Lelo III. Leloiee. 13. junija 1947 Sleiüka 25 Govor predseditikt! Trumami \[\ naj odloča nialerlnsčina ? Pri ureditvi dvojezičnih šol je stremela deželna vlada za tem, da da tudi slovenščini v šoli do gotove stopnje enakopravno mesto z nemščino. Pri izvajanju uredbe o dvojezičnih šolah se v nekaterih primerih jasno vidi, da so se posamezniki od tega stališča oddaljili in so vzeli kot osnovo sorazmerja med nemščino in slovenščino v šoli takoimenovani „občevalni" jezik. Tudi sama uredba o dvojezičnih šolah vsebuje odstavek, ki dopušča pouk slovenščine v tem sorazmerju. Uredba namreč pravi, da se je treba v prvih treh razredih ozirati na razmerje nemško in slovensko govorečih učencev. V praksi se je pokazalo to večkrat kot nemogoče. V šolskih katalogih je namreč vpisan pri vsakem učencu še „občevalni" jezik, katerega učitelji smatrajo kot merilo za slovenski, oziroma nemški pouk. V nekaterih primerih pa je tudi ta razdelitev nejasna ,ker je mnogo učencev navedlo kot svoj občevalni jezik „slovensko-nemški" ali „nemško-slovenski" Po tej statistiki so v šoli nehote nastale (če se neprimerno, a nazorno izrazimo) štiri narodnosti. Na ta način je nastala zmešnjava, ki povzroča mnogo prepirov in medsebojnega nerazumevanja, najti pa ni človeka niti zakona, ki bi enkrat končnoveljavno odločil, v katerem sorazmerju naj se na dvojezičnih šolah poučuje slovenščina. Prvi del uredbe o dvojezičnih šolah pravi, da je v prvih treh razredih učni jezik slovenščina. Tega bi se morale držati vse šole, brez ozira na to, ali je v razredu več nemško govorečih, ali pa več slovensko govorečih. Zakon se namreč ne more ozirati na posamezne osebe, mora pa se na posamezne kraje. Čs spada kak kraj v „dvojezično” področje, je dolžnost vseh, Slovencev in Nemcev, da se sprijaznijo z zakoni in odredbami, ki za „dvojezično" področje veljajo. Kot mora Slovenec, ki se naseli v nemškem kraju, pošiljati otroke v nemško šolo brez ozira na to, da je občevalni jezik v družini slovenski, tako je dolžnost Nemcev, da svoje otroke pošiljajo v šolo, kjer je učni jezik slovenski, če prebivajo v šolskem okolišu, ki spada v dvojezično področje. Z doslednim izvajanjem tega bi se nekoliko približali stanju, ki bi na Koroškem dejansko moralo vladati, če bi hoteli dokazati, da se Slovencem res ni treba bati nadaljnje germanizacije. Po sedanji uredbi se Slovenci tega še upravičeno boje. Poglejmo samo en primer. V Sele, ki so 99% slovenski kraj se priseli večje število družin. V šoli se bo razmerje slovenskega pouka takoj spremenilo na škodo slovenščine (če bi izvajali sedanjo uredbo o dvojezičnih šolah). Kako pridejo Slovenci do tega, da se zaradi priseljenih Nemcev okrne pouk materinščine njihovim otrokom? Iz tega stališča je zahteva Slovencev po določitvi dvojezičnih okolišev (sedanja namreč ne more biti zadovoljiva) upravičena. Slovenci gotovo ne morejo biti zadovoljni, da v celovških ljudskih šolah ni slovenskega pouka, ko leži Celovec vendar ob strnjenem slovenskem ozemlju. Isto velja tudi za več drugih krajev, posebno za Ziljo. Takoj v začetku je treba poudariti to, da je krivično, če „dvojezične" šolske okoliše določujejo po sedanjem stanju. Iti je treba vsaj toliko nazaj, da se popravi krivica sedaj živeči generaciji. Dokler ne bo v tem pogledu radikalne operacije, bodo Slovenci vedno znova z nezaupanjem gledali sedanjo šolo, ker bodo vedeli, da jih sedanji šolski zakon vkljub vsem dobrim stranem izpostavlja še nadaljnji germanizaciji in potujčevanju. S tem, ko bo določena pravična meja slovenskim šolam, bo velik del te nevarnosti odpadel. Kot se morajo Slovenci na nemškem Koroškem sprijazniti z nemškim poukom, tako bi se morali tudi Nemci na slovenskem Koroškem sprijazniti s poukom slovenščine. Ce pa kdc tega ne bi prenesel, mu ja na proaio dano, da da svoje otroke V svojem govoru 7. junija 1947 v Kansas Cityju je predsednik Truman zagotovil, da bodo Združene države nadaljevale s svojimi napori » za dosego ideala organizacije Združenih narodov, katera bi bila v stanju za vedno ukiniti vsako Vojno.« Predsednik je zagovarjal, naj bi obdržali vojaško in gospodarsko silo Združenih držav, da »bi ta tako mogla izpolniti svoje obveznosti v službi stvari miru.« »Kot državljani najmočnejše države na svetu imamo dolžnost, da vodimo narode zemlje do cilja, ki ga predstavlja trajni mir.« »Naše nade za mir, ki bi temeljil na pravičnosti in na mednarodnem sodelovanju, počivajo v Združenih narodih. Odločno bomo nadaljevali naš napor, da bi udej-stvili ideal organizacije Združenih narodov, ki je ta, da bi Združeni narodi mogli za vedno ukiniti vojne.« »S podpiranjem Združenih narodov moramo vedno zagovarjati načelo, na katerem mora temeljiti mir sveta. To načelo je, da morajo vsi narodi imeti pravico, da živijo prosti vsakega strahu pred napadom.« »Naša odgovornost v vodstvu narodov, sveta v iskanju miru obstoji v podpori manj srečnih narodov, ki se vztrajno trudijo, da bi izboljšali ali obnovili svobodne ustanove.