnil k zemlji — hop! jazbecu na glavo. In z glave kot z griča spet skok do ostrešja. Od belega zajčjega trebuha se je jazbecu pobelilo čelo in zadnje zajčje tačke so pustile na jazbečevih licih bele sledove. Zverine so se smejale še glasneje. „Zakaj se neki smejijo?" ni mogel razumeti jazbec. „Ej,jazbec, sezi si na čelo in na lica! Kako si se polepšal!" Jazbec si je pogladil gobec — bel puh mu je obvisel na krempljih. Ko je jazbec to videl, se je pritožil pri medvedu. „Ponižno se klanjam, dedek medved, poglavar. Zdoma sem bil in nikogar nisem povabil na obisk. Ko sem zaslišal smrčanje, sem se prestrašil. Vse zverine sem zaman poklical na pomoč. Zaradi njega sem si pokvaril dom. In zdaj še to: glava in lica so se mi pobelila. Krivec pa je zbežal, niti ozrl se ni. Prosim, razsodite!" Medved je pogledal jazbeca, se odmaknil nekaj korakov, ga še enkrat pogledal in zarjovel: „Ti se še pritožuješ? Imel si kot zemlja črn gobec in zdaj, ko se ti je pobelil, ti bodo celo ljudje nevoščljivi. Škoda, da nisem stal na tvojem mestu, pa bi sam imel bel obraz. Zares sem jezen!" Medveda sem videt Ko go/*e sett! tt^B/ra/ it! M/eč v gozd Z3Še/, sett: tt:edveda fide/ — /e Mo M to tterje/f TaM sett! se prestraši/, Mt /ti/ Z?i o^att!ette/, dott!ott sett! ttrtto te^e/, da /ti tttedveda ase/. Brž so se z/tra/i /ovci, da Bi aje/i zver; ves gozd so pre/todi/i, tt!edveda pa nikjer. Robert Hlavaty In s težkim korakom je odhajal medved do svojega toplega, suhega bivališča. Jazbec pa je ostal tak, z belimi pasovi na čelu in licih. Baje se je temu že privadil in kdaj pa kdaj se celo pohvalil: „Vidite, kako je zajec poskrbel zame. Od tedaj sva najboljša prijatelja." f/l/t%;sM pr%v/;:c%) Nevihte so prihajale nenadoma. Ljudi so zatohle ob okopavanju krompirja, ietju pšenice, ob pospravljanju sena. Nebo je bilo jasno. Nihče ni slutil nič slabega. Modrina je božala oči. Na modrini sta se pasla dva puhasta oblačka, beli ovčici. Toda oblačka, beti ovčici, sta začela rasti, kot da bi se jih dotaknila čarovniška palica. Postajala sta vedno večja, objela sta se in postala en sam oblak, in ta se je širil, večal in temnel. Temnel je, se dotaknil goro na severu in segel do hribov na jugu. Začel se je pomikati čez dolino in žreti modrino neba kot velikanska zver s tisočimi glavami. Kmalu je postal črnkasto siv, kmalu je požrl tudi sonce in no dolino je legel mrak. Ljudje so se s strahom ozirali proti črnuhu, grabiti seno v kopice in napenjali vse moči, kolikor so jih imeli, ker so vedeli, da oblak nima usmiljenja. Potem se je od nekod znašel veter. Nenadoma je zašumelo v vrhovih dreves, veje so udarile druga ob drugo in debla so vztreptala ob dotiku nevidne roke. Dolina je zažarela v modrikasto rumeni luči in v naslednjem trenutku je treščilo. Visoka, stara smreka se je preklala na dvoje in se spremenila v baklo. Tresk se je zavlekel v grmenje, ki je postajalo vedno globlje, vedno širše, polnilo je dolino in se prelivalo čez hrbte hribov v svet. Ljudje so preplašeni hiteli v zaklonišča; pod skednje, v najbližje hiše, nekateri neprevidni tudi pod osamljena drevesa. Pozabili so kolikokrat udari strela v osamljena drevesa in ubije vse, kar je pod njimi. Treščilo je vdrugič. Potem so se ulile debele kaplje in med kapljami je zaragljala toča. Toča je šibala zemljo, razbijala okenske šipe, kodrala avtomobilsko pločevino. Cetrala je listje, lomila veje, glodala drevje. Temni oblak, hudobna zver s tisočimi glavami, je jahal čez dolino in sejal razdejanje, žatost in bedo. Ljudje so s solznimi očmi gledati njegovo početje, z ovelimi rokami, ki so visele ob telesu kot mrtve. Bili so brez moči, brez upanja. Potem je na vzhodu zatrepetala svetloba. Najprej prav slaba kot plamen sveče, potem se je širila, postajala močnejša in v oblaku se je zablestet smaragd. Ledene kroglice so redkeje prasketale in poskakovale od zemlje in krovov. In nenadoma je padla tišina. Veter je odhitel v daljavo, oblak je stopil čez prag in zapuščal opustošeno dolino. Smaragd na nebu se je širil in se spremenil v zlato moder baldahin. Ljudje so bili žalostni, brez upanja, z bedo v rokah. Žito je bilo zravnano z zemljo, tistje scefrane krpe, trta oglodana do kosti. Ljudje so zasovražili svoje življenje in svet v katerem živijo. Pa je posijalo sonce in napolnilo dolino z zlato svetlobo. In mavrica v tisočerih barvah se je vzpela kot čudežen most med gorami in hribi. Ljudje so očarani zrli v to pesem barv in žalost pa obup je počasi spodrivalo upanje. Zrli so v mavrico, potem povesili pogled in se z njim prilepili na svoje žuljave dlani. V srcu so zašepetali: .Dokler bomo imeli sonce z mavrico, zemljo in te roke, ne borna umrli od gladu." MAVRECA aaaaaaaaa nikom trt pred kaznijo. Zaklenil sem se v izbo, skril sem se pod odejo, tiščal sem obraz v pesti. „Vse končano!" „Kaj da je bilo končano? Bog vedi! Tako mi je bilo, kakor da sem bil nenadoma in ponevedoma treščil iz luči v temo, iz omotice v treznost, iz sanj v resničnost.. . In ob tistih urah nisem prav nič pomislil nanjo; moja bridkost je bila in usoda, pa je še videl nisem . . . Nisem je videl, ki je morda natanko in ob tisti uri tiščala obraz v blazino in pila sama svoje solze. „Vse končano! ..." V Morda bi bilo vse to, kakor se je začelo in dovršilo, le težko in mračno poglavje v dolgi zgodbi mojega življenja, če ne bi.. . Ampak to je tista druga zgodba, ki se je bila čudesno pričela na predvečer mojega ponižanja. Lep večer je bil tisti; vzduh je bil ves opojen, zakaj slajše od pomladanskih cvetov diši jesensko venoče listje ... Nekoč sem ljubil lepega dekleta; tudi ona, mislim, da me je ljubila. Ampak vasovanje je bilo kmalu pri kraju; sam ne vem, kako se je zgodilo. Edino, kar še vidim, kadar ne morem spati in se pogovarjam s spomini, so njene objokane oči. Ne vidim jih rad; lepe oči so bile... Le tja redo rade moje misli in tja je šel zmerom rad moj korak, jer sem jo čakal nekoč ob zgodnjem meglenem jutru. Tako zgodaj je bilo, da ni še zvonilo svetega jutra in da še megle nisem videl, ki mi je močila obraz; v kostanjih je tiho potrkavalo; noč je bila, smehljala se je v poznem spanju, rahlo je že zavzdihnila; v nji sem bil jaz sam, v mojem srcu čista ljubezen. Ko je rumena zarja razmeknila megle nad kostanji, so zaškripale duri, previdno so zahreščali urni koraki na pesku. Prišla je, zavita v dolgo belo ruto, v belem spodnjem krilu; izza rute so gledali kuštravi črni lasje; izza krila gole noge v pisanih sandalah; ves zaspan je bil obraz, oči so bile rosne. Nato sva sedela na leseni klopi, pod kostanjem, tam za zidom . .. Tam je zdaj moja kapelica, tam zdaj moj spomin na lepoto čiste mladosti. Vselej sem romal tja, kadar me je zabolela samota v srcu; in tudi takrat sem romal tja — sam črni angel me je vodil za roko. Rahlo je šumelo v kostanjih, rahlo šepetanje spominov. „Kaj si to ti? Dolgo si odlašal, kod si se mudil?" — Na klopi je sedela ženska. Vsa v črno je bila oblečena, obraz pa je bil tako bel, da se je svetil, kakor od mesečine obžarjen. Stal sem tam, strmel sem nanjo; počasi je okrenila glavo, nasmehnila se je mirno in je gledala z velikmi črnim očmi naravnost name. „Kaj ne bi stopili bliže?" Tudi njen glas je bit ves miren, mehak, smehljajoč. „Zdi se mi, da me ne poznate več?" Zdaj je bila ženska; ko sem jo poznal, je bila otrok. Droban, bled otrok z velikimi, zamišljenimi očmi. Kadar sva se po mračnem parku, pod rahlo šumečimi kostanji iz-prehajala z njeno sestro, s tistim lepim dekletom, ki sem ga takrat ljubil, se je včasi nenadoma prikazala čisto blizu naju, tiha kakor senca, in je spet kakor senca