Año (Leto) XVn (12) No. (Štev.) 7
« E SLO V E N J A LIBRE”
BUENOS AIRES.
18. februarja (febrero) I960
&Mi stari in društva
Pisati o društvenem življenju v Sloveniji, bi pomenilo pisati debelo knjigo. Saj smo bili gotovo med najbolj orga uiziranimi narodi, če ne morda prvi. Bilo je prav malo Slovencev, ki bi ne bili člani kakega društva: političnega, gospodarskega, stanovskega, strokovnega, prosvetnega, telovadnega, dobrodelnega, gasilskega, verskega... kdo bi jih naštel vse!
Rad bi nekaj napisal le o dveh vrstah naših društev: o prosvetnih in o zadru-gah. Danes o prosvetnih.
Prosvetna organizacija v naši deželi je doživela neverjeten razmah ob začetku stoletja, v katerem živimo, pobudo pa ji je dal prvi katoliški shod v Ljubljani, osem let prej.
Začetek ni bil lahek, ker je bilo treba začeti iz nič. Po večjih slovenskih krajih so sicer že obstojale “čitalnice”, ki pa so se v teku let spremenile v veselična društva za določen krog ljudi, med ljudskimi plastmi pa zanje ni bilo nikdar pravega zanimanja. Mož, ki je stvar na pravem kraju zgrabil, je bil Evangelist Krek in njegovi sodelavci. V semenišču, ki je tista leta dajalo narodu vrsto izredno dobrih, zmožnih in za moderno dušno pastirstvo navdušenih duhovnikov, je profesor Krek znal mladi duhovniški rod navdušiti za organizi-lano prosvetno delo med narodom, ki je šlo vzporedno z zadružnim, po starem pravilu^ da je vsako organiziranje širokih ljudskih množic nemogoče, če mu ne znamo ustvariti trdnega gospodarskega zaledja.
Iz nič se je začelo: v majhni sobici v župnišču, ali v mežnariji. Predavanja o pomenu izobrazbe za preprostega človeka in o aktualnih vprašanjih. Predaval je župnik ali kaplan, tu in tam krščanski učitelj. Treba je bilo ljudi sprijazniti s knjigo in časopisom, zato m bilo prosvetnega društva brez knjižnice. Nimate pojma, s kakšno ihto se je mladi rod vrgel na branje!
Mladi rod je želel javnih nastopov. Gledališče je kot nalašč za to. In tako so po prosvetnih društvih začeli z gledališkimi predstavami, ki so zavzele tak
Franclja - četrta
Francija je v soboto, 13. t. m. obrnila novo stran svoje zgodovine. Postala je četrta atomska velesila sveta. V Sahari so francoski atomski strokovnjaki uspešno izvedli svoj prvi atomski poizkus.
De Gaulle je od svojega prihoda na oblast pred dobrim poldrugim letom vztrajno vzpodbujal francoske atomsjte znanstvenike k temu cilju, z vsemi silami podprl ustanove, ki se bavijo z atomsko energijo in tako uspešno pripeljal svojo državo do cilja, ki si ga je zastavil: Francija mora postati v atomski znanosti enakovredna ostalim trem atomskim velesilam: USA, Angliji in ZSSR.
Te tri velesile so se zaklepale v tkzv. atomski klub in so tudi samo v tem krogu razpravljale o možnostih in nemočnostih atomske kontrole. Francijo sta USA in Anglija namenoma ovirali na atomski poti, obe z umestnim 'izgovorom, da nima stabilnih režimov in da bi bilo zato tvegano dati Francji atomske skrivnosti, ki bi mogle priti v roke sovjetskemu tekmecu, čeprav je medtem ZSSR že sama eksplodirala svojo atomsko bombo in se v tej stroki povzpela na skoro enako stopnjo, kakor USA in Anglija, ti dve zaveznici Francije svoje politike do Pariza nista v tem oziru spremenili.
Nobeni francoski vladi — zaradi kratkega življenja —• ni bilo mogoče doseči tega uspeha. Moglo je uspeti samo De Gaulleu. Kljub svoji redkobesednosti je ob sporočilu, ki ga je dobil iz Sahare, vzkliknil na radiu francoskemu narodu: “Vive la France!” Trdovratno je priganjal Francijo do tega koraka kljub oviram iz USA, Anglije in ZSSR in kljub umetno povzročenemu nezadovoljstvu, ki se je razširilo med afriškimi državami, ki meje na francosko Saharo in na Japonskem, kjer so prvi občutili učinek atomske bombe tik pred koncem druge svetovne vojne. De Gaulle je vse to preslišal in vztrajal na svoji poti. Francija je tako danes četrta atomska velesila sveta.
atomska velesila
De Gaulle je pohitel z atomsko eksplozijo predvsem iz dveh razlogov: Sredi marca t. 1. ga bo obiskal v Parizu Hruščev. De Gaulle se bo mogel z njim razgovarjati kot atomsko enakovreden vodja države. Hruščev Francijo ne bo mogel gledati zviška, zlasti še ne, ker je Francija prišla do tega uspeha s svojim naporom, z manjšim kopiranjem ameriške atomske tehnika, kakor ZSSR, ki je večino osnovnih atomskih načrtov s svojimi vohuni pokradla Washingto-nu v prvih letih po koncu druge svetovne vojne.
Na vrhovni konferenci velikih štirih, ki bo maja t. L, bo Francija sedela kot enakrovredna članica ostalih treh: USA, Anglije in ZSSR. Atomski klub treh, ki je na takih konferencah Francijo vzdrževal oh sebi deloma zaradi tradicije, deloma pa zaradi strateškega položaja, ki ga ima Francija v Zahodni Evropi in Afriki, jo bo moral sedaj sprejeti v svoj krog že samo zato, ker more odslej naprej tudi ona odmetavati atomske bombe na katerega koli od o-menjenih treh.
Odmevi francoske atomske eksplozije v svetu so bili različni. V Washing-tonu so novico sprejeli brez komentarja, ker “so jo pričakovali.” V Londonu hladno, podobno kot v USA, ker se sedaj i v Londonu i v Washingtonu boje De Gaullea zaradi njegove nestrpnosti v organizaciji NATO. Afriške države so komentirale ta francoski uspeh sovražno, ker da je Francija sedaj zastrupila tudi ozračje nad Afriko. Država Ghana je šla celo tako daleč, da je dala zamrzniti vso francosko im oviti o na svojem področju, “dokler ne bodo ugotovili, kakšno škodo je povzročila radioaktivnost ozračja naši deželi.” V Italiji so takoj začeli meriti radioaktivnost v ozračju, v Vzhodnem Berlinu pa so obja.ili, da je Francija “izvršila atomski zločin, pri katerem so ji pomagali Zahodni Nemci.” Najmanj je protestirala ZSSR, ker ona itak nadaljuje z atomskimi poskusi kljub že več let trajoči konferenci v Ženevi o kontroli atomske energije.
obseg, da si slovenskega prosvetnega življenja brez gledališča kar misliti ne moremo. Skraja ni bilo ne režiserjev, rte igralcev, ne iger in ne prostora za igranje. Začeli so pod farovškim kozolcem ali pa na sosedovem dvorišču, dvajset let pozneje pa že skoro ni bilo fare, ki bi ne bila imela društvenega doma, ki je bil poleg cerkve in šole navadno najlepša stavba na vasi. Primernih iger ni bilo. Začeli so z burkami, kakor Kmet in fotograf in Ne kliči vraga, dvajset let pozneje pa smo na podeželskih odrih videli Shakespearejeve drame, pasijonske igre in verske misterije in celo spevoigre s spremljavo orkestra.
Telesna vzgoja v naših društvih je odprla novo pot mladini. Telovadna organizacija je mladini dala zdravja, ga naučila discipline in uglajenega nastopa in mu zlasti širila obzorje z vestno pripravljenimi predavanji, o katerih je bilo treba polagati izpite v obliki tekem, dalje s tečaji in prireditvami, ki so v mladih ljudeh budile čut za skupnost.
Pevski zbori so bili pravtako sestaven del naših prosvetnih društev. Ne samo glasovni material, ampak tudi predna-šanje je doseglo že take višine, da so* nas tujci zavidali.
Kaj naj bi še omenil? Prosvetne večere, akademije, koncerte, tečaje, izlete, skioptične slike in kino, srečolove in družabne večere? Sto reči. Društvo je bilo gonilna sila javnega življenja po našem podeželju.
Vse to pa je bilo zgrajeno na žrtvah in idealizmu. Ali imamo pravo idejo o tem, kaj je pomenilo postaviti društveni dom v fari, ki je imela tisoč, morda dva prebivalcev? Kaj je pomenilo za fanta, telovadca priti po težkem dnevnem de’u k telovadnim vajam za bližnjo telovadno prireditev, članicam in članom pevskih zborov priti, dva, trikrat na teden k pevskim vajam, igralcem dnevno h gledališkim skušnjam. In smo imeli tisoče članstva, ki so ves svoj prosti čas, del nočnega počitka in marsikdaj tudi del svojega premoženja dali društvu.
Napake? Seveda so bile tudi napake pri vsem tem, kje jih pa ni. Tu
Naslon Kube na Moskvo
Mikojan je pred odhodom s Kube preteklo soboto podpisal s Castrom trgovinsko pogodbo, po kateri je ZSSR postala drugi največji kupec kubanskega sladkorja. Največ kubanskega sladkorja pokupi na Kubi USA.
Nova trgovinska pogodba med Moskvo in Habano določa, da bo ZSSR kupila na Kubi letno po en milijon ton sladkorja. Pogodba velja za pet let, se pravi, da bo ZSSR izvozila s Kube vsega pet milijonov ton sladkorja. Prav tako je ZSSR dala 'Kubi 100 milijonov dolarjev posojila, ki ga bo morala Kuba vrniti v 12 letih z 2 ’/2 % obrestmi.
Sladkor bo ZSSR plačevala Kubi z dolarji in sicer za 200.000 ton, po svetovni ceni 7 dolarskih centov za en kg. Za ostalih 800.000 ton pa bo morala Kuba sprejeti od ZSSR poljedelske in industrije stroje.