« »Razpust naših oboroženih sil po vdaji Nemčije in Japonske je vzpodbuda za tiste države, ki smatrajo slabost neke države, ki ljubi mir, za povod k napadu. Države, katerih ljudstva imajo iste ideale kot mi, ki pa so slabotne po sili, pričakujejo od nas, da bi jih vodili in da bi bili sposobni bra-nti načelo, katero zagovarjajo.« »Hitlerjev sen, da bi nadziral svet, je podkrepilo dejstvo, da je bil on mnenja, da so zahodne države slabotne in brez volje do odpora. Nepripravljenost njegovih nasprotnikov je leta 1939 pospešila njegovo odločitev za invazijo v Poljsko.« v šolo, kjer se poučuje samo v nemščini. Če šolske uredbe po tem načinu ni mogoče rešiti, potem je treba pustiti Slovencem pravico vzporednic na nemških šolah, Nemcem pa na slovenskih, kar bi bolj odgovarjalo švicarskemu vzorcu kot pa današnja šola. Vsekakor bi bila tudi tu potrebna določba, da se morajo otroci na gotovem področju Koroške učiti obeh deželnih jezikov. Razlika med slovenskimi in nemškimi šolami bi bila le v učnem jeziku, ne pa v snovi. Toliko ur, kot bi se morali nemški učenci učiti slovenščine, prav toliko bi se morali slovenski učiti nemščine. Pri današnjem stanju je pouk slo zenšč.ue »Zato moramo ohraniti našo vojsko, našo mornarico in naše letalske sile pripravljene za vsakršnokoli nujnost. Te oborožene sile bi morale biti organizirane na enoten način ter bi jih morale podpirati rezerve dobro izvežbani* 'ivilistov.« »Ohranitev močnih vojaških kontingentov pa še ni !;ao potrebni činitelj za obnovitev miru. Ravnotako moramo imeti trdno in procvitajoče gospodarstvo, cvetoče poljedelstvo, pametno ohranjene in primerno razvite naravne rezerve ter čvrste držaidjane, ki se zavedajo naše dolžnosti in ki zaupajo v našo usodo.« Nato se je dotaknil vprašanja poljedelstva ter dejal: »Eden največjih naukov zgodovine je ta, da je sila vsake države tesno povezana z njenim poljedelstvom.« »Naše oborožene sile smo mogli oskrbeti s tisto kakovostjo in količino hrane, katero so potrebovale. Imeli smo bojujoče se sile, ki so bile bolje hranjene, kakor pa je to svet kdaj koli videl. Našim zaveznikom smo dobavili količine živil, katere so predvsem potrebovali. Ko so prenehali boji, je Ameriški zunanji minister Marshall je 5. junija govoril pred klubom slušateljev Harvardske univerze. Rekel je, da je Združenim državam zelo pri srcu gospodarsko blagostanje Evrope. Združene države so pripravljene Evropi pomagati za dosego tega in v ta namen je Marshall pozval evropske narode, naj se medsebojno sporazumejo o tem, kaj potrebujejo ter o največji izrabi pomoči, ki jo morajo dati Združene države. Marshall je rekel: »Ni treba govoriti, da je svetovni položaj zelo resen. Vsem ’ inteligentnim ljudem je to jasno. Toda težava je v tem, da je to res težak, če ne skoro nemogoč. Vzemimo primer, ki jih je na vsaki šoli polno, V razredu sedijo „slovensko"-govoreči učenci, „nemško’'govoreči, „slovensko-nemško”-go-voreči in „nemško-slovensko"-govoreči. Kateri jezik naj n- pr. prevladuje v razredu, kjer je 10 slovensko. 8 nemško. 6 slovensko-nemško in 22 nemško-slovensko govorečih učencev? Ali more kak učitelj ali celo' prosvetna oblast na to vprašanje nepristransko in pravično odgovoriti in sicer tako, da bo odgovor v isti meri veljal tudi pri drugačnem razmerju učencev? Verjetno ne! In če ne, zakaj se tu nekaj ne ukrene, kar bi od ločno odstranilo tudi take nejasnosti? —d. na svetu obstojal nujnostni prehranjevalni položaj. Najbolj je svet potreboval žitaric. Za čas vojne se Združene države niso specializirale v proizvodnji žitaric. Toda zaradi naše poljedelske politike smo mogli prilagoditi naše poljedelstvo na nove potrebe ter skoraj takoj doseči nove rekorde v izvozu žitaric. V inozemstvu smo rešili na milijone človeških življenj. Naši izvozi žitaric so nam pomagali dokazati svetu, da zagovarjajo Združene države demokracijo, svobodo in mär.« »Zadosti sem se že ustavil pri nekaterih činiteljih, ki so potrebni elementi, da bi mi mogli voditi svet do trajnega miru.« »Toda bolj važno od vsake druge stvari pa je, da bi Bog vodi! naše korake. Ko bodo narodi sveta sprejeli načelo, da je volja Boga, naj bo mir, potem bo mir.« - »Naša dolžnost pa je, da smo močni, in da verujemo, da bi tako mogli prispevati, da bi bila izpolnjena božja volja.« »Navdih, ki nam prihaja od junaških mož, katere slavimo nocoj, bo ojačil našo odločitev, da v praksi izvedemo nauke velikega ideala miru.« vprašanje tako strahotno zapleteno, da si preprost človek težko ustvari jasno sliko o položaju. Ljudstvo naše države živi poleg tega daleč proč od tistih delov zemlje, ki trpijo in zato težko razume muke in posledice dolgega trpljenja tamkajšnjih ljudi kakor tudi odmev, ki ga ima to trpljenje na tamkajšnje vlade v zvezi z našimi prizadevanji za svetovni mir. Pri preračunavanju, kaj bo potrebno za obnovo Evrope, so pač pravilno ocenjene izgube življenj, vidno razdejanje mest, tovarn, rudnikov in železnic, toda v zadnjih mesecih je postalo očitno, da je to vidno razdejanje verjetno manj resno kakor razkroj celotnega evropskega gospodarskega ustroja. 