•	ZAKON O USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU ODPRT V PRIHODNOST
•	ZA ZDRAVO RAST OSEBNOSTI
•	KAJ MENIJO STARŠI IN UČENCI O CELODNEVNI OSNOVNI ŠOLI
•	SODOBNO USPOSABLJANJE UČITELJEV
SAMORASTNIKI OB SOTLI STRAH PRED ŠOLO
Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 25. januarja 1980 - št. 2 - letnik XXXI
France Prešeren — simbol slovenske samobitnosti
Ob Prešernovem dnevu, ob dnevu velikana naše kulturne preteklosti in ob simbolu slovenske narodne samobitnosti si vedno znova in znova zastavljamo vprašanje, kakšen je naš odnos do Prešerna. Vprašujemo se, kakšen je naš odnos do lastne kulturne preteklosti in sedanjo-
sti, kakšen je naš odnos do narodne samobitnosti zdaj in kakšen bo v prihodnje.
Malokje v našem življenju so ta vprašanja bila in so tudi zdaj tako naravno in živo navzoča kot prav v vzgoji in izobraževanju. V minulem letu so se zlasti zastavljala ob kulturni ravni in ob polo-
žaju materinščine. Naša značilna brezbrižnost do materinščine je v veliki meri posledica podleganja porabništvu. Porabniško hlastanje in različno drugo stremuštvo potiskata v ozadje, iz zavesti in stran od dosega vesti vse tisto, kar neposredno ne zadeva posameznikovega socialnega polo-
... Al, bo kal pognalo seme, kdor ga seje. s^m ne ve; kdor sadi drev6, afbode zretflo veje, sai- ne ve.
žaja in njegove družbene zvrsti-tve. V teh okoliščinah koreninita neodgovornost in brezbrižnost glede položaja in ravni materinščine. Posledice, ki spričo tega nastopajo v različnih oblikah, pripisujemo vzrokom zunaj nas, postajamo malodušni in omahljivi.
S tem da je prav Socialistična zveza kot široka frontna organizacija slovenskih množic spodbudila k obravnavi kulturne ravni in položaja slovenščine, se vsemu prizadevanju ob strokovni in izobraževalni razsežnosti daje splošni narodno politični značaj. Potrjuje se tradicionalna, za Slovence in za druge naše narode posebej veljavna in izpričana resnica, da ima vsak narod svojo usodo v svojih rokah. To je veljalo nekoč in velja zdaj. In odnos do materinščine in njen položaj sta bila vselej resnična kazala razmer. Zgolj strokovno, ljubiteljsko in kulturno prizadevanje nikoli niso mogli dovolj odpomoči in tudi dandanes ne morejo. Samobitnost vsakega naroda ima hkrati z zgodovinsko odločilnim revolucijskim rekom o bratstvu in enotnosti še vedno polno in živo vsebino, prav tako, kakršno je imel med ljudsko revolucijo.
Živa zgodovinska resnica njegove vsebine je bila in je, da med našimi narodi ne odločajo okoliščine, kot so večja ali manjša številnost, zgodovinska državotvornost ali nedržavotvornost ter take in drugačne tradicije, marveč odloča le narodni zgodovinski interes in potreba ljudstva, da si ohranja svoj prostor in se na njem razvija. To je naravna pravica in dolžnost kot poprejšnjih, tako tudi zdajšnjega in slehernega prihajajočega rodu. Varovati in razvijati mora tisto, za kar si je ljudstvo bilo prizadevalo od kmečkih puntov sem, za kar je prenašalo gmotne in druge stiske za ceno ekonomskega izseljevanja in vračanja v minulem in v našem času in zlasti, za kar je krvavelo v socialni in narodni revoluciji. Hkrati mora varovati tisto, za kar so se ob ljudstvu vsakokrat odločali posamezniki z višjo stopnjo zavesti o pripadnosti, ko bi se sicer bili mogli lagodneje in z več osebne koristi odločati za druge, ponujajoče se možnosti. Gre za zvestobo revolucionarni odločitvi Trubarja in Linharta, Prešerna in Levstika, Cankarja in Prežiha in pa nosilcu ljudske revolucije vse do danes. Prešernova Zdravljica je sinteza take
preteklosti in hkrati napotilo za prihodnji čas.
Ko se tu in tam pojavlja prešibka vera v resnično in živo moč revolucijskega reka o bratstvu in enotnosti, je to predvsem posledica našega potisočerjenega individualizma, izhajajočega iz socialne samozadostnosti našega porabniškega posameznika. Je torej izraz slabosti nas samih, prešibke zavesti, da moramo na daljevati izročilo dolgih stoletij in ljudske revolucije. Ta pojav nima nobene prave podlage. Zagotovo si nobeden od naših narodov v naših, na narodnih celotah in enotah zasnovanih samoupravnih organizmih, ne more niti zamisliti, kaj šele ravnati tako, da bi katerikoli naš narod, ki se je bil ohranjal skozi najtežje pre-skušnje— in to velja prav za sleherni narod in narodnost naše socialistične skupnosti — zdaj ob živi moči reka o bratstvu in enotnosti izhiral in usahnil v nadaljnjem razvoju našega reda in naše socialistične samoupravne skupnosti. To bi nasprotovalo izročilu tako vse slovenske kot tudi jugoslovanske pozitivne politične in narodne zgodovine. Zlasti pa bi nasprotovalo načelom in živemu izročilu ljudske revolucije. Gotovo je, da je ves ta zgodovinski razvoj napajala in hranila tista tvorna narodna zavest, ki je nista kvarili in spridili nacionalistična sebičnost in socialna zavist, in gotovo je, da drugače tudi poslej biti ne more.
Mislim torej, da reka o bratstvu in enotnosti naših narodov in narodnosti ob soočanju z našo zavestjo in z našin odnosom do narodnega izročila ni mogoče spregledovati. Živi in uresničuje se ob upoštevanju vsega tistega, kar Edvard Kardelj, temeljni poznavalec in razčlenjevalec narodnega vprašanja ob zatonu meščanske družbe in porajanju socialističenga reda, imenuje splošno, posebno in pa posamez no. Zato bi bilo prav in delavci n» zahtevnem in občutljivem po dročju vzgoje in izobraževanja te še posebno žele, da se živi vsebini našega zgodovinskega in revolucijskega reka in njegovi praktični podobi in vlogi v razvoju naše večnacionalne socialistične skup -nosti tudi poslej in ob spreminjajočih se razmerah posvečajo posamezni razgledani idejnopolitični razmišljevald in publicisti. Tudi to bo veliko prispevalo k oživljanju in preprečevalo zakrnevanje našega življenjskega reka.
J ANEZ ROTAR
Vestne priprave
za usmerjeno izobraževanje v Ljubljani
Pred dvema letoma je bila pri skupščini mesta Ljubljane ustanovljena komisija za usmerjeno izobraževanje, ki so jo oblikovali po delegatskem načelu, v njej pa so se zbrali delegati vseh tistih, ki oblikujejo in usklajujejo stališča glede na izobraževalno politiko v Ljubljani. Komisija je torej usklajevala delovanje in stališča vseh organizacij združenega dela — izvajalcev izobraževanja v Ljubljani, posebnih in interesnih skupnosti ljubljanskih občin, mestne izobraževalne skupnosti, družbenopolitičnih organizacij in strokovnih ustanov. Komisija je oblikovala izobraževalni projekt za Ljubljano: pri vsebini je upoštevala idejnopolitične smotre, zapisane v kongresnih dokumentih, glede prostorskih zmogljivosti je oblikovala svoj izobraževalni program, ustrezno njeni regionalni in republiški vlogi, ki jo bo uresničevala z dogovarjanjem z nosilci izobraževanja tudi zunaj Ljubljane.
Osrednja naloga komisije je bila, spremljati in hkrati ocenjevati stopnjo samoupravne povezanosti združenega dela z vzgoj-no-izobraževalnim področjem, predvsem z republiškimi posebnimi izobraževalnimi skupnostmi in glede na interese Ljubljane do izobraževanja. Komisija si je ves čas prizadevala pospešiti reformo vzgojno-izobraževal-nega procesa še pred izidom sistemskih zakonov. Gre namreč za temeljno vprašanje glede dogovarjanja o vsebini, ceni in izvajanju vzgojno-izobraževalnih programov.
Pri svojem delu je komisija spremljala oblikovanje zakonodaje, ki zadeva usmerjeno izobraževanje. V ta namen je pripravila srečanje vseh direktorjev, predsednikov svetov šol vzgojno-izobraževalnih organizacij v Ljubljani in ljubljanskem območju ter delegatov skupščine mesta Ljubljane v svetu šol v Ljubljani. Namen srečanja je bil obvestiti izvajalce izobraževanja o vsebini reforme izobraževanja, o vsebini razvojnih smernic mesta Ljubljane za pripravo družbenega plana Ljubljane za obdobje 1981—85, tako da bi tudi vzgojno-izobraževalne organizacije izdelale svoje programe in ocenile uresničevanje le-teh. Komisija je hkrati spodbudila akcijo organiziranih razprav o osnutku usmerjenega izobraževanja, v katero so se vključile vzgojno-izobraževalne organizacije in sodelovala pri usmerjanju vpisa v prvi razred srednjih šol v Ljubljani za šolsko leto 1979—80. V delo komisije spada tudi proučevanje vloge gimnazij v reformnih tokovih nasploh, in posebej v Ljubljani kot posebni družbenopolitični skupnosti na temelju podatkov o vpisu ljubljanskih gimnazijcev na posamezne fakultete.
Za oblikovanje učnih programov preusmerjenih gimnazij za njihovo vsebinsko povezovanje z drugimi učnimi programi drugih izobraževalnih usmeritev (poleg treh, ki jih predvideva osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju: družbeno-jezikovno, na-ravoslovno-matematično in pedagoško) še vedno manjka natančna opredelitev vseh področij združenega dela. Od tega so namreč odvisni število in vrste smeri znotraj posamezne usmeritve. Potrebna je tudi jasna opredelitev o tem, kako povezati visokošolske programe s programi izobraževalnih predstopenj. Ljubljana mora zagotoviti izobraževanje preusmerjenih gimnazij ne le za potrebe mesta, pač pa tudi za okoli 2000 učencev 1. razreda iz tistih občin ljub-
ljanskega območja, ki nimajo srednjih šol. Prav zato se morajo uporabniki in izvajalci dokončno dogovoriti pri posebnih izobraževalnih skupnosti o vseh smereh in ustreznih izobraževalnih programih znotraj treh predvidenih usmeritev preusmerjenih gimnazij.
Tudi združeno delo premalo uveljavlja svojo vlogo nosilca izobraževalne politike v procesu preobrazbe vzgoje in izobraževanja, saj bi moralo odpraviti pomanjkljivosti pri načrtovanju izobraževanja kadrov glede dolgoročnega razvoja, sodelovati bi moralo pri pedagoških procesih s svojimi strokovnjaki in opremo. In ne nazadnje, bi moralo sodelovati pri oblikovanju vzgojno-izobraževalnih programovza posamezne poklice in zagotoviti materialne temelje za izobraževanje.
Izobraževalni projekt za potrebe in interese ljubljanskega območja zajema problematiko glede na oblikovanje mreže središč usmerjenega izobraževanja v Ljubljani, načrtovanja prostorskih zmogljivosti in opremljenosti šol usmerjenega izobraževanja v Ljubljani, izoblikovanje celostnih izobraževalnih programov za usmeritve, ki so prednostne za razvoj mesta in hkrati načrtovanje potrebnih kadrov, ki bodo programe izvajali. Treba bo predvideti kadrovske potrebe .združenega dela v Ljubljani in spremljati oblikovanje sistema samoupravne organiziranosti na področju usmerjenega izobraževanja v Ljubljani. Komisija za usmerjeno izobraževanje pri skupščini mesta Ljubljane je svoje ugotovitve, o katerih je razpravljala tudi konferenca MK ZKS, pa tudi svoje obveznosti strnila v akcijski program, ki terja povezano, usklajeno delo vseh nosilcev za vse naloge pri uvajanju usmerjenega izobraževanja. Komisija je opozorila predvsem na tele naloge:
Odpraviti bo treba samoupravno nepovezanost združenega dela in izvajalcev izobraževanja na področju srednjih šol in zagotoviti kadre za deficitarne poklice, za katere izobražujemo v Ljubljani pretežno s pomočjo drugih republik — računati moramo na migracijski osip (velja za poklice kovinarjev, gostincev, prodajalcev, gradbincev, medicinskih sester). Pri poklicih, za katere manjka strokovno usposobljenih delavcev, je treba upoštevati še vzgojitelje in učitelje. Izoblikovati bo treba stalne oblike sodelovanja z izvajalci izobraževanja (srednje šole) v Ljubljani in organizirane, stalne oblike sodelovanja s posebnimi izobraževalnimi skupnostmi tistih dejavnosti, za katere bomo izoblikovali v Ljubljani usmerjene šole. Zaradi usklajevanja izobraževalne politike bo treba izoblikovati stalne organizirane oblike dogovarjanja Ljubljane z drugimi občinami na ljubljanskem območju. Izboljšati bo treba kritično stanje glede prostorskih zmogljivosti ljubljanskih srednjih šol in njihove opremljenosti z učno tehnologijo. Pri prostorskih zmogljivostih bomo morali upoštevati prehod poklicnih šol na celoletni pouk, izobraževanje vozačev iz tistih krajev, kjer nimajo srednjih šol itn. Postopoma bo treba zagotoviti potrebne pedagoške kadre, ki bodo idejno in strokovno ustrezali zahtevam preobrazbe vzgoje in izobraževanja. In ne nazadnje: rešiti bo treba družbenoekonomski položaj prosvetnih delavcev predvsem glede nagrajevanja in pridobivanja kadrovskih stanovanj.
Zakon o usmerjenem izobraževanju odprt v prihodnost	___
Republiški svet za vzgojo in izobraževanje o gradivu za zakon
Republiški svet za vzgojo in izobraževanje je na seji 10.,januarja 1980 obravnaval delovno gradivo za predlog zakona o usmerjenem izobraževanju, ki ga je predožil Republiški komite za vzgojo in izobraževanje v razpravo pred oblikovanjem končnega predloga zakona o usmerjenem izobraževanju.
Pri izdelavi delovnega gradiva je Republiški komite za vzgojo in izobraževanje skušal zajeti pripombe in predloge javne razprave o osnutku zakona, ki so jo organizirale v preteklem letu družbenopolitične organizacije. Po mnenju udeležencev na seji Republiškega sveta za vzgojo in izobraževanje pomeni sedanja delovna zasnova zakonskega predloga korak naprej v primerjavi z osnutkom. Razprave, ki so bile o tem gradivu pred kratkim v okviru Socialistične zveze in Zveze sindikatov, Slovenije ter nekaterih drugih organizacij (npr. Zveze delavskih univerz, Gospodarske zbornice, Andragoškega društva itd.), pa so izoblikovale tudi precej kritičnih pripomb in predlogov za nadaljnjo izpopolnitev zakonskega gradiva.
Zakon o usmerjenem izobraževanju mora temeljiti na načelu medsebojne povezanosti izobraževanja in dela. Delo poraja zahteve po izobraževanju, narekuje njegovo vsebino, oblikuje pa tudi enoten sistem usmerjenega izobraževanja z različnimi potmi do izobrazbe.
Usmerjeno izobraževanje je treba oblikovati v dve medsebojno povezani celoti: v srednje in visoko izobraževanje. Srednje izobraževanje obsega izobraževanje po osnovni šoli in usposabljanje za manj zahtevna in srednje zahtevna dela. Srednje izobraževanje ne sme biti notranje deljeno z umetnimi in težko premostljivimi pregradami ali stopnjami, saj bi to vodilo v vrednostno razlikovanje različnih ravni izobrazbene usposobljenosti, ohranjalo pa bi tudi zdajšnji prepad med usposabljanjem za enostavnejša dela, izobraževanjem za manj zahtevna dela in izobraževanjem za zahtevnejše poklice.
Tudi visoko izobraževanje naj bo razčlenjeno s programi — in „ne s formalnimi stopnjami na različne.ravni — do višjega izobraževanja do akademskih stopenj.
Temelj novega sistema naj bodo torej programi, ne pa tra-
janje izobraževanja in formalne stopnje.
DOSTOPNOST IN NAČRTOVANJE
Odprtost mladini in zaposlenim ter usklajenost s potrebami združenega dela in družbenega razvoja morata dobiti v zakonu o usmerjenem izobraževanju trdno podlago. Pri usklajevanju izobraževanja z družbenimi potrebami se bomo opirali predvsem na samoupravno načrtovanje kadrov in izobraževanja ter na načrtno usmerjanje mladine in odraslih v nadaljnje izobraževanje. V tem imajo organizacije združenega dela, vzgojno-izobraževalne organizacije in izobraževalne skupnosti zelo odgovorne naloge.
Administrativni ukrepi so pri usmerjanju in omejevanju vpisa lahko samo izjema in ne pravilo. Ni sprejemljivo, da bi o nadaljnjem izobraževanju zaposlenih odločale napotnice, ki bi jih dale OZD svojim delavcem, prav tako tudi ne trenutne, naključne zmogljivosti posameznih šol.
Skrb za skladnost izobraževanja s potrebami združenega dela mora biti hkrati skrb za prihodnost vsega mladega rodu. Načrtovanje potreb po delavcih mora
biti skladno s potrebami rodov, ki se začenjajo usmerjeno izobraževati. Temu se morajo prilagoditi tudi zmogljivost šol.
Skrb za prihodnost mladih ni združljiva s težnjo, da bi jih prezgodaj in na silo pognali iz šole v delo. Čeprav je sprejemljivo stališče, naj se izobraževanje v mladosti ne zavleče v nedogled in ne ločuje predolgo mladih od dela, ne smemo pozabiti, da je mladost še vedno najboljši čas za učenje. Zato bo včasih bolj smotrno, da izobraževanje na visoki stopnji oblikujemo tako, da se bo prepletalo z delom in vključevalo po potrebi tudi izobraževanje ob delu in iz dela, pa čeprav bodo mladi nadaljevali šolanje neposredno po srednji šoli.
Kardeljevo izročilo živi
Šole bodo pripravile celoletni program spoznavanja Kardeljevega revolucionarnega
Edvard Kardelj, eden izmed največjih marksističnih mislecev in revolucionarjev našega časa se je rodil 27. januarja 1910. Letos mineva torej sedemdeset let od njegovega rojstva.
Da bi dostojno počastile njegov spomin, bodo vse vzgojno-izobraževalne organizacije v Sloveniji na pobudo Zavoda SRS za šolstvo opredelile leto 1980 kot leto spoznavanja Kardeljevega revolucionarnega življenja in misli ter uresničevanja njegovih idej v celotnem življenju in delu vzgojno-izobraževalne organizacije.
Pripravile bodo celoletni program, ki bo zajel dejavnosti učiteljskega zbora, skupnosti učencev in učiteljev pri pouku, pri interesnih dejavnostih in pri javnem delovanju šole ter dejavnosti staršev. Dejavnosti programa bodo razporejene skozi vse leto, prizadevanja za uresničevanje Kardeljevih zamisli pa bodo postale trajna sestavina vzgojno-izobraževalnega dela.
Prvi del programa bodo šole sklenile na dan samoupravljal-cev, letošnjega 27. junija, drugi del pa ob koncu novembra s praznovanjem dneva republike.
V programu bo izstopala analiza uresničevanja Kardeljevih misli o samoupravljanju, bratstvu, enotnosti in enakopravnosti narodov in narodnosti, o vlogi zveze komunistov v družbenem razvoju, o gibanju neuvrščenosti. Hkrati bo pripravljen načrt akcij vseh dejavnikov v šoli in zunaj nje za uresničevanje revolucionarjevih misli v vsakodnevni praksi.
Učiteljski zbor bo imel skupni interni študij in razpravo o Kardeljevih temeljnih delih s poudarkom na delu, ki obravnavajo
področja vzgoje, izobraževanja kulture in prosvete. Izdelal in obravnaval bo analizo življenja in dela vzgojno-izobraževalne organizacije z vidika samoupravljanja kot temeljnega odnosa in pedagoškega načela, demokratizacije medsebojnih odnosov na vseh ravneh in marksistične za-snovanosti celotnega življenja in dela šole ter izdelal smernice in pripravil naloge za uresničevanje Kardeljevih misli. Učiteljski zbor bo obravnaval dosedanje oblike povezovanja šole z okoljem in širšo skupnostjo ter opredelil nadaljnje načrtovanje skupnih nalog in akcij.
Skupnost učencev in učiteljev bo pri posameznih predmetih z ustreznimi temami poudarila Kardeljevo misel. Učenci bodo lahko pisali spise, v katerih bodo prikazali uresničevanje Kardeljeve nisli v šoli in v družbenem okolju (npr. Kaj je tovarištvo? Kako učenci samoupravljamo? Kaj je solidarnost? itn.)
Vzgojno-izobraževalne organizacije bodo povabile k sodelovanju družbeno-politične delavce ali poznavalce E. Kardelja, ki bodo v višjih razredih pojasnjevali njegove misli, ustrezno starostni stopnji učencev. Pripravile bodo najmanj štiri kratke oddaje na šolskem radiu o Kardeljevem delu in življenju. Učenci si bodo ogledali v knjižnici dela E. Kardelja in izbrali primerne knjige za branje, za pripravo seminarskih nalog in referatov. Učenci, ki sodelujejo v interesnih dejavnostih klubih OZN in krožkov za ohranjevanje in razvoj tradicij NOV, bodo obogatili svojo dejavnost s Kardeljevo mislijo o vprašanjih naroda, narodne zavesti, mednarodnih problemov itn. Svojo de-
javnost bodo prikazali drugim učencem, staršem, družbenopolitičnim delavcem v šoli in krajevni skupnosti. Pod vodstvom učitelja zgodovine ali družbe-no-moralne vzgoje bodo učenci ugotovili, v katerem njim najbližjem kraju se je mudil E. Kardelj in kaj je takrat delal. Vzgojno-izobraževalne organizacije bodo pripravile v sodelovanju z ZSMS ekskurzije v kraje, kjer je Kardelj živel in delal. O vseh.teh temah bodo učenci pisali v šolska glasila, eno številko šolskega glasila pa bodo namenili delu in misli velikega revolucionarja.
Vsaka vzgojno-izobraževalna organizacija bo pripravila počastitev 70. obletnice rojstva E. Kardelja, ki bo namenjena učencem, staršem in krajanom. Ob tej priložnosti bo priredila spominsko razstavo. Vse proslave državnih praznikov bodo vsebovale in poudarile Titovo in Kardeljevo misel ter njihov pomen za naš nadaljnji razvoj. Učitelji in učenci bodo obiskali jubilejno razstavo Samouprava je moč ljudskih množic, ki bo v večjih središčih Slovenije. Učenci se bodo pripravljali na tekmovanje Tito-revolucija-mir.
Pri načrtovanju in izvajanju počastitve 70-letnice rojstva E. Kardelja naj bi sodelovali tudi starši, zato bodo šole pripravile roditeljske sestanke s predavanjem o Kardeljevem delu in življenju ter njegovem pomenu za razvoj naše družbe. Povabili bodo starše na vse manifestacije in na vse odprte šolske ure.
Gotovo je, da so v vsaki vzgoj-no-izobraževalni organizaciji in v širšem družbenem okolju številne možnosti za povezovanje bogatih idej E. Kardelja z uresničevanjem vzgojno-izobraževalnih smotrov naše šole.
cena izobraževanja dogovo v posebnih izobraževalnih nostih, ne pa prepuščena *' meznim izobraževalnim oi* zacijam. Izobraževanje obP
in iz dela naj vključuje toP®
dobne rešitve.
Zakon o usmerjenem izf ževanju naj bo odprt v nost in naj odpira pot n^-njemu razvoju usmerj‘
izobraževanja. Predlog za.
no*
naj zato opusti podrobno jih laže urejamo (in če JL, trebno, tudi spreminjan1” pravilniki.
Usmerjeno izobraževanj odpira širše perspektive nemu izobraževanju iri izr njevanju. V zakonu je “ bolje opredeliti mesta in nr delavskih univerz ter izob*
SPODBUJANJE HITREJŠEGA RAZVOJA
V zakonu o usmerjenem izobraževanju naj bodo zaradi prihodnjih potreb vse tri poti do izobrazbe — izobraževanje pred vstopom v delo, ob delu in iz dela — obravnavane enakopravno. Ni sprejemljivo, da bi dopustili tudi v prihodnje vzporedno pot »privatnega« študija, ki bi ga razvijale delavske univerze zunaj enotnega sistema in na drugačnih družbenoekonomskih odnosih. Sodobno izobraževanje ob delu prenaša svoje težišče na vodeno samoizobra-ževanje. V sistemu usmerjenega izobraževanja naj bodo odprte delovnemu človeku različne poti do izobrazbe, tudi tiste, ki se naslanjajo na vodeno samoizobra-ževanje (dopisno-seminarski, dopisno-konzultativni študij in podobne oblike). Kadar posameznikovi interesi niso v skladu s potrebami združenega dela, lahko ohranimo možnost, da posameznik prispeva k stroškom izobraževanja, vendar naj bo
vanja, ki ga organizirajo zacije združenega dela za^ delavce. Samoupravna zaj! usmerjenega izobraževanj je v sedanjih uvodnih členi lovnega gradiva dobro tP Ijena, naj bo dosledno izpjj tudi v kasnejših konkretnil” tvah in določilih. V temeljil
stemskih načelih, kot so .
nost, samoupravnost, vrednost poti do izobrazi odprtost, naj bo zakon doF in enovit.
Predlagatelja zakona |( torej še precej dela. OpraVj namerava v najkrajšem č:v velikim posluhom za danev loge in sprejemljiv za p1« vseh, ki želijo ustvarjalno
lovati pri oblikovanju pra_ temelja usmerjenega izot^
Vania-	j, v ti
JOŽE VALENTINČIČ
PODRUŽNIČNA ŠOLA ?
NAJ OSTANE ________________jd
Na skrajnem severo'f Slovenije, ob jugoslov* madžarski meji se razp1 hribovita vas Dolenci, k blizu 130 hiš. V središču v» ena najstarejših šol na ■ Goričkega. Staro poslopje je že temeljito načel zob i dolgo let dajalo prostor p osnovni šoli s kombini oddelki. Pred več kot d< leti so ukinili predmetno s1 in učence prešolali v šolo»
Število rojstev je nef upadalo in pojavilo se je v( nje, kakšna bo nadaljnja dolenske podružnice. Posle popolnoma dotrajano, gro varnost, da se bo strop n dne zrušil. Treba je hitro iv kovito ukrepati.
Ponujata se dve možno1 zgraditi novo šolsko pošlo' učencem zagotoviti celo<t šolo ali šolo ukiniti in učen1 šolati na matično šolo v Šf
Krajani Dolenec menijo se temu skrajno nerazV območju z ukinitvijo šole Z! velika in nepopravljiva kajti izgubili bi edino kuf ustanovo v kraju. V prid g( novega poslopja govori tu! posredna bližina meje ifl' krajanov, da prispevajo za največ denarja in prostovd dela. Krajani se sklicuje]1 na resolucijo CK ZKS, v ka jasno opredeljeno, kako 1 škodo delamo z ukinitvijo* nosilcev kulture in napre nerazvitih krajih. Željam £ čanov se pridružujejo tud Budinčanov, saj tudi otf tega kraja obiskujejo šolo lencih. Ce bi šolo ukinili njihova vsakodnevna pot p šala do Šalovec, kar je več
kilometrov v eno smer. ~
V kraju je slabo razvita
struktura, zelo pa je tudi
Ijena od občinskega su zato bi se odgovorni dej ^ morali potruditi in temu i 0 novo podružnično šolo Z ^ viti vsaj najnujnejše možu ^ razvoj v tem oddaljene« ^ naše slovenske zemlje.