Predno je odpotoval z letalom po desetdnevnem obisku na Kubi, je Mikojan časnikarjem tudi izjavil, da bosta Moskva in Havana verjetno v kratkem
škodljivi prepiri, tam pretirano samo-Ijublje in nevoščljivost, drugod zopet lenoba ali nezmožnost pri vodstvu. Vendar bi delal veliko krivico našemu drutvenemu gibanju, kdor bi ga ocenil z besedo, ki se rada ponavlja, češ: Vse je bilo zgrešeno, vse zanič.
Če bi morali danes začeti, bi res lahko marsikaj drugače začeli in se marsikateremu presenečenju izognili. Vendar lahko mirne duše trdimo, da je slovensko prosvetno gibanje bilo narodu v veliko korist in da so vsi, ki so tako nesebično delali na tem področju, de'ali z najboljšimi nameni in da so storili svojo dolžnost. Slovenska prosvetna društva so bila naša ljudska univerza, ki je v teku nekaj desetletij kulturno preobrazila našo deželo in vzgojila tisoče slovenskih mož in žena, da so bili zmožni dati svojim domovom naprednejšo obliko, pa tudi v javnem življenju so bili zmožni izpolniti svojo dolžnost.
\	■''K&
znova vzpostavili redne diplomatske stike.
Na Kubi so vse Castrove organizacije objavile, da je “Kuba postala s tem korakom trgovinsko neodvisna država” in da se je končala doba odvisnosti od USA. Strokovnjaki ugotavljajo, da je Castro nameroma približal Kubo sovjetskemu bloku, ker z vsem svojim postopanjem vodi to otroško državico v komunizem.
Za ZSSR menijo, da bo verjetno s kubanskim sladkorjem mogla nekoliko zvišati domačo potrošnjo sladkorja, nekateri pa ugibajo, da bo morda ZSSR ta kubanski sladkor znova prodajala drugim državam ali celo Kubi nazaj v slučaju slabe letine na otoku. Prav tako strokovnjaki ugotavljajo, da je Kuba s to pogodbo prodala Moskvi sladkor po nižji ceni, kakor ga ji je doslej vedno plačevala USA-
IZ TEDNA
Venezuelski predsednik dr. Romulo Betancourt je že eno leto na oblasti. V proslavo svojega enoletnega vladanja je povabil na obisk v Venezuelo biv. predsednika argentinske revolucionarne vlade gen. Aramburuja. Ob prihodu v Caracas so ga navdušeno sprejeli. Množica je pa vzklikala naj bi znova kandidiral za predsednika.
Švedska in danska vlada sta povabili gen. Eisenhowerja naj bi ob svojem potovanju v Sovjetsko zvezo obiskal tudi ti dve državi.
V angleški poslanski zbornici so imeli živahno zunanjepolitično debato. Sprožila jo je interpelacija laborističnih poslancev, ki so nastopili proti oboroževanju Nemcev z atomskim orožjem pred vrhovno konferenco. Na interpelacijo je odgovarjal sam zunanji minister Selwyn Lloyd ter je laboriste pozival naj imajo tudi pogum prevzeti vso odgovornost za tako zunanjepolitično gonjo proti Zahodni Nemčiji. Opozarjal jih je, da so Zahodno Nemčijo začeli oboroževati leta
Smrt zagrebškega nadškofa kardinala dr. Alojzija Stepinea
V	zadnji številki Svobodne Sloveniji z dne 11. t. m. smo mogli objaviti 'novico o njegovi smrti samo v polovici naklade, kajti zanjo smo zvedeli med tiskanjem lista. Buenosaireški listi so jo pa objavili naslednji dan in tudi kardinalov življenjepis. Novica se je hitro razširila med hrvatskimi, slovenskimi in srbskimi naseljenci.
S Stepinčevo smrtjo je legla v grob značilna in vplivna osebnost med jugoslovanskimi škofi, ki se je neustrašeno postavila nasproti med vojno nemškemu okupatorju, kakor domačemu gospodarju, kadar njegova vlada ni postopala v duhu krščanskih načel, pozne^ je pa tudi komunističnemu nasilniku. Ta ga je skušal onemogočiti z obsodbo in zaporom. V njem je pa pok. kardinal postal še Večji, kajti postal je simbol odpora proti brezbožnemu ko-mlnizmu, ne samo na Hrvatskem, ampak tudi izven njenih meja. Dr. Stepi-nac je umrl nekaj manj kot tri mesece za ljubljanskim škofom dr. Rožmanom. Z njuno smrtjo so jugoslovanski škofje dpma izgubili dva ugledna člana, ki sta predvojnemu zboru jugoslovanskih škofov delala čast in ugled.
Pok kardinal Stepinac ima za sabo zanimivo življensko pot. Rodil se je 8. maja 1898 v Krašiču pri Zagrebu kot enajsti sin skromne kmečke družine, Hotel je postati, duhovnik, toda med prvo svetovno vojno je moral zapustiti semenišče in oditi k vojakom na italijansko bojišče. Bil je dober vojak in je dosegel častniški čin, za junaštvo pa dobil odlikovanje za zasluge Med ofenzivo je bil ranjen in padel v italjan-sko ujetništvo. Ranjen je pa bil tako težko, da so njegovi tovariši, ki niso prišli v italijansko ujeništvo, zatrjevali, da je gotovo umrl. Zato so doma za njim imeli že mašo zadušnico. Proti koncu prve svetovne vojne se je priključil jugoslovanskim prostovoljcem ter se je v jugoslovanski prostovoljski diviziji boril na Solunu. Bil je torej. “Solunac”.
Vojna leta in vojaško življenje po svetu so tudi v duši mladega Stepinea pustila sledove. Zaradi teh vplivov se ni maral več vrniti v bogoslovje. Odločil se je za študij agronomije v Zagrebu. Po končanih študijah je deloval med kmeti ter jih seznanjal z načini boljšega obdelovanja zemlje, da bi zvišal poljedeljske pridelke. Pa se je tedaj znova javila pri njem želja, da bi postal duhovnik. Tedgj je bil star 26 let. Svojo željo je sporočil ted. Zagrebškemu nadškofu dr. Antonu Bauerju, ki jé nadarjenega fanta poslal takoj na študij na Gregoriano v Rim. 26. oktobra 1929 je bil posvečen v duhovnika ter postal tudi doktor teologije in filozofije.
V	Zagreb se je vrnil leta 1931. Nadškof mu je določil duhovsko službo v enem najbolj zapuščenih zagrebških predmestij. Šel je med delavce, siromake, jim pomagal z nasveti ter mednje delil tudi svoj zaslužek. Zanje je ustanovil Karitas. Bil je tudi osebni tajnik nadškofov. Leta 1934, torej sa-
V	TEDEN
1950 pod laboristično vlado. Angleški zunanji minister je v nadalnjih izvajanjih ostro obsodil vedno pogostejše napade na Zahodno Nemčijo in njenega kanclerja v angleškem tisku ter vse take liste opozoril, da delajo s tem zelo slabo uslugo evropski obrambni skupnosti. če ga bo zapustila Zahodna Nemčija, potem bodo zahodnoevropske države kmalu dobile take režime, kakršne bo hotela imeti Sovjetska zveza.
Naser bi rad postal Saladin XX. stoletja. To je izjavil sam v bližini turško iraške meje, ko je zatrjeval da bo sledil politiko slovitega sultana Saladina v XIII. stoletju, ki je nastopal proti križarjem ter vodil akcijo za združevanje vseh Arabcev.
V	Rimu so že v pripravah za obisk argentinskega predsednika dr. Frondizija junija meseca t. 1. Sodijo, da ho ob tej priležnosti dr. Frondizi obiskal še več
Hruščev je na obisku raznim azijskim državam.
mo tri leta po posvetitvi za duhovnika, je bil določen za pomočnika nadškofu dr. Bauerju s pravico nasledstva: Po smrti nadškofa dr. Bauerja leta 1937 je postal avtomatično zagrebški nadškof in predsednik škofovskih konferenc v Jugoslaviji.	i
Vojna leta so bila tudi zanj težka in huda. V deželi dva okupatorja v kljub domačim ustašem z njihovo vjado pod Paveličevim vodstvom in po vsej deželi državljanska vojna, ki so jo sprožili komunisti. S svojega položaja je kardinal Stepinac odločno branil krščanska načela ter pravice Cerkve, tako pred okupatorjem, kakor domačim gospodarjem, še odločneje je pa nastopal proti komunističnemu divjanju ih njihovi materialistični ideologiji. '	’
Ko so komunisti prevzeli -pblast so ga takoj zaprli in obsodili v znanem, procesu na 16 let zapora in na izgubo državljanskih pravic za 21 Rt. V zaporih je prebil polnih pet let, nato so ga pa komunisti internirali v rojstnem kraju Krašič pri Zagrebu. Leta 1955 ga je pok. papež Pij XII imenoval za kardinala. Ta papeževa odločitev je tako razdivljala Tita in njegove komuniste, da so zaršdi tega prekiinli diplomatske stike z Vatikanom.
V	zaporu in v internaciji je kardinal večkrat nevarno zbolel. Titov režim bi se ga rad znebil na ta način, da ga je nagovarjal, naj bi prostovoljno odšel v izseljenstvo, kar je pok. kardinal vedno odločno odklanjal.
V	Krašiču je moral kardinal Stepinac živeti yse do svoje smrti 10. februarja ,t. 1. Obiski so bili le malokomu dovoljeni, še manj razgovori časnikarjem z njim.
Njegova smrt je spravila Titov komunistični režim v mučno preizkušnjo: na eni strani bi se rad pobotal s Cerkvijo, na drugi strani pa ničesar ne napravil, da bi izgledalo, da je pred Ste-pincem popuščal. Zato so . komunisti najprej sklenili, da ne bodo dovolili, da bi kardinala Stepinea položili v grobnico zagrebških nadškofov v sami zagrebški katedrali. Naročili so, da mora biti pogreb v Krašiču. Pozneje so se pa premislili. Verjetno pod silnim vtisom, ki ga je ta smrt napravila doma in v svetu, ter so dovolili, da je pogreb lahko v Zagrebu in' z vsemi slovesnostmi.