2e v zadnjih 10 letih so bile okoliščine zelo neurejene. Mrzlično pripravljanje na vojno, še bolj pa mrzlično vojskovanje samo'je pokopalo vse izglede narodnega gospodarstva. Obnovo je resno zavleklo dejstvo, da dve leti po koncu sovražnosti še ni sporazuma o mirovni pogodbi z Nemčijo in Avstrijo. Pa četudi bi ta vprašanja hitreje reševali, bi gospodarska obnova Evrope očividno zahtevala mnogo več časa in truda, kakor je bilo predvideno. V zvezi s tem naj omenim nekaj ,kar je zanimivo in resno obenem. Kmet je vedno prideloval živila, da bi jih izmenjal z meščanom za druge življenske potrebščine. Ta delitev dela je osnova sodobne civilizacije. Zdaj tudi temu grozi polom. Mesta in industrijska središča ne proizvajajo dovolj dobrin za izmenjavo s kmetom. Manjkajo jim surovine in gorivo. Tudi strojev ni ali pa so izrabljeni. Tako kmet ne najde blaga, ki bi ga rad kupil. Prodaja njegovega blaga za denar, ki ga ne more uporabiti, se mu zdi nedonosna zadeva. Zato je nehal obdelovati veliko njiv in jih je pustil za pašnike. Prideluje sicer vse žito. kakor ga potrebuje zase in za družino, nima pa obleke in drugih potrebščin civiliziranega človeka. Po drugi strani pa meščanstvu primanjkuje hrane in goriva. Tako naglo nastaja zelo nevaren položaj, ki svetu ne prinaša nič dobrega. Bistvo vsega tega je dejstvo, da bodo v prihodnjih letih potrebe Evrope po živilih in drugih nujnih potrebščinah iz tujine, zlasti iz Amerike tako nesorazmerno večje od njene plačilne sposobnosti, da bo potrebovala veliko zunanjo pomoč. Zdravilo je v tem, da se prelomi ta za-(Nadaljevanje na 2. strani.). IPeCißi tkonemi »iovemke pesmi v eelovi(kem gCedaCi&eu Pevski zbori Slovenske prosvetne zveze priredijo v soboto, 14, junija 1947 ob 14. uri (2. popoldne) v celovškem gledališču koncert slovenske pesmi Prodaja vstopnic pri prosvetnih društvih in gledališki blagajni Politiku proti lakoti in zmedi Po zemeljski oblil FRAKCIJA Komaj preneha v Franciji ena stavka, se že pojavi druga. Po stavki delavcev elektrarn in pekov so pričeli sedaj stavkati železničarji, tako da je skoro ves promet v Franciji ukinjen. Železničarji zahtevajo povišanje plač na 5.500 frankov in posebne odškodnine. S to stavko je prekinjen ves promet in mnogo potnikov ne more nadaljevati svoje poti. Radi pomanjkanja pogonskih sredstev za motorna vozila je promet z avtomobili zelo otežkočen, tako da jih uporabljajo le za prevoz živil. Deloma uporabljajo tudi vojaške avtomobile. Železničarji so pogajanja z vlado odklanjali, ker je slednja zahtevala, da morajo pred pričetkom pogajanj pričeti z delom. Železničarji so se nato v torek le odločili za pogajanja, toda vlada slej ko prej vztraja pri zahtevi, da popreje začnejo z delom. BOLGARIJA V Bolgariji so zaprli vodjo opozicije Nikola Petkova, kar označujejo bolgarski krogi v Londonu kot začetek nastopa vlade, ki stoji pod komunističnim vplivom, proti vsem opozicionalcem. Pri tem primerjajo položaj na Bolgarskem z onim na Madžarskem. Petkova dolžijo soudeležbe pri dveh zarotah proti vladi. Pri tem gre predvsem za odziv bolgarskih aktivnih častnikov proti nameravanemu imenovanju političnih komisarjev v armadi, pri čemer so častniki trdili, da bi takšna mera obsodila bolgarsko armado, da postane dejansko garda komunistične stranke. Petkov je bil prvi ministrski predsednik po osvoboditvi leta 1945., potem pa je odstopil, ko se je komunistični vpliv v »domovinski fronti« vedno bolj polastil oblasti. Potem je bil minister brez listnice in tajnik kmečke stranke. Istočasno so prepovedali izdajanje lista opozicije »Svobodni narod«, proti čemur je Velika Britanija protestirala. . Dogodki v Bolgariji gredo vzporedno z dogodki na Madžarskem, v Romuniji in Avstriji, ker bodo morale sovjetske zasedbene čete zapustiti radi podpisa mirovne pogodbe Bolgarijo kot prvo. Razvoj na Madžarskem ni tako nujen, ker do sklepa avstrijske pogodbe še lahko obdrži Sovjetska zveza svoje čete na Madžarskem kljub podpisu mirovne pogodbe kot' zaščito za zvezo z zasedbenimi četami v Avstriji. MADŽARSKA Madžarski minister za pravosodje Ries je objavil volilno reformo, po kateri bodo v bodoče smeli voliti šele z 22. letom in ne z 20. letom starosti kakor doslej. Razen tega pri bodočih volitvah ne bodo smeli voliti bivši člani fašističnih organizacij in družinski člani vojnih zločincev. Minister ceni, da bo s tem izgubilo volilno pravico okrog pol milijona ljudi. Moskovski radio in madžarska obveščevalna služba sta objavila izvlečke iz zapisnika, katerega je podpisal Bela Kovacs, glede udeležbe bivšega ministrskega predsednika Nagy-ja v zvezi gotovih krogov stranke malih kmetov s člani madžarskih Vzgoja učiteljskega naraščaja (Nadaljevanje in konec.) 