FEBBRAIO FEBRUAR NUMERO ŠTEVILKA QUINDICINALE DEI C0MA1D0 FEDERALE DELLA GILL * POLMESEČNIK ZVEZNEGA POVELJSIVA GILL-A, E mostrò la commozione Pinocchin pien di paura Or ripensa all’avventura Na žalostni dogodek misli nesrečni Storžek ves prevzet. Al ricordo il triste figlio Altro pianto sente al ciglio, Ob žalostnem spominu tem zajoka Storžek na ves glas. Non può star così soletto E s'accosta al suo Geppetto Kako zapuščen se čuti zdaj., Ves reven k očku prihiti. Che lo accoglie con abbraccio In quel luogo muto e diaccio. Ta ga objame, stisne h sebi, pozabi vse in odpusti. Che lo rese sì giulivo Poi lo danna a bruciar vivo. Veselja mnogo mu je nudil, kes pekoč ga muči zdaj. El rivede col pensiero Mangiafoco e lo scudiero, Nov prizor se pojavlja glej: ognjejedec in jahač, E i ribaldi malandrini Pronti a uccider burattini, in malopridneži, cigani, se v lutke skromne zapode. Pure un uom duro così come agnel s'intenerì, A končno vendar Ognjejedec kot krotko jagnje se izda con sternuti a perfezione, in s silnim kihanjem pokaže, da trdi mož ni brez srca. LA VITA DEL DUCE IV* Puntata DA PREDAPPIO A FAENZA A nove anni Benito fu messo nell’Istituto Salesiano di Faenza. Il solo pensiero di dover rimanere prigioniero in un collegio gli dava il senso di un accorato smarrimento. Aveva vissuto fino allora in una grande a sconfinata libertà e non poteva rassegnarsi a rimanere rinchiuso in un luogo cinto da mura e condurre un’esistenza quasi monastica, regolata, in ogni ora, a suon di campanello. Perciò alcune settimane prima cercò di sfogare il suo dolore godendo e stragodendo per le strade, per i campi, lungo i fossati, attraverso le vigne dai grappoli maturi, gli ultimi giorni della sua libertà. E venne il giorno della dolorosa partenza: «Al momento dell'addio, intinsi» scrive Benito sui suoi ricordi personali. «Durante il tragitto non facevo parola. Guardavo la campagna che cominciava a spogliarsi del suo verde, seguivo il volo delle rondini, il corso del fiume. Attraversammo Forlì. La città mi fece una grande impressione. C’ero già stato, ma non ricordavo più. Sapevo soltanto che mi ero smarrito e ohe mi ritrovarono, dopo alcune ore di angosciosa ricerca, seduto tranquillamente al desco di un calzolaio, che a me, fanciìdlo appena quattrenne, aveva dato generosamente un mezzo sigaro toscano . Potevano essere le due del pomeriggio quando entrammo nel Collegio dei Salesiani... Fui presentato al Censore, il quale mi guardò e disse: deve esserci un ragazzetto vivace. Poi mio padre mi abbracciò e baciò. Anch’egli era molto commosso. Quando sentii richiudersi alle spalle di mio padre il grande portone d’ingresso, ebbi uno scoppio di lacrime.» Benché il collegio fosse assai vasto e luminoso, allietato da grandi cortili alberati, il piccolo Benito, come del resto accade per ogni bambino che entra per la prima volta in un collegio, ebbe una triste impressione. E serbò il cuore colmo di infinita nostalgia per la sua cara vallata, ove il fiume Rabbi continua a gorgogliare sotto il ponte di Dovia, ove i compagni sciamano ancora sull’erta delle Caminate, ove i suoi genitori, il suo Arnaldo e la cara Edvige vivono come prima, forse dimentichi di lui che altro non è, egli pensa, che un numero matricolare. Incominciate le scuole, frequentò la terza classe elementare. Fioccarono castighi è rimproveri. Ma a ricondurlo al dovere bastava il ricordo ■della minaccia patema: «Se non stai in collegio ad istruirti, verrai in bottega a battere il ferro» e più ancora la dolce e persuasiva voce di Mamma Rosa: «Studia, Benito, e sii buono». E Benito si rimetteva al dovere e si sforzava di essere più socievole con i compagni e meno duro con i superiori. Così fu promosso onorevolmente alla classe quarta. Nel suo secondo anno di collegio riprese a studiare ancora a modo suo, impiegando la maggior parte del suo tempo nella lettura di quanti libri gli capitassero fra le mani; sempre però si distingueva per la pronta e tenace memoria e per l’acuta intuizione. Nelle, vacanze di carnevale, Benito ascolUiva con particolare interessamento le recite ohe gli stessi collegiali tenevano nel loro teatrino; ma quando le situazioni drammatiche della rappresentazione si svolgevano a favore del debole a dell’oppresso, o comunque in virtù del coraggio e dell’audacia, allora si alzava entusiasmato ed applaudiva calorosamente. Col sopravvenire della primavera gli si ridesta il desiderio della sua vallata, ascolta nel segreto della sua mente iimurmure del fiume lontano, segue il volo dagli uccelli, come lui avidi di sole e di luce, riode i colpi del martello sull’incudine patema, ricorda Arnaldo e la piccola Edvige, festosi tra le braccia della mamma e muore di nostalgia. Perciò le mura del collegio gli sembrano più opprimenti e i compagni più fastidiosi. Gli alterchi di conseguenza sono più frequenti. Una volta però due suoi compaesani, nella foga del diverbio gli ingiuriarono la mamma. Benito li investe e grida loro: «Questo dite voi di mia madre, che è stata la vostra maestra? Se lo ripetete, vi ammazzo!» e li tempestò di pugni. ■ Fu naturalmente una legittima e generosa. reazione, ma il Keìttore, im-pre^ssionato, invitò il Signor Alessandro a riti/rare il figliuolo. Le suppliche di Ma.mrn/i, Rosa però valsero a stornare il Rettore • dalla decisione e Benito così potè rimanere fino alla chiusura dell’anno scolastico. Verso la metà di agosto 189A il piccolo Benito, ottenuta la promozione alla classe quinta, ritornò a Prèdappio, dopo due anni di studio e di severa disciplina, di continua rinunce e di inestimabili sacrifici, che gli forgiarono le prime penne per il grande volo. (Continua) Marino Assilli» DUCEJEVO ŽIVLJENJE IV. OD PREDAPPIA DO FAENZE Z devetimi leti so poslali Benita v salezijanski zavod v Faenzi. Že sama misel, da bo moral ostati v zavodu kakor jetnik, mu je povzročala občutek žalostne osuplosti. Živel je do tedaj v