Aleš Maver in Jure Peklar Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku UVOD1 Razmerje med političnimi in verskimi oblastmi ali poenostavljeno med dr- žavo in Cerkvijo je vsaj v obnebju izročil zahodnega krščanstva ena bolj pri- ljubljenih zgodovinopisnih tem. V okviru razglabljanj o njem se je izvalil tudi pojem »državno cerkvenstvo«. Gre za verjetno ne docela posrečen prevod nemške besedne zveze Staatskirchentum, ki ima daljšo tradicijo. Z njo ozna- čujemo prizadevanje za čim temeljitejši nadzor političnih oblasti nad (Kato- liško) Cerkvijo v lastni domeni in udejanjanje tovrstnega nadzora.2 Spričo navedenega je možno pojem uporabljati skoraj v vseh obdobjih, v katerih se da zaslediti ustrezne težnje posvetnih oblastnikov. Vendar se je predstava o »državnem cerkvenstvu« v prvi vrsti porodila v zvezi z valom razsvetljenega absolutizma, ki je veliko evropskih okolij zajel v 18. stoletju in močno posegel tudi na cerkveno področje. Slovenski prostor je pri tem zaznamovala značilna oblika državnega cerkvenstva v podobi po cesarju Jožefu II. poimenovanega jožefinizma, ki je ostal prevladujoča, nato pa še vedno opazna značilnost kato- lištva v habsburškem prostoru vse do konca 19. stoletja.3 Vendar bo v pričujoči razpravi govor o zgodnejši fazi pojava. Slednjemu bova sledila od začetka 14. do polovice 15. stoletja. Lahko bi rekli, da se je s postopnim nastajanjem držav v današnjem pomenu besede v Evropi tedaj 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in v interakciji z evropskim sosedstvom št. P6-0138, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slove- nije (ARIS). 2 Prim. pregledno Remond, Religion et Société, zlasti 39–46; v slovenskem prostoru Jurca, Dva meča. 3 Prim. odličen prikaz njegovega razvoja pri Dolinar, »Teološko ozadje«, 7–20. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.26.2.67-85 Keria_2024-2_FINAL.indd 67 7. 03. 2025 07:32:02 68 Aleš Maver in Jure Peklar lahko šele prvič vzpostavil.4 Pri tem povezava med njim in papežem Pijem II. nikakor ni (zgolj) za lase privlečena. Enej Silvij Piccolomini je bil namreč več kot zgolj običajna priča vzpenjanja državnega cerkvenstva v prvi polovici 15. stoletja. Kot udeleženec in glas baselskega koncila je bil pomemben soo- blikovalec trenutka, ko se je to pojavljalo kot (za baselske »koncilske očete«) dobrodošla alternativa papeškemu absolutizmu. Kot diplomat v službi Fride- rika III. in papeža Evgena IV. je pustil pečat na Dunajskem konkordatu kot dokumentu, ki ga mnogi razumejo kot enega vrhuncev zgodnje etape držav- nega cerkvenstva v obnebju zahodnega krščanstva. Njegova cerkvena kariera lahko zaradi pogosto vidne sprege z omenjenim Friderikom III. ravno tako deluje kot praktično udejanjenje koncepta v jedru razprave. V isti okvir je moč umestiti ustanovitev ljubljanske škofije. Toda po drugi strani je Piccolomi že kot Pij II. storil kar nekaj korakov proč od državnega cerkvenstva, ki so jasno kazali na omejitve modela v evropskem katolištvu. Ob koncu uvoda je treba dodati še eno opazko. Da državno cerkvenstvo sploh nastopa kot poseben pojem in uživa sorazmerno veliko pozornost, kaže, da je (bilo) dojemano kot nekakšna izjema, celo anomalija. To še posebej velja za razumevanje cerkvene strani, ki je vsaj v katoliški različici vajena poudarjati neodvisnost cerkvenih struktur od političnih središč moči, včasih celo njihovo nadrejenost slednjim. Obenem nekje v malih možganih kljuva prepričanje, da je v obnebju vzhodnega krščanstva (in tudi v zahodnem protestantskem izro- čilu) takšna ali drugačna oblika državnega cerkvenstva stalnica.5 Verjetno razlik v razvojnih silnicah oblikovanja razmerja med Cerkvijo in nosilci politične oblasti med vzhodnim in zahodnim krščanstvom res ne kaže zanikati. Pri tem izhodišče samo (še) ni bilo različno. Na eni strani je krščan- skim skupnostim skupna začetna izkušnja življenja v senci nenaklonjenih po- litičnih oblasti in celo onkraj njihove zaznave, ki zaznamuje dobri dve stoletji zgodnje krščanske zgodovine in se v njej skriva pomembna razlika v primer- javi z islamom in celo z judovstvom.6 Tudi takoj po pokristjanjenju vrha po- litičnih skupnosti še ni prišlo do ločitve v pojmovanju. Rimski škof Gelazij I. (492–496) ob koncu 5. stoletja in vzhodnorimski cesar Justinijan I. (527–565), ki goji ambicijo, da bi ozemeljsko obnovil celotno rimsko veletvorbo, govorita v bistvu enak jezik. Oba izpostavita nujnost sodelovanja vej oblasti (ali »dveh mečev« v Gelazijevi dikciji) in oba blago izpostavita načelno prednost nosilcev duhovne oblasti.7 Ločnica, ki kaže v prihodnost, je kvečjemu dejstvo, da za zahodne kristjane s papežem spregovori nosilec te iste oblasti, za vzhodne pa s cesarjem najvišji posvetni dostojanstvenik. 4 Prim. o tem procesu v poznem srednjem veku pregledno Reinhard, Geschichte des modernen Staates, zlasti 32–36, in Pobežin, »Vergerijeva britev«, 85–102. 5 Prim. Maver, »Po različnih poteh do sozvočja«, zlasti 16. 6 Prim. Maver, »Kontinuiteta nekega odnosa«, zlasti 75–76. 7 Prim. Bremer, »Kirche und Staat«, predvsem 153–157. Keria_2024-2_FINAL.indd 68 7. 03. 2025 07:32:02 69Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku Medtem ko je namreč cesarska oblast na vzhodu, ne glede na to, da so bile med njenimi formalnimi nosilci že v 5. stoletju izrazito šibke figure, kakršna je bil dolgoletni cesar Teodozij II. (vladal 408–450), vseskozi ohranjala svojo moč in prestiž, je bilo na zahodu drugače.8 Posvetna oblast je bila dolgo šibka in razpršena. To je omogočilo, da se njena cerkvena ustreznica ni razvila zgolj v njeno dopolnilo, marveč v samostojen steber ureditve v zahodnem krščan- skem svetu. Svoje je naredila tudi vse občutnejša odsotnost vzhodnorimske oblastne roke v samem Rimu, ki je bil sicer tja globoko v 8. stoletje na papirju še podrejen vladarjem v Konstantinoplu.9 Ko je pod Karolingi na prelomu iz 8. v 9. stoletje prišlo do vnovične okre- pitve posvetnega stebra (tako imenovano regnum), se cerkvenega (tako ime- novano sacerdotium) ni dalo več integrirati na vzhodnorimski način.10 Kot že zgoraj nakazano, bi bilo sicer narobe, ko bi si stebra predstavljali zapletena v neprekinjen konflikt, kar bi se zlahka zgodilo ob preveč dobesednem branju predvsem starejših in predvsem katoliških cerkvenih zgodovin. Nikakor, enako kot na vzhodu sta si prizadevala za sodelovanje in enotnost, kakor je nalagal že Gelazijev nauk o dveh mečih. A v primeru, da je do konflikta vendarle prišlo ali da so se karte mešale na novo, ker je enega od obeh stebrov (ali kdaj verje- tno tudi oba