Poštnina plačana T gotovini.
Leto LXI. JfeV. 163.
0 UoMlanl, v fetrtel 19. Julijo 19ZB.
Ceno Din r
Izhaja vsak dan popoldne, izvzemši nedeljo in praznike. — Inserati do 30 petit a Din 2—, do 100 vrst 250 Din, večji inserati petit vrsta 4,— Din. Popust po dogovoru. Inseratni davek posebej.
•Slovenski Narod* velja letno v Jugoslaviji 240.— Din, za inozemstvo 420.— Din. Rokopisi se ne vračajo.
Uredništvo: Knaflova ulica št 5, I. nadstropje. — Telefon 2034.
Upravništvo: Knaflova ulica št 5, pritličje. — Telefon 2304.
Tudi poslanik Gjurć za volilno vlado?
Po končanih posvetovanjih s prečani, konzultira general Hadžić sedaj srbijanske ministrske
kandidate - Današnje dopoldanske konference
— Beograd, 19. julija. Kakor se iz poučenih krogih zatrjuje, izgleda, da s>o konzultacije zastopnikov iz prečanskih krajev končane. Zatrjuje se, da se ni našel nihče izmed prečanov, ki bi mogel pristati na sodelovanje nevtralne vlade z Narodno skupščino, marveč so vsi soglasno izrazili mnenje, da je edini izhod iz situacije iskati v razpustu Narodne skupščine in razpisu novih volitev.
Tudi prečanski nasprotniki KOK zahtevajo volitve
Najbolj je presenetil beograjske politične kroge bivši splitski župan dr. Ivo Tartaglia. Nanj so polagali zlasti de mokrati mnogo nad, ker je bilo znano, da je politični nasprotnik KDK in je veljal celo za pristaša davidovičevcev. Pričakovali so zato, da bo zavzel on drugačno stališče, kakor pa ga zastopajo KDK in predestirani ministrski kandidati iz Hrvatske. Toda dr. Tartaglia, ki se sicer zelo diferencira od politike KDK, je o priliki svoje konzultacije zavzel popolnoma isto stališče ter naglasi!, da smatra rudi on razpis novih volitev za neobhodno potrebno.
Ta konstatacija je tem važnejša, ker so v Beogradu doslej vedno zatrjevali, da zahteva razpust Narodne skupščine in nove volitve samo vodstvo KDK, da pa se prečani v splošnem s tem stališčem ne identificirajo. Izjava dr. Tar-taglije pa je jasen dokaz, da ne misli tako samo KDK, marveč da je njeno stališče popolnoma identično z razpoloženjem v prečanskih pokrajinah. Z največjim zanimanjem pričakujejo sedaj nadaijni razvoj dogodkov, posebno še, ker je general Hadžić danes naprosil vse predestinirane ministrske kandidate, naj ostanejo še par dni v Beogradu.
Stališče poslanika Gjurića
Kakor se sedaj vidi, mnenje londonskega in rimskega poslanika glede razpleta krize ni tako odločilne važnosti, kakor se je prvotno mislilo. Oba sta v mnogo večji meri uradnika nego politika. Kljub skrajni rezerviranosti vseh krogov se je vašemu dopisniku iz povsem zanesljivega vira posrečilo izvedeti, da je tudi poslanik dr. Gjurič izrazil mnenje, da je nadaljevanje dela v Narodni skupščin! v sedanji napeti atmosfer! nemogoče ter da so volitve edino sredstvo, da se duhovi pomirijo in ustvari znosnejše razmere predvsem pa. da ne pride do še večjega razkola med prečani in Srbijanci.
Hegamonisti so zaradi tega vidno razočarani, ker so zelo računali na to, da bosta oba diplomata, ki o beograjskih razmerah zadnjih dni nista tako podrobno poučena, osvojila njihovo tezo ter z zunanjepolitičnimi argumenti zagovarjala nadaljevanje parlamentarnega dela.
Sondiranje terena pri Srbijan-
cih
Odločitev danes še ni padla. Sodeč po vsem se zdaj sondira teren v srbi* janskih političnih krogih, da se tudi oni izjavijo za ta izhod iz krize in pri* stanejo na nevtralno volilno vlado. Pri tem pa iščejo primerne forme za umik hegemonistov, da bi njihova kapitulacija pred KDK ne bila preveč očita.
Oeneral Hadžić je imel danes dopoldne samo sestanek s poslanikom dr. G juri čem. Pred tem je bil od 9.10 v avdijenci na dvoru. Pozornost je vzbu* dilo dejstvo, da je bil istočasno s poslanikom G j ur i će m pri generalu Ha-džiću tudi italijanski poslanik Galli. Poslanik dr. Gjurić je po tem sestanku posetil dr. Marinko vi ča in konferiral ž njim vse do 12.
Konferenca med Vukičevićem
in Davidovićem
vica in Ljube Davidovića v Narodni skupščini. Do novinarjev sta bila oba skrajno rezervirana in nista hotela dati nikakih izjav niti o svojem razgovoru, niti o politični situaciji.
Sklicanje radikalskega glavnega odbora
Za jutri dopoldne je sklicana seja radik. glavn. odbora. Seje se bo udele*
žil tudi Aca Stanojevič, ki so ga danes pozvali iz Knjaževca. Na tej seji bo, kakor se zatrjuje, radikalski glavni od* bor dal svoj oficijelni pristanek za vo* lilno vlado. Govori se, da bo jutri skli* cana tudi seja demokratskega kluba, da zavzame svoje končno stališče.
Izgleda torej, da se sedaj naglih ko» rakov bližamo rešitve ene najusodnej* ših vladnih kriz, kar smo jih imeli v Jugoslaviji.
«1
Vlada je nameravala razpustiti tudi zagrebški
občinski zastop
Kako so se hoteli hegemonisti maščevati nad Zagrebčani radi impozantnega sprejema St. Radića
Mnogo komentarjev vzbuja v političnih krogih snočni demanti zunanjega ministra dr. Marinkovića, ki zanika vesti, da bi bil on proti nevtralni volilni vladi. Opažena je bila danes tudi dolgotrajna konferenca  Velje Vukiče-
Zagreb, 19. julija. Znano je, s kako vehemenco se je vrgel dr. Korošec na občinske odbore na Hrvatskem in v Dalmaciji, ki se v znak narodnega žalovanja povodom umora hrvatskih poslancev v Narodni skupščini niso udeležili bučnih proslav Vidovega dne. Cela vrsta občinskih odborov je bila radi tega razpuščena. Šele sedaj se doznava, da je nameraval dr. Korošec razpustiti tudi občinski svet v Zagrebu.
Eksponenti režima so hiteli v Beograd poročati, da je tudi zagrebški občinski svet bojkotiral vidovdansko proslavo. Beograjskim hegemonistom bi bilo to seveda zelo dobrodošlo, ker bi lahko znova «dokazali» protidržavnost Hrvatov in se tako maščevali nad onim Zagrebom, ki je tako impozantno sprejel Stepana Radića in ostale žrtve pobesnelih velikosrbskih hegemonistov. V tukajšnjih dobro poučenih krogih se zatrjuje, da je bil v notranjem ministrstvu
že pripravljen dekret o razpustu zagrebškega občinskega sveta, da pa se je
dr. Korošec v zadnjem hipu vendarle ustrašil ogorčenja, ki bi ga nedvomno izzvalo tako nasilje. Zato je odredil podrobnejše poizvedbe, ki so seveda onemogočile to intrigo.
Občinski svet ires ni korporativno kakor običajno prisostvoval proslavam, toda njegovi zastopniki so bili navzoči pri vseh tihih proslavah, v kolikor so se sploh vršile. Če tudi občinski svet ni bil razpuščen, je že samo namen takega koraka za mentaliteto, ki je zavladala v notranjem ministrstvu pod Korošče-vim ministrovanjem, dovolj značilen in jasno priča, da hegemonisti niti sedaj ne mislijo resno na sporazum, marveč samo na to, kako bi z nasiljem utrdili svoj položaj in še nadalje gospodarili v državi. Razumljivo pa je. da je ta vest izzvala v Zagrebu največje ogorčenje.
Zanimiva odkritja o atentatorju Momčilovu
Momčilov je imel na vesti baje že več umorov. — Hotel je umoriti tudi Vanča Mihajlova. — Glavni organizator atenta-torske zarote je pobegnil v Avstrijo
— Zagreb, 19. julija. Današnja »Riječ« objavlja zanimive informacije o atentatorju Momčilovu in njegovih zaveznikih, ki so organizirali atentat na načelnika javne varnosti Žiko La-zića. Po teh informacijah je bil Momčilov že dolgo časa v službi makedonskega revolucionarnega odbora ter ima na vesti že več umorov.
Že pred par meseci se je razširila vest, da je bil v Sofiji umorjen Vanče Mihajlov, eden izmed treh predsednikov makedonskega revolucionarnega komiteta. V resnici pa je bil takrat morjen v Sofiji neki starec in njegov spremljevalec, o katerem se je pozneje izkazalo, da je bil glavni tajnik makedonskega komiteta. Ta umor je izvršil Ivan Momčilov. Ivan Momčilov ie
bil takrat v službi beograjske policije, a si je izprosil kratek dopust ter odpotoval v Sofijo, od koder se je vrnil kmalu po tem umoru. Čakal je v zasedi na Vanče Mihajlova, zmotil pa se je v osebi ter je mesto njega umoril nekega starca ter njegovega sremlje-valca. Morilec je ostal takrat neznan. Momčilov je imel vse potrebne dokumente, tako da je lahko mirno zopet odpotoval iz Sofije in se vrnil v Beograd.
Nadalje zatrjuje »Riječ«, da je organizator atentata na Žiko Lazića me-dicinec Milčinov, ki je živel že delj časa v Zagrebu, po atentatu pobegnil v Avstrijo, kjer namerava baje objaviti senzacionalna razkritja izza kulis ju-goslovenske policije.
Velika poneverba pri zagrebški carinarnici
Blagajnik postne carinarnice Zvonimir Hafner je v soboto pone-veril 605.000 Din in brez sledu izgnil. — Poneverbo so odkrili
še le danes.
Zagreb. 19. julija. Na tukajšnji carinarnici so danes odkrili veliko poneverbo. Blagajnik poštne carinarnice Zvonimir Hafner je brez sledu izginil ter odnesel 605.000 Din.
Zvonimir Hafner je že dve leti služboval kot blagajnik pri poštni carinarnici v Zagrebu. Njegova naloga je obstojala v glavnem v tem, da je dvigal pri pošti vplačane zneske ter jih izročal glavni blagajni zagrebške carinarnice. Doslej je svojo službo vršil redno in točno ter ni bik) nikdar niti najmanjših nekorektnosti.
Preteklo soboto je zopet dvignil na pošti večji znesek, ga pa proti običaju ni izročil glavni blagajni. 2e dopoldne med službo je zapustil urad in vsi so mislili, da mu je morda postalo slabo. Glavni blagajnik carinarnice si radi tega ni delal skrbi, ker je pričakoval, da bo Hafnar naslednjega dne izročil denar. Ko ga pa tudi v ponedeljek in torek ni bilo v službo, je prijavil zadevo uprav-
niku carinarnice. Ta je počakal še en dan.
Ko pa Hafnerja tudi danes ni bilo v službo, je bil odrejen komisijonelni pregled njegove blagajne. Škontracija je ugotovila, da manjka pri blagajni Din 605.000. Upravnik carinarnice je o tem takoj obvestil policijo, ki se je podala na Hafnerjevo stanovanje. Stanovanje je pa bilo zaklenjeno in njegova gospodinja je izjavila, da je Hafner odpotoval že v soboto opoldne neznano kam in se doslej še ni vrnil. Pri hišni preiskavi pa so tudi ugotovili, da se je Hafner pečal s tihotapstvom.
Odkritje je izzvalo v Zagrebu veliko senzacijo, pri Hafnerjevih znancih pa splošno presenečenje. Hafner je živel zelo solidno in vsi so ga smatrali za enega najbolj korektnih uradnikov. Policija ie izdala za njim tiralico. Verjetno je, da je Hafner že prekoračil mejo in se nahaja v inozemstvu.
En mesec od beograjskeso zločina
Jutri poteče prvi mesec po groznem umoru v Narodni skupščini
Izdajalska klerikalna politika
Jutri bo minulo mesec dni, odkar so odjeknili usodni streli v Narodni skupščini, oddani od pobesnelega radikalskega partizana, zaveznika in prijatelja naših klerikalcev. Zadeli so dva idealna narodna zastopnika, tri druge pa težko ranili, odjeknili pa so po vsej državi in po vsem civiliziranem in kulturnem svetu. Vsakdo, kdor ima kaj Človeškega čustvovanja, se je zgrozil nad groznim zločinom, ki ie bil tem groznejši, ker se je zgodil v najvišjem predstavništvu našega naroda, v Narodni skupščini, in ker je bil, o čemer sedaj ni dvoma, dogovorjen in pripravljen v naprej.
Streli v Narodni skupščini so bili vsemu svetu dokaz, da se nočejo rešiti parlamentarnim potom zahteve in želje prečanskih krogov, ki niso zahtevali ničesar pretiranega, temveč samo to, kar pri tiče v pravi demokratski državi vsakomur, enakost in ravnopravnost v zakonodaji in upravi.
