Poštnina plačana v gotovini. Leto XIX. št. 20. MURSKA SOBOTA, 15. maja 1932. Cena številki 1 Din. Naročnina na ¼ leta 5 Din., na posamezni naslov 6·25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. — Pošt. ček. pol. štev. 11.806. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i uprava M. SOBOTA, Križova ul. 4. Cena oglasov : Cela stran 1000 Din., mali Oglas do 35 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom so oglasi 15 % dražji. — Popüst od 5—50%. Op. Korošec Anton, 60 letnik. Svetoga živlenja püšpek slovenski, Anton Martin Slomšek je pravo, da tisti narod ne vreden, da bi njemi Bog dao velike može, šteri svojih velikih možov ne ve poštüvati. Naš narod je dozdaj vsigdar poštüvao svoje velike može, zato njemi je pa dober Bog tüdi dao nove velike može. Med te spada eden najvekših, dr. Korošec Anton, koga 60 letnico rojstva slavimo zdaj. Maja 12. se je narodo v sosednom sv. Jürji na Ščavnici. Bio je profesor bogoslovja v Maribori i cerkvena oblast njemi je tüdi naložila dužnost, naj vrejüje krščanski list. Kak urednik toga je prišeo do spoznanja, da slovenskomi narodi neje mogoče pomagati z tanači, samo z gospodarstvom, nego je potrebno globoko segnoti v politiko, da je potrebno k vretini priti, to je k zakonodaji i pri zakonaj preprečiti, ka je našemi človeki kvarno i po zakoni dosegnoti tisto, ka je našemi človeki hasnovito. Tak je prišeo dühovnik z dovolenjom cerkvene oblasti na politično pole i tü dosegno uspehe, kak je malogda i malošteri politik dosegno. Slovenskomi lüdstvi je spravo sloboščino. Ma svojo državo i celi svet je spoznao v teh letaj, ka obstoji, ka žive i se razvija slovenski narod. Prle nišče neje znao za nas. Vse šole so postale Slovenske, vsi uradi so slovenski, mamo najvišišo šolo, Vseučilišče. I prišli smo Slovenci v Dr. Korošci do najvišiše časti : veliko Jugoslavijo je dr. Korošec vodo ne samo kak minister železnic, prehrane, šume, nego tüdi i to v najtežavejših časaj : vodo je kak ministerski predsednik. I naš mali kraj si mora v najvekše zadovolstvo šteti, da je pri tom velikom narodnom i državnom deli dao Dr. Korošci na pomoč dva svojiva sina, dva poslanca krščanskoga mišlenja i to dva dühovnika v tistom časi, gda je vodo kak ministerski predsednik celo državo. Vse, ka je bilo pravičnoga i mogočega, je Dr. Korošec včino za narod i državo ; brano je vero, brano je pravico, brano je maloga človeka, znižavao njemi je bremena, neje gledao na velikaše i teh žele, ostao je proti vsakomi, najvekšemi tüdi eden : pravičen. Krasen zgled je pravoga politika: nikdar za sebe nikaj neje spravo. Vsakomi je pomagao, za sebe niti teliko ne devao k strani, ka bi si bar edno nevolno kučico Spravo. Vse je proti razdelo med potrebne, predvsem med našo doraščajočo mladino, da bi se zošolala i postala voditeo, ki bi po njegovoj i njegovih smrti z nesebičnostjov i delavnostjov v pravom Kristušovom dühi vodila slovenski narod k lepšoj časnoj i večnoj bodočnosti. Voditeli našega naroda Želemo vnogo, vnogo let vživati sad nesebičnoga dela v tom, da bode vido slovenski rod od Rabe do Jadrana sloboden, blažen ! Živio dr. Korošec Anton ! Dr. Korosec Anton, voditeo našega naroda. Več dühá ! Na risáoske svétke se posebno spominamo, kakše düševne dobrote nam deli Bog s svojim Svetim Dühom. On nas presveti, vodi k božanskomi cili i nas tolaži v slabosti vsagdenésnjega živlenja. Ne bojte se, ne bom vam predgao, ar sem ne dühovnik ! Rad bi Vam povedao samo edno svojo miseo: mogoče mi prav dáte pa te si dale premišlávali . . . Vse naše živlenje se snové na telovnom i düševnom fundamenti. Če odpove eden deo, te je živlenje več ne Zdravo. Naše telovno živlenje je Prispodobno živlenji stvari, eli ne popunoma, ar ga posvečüje pa vodi düh. Vse, ka na sveti mámo, je delo dühá. Bog sam, ki je svet stvoro, je Düh ; človečemi dühi pa je dao moč i zmožnost, da lejko dale snové i prestvárja svet. Tak si je naš düh podvrgeo skoro že vse naturne sile, vse obrača v hasek človečanstvi. Naš düh je tisti, ki vodi vse naše telovno, zvünešnje delo. Ali to je ešče ne vse: človečemi dühi je dána ešče višiša zmožnost s tem, da nas vči po dobrom zglédi, dobroj reči spoznavati dobro ; on nam na vsakovrstne náčine zdigávle pogléd više, do samoga Boga. Naš düh je najbole močen pa najviše te, gda, spozna, ka je vse nikaj pred Stvoritelom, gda se zatečè k Bogi v molitvi, v vdanosti . . . Vsi najvékši i najčistejši dühovje človečega roda so spoznali, ka je jedini námen našega živlenja : slüžiti Bogi, priti k Njemi ! Najbole nam podigávle dühá od zemlé k lepšemi živlenji naša vera. Ali vidimo den za dnevom, ka lüdjé idejo iz cerkvi v drüžine, drüžbe, občinske i državno živlenje, pa tak delajo, kak če ne bi prle molili pa poslüšali božo reč. Záto smo prišli tak daleč, ka si že skoro ne vemo kaj začnoti od nevole. Vse to pa záto, ar lüdje nemajo vu sebi nikšega dühá, zvün slaboga. Posebno pa nemajo v sebi krščanskoga, katoličanskoga dühá ! Vsakši samo računa na svoj lastiven dobiček, ne gleda pa na hasek svojega bližnjega . . . Mejmo záto v sebi več dühá, pravoga krščanskoga ! Menje telovnoga želenja, menje sovraštva i gizde — več lübezni ! To je pravi düh, ki iz sv. Dühá shaja : düh lübezni i dobrote ! Ne ognimo se ni ednoj priliki, štera nas lejko bogše včini. Premišlávlimo si dosta od vsega, ka nam Cerkev právi. Pa na dober tisk ne pozabimo ! Po tom se lejko vnogo dobroga napravi, Čtimo z rázumom naše Novine, ki se trüdijo, ka bi našemi lüdstvi prinesle kak največ düševnoga haska. Ništerni so ne zadovolni, ka tak malo glasov prinašamo, — što bi prej samo te „članke“ čteo ! Istina je, ka je naše lüdstvo zadovolno z Novinami. Mogoče so ne zadovolni ništerni modrijašje, šteri vsešerom ščejo prav meti. Takši se najdejo tüdi med šolanimi lüdmi. Mi pa Znamo, ka ne bi činili prav, či bi pisali samo od hüdobij pa nesreč, kak to v velkoj meri delajo drüge novine. Ščemo, naj naše lüdstvo čte pa misli tüdi od düševnoga žitka. Ne so zadovolni z našimi. Novinami mogoče prazne glave gizdavci, ali nas to malo boli, to so samo ništerni ! Ka pa pravi Ljubljana, srce Slovenije ? Vsi najvekši dühovje, šterimi od Novin gučimo, nam zatrjávlejo : „Vaše Novine so zdrave, na pravoj poti ! Le duže pišite svojo lepo prekmurščino ! Edino na takši način lejko za vaše lüdi nekaj dobroga napravite !“ Tak pravijo pisateli, umetniki, Profesorje, ki nekaj znajo od živlenja pa sveta. Celo ništerni domačini so lekaj ne zadovolni, ka v našem narečji pišemo. Čüjte, ka je pravo nedavno eden vseučiliški profesor jezikoslovec : mislo je, ka se mi v Slov. Krajini po šolaj v našoj domačoj reči včimo i takše knige mámo ! Pa se njemi je to ne nikaj nemogočega vidlo. Pa je nišče ne bole pozvani soditi od pitanja jezika, kak te profesor ! Pa mi ne bi smeli duže pisati v narečji, dokeč starejši ne razmijo ščista primernoga jezika, kak ništerni delajo : malo pismeno, malo „prekmursko“ ! Edno eli drügo ! To sem želo povedati, ka nüdijo Novine višiše čtenjé, pa ka mi vse to, tüdi jezik, gledamo s stališča dühá. To želemo tüdi svojim neprijatelom ! Vsem prijatelom pa : dale po poti düševnoga živlenja, ar črknja mori, düh pa oživávle ! Visokošolec. Prvi svetek bi. Osane se je po vsoj našoj državi slovesno obhajao, posebno na Hrvatskom i v Dalmaciji 27. aprila i 1. maja. Pred 400 leti je živela pastarica Osana v Črnoj Gori i sledkar postala dominikanka v Dalmaciji. Njeni živlenjepis bo ob priliki objavo Marijin List. 2 NOVINE 15. maja 1932. Odgovor na članek „Mladina“. Pisateo lepoga članka „Mladina“ pokaže ž njim troje: 1. ka je naša mladina potrebna düševne hrane, 2. ka se voditelje naroda morajo brigati za njo i 3. ka naj bi Novine prinašale kaj lepoga za mladino. Vse podpišemo. Sredstva, ka te namen dosegnemo, so sledeča : Vučitelje, dühovniki i vsi, ki majo vpliv na stariše, naj tem priporočajo prilično i neprilično, kak pravi sv. apoštol, ka svojoj deci zapovejo, da čte dobre novine i knige po nedelaj i svetkaj. Stariš v te namen, za rešenje düše svojega deteta mora ta dati tüdi zadnjo paro. Düša je več kak pipa ali liter. Kak žalostno je to, da dečko i dekla dostakrat dobita peneze za proščenje, za pilo, kadilo, lepo obleko — za dobro knigo i Novine, za bogastvo düše je pa skopi stariš. Tü leži