hkrati) popadla trenutna šibkost, se je lahko cerkvena stran zaradi zgodovinskega izhodišča naslonila na trdnejšo lastno podlago kot njena vzho- dna »kolegica«. V ločitvi obeh komponent sicer nikoli pred novim vekom, če ne celo pred francosko revolucijo, ne smemo gledati samostojnega cilja, kot se nam morda zdi spričo razvoja v zadnjih dveh stoletjih. Vendar ostaja dejstvo, da je večja medsebojna neodvisnost, četudi razumljena kot začasno ali neobičajno stanje, tovrstni ločitvi na zahodu vseeno pripravljala teren na dolgi rok. Kot je bilo doslej že razvidno, sama osrednji sprožilni moment za to razen v izkušnji prvih krščanskih stoletij vidiva v sorazmerni krizi politične obla- sti na evropskem zahodu v »temnih stoletjih« zgodnjega srednjega veka. Kdo drug utegne še večjo težo pripisati konfliktu med papeško in cesarsko avto- riteto v okviru tako imenovanega boja za investituro v 11. in 12. stoletju.11 Dictatus papae papeža Gregorja VII. (1073–1085) je s tem, ko je stopnjeval univerzalnost papeške oblasti, isto univerzalnost, ki je bila dotlej dojemana kot samoumevna, odrekal cesarju. Ni presenetljivo, da se je pojem »nemški« (Teutonicus) v zvezi z vladarjem nemškega prostora prvič začel pojavljati rav- no v tem kontekstu, saj je hotel Gregor poudariti »delnost« oblasti svojega konkurenta Henrika IV.12 8 Prim. Beck, Das byzantinische Jahrtausend, predvsem 87–109. 9 Prim. o tem Heather, The Restoration of Rome, predvsem 3–104. 10 Prim. Filoramo in Menozzi (ur.), Storia del cristianesimo, predvsem 79–83. 11 Prim. pregledno Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, predvsem 82–101; Grdina, Med oklepom in ornatom, predvsem 15 ss. 12 Prim. Rexroth, Deutsche Geschichte im Mittelalter, 14–15. Keria_2024-2_FINAL.indd 69 7. 03. 2025 07:32:02 70 Aleš Maver in Jure Peklar Investiturni boj se je v prvi četrtini 12. stoletja polegel, napetost glede raz- merja med obema »univerzalnima« središčema oblasti v zahodnem krščan- stvu pa je vsaj kot možnost konflikta tlela naprej. Šlo je predvsem za vprašanje, v kolikšni meri je cesar kot »univerzalni« posvetni vladar odvisen od papeža kot tistega, ki vihti »duhovni meč«. In dolgotrajni spopad med papeži in dina- stijo Hohenstaufov se je kljub izredno močnima cesarskima osebnostma Fri- derika I. in Friderika II. sredi 13. stoletja iztekel v korist naslednikov prvaka apostolov.13 PR ENAPET LOK IN SENCA R AZKOLA Tu se začne zgodba o državnem cerkvenstvu, s kakršnim se je v svojem ži- vljenju srečeval Enej Silvij Piccolomini. Na začetku razvlečene razvojne faze, katere sklepne akorde je doživljal, je bila vsaj po mnenju, kot ga zastopava v pričujočem prispevku, papež Bonifacij VIII. (papeževal 1294–1303).14 A še preden se posvetiva pretresom njegovega pontifikata, morava opozoriti na po- membno omejitev. Prikazi razmerja med politično in versko oblastjo v Evropi in njegovega razvoja, kakršnega sva med drugim predstavila v prejšnjem razdelku, zvenijo za naša ušesa logično in smiselno. Ne morejo pa upoštevati plasti, do katere nimamo dostopa. Že dolgo živimo v okoljih, kjer je ločitev Cerkve in države in celo religije in družbe ob hkratni premoči politične ravni kot razlagalnega izhodišča bolj ali manj samoumevna. Zato se zna zgoditi, da pri ocenjevanju razmer v predmoderni dobi (tako v antiki kot v srednjem veku ter še v dobr- šnem delu novega) precenjujemo vlogo politike in političnega pri sprejemanju odločitev tedanjih akterjev. Vsaj kot možnost je zaradi tega treba dopustiti, da je jemal predmoderni človek vprašanje pravilnega odnosa med obema ključ- nima stebroma družbe bolj zares, kot si lahko sedaj predstavljamo. Skoraj go- tovo je tudi pripisoval večji pomen primerni (pravi) ureditvi družbe za svoj dušni blagor, ki ga je spet cenil precej višje, kakor se zdi zgolj ob upoštevanju nam dostopnih življenjskih izkušenj. Sicer ravno omenjeni pojem »dušnega blagra« neredko zaide v razprave o poznosrednjeveški politični teologiji,15 a bolj kot okrasek, ki naj ponazori drugačnost preteklih časov, in ne kot razla- galni dejavnik, ki bi ga jemali povsem zares. V osnovi niti nadaljevanje najine- ga besedila ne bo moglo biti drugačno. Osebnost in delovanje omenjenega Bonifacija VIII. vsekakor ne otežu- jeta poseganja po razlagi cerkvenopolitičnih odločitev izključno s profanimi 13 Prim. Schimmelpfenning, Das Papsttum, predvsem 191–196; Jurca, Dva meča, predvsem 66–73. 14 O cerkvenopolitičnih razmerah tega obdobja na današnjem slovenskem ozemlju prim. Bele, »Štajerske dvorne službe«, predvsem 12–14. 15 Prim. za zgled Reinhardt, Pontifex, tukaj zlasti 414 ss. Keria_2024-2_FINAL.indd 70 7. 03. 2025 07:32:02 71Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku motivi. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno, je namreč možakar svoje težnje po vnovičnem uveljavljanje papeške premoči tudi na posvetnem polju, kot jo je razbiral iz zgodnejših desetletij 13. stoletja, povezoval z brezobzirnim ustvar- janjem zaključene fevdalne tvorbe za svojo plemiško družino Caetani (ali Gaetani).16 To je resda zakoličil, vendar je njegovo ravnanje že v takratni jav- nosti močno spodkopalo vsakršno možnost za opravičevanje njegovih stališč v sporih s posvetnimi vladarji z duhovnimi argumenti. Razen tega je verjetno že v izhodišču šlo za jalov poskus vrtenja časa nazaj. Kot drugi podobni podvi- gi ta ni upošteval spremenjenih zgodovinskih okoliščin in okrepljene samoza- vesti kraljev Bonifacijevega obdobja.17 Zato sta papeževi buli Clericis laicos iz leta 1296, s katero je prepovedal obdavčevanje duhovščine brez papeževega (se pravi svojega) dovoljenja, in Unam sanctam iz leta 1302 izzveneli bolj ali manj v prazno. Ali bolje, mobilizirali in okrepili sta vladarsko nasprotovanje.18 V mlajši buli Bonifacij VIII. sočasno nadgradi in razveljavi razumevanje svojega davnega predhodnika Gelazija I. o razmerju med oblastnima mečema: Certe qui in potestate Petri temporalem gladium esse negat, male verbum at- tendit domini proferentis: Converte gladium tuum in vaginam. Uterque ergo in potestate ecclesiae, spiritualis scilicet gladius et materialis, sed is quidem pro ec- clesia, ille vero ab ecclesia exercendus, ille sacerdotis, is manu regum et militum, sed ad nutum et patientiam sacerdotis. Oportet autem gladium esse sub gladio et temporalem auctoritatem spirituali subiici potestati.19 V podobnem duhu pontifeks v nadaljevanju pribije: Ergo si deviat terrena potestas, iudicabitur a potestate spirituali; sed si deviat spiritualis minor, a suo superiori; si vero suprema, a solo Deo, non ab homine potest iudicari, testante apostolo: Spiritualis homo iudicat omnia, ipse autem a nemine iudicatur.20 Bonifacij VIII. je s svojimi zahtevami prenapel lok. Verjetno bi jo ob kon- cu odnesel bolje, če na nasprotni strani ne bi stal tako brezobziren vladar, kot 16 Reinhardt, Pontifex, 384–385. 