preveliki in neovirani, skoroda v divji prostosti, da bi. sa mogel privaditi življenju v zaprtem, obzidanem prostoru, živeti skoraj meniško življenje, urejevano z zvoncem, od ure do ure. Zato je skušal že nekoliko tednov pi-eje dati duška svoji bolečini tako, da je preživljal z največjo naslado zadnje dneve svoje prostosti po cestah in polju ter po vinogradih, polnih zrelega grozdja. Prišel je dan žalostnega odhoda. «Ob slovesu sem jolcal», piše Benito v svojih osebnih spominih. «Med vožnjo nisem izpregovoril. Gledal sem pokrajino, ki je odlagala svojo zaleno obleko, ter sledil letanju lastavic in teku reke. Za seboj smo že pustili Forlì. Mesto je napravilo name globok vtis. Sicer sem že bil v njem, toda nisem se več spominjal. Zapomnil sem si samo, da sem se zgubil, ter da so me našli nekoliko ur pozneje po mučnem iskanju, ko sem rfiirno sedel ob mizici nekega čevljarja, ki. mi je, komaj štiriletnemu otroku, vljudno ponudil pol toscanske cigare... Moralo je biti okrog dveh popoldne, ko smo stopili v salezijanski zavod. Predstavili so me, prefektu, ki me je pogledal in rekel: ,To mora biti živahen dečko!‘ Nato me je, oče objel in poljubil. Tudi on je bil zelo ganjen. Ko sem zaslišal, da so se za mojim očetom zaprla velika vhodna vrata, sem se razjokal». Čeprav je bil zavod zelo velik in svetel ter okrašen z velikimi, senčnimi dvorišči, je imel mali Benito, — kakor se to dogaja pač vsakemu otroku, ki stopi prvič v kak zavod, — o vsem zelo žalosten vtis. Njegovo srce 'je bilo zato vedno polno neskončnega domotožja po svoji dragi dolini, kjer še nadalje žubori reka Rabbi pod dovianskim mostom, kjer roje tovariši še vedno po strmini Caminat, in kjer žime še kakor nekdaj njegovi starši, njegov Arnaldo in draga Hedviga, ki se mogoče niti ne spominjajo več njega — revne' matične številke. Ko se je šola. začela, je obiskoval tretji razred osnovne šole. Deževali so nanj očitki in ledzni. Da se je vrnil zopet k izpolnjevanju svojih dolžnosti, je zadostovalo opozorilo na očetovo grožnjo: «Če se ne boš v zavodu učil, se boš vrnil v delavnico kovat železo». Še bolj kot ta grožnja, je pomagala sladka in prepričevalna beseda matere Roze: «Uci se, Benito, in bodi dober!» In Benito se je vrnil k svojim dolžnostim ter se je trudil, da je bil družabnejši s tovariši in nežnejši s predstojniki. Tako je častno napredoval v četrti razred. Drugo leto bivanja v zavodu se je začel učiti na svoj način: največ časa je posvetil čitanju tolikih knjig, kolikor mu jih je prišlo v roke. Odlikoval se jel pa vedno po hitrem in trdnem spominu ter po ostri intuiciji. Med pustnimi počitnicami je poslušal Benito v zavodu s posebnim zanimanjem dramatske nastope tovarišev, ki so imeli svoje gledališče. Vedno pa je navdušeno vstal in toplo ploskal, ko so se dramatski zapletljaji predstave razvili v korist šibkega in zatiranega ali leakor koli v smislu poguma in drznosti. , . Z bližanjem pomladi se mu je vedno zbujalo hrepenenje po njegovi dolini, tajno je v spominu prisluškoval žuborenju daljne reke, sledil letanju ptičev, željnim kakor on, sonca in svetlobe, poslušal je^ zopet in zopet udarce kladiva po očetovem nalcovalu, mislil na A.malda in na malo Med-vigo oba radostna v materinem naročju ter ja umiral od domotožja. Zaradi tega so mu zidovi zavoda postajali še bolj moreči, tovariši pa nadležnejši.'Dosledno temu so postajali tudi prepiri pogostejši. Nekoč sta mu dva rojaka v razburjenju prerelcanja užalila mater. Benito ju rutpade ter jima zakliče: «.To govorita vidva o moji Materi, ki je bila vajina učiteljica? Ča ponovita še kdaj, vaju ubijem», m ju obdeluje s pestmi. .... . , . 7 Naravno je, da je bila to le pravilna m plemenita reakcija, toda rektorja je to tako razburilo, da je pozval gospoda Aleksandra, da vzame sinčka iz šole. . . Prošnje matere Roze so pa omehčale rektorja, da je preklical sklep, in talco je ostal Benito v zavodu še do konca šolskega leta. Proti sredini avgusta l. 1894. se je vrnil mali Benito po doseženem napredovanju v peti razred domov v Predappio, po dveh, letih učenja in stroge discipline, ter po neprestanih odpovedih in neprecenljivih žrtvah, ki so mu oblikovale pi'va peresa za velik polet. . (Nadaljevanje sledi) Fiore fìianco al Quirinale I nostri cuori hanno in questi giorni esultato al lieto evento della nascita della Principessa a cui è stato imposto il nome di Beatrice, quartogenita delle AA. RR. i Principi di. Piemonte. A perpetuare la memoria di sì lieto evento in Roma sorgerà una Casa della madre e del fanciullo. La sede dell'edificio, già in via di esecuzione, è la più schietta e significativa testimonianza dell'intero popolo verso la Casa regnante e più particolarmente verso l'augusta Madre, cosi vicina al pensiero ed al cuore di ogni italiano. jftjK-V . Desei dogodek v Koirinalu Te dni so se naša srea radovaia nad veselim dogodkom, ko se je Njih. Vis. Princu in Prin-cesinji Piemontskima rodila četrtorojenka, mlada princeska, ki bo dobila ime Beatrice. Da se ohratii za vedno spomin na tako vesel dogodek, bodo zgradili v Rimu «Dom matere in otroka». Novo poslopje, ki se že gradi, je najiskrenejši in najpomembnejši dokaz vdanosti vsega ljudstva vladajoči Hiši, prav posebno pa še vzvišeni Materi, ki ji je v mislih in srcu vdan vsak Italijan. Organizzati della Gioventù del Littorio di Lubiana che per la prima volta partecipano alle gare nazionali sciistiche di Asiago Člani Ljubljanske lik-torske mladine, ki se prvič udeležujejo Narodnih smučarskih tekem v Asiagu Guarda l'Italia, o fanciullo! Essa è la bella addormentata sul mare. Un piedino ella tiene nelle onde calde sino quasi a toccar l'Africa; la testa e le grandi chiome posate su le Alpi; le braccia sono i vezzosi ricami fra terra e mare, dell'Istria e Dalmazia da un lato, della riviera là di ponente, dall'altro. Sotto i monti delle Alpi si distendono laghi e da quei monti scendono, ad ornarla, nastri d'argento: e