ugasnila v mraku; nama se je zdelo, da naju ne vidi in ne sliši. Nihče se ni takrat veliko zmenil zanjo; premalo je bila vesela, da bi se igrali ž njo, preveč je bila samotna in resna, da bi jo ljubkovali. Šepala je nekoliko in včasi sem jo videl, ko je z mirnim globokim očesom gledala na otroke, ki so se vreŠčaje odili po pesku. Tako je rasla v samoti in mraku — in akor mrak in samota je še zdaj ležalo na njenem belem, ozkem obrazu. „Nisem vas spoznal, Olga!" „Dolgo je že!" Ponudila mi je v pozdrav svojo tenko, mrzlo roko — s tako mirno, milostno kretnjo, da sem se globoko sklonil, zato da bi poljubil milostni kraljici te ozke, tenke prste; ni umeknila roke, ko sem se je dotaknil z ustnicami, kakor da je vajena vdanosti.. . „Do!go je že, gospod Malinovec, dolgo od tistih časov, ko ste se izprehajali pod temi kostanji! Spominjam se še dobro ... jako ste se postarali!" Prestrašil sem se tako zelo, kakor da me je kdo razgalje- nega videl, ob grehu zalotil. Z nespametno frazo sem hotel prikriti svoj strah. „Res je, človek se izpreminja z leti, ampak vsak človek drugače; jaz sem se postaral, vi pa . .." Toliko zaničevalne samozavesti je bilo v njenem nasmehu in njenem pogledu, da sem obmolknil. „Lepša da sem nego takrat, to ste hoteli povedati.. . kakor da bi rekli: o travnik, kako si ti zelen! Gospod Malinovec: kaj je travniku treba, da ga častite?" Iztreznile in umirile bi me bile te hladne besede, da niso bile tako hudo resnične. O, da je bila le senca koketnosti v njeni lepoti, takoj bi bil ugledal tisto senco, takoj bi jo bil zgrabil! Ali na tistih belih licih, v tistih široko odprtih, temnih očeh z dolgimi črnimi trepalnicami ni bilo ne koketnosti, ne prešernosti in ne bridkosti — le samota in mrak. Za tem mrakom in za to samoto pa sem videl kakor za temnim zagrinjalom globoko, neutešljivo, večno bolest. Moje srce se je stisnilo, zaprosilo je in zaječalo, vdalo se takrat za zmerom. Nikoli nisem mislil drugače, nego da je vsa ljubezen le iskanje. Ljubezen je v mojem srcu — kam bi jo prelil, komu bi jo dal? A v mojih najtišjih sanjah je tista ženska, ki je vredna vseh mojih misli in vse moje krvi. Kdo je? Kje je? Ni je! — Ampak na vseh teh obrazih, ki jih vidim in ki jih ljubim, je rahel spomin njene nebeške lepote. Zato jih ljubim — in tudi zato jih ne ljubim na vse večne čase. Kaj sem jaz kriv, če ta ali oni obraz ni izpolnil mojih sanj? Ali ni krivica, če mi slepec očita nezvestobo? Narobe — zvest sem bil! Tista lepota iz sanj je popolna; jaz sem ljubil njene nepopolne dele, ampak po vrsti, kakor se spodobi. Nezvest bi bil, da sem ostal pri enem samem delu ter na vekomaj zadremal ob njem. Nenadoma sem jo ugledal, tisto lepoto, vsa, kakor je bila od nekdaj v mojih sanjah. Trepetal sem pred njo, strah — a vse tisM ni bila ljubezen. O neznani lepoti, ki živi v hrepenenju, je mogoče sanjati ljubiti je ni mogoče. /Du/je v pri/jodtij; štett/ZA/J Referat predsednika ZSO dr. Francija Zwittra na kongresu FUEV Die Republik Cfsterreich ha) nach mehr als zvvanzigjdhriger Saumigkeit am 7. Juli 1976 das Gesetz uber die Rechtsstellung von Volksgrup-pen in Csterreich, das sogenannte Volksgruppen-gesetz beschlossen, das mil 1. Feber 1977 in Geltung und am 1. Juli 1977 in Wirksamkeit getreten ist. Dies geschah mi) der Erlassung der dazugehorigen Verordnungen uber die Volks-gruppenbeirate sovvie uber die Bes)immung von Gebie)stei!en, in denen topographische Bezeich-nungen in deutscher und slowenischer Sprache anzubringen sind, uber die Bes)immung der Ge-richte, Vervvaltungsbehorden und sonstigen Dienststellen, vor denen die s!owenische Sprache zusatzlich zur deu)schen Sprache als Amts-sprache zugelassen vvird und schlief)lich uber die Festsetzung der slowenischen Bezeichnungen fur Or)schaf)en. Die Regierung und die Politiker und insbeson-dere die osterreichischen Medien versuchen die dami) getroffene Volksgruppenregelung als in der Welt einzig daslehende, for)schri)t!iche und demokralische Regelung hinzuslellen. Es er-scheint daher geradezu widersinnig und vvider-naturlich zu sein, daf) die Kantner Slowenen — die einzige Volksgruppe, fur die das Volksgrup-pengeselz bisher in Wirksamkei! getrelen ist — diese Regelung ablehnen und dem Geselz so-wie den Verordnungen die Anerkennung ver-vveigern. Dies is) auch der Vorwurf der Regierung und der Medien, der immer vvieder auf-taucht, daf) die Fuhrung der slovvenischen Volksgruppe angeblich keine Regelung will, und aus bestimmten, ihr verschiedentlich unterstellten Grunden, die lelzten Endes au( den Vorwur( mangelnder Loyalitaf und Sfaa)s)reue hinaus-laufen, geradezu den Interessen der slovveni-schen Volksgruppe entgegen wirke. Es sei mir daher gestattet, einige Aspekte kurz aufzuzeigen, warum die s!owenische Volksgruppe — und wohl auch keine andere, die es mil den eigenen Anliegen ernst mein) — eine solche Regelung ablehnen muf). I. Im Zusammenleben der Volkergemeinschaften setz) sich immer mehr der Grundsatz durch — ja es gilt in den zvvischenvolkischen, zvvischen-staatlichen und nich) zuletzt auch in den Be-ziehungen innerhalb der verschiedenen Gesell-schaftsformen die Norm, daf) die betroffene Gesellschafl, der betroffene Staa) und das be-troffene Volk selbs) am besten vvissen, vvas ihnen nutzt und was ihnen schade), daf) sie selbs) den eigenen Weg, die Ar) ihrer politischen Willens-bildung und die Regelung ihrer Lebensform vvahlen und daf) daher eine Einmischung und vor allem eine Aufdrangung bestimmter Syste-me und Regelungen unstatthaft, ja den moder-nen Prinzipien des Zusammenlebens zuwider iaufl. Dies gilt naturlich auch fijr die Volksgruppe: nur sie selbs) kann und muf) daruber entschei-den, vvelcher Weg, vvelcher Schufz fur die Sicherung ihres Bestandes und insbesondere fijr die Ermoglichung ihrer Entfaltung notvvendig ist. Es is) ohne weiteres moglich, daf) eine Volksgruppe etvvas fur richtig und opportun finde), was eine andere als ihren Lebensinteressen enlge-genstehend ablehnen muf). Es sind daher Kriliken und Raterteilungen, auch wenn sie von noch so erfahrenen Staafs-mannern oder auch von noch so verdienten Minderheitenpolitikern stammen, fur eine andere Volksgruppe nichf unbedingt am Platze. Jede Volksgruppe ist souveran und muf) als geich-berechtigfes nationales Subjekt nur selbst daruber entscheiden konnen, wie sie sich ihren Schufz, das heif)t die Sichernug ihres Bestandes und die Entfaltung ihrer Lebensrechte und Lebensinteressen vorstellt. Eine Politik der vollendeten Tatsachen, wie sie die Regelung durch das Volksgruppengesetz ahne Einvernehmen mit der betroffenen slovve-nischen Volksgruppe darstellt, lauft aber diesem Grundprinzip der zvvischenvolkischen Beziehun-gen grundsatzlich entgegen, negiert die Volksgruppe als Trager ihrer ureigensten Rechte und kann somit kaum brauchbare Losungen, insbesondere in einer so diffizilen, geschichtlich belasteten Frage, wie es das Problem der slovve-nischen Volksgruppe in Karnten ist, bringen und bringt es auch nicht. II. Ein zvveites, allgemein anerkanntes, wei! aus der Natur der Sache sich ergebendes Prinzip des Volksgruppenrechtes ist, daf) mit der rein formalen Demokratie, wonach die Mehrheit entscheidet, Minderheitenprobleme nicht gelost vverden konnen. Eine Minderheit kann sich namlich als Minder-heit zahlenmaf)ig niemals gegen die Mehrheit durchsetzen und ist daher eine Minderheiten-oder Volksgruppenregelung auf Grund der zah-!enmaf)igen Grof)e, der Verbreitung ihrer An-gehorigen und ihres grof)enordnungsmaf)igen Verhaltnisses zum Mehrheitsvolk und insbesondere auf Grund einer Abstimmung