Globok je bil vtis teh strelov v Narodni skupščini, veličasten je bil pogreb padlih žrtev, ki je združil v duhu vse Hrvate, prečanske Srbe in poštene Slovence.
Samo klerikalne hijene niso mirovale. Prva misel, ki se je porodila v njih, je bila ta, kako bi opravičili morilca, ki je izšel iz njihovih vrst, ker so se zavedali svoje grozne sokrivde. Nobena čustva pijetete jih niso zadržala, da ne bi oblatili spomina padlih žrtev in časti nevarno ranjenih, preko vseh mej dostojnosti in morale je bila klerikalcem edina in glavna misel, kako bi ohranili svoje borne mandate, ki so jih videli ogrožene zaradi svoje nesrečne politike.
Mesec dni je kratka doba, tako kratka, da v zgodovini običajno sploh ne pride v poštev. Toda ta kratka doba pomeni za nas, kakor je rekel Svetozar Pribićević po umoru v Narodni skupščini, celo stoletje. Ta kratka doba bo ostala večno zabeležena v politični zgodovini jugoslovenskega na/roda in obenem ž njo za večno tudi sramota, ki so jo s svojim početjem prizadeli ne samo sebi klerikalni voditelji, ampak tudi vsemu slovenskemu narodu, iz čigar so izšli.
Ako bi se klerikalci čutili v resnici nedolžne, bi gotovo ne čutili potrebe, da se zagovarjajo. Molčali bi in enostavno obsodili zločin, kakor so ga obsodili vsi pošteni ljudje, ne pa skušali zani valiti krivdo na druge, s čemer so najbolje dokazali, kako jih peče vest.
Njihovo besnenje proti naprednemu tisku in naprednim ljudem, ki so to dejstvo ugotovili, ni nič drugega kakor glas njihove vpijoče vesti in silen strah pred odgovorom, ki ga bodo še morali dajati ljudstvu.
Prav to zagovarjanje zločina njihovega zaveznika in prijatelja je bilo tudi vzrok, da so se vsi pošteni ljudje začeli
Pod voz je prišel
Šmartno, 19. julija.
Zadnje dneve je pri nas precej oživela lesna trgovina. Posebno živahen promet se je razvil na cesti iz Štange preko Zavrstni* ka v Litijo. Med vozniki je bil tudi Jesih iz Jablanice. Radi izvožene ceste je treba vo* žiti z vso previdnostjo. Tudi Jesih je z bud* nim očesom spremljal svoj voz, ki je na razdrapanih obcestnih jarkih odskakoval kot žoga. Na ovinku pa mu ga je le pre» več odgnalo. Jesih je priskočil k vozu, da ga zadrži, ker se je bal, da mu ga prevrne. Pa je bil mladi mož preslab za precejšnjo težo. Voz se je radi prehudega zaleta zvr» nil, ter je voznika pokopal pod seboj. Po« škodovanec je obupno zaječal in zakričal na pomoč. Priskočili so mu na pomoč pri* jatelji, ki so prevažali les na drugih vozo* vih ter ga potegnili izpod voza.
Nesrečni voznik je dobil težke poškod* be. Ranjenca so prenesli v neko zavrstniško gostilno, od tam pa na njegov dom v Jabla* nico pri šmartnem.
Domači so poklicali k ranjencu litijske* ga zdravnika, ki ga je pregledal in ugotovil, da je dobil Jesih resne poškodbe. Ima zlom« ljeno nogo, zlomilo mu je nekaj reber, stis* nilo pa mu je tudi prsni koš. Zdravnik je nudil poškodovancu prvo pomoč, nato pa je odredil, da se ga odpelje v ljubljansko bolnico.
Po tukajšnji okolici se je kmalu zvede* lo o nesreči, ki je zadela mladega jablan* škega gospodarja, čigar nezgoda je zbudila splošno sočustvovanje.
s studom odvračati od klerikalne stranke.
In tu je bilo prizadeto tudi »poslovno Krščanstvo«. Kajti klerikalni tisk, ki olepšava zločinski umor in vali krivdo zanj celo na žrtve, so obsojali vsi pošteni ljudje. Še nikdar niso ljudje tako očitno in tako hitro spoznali klerikalno pokvarjenost, kakor ob tej priliki. Zabolela pa je klerikalce poleg vesti tudi njihova strankarska mošnja, kar je seveda odtehtalo glas njihove kosmate vesti.
In tako je nastala klerikalna gonja proti neklerikalnemu tisku, ki je ugotavljal le gola dejstva. Zato silijo klerikalni voditelji ljudi h krivi prisegi, da ne bodo čitali naprednih listov, ker se boje resnice, še bolj pa se boje za svoje mandate in mošnjo.
Naši klerikalci so proti naprednim listom izdajali že pastirske liste, sežigali so že slovenske knjige, ki niso bile pisane v njihovem duhu, preganjali so slovenske pisatelje in novinarje, spravljali so napredne ljudi iz Slovenije tudi že pod vislice, njihova maščevalnost se ni ustavila niti pred lastnimi ljudmi, ki so si upali misliti s svojo glavo, s katero niso mogli razumeti klerikalne morale — uničiti pa klerikalci niso mogli med Slovenci misli poštenosti.
Dočim priznavalo treznejši in pošte-nejši srbijanski krogi sedaj že sami svoje pogreške, so ostali naši klerikalci nepoboljšljivi. Poturica je hujš'i od Turka!
Imeli smo tudi pri nas v Sloveniji nekaj ljudi izven kerikalne stranke, ki so simpatizirali z radikalno stranko, nihče pa ne igra izmed njih take hero-stratske vloge kakor naši klerikalci.
Naj navedemo, kaj piše edino radikalno glasilo v Sloveniji »Nova Samouprava«, ki izhaja v Kočevju, o dogodkih v Narodni skupščini. Med drugim pravi: »Ko so od člana največje srbijanske stranke padli na voditelje razočaranih Hrvatov še morilm streli, je bilo za onega, ki pozna psiho Hrvatov, pa tudi Slovencev — zadržanje kluba SLS v Beogradu naj nikogar ne vara! — jasno, da šo ti streli pogodili predvsem državo in narodno edinstvo; vsi, ki to svojo državo bolj ljubimo kot samega sebe, smo zadrhteli ob misli, kaj bo, ako tudi Stepan Radič izdihne ... Požara na Hrvatskem ne bi bil v tem slučaju nihče preprečil — a preko Snežnika in Jadrana se reži pohlepna fašistična sfinga... Usoda nam je bila mila; Stepan Radič je ostal pri življenju. In nad vsem zaslepljenim partizanstvom zmaguje zdrava državna misel: ohranitev in gojitev tudi psihičnega edinstva. V ta namen pa je absolutno potrebno, da se vsi zdravi predlogi Hrvatov sprejmejo.«
Tako piše slovenski radikal, slovenski klerikalci pa še danes pljujejo na voditelja hrvatskega naroda in na žrtve, ki so jih položili na oltar domovini.
Ta nesreča pa naj bo svarilen opomin merodajnim faktorjem, ki naj drže ceste v redu, da se ne bodo ponavljali več slični primeri.
Borzna poročila
LJUBLJANSKA BORZA.
Devize: Amsterdam 0—22.9075, Berlin 13.5675—13.5975 (13.5825), Bruselj 907.9304, Budimpešta 9—9.9238, Curih 1094.1—1097.1 (1095.6), Dunaj, 8.0113—8.0413 (8.0263), London 276.44—277.24 (276.84), Newyork 56.8—57.0 (56.9), Pariz 0—222.75, Praga 168.27—169.07 (168.67), Trst 297.2 do 299.2 (298.2).
Efekti: Celjska 158 den., Ljubljanska kreditna 128 den., Kreditni zavod 170—175, Vevče 105 den., Ruše 265—295, Stavbna 56 den., Šešir 105 den.
Lesni trg. Tendenca nespremenjena. Zaključeni so bili 3 vagoni hrastovih lilo-dov, nežamanih, I.—II., od 2.50 m naprej, od 20 cm širine naprej, 60—120 mm deb., po vag. nakl. post. po 850. Deželni pridelki: Tendenca nespremenjena. Zaključkov ni bilo.
ZAGREBŠKA BORZA.
— Zagreb, 19. julija. Devize : Dunaj 802.63, Berlin 13.5825. Milan 298.20, London 276.84, Pariz 222.75, Praga 168.67, Curih 1095.60, Newyork 56.90. — Efekti: Vojna škoda 438
INOZEMSKE BORZE.
— Curih, 19. julija. Zagreb 9.1375, Dunaj 73.27, Berlin 123.95, Milan 27.22, London 25.265, Pariz 20.33, Praga 15.395, Newyork 519.30, Budimpešta 90.55.
Stran Z
tSCOVFNSKI   NAROD, dne 19. julija 1928.
Stev 163.
Klerikalna zveza z Lucifer jem
Kaj pravijo Hrvati in precanski Srbi o klerikalni gonji proti naprednemu tisku. — Klerikalna inkvizicija v Sloveniji« —
Klerikalna gonja proti naprednemu tisku in pristašem KDK v Sloveniji je radi svojega reakcijonarnega značaja in radi svoje onemogle besnosti vzbudila pozornost tudi v ostalih krajih države. Zanimiv je članek, ki ga objavlja sinočna zagrebška »Riječ« in ki pravt med drugim:
Mi tukaj v Hrvatski ne posvečamo dovolj pozornosti vsemu, kar se okoli nas godi. Zaposleni z veliko borbo proti hege-mo ni stičnim in korumpiranim strankam v središču dTžave smo tako n. pr. premalo pazili, kaj se godi v naši neposredni bližini, v Sloveniji. Sploh se nismo dovolj ozirali na delo klerikalnih slovenskih predstavnikov v vladi, čeprav smo dr. A. Korošca kot krvavega ministra notranjih zadev dovorj pogosto napadali. Toda to je bila samo kritika njegovega službenega dela kot ministra, dočim se je za njegovo spletkarenje v Sloveniji malokdo v naši javnosti zanimal. Pri nas se malo Čitajo in citirajo slovenski listi, pa tako največji del našega naroda niti ne ve, kaka besna kača sipa baš te dni na nas svoj strup potom klerikalnega »SIovenca< in kako škandalozno se obnašajo Korošcevi z vražjim kadilom okajeni partizani.
Jngoslovensko orijentirani prečani vedo, da ima Slovenija močno in solidno napredno falango, kjer so voditelji davni naši nacionalni borci In znanci dr. Gregor Žerjav, dr. Albert Kramer, dr. Ljudevit Pivko, dr. Dinko Puc in drugI ter da se Ideja edinstva in ravnopravnosti tamkaj tako enostavno ne da zlomiti. Mi smo prepričani, da je ta Slovenija kljub vsemu v sigurnih rokah in da se nam ni treba bati za napredne slovenske stranke. 2ive tam preko Sotle borci, ki bodo vsekakor znali obračunati s pljesnivim reakcijonarstvom svojih nasprotnikov. Pustili smo jih torej, da bijeio bitko sami, ceneč preizkušene borbene kakovosti svojih pristašev.
Toda po 20. juniju, ko smo se znašli v izredno kočljivem položaju, nam je treba odpreti oči tudi napram Sloveniji. Zakaj, kar se tam odigrava po skupščinski tragediji in ostavki vlade četvorne koalicije, nI več samo domaČa zadeva Slovenije! Tam so se vneli zelo važni spori, za katere bi se moral zanimati ves precanski svet. Treba Je, da se vzbudi zavest vseh civiliziranih ljudi in da se prav dobro opazuje splašenl zlet klerikalnih gavranov. Treba se je zavedati, da na nas ne strelja samo frontalno beograjska čaršlja, temveč da nam meri v hrbet še mnogo bolj odvratna klerikalna čaršlja iz Ljubljane! Že blejski pakt je bil jasen signal, da naš položaj napram Slovencem ni več tako enostaven. Kajti ne ve se, ako bi na tehtnici tehtali neiskrenost bizantisko in rimsko, na katero stran bi se nagnila!
Mi vseeno nismo pripisovali prevelike \*ažnosti temu strankarskemu barantanju ribičev v kalnem, ker smo smatrali, da se bo hitro končalo, kakor se običajno končajo taike barantije. Danes nI več dvoma, da je dr. Korošec prekoračil vse meje te spekulativne pogodbe. Ni ostal samo režimski kompanjon, niri ni varoval samo interesov svoje stranke v Sloveniji, temveč je zabredel naravnost med janičarje, ki so pripravljeni skakati v ogenj za interese radikalov in Velike Srbije.
In ne samo, da je proti prečanom igral herostratsko vlogo v času Vukičevičevega paševanja, temveč jo je nadaljeval tudi po radikalskem padcu. Ker so pustili, da je gospodaril v Sloveniji brez nadzorstva, ne da bi se vmešavali v zadeve na njegovem
strankarskem ozemlju, Je kakor Arnavt prisegel, da se bo oddolžil svojhn zaveznikom z bombardiranjem srbskih in hrvatskih prečanskih postojank v vsakem času. Z
odvratnim cinizmom je pristal na to, da izvrši navzkrižni ogenj na prečane v teh za nas zgodovinskih časih.