J. K.	čl
2 Republiškega posvetovanja o družbeno-moralni vzgoji
~Za zdravo rast osebnosti
,vo Poročali smo že, da je bilo sredi lanskega decembra v Mariboru 3. ih^Pobliško posvetovanje učiteljev družbeno-moralne vzgoje. Tokrat ,a So obravnavali vprašanje vloge družbeno-moralne vzgoje pri obKko-ofVaniu učenca kot subjekta vzgoje. To je nedvomno pomembno, če obPoniislimo, da je pretirano v intelektualizem usmerjena šola razvoj oposebnostnih lastnosti mladega človeka dokaj zanemarjala. Širše že-“n,o osvetliti delo posveta, da bi čim več prispevali k vzgoji učenčeve ^samoupravne osebnosti, enega ntqpomembnejših dejavnikov v ra-pr*voju pristnejših samoupravnih odnosov.
■rn a,
zS članica predsedstva Zveze i(£0nference SZDL Jugoslavije . j , 0ra Tomič je osvetlila v poz-a	govoru posvet z vidika
ednarodnega leta otroka, saj je anrU' novenibra minilo ravno dvaj-,e . •et, odkar je 78 takratnih čla-OZN sprejelo Deklaracijo o e P r°kovih pravicah. S to je bilo i rP0,rjeno spoznanje, da potrebu-0lJejo otroci svoje pravice, ki pre-očascaj° splošne človekove pravi-zaf: To pomeni, da je treba že od zaj?^va zagotoviti enakopravnost otroku pa še posebej tudi sni ars^°, ki mu zagotavlja prilož-z.^psti in olajšave z zakoni in dru-’p^lrai sredstvi, da se bo telesno, nilru”Pyno, moralno in družbeno Pjr^jal na zdrav in običajen i0 hacin v svobodi in dostojanstvu, e^troci imajo povsod ne glede na a/as°>. jezik, spol in vero enake |0cPravice: pravico do ljubezni in razumevanja, pravico živeti v a svetu miru, prijateljstva in sode-raiPvanja med narodi in državami. ■črk° 50 plemeniti, humani smotri, ie en<lar vemo, da človeštvo še pCVedno ne daje otrokom najbolj-)0Sega, kar premore, ra’ r°* * * * variš Tito je ob mednarod-.(jfUem letu otroka dejal, da ni plemenitejšega dela, kot je zavze-°st za blaginjo otrok in njihovo
srečo, ne samo v svoji deželi, -^temveč tudi v vsakem kotičku tega našega planeta. Skrb za k p^oke, njihovo varstvo in položaj je sestavni del boja za napre-za boljše razumevanje in ^Prijateljstvo med ljudmi, za
(V? r^.0v’n blagostanje narodov.« :p! ^aš cilj je bil in še je danes lajanje čimboljših in čim ’0*J izenačenih možnosti za rast 1 jr jOSe^nostn* razvoj mladega je j U’ zato se mora celostnost si-j-Sterna družbene skrbi za otroke p Pokazati kot celota zdravstvenih, ni:V280jno-izobraževalnih, kultur-telesnokulturnih, socialnih, sir'-kreativnih in drugih dejavnosti :a,ln ukrepov, ki zagotavljajo I rpku razvoj od rojstva do zre-f 0sj'- Zato je treba ustvarjati vfV n° k°ljše možnosti za otro-af °''0 življenje v družini, z ne-ehnim povečevanjem možnosti roD .za<ibstitev različnih potreb.
i elavci — starši zagotavljajo z jfpPpsrednim odločanjem uve-javitev tega pomembnega skup-peresa. Da lahko učinko-o Ito rešujejo ta vprašanja dela, še le Posebno zavzeto pa sodelujejo s ,d Pedagoškimi delavci. Otrok pri ni iern ne more biti le nekakšen >•' Predmet naše skrbi in varstva, etn več naj se razvija kot dejaven ,v, Uoiekt, osebnost, da bo lahko, r ,° Pride čas odgovoren zase in za ■ ruzbo. »Tisto, kar za vas ustvarjajo odrasli, je le pogoj za vaše _ sposabljanje za življenje v naši > amoupntvni socialistični druž-“ Dl.« je rekel tovariš Tito, »vi pa
a ^te P0g°je čim bolj upo-^ rabiti, da ste sami aktivni, da vse-• s ransko razvijate svojo osebnost. Naj bodo tudi vaše igre in razvedrilo vsebinsko bogate, naj spodbujajo vašo fantazijo in ' s varjalnost.« Prav zato ni seeno, kako poskrbimo za otro-ovo dejavnost v obveznem in J Prostem času.
i ':RO,SoTANA'Vt<:,A
3 Uveljavitev in poživitev j z8°jne funkcije šole je temeljna '< .°ga sodobnega pedagoškega j Pr^adevanja, je naglasil prof. dr. t Ante VUKASOVIČ v začetku , obširnega referata o moralnih 5 .uiponentah v vzgojno-izobra-i z®valnem procesu. Že klasiki arksizma so opozorili na dva človekova ideala, in sicer: vzor svobodne vsestransko razvite.
harmonično oblikovane, popolne, celostne osebnosti in vzor brezrazredne komunistične družbe, ki naj bi oblikovala pogoje za razvoj popolno očlove-čenega, neodtujenega človeka. Tudi program Zveze komunistov Jugoslavije izhaja iz načela, da je človek za človeka največja vrednota. Kljub tako jasnim spoznanjem pa zdaj zanemarjamo vzgojne, človeške komponente v pedagoškem delu. Šole se spreminjajo v izobraževalnice, to pa ni v skladu s težnjami samoupravne socialistične družbe.
Vzgajanje je proces oblikovanja človeka od osebka do osebnosti. Resnične človeške telesne, intelektualne, moralne, estetske in delovne lastnosti se razvijajo v vzgojnem procesu, ker je vzgajanje usmerjeno k uresničevanju človekovih teženj in idealov. Otroku je postopno treba pomagati, da spozna svet, v katerem živi, da opazi in dožene vzroč-no-posledične odnose v naravi in v družbi da spozna zakonitosti naravnih in zgodovinskih pojavov. Lahko bi rekli, da so pomembna tri skrajna področja človekovih zgodovinskih teženj: spoznati svet, upravljati z njim in razviti to na načelih humanosti, popolnosti in dobrote. Temu ustrezajo po enakem zaporedju znanost, tehnika in etika, kar skrčeno na dve področji pomeni resnično spoznanje in vrednoto. Samo spoznanje ni dovolj, zato je treba razviti tudi merila in možnosti človekovega presojanja, vrednotenja, sprejemanja in zavračanja. Spoznanje krepi človeka, da je močan v svetu, toda šele vrednostna merila odsevajo njegovo človečnost, dobroto, kakovost medčloveških odnosov. Izobraževanje je tako bolj informativna, vzgajanje pa osebnostno oblikovalna stran vzgojno-izobraževalnega procesa, zato je samo s pretirano enostranskim izobraževanjem mogoče oblikovati tudi zelo sebične, asocialne posameznike. Smoter vzgoje je vendar celotna osebnost, zato so vsi vzgojitelji učitelji v vseh vrstah in stopnjah šol dolžni vzgajati, ne le izobraževati in informirati, temveč moralno, človeško razvijati. Vzgajanje in izobraževauje zajema tri temeljne naloge, je dejal dr. Vuka-sovič, in sicer: materialno, funkcionalno in vzgojno nalogo. Prva naloga obsega znanstvena dejstva in zakonitosti, druga razvijanje temeljnih telesnih in intelektualnih sposobnosti, na katerih temelje in se izgrajujejo vse druge človekove možnosti delovanja, tretja pa se ne izčrpava na racionalnem področju, temveč globoko prežema področje čustev in volje, da bi skladno povezovala misli, beseda in dejanja.
Vzgojni proces mora torej vsebovati več povezanih nalog: razvoj sposobnosti, bogatitev čustvenega življenja, oblikovanje svetovnega nazora, etičnih vrednost, upoštevanje volje in značajskih posebnosti itd. Posebno pozornost je treba nameniti razvijanju sposobnosti učenja, da bodo učenci spoznali dobre tehnike racionalnega učenja, ker je to pogoj za permanentno samoi-zobraževanje, potrebno sodobnemu človeku. Preslabo se razvijajo intelektualne moči in sposobnosti, če so v šolah naglašene predvsem reproduktivne naloge. Prav to pa se v naših šolah dogaja, zato je šola treba notranje spreminjati, da bo omogočila boljši razvoj umskih sposobnosti, zlasti kritično in ustvarjalno mišljenje. Enako pomembno pa je razvijati sposobnosti humanega, moralnega vrednotenja. Mladim ljudem vse prevečkrat
manjkajo merila in izkušnje, da bi v praksi zmogli kritično in etično ustrezno presojati o človekovem ravnanju- in odnosih, ker je bila zanemarjena vloga vzgajanja v vzgojno-izobraže-valnem procesu. Tudi za moralne vrenotenje je treba mladega človeka usposobiti, ga navajati na to, kajti moralnosti ni brez ustrezne moralne prakse, ki jo morata omogočiti družinsko in šolsko življenje. Učenčeve sposobnosti in druge pozitivne lastnosti njegove osebnosti se morajo razvijati z obvladovanjem kulture učenja, dela in ravnanja. Prav to so tri temeljna področja in naloge vsakega vzgojnega dela.
Ne smemo pozabiti, da predmet družbeno-moralne vzgoje, ki je potreben v višjih razredih osnovne šole zaradi načrtnega spoznavanja morale, ne more prevzeti moralne vzgoje v celoti, žato mora vsak učitelj pri svojem
naloga v vsakodnevnih razmerah. Učitelj se skuša dokopati do nepristranskih podatkov o tem, kaj otrok resnično misli, kaj čuti, kako načrtuje svoje življenje, kakšen je v odnosih do sovrstnikov in drugih ljudi, staršev in družbe itd. Vsekakor je ocenitev učenčevega idejnega in moralnega razvoja dokaj občutljivo dejanje. Napak je to, da namenjajo učitelji ponavadi več pozornosti negativnim pojavom v učenčevem ravnanju kakor pozitivnem, namesto da bi prav pozitivne spodbujali in tako krepili učenčevo moralno samozavest. Čeprav učitelj zabeleži negativno, je vendar treba bolj naglaše-vati pozitivno, kakor pa napadati slabosti.
V tem pomenu je dr. Franko-vič opozoril na dve vrsti učiteljev: obdelovalce in razvijalce. Prvi imajo učenca za »materijo«, ki jo je treba obdelati, zato ob vsaki napaki, ki jo učenec zagreši.
kov z resničnim življenjem v organizacijah združenega dela, saj radi sodelujejo; to pa so možnosti, ki jih ustvarjalen učitelj lahko čudovito uporabi. Zanimivo je, da so učenci zahtevali red, disciplino in sodelovanje, ker je nevarno, da bi pri resnem delu preveč sproščene oblike mnogi učenci izrabili za zabavo in tako motili druge, ki radi sodelujejo.
Profesor Divjak je v obsežnem referatu opozoril na razmere v šoli, zlasti še z vidika predmeta družbeno-moralne vzgoje, vendar je tudi tu misel o splošni humanizaciji pedagoškega dela, močnejše možnosti v razvoju učenčeve ustvarjalnosti tista, ki govori, da so potrebne večje notranje spremembe v preobrazbi vzgajanja in izobraževanja, ki jo bo treba uveljaviti z bolj celotno vzgojo, pri tem pa tudi pomagati učiteljem, da se bodo tega zavedali in to tudi metodično dobro izpeljali.
Človeštvo še vedno ne daje otrokom najboljšega, kar premore.
predmetu in že po svoji družbe-no-pedagoški vlogi vzgajati. Ob tem pa je pomembno še to, da se tudi učenci uveljavljajo kot subjekt vzgojno-izobraževalnega procesa, sicer ni mogoče govoriti o uresničevanju in doživljanju moralnih vsebin. Pri tem ima prav osnovna šola poseben položaj, ker je obvezna, elementarna in splošno izobraževalna ter zajema vse otroke do 15 let, hkrati pa je to obdobje, ki je izredno pomembno za razvoj moralnosti, zato ni vseeno, če omejujemo otrokovo življenje v šoli zgolj na pouk, razdeljen po urniku ali pa razvijemo tudi ustrezen slog življenja in dela učencev v šolski in krajevni skupnosti.
SPREMINJATI ŠOLO,
DA BI BOLJE VZGAJALI
Ker je treba učenca spremljati in ga opazovati, učna ura še ne zadošča, je naglasil prof. dr. Dragutin FRANKOVIČ, ko je razpravljal o tem, kako sprem-
začno le-to ostro odpravljati, kar je v njem slabega s tem pa si otežujejo delo. Razvijalci so bolj humano pedagoško razpoloženi, zato le blago opominjajo in skušajo spodbujati pri učencu dobro, ne da bi se predolgo zaustavljali pri spodrsljaju. To spet ne pomeni, da bi zapirali oči pred spodrsljaji, toda ne kaže se predolgo ob vsakem zadrževati, temveč jih predvsem življenjsko oceniti in učence ustvarjalno razvijati.
RAZUMETI UČENCA IN MU POMAGATI
Globlje je treba razumeti tudi otroka in mladostnika, njegove potrebe, ki se porajajo, zlasti med spolnim zorenjem, je poudarjal prof. Milan DIVJAK, ki je prikazal vlogo družbeno-moralne vogoje, pri celostni rasti otrokove osebnosti. Učenci so namreč tudi v odgovorih na vprašanje, ki so jih dobili v raziskavi.
Na našem planetu živi po današnjih ocenah več kakor 1,6 milijarde otrok, to je 36 % svetovnega prebivalstva. Velika večina živi v gospodarsko manj razvitih predelih, kjer nimajo možnosti, da bi otroke nahranili in oblekli, zdravstveno zaščitili in jim omogočili dobro vzgajanje in izobraževanje. Okoli 600 milijonov otrok živi v revščini, 200 milijonov malčkov dan za dnem strada, a 100 milijonov otrok še ne dobiva nobene izobrazbe, ne naučijo se niti brati niti pisati.
Človek je stopil na Mesec, toda milijoni otrok žive, ne da bi imeli v rokah eno samo knjigo, več kot 40 % pa jih po kratkem šolanju znova zapade nepismenosti. Le 1 % predšolskih otrok lahko obiskuje predšolske vzgojne ustanove. Poleg tega je v razvitih deželah več stotisoč otrok, ki so žrtve socialne in etnične neenakopravnosti ter rasnega razlikovanja.
Ijati učence v njihovem idejnem razvoju in kako utrjevati dosežke njihovega vzgajanja in učiteljevega dela. Učenca je treba spremljati, da bi lahko učitelj izboljševal svoje delo, učenci in starši, pa opazili, kaj so resnično dosegli. Tako spodbudimo tudi učence za pravilen idejni razvoj. Prav slednje je zelo pomembno, ker preprečuje spore med učiteljem in učencem in krepi razvoj samoupravne osebnosti. Spremljanje idejnega razvoja pri učencih je zahtevna naloga, ker to vestnega razvoja ni mogoče preprosto opazovati, saj odseva v celotnem ravnanju in življenju učenčeve osebnosti. Učenca je torej treba opazovati celotno v različnih življenjskih situacijah, na različne načine, zato je to možno le dolgoročneje. Med učenci so tudi velike individualne razlike, pomisliti pa je treba šena to, da ima človek veliko razlogo-vo, da prikriva svoje motive in zamisli, ker se skuša ravnati po družbenih zahtevah, po zahtevah učiteljev, ne da bi bilo to njegovo ravnanje osebnostno pristno.
Vseeno pa je mogoče tako nalogo izpeljati, če preprosto vzamemo, da je spremljanje učenca v moralnem razvoju praktična
pogosto poudarjali, da si želi j opore in pomoči pri intimni iskanjih, dilemah in problemi! Gre predvsem za vprašanja spo nosti, poklica in dela, etični vrednot, odnosov med ljudm svetovnega nazora. Prav to p zahteva od učiteljev več skrb human odnos do učencev, da 1 lahko storili več za duševn zdravje učencev, za razvoj mlad osebnosti in zaupanje v prihoc nost. Pomembno je še vedno, j pomembno, da razumemo, kak velike razlike so še med našin družinami, kako to vpliva na ra zvoj mladih, na oblikovanje nji hove socialne zavesti, na oblike vanje vrednot in idealov.
Prisluhniti je treba željam i predlogom učencev, ki lahk uvidevnemu učitelju veliko pc magajo. Učenci želijo, da bi s demokratično pogovarjali o vse problemih, da bi imeli pester i zanimiv učbenik, da bi jim pc stregli s svežimi novicami dom in v svetu in jih v šoli obrazložil da bi bilo manj uradnega ravna nja, več neformalnih odnosot ko gre za družbeno-moraln vzgojo. Predlagali so celo, da t sami pripravljali referate, zbira informacije, ki bi jih uporablja pri pouku. Želijo si tudi več sti
VSESTRANSKA OSEBNOST SE NE RAZVIJE V UČILNICI
Nedvomno pomeni notranja
sprememba šole tudi to, da se
vzgojno-izobraževalni proces ustrezno razpre v okolje, kajti
težko si je zamisliti, da bi življenje z vsemi zanimivimi oblikami in potrebami samo tako prodrlo
v učilnice, da bi zagotovilo dober razvoj samoupravne, ustvarjalne osebnosti. To velja za družbe-no-moralno vzgojo še posebej, ker se vzgojno delo preskusi, ovrednoti in potrdi lahko samo s prakso. Prav je tudi, da se učenci pravočasno usposobijo, kako opazovati in se vključevati v življenje, ki veje v šoli in okoli nje. Med takimi, ki se tega zavedajo, so tudi na osnovni šoli Slavka Šlander v Mariboru, kjer so člani kluba OZN opravili celo študijo JAZ MALI IN MOJI PROBLEMI. Obiskovali so ljudi in doživljali prijetne, pa tudi manj prijetna srečanja, toda tudi to so del življenja. Neizbrisen vtis je napravil nanje obisk v Otroškem domu v Dalmatinski ulici in so večkrat sprožili vprašanje, zakaj morajo biti malčki v tem domu. Manj zadovoljni so se vračali iz pisarn krajevnih skupnosti in socialnega varstva, ker tam niso dobili zaželenih podatkov. To vse skupaj je bila živa vzgojna problematika, ob kateri se je dalo veliko govoriti in tovarišica Borica Vičarjeva, mentorica kluba OZN, pravi, da je ob njihovem delu resnično doživljala zavest, da dela z mladimi samoupravljavci.
Motili so se tisti, ki so pričakovali, da boz blaginjo odpravljeno mladinsko prestopništvo, je povedal Franci POŽGAN v svojem prispevku. Pomen družinske vzgoje za osebnostno rast in odstopanja od začrtane poti v učenčevem razvoju. Najpomembnejše je torej preprečevanje prestopništva, kar pa lahko store le z boljšo povezanostjo vseh odgovornih dejavnikov, med katerimi je družina očitno v ospredju. Prav ob tem je pomembna vzajemna vzgojna funkcija šole in družine, zato bi bilo treba bolj kot zdaj upoštevati metodiko družinske vzgoje v okviru šolskega dela. Otrok je v »zdravi« družini v sredini dogajanja, vsi vplivi odsevajo v njegovi osebnosti, zato bi v tem pogledu morali tudi več doseči v šoli. Šola je dolžna nadgrajevati prizadevanja družine, da bi dosegla večji vzgojni učinek.
V tem pomenu bi morali več storiti tudi za izobraževanje staršev, da bi se laže vključevali v delo šole, pa tudi za to, da bi se laže uveljavljali kot dober subjekt v krajevni skupnosti in se potem vsi skupaj bolj preventivno odzivati na vzgojne in socialne potrebe. Vzgojne svetovalnice so velika pridobitev, toda
staršem so bližje vrtci, šole, ki spremljajo otroka in njegovo vraščanje v kulturno okolje, pa bi morali že tam dobivati ustrezne informacije in navodila, ne le tu in tam kakšno predava-nje.	/
To je vloga, ki bi jo postopno morali razvijati centri temeljnega izobraževanja z močnejšo povezavo predšolske, osnovnošolske vzgoje in drugih oblik vzgajanja v krajevni skupnosti, kar se tako praktično krepi celotna samouprava v kraju in samoupravna socialistična vzgoja.
PREMIŠLJENO PO PEDAGOŠKI POTI
Ustvarjalnega procesa družbeno-moralne vzgoje ni mogoče poenostavljati. Razvoja moralnosti, široke samoupravne kulture dela in prostega časa, ni mogoče prepustiti zgolj dobri organizaciji dela, pa misliti, da že prepustitev različnega odločanja učencem zagotavlja dobro moralno vzgojo. Motili bi se, če bi se zadovoljili s takim pragmatizmom. Učenca ni mogoče obremeniti z odgovornostjo, ki je ne more dojeti in ne uresničiti. Učencu je treba pomagati, da dojame razmere, da dela v mejah njegovih telesnih in duševnih zmogljivosti, da se ne prestraši naloge, odtujene njegovi zavesti in močem, da ohrani zaupanje vase in lahko z manjšim ali večjim trudom pričakuje uspeh. Če učitelji tega ne upoštevajo, se lahko vzgoja spremeni v nasilje nad mlado osebnostjo, zgreši resnični vzgojni smoter, razveljavi načelo, da naj vzgoja spodbuja in motivira učenca za nadaljnje napore in lahko povzroči neugodno čustvovanje, ko se je treba lotiti takega ali drugačnega dela.
Upoštevati je treba kritični odnos do stvarnosti, da ne bi razvijali abstraktnih moralnih vrednost, neveljavnih v življenju in s tem slabimi zaupanje v človeka, pestovaji nepotrebni pesimizem in hromili učenčevo ustvarjalnost ter voljo do dela. Vselej je pomembno, da učenec doživlja ustrezno spoštovanje kot mlada osebnost, da sodeluje in čuti, kako mu resnično skušamo pomagati, ko išče odgovore na vrsto različnih življenjskih vprašanj.
Veliko bi še lahko govorili, kako doživljati družbeno moralno vzgojo na neštetih možnih področjih vzgojno-izobraževalnega procesa, česar tudi bogato obiskan posvet v Mariboru ni mogel izčrpati. Vsekakor pa razvoj celodnevne šole obeta, da bi lahko uporabili boljšo pedagoško strategijo, ki bo ne samo opredelila, temveč tudi ustvarjalno povezala različne subjekte vzgoje in izobraževanja v procesu učenčevega razvoja, v oblikovanju samoupravne socialistične kulture.
Nekoliko pozno, vendar ne prepozno, se ponovno ovedamo, kako pomembna je vzgojna funkcija šole, ki jo bo treba skladno z družbenim razvojem okrepiti, tako da bo prežemala celotno življenje šole, tesno povezane z okoljem, družino in krajevno skupnostjo, organizacijami združenega dela in drugimi družbeno-političnimi organizacijami, ki bodo skupaj oblikovale tudi konkretne vzgojno-izobra-ževalne programe ter ustrezno okvirno pedagoško strategijo. Organizatorji in izvajalci take strategije, dobri učitelji in mentorji, pa bodo nedvomno še vedno pedagoški delavci, ki jim bo potrebno zagotoviti ustrezno usposobitev v rednem študiju in izobraževanju in dela in ob delu. Mariborski posvet je pristavil kamen v takšen mozaik razvoja, z njim smo dosegli morda še več, kot smo pričakovali, dr. RUDI LEŠNIK
DEJAVNOST ODDELKOV ZA DELOVNO USPOSABLJANJE VZGOJNEGA ZAVODA JANEZ LEVEC
Troje uspešnih razstav
Izdelki, ki jih ni mogoče ovrednotiti z denarnimi merili, smo si lahko med 8. in 18. januarjem ogledali v levi izložbi osrednje ljubljanske Name, na križišču Titove ceste s Cankarjevo. Razstavo so ob pomoči kolektiva Name pripravili oddelki za usposabljanje duševno srednje in teže prizadete mladine Vzgojnega zavoda »Janez Levec« v Ljubljani. To je bila v kratkem času že njihova tretja razstava — pred koncem leta so priredili podobne v Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij ter v TELA — Iskri. Vse tri razstave so bile uspešne in so prinesle v nove kroge vednost o človeški stiski duševno manj razvitih in njihovih družin, pa tudi o družbeni skrbi za te otroke, o strokovnem delu specializiranih pedagogov ter o razmeroma visoki stopnji vsestranske usposobljenosti prizadete mladine.
Kdor si je pozorno ogledal vse tri razstave je lahko izluščil štiri temeljne sestavine. Prvi del razstave je prikazal nekatere oblike usposabljanja s primerno izbranim in vodenim delom. Usposabljanje te skupine otrok je razdeljeno v šest stopenj in nekaj tega stopnjevanja je bilo mogoče videti v tem delu razstave. Na višjih stopnjah so se združila vsa poprejšnja prizadevanja, pokazala se je najvišja možna delovna in življenjska usposobljenost. Ta del razstave je bil tridelen glede na izhodiščno gradivo.
Izdelki v lesu so bili iz mizarske delavnice razstavljajoče ustanove. Odlikuje jih didaktična metodičnost, ki pa ne zmanjšuje njihove funkcionalnosti in praktično uporabne vrednosti. Ta oddelek sestavlja igrače — učila, ki jih lahko ko-
ristno uporabijo nižje stopnje in drugi oddelki Vzgojnega zavoda Janez Levec, včasih pa nastanejo večje serije teh izdelkov ki jih seveda prevzema širši krog uporabnikov. Kar mladostniki pridobe na tej stopnji, jim neposredno koristi pri njihovem kasnejšem delu v delavnicah pod posebnimi pogoji ali v industriji.
Tudi izdelki v žgani glini ne skrivajo svojega temeljnega namena, ki je v delovnem usposabljanju. Izdelek je sicer dobrodošel in skrbno oblikovan, vendar pa je sam po sebi drugotnega pomena: važnejši je delovno vzgojni izobraževalni proces kot predmet, ki je materialni produkt tega procesa. Sicer pa je delo v tem materialu polno likovnih izraznih možnosti, ki jih pedagogi tudi zavestno izrabljajo.
To velja še posebej za tretji material, za tekstilne izdelke; zlasti vezenje in tkanje. Slednje se je pokazalo kot izredno dragocen delovni postopek, v tej ali oni tehniki ki se ga lahko naučijo tudi mladostniki z različnimi oblikami in stopnjami prizadetosti. Vodeno likovno oblikovanje je pripomoglo k tako izpolnjenim izdelkom, da jih je mogoče enakovredno razstaviti ali pa tudi prodajati obenem z najpopolnejšimi izdelki te vrste ki jih naredijo neprizadeti izdelovalci.
Troje razstav — troje potrditev, da delajo gojenci in njihovi pedagogi Vzgojnega zavoda Janez Levec in njegovih oddelkov za delovno usposabljanje v Jaršah na visoki ravni, ki je primerljiva ali pa celo zgledna v medrepubliškem in tudi mednarodnem merilu.