3. UČITELJIŠČNIŠKI DOM Dotakniti se moramo sedaj še enega problema, ki je takoj pereč in ne dovoljuje odlaganja. To je vprašanje učitelji-ščniškega doma. Stvar nima samo gmotnega, torej gospodarskega značaja, temveč ima tudi narodno-vzgojni pomen. V mislih imam zavod (internat), kjer naj bodo gmotno preskrbljeni slovenski uči-teljiščniki. Gotovo je ta problem v prvi vrsti gospodarsko važen. Najti je treba denarne vire za priredbo in vzdrževanje takega zavoda. Na tej točki se pokaže, kaj bi pomenila za Slovence na Koroškem, močna gospodarska organizacija v obliki zadružništva, pa tudi še drugačne, gospodarsko močne organizacije. Sproženi predlog o učiteljiščniškem domu ni nič novega, saj so razni dijaški zavodi in domovi splošno znan pojav; tudi ni da bi rekel, da Koroški Slovenci kaj takega ne bi zmogli. Ko razpravljamo o učiteljiškem poklicu, smo se ga tudi mi dotaknili z željo, da bi to vprašanje moglo biti kmalu zadovoljivo rešeno. Rekli smo, da ima tudi narodno-vzgojni pomen. Ker bo slovenskemu učiteljiščniku najbrž nedostajalo narodne vzgoje v šolski sobi učiteljišča, bo to moglo izpopolniti in dopolniti sposobno vodstvo v zavodu. Kaj vse je v takem internatu mogoče napraviti lepega, zelo koristnega in vrednega, bo vedel vsak, kdor je imel priliko od blizu dalj časa opazovati zavodsko življenje in delovanje. vojaških enot v inozemstvu, predvsem v britanskem zasedbenem področju v Avstriji. Iz zapisnika je razvidno, da je bil Nagy poučen o dejstvu vohunskega delovanja proti madžarski republiki in sovjetskim zasedbenim četam že leta 1945. Madžarski poslanik v Londonu, Istvan Bede, je priznal novo madžarsko vlado. Medtem pa je poslanik v Washingtonu sporočil, da vlade ne priznava. V Bernu je madžarski poslanik Fereney Gordon odklonil, da se vrne na poziv madžarske vlade v Budimpešto. Madžarski poslanik v Parizu, Paul Auer, je istotako odstopil. Na mesto poslanika v Washingtonu je madžarska vlada imenovala- komunista Pavla Marika, ki je bil doslej član poslaništva. Tudi poslanik v Turčiji se ne mara vrniti na poziv vlade v Budimpešto. Za novega zunanjega ministra so imenovali dosedanjega madžarskega poslanika v Moskvi Julija Szeksue-ja. Nato so zahtevale že tretjič prepis listin še Združene države, kar je sovjetski vrhovni poveljnik na Madžarskem general Sviridov odklonil ter dejal, da se nahajajo v rokah preiskovalne komisije sovjetskih zasedbenih oblasti. Britansko zahtevo pa so popreje odklonili z utemeljitvi io. da so listine že v rokah madžarske vlade. NEMČIJA Ministrski predsedniki nemških dežel so imeli do 7. junija '.iferenco v Monako-\em, pri kateri so i a opravljali predvsem o vprašanju prehrane in gospodarske obnove Nemčije. Ministrski predsedniki petih nemških dežel v sovjetskem zasedbenem področju Nemčije so- odklonili udeležbo pri zasedanju. Utemeljili so to s tem, ker ministrski predsedniki zapadnih področij Nemčije niso soglašali z njihovim načrtom enotne Nemčije, marveč se naslanjajo bolj na za- padne sile. Razpravljali so tudi o vprašanju beguncev. V večini govorov poedinih predsednikov je prišlo do izraza, da je današnje stanje prehrane v Nemčiji neznosno in da s strani zasedbenih sil ne smejo pričakovati rešitve tega vprašanja, čeprav so predvsem zapadne sile v veliki meri pomagale. Rešitev vprašanja si obetajo iz tesnega sodelovanja poedinih nemških dežel in izmenjave gospodarskih dobrin med zasedbenimi pasovi ter povišanjem izvoza. Štiričlanska delegacija se bo sedaj podala v Berlin, kjer bo predložila zavezniškemu nadzorstvenemu svetu sklepe tega zasedanja in se z njim posvetovala. INDIJA Britanski ministrski predsednik Attlee in indijski podkralj Lord Mountbatten sta istočasno objavila predlog Velike Britanije, po katerem naj bi postala Indija še letos britanski dominijon in šele potem sama odločila o razdelitvi na dve ali več dežel. Britanski predlog upošteva željo vodij indijskih političnih strank po skorajšnjem prevzemu oblasti s strani indijske vlade, katerega so predvidevali prvotno za junij 1948. Kakor je ministrski predsednik Attlee izjavil v Spodnjem domu. pomeni podelitev statuta dominijona Indiji, da bo indijska vlada istotako kakor vlada Južne Afrike ali Kanade mogla izdelati zakone in urediti svoje lastne zadeve brez vsakršnega vpliva. Potem šele naj na podlagi glasovanj ugotovijo, ali hoče ostati Indija kot enotna ali razdeljena država v ali izven britanskega imperija. Predlog predvideva sledeče točke: 1. Predaja oblasti s strani Velike Britanije indijski vladi še v teku letošnjega leta s podelitvijo statuta dominijona. 2. Razmejitveno črto, katero bi mogoče potegnili v deljeni Indiji, naj ugotovi razmejitvena komisija. 