Zato je nekdanji zastavonoša jugosloven-ske deklaracije postal ljubljenec v radikal-sko-demokratskem Beogradu. Tam so ga zadovoljno proglasili za >eneg;i izmed naj-jačiih naših državnikov«, ker so videli, da se ne boji ničesar in da v svojih policijskih metodah kaže več rutine kakor katerikoli radikal ali demokrat. Bil je za nje državnik >pravegai kalibra, ki dela usluge, kakršnih bi mu niti ne bilo treba delati! ;Bog ga živi«, govore gotovi Srbijanci, >ta se je prvi znašel po streljanju Puniše! Napravil je še isto neč tako javno varnost, da bi se nikdo niti ne upal namrdniti. Mi smo se v prvem hipu preplašili, on pa je takoj zajahal množicam za vrat!« In njegovo glavno glasilo je t mnogo veejo drznostjo in breiobiirno-stjo od radikalskih pričelo takoj po atentatu braniti radikale miselnosti Puniše Račica ter napadati kakor besno sam. demokrate in raidčevce. In Srbijance je zopet navdušila ta rabeljska >lojalnostr. Silen je ta dr. Korošec...
Končno so v tem mesecu, ko se še ni povsem polegla zemlja na grobovih umorjenih narodnih poslancev iz Hrvatske, klerikalci povsem pobesneli. Ko so se jim izmaknila iz rok režimska sredstva za gmotno ruiniranje naprednih elementov v Sloveniji, so s peklensko žalavostjo organizirali vse, da izvrše poleg gotovega gmotnega tudi nezaslišan moralni teror s svojimi znanimi iriJrvizitorskimi manirami. Puniša Račić je streljal iz revolverja, oni pa polagoma zastrupljajo duše in napravljajo iz ljudi drage vrste zločince, katerih dela morejo imeti isti učinek kakor Račićevo. Klerikalizera je Še enkrat razširil svoja Črna krila, da bi izpod njih ne ušla čreda, ki se je zmajala, ker se je zgrozila nad umori pri »Ruskem carju«, v Narodni skupščini in v Zagrebu. V istem hipu je klerilk. naskočil ves naprednjake, da tudi v tej s svobodomiselnim zanosom ustvarjeni državi po 10 letih pokaže svojo moč.
Dr. Korošec je napovedal bojkot vsemu slovenskemu naprednemu tisku in vsem pristašem SDS in SKS. Cerkveni služabniki prepovedujejo kmetom celo vsako družabno občevanje s proskribiranimi naprednjaki! Srednji vek se v tem najlepšem delu naše domovine obnavlja in sedaj je samo se treba, da se prenesejo iz dr. Korošcu omiljene Glavnjače tudi mučila v Ljubljano! Veliki inkvizitor je našel pomožno roko pri reak-cijonarcih druge vrste. Dočim smo mi prepovedovali načela moderne in kmetske demokracije, je iskal nazad n jak in šel nazad-njaka v Beogradu. Razširil je intoleranco pri sebi doma, izven njega pa je hladnokrvno sklenil zvezo z Luciferjem. Reakcijo-narjj so se našli roko v roki- In zato, ker se ruši gniloba na eni strani, je treba da se ruši tudi na drugi. Treba si je za vedno zapomniti, da so klerikalci enaki radikalom in enako ali Še bolj nevarni za vse nas in naš napredek, čeprav je dr. Korošec številčno slabejši. Z bosanskimi muslimanskimi mračnjaki škodi v teh Časih še več, kakor bi se pričakovalo.
Obrnimo se posebej k Sloveniji, sprem-ljajmo tamošnjo odločno in izredno značilno borbo ter storimo vse, da bodo bati kmetske demokracije kmalu razbili vse načrte črnega gnezda Lovolovega!
Pisane zgodbe iz naših krajev
Tragedija novosadskega sodnika in njegove sestre. — Ljubosumni čevljar« — Kačaki napadli orožnike.
Krščanska ljubezen do bližnjega še živi
Ginljivo pismo Slovenca iz Švice o starki Marjani Požar. — Velikodušna podpora nesrečni žrtvi bridke usode in trdo&rčno-
sti-
Naš članek o ubogi starki Marijani Po* žar, ki je morala prebivati več dni pod skalo ob Sori pri Retečah, je vzbudil zani* manje in sočutje z nesrečnico celo v ino» zemstvu. Danes smo prejeli iz Levsina v Švici pismo, ki nas je presenetilo, obenem pa globoko ganilo. Upravitelj klinike »Se* miramis« v Levsinu v Švici g. Martin Rož* man« nam piše:
»V Vašem listu z dne 13. t. m. št. 158. smo čitali v članku »Žalostna slika kr* ščanske ljubezni do bližnjega« o žalostni usodi starke Marijane Požar, stanujoče po milosti in zahvali tamošnjega g. župana in g. župnika v brlogu pod skalo pri Retečah in to v času, ko se v dotični cerkvi m ob* čini bere nova maša, se postavljajo mlaji in se pripravljajo velike gostije, nihče se pa ne zmeni za ubogo starko, ki gotovo gladuje in je izpostavljena vremenskim ne* prilikam.
Večja čast bi bila za g. novomašnika, občino in cerkev, ?ko bi namesto potro* šenega denarja za mlaje in druge nepotreb* ne priprave preskrbeli ubogi starki prime* ren kotiček in hrano, kjer bi mogla nemo* teno preživeti svoje stare dni. Dotični go* spod je bi pa imeli večjo zaslugo pri Bogu in večjo čast pri ljudeh.
Nisem nasproten takim svečanostim, ki so že v navadi, mislim pa, da bi bilo zelo umestno, da se pred začetkom tako veliko slovesnosti upoštevajo razmere v občini, ne pa da se vrše slovesnosti enostransko, na drugi strani 6e pa pusti uboge stare ljudi v brlogih, da se mimoidoči zgražajo nad tem kulturnim Škandalom.
Nadalje moram na moje veliko ob žal o* vanje in začudenje še Čitati, da starke niti v tem brlogu ne puste pri miru živeti in da jo orožniki tudi že od tam preganjajo. Ze* lo rad bi pa vedel, je*li pristojna oblast že preskrbela ubogi starki primerno stano* vanje, kar bi bilo zelo hvalevredno. Zani* malo bi me, kaj misli oblast, kje sme uboga
starka bivati: v zemlji oz. v skalah ne sme, pod zemljo živa ne more, v zrak pa tudi ne. Na to vprašanje naj odgovori oblast, ki je poslala orožnike, da starko preženo izpod skale. Na drugi strani pa obžalujem tamošnjega g. župana in g. dušnega pastir* ja kot dva naj odličnejša moža v občini, da trpita, da se v občini in fari dogajajo tak* šni škandali in vnebovpijoča krivica.
Zahvaljujem se g. piscu tega članka, da je javnost opozoril na to škandalozno po* stopanje z ubogo starko in da tudi mi v Švici živeči Slovenci o tem vemo in da se starke lahko usmilimo. Za njeno podporo prilagam znesek 70 švicarskih frankov m sicer od posestnice klinike ge. C. Tauss 50, od upravitelja M. Rozmana pa 20 rrankov. Ta znesek naj se ubogi starki vroči proti potrdilu po možnosti od strani uredništva samega, ali pa po ->iscu članka. Obenem naj se ji izrazi naše sočutje in iskrene po* zdrave. Priloženo pismo naj se objavi v li» stu »Slov. Narod«,
Tako mislijo in čutijo Slovenci, ki jih je zanesla usoda v tujino, kjer si morajo s trdim delom služiti vsakdanji kruh. To pismo je najboljši dokaz, da krščanska lju* bežen do bližnjega Se živi, obenem >a ob=> sodba vseh tistih, ki imajo krščansko lju* bežen do bližnjega samo na jeziku. Pismo in pedpora je prišla iz Švice na naš prvi članek o revi Marijani Požar. Njen položaj se je med tem že toliko izpremenil, da so jo spravili izpod skale za silo nekam pod streho in da bo dobivala od občine za hra* no in stanovanje mesečno 100 Din. S tem pa seveda njene revščine še ni konec. Uboga starka bo gotovo vesela, ko dobi to izdat* no podporo v znesku 756 Din in ko bo zve* dela, da sočustvujejo z njo celo Slovenci v Švici. Plemenitima darovalcema se v nje* nem imenu za ta dokaz krščanske ljubezni do bližnjega na tem mestu iskreno zahvalju* jemo.
Križi in težave pasjih dni
Kopalni raj v Sori, ki pa ni raj. — Kdor se hodi kopat, mora okusiti vse bridkosti vožnje in krvoločnih brencljev.
Poročali smo že o tragični nesreči novosadskega sodnika dr. Kučančanina in njegove sestre v Osijeku. Novosadski kasacijski sodnik dr. Kučančanin se je v Dravi v svojem čolnu smrtno ponesrečil. Tragična usoda simpatičnega zdravnika je pa bil le povod za še straš-nejšo tragedijo njegovih sester, pri ka» terih je bil sodnik na počitnicah v Osijeku. Ko sta ti dve zvedeli za bratovo nesrečo, sta obe skočili v samomorilnem namenu v Dravo. Eno so z velikim naporom rešiti, druga je pa utonila in do-sedaj še niso našli njenega trupla. Sodnik dr. Kučančanin je pred dnevi dobil dopust in odšel na oddih v svoj rojstni kraj Osijek. Nastanil se je pri svojih dveh sestrah, ki sta stalno bivali v Osijeku. V ponedeljek se je sodnik kopal in *v majhnem čolnu je nameraval preveslati na baranjsko stran Drave. Drava de na tem kraju precej deroča. Na ba-ranjiski strani Drave so bili zasidrani čolni vlačilci, katerim se je sodnik bližal z veliko brzino. Colnič se je zaletel v velikega vlačilca in se je takoj prevrnil. Sodnik je padel v vodo in je takoj izginil pod vlačilca in utonil. Valovi so ga vrgli pod vlačilce in rešitev je bila nemogoča. Maloštevilni gledalci na obali so mu pohiteli na pomoč. Ponesrečenca niso več našli, čeprav so ga iskali nad tri ure. Šele tedaj so obvestili sodnikovi sestri o nesreči. Nesrečni sestri sta hiteli na obalo in prosili navzoče, naj rešijo brata. Ko sta spoznali, da je brat izgubljen, sta se iztrgali iz množice in skočili v Dravo, držeč se za roke. Natalija je zakričala: Greva za teboj, ker brez tebe ne moreva živeti! Navzoči so ostrmeli. Možje so izgubili prisotnost duha in nastala je splošna zmešnjava. Kmalu je skočilo nekaj dobrih plavačev v vodo. Drugi so odpeli čoln na obali in pohiteli nesrečnima sestrama na pomoč. Po velikem naporu so privlekli z Drave že
nezavestno starejšo sestro Natalijo, dočim je mlajša Katarina izginila v valovih. Natalijo so komaj osvestili z umetnim dihanjem. Iskali so še ponesrečenega sodnika in njegovo mlajšo sestro do pozne noči. Toda vsi napori so bili zaman, trupel niso našli. Ta nenavadna družinska tragedija je vzbudila v Osijeku in v Novem Sadu splošno sočutje. Dr. Kučančanin je služboval Že več let v Novem Sadu in je bil na glasu kot ljubezniv, pošten in vesten sodnik. Na poslopju novosadske sodnije so izobesili žalno zastavo. Trupli tako tragično ponesrečenega sodnika in njegove sestre, ki je šla za njim prostovoljno v smrt, še vedno iščejo.
* -
Čevljarski pomočnik Ljubomir Pel-čić s svojo ženo Danico že dolgo ni bil zadovoljen. Vzrok večnih prepirov v družini je bil neki mladič, ki je dvoril mladi ženi in jo navadno posečal, kadar ni bilo čevljarja doma. To je bilo torej vzrok, da je nastal vedno prepir, ko se je Pelčič vrnil z dela. Posledica je bila, da je Danica opetovano pobegnila k svojim staršem, ki so jo pa vedno pregovorili, da se je zopet vrnila k možu. Danica se je hotela ločiti, Ljubomir pa tega ni hotel. 2ena je skušala na vse načine pregovoriti moža, naj privoli v ločitev. Hodila je okoli z moškimi, ki jih mož ni poznal. Slednjič je čevljar sklenil napraviti početju svoje žene konec. Pred dnevi je napadel svojo ženo in jo začel daviti. Danica se je kmalu onesve* stila. Ljubomir ie bil prepričan, da je mrtva in je pobegnil iz hiše. Taval je po ulicah in premišljeval, kako bi si končal življenje. Danica se je med tem zavedla in povedala sosedu, da jo je mož hotel umoriti. Sosed ie o tem ob* vestil policijo, ki je iskala ljubosum* nega čevljarja, a ga ni našla. Najbrž
si je možakar sam končal življenje, mi* sleč, da je umoril nezvesto ženo.