nach der zahlenmaf)igen Starke oder besser gesagt zah-)enmaf)igen Schvvache einer Minderheit, wie dies am 14. November 1976 durch die sogenann-!e Sprachenermittlung, in Wirklichkeit Minder-heitenfeststellung geschehen ist, fur jede und somit auch tur die s!owenische Volksgruppe ab-solut unannehmbar. Rer Boykott dieser Zahlung durch die slovve-nische Volksgruppe war daher in jeder Hinsicht berechtigt und notvvendig. Wenn der osterreichische Gesetzgeber und die osterreichische Regierung die auf Grund des Boykottes absolut unbrauchbaren Resultate dieser Zahlung trotzdem als Grundlage fur die Regelung der seit Jahrzehnten ungelosten Lebensfragen der slovvenischen Volksgruppe in den Verordnungen zum Volksgruppengesetz zur Grundlage genommen haben, zeigt und bevveist dis nur, daf) man unter dem Mantel eines for-mal-demokratischen Vorganges etvvas anderes bezvvecken und erreichen vvollte — nich den Schutz der Volksgruppe durch Regelung der offenen Fragen, sondern letzten Endes die sta- tistische Liquidierung der Volksgruppe. Es ist namlich vveder im Volksgruppengesetz, noch im novellierten Volkszahlungsgesetz festgelegt, daf) die Regelung der Lebensinteressen der Volksgruppe endgultig ist, sondern man hat offen-sichtlich die Absicht, die Volksgruppenregelung immer wieder der jevveiligen ethnischen Szene, vvie man sich seit neuestem ausdrijckt, anzupas-sen, d. h. den Volksgruppenschutz als solchen sovvohl hinsichtlich der Rechtslage, als auch hin-sichtlich seines territorialen Bereiches auf Grund vveiterer geheimen Erhebungen der Mutterspra-che, die ja nach dem Gesetz immer vvieder an-geordnet vverden kann, immer mehr einzu-schranken. teh bin mir bewuf)t, das dies ein gravierender Vorvvurf ist, aber wer die Geschichte der Karnt-ner Minderheitenpolitik kennt, der weif), daf) in der Minderheitenpolitik in Karnten nach vvie vor der Grundsatz gilt, den am 25. November 1920, also kaum sechs Wochen nach der Volksabstim-mung, der damalige Landesvervveser Dr. Arthur Lemisch in der Festsitzung des Karntner Land-tages gepragt hat: .Nur ein Menschenalter haben wir Zeit, diese Verfijhrten (gemeint sind jene Karntner Slovve-nen, die festhaltend an ihrem Volkstum vom Recht der Selbstbestimmung Gebrauch gemacht haben) zum Karntnertum zuruckzufuhren; in der Lebensdauer einer Generation muf) das Er-ziehungsvverk vollendet sein. Das vverden nicht die Behorden und die Regierung machen konnen, das Karnter Volk selbst muf) es befolgen; Haus, Schule und Kirche mussen sich am Hei-lungsvverk beteiligen. Was die offentliche Vervvalfung hinsichtlich der Schule tun kann, wird sie tun, und zvvar bei aller Rucksichtnahme auf die durch den satz des modernen Volksgruppenrechtes, daf) die rein formelle Gleichberechtigung mit dem b!of)en Schutz gegen die Diskriminierung zur Si-cherung des Bestandes der Volksgruppe allein nicht genugt, sondern muf) der Volksgruppe auch ihre Entfaltung durch eine entsprechende Forderung auf allen Gebieten des modernen Gesellschaftslebens gevvahrleisfet sein. So kommf der bekannte jugoslavvische Politiker und Gesellschaftsvvissenschaftler Edvard Kardelj in seiner grof) angelegten Analyse der Geschichte der slovvenischen Nation unter dem Ti-tel .Die nationale Frage der Slovvenen" (in Deutsch herausgekommen unter dem Tite! .Die Vierteilung") unter anderem auch zur ab-sch!ief)enden These: .Sollen Nationen freund- schaftlich und konstruktiv nebeneinander (und miteinander) leben, dann mussen sie die volte Freiheit zur Entvvicklung aller ihrer nafionalen Qua!itaten besitzen" (Die Vierteilung, Wien, 1971, Seite 261) Der Schutz der Erhaltung der Volksgruppen und die Sicherung ihres Bestandes, die laut § 1 Ziel des Volksgruppengesetzes sind, genugen somit nicht und entsprechen keinesvvegs den Grundsatzen eines modernen Volksgruppenrechtes. Der Schutz des Bestandes der Minderheit allein bedeutet hochstens eine Konservierung der Minderheit, vvas praktisch letzten Endes den Reservaten bzvv. Reservationen, vvie wir sie in Amerika und Kanada kennen, gleichkommt. Der Schutz des Bestandes der Minderheit allein ohne Forderung ihrer Entfaltungsmoglichkeiten, also ihre Konservierung, mag wohl fur eine Minderheit genugen, die lediglich ihre folklo-ristischen, musealen Eigenschaften behalten will, nicht aber fur eine Minderheit, die gleichbe-rechtigt in der Gesellschaft, die sie umgibt und Grundsatze und Aspekte eines modernen Voiksgruppenreehtes Friedensvertrag geschutzte Minorita). Was aber die Kirche hinsichtlich der Reinigung des offent-lichen Geistes beitragen kann, uns von jenem vviderkarntnerischen Denken zu befreien, das dem Lande so unheilvolle Wunden geschlagen, das muf) die kirchliche Gevvalt besorgen, vvir konnen nur raten und fordern. Die Kultur des deutschen Volkes hat Karnten zur sudlichen Mark gemacht, die Kultur Mittel-europas gegenuber sudlicher Hyperkultur soli es und vvird es auch schaffen, mitzuhelfen, daf) Karnten ungeteilt bleibt. Mit deutscher Kultur und Karntner Gemuttichkeit vvollen vvir, vvenn Schule und Kirche das ihre tun, in einem Menschenalter die uns vorgesteekte Arbeit geleistet haben." Dami) vvar das Programm fur die Germanisie-rung der Karntner Slovvenen und die Richt-schnur fur die kunftige Minderheitenpolitik ge-geben. Die Erfolge dieses .Erziehungsvverkes" lassen sich am besten an den Zahlen der amt-lichen Volkszahlungn von 1923 bis 1971 ab-lesen. Andererseits ist es eine geschichttiche Tat-sache, daf) offensichtlich in Befolgung des zitier-ten Grundsatzes fur die Karntner Minderheitenpolitik, das .Erziehungsvverk" musse das Volk selbst vollenden, samtliche Parteien des Mehr-heitsvolkes in der ersten Republik einzig in dieser Frage immer einig vvaren und stets gemein-sam gegen die Interessen der slovvenischen Volksgruppe gehandelt haben. Die sogenannte Dreiparteienvereinbarung vom 1. Juli 1976 in der Votksgruppenfrage ist daher nichts anderes als die Ruckkehr zur seiner-zeitigen Minderheitenpolitik nach den Richtli-nien, die sie in der zitierten Erklarung des sei-nerzeitigen Landesvervvesers Dr. Lemisch zum Ausdruck kommen. Daher ist die sogenannte Dreiparteieneini-gung in der Frage des Votksgruppenschutzes auch kein Ausdruck einer demokratischen Regelung, vvas immer vvieder glaubhaft zu machen versucht vvird, sondern bedeutet diese Einigung auf das Mindestmaf) des Volksgruppenschutzes mit dem Ziel seiner vveiteren Einschrankung im Gegenteil einen ausgesprochenen Mif)brauch der Demokratie, vveil eine geschlossene nationali-stische Front der Mehrheit gegen die der nicht nur zahlenmaf)ig, sondern auch in der Gesell-schaftsvvirklichkeit beeintrachtigten Minderheit auf Grund der internationalen und verfassungs-rechtlichen Schutzbestimmungen zustehenden Rechte zu Felde zieht. Dies muf) selbst Bundes-kanzler Kreisky zugeben, vvenn er erktart, daf) er Parteienverhandlungen in der Atomfrage ab-lehne, vveil er .schlechte Erfahrungen* mit der Parteienvereinbarung in der Minderheitenfrage gemacht hatte, die keine Befriedung der Minderheit, sondern lediglich eine minimale Losung gebracht hatte. Es ist daher verstandlich, daf) sich die betroffene Volksgruppe gegen eine derartige Mi-nimallosung ihrer Lebensfragen demonstrativ zur Wehr setzt, und es durfte wohl so lange zu kei-ner Beruhigung und Befriedung kommen, solan-ge hinsichtlich der Frage der Sicherung des Bestandes und der gleichberechtigten Entfaltung der Volksgruppe nicht vvenigsfens eine Losung im annehmbaren ertraglichen Ausmaf) erfolgt. Es ist vveiter allgemein anerkannter Grund- in der sie lebt, leben, bestehen und sich