Zaradi smrti kardinala Stepinea je beograjski nadškof dr. Ujčič takoj odredil za vse katoličane v Jugoslaviji sedemdnevno žalovanje.
Pogreb kardinala Stepinea je bil 13. februarja v Zagrebu, hia tisoče vernikov je svojemu duhovnemu voditelju izkazalo zadnjo čast. Slovesnosti so bile veličastne in v svojem molku najstrašnejša obsodba sedanje komunistične diktature doma, ki sta jo ha pogrebu kot ironija vsega zastopala šefa verskih oddelkov pri zveznem in hrvatskem republiškem izvršnem svetu.
Pogrebne svečanosti je pa spremljala tragična okolnost. Papež, ki ga je smrt kardinala Stepinea zelo prizadela, mu je hotel izkazati posebno čast s tem, da je določil za svojega zastopnika na pogrebu dunajskega nadškofa kardinala dr. Koeniga. Določeno je bilo, da bo imel on pogrebno mašo ter opravil tudi vse pogrebne obrede. Pri Varaždinu se je pa njegov avto zadel zaradi goste megle v tovorni avtomobil. Šofer avtomobila in kardinalov osebni tajnik sta bila takoj mrtva, kardinal sam pa zadobil težke poškodbe. Prepeljati so ga morali takoj v bolnišnico, kjer pa še ni povsem izven nevarnosti.
Zaradi te nesreče so se pogrebne svečanosti začele s polurno zamudo. Slovesno zadušnico za Umrlim kardinalom dr. Stepincem je imel zagrebški pomožni škof dr. Šefer v navzočnosti 15 hrvatskih in slovenskih škofov.
Pred katedralo so bili močni policijski oddelki, ki so skrbeli za red. Bali so se, da bo prišlo do izgredov, pa so se pogrebne svečanosti končale mirno in dostojanstveno.
*
V	Bs. Airesu bo slovesna zadušnica za kardinala Stepinea v soboto 20. t. m. ob 20. uri v katedrali.
\
DR. IVAN AHČIN UMRL
V	nedeljo 14. februarja t. 1. se je zaključil boj, ki ga je bojeval eno leto s svojo hudo boleznijo dr. Ivan Ahčin. Njegovo od silnega trpljenja in bolečin izmučeno telo ji ni moglo več kljubovati. Popustilo je namreč srce in za vedno prenehalo biti.
Vsa slovenska javnost v Argentini, pa tudi izven njenih meja, je Aheinovo borbo z zavratno boleznijo spremljala z bolestjo v srcu in duši. Boga je iskreno prosila, naj mu povrne zdravje in ga o-hrani slovenski skupnosti v svobodnem svetu, če pa je v Njegovih načrtih, da je dr. Ahčin že izpolnil Njegovo nalogo na zemlji, da ga reši trpljenja in vzame k sebi.
V	božjih načrtih je bilo drugo. In tako se je v nedeljo ob pol šestih popoldne zaključila življenska pot značilne in pomembne osebnosti v slovenski emigraciji. Dr. Ivan Ahčin-Drin je umrl. Že to ime je samo povedalo, kaj vse je bil v življenju: Duhovnik, časnikar, publicist, vseueiliški profesor, sociolog, ki svojega bogatega znanja in široke razgledanosti po vseh problemih, ki spremljajo človeka pri njegovem delu in v življenju, ni sebično hranil zase, ampak ga dajal vsem rojakom. Vse z namenom, da bi jim lajšal trdote vsakdanjega življenja ter da bi jih pripravil do tega, da bi vse svoje privatno in javno življenje postavili na osnove božjega nauka o človeški družbi. Bil je močna in vplivna o-
sebnost, katere delovanje se je raztegovalo od slovenskega bogoslovja, preko Družabne pravde, Svobodne Slovenije in njenega Zbornika-Koledarja ter Duhovnega življenja v Slovensko kulturno akcijo. V vodstvu Slovenske ljudske stranke je bil že skoro 30 let.
Gotovo je, da smrt take osebnosti pomeni za skupnost, v kateri je živela in se udejstvovala, veliko, nenadomestljivo izgubo, udarec, ki je tem hujši, ker še niti prvega, ki nas je zadel 16. novembra lanskega leta s smrtjo škofa dr. Rožmana, nismo preboleli. To je bilo čutiti v nedeljo na slovenski pristavi, ko je sredi družabne prireditve Duhovnega življenja govornik po zvočniku sporočil, da je umrl dr. Ahčin malo poprej. Ljudje so kar spremenili obraze in se na-mah zresnili spričo žalostnega sporočila.
Toda ne bi ravnali po Ahčinovem vzgledu in namenu, če bi se sedaj predajali obupu in bi našim dušam na široko odpirali pot za malodušje, pač pa, če z vedrim življenskim optimizmom zremo v bodočnost in delamo naprej za zmago idealov, za katere je živel in se vse svoje življenje boril naš dragi pokojnik. Ahčinova smrt naj bo samo kratek trenutek za pregled opravljenega dela, da se bomo nato še z večjim zanosom predali službi slovenskim ljudem v svetu, še bolj pa pod komunistično tiranijo trpečemu narodu doma.
AHČINOVA ŽIVLJENSKA POT
Dr. Ivan Ahčin se je rodil 9. marca 1897 leta v skromnem domu krojaškega mojstra Janeza Ahčina in njegove žene Neže v Domžalah pri Ljubljani. Če bi živel, bi letos marca dosegel starost 63 let. V družini je bilo 15 otrok. Janez je bil 14, za njim je bil še Filip. Feli so ga vedno klicali. Toda večina otrok je pomrla že v zgodnji mladosti. Tako je davica pobrala kar v enem tednu ob začetku tega stoletja 6 otrok. Pri življenju sta ostala poleg Janeza samo brata Franc in Vinko, poznejši p. Žiga ter sestra Anica, ki je umrla leta 1918. Mater je izgubil, ko je bil star 15 let. Reva je silno trpela več kot pol leta. Bolehala je za rakom. Oče mu je umrl pozneje, brata frančiškanskega patra Žigo je pa izgubil leta 1935; Tako sedaj nima doma, nobenega brata ali sestre, pač pa več nečakov. V Argentini živi njegov nečak France, znani akademski kipar.
Mladostno dobo je dr. Ahčin preživel v domačem kraju. Tam je hodil tudi v ljudsko šolo. Do učenja je imel veliko veselje, zato je ves gorel v želji, da bi lahko šel v srednje šole v Ljubljano. Njegov oče je pa bil drugačnega mnenja. Hotel je, da bi se sin, ki je po njem nosil tudi ime, izučil krojaške obrti, da bi obrt ostala pri hiši. Za šolanje otrok pa ni imel sredstev. To svojo odločitev je povedal tudi sinu, ki se je pa kljub očetovemu opozorilu, da nima prav nobenih sredstev z,a študiranje, odločil za odhod od doma v Ljubljano. Tako se je za mladega Ivana začela trda življenska pot, ki jo je nastopil skupno s svojim štiri leta starejšim bratom Vinkam. V Ljubljani sta si poiskala zasilna bivališča pri raznih ženicah, za hrano pa prav tako pri dobrih ljudeh. Tako jima je n. pr. eden od ljubljanskih pekov vsa leta dajal brezplačno star kruh. Pek je seveda kontroliral študij svojih podpirancev ter mu je Ivan moral vedno nositi na vpogled spričevala od obeh. V poznejših letih si je pomagal z instrukcijami.
Huda in težka so bila tista leta, a Ivan je z odločno voljo premagal vse težave. To, kar je vroče želel, je dosegel. Napravil je maturo in pot mu je bila odprta za nadaljnji študij na univerzi. Med tem je pa izbruhnila prva svetovna vojna. Ivan Ahčin je bil ravno toliko star, da so ga še pozvali k vojakom. Po krajšem vežbanju so ga takoj poslali na italijansko bojišče, nato pa v Romunijo, kjer je hudo zbolel. Dobil je hud trebušni legar. Sicer ga je srečno prestal, vendar od tedaj naprej nikdar ni bil več popolnoma zdrav. Tožil je nad motnjami v prebavnih organih. Imel je težave z ledvičnimi kamni. Zaradi njih se je zdravil tudi na zaogrebški kliniki. Pozneje je imel tudi komplicirano operacijo slepiča.
Po končani vojni se je odločil za du-hovski poklic. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje, njegov brat Vinko pa k frančiškanom. Oba sta imela novo mašo 17. julija 1921 v Domžalah. Ivan Ahčin; je bil posvečen v duhovnika v tretjem letniku. Ker je bil slabotnega
kar lepo šlo, nato je pa čutil že močno utrujenost. Tako je bilo vse do začetka letošnjega leta. Tedaj pa se je začelo zdravstveno stanje občutno slabšati. Bolečine so postajale vedno hujše. Zavratna bolezen je začela zadnji napad na o-slabljeni organizem. To je bilo očitno, kajti napadi so postajali vedno hujši in vedno bolj pogosti. Toda kljub izredni oslabelosti od prestanega trpljenja ter spričo dejstva, da že več mesecev pravzaprav ni več mogel jemati hrane,
prebil v bogoslovnem semenišču, ampak kot prefekt v Marijanišču. Tu je prišel v stik z dr. Korošcem in ostalimi člani omizja prošta Kalana. Stike, ki jih je v tedanjih bogoslovnih letih navezal na Korošca je vzdrževal z vso toplino vse do njegove smrti. Postal je eden njegovih najbolj zaupnih sodelavcev in človek, ki ga je pok. Korošec vedno rad imel od sebi in s katerim se je rad tudi pogovoril o stvareh, o katerih drugim ni govoril.
Marijaniška leta in pozneje kaplansko mesto v Mokronogu je Ivan Ahčin temeljito izkoristil za 'pripravo na doktorat iz bogoslovja. Dosegel ga je 1. 1925 kot tretji doktor iz bogoslovja na ljubljanski univerzi.