Iz Beograda poročajo, da je kača* ška tolpa napadla na cesti iz Novega Pazar j a v Sjenico orožniško patruljo in jo masakrirala. V tem kraju je orožni* ška patrulja že dolgo zasledovala kača* ško tolpo, ki je pod vodstvom bandita Ferisa Saljkovica strahovala vso oko* lico. Orožnikom so se pridružili tudi seljaki. Orožniki so zašli v past, ki so jo nastavili roparji. Ko je patrulja sto* pila v goščavo, so roparji oddali iz za* sede salvo. Orožniki niso mogli rabiti
Vročina, strašna, tropična vročina! Z boljšo polovico sva se zato domenila, da greva v nedeljo na kopanje in sicer v So-ro. Tam da je pravcati kopalni raj. Proti poldnevu sva jo mahnila proti kolodvoru. Pot je nama lil curkoma s čela, toda zakaj bi človek malo ne potrpel, ko bo tem lepše v kopalnem raju na SoTi. Komaj sem se preril do blagajne in kupil vozna listka. Potem pa na vlak. edeži so bili vsi zasedeni, zato sva ostala s staro na hodniku. Toda nisva ostala sama. Vedno več jih je bilo takih, ki bi radi v kopalni raj na Soro. Ko je vlak odpiskal in se pomaknil, nas je bilo v hodniku, kjer je krščanskega prostora kvečjemu za sedem ljudi normalne širine, reci ki piši štirinajst. Ona je bila namreč avtorica ideje glede kopalnega raja na Sori. Rad bi ji očital, da me je zapeljala in na jeziku so me pekle besede: Kdo je prav za prav moralni krivec? Sera navdušen bralec Časopisov in zato mi baš to vprašanje teži zadnje čase možgane in srce Toda nisem si upal črhniti besedice. Kdo ve, kako bo še »luštno«, sem si mislil in molčal, se potil, neznansko sem se potil. V Medvodah sva z Mucko izstopila. Mucka pravim včasi svoji ženi, ponavadi tedaj, kadar bi ji rad kaj očital, pa si iz pacifističnih ozirov premislim.
Komaj sem dihal in se potil. Tudi žena se je potila. Sedaj morava še peš do Sore, mi je rekla, ko sva izstopila v Medvodah. Ker še nisem bil nikdar v teh krajih, sem se ji pustil slepo voditi. Ona je pred leti baje že uživala vse sladkosti kopalnega raja na. Sori. šla sva torej po stezici naprej. Pred nama je korakala cela procesija, zavita v gost oblak prahu. Držal sem si robec na usta in se potil. Žena je pa junaško požirala prah, menda se je zavedala, da je ona moralni krivec, šla sva čez brv in zopet čez mostiček in nato čez most. Zagledal sem vodo in pozabil na vse svoje gorje. Procesija pred nama se je porazgubila na bregovih. Midva greva še naprej, na samoten kraj, je rekla stara. Romala sva po prašni cesti naprej. Za nama se je valil velik oblak prahu, kakor za avtomobilom, ki vozi z brzino 90 km. Vročina me je tako omamila, da sem slepo sledil ženini zapovedi. Zakaj pa ne, ko bo potem tem bolj »luštno« v raju na Sori.
Prišla sva tako z boljšo polovico v vas Rakovnik in krenila čez brv na sorsko livado. Trudoma sem stopical za ženo po travniku in tako sva slednjič dospela do Sore. Procesija pred nama se je že pol ure kopala in tudi na samem nisva bila. Okoli so bile obleke procesije, ki ni šla okoli nečesa v žep, kakor midva z Mucko. To Je bil prvi nepobiten dokaz njene skrahirane kopalne politike.
Slokla sva se molče. In ko sem mislil, da bo trpljenja konec, se je to šele začelo. Sora
orožja. Štirje so se takoj zgrudili mrt* vi. Na bojišču so obležali tudi trije se* ljaki smrtno ranjeni. En orožnik je ob* ležal težko ranjen. 2ivi so ostali samo trije seljaki, ki so prestrašeni zbežali v gozd. Poklicali so na pomoč druge orožnike in seljake. Kačaki so pa med tem pobegnili. V goščavi je ležalo se* dem trupel in težko ranjen orožnik. Tega so takoj odpeljali v bližnjo bol* nico, toda med potjo je tudi ta pod* legel težki rani. Orožniki in seljanki so zasledovali napadalce, ki so pobegnili proti jugu.
je bila mlačna, umazana in plitva. Prvi dvomi o kopalnem raju na Sori so se oglasili v meni. Izieknil sem se na solncu, hoteč zaspati in se odpočiti. Brencelji so pa vse to preprečili. Prileteli so trumoma m posedali po mojem izmučenem telesu ter me pikali, da sem brcal in mahal z nogami in rokami, kakor blaznež. Pri tem se je zgodil čudež Žene so se brencelji izogibali kakor kuge. Ker sem k razmišljevanju nagnjen, sem jel premišljevati o vzroku tega prirodnega pojava. Premišljeval sem dolgo in zagonetko je rešila šele žena. Pojasnila mi je, da so vsi brencelji na meni najbrž samice in da so v tem Času samci že redki.
Postajal sem vedno bolj nervozen. Rešil sem se iz mučnega položaja s tem, da sem se specijalizira! na ubijanje brencljev in opustil prvotno misel, da bi se kopal, soln-čil in užival vse druge sladkosti weekenda na Sori. Da sem tako ugodno reši! problem, sem bil vesel in sem se radoval svojih diplo matičnih sposobnosti. Z Mucko ves ta čas nisva spregovorila. Solnce jo je omamilo in je zadremala. To je bilo mogoče, kajti bren-clji-saunci so bili redki. Ko ubijem petindvajsetega brendja, se mi je zdelo umestno proslaviti ta dogodek. Privoščil sem si žemljo in šunko iz torbice moje Mucke, ki je še vedno smrčala poleg mene. Brenceljev je bilo vedno več. Zbijal sem jih neusmiljeno in pogruntal metodo, kako jih je mogoče z največjo gotovostjo spraviti s tega sveta. Skušal sem tudi dognati, ali so res same samice. Gledal sem in obračal vsakega, tipal ga in se trudil najti znake, ki bi potrdili ženino hipotezo, toda zaman. Ko sem ubil stotega, ki se je zasadil v moj hrbet, sem zbudil Mucko in ji -dejal, da bi bil čas, da se oblečeva. Vlak da naju ne bo čak-il v Medvodah. Še enkrat sem šel v vodo in videl, kako so plavali po površini kalne in mlačne sore, ne morda plavači in veseli kopalci, temveč ubiti brencelji. Spoznal sem, da se koplje nad menoj mož, ki je kakor jaz spremenil kopanje v moritev. Če je tudi ta imel kakega moralnega krivca, ne vem.
Tudi ženka se je splaknila in napotila sva se na kolodvor. Mucka je slednjič uvidela, da je ona kriva, da se je moja prva ekspedicija v kopalni raj na Soro ponesrečila. Priznala mi tega seveda ni. Tega tudi pričakoval nisem. V svojem dolgoletnem zakonskem trpljenju sem spozna! resnico, da ženske nikoli ničesar ne priznajo. In tu, da je prav tako. Koliko nesreč in gorja je na ta način preprečenega. Na kolodvoru se je zbrala množica kopalcev in kopalk, še večja kakor ie bila tista, na kolodvoru v Ljubljani. Jaz bi gotovo ostal v Medvodah, da me ni žena prijela za roko in me vlekla na vlak. Na hodniku vlaka so se pa odigravali prizori, ki so mojo nervoznost spravili na vrhunec in me slednjič ojunačili, da sem izrekel težko obdolžitev: Mucka, ti si moralni
krivec te polomije s kopalnim rajem na Sori. Ti si me vlek!a v ta raj, ki je pekel na zemlji.
Na hodniku vlaka, kjer je v najboljšem slučaju prostora samo za sedem ljudi, sem jih naštel 25. Večinoma ženske in otroci iz Šiške. Ko sem ljudsko Štetje na hodniku končal in si brisal pot, se je oglasi!o še troje otrok, ki jih nisem videl, ker so bili v kotu med ženskimi krili. Šteti da moram tudi te. Torej 28. Stali smo kakor pribiti in se nismo mogli ganiti. Z Mucko sva se tiščala sredi gneče in se grdo gledala. Vse bi se !epo končalo, če bi med nami ne izbruhnila na dan politična strast. Nastale so živahne debate, kdo je moralni krivec i" kdo ne. Hotel sem že reči, da je to moja boljša polovica. V zadnjem trenutku mi je prav ona pojasnila, da gre za Korošca in kmečko -demokratsko koalicijo. Pojavilo se je še hujše vprašanje, kdo ie krvav in kdo ni krvav. Nekdo je pojasnil, da so po mnenju župnika njegove rojstne vasi, vsi krvavi — pod kožo. Temu smo vsi enodušno pritrdili in jaz sem še pripomnil, da smo kopalci tudi nad kožo krvavi, ker ^o nas opikali brenclji in da je to bistvena razlika med nami in med njimi. Navzlic veliki vročini in potenju smo se vsi razgibali, duševno namreč, kajti telesno ni bilo mogoče spričo našega položaja. Atmosfera je bila vedno bolj dušeča. Kar se zganu ženšče, ki je bilo najbrž tajnica kake kongregacije Ui Jo posebno odločno branila tezo, da smo vsi krvavi pod kožo. Odrine od sebe sosede, privleče na dan torbico in izvleče iz nje Špeli ast o brošuro v hrvaščini z debelim podnaslovom »Ljubavnica razbojnika«. Zatopila se je v čtivo, Ie tu pa tam Je odrinila s komolci in si obrisala potno čelo. Pdt ji je namreč lil po obrazu kakor nam vsem. Vročina in pot sta jo slednjič prisilila, da je vtaknila špeh v torbico in izvlekla iz nje zvite nogavice in jih uporabila za pahljačo. Dušeča atmosfera na hodniku je postala neznosna. Po potu dišeče nogavice je seveda niso mogle pregnati. Moja Mucka je ves ta čas molče opazovala zdaj mene, zdaj druge.
Ko smo se bližali Ljubljani, so ženske še intonirale s hreščečimi glasovi našo narodno: >DekIe, zakaj tak žalostno povešaš mi oči... Tedaj sem pogledal Mucko in spo-} znal. da se kesa. In odpustil sem ji tisti trenutek vse. Kako bi tudi ne, ko sem mi je zdelo, da žalostno poveša oči. Čeprav sem bil od vsega, kar se je pripetilo na poti v kop. raj in domov grede, razburjen in nervozen, da je malo manjkalo, da nisem skočil iz kože, sem ji odpustil vse. In ko sva izstopila na kolodvoru v Ljubljani, sva svečano in slovesno zaobljubila, da ne greva več v kopalni raj na Soro. Tudi zaobljube so nalezljive, preje si nisva nikdar ničesar zaobljubi rala.
Zagoneten umor pri Dunaju
V neposredni bližini Dunaja, v zna* nem živalskem vrtu Lainzer Tiergarten, so včeraj slučajno odkrili grozen zlo* čin, katerega žrtev je postala neka mlada dama, čije identitete pa dunajska policija nikakor ne more ugotoviti. Ka* kor je razvidno iz dosedanjih rezulta* tov uvedene preiskave, je bil zločin iz* vršen radi ljubosumnosti ali pa gre za nečloveški roparski umor.
Včeraj popoldne sta se mudila v omenjenem gozdu neki gozdni delavec in neki vrtnar po opravkih. Naenkrat sta zaslišala več strelov, ki so si sledili neposredno drug za drugim. Ker se v tej okolici večkrat vrše lovi, nista stre* lom posvečala posebne pažnje in sta hitro nadaljevala pot, boječ se dežja, ker se je ravno napravljalo k hudi uri. V tem sta pa zagledala v gozdu dim in večje plamene, ki so švigali iz gostega grmovja. Odhitela sta na kraj požara, kjer sta prestrašena opazila v goščavi kraj ognja žensko truplo. Takoj sta obvestila bližnjo orožniško postajo, od* koder so kljub silnemu nalivu takoj odšli na kraj zločina orožniki in pri* čeli preiskovati okolico.
Umorjenka je bila elegantno oble* čena mlada dama, stara 25 do 30 let, pri kateri pa niso našli nikakih doku* mentov, niti ročne torbice, iz česar bi se dala ugotoviti njena identiteta. Pri truplu so našli nekaj kosov suhega špi* ritovega preparata «Meta» in prazno stekleničico. ki je smrdela po bencinu. Morilec je očividno hotel svoj zločin zabrisati s tem, da je svojo žrtev po umoru polil z bencinom, položil k nji kose špiritovega preparata in vse sku* paj zažgal, nakar naj bi bila ženska zgo* rela. Dež je pa ogenj pogasil in je osta* lo truplo po ognju nepoškodovano. Da* ma je ležala na hrbtu in je držala roki v naročju. Morilec jo je po sklepanju policije ustrelil iz neposredne bližine v glavo, vendar pa je žrtev v usodnem trenutku dvignila roki v čutu samo* obrambe pred obraz, kar dokazuje dej* stvo, da sta prstanca na obeh rokah prestreljena.