glavni zrok pokvarjenosti naše mladine. Pa kak stariš ne brani nočne tepešije i obiska krčme svojoj deci, tak ne brani tüdi slaboga, vu veri mlačnoga ali veri celo sovražnoga čtenja svojoj deci. Naj stariš nikdar ne püsti v hišo nikšega čtenja, ka prle ne bi svojega spovednika opitao, jeli je to slobodno čteti ali ne. V Sloveniji se razširja jako dosta škodlivoga čtenja, niedno naj se ne vzeme v roke, če škodi düši. To škodo pa jedino Cerkev ma oblast določiti. Če višja cerkvena oblast dovoli pisanje i izdavanje kakše knige ali lista, mirno je čtimo. Nišče ne more biti proti i če što je, nema prav. Če pa Cerkev kakšega čtenja ne odobrava, to je višja cerkvena oblast, ne vzemimo je v roke, štokoli bi je priporočao. Drügi zrok, šteri pokvarja našo mladino, so naši starejši lüdje. Po krčmaj, gostüvanjaj, pri sküpnom deli, žetvi, mlatitvi itd. na koj včijo starejši mladino ? Včijo je na nedostojne guče. Včijo je na nepokornost proti Cerkvi. Včijo jo na svecko veselje i razveseljavanje. Na pravo, pošteno, hasnovito včenje i veselje malogda pride guč. Če se gde začne gibanje za rešitev mladine, so najvekši ovirači pri tom starejši. „Boš tak nori, ka boš šo coj ! Rajši si vzemi liter vina, kak bi to poslüšao ali gledao.“ Tak i spodobno gučijo. Tej so grobokopi poštenosti naše mladine. Pa keliko jih je ! 3. Naša inteligenca začenši že od dijaštva gor, da našoj mladini — čast lepim izjemam — tüdi dostakrat zgled, ki jo samo potrdi v mlačnosti. Če k tomi vzememo prilike na vse slabo v tüjini, ki to ubogo mladino obdajajo i brezbrižnost, štera jo sprevaja mesto lübezni od tistih, ki so pozvani, da jo rešijo — se čüdivamo, če nemamo bolše mladine ? Ne čüdivajmo se, nego obsojajmo se ! Pokorimo se ! Nadomestimo, ka smo zamüdili ! Novine naj mata naročena bar dva dečka i dve dekli, če hiša nej naročena na nje. V tej te naj pišejo vse potrebno za našo mladino, ki jo lübijo, pa vse se popravi. Na delo vsi. Vrednik. Sprevod Horvat Jožefa, plebanoša v Martjancih. Ka je nedužne šolske dečice pesem naznanjala 4. maja na Martjanskom pokopališči : „Vas bodo djali v to črno zemlo“, se je zgodilo. Pokopali smo blagoga g. plebanoša, Horvat Jožefa. Pokopali smo ga, a ne teliko v to črno zemlo, kak bole v naše skuze. Potoki skuz so teki pri njegovoj smrti i njegovom preranom grobi iz oči njegovih vernih ovčic, roda, prijatelov i poznancov. Celi sprevod je kazao takšo resnost, kakša se malogda i malogde vidi. Na vsakom obrazi se je spoznala istina : dobroga človeka, gorečega dühovnika, smilenoga dobrotnika smo zgübili. Sprevodne obrede so vodili mil. g. kanonik Slepec Ivan. Oni so slüžili tüdi slovesno sv. mešo za pokojnoga. Po obredih molitvaj pri hiši so se tüdi oni poslovili od pokojnoga z tak lepimi, genlivimi rečmi, da je velikanski narod, ki je napuno prostrano dvorišče, glasno zajoko. Med drügim so povdarjali v svojem govori, da gda so pokojnoga pred 20 leti vpelali v to faro, čista nači so mislili, kak se je dnes zgodilo. Tak so mislili, da bode mlajši plebanoš njih, starejšega zakopao. Pa naopak se je zgodilo. Gda je pokojni pred dvajsetimi leti prevzeo to faro je najšeo vse podreto. Podreti oltar, podreto hišo, podreto gospodarsko poslopje. Dnes je vse novo, vse veličastno. A gospodar odhaja, gda je vse napravo. Potem so se zahvalili bratani pokojnoga, ki njemi je v betegi dve leti tak verno dvorila gd. Viktoriji, potem se poslovili v imeni pokojnoga od robine, farnikov, dühovnikov i vseh poznancov pokojnika. Poslovili so ga od mest delüvanja pokojnoga, od oltara, predganice, spovednice, gde je pokojni tak goreče zvršavao dužnosti dobroga pastira. Omenili so tüdi njegovo veliko potrplivost v teškom, dugom betegi i izrazili želo, naj moli za nas, kak i mi molimo za njega, da se ednok vsi vidimo v blaženom, nebeskom raji. Šolska deca je nato spopevala žalostinko ; sprevod se je pomikao v cerkev, gde se je opravila sv. meša zadüšnica. Po meši je sprevod šo na pokopališče. Z celov domačov farov je nepregledna vnožina sprevajala iz vnogi posebno iz črensovske, sobočke i tišinske far dobroga pastira na zadnjoj poti i ga položila v grob. Pri grobi je v imeni šolske mladine i cele fare slovo vzeo od pokojnoga šolar, ki se je pokojnomi zahvalo za vso lübezen, štero je noso v svojem srci do svojega lüdstva i obečao i da ga bodo vsi njegovi obdržali v svojem lübečem srci do groba svojega. Sprevoda so se vdeležili poleg gor imenüvanoga g. kanonika, Volčič Franc, ravnateo Marijanišča z Veržeja i vsi dühovniki iz sledečih far: Cankova, Tišina, Bogojina, Sv. Sebeštjan, Sv. Bedenek, Sv. Jelena, Beltinci, Črensovci, Turnišče, V. Polana, potem g. Berden Andrej, kaplan od Sv. Jurja, kaplan Godina Ignac iz D. Lendave, g. Bakan Jožef, začasni Pomočnik pokojnoga, prefekt Martinišča iz Sobote, klerik Martinišča i kapicinski brat iz Tišine. Izmed inteligence smo tam vidili zastopnika oblasti g. dr. Bratina Franca, vladnoga tajnika, gg. dr. Škrilec Mihala, zdravnika, dr. Šömen Ludovika, dr. Valyi Aleksandra, od- Joško Maučec : Zgodovina Slovenske krajine. II. Po dozdajšnjih raziskavanjih ma Panonija vnogo takših vesi, na šteroj zemli so se najšli rimski spomeniki. Zvün kamnov z napisi, grobov ino drügih menših predmetov, nam jasno svedočijo, ka so se v toj pokrajini nahajale zgradbe, vesi, šterih imena je zabrisao potek zgodovine. Tüdi v Slovenskoj krajini so se najšli Vnogi rimski ostanki, tak v Lendavi. Leta 1868. so v bližini Lendave v Dugoj vesi, na severnoj strani pola najšli rimski lonec, v šterom so dobili rimske peneze, prstane, zapestnice ino drügi nakit. Malo dale od toga kraja pa so dobili 30 rimskih grobov. V Soboti so pa dobili kamenito ploščo z rimskim napisom. Tüdi blüzi Kroga so najšli rimske peneze ino ešče na drügi krajaj Slovenske krajine so ostanki iz rimske dobe. Višek rimske politične moči ino oblasti je bila doba v drügom stoletji po Kristuši. Nato pa je začela rimska oblast ino moč propadati. Vzroki propadanja rimske države so vnogi. Prebivalstvo se je jako zmenšalo zavolo stalnih bojov ino küg, štera je ravno v tom časi najbole razsajala po rimskoj državi. Skoro vse živlenje je v rimskoj državi zastalo. Davčna moč na- roda se je zato zmenšala ; ne je bilo zadosta vojakov, a državne potrebe so bile zmerom vekše po vojaštvi, zavolo stalnih napadov divjih narodov, šteri so začnoli od vseh strani napadi rimsko državo. Tak so Sabarijo ino z njov celo Panonijo, štera je skoz 4. stoletja cvela v sijaji rimske veličine, zdaj doleteli po propadanji rimske države vdarci za vdarci. Z rodbinov slavnoga Klaudija naseljena „Kolonia Saharia“, štera je že med svojim zidovjom pozdravlala telko rimskih casarov, štera je postala pod vplivom slavne rimske kulture cvetoče mesto pa središče bogate pokrajine Panonije, se je spremenila v začetki srednjega veka v püščavo ino žalostno razvalino. Divji i krvoločni Huni so okoli 445. s svojim kralom Atilom zavzeli dobro vtrjeno Sabarijo ino jo izropali. Vekši deo meščanstva je pa zbežao v Italijo. Njihovo premoženje so pa vzeli grabežlivi Huni. Hunski narod je prišeo v Panonijo iz Srednje Ažije na svojih bistrih konjaj. Po smrti Atile leta 454. so se do toga časa podjarmleni narodi pali oslobodili. Včasi po Atilovoj smrti so se v Panoniji naselili gotski bratje: Talamir, Thedemir, Videmir ino so bili podložni vojvodi Videmiro. Vzhodni Goti so se ne dugo obdržali v Panoniji, zato ka je bilo od le- ta do leta zmerom menje živeža zavolo slabih letin v Panoniji. Ino gda je Videmir spadno v boji, je njegov potomec odpelao deo lüdstva v Mögijo (denešnja Rumunija.) Najmlajši Videmir pa drügi deo v Italijo pa Galijo (denešnja Francija) ino so se tam naselili. Na mesto vzhodnih Gotov so prišli okoli leta 527 Langobardi v Panonijo, liki že leta 568 jih je odpelao njihov krao v Italijo. Tak je prepüsto Panonijo Avarom ali Obrom. Avari so nato svojo državo razdelili na devet okrožji. V središče Okrožja so zozidali krogi Podobne vtrdbe, šterim so dali ime vár (Vas-vár, Sziget-vár). Takši krogi so obsegali po 7 km2 zemle i na najrodovitnejšom deli dotičnoga Okrožja so bila središča. Na sredi pa sredinska vtrdba, okoli štere je tekla kakša vekša voda. Tak je bila : Ringus Sabariae occidentalis med Rábov i Dravov, v sredini je tekla Müra. K toj