sono i fiumi. Lassù, fra le nevi, apre i carnosi petali la bianca rosellina delle Alpi; laggiù, dove Mongibello rosseggia, fioriscono gli aranci, e in Aprile già languiscono le rose. Alfredo Panzini (Dai «Diario sentimentale della guerra») Allredo Panzini (Sinigailia 1863 — Roma 1939) è tra i migliori poeti contemporanei. Fu discepolo del Carducci e predilesse molto il Pascoli. L'uno e l'altro esercitarono grande influenza sul suo spirito. Nel suo stile si avverte un profondo ardore polemico-nostalgico: polemico contro il modo di vivere moderno, complicato e meccanico; nostalgico per il ricordo del tempo antico, sereno, patriarcale, campagnolo. La vita semplice ha però per lui un fascino particolare, il suo mondo ideale non è quel mondo dell'ozio beato ma il mondo che si alimenta alla più pura sorgente degli studi classici. Tra i suoi libri citiamo: «Le fiabe della Virtù», «Santippe», «La lanterna di Diogene», «Viaggio di un povero letterato», dove appunto notiamo il suo sorriso beffardo, il suo caratteristico dire e non dire, le sue ironie, i suoi scatti, i tratti umoristici e gli abbandoni lirici. Poglej Italijo, deček! Vidiš jo, kakor bi lepo dremala na morju. Z eno nožico, ki jo drži v toplih valovih, se skoraj dotika Afrike, glava in velike kite las so položene na Alpe, njene roke so ljubke vezenine med zemljo in morjem, z Istro in Dalmacijo na eni, z zapadno obalo na drugi strani. Pod alpskimi gorami se razprostirajo jezera, in izpod teh gora se spuščajo kakor v okras srebrni trakovi — reke. Visoko med snegom odpira svoje mesnate liste bela alpska cvetica; tam spodaj, kjer rdeči Mongibello, cveto oranže, v aprilu pa že medle vrtnice. Alfredo Panzini (Iz «Čustvenega vojnega dnevnika») Alfred Panzini (Sinigailia 1863 — Rim 1939) spada med najboljše sodobne pisatelje. Bil je Carduccijev učenec in je cenil zlasti Pascolija. Oba sta imela nanj velik vpliv. V njegovem slogu je čutiti globoko polemično in domotožno težnjo: polemično proti kompliciranemu in mehaničnemu načinu sodobnega življenja, domotožno pa iz spominov na stare, mirne, patriarhalne in podeželske čase. Preprosto življenje ima zanj poseben čar; njegov idealni svet ni svet blaženega brezdelja, ampak svet, ki se napaja ob izvirih klasičnega študija. Izmed njegovih knjig naj navedemo le: «Le fiabe della Virtù» (Cednost-ne pripovedke), «Santippe» (Ksantipa), «La lanterna di Diogene» (Dioge-nova svetilka), in «Viaggio di un povero letterato» (Potovanje revnega literata), kjer predvsem srečujemo njegov porogljivi nasmeh, njegovo značilno izražanje, njegovo ironijo, njegove domisleke, humoristične poteze in lirično predanost. ^ J^enza Ite pagina 2eùta stoiia di Idioma, „73 ta z lattaia zgodo o ine T^ima, tutta Ita stona unioatsala satebbe tellibikrnente mutilata. bi bitta soetoona zgodovina gtozno okinjena . MUSSOLINI V--------------------------------------------------------------------------------------------------------- J /ITALIA JTALJJA FRATE LEONE E LA PERFETTA LETIZIA Menih Leon in popoino blaženstvo Un giorno di freddo grandissimo andava frate Francesco dietro frate Leone sulla via che da Perugia conduce a Santa Maria degli Angeli. Frate Francesco chiamò ad un certo momento frate Leone e gli disse: «Anche quando noi diamo al mondo esempio di santa umiltà, scrivi che non è perfetta letizia». Poi si tacque. Più avanti richiamò frate Leone e gli disse: «Anche quando noi, frati minori, guariamo gli storpi, rendiamo l'udito ai sordi, facciamo riacquistare la parola ai muti, scrivi che non è perfetta letizia». Poi si tacque. Più oltre richiamò di nuovo il fratello e gli disse: ! «Anche quando i frati minori riescono a sapere tutto quello che al , mondo si può sapere e riescono ad indovinare il futuro, scrivi che nemmeno allora è perfetta letizia». Poi si tacque. Le mura di Assisi si avvicinavano sempre più, in mezzo alla tempesta di neve. Più oltre disse i! Santo al fratello: «Frate Leone, pecorella di Dio, anche se tu parlassi come gli angeli e conoscessi tutti gli uomini, tutti gli animali, tutte le piante, tutte le lingue della terra, scrivi che non è perfetta letizia». Finalmente frate Leone, rimasto silenzioso per due chilometri, domandò al Santo: «Ma dimmi allora, dov è la perfetta letizia?» Il Santo rispose sereno: «Quando noi arriveremo a Santa Maria degli Angeli, così bagnati per la pioggia e agghiacciati per il freddo, e infangati fino al collo, ed affamati, e busseremo alla porta della casa, ed il portinaio ci caccerà via chiamandoci ribaldi che rubiamo ai poveri l'elemosina, e rimarremo tutta la notte sotto l'acqua e la neve, e vi rimarremo pazienti, in attesa che Iddio provveda, frate Leone scrivi allora che ciò sarà perfetta letizia». Frate Leone si meravigliò, ma tacque. Ancora: «Se noi picchieremo alla porta, ed il portinaio ci chiamerà ladri vilissimi, e noi sopporteremo con gioia le sue offese, sarà, frate Leone, perfetta ^etizia». Frate Leone volle allora sapere la causa di tutto questo e San Francesco rispose: «Fra tutti i beni, il maggiore che Iddio ci concesse è quello di saper vincere se stesso; in questa vittoria è la perfetta letizia che Iddio ci ha concesso». Ormai la tempesta era finita: i due frati avevano raggiunto le mura di S. Maria degli Angeli. C. A. Nekega zelo mrzlega dne je šel sv. Frančišek za menihom Leonom po cesti, ki vodi iz Perugie v Sv. Marijo degli Angeli; pokliče ga čez nekoliko časa in mu reče: «Tudi takrat, kadar dajemo ljudem zgled svete ponižnosti, bi trdil ti, da to ni popolno blaženstvo». Potem sta molčala. Nekoliko pozneje pokliče zopet brata Leona in mu pravi: «Tudi takrat, kadar mi mlajši menihi ozdravljamo hrome ter vračamo sluh in govor gluhim in mutastim, bi si upal trditi ti, da tudi to ni popolno blaženstvo». In zopet sta molčala. Nekoliko pozneje zopet pokliče brata rekoč: «Tudi takrat, ko se nam mlajšim menihom posreči, da zvemo vse, kar je mogoče na