SLOVAN SLOVANOV:
     Iz predmestja.
 Bilo je v maju.                                ¦   ¦
Šel sem skozi ozko in umazano predmestno ulico z nizkimi, že dolgo nepobeljenimi hišami. Po ulici so se podili raztrgani otroci, kričali in se pre-Nenaden krik in jok, ki je prihajal iz sosedne ulice, me zdrami iz opazovanja predmestnega živ-ljenja. Po sredi ulice je priletela mlada deklica ru-menih, dolgih las, ki so se opletali okrog glave, ko je kričala in drvila naprej. Venomer so se slišale besede:  »Kako sem nesrečna, nesrečna!...«  __ Mene je presunil ta prizor in stopil sem hitreje, da bi poizvedel od ljudi, ki so se zbirali okrog nje, kaj ji je. »Blazna je —« so trdili nekateri.
»Kaj bo blazna, pijana je,« je oporekal star mož. In res: iz ust je smr-.    delo po alkoholu ...
Dva moža sta jo prijela za roke, da bi jo obdržala na mestu, ona pa je suvala in vpila: »Ah, kako sem nesrečna!... « Padla je na tla in tolkla okrog sebe. Na vprašanje, kaj so njeni starši, je rekla: »Hudobe...« in ihtela še močneje...
Tako me je presunil ta prizor, da nisem mogel več ostati na mestu. »Kaj so njeni starši?« sem vprašal staro ženico.
-^.   209   .«—
»Oče je delavec, mati perica: oba pijanca.«
»Oba pijanca! In kje je dobilo dekle pijačo?«
»I... kje? Kjer drevo — tam jabolko, kjer pijanci —• tam pijaea. Pun-ca, videč, s kakim veseljem in s kako slastjo pijeta onadva, je vzela skri-voma in pila. Stvar je končana.«
Dovolj mi je bilo; vse sem vedel, natančno sem razumel besede: »Kako sem nesrečna...« Mladost ji je izgubljena, bodočnast pokvarjena.