sredinskoj vtrdbi je pripadalo celo Medjimurje do vode Zale, tak tüdi rimski Halikanum. Vezir Avarov je bio Bajan i po njem se imenüje tüdi na Madžarskom ves Bajánháza. V Murskom okrožji je vladao podvezer Kandik, na šteroga žalosten konec spominja breščec. Kandik v Göcseji i povest od njegove smrti. Kak Huni, tak tüdi Avari ali Obri so bili divji mongolski narod, šteri je prišeo v Panonijo iz Azije. (Dale.) 15. maja 1932. NOVINE 3 vetnika, domače vučitelstvo i gg. vučitele od Sv. Bedeneka, z Cankove, Tišine, Pertoče, vp. vučitela Benkoviča iz Bogojine, Kološa Jožefa iz M. Sobote itd. itd. Prišo je tűdi rod iz Madjarske, brat pokojnoga, sestra, svakinja z Budapešta itd. Vence, šteri so Sprevajali v znak velike lübezni do pokojnoga toga telo v grob, so poklonili sledeči : bratana, gd. Viktorija z Martjanec, svakinje iz Budapašta, sestre i brat z Narde, domače držine, Piv Mimika i Marta, Lutar Mikloš, Keresztury Koloman z Martjanec, drüžina Čepregi i gd. Cijak Srečka vučitelica z Martjanec, občina Martjanci, drüžina Kolar i Gjörek, cehmeštra, verniki iz Sebeborec, Tešanovec, Markišavec, Moravec, gasilsko drüštvo iz Mlajtinec i Noršinec, Rožnovenska bratovčina z Noršinec, Cehsko drüštvo z Martjanec, Šolska deca z Martjanec, drüžina Cvetko z Mlajtinec, drüžina Peterka i Sinic Mima z Noršinec, drüžina Gjörek i Erdelyi z Martjanec, Červek z Moravec, Kroma z Mlajtinec, Lončar Justika iz Noršinec i vnogo drügih vencov i šopkov je bilo poklonjenih. Žalüjoči verniki se iz celoga srca zahvalijo gasilskomi drüštvi za vzoren red, šteroga je to držalo, predvsem pa župno-mi načelniki g. Vezer Gezi i vsem drüštvenim povelnikom, istotak vsem verüstüvajočim, posebno onim iz občine Martjanci i vsem bratom i sestram drüge vere, ki so pri sprevodi počastili njihovoga nepozabnoga dühovnoga očo. Martjanski cintor je bio lepi, kak püngrad očiščeni i z vencami okinčeni, ar je čakao novoga gosta v boži ograček. Ka je tak lepo bio okinčani, ide hvala vsem dobrim düšam obojega verevadlüvanja, predvsem pa g. župani Pintarič Števani. Naj dober Bog vsem poplača lübezen, štero so skazali pokojnomi dühovnomi pasteri z svojov svetov istinov i lübeznostjov i velikim blagoslovom. Slavna marijanska fara se je zbrala okoli svojega dobroga dühovnoga oče i ga sprevodila v tiho jamo. Bridko ga objokala, ali njeno globoko žalost naj potolaži i omili zavest, da je zakopala samo telo, lübezen pokojnoga ešče nadale verostüje nad njov i bo, dokeč de živo rod katoličanski v njej. Da dobroga dühovnika, Jezušovoga slugo zakopati pomeni lübezen z oltara prenesti v nebo, gde te nikdar ne vgasne. V veliko tolažbo nam slüži, ka naš dober slovenski narod tak poštüje i lübi svoje dühovnike, ki se brigajo za njega. Dokeč to lastnost obdrži, ne prejde, nego premaga vse teškoče živlenja i dosegne svoj namen, šteroga njemi je odločo Večni. Vsem dobrim düšam v molitev zročimo pokojnoga, posebno pa njegovim dobrim ovčicam, martjanskim farnikom. Pokojnoga pa prosimo, naj prosi dobro mater Marijo za naše lüdstvo, ka vse njeno postane i njej verno ostane. — Počivaj dobra düšica pri nebeskoj i svojoj mamiki ! Naši znameniti možjé. Malogda se spomenémo s tistih lüdi, šteri so bili tak velki dobrotniki Slovenske krajine. To so bili tisti možjé, ki so dali našemi lüdstvi knige v našem narečji. S tem so pripomogli, ka se je slovenski jezik v našoj kraji ni obdržao v cerkvi i zvüna nje. Či ne bi meli mi slovenski knig, bi obprvim jako zaostali v düševnom živlenji, ob drügim bi se pa leži pa hitrej širila vogrščina. Ar smo bili popunoma ločeni od drügih Slovencov prek Müre, so k nam ne prišle Slovenske knige, štere so se tam že od 1551. leta dale pisale. V našoj krajini je izišla prva kniga v našem narečji leta 1715. i to je bio lüteranski katekizmuš Ferenca Temlina. Za tem se je oglaso Štefan Küzmič, farar v Šurdi v županiji Šotrogy. Tá so se odselili iz naše krajine ništerni luteranje i so meli svojo faro. Sledkar pa so se ščista povogrščili. Küzmič je včino velko delo s tem, ka je „z grčkoga na slovenski jezik obrno“. Novi zakon, ki je bio tiskani 1. 1771. na Nemškom. To je najvekše delo, spisano v našem narečji. Küzmič je napisao toj svojoj knigi predgovor, v šterom kaže, ka je poznao knige Slovencov prek Müre, dale je znao, ka smo edno s Slovenci po Štajerskom, Kranjskom itd. — Naródo se je Števan Küzmič 1.1723. v Strükovci, mro je pa 1. 1779. v Surdi. Edno leto po njegovoj smrti je izišla prva katoličanska kniga v našem narečji. To so bili „Svéti evangyeliomi“, štere je poslovenčo Mikloš Küzmič, plebanoš pri sv. Bedeniki i okrogline Slovenske vice — öšpöröš (kak se je sam podpisao. L. 1777. je nastanola püšpekija v Somboteli, kama so pripadnole tüdi naše fare, štere so prle bilé pod zagrebečkov, vesprémskov pa györskov püšpekijov. Prvi Sombotelski püšpek je bio Szily Jánoš, vučeni mož, ki je bio pravičen Slovencom. Skrbo je, naj se podigne znanje lüdstva, záto je naročo plebanoši Küzmiči, naj napiše Slovenske knige. Küzmič je pa bio tüdi pravi človek za takše delo ; z velkov gorečnostjov pa znanostjov je pisao v našem narečji šolske knige („Silabikár“), njegova „Molitvena kniga“ je ešče dnes dobro poznana med nami kak „staroslovenska“, dale je napisao „Staroga i novoga teštamentoma svéte historie kratko šumo“, knigo za betežnike itd. Lejko pravimo, ka so najbole znameniti „Sveti evangeliomi“, štere od tistoga časa čtejo naši dühovniki vsakši svetek. Küzmičove knige so bilé velkoga pomena, ar so je dühovniki razširili po vsoj krajini, ka nam svedoči to, ka se ešče dnes najde tü pa tam kakša. — Mikloš Küzmič se je naročo 1. 1737. v Gornji Slaveči, mro pa l. 1804. pri sv. Bedeniki. Med znamenitimi možmi naše krajine je tüdi tisti neznani plebanoš, ki je naskori po 1. 1800. napisao našo zgodovino — „Starine železnih i zalajskih Slovenov“. (Pokojni Dr. Ivanoczy so bili mišlenja, da je pisateo teh starin grački plebanoš. Vr.) Naskori potom je začno pisati Jožef Košič, rojeni 1. 1788. v Beltincih, mro 1807. kak plebanoš na Gornjem Seniki. On je dobro poznao spise štajerskih pa kranjskih Slovencov. V svoj prvom spisi »Kratki navuk vogrskoga jezika" je ešče od toga gučao, ka se more vsakši Sloven vogrski navčiti. Sledkar pa je spoznao, ka mámo Slovenje pravico do svoje lastivne reči. Napisao je lepo knigo „Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov, v šteroj popišüje návade, kára slabe šegé pa vči lüdstvo. V knigi „Zgodbe vogrskoga králestva“ pa je očivesno povedao, ka smo mi Vogrom ne dužni nikšo zahvalnost, liki so oni od nas preci vzeli. Med lüteraifskimi pisci je okoli 1870. 1. napisao Kardoš Janoš, (farar na Hodoši) več verskih pa šolskih knig. Pisao je lepi pa bogat jezik. Ešče več je bilo lüdi, šteri so se s perom trüdili za naše lüdstvo, ali tü nemremo od vsej pisati. Vidimo, ka je ta mala književnost v našem narečji stara že prek 200 let. Bila nam je potrebna. Pa je prišeo novi čas, gda je pok. dr. Ivanóczy s svojimi sodelovalci začno vekše delo za izobrazbo pa vzgojo našega lüdstva. Dobili smo svoj Kalendar pa svoje liste, šteri so nas pripravili za denéšnji čas, gda sprejemamo tüdi mi slovensko književnost za svojo. Naše narečje nam pa ostane spoštüvanja vredno, ar nas je ono očuvalo Slovence. V lepom spomini nam pa ostanejo tüdi vsi tisti možjé, šteri so v kmični časaj skrbeli za düševno živlenje naše Krajine. Svet reši samo lübezen Jezušovih ran ! V te namen širite Novine ! Slovenska Krajina se je posvetila Mariji Pomočnici Maja 5. na Gospodnovo zastoplenje je Sobota bila vesela. Vesela vu srci, vesela na obrazi. Materi se je veselila. Krasno podobo Marije Pomočnice, štero so dobrovolni dari našega vernoga lüdstva spravili za kapelo Martinišča. Na jezere naroda je privrelo v očigled slabomi vremeni v Soboto, da javno priznava, da je dete Marijino. Niti polovica neje mela mesta v prostornoj sobočkoj cerkvi. Pobožnost se je začela z predgov, štero so držali g. Klekl Jožef, vp. plebanoš od lübezni Jezušove do Marije. Nato je Sledila Posvetitev, štero so izvršili mil. g. Dr. Žagar, prošt iz Ptuja. Po blagoslovitvi so slüžili mil. g. Slepec Ivan č. kanonik slovesno sv. mešo. Vsem obredom je podignola čast dühovščina i kleriki v velikom broji. Po sv. meši je vodo mil. g. prošt velikansko