17 Prim. Filoramo in Menozzi (ur.), Storia del cristianesimo, 277–284. 18 Prim. Collins, Keepers of the Keys of Heaven, 276–280. 19 Bula Unam sanctam, izdana 18. novembra 1302, besedilo navedeno po Mirbt, Quellen zur Ges- chichte des Papsttums, tukaj 163. »Zagotovo tisti, ki zanika, da je časni meč v Petrovi oblasti, ni pozoren na besedo Gospoda, ki pravi: Spravi meč v nožnico. Torej sta v oblasti Cerkve oba meča, se pravi duhovni in snovni, vendar morajo tega vihteti za Cerkev, onega pa vihti Cerkev sama. Zadnji je v roki duhovnika, prvi pa v roki kraljev in vojakov, a na duhovnikov migljaj in po njegovi potrpežljivosti. Treba pa je, da je meč pod mečem in da je časna moč podrejena duhovni oblasti.« 20 Ibid. »Če zemeljska oblast torej skrene s poti, ji bo sodila duhovna oblast, če pa skrene nižja du- hovna oblast, ji bo sodila njej nadrejena. A če s poti skrene najvišja duhovna oblast, ji lahko sodi zgolj Bog, ne človek, saj apostol pričuje: Duhovni človek presoja vse, njemu pa ne sodi nihče.« Keria_2024-2_FINAL.indd 71 7. 03. 2025 07:32:02 72 Aleš Maver in Jure Peklar je bil francoski kralj Filip IV. (vladal 1285–1314), ki se s svojimi zavezniki iz Italije ni ustavil niti pred možnostjo papeževe fizične odstranitve. Medlo rav- nanje Bonifacijevega naslednika Benedikta XI. po nagli predhodnikovi smrti je samo potrdilo, da odločen jezik Bonifacijeve bule ni imel več pravega stika z resničnostjo.21 Začasna preselitev rimskega škofovskega sedeža v južno Francijo, kjer se je leta 1309 ustalil v Avignonu, za ljudi 14. stoletja vsaj v začetku verjetno ni pomenila tolikšnega pretresa, kot so si predstavljali pozneje. Podoba »babilon- ske sužnosti« papeštva je najbolj nastala kot kombinacija jeremijad italijanskih sodobnikov, kakršen je bil Petrarka,22 in uspešne »privatizacije« kolektivnega zgodovinskega spomina, kot jo je predvsem od polovice 15. stoletja naprej izvedla rimska stran iz minulega zahodnega razkola.23 Prav tako avignonska etapa sama po sebi ni predstavljala bistvenega pospeška državnemu cerkven- stvu, čeprav sta v to smer kazala povečan vpliv francoskih monarhov in zelo hitro »pofrancozenje« kardinalskega kolegija. Slednje je izpeljal že prvi papež na začasnem bivanju v Avignonu, Klement V. (papež 1305–1314).24 Velike korake v smer vsaj teoretičnih razmislekov o novi opredelitvi raz- merja med politično in cerkveno oblastjo je spodbudilo prejkone naključno sovpadanje med sporom o zasedbi kraljevskega prestola v Nemčiji in enim vrhuncev spora znotraj Cerkve o razumevanju predpisa uboštva v vrstah na- slednikov svetega Frančiška Asiškega. Osebi, ki sta se vsaka na svoji strani zna- šla v jedru teh konfliktov, sta bila papež Janez XXII. (papeževal 1316–1334) in kralj in poznejši cesar Ludvik IV. Bavarec (vladal 1314–1347).25 Papež je Ludviku priznanje odrekal tudi potem, ko je ta na stranski tir postavil habs- burškega tekmeca Friderika Lepega. To je pomagalo k vzpostavitvi kraljeve bavarske prestolnice München kot središča inovativnih političnoteoloških razmislekov.26 Tam so se zbrali vodilni predstavniki zagovornikov radikalnega razumevanja uboštva v redu manjših bratov, kakršen je bil Anglež Viljem iz Ockhama (ok. 1288–1347), in nasprotnikov politične moči papežev, kakršen je bil Marsilij iz Padove (ok. 1285/90–1342/43).27 V njihovih stališčih nas lah- ko preseneti skoraj neomajno zaupanje v nosilce politične oblasti kot »nad- zornike« ali »usmerjevalce« Cerkve, čeprav praviloma sicer poudarjajo njeno duhovno plat in duhovščini očitajo preveliko posvetnost.28 Podoben paradoks se je ponovil vsaj še skoraj natanko dvesto let pozneje, ko je Martin Luter 21 Prim. Reinhardt, Pontifex, 387. 22 Prim. Logan, Geschichte der Kirche, predvsem 306–309. 23 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, 264. 24 Prim. Reinhardt, Pontifex, 391. 25 Prim. Filoramo in Menozzi (ur.), Storia del critisianesimo, zlasti 281–284. 26 Prim. Sturlese, Philosophie im Mittelalter, 95. 27 Prim. Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, predvsem 193–197. 28 Prim. Jurca, Dva meča, predvsem 119–123. Keria_2024-2_FINAL.indd 72 7. 03. 2025 07:32:02 73Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku najprimernejše varuhe oznanjevanja »čistega evangelija« po sili razmer odkril v nemških knezih svojega časa.29 Marsilij iz Padove je šel verjetno najdlje, ko je predlagal skoraj popolno podreditev cerkvene sfere posvetni.30 Vendar korenitost njegovih predlogov v spisu Branilec miru (Defensor pacis) ni razumljiva, če ne upoštevamo upo- rabe ali kar zlorabe v preteklosti sorazmerno učinkovitega orožja interdikta (prepovedi opravljanja verskih obredov na določenem območju) papeža Ja- neza XXII. Slednja je na območjih pod oblastjo Ludvika IV. povzročila resno duhovno krizo ob hkratni izgubi ugleda duhovščine in škofov.31 Zato Marsi- lij možnost odločanja o spornih vprašanjih verskega nauka papežu v celoti odvzame: Legis divinae dubias definire sententias, in his praesertim, qui christianae fidei vocantur articuli, reliquisque credendis de necessitate salutis aeternae, solum generale concilium fidelium, aut illius valentiorem multitudinem, sive partem determinari debere, nullumque aliud partiale collegium, aut personam singu- larem cuiscunque condicionis existat, iam dictae determinationis auctoritatem habere.32 Na podlagi tega potem cerkvenim oblastem in zlasti papežu zanika pra- vico do nalaganja časnih in večnih kazni, do poveljavitev nezakonskih roj- stev, do izobčevanja brez soglasja posvetnega zakonodajalca in podobnih reči. Seveda mu hkrati ne priznava nikakršne vloge pri potrjevanju izvolje- nega kralja, kar je bilo ravno glavno jabolko spora med Janezom XXII. in kraljem Ludvikom.33 V smer prihodnjih debat kaže tudi piščev prenos papeževe duhovne obla- sti na celoten zbor škofov, zaradi česar jim prisodi celo pravico do tega, da papeža izobčijo: Omnes episcopos aequalis auctoritatis esse immediate per Christum neque secundum legem divinam convinci posse in spiritualibus aut temporalibus praeesse invicem vel subesse. 29 Prim. Leppin, Martin Luther, predvsem 258–276. 30 O Marsiliju in njegovem Branilcu miru prim. Ottmann, Geschichte des politischen Denkens, 261–269. 31 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, predvsem 240–242. 