Kdo bi bila umorjenka, se ne da ugo* toviti, najbrže pa je Italijanka, kar bi se dalo sklepati po čevljih, ki so skoraj novi in imajo na notranji strani vtis* njeno zlato tovarniško znamko «L. Montanda, Milano — Genova — Ro* ma» ali pa je bila dama le pred krat* kim na potovanju ali na letovišču v Ita* liji. Ker pri njej niso našli ne ročne torbice, ne kakih toaletnih predme* tov, ki jih ima vsaka boljša dama ved* no pri sebi, sklepajo, da gre za ropar* ski umor. Obstoja pa še druga domne* va, da je bil umor izvršen iz Ijubosum* nosti, zakaj nekatere priče so pri zašli* šanju izpovedale, da so pred zločinom srečale umorjenko v družbi nekega mladega in zelo elegantnega moškega.
Dunajska policija bo imela obilo posla, preden se ji bo posrečilo izslediti in prijeti skrivnostnega moril* ca.
Stev 163
•SLOVENSKI   NAROD* dne 19. julija 1928.
Stran 3.
Dnevne vesti.
— Narodni univerzitetni zaklad. Nanovo so za Narodni univerzitetni zaklad prispevali s stalno letno članarino, odnosno z darovi: I. kot ustanovniki: a) občine: mestna občina Novo mesto, občina Dobrunje; b) zavodi: Posojilnica v Cerknici, Posojilnica v Ptuju; vsi kot ustanovniki z letno Članarino 1000 Din. —
II. Kot dobrotniki z letno članarino 500 Din: denarni in drugi zavodi: Posojilnica v Cer-n o m i j u, Ljudska posojilnica v Celju, tvornica Zlatorog v Mariboru. —
III. Kot redni, oziroma podporni člani ali darovalci: a) občine: Gomilsko, Sv. Krištof, Branoslavci, Jarše pri Domžalah, Slovenj-gradec, Aržiše, Sv. Peter v Savinjski dolini, Celje - Okolica, b) denarni zavodi: Hranilnica in posojilnjica na Prevojah, Hranilnica in posojilnica Cerklje pri Kranju, Okrajna posojilnica v Ljutomeru, Mestna hranilnica v černomlju. Hranilnica in posojilnica Cerklje ob Krki, Hranilnica in posojilnica na Vrhniki, c) Zasebniki: dr. Janez Plečenik, unlv. prof. v Lj. (2000 Din). M. Jasinski, univ. prof. v L j., dr. S. Jenčič, univ. prof. v Lj., dr. J. TuTk, univ. doc. v Lj., dr. Pitatnic, univ. prof. v Lj., ing. Vasilij Nikitin, univ. prof. v L j., dr. A. Snoj, univ. prof. v Lj., dr. M. Opeka, stolni kanonik v Lj., Ahčin Karel, hranil, blagajnik v pok. v Lj., ing. Jaroslav Foerster, univ. prof. v Lj., ing. D. V. Frost, univ. prof. v Lj., dr. V. Vovk, odv. v Lj., dr. Evgen Kan-sky, univ. prof. v Lj., dr. J. Jurkovič, sekretar teh. fak. v Lj., Verbič Anton v Lj., dr. A. Bilimovič, univ. prof. v Lj., ing. Teodor Grudinski, univ. prof. v Ljubljani. — Društvo za nabiranje Narodnega univerzitetnega zaklada izreka vsem svojo najtoplejšo narodno zahvalo. Po pregovoru, da vzgledi vlečejo, pričakujemo, da se bo med občinami, zavodi in zasebniki kmalu razvila plemenita tekma, kdo si bo pridobil več narodnih zaslug za univerzo v Ljubljani. Denar, ki ga društvo zbira, se ne zbira zato, da bi se sproti porabil in da bi bilo potem treba znova na isti način apelirati na narodno pomoč. Vsi prispevki se stekajo v nedotakljivo glavnico v Mestno hranilnico ljubljansko in Kranjsko hranilnico v Ljubljani. Prav radi obrestovanja te glavnice, kadar bo zadosti velika, bo narod po svojem umnem in štedljivem gospodarstvu samega sebe razbremenil in obenem slovensko univerzo krepko podprl. Zato naprej z združenimi močmi! Cim preje prispevaš za Narodni univerzitetni zaklad, tem preje se bo začel tvoj prispevek obrestovati in tem krepke je si za vso prihodnjost podprl slovensko univerzo. Pristopajte k društvu za nabiranje Narodnega univerzitetnega zaklada! Članarina je urejena takole: podporni člani plačajo letno 30 Din, redni člani letno 50 Din, ozir. juridične osebe 100 Din na leto; dobrotniki so oni, ki plačajo na leto 500 Din ali enkrat vsaj 5000 Din; ustanovniki plačajo na leto 1000 Din ali enkrat vsaj 10.000 Din; pokrovitelji pa plačajo na leto 5000 Din ali enkrat vsaj 50.000 Din. — Naslov: Ljubljana, univerza, postni čekovni račun št. 12.368.
— Poštni kongres. Letošnji poštni kongres se je vršil, kakor znano, v Beogradu. Tu se je zbralo v prostrani dvorani Saveza nad 500 poštnih nameščencev iz vseh krajev naše kraljevine. Kongresa so se udeležili tudi Hrvatje, za kar so se šele zadnje dni odločili. Kongres je počastil sam poštni minister in več visokih uradnikov iz ministrstva. Zborovale! so vsem točkam obširnega programa sledili z vidnim zanimanjem. Najvažnejša zahteva poštnih nameščencev je. da se za nje same in njih stroko prav kmalu predloži najboljši in najmodernejši zakon. S financiranjem poštne hranilnice, ki ima vsako leto mnogo milijonov čistega dobička, naj se zidajo uradna poštna poslopja in hiše za ptt. uslužbence, ki preživljajo v današnji stanovanjski mizeriji hude čase. V brzojavni službi naj se uvedejo zopet tantijeme, ki so v prospeh brzojavnega prometa v veljavi v vseh evropskih državah. Zvišajo naj se današnje silno pičle nočni-ne. Kongres je povsem lepo uspel, a zborovanje 500 ljudi od 8. do 13. in od pol 14. do 18. v nizki dvorani in pri letošnji vročini je bilo vsekako jako naporno ali bolje rečeno mučno. Prihodnji poštni kongres se bo vršil v slovenski prestolnici, dasi ga hočejo imeti Hrvatje v Zagrebu, kar je z njih stališča čisto umljivo.
— Iz državne službe. Pripravnik generalne direkcije državnega računovodstva Miha Gaberšek Je preveden v zvanje pisarja; za stalnega je potrjen računski pripravnik generalne direkcije državnega računovodstva Emil Kranj e c.
— Spremembe v carinski službi. Premeščeni so kemiki Mioljub Todorovič od carinarnice v Ljubljani h generalni direkciji carin; skladiščnik Franjo Vavpotič od carinarnice v Skoplju h glavni carinarnici v Ljubljani, Tevizor Anton Pire iz Novega Sada na Sušak in skladiščnik Miloš Djur-čič iz Ljubljane na Sušak.
— O naših dobrovoljcih v Rusi?! objavlja včerajšnja »Politika« daljši članek, v katerem je pa pisec nanizal vse vhmio neresničnih in tendencijoznih podatkov. Resnirl na ljubo moramo ugotoviti, di so bili srbijanski oficirji z redkimi izjemami tisti, ki so povzročili razpad dobrovoilskega kora v Rusiji in zakrivili tako zvano disidentstvo. Ne bomo obširno razprivi'r«:li a tej mučni in žalostni aferi, ker bo morata prej ali slej izpregovoriti o nji podrobno in objektivno zgodovina. Ugotavljamo samo to, da takratna oficijelna Srbija ni imeli niti pojma, kaj se godi v Rusiji in da -e poslala tja ljudi, ki niti od daleč niso bili sposobni voditi dobrovoljski pokret. Mentaliteta teh ljudi je bila ista, kakor ie sedaj mentaTi*eta gotove beograjske gospode, ki misli, da smo prečani nekaka turška raja in predmet brezobzirnega izkoriščanja. Značilno za razmere med našimi dobrovoljci v Rusiji je ćejstvo, da so prejemali vsi dobrovoljci -oficirji enake plače te sicer po 50 rubljev mesečno kot prispevek Avstro - Ogrske in
po 2.50 rubljev dnevno od Rusije. Tako je dobival dobrovoljce - kapitan mesečno okrog 130, srbijanski pororočnik pa 600 rubljev. Toda to ni bil glavni vzrok, da je ogromna večina dobrovoljcev izstopila, kajti naši dobrovoljci so bili še preveliki idealisti, šlo jim je v pri vrsti za odpor pioti velesrbstvu, kajti srbijanski oficirji o Jugoslaviji niti slišati niso hoteli.
— Naša emigracija v maju. Po statističnih podatkih izseljeniškega komisarijata v Zagrebu se je izselilo v maju iz naše države 1544 izseljencev, torej 184 manj nego v maju lanskega leta. Od 1. januarja do konca maja je znašalo število izseljencev v prekooceanske države 9432. Lani je bilo v istem času število izseljencev za 194 manjše. Iz Hrvatske in Slavonije se je izselilo 647, iz Vojvodine 366, iz Slovenije 224, iz Dalmacije 150, iz Srbije 87, iz Bosne in Hercegovine 65, iz Cme gore 25. Od teh je bilo 68% poljedelcev. V Kanado jih je odšlo 624, v Zedinjene države 334, v Urugvaj 250, v Argentiniio 236, v Avstralijo 57 i t. d. Vrnilo se je v maju 705, od 1. januarja do konca maja pa 2057 izseljencev.
— Direktni voz Maribor gl. kol. - Slatina Radenci. Pričenši z 21. t. m. bo v prometu direktni voz Maribor gl. kol. - Slatina Radenci v smeri Slatina Radenci - Maribor gl. kol. z vlakom štev. 8815—S761—1125— 1126, ki odhaja iz Slatine Radencev ob 10. uri 38 minut in ima v Pragerskem zvezo z brzim vlakom štev. 505/606 proli Ljubljani ob 14. uri 49 minut in z brzim vlakom štev. 3 proti Zagrebu ob 14. uri 59 minut ter prihaja v Maribor gl. kol. ob 14. uri 40 minut.
— Tramvaj iz Dubrovnika v Lapad. Te
dni je bil otvorjen redni tramvajski promet od postaje Lapad v Gružu do kopališča La-pad. Ta proga je bila že davni potrebna, ker so jo letoviščarji zelo pog.-2Š:M.
— Spominsko ploščo 8- Franceta Bar-letu, ustanovitelju Jugoslov. Gas. Zveze, odkrijejo cerkljanski gasilci v sporazumu s kranjsko gasilsko župo in načelstvom JGZ. dne 15. avgusta 1928 ob 15. uri na pokojnikovem rojstnem domu v Cerkljah pri Kranju. Natančnejši spored se pravočasno objavi. Eventuelne prispevke v kritje stroškov, darila za srečolov in prijave na udeležbi sprejema: Pripravljalni odbor za cdkritie spominske plošče Cerklje pri Kranju.
— Peter Burja, dosedanji tenorist mariborske opere, je angažiran od 1. avgusta t. 1. kot član opere Narodnega divadla v Olomucu.
_ Skavtski tabor na Dolenjskem. Ko
se je veliki skavtski tabor v Tacnu pod Šmarno goro razstal, se je odpeljala skupina ljubljanskih izvidnikov v Krško. V neposredni bližini turnske grajščine smo našli silno pripraven prostor za taborišče: tih travnik, obdan krog in krog od mogočnih hrastov in stoletnih bukev. Kljub divnemu kraju pa tu ne ostanemo zaradi drugih velikih nedostatkov, kakršnih ni bilo v taboru ob bistri Savi pri Gameljnah. Tukajšnja Sava, do katere imamo dobre po! ure hoda, je od trboveljskega premoga vsa črna, torej za kopanje popolnoma zanič. A tudi glede pitne vode je težava. Hoditi moramo ponjo v grad in tam vselej prositi za ključe od vodnjaka, kar je vse prej ko prijetno. Sicer pa so ljudje jako prijazni z nami. Z vodo pa štedijo, ker se boje, da bi je spričo hude suše ne zmanjkalo. Podrli bomo torej lahke svoje domove in odkorakali drugam, kjer bomo našli zdrav studenec in čisto vodo za kopanje, kar si od srca želimo v tej tropični vročini.
— Zelimlje. Kakor iz drugih krajev, tako romajo tudi iz naših vasi mladi moški s trebuhom za kruhom v daljne dežele, zlasti v Kanado. Ali mnogo jih je med njimi, ki ne najdejo tam svoje sreče. Naši vaščani, ki so zadnji odjadrali v Ameriko, pišejo svojim domačim, da so že tri mesece brez zaslužka. Biti v tujini brez dela in denarja, je presneto žalostna reč. — Suša nam bo uničila seneni in poljski pridelek. Sena ie pod streho tako malo, da moramo prodajti rep za repom iz hleva, kar je za naš kraj, ki živi ob živnoreji, hud udaTec. Senožeti, na katerih se je navdno nakosilo 6 do 8 voz sena, so nam dale letos komaj po en dober voz krme. Solnce pa kar naprej pripeka in žge, da nikoli tega. Ko bi ne imeli tako globokih in obsežnih vodnjakov, bi si morali že precej časa vodo dovažati. Danes stoji v njih kapnica komaj še meter visoka. Ce ne dobimo kmalu dežja, bodo v nebo suhi vodnjaki zijah*. — Neki kmet iz Vrha je prodal kravo in denar spravil v omaro, od koder mu ga je mlad delomržnež pri belem dnevu odnesel. Rokomavh dela danes pokoro za svoje dejanje za zamreženim okencem.