SANDI SITAR
»Na poti k svetlobi ne pustimo nikogar zadaj«
KAJ MENIJO STARŠI IN UČENCI O CELODNEVNI OSNOVNI ŠOLI
Upoštevanja vredni predlogi in mnenji
S šolskim letom 1978—79 je postala Osnovna šola Helene Puhar v Kranju celodnevna. V prvem letu celodnevne obravnave učencev je bilo v šolo vključenih 139 lažje duševno prizadetih otrok. V oddelku za delovno usposabljanje, kjer so zmerno duševno prizadeti otroci in mladostniki, pa jih je bilo 61. Ob koncu šolskega leta smo anketirali starše in učence. Povprašali smo jih, kaj menijo o celodnevnih šoli po enem letu njenega delovanja. Na vprašalnike je odgovorilo 125 staršev (89,87 %) in 96 učencev višjih razredov (69,02 %). S celodnevno osnovno šolo je bilo ob začetku njenega delovanja zadovoljnih 79,20% anketiranih staršev. 6,40 % jih je menilo, da bi bilo bolje, če celodnevne osnovne šole ne bi uvedli, 14,40% staršem pa je bilo vseeno. Po enem letu je bilo zadovoljnih z delom celodnevne osnovne šole 96,00 % anketiranih staršev, 4 % staršev pa ne. Mnogi starši navajajo tele vzroke za zadovoljstvo: učenci se v celodnevni osnovni šoli več naučijo, saj jim doma niso znali pomagati, navadijo se
na red, imajo urejeno prehrano, doma so prosti starši in otroci. Vzrok za nezadovoljstvo je povezan predvsem z učenjem otrok. Nekatere starše moti, ker vsak dan ne morejo spremljati dela in učenja svojega otroka, drugi pa menijo, da imajo učenci v celodnevni osnovni šoli premalo časa za učenje. Nekaj pripomb so imeli starši tudi o prehrani in plačilu prehrane.
79,20% anketiranih staršev predlaga, naj bi se začela celodnevna osnovna šola ob 7. uri. 15,20% staršem se zdi primernejše, da bi začeli v šoli delo ob 7.30, le 5,60 % pa se jih zavzema za 8. uro. Sedma ura zjutraj jim najbolj ustreza zaradi avtobusnih zvez in zaradi vodenja otrok v šolo in iz šole, saj se večina učencev vozi v šolo z avtobusom. Starši ugotavljajo, da se učijo njihovi otroci doma le redkodaj (42,40 %), največkrat le v sobotah in nedeljah (27,20%). Večina jih meni, da bi se otroci morali pogosto učiti tudi doma (55,20%). Le 8,80% staršev trdi, da se otrokom doma ne bi bilo treba učiti. 19,20% staršev navaja, da se njihovi otroci tudi
doma učijo vsak dan, čeprav se v celodnevni osnovni šoli.
83,70 % anketiranim učencem je celodnevna osnovna šola bolj všeč kot poldnevna. Za to navajajo različne vzroke: vse se naučimo v šoli in se nam ni treba učiti doma (65,16%), v celodnevni osnovni šoli imamo več krožkov (51,04%), v šoli dobivamo tudi kosila (31,49%), imamo več prostega časa (31,49 %), bolje se razumemo z učitelji (23,89%) itn.
59,85 % učencev je zapisalo, da so imeli v celodnevni osnovni šoli vedno dovolj časa za učenje, 31,50% učencem je zmanjkalo časa za učenje le včasih. 9,45% učencev pa je Imelo časa za učenje vedno premalo. 25,20% jih navaja da se doma niso učili nikoli, 47,25% je takih, ki so se učili le včasih, 12,60% učencev se je učilo pogosto, redno, skoraj vsak dan pa se jih je učilo tudi doma 39,90% Ob petkih so jemali učenci zvezke in knjige domov. 30,45 % učencev se je ob sobotah in nedeljah pogosto učilo, drugi pa so se učili le včasih (38,85%) ali nikoli (30,70%).
Učenci so bili vključeni različnih interesnih dejavn^ Vsak učenec je sodeloval ^ manj v treh. Predlagali so še kaj dejavnosti, ki jih na šoli še~~ mamo. Učenci so bili zadovo tudi s hrano, ki so jo dobiva]|2 kosilo (99,75 %). O prostem e ^ ki ga imajo na voljo v celodni osnovni šoli pa so bila mnenja g zlična. Polovici učencev je B zadoščal, druga polovica učen ■ pa si želi več prostega časa.
Mnenja in predloge staršfl
pridom uporabljamo pri orgt' zaciji življenja in dela šole. I— telji so bili ob uvedbi celodne' osnovne šole zaskrbljeni, bodo zmogli večje obremefl?r' ob delu s prizadetimi otroki. £e pa je imela šola več objektiv*® možnosti za uvedbo celodn1*1' nega usposabljanja (stroko"® usposobljene pedagoške dela*i2, razmeroma dobre prosto!*1* možnosti, pa tudi izobraževJ—
skupnost je bila pripravljena magati z denarjem), je bilo zain( predvidenih smotrov nu p preiti k novi obliki dela. Začei0] nezadovoljstvo učiteljev sev^; ni zmanjšalo njihove osebne <j2 govornosti do pedagoškega d! u Nasprotno. Že po nekaj mesčp je šola ugotavljala, da se oh v; izredno dobro počutijo; to je S pogoj za uspešnost celodne'b osnovne šole. Izraženo za!n voljstvo staršev in učencev s K; lodnevno osnovno šolo je t'v spodbuda in priznanje učitelj1 (j za njihovo delo. Pri letošnji's] ganiziranosti	celodnevSj
osnovne šole smo že upošteVp nekatere predloge in mnenja tg; ketirancev (začetek in kotj dela, podaljšan prosti čas, oh nizacija dodatnih interesnih (v javnosti, povečano število ur d most oj nega učen j a).	is
Osnovna šola. ki usposafn lažje duševno prizadete otrok* t uresničuje vzgojno-izobraže' č ne smotre uspešneje v celodne r šoli. V celodnevnem usposab! 1 nju lahko razvijemo različne* c like vzgojno-izobraževaln* r dela. Še vedno pa je zelo f s membno tudi delo s starši. ]r nam je potrdilo tudi naved* r anketa.
MILAN PAGON	t
PREJELI SMO
r
i
j
Pretehtano in strokovno
_________________________________j i
Že dalj časa spremljam polemiko o tem, ali naj gre duševno prizadet otrok v redno osnovno šolo in se vzgaja in izobražuje z otroki, ki niso prizadeti, ali naj se še naprej vključuje v osnovno šolo s prilagojenim učnovzgoj-nim programom.
Kot dolgoletni praktik sem v četrt stoletja, odkardelam všoli s prilagojenim programom za lažje duševno prizadete otroke, videla in doživela marsikaj. Veselila sem se napredka pri vzgoji in izobraževanju ter usposabljanju otrok, ki so prihajali k nam iz osnovne šole z nekajletno zamudo. Kajti tam so životarili ob sposobnejših sošolcih, ki so bili vsako leto drugi ter vedno znova doživljali razočaranje in neuspeh. Sošolci so jih zaničevali, brili norce iz njih ter jim dajali vsemogoče vzdevke, ki so boleli in so jih spremljali od doma do šole in od šole do doma. Naj se vse to ponovi?
Vemo, kako težko je bilo pri takem otroku odpraviti občutek manjvrednosti, kako dolgo je še nosil v sebi agresivnost, ki se je je navzel, ko se je branil pred sošolci. V večini primerov pa ni bil deležen niti razumevanja in naklonjenosti osnovnošolskega učitelja.
Upam si trditi, da še marsikomu ni jasno, kakšno poslanstvo opravlja osnovna šola s prilagojenim programom, kakšne kadre zaposluje ter kakšne smo-tr^skuša doseči pri vzgoji in izobraževanju ter poklicnemu uspo-sablj. iju lažje duševno prizadetih otrok.
Mejni primeri (nastali so kot
posebna kategorija otrok po testu psihologov) res sodijo v redno osnovno šolo, kjer ob dodatni pomoči to šolo tudi bolj ali manj uspešno končajo. Ti otroci so med lažje duševno prizadetimi izstopali in so tako zavajali nekatere prosvetne delavce, češ saj je ta otrok sposoben reševati tudi zahtevnejše naloge in se lahko izuči za ta ali oni poklic.
Praktiki pa vemo, da se naši otroci težje učijo, da potrebujejo veliko individualne pomoči, spodbud in • da niso sposobni sklepati na višji ravni. Lahko se usposobijo za priučeno delo, niso pa sposobni samostojno načrtovati dela. Torej bodo lahko le priučeni ali polkvalificirani delavci.
Večina naših otrok se je po končani šoli uspešno vključila v normalno okolje, se zaposlila in si že ustvarila svoje ognjišče.
Nekateri nas obiskujejo še potem, ko so že zaposleni v domačem kraju. Vsi ti nam pripovedujejo o življenju v družbi, ki jih je sprejela, ter so hvaležni, da smo jih res usposobili za življenje in delo.
Vsi ti naši nekdanji učenci in njihovi starši so bili zadovoljni s šolanjem v šoli s prilagojenim učnovzgojnim programom.
Če bi jim bilo pri nas neprijetno in hudo, se prav gotovo ne bi vračali.
Zato bi bilo prav, da bi zdaj, ko odločamo o usodi lažje prizadetih otrok, o vsem tem temeljito razmislili ter pritegnili k razpravi najširši krog strokovnjakov. Za mnenje pa je treba vprašati tudi vse starše duševno prizadetih
otrok ter defektologe, ki so se usposabljali na višjih in visokih šolah. Tudi njim ni vseeeno, če bo uspešna tradicija delovanja posebnih osnovnih šol in zavodov prekinjena.
Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da ima vsak duševno prizadet otrok pravico do ustrezne vzgoje, ki upošteva njegove psihofizične sposobnosti in ki bo imela v svoji zasnovi tudi vključevanje otroka v proizvodnjo, v delo in v družbo po končanem šolanju. To pa mu zagotavlja le šola s prilagojenim učno vzgojnim programom.
Naj končam svoje razmišljanje z Roseggerjevimi besedami: na poti k svetlobi ne pustimo nikogar zadaj.
ŠTEFANIJA CVITAN
Vključevanje v enotno osnovno šolo in vzgojno-var-stveno organizacijo je ena od možnih poti pri usposabljanju slušno in govorno prizadetih otrok. Razumljivo je, da moramo pri tem upoštevati veliko dejavnikov v otrokovem okolju, ki zadevajo starše in osnovno šolo, otrokove duševne in telesne lastnosti, njegove slušne in govorne sposobnosti idr., ter zadostiti številnim pogojem.
Center za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani je ob koncu lanskega leta pripravil ogled svojega dela za vse osnovne šole na Slovenskem, v katere so vključeni naši otroci. Od 21 povabljenih se je ogleda in sestanka udeležilo kar 18 predstavnikov šol, ki so za-
Enostavna, toda zelo učinkovita naprava za prikaz interference. Motorček z ekscentrom trese leseno prečko, na kateri sta tipalki, ki se dotikata vode. Dno je prozorno, tako da valove projiciramo skozi dno na belo podlago na mizi. S spreminjanjem števila vrtljajev motorčka spreminjamo valovno dolžino. (Foto: M. Novšakl
stopali 2 1 naših otrok.
Splošna ugotovitev na sestanku je bila, da so taka srečanja koristna. Učitelji in strokovni delavci so ob tej priložnosti lahko natančneje spoznali delo in probleme, ki nastajajo pri usposabljanju slušno prizadetih. Za delo so se zelo zanimali, v razpravi pa so na njihova vprašanja odgovarjali defektologi, sur-dopedagogi, psiholog in socialni delavec v Centru.
Posebno pozornost So namenili ocenjevanju vključenih otrok, vedenjskim in čustvenim motnjam posameznega otroka, pripravljenosti staršev za vključitev, uporabi individualnih slušnih aparatov idr.
Med težavami nihče ni navajal tujega jezika, matematike ali slovenskega jezika. Uspeh učencev, vključenih v osnovne šole, je v poletju najmanj dober, veliko pa je prav dobrih.
Za zdaj še nimamo razčlembe o tem, kolikšne so prednosti vključevanja otrok v enotno osnovno šolo na področju socializacije in spontanega govora, zato bomo sestavili v ta namen posebne vprašalnike.
Pogovarjali smo se tudi o pripravljenosti in možnostih osnovnih šol za vključitev naših otrok vanje. Pri tem smo ugotavljali, da je ta pripravljenost največkrat odvisna od posluha in odnosa posamezne šole. Odločili smo se za skupno akcijo: zmanjšati je treba število otrok v oddelku za tiste razrede, v katere so vključeni otroci z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju. Tako bi bilo več možnosti za individualizaci-
jo, na kateri pravzaprav tem* s delo v našem Centru.	j
Dogovorili smo se za red* j letne oglede in sestanke, h kal j rim bomo odslej povabili tu j učitelje tistih šol, v katere nam ; ravamo v naslednjem letu vklj ' čiti naše otroke. Tako bodo u‘ ( telji in šole bolje pripravljef i
Kolegicam in kolegom, ki j ustvarjajo tiste najnujne' 1 možnosti za vključevanje prit ( detih otrok v osnovne šole t vrtce in si prizadevajo spoznati ( razumeti težave slušno prizad tih, smo pripravljeni strokov! j pomagati, hkrati pa se zavZ j mamo za ustrezno vrednoten 1 njihovega dela.	i
STANE KOŠIR	i
Težke
razmere
______________________< i
Na etnični meji med slov*: , skim življem in madžarsko n rodnostno manjšino stoji 1071 stara osnovna šola Fokovci,' dela v izredno težkih razmeri : Zdaj si kolektiv šole prizade1 usposobiti učilnice za kabine' pouk, zelo pa si želi, da bi pri na enoizmenskega. To se bo v* ( jetno zgodilo v prihodnjem š* skem letu, ko bo v Prosenjak* cih zgrajena osrednja dvojezič šola in se bodo učenci z dvoje# nega območja prešolali. Želja seveda še veliko več. Ena izm! teh je celodnevna osnovna šo vendar v Fokovcih vedo, da je1 nje še dolga pot...
J. K.
i. < t
L I •
■
%•>
^•zGbfBžcvanje pedagoških delavcev v usmerjenem izo-dntbraževanju
IEna usmeritev —
sveč ravni in smeri
!. -----------------------------------------
ne'
ii»l Rajanje usmerjenega izobraževanja in novih programov v prve ra-enrreue srednje šole s šolskim letom 1980/81 zahteva uskladitev izobra-:i. revanja pedagoških delavcev z enotno zasnovo usmerjenega izobra-tivževanja. Kot podlago za oblikovanje vzgojno-izobraževalnih progra-idn’Blov moramo upoštevati, poleg splošnih smotrov in nalog usmerje-koj^ga izobraževanja, predvsem dela in naloge na področju vzgoje in Izobraževanja ,er opredeliti smeri in poklice, za katere morajo vzgoj-toi^^Kobraževalni programi pripravljati.
zai Podlago za oblikovanje vzgojna n°'1Zo*:'raževalnih programov za seiPedag0ško usmeritev bi morala evj°Predeliti posebna izobraže-le iVa aa skupnost za pedagoško di1Zo°ra^evanje- Ker se le-ta šele ustanavlja sta predlog podlage
otr ^nprav*'a Republiški komite za :e ^S0j°inizobraževanje in Zavod nJe,, Za šolstvo z namenom, ki ga 0 'zpopolnjenega po obravnavi ^ na razširjeni seji Republiškega omiteja za vzgojo in izobraže-
eliK4nje dne 14‘ L 1980 — Poleni1 i°Va*a skupščini Izobraževalne ne' Upnosti Slovenije, da ga te' SP'ejme- Predlog podlage dola * P^ Hjuje predlog vpisa v pedago-23 ŠOlSk° let°
Y prihodnje naj bi izobraže-ur;'?nje večjega dela pedagoških uelavcev potekalo znotraj ene sarne usmeritve. Na ravni sred-k£ n-*ega.izobraževanja bi v vzgoji-že' -el,is¥ smeri tako kot doslej kon-
Inč n|ievfn,uraŽeVanie.na,niŽji St0P' u ,J ,v<,Iuninje, po štiriletnem so-
>e1oSP7VZg0ji,le'jiC"PredŠOlS,kih
Inf ° .Smisel, da bi po stinlet-’ nern izobraževanju v družbo-* ovno-jezikovni in naravoslov-■df n0,'ITlatemarični smeri usposobili nekatere učence že tudi za delo kot nekake učiteljeve sode-avce in pomočnike pri razrednem in predmetnem pouku, pri mteresnih in drugih dejavnostih, J® zbudila preveč pomislekov, da u' Jo brez večjih popravkov sprejeli. Razpravljala so opozorili na nevarnost, da bi tako dobili ne-—' kake pomožne učitelje, ki bi me	Pomanjkanju uspo-
°bljenih učiteljev) postati »leji .ni®’, vendar pa za vzgojno--a! 1 .raze.vaIno delo nekvalifici-\i: ran' ueitelji in vzgojitelji. Pedagoška izobrazba mora biti pogoj Za vzgojno-izobraževalno delo Ul ^^'evo moramo uveljavit
, oj _	v4v>iv/ n\^i\ t cimivi
ram učitelji in vzgojitelji. Peda-mi ®0s^a izobrazba mora biti pogo za Vzgojhb-izobraževalno delo uf h0 zailtev6 moramo uveljavit v dosledno tudi v prihodnje. Ko J. “mteljevi sodelavci ali asistent J j Pa 50 pri nekaterih predmeti! ril j° i primetni strokovni delavc drugih prc)fj]ov (npr. kemijsk tehnik pn laboratorijsken
dfelu).
e iti
fvi -^a ravni višjega izobraževa nja (kbt nadgradnje srednjeg; „ Pedagoškega izobraževanja) b oncali strokovno izobraževa uje. vzgojitelj predšolskih otrol 23 zahtevnejša dela in nalogi Pn predšolski vzgoji), učitelj ra zrednega pouka, učitelji raznil smeri predmetnega pouka vzgojitelji v domovih in posebn pedagogi. Nekateri programi ii ■" P°dročja se z izbirnimi deli de /ei V° na smeri (npr. družbo n s ovn°-jezikovno področje, na
-fi ravoslovno-matematično_ po
i>	smen posebne pedago
ra	Na družboslovno-jezi
Je lcovnvem tn naravoslovno-mate iel !Tlatičnem področju naj bi vsal Tc 5tudent izbral dve smeri, izobra Vf flvalne organizacije pa naj ' Št "
i&
ii
ia
nff šo' e1
omogočale tudi širši izbor terdisciplinarnega študija.
. Izobraževanje za pridobite visoke izobrazbe bo razčlenjen na družboslovno jezikovno i naravoslovno matematično pc dročje, na glasbeno, likovno i telesno vzgojo. Programi gr; P'jo na prejšnjem pedagoška študiju; tako bodo absolven Pedagoške akademije lahk
prehajali na drugo stopnjo visokega izobraževanja v isti smeri brez ovir.
Tudi na visoki ravni se druž-boslovno-jezikovno in naravo-slovno-matematično področje delita na več smeri, med katerimi izbere študent praviloma dve (npr. matematika-fizika, pedagogika-psihologija). Tudi na tej ravni naj bi širše omogočili interdisciplinarni študij, da bomo dobili ustrezne učitelje za usmerjeno izobraževanje. Vsi programi za pridobitev visoke pedagoške izobrazbe morajo vsebovati tudi skupne osnove stroke.
KAKO USPOSABLJATI ITI^ITFI IF
STROKOVNIH PREDMETOV?
Po opisanih poteh bodo prišli do izobrazbe, potrebne za vzgojno-izobraževalno delo, vzgojitelji in učitelji splošnoizobraževalnih predmetov. Za učitelje strokovno-teoretičnih in praktičnih predmetov zamisel izobraževanja še ni izoblikovana. Nekateri predlagajo, naj bi razširili pedagoško usmeritev tako, da bi vključila tudi stro-kovno-pedagoške programe in usposabljala v stroki in pedagoških predmetih učitelje nekaterih strokovnih predmetov. Bolj sprejemljiva je rešitev, po kateri naj bi izobraževanje različnih strokovnjakov za potrebe usmerjenega izobraževanja potekalo v njihovih strokovnih usmeritvah, kandidati pa naj bi dobili vzporedno ali na koncu tudi pedagoško in andragoško izobrazbo. Razprava je poudarila, naj bi to izobraževanje ne bilo samo na kraju rednega izobraževanja ali samo naknadno, ampak po možnosti že med študijem. Ne smemo dopustiti, da bi začeli strokovnjaki poučevati brez kakršnekoli pedagoške in andragoške podlage. Nekatera temeljna psihološka, sociološka, andragoška in pedagoška znanja o delu z ljudmi so danes potrebna vsakemu- strokovnjaku, zato naj bi bila vgrajena v vse programe visokošolskega študija.
KRITIČNE MISLI IZ RAZPRAVE
V razpravi smo slišali tudi nekatere kritične misli, ki jih ne kaže zamolčati.
Med pedagoškimi delavci seje zmanjšalo zanimanje za nadaljnje izobraževanje in dvig lastne izobrazbe, odkar ima izobrazba v merilih za vrednotenje učiteljevega dela povsem stransko mesto. Škoda, ki je s tem povzročena slovenskemu šolstvu, je zelo velika. Zagovorniki takega stališča in odnosa do izobrazbe so prezrli, da nimamo izoblikovanih drugih meril za kakovost učiteljevega dela.
»Načelnost,« ki smo jo pokazali pri skrajšanju petletne vzgojiteljske šole na štiri leta, nas stane že sedaj nekajkrat več, kot če bi učenke nadaljevale po prejšnjem programu in redno končale izobraževanje.
Nagrajevanje učiteljevega dela zbuja bojazen, da ne bo po-
trebnega dotoka strokovnjakov za strokovno-teoretične in praktične predmete v usmerjenem izobraževanju in da ne bodo dovolj motivirani, da bi si pridobili potrebno pedagoško in andragoško izobrazbo.
Čeprav proglašamo izobraževanje ob delu za enakovredno pot do izobrazbe, je izobraževanje ob delu za poklice na področju izobraževanja in vzboje slabo organizirano in skrajno nerazvito. Tu smo mi prvi, ki moramo iskati in oblikovati nove rešitve!
VPIS V ŠOLSKEM LETU 1980/81
Za vpis v pedagoško usmeritev v šolskem letu 1980/81 predlaga Republiški komite za vzgojo in izobraževanje takle obseg:
—	2100 učencev v srednje šole pedagoške usmeritve — za potrebe predšolske vzgoje, osnovne šole in usmerjenega izobraževanja,
—	3073 študentov v višje in visoke šole pedagoške usmeritve — za potrebe osnovne šole, šol s prilagojenim programom, srednjih šol in domov za učence.
V prve letnike usmerjenega izobraževanja naj bi vpisovale le tiste šole, ki sprejemajo najmanj dva oddelka hkrati in lahko zagotovijo, da bodo vpisani učenci končali na šoli srednje izobraževanje. Take šole so: gimnazije Koper, Kranj, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto in Ljubljana (pedagoška smer). Šolski center Tolmin, Pedagoški šolski center Celje, Pedagoška šola Maribor in Vzgojiteljska šola Ljubljana.
JOŽE VALENTINČIČ
KAKO SE ŠOLAJO UČITELJI DRUGOD
Prevelik jez med teorijo in prakso
Skoraj v vseh evropskih deželah se usposabljajo učitelji za osnovno šolo drugače kot učitelji za srednje šole. Usposabljajo se na različnih stopnjah, ravneh in tečajih. Učitelji za prvo stopnjo srednjega izobraževanja, ki približno ustreza našim višjim razredom osnovne šole (četrto do deveto leto šolanja), se izobražuje ponavadi v posebnih ustanovah, učitelji za srednje šole pa si pridobivajo znanje na univerzi. V mnogih deželah traja izobraževanje učiteljev za srednje šole od dve do tri leta. Pouk poteka v inštitutu, kot so Ecole Normal v Franciji, Švici in Belgiji, ali pa na pedagoških akademijah v Nemčiji, Avstraliji in Holandiji ali na koležu za izobraževanje (v Angliji in Waliesu), ki so ga zdaj preimenovali v institut za višje izobraževanje. Od leta 1980 morajo vsi prihodnji učitelji predmetnega pouka v Angliji in VVelesu končati še eno leto visokošolskega študija, tako da si pridobijo fakultetno izobrazbo. Podobno je tudi v Luksemburgu. Na Norveškem se vsi učitelji za devetletno splošno šolo (za učence od sedmih do šestnajstih let) usposabljaje na pedagoških koledžih višje stopnje. Ta študij traja tri leta, naslednje leto pa opravijo še poseben študij iz svoje stroke.
Te podatke so zbrali z vprašalnikom o izobraževalnem sistemu učiteljev na 49. kongresu SI-PESO — Mednarodne organizacije učiteljev, ki združuje sindikalne organizacije držav in združenje učiteljev višjih razredov osnovne in srednje šole. Kongres je bil lanskega oktobra v Stockholmu, udeleženci pa so obravnavali temo: Izobraževanje učiteljev osnovnih in srednjih šol in potrebe po izobraževanju tega izobraževanja. Povedano na kratko: povsod v svetu korenito spreminjajo osnovno šolo, zato se povečujejo tudi obveznosti in zahteve po izobraževanju učiteljev. Načelno morajo imeti učitelji, ki poučujejo v osnovnih šolah, prav tako temeljno izobrazbo kotučitelji srednjihšol. V nekaterih deželah se morajo tisti, ki želijo poučevati v srednjih šolah, še preden se vpišejo na fakulteto, pridobiti tako imenovano višjo raven srednjega izobraževanja (v Angliji in Walesu). V Švici in Belgiji morajo opraviti še eno, dodatno leto tako imenovanega višjega srednjega izobraževanja v Holandiji pa eno leto pripravljalnih študij.
Akademski standardi so podobni, nikjer pa ni skupnega temeljnega izobraževanja za vse učitelje osnovne in srednje šole.
Učitelji se zaposlujejo različno. Ponekod se zaposlijo takoj, ko končajo strokovno izobraževanje, in to po razpisih, drugod pa izberejo učitelje lokalne, območne ali osrednje prosvetne oblasti. Pri izbiri kandidatov imajo pomembno vlogo ravnatelji šol. Ponekod na primer v Holandiji imajo učitelji pri zaposlovanju svojih kolegov le sveto-
valno vlogo. V Italiji in Franciji sprejmejo učitelja na stalno delo šele po enoletnem preskusnem delu.
Na Švedskem točkujejo učitelje po njihovi strokovni usposobljenosti in jih izbirajo na delo pod nadzorstvom države.
Skoraj v vseh državah potekata strokovno in pedagoško izobraževanje vzporedno in se ponavadi prepletata in ponekod pa si učitelji srednjih šol najprej pridobijo splošno pedagoško izobrazbo in šele nato posebno strokovno izobrazbo.
V	vseh deželah opravljajo učitelji osnovne i n nižje srednje šole ob koncu tečaja izpite pri učiteljih inštituta. Učitelji za drugo stopnjo srednjega usmerjenega izobraževanja opravljajo v večini dežel izpite pri univerzitetnih učiteljih. (Na zahodu imajo večinoma 4 do 5-letne osnovne šole, nižje srednje izobraževanje sega od 5. do 9. razreda, druga stopnja pa je v bistvu naša sedanja štiriletna srednja šola.
STROKOVNO IN PEDAGOŠKO IZOBRAŽEVANJE
V	večini dežel se lahko učitelji sami odločijo, za katero stroko se bodo usposobili. Tako imajo na Švedskem tri glavne smeri predmetov; za študij obstaja 15 do 19 različnih kombinacij predmetov, ki jih poučujejo v srednjih šolah (Anglija, Švica, Holandija). V veliki večini dežel je obvezen dvopredmetni študij, ponekod pa samo enopredmetni. Nekatere sindikalne organizacije učiteljev, kot na primer v Franciji, Holandiji, Belgiji in Švici poudarjajo, da ustrezno specializa-
cijo pa tudi zato, da ohranijo visoko raven učiteljskega poklica.
Malokje poučuje učitelj predmete, za katere se ni strokovno usposobil na fakulteti. V nasprotju s tem pa lahko poučuje učitelj osnovne šole marsikje posebno v nižjih razredih, več predmetov, čeprav iz teh ni diplomiral.
V nekaterih deželah se odločajo za učiteljski poklic tudi študentje drugih fakultet. Tem ponavadi v zadnjem letu študija dodajajo predmete, kot so npr. mladinska psihologija, pedagogika, sociologija in metodika predmeta, ki ga bodo poučevali.