procesijo po celoj Soboti skoz Malo Kanižo, Lendavsko i Aleksandrovo cesto do Martinišča, v šteroj je nad sto v belo oblečenih deklic sprevajalo krasno Marijino podobo i njej rože trosilo, podobo so nosili mladenci. Jako genlivo je bilo, da so male deklice molile sv. čislo med procesijov. V procesiji so se popevala Marijine litanije. Naroda je šlo do Štirijezero v procesiji, nešteto ga jo pa gledalo. Oponašanje je bilo dobro; i drügoverniki so se resno držali i dokazali, da prava pobožnost do matere Marije, ki je vzor vseh mater, gene vsako srce. Procesija je prišla okoli l. vöre v Martinišče, gde so mil. g. prošt držali navuk od lübezni Marije Pomočnice. Po navuki so pred Najsvetejšim g. Klekl Jožef naprejmolili posvetilno molitev i celi večjezerni narod za njimi i se je tak v imeni Slovenske Krajine posveto celi naš rod Mariji i to trikrat proso, naj njemi mati bo i potem njej trikrat oblübo, da njej bo dobro dete. Posvetitvi, štera je genola vsakoga navzočega, se je odpopevala zahvalna molitev : Tebe Bog mi hvalimo i dao se je blagoslov z Najsvetejšim. Ob treh so bile večernice z navukom, šteroga je držao g. Raduha Jožef, prefekt iz Veržeja. Krasno i genlivo je bilo gledati na dvorišči zbran narod, kak se je veselio pri Marijinih materni nogaj i z godbov njej na čast prepevao lepe Marijine pesmi. Tak nikak bo v nebesaj, samo ka v neskončnom blaženstvi ; i tam se bomo pri mamiki Mariji veselili večno, ki smo jo vredno častili tü na zemli. Veržejska i Črensovska godba sta igrale med procesijov i sledkar na dvorišči. Črensovsko je vodo g. Lutar Stevan, šolski upraviteo. Godba je bila dobra. 4 NOVINE 15. maja 1932. Edno bi pa prosili za drüge takše slučaje, naj se vpošteva. Naj godbe ne igrajo nikaj drügo kak samo cerkvene, pobožne pesmi, štere se med božov slüžbov v cerkvi popevajo. Procesija je molitev i to javna molitev, to je več kak navadna molitev. Molitev je pa pogovor z Bogom. Nikaj ne sme zato k njej priti, ka ne bi zdignolo naše düše k Bogi. To bi prosili prvič. Drügič pa, naj godba nikdar ne začne prle igrati, kak se začeta pesem dokonča. Reditelje nato morajo jako paziti. Večkrat se je najmre zgodilo pri toj procesiji, ka je dühovšči začela Marijine litanije popevati i godba je to pretrgala z kakšov igrov, celo ešče poskočnov. To naj se večkrat ne ponovi. Prava naj bo naša pobožnost i nikaj sveckoga naj je ne moti. Odračunavši te naopačnosti, pa je bilo vse popolno krasno, Mariji na radost, nam na hasek, dobromi Bogi pa na najvekšo diko. Mariji smo se izročili, Njene smo hčeri, njeni sini ! Ob šestdesetletnici dr. Antona Korošca. Maja 12. t. 1. obhaja eden od najvekših slovenskih sinov svojo 60. letnico — dr. Anton Korošec ino ž njim celi slovenski rod. Ime dr. Korošca je ne znano samo doma, liki poznajo ga po celoj Europi. Dr. Krek ino dr. Korošec sta bila tistiva moža, šteriva sta vodilno sodelüvala pri zatoni austro-vogrske države. Z dr. Korošcom smo stopili Slovenci prvikrat v našoj narodnoj zgodovini na vodilno mesto. Ime dr. Korošca je najti povsedi : v cerkvi, knigi, delavski vrstaj, kmečki domovaj, časopisaj, drüštvaj, gospodarstvi, politiki, vse to guči od njegovoga vsestranskoga ino nesebičnoga dela, s šterim si je pridobo nepozablene zaslüge v zgodovini našega naroda. Dr. Korošec je spoznao ino zlübo slovensko zemlo iz vsega svojega srca. Spoznao je Povsedi razmere ino osebe pa zbrao delavce za Preporod ino lepšo bodočnost naroda. — Skoz celo svoje živlenje se je bojüvao za zdrüženje naših narodnih sil, zato ka je bio osvedočen, ka je samo tak mogoče obvarvati narod ino ga z lastivnov silov zdigavati do političnih pravic, višiše kulture ino lepšega blagostanja. Delüvao je neprestano v tom nameni, čeravno v vsej svoji izrazitosti, zmožnosti i dalekovidnosti ne najšeo zmerom zadosta razumevanja za ideje, štere so obrodile telko dobroga na našoj slovenskoj zemli. Prvikrat stopi njegovo ime v našo narodno zgodovino, z dobov, gda je v austro-vogrskoj državi prvi politično izpovedao idejo Zdrüžene Slovenije, gda je kak predsednik Slovenskoga kluba v Štajerskom deželnom zbori leta 1909. zahtevao zdrüžitev slovenskoga dela Štajerske pa Koroške z drügimi slovenskimi pokrajinami v edno upravno celoto. Ob toj priliki je dr. Korošec prvikrat gučao iz src vsega slovenskoga naroda, šteri je spoznao v njem svojega moža ino njemi Odzdaj naprej vküper z dr. Krekom zavüpao svojo politično usodo. Pet let kesnej (1914.) pa že Korošec načelüje v državnom zbori v Beči zdrüženoj v Hrvaško-slovenskoj zajednici. Odzdaj naprej stopi ime Korošca tüdi v zgodovino hrvaškoga naroda. V tom časi je že spoznao, ka je čas od nemštva pa madžarstva zatiranih narodov dozoro ino ka se bliža vöra odločitve ino tak začne biti hüdi boj za osvobojenje svojega slovenskoga naroda izpod stoletnoga tüjčovoga jarma. Zastavi svoje živlenje i igra velko vlogo za obstanek ali ne obstanek svojega naroda. 30. maja 1. 1917. prečte v bečkom parlamenti znameniti zgodovinsko „majsko deklaracijo“, v šteroj zahteva popuno narodno samostojnost. Ino ravno deklaracija postane zdaj glavno izhodišče narodnoga gibanja pri narodaj Slovencov, Hrvatov pa Srbov. Od zdaj naprej se po vsoj Slovenskoj zemli začne širiti glas po narodnoj slobodi. Obdržavali so se narodni tabori, na šterih nastopa Korošec, kak glavni govornik, šteri navdüšüje poslüšalce : „Slovenski narod zdigni glave, zato ka se bliža tvoje rešenje !“ Niti edno leto ne mine po majskoj deklaraciji, že se zrüši pa razpadne država, štera je mela dugo let v zgodovini najvekšo moč, to je Austrovogrska. V tom Zgodovinsko važnom političnom trenutki vidimo Korošca kak predsednika Narodnoga vijeća Slovencov, Hrvatov pa Srbov v Zagrebi. Tüdi zdaj v našoj državi je igrao velko vlogo. Bio je večkrat minister, ino dvakrat celo ministerski predsednik. Ino ravnotak, gda se je nahajala naša mlada država v najbole nevarnom položaji, gda so počili streli i spadnole žrtve hrvačkoga naroda v Beogradi v parlamenti, gda je skoro ves narod trepetao pred državlanskov bojnov, je naš krao dao Vodstvo države ravno dr. Antoni Korošci. V tom težkom časi je več časopisov drügih držav zapisalo reči: „Naš krao je v tom trenutki ne mogeo dobiti bolšega moža . . .“ S temi rečmi je povedano vse, ka je Korošec prevdaren i eden od najvekših politikov zdajšnje dobe. Gotovo, je ka ga bode zgodovina postavila med tisto vrsto mož, politikov, kak so Italijan Mazzini, Garibaldi i prof. Masaryk. Joško Maučec. Bitje i smrt na proščenji v Črensovcih. Črensovska fara ma jako dosta dobroga, ka se ne najde indri, a ma tüdi dosta slaboga, ka bar naj bi se nej najšlo v njej. I s tov slabov stranjov je daleč naokoli poznana. Ta slaba stran njena je v tom, ka nešteri starišje ne vejo dati straha svojoj deci i ka preveč štima mlado i staro alkohol. Za kaplico vina bi ta dali Vnogi vse. To je ta slaba stran. Herbali so to slabo stran i leta trbe, prle, kak se znebijo te grde navade, neverne lübezni do alkoholnih pijač. Vekšega blaženstva nema tü dosta lüdi, ka če more priti do kaplice vina ali žganice i tü ženske ni piknjice ne so izvzete. Mladina se že tak vzgaja. Že kak mali šmrkli dobivajo po gostüvanjaj i drügih prilikaj opojne pijače. Ne čüda zato, ka se leto za letom bijejo i kolejo med sebom. Tak se je zgodilo tüdi letos. Dnes tjeden je bilo tü Križovo proščenje. Večernice so bile že slabo obiskane od mladine. Zmed 700 dečkov jih je bilo v cerkvi kakši 20. Ostali pa kaj doma, največ pa po krčmaj raztepeni i to ne samo zreli dečki, nego nedorasli tüdi. Žarila so njim lica, če si je srečao na cesti od pila. Vse je pilo. Pilo lansko močno vino, pilo šmarnico ali što zna ka. Po večernici so se zbili kak lani v gostilni Bauer Šamuela pri cerkvi. V grabi sta se kotala Kolenko Izidor, Kreslinov i Hozjan Števan Fekonjov. Te drügi že oženjen. Oba kaštiganiva že. Hozjan je bio ves blaten i krvavi. Kolenko pa je dobo z polenom takši vdorec, da ne mogo domo, mogli so ga na kola vrčti i domo odpelati. Gda domo pride, oča njemi odgovori : „Bujli bi te, bujli, zakaj mi delaš teliko žalosti, zdaj sem plačao za tebe 400 Din. pa si pali to napravo. Roke sem dnes vküpsklenjavao pred tebov i te tak proso, neidi v krčmo. Ne si me bogao“. Te dečko je bio obsojen na 15 dni voze zavolo