svetu vedeti, ter da uganemo tudi prihodnost, bi trdil ti, da niti to ni popolno blaženstvo», Nato zopet molk. V snežnem viharju sta se bolj in bolj približevala obzidju mesta Assisi. Čez nekoliko časa povzame Svetnik zopet: «Brat Leon, ovčica božja! Ti trdiš, da ni popolnega blaženstva niti, če bi govoril z vsemi angeli, ter bi poznal vse ljudi, vse živali, vse rastline in vse jezike sveta». Končno izpregovori brat Leon, ki je molčal doslej na vsej poti, dolgi več ko dva kilometra, in vpraša Svetnika: «Povej mi vendar, kje bi bilo popolno blaženstvo?» Svetnik mu mirno odgovori: «Ko bova dospela do Sv. Marije degli Angeli, vsa premočena od dežja, oledenela od mraza, oblatena do vratu in sestradana, pa bova potrkala na hišnikova vrata, in naju bo vratar spodil, zmerjaje naju z lopovi, ki kradejo revežem miloščino, ter bova morala vso noč prebiti v dežju in snegu in bova potrpežljivo čakala, da Bog kako ukrene, tedaj zapiši, — to je popolno blaženstvo». Brat Leon se začudi, toda molči. «In če bova še trkala na vrata, ter naju bo vratar zmerjal kot nesramne tatove, midva pa bova prenašala z veseljem njegove žalitve, tedaj bo to popolno blaženstvo». Brat Leon pa je hotel poznati zdaj še vzrok za vse to, in sv. Frančišek mu odgovori: «Največja dobrina, ki nam jo je Bog dodelil, je samopremagovanje; v tej zmagi je najpopolnejše blaženstvo, ki nam ga Bog daje». Vihar je medtem ponehal, ■ dospela sta do obzidja Sv. Marije degli Angeli. LA PICCOLA SONIA E IL MARE La piccola Sonia non ha mai visto il mare! Essa è nata a Lubiana, ha solo nove anni e non ha mai lasciato la sua città. La mamma le ha regalato per Natale un bel libro con molte figure a colori; tra esse ce n'è una grande, tutta azzurra e bianca, che rappresenta il mare. «Mammina», chiede la piccola Sonia «che cos'è il mare?» «Il mare», risponde la mammina, «è un'inlinita distesa di acqua azzurra». «Che vuol dire infinita?» «Significa grande.» Sonia chiede ancora dov'è il mare e la mamma dice che esso è a Trieste e che in estate la sua piccina ci andrà con la zia Maria, il cuginetto Stefanino ed il cagnolino Cicco. Finalmente viene l'estate! La piccola Sonia va a vedere il mare. Sale coi suoi parenti ed il cagnolino sul treno, che corre via in gran fretta, si lascia addietro le montagne, i boschi, ed arriva a Trieste. La piccola Sonia è molto irrequieta, vuole subito andare a vedere il mare; ride e saltella per le belle vie triestine, e il cane Cicco è ugualmente allegro, come la sua padroncino. Ecco il mare! Esso è azzurro scuro, e grande grande, ma come è rabbioso, come è cattivo! Con le sue grandi ondate batte la povera terra, la picchia senza riposo. Come può resistere la povera terra? Sonia e Cicco hanno molta paura, non vogliono più vedere il mare. Il giorno dopo la zia Maria, Stefanino, Sonia e Cicco vanno alla spiaggia. Com'è grazioso il costumino rosso della bambina! Ma essa non è contenta. Nemmeno Cicco lo è: appare mortificato ed impaurito. Poi la zia Maria entra in acqua. Il mare stamane non è più rabbioso, fa piccole onde leggere, che corrono verso la spiaggia e l'accarezzano. La piccola Sonia si fa coraggio, entra coi piedini nell'acqua: e subito sorride. E' così tiepida l'acqua, così trasparente! Essa vede pietruzze luccicanti e sente attorno alle sue gambette bianche una carezza leggera. La zia la prende per mano e la conduce avanti; allora essa chiama forte Stefanino e Cicco. Stefanino accorre, ma Cicco ha ancora paura e si nasconde dietro ad una barca! Raiteri Francesca MALA SONJICA IN MORJE Sonjica ni še nikoli videla morja. Rojena je bila v Ljubljani, ima komaj devet let in ni še nikdar zapu- stila mesta. Mamica ji je darovala za Božič lepo barvano slikanico; v njej je bila tudi velika sinja in bela slika, ki je predstavljala morje. «Mamica,» vpraša nekoč Sonjica, «kaj je morje?» «Morje je neskončna prostranost sinje vode,» ji odgovori mamica. «Kaj pomeni neskončna?» «Neskončna pomeni: velika.» Sonja vpraša še, kje, da je morje, in mama ji pove, da je v Trstu, ter da bo Sonjica šla poleti tja s teto Marijo, z bratrančkom Stefančkom in z malim kužkom. Končno pride poletje. Sonjica gre gledat morje. S sorodniki in s kužkom stopi na vlak, ki brzi na vse pretege, prevozi gore in gozdove ter dospe v Trst. Sonjica je zelo nestrpna in hoče takoj videti morje, smeje se in poskakuje po lepih tržaških ulicah. Prav tako kakor njegova gospodinjica je vesel tudi kužek. Morje! morje! Temno modro je in zelo zelo veliko. Da, kako je srdito, kako hudo! Z velikimi valovi se zaganja v zemljo in jo bije brez prestanka. Kako vzdrži vse to, uboga zemlja? Sonjica in kužek se zelo prestrašita in nočeta več gledati morja. Naslednji dan gredo vsi, teta Marija, Stefanček, Sonja in kužek, na obalo. Kako lepo, rdečo oblekico ima Sonja! Toda kljub temu ni zadovoljna; prav tako tudi kužek ne, ves je žalosten in prestrašen. Nato stopi teta Marija v vodo. Danes morje ni več srdito, njegovi lahni valčki brze proti obali in jo božajo. Sonjica se osrči, stopi z nožicami v vodo in se nasmehne. Voda je tako mlačna in prozorna, v njej vidi bleščeče kamenčke. okrog svojih belih nožič pa čuti lahno božanje. Teta jo prime za roko ter jo pelje dalje; tedaj pa Sonja glasno pokliče Stelančka in kužka. Stefanček priteče, kužek se pa še vedno boji ter se skriva za neko ladjo. IL S Disse un asino: «Dal mondo voglio anch’io stima e rispetto: ben so come»; e così detto in gran manto si serrò. Indi a pascoli comparve con tal passo maestoso, che all’incognito vistoso ogni bestia s’inchinò. Lasciò i prati e corse al fonte e a specchiarsi si trattenne; ma sventura! non contenne il suo giubilo e ragliò. Fu scoperto e sino al chiuso fu tra fischi accompagnato, e il Somaro mascherato in proverbio a noi passò. Tu ohe base del tuo merto veste splendida sol fai, taci ognor: se, no, scoverto come l’Asino sarai. M A. R O M A S C H E R A T NAŠEMLJENI OSEL I 20 / m