3. Nekatere dežele bodo same odločile, ali hočejo sodelovati pri sedanji ustavodajni skupščini ali pa nameravajb ustanoviti lastno skupščino. MouiKki poklic Kot duhovno bitje — edino na tej zemlji — ima vsak človek do vsega, kar je izven njega, nek poseben snoven (materialen) in duhoven (idealen) odnos. To se z drugo besedo pravi, da je do vsake stvari in do vsakega pojava v nekem posebnem razmerju. Nekatere stvari in pojave odklanjamo, ker jih imamo za slabe, škodljive, za neprijetne ali celo zoprne. Druge pa z veseljem sprejemamo, po njih težimo in se za njih dosego trudimo, ker jih smatramo za dobre, koristne, prijetne, vredne našega truda in žrtve. Gotovo ni pametnega človeka, ki bi ne vedel, da vse vrednote nimajo enake vrednosti. To velja za materialni kakor tudi za duhovni svet. Imamo tedaj tudi med duhovnimi vrednotami take, ki so več vredne in take, ki so manj. Najvišja, nenadomestljiva vrednota duhovnega sveta je Bog, kmalu zä njim je po božji podobi ustvarjena človeška duša, ki ji krščanska filozofija daje (vsaki posebej!) večjo vrednost od vsega snovnega sveta, torej materialnih dobrin vse vesoljne zemlje! Šele potem pridejo — sicer kot zelo visoko veljavne — druge duhovne vrednote, zlasti vrednota narodne zavesti in pripadnosti; dalje fazne nravne (moralne) vrednote, kakor poštenost, ljubezen, zvestoba itd, Duhovnik je kot služabnik Cerkve posrednik med večnim Bogom in minljivimi človeškimi bitji na zemlji, ki pa nosijo v sebi neumrljivo dušo. Kot tak ima svoje vzvišeno mesto med najvišjimi vrednotami vsega vesoljstva: med človeško dušo in med Bogom. Kako bi po vsem tem njegov poklic ne bil najvišji in najlepši med vsemi. kar jih more človek na tej zemlji doseči! Te visoke odlike duhovniškega poklica ne morejo prav nič zmanjšati, taki duhovniki, ki angelske službe niso vredni. Samo potrdilo so svete resnice, kako težko^ težko je biti vreden duhovnik; in kako človeška slabost tudi pri tem ali onem duhovniku ne more zajeti in obseči vseh božjih milosti, ki jih je deležen duhovniški po-klic. Prav tako ne more vreči na duhovniški poklic nikake sence okoliščina, da v kakšnih izrednih razmerah celo nekateri duhovniki s a m i svojega poklica ne vrednotijo povsem pravilno. Tudi oni so le ljudje, ki se v zmedi življenja pri lestvici vrednot za hip lahko zmedejo in dado trenutno (ali pa zelo redki morda celo trajno-) nižji vred-noti mesto- nad..višja, ali celo najvišjo. Saj vemo vsi: sonce ni nič manj svetlo, čeprav ga zakrije oblak. Cerkev je po duhovščini vodnica našega versko-duhovnega življenja. Duhovniku so torej prva in najvažnejša naloga in skrb duše njemu izročenih vernikov. Po pravilnem krščanskem pojmovanju o vrednosti sleherne človeške duše je njegov poklic ne le silno vzvišen, temveč tudi izredno poln odgovornosti. Dosledno pojmovan duhov-ski poklic vsa druga snovna in duhovna sredstva vrednoti z gledišča zveličanja človeških duš. — Zato duhovnik sodeluje pri narodnostnih, kulturnih, socialnih in celo pri gospodarskih ustanovah, kjer s svojim delom in vplivom lahko marsikaj dobrega stori v prid dušam, pa tudi marsikaj kvarnega vsaj omeji, če že ne prepreči. Vse tako delo je koristno in hvalevredno, pa z duhovniškim poklicem tudi povsem skladno. Slovensko ljudstvo duhovniški poklic najvišje vrednoti že od pamtiveka. Pri ma-lokaterem narodu so duhovniki bolj spoštovani kot pri našem. Značilno je, da je naše ljudstvo položilo vso težino duhovniškega dostojanstva v besedo »gospod«. Preprostemu, a zato nič manj pometnemu in vrednemu slovenskemu človeku pomeni »gospod« samo duhovnika. Ravno tako kot slovenski narod v celoti, spoštujejo duhovniški poklic tudi koroški Slovenci. Tu morda še bolj. Zakaj tu je ljudstvu duhovnik v zadnji dobi in zlasti v današnjih časih — vse. Svetnega slovenskega izobraženstva skoraj nič ni, učiteljstva tudi ne: samo še nekaj desetin domačih duhovnikov je ... Ti so ostali pri zapuščenem narodu, drugo je domala vse utonilo v tujini. Kakšna ogromna teža nalog in odgovornosti leži na ramah teh izbranih mož! In kakšnega pomena za naš rod v tej deželi v duhovnem in v vseh drugih pogledih je skrb za duhovniški naraščaj! (Dalje prihodnjič.) vlada. Ne bilo bi niti primerno niti upeš-no, če bi ameriška vlada izdelala enostranski načrt, da bi postavila evropsko gospodarstvo na noge. To je stvar Evropejcev. Mislim, da mora priti pobuda iz Evrope. Vloga naše države bo v tem, da bo prijateljsko pomagala delati načrt za evropski program in za poznejše podoiranje takšnega programa, ki bo praktičen za nas. Program mora biti skupen, o njem se mora sporazumeti vsaj nekaj, če že n« vse evropske države.