vveiter-entfalten will. Das Volksgruppengesetz hat aber, vvie be-reits ervvahnt, lediglich die Erhaltung und Sicherung des Bestandes der Volksgruppe zum Ziel und vvurde seine Annahme praktisch die Resignation der Minderheit bedeuten. Die slo-vvenische Volksgruppe in Karnten will aber nicht resignieren, d. h. sie vvitl ihre Bemuhungen um ihre allseitige Entvvicklung und Entfaltung nicht aufgebn, sondern sie vvill nicht nur ihren Be-stand gesichert sehen, sondern sich als gleich-berechtigtes nationales Subjekt auch in der modernen Gesellschaft, somit in der heutigen politischen Szene vveiterentvvickeln und vveiterentfal-ten konnen. Zur Weiterentwicklung und Weiterentfa!tung aber ist ihre votle Anerkennung in samtlichen Lebensbereichen auf ihrem autochtonen Sied-lungsgebiet notvvendig. Die Toleranz, das Dul-den der Minderheit durch die Mehrheit allein genugt nicht; man muf) die Minderheit als gleichberechtigt in die Gesellschaft aufnehmen, integrieren, ihr die Teilnahme und das Teilha-ben am gesellschaftspolitischen, kulturellen, so-zialen und vvirtschaftlichen Geschehen zuerken-nen und ermoglichen, kurz man muf) sie afs gleichberechtigt behandeln und fordern. IV. Es ist namlich nich zu ubersehen — und ich komme zu einem vveiteren Grundsatz des modernen Volksgruppenrechtes — daf) der Schutz und insbesondere jeder international verankerte Schutz der Minderheiten, vvie er auch im Artikel 7 des osterreichischen Staatsvertrages vom 15. Mai 1955 zum Ausdruck kommt, auch die Komponente der Wiedergutmachung enthalt. Ich zitiere in diesem Zusammenhang vviederum Edvard Kardelj aus seinem Intervievv in der Wiener Zeitschrift .Profil" in der Nummer vom 23. November 1976, .daf) die Geschichte keine Selbstassimilierungen insbesondere bei autochtonen Minderheiten kennt". Dies gilt fur die slovvenische Volksgruppe in Karnten im Hinblick auf die genocide Volks-gruppenpolitik des nazionalsozialistischen Re-gimes gegenuber den Karntner Slovvenen mit der gevvaltsamen Aussiedlungs- und Ausrot-tungspolitik noch besonders, zumal der Artikel 7 auch als eine Anerkennung und Belohnung des antifaschistischen Kampfes der Karntner Slovvenen auf der Seite der alliierten und asso-ziierten Machte gevvertet vverden muf). Wenn man nun heute mit einem modernen Ausdruck von der ethnischen Szene spricht und erklart, daf) sich diese gevvandelt hat, so darf nicht ubersehen vverden, daf) sich auch die poli-tische Szene in der gleichen Zeif vvesentlich gevvandelt hat und die Volksgruppe auch in dieser neuen politischen Szene der heutigen Industrie-gesellschaft gleichberechtigt existieren und sich entfalten konnen muf). Man kann sie daher nicht aus den politischen, kulturellen und vvirtschaftlichen Zentren entternen und in der Pheripheri in einer Art von Reservationen vom allgemeinen gesellschaftlichen Geschehen ausschlief)en. Auch unter diesem Gesichtspunkt ist das Volksgruppengesetz vom 7. Juli 1976 mit den Durchfuhrungsverordnungen vom 31. Mai 1977 fur eine aktive und lebensvvillige Volksgruppe unannehmbar. Unter diesem Gesichtspunkt vvar schon die Anderung der Gemeindestruktur im Jahre 1972 ein Schlag gegen die Minderheit und hat dies die Volksgruppenpolitik, vvie sie in den die Volksgruppe befreffenden Gesetzen vom 7. Juli 1976 und den dazu gehorenden Durchfuhrungsverordnungen zum Ausdruck kommt, neuerlich bevviesen. Wenn man nun fragt, vvas die Minderheit denn noch vvill, und dabei auf ihre im Bemuhen um die Selbsterhal-tung gegrundeten Vereine und kulfurellen und vvirtschaftlichen Aktivitaten hinvveist, die vvohl deutlich ihre Prasenz auf dem angestammten Gebiet bevveisen, kann darauf nur eine Antvvort gegeben vverden: die autochtone slovvenische Volksgruppe vvill nicht nur geduldet, sondern als gleichberechtigt in jeder Hinsicht auch nach auf)en anerkannt vverden. V. Wenn ich am Anfang als ein Grundprinzip des modernen Volksgruppenrechtes den Grundsatz hingestellt habe, daf) die Volksgruppe als selbstandiges nationales Subjekt souveran sich ihren eigenen Weg suchen darf, so gilt selbst-verstandlich auch das Prinzip, daf) die Volksgruppe sich selbst ihre legitimen Vertreter aus-vvahlen muf) und diese als ihre legitimen Vertreter auch anerkannt vverden mussen. Dieser Grundsatz galt schon in der Zeit der Minder-heitenkongresse, die innerhalb des Volkerbun-des nach dem 1. We!tkrieg tatig vvaren, dies gilt auch heute in den beiden grof;ten infer-nationalen Volksgruppenorganisationen, sovvohl in der .Foderalistischen Union europaischer Volksgruppen" als auch im .Internationalen Verband zum Schutz bedrohter Sprachen und Kulturen". Es konnen somit nur die von einer Volksgruppe selbst gevvahlten Vertreter die Interessen der Volksgruppe vertreten und muf) mit dieser Vertretung der Volksgruppe uber die Regelung geredet vverden, nicht aber mit einem von der Regierung zu diesem Zvvecke geschaf-fenen, von ihr zu bestatigenden, somit von ihr bevormundeten und ihr genehmen Volksgrup-penbeirat. Ali dies sind Aspekte und Grijnde, vvarum die slovvenische Volksgruppe das Volksgruppengesetz ablehnt und die sogenannten Volksgrup-penbeirate nicht beschickt. Ich vvill mich in die vveiteren Details des nicht zufriedenstellenden Volksgruppengesetzes nicht einlassen und auch nicht naher darauf ein-gehen, daf) die geschilderte Regelung auch nicht dem Geist und Buchstaben der Minderheiten-bestimmungen des Staatsvertrages entspricht und sogar eine Revision dieser Bestimmungen darstellf. Es kommt ja schlief)lich selbst im Ge-setzestext des Volksgruppengesetzes und den Verordnungen nirgends exp!izite zum Ausdruck, daf) es eine Durchfuhrungsverordnung des Artikels 7 des Staatsvertrages, der ja nur fur die slovvenischen und kroatischen Minder-heifen in Karnten, des Burgenlandes und der Steiermark und nicht vvie das Volksgruppengesetz fur samtliche Volksgruppen in Osterreich gilt, darstellt. Es durfte woh) nur im Sinne der fruher zitierten Erklarung des seinerzeitigen Landesvervvesers Dr. Lemisch interpretiert vverden, vvonach die Behorden, Regierung und insbesondere das Karntner Volk das .Erziehungsvverk" bei aller Rucksichtnahme auf die durch den Friedensvertrag geschutzte Minorita) vollenden und sich am .Heilungsvverk* beteiligen mussen. Ich mochte ausdrucklich betonen, daf) die slovvenische Volksgruppe in Karnten und ihre Vertretung loyal zur Republik Osterreich sich be-kennen und mit der Regierung konstruktiv an der Regelung ihrer Lebensfragen mitvvirken vvollen. Wir stimmen namlich in diesem Punkte mit dem Auf)enminister Dr. Pahr uberein, der erktart hat, daf) Konflikte durch Gevvaltanvven-dung nicht tosbar sind und daf) Kompromisse aller Beteiligten und das Miteinanderreden der einzige Weg einer friedlichen — und vvir vvun-schen auch einer zufriedenstellenden — Regelung vvaren. Wenn der Grundsatz gelten soli, den der Landeshauptmann von Sudtirol Dr. Silvius Magnago auf dem vorletzten Kongress der FUEV gepragt hat, daf) der Schutz der Minderheiten ein nationales Interesse des Staates darstellt, und daf) somit in den nationalen Interessen des Staates auch der Schutz der ortlichen, sprachtichen Minderheiten inbegriffen ist, dann ist es unverstandlich, daf) man in der heutigen Zeit der UNO-Charta der Menschenrechte, der Europaischen Konvention uber die Erhaltung der Menschenrechte und Grundfreiheiten und der Grundsatze uber den Schutz der Minderheiten, vvie sie in den Sch!uf)akten der Kon-ferenz uber die Sicherheit und Zusammenarbeit in Europa von Helsinki zum Ausdruck kommen, gesetzliche Regelungen schafft, die der Erfullung volkerrechtlicher Verpflichtungen