Učeni osel mi tako modruje: «Hočem, da me svet spoštuje.» Tako ponosno sam pri sebi reče, nase velik plašč navleče. Ko na pašnik prikoraka, žival prikloni se mu vsaka. Gledajoč neznanega gospoda, pač ne ve, da to osel je neroda. S pašnika k studencu gre, v vodi bistri podobo svojo zre. Od čuda gobec svoj odpira in glasno, glasno zariga. Ko zmoto svojo zdaj sprevidijo, glasen hrup vse živali dvignejo. V hlev nesrečni osel steče, pregovor ljudski za njim se vleče. Ne naredi človeka lepa zgolj obleka. Po zunanjosti zaslug ne štej, sicetr boš osel prej ali slej! Questa favola rimata è di Aurelio Bertòla, poeta italiano del secolo XVIII. L’ultima strofetta contiene la morale: caro piccolo, se tuo vanto e merito sono soltanto dei bei vestiti, non aprire mai bocca, perchè in tal caso sarebbe conosciuta la tua ignoranza e tu saresti beffeggiato, proprio come accadde all’asino. To pesem je spesnil Aurelio Bertola, italijanski pesnik iz XVIII. stoletja. Zadnja kitica podaja tale nauk: dragi otrok, če so vse tvoje zasluge samo v lepih oblekah, molči, sicer spoznajo tvojo nevednost in boš drugim v zasmeh, kakor se je zgodilo oslu. 2)im in pečenka Ul fumo e l'arrosto In Alessandria d'Egitto vi sono strade in cui stanco cuochi saraceni a vendere pietainze; e la gente va là a comperare i cibi più buoni e più delicati, come noi in Toscana andiamo alla bottega a comperare le stoffe. Un lunedì accadde che un povero saraceno, il quale non aveva denari, passò davanti alla bottega di un cuoco chiamato Fabiac. Non. avendo moneta, tenne il pane sopra una teglia d’arrosto e lo profumò del fumo che ne usciva; e così lo mangiò. Questo Fabiac non aveva fatto buoni affari quella mattina; pertanto rivoltosi al saraceno, gli disse: «Pagami quello che hai preso». Il povero rispose: «Io dalla tua cucina non ho preso altro che fumo». «E tu pagamelo», ripetè Fabiac. La cosa andò al tribunale. Il Re d'Egitto chiamò i Sapienti del Regno ed espose loro la questione. I Savli cominciarono a discutere: chi dava ragione al povero e chi a Fabiac, Alfine venne la decisione. «Poiché il povero ha goduto il fumo ma non ha toccato l'arrosto, prenda una moneta e la batta sul banco. La moneta suonerà, e con quel suono il cuoco sarà pagato». Così ordinò il Re d'Egitto e Fabiac ebbe il suono della moneta per il fumo dell’arrosto. (Riduzione dal Novellino.) C. A. SArV PIETRO il maggior tempio della cristianità Un oscuro pescatore di Galilea, un oscuro pescatore del lago di Tibe-rlade, San Pietro, quello cui Gesù aveva affidata la sua altissima parola, venne qui a Roma, dopo lungo pellegrinaggio, e su lui, «su questa pietra» come disse Gesù, fu edificata la Chiesa di Cristo. Come le grandi idee dei •liritto, delle leggi e della civiltà sorsero da Roma, cosi la Provvidenza volle che in Roma sorgesse la grande Chiesa, e da Roma si diffondesse la voce di Dio. Orio Ver gani V Aleksandriji v Egiptu so ulice, v katerih prodajajo saracenski kuharji razna jedila; ljudje kupujejo pri njih najboljše in najokusnejše jedi, kakor hodimo mi Toskanci v prodajalno kupovat blago. Zgodi se pa nekega ponedeljka, da pride ubog saracen, ki ni imel denarja, pred prodajalno takega kuharja, po imenu Fabiak. Ker ni imel niti pare, drži kruh nad kozico s pečenko in ga odišavi v dimu, ki se je dvigal iz nje. Nato ga poje. Fabiak pa je imel ravno tisto jutro slabe zaslužke, zato prime ubogega saracena in mu reče: «Plačaj, kar si vzel!» Ubožec odgovori: «Od tvoje kuhinje sem vzel samo dim.» «Zato mi ga plačaj,» je ponovil Fabiak. Stvar je končala pred sodiščem. Egiptovski kralj skliče vse Modrijane iz kraljestva in jim predloži tožbo. Modrijani začno razpravljati: nekateri so dajali prav ubožcu, drugi pa Fabiaku. Končno se je razsodba glasila takole: Ker je ubožec užival dim, ne da bi se dotaknil pečenke, naj vzame kovanec in ga vrže na mizo. Kovanec bo zažvenketal in ta žvenket naj bo plačilo za kuharja!» Tako je razsodil egiptovski kralj, in Fabiak je dobil žvenket denarja za dim pečenke. (Po «Novellino») CERKEV SV. PETRA največje krščansko svetišče Neki neznaten galilejski ribič ob tiberijskem jezeru, sv. Peter, kateremu je Jezus zaupal svoje najvišje sporočilo, je dospel’ po dolgem romanju sem v Rim, in «na tej skali» — kakor je rekel Jezus — je bila sezidana Kristusova Cerkev. Kakor so izšle iz Rima vse velike ideje prava, zakonov in civilizacije, tako je hotela božja previdnost, da se dvigne v Rimu tudi velika Cerkev, ter da se iz Rima razširi božji glas. GL’ITALIANI NEL MONDO (Continuazione) Pensatori, scienziati, artisti e letterati Il vanto maggiore dell’espansione culturale italiana è costituito dalla nobilissima legione di pensatori, scienziati, artisti e letterati che spesso in doloroso esilio diffusero per tutto il mondo l’impronta della più grande, più geniale e più ricca cultura. Questa legione si inizia nel secolo XIII con Lanfranco, insigne maestro di chirurgia nell’Università della Sorbona, ove pure nello stesso tempo S. Tommaso d’Aquino insegnò teologia ; nei secoli successivi le dottrine religiose di Roma furono conosciute fuori d’Italia ad opera di S. Giacomo della Marca, S. Giovanni da Capistrano e S. Roberto Bellarmino. Fra gli scienziati occupano un posto eminente il matematico e medico Gerolamo Cardano che insegnò in Inghilterra, in Germania e nelle Fiandre; il ligure Gian Giacomo Cassini, fondatore dell’astronomia francese, Antonio Meucci, inventore del telefono, che, vissuto negli Stati Uniti, patì il più infame torto che possa farsi ad un inventore. La storia e la cultura dell’Egitto furono illustrate dagl’italiani Schiapparelli, Anti e Nallino; mentre gli aspetti più interessanti della civiltà del Tibet sono conosciuti oggi per opera di Giuseppe Tucci, infaticabile esploratore ed orientalista sommo. La moderna sociologia deve la sua fortuna al prof. Vilfredo Pareto, ligure, che a Losanna ebbe a discepolo Benito