« Mova slovenska knjiga Pretekli teden je izšla v založbi »Koroške kronike« že druga slovenska knjiga. Knjiga je delo mladega slovenskega pisatelja Karla Mauserja, ki je bralcem »Koroške kronike« zelo dobro znan po--različnih podlistkih in kmečkih povestih. »Rotija«, tako je naslov pravkar izišli povesti Karla Mauserja, je eno njegovih prvih večjih del. Snov je zajeta iz pisateljeve okolice in že na prvih straneh čutimo, da izhaja pisatelj iz preprostega kmečkega življenja. Osebe, ki jih opisuje, so žive in se nam ni treba prav nič truditi, da bi si jih žive predstavili. Tudi vsebina dela je preprosta, velikokrat se ponavljajoča v življenju, a vendar pereča. Gibalo vseh dogajanj je ljubezen, ki jo tako živo upodablja v Rotiji, glavni junakinji povesti. Brez kakršnihkoli olepšavanj nam podaja sliko za sliko, včasih pristavi tudi kako prav robato, kar je dokaz, da ni imel namena oiepševati in simbolizirati življenja, temveč ga pokazati v luči, kot ga lahko tudi sami opazujemo. Več povdarka kot na okolje daje pisatelj notranjemu življenju posameznih oseb. V nekaterih primerih se pokaže kot izvrsten poznavalec človeških src. Iz vsega dela veje neskončna ljubezen do domače grude in prepričevalno nas postavlja pred dejstvo, da je le v delu in ljubezni srečno življenje. Ne spodtika se ob grehu. Tudi v težavah hoče človeka razumeti in ga tolažiti. Vse odpustita to le v ljubezni Kar srečen je, ko more zaključiti s sreč nim koncem. Zdi se, kot da ne bi mo gel končati in hoče še nekaj povedati. Mor --tla jr "Zavalit- tega "konec nekoliko razvle čen in ne učinkuje tako, kot bi sicer. V tem oziru je veliko boljše njegovo drugo delo »Sin mrtvega«, ki ga je kot podlistek prinašala »Koroška kronika«. Vendar je tudi »Rotija« ob koncu prijetna. To predvsem zaradi romantičnega razpoloženja, kateremu nas preda pisatelj, ko opisuje Tineta — kmeta. »Iz zemlje diši kakor ogenj na velikonočno soboto, ko ga gospod blagoslove .,.« Značilno za Mauserja je tudi uporabljanje pristnih gorenjskih besed. Včasih postane v jeziku skoro preveč domač. Vendar tudi v takih primerih ne postane dolgočasen. Nasprotno, še bolj je razgiban in prisrčnejši. Iz njegove gorenjščine veje zdrav planinski duh, nepokvarjen in domač. Ena sama ljubezen ga je, odpuščanje in dobrohotnost. Snov, ki jo je obdelal Mauser v »Rotiji«, ni nova. Sličnih motivov bi lahko našli v slovenskem slovstvu več. Malo verjetno pa je, da bi kdo na tako preprost in prisrčen način opisal preprosto kmečko 'življšnje in njegove težave. Z »Rotijo« je izšlo na Koroškem prvo izvirno slovensko delo po osvoboditvi. Politika pioti lakoti in zmedi (Nadaljevanje s 1. strani.) čarani krog in da se obnovi zaupanje evropskega ljudstva v gospodarsko bodočnost svojih držav in Evrope kot celote. Industrijec in kmet morata biti zmožna in voljna izmenjavati svoje pridelke za denar in ne smeta dvomiti v svojo valuto. Ne glede na porazni učinek in na možnost nemirov, ki bi mogli nastati zaradi obupa prizadetega ljudstva, mora biti vsem jasno, kakšne posledice ima ta položaj za ameriško gospodarstvo. Logično je, da morajo Združene države storiti, kar morejo, da omogočijo vzpostavitev normalnega in zdravega svetovnega gospodarstva, brez katerega ne more biti politične ustaljenosti in miru. Naša politika ni usmerjena proti nikaki državi ali doktrini, ampak le proti lakoti, revščini, obupu in zmedi. Njen smoter mora biti poživitev uspevajočega gospodarstva v svetu, ki bo omogočilo takšne politične in socialne okoliščine, v katerih morejo uspevati svobodne ustanove. Vsaka pomoč, ki jo bo nudila ameriška vlada v bodočnosti, mora biti temeljno zdravljenje, ne pa zgolj blažilo. Prepričan sem, da bo vlada Združenih držav sodelovala z vsako vlado, ki je pripravljena sodelovati pri tej obnovitveni nalogi. Vsaka vlada pa, ki spletkari, da bi zadržala obnovo drugih držav, ne more pričakovati naše pomoči, še več, vlade, politične stranke ali 'skupine, ki skušajo podaljšati v nedogled človeško bedo, da bi jo izkoriščale za svoje politične namene ali za kaj drugega, bodo naletele na odpor Združenih držav. Postalo je že jasno naslednje dejstvo: predno bodo mogle Združene države nadaljevati s prizadevanji za olajšanje položaja in za pomoč Evropi, da bo pričela s svojo obnovo, mora priti med evropskimi državami do sporazuma glede njihovih potreb in glede deleža, ki ga bodo te države same prevzele, da bi omogočile pravilen učinek vsake akcije, ki bi jo prevzela ameriška Globasnica in njene zanimivosti Pred 1900 leti je sedanja Koroška spadala pod oblast Rimljanov. Glavno mesto je bilo Virunum pri Gospe Sveti. Na Zgornjem Koroškem je stalo tudi mesto Teur-nia, v Podjuni pa Juenna pri Globasnici. Rimska cesta je vodila iz Vininuma v Juen-no in od tod skozi Zgornje Libuče v Celje. Juenna se je razprostirala od Globasnice proti Štebnu. Veliko rimskih kamnov z napisi so tu izkopali, cele lonce rimskega denarja so našli, rimske fibule, okraske, steklenino, železje, zidovje ,grobove so odkopali v tukajšnji okolici. Celovški muzej hrani kip ženske, ki nosi palico in ščit ter dva medaljona, vigred in zimo predstavljajočo. V cerkvenem zidu v štebnu je kamen z napisom: L. BABIO VERCATO AEDILICO ET BABIAE SUADULLAE UKORI VIVAE ET LUCIO BARBIOVERANO MTLITIS EOHORTIS I PRAETORIAE FILII ET FILIAE Na zunanjem pokopališkem zidu v Štebnu je vzidana podoba genija, ki drži ribo v rokah. Leta 1837 je našel globasniški župnik Rohrmaister Jožef na nadarbinskem polju rimski grob, sestavljen iz kamenitih plošč. Ta kamen se rabi sedaj v Dobrli vasi za stopnico. Pri sv. Hemi na gori je v stolpu vdelan kamen, ki je okroglo klesan tako, da je