nach Treu und Glauben nicht entsprechen und eine Volksgruppe auf ihrem autochtonen Siedlungsgebiet in ihren Rechten sovvohl hinsichtlich des sachlichen als auch ortlichen Geltungsbereiches vvesentlich ein-schrankt. Es ist namlich nicht zu ubersehen, und damit mochte ich abschtief)en, daf) durch die derzeitige Regelung das autochtone Siedlungsgebiet der slowenischen Volksgruppe in Karnten hinsichtlich der Sprachenregelung auf ein Drit-tel und hinsichtlich der Ortstafelregelung sogar auf ein sechstel eingeschrankt vvird und daf) durch diese Regelung die bisherige Rechtsstellung der slovvenischen Volksgruppe in Karnten hinsichtlich der Minderheitenrechte vvesentlich verschtechtert vvurde. Das sind die vvichtig-sten Aspekte, vvarum die slovvenische Volksgruppe in Karnten eine solche Regelung nicht an-erkennen kann und ablehnen muf). Ich mochte aber zum Schluf) noch einmal betonen, daf) die zentralen Organisationen der Karntner Slovvenen als legitime Vertretung der slovvenischen Volksgruppe jederzeit zu einer konstruktiven Zusammenarbeit im Sinne der oben ausgefuhrten Grundsatze im Interesse einer zufriedenstellenden Regelung ihrer Lebensfragen und damit nicht zuletzt im Interesse der iiber-aus nohvendigen Befriedung im Lande bereit sind. Pismo krajevnih siovenskih organizacij in ustanov občine Žeiezna Kapia županu Lubasu V okviru 2$. kongresa federalistične unije evropskih narodnih skupnosti (FUENS), ki je na povabilo Narodnega sveta koroških Slovencev in Hrvatskega kulturnega društva na Gradiščanskem zaseda! v hoteiu „Obir" v Žeieini Kapii, so predstavniki krajevnih siovenskih organizacij in ustanov v občini Žeiezna Kapia — Posojiinica, Kmečko-gospodarska zadruga, SPD „Obir", SPD „Zarja", krajevni odbor Ka-toiiške miadine, k. o. Narodnega sveta koroških Stovencev, k. o. Zveze siovenske miadine, krajevno zaupništvo Zveze siovenskih organizacij in k. z. Zveze siovenskih zena — predati kapeiškemu županu Josefu Lubasu peticijo z zahtevo, da se uvede dvojezičnost na vseh področjih javnega živijenja v občini. Vsebino pisma objavijamo v ceioti: Zveza kuiturnih organizacij Siovenije v sodeiovanju z raznimi revijami in časopisi razpisuje 6. srečanje pesnikov in pisateijev začetnikov ki bo v soboto in nedeijo 4. in 5. februarja 1978 v Gradišču v Siovenskih goricah. Na srečanju iahko sodeiujejo pesniki in pisateiji začetniki, ki še niso izdati (razen v samozaiožbi) nobenega svojega deia. Posamezni kandidat iahko sodeiuje z največ tremi prispevki v stovenskem jeziku, napisanimi s pisainim strojem v treh izvodih. Posamezen prispevek v prozi ne sme biti daijši kot: za črtico tri strani, za esej deset strani, za noveio petnajst strani, da giedaiiški tekst šestdeset strani, za roman sto strani, v poeziji pa ne daijši kot dve strani (prispevki naj bodo pisani ie po eni strani iistaj. Kandidati morajo svoje prispevke postati na Siovensko prosvetno zvezo, Ceiovec, Gasometergasse 10, najkasneje do 1. decembra 1977 (za srečanje pesnikov in pisateijev). Vse postane prispevke bo posiaia strokovna komisija, ki jo bo imenovat organizacijski odbor Zveze kuiturnih organizacij Siovenije. O rezuitatih razpisa bo organizacijski odbor neposredno obvestit ie izbrane avtorje; ie-ti pa bodo sodeiovaii na 6. srečanju pesnikov in pisateijev začetnikov v Gradišču, kjer bodo gostje organizatorjev. Za sodeiovanje in uvrstitev med najboijše bodo prejeii spominsko piaketo ANTENA. Organfzacfjskf oJkor Obiskali smo slovensko gimnazijo v Celovcu Dežeini in državni organi se do sedaj zoperstavljajo, da bi raziskali in upoštevali resnično narodnostno razmerje na dvojezičnem ozemlju in s tem tudi na območju občine Železna Kapla-Eisenkap-pel. Nasprotno, to so preprečili zavestno z jezikovnim štetjem, ki so ga izvedli v obliki, ki nasprotuje ustavi. Zaradi tega se obračamo na Vas, gospod župan, ki razmere na območju Vaše občine točno poznate in ki ste se sami označevati kot prijatelja in razumevajočega dobrohotečega pospeševalca slovenske narodnosti. Upamo, da boste storili Vi, ki izvajate funkcijo župana v demokratični državi, iz odgovornosti in obveznosti, ki je s tem povezana, to, kar so državni in deželni organi do sedaj zabranili: da boste skrbeli za to, da bo izveden člen 7 avstrijske državne pogodbe vsaj na območju, za katerega ste Vi pristojni. V trenutni situaciji Vas opozarjamo predvsem na odstavek 3 člena 7, ki med drugim zahteva dvojezične topografske napise v u-pravnih in sodnih okrajih s slovenskim ali mešanim prebivalstvom. K topografskim napisom spadajo kot znano tudi napisii na javnih poslopjih. Zato v smislu ustavnega določita člena 7 § 3 državne pogodbe z dne 15. maja 1955, zvezni zakonski list štev. 152, ki določa, da se v sodnih in upravnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvatskim ali mešanim prebivalstvom dopusti slovenski ali hrvatski jezik dodatno k nemščini kot uradni jezik in da se v takih okrajih označbe in napisi topografskega značaja sesfavijo tako v slovenskem ali hrvatskem jeziku kakor v nemščini, in so torej okraji, v katerih je slovenski jezik dopuščen dodatno k nemščini kot uradni jezik, in okraji, v katerih naj so označbe in napisi topografskega značaja sestavljeni tako v slovenskem jeziku kakor v nemščini v smislu utavnega določila člena 7 § 3 državne pogodbe istovetni in skladni zahtevamo 1.) da se predlaga okrajnemu glavarstvu Velikovec/Volkermarkt kot organu posredne zvezne uprave, da v smislu §§ 44 (1) in 53 (17a in 17b) zakona o redu cestnega prometa (StVO) sestavi in namesti na začetku in koncu zazidanega krajevnega območja trga Eisen-kappel/Zelezna Kapla dvojezične krajevne napise, to je v nemškem in slovenskem jeziku; 2. ) da se predlaga pristojnim zveznim in deželnim oblastem, da namestijo na svojih uradih, ki se nahajajo v Železni Kapli, dvojezične napise; 3. ) da se spričo dejstva, da v smislu ustave manjšinske zadeve spadajo v kompetenco zveze, v okviru dejavnosti kot organa posredne zvezne uprave namestijo dvojezični napisi na poslopje občinskega urada, na poslopjih glavnih in osnovnih šol v občini, na poslopju občinskega otroškega vrtca ter na poslopju javnega občinskega kopališča; 4. ) da se v okviru lastne pristojnosti postavi na začetkih kraja Železna Kapla/Eisenkappel dvojezične krajevne napise: ,WiHkom-men in Eisenkappel — Dobrodošli v Železni Kapli"; ter dvojezične napise v vseh krajih tržne občine Eisenkappel/Zelezna Kapla. Radi bomo pripravljeni sodelovati pri postavitvi teh napisov skupno z nemškogovorečo narodno skupnostjo iz Železne Kaple/ Eisenkappel — morda v obliki slavnosti celotne občine. To bi bil dejanski korak k spravi in pomiritvi, k čemur Vi, gospod župan, in deželni glavar vedno spet tako zelo vzpodbujata. Predvsem pa bi bil to dejansko demokratičen korak, ki bi stalno opozarjal organe na državni in deželni ravni na neizpolnjene ustavne obveznosti do slovenske narodne skupnosti. V tem smislu bi mogli biti dvojezični občinski napisi pomožni ukrepi za premostitev do tistega časa, ko bo Železna Kaplcr/Eisenkappe! končno dobila dvojezične krajevne napise, ki nam pristojajo po avstrijski državni pogodbi ter drugih mednarodnih določilih, ki so zajamčena v avstrijski ustavi. Hkrati Vam sporočamo, da bomo to naše pismo izročili s prošnjo, da nas podprete v naših zadevah, tudi trenutno v Železni Kapli zasedajcčem kongresu FUENS. Na koncu so podpisniki pisma „v zaupanju v demokratično miselnost in odgovornost" župana Lu-basa izrazili pričakovanje, da bodo njihove zahteve izpolnjene do 30. novembra 1977. Izšel cenik za zimski turizem 1977-78 Koroški