Mussolini. Italiani all’estero possono considerarsi Guglielmo Marconi, che in Inghilterra compì il primo allacciamento radiotelegrafico dell’Europa con gli Stati Uniti ed il prof. A. Castellani, creatore della medicina tropicale, che a Londra spontaneamente rimpatriò per assumere l’alta direzione sanitaria della spedizione imperiale d’Etiopia. Ma la scienza italiana d’oltre frontiera ha come maggiore esponente il sublime genio di Leonardo da Vinci, che apre la strada a parlare degli artisti nostri che diffusero trionfalmente per il mondo l’arte italiana. Per tutto il 1400 ed il 1500 numerosissimi pittori, scultori ed architetti operarono presso le maggiori corti non solo d’Europa, ma anche dell’Asia. Tra gli architetti ricordiamo fra Giocondo, tra i pittori Andrea del Sarto e Francesco Primaticcio e tra gli scultori ed orafi Benvenuto Celimi. La reggia di Fontainebleau testimonia per i secoli le meraviglie dell’arte italiana, così come ne esalta i valori eterni l’Escorial di Filippo II, ove Luca Cambiaso, Pellegrino Tibaldi e Federico Zuccari profusero tesori d’arte. Innumerevoli sono le città della Boemia, della Polonia, dell’Austria e della Romania che mostrano ancora oggi capolavori impareggiabili dei maggiori nostri artefici. Il seicento ed il settecento vedono dovunque pittori, scultori ed architetti italiani operare ed insegnare; ricorderemo Gian Lorenzo Bernini chiamato a Parigi dal Re Sole per scolpire il busto del Monarca e tracciare il piano di ricostruzione del Louvre, e Giuseppe Belletti il quale costruì la chiesa di S. Croce a Varsavia e la Villa reale di Wilanov, istoriate da pittori e scultori nostri. Persino nelle lontane Indie i nostri artisti lasciarono insuperabili capolavori come quel poema di candido marmo costruito da Girolamo Veroneo, per ordine del Gran Mogol Zeloau Scià, a ricordo e glorificazione della sultana Mahal, morta nel dare alla luce il suo settimo erede. Per tutto il settecento e l’ottocento continua intensamente la missione artistica dei nostri grandi pittori, scultori architetti, come il Milizia, il Canova, il Mussini, il Morelli ed il Roba, quest’ultimo particolarmente attivo in questa città. ( Continua ) Galileo Gentile ITALIJANSKI RAZISKOVALCI (Nadaljevanje) Misleci, znanstveniki, umetniki in leposlovci Naj večjo slavo italijanskega kulturnega razmaha je ustvarila plemenita legija mislecev, znanstvenikov, umetnikov in leposlovcev, ki so večkrat v žalostnem pregnanstvu širili po vsem svetu sledove največje, najgenialnejše in najbogatejše kulture. Ta legija se začenja v XIII. stoletju z Lanfrancom, slavnim kirurgom na sorbonskem vseučilišču, kjer je prav isti čas učil bogoslovje sv. Tomaž Akvinski; v naslednjih stoletjih so pa učili rimske verske nauke izven Italije sv. Jakob della Marca, sv. Ivan Capistranski in sv. Robert Bellareninski. Med znanstveniki zavzema odlično mesto matematik in zdravnik, Gerolano Cardano, ki je poučeval v Angliji, Nemčiji in Flandriji. Li-gurčan Gian Giacomo Cassini je bil ustanovitelj francoskega zvezdo-znanstva. Iznajditelj telefona, Antonio Meucci, ki je živel v Zedinjenih državah, je pa trpel najsramot-nejšo krivico, ki se more storiti iznajditelju. Egiptovsko zgodovino in kulturo so pojasnjevali Italijani Schiaparelli, Anti in Nalluno, dočim je najzanimivejše poglede na tibetansko' civilizacijo odkril Giuseppe Tucci, najslavnejši neumorni raziskovalec in orientalist. Moderno družboslovje se ima zahvaliti za svojo srečo profesorju Vilredu Pan-tu, Ligurčanu, pri katerem se je v Lozani učil Benito Mussolini. Kot inozemska Italijana smatramo tudi lahko Guglielma Marconija, ki se mu je v Angliji prvič posrečila radiotelegrafična zveza Evrope z Zedinjenimi državami, in profesorja A. Castellanija, ustvaritelja tropične medicine, ki se je vrnil iz lastnega nagiba iz Londona domov, da je prevzel najvišjo zdravstveno vodstvo imperialne ekspedicije v Etiopijo. Italijanska znanost izven domačih meja ima pa svojegja največjega zastopnika v vzvišenem geniju Leonarda da Vincija, ki je dosegel, da so se začeli upoštevati naši umetniki, ki so zmagoslavno širili po svetu italijansko umetnost. V 15. in 16. stoletju so delali številni slikarji, kiparji in arhitekti ne samo na največjih evropskih dvorih, marveč tudi azijskih. Med arhitekti se spominjamo fra Gioconda, med slikarji Andrea del Sarto in Francesca Primaticcia, med kiparji in med zlatarji pa Benvenu-tijaCellinija. Kraljevski grad v Fon-tainebleauju je stoletna priča čudes italijanske umetnosti, prav tako kakor jo poveličujejo večnostne vrednote gradu Filipa II., kjer so ustanovili Luca Cambiaso, Pellegrino in Triboldi ter Federico Zuccari umetniške zaklade. Neštevilna so mesta na Slovaškem, Poljskem, v Avstriji in Romuniji, ki kažejo še danes brezpri-merna dela naših največjih umetnikov. 17. in 18. stoletje sta polni italijanskih slikarjev, kiparjev in arhitektov, ki delajo ih uče: naj navedemo le Gian Lorenza Berni-nija, ki ga je pozval sončni kralj v Pariz, da bi izklesal oprsje vladarja in napravil načrt za obnovo Lou-vrea, ter Giuseppe Bellottija, ki je zgradil cerkev sv. Križa v Varšavi in kraljevo vilo v Wilanovu, ki sta bili obe okrašeni po naših slikarjih in kiparjih. Celo v daljni Indiji so ustvarili naši umetniki nedosežene mojstrovine, kakor n. pr. tisto alegorijo iz belega marmorja, izklesano po Gi-rolamu Veroneu, po nalogu šaha Velikega Mogola Zeloaua, v spomin in počastitev Mahale, ki je umrla ob porodu njegovega sedmega dediča. Vse 18. in 19. stoletje se intenzivno nadaljuje umetniško poslanstvo naših slikarjev, kiparjev in arhitektov, n. pr. Milizia, Canove, Mussinija, Morellija in Robe, ki je ustvarjal tudi zlasti v tem mestu. (Nadaljevanje sledi.) I COCCODRILLI Sono rettili acquatici muniti di quattro arti bene sviluppati, con denti robusti impiantati in alveoli separati, di lunghezza variabile dai 3 ai 6 metri, ricoperti di pelle munita di robusti