Povsod je pedagogika obvezen predmet. Temu se ponavadi pridružijo psihologija, metodika, metodologija in didaktika. Na Danskem imajo ob tem še obvezna predmeta: šolsko higieno in izobrazbene smotre, V Luksemburgu pa šolsko zakonodajo. Malta ima tele predmete: harmonično učenje, inteligenco in ustvarjalnost, invalidnost pri učenju in raziskovanje izobraževalnega dela.
Didaktika predmeta je obvezen del študija. Izobrazbene smotre obravnavajo na tečajih, toda raziskovanje izobraževalnega dela največkrat ni sestavni del teh tečajev. Angleži menijo, da si bodo študenti s kakovostnim izobraževanjem pridobili znanje teorije in se usposobili za raziskovanje.
Praksa je sestavni del izobraževanja učiteljev. Traja različno dolgo, in sicer od devet ur do dvanajst tednov (v Avstriji) in štiriindvajset tednov (na Švedskem). V Zahodni Nemčiji imajo študenti, ki se usposabljajo za učiteljski poklic, učno prakso kar vse zadnje leto študija. Med me-todičnoučno prakso nadzorujeta študente učitelj pedagogike in učitelj ustrezne stroke.
Večina učiteljev sindikalnih organizacij meni, da je zdaj pri šolanju učiteljev jez med teorijo in prakso. Ob tem pogosto opozarjajo, da je praktičnega pouka premalo, pa tudi ta, ki je, rii dobro organiziran in voden.
(Prihodnjič naprej)
VAŠKO RAlCEVIČ
Seminarji v drugem polletju
Dopolnilno izobraževanje pedagoških delavcev je že nekaj let osredotočeno predvsem v čas zimskih počitnic. Izkušnje kažejo, da so v tem času učitelji najbolj pripravljeni na izobraževanje, pa tudi delo v šolah je organizirano tako, da kar najbolj omogoča pedagoškim delavcem strokovno izpopolnjevanje. V letošnjih zimskih počitnicah se pa nam odpira nova možnost — seminarji za učitelje so razporejeni kar na mesec dni. Posamezni seminarji pa bodo tudi kasneje, ko bo spet reden pouk.
Predvidevamo, da se bo samo med zimskimi počitnicami udeležilo seminarjev, ki jih organizira Zavod SRS za šolstvo, okrog 2500 do 3000 učiteljev; to je že četrtina vseh pedagoških delavcev, ki se v enem letu izpopolnjujejo na seminarjih. Osrednja pozornost bo veljala izpopolnjevanju učiteljev v osnovnih in srednjih šolah.
Na področju osnovnega šolstva so v izobraževanju med šolskimi počitnicami vključeni šolski svetovalni delavci, na seminarjih obravnavajo posebne učne težave učencev. Pretežni del seminarjev je namenjen mentorjem interesnih dejavnosti, kot so tehnične dejavnosti, prometna vzgoja, likovna ustvarjalna dejavnost itd. V prihodnjih mesecih sta predvidena še semi-.nar o skupinski dinamiki za šolske svetovalne delavce in seminar za učitelje telesne vzgoje.
Dopolnilno izobraževanje učiteljev v srednjih šolah je usmerjeno predvsem v usposabljanje učiteljev predmetov skupne vzgojnoizobraževalne osnove v usmerjenem izobraževanju. Te dni že spoznavajo osnovne cilje preobrazbe in nove učne načrte učitelji slovenskega, angleškega in francoskega jezika, učitelji biologije, fizike in kemije, samoupravljanja s temelji marksizma in zgodovine. Del izobraževanja pa bo potekal tudi po zimskih počitnicah. Predvsem ob koncu tedna. Tako bo v februarju ponovljen seminar za učitelje kemije (za učitelje
mestnih občin Ljubljana in Maribor), spomladanske mesece pa se bodo udeležili izobraževanja še učitelji telesne in zdravstvene vzgoje, umetnostne vzgoje ter osnov tehnike in zdravstvene vzgoje, umetnostne vzgoje ter osnov tehnike in proizvodnje. V enodnevne seminarje se bodo vključili še učitelji geografije, katerih večji del se te dni udeležuje jugoslovanskega simpozija o modernizaciji pouka geografije v Portorožu.
Že na prvih seminarjih za učitelje posamezniznih predmetov ugotavljajo, da poučujejo nekatere predmete učitelji zelo različnih strok. To se kaže predvsem pri naravoslovnih primerih. Vsebina učnega načrta zahteva posebno znanje, ki ga mora učitelj strokovno obvladati. Predvidevamo, da bodo poučevali v šolah tudi taki, ki stokovno ne bodo povsem ustrezali, zato so npr. že v pripravi daljši strokovni seminarji za učitelje fizike, ki ta predmet poučujejo, imajo pa samo sorodno smer izobrazbe. Izobraževanje teh učiteljev bo potekalo postopoma prvi taki seminarji pa bodo med poletnimi počitnicami.
Medtem ko so se končali seminarji za vodstvene delavce v organizaciji za usmerjeno izobraževanj, se že pripravljajo organizirano izobraževanje vodstvenih delavcev v osnovnih šolah. Le-te bi treba vključiti v razpravo ob novem predlogu zakona o osnovni šoli in jim pre-dočiti temeljne značilnosti preobrazbe osnovne šole. Seminarji za ravnatelje in šolske svetovalne delavce v osnovnih šolah se bodo zvrstili predvidoma v marcu in aprilu. Vse naslednje mesece bo potekalo tudi nadaljnje izobraževanje in usposabljanje vodstvenih delavcev v organizacijah za usmerjeno izobraževanje. Tematika druge etape tega izobraževanja bo osredotočena na naloge šolskih vodstev ob prehodu na usmerjeno izobraževanje.
MARIJA VELIKONJA
Študije
o samoupravni šoli
Samorastniki ob Sotli — zbornik študij o Osnovni šoli Podčetrtek
Osnovna šola Podčetrtek v Obsotelju je naši javnosti že lep čas (malone že četrt stoletja) znana kot pogumna novost, pravzaprav kot vzorec šole, kakršno si predstavljamo in želimo v sodobnem času in v prihodnosti. To je predstava o šoli, v kateri so ustvarili učenci in učitelji zares takšno delovno skupnost in tako ustvarjalno sožitje, da že lahko govorimo o učencu kot resničnem subjektu vzgojno-izobraže-valnega procesa. Ta proces pa ne pomeni samo pouka in razrednega dela, marveč se z aktivnim učno-vzgojnim delom prepletajo tudi prostovoljne, svobodne dejavnosti učencev. Posebno dragocena nova kakovost pa je vloga šole v njenem krajevnem okolju. Pri tem ne gre samo za nujno vzgojno interakcijo med šolo in starši, marveč čutijo vsi krajani šolo kot kulturno središče, kot socialno zbirališče in žarišče novih pobud in zamisli, se pravi, da šola s svojim delovanjem vpliva na svoje okolje, obenem pa je — vzvratno — to okolje tudi pomemben vzgojni dejavnik.
Opisane vloge šole si ni mogoče predstavljati drugače kot vzorec in zgled samoupravne šole. Samoupravljanje se v tem primeru uveljavlja v različnih oblikah in na različnih ravneh: kot samoupravljanje učencev v učno-vzgojnem procesu in v svobodnih dejavnostih, kot upravljanje vsega šolskega življenja, ki ga uravnavajo učitelji in učenci, tretja raven pa je krajevna šolska samouprava. Tudi te ni mogoče razumeti tradicionalno, marveč kot samoupravno vključitev šole v združeno delo, saj se v delegatskem sistemu tudi v šoli uveljavljajo kot samoupravni dejavniki organizacije združenega dela, krajevna skupnost, družbenopolitične organizacije, društva in samoupravne interesne skupnosti. Učenci so v vseh teh procesih podružbljanja šole in vzgoje dejavni, zakaj samoupravljanja, kot že lep čas ugotavljamo, se ni
mogoče »učiti«, saj se lahko udejanja le s prakso.
Kot celostno učno-vzgojno in samoupravno funkcijo je potemtakem na osnovni šoli Podčetrtek treba pojmovati vse dele njene strukturne zgradbe: šolska skupnost, organizacije na šoli (pionirski odred, ZSMS, podmladek RK), društva na šoli (prosvetno in športno), klub mladih tehnikov (s krožki) in pionirsko zadrugo Mladi Obsoteljčan. Če bi te dejavnosti še dalje členili, bi morali v nedogled naštevati vse tisto, kar že leta navdušuje udeležence ekskurzij in posamezne obiskovalce šole v Podčetrtku in daje mikavno gradivo za reportaže v množičnih občilih po vsej Jugoslaviji, pa tudi zanimivo snov za raziskavo prosvetnim delavcem in drugim raziskovalcem (npr. šolski kulturno-umetniški ansambli, radijski studio Kekec, športne ekipe, tehnični krožki — npr. vremenska postaja, v zadrugi Mladi Obsoteljčan, cvetličarna, okrepčevalnica Rdeča kapica, mali TOZD Spominek, šolska pošta, banka in hranilnica idr.).
Splošno zanimanje za vzorčno samoupravno šolo Podčetrtek, samoupravno odpiranje naših šol v družbeno okolje, uvajanje celodnevnih šol, aktualna spoznanja o vzgojnem in družbenem pomenu prostega časa, doseženi uspehi podčetrtske šole pri poklicnem usmerjanju in svetovanju — ti in še mnogi drugi razlogi so prav terjali, da se o »samorastnikih ob Sotli« naredi študija. Teoretično je bilo treba osvetliti in posplošiti podčetrško izkušnjo, jo vklopiti v širše preo-brazbene procese v naši vzgoji in izobraževanju. Praktične izkušnje in empirična dejstva, ki se jih je od srede petdesetih let nabralo v Podčetrtku in ob njem zares veliko, je bilo treba osvetliti z vidika pedagoške teorije in drugih družboslovnih ved. Tega se je lotila skupina slovenskih pedagoških delavcev in raziskovalcev, med njimi jih je največ s Pedago-
Razprava o stepnem volku
Samo za trčene
Večina bralcev, namreč ne več mladih bralcev, ga ima (Stepnega volka) za brezupnega obupanca in misli, da ne gre za nič drugega kot za zaton naše kulture, toda za tistega, ki zna brati, gre prav za nasprotno, za večno: za Mozarta in Nesmrtnega.	(Hermann Hesse)
Nekoč je živel nekdo z im nom Harry, imenovan step volk. Hodil je po dveh noga nosil je obleko in bil člove pravzaprav pa je bil vendar stepni volk. Veliko se je bil na čil tistega, česar se lahko nauči ljudje z dobrim razumom, in bil precej pameten mož. Neče pa se ni naučil: da bi bil zadov Ijen s seboj in s svojim življ njem. Tega ni znal, bil je nezad voljen človek. Verjetno je bi tega krivo to, da je na dnu sr zmeraj vedel (ali misli, da ve), < pravzaprav sploh ni človek, ter več volk iz stepe. Pametni ljud se lahko prerekajo o tem, ali bil zares volk, ali je bil neke mogoče že pred rojstvom, zač ran iz volka v človeka, ali se rodil kot človek, vendar obda jen z dušo stepnega volka in o
seden od nje, ali pa je bilo to verovanje, da je pravzaprav volk, le njegova domišljija ali bolezen. Saj bi bilo na primer tudi mogoče, da je bil ta človek recimo v otroštvu divji in neobrzdan in nereden, da so njegovi vzgojitelji skušali zamoriti zver v njem in mu ravno s tem ustvarili domišljijo in verovanje, da je v resnici pravzaprav zver, samo pokrita s tenko prevleko vzgoje in človečnosti. O tem bi se dalo govoriti dolgo in zanimivo, celo knjige bi se dale pisati o tem; stepnemu volku pa ne bi s tem nič koristili, zakaj zanj je bilo čisto vseeno, ali je bil volk včaran ali vbit vanj, ali I pa je bil samo zmotno verovanje ! njegove duše. Kar so utegnili o tem misliti drugi ali kar je utegnil misliti on sam, to ni imelo zanj nobene vrednosti, to vendarle ni
/
ške akademije v Mariboru, ki že več let spremlja in preučuje delo šole v Podčetrtku, usmerja v to šolo svoje hospitante in razvija druge oblike pedagoškega zanimanja. Zbornik študij z naslovom Samorastniki ob Sotli je založila Dopisna delavska univerza UNIVERZUM v Ljubljani, izšel pa je konec prejšnjega leta.
Avtorji zbornika (Rudi Lešnik, Zvone Cajnko, Ivan Janko, Helena Novak, Janko Plemenitaš, Mladen Tancer in Veljko Troha) »so si zadali zahtevno nalogo,« kot piše dr. France Strmčnik v spremni besedi, »da razkrijejo, kje so temeljni vzvodi vzgojno-izobraževalnih uspehov osnovne šole v Podčetrtku, ki živi v enakih družbenopolitičnih okvirih kot vse druge šole in dela po skupnih načelih naše enotne šolske zakonodaje, po svojih uspehih pa je večkrat prav izjemna... bil je skrajni čas, da se razkrije pedagoška logika te šole in opredelijo njene posebnosti ter njihova razmerja do splošnega, do tistega, kar je skupno vsem našim šolam«. Z metodami monografskega opisa, anketiranji, z razčlembo empiričnega gradiva, predvsem pa s preverjanjem podčetrške prakse ob pedagoški teoriji se je avtorjem ta raziskovalna naloga posrečila. V zborniku nam razgrinjajo snov po tehle problemskih vozlišč: Razvoj kraja in šole —- to je predvsem opis kraja, šole in njene prakse; Samoupravna vzgoja — to poglavje vsebuje pogled na samoupravo učencev v Sloveniji in posebej v Podčetrtku, ki da je »korak pred časom« (kot ugotavljajo raziskovalci). Po pravici obsežno je poglavje o prostem času mladih — spet s temami, ki se gibljejo od splošnega (slovenske razmere) k posamičnemu in posebnemu: družbeno organiziran prosti čas v Sloveniji; pravni temelji organiziranega prostega časa ter prostovoljne dejavnosti v vzgojni praksi osnovne šole;
zatem sledi analiza dejavnosti prostega časa v Podčetrtku. Posebne dosežke Osnovne šole Podčetrtek na področjih, ki smo jih omenili v uvodu, so obdelane v posameznih študijah: Izberi poklic, da boš srečen (poklicno svetovanje in usmerjanje); Starši in učitelji; Šola je središče krajevne skupnosti; Trajne vezi med šolo in učenci. Popisani so odmevi, ki jih doživlja že ves čas fenomen v Podčetrtku, razgrnjen pa je tudi idejni osnutek Republiškega eksperimentalnega hospi-tacijskega in izobraževalnega centra (REHIC) na osnovni šoli v Podčetrtku, ki ga je naročil Zavod SR Slovenije za šolstvo. Center bo razvijal pedagoško delo celodnevne šole, omogočal dopolnilno usposabljanje pedagoških delavcev in študentov kadrovskih šol, vključil se bo v mednarodno sodelovanje pri razvijanju vzgojno-izobraževalnih metod na področju naravoslovnih ved v sodelovanju z UNESCO in prispeval k razvoju teorije in prakse prostega časa.
Iz raziskav v zborniku o Samorastnikih ob Sotli, ki ga je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije, bo zainteresirani bralec lahko povzel, da sodobna samoupravna šola, modernizacija vzgoje in izobraževanja in uveljavitev šole v družbenem okolju (in tega okolja v šoli) niso samo posledica domiselnih oblik, vsebin in metod, čeprav so seveda pomembne tudi te, ampak gre predvsem za novo vsebino in odnose v učnovzgojnem procesu in življenju šole, »zasnovane na samoupravi učencev in učiteljev kot pedagoškem načelu«, kakor je zapisal Emil Rojc knjigi na pot. Ta pot naj vodi ne le k pedagoškim delavcem in študentom, marveč k vsem družbeno zavzetim dejavnikom, ki si prizadevajo za samoupravno preobrazbo vzgoje in izobraževanja. FRANCE FORSTNERIČ
Vrči, zajetje luči in teme
Pesniška zbirka Valentina Cundriča Vrči, zajetje luči in teme, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga, se je pojavila po dolgem premolku pesnika — samotarja. Meditativna narava njegovih pesmi se nam razodeva v iščočem duhovnem radiju, kjer izstopa zavest, da je vse živo zapisano minevanju in končnosti. Znotraj tega začutimo odziv na življenjske pojave in pomembna vprašanja. Pri tem
pesnik rad uporablja prispodobe, alegorična sestavina pa mu rabi za bolj abstraktno, neanek-dotično razmišljanje. Čeprav se tu in tam kaže prostor v Čundri-čevih pesmih kot alpski svet Gorenjske, v jedru pesnik govori z akribijo o slovenskem prostoru in času. Pesmi niso klasično grajene in nimajo oblike verza, podrejajo se ritmu ubeseditvene (iz)povednosti.
Osemnajst pesmi plus dodatek
Pri Mladinski knjigi je izšla knjiga Andreja Brvarja Osemnajst pesmi plus dodatek, ki je v bistvu zbirka pesmi v prozi, dodatek ob koncu pod naslovom Dopisovanje med Francetom Pibernikom in Andrejem Brvarjem, pa je razlaga Brvarjevega
pojmovanja poezije iz pesnikov | izkušnje in njegovih poetološki nagibov. Povezava obojega i smotrna, saj odstira brak osebno barvite poglede in op< j rišča za umevanje Brvarjeve a< I gažiranosti in narave njegovej t modernizma.	r
Bogata bera Prešernove knjižnice
Prešernova knjižnica spada med tiste redne koledarske zbirke, ki jih vsako leto prebira izredno veliko Slovencev. Prav zato zahteva skrbno premišljen in pester izbor, zanimiv za bralce z različnim okusom in zahtevnostjo.
Slikovno-reprodukcijski del koledarja je posvečen Mateju Sternenu — ob 30-letnici njegove smrti. Pri imenskem delu koledarja so — kdo ve zakaj — tudi tale imena; Knut, Anzelm, Fidel, Adelhajda, Lin, Vendelin, Jozafat, Narsej, Rajner ipd. Bralni del koledarja je letos zelo smotrno urejen, vse od leposlovja, kjer je sodelovalo več sodobnih pisateljev, spominskih prispevkov, posvečenih Edvardu Kardelju in Mateju Sternenu, pa dp študije o človeku v samoupravljanju, obravnave političnih aktualnih dogajanj in vprašanje energije. Gre torej za premišljeno in zanimivo napisano gra- ■ divo, ki je bogato dopolnjeno s fotografijami in reprodukcijami.
Franc Šetinc je v knjigi Misel in delo Edvarda Kardelja strnil zlasti dvoje temeljnih del iz obsežnega Kardeljevega dela: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja in Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Avtor podaja v uvodu krajši življenjepis, pri odbiranju Kardeljevega dela pa navaja najbolj tehtne odlomke, da bi tako poljudno približal bralcem Kardeljevo misel in akcijsko napotilo.
V skrbi za klasiko je izbralo uredništvo letos Jurčičeve (in Kersnikove) Rokovnjače. Dobrodošla je spremna beseda Tineta Orla, knjiga pa je popestrena z ilustracijami Maksima Gasparija.
Kot sodobno izvirno povest j 1 izdala Prešernova družba bumf 1 ristično ubrano mladinsko del i Jura Kislingerja Debele zgodi) ' Petra Fuleža. Pisatelj je obra' i naval čas od razpada stare Jugo s slavije do NOB in zgodnjih pc 1 vojnih let. Preprosto napisan 1 povest dopolnjujejo ilustracij ] Janeza Vidica.	i
Iz srbohrvaškega jezikovneg j območja smo dobili Mihaila La ( liča Pni sneg. Pripovedno del ^ zajema čas NOB in odkriva dra | matična dogajanja v Črni goli ( jih povezuje z ljudskimi usoda ( mi, polnimi dvomov, težkih od j ločitev in pomembnih dejan] ( Škoda, da tudi pri LaličeveD (
delu ni spremne besede. Z)
tekoč prevod sta poskrbela Seve
rin Šali in Darko Komac.
Po dolgih letih je pred nart i roman Romaina Rollanda Mi ] klavž Breugnon z uvodno besed1 i Maksima Gorkega. Že zdavna < razprodani roman v lepem pre : vodu Karla Dobide bo s svojin : humorjem, vitalizmom in ne« sahljivo privrženostjo življenj1 in ljubezni dobrodošlo branje
Ciril Jeglič je svojo knjig1 Med ljudmi in rastlinami poime noval »vrtnarjevi življenjsk spomini in strokovni zapisi! Knjiga, ki je bogato opremljena1 črno-belimi in barvnimi repro dukcijami, portreti in skicami, j' svojevrsten spoj memorativnegl pisanja in strokovnega razglab Ijanja. Povezanost z naravno i* | stroko daje knjigi poseben tort mikavno barvitost.
Letošnja redna zbirka P rešet' nove družbe vsebuje torej zeW raznovrstne hkrati pa skrbno > posluhom za klasiko in sodofr nost izbrane knjige.
—RH
Stepni volk je torej imel dve naravi, človeško in volčjo, to je bila njegova usoda, in prav mogoče je, da ta usoda ni bila nič tako posebnega in redkega. Baje so videli že veliko ljudi, ki so imeli v sebi veliko od psa ali od lisice, od ribe ali od kače, ne da bi zato imeli kake posebne težave. Pri teh ljudeh sta pač živela človek in lisica, človek in riba drug ob drugem, in nobeden ni drugemu prizadel nič žalega, eden je celo pomagal drugemu, in pri marsikaterem možu, ki je veliko dosegel in mu ljudje zavidajo, ima za to srečo več zaslug lisica ali opica kot človek. Saj to je znano vsakomur. Pri Harryju pa je bilo drugače, v njem sta tekala človek in volk vštric vsak zase, in še dosti manj sta si bila pripravljena pomagati, temveč sta si bila ves čas na smrt sovražna, in eden je živel drugemu samo v nadlego, in če sta si dva v eni krvi in eni duši na smrt sovražna, potem je to življenje slabo. No, vsakdo ima svojo usodo, in lahka ni nobena.
Pri našem volku je bilo to tako, da je v svojem občutku sicer živel zdaj kot volk zdaj kot človek, kot se to godi pri vseh mešanih bitjih, da pa je bil, kadar je bil volk, človek v njem ves čas na preži, gledal je, presojal in sodil — in v časih, ko je bil človek, je prav isto delal volk. Če je imel na primer
Harry kot človek lepo misel, če je čutil lepo, plemenito čustvo ali storil kako tako imenovano dobro delo, tedaj je pokazal volk v njem zobe in se smejal in mu s krvavim porogom kazal, kako smešno se ves ta plemeniti teater poda stepni živali, volku, ki v svojem srcu pač prav natanko ve, kaj mu je prijetno, namreč samotno poditi se po stepah, kate-rikrat lokati kri ali preganjati kako volkuljo — in z volkovega vidika je postalo potem vsako človeško dejanje strašno smešno in nerodno, neumno in ničevo. Ampak prav tako je bilo, če se je Harry čutil in se vedel kot volk, če je drugim kazal zobe, če je čutil mržnjo in smrtno sovraštvo do vseh ljudi in njihovih zlaganih in izprijenih šeg in navad. Tedaj je bil namreč človeški del v njem na preži, opazoval je volka, mu pravil živina in zverina ter mu kazil in grenil vse veselje ob njegovem preprostem, zdravem in divjem vočjem bivanju.
Tako je torej bilo s stepnim volkom, in človek si lahko predstavlja, da Harry ni imel ravno prijetnega in srečnega življenja. Vendar s tem ne mislimo reči, da bi bil prav posebno nesrečen (čeprav se je njemu samemu resda zdelo tako, kot pač vsak človek misli, da so bridkosti, ki ga prizadevajo, največje). Tega ne bi smeli reči o nobenem človeku. Tudi kdor nima volka v sebi, zato
še ni nujno srečen. In tudi najbolj nesrečno življenje ima svoje sončne ure in svoje male cvetke sreče med peskom in kamenjem. Tako je bilo tudi pri stepnem volku. Povečini je bil zelo nesrečen, tega ni mogoče tajiti, in onesrečil je lahko tudi druge, če jih je namreč ljubil in oni njega. Zakaj vsi, ki so ga vzljubili, so videli samo eno plat v njem. Nekateri so ga ljubili kot vrlega, pametnega in svojevrstnega človeka in so bili potem prepadeni in razočarani, če so morali na lepem odkriti volka v njem. In to so morali, zakaj kot vsako bitje je hotel biti Harry ljubljen kot celota in zato ravno pred tistimi, katerih ljubezen mu je veliko pomenila, ni mogel prikriti volka in ga spraviti z lažjo proč. Bili pa so tudi taki, ki so ljubili ravno volka v njem, ravno tisto svobodno, divje, neukrotljivo, nevarno in močno, in za te je bilo spet izredno razočaranje in klavrno, če je bil divji, hudobni volk na lepem tudi še človek, če je nosil v sebi tudi še hrepenenje po dobroti in nežnosti, če je hotel še poslušati Mozarta, brati stihe in imeti človečnostne ideale. Ravno ti so bili povečini posebno razočarani in hudi, in tako je stepni volk zanašal svojo dvojnost in razdvojenost tudi v vse tuje usode, ki se jih je dotikal.
Kdor pa zdaj misli, da stepnega volka pozna in si more
predstavljati njegovo obžalova-, nja vredno, raztrgano življenje, j ta se vendarle moti, še zdaleč ne < ve vsega. Ne ve, da so bile (kot ni | nobenega pravila brez izjeme ic s kot je en sam grešnik v nekateri!) j okoliščinah Bogu ljubši od deve-, tindevetdeset pravičnih) — da so; bile pri Harryju vendarle tudi iz- ( jeme in srečna naključja, da je 3 mogel včasih tudi čisto in nemo-, teno dihati, misliti in čutiti zdaj j volka zdaj človeka v sebi, da, ] včasih, v zelo redkih urah, sta ta, dva sklenila mir in živela v lju-1 bežni drug z drugim, tako da ni ] samo eden spal, medtem ko je i drugi bedel, temveč sta se med-1 sebojno krepila in je vsak podvo-1 jil drugega. Zdelo se je, da ima,, kakor povsod v svetu, tudi v živ- i Ijenju tega moža včasih vse, kat; je privajeno, vsakdanje, spoz- ■ nano in redno, samo namen, da tu pa tam doživi nekaj kratkih sekund premora, se razlomi in se umakne izrednemu, čudežu, milosti. Ali so te kratke, redke ure sreče izravnavale in blažile zlo usodo stepnega volka, tako da sta bili sreča in trpljenje naposled v ravnotežju, ali pa je morda kratka, vendar močna sreča tistih malo ur celo posrkala vse trpljenje in dajala presežek, to je spet vprašanje, o katerem lahko brezdelneži premišljajo po mili volji. Tudi volk je dostikrat premišljal o tem in to so bili zanj brezdelni in nekoristni dnevi.