lüčanja, kak smo pred kratkim opisali. Med bitjom je bio tüdi Horvat Kazimir Lesnjekov, a komi ne se je nikaj zgodilo. G. šolski upraviteo so ga pregnali, ka njim je travo dol klačo, Vsi ti trije so z Črensovec znani od vseh kak razbijačje. Štrtoga, Kreslin Markeca so pa žandarje spravili domo na D. Bistrico. Je tüdi dobro poznani zavolo večkratnoga bitja. Nikaj vekšega ne se je zgodilo, noč je postala mirna i vsaki je legeo na mirni počitek. V noči je pa doprinešena hüdobija, štera v nebo kriči. Okoli edenajsete pred polnočjov je šo z Žižkov domo Horvat Ivan Lesnjekov iz Črensovec, gornjega Kazimira brat, mladi dečkec, Ka je delao v Žižkih, nevemo. Pravijo, da je bio v pintašiji. To je gotovo, da bi toga hipa že mogo doma biti. Šo je domo i se srečao z dvema bratoma iz Žižkov, Žižek Matjašom i Ivanom. Nese je dozdaj zvedilo, jeli so meli kakšo svajo prle ali ne, niti to ne, jeli so se na toj poti svadili, ali jeli sta dva Žiškara spoznala toga dečka ali ne, teliko je jasno, da ga je eden z med njeva vmoro na toj poti med Črensovcami i Žiški v ednoj detelci. Smekno ga te mlajši v srce i vrezao je tüdi gut. Tak se je zvedilo, tak je vadlüvao vmirajoči drügim dečkom, ki šo šli opolnoči iz Žižkov domo v Črensovce. Toga ti dečki so djali na kola i domo odpelali. Po smeknjenji za pol vüre je vmro. Eden teh Žižkarov je že oženjeni i oča vnogo joče zavolo njega, njegova žena je v Franciji ; te mlajši je pa sabolski detič, miren dečkec. A zdaj je kak se kaže, najvekši krivec i žandarje so ga že odegnali. Kak je prišlo do toga strašnoga djanja, zdaj ešče ne vemo stalno. Mladina lazi od krčme v krčmo kak da drüge dobrote ne bi bilo na sveti, kak pilo i te ne pije svojega politrčka, šteri bi zadosta bio vsakokomi i bi potem šo mirno domo, nego se pije na litre i sili se vsakoga piti, ki pride zraven i pije se čisto vino. Tü slanine níšče nešče piti, samo čisto vino. Tak je prišlo do nesreče. Pri tom žalostnom smrtnom slučaji nastane resno pitanje, jeli je ne prišo zadnji čas, ka se zgene ne cela Črensovska fara, nego cela Slovenska Krajina i začne borbe proti pijanosti. Da če toga ne včinimo, je zgüblen naš narod. Mi smo svoje povedali i rešili svoje düšo. Nastane zdaj še drügo veliko pitanje. Ne kaže li, ka bi se vsa proščenja odpravila. I ne kaže li, da če bi ravno ostala proščenja, da se alkoholne pijače nebi točile na den proščenj ! Edno ali drügo se mora zgoditi. Cerkev i civilna oblast morata roko v roki delati, da rešite te nesrečen, pijanstvi vdani slovenski narod ne samo v Črensovcih, nego v celoj banovini, ar je rana po celom teli slovenskoga naroda vrezana i grozno grda, bole pa ne- 15. maja 1932. NOVINE 5 vama je. Ki lübite slovenski narod, rešite ga pijanosti, pa bo včasi red, pa bo včasi blagostanje, pa bo včasi poštenost i vse, ka dobroga pri njem menjka. K 60 letnici dr. Korošec Antona, našega voditela, dobroga dühovnika, gorečega državnika i lübeznipunoga bližnjega prinesimo Sinovje i hčeri Slov. Krajine te dar, da se ga spomenemo v svojih molitvaj i da darüjemo za njega edno sv. obhajilo, prečiščavanje, naj ga dober Jezuš blagoslovi i vodi, da dosegne tisto svojemi narodi i kat. Cerkvi, ka on žele od njega. Pobožna žela ednoga mesara. V občini K. je mesar iz T. ednomi gospodi izrazo sledečo želo : Toga Kleklna bi trbelo prepraviti, zakaj je odpro zadružno mesnico v Soboti. Gospod Klekl, gda so to zvedeli, so se lüšno nasmejali i z ednim naznanili, da se ne bojijo mesarskoga protenja. Iz Rusije. Z vsov močjov so se bolševiki trüdili, da zabranijo svetiti božične i vüzemske svetke, najbole med delavci i njüvimi drüžinami. Nato so se že pripravlali celo jesen. Proti tem svetkom so bolševiki delali na vse načine. Posebno v svoji novinaj, štere zovejo „Brezbožnik“, so strašno grdo napadali katoličansko cerkev. Tüdi so dali zapoved, da morajo vse fabrike na te svetke delati. V Rusiji dühovniki stradajo. Dühovniki vsej ver v Rusiji so brezi pravic, brezi kart za živež (najmre v Rusiji se dobi strošek samo potom kart) i stanovanja, popunoma so samo odvisni od miloščin svoji vernikov. Zgodilo se je v cerkvi sv. Trojice v Caricini, da so med božov slüžbov na sredi cerkve stali trije dühovniki, oblečeni v raztrgano obleko, na prsaj pa so meli list z napisom : „Pravoslavni kristjani, Pomagajte stradajočim dühovnikom.“ Sedemdeset milijard zlati frankov. Banque de France zaznamüje narastek zlate francuske rezerve (zaloge) za 567 milijonov 356.957 frankov, šteri so se nabrali v kleti banke v časi zadnjega tjedna. Sküpna šuma zlatoga zaklada znaša zdaj 69.946,822.715 frankov. Zlato se ešče naprej zbira v kleti banke. Zadnja šuma, štera je prišla v Pariz, je znašala 14 milijonov frankov, šteri so zdignjeni v Zedinjenih državaj Severne Amerike. Čaka se, da bode zraseo zlati Zaklad Francije v par dnevaj na 70 milijard frankov. Politični pregled. Jugoslavija. Bivše srbske stranke so poslale voditeli slovenskoga naroda tople čestitke k 60 letnici. Tak je pozdravo Jov. M. Jovanovič, bivši poslanik v Beči i voditeo srbske kmečke stranke z etimi rečmi: „Pridrüžüjem se vam z najbošimi želami za Vašega slavlenca dr. A. Korošca. Naša država ga mora prištevati med svoje iskrene graditele, mi pa njemi moramo želeti dugo živlenje za njeno nadalno vredi- tev.“ Dr. Milan Stojadinovič, bivši minister financ eden voditelov radikalne stranke je pa poslo sledeči Pozdrav v Ljubljano : „Ime dr. Korošca bo zavzemajo najvidnejše strani v novejšoj zgodovini slovenskoga naroda. Nego po Korošcovih velikih političnih izkušnjaj, po njegovoj modrosti, i domolübji je njegova delavnost daleč prestopila meje njegove vozkejše domovine. V našoj sküpnoj državi Srbov, Horvatov i Slovencov je Anton Korošec igrao jako značilne vloge. I ne dvojimo, da bo tüdi v bodočnosti zavzemao vodilna mesta. Za njegovo 60 letnico njemi iskreno čestitajo vsi njegovi vnogoštevilni prijatelje. On že dnes spada v tisto vrsto velikanov, za štero je pravo naš pesnik Njegoš : „Blaženi je tisti, ki na veke žive, vredno se njemi je bilo roditi.“ ( Blago tome, ko do vijeka živi, imao se zašta i roditi.)“ — Mi k vsem tem pozdravom prikapčimo pozdrave celoga našega srca i želemo dugo, dugo živlenje našemi voditeli dr. Antoni Korošci ! Francija. Na predsednika francoske republike je petkrat strelo z revolvo ruski medicinec dr. Pavel Grgulov i ga je teško rano. Predsednik se je pelao na razstavo i tü ga je strelo Rus, ki je iz Milane prišo v Parizi samo zato, da strli nedužnoga predsednika. Grgulov kaže znamenje, da je zmešan v glavi. Na pitanje, zakaj ga je strelo, je odgovoro, da zato, zakaj neje Francija preprečila boljševizma v Rusiji. Kak nori odgovor. Francija se sama bori proti njemi i more jako paziti, da njej ne zraste, kak bi mogla te ona v velikoj Rusiji ga preprečiti, če Rusi sami neso mogli ! Z toga odgovora se vidi, da je napadalec zmešani v pameti. Predsednik francoske republike, Doumer Pavel vmro od strelov, zdravniška znanost, čeravno so ga včasi operirali i njemi prelejali drugo zdravo krv za zgübljeno, ne ga je mogla rešiti. Egipt. Za ministerskoga predsednika Ismael pašo so pripravili bombe, štere so pa prle eksplodirao, kak je njegov vlak ta privozo. Če na postaji ne bi se stavo, bi ga vmorile, zdaj je pa on ostao živ. Vmrla sta pa dva delavca i so trije nedužni delavci teško ranjeni. Nega lübezni na sveti, zato se pa kole svet. Svet reši samo lübezen, ki je z Jezušovih ran rešila svet. Samo ta ga pali reši. Dnevne novice. — Naši Visokošolci v Ljubljani so priredili v petek 29. aprila v kat. akademskom drüštvi „Zarja“ v Akademskom domi „Večer Slovenske Krajine“. To je bila prva prilika v Ljubljani — vej smo toga niti v Soboti ešče ne doživeli ! — ka so naši Visokošolci sami pokazali tovarišom iz vsej krajov Slovenije, kakša je naša krajina. Spevali so naše domače pesmi, pokazali okoli 40 skioptičnih slik iz različnih krajov, gučali so od naših razmer pa težkoč, M. Kranjec je čteo iz svoje knige, drügi nekaj frlic v našem narečji. Na konci je g. prelat dr. M. Slavič, naš stari prijateo, pripovidavao svoje spomine na svoja potüvanja po naših krajaj pa na žmetne boje za Osloboditev Slovenske krajine na mirovnoj konferenci v Parizi. Navzoči je bilo vnogo visokošolcov. Na konci So vsi želeli, naj