scudi ossei al dorso, presenti fin dalle epoche geologiche nelle plaghe più fiorenti e più desolate del mondo. Sulla vita dei coccodrilli molto si è fantasticato. Chi non ha sentito parlare della loro sensibilità... e delle lacrima amarissime versate in segno del loro sempre tardivo pentimento? I coccodrilli sono ovipari. La femmina sceglie un banco di sabbia ben secco, vicino al luogo ove dimora, vi scava una buca e vi de-pone da 20 a 100 uova che ricopre coi detriti vegetali. Il calore prodotto dalla fermentazione dei detriti, e talvolta il calore diretto del suo corpo, determina lo sviluppo dell’embrione. Nell’embrione, sull'apice del muso, .esiste una protuberanza, detta dente dell’uovo, che serve al neonato per rompere il guscio. I piccoli, appena venuti alla luce, sono capaci di camminare e si portano senz’altro nell’acqua. I coccodrilli vivono nelle acque dei grandi fiumi e delle paludi delle regioni intertropicali. Sono socievoli, nuotano assai bene, per contro camminano molto male. Escono dall’acqua solo per deporre ed incubare le uova, o per scaldarsi al sole, o per migrare in altro luogo. Mangiano con molta voracità e il più delle volte inghiottono addirittura la loro preda. Possono restare a lungo senza mangiare, nel qual caso non danno segni di sofferenza. In seguito al diffuso impiego della pelle dei coccodrilli, in alcune regioni dell’America settentrionale sono stati impiantati grandi allevamenti di alligatori a scopo industriale. I coccodrilli sono divisi in otto famiglie di cui due comprendono specie viventi, le altre sono fossili. KROKODILI Krokodili so vodni plazilci, ki imajo po štiri dobro razvite ude, so oboroženi z močnimi zobmi, ki tiče v posebnih, tri do šest metrov dolgih čeljustih, so pokriti s kožo, ki ima na hrbtu krepke koščene ščite, in ki se nahajajo že od pradavnih časov prav tako v najbolj cvetočih kakor najbolj zapuščenih krajih sveta. mu Menzioniamo il crocodilus porosus dei grandi fiumi dell’India, dell’Indocina, della Malacca, della Cina meridionale, dell’Arcipelago Malese e dell’Australia settentrionale: è forma che vive nelle acque salmastre e talvolta entra anche in mare; misura circa sei metri di lun* ghezza, mangia con molta voracità ed è un nemico temibilissimo dell’uomo. Notevole pure il crocodilus niloticus che supera in lunghezza il precedente: vive nei fiumi africani dal Nilo al Senegai e si nota pure in Siria ed a Madagascar, è anch’esso molto vorace ed è assai pericoloso per l’uomo. . « * O življenju krokodilov so se čule že mnoge čudne stvari. Kdo n. pr. še ni slišal govoriti o njihovi občutljivosti ter o grenkih solzah, ki jih baje pretakajo vedno ob prepoznem spoznanju? Krokodili se plode z jajci. Samica si poišče suho peščino blizu svojega navadnega bivališča, izkoplje jamico, v katero zleže 20—100 jajc ter jih pokrije z rastlinskim drobižem. S toploto, ki nastaja po razkrajanju tega drobiža ter včasih tudi z neposredno toploto samičinega telesa, se pospeši razvoj zarodka. V tem zarodku se vrhu gobčka nahaja vzboklina, jajčni zob imenovana, s katero prebije novorojenec lupino. Čim se mladiči izvale, že hodijo sami in gredo tudi v vodo. Krokodili žive v rekah in močvirjih tropskih krajev. So družabni, plavajo dobro, hodijo pa zelo nerodno. Na suho pridejo samo, da ležejo in urijo jajca, da se grejejo na soncu ali pa če se sele v druge kraje. Jedo zelo požrešno in največkrat pogoltnejo cel plen. Vzdrže tudi dolgo brez hrane, ne da bi kazali pri tem kak znak trpljenja. Ker se uporablja koža krokodilov v razne svrhe, so zgradili v industrijske namene v raznih pokrajinah severne Amerike velika plodi-šča za aligatorje. Krokodile delimo v osem družinskih vrst, izmed katerih dve še živita, ostale pa so že izumrle. Naj omenimo predvsem vrsto crocodilus porosus, ki živi v velikih rekah Indije, Indokine, Malake, južne Kitajske, malajskega otočja in severne Avstralije. Ta vrsta živi v solnatih vodah ter gre včasih tudi v morje. Dolga je do šest metrov, je zelo požrešna ter je strahovit sovražnik človeka. Pomemben je tudi crocodilus niloticus, ki presega po dolgosti prejšnjega. Živi v afriških rekah, od Nila do Senegala; opaziti ga je pa tudi v Siriji in na Madagaskarju. Tudi ta je silno požrešen in človeku zelo nevaren. La pagina dei giuochi - Siran za igre ‘Indovinello Se son grande o pur piccina Tutti vengono da me, Ci vien pure la Regina Quando a messa va col Re. '~ Chiamo a festa e chiamo al pianto Senza alcuna vanità, E consolo, e me ne vanto, Tutt'inter l'umanità. M'è assai dolce salutare Sia chi nasce, sia chi muor, E gli accenti lar vibrare Di chi è oppresso dal dolor. Se son grande o pur piccina Tutti vengono da me Ci vien pure la Regina Quando a messa va col Re. L. I. GIUOCHI PUH CED ENTI Le ruote dell’orologio che non va E' un scherzo: le ruote non possono girare perchè le tre combacianti si trattengono a vicenda. Indovinello L'acqua. Giuoco di pazienza 4 E 2 3 5 7 8 1 6 I sette “7" 7+7 t_7. 7 Traversata Europa - America Alla partenza dalla riva opposta sono già in cammino 7 piroscafi, ognuno partito a differenza di un giorno: quindi ogni giorno se ne in contrarono due e tredici in tutta la traversata. Un quattordicesimo stava arrivando al momento della nostra partenza e un quindicesimo salpava mentre noi gettavamo l’ancora. piccola pasta A. P. Kočevje: Pubblicheremo prossimamente. M. Fusi, Lubiana: Il tuo racconto non ha trovato spazio in questo numero. J. Marn: Abbiamo scritto per avere le notizie che t'interessano. M. Kalan: Seguita ad inviarci disegni e impressioni dal vero. L. Hribar: L'interpretazione del giuoco delle rotelle è esatta. J. Tavželj: Ti sei avvicinato abbastanza alla soluzione dei nostri giuochi: pazienza! Avviso ai nostri lettori In un angolo remoto della Direzione del Ri ornali no c’č un uomo misterioso che tutti 1 bambini vorrebbero conoscere, un vecchio sapiente,' tanto vecchio, che ha