FILM
JEttore Scola in Poseben dan
. Po Sloveniji so začeli predvaja* film italijanskega režiserja ^ttora Scole Poseben dan, eno Istih filmskih umetnin, ki kljub Polzgodovinskem, oddaljenemu asu še vedno živo govore so-obnemu človeku. Film, kije na-.. Poscenariju Ruggera Macca-t*ja in Ettora Scole opominja na ■ maj 1938, ko je v Rim prišel ^'tter, sklenil z Mussolinijem >>večno prijateljstvo« in se dogo-v°ril za fašistično razdelitev sveta. To je zgodovinski okvir, v Katerem nastaja preprosta
____ z80(Jba s pretresljivo človeško
: ysebino. v velikem bloku Rima S i f0 'iudje na zborovanje obeh ®sističnih veljakov. Prebivalci morajo sodelovati po Duceje-° vem načelu »kdor ni z nami, je ra proti nam«. Doma ostane go-^ sPod*nja Antoanetta z mnogoš-P ®v*ln° družino, na drugi strani »a loka pa odpuščeni radijski na-ici) Povedovalec, ki ga dolžijo homo-soksualnosti. V tej nastali oazi se reg P° naključju srečata osamljena U ttj?1* in gospodinja Antoanetta in del' ocl rasizma zaznamovani napo-dra Vedovalec, ki skriva brezup in >°ii ''n'cen° človeško dostojanstvo. 5da srečanju nehote spoznata od skupne značilnosti, oba sta jan) °samljena in izkoriščana; An-veH toanetto izkorišča družina, zlasti Z' sam°voljni fašistični soprog, na-5Ve P°vedovalca pestijo politične ra-zmere. Znajdeta se drug ob dru-
,aif S;'? ° rčutita potrebo P° Č1°-
, vcski toplim, po razumevanju, ljubezni. Toda velika fašistična ’e Ceremonija je pri kraju, ljudje se Vje Vračaj°, Antoanetta, ki je prvič iiitt Za^ul''a’ da je nekomu potrebna, L 56 -e Z0Pet znašla v neredu do-' j, rrracega gospodinjstva. Napove-' Z ovalec ostane sam v svojem sta-n j?°.Vanju, dokler ne prideta ponj jig, asistična agenta in ga odpeljeta, me b-ttore Scola je uporabil do-ijsk
kumentarne odlomke in tako dal filmu prepričljiv zgodovinski okvir. V tem komedijsko ubranem filmu prikazuje režiser »smeh skozi solze«. Z dokumentarnim delom se prepleta igrani film z mojstrsko interpretacijo Marcella Mastroiannija in Sop-hie Loren. Ne en ne drugi ne nastopata v tem filmu kot zvezdnika, marveč sledita tihi tragediji dvojice malih ljudi, ki ju je fašizem vsakega po svoje odtujil človeškemu bistvu. Režiser je izredno pronicljivo prikazal posledice totalitarizma, prefinjeno se je znal izogniti cenenim učinkom in je do konca sledil odtenkom resnobnega, tragičnega in smešnega. Gledalec zlahka dojame mučno ozračje nezvestobe, ki seže vse do družinskega življenja.
Malokateri režiser zmore s tako preprosto, a prepričljivo razgrniti skozi intimo dvojice znamenja časa in človekovo ujetost. Igra obeh protagonistov je pristna, v odtenkih niansirana, človeško topla. Snemalec Pasquolino de Santis je s fotografijo dosegel lepo skladje z režijo. Film Ettora Scole pa ne obravnava le zgodovinskega vidika neke drame med fašizmom, ampak je v resnici mnogo več: resno opozorilo za danes in jutri, svarilo pred fašizmom in totalitarizmom. Filma Poseben dan ne moremo šteti med neoralistične filme, čeprav je ta zvrst filma vplivala na Ettora Scolo. Poseben dan je eden tistih dosežkov italijanske kinematografije, ki ga lahko priporočamo za ogled učencem srednjih šol z več vidikov: to je film posebne izpovedne narave, v katerem je ob usodi nekaterih ljudi prikazana doba fašistične strahovlade.
L G.
Rudnicki Tomazs: Finalna tekma prvakov v sabljanju, risba
.jo j. * - si*, vsi ti ijuaje ir Tili ?ebv1 dve duši, dve bitji, v r ve- 0zans^° *n peklensko, sta so nns^a *n očetovska ki iz- zm®znost za srečo in zmoži je rp ^nie Prav tako sovra io- T,edeno druga zraven dr • rii8a v drugi, kakor sta bi
jjfživljaj^:^ ni lrenUtkih sreče tako mc ie	lepe reči, pe
J nutne sreče škropi kai ',0.. °v,s°ko in slepeče če; aa ° eci®’ da ta kratka priž
iv’ tndfa03 .izzareva, dotik; ar n dnf8ih in očarujoč jil L. astajajo kot dragocen;
da
rih	umetnine, v kat«
Posamezen trpeč človek uro vzdignil tako vise svojo usodo, da njegova ,in zareva kakor zvezda ii Ha Vstm’ k* j° vodijo, kc večnega in kot njihoi sanje o sreči. Vsi ti ljudj
nilnmro	__• r _	< <
""J13 nobene podobe, t< . "akl a« umetniki ali n : j1?11 način, kakor so dni 1 J K*, zdravniki, čevljarji a'
njihovo življenje je marveč večno, bridko gibanje in kipenje, je nesrečno in boleče raztrgano in je grozno in nesmiselno, če nismo pripravljeni videti pomena ravno v tistih redkih doživljajih, dejanjih, mislih in delih, ki zažarevajo nad kaosom takega življenja. Med ljudmi te vrste je nastala nevarna in strašna misel, da je morda vse človeško življenje le huda zmota, silovito in ponesrečeno spovitje pramatere, divji in grozovito spodletel poskus narave. Med njimi pa je nastala tudi druga misel, da človek mogoče ni samo napol razumna žival, temveč da je božji otrok in namenjen za nesmrtnost.
Vsaka zvrst človeka ima svoja znamenja, svoje signature, vsaka ima svoje čednosti in pregrehe, vsaka svoj smrtni greh. Med znamenja stepnega volka je sodilo, da je bil človek večera. Jutro je bilo zanj slab dnevni čas, ki se ga je bal in ki mu ni nikoli prinesel nič dobrega. Nikoli ni bil kako jutro svojega življenja prav vesel, nikoli ni v urah pred poldnevom naredil česa dobrega, ni imel dobrih domislekov, ni mogel narediti sebi in drugim veselja. Šele v teku popoldneva se je počasi ogrel in oživel in šele pod večer je v svojih dobrih dneh postal rodoviten, čil in katerikrat žareč in vesel. V zvezi s tem je bila tudi njegova potreba po samoti in po neodvisnosti. Nikoli ni
Pomembna imena sodobne
španske umetnosti
Tak je naslov razstave v ljubljanski Moderni galeriji, kjer so razstavljene slike, kipi in grafika sedemnajstih sodobnih španskih umetnikov. Nekateri teh so že od prej naši znanci z ljubljanskega bienala grafike, npr. Joan Miro, Antonio Tapies, Eduardo Chilli-da. Sedanja razstava, razumljivo, ne zajame vsega, kar premore med imeni sodobnih španskih ustvarjalcev. Gre za odbran izbor, ki naj ponazori tiste težnje v umetnosti, ki v sedanjem tre-
nutku izstopajo. Začenjamo lahko s skupino Dau al Set z Mi-rojem na čelu, kjer se zrcali zapozneli nadrealizem. Za to katalonsko skupino sledi madridski El Paso, umetniki te skupine so hoteli ustvariti novo duhovno ozračje v španski umetnosti in razviti bojevito smer. Tej umetnosti so dali mednarodno veljavo, npr. že umrli Manuel Milla-res, pa Luis Feito, Rafael Cano-gar ter Antonio Glave, ki je položil temelje »pariški španski šoli«.
Joan Ponc: Ptičja osebe, olje
O PREŠERNU
Lepota se razkazuje vselej tedaj, kadar človek ob naravno zraslem ali ob umetno ustvaijenem pojavu lahko zasluti bodisi pričevanje o bolečih protislovnih — bodisi zgled (navzlic vsemu vendarle tudi kdaj možne) ubranosti.
Prešernova ustvarjalnost spaja obe možnosti doživetja izpovedne lepote.
Bistvena sestavina tiste človeške sposobnosti, ki se imenuje »ganjenost« — pa je ljubezen do vsake lepote. In značilna slovenska narodna lastnost je to oboževanje lepote — o tem po vseh izkušnjah nikoli ni dvoma.
Prešerna ljubijo Slovenci kot skupnost — in številni posamezniki med Slovenci — predvsem zato, ker je bil ustvarjalec take vsestranske, natančneje povedano: obojestranske, torej zares dosledne lepote. (Herbert Grun, Pisma iz stolpa, 1962)
O CIVILIZACIJI
Civilizacija pušča za seboj na zemlji gore žlindre in kupe odpadkov, koristne iznajdbe niso prinesle samo lepih svetovnih razstav in elegantnih avtomobilskih salonov, temveč tudi armade rudarjev z bledimi obrazi in bednimi plačami... Parne stroje in turbine plačuje človeštvo z neskončno razdejano podobo zemlje in človeka... Medtem ko za to, da je človek iznašel violino in je nekdo napisal arijo za Figara, ni bilo treba prav nič plačati. Mozart in Mdrike nista sveta veliko stala, bila sta poceni kakor sonce, vsak uradnik v kakem tehničnem biroju stane več.
(Herman Hesse, Izbrana dela, 1979)
Vodnik k bogatejšemu doživljanju
Je že tako, da imajo filmsko kritiko mnogi na piki. Eni pravijo, da je premalo analitična, drugi — to so gledalci — pa se nanjo hudujejo ker so mnenja filmskih kritikov velikokrat zelo različna in torej gledalec —- neveden in »filmsko« neizobražen — ne more vedeti, kdaj je film dober in kdaj je slab.
Res je tako. Vendar pa nista kritik in njegova kritika kriva, da je gledalec zmeden, če se ne more opredeliti in si le stežka izoblikuje mnenje. Krivde, bolje rečeno napake ali kratkega stika, ni mogoče pripisovati kritiki. Vse to je skrito globoko v človekovih navadah in njegovem odnosu do življenja.
Pravimo, da je človek brez domišljije opeharjen za marsikatero doživetje. Tak človek se težko ustvarjalno vključuje v svoje okolje. Zateka se k sanjam, ki mu prinašajo le navidezno uresničenje skritih želja, pa naj si bodo to poslovna uspešnost, ljubezenske dogodivščine ali priljubljenost v družbi. Človek brez domišliiie sp ■»—1—'j' “ Fuuu" jeno resničnostjo, v njej najde
vsaj navidezno in začasno sprostitev in pomiritev. To človeško nagnjenje so izkoriščali v najbolj množični umetnosti — filmu v vsaki družite, ki potrebuje sposobne, a ne ustvarjalno v življenje posegajoče ljudi. Človek z domišljijo pa je sposoben preseči okvir ponujene resničnosti ter v stiku svoje in te ponujene resničnosti ustvariti nov svojevrsten odnos do življenja.
Pomembno je tudi, kako se ta gledalec vključuje v življenje, ga spremlja in oblikuje. Če je nergač, ki vse podira in nič ne gradi, ali pa če zgolj vestno, brez premisleka izpolnjuje vse naloge, ki mu jih naložijo, bo prikazani film sprejemal kot dejstvo, ali nasprotno; če se zaveda moralnih, etičnih in socialnih nasprotij v svojem okolju, bo s sporočilom filma hitro »začel dialog« in si izoblikoval svojo popolnoma novo izkušnjo. Vendar ima tudi ta pečat stopnje in načina razmišljanja vsakega posameznika in njegove celotne življenjske izkušnje.
Gledalec, poln predsodkov, ki so posledica vzgoje, bo težko z odprtim srcem prisluhnil sporo- " Čilu avtorja filma. Jezil se bo na film in zahteval od drugih pa tudi od kritikov potrdilo svojega odpora. Človek, ki se bojuje proti privzgojenim predsodkom, bo s širokim in odprtim srcem spoznaval življenje in probleme drugih. Prvi se bo krčevito uprl kakršnikoli ideji, ki bi ga lahko, pa čeprav čisto malo, spremenila, drugi pa bo zamisli, ki mu jih film predstavlja, pretehtal, sprejel ali odklonil in si pridobil novo izkušnjo. Rasel in razvijal se bo kot osebnost, nenehno v stiku z • novimi in porajajočimi se oblikami življenja.
Iz tega lahko sklenemo, da je gledanje filma individualna zadeva, ki zahteva intenzivno sodelovanje gledalca s filmskim sporočilom. Nihče pa ne more slutiti, kako bo film kot estetska tvorba deloval na posameznika, kakšne asociacije mu bo zbudil, kakšne spodbude, sprožil in kakšen
odmev hn irnp'
Kodnevnem življenju.
Lahko trdimo, da prav zaradi tega ni mogoče doseči takšne univerzalne filmske kritike, s katero bi bili vsi zadovoljni.
Res pa je, da ima kritik v družbi drugačen položaj: je javni delavec, ki si mora izoblikovati do ideje in do oblike filma racionalen odnos, ki omogoča odkrivanje vrednot in posebnosti filmskega dela. Film mora razčleniti v nešteto drobcev, spoznati njihovo vrednost in to spoznanje izoblikovati v mnenje, ki temelji na njegovem znanju ter na njegovi družbeni in kulturni zrelosti. Filmski kritik tolmači film razumsko in s svojim znanjem pogosto presega gledalčevo izkušnjo, s katero odkriva prvine filma, ki jih gledalec ni mogel ali pa ni hotel opaziti. S svojim pisanjem pa usmerja gledalca v odkrivanje tistih vrednot, ki jih le-ta poprej ni uvrstil v svoj tok razmišljanja.
Filmska kritika je predvsem naš vodnik k bogatejšemu filmskemu doživetju in bolj odprtemu načinu sprejemanja življenja. Mirjana borčič
bilo človeka, ki bi bil imel globljo, strastnejšo potrebo po neodvisnosti kot on. V mladosti, ko je bil še reven in si je s težavo služil kruh, je rajši stradal in hodil v raztrgani obleki, samo da bi si s tem rešil košček neodvisnosti. Nikoli se ni prodajal za denar in udobno življenje, nikoli ženskam ali mogočnikom, in stokrat je zavrgel in odbil tisto, kar so vsi imeli za njegovo prednost in srečo, da si je zato ohranil svobodo. Nobene predstave ni bolj mrzil, nobena ni bila bolj grozna zanj kot ta, da bi moral opravljati kako službo, se držati nekega dnevnega reda in razporeditve leta, ubogati druge. Pisarno, urad, to je sovražil kakor smrt, in najstrašnejše, kar je lahko doživel v sanjah, je bilo ujetništvo v kasarni. Vsem tem okoliščinam se je znal odtegniti, dostikrat z velikimi žrtvami. V tem je bila njegova moč in krepost, tu je bil neupogljiv in nepodkupljiv, tu je bil njegov značaj čvrst in.premo-črten. Vendar sta bili s to krepostjo tudi najtesneje povezani njegovo trpljenje in usoda. Dogajalo se mu je, kakor se dogaja vsem: to, za čimer se je gnal in kar je iskal iz najbolj notranjega gona svojega bitja, to je dobil, vendar več, kot je dobro za človeka. Spočetka so bile to njegove sanje in sreča, potem njegova bridka usoda. Oblastnika pogubi oblast, denarnika denar, hlepče-
vavca služba, nasladnika naslada. In tako je stepnega volka uničila njegova neodvisnost. Dosegel je svoj cilj, bil je vedno bolj neodvisen, nihče mu ni imel nič ukazovati, po nikomer se mu ni bilo treba ravnati, svobodno in sam je odločal o svojem dejanju in nehanju. Vsak krepki človek namreč zanesljivo doseže tisto, kar mu ukazuje iskati resničen nagon. Sredi dosežene svobode pa je Harry na lepem zaznal, da je njegova svoboda smrt, da je 4 ostal sam, da ga svet pušča grozljivo pri miru, da mu ni ljudi nič več mar, celo samega sebe ne več, da se polagoma duši v zraku, ki postaja od nepovezanosti in osamljenosti zmeraj redkejši. Zdaj je bilo namreč tako, da samotnost in neodvisnost ni bila več njegova želja in cilj, temveč njegova usoda, njegova obsodba, da je bila čarodejna želja izrečena in je ni bilo mogoče več preklicati, da mu ni nič več pomagalo, če je iztegoval roke, poln hrepenenja in dobre volje, in bil pripravljen za povezavo in skupnost: zdaj so ga puščali samega. Pa ni bilo tako, da bi bil morda osovražen in ljudem zoprn. Nasprotno, imel je prav dosti prijateljev. Mnogi so ga imeli radi. Vendar je vedno srečeval samo naklonjenost in prijaznost, vabili so ga, ga obdarjali, mu pisali prijetna pisma, prav približal pa se mu ni nihče, nikjer
ni nastala povezava, nihče ni bil voljan in zmožen deliti njegovo življenje z njim. Zdaj ga je obdajal zrak osamljenih, tiho ozračje, svet okoli njega je drsel prič, bil je nezmožen za stike, in proti temu nista nič zmogli volja in hrepenenje. To je bila ena izmed pomembnih značilnosti njegovega življenja.
Druga je bila ta, da je sodil med samomorilce. Tu je treba povedati, da je napačno, če pravimo samomorilci le tistim ljudem, ki si resnično vzamejo življenje. Med temi jih je celo veliko, ki postanejo v nekem pogledu samo po naključju samomorilci in samomorilstvo ni nujen del njihovega bitja. Med ljudmi brez osebnosti, brez močne izoblikovanosti, brez čvrste usode, med poprečniki in črednimi ljudmi jih je dosti, ki umrejo s samomorom, ne da bi zato po vsej svoji podobi in kovu pripadali tipu samomorilcev, z druge strani pa jih je med tistimi, ki se po bitju štejejo med samomorilce, zelo dosti, mogoče večina takih, ki si v resnici nikoli nič ne prizadenejo. Ni nujno, da bi »samomorilec« — in Harry je to bil — živel v posebno močnem razmerju do smrti — tako lahko človek živi tudi, ne da bi bil samomorilec. Posebnost samomorilca pa je, da čuti svoj jaz, vseeno ali po pravici ali po krivici, kot posebno nevarno, dvom-
ljivo in ogroženo naravno klico, da se zdi sam sebi vedno izredno izpostavljen in v nevarnosti, tako, kakor da stoji na skrajni ozki skalni konici, kjer zadostuje majhen sunek od zunaj ali rahla slabost od znotraj, da bo padel v prazno. Za črto usode ljudi te vrste je značilno, da je samomor zanje najverjetnejši način smrti, vsaj kakor si to sami predstavljajo. Pogoj za to občutje, ki se skoraj vedno pokaže že v zgodnji mladosti in spremlja te ljudi vse življenje, ni morda prav posebno šibka življenjska moč, nasprotno, med »samomorilci« nahajamo izredno žilave, poželjive in tudi drzne narave. Ampak kakor poznamo narave, ki bodo ob najmanjšem obolenju dobile vročino, tako se te narave, ki jim pravimo »samomorilci« in ki so vedno zelo občutljive in tenkočutne, ob najmanjšem pretresu nagibljejo k temu, da se živo vdajajo predstavi o samomoru. Ko bi imali znanost, ki bi imela pogum in moč odgovornosti, da bi se ukvarjala s človekom namesto samo z mehanizmi življenjskih pojavov, ko bi imeli pravo antropologijo, pravo psihologijo, potem bi bila ta dejstva znana vsakomur.
(Hermann Hesse, Stepni volk, Izbrana dela, Cankarjeva
založba, 1979)
Kadar starši in učitelji ne zmorejo
Pogovor s socialno delavko Tatjano Stepančičevo
Naše osnovnošolce že vznemiija njihov prihodnji poklic. Redki so tisti, ki sta jim njihova pot in dlj docela jasna. Resni so, mirni, ne pa brezskrbni. Nekateri pasivno prepuščajo odločitev staršem, učiteljem in svetovalni službi. Večina nemirno sprašuje, se navdušuje, spreminja načrte, obupuje in spet išče pomoč. Takim so namenjene tele vrstice.
Skupina osnovnošolcev, Renata, Sabina, Nataša, Matic, se navdušuje za delo, s katerim bi lahko pomagala sočloveku, zlasti mladim. Zanima jih delo socialne delavke, psihologa, pedagoga in podobnih ‘ poklicev.
Veliko sem slišala o socialni delavki Tatjani Stepančič, ki zelo uspešno dela z mladimi prestopniki. Privolila je, da bo odgovorila na naša vprašanja in tako osvetlila svoj poklic in njemu podobne.
Ko si prvič v Tatjanini družbi, si zaželiš, da to srečanje ne bi bilo zadnje. Za njenim mirom, preudarnim govorjenjem zaslutimo osebnost, resnično predano svojemu delu. Hitro se vživi v tvoj problem, zapomni si vse bistvene podrobnosti, nič je ne začudi ali ogorči. To ni neprizadetost, temveč globoko razumevanje človekove bede. Problemi, ki so za poprečnega zadovoljneža strašni, so njena vsakdanjost.
Med najinim živahnim pogovorom odkrivam, zakaj mladi radi prihajajo k njej. Kljub njeni mladosti te hitro prevzame obču-
ten.,	j,	,aiir)ai vse
Čutiš, da bi te pomirila, našla izhod ali ti vsaj osvetlila tvoj problem tako, da sploh ne bi bil več brezupen.
Otroci bi radi izvedeli, kakšni so pogoji, to je, kakšne sposobnosti, nagnjenja in Izobrazbo moraš imeti, da postaneš uspešen socialni delavec.
Zanimajo jih težave, ki so povezane s tem poklicem.
— V čem se razlikuje delo socialnega delavca, psihologa in pedagoga?
Da, v čem je razlika? To vprašanje pogosto srečujemo v praksi. V marsičem se delo vseh treh prepleta in dopolnjuje, del vseh treh je v dialektičnem razmerju. Teoretična izhodišča za strokovno delo pa so taka: psihologovo delo je usmerjeno k spoznavanju osebnosti, psihe. Enostavno bi temu lahko rekli k spoznavanju notranjih mehanizmov, ki povzročajo pri posamezniku takšno vedenje in reakcije, kot jih opažamo navzven. Delo socialnega delavca je usmoijvi.,, i„ or^-navaniu socialnega okolja, v katerem posameznik ali skupina živi. Pedagogovo delo pa predvsem pomeni
»Tovarišica
Tine pa prepisuje!«
— Tovarišica, naj mi Miha vrne radirko!
— Tovarišica, Jaka pa nima naloge!
— Tovarišica, Tone me ves čas brca pod klopjo!
Učencev, ki takole tožarijo, je prav gotovo v vsakem razredu po nekja. Učitelji imamo velikokrat opravka s takimi in podobnimi zadevami, zato se moramo nanje pravilno odzivati.
Preden se skušamo opredeliti, poglejmo najprej, kaj so napisali naši sedmo- in osmošolci pod naslovom: Tovarišica, Tine pa prepisuje! Takole je bilo: ta spis smo pisali med družbeno-moralno vzgojo, učencem pa se ni bilo treba podpisati. Tako so se lahko bolj sproščeno jezili na razredne »tožibabe«:
— Prepisoval sem nalogo. To je videla sošolka in me zatožila. Zato sem ji med odmorom pri-mazal klofuto. To pa je spet videla druga sošolka in povedala razredničarki.
— Jaz že ne bi bil takšen, da bi špecal tovarišici.
— V našem razredu je trinajst tožibab. Vse so punce.
— Neki moj sošolec je zatožil sošolko, da je prepisala nalogo v šoli, toda tudi on sam je nalogo napisal v šoli. Tako se je hotel prilizniti tovarišici, sam pa je prikril t-vojo krivdo.
— Tožarjenje me moti. Če jaz vidim, da kdo prepisuje, ga pustim pri miru in sem tiho. Tožarjenje se mi zdi brez zveze.
— Mislim, da je tožarjenje zelo grdo.
— Nekateri zatožijo sošolca amo zato, da bi se prikupili tovarišici.
Otroku je treba pravočasno,
dokler je mlad in sprejemljiv opredeliti nekatere pojme. Tožarjenje vendar v šoli ne sme biti sredstvo »da se prikupiš tovarišici«. Le v kaj bo zrasel otrok, ki misli, da bo s tem, ko zatoži svojega sošolca dobil nagrado — to-varišičino naklonjenost.
Mislim, da sta prijateljstvi in tovarištvo med sošolci vrednoti, ki ju mora spodbujati tudi učitelj.
Najbrž nihče ne oporeka trditvi, da je že kar razumljivo, če učenci nagajajo učitelju. Tako je bilo stoletja in stoletja, ves čas, odkar so si izmislili šolo. Zakaj bi bilo zdaj drugače? Vendar je odnos učitelj — učenec nekaj povsem drugega, kot učenec — učenec!
Učencem govorim tako, kot mislim: Tovarištvo, solidarnost, prijateljstvo so vrednote, mnogo dragocenejše kot toga šolska disciplina.
Da me ne bi kdo napačno razumel! Zelo cenim red in mir v šoli, vendar ne —za vsako ceno!
Dobro bi bilo, če bi o tožarje-nju spregovorili tudi drugi učitelji. Ni prav, da učenec v šoli vsakega od nas preizkušajo, kaj menimo o tem. Otroci dobro vedo, kdo izmed nas jih bo za tožarjenje nagradil z naklonjenostjo in kdo kaznoval. Ravnati je torej treba premišljeno, saj gre za mlade ljudi, ki si šele iščejo merila, po katerih se bodo v življenju ravnali.
Mi, ki smo odgovorni ne samo za izobrazbo, temveč tudi za vzgojo mladega rodu, pa bi morali natanko vedeti, kje so meje med človeškimi merili o tovarištvu in šolskimi predpisi o redu in disciplini.
DUŠICA KUNAVER
pripravo okolja, ki naj posameznika sprejme takega, kot je, se pravi, da pomaga pri vzgoji in zdravljenju nekaterih motenj, ki jih je potrebno odpraviti. Če bi to osvetlila z zgledom, bi bilo delo vseh treh strokovnih delavcev takole: Psiholog ugotovi z merskimi instrumenti, da je otrok intelektualno dobro razvit, kljub temu pa je njegov šolski uspeh izredno slab. Socialni delavec ob spoznavanju okolja ugotovi, da je le-to tako moteče, da otroka pri njegovem razvoju zavira. Pedagog bo nato skupno z obema strokovnima sodelavcema iskal najboljšo pot za pripravo okolja, ne le družinskega, temveč tudi šolskega, da bo otrok uspeval tako, kot glede na sposobnosti lahko.
Idealno bi bilo, če bi v vsaki strokovni službi obstajal team, to so našteti trije strokovni delavci. Za zdaj teh možnosti še ni povsod, mislim pa, da bo razvoj svetovalnih služb šel v to smer, ker je pomoč posamezniku in skupini vendarle družbena potreba.
— Delate z mladino. Zakaj?
Zelo preprosto, ker z njimi delam rada. Za zdaj me nobeno drugo področje ne bi tako pritegnilo.
— Kaj vse sodi v obseg vašega dela?
Prc-.-izapra,, v«i tisti, ki so starejši od 14 let in živijo na območju občine Bežigrad, pa potrebujejo pomoč ali svetovanje strokovne službe. Sem sodi ugotavljanje vzrokov za težave in nato odpravljanje ali korekcija takega stanja. Seveda pri mladostnikih nikoli ne poteka delo le enosmerno, se pravi, v stikih zgolj z njimi, saj so del celote — najprej družine, nato pa še drugih: šole, delovne organizacije, klubov ipd.
— S kakšnimi problemi se najpogosteje srečujete?
Verjetno so tu mišljene težave posameznikov, ki prihajajo po nasvete. Težave, ki jih med mladimi srečujem najpogosteje, so spori in nasprotja med njimi in starši. Temu pravimo generacijski konflikt, ki pa je tem hujši, čim slabše so vezi med starši in otroki že v otroštvu. Odtujenost staršev od otrok zaradi delovne
preobremenjenosti, materialnega pridobitništva, asocialnih pojavov v družini in otrok od staršev sili otroka v iskanje identifikacijskih vzrokov zunaj doma v najrazličnejših združbah mladih. Doma je tak otrok prej breme kot enakovreden član te skupnosti, zato se tu ne more uveljaviti. Negativne oblike uveljavljanja, ki jih išče in najde, pa ga konec koncev privedejo do mene. Neprilagojeno vedenje (storitve kaznivih dejanj, pitje alkoholnih pijač, beg od doma) so vedno le znak, da mladostnik ni zadovoljen s seboj ali z okoljem, v katerem živi, čeprav kaže zadovoljstvo z načinom svojega življenja, in v začetku nobene volje, da bi to spremenil.