tajskoprometnf MM J je prej nejavnim fzJat cenik za zimsko sezono 7977/7S, v katerem je zajetik kiiza 700 koteiov, penzionov in Jragfk gostišč na Koroškem. Novi cenik ima naktaJo .50.000 ko-maJov. Ta cenik ima /etos neke novosti in posebnosti. Tako bo seznam vsebine s sptošnimi pripombami preveden v štiri jezike, v katere, iz „Karntner PresseJiensta" iz bafere-ga povzemamo to vest, ni razvidno, pač pa je povedano v štirib najpotrebnejših jezikik za Koroško. Na-Jatje vseka je ta cenib spiseb krosar in tarističnib injormacij, babor ta-di pregteJno panoramsbo barto s seznamom piačiintk sredstev (Ckeck-Tiste) in sptok vse tisto, bar na Ji zimski šport taristom na ozemija Koroške. V tem novem spisba, bi obsega 52 strani bodo navedena vsa zimskošportna gostišča iz vsek kra-jev Ježeie z imeni, tefejonskimi ste-viikami, bi jib nadijo in pa seveda s cenami za sobe in penzione. Interesenti, bi se zanimajo, kaj nadi borošbi zimsbi tarizem svojim gostom in bi radi imeti ta cenib, naj povprašajo pri Ježeinem taristicnem ara Ja / bandesjremdenverbebrsamt /ar Karnten), Kaajmanngasse /3, 9020 Ce/ovec-ččiagenjart, kt jim bo raJevotje posredovat ta cenib. Pred nedavnim je Turistično društvo Ljubljana-Šiška priredilo iziet na Koroško. Glavni cilj je bil obisk Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Iz Ljubljane smo se odpeljali z VIATOR-jevim avtobusom. Skupno nas je bilo 35 udeležencev, med njimi tudi mladina. Najprej smo si ogledali lepo urejeno mestece Borovlje pod Ljubeljem. V njegovi bližini — v Podljubelju — tiskajo slovenski koroški tednik Slovenski vestnik. Pot nas je dalje peljala proti Vrbskemu jezeru. Med potjo smo prekoračili zajezeno reko Dravo, ki ima že obliko večjega jezera. Še predno smo se ustavili v mestu Celovec smo si ogledali na robu mesta turistično znameniti Minimundus, kjer vidiš razne važne ali pomembne zgodovinske stavbe vsega sveta. V Celovcu smo se nato okrepčali in se odpeljali h poslopju nove lepe gimnazije, kjer nas je vljudno sprejel ravnatelj dr. Pavle Zablatnik in nas peljal v prostorno zbornico. V imenu Turističnega društva Šiška, ga je iskreno pozdravil tovariš Kosi in mu izročil dva šopka nageljnov. Še bolj Slovensko prosvetno društvo ..Bisernica" v Ceiovcu vabi na OBČNi ZBOR ki bo v petek 4. oktobra 1977 o 19. uri v dijaškem domu SŠD v Tarviser Strahe 16. Prisrčno vabijeni! Odbor pa je bil ravnatelj vesel 75 knjig — dar DZS, MK, Prešernove družbe in privatnikov — ki smo jih prinesli s seboj za slovenske dijake. Dr. Zablatnik nam je prav lepo opisal razmere, kako živi slovenski živelj na Koroškem ter poudarjal, kako velikega pomena je slovenska gimnazija za naš narodnostni in kulturni obstoj. Za pomembne besede dr. Zablatnika sem se podpisani zahvalil in poudaril, da se z gospodom ravnateljem poznam nekako deset let in da obiskujem po možnosti zaključno šolsko akademijo na gimnaziji, ki je vedno zelo dobro obiskana. Ob tej priložnosti smo si seveda ogledali več prostorov novega gim- nazijskega poslopja, ki je eno najlepših srednjih šol v Avstriji in tako tudi cilj ogledov prenekaterih ravnateljev srednjih šol Avstrije. Tako ima ravnatelj dr. Zablatnik vedno mnogo obiskov in radevolje daje vsakemu pojasnila. Po ogledu gimnazije smo se napotili proti domu. Med potjo smo se še ustavili v Železni Kapli, kjer stoji znani in lepo urejeni hotel „Obir", ki so ga zgradili in upravljajo koroški Slovenci. S tega izleta smo odnesli mnogo lepih vtisov in pršli tudi do spoznanja, da je Koroška res lepa in privlačna dežela. 5tanko .Skočir Ljabljana, Por na grič 73 Xbsfan/e S prvim septembrom nas je zapustil naš župnik Stanko Trap. Premeščen je bil na novo faro v Bistrico na Zilji. Pet let je župnikova! pri nas in ko smo se ravno prav navadili eden na drugega in se doro spoznali in ko bi morali uživati sadove tega medsebojnega farnega življenja, pa pride kot strela z jasnega neba odlok, da mora zapustiti svoje prijatelje, znance, skratka tarane in prekiniti svoje uspehov polno začeto delo. Župnik Stanko Trap ni samo dober dušni pastir in mož z značajem, temveč predvsem tudi mož dejanj. Tako se je v njegovih petih letih župnikovanja mnogo spremenilo na Kostanjah. Na njegovo pobudo je bila obnovljena cerkvica v Vabrnji vasi, ki je ena med najstarejšimi koroškimi cerkvami. Včasih je bilo to tarna cerkev, vendar je v teku let že bila obsojena propadu. Župnik Trap jo je rešil in to mu zlasti Vabrnjčani štejemo v veliko čast. Tudi mlajšo sedaj farno cerkev je popravi) in začel graditi tudi novo župnišče. V tem kratkem času župnikovanja v naši (ari si je pridobil toliko zaslug, da nam bo ostal v nepozabnem spominu. Na njegovem novem službenem mestu mu želimo mnogo uspehov, kakor to želimo tudi njegovemu nasledniku v naši fari, Marku Jerneju, ki je naš novi župnik v Kostanjah. Dr. Mirt Zwitter šestdesetletnik V sreJo je Jr. Afirt Zwitter okkajai šestJesef/etrhco svojega živije-nja. Življenjska por našega jakifanta je resno povezana s prizJevanji in hotenjem slovenskega ijaJstva na Koroškem, k: je oksojeno, Ja se mora neprestano koriti za svoj naroJn; In gospo Jarski okstoj. V tem težkem časa trna Jr. Alirt Zvitter vetike zas/age zfastr prt oknovitvi in pospeševanja ka/tarnega in gospoJarskega oziroma zaJraž-nega živtjenja na jažnem Koroškem. On je tisti, kt' je takoj po vojni začet koj za povrnitev premoženja tn izpiačiio oJškoJnine našim tzsefjen-cem,- njema gre zarfaga, Ja je aspešno končat koj, Ja je Zvezf stovensktk zaJrag — kateri je postevoJečf poJpreJseJnfk že več Jesetietij — povrnft premoženje oropano po nacizma,- on je ktt tajf ttstt, kt je oknovft kattar-noprosvetno Jejavnost tn ne nazaJnje je ktt on tisti, kf je Jat pokajo tn taJt reattzfrat novo Jejavnost koroškfk Sioronccv — ametnlške razstave v aatf stovenfca. Prvič v zgoJovini imamo koroškf Stovenci v svojem iast-nem gaterijskem prostora prftožnort razstavtjatf razna ametnfška Jeta. To so štfrje pomemknf mejnfkf v povojnf zgoJovtnt koroškfk .Stovencev, saj se je s tem astvarfto zJravo poJtago za kattarno-potftfčnf razvoj stovenskega tjaJstva na Koroškem. Naš jakftant je pomemken Jejavnfk v našem naroJnem žfvtjenja ztastf na poJročja zaJražnfštva, saj kot vojftni stovenskf zaJražnfk asmer-ja naše zaJražntštvo v novi čas fn v nove pogoje njegovega avetjavtjanja. Ok njegovf šestJesettetnfcf Jr. Atirta Zwittra fskreno čestftamo fn se ma zakvatjajemo za Jostej opravtjeno Jefo z žetjo, Ja kf se aresnfčfff cftjf, za katere je Jajat mfrtf, kf jfk Jaje fn kf jfk ko Jajat taJf v koJoče. SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO ..EDINOST" V ŠKOFtČAH vabi na proslavo 70. obietnice obstoja v soboto, dne 8. oktobra 1977 ob 19.30 uri pri Schutzu v Škofičah. Sodeiujejo: pevska zbora jubiiejnega društva pevski zbori in skupine sosednjih prosvetnih društev Po prireditvi bo veseia družabnost. Za pies bo igrai priijubijeni ansambe) iz Siovenije. Ljubiteiji iepega petja in giasbe prisrčno vabijeni! OJkor Osrednja proslava sedemdesetletnice organiziranega slovenskega lovstva Letos obhajajo slovenski iovci pomemben iovski jubiiej — 70-ietnico obstoja stovenskega organiziranega iovstva. Mogočna osrednja jubiiejna prosiava je bi!a v soboto 24. septembra v prostorih gospodarskega razstavišča v Ljubijani. Te prosiave so se poieg števiinih iovcev iz Siovenije in drugih repubiik, udeiežiii tudi siovenski iovci iz zamejstva — predstavniki društva ..Doberdob" iz itaiije in predstavniki „Kiuba prijateijev iova" iz Avstrije. Poieg pokroviteija te mogoče iovske jubiiejne prosiave, čiana predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ Edvarda Kardeija, so se siovesnosti udeiežiii tudi najvišji poiitični predstavniki SR Siovenije in tako pokazati tesno povezanost s siovenskimi iovci oz. njihovo organizacijo Lovsko zvezo Siovenije. Soiidarnostni komite za pravice koroških Siovencev, Koroška dijaška zveza. Zveza siovenske miadine in kiub miadje vabijo na oktobrski tabor Kraj: pri Čimžarju ob Rjavškem jezeru jRauscheie-Seej biizu Vetrinja pri Ceiovcu Čas: 9. oktobra od 11. do 18. ure (z odmori). Nastopajo: skupina SCHMETTERLINGE z Dunaja, združeni moški zbori SPZ, Haraid irnberger, Robert Saxer, sestri Veiik, Marjan Sturm in mnogi drugi, informacijske stojnice k manjšinskemu vprašanju. Gesio: Proti razdvajajoči, protimanjšinski in antidemokratični propagandi, ojačeni 10. oktobra. Za razumevanje med narodi in za narodno enakopravnost. Na tej jubilejni proslavi je ude-iežence pozdravil predsednik Lovske zveze Slovenije Lojze Briški in pa predsednik RK SZDL Slovenije, Mitja Ribičič, ki je hkrati predsedniku LZS Lojzetu Briškemu izročil odlikovanje Red zaslug za narod z zlato zvezdo, s katerim je to organizacijo odlikoval predsednik republike Tito. Na posebni slovesnosti so članu predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ Edvardu Kardelju izročili priznanje za njegovo dolgoletno plodno delo pri graditvi samoupravne družbe, ki je omogočila tolikšen razvoj lovske organizacije in razmah njene dejavnosti. Tov. Kardelj se je prisrčno zahvalil za podeljena priznanja ter iskreno čestital slovenski tovski zvezi ob njenem jubileju; predvsem zato, ker je v teh letih dosegla uspehe, ki to organizacijo uvrščajo med najboljše na svetu. Poleg številnih drugih zaslužnih lovcev širom Slovenije in zamejstva, je prejel priznanje Lovske zveze Slovenije .zlato plaketo" tudi predsednik Kluba prijateljev lova tovariš Karel Prušnik-Gašper. Zanj je znano, da je pred 13 leti ustanovil prvo zamejsko lovsko organizacijo — Klub prijateljev lova, ki goji tesne stike z lovci v matični deželi Sloveniji. Iz slavnostnega govora predsednika LZS Lojzeta Briškega je bilo jasno razvidno, da ima slovensko lovstvo zelo burno zgodovino. Tako je slovenska lovska organizacija svoje rojstvo doživljala v časih nacionale diskriminacije, saj se slo- vensko govoreči lovci niso mogli uveljavljati enakopravno z nem-ško-avstrijskimi lovskimi društvi, ki so gospodarila na naših loviščih. Leta 1907 je bil ustanovljen Slovenski lovski klub. Zanimivo je, da so tudi naši slovenski lovci na Koroškem dali svoji organizaciji ime klub pa čeprav takrat niso vedeli, da se je organizirano slovensko lovstvo tudi začelo s tem nazivom. Po dveh letih se je Slovenski lovski klub preimenovat v Slovensko lovsko društvo, ki je začelo izdajati svoje glasilo .Lovec", ki izhaja še danes. Med drugo svetovno vojno je dejavnost lovskih organizacij popolnoma zamrla. Mnogi lovci so šli v partizane, kjer so pre-nekateri izgubili svoje življenje. Niso redki primeri, ko je bila partizanom divjačina včasih kar po več LJUBiTELJ) ŠAHA POZOR Tudi v ietošnjem šolskem ietu 1977/78 imajo interesenti možnost igranja, izpopoinje-vanja in tekmovanja v šahu. Siovenski fizkuiturni zvezi je uspeio pridobiti večkratnega dežeinega prvaka Jurija Deisingerja, ki bo igraice poučevat. interesenti naj pridejo ob četrtkih ob 18.30 uri v Dijaški dom SŠD, Tarviser Strahe 16, Ceiovec. dni edina prehrana. Sicer pa se je z rastjo in razvojem NOV in ljudske oblasti pričelo urejevati tudi lovstvo. Leta 1944 je odsek za kmetijstvo in gozdarstvo SNOS v Črnomlju izdal prvo uradno navodilo o lovu na osvobojenem ozemlju. Pravi razmah lovske organizacije pa se je pričel šele po osvoboditvi. Šele ko so se Slovenci otresli jarma tujih in domačih zatiralcev, ko se je slovenski delavec dvignil iz hlapca v gospodarja in uprav-Ijalca lovišč, je lovska organizacija prerojena stopila na novo pot. Lovišča so postala družbena in na široko so se odprta vrata lovske- mu udejstvovanju desetletja odrinjene .lovske gmajne". Iz majhnega Slovenskega pred 70 leti ustanovljenega lovskega kluba, se je lovska organizacija močno razrasla, saj šteje danes že skoraj 18.000 članov, vključenih 411 lovskih družin, ki so prek 18 zvez lovskih družin povezani v Lovski zvezi Slovenije. Skupna površina slovenskih lovišč znaša 2 milijona hektarov. Predsednik LZS Lojze Briški je tudi z veseljem poudaril delovanje obeh slovenskih zamejskih lovskih organizacij — Kluba prijateljev lova v Avstriji in .Doberdob" v Italiji, — tako da so slovenski lovci organizirani na skoraj celotnem narodnostnem ozemlju ter tako preko različnih oblik sodelovanja povezani z matično lovsko organizacijo. Obstoj in delovanje obeh zamejskih lovskih organizacij pa naj tudi koristno prispeva k boljšemu razumevanju in sožitju med narodi treh dežel. S tem v zvezi pa je tovariš Briški povedal sledeče: .2e 25 let sodeluje naša organizacija z lovci sosednjih dežel. Ne po naši krivdi pa je nekoč plodno sodelovanje z lovsko organizacijo avstrijske Koroške danes omejeno na najnujnejše stike. Slovenski lovci ne moremo mimo trde resnice, da je našim rojakom na Koroškem odvzeta pravica do lastnega jezika in kulture. Merilo za resnično pripravljenost razvijati dobre sosedske odnose z nami je v tem trenutku odnos koroške lovske organizacije do položaja in pravic naše manjšine." S temi besedami je tovariš Briški tudi končal svoj slavnostni govor. V okviru te mogočne jubilejne proslave je bil pripravljen tudi lep kulturni program, na katerem so sodelovali lovci z lovskimi rogovi, godba milice in razni pevski zbori ter tako dali tej mogočni jubilejni proslavi še veličastnejše obeležje. V zvezi s praznovanjem 70-letni-ce obstoja organiziranega lovstva v Sloveniji naj še omenimo otvoritev Lovskega dama na Lomu, ki je bila v nedeljo 18. septembra t. I. Novi dom je last Lovske družine .Peca" v Mežici, ki letos tudi obhaja svojo tridesetletnico obstoja. Tudi te otvoritve se je udeležila delegacija Kluba prijateljev lova pod vodstvom njenega predsednika Karla Prušnika-Gašperja in s tem demonstrirala tesno in tovariško povezanost z lovsko družino .Peca" v Mežici. Slovensko prosvetno društvo .Rož" v Št. Jakobu v Rožu vabi na PEVSK) KONCERT ki bo v nedeijo 2. oktobra 1977 ob 19.30 uri v farnem domu v Št. Jakobu v Rožu. Nastopa moški zbor .Lira" iz Kamnika pod vodstvom dirigenta Sama Vremšaka. Prijateiji tepe pesmi prisrčno vabijeni! Koncert na Obirskem Kar se tiče društvenih prireditev, so bili poletni meseci na Obirskem bolj mirni. Da bi jesensko sezono začeli čim bolj mikavno in tako spravili več domačinov na noge, smo se obrnili na pevce iz Št. Vida v Podjuni in sicer na mešani oktet in ansambel .Trio Korotan". Rade-volje so obljubili obiskati Obirčane s slovensko pesmijo. Tako se je v soboto 17. septembra zvečer pri Kovaču zbralo mnogo poslušalcev iz bližnje in daljne okolice. Šentviški gostje so razdelili svoj program v tri dele. Celotni program je prikupno in publiki prikrojeno povezoval učitelj Stanko Wa-kovnik. V prvem in zadnjem delu se nam je predstavil mešani oktet, vmes pa godci in pevci ansambla .Trio Korotan", oba sestava pod vodstvom neutrudljivega Hanzeja Kežarja. Naj je bila pesem taka, da smo jo že poznali ali pa slišali prvič — publika se je navdušeno zahvaljevala z aplavzom. Nismo se skoraj utegnili odahniti, kajti pevci so z raznimi priredbami in izvajanjem stalno skrbeli za spremembo. Sproti je dokazoval aplavz, da nas pesem navduši prav tako v duetu ali tercetu, kakor tudi oktetu, bodisi ob instrumentalni spremljavi ali pa brez nje. Ni čuda, da smo ob tako vabljivih zvokih