32 Marsilij iz Padove, Defensor pacis, III, c. 2, Conclusio, c. 2. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geshichte des Papsttums, 164–165. »Sporna določila Božjega zakona, še zlasti pri tistih, ki se imenujejo členi krščanske vere, in drugo, kar je nujno verjeti za dosego večnega zveličanja, mora opredeljevati le splošni zbor (koncil) vernikov ali njegova bolj zdrava množica oziroma del. In noben drug delni zbor ali posamezna oseba, najsibo že katerega koli stanu, nima moči za že omenjeno opredeljevanje.« 33 Prim. ibid. Keria_2024-2_FINAL.indd 73 7. 03. 2025 07:32:02 74 Aleš Maver in Jure Peklar Auctoritate divina, legislatoris humani fidelis interveniente consensu seu concessione, sic alios episcopos communiter aut divisim excommunicare posse Romanum episcopum, et in ipsum auctoritatem aliam exercere quemadmodum e converso. 34 Najbolj znan pa je Marsilij verjetno po že omenjenem poudarjanju pre- moči nosilcev politične oblasti nad cerkveno,35 kar med drugim potrdi z raz- mislekom o postavitvi in odstavitvi rimskega škofa: Episcopum Romanum et alium quemlibet ecclesiasticum seu spiritualem minis- trum secundum legem divinam per solum fidelem legislatorem aut eius auctori- tate principantem vel fidelium generale concilium ad officium ecclesiasticum separabile promoveri debere, ab eodem quoque suspendi atque privari exigente delicto.36 V praksi se drznih zamisli v prvi polovici 14. stoletju kajpak ni dalo ure- sničiti. Celo sam kralj Ludvik je bil precej previden. Čeprav so dolgo menili, da je svoje cesarsko kronanje v Rimu leta 1328 izpeljal kot povsem sekulari- ziran obred, danes velja, da sta ga v cerkvi sv. Petra vendarle kronala škofa iz Castella (škofija se je z gradeškim patriarhatom pozneje združila v beneški patriarhat) in iz Alerije na Korziki. Ludvikovo negotovost je še podčrtalo dej- stvo, da je svojemu marionetnemu protipapežu Nikolaju V. iz vrst manjših bratov, ki ga je postavil med bivanjem v Rimu, naročil obred ponoviti.37 Tudi protipapež sicer ni dolgo vzdržal na položaju. Drugače kot samo bivanje Petrovih naslednikov v Avignonu je težnje po močnejšem nadzoru političnih oblasti nad Cerkvijo nedvomno okrepil razkol, ki mu je sledil. Tedanji Evropejci so lahko razumeli, da poglavar zahodnega kr- ščanstva ne more imeti sedeža v kaotičnem Rimu, kar sta na svoji koži izkusila avignonska papeža Urban V., ki se je po »izletu« v mesto ob Tiberi kmalu vrnil na francoski jug, in Gregor XI., ki naj bi mu podoben korak preprečila zgolj smrt.38 Teže so se sprijaznili s stanjem, v katerem niso mogli zanesljivo vedeti, 34 Marsilij iz Padove, Defensor pacis, III, c. 2, Conclusio, c. 17–18. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geshichte des Papsttums, 165. »Vsi škofje imajo neposredno od Kristusa enako oblast in po Božjem zakonu ni mogoče dokazati, da so drug drugemu podrejeni ali nadrejeni v duhovnih ali časnih zadevah. Po Božjem pooblastilu lahko ob pridobitvi soglasja vernega človeškega za- konodajalca ali z njegovim dovoljenjem drugi škofje skupaj ali ločeno izobčijo rimskega škofa, kakor lahko on po drugi strani izvaja isto oblast.« 35 Prim. Jurca, Dva meča, zlasti 123. 36 Marsilij iz Padove, Defensor pacis, III, c. 2, Conclusio, c. 41. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geshichte des Papsttums, 166. »Rimskega škofa in katerega koli drugega cerkvenega ali duhov- nega služabnika sme po Božjem zakonu na ločljivo cerkveno službo povzdigniti le verni zako- nodajalec ali vladar po njegovem pooblastilu ali splošni zbor (koncil) vernikov. Isti ga smejo ob narejenem prestopku tudi suspendirati ali mu službo sploh odvzeti.« 37 Prim. Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, 196. 38 Prim. Reinhardt, Pontifex, 409–413, passim. Keria_2024-2_FINAL.indd 74 7. 03. 2025 07:32:02 75Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku kdo je resnični Kristusov namestnik na zemlji in s tem glavni »upravljalec« za zveličanje potrebnih milosti. Dlje, kot se je skupaj devetintrideset (na papirju celo enainpetdeset let) trajajoče stanje negotovosti vleklo, bolj so rasle delni- ce vladarjev in splošnega koncila, ki mu je visoko mesto odmeril že Marsilij. Nobeden od dveh, od leta 1409 celo treh sočasnih pontifeksov ni bil dovolj močan, da bi težavo rešil via facti.39 In nobeden ni bil dovolj nesebičen, da bi omogočil rešitev z odstopom, via cessionis. Tako se je via concilii, ki je bila sprva v razmislekih še v senci drugih dveh, izkazala za edino stvarno možnost za preboj.40 Že koncil v Pisi leta 1409 bi bil nemara kronan z uspehom, ko ne bi na njem izvoljeni papež Aleksander V. umrl že po manj kot letu dni.41 Tako se je negotovost podaljšala še za nekaj let, do koncila v Konstanci. Ta pa je po eni strani pomenil izjemen osebni uspeh kralja Sigismunda, ki si je lahko pripel največji delež zaslug za končno izvolitev splošno priznanega papeža, medtem ko je po drugi strani učinkovito ponazoril premoč koncila nad rimskim ško- fom.42 Samozavest, izražena v koncilskem dokumentu Haec sancta, ni bila brez vsaj navidezno trdne podlage: Haec sancta synodus Constantiensis […] primo declarat, quod ipsa in spiritu sancto legitime congregata, concilium generale faciens et ecclesiam catholicam repraesentans, potestatem a Christo immediate habet, cui quilibet, cuiuscunque status vel dignitatis, etiamsi papalis existat, obedire tenetur in his, quae perti- nent ad fidem et exstirpationem dicti schismatis et reformationem ecclesiae in capite et in membris.43 Vsekakor se je s tem besedilom in v trenutku, ko na koncilu ni bilo nobe- nega papeža, vsaj del sto let starih Marsilijevih zamisli najbolj približal udeja- njenju. Med koncilskimi udeleženci so sicer kleriki tvorili ogromno večino, a je bilo nekaj tudi laikov.44 Verjetno takšna sestava ni povsem ustrezala pred- stavi o pojmu fidelis legislator pri filozofu iz Padove, je pa šlo za concilium ge- nerale fidelium v njegovem smislu. Z današnjega vidika hkrati ni bilo mogoče spregledati že ob Bodenskem jezeru po malem položenih temeljev za popolni triumf rimskega papeškega primata čez nekako trideset let. Na neki način je rimsko opcijo okrepil že koncil, ko je odrekel podporo papežu Janezu XXIII. 39 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, 249 ss. 40 Prim. Logan, Geschichte der Kirche, 327–328. 41 Prav tam, predvsem 333. 42 Prim. Wolf, Krypta, zlasti 56 ss. 43 Dokument Haec sancta koncila v Konstanci, izdan 6. aprila 1415. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geschichte des Papsttums, 169. »Ta sveti shod v Konstanci najprej razglaša, da ima, ker je bil sam zakonito sklican v Svetem Duhu, tvori splošni koncil in predstavlja Katoliško cerkev, oblast neposredno od Kristusa. Slednji se je dolžan v zadevah, ki se tičejo vere in izkoreninjenja omenjenega razkola ter prenove Cerkve v glavi in udih, pokoravati vsakdo, ne glede na položaj ali dostojanstvo, četudi je to papeško.« 44 Prim. Schatz, Allgemeine Konzilien, predvsem 134. Keria_2024-2_FINAL.indd 75 7. 03. 2025 07:32:02 76 Aleš Maver in Jure Peklar (danes uradno velja za protipapeža) iz časa med letoma 1410 in 1415, ki je predstavljal izročilo pisanskega cerkvenega zbora in ob začetku njegovega na- slednika užival podporo velike večine katoliškega sveta.45 To je odprlo pot za vrnitev že povsem na rob odrinjenega rimskega papeža Gregorja XII. (1406– 1415), strica Piccolominijevega nasprotnika in poznejšega delodajalca Evgena IV. Ta morda najmanj opazni od treh sočasnih papežev, ki so ga nazadnje pod- pirali samo še na širšem območju Riminija v Italiji, je naredil z rimskega vidi- ka genialno potezo. Drugače kot avignonski, osebno precej bolj poduhovljeni rimski škof Benedikt XII. (protipapež 1394–1423), je bil pripravljen odstopiti, vendar si je še prej izpogajal pravico, da še v svojem imenu skliče že več kot pol leta potekajoči koncil. Na omenjeni način ni le postavil pod vprašaj veljavnosti že pred njegovim sklicem izdane eksplozivne konstitucije Haec sancta, marveč je ustvaril pogoje za skoraj popolno prevlado rimskega pogleda na čas raz- kola v prihodnosti.46 Sad koraka nazaj sta bila tako dva koraka naprej. Danes veljajo rimski papeži v času med letoma 1378 in 1417, Urban VI., Bonifacij IX., Inocenc VII. in Gregor XII., brez prave zgodovinske podlage za zakonite, avignonska in pisanska pa za protipapeže. Seznam ima sicer lepotno napako, ker leta 1492 stvari očitno še niso bile dorečene in je Rodrigo Borja postal Ale- ksander VI., s čimer je nekako »poveljavil« pisanskega Aleksandra V. Drugače je kardinal Angelo Roncalli leta 1958 pisanskega in v Konstanci k odstopu prisiljenega Janeza XXIII. dokončno potisnil med protipapeže.47 Nazadnje je treba dodati, da je položaj Rima okrepil še na koncilu v Kon- stanci izvoljeni in splošno priznani Martin V. (1417–1431).48 Že njegova iz- volitev sama ni brez ironije. Koncilski volivci (med katerimi niso bili zgolj kardinali) so reformo Cerkve in capite et membris zaupali edinemu Petrovemu nasledniku iz rimske rodbine Colonna, ki je skupaj s svojimi tekmeci iz rod- bine Orsinijev predstavljala vse tisto, kar je šlo narobe na večini konklavov od druge polovice 13. stoletja naprej in kar je vsaj posredno pripeljalo tako do preselitve papežev v Avignon kot do zahodnega razkola.49 Hkrati Oddo di Colonna ni imel resnega namena, da bi si oblast delil s predvidenimi rednimi koncili, čeprav se je držal črke dokumentov iz Konstance. Uspelo mu je izvotli- ti cerkveni zbor v Pavii, ki ga je »po predpisih« sicer sklical pet let za koncilom ob Bodenskem jezeru, tik pred smrtjo pa je – še vedno v duhu sklepov iz časa po svoji izvolitvi – sklical novega v Basel.50 Tam je ideja o premoči koncila nad papežem, tako imenovani konciliarizem, dosegla vrhunec in zaton.51 Ravno 45 Prim. Logan, Geschichte der Kirche, 336–337. 46 Prim. Reinhardt, Pontifex, 423 ss. 47 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, 261–262. 48 O njem pregledno Reinhardt, Pontifex, 433–441. 49 Prim. Logan, Geschichte der Kirche, zlasti 265–267. 50 Prim. Schatz, Allgemeine Konzilien, 147–149. 51 Ibid., 151 ss. Keria_2024-2_FINAL.indd 76 7. 03. 2025 07:32:02 77Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku tako je spor med papežem in koncilom koristil posvetnim vladarjem in raz- širitvi državnega cerkvenstva. Z Baslom in prerivanji okrog njega in zaradi njega pa je neločljivo povezano tudi ime Eneja Silvija Piccolominija. KONCILIAR IZEM ALI K AR IER IZEM? Težko je odgovoriti na vprašanje, ali je Piccolomini na strani baselskega konci- la pristal, predvsem pa vztrajal zaradi tega, ker je zares verjel v osrednje postu- late konciliarizma in nasprotoval papeški premoči v Cerkvi. Kar nekaj stvari kaže na pragmatično naravo njegovih izbir, celo na določeno vlogo naključja. Seveda je treba najprej poudariti, da je papež Evgen IV. (1431–1447) kot na- slednik Martina V. v začetku močno precenil svojo moč, kot je to sto trideset let prej storil Bonifacij VIII. S hitro (zgolj papirnato) razpustitvijo baselskega cerkvenega zbora z bulo Quoniam alto novembra leta 1431 je »problem Basel« dejansko šele ustvaril.52 Piccolomini se je med Evgenovimi nasprotniki znašel predvsem zato, ker je med njimi pristal njegov zgodnji delodajalec, le nekaj let starejši Domenico Capranica (s pravim priimkom Pantagale).53 Slednjega je papež odbil, ker mu ni hotel priznati kardinalskega naslova, ki mu ga je sorodnik Martin V. podelil in pectore. Odločitev je sicer še v času življenja tudi razglasil, toda Capranica ni mogel osebno priti po kardinalski klobuk. V Baslu so mu naslov kot (sicer ne posebej gorečemu) privržencu koncila brez težav priznali.54 Dolgo vztrajanje poznejšega Pija II. v današnji Švici pa najbolje pojasni strah pred posledicami lastne vpletenosti v amaterski neuspeli poskus ugrabitve Evgena IV. v Firen- cah.55 In dejansko je s svojimi številnimi zadolžitvami, ki jih je prevzel v kon- cilskih letih, vsaj na zunaj zlahka obveljal za enega bolj zagretih udeležencev rušenja papeške avtoritete v Baslu. Vrhunec je njegova dejavnost dosegla, ko je postal celo tajnik leta 1439 izvoljenega Feliksa V., doslej zadnjega protipapeža v zgodovini Katoliške cerkve.56 Od blizu je lahko tudi gledal, kako je spor med »Baselčani« in Evgenom IV. koristil nosilcem politične oblasti v postopnem širjenju pravic na cerkve- nem področju. Zgodnji zmagovalci takšnega stanja so postali zmerni privr- ženci leta 1415 v Konstanci usmrčenega Jana Husa. Brez prizadevanja koncil- skih očetov za dosego čim večjega prestiža v prerivanju z rimskim škofom ob hkratni želji kralja Sigismunda, da bi v češkem kraljestvu dosegel nedeljeno priznanje, bi težko prišlo do s pravovernega katoliškega vidika širokogrudnega 52 Prim. Schimmelpfennig, Das Papsttum, 255–256. 53 Reinhardt, Pius II., 33. 54 Ibid., 41. 55 Ibid., 42–43. 56 Prim. Collins, Keepers of the Keys of Heaven, 324–325. Keria_2024-2_FINAL.indd 77 7. 03. 