Pok. prošt je na mladega in nadarjenega Ivana Ahčina postal pozoren že v Marijanišču ter se je odločil, da ga bo postavil za vodstvo katoliškega dnevnika Slovencev, škof je pok. proštu rad odobril njegove načrte. Tako je pok. prošt Kalan poslal dr. Ivana Ahčina na študijsko potovanje v Francijo, Anglijo, Belgijo in Nemčijo z naročilom, da se seznami z vsemi problemi moderne žur-nalistike. Po vrnitvi domov je najprej napisal svoje znane Majniške šmarnice, leta 1929 pa je pri Slovencu postal zunanjepolitični urednik, 1. maja 1930 pa je prevzel glavno uredništvo Slovenca. Na tem položaju je ostal vse do 1. 1942, ko je odšel v Rim, kjer je bil zveza med zavezniki in okupirano domovino. Leta 1929 je v Ljubljani začel tudi predavati na teološki fakulteti sociologijo.
Begunska leta je preživel v Italiji. Predaval je vsa leta na slovenskem bogoslovju v Pragli in Brixenu, po prihodu v Argentino je leta 1948 odšel z bogoslovjem v San Luis, nato se je -pa z njim preselil v Adrogue v prov. Bs. Aires. Vsa leta je bogoslovcem predaval filozofijo in sociologijo.
V začetku februarja 1959 je bil z, bogoslovci na počitnicah pri dr. Hanželiču v Kordobskih planinah. Med obiskom znancev in prijateljev v San Luisu je začutil hude bolečine v trebušni votlini in v črevesju. Prepeljali so ga takoj v Buenos Aires. Nekaj dni je bil v nemški bolnišnici, odkoder ga je pokojnikov prijatelj g. Jože Košiček spravil v bolnišnico Fernandez, v kateri je hišni kaplan, da bi lahko tam še bolj poskrbel zanj. V tej bolnišnici je 28. februarja lanskega leta dr. Ahčina operiral vse-učiliški profesor dr. José Mesa. Ugotovil je raka, ki je že močno razjedel črevesje in načel tudi že trebušno mreno. V bolnišnici je Ahčin ostal vse do 26. junija 1959, nakar je odšel na svoj dom v ul. Uruguay v mestu Palomar. Dne 1. oktobra se je moral vrniti v bolnišnico, kjer so ga znova operirali, a poslali domov, kjer se je potem zdravil vse do svoje smrti. Redno so prihajali zdravniki ter bolničarke ter mu dajali vedno nova zdravila in injekcije. S časom se je navidez kar opomogel in celo popravil. Skoro vsak dan je vstajal, hodil po vrtu, opazoval rast dreves in cvetja. Od cerkvenih oblasti je dobil dovoljenje, da je lahko doma maševal. Sam
ker ni imel nobenega teka, je le še vstajal vsaj za nekaj časa vse do petka v prejšnjem tednu. Tedaj pa je ob enajstih zvečer dobil tako hude napade v prsih, da so vsi mislili, da je nastopila njegova zadnja ura. Bolnik je težko hropel in kazal znake popolne izčrpanosti. Zdravnik, ki so ga nemudoma poklicali, mu je dal naenkrat 10 različnih injekcij, samo, da bi ga ohranil pri življenju. Bolnik je na vzbrizgane injekcije pozitivno reagiral. Napad, ki je trajal več ur, je popustil. Ahčin je ves izmučen ter izčrpan mirno zaspal. Ob šestih zjutraj se je napad ponovil, pa zopet popustil. Ko se je bolnik zjutraj prebudil, je bogoslovcu Bergantu, ki je bil tisto noč pri njem, dejal: “Ponoči je pa bilo hudo”.
Zdravnik je pri teh napadih ugotovil, da pri bolniku nastopa začetek konca, kajti povsem je odpovedalo srce, ki je dotedaj močno kljubovalo še vsem napadom. Dejal je, da po njegovem mnenju dr. Ahčin ne more več preživeti dveh dni.
To je bilo v soboto dopoldne, ko je bil pisec teh vrstic na pokojnikovem domu in mu je zdravnik dejal, da smrt pri dr. Ahčinu lahko nastopi vsak trenutek. ZADNJI TRENUTKI AHČINDVEGA ŽIVLJENJA
Dr. Ahčin je prejšnjo soboto še kar mirno prebil. Večkrat je zaspal,, se spet zbudil in znova zaspal. Ponoči od sobote na nedeljo je pa postajalo vedno slabše. Bolnik je dihal vedno težje. Poklicali so zdravnika. Ko je prišel, mu je začel znova dajati injekcije. Pri bolniku je ostal skoro 4 ure. Vse navzoče je o-pozoril, da je pri bolniku začela nastopati agonija. Poklicali so takoj frančiškana, ki mu je dal odvezo. V takem težkem stanju je bolnik prebil ves nedeljski dan. Hudo je trpel tudi zaradi vročine. Ko se je za trenutek prebudil in opazil pri sebi bogoslovca, ki mu je s časopisom delal veter ter ga hladil, se je hvaležno nasmehnil. Ves čas je bil pri polni zavesti. Okoli pete ure popoldne se je zdravje začelo vidno slabšati. Poklicali so hitro g. Košička. Kaki dve uri pred smrtjo je dr. Ahčin dobil še zadnjo močno injekcijo morfina. Ob pol šestih je mirno zaspal, srce pa prenehalo biti za vedno. Ob njegovi smrti so bili pri njem g. Jože Košiček, ki mu je dal odvezo, njegova sestrična gdč. Minka Leganova, ki je vsa leta gospodinjala dr. Ahčinu in ga tudi negovala med njegovo boleznijo, njegov nečak akad. kipar France Ahčin, bogoslovci Bergant, Urbanija in Langus, francoska družina Sayou, ki je ves čas bolezni bila dr. Ahčinu na razpolago podnevi in ponoči ter več drugih domačinov. Vsi so molili rožni venec, g. Jože Košiček je pa opravil molitve za umrlega prijatelja in zmolil zanj molitve Reši me.
Zvečer so pok. dr. Ahčina oblekli v mašni ornat in ga položili v krsto ter jo prepeljali z župno cerkev v San Martin, kjer so jo sredi cerkve položili na mrtvaški oder.
POGREB DR- AHČINA
zdravja, tri leta bogoslovnega študija ni je povedal, da je do povzdigovanja še
Dr. Ivan Ahčin je ležal v krsti na mrtvaškem odru v sanmartinski cerkvi ves ponedeljek do štirih popoldne. Med tem so ga hodili tja kropit rojaki. Pred glavnim oltarjem sta bili od stropa navzdol razpeti dve veliki črni zavesi, .pod stropom pa je bil počez napis “Presbítero Juan Ahčin”. Na obeh straneh krste so gorele po tri velike sveče, naokoli so pa bili razpostavljeni naslednji venci: Župnije Palomar z napisana “Parroquia Ciudad Jardín”, venec Slovenske ljudske stranke z argentinskim in slovenskim trakom ter napisom “Poverjeništvo Slovenske ljudske stranke”, venec slovenskega bogosiovja z narodnim trakom ter napisom “Dobrotniku in profesorju slovensko Semeniče”, venec nečaka kiparja Franceta Ahčina z napisom “Svojemu stricu France” ter venec Družabne pravde z napisom “častnemu predsedniku Družabna pravda”. Na krsti je bil lep šopek v obliki kriza iz samih nageljnov ter slovenski šopek Krsta je bila pie-grnjena s slovensko zastavo, na. njej je pa bila položena štola.
Ob štirih je bila slovesna zadušnica. Imel jo je pokojnikov osebni prijatelj g. Jože Košiček ob asistenci dekana teološke fakultete dr. Ignacija Lenčka ter spiritua’a dr. Filipa Žaklja, na koru pa je pel zbor bogoslovcev.
Po maši je opravil molitve za umrlega župnik sanmartinske fare dr. Clovis Mendoza ob asistenci direktorja Antona Oreharja, dekana dr. Ignacija Lenčka, dr. Branka Rozmana in kaplana Janeza Langusa.
Po opravljenih molitvah so predstavniki raznih slovenskih organizacij in društev ter ustanov dvignili krsto s truplom pok. dr. Ahčina ter jo ponesli iz cerkve na mrtvaški voz.
Tedaj je dr. Ivan Ahčin nastopil svojo zadnjo zemsko pot. Navček v zvoniku je milo zakleiikal, pogrebni sprevod se je pa začel peš pomikati za mrtvaškim vozom, v katerem so bili vpreženi štirji vranci, po sanmartin-skih ulicah proti pokopališču. Vodil ga je direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini Anton Orehar ob asistenci slovenske duhovščine in bogoslovcev. Za krsto so stopali pokojnikov nečak France Ahčin, g. Jože Košiček s svojo sestrično gdč. Minko Leganovo, za njimi je pa bila dolga vrsta fantov in mož, deklet in žena. Bogoslovci so peli pogrebne molitve, ostali pa molili rožni venec.
Ko jé pogrebni prevod prišel pred po-
kopališče, so fantje in možje, predstavniki društev in organizacij, v katerih je pokojnik najbolj deloval, znova dvignili krsto ter jo ponesli na rokah vse do groba, ki je v bližini groba pok. svetnika Karla Škulja.
Pogrebne obrede je opravil g. direktor Anton Orehar,
ki je nato umrlemu dr. Ahčinu govoril poslovilne besede v imenu slovenske duhovščine. V govoru je zlasti poudarjal tri pokojnikove vrline, ki so nam lahko vsem v vzgled: njegovo pridnost, dobrotnost in vdanost v življenju. V življenju je delal kot mravlja. Sad tega dela so številni članki, raztreseni po slovenskih listih in revijah, njegove razprave in knjige. Njegova dobrota je bila taka, kakršna mora biti krščanska dobrota: dana res iz plemenitega srca in z dobrim namenom ter se je vedno družila s spoštovanjem. Vdanost v voljo božjo je pa prav taka očitoval v vsem svojem življenju, zlasti pa še med huho boleznijo.
V	imenu slovenskega bogoslovja je govoril
rektor dr. frrance Gnidovec.