— Kakšne metode se vam zde za rehabilitacijo mladih prestopnikov najbolj uspešne?
Z mladostniki delam individualno in skupinsko. Obe metodi dela sta potrebni in ob sodelovanju svetovalca tudi uspešni. Pomembno ali najpomembneje je, svetovanca pridobiti za sodelovanje. Ne tisto sodelovanje, ki je nujno — obvezno, pač pa tisto, ki izhaja iz njegovih spoznanj, da je s pogovorom o sebi, svojem vedenju in odnosu do sebe in okolja treba nekaj spremeniti. Za motivacijo k sodelovanju pa je potrebno veliko znanja in osebne angažiranosti svetovalca. Treba jih je predvsem razumeti in sprejemati takšne, kot so. Mladost-' niki so do odraslih zelo občutljivi in kritični. Čutiti morajo, da je naš odnos do njih iskren, ne narejen ali celo »služben«, zato ker smo za to delo plačani. Kadar so nas sprejeli, postali do nas zaupljivi, so pripravljeni sodelovati in pot k njihovi rehabilitaciji in resocializaciji ni več dolga.
— Ali se vam kdaj zgodi, da ne veste, kako bi pomagali, kako bi ukrepali?
Zgodi se in ne malokrat. Najteže je takrat, kadar z mladostnikom ni mogoče dobiti stika. Dogaja se, da posameznik sicer prihaja na pogovore, vendar nikoli ne govori. Največ, kar slišim od njega, je odgovor »ja« ali »ne«. Tedaj iščem pomoč v študiju dodatne literature, v posvetih s kolegi in končno si moram priznati
Strah pred šolo
Bolj ali manj izražene bojazni pred šolo so redne občasne spremljevake večine šolskih otrok. Če pa so te bojazni tolikšne, da povrzočijo izostajanje iz šole, govorimo o šolski fobiji. Šolska fobija se začne kazati največkrat pri otroku ali mladostniku s telesnimi težavami, zaradi katerih začne otrok izostajati iz šole. Otroci največkrat tožijo o bolečinah v trebuhu, občutju slabosti, glavobolih, bolečinah v sklepih, bolečinah v hrbtenici, težavah s sinusi, stiskanju pri srcu, pokašljevanju, težkem dihanju, splošno slabem počutju, neješčnosti, nespečnosti ali neobičajno veliki potrebi po spanju, povišanju telesni temperaturi, dekleta v puberteti pa o težavah ob menstruaciji. Te težave se pojavljajo predvsem pred odhodom v šolo in hitro minejo, ko otrok ali mladostnik ugotovi, da ga starši ta dan ne bodo poslali v šolo ali da je že zamudil avtobus, s katerim bi lahko pravočasno prišel k pouku. Tako je marsikateri otrok s šolsko fobijo zjutraj bled, slabo mu je, boli ga v trebuhu, gre mu na bruhanje ali celo bruha, je očitno prizadet in daje videz bolnega otroka. Kakor hitro pa je otrok prepričan, da ta dan ne bo šel v šolo, se njegovo telesno počutje čudežno spremeni in otrok preživi dan popolnoma zdrav. Težave pa se ne javljajo ob dnevih, ko ni šole ter med poletnimi in zimskimi po-
čitnicami. Pogosto so težave najbolj izražene, ko otrok ali mladostnik ob koncu poletnih počitnic ponovno začne hoditi v šolo — septembra in oktobra ali potem, ko mora po daljši odsotnosti iz šole zaradi bolezni zopet v šolo. Pri nekaterih se ponavljajo vselej enake telesne težave, medtem ko se pri drugih telesne težave spreminjajo.
Ko starši pripeljejo otroka ali mladostnika k zdravniku, zdravnik ne najde bolezenskega vzroka otrokovega slabega počutja. Sprva so starši in zdravstveni delavci zelo uvidevni do otrokovih ali mladostnikovih težav. Na posumijo, da se zateka v bolezen, ker se želi izogniti šoli. Otrok ali mladostnik s šolsko fobijo je namreč ponavadi tedaj, ko se pojavi šolska fobija, dober učenec. Zato okolje dolgo časa ne prepozna v izostankih otrokove ali mladostnikove težnje, da bi se izognil bivanju v šoli. Pozneje se pri mnogih zaradi pogostih izostankov iz šole in čustvenih problemov šolski uspeh poslabša.
Otrok ali mladostnik s šolsko fobijo ponavadi sprva izostaja iz šole z vednostjo staršev. Starši dovoljujejo otroku ostajati doma, ker verjamejo njegovim težavam, ali ker je tedaj, ko ima težave videti zares prizadet. Včasih otrok ali mladostnik že od samega začetka ostaja doma brez vednosti staršev. Zjutraj vstane
neuspeh in »predati« takega mladostnika drugemu strokovnemu delavcu ali strokovni službi. Najtežje mi je tedaj, kadar moram mladostnika predlagati za prevzgojo v vzgojni zavod. Ne zato, ker je to zanj slabo, saj so take odločitve dobro pretehtane. Zdaj ni več obdobje »grajskih bikov« po načinu dela v zavodih, pač pa zato, ker to pomeni ločitev od družine, od okolja, ki mu je po svoje prilagojen; to pa je za vsakogar najhuje.
— Ali vas vaše delo kdaj osrečuje?
Osrečuje? Seveda me, lahko bi rekla, da mi skoraj vsak dan prinaša zadovoljstvo. Zadovoljna sem, včasih pa tudi srečna, kadar se mi po večurnem delu (porazdeljenem na več dni), končno posreči prebiti zid, ki je bil med mladostnikom in menoj; zadovoljna sem, kadar se mi posreči preprečiti izključitev iz delovne organizacije ali šole, posebno zadovoljstvo pa mi daje spoznanje, da so starši upoštevali nasvet in spremenili odnos do svojega »tako drugačnega mladostnika« in spoznali, da je prav prijeten. Še bi lahko naštevala.
Najprijetnejši in najbolj poučen pa je zame pogovor s tistim posameznikom, ki se po končani obravnavi vrača k meni »na klepet«, kot pravi, in s katerimi analiziram najino delo. V pogovorih z njimi spoznavam lastne napake, pa tudi vrednost svojega dela. Trije od obravnavanih so zdaj na fakulteti, ko sem jih spoznala, pa so obiskovali poklicno šolo, eden ni imel končane osemletke. Priznavajo, da jim je k uspehu pomagalo moje zaupanje vanje, ki jim je njihovo omajano samozaupanje dvignilo v prepričanje, da zmorejo tudi tisto, v kar niso verjeli.
— Kdaj ste se odločili za svoj poklic in zakaj? Ali ga boste vedno opravljali? Se želite še izpopolnjevati?
Za svoj poklic sem se odločila v 4. gimnaziji. Pred tem sem želela študirati psihologijo. Ko sem izvedela za svoj sedanji poklic, mi je ta pomenil bolj pristen stik s človekom, z njegovimi težavami in možnost, da jim pomagam iz stisk. Takrat sem bila
in se pripravi za šolo ali celo odide od doma, vendar v šolo ne pride. Doma sploh ne zapusti ali pa se vrne s poti domov in medtem, ko so starši v službi, preživi dopodan doma. Za razliko od učenca, ki »šprica« šolo in se pri tem zadržuje zunaj doma, pogosto v »klapi« vrstnikov, preživi otrok ali mladostnik s šolsko fobijo čas, ko bi moral biti v šoli, doma.
Starši in zdravstveni delavci postanejo pozorni na zveze med otrokovimi težavami in šolo ponavadi šele tedaj, ko izostane otrok od pouka 100 ali več ur in ob tem, ko zdravnik pri mnogih pregledih še zmeraj ne ugotovi bolezenskih vzrokov za težave.
Mnogi šolarji doživljajo v šoli bojazni ali neugodnje, mnogi bi občasno raje ostali doma, kot šli v šolo. Med takšnimi še »normalnimi« odpori do šole, željami in težnjami po ostajanju doma, kakimizostankom zaradi slabega počutja ob dnevih, ko piše razred šolsko nalogo ter izrazito šolsko fobijo, ki že terja strokovnjakovo pomoč, je množica vmesnih pojavov.


torej značilno:
— da ima veliko opravičenih izostankov iz šole, da je dobei učenec ali vsaj nima v šoli posebnih težav z učenjem, s katerimi bi lahko razložil njegovo izogibanje šoli
mladostnica, prepojena z želj po razumevanju drugih in je bil ta odločitev obarvana tudi s te danjim razvojnim obdobjert Zdaj in že mnogo prej sem spoZ nala, da je želja premalo. Treb si je pridobiti ogromno znanjz biti vztrajen, potrpežljiv, sposc ben vživljati se v posameznike položaj, predvsem pa ne enači enega z drugim. Ljudi ni mogoč uokviriti in narediti red, pc trebno je upoštevati njihovo in dividualnost in glede na to iskal in najti obliko svetovanja, vode nja in usmerjanja.
Tak način dela zahteva celeg človeka, zavzeto delo. Delo mladimi pa je povezano tudi drugimi lastnostmi svetovale! Potrebno je, da je razmeroffl mlad, prožen. Zato mislim, č bom do sebe dovolj kritična in s bom kljub ljubezni do svojeg dela sposobna umakniti mla, šemu kolegu, ko bom spoznal da sem prestara ali pa preutruj*
Izpopolnjevanje je potrebni kajti znanost napreduje na vse področjih neznansko hitro. Br« izpopolnjevanja bi ostali H enaki ravni, kot smo bili pred 2' leti, ko je strokovno social® delo naredilo prve korake. Šarf se izpopolnjujem predvsem ® področju dela, ki ga opravlja® študiram pa tudi II. stopnjo.
— Ljudje sicer ne sprej« mamo radi nasvetov, razen č smo v dokončni stiski. In vendai kaj bi svetovali našim otrokom zvezi z njihovo poklicno usmeri tvijo in katero misel bi jim dali ® težavno pot dozorevanja?
Na težavno pot dozorevanja b jim dala le dve misli: Za vsakirf oblakom se skriva sonce! Hotel pomeni moči — brez volje ji želja nedosegljiva.
K temu bi dodala še misel, k me spremlja že od otroštva Vsako Delo —z veliko začetnici — je častno, prijetno pa le tisW ki ga opravljamo z veseljem,1 k smo si ga sami izbrali in za db šego katerega smo si tolikokra rekli: Hočem, hočem in morai®
Pogovor pripravila DANICA CEDILNIK
ubl
U'1 jgj
—	da je v času, ko izostaja b šole, doma
—	da izostaja iz šole zaradi telesnih težav
—	in da zdravnik ne najde bolezenskih vzrokov za otrokovi telesne težave.
Glavni vzrok za izostajanje b šole pri otrocih s šolsko fobijo j® bojazen. To je lahko:
—	bojazen pred ločitvijo oč doma ali pred ločitvijo od staršev, zlasti matere;
—	bojazen pred šolo: preč učiteljem, sošolci, uro telovadbe, varstvom, šolskimi prostori;
—	bojazen pred potjo ali prevozom v šolo, pred tujimi ljudmi na cesti ali drugimi pojavi zunaj doma.
Kako pomagati otroku ali mladostniku s šolsko fobijo? Otrok s šolsko fobijo je v hudi čustveni stiski, ni simulant i® lenuh. To mora biti temeljno izhodišče za pomoč otroku.
Čim bolj je izražena šolska fobija in čim dlje traja, tem težje je pomagati otroku ali mladostniku. Zato je pomembno zgodaj prepoznati otrokove ali mladostnikove želje po tem, da bi ostal doma in se izognil šoli in m® takoj pomagati, da premaga bojazni in odpor pred bivanjem v šoli. To lahko storijo le starši v sodelovanju z učiteljem, pri resnejših primerih in pri težavah mladostnikov pa mora pomagati strokovnjak, dr. ANICA KOS
Nenavadni pogovori
7- februar 1980 ob 16.00 — II. program
^ zadnji prilogi Radijske šole v Prosvetnem delavcu smo vas obvestili, da bomo v tej rubriki elj' spregovorili nekaj več o nekate-blt r'a naših oddajah, ki smo jih v te Počitniškem času izbrali iz na-ett sp8a arhiva. Naj vas zato opozo->oZ ntnoa na oddajo Nenavadnih eh Pogovorov, ki smo jo napravili nj* po pravljici Ele Peroci in ima na-dsc slov Breskve, kc
iči Preden vam predstavimo del roč hesecj;ja ocjcjaje) naj vas opozo-pc rimo na to, da so o vzgojni funk-i it c>ji pravljice najrazličnejše teori-kal Je. ki pa se skoraj vse opirajo na >dt Prepričanje, ki je zdaj nasplošno v veljavi, da pravljica ne sme biti Vzgojna. Ta ali oni strokovnjak sicer dovoljuje v pravljici diskre-Jen vzgojni namig, ki pa naj bi bil kar se da prikrit. Vsa ta razprava 0 vzgojnosti literarnih besedil za otroke temelji najbrž na nesporazumu, ki izvira iz nekega po-sebnega pojmovanja vzgojnosti, fja to pojmovanje je najbolj zna-c>lno, da vidi vzgojni proces kot Postopno uresničevanje posa-jrieznih vzgojnih smotrov, ki naj bodo kar se da natančno oprede-ijeni. Posamičnost vzgojnih smo-trov in njihova opredeljenost pa v lem pojmovanju zagotavljata obvladljivost vzgojnega procesa, v takem pojmovanju se seveda literarno besedilo spremeni zgolj v sredstvo in pri tem tudi najbolj avtentično literarno besedilo zgubi svojo izvirno funkcijo, z-godi se tisto, kar je ponazorjeno v anekdotičnem učitelju, ki Je kazal učencem reprodukcijo Rafaelove Madone z angeli, da bi jim pokazal kako grdo je, če si sede naslanjajo glavo na roke,
položene na klop pred seboj. Zadeva pa se spremeni, če vzgojno funkcijo besedila pojmujemo kot otrokovo spoznavanje s tistih razsežnostmi njegove življenjske stvarnosti, ki jih sicer nejasno čuti in ga lahko obremenjujejo, vendar niso nikoli izrečene, ker so v nekem pomenu »tabu«. V takem spoznavanju ni seveda nobene vzgojne poante, ki bi jo lahko ocenili kot vzgojni smoter. Obstaja samo zgradba besedila, ki jo lahko približno opišemo kot objektivno dano, toda v stiku z bralcem ali poslušalcem doživlja nove in nove aktualizacije, odvisno od njegovih življenjskih izkušenj. Vzgojni smisel teh aktualizacij je bržkone edino v tem. da te izkušnje izrečejo. da jo imenujejo kot objektivno strukturo otrokovega sveta.
Tole pa je del oddaje, ki vam jo bomo predvajali:
Mislim na mesto, kjer je vse-naokoli toliko hiš, da jim ne vidiš ne na severu, ne na jugu, ne na vzhodu, ne na zahodu konca. Peš ne prideš danes do gozdov in travnikov, prositi moraš strica, da te odpelje z avtom. In hiše so tako na tesnem, da stopajo druga drugi na prste, posebno še v zadnjem času, zaradi avtomobilov, avtobusov, trolejbusov in motorjev, ki jih je vsak dan več. Ta vozila se podijo po ulicah, zavijajo okoli oglov in miličnikov, preko križišč, trobijo in piskajo in brnijo, da se zemlja trese. Na srečo imajo hiše še dovolj debele zidove in ko vstopiš in zapreš za seboj vežna vrata, celo verjameš, da je okoli tebe mir.
V eni teh hiš, v petem nadstropju. stanuje Anka. drobna, potegnjena deklica z modrimi očmi in z rumenimi neubogljivimi lasmi. Anka je še otrok in lahko bi se čisto mirno igrala v svojem kotu kuhinje. Prepevala bi, kadar bi hotela, ali pa bi zaplesala po kuhinji in po sobah. Žogala bi se, skakala bi z mize na kavč, s kavča na da, lahko bi na ves glas odprla radio —in končno —Anka bi se lotila celo kakšnega dela, če bi ji
Skupina udeležencev likovnega srečanja v Radljah.
vsi od jutra do večera ne govorili: »Miruj! Bodi mirna! Prosim te, daj mi že mir! Lepo te prosim, molči! Ne skači! Ne divjaj! Hodi po prstih! Mir! Mir! Mir!«
To so namreč Ankini sorodniki: oče, mama, stric, teta, gospodinjska pomočnica, hišnik in hišnica in morda še kdo. V svoji vnemi popolnoma pozabijo, da postajajo glasni in glasnejši in končno že tako kričijo, da bi gotovo prekričali Anko, če bi se šla igrat razbojnike.
Zato se Anka preseda s stola na stol, grize si nohte na rokah, vrta s prstom luknjo v nogavico in se sama s seboj pogovarja. Žalostno.
NAPOVED: Ko bi se po kakem naključju zgodilo, da bi koga iz Ankinega okolja začelo motiti njeno grizenje nohtov, njeno vrtanje lukenj v nogavice, njeno pogovarjanje same s seboj in bi jo zato odpeljal k zdravniku, ki se spozna na to, kako se morajo vesti zdravi otroci, bi tak zdravnik po vsej verjetnosti rekel, da je Anka bolna. Morda bi se celo pozanimal za okoliščine, v katerih živi, in bi potem rekel, da je zbolela zaradi prevelike utesnjenosti, zaradi večnih zahtev, ki so bile zanjo prehude. Morda bi se o tem tudi pogovoril z njeno mamo ali z njenim očetom. Mogoče. Nikoli pa ne bi rekel, da je bolno mesto, v katerem je preveč hiš, preveč ljudi, preveč prometa, pretesna stanovanja, prezaposleni ljudje, predvsem prezaposleni očetje in mame, preveč sitni sosedje in tako naprej. Ne, tega ne bi rekel, ker zdravniki pač ne zdravijo mest, temveč Anke in Marinke, Bojane in Igorja in vse druge, kakor jim je pač ime. Dolžnost vseh takih otrok je, da so močni in zdravi, da so kos življenju. Življenje v mestu pa je že tako in nič se ne da napraviti. Torej bi rekel, da je bolna Anka, in bi jo poskusil zdraviti.
Pa ni žalostno.
To je nekaj drugega. Anka pač živi mestno življenje, ki je tako, da so si ljudje vedno in povsod le v napoto. Preveč na tesnem so, tako na tesnem, da stopajo drug drugemu na prste.
Odmerjen jim je prostor in čas. Da, Anka mora vsako jutro vstati ob sedmih, ob osmih mora biti v šoli, ob enajstih mora biti doma, do dveh mora pisati nalogo. In še nikoli ni šla spat ob sedmih ali ob devetih zvečer, temveč vedno ob pol sedmih.
Enkrat na mesec sme k sosedovim, a to le, če obljubi, da bo vrata čisto tiho odprla in zaprla za seboj in da bo nesla s seboj copate. Pri sosedovih ne sme pojesti ničesar, kar ji ponudijo, kajti pokazati mora, da je dobro vzgojena.
Ali se zna Anka smejati? Zna se, čisto tenko in malo zoprno, ker ji gre obenem na jok.
. Njena edina želja je, da bi se hiše v mestu razmaknile in bi zrasla okoli njih trava.
»Pismo, pismo, pismo! Za Anko Žužkovo!« kliče prismo-noša po stopnicah.
Anka je odprla vrata in vzela pismo. Tiho jih je zopet zaprla za seboj. Ste jo videli, kako se je nasmehnila? Čisto tenko in malo zoprno. Imela je solzne oči in roke so ji trepetale, ko je sprejela pismo. Pisal ji je Rok. Ko je pismo odprla, se je nasmejala, kot se le malokdaj, na vsa usta in taka je prav prisrčna.
Nasmejala pa se je kravi in teličku, prašiču in petelinu, ki da jo vsi pozdravljajo. Narisani so prek vsega pisma: nasmejana krava, smehljajoči se teliček, hudi prašiček in zaljubljeni petelin. Na drugi strani pa je Rok narisa! sebe, na vrhu hriba, kako razobeša na visok mlaj zastavo njej v pozdrav.
»Pridi, vsi Te pričakujemo!
Rok.«
Dvakrat na leto ji je pisal,
odkar je hodil v šolo. Čudovite stvari ji je risal: brajde v vinogradu, razvaline starega gradu, cvetoče breskve, svoj dom, vse otroke s hriba ji je predstavil in lastovice, ki se zbirajo na žici poleg njihove strehe.
»Lepo mora biti pri Roku,« se je zamislila Anka s pismom v roki pri oknu, skozi katerega je videla sosedovo streho in sonce, ki je že ob treh popoldne zahajalo za dimnik.
Pismo je pokazala očetu. »Ali bom smela iti?« ga je vprašala.
»Morda boš smela,« je rekel. Rajši bi rekel: »Ne boš smela,« a tega ni mogel, kajti nekoč pred davnim časom je hodil z Rokovim očetom skupaj v šolo.
NAPOVED.:	Mogoče je
Ankin oče pri tem tudi res verjel, da je to pravi razlog, zaradi katerega ni preprosto reke! NE. Ko bi natančneje premislil, bi brž našel še kakšne druge razloge. Ne, najbrž se mu ne bi oglasila slaba vest zaradi večnih prepovedi in ukazo v. Reke! bi si, da se za Anko boji, da ne ve, v kakšno družbo bo tam zašla. Vpraša! bi se, kdo bo tam skrbel, da ne bo divjala, da ne bo pozabila iti spat o pravem času in še kup takih reči, ki sc zde staršem tako zelo pomembne. Reke! bi si, da ga je strah, da se ji kaj hudega ne zgodi, bila bi ga — skratka — ena sama starševska skrb. Ne bi pa niti pomislil na to, da je ta njegova očetovska skrb bolj potrebna njemu kot Anki, da se — skratka — dobro počuti kot oče, samo če ga lahko kaj skrbi. Včasih je res dobro, da očetje tv: premišljujejo preveč.
i h dit tet
j'
k
va
icf
>td
.k
do
;ra
itrt
(V
j d
'iz
te-
io-
ve
iz
I'
ad
ir-
ed
>e.
e-
Tli
aj
tli
a?
di
in
10
y
j£
i-
aj
3-
bi
m
v
v
v
h
ti
Pripravijeni in varni
Uresničeni načrti teritorialne obrambe SR Slovenije
Teritorialna obramba se bel oboroženih sil slovenske tem jugoslovanske samoupr socialistične skupnosti razv skladu s sklepi in stališči dru no-političnih organizacij uružbeno-političnih skupr Uspešna organiziranost in pravljenost sta dosežek na družbenoekonomskega in jnoupravnega razvoja. Del ■Judje in občani so sprejeli si splošnega ljudskega odpori 8a razvijajo in poglabljaj« vseh ravneh. Tako se teritori obramba vse bolj uveljavlji najširša oblika organiziran, usposabljanja delovnih lju« občanov za delovanje v ra; rah, ko bi bila ogrožena n razvoj in z žrtvami pridobi
neodvisnost.
Pripadnike teritorialne rambe srečujemo povsod na venskem, v vsaki krajevni s ‘n v vseh organizai združenega dela. To so delav strojem ali pisalno mizo, ruc ransportni delavci, km vzgojiteljice, učitelji, dijaki spodinje, umetniki, zdrav novinarji...
Če bo potrebno, se bo naš vek bojeval. Boj bo uspešne rte v bo manj, če bomo d' Pripravljeni in organizirani.: je celotna dejavnost usmerje repitev moralnopolitične nosti in bojne pripravljen zato so bile in bodo kot p nostne naloge še vedno: p •dejnopolitično delo, izpo vanje in organiziranost. Pri se vse bolj izražata organi nost dela in zavestna discip
Sestavine splošnega ljuds °dpora so vse bolj povezar
-»aj imamo vsi 1SI<
ohraniti dosežke naše r
in omogočiti nadaljnji razvoj za lepo sedanjost in še lepšo prihodnost.
Naloge slovenske teritorialne obrambe — organizacija, usposabljanje in priprave — postavljene v srednjeročnem načrtu za obdobje 1976 — 1980 so skoraj povsem uresničene. Vzgoja in bojni pouk sta se že do zdaj uresničevala po letnih načrtih; to nam sočasno omogoča in zagotavlja, da bomo tudi v letu 1980 uresničili naloge, predvidene za srednjeročno obdobje. Dosežek dosedanjega dela in prizadevanj se zrcali v dobri moralnopolitični pripravljenosti ter usposobljenosti za vodenje oboroženega boja v sodobnih razmerah bojevanja.
Zadovoljni smo z doseženim, to pa seveda ne pomeni, da bomo obstali. Še več bomo storili za usposabljanje na idejnopolitičnem in vojaško-strokovnem področju in za njegovo podružblja-nje. Mladino in ženske bo treba usposobiti za oborožen boj in jih še več vključiti v enote teritorialne obrambe.
Uspehi, doseženi na številnih vajah, v dejanjih in medsebojnih odnosih, zagotavljajo, da bomo naloge, ki jih pred nas postavlja samoupravna socialistična skupnost, ter jih bosta opredelila 6. seja CK ZK Slovenije in novi zakon o ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, tudi v prihodnje povsem uresničili. Doseženi kakovostni in količinski razvoj omogoča prehod v novo kakovost, v še večje podružbljanje. Vsak naš človek bo še bolj usposobljen, da bo branil pridobitve narodnoosvobodilne vojne in socialistične revolucije; to je tudi njegova ustavna pravica in dolžnost. Še bolj se bomo približali
popolnemu uresničevanju zamisli o oboroženem narodu. Še bolj bomo pripravljeni in s tem vami. Organiziranost po novem zakonu še bolj zagotavlja množično vključevanje in usposabljanje vseh delovnih ljudi in ob-
čanov ne glede na starost in spol.
Naše dele, uresničene naloge in uspehi v letu 1980, bodo največje darilo socialistični, samoupravni in neuvrščeni domovini za petintrideseto obletnico osvoboditve.
Vojaki so vedno in povsod pripravljeni pomagati (Foto: S. Krševan)
Kovačnice bratstva in enotnosti
Vojaške šole so vzgojnoizo-braževalne organizacije Jugoslovanske ljudske armade, njihova glavna naloga pa je, da načrtnerin organizirano pripravljajo gojence za prihodnje starešine naših oboroženih sil s srednjo, višjo in visoko vojaško strokovno izobrazbo.
Začetek vojaškega šolstva so zabeležili že leta 1941. ko so v nekaterih partizanskih enotah izvedli tečaje za usposabljanje starešin. Februarja 1942 so pri Glavnem štabu Hrvaške ustanovili prvo oficirsko šolo, ki je izpopolnjevala komandirje in komandante narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Kasneje, med narodnoosvobodilno vojno, so nastale še druge vojaške šole in tečaji: med temi je bilo veliko takih, ki so usposabljale za posamezne rodove oboroženih sil. Z odlokom tovariša Tita 21. novembra 1944 je bila v Beogradu ustanovljena Vojaška akademija Demokratične federacije republike Jugoslavije.
Šolanju vojaških starešin so vselej namenjali izredno pozornost. Tovariš Tito je večkrat izrazil veliko skrb za šolanje strokovnih kadrov naših oboroženih sil. Ves čas od ustanovlja-nja prvih partizanskih tečajev in šol med NOB pa do sodobnih akademij je naše vojaško šolstvo v vseh obdobjih svojega razvoja ustrezalo zahtevam družbene skupnosti v povojnem razvoju.
Začetek: oficirske šole 1942
Prvi tečaji za strokovno uspo sabljanje starešin v partizanskih enotah že leta 1941 — Prva ofi-
cirska šola februarja 1942 — Modernizacija vojaškega šolstva.