2025 07:32:02 78 Aleš Maver in Jure Peklar kompromisa.57 Novembra leta 1433 je koncilska delegacija potrdila sporazum z zmernejšo strujo husitskega gibanja, ki je zato dobil ime Praški (Baselski) kompaktati (Compactata religionis).58 Med drugim je predvideval dostopnost obhajila pod obema podobama za vsakogar na Češkem in Moravskem, ki bi ga želel, svobodno oznanjanje Božje besede (ki pa so jo smeli oznanjati le du- hovniki, ki so jih določili ordinariji), ali dovoljenje, da Cerkev (z izjemo me- nihov) poseduje lastnino (kar je bilo usmerjeno proti zagovornikom njenega popolnega uboštva). Ker so dogovor slovesno razglasili šele julija leta 1436 v cerkvi sv. Jakoba v Jihlavi na Moravskem, Baselski kompaktati nastopajo tudi pod imenom jihlavskih.59 Vmes so namreč zmerni husiti (ali kalikstinci, ker so zahtevali predvsem kelih, se pravi obhajilo pod podobo vina, za laike) v zavezništvu z vojsko cesarja Sigismunda leta 1434 porazili svoje radikalne so- vernike. Kljub temu je večinska Cerkev šla husitom kar precej naproti. To je, kot rečeno, moč pojasniti z negotovim položajem koncila, a hkrati s tem, da si ljudje 15. stoletja niso znali predstavljati razdeljene Cerkve na območju zaho- dnega krščanstva. Če so bili torej na območju pod oblastjo čeških kraljev ustvarjeni pogo- ji za oblikovanje nekakšne posebne češke različice katolištva, kar je prišlo potem do izraza predvsem v času vladanja kalikstinskega kralja Jurija Pod- jebradskega (vladal 1458–1471), v drugih delih katoliške Evrope zadeva ni šlo tako daleč. Najboljši položaj v razmerju do vodstva Cerkve, ki ga je kot papežev tekmec zase vse bolj terjal koncil, si je priboril francoski kralj Karel VII. (1422–1461). Ta je izkoristil konciliaristično gibanje za vzpostavitev ne- kakšne oblike državnega cerkvenstva. Po načelu Duobus litigantibus tertius gaudet je organiziral lastno zborovanje s francosko duhovščino v mestu Bo- urges in tam 7. julija 1438 izdal pragmatično sankcijo.60 V njej se je skupaj s francoskimi prelati predstavil kot rešitelj Cerkve v Franciji, ki da se je znašla v izjemno težkem položaju. Obenem je izrekel priznanje sredstvom, kakršna je ponudil baselski koncil: Quae incommoda divinae haud dubium credenda sunt displicere voluntati, quinimo in grave nostri et ecclesiae praefatae nostrorum regni et delphina- tus versantur praeiudicium atque detrimentum permaximum; stimulantibus conscientiis, absque gravissima Dei offensa diutius dissimulare non posse, cognoscentes iidem praelati et ceteri viri ecclesiastici ecclesiam praedictam nostrorum regni et delphinatus repraesentantes, quod super praedictorum 57 Prim. Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, 234–235. 58 Podrobno o tem Šmahel, Die Basler Kompaktaten, predvsem 25–32. 59 Ibid., 74–88. 60 Prim. Filoramo in Menozzi (ur.), Storia del cristianesimo, 289–290. Keria_2024-2_FINAL.indd 78 7. 03. 2025 07:32:02 79Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku reparatione ipsius sacrae Basilensis synodi decreta provisionem congruentem videntur attulisse.61 Za papirnato pohvalo koncilskim odlokom in priznanjem premoči konci- la nad rimskim škofom je bilo prizadevanje za čim širši nadzor nad Cerkvijo v Franciji. V določilih Karlove pragmatične sankcije so vsaj deloma odmevale več kot stoletje stare zamisli Marsilija iz Padove. Med njimi je bila prepoved papeževe uporabe interdikta. Papežu je bila prav tako odvzeta pravica do po- deljevanja beneficijev in poseganje v imenovanje škofov na francoskem obmo- čju, francoskim prelatom pa se v sporih ni bilo dovoljeno obračati na Rim. Sle- dnji naj bi ostal tudi brez anatov (dohodkov prvega leta po podelitvi cerkvene službe) iz Francije.62 Čeprav v naslednjih obdobjih ukrepi iz Bourgesa niso vseskozi ostali v veljavi, so pomenili verjetno najvidnejši korak k vzpostavitvi nekakšne »nacionalne« cerkve znotraj katolištva pred še bolj širokopoteznim projektom Henrika VIII. sto let pozneje. Tam je sam angleški kralj najbrž prav tako pričakoval, da bo cerkvena skupnost v Angliji ostala v vsebinskem smi- slu katoliška, kar pa se ni uresničilo.63 Hkrati je cerkvena politika Karla VII. pomenila pomembeno spodbudo za poznejši galikanizem, težnjo po čim večji samostojnosti francoskega katolištva, ki ni čisto izzvenela niti ob sprejemanju radikalnega zakona o ločitvi Cerkve in države v Franciji leta 1905.64 Do sorazmerno odločnih potez v Bourgesu je prišlo v trenutku, ko sta bila koncil v Baslu in papež Evgen IV. blizu ravnotežja, vendar sta bila oba približno enako šibka. Koncil je sicer skušal pokazati zobe z izvolitvijo že omenjenega pro- tipapeža, vendar je že prekoračil svoj zenit.65 Papež se je začel po drugi strani po hudih udarcih svoji avtoriteti v tridesetih letih 15. stoletja že pobirati in je prvi delni uspeh dosegel že pred omenjeno pragmatično sankcijo z odprtjem zedi- njenju z vzhodnimi kristjani namenjenega koncila v Ferrari. Naslednje leto je z razglasitvijo zedinjenja v Firencah zadal Baslu morda vsaj simbolno najpomemb- nejši udarec. Od tedaj so njegove delnice rasle, koncilske pa padale. Kot opozar- jajo sodobni zgodovinarji, je veliko vlogo odigralo ravno dejstvo, da je Evgen IV. vse bolj predstavljal znano monarhično, baselski koncil pa »demokratično« ali kar anarhično načelo, ki je konservativno družbo 15. stoletja precej vznemirjalo.66 61 Pragmatična sankcija iz Bourgesa, objavljena 7. julija. 1438. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geshichte des Papsttums, 173. »Verjeti moramo, da te slabosti ne ugajajo Božji volji. Dejansko se tudi prej omenjene cerkve naših kraljestva in Dofineje nahajajo v izjemno veliki hudi škodi in izgubi. Ker nas je vest spodbudila, da se brez velikih žalitev za Boga ne moremo več spreneveda- ti, isti prelati in ostali cerkveni možje, ki predstavljamo prej omenjeno Cerkev naših kraljestva in Dofineje, ugotavljamo, da se zdi, da so za popravljanje omenjenega ustrezno določilo prinesli odloki baselskega zbora samega.« 62 Prim. Knecht, The Valois, 65 ss. 63 Prim. Leppin, Die Reformation, 118–121. 64 Prim. Remond, Religion et Société, predvsem 94–98. 65 Prim. Schatz, Allgemeine Konzilien, 158–160. 66 Reinhardt, Pontifex, zlasti 450–452. Keria_2024-2_FINAL.indd 79 7. 03. 