se pripravi takši večer, pa ešče lepši, na šterom damo priliko vsoj Ljubljani spoznati našo krajino. — Od rabskih Slovencov, od šterih smo v predzadnjoj številki Novin pisali, je prineseo spis mesečnik „Slovanski Pregled“ v Pragi. Poleg je objavlena tüdi mapa Slovenske krajine. Ar ide te list po vsem slovanskom sveti, smo lejko veseli, ka zvedijo za naše brate na Vogrskom. Tak do nas pomali bole poznali v dalešnjem sveti, kak v domačoj državi . . . Te mesečnik je najmre že lani objavo dugši članek od preminočnosti pa denešnjih razmer Slov. krajine. — Časopis za zgodovino i narodopisje, šteroga izdava zgodovinsko drüštvo v Maribori, je prineso v prvom letošnjem snoplči dva spisa od peštanske „Domovine,“ s šterov so nas Vogri šteli ešče po oslobodjenji dale za norce meti pa od edne knige profesora Mikole, v šteroj na grdi pa dečinski način laže od naše krajine. V tom se pá dobro vidi, kak so Vogri skušali na vsakši način pokazati sveti, ka smo mi ne Slovenci. Mi pa pokažimo vsigdar, ka smo Slovenci i nikaj drügo ! Poneverba slobodnozldara. Dr. Zajiček Karol, upraviteo grofovskoga imanja Larisch-Mönnih na Češkom je zapravo v treh letaj sedem milijon čeških koron. Gda so začali dvojiti v njegovom deli, se njemi je posreči pod imenom Raba Franc dobiti potno dovolenje i semta potüvati. Ali da neje mogo primenklaja pokriti, so njemi oblasti prepovedali i pod tem tüjim imenom oditi. Pa vendar se njemi je posrečilo pobegnoti pod nekšim drügim imenom v Argentino na mednarodni slobodnozidarski kongres, kde bi Čehoslovaško zastopao. Zadnje sledi so najšli za njim na Španjolskom ; pa čeravno je izdana za njim tiralica, španjolske oblasti ne so ga prijale. V Španjolskoj so zdaj na vladi ravno veri sovražni slobodnozidari. Negda je bio katoličanec i je odpadno od kat. vere pa postao kotriga tak zvane krivoverske narodne cerkve. Njegovo vkanjüvanje svedoči, da ne je meo mesta v kat. veri. Premagana jetika. Jetika je tisti strašen beteg, šteri največ mladoga živlenja pokosi na zemli. Vnogo se trüdijo zdravniki, da bi najšli pravo vrastvo proti tomi strašnomi sovražniki človečega zdravja. Poskusili so to i ono, prinesli kaj pomoči, ali stalne pomoči niedno vrastvo ne je dalo dozdaj. Najbole se je vračila jetika z antituberkolnimi injekcijami. Dosta je pomagala, ali sovražnika premagati neje mogla ta kura tüdi ne, tak ne kak dober zrak i dobra hrana ne, čeravno sta tevi tüdi jako krepila jetične lüdi. Zdaj se je razneslo iz Anglije, da se je posrečilo iznajti švicarskomi zdravniki dr. Spalingeri vrastvo za stalno ozdravlenje jetike. Dr. Spalinger je tajno delao v svojem laboratoriji leta dugo i iskao vrastvo proti jetiki. Potrošo je svojo i svoje žene veliko herbijo, do 25 miljon dinarov za svoje poskuse. Poleg toga je pa šče z Anglije dobivao bogate dare. Gda je poskuse zvršo, je ponüdo svojo iznajdbo angležkoj vladi. Neko sirotko je iznajšo, štera se vcepi v krv jetičnoga človeka i ga ozdravi ne da bi škodila zdravji. Ta sirotka vmori bacile jetike včasi, kak pride v krv. — Vnogi podjetniki so milijone i milijone ponüjali dr. Spalingeri, naj njim oda svoje zdravilo ka do meli monopol za odajo. Pa je dobrohoten doktor odklono ponüdbo, trpečemi človečanstvi brez monopola da vrastvo, ka falej pride do njega. Tak pišejo listi. Zdravniki bodo delali zdaj poskuse s tov sirotkov i te se stalno zve, kakši Uspeh de mela ta proti jetiki, gda do jo probali na vse kraje vsi doktorje. Bog daj, da bi se popolnoma premagala jetika, sovražnica mladoga človeka. 6 NOVINE 15. maja 1932. M. Sobota — Materinski den, šteroga je priredilo preminočo nedelo Kolo jugoslovanskih sester, s sodelovanjom šolske mladine, se je nadvse lepo zvršo i prineseo lepi čisti dobiček za siromaško deco. — Vsem, ki so pripomogli na kakšen koli način, da se je svetek Marije Pomočnice na Gospodnov vnebohod tak lepo obslüžo, se na tom mesti ravnatelstvo Martinišča najlepše zahvalüje. Dužnost nam je posebno povdariti, da so k lepomi redi dosta pripomogli tüdi sobočki gasilci pod vodstvom g. načelnika Cvetka, šterim se na tom mesti ešče prav posebno zahvalüjemo. Slovenska krajina. — Vesele i blažene risalske svetke žele vsem svojim naročnikom, čtevcom i sotrüdnikom „Novin“ Uredništvo i uprava. — Mostje. Kolonist Düh od Lipe je Preminoči tjeden naglo vmro. Najšli so ga mrtvoga v grabi. Žena je mimo njega Šla v Soboto na sodišče, gde je nekši poseo mela, pa ne ga je ovarala. Pravijo, da je zdravniški pregled dognao zastruplenje (zagiftanje). — Mlado debelo živino, telice, bike, teoce, svinje, šteri člani Agrarne zadruge majo i ščejo odati, naj to jávijo pri Poslovalnici Agrarne zadruge v Soboti, Križova ul. 4. — V. Polana. Zbesnola je küsa Ftičarva i odišla z domi. Dobo jo jekonjač iz Melinec i strelo. Po medaliji se je dognalo, da je psica bila Ftičarva. — Lovska küsa Cigan Štefana z Črensovec je odišla. Prikazala se je za en kratek čas v Bednjaji. Za tem se je zgübo sled za njov. Mogoče je stvar zato odišla, ka gospodara ne doma, pa ga Šla iskat. Neki glasi pravijo, ka bi Zbesnela, pa to ne se je Potrdilo. — Turnišče. Z veseljom smo letos čteli v Slovenci, da naša fara letos nema nezakonske dece. Zdaj pa je to nevola, zakaj je nema. Neka samica bi je najmre morala poroditi i kak se čüje, je osumlena pri žandarmeriji, zakaj neje porodila. Dozdaj jih je že devet porodila. Dve takšivi samici mamo, ka vsaka do devetkrat rodila nezakonsko dete. To je tüdi rekord. K sreči pa niedna med tema neje v Turnišči rojena, drüge občine so nam jeve posodile. — Novi Srezki načelnik v D. Lendavi g. dr. Trstenjak je prevzeo svoje posle od svojega prednika. Njegovo prvo delo je bilo, da je poslao okrožnico vsem občinskim, šolskim i župnim uradom i tem naznanja prevzem policijske oblasti v Dol. Dendavi i je z ednim prosi, da ga podpirajo, da bo mogo svojo nalogo v dobrobit lüdstva zvršiti. Te korak g. novoga glavara je napravo jako dober vtis. — Bivši Srezki načelnik v D. Lendavi, g. dr. Fračnik se je v petek, 6. maja odpravo na svoje novo mesto v Ljutomer. Z tov zavestjov je zapüsto Slovensko Krajino, da je s celim srcom delao na to, naj siromaškomi našemi narodi pomaga z pravičnov i smilenov upravov. Sprevaja ga zato lübezen z našega sreza i zahvalna lübezen, štera njemi žele vnogo uspeha na novom mesti i ga prosi, naj nosi naš srez vsikdar v svojem srci, kak ga bomo i mi vsikdar nosili v svojem. V Ljutomer se je pelao z svojov gospov prek Črensovec, gde se je poslovio od g. Klekl Jožefa, kak se je te zadnje dni poslovio od vseh svojih prijatelov i poznancov. — Ogenj. V noči pred Zastoplenjom Gospodovim 4. maja je zgorela streha gospodarskoga poslopja gostilničara Kreslin Števana v Beltincih. Glasi se širijo, da je hüdobna roka zanetila ogenj. Poslopje je bilo zavarüvano. — Cerkveni glas. Za administratora osirotele martjanske fare je višja cerkvena oblast imenüvala g. Bakan Jožefa, salezijanca iz Martinišča v M. Soboti. — Izjava. Od mene se je zahtevalo, da položim kaucijo od 25000 Din i za zadrüžne stroške 200 Din. uredi za kontrolo izvoza živine pri zavodi za pospešavanje zvünešnje trgovine, Beograd, Miloša Velikog ulica 42. Jaz sem to tüdi doprineso i sem zgoraj omenjeno šumo tüdi položo 27. februara 1932. V očigled tomi da sem vsem od mene zahtevanim pogojom zadostio, sem samo dvakrat dobio dovolenje za izvoz i to 8. marca za 80 komadov telec pa dneva 27. marca 55 komadov telec i isti den za 1900 kg. svinjskoga mesa. Od toga časa pa sem več ne dobio dovolenja za izvoz. Nadale pa tüdi za izvoženo blago nese mi je dozdaj nakazao penez od Narodne banke. — D. Lendava, 12. aprila 1932. Bohar Adam. — Pripomba. Ta izjava g. Bohara jasno potrdi tisto, ka smo mi dnes dva tjedna v Novinaj objavili. Po pritožbi g. Kleklna je dobo potem ka smo dnes dva tjedna pisali, g. Bohar še za pol vagona telec dovoljenje, da je sme v Beč izvoziti. Mi pri svojoj zahtevi ostanemo : vsaki naj dobi v ednakoj meri dovolenje za izvoz ar neje vekši državljan eden kak drügi. — Kobilje. Pri nas se osnavao redovniški živinski odsek. Osnovateo je g. Casar Vinko, vučiteo. Edno poteškočo mamo v našoj občini. Nesmo proti dobromi upraviteli šole, nego jako teško je za našo deco, da g. upraviteo neve slovenski, nego samo srbohrvatski i tak mala