Po vojni je bilo treba najprej došolati starešinski kader, ki si je v vojni nabral zelo veliko izkušenj, vendar si je s šolanjem moral pridobiti širšo teoretično,
splošno in vojaško znanje. V tem obdobju je šolanje v vojaških šolah trajalo leto ali dve; to je bilo dovolj, da je vojaško osebje dopolnilo svoje strokovno znanje. Naše vojaško šolstvo je šlo skozi več razvojnih stopenj. V vsaki od teh je bilo veliko izboljšav, vzgojno izobraževalno delo si je izpopolnjevalo. Posodobili so programske vsebine, obogatili materialne osnove pouka in dvignili osebno in splošno in strokovno raven znanja gojencev in predavateljev. Možnosti za uspešno delo v vojaških šolah so torej na dlani.
jih značilnostih, po ravni splošne in strokovne izobrazbe in po temeljih pedagoških meril vzgojno-izobraževalnega dela v bistvu enake ali pa vsaj podobne drugim šolam našega družbenega sistema. Razlikujejo se le zaradi posebnih lastnosti vojaške organiziranosti.
S poukom in drugimi oblikami vzgojno-izobraževalnega dela vojaške šole usposabljajo gojence za mlajše oficirje in oficirje, ki bodo uspešno vodili vojaške enote in ustanove. Še posebej pa se pripravljajo za organiziranje in usposobitev oboroženih sil naše domovine za uspešen boj v morebitni vojni in za opravljanje raznoterih nalog v miru, kot so reševanje človeških življenj in premoženja v požarih, poplavah, potresih in drugih elementarnih nesrečah.
Vojaške šole so kovačnice bratstva in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije.
BOJAN SINIC
Pripravljalni odbor za ustanovitev posebne izobraževalne skupnosti za kulturo daje v javno razpravo osnutek samoupravnega sporazuma o ustanovitvi posebne kulturne skupnosti. Javna razprava traja do 25. februarja 1980.
Na podlagi 49. člena zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja (UL SRS 1/80) so delavci s področja knjižne dejavnosti, gledališč, glasbene dejavnosti, radia in televizije, filmske dejavnosti, muzejev, galerij, knjižnic, zavodov za spomeniško varstvo in drugih organizacij združenega dela, po svojih temeljnih organizacijah združenega dela ter drugi delovni ljudje po svojih kulturnih in strokovnih društvih ter njihovih zvezah kot uporabniki (v nadaljnjem besedilu: uporabniki) skupaj z delavci izobraževalnih organizacij s področja kulture kot izvajalci (v nadaljnjem besedilu: izvajalci), sklenili
OSNUTEK
samoupravni sporazum
o ustanovitvi posebne izobraževalne skupnosti za kulturo
I.	SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
S tem samoupravnim sporazumom o ustanovitvi posebne izobraževalne skupnosti za kulturo (v nadaljnjem besedilu: samoupravni sporazum) so uporabniki kot pretežno in trajno zainteresirani za usmerjeno izobraževanje za poklice s področja kulture skupaj z izvajalci takih izobraževalnih programov ustanovili posebno izobraževalno skupnost za kulturo (v nadaljnjem besedilu: skupnost) za področje SR Slovenije, da bi v njej s svobodno menjavo dela zadovoljevali potrebe uporabnikov po usmerjenem izobraževanju v izobraževalnih usmeritvah za potrebe kulturnih dejavnosti in potrebe usmerjenega izobraževanja v teh usmeritvah, ki jih izrazijo uporabniki v vseh drugih posebnih izobraževalnih skupnostih.
2.	člen
Uporabniki in izvajalci omogočajo uresničenje svojih samoupravno ugotovljenih osebnih in skupnih ter celotnih družbenih potreb in interesov na področju vzgoje in izobraževanja za kulturo tako, da zlasti:
—	opredeljujejo potrebe na področju vzgoje in izobraževanja za kulturo ter možnosti in načine uresničevanja teh postopkov v planih svojih temeljnih organizacij in skupnosti;
—	zadovoljujejo potrebe uporabnikov na področju vzgoje in izobraževanja za kulturo z neposredno svobodno menjavo dela in s svobodno menjavo dela v skupnosti in po njej.
3.	člen
Medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti ter pogoje in načine uresničevanja svobodne menjave dela urejajo uporabniki in izvajalci s samoupravnimi sporazumi o temeljih plana, drugimi samoupravnimi sporazumi in pogodbami ter s tem sporazumom.
4.	člen
Dejavnost skupnosti je posebnega družbenega pomena. Skupnost je pravna oseba.
Sedež skupnosti je v Ljubljani.
5.	člen
Skupnost ima statut, s katerim podrobneje uredi pravice, obveznosti in odgovornosti članov skupnosti, predvsem pa:
—	sestavo, pravice in odgovornosti skupščine in njenih organov;
—	vprašanja, o katerih se uporabniki in izvajalci neposredno izjavljajo in o načinu tega izjavljanja;
—	način volitev delegatov, njihovih pravicah, dolžnostih in odgovornostih;
—	zastopanje in predstavljanje skupnosti;
—■ razpolaganje s sredstvi skupnosti;
—	sestavljanje in sprejemanje planov;
—	uresničevanje samoupravnega delavskega nadzora;
—	vsebino, roke in način obveščanja uporabnikov in izvajalcev;
—	splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito v okviru skupnosti;
—	poslovno tajnost;
—	vsebino in hrambo zapisnikov o sklepih skupščine in njenih organov; —- način sprejemanja, spreminjanja in dopolnjevanje statuta ter sprejemanja drugih samoupravnih splošnih aktov skupnosti;
—	ter druge zadeve, ki jih določa ta samoupravni sporazum.
II.	UPORABNIKI IN IZVAJALCI
6.	člen
Uporabniki v svobodni menjavi dela v skupnosti so vse temeljne in druge organizacije združenega dela ter enote in skupnosti s področja gledališča, glasbene dejavnosti, radia in televizije, filmske proizvodnje, muzejev in galerij, knjižnic in spomeniškega varstva in arhivov, druge organizacije združenega dela in kulturna ter strokovna društva ter drugi samoupravno organizirani delovni ljudje in občani v krajevnih skupnostih.
7.	člen
Izvajalci v svobodni menjavi dela v skupnosti so delavci AGRFT, AG, ALU; Filozofske fakultete, FSPN, FAGG in Pedagoške akademije Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani in Pedagoške akademije Univerze v Mariboru, za tisti del svojega vzgojno-izobraževalnega programa, s katerim zadovoljujejo potrebe uporabnikov v tej skupnosti; glasbenih in drugih šol usmerjenega izobraževanja za poklice v kulturi; delavci NUK, člani zveze kulturnih organizacij in drugi delovni ljudje in občani, organizirani v družbenih organizacijah in društvih, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno dejavnost za področje kulture oziroma s svojo dejavnostjo sodelujejo pri zagotavljanju pogojev za njeno opravljanje.
8.	člen
Uporabniki in izvajalci v skupnosti:
—	usklajujejo elemente za pripravo samoupravnega sporazuma o temeljih plana;
—	usklajujejo celotne potrebe po usmerjenem izobraževanju, ki se uresničujejo v skupnosti;
—	se sporazumevajo z drugimi posebnimi izobraževalnimi skupnostmi o zagotavljanju tistega dela svojih potreb po usmerjenem izobraževanju, ki se uresničuje v drugih posebnih izobraževalnih skupnostih ter o medsebojnih obveznostih v zvezi s tem;
—	usklajujejo predloge programov storitev oziroma posamičnih vzgojno-izobraževalnih in drugih storitev ter druge naloge, s katerimi se zagotavljajo pogoji za usmerjeno izobraževanje s področja skupnosti;
—	usklajujejo v skladu s posebnimi programi predloge meril za vrednotenje programov storitev oziroma posamičnih vzgojno-izobraževalnih storitev;
—	zagotavljajo sredstva za razširitev zmogljivosti izvajalcev, če niso ta sredstva vsebovana v cenah storitev;
—	ugotavljajo obseg sredstev za izvedbo programov storitev oziroma posamičnih storitev v posameznih planskih obdobjih in sprejemajo ukrepe za zagotavljanje teh sredstev;
—	sprejemajo plan skupnosti;
—	v skladu z zakonom sprejemajo vzgojno-izobraževalne programe, ki se uresničujejo v skupnosti;
—	opredeljujejo skupne naloge, ki jih v skladu s samoupravnim sporazumom uresničujejo v drugih izobraževalnih skupnostih in zagotavljajo sredstva za ta namen;
—	se sporazumevajo o ustanavljanju izobraževalnih organizacij in o uvajanju novih vzgojno-izobraževalnih programov;
—	se sporazumevajo o drugih zadevah, določenih z zakonom in s samoupravnimi splošnimi akti skupnosti.
9.	člen
Pri samoupravnem sporazumevanju o* uresničevanju svobodne menjave dela skupaj z delavci izobraževalne organizacije sodelujejo tudi učenci in študenti tako, da si zagotavljajo pogoje za pridobivanje znanja in izkušenj ter prispevajo k uresničevanju vzgojno-izobraževalnih smotrov. Način sodelovanja določa statut skupnosti.
III.	SVOBODNA MENJAVA DELA
10.	člen
Predmet svobodne menjave dela v skupnosti so vzgojno-izobraževalne storitve izvajalcev, potrebne za izvedbo posameznega vzgojno-izobraževalnega programa vzgoje in izobraževanja za poklice v kulturi v skladu z zakonom.
Predmet svobodne menjave dela so lahko tudi posamične vzgojno-izobraževalne in druge storitve, s katerimi se zadovoljujejo potrebe in interesi uporabnikov.
11.	člen
Za opravljene storitve oziroma opravljeni program storitev dobe izvajalci povračilo, ki ga sestavljajo:
—	materialni stroški v skladu z enotnimi osnovami standardov in normativov, dogovorjenih v Izobraževalni skupnosti Slovenije, upoštevajoč specifične zahteve vzgojno-izobraževalnih programov posameznih kulturnih dejavnosti;
—	amortizacija osnovnih sredstev po stopnjah, predpisanih z zakonom oziroma po povečanih stopnjah, če tako določijo s posebnim samoupravnim sporazumom uporabniki in izvajalci;
—	sredstva za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb ter druge obveznosti in izdatki, ki se na podlagi zakona pokrivajo iz dohodka;
—	sredstva za osebne dohodke in skupno porabo delavcev izvajalca glede na vrsto, obseg in zahtevnost dela v skladu s samoupravnim sporazumom, družbenim dogovorom in z zakonom ter dogovorjeno povečanje ali zmanjšanje v skladu z doseženo učinkovitostjo dela;
—	dogovorjena sredstva rezerv v skladu z zakonom;
—	dogovorjena sredstva za zagotavljanje življenjskih in študijskih pogojev učencev in študentov, posebnih pogojev za opravljanje storitev in druge dogovorjene sestavine v skladu s samoupravnim sporazumom in z zakonom;
—	del sredstev za razvoj materialne osnove dela izvajalcev v skladu s samoupravnim sporazumom o temeljih plana skupnosti.
12.	člen
Potrebna sredstva za izpolnjevanje obveznosti v svobodni menjavi dela v skupnosti in prek nje. se zagotavljajo iz naslednjih virov:
L iz materialnih stroškov temeljne organizacije združenega dela in delovne skupnosti za sprotne potrebe strokovnega izobraževanja, ki se opravlja v okviru delovnega procesa;
2- iz dohodka temeljne organizacije združenega dela in delovne skupnosti ter iz dohodka in prihodkov drugih detovnih ljudi v skladu s planom skupnosti;
3. iz osebnih dohodkov delavcev in iz sredstev sklada skupne porabe temeljne organizacije združenega dela in delovne skupnosti ter iz dohodka oziroma prihodkov drugih delovnih ljudi za dodatne potrebe izobraževanja v skladu s samoupravnim sporazumom.
u. eten
Z neposredno menjavo dela uporabniki in izvajalci zlasti zagotavljajo uresničevanje potreb posameznih organizacij združenega dela, njihovih združenj in skupnosti, potrebe po posameznih vzgojno-izobraževalnih storitvah ter posebne potrebe uporabnikov v organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih v skladu z zakonom in svojimi plani.
Medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti določijo s pogodbo ali samoupravnim sporazumom tako, da upoštevajo merila, standarde in normative veljavne v skupnosti.
. 14. člen
Tiste skupne potrebe in interese po vzgoji in izobraževanju kadrov za kulturo, ki jih zaradi uveljavljanja širših družbenih interesov, uveljavljanj* vzajemnosti in solidarnosti, ni mogoče zagotoviti z neposredno svobodno menjavo dela, zadovoljujejo uporabniki in izvajalci s svobodno menjavo dela v skupnosti ter se v njej sporazumevajo o zagotavljanju teh potreb.
Uresničevanje skupnih družbenih potreb na področju vzgoje in izobraževanja kadrov za kulturo, uporabniki in izvajalci zagotavljajo zlasti s tem, da:
—	sprejemajo vzgojno-izobraževalne programe v skladu z zakonom;
—	določajo programe storitev oziroma posamične vzgojno-izobraževalne in druge storitve, ki jih zagotavljajo s svobodno menjavo dela v skupnosti;
—	določajo standarde in normative v skladu z zakonom;
—	določajo osnove in merila za ugotavljanje cene posamične vzgojno-izobraževalne storitve oziroma povračila za program storitev, določajo oblike povračil in način uresničevanja medsebojnih obveznosti;
—	sprejemajo ukrepe za odpravljanje motenj v vzgojno-izobraževalni dejavnosti, ki so nastale zaradi nepredvidenih sprememb v gibanju dohodka pri uporabnikih ali sprememb materialne in kadrovske zmogljivosti pri izvajalcih;
—	določijo postopek in način vračila oziroma poračuna presežkov sredstev, potrebnih za izvedbo sprejetih programov storitev vzgojno-izobraževalnih dejavnosti;
—	se sporazumevajo o programih naložb za razširitev zmogljivosti temeljnih organizacij združenega dela izvajalcev za usposabljanje njihovih delavcev ter za strokovno in raziskovalno delo v zvezi z razširjanjem, izboljšanjem ali spremembami vzgojno-izobraževalnega dela.
15.	člen
Uporabniki in izvajalci se s samoupravnim sporazumom o temeljih plana skupnosti dogovorijo, katere skupne naloge bodo uresničevali v drugih izobraževalnih skupnostih in Izobraževalni skupnosti Slovenije.
—	predloge za morebitne spremembe veljavnih normativov in standardov s prikazom vpliva teh sprememb na kvaliteto in učinkovitost vzgojno-izobraževalnega dela ter na obseg in ceno storitev;
—	povračilo za posamezne programe storitev oziroma cene posamičnih vzgojno-izobraževalnih storitev.
19.	člen
Samoupravni sporazum o temeljih plana skupnosti temelji na usklajenih ustreznih elementih iz prejšnjih dveh členov tega samoupravnega sporazuma in obsega zlasti:
—	potrebe po usmerjenem izobraževanju na področju skupnosti upoštevaje pri tem tudi potrebe uporabnikov v drugih posebnih izobraževalnih skupnostih in potrebe razvoja posameznih območij in občin;
—	programe storitev za zagotavljanje načrtovanega obsega usmerjenega izobraževanja v skupnosti, in sicer po posameznih vzgojno-izobraževalnih programih oziroma skupinah sorodnih vzgojno-izobraževalnih programov;
—	druge naloge, s katerimi se zagotavljajo pogoji za usmerjeno izobraževanje v skupnosti (razširitve zmogljivosti, domovi za učence in študente, zunajšolsko dejavnost učencev in študentov, strokovno in raziskovalno delo. itd.), če niso zajete v ceni storitev;
—	merila za ugotavljanje povračila za opravljene programe storitev oziroma cene posamičnih storitev;
—	način ugotavljanja kvalitete storitev;
—	posebne pogoje delovanja izobraževalnih organizacij (razmestitev izobraževanja, dislocirani oddelki, posebni pogoji izobraževanja ob delu, izvajanje praktičnega pouka v temeljnih organizacijah uporabnikov, minimalna višina nagrad učencem in študentom na praktičnem pouku itd.);
—	načela za soudeležbo učencev in študentov oziroma občanov, ki se izobražujejo;
—	obseg potreb po usmerjenem izobraževanju in druge naloge, ki jih uporabniki zagotavljajo po svoji skupnosti v drugih posebnih izobraževalnih skupnostih in v Izobraževalni skupnosti Slovenije, ter na tej podlagi nastale obveznosti;
—	osnove in merila za združevanje sredstev, zavezancev in način združevanja sredstev in ukrepe za preprečevanje motenj v izpolnjevanju sprejetih obveznosti;
—	potrebna sredstva za izvedbo nalog skupnosti;
—	način ugotavljanja potrebnih sredstev za posamezna leta v planskem obdobju.
20.	člen
V postopku priprave samoupravnega sporazuma o temeljih plana skupnosti ta uskladi z drugimi posebnimi in občinskimi izobraževalnimi skupnostmi vsebinske in razvojne usmeritve, s katerimi se zagotavljajo splošni družbeni interesi na področju usmerjenega izobraževanja za skladen gospodarski in družbeni razvoj posameznih področij združenega dela, območij in občin, zlasti še potrebe, ki izhajajo iz planiranega razvoja proizvajalnih sil in družbenih odnosov, celotne potrebe za usmerjeno izobraževanje po posameznih vzgojno-izo-v braževalnih programih za pridobitev strokovne izobrazbe, razmestitev izobraževalnih zmogljivosti ter uvajanje novih vzgojno-izobraževalnih programov oziroma ustanavljanje novih izobraževalnih organizacij.
Z medsebojnim usklajevanjem planov uporabniki v skupnosti zagotavljajo tudi tisti del potreb po usmerjenem izobraževanju, ki se uresničuje v drugih posebnih izobraževalnih skupnostih.
21.	člen
Ce se v postopku priprave in usklajevanja samoupravnih sporazumov o te-, meljih planov ugotovi, da se zaradi uveljavljanja posebnih interesov posameznih uporabnikov oziroma posebnih interesov posameznih območij pomembneje povečajo stroški izobraževanja, se uporabniki lahko dogovorijo za ustrezne dodatne obveznosti uporabnikov, ki uveljavljajo take zahteve.
22.	člen
Na podlagi samoupravnega sporazuma o temeljih plana sprejmejo uporab- i mki in izvajalci plan skupnosti, v katerem opredelijo zlasti:
politiko in cilje razvoja vzgoje in izobraževanja, ki se izvaja v skupnosti; — naloge,obveznosti in sredstva, prikazana po sestavinah samoupravnega sporazuma o temeljih plana;
naloge, ki jih prevzema skupnost po drugih sporazumih, dogovorih ali predpisih;
organizacijske kadrovske in materialne ukrepe za uresničitev nalog.
23.	člen
Skupnost uskladi svoj plan tudi v skupščini Kulturne skupnosti Slovenije oziroma posebnih kulturnih skupnostih.
24.	člen
Ce samoupravni sporazum o temeljih plana skupnosti ni sklenjen ali k njemu niso pristopili vsi člani skupnosti in zaradi tega ni zagotovljeno uresničevanje dogovorjenih programov usmerjenega izobraževanja, obvesti skupnost pristojno družbenopolitično skupnost.
V.	SAMOUPRAVNA ORGANIZIRANOST
IV.	SAMOUPRAVNO SPORAZUMEVANJE IN PLANIRANJE
16.	člen
S samoupravnim sporazumom o temeljih plana skupnosti uporabniki in izvajalci v skladu z zakonom opredelijo in uskladijo svoje in skupne družbene potrebe po vzgoji in izobraževanju kadrov za kulturo.
Samoupravni sporazum iz prejšnjega odstavka oblikujejo uporabniki in [zvajald na podlagi elementov, ki jih sprejemajo po metodologiji, ki jo določijo v Izobraževalni skupnosti Slovenije v skladu z zakonom.
17.	člen
Uporabniki sprejemajo zlasti naslednje elemente:
—	vrste vzgojno-izobraževalnih programov, ki jih v skladu s svojimi potrebami in odgovornostjo zagotavljajo v skupnosti;
—	program storitev za uresničevanje izobraževanja po posameznih vzgojno-izobraževalnih programih, število učencev in študentov oziroma občanov, ki se bodo predvidoma izobraževali po teh programih ter pričakovano kvaliteto oziroma učinkovitost izobraževanja;
—	razmestitev izobraževalnih zmogljivosti v skladu z zakonom določenimi pogoji za opravljanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti;
—	sredstva, ki jih bodo uporabniki združevali za izvedbo sprejetih programov storitev in za razširitev materialne osnove izobraževanja;
druge elemente v skladu z zakonom in tem samoupravnim sporazumom.
18.	člen
Izvajalci sprejemajo zlasti naslednje elemente:
—	vrste vzgojno-izobraževalnih programov, ki jih lahko izvajajo;
: obseg in kvaliteto programov storitev, ki jih lahko opravi izvajalec ob razpoložljivi opremljenosti, strokovno usposobljenih delavcih in veljavnih normativih in standardih za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela;
25.	člen
Skupnost upravlja skupščina.
Skupščina ima zbor uporabnikov in zbor izvajalcev. skupnosti*6 V Zb°r uporabnikov delegirajo delegacije uporabnikov, ki so člani
nostf1683*6 V Zb°r '2vajalcev delegirajo delegacije izvajalcev, ki so člani skup-
S statutom skupnosti se določi število delegatskih mest v zborih skupščine in način delegiranja delegatov uporabnikov in izvajalcev.
26.	člen
Skupščina sprejema svoje odločitve na zasedanju svojih zborov.
27.	člen
Pred odločanjem delegatov v skupščini skupnosti se predhodno izjavljajo delavci, delovni ljudje in občani v temeljnih-organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih v naslednjih zadevah:
—	o tem samoupravnem sporazumu
—	o statutu
skilTobdobj^i* P°trebnih sredstev za izvrševanje programa v posameznih plan-
—	o osnovah plana skupnosti
^	0 Otepih. se nanašajo na odpoved pravic do povrnitve združenih sred-
o drugih vprašanjih, ki jih določa ta samoupravni sporazum in statut.
28.	člen
Zbor uporabnikov in zbor izvajalcev enakopravno: odločata o sprejemu statuta skupnosti
—	odločata o sprejemu plana skupnosti in ukrepih za njegovo uresničitev odločata o usklajevanju elementov za pripravo samoupravnega sporazuma o temeljih plana

—	sprejemata program storitev in določata pogoje za opravljanje vzgojno-izobraževalnih storitev, cene oziroma povračila
—	sprejemata program usmerjenega izobraževanja, ki se uresničuje v skupnosti
—	odločata o sprejemu drugih samoupravnih splošnih aktov in
—	odločata o drugih zadevah, določenih s tem samoupravnim sporazumom ter
—	odločata o kadrovskih in organizacijskih zadevah skupščine.
29.	člen
Zbor uporabnikov in zbor izvajalcev samostojno:
—	izvedeta svoje konstituiranje
—	odločata o verifikaciji pooblastil delegatom
—	volita izmed delegatov v zboru predsednika in ga razrešita
—	ustanavljata svoja delovna telesa
—	sprejemata program svojega dela in
—	sprejemata svoj poslovnik.
30.	člen
i	V zadevah, o katerih odločata oba zbora skupščine enakopravno, so odloči-
i :. ; fve sprejete, če so bile sprejete z večino glasov v vsakem zboru in v enakem besedilu v obeh zborih.
Če ni doseženo soglasje med zboroma, se izvede usklajevalni postopek, ki je , določen s statutom skupnosti.
Če tudi v usklajevalnem postopku ni doseženo soglasje in bi bilo zaradi tega i ogroženo opravljanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti, se ureditev vpraša-I nja po zakonu prepusti družbenopolitični skupnosti.
31.	člen
Za izvrševanje odločitev skupščine in za pripravo predlogov iz njene pristojnosti ima skupščina skupne organe uporabnikov in izvajalcev.
Število teh organov, delovno področje posameznega organa in njihovo sestavo določi skupščina v skladu s statutom tako, da jih sestavljajo delegati, ki so člani delegacij uporabnikov oziroma izvajalcev za skupščino skupnosti ter de-ktfJVi učencev in študentov.
yS,
Vlil. SAMOUPRAVNI NADZOR
36.	člen
Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela in delovnih skupnostih uresničujejo samoupravni delavski nadzor v skupnosti neposredno, po svojih delegatih v organih skupnosti ter njenih enotah in po svojih delegatih v odboru samoupravnega delavskega nadzora.
37.	člen
Skupščina skupnosti v funkciji samoupravnega delavskega nadzora nadzoruje delo svojih organov in delavcev, ki zanjo opravljajo strokovna in admini-strativno-tehnična opravila.
V nadzorovanju njihovega dela jim skupščina daje smernice in navodila, da bi odpravili ugotovljene nepravilnosti.
38.	člen
Odbor samoupravnega delavskega nadzora nadzoruje izvajanje samoupravnih sporazumov, družbenih dogovorov in drugih v skupnosti sprejetih samoupravnih splošnih aktov, zlasti glede uveljavljanja pravic, izpolnjevanja obveznosti in uresničevanja odgovornosti delavcev, njihovih temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnostih, organov skupnosti in njenih enot, kot tudi strokovnih služb in delavcev, ki zanje opravljajo strokovna in administrativno-tehnična opravila in naloge.
39.	člen
Odbor samoupravnega delavskega nadzora šteje 5 članov in se voli za čas, kolikor traja mandatna doba delegatov za skupščino skupnosti.
Člani odbora samoupravnega delavskega nadzora ne morejo biti odpoklicani pred potekom mandatne dobe, razen v primerih, ki jih določa zakon.
IX.	STROKOVNA SLUŽBA
40.	člen
Skupnost oblikuje z Izobraževalno skupnostjo Slovenije skupno strokovno službo za opravljanje administrativno-strokovnih, pomožnih in tem podobnih del.
VI.	ENOTE SKUPNOSTI
32.	člen
Uporabniki in izvajalci se za uresničevanje svobodne menjave dela lahko v okviru skupnosti organizirajo v enoto, v kateri izvajajo posamezen vzgojno-izobraževalni program oziroma skupino sorodnih vzgojno-izobraževalnih programov ali posamezne naloge iz vzgojno-izobraževalnega programa oziroma delovnega načrta izobraževalne organizacije.
X.	SAMOUPRAVNO REŠEVANJE SP&ROV
41.	člen
Za reševanje sporov, ki nastanejo v družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosih v skupnosti, je pristojno sodišče združenega dela za področje izobraževalnih skupnosti v SR Sloveniji v mejah svoje stvarne pristojnosti.
Ne glede na prejšnji odstavek se stranke v sporu lahko sporazumejo, da spor reši arbitraža.
33.	člen
S samoupravnim sporazumom o ustanovitvi enote se določi število delegatskih mest v zborih skupščine enote ter število in način delegiranja delegatov, ki jih delegirajo delegacije uporabnikov in izvajalcev, v skladu z merili, ki jih določa ta samoupravni sporazum.
VII.	STROKOVNI SVET
34.	člen
Za pripravo vzgojno-izobraževalnih programov usmerjenega izobraževanja m za druge strokovne naloge v zvezi z načrtovanjem obsega, organizacije in vsebine usmerjenega izobraževanja imajo uporabniki in izvajalci strokovni svet, kot skupen strokovni organ.