V	španščini je najprej izrekel toplo zahvalo argentinskim prijateljem Slovencev in zlasti slovenskega semenišča za žalost, ki jo dele skupno s Slovenci zaradi Ahčinove smrti. Dr. Clovisu župniku v San Martinu, se je prav posebno zahvalil, da je dal svojo cerkev na razpolago, v kateri je ležal na mrtvaškem odru pok. dr. Ahčin ter za slovesno pogrebno mašo in ostale pogrebne obrede. Dalje je veljala njegova zahvala župniji v Palomarju ter ta-mošnjim faranom, med katerimi sta bili zlasti dve družini — Sayou in Barone, ki sta tako plemenito skrbeli za pok. dr. Ahčina ves čas njegove bolezni; prav tako se je zahvalil osebju bolnišnice Fernandez za vse, kar je storilo za pokojnika med njegovo boleznijo.
V	slovenščini je pa poudarjal neizmerno bol, ki je zadela slov. bogoslovje z njegovo smrtjo. Saj je bil eden od stebrov tega zavoda in za papežem njegov največji dobrotnik, kakor je u-gotovil pok. prelat dr. Odar. Omenjal je pok. skromnost. Ni dal nič na posvetno hvalo; tako ni pustil, da bi lani kaj več omenjali njegovo 301etnico časnikarskega dela in 30 letnico, kar je prevzel predavanja na bogoslovni fakulteti, prej je imel 60 letnico življenja. Pa je moralo vse iti neopazno mimo, ker pokojnik ni pustil govoriti o
ARGENTINA
Argentinska javnost je pod vtisom obširnih poročil, ki jih objavljajo listi o navzočnosti dveh tujih podmornic v Novem zalivu v prov. Chubut. Listi objavljajo poročila o vseh ukrepih, ki so jih podvzele obrambne oblasti, da bi preprečile beg tujim podmornicam, dalje, da sta podmornici dobili ultimat, da morata priti na površje, kajti v nasprotnem primeru ju bo argentinska vojna mornarica z novimi globinskimi bombami in ostalimi aparati, ki jih je dobila prav te dni iz Severne Amerike za nastopanje proti podmornicam, uničila. Listi so objavili tudi poročila ameriškega, britanskega ter francoskega veleposlaništva, da nobena podmornica teh držav ni v bližini Argentine, sovjetsko veleposlaništvo je pa s tako izjavo prišlo na dan šele potem, ko so nekateri listi že začeli objavljati poročila, da sta tuji podmornici že ušli. Državno tajništvo za mornarico teh vesti ni potrdilo, pač pa zatrdilo, da se akcija vojne mornarice proti, tujim podmornicam nadaljuje z isto intenzivnostjo kot prvi dan. * lo.
sebi. Naglašal je dalje, da je v bogoslovju gledal svojo življensko nalogo, da je bil zelo učen profesor, silno dober in plemenit človek in očetovsko skrben za vzgojo bogoslovcev. Med njimi je bil vedno ves vesel. Skratka: bil je dober človek, dober duhovnik, blaga, plemenita duša in najboljši svetovalec zavodu ter tolažnik vsem, ki so bili tolažbe potrebni. Omenjal je končno njegov ponos na prve šmarnice. Pokojnik je pa Mariji obljubljal, da ji bo napisal še nove Šmarnice, kakor jih nihče doslej še ni napisal med Slovenci.
Za vse, kar je bil in kar je zavodu dal ter zanj storil, mu je izrekel najglobljo zahvalo ter zadnji Zbogom v imenu slovenskega bogoslovja, njegovih profesorjev in bogoslovcev.
-Rudolf Smersu
je bil naslednji govornik. Najprej se je od pok. dr. Ahčina poslovil v imenu Družabne pravde, nato je pa kot tajnik Poverjeništva Slovenske ljudske stranke v Argentini — predsednik strankinega poverjeništva za Argentino g. Miloš Stare je odsoten že od prejšnega četrtka v kordobskih planinah — pok. dr. Ahčinu izrekel poslovilne besede v imenu vodstva Slovenske ljudske stranke.
Govornik je najprej naglašal, da je bil pok. velik javni delavec, ki je po vzgledu dr. Jan. Evangelista Kreka vse svoje življenje posvetil delu za boljšo ureditev človeške družbe po naukih kat. Cerkve. Vedno je bil na strani malega človeka, vedno se boril za njegove pravice. Omenjal je zatem pok. delo pri Družabni pravdi, pri pripravah Socialnih dni. Za vse je določil referate in na njihovi podlagi sestavil resolucije. Tudi zanaprej je mislil in je tudi za prihodnji socialni dan želel naj bi imel za temo: socialna pravičnost in njeno izvajanje med slovenskimi izseljenci. Bil je sociolog, toda ne samo teoretik, ampak tudi praktik in velik organizator.
Pok. dr. Ahčin je pa bil tudi ugleden slovenski politični delavec. V vodstvu Slovenske ljudske stranke je aktivno deloval polnih 30 let. Zlasti je bilo njegovo delo pomembno v času pod Aleksandrovo vlado, ko so bile stranke razpuščene in je bil dr. Ahčin eden od šti-rinajstorice, ki je vodila strankino de-
lo. Vsa leta je bil najzvestejši sodelavec pok. dr. Korošca. Zlasti pomembno delo pa je bilo pokojnikovo pri izdelavi novega strankinega programa.
Dr. Julij Savelli
je imel poslovilni govor v imenu Društva Slovencev. Naglašal je, da se je z dr. Ahčinovo smrtjo podrl tudi eden od stebrov slovenske predstavniške organizacije slovenskih protikomunistov v Argentini, Društva Slovencev, kajti dr. Ahčin ni bil samo navaden član Društva Slovencve, ampak tudi velik javni delavec in znanstvenik. Z njegovem odhodom je nastala med nami velika vrzel. Naproša ga, naj pri Bogu v zboru ostalih slovenskih mož, prosi Boga, da bi še najprej ostala naša skupnost edina in složna. Spomin na pok. Ahčina pa med-rojaki ne bo umrl.
Zadnji govornik je bil Ruda Jurčc«.
Govoril je v imenu slovenskih časnikarjev, ki so imeli pokojnega dr. Ahčina ali za šefa pri Slovencu ali so pa bili pri ostalih listih, ki jih je izdajalo Slov. kat. tiskovno društvo, dalje v imenu Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva in končno v imenu Slovenske kulturne akcije.
(Nadaljevanje na 3. strani)
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 3.
Olotice iz, Sfotoenije^
Slovensko narodno gledališče iz Ljubljane je po 10 letih znova gostovalo v Zarebu, Ljubljanski igralci so nastopili s Cankarjevo dramo “Za narodni blagor”. Dali so tudi igro Mateja Bora “Zvezde so večne”.
Tekstilnih predmetov doma še vedno ni zadosti, čeprav se komunisti stalno bahajo, kako so zvišali proizvodnjo v tekstilni industriji. To je namreč razvidno iz ugotovitev na zborovanju sindikatov tekstilne industrije. Na njem so sicer navajali, da se je proizvodnja tekstilne industrije v zadnjih 20 letih v Jugoslaviji res podvojila, uporaba tekstilnega blaga na osebo se je pa od 3.5 kg na osebo v letu 1939 dvignila samo na 4.5 kg na osebo v letu 1959.
Ta ugotovitev je porazna ob upoštevanju dejstva, da pride v Avstriji na osebo 7.5 kg tkanin, v Franciji 9, na Angleškem 11.5, v Severni Ameriki pa celo na 15.5. Komunistični gospodarstveniki in, njihovi načrtovalci se tolažijo z napovedmi, da bodo v letu 1971 doma izdelali že toliko tekstilnega blaga, da ga bo prišlo na osebo okoli 8.5 kg na leto.
Novo letališče za Ljubljano bo v Br-nikih, t. j. v trikotu med Kranjem, Kamnikom in Mengšem, kjer že več let ravnajo zemljo za novo ljubljansko letališče. Zaradi pomanjkanja sredstev so pred dvema letoma dela sploh ustavili, čeprav je bilo zanje dotedaj že vloženih 40 milijonov dinarjev. Sedaj so z deli znova začeli, ker sedanji letališči v Ljubljani in Lescah ne ustrezata več potrebam letalskega prometa. Na novem ljubljanskem letališču v Brnikih bodo ,lahko pristajala samo manjša in srednja velika potniška letala, ne pa velika štirimotoma.
Vodja italijanskih socialistov, ki je vsa leta v bratovščini z italijanskimi komunisti, Pietro Nenni, je bil dalj časa na obisku v Jugoslaviji na povabilo Socialistične zveze delovnega ljudstva. Med svojim bivanjem v Jugoslaviji je imel razgovore s Titom in ostalimi vodilnimi komunisti, zlasti s Kardeljem.
Med Nennijevimi socialisti in Titovimi komunisti na Primorskem obstoja že dalj časa tesno sodelovanje.
Vlada v Beogradu je podpisala pogodbo z zahodnonemško industrijsko firmo Siemens-Halske o dobavi telekomunikacijske opreme za potrebe telefonskega in brzojavnega prometa v Jugoslaviji za 7 milijonov dolarjev. Pogodba predvideva tudi tehnično pomoč omenjene tvrdke podjetjem jugoslovanske elektroindustrije pri izdelovanju telekomunikacijske opreme. Z nakupljenim materialom bodo z 960 kanali vzpostavljene zveze med Beogradom in Skopljem ter Zagrebom in Ljubljano. Med Beogradom in Zagrebom bodo vzpostavili sodobni telefonski prenosni sistem, na mnogih progah pa bodo montirali trikanalne in dvanajstkanal-ne telefonske sisteme za zračne vode. Po pogodbi bodo v kratkem tudi vzpostavljene kabelske zveze med Beogradom in Sarajevom ter Zagrebom.
Prehrana doma še vedno ni zadovoljiva. To priznajo sami komunisti, ko pravijo, da sicer ne primanjkuje kalorij, pač pa živalskih beljakovin. To dejstvo da jim naroča, da morajo storiti več za preskrbo prebivalstva z mesem. To nalogo naj bi imela tudi nova vzre-jevališča za prerunitno. Tudi za kokošje farme so komuinsti izdelali načrte in preračunali, da bodo v letu 1960 vzredili v Sloveniji do 5 milijonov ^piščancev za pohanje. To število so razdelili takole: V okraju Ljubljana naj bi jih zredili en milijon, v goriškem okraju 500.000, prav toliko v koper-skem in celjskem okraju, v murskosoboškem 300.000, v okrajih Kranj, Maribor in Novo mesto pa po 200.000.