2025 07:32:03 80 Aleš Maver in Jure Peklar To seveda ni pomenilo prazne menice, ki bi jo evropski vladarji izstavili rimskemu škofu. Za svojo podporo so poskušali iztržiti čim več. V omenje- nem vmesnem obdobju, v zgodnjih štiridesetih letih, je končno tudi Enej Silvij Piccolomini presodil, da se je trenutnega delodajalca, vse bolj osamljenega koncilskega protipapeža Feliksa, tvegano držati še naprej. Novega je precej preudarno poiskal v ob sporu med koncilom in papežem uradno še vedno nevtralnem (in za končni razplet ključnem) rimsko-nemškem kralju Frideri- ku III.67 Povezava z njim je od leta 1443 naprej ostala nekakšna stalnica kariere prihodnjega papeža.68 Vsaj v starejšem slovenskem cerkvenem zgodovinopisju in v povezavi z ustanovitvijo ljubljanske škofije je pogosto dajala videz ene- ga značilnih udejanjenj načel državnega cerkvenstva.69 Piccolomini v takšni predstavi zlahka deluje zlasti kot uresničevalec Friderikovih zamisli. Vendar se je treba zavedati omejitev tovrstnega dojemanja. Friderik III. v svoji oblasti in položaju ni bil tako močan vladar kot Karel VII. Zato je podporo Cerkve in njenih ljudi potreboval vsaj toliko, kot so oni njegovo.70 Narava Dunajskega konkordata, podpisanega med cesarjem in papežem 17. februarja leta 1448, že v času Evgenovega naslednika Nikolaja V. (papež 1447–1455), ki je v zelo veliki meri sad uspešne Piccolominijeve posredniške vloge med Rimom in Dunajem (potem ko je z dodelanim obredom ponovno pridobil milost svojega dolgoletnega nasprotnika Evgena IV.),71 je torej vsaj deloma drugačna od Karlove pragmatične sankcije. Ni sicer mogoče zani- kati, da kaže del določil konkordata s podeljevanjem pravic pri imenovanju škofov vladarju v isto smer. Res je bila s tem sočasno ustvarjena pomembna osnova za poznejši posebni tip avstrijskega državnega cerkvenstva.72 Rim- skemu papežu Nikolaju je končno šlo za pridobitev nedvoumnega priznanja vsaj na papirju najpomembnejšega evropskega monarha. A če so cerkveni zgodovinarji radi izpostavljali Friderikove pridobitve, bi bilo bržkone tre- ba izpostaviti še tisto, kar je Piccolomini pomagal izpogajati rimski kuriji v prid. Tako je denimo dosegel kar lep nabor cerkvenih služb, katerih nosilce je moral potrditi ali celo neposredno določiti pontifeks, kot je razvidno iz nekaterih določil konkordata.73 67 Reinhardt, Pius II., 85 ss. 68 Prim. Bogataj in Božič, »Enej Silvij Piccolomini«, predvsem 59–60. 69 Prim. Miklavčič, »O zgodovinskih temeljih«, predvsem 13, in že prej Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci. 70 Prim. Weinfurter, Das Reich im Mittelalter, 234–236. 71 Reinhardt, Pius II., zlasti 120–128. 72 Prim. Miklavčič, »O zgodovinskih temeljih«, 13. 73 Prim. besedilo Dunajskega konkordata v Mirbt, Quellen zur Geschichte des Papsttums, zlasti 179. Keria_2024-2_FINAL.indd 80 7. 03. 2025 07:32:03 81Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku SKLEP Sodelovanje pri pripravi sporazuma med Nikolajem V. in Friderikom III. na neki način že uvaja Piccolominijev odnos do državnega cerkvenstva v času, ko je sedel na Petrovem sedežu. Slednji je bil zaznamovan s sorazmerno premo- črtno željo, da bi vladarjem odvzel pristojnosti na cerkvenem področju, ki so si jih pridobili v času koncilske krize. Od kralja Ludvika XI., naslednika Karla VII. (vladal 1461–1483), je leta 1461 dosegel pripravljenost na preklic očetove pragmatične sankcije. Vendar je šlo za vezano trgovino v zvezi z zasedbo prestola v Neaplju, tako da se je pa- pežev uspeh izkazal za začasnega.74 Tudi za njegovo ravnanje na Češkem ne bi mogli reči, da je dalo trajne sadove. Leta 1462 je odpravil Praške kompaktate.75 Njegov naslednik Pavel II. (papež 1464–1471) je šel še dlje in leta 1466 izobčil kalikstinskega kralja Jurija, ki je nasprotoval preklicu kompaktatov. Težava se je zdela rešena z Jurijevo smrtjo in izvolitvijo povsem pravovernega katoliške- ga kralja leta 1471.76 Toda verski spori so v obdobju reformacije v deželah kro- ne sv. Venčeslava ponovno oživeli, dokler ni »uradna« veja husitstva »umrla« precej nenavadne naravne smrti v času tridesetletne vojne.77 Največji odmik od svoje koncilske in do papeževe vloge kritične preteklo- sti pa je Pij II. naredil, ko je 18. januarja 1460 objavil bulo Execrabilis.78 V njej je prepovedal kakršno koli sklicevanje na (kakršenkoli bodoči) koncil. Izpod peresa človeka, ki se je še manj kot dve desetletji pred tem udinjal kot tajnik koncilskega protipapeža, zvenijo uvodne besede iz dokumenta skoraj groteskno: Execrabilis et pristinis temporibus inauditus tempestate nostra inolevit abusus, uta Romano pontifice, lesu Christi vicario, cui dictum est in persona b. Petri: Pasce oves meas et Quod ligaveris super terram, erit ligatum et in coelis nonnulli, spiritu rebellionis imbuti, non sanioris cupiditate iudicii sed commissi evasione peccati ad futurum concilium provocare praesumant, quod quantum sacris canonibus adversetur, quantumque reipublicae christianae noxium sit, quisquis non ignarus iurium intelligere potest.79 74 Reinhardt, Pius II., 287 in 291. 75 Prim. Šmahel, Die Basler Kompaktaten, 105–108. 76 Prim. Reinhardt, Pontifex, 476. 77 Prim. MacCulloch, Reformation, 496. 78 Prim. Schatz, Allgemeine Konzilien, 161. 79 Bula Execrabilis, izdana 18. januarja 1460. Navedeno po Mirbt, Quellen zur Geschichte des Pap- sttums, 181. »V našem času se je razrasla pogubna zloraba, o kateri v prejšnjih časih ni bilo slišati, da se nekateri, ker jih je opil duh upora, drznejo od rimskega škofa, Kristusovega na- mestnika, ki mu je bilo v osebi blaženega Petra rečeno: Pasi moje ovce in Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, sklicevati na prihodnji koncil, čeprav ne zaradi želje po bolj zdravi presoji, marveč ker bi se radi izognili posledicam strorjenega greha. Vsakdo, ki ni neve- den v pravu, lahko razume, kako zelo to nasprotuje svetim kanonom in kako zelo škodljivo je za krščansko skupnost.« Keria_2024-2_FINAL.indd 81 7. 03. 2025 07:32:03 82 Aleš Maver in Jure Peklar Je treba v tej buli videti popoln Piccolominijev prelom s tistim, kar je vsaj javno govoril dobršen del tridesetih in štiridesetih let 15. stoletja? Ali je šlo zgolj še za en pragmatičen zasuk, ker se je nekdanji izpostavljeni udeleženec baselskega koncila znašel na papeškem položaju, ki ga je zaradi tega sedaj bra- nil pred morebitnimi piccolominiji nove generacije? Morda. Toda bistveno so se spremenile tudi okoliščine. Če sva ta pregled rasti državnega cerkvenstva v 14. in 15. stoletja začela s »prenapetim lokom« papeža Bonifacija VIII., je slabo stoletje in pol lok prenapel koncil ob Renu. S tem je v sorazmerno krat- kem času zapravil velik kapital, s katerim je leta 1431 začel odkriti spopad s papežem Evgenom IV. Nezanemarljivo je seveda tudi, da se je beneški plemič na Petrovem sedežu izkazal za bistveno bolj trdoživega nasprotnika, kot so mu sprva pripisovali, in da je z delom za zedinjenje s krščanskim vzhodom našel propagandno izjemno učinkovito temo. Njegov naslednik Nikolaj V. je s svojim občutkom za iskanje ravnovesja in velikodušnim odnosom do ban- krotiranega koncila, ki mu je omogočil časten izhod, a hkrati pokazal njegovo nemoč, dodatno utrdil položaj papežev. Bula Execrabilis je bila torej veliko bolj skladna z duhom časa, kot bi bila še dvajset let prej. V njej izraženi strah pred koncilom pa je za dolga desetletja preživel Pija II. Bilo je izraženo tudi mnenje, da je ravno omenjeni strah za odločilno (zamujeno) desetletje odložil sklic novega cerkvenega zbora na vrhuncu reformacijske krize.80 Aleš Maver Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta ales.maver@um.si Jure Peklar Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta jure.peklar@student.um.si BIBLIOGR AFIJA Beck, Hans-Georg. Das byzantinische Jahrtausend. München: C. H. Beck, 1994. Bele, Martin. »Štajerske dvorne službe do leta 1311.