ohranjen le še ostanek napisa. Pri podružnici sv. Janeza v Juni je bil še leta 1838 kamen z napisom: Ticco Primi Filio fecit civius Marimus Filio Ano-rum x. Ko je pred leti cerkovnik te podružnice zidal hišo, je naletel na okostnjak med dvema ploščama, torej rimski grob. Tak rimski sarkofag se rabi za blagoslovljeno vodo. Tudi v lopi leži na tleh del rimskega kamna, na katerem se vidijo še nekatere črke. KRŠČANSTVO V ČASU RIMLJANOV V petem in šestem stoletju po Kristusovem rojstvu so bili Rimljani v Juenni ali Globasnici že krščanske vere. Ne le misijonarji iz Ogleja, ampak tudi trgovci in vojaki so širili krščanstvo. Leta 579 je bila cerkvena organizacija v oglejski škofiji že tako razvita, da se je zbralo v Gradežu na škofijsko sinodo 20 škofov in so bili podložni oglejskemu'patrijarhu. Med drugimi je bil prisoten tudi Virgilius episcopus ec-clesiae Scarabensis. Zgodovinar prof. dr. Egger meni, da je ta škof imel svoj sedež na gori sv. Heme ali Rozalije. To utemeljuje s tem, da je tam leta 1914 izkopal škofovo cerkev, župno cerkev in krstilnico. Tla vseh treh stavb so krita z mozaiki. Napis v škofovi cerkvi pove, da je žena z imenom Mansueta dala napraviti 100 kvadratnih čevljev mozaičnih okraskov iz svo jega premoženja. Cerkev za ljudstvo je zidana v pravokotu. V njej se vidi polu-krožni sedež za duhovnike in oltar. Škofova cerkev ima polukrožno apsido, sicer je tudi zidana v obliki pravokota. Ob notranji steni apside je sedež za duhovnike. Krstnica je zidana v obliki osmerokota, znotraj je šesterokoten vodnjak, v katerem so krščevali ljudi z oblivanjem. Bržkone je bila ta stavba krita z leseno streho. Vsa ta prvokrščanska poslopja so stala v neposredni bližini sedanje cerkvice sv. Rozalije. Ker je torej stanoval v VI. stoletju na gori pri sv. Rozaliji škof s svojo duhovščino, je to dokaz, da je takrat ljudstvo v podjunski dolini biio že krščanske vere, ki pa jo je preseljevanje narodov spet uničilo. CERKVENA ZGODOVINA Marijina kapela v Globasnici je bila od začetka podružnica župnije sv. Mihaela pri Pliberku. Zadnji Šponhajmovec Ulrik III. je to cerkev podaril leta 1265 za mašno ustanovo dobrolskemu samostanu zaradi izrednih zaslug tedanjega prošta Ivana. V darilni listini, pisani v Grabštajnu, navaja vojvoda, da je podaril samostanu svojo, od prednikov podedovano patronsko pravico do Marijine kapele v Globasnici, z gozdovi, travniki, pašami, lovom, ribolovom in z vsemi pravicami, ki so jih bili predniki do te cerkve imeli. Zato pa morajo korarji zanj in njegove prednike brati obletnico. Morda se ljudstvo v Globasnici ni moglo privaditi novi in bolj oddaljeni cerkvi v Dobrli vasi, ampak je še vedno rajši zahajalo v Šmihel, kjer so imeli svoje rajne pokopane, ali pa se šmihelski župnik ni hotel odpovedati svojim pravicam, ter sta prošt Ivan in župnik Sigfrid von Aiten-burg leta 1307 sklenila medsebojno pogodbo, po kateri je prošt odstopil šmihelske-mu župniku desetino v Dobu, ta pa je proštu in njegovim naslednikom priznal pravico imenovanja in instalacije globasniške-ga župnika. V znamenje nekdanje neodvisnosti pa naj pride vikar v Globasnici s svojimi župljani vsako drugo leto na predvečer Kristusovega Vnebohoda po dosedanji navadi s procesijo v Šmihel. Nekaj let pozneje, leta 1323 je pobiral papežev odposlanec pUspevke. V zapisniku je izkazan tudi »Plebano in Globasnitz superiori«. To je znamenje, da je bila v Globasnici samostojna, župnija z lastnim župnikom. CERKVENA POSLOPJA Cerkev Marije Vnebovzete v Globasnici je 22 m dolga in 8 m široka stavba. Lansko leto so cerkev podaljšali. • Prezbiterij in ladja sta enako široka. Ladja je krita z rebresi, prezbiterij z grebenskim svodom. Cerkev je bila mnogokrat prezidana. Od prvotne romarske stavbe se je ohranila ladja, ki je segala do zadnjega slavoloka in imela lesen raven strop in je bila v zidovju nižja in ožja od sedanje. Za časa turških napadov je cerkev pogorela, slavolok se je porušil. Odstranili so apsido, zidali sedanji prezbiterij in slavolok, prejšnjega pa so porabili za stransko južno kapelo. V času pozne gotike so postavili služ-nike in cerkev obokali z rebresi. Leta 1700. so prizidali južno kapelico in končno še žagrad severni steni. Masivni gotični stolp na južni strani so prizidali istočasno ka- kor prezbiterij S podporniki, koncem XV. stoletja. Oltarni nastavki so iz srede XVIII. stoletja. Na glavnem oltarju je kip Marije z Jezusom, nad njo Bog Oče, obdan od angelov. Ob strani stojita sohi sv. Petra in Pavla. Na stranskem oltarju je slika sv. Marjete, na tretjem slika sv. Katarine. V stranski kapeli stoji oltar, posvečen sv. Barbari. Nad kipom sv.