— Smrtna kosa. Včeraj je preminul po kratki bolezni Ljubljančanom dobro znani posestnik g. Karel Počivavnik. Pokojni je bil splošno priljubljen kot mož kermenitega značaja in neomajnega naprednega prepričanja. Med Ljubljančani je imel mnogo iskrenih prijateljev, ki ga bodo težko pogrešali. Pogreb se bo vršil jutri ob 3. popoldne z Dolenjske ceste št. 35. — Vče-rai je umrla v Ljubljani ga. Alojzija H u t -ter, rojena Jenko. Dosegla je visoko starost 78 let. Pokojna je bila simpatična in plemenita žena, ki je uživala v krogu svojih znancev splošen ugled. Njene zem-ske ostanke prepeljejo v Litijo, kjer jih polože jutri ob 4. popoldne k večnemu počitku. Blag jima spomin! Težko prizadetim rodbinam naše iskreno sožalje!
— Vreme. Včeraj se je nas nebo po težkem pričakovanju končno usmililo in dobili smo v Ljubljani pohlevno, v nekaterih drugih krajih, zlasti na Gorenjskem in proti Štajerski pa pošteno ploho, ki bo vsaj za nekaj dni zadostovala, da n« bo suša uničila kmetovalcem jesenskih pridelkov. K sreči je bila nevihta pohlevna tako, da toče menda nikjer ni bilo. Včeraj Je bilo jasno v Maribru, Zagrebu, Beogradu in Sarajevu,
drugod pa deloma oblačno. Vročina še vedno pritiska. Včeraj so dosegli v nekaterih krajih celo rekord. Tako so imeli v Beogradu 38 stopinj, v Zagrebu, Skoplju in Dubrovniku 37, v Sarajevu in Splitu 35, v Mariboru 3, v Ljubljani 30 stopinj. Včerajšnji dež je ozračje sicer znatno ohladil, toda vročine s tem še ni konec. Če ostane jasno, bomo imeli že jutri zopet enako ali pa še hujšo vročino, kakor smo jo imeli zadnje dni. Danes zjutraj je kazal barometer v Ljubljani 763.5, temperatura je znašala 17 stopinj.
— Poštni avtomobil — zgorel. V nedeljo, dne 15. t. m. se je pri poštnem avtomobilu, ki vozi dnevno pošto iz Kočevja do Broda, vnel bencin. Vsled vročine se je voda v kotlu tako ogrela, da je reagirala na bencin, ki je blizu Fare eksplodiral. Namah je objel celi avto plamen. Šofer je še pravočasno zavozil na varao stran ceste, kjer so se lahko potniki rešili in poskakali iz avtomobila. Prtljage ni bilo mogoče rešiti. Avto je bil last g. Josipa Kajfeža, ki ga je nesreča hudo zadela. Krivdo je pripisovati edinole vročini, ki te dni v teh krajih neusmiljeno pritiska.
—lj Več točnosti! K dnevni vesti pod tem naslovom v >Slov. Narodu« št. 171 sporočamo občinstvu, da javnost upravičeno kritikuje poštno poslovanje, ako ne posluje v redu. Vendar naj bi bile pritožbe, ki jih pošilja občinstvo časopisofrn. oprem IJj ene vedno s takimi podatki, da je mogoče poštni upravi najti krivce. Splošne obdolžitve brez navedenih točnih podatkov pa stvari več škodujejo nego koristijo.
—lj Naše malčke, ki odpotujejo v ponedeljek z drugo skupino Kola jugoslovenskih sester na počitnice na morje, opozarjamo, naj vzamejo na pot godala, če jih imajo, da se bodo med vožnjo kratkočasili in zabavali.
—lj Zveza slovenskih vojakov Moste pri LJubljani vabi na sestanek, ki se vrši v petek ob 8. uri zvečer pri ge. Štor, tudi ceejene dame, katere bi bile pripravljene sodelovati pri prireditvi v mesecu septembru. Tovariši člani, pridite tudi vi zopet polnoštevilno. — Predsednik. 566n
—lj Iz policijske kronike. Tudi na ljubljanski policiji so končno prišli do umirjenosti in zaželjenega oddiha, kajti v zadnjih 24 urah je bilo vloženih le nekaj malenkostnih ovadb. Policiji so bili ovadeni: B. Franc radi goljufije z zlatimi uhani na škodo Antona G. v znesku 250 Din, F. Vinko radi poneverbe večje množine nogavic na škodo Alojzija K., vrednih okrog 350 Din, dalje je bila prijavljena neka sporna zadeva glede zapiranja trafik z ozirom na nedavno objavljeno uredbo o zapiranju in odpiranju trgovskih in njim sorodnih obratov, 1 prestopek obrtnega reda, 1 prepovedan skok iz vozečega vlaka. 1 nepokorščina, 7 prestopkov avto - predpisov in 8 prestopkov cestnopolicijskega reda. — Prebivalstvo policijskih zaporov se je pomnožilo za osem novih jetnikov in sicer s tremi moškimi in petimi ženskami. — Sinoči sta bila aretirana v veži neke hiše v Gradišču Josip P. in Ivan P., ki sta se ga tekom soparnega popoldneva v večih gostilnah tako navlekla, da sta iz neznanega vzroka drug drugemu odpovedala prijatelstvo in se pričela prav po divjaško pretepati. Zanimivi dvoboj je na ulici opazovala večja gruča Ljubljančanov, ki so pa kmalu prišli ob ta za-stonjkarski užitek, ker je huda petelina stražnik odpeljal na policijsko ravnateljstvo in ju spravil na prične. — Aretirana je bila tudi neka Marija G. radi izgreda in nedostojnega vedenja na javnem prostoru. Danes zjutraj, kmalu potem, ko se ie zdanilo, K) je našel parruljirajoči stražnik v Tivolskem gozdu, kjer je prenočevala v družbi dveh moških kar pod lesenim mosti-čkom. Prijeli so še tri druge znane ptičice, ki so osumljene, da se preživljajo s tajno prostitucijo. Radi suma tatvine 700 Din ie bila aretirana neka Pavla K., radi beračenja pa Jovo B.
Iz Celja
—c Občni zbor srezke organizacije SDS, ki bi se ime vršiti v nedeljo 22. t. m. v Celju, iz iz tehničnih razlgov preloži na poznejši čas.
—c Umrl je v celjski javni bolnici kam-mnoseški mojster g. Drago P e r t o t v 64.
letu starosti, dolgoletni obratovodia kamnoseške družbe v Celju. Pokojnik je rad sodeloval pri raznih narodnih društvih ter bil vnet pevec CPD. Bil je vedno zavedno naroden in napreden ter je imel med Celjani mnogo osebnih prijateljev. Pogreb se vrši jutri v petek ob 4. uri popoldne iz javne bolnice na okoliško pokopališče.
—c Slabo Izpričevalo za klero - radikalno - nemškutarskl režim v Celju. V torek zvečer je prišla na celjsko policijsko stražnico večja družba letoviščarjev in se je pritožila na zapisnik radi škandalozne nesnage po nekaterih celjskih ulicah z malo vljudno pripombo, da pač smejo zahtevati red in snago po ulicah, če plačujejo po hotelih 30% mestno doklado na stanarino. To pritožbo si lahko vtakne gori omenjena večina za klobuk. V času, ko so bili na magi-stiatu v večini narodni Slovenci, za take pritožbe ni bilo povoda.
—c Nekatere celjske ulice se ponašajo s tako nesnago, kakor menda ne kaka vas v Albaniji. Vodnikova, Strossmaverjeva in druge ulice so v takem prahu, da je škandal, da se nikamor ne vidi. Prebivalci teh nekdaj mirnih in snažnih ulic ne morejo imeti niti trenutka odprtih oken, dasi stanujejo v centru mesta. Te ulice bi morale biti dnevno večkrat močno škropljene. Vsled pomanjkljivega škropljenja so v večnem prahu tudi razne glavne ulice. Na drugem mestu poročamo, o pritožbi letoviščarjev pri policiji radi nesnage na ulicah. Nesnažno stanje naših ulic nemoralnim zaveznikom na mestnem magistratu ni v čast! Štediti pa se mora, če tudi prebivalstvo pogine v nesnagi!
Italijanom je strahopetnost in figarstvo
dolžnost!
Nove podrobnosti o nesmrtni blamaži Italije. — Italijani skušajo na vse načine prikriti Nobilovo polomijo in so tako predrzni, da zahtevajo, naj drugi narodi verjamejo Nobilovim lažem*
Češkoslovaški radiolog dr. Behou* nek je izjavil poročevalcu moskovskih »Izvestij«, ki se mudi na krovu ledolo* milca »Krasina«, da ga je Malmgreen tik pred katastrofo »Italie« opozoril na nedostatke v krmarenju zrakoplova. Ko se je zrakoplov razbil, je dr. Behou? nek opazil v daljavi oblak dima, ni pa slišal eksplozije. Iz tega bi se dalo sklepati, da Alessandrinijeva skupina še živi. Dr. Behounek sodi, da je po* vzročila katastrofo Nobilova zahteva, da je treba pokrajino jugovzhodno od severnega tečaja brezpogojno preiskati in sicer v času, ko je gnal vihar zrako* plov v nasprotno smer. Severni tečaj se je sicer posrečilo preiskati, kajti zra* koplov je krožil 2 uri v višini 150 m nad njim, toda ta neznatni uspeh je bil pozneje drago plačan.
Iz Moskve poročajo, da je sprejel ledolomilec »Krasin« na krov ruskega letalca Čuhnovskega in njegove tri spremljevalce, kakor tudi Norvežana Novesa in 3 Italijane, ki spadajo k po* sadki parnika »Braganza«. Vodja po* možne ekspedicije na krovu »Krasina« prof. Samojlovič poroča radiobrzojav* no o rešitvi teh ponesrečencev. Pozno ponoči je sprejel »Krasin« svojega le* talca in njegove spremljevalce na krov. Letalo Čuhnovskega so privezali z doh gimi vrvmi k ledo^omilcu. da bi ga med potjo ne oviralo. »Krasin« je odplul z rešenimi ponesrečenci v zaliv Advent. Vsi rešeni udeleženci Nobilove pusto* lovščine pravijo, da se jim zdi rešitev kot sanje, ker so že računali z neizo* gibno smrtjo. V zalivu Advent so leta* lo Čuhnovskega temeljito popravili. Ledolomilec »Krasin« je izpopolnil za* loge premoga, olja, živil in drugih po» trebšein ter odplul z letalcem Čuhnov* skim znova proti severu, da poišče Alessandrinijevo skupino, ki jo je zane* sel vihar z balonom neznano kam. Le* talec Čuhnovski bo iskal tudi to sku* pino z letalom, kajti Samojlovič se na rešilne ekspedicije drugih držav ne za* naša.
Italijani se izgovarjajo
Udeleženci Nobilove eks, edicije, ki so zdaj na krovu »Krasina«, so poroče* valcu <'Izvestij» izjavili, da je zrako* plov plul nad polarnimi kraji normal* no, samo na balonu se je napravila de* bela plast ledu in zato zrakoplov ni mogel manevrirati. Prava katastrofa je nasta-a šele, ko se ji_ poškodovalo kr* milo in ko je nastala v balonu luknja. Zrakoplov je pristal na oni ledeni gori, na kateri je ostala Viglierijcva skupi* na do prihoda ledolomilca »Krasina«. Mehanizem »Italie« je I: Je ves čas debro funkcijoniral. Vsi motorji so funkcijonirali do trenutka, ko je zadel zrakoplov ob lećeno goro. Ko se je od* trgala glavna, za njo pa tudi manjša gondola, se je zrakoplov dvignil vi* soko v zrak in veter ga je zanesel da* leč od Nobilove skupine. Mariano je bil prvi, ki je opazil dim na kraju, kjer je balon naglo padal. To se j zgodilo pol ure po katastrofi. Znanstveno delo se je kljub katastrofi nadaljevalo in dr. Behounek je beležil svoja opazo* vanja. Največjo nado je polagala Vi*
glierijeva skupina na Lundborgovo ekspedicijo, toda ko se je rešilna akcis ja po njegovem drugem no!etu izjalo* vila, je ostal ledol mileč Krasin« ed:na
nada ponesrečencev.