Mestna občina v Kamniku si prizadeva, da bi še bolj pritegnila turiste. Zato; ima dnevno z Ljubljano 35 avtobusnih zvez.
Gimnazija v Murski Soboti, ki so jo postavili po vojni, je že pretesna in so letos mogli sprejeti v prvi razred le 42 novih dijakov. Ker so jih je prijavilo več, so si pomagali na ta način,
da so v prvem razredu napravili dva oddelka in imajo sedaj dijaki pouik pač tam,k . j er j e prostor. Do prihodnjega leta mislijo gimnazijskemu poslopju dograditi nov, del z 12 učilnicami.
V Ljubljani grade za poklicne gasilce nov gasilski dom za Bežigradom. V njem bo tudi gasilska šola. Stroški za gasilski dom so preračunani na 200 milijonov dinarjev. Mestni dom, kjer so imeli doslej prostore poklicni gasilci vse od leta 1901, bo uporabljajo v bodoče podjetje “Sadje-zelenjava” za svoje skladišče.
GORIŠKA IN PRIMORSKA
Zveza slovenskih katoliških prosvetnih društev v Gorici je priredila tekmovanje pevskih zborov. Tekmovali so mešeni in moški zbori. Mešani zbori so morali odpeti obvezno Ferjančičevo “Tone, sonce tone” in dve pesmi po prosti izbiri, moški zbori pa so nastopili z obvezno Mihelčičevo “Pa da bi znal” in dvema pesmima po prosti izberi.
Tekmovanja so se udeležili mešani zbori iz Števerjana, Pevme in Rupe ter moški zbori iz Jazbin, iz Štmavra, Števerjana in oktet Planika. Prvi nagradi sta prejela mešani zbor iz števerjana in oktet Planika.
Izven tekmovanja je zapel mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice pod vodstvom prof. Fileja pesmi “Moj očka ima kojnča dva” in “Oglarja”.
V	začetku decembra so Trčačani doživeli močan potresni sunek, ki je ljudi precej prestrašil, a je hitro prenehal. Strokovnjaki so izjavili, da je bilo potresno središče med Postojno in Ljubljano.
V	Trstu so pričeli z deli za novo krožno železnico, ki bo povezala postajo Sv. Andreja z industrijskim pristaščem v žavljah. Proga bo dvotirna, dolga 7 km in se bo v loku vila pod vsem mestom. Predor bo dolg 5 in pol km. Celotni stroški za predor in progo so preračunani na 7.100 milijonov lir.
Slovenci v Argentini
BUENOS AIRES
Družabna prireditev Duhovnega življenja
privabi vsako leto na slovensko pristavo veliko rojakov. Tako je bilo tudi preteklo nedeljo 14. februarja. Ljudje so prišli z namenom, da bi v domači družbi prebili nedeljski popoldan, na drugi strani pa podprli revijo.
Prireditev je bila združena tudi z nastopi otrok iz slovenskih šolskih tečajev. Otroci so s svojimi nastopi ljudem pokazali česa so še v tečajih naučili. Prvo točko so imeli otroci iz San Justa. Pod vodstvom svoje učiteljice gdč. Angelce Klašček so pokazali, da
f LOJZKA KAVKA, ROJ. ADAMIČ
V soboto 30. januarja se je po Men-dozi hitro razširila žalostna novica, da je po dolgotrajni mučni bolezni za vedno prenehalo biti plemenito srce g. Lojzke Kavke, roj. Adamič, soproge znanega stavbenika g. Karla Kavke. Za vedno se je poslovila od svoje ljubjene družine ter jo zapustila v globoki žalosti.
Pok. Lojzka Kavka je bila iz Domžal. Bila je hči znane in zelo ugledne Adamičeve družine. Lepota domačega kraja se ji je tako vtisnila v dušo, da je rii mogla nikdar in nikjer pozabiti. Vedno je mislila na dom in v veliki ljubezni do domovine je vzgojila tudi svoje otroke. Bila jim je nadvse ljubeča in skrbna mati, svojemu soprogu pa zvesta ter ljubeča življenska družica.
Leta 1945 je z ostalimi protikomunističnimi Slovenci tudi ona s svojim soprogom in družino nastopila težko begunsko pot. Živela je v Trstu, leta 1948 pa prišla v Argentino. Po nekajmesečnem bivanju v Buenos Airesu se je s svojim soprogom preselila v Mendozo. Tu je g. stavbenik Karel Kavka svoji družini ustvaril nov prijeten dom. Pokojnica je v njem živela zadovoljna, toda vedno polna domotožja, čeprav je bila vedno vesele narave, ki je prihajala do izraza tako v družini, kakor v
tet
so nastop vzeli zares. Otrokom iz San Justa so sledili v nastopu otroci iz šolskega tečaja v Ramos Mejii, v katerem poučuje gdč. Anica Šemrov. Tudi njihov nastop je bil poln ljubkosti. Otroke v Buenos Airesu poučuje ga Marijana Batageljeva. S svojo točko so pokazali, da za ostalimi nočejo zaostajati. Ljubka in lepa sta bila tudi naslednja nastopa otrok iz šolskega tečaja v Villa Tesei pod vodstvom gdč. Katice Kovačeve in šolskega tečaja v Mo-ronu, ki ga vodi gdč. Mija Markeževa. Otroci so po napevu narodnih pesmi lepo izvajali rajalne nastope.
Naš Do iti v San «lustu
vabi vse prijatelje na
PUSTNO ZABAVO
dne 28. februarja 1960 v društvenih prostorih Hipolito Irigoyen No. 2756 — San Justo Prijetna glasba — ples — Za dobra jedila in mrzlo pijačo bo poskrbljeno v obilni meri.
Vabljeni vsi.	Začetek ob 18. uri.
DR. IVAN AHČIN UMRL
(Nadaljevanje z 2. strani)
Govornik je poudarjal veliko nalogo, ki jo je pokojni dr. Ahčin opravil za zboljšanje slovenskega katoliškega tiska. Da je predvojni, slovenski kat. dnevnik “Slovenec” dvignil na raven ostalih dnevnih listov v evropskih državah, je velika zasluga pok. dr. Ahčina, Omenjal je dalje njegovo dobroto in prijateljstvo, ki ga je družilo z vsemi sodelavci in se mu zahvalil tudi za delo, ki ga je vršil in opravil v Društvu slovenskih časnikarjev v Ljubljani.
Dalje je omenjal pokojnikovo delo v Slov. kat. akad. starešinstvu v izseljenstvu. Bil je eden najbolj vplivnih njegovih članov, ki društvu nikdar ni odrekel svojega sodelovanja ali pomoči. In končno mu je spregovoril besedo v slovo v imenu Slovenske kult. akcije ter povedal, da z njegovo smrtjo lega v grob prvi njen aktivni član. Poudarjal je, da je bil v Ahčinovem od trplje-
Doma
V dušnem pastirstvu je deloval pravzaprav samo eno leto kot kaplan v Mokronogu. Pozneje’ so mu predstojniki določili druga delovna področja, na katerih je lahkQ razvijal svoje velike sposobnosti. Toda dušnemu pastirstvu se nikdar ni odtegoval in je vedno rad pomagal, kjer je bilo treba.
Svoje javno delovanje je pa dr. Ahčin začel kot zunanjepolitični urednik Slovenca leta 1929, še bolj pa po letu 1930, ko je postal glavni urednik Slovenca. Delo pri listu ga je privedlo tudi v najtesnejše stike z delom v politični organizaciji, v kateri je kmalu prišel v vodstvo stranke. Užival je veliko zaupanje
nja oslabelem telesu silen duh. Še v trpljenju je bil poln vere v bodočnost, poln načrtov. Zato tudi iz tega groba, ne veje smrt, ampak vera.
Z iskreno zahvalo dr. Ahčinu za vse, kar je storil za razvoj in spopolnitev slovenskega kat. tiska, za svoje sodelavce časnikarje, za časnikarsko društvo, za Slov. kat. akad. starešinstvo in za Slov. kulturno akcijo, je zaključil svoj žalni govor.
Med tem se je nebo nad prostranim pokopališčem močno pooblačilo. Na črnih oblakih so se začele risati dolge črte svetlih bliskov in grom je udarjal na zemljo. Od svežem grobu pa je nemo stala velika skupina slovenskih izseljencev in z bolečino v srcu zrla na krsto v jami, ki so jo začele zagrinjati plasti sveže zemlje. Samo nekaj trenutkov še in grob je bil že zasu£. Dr. Ivan Ahčin - Drin je dobil svoj zadnji dom na tej zemlji.
pok. dr. Korošca, saj ga je vezalo z njim poznanstvo že iz Marijaniških bogoslov-skih let, pa tudi skupno zaupno delo in prijateljstvo. Kajti pok. dr. Korošec je v Ahčinu imel človeka, kateremu je lahko povedal več, kakor pa drugim ljudem na sprehodih, na katerih ga je spremljal po Sloveniji.
Njegovemu najtesnejšemu sodelovanju 3 di-. Korošcem je tudi pripisati dejstvo, da je dr. Ahčin tako zgodaj začel boj proti komunizmu na Slovenskem. Saj je že leta 1936 napisal knjigo “Mladina y Sovjetski zvezi”, leta 1939 pa knjigo z naslovom “Komunizem največja nevarnost naše dobe”. Proti komunizmu je vodil neizprosen boj tudi v Slovencu, pa tudi na številnih sestankih in zborova-
njih je pobijal njegovo zločinsko ideologijo.
Že od vsega početka se je. dr. Ahčin bavil s socialnimi vprašanji. Preštudiral vso domačo in tedaj dostopno evropsko zadevno literaturo in se v tej vedi spo-polnjeval tudi v Franciji, Belgiji in na Nemškem. Že leta 1929 je začel predavati sociologijo na teološki fakulteti v Ljubljani.
Ostalo delovanje dr. Ahčina v domovini je zejemalo vse probleme, ki so spremljali tedanja leta v življenju slovenskega naroda. Komunisti so ga besno napadali in mu grozili s smrtjo. Načrt se jim ni posrečil, ker je leta 1942 prevzel drugo važno nalogo v Rimu za vzdrževanje stikov med zavezniki in okupirano domovino.