- Barbare je slika sv. Dizme, ob straneh kipi sv. Apolonije in Lucije. Oltar je iz približno leta 1770. KOSTENJAČA Na pokopališču stoji severno od cerkve okrogla stavba iz dveh kolobarjev, ki se spajata. Spodnji del je služil za shrambo kosti, zgornji za maševanje. Stavba je iz XIII. stoletja. Durnik je iz rezanega kamna v šilastem loku. Križnati svod ima re-bresa, streha je koničasta. Oltarček nosi sliko sv. Mihaela, ob straneh so podobe patronov zoper kugo sv. Boštjana in Roka. Postavili so ga v času kuge leta 1680. Na pokopališču stoji tudi kamenit steber, ki je iz konca XV. stoletja. Podstavek je štirioglat, na njem stoji šesterooglati votel steber z laterno, ki jo pokriva lesena streha. DUPLINA SV. ROZALIJE Nekaj korakov zapadno od cerkve sv. Rozalije na gori je v zemlji lijaku podobna, kakih 20 m globoka odprtina, ki nudi pogled v duplino sv. Rozalije. V njo pa je mogoče priti le od severne strani iz doline. Ta naravna votlina je bila kakor nalašč pripravna za češčenje sv. Rozalije, ki je v podobni votlini na gori Pellegria skozi 18 let kot puščavnica živela in umrla leta 1160. Njeno truplo so prenesli leta 1624., ko je razsajala kuga v mestu Palermu na Siciliji, v to mesto in je kuga prenehala. Od tega časa jo posebno častijo kot pomočnico zoper kugo. Že 11 let pred izbruhom kuge, torej leta 1669. je jezuitski superior v Dobrli vasi postavil v duplino kamenit kip sv. Rozalije, visok 7 čevljev, ki ga je izklesal neki kipar v Mariboru. Ta kip so spravili po vrveh skozi odprtino v duplino. Po izbruhu kuge leta 1680. je ljudstvo še z velikim zaupanjem pribežalo tudi v to duplino k podobi sv. Rozalije. Maševati v tej duplini ’pa je arrtrdijakon leta 1692. prepovedal, dokler dupline ne pripravijo dostoinejše in kraja varnejše ne uredijo. V votlini izvira tudi vrelec, o katerem pripovedujejo, da ima zdravilno moč. Zdaj stoji tam lesena kapelica. PODRUŽNICA SV. JANEZA stoji na osamljenem hribčku, 10 m Visoko nad ravnino. Od prvotne v letu 1154. omenjene cerkvice se ni nič ohranilo. Sedanja stavba je, kakor je razvidno iz letnice na zunanji steni, iz leta 1678. Cerkvica ima lo-pico, 9 m dolgo, 5 m široko ladjo, duhov-nišče je sestavljeno iz osmerokota 3 m dolgo in 4 m široko. Prezbiterij ima grebenast svod, ladja lesen raven strop z letnico 1735. Nad prezbiterijem je nadstrešni stoh> pič, ki ga je vizitator leta 1708. ukazal postaviti. Južni steni duhovnišča so pozneje (leta 1717.) prizidali zakristijo (žagrad), GLAVNI OLTAR ima vijugaste stebričke, okrašene z grozdjem. Krasijo ga alkantski listki in je iz okoli leta 1700. V glavni dolbini stoji Marija z Jezuščkom. Prej je bila v oltarju slika, ki visi zdaj na steni. Oltar na evangelijski strani je posvečen sv. Galu, ki ima opatovo palico v eni roki, v drugi knjigo, oblečen v meniško črno haljo. Na prsih ima križ. Okraski so iz časa rokokoja, srede XVIII. stoletja. Iz istega časa je oltar na evangelijski strani, ki nosi kip sv. Uršule. PODRUŽNICA SV. SIMONA stoji visoko pod skalovjem v Peci. Obstoji iz lope, podolgaste ladje in duhovnišča, ki konča s tremi stranicami osmerokota. Ladja in prezbiterij sta krita z lesenim poslikanim stropom. Sedanja cerkvica je bila posvečena leta 1612. Dva oltarja sta iz leta 1662. Eden je nekaj let starejši. CERKEV SV. ROZAH JE Cerkvica stoji na gori, od koder je krasen pogled po podjunski dolini. Pred ljudskim preseljevanjem je stala tu škofova cerkev in je bil škofijski sedež. Leta 1498. so zidali tu cerkev, posvečeno bi. Hemi. Ta cerkvena stavba je bila posvečena leta 1519. in se imenuje spet v listinah leta 1567. Vzhodni del sedanje, stavbe je še ohranjen v gotskem slogu. Ko je leta 1680. nalezljiva kužna bolezen davila ljudi po Štajerskem in se pojavila v Zgornjih Libu-čah pri Kerbasu in šla dalje proti Podjunski dolini, so se skoraj vse župnije v do-brolski arhidijakoniji zaobljubile sezidati cerkev sv. Rozaliji na čast. Zbrali so po vseh župnijah denar za zgradbo in duhovniki so oznanjevali darila s prižnic. Od zbranih darov so prizidali prejšnji cerkvi bi. Heme kapelico sv. Rozalije in podaljšali stavbo tako, da je zdaj v njej šest oltarnih nastavkov. Tudi stolp so ob tej priložnosti sezidali, prejšnji leseni nastavek pa je še ostal do leta 1745. Čudno je dejstvo, da je kuga prenehala v župnijah, ki so obljubile zidati cerkev na čast sv. Rozaliji. Vseh osem župnij je preskočila in razsajala naprej v Rožu. Ko sta grof pl. Rosenberg in rektor P. Pankracij Piensl določila stavbeni kraj na gori, so začeli začetkom mainika leta 1681. dovažati gradivo za stavbo in do 4. septembra, do godu sv. Rozalije istega leta je bilo poslopje že deloma končano. Ta dan je bil posebno sloJ vesen za Podjuno. V desetih procesijah je prišlo nekaj tisoč ljudi z 23 duhovniki k blasroslovitvi cerkve. Komendator Matevž Olipic je pridigal zbranim množicam. Stre-Uanje z možnarii, godba, slovesni Te Deum so obhajali. Slovesnost je končala s poiedino pri cerkvenem ključarju, po domače Gradišarju. Cerkev pa so zidali še nekaj let, tako hudo je bilo takrat za denar. Potem je pa 21. oktobra 1684. leta obhajal svojo novo mašo v nedokončani cerkvi novomašnik Ožbolt Klokar. Kapelica sv. Rozalije pa še leta 1696. ni bila popolnoma dogotoVljena. ker opominja vizitator naj jo dokončajo. ttačega d