deca, štero vči, jako pači jezik, neve ne slovenski pa ne srbohrvatski. Tü prosimo pomoči. — Novine so narasle zadnji tjeden v Nemčiji i Franciji z 2 naročnikoma, v Mostjaj, v Ptuji, Chicagi, G. Bistrici, Trnji i na Hotizi z ednim naročnikom. Le naprej z naročitvijov naših listov. Čisto vretino vam davamo, ne pijte pomije, gda mate čisto vodo za piti ! — Mesto venca na grob pok. Horvat Jožefa pleb. v Martjancih so darüvali g. Bakan Štefan, kaplan v Črensovcih na Dom sv. Frančiška 100 Din. Plemeniti dar šteri več pomaga pokojnoga düši, kak celi vagoni vencov, če molitev ž njimi ne zdrüžena. — Bogojina. Stolice so gotove, samo teško se delijo, ar bi vsaki rad naprej sedo. Pa poniznost več prinese za düšo, kak phanje v prve klopi. Do 17. jula, gda bo nova meša g. Horvat Franca salezijanca z Filovec, bodeta gotovivi tüdi prečka i predganca. Vse se dela po načrti arhitekta, vseučeliščnoga profesora g. Plečnika. — Pozdrav pošila iz Francije vsem svojim poznancom, prijatelom, rodbini i celoj gračkoj fari i žele vsem vesele i blažene risalske svetke Rothdeutsch Štefan. — Vančaves. Maja 6. je zgorelo gospodarsko poslopje Krčmarove gostilne. Kak je ogenj nastao, nikaj ne stalnoga znati, ar je gorelo po polnoči. Živine zavolo nagloga ognja neso mogli iz štal spüstiti, ali zato nikaj nese njej zgodilo, ar neje skoz poda prišeo ogenj. — Mačkovci. V Soboti Ustanovlena „Savezna strelska drüžina“ je obhajala dnes tjeden v veselom razpoloženji Otvoritev strelišča v Mačkovcih. Pokroviteo drüštva je g. Benko Jožef, nar. poslanec. — Bokrači. Mesto pokojnoga župana Talaber Janoša je imenüvani za župana Ambruš Janoš. — Matjašovci. Razrešen je županske dužnosti Zalko Janoš i na njegovo mesto je imenüvani Bunderla Franc. — Proščenja sv. Ivana Nep. bo na Razkriži na risalski pondelek maja 16. Veseli glas v drüžini g. Bajleca. Gospa g. Bajlec Franca, odvetniškoga kandidata v Soboti, je povila prvo dete i to dečkeca. G. Bajleci iz srca Čestitamo. — Kitajski misijonar g. Joško Kerec je prišao dne 7. maja v Ljubljano. Iz Ljubljana potüje v Turin i pride domo v Slov. Krajino prve dni junije. Prvo mešo v domačoj farnoj cerkvi pri sv. Sebeščani bo slüžo v nedelo dneva 5. junija t. 1. Vsi ga željno Pričaküjemo, Bog ga srečno prinesi k nam ! — Pojdimo k Mariji na Trsat ! V soboto 28. maja zjutraj bo vozil na Trsat (Sušak) posebni romarski vlak iz Ljubljane in iz Maribora, ki bo sprejemal romarje na vsaki postaji. Polovična vožnja po železnici in brezplačen izlet z ladjo po morju na otok Krk je z našo izkaznico, ki stane samo 40 Din. Kdor se želi pridružiti, naj se prijavi Vsaj do 20. maja. Romarski list „Preporod“, kjer so vsa nadaljna pojasnila, pošljemo vsakemu zastonj. Pišite takoj na naslov : Sveta vojska, Ljubljana, Dunajska cesta št. 17. Ha je napravila svetovna bojna ? Pred kratkim je napisao zanimivo knigo amerikanski vučenjak profesor Boghard. V njoj so naštete vse grozote ino škode svetovne bojne. Živlenje je zgübilo okoli 10 milijonov vojakov; težko ranjeni 6 milijonov ; drügi ranjencov 14 milijonov; civilov pa je zgübilo živlenje 13 milijonov; vojni sirot je postanolo 9 milijonov, vojni dovic 5 milijonov ; brezi hiše i strehe 10 milijonov ; škode v penezaj je pa 400 milijonov dolarov ali okoli 2250 milijard dinarov. AGRARNE ZADEVE Pravilnik za izvršavanje agrarnoga zakona. Člen 20. Gde revizije ešče ne bilo, se mora ta zvršiti. Gde je pa že bila revizija, se sme ta dopuniti. Zato povsod naj prosijo dopunitev interesenti, če se med tem časom spremenila velikost lastne zemle ali število drüžinskih članov pri agrarnih interesentih. Če se pa v občini, v šteroj je že bila revizija, agrarni odnašaji tak nevrejeni, da se ne bi mogla razlastitvena odločba brez nove revizije izdati, tam mora biti ešče edna revizija. Menši klüč pa se ne sme določiti pri novoj reviziji, kak je dozdaj bio. Minister sme dovoliti, da se sme od teh odredb odstopiti, če so najmre za to zadostni zroki. Odposlancom. Odposlanci pridite v Črensovce v Naš Dom na sestanek, dnes tjeden 22. maja, popoldnevi ob 3. Na sestanki naprejdate žele i zahteve kotrig. PRODAM SATNICO (mülép) Neoser-sistem 23/27 cm i dž. á 1 kg 40 Več se zve pri PUCKO JOŽEF-i Ivanci p. Bogojina. 15. maja 1932 NOVINE 7 Računski zaključek Kmečke posojilnice v Murski Soboti registrovane zadruge z neomejeno zavezo za VӀӀ. upravno leto 1931. Zadruga je član „Zadružne zveze“ v Ljubljani, koja je izvršila zadnjo revizijo dne 3., 4. in 5. septembra 1931. Datum sklepa, s kojim se je zadruga vpisala v zadružni register : 8. junija 1925. Datum pričetka poslovanja ; 30. avgusta 1925. Delokrog zadruge je neomejen. Uraduje se vsak dan od 8. do ½13. ure popoldne. Obrestna mera hranilnih Vlog: 8%, Obrestna mera posojil : na osebni kredit 11% na vknjižbo 11%. Člani : Število članov začetkom 1. 1931 1079 Deleži: Število deležev začetkom let 1931 1127 Denarni promet : V upravnem letu pristopilo 239 V upravnem letu izplačano 18 Prejemki Din V upravnem letu odpadlo 18 Število deležev koncem leta 1931 1366 Izdatki Število članov koncem leta 1931 1300 V upravnem letu Odpovedano 1 Skupaj Din 23,222.822 ·10 Račun izgube in dobička. Izguba (Debat ) Obr. hran. vlog, izplačane Obr. hran. vlog, kapitaliz. Obresti posjil, povrnjene Predplačane obresti posojil Korektura hranilnih vlog Zaostale obresti posojil prejšnjega leta Obresti tekočega računa Obresti obl. posojila odpis premič. invent odpis nepremič. invent. Davki in pristojbine Upravni in uradni stroški Čisti dobiček Din 32397 458648 3431 47141 781 48287 136499 28017 5850 137500 22699 107897 18172 1047382 P 25 50 40 50 29 55 25 78 23 75 Dobiček (Kredit) Obresti posojil, Plačane Obresti posojil, zaostale Predplačane obresti posoji prejšnjega leta Obresti tek. računa Pristopnine Upravni in uradni prispevki Zamudne obresti Din 643990 129028 86578 114602 2230 57951 13002 1047382 P 50 75 50 75 PREDMET Deleži Posojila . . . . . . . Hranilne vloge . . . . Tek. rač. z Zvezo . . Rezervni zaklad . . Število strank izposojevalcev ali vlagateljev 1366 993 788 Stanje začetkom leta Din P 6635 6553201 6096893 901434 53219 V upravnem letu prirastlo odpadlo Din 1155 1781100 2925679 1327504 49024 P 50 09 P 25 Stanje koncem leta Din P 7700 7190351 6297013 1095998 102243 50 10 62 Na hranilne vloge odpadajoče davke plačuje zadruga sama. Denarni promet. Prejemki (Debet) Deleži — vplačani Hranilne vloge : vložene Din 2467031·25 kapitaliz.% „ ...458648·25 Vrnjena posojila Tekoči račun z Zvezo Tekoči račun s člani Obresti tek. računa Plačane obresti od posojil Upravni in uradni prisp. Pristopnine Zamudne obresti Vloga vrnjena Poštna hranilnica Gotovina začetkom 1.1931 Din 1155 2925679 1143950 1327504 5294897 114602 643990 57951 2230 13002 30000 52345 35984 11643291 P 50 25 75 50 05 05 Izdatki (Kradit) Deleži — izplačani Vzdignjene hranilne vloge Obr. hran. Vlog, izplačane Obr. hran. Vlog, kapitaliz. Dana posojila Tekoči račun z Zvezo Tekoči račun s člani Obresti tek. računa Obresti tek. rač. z Zvezo Obr. posojil, povrnjene Upravni in uradni stroški Rentni davek Vlož. pri drugih zavodih Vrnjeno obl. posojilo Obresti obl. posojila Poštna hranilnica Gotovina 31. dec. 1931 Din 90 2725560 32397 458648 1781100 1132940 4956337 64558 71940 3431 107897 22699 30000 144694 28017 55202 27776 11643291 P 25 25 75 75 54 78 25 45 55 48 05 50 85 53 Din 90 1143950 2725560 1132940 Imetje (Aktiva) Posojila Zaostale obresti posojil Tekoči račun z zvezo Tekoči račun s člani Inventar premični nepremični Vrednost tiskovin Delež pri „Zadružni zvezi“ Poštna hranilnica Gotovina 31. decembra 1931 Din 7190351 129028 476437 10000 250000 1000 5000 2857 27776 8092450 P 50 92 43 85 Dolgovi (Pasiva) Deleži Hranilne vloge s kapitalizo vanimi obrestmi Predplačane obresti posojil Tekoči račun z zvezo Tekoči račun s člani Oblastno posojilo Rezervni zaklad Čisti dobiček Din 7700 6297794 47141 1095998 523341 102243 18172 8092450 P 50 50 62 23 85 8 NOVINE 15. maja 1932. NEDELA (na risalsko nedelo). Vu onom vremeni pravo je Jezuš vučenikom svojim : Či što lübi mené, reč mojo bode zdržávao ; i Oča moj de lübo njega i k njemi pridemo i stanjé si pri njem napravimo ; ki ne lübi mené, moje reči ne zdržáva. I reč štero ste čüli, ne je moja ; nego onoga, ki je mené