V begunstvu in emigraciji
Begunska leta je preživel v Rimu. Tam je razvijal veliko delavnost z informiranjem zaveznikov o položaju doma in s posredovanjem stikov z domovino.
Ko so leta 1945 začeli prihajati slovenski begunci na Koroško in v Italijo, je bil dr. Ahčin med tistimi, ki so tedaj delali na njihovem reševanju. Zlasti je posvetil vso pozornost številnim bogoslovcem, da so lahko nadaljevali študij v slovenskem bogoslovju, ki je začelo delovati v Pragli ter se nato preselilo v Brixen. Iz ust rektorja dr. Gnidovca smo na pogrebu zvedeli, da je bil za papežem dr. Ahčin največji dobrotnik Slovenskega bogoslovja v tistih hudih časih. V begunskih letih se je dr. Ahčin takoj priključil ostalim bogoslovnim profesorjem ter z njimi pomagal vzgajati novi slovenski duhovski naraščaj.
Leta 1948 je z bogoslovjem odšel v San Luis, nato se pa z njim preselil v Adrogue v prov. Bs. Aires. Tako je prišel znova v stik z. glavnino slovenskih izseljencev v Argentini. In tu je razvil delavnost, da se ji čudimo. Poleg vsega
dela, ki ga je posvečal slovenskemu bogoslovju, je neumorno deloval pri Družabni pravdi. Predaval na njenih tečajih, pripravljal gradivo za njene socialne dneve, sestavljal resolucije, pisal članke in razprave za Zbornik-Koledar, Duhovno življenje in Družabno pravdo. Bil je tudi aktivni član Slov. kulturne akcije ter je ponovno predaval na njenih kulturnih večerih. V Argentini je bil več let tudi urednik duhovniške revije Omnes unum.
To je ogromno delo. Prostor nam ne dopušča, da bi ga podrobno navajali. Bomo pa to storili v Zborniku-Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1961. Y teh letih se je dr. Ahčin lotil svojega živ-, ljenskega dela, ki je žal, ostalo nedokončano in na katerega smo lahko resnično ponosni. To je njegova Sociologija. Prvi del je izšel na 292 straneh leta 1953, drugi pa pozneje in sicer prva knjiga na 380 straneh leta 1955, druga pa leta 1955 na 465 straneh. V prvi knjigi je obdelal družabne ustanove, družino, razrede in stanove ter narod, v drugem pa državo, mednarodno družbo ter religijo in družbo. Ahčinovo naslednje veliko delo je njegova Socialna ekonomija. Izšla je leta 1958 na 453 straneh velikega formata.
Med tem je pa napisal še več brošur. Tako 1951 brošuro v spomin 60 letnice Rerum novarum in 20 letnice Quadrage-simo anno. V brošuri je podan tudi pregled katoliškega socialnega dela.
To bi bil samo bežen pregled pokojnikovega dela med nami. Pregled še zdaleč ni popolen in tudi zaradi pomanjkanja prostora ne more biti. Pa že ta slika zgovorno priča o izredno velikem in pomembnem delu, ki ga je pokojnik opravil tako doma, zlasti pa v emigraciji, kjer so nastala njegova glavna dela.
Zato je povsem resnična ugotovitev, da bo v njih in z njimi dr. Ahčin večno živel med slovenskim narodom.
DR. AHČINOVO DELO
Vsak teden ena
GOZDIČ JE ŽE ZELEN.. .
Gozdič., je že zelen, travnik je razcveten, ptički pod nebom veselo pojo.
Ptički jaz vprašam ves, al bo kaj kmal pomlad, al bo kaj kmalu zelena pomlad.
Pomlad že prišla bo, k' tebe na svet ne bo, k' te bodo djali, v to črno zemljo.
družbi, ki jo je zelo ljubila. ■
Bila je globoko verna ter je moč za vse težave v življenju črpala prav iz nje. To je bilo videti zlasti med njeno zavratno boleznijo, ki jo je že nekaj let prenašala z vso vdanostjo v božjo voljo. Njen soprog je storil vse, da bi ji z, zdravniško vedo povrnil zdravje in jo ohranil pri življenju. Pa so bila vsa najmodernejša zdravniška sredstva zaman. V soboto 30. januarja t. 1. se je iztekla pot gospe Lojzki Kavkovi.
Njeno truplo so položili na mrtvaški oder na domu, kamor so ga hodili kropit tako rojaki, kakor domačini, med katerimi je imela tudi veliko poznanstev. Pogreb je bil v nedeljo dne 31. januarja t. 1. na pokopališče Las He-ras. Na njeni zadnji poti jo je kljub izredno slabemu vremenu spremljalo veliko mendoških rojakov in domačinov. Molitve za rajno in pogrebne obrede je opravil g. Jože Horn, v imenu rojakov se je pa od umrle rojakinje plemenite slovenske žene poslovil predsednik Društva Slovencev g. Jože Bajda.
S težko prizadetim soprogom stavbenikom g. Karlom Kavkom in njegovimi otroci ter ostalimi sorodniki, ne sočustvujejo samo mendoški rojaki, ampak vsi Slovenci ter mu izrekamo ob težkem življenskem udarcu globoko sožalje, Boga pa prosimo, naj rajni gospe Lojzki podeli večni mir in srečo v nebeškem kraljestvu.
Zatem so rojaki posedli okoli miz ter so za njihovo postrežbo z jedili in pijačami skrbeli fantje in dekleta.
Privlačna točka prireditve je bilo tudi nagradno žrebanje. Določeni so bili naslednji dobitki: 1. Potovalni kovček; 2. Kavni servis; 3. Električni lonec; 4. Blago za žensko obleko; 5. Slika sv. Terezije D. J.; 6. Kolekcija Mohorjevih knjig 1960; 7. Zbornik Koledar Svobodne Slovenije 1960; 8. Ženski pulover; 9. Pokrajinska slika in 10. Brisači Jakard.
Izžrebani so bili naslednji naročniki: Malavašič Pavle, Ramos Mejia, štev. 5; Tomaževič Lovrenc, R. Mejia, Štev. 1; Zofija Benedičič, Castelar, štev. 9; Bidovec Anton, San Justo, štev. 6; Bož-nar Pavel, Mendoza, štev. 4; Amalija Sirca, Ituzaingo, štev. 7; Magister Marijan, Španija, štev. 8; Golob Polde, Mo-ron, štev. 2 in Eiletz Marijan, Hur-lingham, štev. 3.
Klinarjev Plavž
Igralci Ciudadelskega odra in Farnega odra v San Justu so v soboto 13. t. m. z uspehom postavili na oder v Našem domu Klinarjevo dramo Plavž. Poročilo o njej bomo objavili v prihodnji številki.
Osebne novice
Družinska sreča. V župni cerkvi v Ramos Mejii je bil krščen Matej Janez, sin. arhitekta Marijana Eiletza in njegove žene ge Pavči, roj. Maček. V Rosariu pa Marijan sin Marijana Vidmar in njegove življenske družice ge Marije, roj. Peternel. Srečnim družinama naše čestitke.
Obisk iz Brazilije
Iz Santosa je bil po 13 letih 14 dni na obisku pri svojih starših, bratih in sestri jezuit Niko žužek. Bogoslovne študije je dokončal v Rusicumu v Rimu. Sedaj deluje v Santosu v Braziliji.
SLOVENSKA BESEDA
bo imela
v soboto 20. februarja t 1. svojo
PUSTNO
DRUŽABNO PRIREDITEV
v običajnih prostorih v Santos Lugareš, Patricios 457
Igral bo orkester MOULIN ROUGE
SLOVENCI
KANADA
V Torontu so dobili še četrto slovensko usmiljenko. Je to s. Stanislava Primožič, ki se kot redovnica imenuje Marija Gabriela. V družbo umišljenih sester je vstopila po vojni kot begunka v Italiji, že vdomovini je dokončala tri letn'ke učiteljišča, dovršila ga je pa v taborišču v Italiji. V Franciji, kjer je živela zadnjih 12 let, je dokončala tudi šolo za bolniške sestre. Poleg tega je pa nekaj časa delovala tudi v otro-
P O SVETU
škem vrtcu. Tako ima vse sposobnosti za uspešno delovanje med slovensko mladino v fari Marije Pomagaj.
Torontski mestni svet je soglasno o-dobril, da sme slovenska župnija Marije Pomagaj cerkveno hišo na Manning Ave 611 uporabljati kot dnevno zavetišče za otroke. Po izvršitvi potrebnih popravil bodo v zavetišče lahko sprejeli do 20 slovenskih dtrok. x
Svoji narodni cerkvi so v Kanadi dobili tudi Hrvati. Njihova cerkev v To-
rontu je posvečena Mariji, Kraljici Hrvatov. Na tej fari je župnik Jure Vrdoljak. Hrvatska cerkev v Haminto-nu je pa posvečena 'Sv. Križu. Na tej fari župnikuje Štefan šprajc. Ker župnik šprajc govori tudi slovensko, v Hamiltonu pa še ni slovenskega duhovnika, bodo v to cerkev zahajali tudi slovenski izseljenci. Slovenski lazaristi v Toronto se pa z njim dogovai’jajo, da bi Slovencem dovolil slovensko mašo, katero bi imeli na skrbi slovenski lazaristi.
ITALIJA
Vinko Levstik, ki je bil v Kirnu dalj časa zaposlen v velikem potovalnem u-radu, je s svojo ženo Danilo, roj. Žerjal iz Trsta, odprl v ulici Statilia 19, poleg Porta Maggiore blizu železniške postaje, prvi slovenski Hotel pension Bled. Ob otvoritvi hotela so se zbrali rimski Slovenci v lepem številu. Hotelske prostore je pa blagoslovil p. Prešeren.
AVSTRALIJA
V Abbotsfordu je v začetku januarja umrla Amalija Urdih, Primorska Slovenka. Pokopali so jo ob lepi udeležbi rojakov na keilorške.m pokopališču.