Italijani se boje samo za svojo kožo
Ruski pomožni odbor je odredil, naj se ledolomilec »Maligin« vrne v Arhangelsk in odpluje n.~raj proti se* veru, da poišče 4mundsena. Pomožni odbor je odobril Babuškinov načrt, da bo z »Maligina« startal nad polarne kraje in iskal Amundsena. »Krasin« se je moral vrniti v zaliv Advent zato, ker je bilo treba letalo Čuh. vnovskega popraviti in ker niso dali Čunnovskemu na -azpolago drugega letala, r katerim bi lahko iskal Ai. andsena in Alekssan* drinijevo skupino. Poleg tega so vodje ita1 janskih rešilnih ekspedi ii izjavili, da aima smisla iskati Alessandrinijevo skunino. Prosili so, naj »Krasin« takoj prepelje vse rešene Ttali n* na krov parnika »Citta di Milano«. Tudi No* bile je brzojavil kapitan/. »Krasina« Srmojlovuu, naj ledolomilec odpluje v na i bližji zaliv Svalbarda in spravi rešene Italijane na krov »Citta di Mi* lano». Tej prošnji je ruski pomožni od* bor ugodil.
Rusi so kavalirji
Italijanska vlada je morala ugrizniti v kislo jabolko in priznati, da bi bili brez ruske pomoči vsi udeleženci Nobilove pustolovščine izgubljeni. Da vsai deloma prikrije blamažo, ki jo je naprtil No-bile vsej Italiji, je hotela italijanska vlada pokazati svojo velikodušnosft, pri tem je pa ravnala zelo nerodno in se je še bolj blamirala. Obrnila se je namreč na rusko vlado, češ, da ii hoče povrniti vse stroške za rusko rešilno ekspedicijo. Sovjetska vlada je pa to ponudbo gladko odklonila z motivacijo, da je storila z rešitvijo udeležencev nesrečne Nobilove ekspedicije samo človekoljubno delo, za katero noče nobene odškodnine.
Spomenik Malmgreenu
Švedska vlada je odredila uradno preiskavo v zadevi tragične smrti uče-
njaka Malmgreena. Na Švedskem se organizira obširna akcija za zbiranje prostovoljnih prispevkov, da postavijo nesrečnemu raziskovalcu dostoien spomenik. Poleg teza se ustanovi na Švedskem posebna znastvena štipendija, ki bo nosila Malmgreenovo ime. Mesto Gotten-burg, kjer je Malirrgreen preživel 15 let, je imenovalo eno najprometnerših ulic po njem.
Medved požrl del balona
»Tribuna« je prejela od posebnega poročevalca iz Kingsbaya obširno poročilo, iz katerega je razvidno, da so našli v želodcu belega medveda, ki ga je ustrelil Malmgreen, časopisni papir in kose blaga. V cunjah so spoznali kose raztrganega balona, v papirju pa ostanke nekega italijanskega lista. Kako je prišlo vse to v želodec belega medveda, ni znano. Čudno je, da bi bil mdved požrl kose raztrganega balona, ko ie imel na razpolago človeško meso. Usoda Alessandriniieve skupine je tem zagonetne iša, ker ie s tem dokazano, da so bili pri nji beli medvedi.
Strahopetci so še nesramni
Italijanski tisk in italijanska vlada si na vse načine prizadevata zavrniti očitke, ki lete od vseh strani na Nobila. »Giornale d' Italia« piše. da presegajo ti očitki vse mere dostojnosti. Vse. kar se ie doslej pisalo proti Italiji, fašizmu in italijanskemu letalstvu, ni nič v primeri z ogorčenjem, ki je zavladalo nad Nobilovo pustolovščino v skandinavskih državah in tudi v Ameriki, kjer blatijo junaški imeni italiianskih častnikov Zap-pia in Mariania. "Razumemo bolest švedskem naroda ob tragični smrti učenjaka Malmgreena, pravi »Giornale d* Italia« toda imamo pravico zahtevati, da tudi drugi razumejo našo bolest ob Po-mellovi smrti in bojazen vse Italije za usodo onih. ki so izginili z balonom. Drug1; narodi moram upoštevati legendarni (?) pogum kapitana Sk>ria, požrtvovalnost (?) Zappia in Mariania. zlasti pa spoštovanje Italijanov napram vsem, ki služijo v armadi, mornarici in letalstvu svoji veliki domovini. Poročilo majorjev Mariania in Zappia o niunem tragičnem slovesu od nesrečnega švedskega tovariša na junaškem pohodu proti severovzhodni zemlji ne more hiti predmet nobene diskusije. Obema itali-iansklima Častnikoma je treba verjeti, kakor je ves svet verjel Amundsenu, Nansenu. Scotu in vsem onim. ki se lahko sklicuiejo s<a<mo na besede. Oba italijanska častnika sta morala napeti vse sHe, da rešita svoje nesrečne tovariše. Če pa moralno in fizično izčrpani. Malmgreen ni mogel z njima nadalievati naporne poti. ie bila njuna dolžnost, da ga zapustila. (!)
Svjatogor in ne Krasin
Med ruskimi emigranti je zavladalo silno ogorčenje nad vsemi inozemski* mi listi, ki pripisujejo rešitev Nobilove ekspedicije boljševikom. V emigrant* skih krogih trdijo, da se imenuje ledolomilec, ki je rešil Malmgreenovo in Viglierijevo skupino, «Svjatogor». Ta* ko je bil krščen, ko so ga spustili v morje. Sovjetska vlada je imela po mnenju ruskih emigantov isto pravico spremeniti naziv «Svjatogor» v «Kra* sin», kakor Petrograd v Ljeningrad. Do 1 1925 je bil znan ta ledolomilec po^d imenom «Svjatogor». To je ime največ* jega ruskega narodenga junaka. Ruski emigranti pravijo, da bi sovjetska vla* da prav tako lahko zapovedala letalcu Čuhnovskemu, naj se prekrsti v Cet* kina.
Orjaški ledolomilec, ki je sprejel na krov dve skupini Nobilove ekspedicije, ni bil izdelan v sovjetski ladjedelnici. Bolj še viki so ga sicer prekrstili in mu dali me svojega diplomata, toda znano je, da je «Krasin», odnosno «Svjato* £or» lomil led že davno pred boljševiki. Ruski emigranti odrekajo boljševikom vsako zaslugo pri rešitvi Nobilove eks* pedicije.
— ASK. Primorje, Lahkoatletska sekci. ja. Danes ob 20.30 sekcijski občni zbor v klubovem tajništvu, Masarvkova 1. — Zbor je obvezen za vse nenastopajoče in nasto* pajoče atlete. — Načelnik.
— Moiokolesarski klub »Ilirija« poziva člarte motocikliste, da se polnoštevilno ude« leže »Savezne zvezdne vožnje v Celje«, ki se vrši v nedeljo dne 22. t. m. Skupni odhod izpred klubskega lokala Novi Svet ob 7. uri zjutraj. Obvezno je za vsakega udeležnika, da se priklopi ob 10.30 uri pred me*tno hišo v Celju ostalim motociklistom iz Ma« ribora in Zagreba, nakar se vrši povorka po mestu. Dirkači kolesarji se zajedno opozarjajo na razpis »VII. Kolesarske zvezdne diike v Celje«, katerega je vsak klub pra* vočasno prejel. Prijave sprejema pododbo* rov tajnik g. Jurij Stanko. Zaključek prijav in sestanek vseh motociklistov in dir* kačev kolesarjev se vrši v soboto, dne 21. t. m. ob 8. uri zvečer v klubskih prostorih Novi Svet. Ker je »Savezna motorna zvezd* na vožnja« in »VII Zvezdna kolesarska dir* ka v Celje« izrednega propagandnega po* mena, je udeležba vseh članov obvezna. — Predsednik.
Ali si že 3an Vodnikove družbe?
Stran 4.
• SCOVFNSKT  NAROD« dne 19. julija 1928.
Stev. 163
Edgar WaUace:
TRIJE PRAVIČNIKI
ROMAN.
Še vedno nič. Pred seboj je imel gosto zelenikovo seč, v katero je bil izsekan prehod. Začul je za seboj stopinje in je mislil, da je Meadovvs. Tisti mah je detektiv stopil k njemu. Leon je položil prst na ustnice, stekel čez pešpot na ono stran trate in se toliko skril za drevo, da ie bas še imel razgled skozi vrzel v zelenikovi seči. Na oni strani je bil vrt z rožnatimi, rdečimi in^ rumenimi rožami. Leon je vzel iz žepa črno cev, ki jo je, ne da bi odvrnil oči z zelenikove seči, nataknil na cev revolverja. Meadows je za cul zamojkel pok eksplozije, še preden je videl pištolo. Listje in vejice so zletele po zrak u nato pa je cul šum oddaliujočih se stopinj. Leon je planil baš še pravočasno skozi vrzel v seči. da ie videl nekega moža. ki je izginil v grmovju.
»Plop!«
Krogla ie zadela drevo, ki ie stalo jedva en čevelj od begunca.
»Tako, to bi bilo.« je reke' Leon in je snel cev z revolverja. »Upam. da ni nihče od služinčadi in pred vsem, da Lee ni čul ničesar, ki ima na nesrečo izredno tenek sluh. ah* da vsaj strela ni napak tolmačil.«
Vrnil se ie k oknu in ie pobral vse žabice, ki še niso eksplodirale.
»Tele stvarice so zelo koristne«, je dejal dobrodušno »Kadar pričakujete, da bi vam kdo hotel prerezati vrat, jih enostavno natresete po tleh. Sto komadov stane natančno dva dolarja: rešile so mi življenje večkrat, kakor vam morem povedati. Ali ste že kdaj bili v položaju, da ste morali v tmini čakati, da vam nekdo prereže vrat?« je vprašal. »Jaz sem že trikrat doživel: tega izkustva ne bi hotel prestati nikdar več. Enkrat na Češkem, v Pragi, drugič v New Orleansu, tretjič v Ortoni«
»In kaj se je zgodilo z zahrbtnimi morilci?« je vprašal Meadows s prisiljeno hladnokrvnostjo.
»To je vprašanje po bogoslovce, če mi izvolite oprostiti ta obrabljeni dov-tip,« je odgovoril Leon. »Sodim, da so v peklu, zanesljivega pa vam seveda ne morem ničesar povedati.«
Mr. Lee je bil vstal od mize in se je s palico oprl na vrata. VVashington je z napetim pričakovanjem stal pokraj njega.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal stari gospod z nekoliko trudnim glasom. »Nerodno je, če človek ne vidi, kaj se dogaja. Toda zdelo se mi je, da sem čul strel.«
»Ne enega: dva!« je naglo odgovoril Leon. »Čuli ste dva strela, čeprav sem upal, da ju ne boste slišali. Ne vem. Mr. Lee, kdo je bil neznanec, toda gotovo ni imel pravice potikati se tod, in zato sem ga pregnal.«
»Ali ste videli njegov obraz?«
»Ne, kazal mi je hrbet«
Leonu se je zdelo odveč dodati, da ume ljudi spoznati prav tako po hrbtu kakor po obrazu. Zakaj kadar je opazoval svoje sovražnike, jih je proučeval temeljito. Vrhu tega je Gurther pri teku na nenavaden način gibal z rameni.«
Tedajci se ie obrnil na lastnika Rath lialla.
»Mr. Lee, ali bi smel govoriti z vami med štirimi očmi?«
Zdelo se je, da se je nenadoma odločil.
»Seveda!« je prijazno odvrnil oni in je tipaje odšel v svojo študijsko sobo.
Deset minut je bil Leon ž njim sam. Ko se je vrnil, je bil Meadovvs odšel k stražniku pri hišnih vratih in VVashington je bil sam in ni vedel, kam naj se dene. Leon ga je prijel za roko in ga je odvedel venkaj pred hišo v park.
»Nocoj bo še huda!« je dejal in mu je povedal o dogovoru, ki ga je bil sklenil z Mr. Johnsonom Leejem.
»Skušal sem ga pregovoriti, naj mi pokaže pismo, ki ga ima shranjeno v tresoru, toda v tem pogledu je kakor skala in ne mara odnehati; meni pa ni simpatično, da bi vdrl v blagajno človeka, ki mi je prijatelj. PoslušajteJ«
Elija VVashington je jel požvižgavati.
»Pravnega zastopnika so zadržali, da ni mogel priti,« je nadaljeval Gonsa-Iz. »In sedaj so v smrtnem strahu, da bi nam starec ne povedal onega, kar je hotel zaupati svojemu odvetniku.«
»Meadows pojde v London, ne?«
Leon ie tehtno pritrdil.
»Da, v London pojde... z avtom. Ali ste vedeli, da je za nocoj odslovljena vsa služinčad?«
Mr. Washington se je zastrmel vanj.
»V mislih imate najbrže ženske?*
»Ženske in moške!« je mirno odvrnii Leon. »V Brightlingseaju bo nocoj velik koncert; k prvemu delu bodo sicer priš li prekasno, zato se bodo pa tem temeljiteje zabavali nad drugim delom programa. Vabilo sicer ne izvira od mene, toda jaz ga smatram za zelo dobrodošlo.*
»Kaj hoče Meadovvs zares oditi, ko se bo začel ples?«
Inšpektor Meadows je bil res namenjen v tem kritičnem trenutku ostaviti Rath Hali in je bil celo zadovoljen, da lahko odide. Sodba Mr. VVashingtona o inteligenci policije se je tedaj bistveno izpremenila na slabše.
»Toda bilo bi vendar bolje, da ostane tu,« ie lenil Američan. »Če namreč pričakujete napada. Ali ste uverjeni, da bodo vse ljudi vrgli sem?«
»Tako trdno kot o svoji smrti!« je mirno odgovoril Gonsalez. »Evo Mea-dowsevega avtolobila!«
Res se je tisti trenutek pojavil Rolls. ki je obstal pred hišnimi vrati.