S statutom se določijo naloge strokovnega sveta pri pripravljanju vzgojno-izobraževalnih programov, opravljanje strokovnih nalog v zvezi z njihovo pripravo, postopek usklajevanja predlogov z drugimi zainteresiranimi posebnimi izobraževalnimi skupnostmi, postopek sprejemanja vzgojno-izobraževalnih programov, sestava in število članov sveta, tako da so zastopani uporabniki in izvajalci združeni v skupnosti, delegati učencev in študentov, uporabniki drugih zainteresiranih posebnih izobraževalnih skupnosti ter znanstveni in družbenopolitični delavci.
o
35.	člen
Strokovni svet:
— pripravlja predloge vzgojno-izobraževalnih programov za pridobitev in za izpopolnjevanje strokovne izobrazbe ter pri tem sodeluje z uporabniki in izvajalci ter z ustreznimi raziskovalnimi organizacijami;
obravnava pomembnejša strokovna vprašanja v zvezi z načrtovanjem in uresničevanjem usmerjenega izobraževanja, ki se uresničuje v okviru skupnosti, in daje predloge organom skupnosti.
XI.	PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
42.	člen
Prvo sejo zborov skupščine skupnosti pripravi in skliče pripravljalni odbor, ki je sprožil postopek samoupravnega sporazumevanja in po javni obravnavi osnutka določi predlog tega samoupravnega sporazuma.
Prvo sejo zbora začne predsednik ali član pripravljalnega odbora, ki ga določi ta odbor, in jo vodi do izvolitve predsednika zbora.
Ko zbora ugotovita, da je ta samoupravni sporazum sklenjen, obravnavata predlog statuta skupnosti in poslovnika skupščine, po sprejemu teh aktov pa izvedeta volitve organov in delovnih teles zborov in skupščine.
43.	člen
Ta sporazum je sklenjen, ko ga sprejmejo organi upravljanja večine temeljnih organizacij združenega dela, ki so po tem sporazumu lahko uporabniki, in večina temeljnih organizacij združenega dela, ki so potemsporazumu lahko izva jaici, in to dejstvo ugotovi skupščina skupnosti.
K sklenjenemu sporazumu lahko pristopi vsaka temeljna organizacija združenega dela oziroma delovna skupnost, ki je lahko uporabnik ali izvajalec vzgojno-izobraževalnih storitev za področje kulture.
44. člen
Določbe 11. člena tega samoupravnega sporazuma se uporabljajo od 1. januarja 1981.
45. člen
Ta samoupravni sporazum začne veljati, ko da k njemu soglasje Skupščina SR Slovenije in se objavi v Uradnem listu SR Slovenije.
Pripombe in predloge pošljite na naslov: Kulturna skupnost Slovenije, Cankarjeva 5, Ljubljana.
Obvestilo šolam
Svet delovne skupnosti
OSNOVNE ŠOLE KRIMSKI ODRED PRESERJE
Turistična poslovna skupnost Ljubljana obvešča vse vzgojno-izobraževalne organizacije, da bodo v času razstave ob 70-ietnici rojstva E. Kardelja — od 11. februarja do 25. februarja — ljubljanski gostinski obrati sprejemali skupine na tople obroke. Cene za topli obrok so od 10,00 do 30,00 din.
Rezervacije — dan aH dva prej — sprejemajo tile ljubljanski gostinski obrati: Gostinski prehrambeni center Laguna, Linhartova 3; Emona, Cankarjeva 2; Triglav, Miklošičeva 12; Turist, Titova 20; Ljudska kuhinja. Streliška 12; Delavski dom, Prešernova 30; Mariin, Trg revolucije 1; Rogovile, Titova 284; Kolodvorska restavracija, Trg OF in Jacfran, Miklošičeva 19. Natančnejše podatke lahko dobite po telefonu pri vseh navedenih gostinskih obratih.
objavlja prosta dela in naloge:
—	učitelja razrednega pouka za 5. razred
—	učitelja glasbenega pouka — honorarno — 8 ur tedensko.
Vloge pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na Osnovno šolo Krimski odred Preserje.
Delovna skupnost
OSNOVNE ŠOLE SREDIŠČE OB DRAVI
Obvestilo
razpisuje prosta dela in naloge:
—	učitelja zgodovine in zemljepisa (za določen čas od 11. II. 1980)
—	dveh učiteljev za oddelke podaljšanega bivanja na višji stopnji za določen čas (od 11. II. 1980 oziroma od 22. II. 1980)
Rdeči križ Slovenije vabi občane in delovne ljudi, da se v čim večjem steviju udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist Rdečega križa, odgovoren za krvodajalstvo.
Kri je nenadomestljivo zdravilo. Človek lahko s krvjo vedno pomaga. Dajanje krvi je dokaz človečnosti in eno izmed meril naše ozaveščenosti in solidarnosti do sebe in drugih.
FEBRUAR 1980
ljubljana-bežigrad
ljubljana-center
LJUBLJANA-M.-POLJE
ljubljana-šiška
ljubljana-v.-rudnik
6.,	15., 18., 21., 26.
7..	14., 22., 27., 28.
L, 2., 13., 29.
5..	19.
8.,	12., 20.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE HRVATINI
OBJAVLJA PROSTA DELA IN NALOGE:
—	razrednega učitelja za določen čas od 1. 3. (v času porodniškega dopusta)
—	učitelja za delo v oddelku podaljšanega bivanja na razredni stopnji za določen čas
—	predmetnega učitelja zgodovine in zemljepisa za določen čas (do 31. 8. 1983) s polnim delovnim časom od 11. 2.
Pogoj je z zakonom predpisana izobrazba.
Rok prijave: do prevzema del in nalog.
V VVZ SONJE VIDMAR
Predšolski otroci z motnjami v razvoju
Ko ugotavljamo, koliko smo storili za predšolske otroke, velikokrat pozabljamo,"^da smo sočasno dokaj uspešno reševali tudi organizacijo razvojnih oddelkov za otroke z motnjami v razvoju. Vzgojno-varstveni zavod Sonje Vidmar v Ljubljani je sprejel nalogo, da organizira tak oddelek v novi vzgojno-varstveni enoti, v letu 1978.
Nekaj mesecev je minilo, preden smo lahko zbrali vse potrebne podatke o otrocih, se posvetovali z zdravnikom, s psihologom, predstavnikom Zavoda SRS za šolstvo in patronažno sestro. Pomoč pri začetnih težavah smo iskali tudi v VVZ Najdihoj-ca, posebno pa v VVZ Krim-Rudnik, kjer so imeli že do leta 1978 nekajletne izkušnje na tem področju.
Ob vseh teh iskanjih nas je nenehno spremljala velika skrt, ali se nam bo posrečilo narediti vse, ali smo ravnali pravilno itd.
Imeli smo srečo, ker smo dobili specialno pedagoginjo z izkušnjami v razvojnem oddelku, pomagala pa naj bi ji naša pridna varuhinja s šolo za varuhinje.
Pripravili smo igralnico in jo napolnili s primernimi igračami. Končno je napočil tisti dan, ko naj bi stopili pred starše, jim prikazali naše delo, razložili načrt
dela, pokazali, kam bodo lahko, pripeljali svoje otroke vsak dan in se pogovorili z njimi o sodelovanju.
Zdaj ponosno ugotavljamo, da smo le dosegli cilj. Otroci se v oddelku dobro počutijo, starši so zadovoljni, ker imajo njihovi otroci enake možnosti kot vsi drugi, ki so nam zaupani. Zadovoljni so tudi zato, ker se njihovi otroci igrajo in razvijajo svoje sposobnosti ob individualni obravnavi specialnega pedagoga s posebnimi metodami in primernimi zaposlitvami.
Oddelek je poln, zato ne moremo več reševati prošenj, ki prihajajo. Prav bi bilo, da bi se odpirali razvojni oddelki v vseh občinah in starši teh otrok ne bi zaman trkali na vrata. Tako bi pomagali otrokom, da bi bili strokovno vodeni, starše pa bi razhrpmpnili velikih skrbi in dodatnih poti.
Res pa je, da pri vodenju ten odelkov pogrešamo strokovni team delavcev, ki bi zbral vse podatke in nam pomagal bolje spremljati razvoj otrok. S tem bi se tudi izognili dolgi in nesistematični pripravi za organiziranje razvojnih oddelkov pri vzgojno-varstveni organizaciji in težavam, ki nastajajo pri vodenju oddelkov.
MARTA MORI
NAŠI POGOVORI
Pozabljeni upokojenci
»Že dvajset let sem v penziji, kljub temu pa me v čut pripadnosti k prosveti nekako obvezal, da sem ostala vsa ta leta vaša naročnica. Toda občutim, da smo upokojeni prosvetni delavci pozabljeni, kot da nas ni bilo«...
P. S.
Te skope vrstice, ki so prišle v naše uredništvo, so hkrati opomin in skrita želja.
Po odhodu v zasluženi pokoj se marsikateri učitelj in vzgojitelj čuti pozabljenega, kot bi vse menda njegovo življenjsko delo za ljudi in mladi rod utonilo v preteklost. Ostanejo samo spomini na leta trdega in požrtvovalnega vzgojnega dela, na dobro in slabo, ki so ga nosila s seboj, na premnoge obveze iz šolskih klopi, na kolege, ki so jim bb slovesu zagotavljali: ne bomo vas pozabili.
Marsikje te obljube ne pozabijo. Upokojeni učitelji so redni častni gostje na šolskih slovesnostih, vabijo jih na skupna potovanja delavcev šole, na slovo od starega leta. Vabljeni so tudi na
dan prosvetnih delavcev, da se srečajo s širšim krogom poklicnih sodelavcev. Taki stiki upokojenim učiteljem veliko pomenijo. V takem odnosu do njih je spoštovanje človeka in njegovega minulega dela, je človečnost in čut za tiste, ki bi jim s še tako visoko pokojnino ne mogli poplačati skrbnosti in ljubezni, ki so ju razdajali dolga leta rodovom.
Ponekod vsega tega ni. Še novoletnih voščilnic ne utegnejo napisati svojim upokojenim učiteljem in vzgojiteljem. Res je, da se z leti učiteljski zbor spreminja in pomlajuje in da prihajajo v šolske klopi novi rodovi. Nekdo vse to razume in jemlje stvarno, češ taki so časi, vsem se zmeraj mudi, le kdo utegne misliti še na upokojence. Drugi težko sprejemajo odtujenost in pozabo. Več trpkosti kot opomina je v njegovih besedah, namenjenih mlajšim kolegom: »Vsi pridete z leti za nami.«
V teh besedah in čustvih, ki jih spremljajo, pa je tudi klic po večji uvidevnosti in človečnosti.
r =*-“	:
Pred sto leti
je začel Popotnik svojo pot
10. januarja 1880 je izšla prva številka pedagoške revije Popotnik. Slovensko učiteljstvo je bilo takrat politično in narodnostno razcepljeno. Napredni učitelji niso bili zadovoljni s tedanjim pedagoškim glasilom Učiteljski tovariš, ker je zagovarjalo verska vzgojna načela, nemško usmerjeni učitelji pa so že od leta 1873 imeli svoje glasilo Lai-bacher Schulzeitung. Popotnik je začel izhajati v Celju. Prvi urednik je bil učitelj. Ob Stoletnici Popotnika, ki se je na svoji kasnejši poti lepo uveljavil, objavljamo ponatis uvoda k prvi številki tega glasila slovenskih učiteljev.
Že dolgo so gojili rodoljubi ob bregovih bistre Savinje in njenih okolic gorko željo, da bi izhajal v Celji list, po katerem bi se posebno učitelji pa tudi drugi ljudje v raznoverstnih stvareh na prijeten način podučevali in kratkočasili. Nameravali so narediti središče duševnega delovanja v blagor in omiko svojega naroda, v kterem se shajajo učeni in pri-prosti ljudje raznih stanov in razne starosti, da se eden od dru-zega tega uči, česar mu je v dosego njegovega duševnega ali telesnega blagostanja še potrebno. Zato so oskerbeli za list mnoge podučljivega, zanimivega in kratkočasnega berila, s kterim si bo v vedno veče kroge pot gladil ter se duševno in gmotno krepil.
Listu bo ime »Popotnik«, kteri bo 10. in 25. dan vsacega meseca k svojim blagim naročnikom popotoval ter jim donašač za tri goldinarje na leto ali pa za 1 gold. 50 kr. na pol leta, kar mu bodo dobri in zvedeni prijatelji v popotno torbico nadevali.
. ici s tem sporazumom.
Z današnjim dnevom se odpravlja Popotnik na svoje težavno popotovanje. Da bi bistrega duha in čverstega zdravja le dolgo dolgo popotoval! Pri odhodu ga obhajata strah in veselje. Strah ga je, ko pomisli, koliko bo moral obhoditi, preden si vgladi pot. Hoditi bo moral čez širne ledine, gole puščave in sterme gore; plašili ga bodo veliki prepadi, globoke reke in druge zdaj še neznane zapreke.
Z veseljem ga pa navdaja nada, da ga bodo gostoljubni rojaki pod svoje strehe radi sprejemali ter ga po zmožnosti prijazno pogostili. Poštenih ljudi se ne bo zogibal ter rad poterkal na vrata učenega gospoda kakor priprostega kmeta; enako prijazno bo pozdravljal bogatina kakor reveža: med stanovi ne bo razločka delal, temveč vsakega spoštoval kakor se spodobi. Kedar v hišo pride, bo vsakemu kaj posebnega povedal kar bo vse enako zanimivalo. Učitelji kakor učenci, stari kakor mladi, učeni kakor priprosti, vsi bodo od Popotnika kaj podučljivega in prijetnega zvedeli, če ga le radi poslušajo.
Kakor si pa vsak moder gospodar načert naredi, po kterem svoje gospodarstvo vodi, tako si je tudi Popotnik naredil načert ali program, po kterem se bo v
svojih sporočilih ravnal.
Pred vsem bo skerbel, da bo vsikdar vedel o važnih in potrebnih rečeh kakor modro besedo temeljito, pa po domače povedati; opazoval bo marljive učitelje, kako se z najboljšim vspehom pri poduku mladine trudijo, da jih lehko drugim v posnemo pripo-ročuje: poslušal bo dalje pravljice in pripovedke, ktere si pri-prosto ljudstvo pripoveduje, kake pesmi si prepeva ali kake navade in šege se pri njem o raznih prilikah nahajajo. Vse to so leskeči biseri, kteri so se iz starih časov med ljudstvom še ohranili kot najdražja dedšina njegovih slavnikih prednikov. Pozvedaval bo, kje je kak pokojnik kaj imenitnega in slavnega v blagor človeštva storil; povedal bo, kake dežele, mesta, tergi in vasi, skoz ktere bo popotoval. Kako se je slovestveno polje obdelovalo in se še obdeluje bo s posebno pazljivostjo sporočeval. Tudi dopise bo sprejemal od svojih nrii-itp
aa zve njih nasvete želje in misli kakor druge zanimive novice in važne dogodke. V svoji popotni torbici bo imel vsikdar kako kratkočasnico ali vganko za svoje prijatelje, kterim bo včasih pisal, kedar bo treba kakega pojasnila. Zadnjič še bo pa vse take reči razglašal, ktere lahko njegovi prijatelji in drugi pošteni ljudje v svoj prid obražajo.
Da bo pa Popotniku mogoče vse to storiti, kar obeta, pridobil si je mnogo zvedenih in zvestih prijateljev, kteri ga bodo vodili in mu po potno torbico polnili. Le za krepko popotno palico še prosi, na ktero se bo vpiral po stermih krajih, da dospe vselej redno k svojim prijateljem in znancem. Vec ko bo stalnih naročnikov na njegovo blago, mož-nejša bo njegova popoltna pali-
S polno popotno torbico in krepko palico v rokah bo potoval »Popotnik veselega serca po Štajerskem in Kranjskem, Kroškem in Primorskem, Hrovaškem in Ogerskem.
Obiskoval pa bo tudi tuje dežele in tuje narode, da bo vedel pripovedovati, kaj je tam lepega videl in dobrega slišal.
Pri odhodu želi sebi srečen pot, svojim prijateljem pa prav srečno novo leto!
MIHA ŽOLGAR
REPUBLIŠKI SEKRETARIAT ZA PRAVOSODJE, ORGANIZACIJO UPRAVE IN PRORAČUN KAZENSKI POBOLJŠEVALNI DOM DOB PRI MIRNI
objavlja dela in naloge
—	PREDMETNEGA UČITELJA FIZIKE IN MATEMATIKE Pogoji: višja šola pedagoške smeri, 2 leti ustreznih delovnih izkušenj in strokovni izpit
—	PREDMETNEGA UČITELJA ZGODOVINE IN ZEMLJEPISA
Pogoji: višja šola pedagoške smeri, 2 leti ustreznih delovnih izkušenj in strokovni izpit
— DVEH VZGOJITELJEV — (enega za odprti odd. v Radečah) Pogoji: višja izobrazba pedagoške smeri, 2 leti ustreznih delovnih izkušenj in strokovni izpit.
Poleg navedenih pogojev morajo kandidati izpolnjevati še naslednje: da imajo ustrezne moralno-politične lastnosti; niso v kazenskem postopku ali obsojeni za kaznivo dejanje; so zdravstveno in psihofizično sposobni. Psihofizična sposobnost se ugotavlja z intervjujem oziroma testiranjem.
Za opravljanje navedenih del in nalog sklenejo delavci delovno razmerje za nedoločen čas. Čas opravljanja del in nalog se šteje v zavarovalno dobo s povečanjem (12/16) in priznava poseben dodatek v višini 20% na obračunsko osnovo osebnega dohodka.
Družinska stanovanja bodo vseljiva v jeseni 1980.
Rok prijave do 21. 2. 1980. Kandidati naj predložijo vloge z obširnim življenjepisom in dokazili o šolski in strokovni izobrazbi Kazenskemu poboljševalnemu domu Dob pri Mirni, 68233 Mirna.
REPUBLIŠKI SEKRETARIAT ZA NOTRANJE ZADEVE SR SLOVENIJE
razpisuje
SPREJEM UČENCEV V ŠOLO ZA MILIČNIKE KADETE
POGOJI ZA SPREJEM
Na razpis se lahko prijavijo mladinci, državljani SFRJ, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
—	da so uspešno končali osnovno šolo
—	da niso starejši kot 17 let
—	da so telesno in duševno zdravi
—	da zoper njih ni bil izrečen vzgojni ukrep ter da niso v kazenskem postopku
—	da obvladajo slovenski jezik
—	da imajo pismeno privoljenje staršev ali skrbnikov
KAKO NAJ SE KANDIDATI PRIJAVIJO NA RAZPIS
Kandidati naj oddajo NAJPOZNEJE DO 20. APRILA 1980 na pristojni postaji ali oddelku milice:
—	prijavo za vpis v šolo na obrazcu 1,20, kolkovano s 4,— din, ki jo morajo obvezno podpisati starši ali skrbniki, kar je hkrati tudi dokaz o njihovem privoljenju za vpis
—	spričevalo o uspešno končani osnovni šoli; kandidati, ki še obiskujejo osmi razred, naj predlože spričevalo za prvo polletje osmega razreda; spričevalo o končani osnovni šoli pa takoj, ko ga dobijo
—	pismeno priporočilo in mnenje šole, v kateri se je zadnje leto šolal
Kandidati, ki bodo izpolnjevali vse razpisne pogoje, bodo vabljeni na zdravniški pregled, psihološki preskus, preskus telesnih zmogljivosti in znanja slovenskega jezika.
Pri sprejemu v šolo za miličnike kadete bodo imeli prednost kandidati z boljšim učnim uspehom in tisti, ki bodo uspešnejši pri r'rpr^Ublj
- M;5di?ifl,§jl'fejet ali'zavrnjen, bo obveščen do
'fi. stj,|g0p*
ZAČETEK IN TRAJANJE ŠOLANJA
Šolanje se bo začelo 1. septembra 1980 in bo trajalo štiri leta.
PRAVICE IN DOLŽNOSTI UČENCEV
Učenci imajo v šoli za miličnike kadete brezplačno stanovanje in hrano, uniformo, obutev, perilo, učne pripomočke, zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter pravico do denarnega zneska za osebne potrebe.
Kdor uspešno konča šolanje, je oproščen služenja vojaškega roka in mora po končanem šolanju delati v organih za notranje zadeve najmanj osem let.
O pravicah in dolžnostih učencev se ob sprejemu v šolo sklene pogodba.
Z uspešno opravljenim zaključnim izpitom učenec pridobi srednjo strokovno izobrazbo.
VSA POJASNILA DAJEJO
1.	Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije, telefon 327-290
2.	Šola za miličnike kadete, Ljubljana, Tacen 48, telefon 51-737 in
3.	vse postaje in oddelki milice.
REPUBLIŠKI SEKRETARIAT ZA NOTRANJE ZADEVE SR SLOVENIJE
Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Milan Marušič, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc.
Uredniški odbor Prosvetnega delavca: predsednik Geza Čahuk, Breda Cajhen, tehnična urednica Tea Dominko, odgovorna urednica Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Veljko Troha, direktor in glavni urednik Jože Valentinčič, Dušan Zupanc.
Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon: 22-284, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni izvod 8din. Letna naročnina 150din za posameznike, za delovne organizacije 250din, za študente 100din. Št. tek. računa 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
Janku Belcu najvišje priznanje
Najbrž ni prosvetnega delavca v Sloveniji, ki ne bi poznal Janka Belca iz Ljutomera, zdaj upokojenega učitelja, nekdanjega dobrega ravnatelja, dolgoletnega priznanega in prizadevnega pedagoškega svetovalca, skrbnega poslanca prosvetno-kulturnega zbora skupščine SR Slovenije, neutrudnega in požrtvovalnega sindikalnega delavca, pobudnika in soustanovitelja gimnazije Frana Miklošiča v Ljutomeru ter daleč naokrog znanega prizadevnega čebelarja.
Večji del življenjske poti je posvetil vzgoji in izobraževanju. Vzgojil je veliko mladih, ki opravljajo zdaj pomembna dela in naloge.
Požrtvovalno in zavzeto je delal v sindikatu. Trinajst let je bil predsednik sindikata prosvetnih delavcev ljutomerskega okraja, štiri leta predsednik sindikata prosvetnih delavcev okraja Murska Sobota, več let član plenuma sindikata Slovenije in član sindikata prosvetnih delavcev Jugoslavije. Na področju
sindikata je moral v Pomurju orati ledino, njegovi modri nasveti in vsestranska prizadevnost so veliko pripomogli k uspešni dejavnosti te organizacije. Za svoje neutrudno delo na področju sindikata je pred kratkim dobil najvišje sindikalno priznanje: zlati znak Zveze sindikatov Slovenije.
Za delo na družbenopolitičnem področju je kot član občinskega plenuma SZDL prejel srebrno značko SZDL, za delo v čebelarstvu pa je dobil naj višje slovensko in jugoslovansko priznanje.
Odlikovanjema — redu dela III. stopnje in redu zaslug za narod s srebrno zvezdo se je pridružil torej še zlati znak Zveze sindikatov Slovenije, na katerega je še prav posebno nonosen. Prepričani smo, da bo k" >b upokojitvi še naprej marljivo uelal na družbenopolitičnem področju ter da bodo njegove tehtne in preudarne misli pripomogle k še uspešnejšemu delovanju sindikata v Pomurju.
N. D.
Pred novitni nalogami
Nanovo izvoljeni izvršilni odbor Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije se je že dvakrat sestal, da bi izpeljal naloge, ki jih je začrtala novembrska skupščina v Mariboru. Med prve šteje dopolnitev začasnih pravil ZDPDS, ki pomenijo prenovitev organiziranosti ne le zaradi uvajanja kolektivnega predsedstva, temveč bolj zaradi možnosti, da se razširi organizirana strokovna dejavnost pedagoških delavcev vseh vrst regionalno in po strokovnih zvrsteh vzgojno-izobraževalne dejavnosti z boljšo organiziranostjo pedagoških društev in različnih sekcij.
Predsedstvo ZDPDS želi čim-prej dobiti natančnejšo sliko društveno organiziranih pedagoških delavcev, zato ima na voljo nove članske izkaznice in izvirne članske značke. Sprejeli so sklep, da znaša članarina 5 dinarjev mesečno, za pridobitev članske izkaznice, uporabne 10 let, ter značke pa je treba prišteti tokrat še 20 din. Pedagoška društva obdržijo 80 % članarine. Želeli bi, da bi osnovne organizacije ZDPDS čimprej naročile izkaznice in se tako postopoma organizacijsko prenovile in utrdile.
Razveseljiva je novica, da ustanavljajo nova pedagoška društva v ptujskem in koroškem območju, prav tako pa tudi pobuda za močnejšo strokovno povezanost vzgojiteljic in diplomiranih pedagogov, ki bi se pridružili že precej razgibani dejavnosti strokovno organiziranim šolskim pedagogom in tistim, ki so se povezali v sekciji za pedagogiko prostega časa.
ZDPD Slovenije je strokovna samoupravna zveza društev, ki proučuje, razvija in bogati teorijo ter prakso na področju vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji. V njej se združujejo društva, sekcije ter klubi pedagoških delavcev in druga društva s sorodno dejavnostjo, da bi uresničevali programske naloge, ki imajo skupen pomen za vzgojo in izobraževanje v Sloveniji. ZDPDS ustanovijo društva, sekcije in klubi pedagoških delavcev zato, da bi usklajevali svoje delo in skupne interese ter izvrševali skupne naloge. Člani ZDPDS so tudi sekcije, ki jih ustanavljajo pedagoški delavci, in delujejo na ožjem strokovnem področju vzgoje in izobraževanja. Pedagoška društva naj bi ustvarjalno povezovala vse vrste pedagoških delavcev vseh stopenj šol, teore-
tike in praktike, ki se želijo tako ali drugače strokovno razvijati in si medsebojno pomagati ter pospeševati in stopnjevati pedagoško ustvarjalnost, pa tudi med-' sebojno tovariško sodelovanje in družabnost.
Med osrednje naloge letošnjega leta šteje gotovo organizacija mednarodnega posveta o pedagogiki prostega časa v teoriji in praksi, ki bi predvidoma konec septembra 1980 na pobudo ELRA v Mariboru in Podčetrtku. Ob tej priložnosti bi organizirali širši posvet pedagoških in drugih delavcev, ki se ukvarjajo z vzgojo za prosti čas, da bi se lahko zlasti o vprašanjih prostega časa v celodnevni šoli, krajevni skupnosti in prizadevanjih za razvoj kulture prostega časa neposredno srečali s tujimi in domačimi strokovnjaki.
Predsedstvo ZDPD Slovenije pripravlja dolgoročnejši program dela. Hkrati poziva vsa pedagoška društva, naj izdelajo tudi svoje kratkoročne in dolgoročne programe dela in jih pošljejo predsedstvu, da bi lahko sestavili čim boljše načrte za dejavnost.
Opozoriti pa je treba, da se bo treba čimprej širše pogovoriti o močnejši družbeni opori za dejavnost te pomembne strokovne organizacije, ki težko deluje, odvisna predvsem od članstva, saj nima močnejšega materialnega zaledja za svobodno menjavo dela, ker vzgojno-izobraževalne organizacije same ne morejo veliko storiti. Prispevek 16.000 din, ki ga je lani dobila ZDPD Slovenije od Izobraževalne skupnosti Slovenije za poslovanje, je lahko le simbolične, ne da bi zagotavljal varno delovanje. S tem ni mogoče financirati poklicnega delavca, ki ga ZDPD Slovenije nujno potrebuje za nadaljnji razvoj, niti izpolniti dogovora, da prispeva tretjino osebnega dohodka za delavca pri Sodobni pedagogiki, ki opravlja administrativno-tehnična opravila tudi za ZDPD Slovenije, čeprav se predsedstvo trudi razviti nove družbenoekonomske odnose v delovanju organizacije ter se čimbolj konkretno na programskih temeljih povezovati z združenim delom v različnih smereh. Podobno vprašanje je odprto tudi pri drugih organizacijah ter društvih, zato se bo treba o tem čimprej širše odkrito pogovoriti.
LR
Popravek
V prvi januarski številki Prosvetnega delavca je na str. 12 pomotoma odpadel podpis avtorja članka v spomin Petru Juteršniku. Avtor članka je JOŽE BRUMEN.
Avtorju in bralcem se opravičujemo.