Pri vožnji z motornim kolesom so se ponesrečili Slavko Gorjup v Broadmea-dowu, v Canberri Lojze Rešek iz Selc nad Škofjo Loko, v Innisfailu Milan Stras-berger iz Maribora, v Woollahi'i se pa zdravi Davorina Srebot. Pri vožnji s taksijem je doživela karambol, si zlomila nogo in dobila še več drugih poškodb.
Slovenska Karitas v Sydneyu je imela
Redni letni občni zbor Kegljaškega kluba na Pristavi-Moron bo na prvo postno nedeljo dne 6. marca 1960 ob 4. uri popoldne na pristavi z naslednjim dnevnim redom:
Otvoritev občnega zbora; čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora; poročila odbornikov; poročilo nadzornega odbora; razprava o poročilih; razprava o podelitvi razrešnice odboru; volitve odbora za poslovno leto 1960/61 in nadzornega odbora; slučajnosti.
V slučaju nesklepčnosti občnega zbora ob napovedani uri, bo isti pol ure kasneje. Ta bo pa sklepal ne oziraje se na število navzočih članov.
Vse, kar potrebuješ za svoj dom, vedno dobiš ceneje pri
Tlmak
Cerrito 2245, Lomas del Mirador
Posebno ugoden nakup električnih črpalk, plinskih in drugih štedilnikov. /
Sprejemamo vsa popravila hladilnikov in šivalnih strojev.
_____________________________
Pred nakupom se posvetujte pri
Lojzetu Novaku
Izključno zastopstvo
B V M A R S. U. L.
Avda de MAYO 302. T. E. 658-7083
Velika izbira hladilnikov, pralnih strojev, šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, TV aparatov ter drugih potrebščin za dom, vse najboljših znamk. Cene ugodne, tudi možnost dolgoročnega odplačevanja do dveh let. Nudim tudi dobra motorna kolesa. Svetujem nakup električnih hladilnikov. Kličite po telefonu, zglasite se osebno v trgovini. Pridem tudi na dom.
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
Lojze Novak
izključno zastopstvo FOTO OPTIKA
B It U E R A
Avda. de Mayo 311, Ramos Mejia
svetuje in se priporoča.
SOLIDNE CENE IN DELO
Če se boste sklicevali na tale oglas, boste pri nakupu dobili 20% popusta.
30. januarja uspelo predpustno zabavo.
OBVESTILA
Izlet SDO bo v nedeljo 21. t. m. na že znano kinto Granja Dolores. Zbrale se bomo pri slovenski sv. maši v Ramos Mejii ob sedmih zjutraj, odkoder bomo odšle skupno z omnibusi.
Vsa dekleta prav lepo vabljena.
Odbor SDO
Na pustno nedeljo 27. februarja pridite v Slovenski dom v Lanus. Ob 17. uri se bo pričela družabna prireditev z domačo godbo, šaljivimi nastopi in hladno pijačo. Vljudno vabi odbor Društva Slovenska jas.
VIL redni zbor Društva Slovenska vas bo v nedeljo 27. mavca 1960 ob 16. uri v društvenih prostorih. Dnevni red: 1. Odobritev zapisnika, 2. Poročila odbora in nadzornega odbora, 3. Volitve novega odbora in nadzorstva, 4. Samostojni predlogi in slučajnosti. Ako občni zbor ob določeni uri ne bi bil sklepčen, bo pol ure pozneje v drugem sklicu ob vsaki udeležbi (čl. 10 b pravil). Glede vlaganja kandidatnih list, samostojnih predlogov in zastopanja s pooblastili velja dosedanja praksa. Odbor Društva Slovenska vas.
i ESLOVENA UBRE
j Editor responsable: Milos State Redactor José Kroselj Redacción y Administración:
| Ramón Falcón 4158, Buenos Airee Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 *824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 613.742	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1960 za Argentino $ 340.—.
Izlet SKAD bo v nedeljo 21. t. m. na otok Hiawatha. Zbirališče ob 10. uri v pristanišču Tigre. Pijača bo na otoku na razpolago. Vabljeni vsi člani in prijatelji.
Po dolgotrajni bolezni je v nedeljo 14. februarja 1960 ob 17.30 uri dotrpel
Dr. IVAN AHLIN
vseučiliški profesor.
Pokopali smo ga v ponedeljek, 15. februarja popoldne na pokopališču v San Martinu.
Ob tej priložnosti se zahvalim vsem, ki so dr. Ivanu Ahčinu med njegovo dolgotrajno boleznijo lajšali bolečine, ga obiskovali in mu kakorkoli pomagali. Zlasti se zahvaljujem dr. Bercetu in njegovim tovarišem ter bolniškim sestram.
Prisrčna zahvala dalje g. župniku v San Martinu dr. Mendosi Clovi-su, direktorju Antonu Oreharju, rektorju semenišča dr. Francu Gnidovcu, tovarišem profesorjem ,ter bogoslovcem, ki so toliko noči prečuli ob Tajnikovi postelji in mu pri pogrebnih svečanostih peli; zahvaljujem se dalje govornikom, ki so se ob grobu poslovili od rajnika: Direktorju Antonu Oreharju, rektorju dr. Francu Gnidovcu, Rudolfu Smersuju, dr. Juliju Sa-velliju in Rudi Jurčecu.
Prisrčna zahvala vsem, ki so dragega pokojnika v tako lepem številu spremljali na njegovi poslednji zemski poti na pokopališče; zahvaljujem se končno sosedom-domačinom iz Palomarja, ko so v dneh rajnikove bolezni pokazali zvrhano mero krščanske dobrote.
Vsem, zlasti tistim, ki bi morali biti na tem mestu še posebej omenjeni, iskren: Bog plačaj!
FRANCE AHČIN v imenu vseh sorodnikov.
f
PO DOLGOTRAJNEM MUČNEM TRPLJENJU, KI GA JE PRENAŠAL Z VEDRO POTRPEŽLJIVOSTJO TRPINA-DUHOVNIKA, JE DANES IZDIHNIL SVOJO PLEMENITO DUHOVNIŠKO DUŠO ZASLUŽNI NARODNI DELAVEC, NAŠ PROFESOR IN DOBROTNIK
PREČASTITI GOSPOD
Dr. IVAN AHLIN
NEPRECENLJIVA JE NAŠA IZGUBA IN VELIKA BOLEČINA. FRpSIMO TIHEGA SOŽALJA IN ZA DRAGEGA POKOJNIKA POBOŽNEGA SPOMINA V MOLITVI.
SLOVENSKO SEMENIŠČE IN BOGOSLOVNA FAKULTETA
ADROGUE, 14. FEBRUARJA 1960.
DOTRPEL JE IN ODŠEL PO VEČNO PLEČILO
Dr. IV AN AHLIN
ČLAN IZVRŠNEGA ODBORA SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE
VSE SVOJE ŽIVLJENJE JE BIL NEIZMERNO DELAVEN ZA SREČO IN BLAGINJO SLOVENSKEGA NARODA. BIL JE VZTRAJNI BOREC ZA SLOVENSKE POLITIČNE, KULTURNE IN SOCIALNE PRAVICE. BIL DOBER SVETOVALEC VODNIKOM IN VSEMU NARODU.
VSEMOGOČNI, BODI ZAHVALJEN ZA TEGA VELIKEGA MOŽA IN NAKLONI MU BOGATO PLAČILO Z VEČNIM ŽIVLJENJEM.
SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA
t
PO VEČNO PLAČILO JE ODŠEL NAŠ ČASTNI PREDSEDNIK UNIV. PROFESOR DOKTOR
IVAN AHLIN
VSEMOGOČNI MU BODI BOGAT PLAČNIK ZA VSE OGROMNO DELO, KI GA JE KOT ODLIČEN SOCIOLOG IN VELIK SOCIALNI DELAVEC OPRAVIL ZA VES SLOVENSKI NAROD IN ŠE POSEBEJ ZA NAŠO ORGANIZACIJO.
DRUŽABNA PRAVDA
ET ÉRIT IN PACE MEMORIA EIUS”
NAŠ ČLAN, PREČASTITI GOSPOD
prof. dr. IVAN AHLIN
JE 14. T. M. UMRL.
ODLIČNEMU ZNANSTVENIKU, NEUMORNEMU JAVNEMU DELAVCU IN VZGLEDNEMU SLOVENCU - DUHOVNIKU BOMO OHRANILI HVALEŽEN SPOMIN.
BOG MU BODI OBILEN PLAČNIK.
DRUŠTVO SLOVENCEV
PO DOLGEM, VZTRAJNEM IN VESTNEM KULTURNEM DELU JE ODŠEL K BOGU PO PLAČILO USTVARJALNI ČLAN NAŠEGA FILOZOFSKEGA ODSEKA PREČASTITI GOSPOD
Dr. IVAN AHLIN
aaHtjMKBBBHsataa»	m
VSEUČILIŠKI PROFESOR ITD.
V NAŠIH VRiSTAH JE NASTALA VRZEL, KI JE SEDAJ NE MOREMO NADOMESTITI. OHRANILI BOMO VELIKEGA POKOJNIKA V TRAJNEM SPOMINU IN HVALEŽNOSTL
¡W**~'*' •	■**”.r”	-	—
BUENOS AIRES, 15. FEBRUARJA 1960.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
ZAHVALA
Ob težki izgubi naše ljube soproge, mamice, sestre in stare mamice
gospe ALOJZIJE KAVKA
izrekamo najglobljo zahvalo vsem, ki so se je spomnili ob njeni bolezni in smrti. Posebna zahvala č. g. mons. Jorge Jacobi-ju in slovenskemu dušnemu pastirju č. g. Jožetu Hornu za dušno tolažbo in podelitev poslednjih zakramentov. Dalje se zahvaljujemo gg. zdravnikom Dr. Garate-ju; že umrlemu Dr. Flokstrumpfu In Dr. Hornu za njihovo neumorno prizadevanje v težki bolezni. Zahvala predsedniku Društva Slovencev v Mendozi g. Bajdi Jožefu za ganljive poslovilne besede ob odprtem grobu. Zahvala darovalcem obilnega cvetja in vencev; in vsem, ki so jo tolažili ob njeni bolezni ter vsem, ki so jo na njeni zadnji poti tako številno spremili.
žalujoči:
Kavka Karol, soprog,
Vido, Milenca in Janez, otroci; ter ostali sorodniki.