»Nerad vas ostavljam,« je rekel Me-adows, ko je sedel pokraj šoferja in položil torbico poleg sebe na sedež.
»Recite šoferju, naj se Lawleya ogiba kakor živega vraga,« je šepnil Leon »Tam leži na cesti posekano drevo, zakaj dvomim, da bi ga bila oblastva že dala odstraniti.«
Dunaj v znamenju Schubertove proslave
Cesarski in demokratični Dunaj. — Kronane glave so se umaknile velikim umetnikom. — Dunajčani govore zdaj samo o Schu-
bertu.
Dunaj, 17. julija.
Na vprašanje, ie - li Dunaj še cesarski ali demokratičen, bi se dalo morda bolje odgovoriti v zimskih mesecih, ko živi avstrijska prestolica polno živlienie, nego zdaj v vročili julijskih dneh. ko beži vse "z mesta v prosto naravo in v kopališča. Toda kliub silni vročini ie Dunai te dni oživel in po mestu ie zavladalo živahno vrvcnie. V nedeljo 15. t. m. se ie namreč pričela Schubertova proslava, ki ie organizirana v velikem obsegu. Po mestu so nalepljeni ogromni !epaki s Schubertovo sliko, v Pratru stoji ogromna dvorana za več tisoč pevcev in desettisoče poslušalcev, ki se zbira!r od vseh krajev, na Pingstrasse so postavljene velike lesene tribune, na katerih stoji občinstvo in gleda svečane novorke. v Volk^teatm igraio sentimentalno sto'ri'o treh nesrečnih ^chuherto-vih ljubezni »Das Dreim;;derlhaus« s Piccaverom v naslovni vlogi, sladšči-čarne so oolne Srhuhertovih češeni z rumom in v izložbah porcelanastih izdelkov kar mrgoli razne nosode s Schu-bertovimi slikami.
Cesarski al? demokratični Dunaj? Tako se vprašuieio mnogi tuici, ki so Doznali Dunaj pred let? hi ki ga noseča-io te dni. Na prvi nneTed se na Dunaiu ni mnocro spremenilo. Dunai ie še vedno staro. Je po zgraieno mesto, v katerem se križa vpliv oriienta s kulturo evropskega zapada. Cesariu zvesti Dunai je bil dolgo sinonim političnega naziranja Dnnqičanov tako V?»kor ie bil Straussov valček karakterističen za njegove Brv-flenske nazore. Toda cesarski Dunai najdemo sedaj samo še v muzejih. S tem ne mislimo samo ogromnega mti-zeia s krasno galeriio slik. ki fin ie zbrala tekom stoletii habsburška dinastiia. nitf krasnega Belvedera. nekdanjega sedeža Evgena Savoiskega, zdaj galeriie 10. stoletia, ntj Hansenovega parlamenta, ki ie s svojimi reprezentativnimi dvoranami predstavljal moč cesarske monarhiie. Zda i ie spremenjen v muzei tudi stari cesarski grad m krasni Schon-brunn, v katerem ie skušal nad živiie-niem razočarani starec odločati o usodi? mnoe;h narodov.
Avstrijska republika je ohranila le leznaten del bivših cesarskih rezidenc, samo nekatere zgodovinske važne dvorane, vsi drugi prostori so* pa zdaj praktično izrabbenn. Tam. kjer se je še ne-tavno šopirila dvorna arisifokraciia, so zdai nanisi: »Socijalna preskrba dece.« ^Posvetovalnica za detske bolezni,« »Razstava avstrijskega porcelana.« "Administracija avstrijskega radia« itd. Povsod po zgodovinskih sobanah pa čita tujec napise »Ne dotikajte se!«. V Schonbrunnu ie 1300 sob. od katerih so ih zasedle zda i nad 1000 vojne sirote. Domačini in tujci hodijo po cesarskih
sobanah in radovedno ogledujejo zgodovinske zanimivosti. Samo vodniki so ostali zvesti cesarju. Marsikateremu zadrhti glas, ko pokaže mizo ali stol. na katerem ie cesar Franc Jožef delal 68 let.
Pravi Dunaj se ie že davno otresel habsburške mentalitete. Novo demokratično mesto živi svoje življenje in se hitro razvija. V bivšem cesarskem gradu so pisarne zvezne vlade, v sejni dvorani nekdanjega parlamenta prirejajo svetovne kongrese, stare knežje palače so preurejene v koncertne dvorane in galerije, ali pa celo v hotele in razstavne prostore dunajskega velesejma. Dunai se torei demokratizira v vsakem pogledu. Monumentalnih poslopij na Dunaiu ne girade več, pač pa rasto v predmestjih ogromni novi okraji. Povojni Dunai ie zgradil za nižje sloje 25.000 novih stanovanj in zdaj jih gradi Še 7000. Ta stanovania so sicer zelo primitivna, na drugi strani pa vsem slojem dostopna, ker znaša najemnina, za stanova m> 3—4 sobic mesečno povprečno 150 Din.
V znani grobnici dominikanskega samostana, kjer počiva nad sto članov habsburške vladarske rodbine, se vidi te dni na grobu cesarja Franca Jožefa več vencev, med njimi tudi venec iz svežih rož. s krasnim trakom, na katerem je napisano: »In unwandelbarer Treue d'ie kaisertreue Volksnartei«. Na dnigem grobu ie šopek rdečih rož. Pod njim ie naois »voivoda Zakimski«. To ie nesrečni Orlik. za katerim stoji Napoleonov duh.
Iz grobnice, ki hrani v sebi vso slavo in moč nekdanje habsburške dinastije, stopi tujec znova na dunajske ulice, polne tramvaiev, avtobusov, avtomobilov in kočij. Stare dvovprežne kočije so že davno LginMe in samo v Pratru naletita še na kakega starega aristokrata v luksuzni kočiji.. Tudi generalske uniforme ne pestre, uniforme cesarske garde so izginile. Vojaških uniform je na Dunaju sploh malo. Kljub tem' izpre-membam je pa Dunaj še vedno privla-1 čen. Dunaj je še vedno veliko duhovno središče z ogromnimi kulturnimi in umetniškim']* zakladi. Tujski promet je na Dunaju ogromen.
Te dni ne posečajo tujci samo dominikanske grobnice in Schonbruna. marveč v prvi vrsti skromno enonadsrrop-no hišo v Nussdorfski ulici v karteri je bil rojen Franz Schubert. Ta hiša z malim dvoriščem pove zdaj Dunajčanom in tujcem več. nego ogromna malahitova vaza, ki jo je daroval ruski car Aleksander II. cesarju Francu Jožefu. Vsak dunajski izvošček ve tujcu povedati, kje je stanoval Beethoven ali Schubert, kajti tudi zadnji Dunajčan se zaveda, da so
se cesarski prestoli zrušili, dočim Beethoven, Mozart in Schubert še vedno sede trdno na svojih prestolih. Kaj je zdaj mrtvi cesar, ki je vso slavo Dunaja zaigral, v primeri z velikimi umetniki, ki so ponesli s svojinri deli slavo avstrijske prestolice daleč v inozemstvo?
iče kraljestvo
Celi deželi s kraljico m parlamentom preti nevarnost, da krnalu izumre m izgine. Ogrožena državica šteje zdaj 50 prebivalcev in njih števi!o se vsako leto skrči. Gre za zanimivo državico, o kateri ve zgodovina zelo malo. Ta je o:ok St. Kilda, ki leži kakih 160 km zapadno od Škotske in 80 km zapadno od riebri. Prebivalci tega otoka žive zelo originalno življenje. Značilno je. da je prispela letošnja božična pošta na otok šele v marcu. Prebivalci zapuščenega otoka govore staro gaiščino. Najstarejši med njimi angleščine sploh ne poznajo. Mlajša generacija obvlada angleščino, ki pa ni posebno priljubljena. Mlajše poko-lenje bo tudi krivo, če bo prebivalstvo otoka St. Kilde v doglednem času izumrlo. Mladi otočani namreč zapuščajo otok in se selijo v mesta na celini, starih prebivalcev je pa vedno manj, ker izumirajo. Kmalu bodo tvorile prebivalstvo otoka St. Kilda samo morske ptice.
Redno zvezo z zunanjim svetom ima otok samo čez poletje. Jeseni in pozimi ga posečajo samo ribiči in Še to redko. Najzanimivejša ustanova na otoku ie parlament. Vsi moški se zbirajo dan za dnem k posvetovanju, na katerem živahno debatirajo. Vsi govore na zborovanju istočasno in kdor najbolj kriči, ima največji uspeh s svojimi predlogi ali nazori. Žene na otoku St. Kilda so večinoma zelo lepe. Hodijo vedno bose in klobukov sploh ne poznajo. Prejšnje čase so hodile na bližnji otok Soav z ovcami vedno samo žene in sicer pod vodstvom najbolj izkušene, ki je veljala za kraljico. In še zdaj imajo na otoku kraljico, ki je vedno najstarejša ženska tega pozabljenega kraljestva.
13
Najboljše, naj trajnejše, zato
najcenejše!
Telefon
379
Ivan Zakotnih
379
mestni tesarski mojster,
____LJUBLJANA. Dunajska cesta 46--— —
Vsakovrstna tesarska dela, moderne lesene stavbe, ostrešja tt palače, hiše, vile, tovarne, cerkve in zvonike — Stropi, razna tla, stopnice* ledenice, paviljoni, verande,  lesene ograje Itd Gradba lesenih mostov, jezov in mlinov.
PARNA 2AGA. 16 L TOV ARNA PURN1RJA
iJiko!
iW\M\
ftEUMIM
criftitii :m
Hlm r r;r
U\ ir i etri i H\ t» m hijilrit 'r'
Makulaturni papir
kg d Din 4*-orodaia uorava ..Slov. Naroda,
se
Za dom!
za šivilje,  krojače, Čevljarje Itd.
STOEWER šivalni stroj
Le u Vanj poteg Shranja en tla lobšiva). veze (Stika), krpa perilo In nogavice. Brez vsakega prem in Janj a ploSČ In drago Je stroj v minuti pripravljen ali za vezenje to ravno tako hitro sope* za navadno Šivanje- — Poleg vseh prednosti, ld Jih zavzema  Šhratni   stroj STOEVVER,
le tadl najcenejši. Ne zamudite ugodne prttike rn oglejte  st to Izredno si pri
Lud. Baraga,
Ljubljana. Šelenburgova 6. I.
Brezplačen pouk v vezenju, rabi aparatov itd. —   Ugodni plačilni pozo Ji. —  15letno Jamstvo.
Občina Ljubljana ateetiii pogrebni sat od
tfres posebnega naznanil*
Potrti globoke žalosti naznanjamo pretužno vest, da je naš iskreno ljubljeni soprog, oče itd., gospod
Karol Počivavnik
posestnik
dne 18. t. m. po kratkem trpljenju v 68. letu svoje starosti mirno v Gospodu preminul
Pogreb nepozabnega pokojnika se vrši v petek, dne 20. julija 1928 ob 3. uri popoldne iz hiše žalosti Dolen -ska cesta št. 35 na pokopališče k Sv. Križu.
V LJUBLJANI, dne 19. julija 1928
Žalujoči ostali.
Koncertne citre
dobro ohranjene takoj naprodaj. — Ponudbe pod cCkre 1338» na upravo c Slo v. Naroda ».
Malino v sok
izvrsten, pristen, dobite pri Lovro Sebenik, LJubljana, Knezova ulica.
1297
Prazno sobo
v cenrrumu išče mlada gospo4ična. Ponudbe na upravo lista pod »Pravna   soba« 1347.
Skromno sobico
z zajtrkom ižčem. Ponudbe na upravo lista pod »Soliden«.
Sobo iščem
z dvema posteljama v SkofM Loka po zmožnosM s celo oskrbo. Ponudbe z navedbo cene na upravo SJov. Naroda pod »Skofja Loka« 1349
Pazite na obleke
ker si vel ko, r etiko lahko prihranite, ce Jo duet čl*« In barvat v kemično pralnico, kjer Je cena najnižja to aaJboV solidna postrežba
Anton Boc,
LJUBLJANA.  Seieabargova  o L
it. 6. I  - tovarne VJc-Otince
Občina Ljubljana Mestni pogrebni zavod
Brpz posebnega naznanila.
Javljamo tužno vest, da se je naša ljuba mati, stara mati oz. tašča, gospa
Aloiziia Hutter roj. Jenko
v sredo dne 18. julija 1928 ob 21. uri v 78. letu svoje starosti preselila v večnost.
Truplo nepozabne ranjke se prepelje iz Ljubljane v Litijo, kjer se bo vršil pogreb v petek dne 20. t. m. ob 4. uri na litijsko pokopališče.
Ljubljana, dne 18. julija 1928.
Rodbini Hutter — Pregelj.
Urejuje: Josip Zupančič. — Zn *N»rodno tipkamo*; Fran JcserieJJL — Za upravo tn in»er»tn] dej H>ta. Oton Chnatoi  — Vsi « Ljubljani
\
5550
75
69
7
9294