poslao, Očé. Eta sam pravo vam, pri vas bodoči. Oveseliteo pa Düh sveti, koga pošle Oča vu mojem imeni, on vas bode včio vsa i prinášao de vam na pamet vsa, šterakoli sam vam pravo. Mir vam ostavlam, mir moj dam vam ; ne liki svet dava, jas vam dam. Naj se ne burka srce vaše, niti se ne boji. Čüli ste, ka sam jas vam pravo ; odhájam i pridem k vam. Da bi lübili mené, radüvali bi se zaistino, ka idem k Oči : ar je Oča vékši od méne. I zdaj sam vam povedao prvle, liki se zgodi naj, včinjeno bode, verjete. Že ne bom dosta gučao z vami; ar je prišao poglavnik etoga sveta i vu meni nikaj nema. Nego naj spozna svet, ka lübim Očo i kak je meni zapovedao Oča, tak činim. (Jan. XIV.) Pokora (Paolo Segneri). Ona (mati Tobiašova) je šla vsaki den z bridkim jočom od doma, prehodila je vse vulice, stavila sé je pri vseh vrataj, pri šterih bi se sin mogo vrniti ; včasi se je müdila na višišem breščeki i gledala okoli, puna vroče žele, da bi šteri den mogla praviti : prišo je. I da ga li ne vidila, ponovila je svojo bolečino i podignola je svoje kričanje i tak je prišla brez tolažbe večer domo i znova ponovila : Joj, gotovo se je mojemi sini kakša nesreča pripetila! Što zna, če je Siromaček ne zdaj v kakšo globočino spadno, pa me zove, mater svojo ! Što zna, če ga ne zdaj kakša divjačina raztrgala, pa duži mene, svojo morilko. Moji dragi poslüšalci, briga, štero vsaki z med nas vsikdar mora do svoje düše meti, mora takša biti, da je ne smemo niti na angela zavüpati, če ne smo ga za angela spoznali, če nesmo preiskali, da je vkanjenje izklüčeno. „Ne Verte vsakomi dühi“ — se glasi tanač sv. Janoša v tom važnom dugovanji — „ne Verte vsakomi dühi, nego prle se osvedočo, če je te düh od Boga“. (I. Jan. 4. 1.) Vesele novine. (Zbrao f Kühar Števan.) Z 0....ec smo dobili žalosten glas. V toj vési je najmre stariše stráj, či bi njim deca preveč čedna postanola. Zato njim pa že celo v mládih letaj dopüščajo, da „čike“ gorpobirajo i „šmrkaretline“ kadijo, naj si rekši s tem malo pamet opalijo. — To je pa zaistino pomilüvanja vredno ! Osebni glás. Bükovnička vračélja se je odpelala v toplice. Sodnija. D....ci so zavolo pijančüvanja obsojeni na to, da do mogli za máli čas kamenje v Müro lüčati. Velke nesreče. Martjanski konjévi so püconskim botrévom vse šaláto pogeli. Gospodarske novice. V....seli tisti ide repno sejat, ka je pri hiži najbole debeli. Gda poseja, si na sredi njive léže pa se po zemli kota pa kriči : „Tak debela repa kak jes !“ To prej zato dela, ka bi bole debela repa zrásla. Prekosnice. Ščava (Pomije). To se t Kaniži zgodilo. Dva vojaka pomije neseta vö z kühnje na dugom drogi pa se s poročnikom srečata. Poročnik : „Dol denta !“ je zapovedao. Mogla sta bogati. Pa vzeme vö žlico, ka je za sarami meo. Eden vojak : „Prosim lepo . . .“ Poročnik : „Tiho !“ Pa že sega z žlieov proti škafi. Drügi vojak : „Prosim lepo . . .“ Poročnik : „V rešt te žaprem, či ne boš tiho !“ Pa je koštao, pa vö plüno. Poročnik : „Nesnage grde, vej so to pomije !“ Vojak: „Ve sva vam pa obadva štela povedati, ka ne koštavlite, ka to Svinjam neseva, samo, ka ste nama nej dali k reči pridti. To je nekaj žmetnoga. Infanterist je nekšo falingo napravo pri mujštri pa se vö guči. Poročnik: „Tiho! Zapomli si, gda boš drügoč z menom gučao, te si čobe dol zapri.“ To je šteo praviti: „Gda jas gučim, te ti tiho bodi.“ Stražamešter v krčmi i na mujštri. Stražamešter infanteristi pravi v krčmi, šteri je bogat i vino plačüje : „No ešče dva litra Martin, ve dokeč mene vidiš ti nikaj nede". — Pri mujštri stražamešter: »Martin, kak si se to obrno, tak te čujsnem, ka pozabiš, gde si doma !“ Pa ga tak tresno po glavi, ka sta njemi včasi dva litra vina prišla na pamet. Tisto ga bolelo. Gl. Gospodarstvo. Rojarstvo. Vzrok tomi je pa to, ka se je koš delao te, gda se je rabo i ga je večinoma delao človek, šteri sE niti ne brigao za rojarstvo. To vidimo ešče dnes pri naših rojaraj, gda je rojarstvo že na jako visokoj stopnji. V vsej do zdaj opisani panjaj i košaj Včele prosto zidajo satnike (gerpe) i je pritrdijo k stenam. Te satniki so nepremeklivi i se ne morejo odvzeti brez toga, da bi je ne poškodüvali. To delo včel zovemo prosto delo. Vsi ti koši so odprti spodkar, na toj odprtimi ležijo i se je samo obrnjene lejko pregleda i vrejüje. Pračlovek, šteri se je brigao za rojarstvo, je meo ravno tiste sküšnje, štere ma dnes vsaki rojar. Opazüvao je, da čim menši koš je bio, tem prle je rojio i tem več rojov njemi je dao. I ravno rojenje je bilo za njega najvažnejše. To pa zato, ka čim več rojov je dobo na sprotolje, tem več jih je lejko v jeseni vničo, da bi dobo potreben med. Te človek je mogo vsikdar gledati na to, ka njemi je določeno število rojov (drüžin) ostalo za prezimovanje ali za pleme. To pa je bio ravno vzrok, ka so nešterni rojari začnoli tak male koše zdelavati, da so si te drüžine ne mogle niti v najbolšoj paši prinesti potrebne hrane. Moram pa povedati že tü, ka se to tüdi dnes godi ; i na jako napačnoj poti stojijo tisti rojari, šteri trdijo, ka za naše kraje velki koši i velki panji ne odgovarjajo. Nešterni trdijo, ka so najbolši panji Nasserovi. Vsi vekši so pa za nikoj. To pri izküšenom rojari ne drži i zakoj ne, ščem na tom mesti dokazati. Mi tüdi dnes najdemo koše i panje, (šterim pravijo puntarje) ka nemajo več kak 15-20 litrov prostora. Vsem tem je to najvekša falinga. Zakoj ? Ravno te, da je paša najbokša, vidimo pri rojaj v mali košaj ali puntarej, da je vse okoli njega puno včel od zajtra do večera, štere manjarijo. Čebelar se čemeri, pa to po nepotrebnom, Vse celice na satji (lüknje na gerpaj) je matica zanesla i je celi prostor zaseden z mladicami i jajčeci. Matičnjaki pa neso še zreli, da bi lehko rojili. Gda pá tej dozorijo i stara matica zapüsti koš z ednim delom včel, se v koši za nekaj časa vešenje jajc stavi, ar je ešče mlada matica ne zaplodila. Med tem pa den za dnevom valijo mlade včele i se celice začnejo prazniti. Odzdaj naprej bi že bio prostor za med i mlade včele bi ga tüdi nosile, če že ne bi med tem časom glavna paša minola. Takša drüžina si nemre prinesti niti svoje hrane i če ešče ma gospodara, šteri zna samo jemati ne pa tüdi v potrebi davati, mora v poletnoj süši poginoti ali pa ropati. V glavnoj paši morejo nositi samo tiste Včele, štere majo zadosta prostora za mlade i še dosta praznih satnikov za med, da te napunijo i se s tem preskrbijo za poznejše čase i nekaj dajo za gospodarov trüd. S toga sklepamo samo, to ka koše moremo napraviti v gotovoj velikosti. Ne smemo meti preveč mali, pa ne prevelkih. Skrbimo zato, da bodo naši koši meli velikost od 40—60 litrov. Ta velikost odgovarja potrebam rojenji i še ma poleg prazen prostor za med v dobroj paši. To velikost si pa dnešnji rojar mora predstavlali pri koli kak edno glavnico (šumo), gnezdo, do štere on nema pravice. Ta glavnica naj ostane na mesti i naj se odvzeme samo intereš ; to je, naj se pod koš podloži podloga in samo iz te naj se odvzeme med. Stanovanje v bližini M. Sobote se da od 1. junija v najem. Obstoji iz 2 sobi, kühnjov, kletjov i. t. d. ograček, falat njive, prostor za rejo domače živali. Stanovanje je süho, prostorno i na zdravom kraji. Pojasnila se dobijo 2 uredništvi NOVlN v M. Soboti Križova 4. Pokrivatji cigeo že nücani se dobi po 25 para komad. Pita se lehko pri Ig. Lovrenčič v Berecih pošta Križevci pri Ljutomeri. Posestvo ležeče na ravnini i pri glavnoj cesti i od trga Gornja Radgona 20 minut se da v najem. Celo posestvo meri 27 oralov. Več se poizve pri posestniki IVAN PADARIČ, Mele p. Gornja Radgona. APNO, lepo belo naročite najceneje vedno le pri nas. APNENICE, POLZELA. 2 NALAGAJTE PENEZE v HRANILNICO i POSOJILNICO v ČRENSOVCIH, registrorano zadrugo z neomejenov zavezov, štera je v lastnoj hiši „NAŠ DOM“. Uradüje vsaki delaven den od 8 do 12 vüre predpoldnevom. Za hranilne vloge plača intereša 8 - 8 ½ %. Rentni davek plača sama za vse vlagatele i za sebe neobdrži nikše provizije. Pri davanji posojil računa samo 1 % upravnih stroškov i to samo ednok, čeravno je posojilo dano na duga leta. Posojila davle ne poroke i ta bo ladjo na 10%. NAČELSTVO. Za Prekmursko Tiskarno odgovoren : Hahn Izidor v M. Soboti. Izdajatelj : Klekl Jožef. Odgovorni urednik : Edšidt Janez v M. Soboti. na