in prijetnih glasovih pozabili na čas, kajti še in še bi poslušali Šentvidčane. Ob koncu se je podpredsednik SPD .Obir" inž. Štefan Oraže pevcem prisrčno zahvalil z željo, da bi temu koncertu kmalu spet sledi) naslednji. To željo so poslušalci brž potrdili z iskrenim ploskanjem. HVANCANKAR 9 Črtice in novele 1907—1909 PRAViCA ZA PRAVfCO V nedeljo je prišla že zgodaj po kosilu in je ostala pri meni do noči. Tako je bilo vsako nedeljo, do zime. Nekoč, ko je bil lep in jasen predzimski dan, je pogledala skozi okno in je videla tam daleč za vrtovi sončno cesto in praz-niške ljudi; od nekod se je glasila vesela pesem. .Katera nedelja je zdaj že, da sem pri tebi? Kadar grem, srečavam ljudi — in nihče ni sam. Lepo so oblečeni, pod pazduho se drže, smejo se in so veseli. Ti pa še nikoli nisi rekel, da pojdiva!" Zares, niti na misel mi še ni bilo prišlo nikoli. Ko je izpregovorila, me je izpreletelo hkrati kakor sram in ljubosumnost. Najbolj navadna, ostudna in nizkotna ljubosumnost, tista, ki je brez povoda in brez misli porojena iz nečistega srca samega. Dobro sem vedel, da bi ji ne na cesti, ne v krčmi ne mogel pogledati s prijaznim očesom v obraz, zato ne, ker je bila lepa in ker bi jo gledali tudi drugi. Tako nizkoten sem bil. In nenadoma mi je stopila v to vročo glavo jasna podoba, kako se izprehajava pod kostanji, med pisano, šumečo, veselo množico. Vsa rdeča, goreča je ona v lica, drži se me pod pazduho, smeje se, blebeče. Jaz je ne poslušam, komaj da jo še vidim. Pa pride mimo lep mlad fant v pisani vojaški suknji, nasmehne se, pomežikne, zasuče S' črne brčice in gre dalje. Ona se zasmeje, pogleda mi v obraz vsa radostna in žareča: .O, glej, kako je brhak! . .." Samo hipna podoba je bila, pa sem čutil, kako mi je vsa kri planila v lica. .Če bi se rada izprehajala ali če bi rada v krčmo — pojdi! Nič ti ne branim! Jaz pa... jaz ne maram takih reči!" Strmela je name vsa osupla. „Če sem te žalila, ne zameri!" Mene pa je bilo sram, in ker me je bilo sram pred njo, sem jo v tistem trenotku sovražil. Iskal sem, kako bi jo ranil... in take stvari najde človek čuda kmalu. „Ne, le pojdi, če ti je dolgčas! Tam, glej, v tisti krčmi plešejo nocoj — pojdi! Vojakov bo tam sila in tvojih vrstnic! In kadar se naplešete in vam bo vroče pri srcu — zavetij in zatišij je dovolj! Res, pojdi, prepust sem zate in premalo glasan, tudi ne plešem rad in smejem se malokdaj ..." Videl sem, da se je tresla od bridkosti in da me je prosila usmiljenja z očmi in s srcem — pa sem bil zadovoljen, kakor da sem bil dosegel imenitno zmago.. . Od tistega večera me nikoli več ni prosila, da bi jo spremljal ob belem dnevu po svetlih mestnih ulicah; tudi skozi okno ni več pogledala — bala se je pač, da je ne bi zalotil ob skritem koprnenju ... Ali saj ni res, da je bila tista nizkotna ljubosumnost brez povoda, porojena iz nečistega srca samega! Komaj se je porodila ljubezen, se je ljubosumnost porodila ž njo — ni moglo biti drugače... Tako je bilo: srečalo se je v soncu dvoje ljudi, ki jima je bilo edinole namenjeno, da se srečata, da se kvečjemu še pozdravita in da gresta tiho dalje po svojih potih. Onadva pa sta se prijela za roko in sta se poljubila in sta sedla v travo ... ali v srcih je bila zapisana sodba: srečala se bosta ter pojdeta dalje po svojih potih. Krepko sta se držala za roko, ali mislita sta natihem: kdo bo tisti, ki te bo srečal, kadar pojdeva po svojih potih? . . . V mojem srcu je bila nečista zloba; Bog vedi, kaj je bito v njenem; zdi se mi, da je bila tiha in globoka žalost, ki je sama ni razumela, zato ker je bila nedolžen otrok. Ne samo tisti večer — vselej sem jo mučil, kadar sem jo najbolj ljubil; s pogledom sem jo muči), z besedo in s smehom. Nikoli pa je nisem ranil nezavedno; premisli) sem besedo, kretnjo sem preudaril, — in vesel sem bil, ko je ob-strmela ter se sklonila pod nenadnim udarcem. Če sem nezavedno izpregovoril, če je roka storila nezavedno kretnjo, če je oko pozdravilo, da samo ni vedelo — se je ona nasmehnila, kakor da je šinil preko njenih ustnic žarek iz samih nebes. Tedaj sem vede), da me ljubi — in spozna), da jo ljubim ... Ponoči sem jo spremljeval proti domu; hodila sva zmerom po samotnih, slabo razsvetljenih ulicah; držala sva se tesno objeta in poljubljal sem jo ob vsakem drugem koraku — a v vsakem poljubu je bila ponižna, vdana, vsa solzna prošnja za oproščenje. Komaj da sva stopila na cesto, komaj da sem vedel, kako blizu je slovo in samota, me je zabolela vsaka nemila beseda, ki sem jo izpregovoril, in vsaka nemila misel, ki jo je brala v mojih očeh. .Ne zameri, ne bodi huda .. zakaj vse, kar sem rekel, vse, kakor sem te žalil, vse je bila ljubezen; lepo je prišlo iz srca, na jeziku pa se je pretvorilo!" — In v teh prošnjih poljubih ni bilo laži. Takrat, ko sem jo z vročimi poljubi in solznimi očmi prosil oproščenja, sem jo pač najbolj resnično ljubil; in takrat, mislim, je bilo res nekaj čistejšega v mojem srcu. Kadar sva se poslovila, v tretjič že morda, ali v devetič, in je stala ona v veži, jaz na cesti, sem še pritisnil ustna na vrata. .Lahko noč, Minca!" Ni me mogla slišati; šepetal sem in les je bil debel in močan. Pa sem vedel, da je stala pred vrati in da mi je prav tako šepetaje odgovorila. .Lahko noč, Ivan!" Zdelo se mi je celo, da čutim skozi les njeno toplo sapo. Nato sem poslušal, kako je šla s hitrimi koraki po stopnicah, tudi sem slišal, kako je visoko v drugem nadstropju odklepala in zaklepala duri; zdelo se mi je, da slišim, kako odpenja gumbe na bluzi, da slišim rahlo šumenje postelje in nato mirno, tiho dihanje. .. A tedaj — tedaj sem pritisnil pesti ob sence in sem zastokal. .Kam? Kam? Do prsi sem v zemljo zakopan, do vratu! Nikamor več!" Nato sem bežal, prav po pravici bežal, kakor pred sod- KONGRES FUENS V ŽELEZN) KAPL!: Ravnanje z manjšinami je merilo o demokratičnosti posamezne države V Železni Kapti je v dneh od 23. do 2$. septembra zaseda) 25. kongres Federaiistične unije evropskih narodnih skupnosti (FUENS), katerega gostiteija sta biia Narodni svet koroških Siovencev in Hrvaško kuiturno društvo na Gradiščanskem, ki sta čiana te mednarodne manjšinske organizacije. Okoii 80 predstavnikov raznih manjšinskih organizacij ter domačih in tujih novinarjev se je zbraio v novem hoteiu „Obir", kjer so na podiagi poročii o poiožaju posameznih skupnosti razpravijaii o načetih in vidikih sodobne manjšinske zaščite. Pri tem je biio z več strani ugotovijeno in poudarjeno, da v današnjem svetu prav ravnanje z manjšinami predstavijo najboijše meriio o de mokratičnosti posamezne države. ŽongHranjc s števHkami ne more prikriti resnice Vodja deželne ustavne službe dr. Ralf Unkart, ki je poleg zastopnika urada zveznega kanclerja dr. Knittla kot predstavnik koroške deželne vlade prisostvoval kongresu FUENS v Železni Kapli, se je v svojem ..dokazovanju", kako vzorno je z zakonom o narodnih skupinah rešeno manjšinsko vprašanje v Avstriji, posluževal prav čudnih ..argumentov". Ker mu je celo kot enemu izmed očetov teh zakonskih ukrepov očitno zmanjkalo resničnih in predvsem prepričljivih argumentov, se je zatekel k žongliranju s številkami. In pokazal je, da je pravi mojster v tej stroki. Ugotovitve predstavnikov koroških Slovencev, da se je s sedanjimi zakonskimi ukrepi položaj slovenske narodne skupnosti poslabšal, je dr. Unkart namreč osporaval z dokaj drznimi tritva-mi, da se na podlagi sedanje zakonske ureditve lahko poslužuje svoje materine govorice 67 "/t Slovencev pred občinskimi uradi, 99,5 "/o pri okrajnih glavarstvih, 55 "/e pri okrajnih sodiščih in 99,5 °/