ormai; dimenticato quando č nato e che si nutre soltanto di letture. Questo Vecchio dalla lunga barba fluente conosce tutte le cose che possono interessare gli uomini e anche quelle che possono interessare i bambini. Perciò, piccoli amici, se siete incerti su qualche cosa e la mamma e il papà non hanno il tempo di rispondervi, e voi non avete il coraggio di chiedere al vostro insegnante, scriveteci e diteci, In forma chiara, precisa e breve, qual’è 11 dubbio. Indirizzate al Signor Sa-tutto, al nostro giornale, e riceverete l’infallibile risposta. Siccome il nostro Sapiente conosce tutte le lingue, potete scrivere anche in »'»veno. La Direzione Ut ict uwa Disporre tre uova in modo che due di esse tocchino soltanto un uovo e che un uovo solo venga a toccare la tavola. Za laica Tri jajca je treba tako postaviti, da se dotikata dve izmed njih le enega jajca, in da se samo eno dotika mize. oooooooooooooooo 7 tc& OHztU In questi tre anelli intrecciati si nasconde un piccolo segreto: nel luogo dei punti si devono mettere delle cifre, e precisamente dall! 1 al 12, disposte in modo che la somma di ogni anello dia per risultato 33. Jxifa aùcoii V teh treh križajočih se obročih se skriva neka tajnost: na mesta, ki so zaznamovana s točkami, je napisati številke od 1 do 12, in sicer tako, da bo vsota vsakega obroča 33. Uganka Če sem velika ali majhna, k meni vse zateka se, pride še celo kraljica, kadar s kraljem k maši gre. Vabim praznovat in jokat, brez hvalisanja povem — tolažim pa —- ne pretiravam -vse človeštvo brez izjem. Rada vse ljudi pozdravljam, kdor se rodi in kdor umre, utripe duš vsem rada dvigam, ki žalost trga jim srce. Če sem velika ali majhna, k meni vse zateka se, pride še celo kraljica, kadar s kraljem k maši gre. P R E J S N. J E IGRE Kolesca ure, ki ne teče To je samo šala; kolesca sè ne morejo vrteti, ker se tri dotikajočaj sé kolesca medsebojno ovirajo. Uganka Voda. 4 9 F 3 5 7 8 1 ži Igra za vztrajnost Sedmice 7 + 7 7 Vožnja Evropa - Amerika Ob odhodu je od nasprotne obale na poti že 7 parnikov, od katerih je vsak odplul 1 dan pozneje; zato se srečata vsak dan dva, torej 13 na vsej vožnji. Štirinajsti je ravno pristajal, ko smo mi odpotovali, petnajsti pa Odhajal, ko snlo mi pristali. Giuochi a premio Tutti i lettori possono collaborare con giuochi e trovate umoristiche. Mensilmente verranno concessi premi in libri ai migliori di essi. Concorso solutori Fra i solutori dei nostri giuochi si assegneranno alla fine di ciascun mese pure volumetti in premio e si pubblicheranno i nomi dei vincitori. ? ' Nagradne Igre Vsi bralci lahko sodelujejo z igrami in smešnicami. Za najboljše sé bodo vsak mesec podeljevale nagrade v knjigah. Nagrade reševalcem Koncem vsakega meseca se bodo nakazovale za pravilne rešitve naših iger nagrade v knjižicah ter priobčevala iména pravih reševalcev, Hlata Mita A. P. Kočevje: ObjaVjfi .homo v prihodnji številki- M. Fusi, Ljubljana: Za tvojo pripovedko nismo imeli prostora v tej številki. J. Marn: Pisali smo po informacije, ki jih želiš. M. Kalan: Pošlji nam še več risb in črtic po naravi! L. Hribar: Tvoje tolmačenje o kroženju kolesc je pravilno. - • , J. Tavželj: Ti si se samo približal pravilni rešitvi naših iger;. ne/obupaj zaradi tega! •V ■ k* Opozorilo našim bralcem V «kritem Wott$ku časopisnega ravnateljstva živi, skrivnosten mož, ki bi ga hoteli poznati vsi otroci. To vam je že star učenjak, teako star, da je že pozabil, kdaj je bil rojen. Hrani se samò čitafijem. Ta starček ž dolgo valovito brado pozna vse .stvari, ki za n ima j q odrastle in tudi tiste, ki se zanimajo za otroke. Zato pa, mladi prijatelji, poslušajte zdaj. če česa ne veste in če mamica m očka nimata časa, da bi vam odgovarjala, vi pa si fr© upate., vprašati svojega učitelja, pi&ite in povejte narti kratko, jasno in* natančno, kaj bi radi vedeli. Naslovite pismo na gospoda Vseznalca pri našem časopisu in prejeli boste n#zmoten odgovor. Ker pozna naš'učenjak vse jezike, mu pišete Jetiko,tudi slovenskq. Ravnateljstvo 'V~. DIVIETO Dl RIPRODUZIONE Dl SCRITTI ED ILLUSTRAZIONI Al sensi e per «detto dell'articolo 4 del R. D. L. N. 1950 del 7 novembre 1826—IV, • vietata la riproduzione degli scritti e delie illustrazioni contenute nel presente fascicolo, * meno che non sia stata data speciale autorizzazione. r. . I' ’ PREPOVED REPRODUKCIJE 8PIS0V W. ILUSTRACIJ V smislu 'In zaradi 4. 5lena Kr. Dekr. Zak. St. 1950 od 7. novembra 1925—IV Je prepovedana reprodukcija tu objavljenih spisov in ilustracij, razen v primeru posebne pooblastitve. Direttore responsabile; LUIGI IEZZI. — Direzione: Comando Federale CILL, Viale Vittorio Emanuele III n. SS — Lubiana. — Tipografia Merkur 8. A. — Lubiana. Odgovorni urednik: LUIGI IEZZI. — Ravnateljstvo: Zvezno Poveljstvo GILL-a, Ulioa Viktorja Emanuela III It. 28 — Ljubljana. — Tiskarna Merkur d. d., Ljubljana. 4 * Mfcwo Violetto POSA**«* 6«Wwk MTUTCATtO )»0M» Ma /ra ca/if/ ed allegria Ahimè, // tempo fugge via! Tako med petjem in zabavo mineva čas kakor za stavo. Ed al termin della festa Alla scuola ognun s’appresta. Ko pa predstava se konča, vsak hitro v šolo se poda. Si potesse ognor restare In teatro ad invecchiare! Velika škoda je samo, da traja igra prekratko. AMMO 1 NUMERO C LITO 1 ŠTEVILKA □ 15 SffiRftK 19M/XXI Che alle prime novità Son chiamati là per là. So k vsaki igri novi povabljeni premnogi. Han bissato a piene mani “Bianca neve e sette nani”, „Snegulčica in palčki“ — Ploskajte srečni malčki! * POLMESEČNIK ZVEZNEGA POVELJSTVA «ILL1 Al teatro di Lubiana Si va ogni settimana. Ljubljansko gledališče vsak teden se obišče. Il teatro è un bell’asii Per i bimbi della GILL Tam mnogo /e naslade za člane GILL-a mlade. E quel bimbo mesto e cauto Che va in ciel con tutto l'auto; Nato pa z avtom deček še naravnost v raj zapelje se. Nè può dirsi meno bello “Principessa e pastorello”. Morda pa sle naj slajši vir ček „Princeska(f nudi in „pastirček“?