« Studia Historica Slovenica 21.1 (2021): 11–39. Bogataj, Jan Dominik in Anja Božič. »Enej Silvij Piccolomini in slovenski prostor: Novi viri za njegovo tržaško obdobje.« Bogoslovni vestnik 84.1 (2024): 55–75. Bremer, Thomas. »Kirche und Staat/Kirche und Nation in den orthodoxen Kirchen der byzantinischen Tradition.« V: Die orthodoxen Kirchen der byzantinischen Tradition, ur. Thomas Bremer, Hacik Rafi Gazer in Christian Lange, 153–162. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2012. 80 Prim. Reinhardt, Pontifex, 454. Keria_2024-2_FINAL.indd 82 7. 03. 2025 07:32:03 83Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku Collins, Roger. Keepers of the Keys of Heaven: A History of the Papacy. London: Phoenix, 2010. Dolinar, France Martin. »Teološko ozadje Herbersteinovega časa.« V: Herbersteinov sim- pozij v Rimu, ur. Edo Škulj, 7-20. Celje: Mohorjeva družba, 2004. Filoramo, Giovanni, in Daniele Menozzi ur. Storia del cristianesimo: Il medioevo. Peta izdaja. Rim in Bari: Laterza, 2011. Grdina, Igor. Med oklepom in ornatom. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2024. Gruden, Josip. Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana: Leonova družba, 1908. Heather, Peter. The Restoration of Rome: Barbarian Popes and Imperial Pretenders. Oxford: Oxford University Press, 2013. Jurca, Tomaž. Dva meča: Novo razmerje moči med Cerkvijo in državo. Ljubljana: Studia humanitatis, 2010. Knecht, Robert. The Valois: Kings of France 1328–1589. London: Bloomsbury, 2007. Leppin, Volker. Die Reformation. Druga izdaja. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2017. Leppin, Volker. Martin Luther. Tretja izdaja. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2017. Logan, Francis Donald. Geschichte der Kirche im Mittelalter. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 2005. MacCulloch, Diarmaid. Reformation: Europe‘s House Dividided, 1490–1700. London: Allen Lane, 2003. Maver, Aleš. »Kontinuiteta nekega odnosa: Stalnice v odnosu kristjanov do oblasti pred Konstantinom in po njem.« V: Na obzorju novega: Območje severnega Jadrana ter vzhodnoalpski in balkansko-podonavski prostor v obdobju pozne antike in zgodnje- ga srednjega veka: Posvečeno Rajku Bratožu ob njegovi sedemdesetletnici, ur. Alenka Cedilnik in Milan Lovenjak, 73–90. Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani, 2022. Maver, Aleš. »Po različnih poteh do sozvočja: Zgodovinski okvir odnosa pravoslavja v Ukrajini in Rusiji do političnih oblasti.« Edinost in dialog 78.1 (2023): 15–41. Miklavčič, Maks. »O zgodovinskih temeljih in razvoju ljubljanske škofije.« V: Zbornik razprav Teološke fakultete v Ljubljani, ur. Stanko Cajnkar, 7–31. Ljubljana: Teološka fakulteta, 1962. Mirbt, Carl. Quellen zur Geschichte des Papsttums und des römischen Katholizismus. Tretja izdaja. Tübingen: J. C. B. Mohr (Paul Siebeck), 1911. Ottmann, Henning. Geschichte des politischen Denkens: Band 2: Römer und Mittelalter. Teilband 2: Das Mittelalter. Stuttgart in Weimar: J. B. Metzler, 2004. Pobežin, Gregor. »Vergerijeva britev: Izvor nacije in (pre)branja antičnih zgodovinarjev pri humanistih.« V: Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja: Slovenski pogledi, ur. Vanja Kočevar, 85–102. Ljubljana: Založba ZRC, 2022. Reinhard, Wolfgang. Geschichte des modernen Staates: Von den Anfängen bis zur Gegenwart. München: C. H. Beck, 2007. Reinhardt, Volker. Pius II. Piccolomini: Eine Biographie. München: C. H. Beck, 2013. Reinhardt, Volker. Pontifex: Die Geschichte der Päpste: Von Petrus bis Franziskus. München: C. H. Beck, 2017. Remond, René. Religion et Société en Europe: La sécuralisation aux XIXe et XXe siècles. Pariz: Seuil, 1998. Keria_2024-2_FINAL.indd 83 7. 03. 2025 07:32:03 84 Aleš Maver in Jure Peklar Rexroth, Frank. Deutsche Geschichte im Mittelalter. Četrta izdaja. München: C. H. Beck, 2024. Schatz, Klaus. Allgemeine Konzilien – Brennpunkte der Kirchengeschichte. Druga izdaja. Paderborn: Ferdinand Schöningh, 2008. Schimmelpfennig, Bernhard. Das Papsttum: Von der Antike bis zur Renaissance. Četrta izdaja. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1996. Sturlese, Loris. Philosophie im Mittelalter: Von Boethius bis Cusanus. München: C. H. Beck, 2013. Šmahel, František. Die Basler Kompaktaten mit den Hussiten (1436): Untersuchung und Edition. Wiesbaden: Harrasowitz, 2019. Weinfurter, Stefan. Das Reich im Mittelalter: Kleine deutsche Geschichte von 500 bis 1500. Tretja izdaja. München: C. H. Beck, 2018. Wolf, Hubert. Krypta: Unterdrückte Traditionen der Kirchengeschichte. München: C. H. Beck, 2015. IZVLEČEK Razmerje med političnimi in verskimi oblastmi ali poenostavljeno med državo in Cerkvijo je vsaj v obnebju izročil zahodnega krščanstva ena bolj priljubljenih zgodovino- pisnih tem. V okviru razglabljanj o njem se je izvalil tudi pojem »državno cerkvenstvo«. V pričujoči razpravi obravnavava zgodnejšo fazo pojava. Slediva mu od začetka 14. do polovice 15. stoletja. Lahko bi rekli, da se je s postopnim nastajanjem držav v današnjem pomenu besede v Evropi tedaj lahko šele prvič vzpostavil. Kot udeleženec in glas baselskega koncila je bil Enej Silvij Piccolomini pomemben sooblikovalec trenutka, ko se je državno cerkvenstvo pojavljalo kot (za baselske »kon- cilske očete«) dobrodošla alternativa papeškemu absolutizmu. Kot diplomat v službi Friderika III. in papeža Evgena IV. je pustil pečat na Dunajskem konkordatu kot doku- mentu, ki ga mnogi razumejo kot enega vrhuncev zgodnje etape državnega cerkvenstva v obnebju zahodnega krščanstva. Njegova cerkvena kariera lahko zaradi pogosto vidne sprege z omenjenim Friderikom III. ravno tako deluje kot praktično udejanjenje kon- cepta. V isti okvir je moč umestiti ustanovitev ljubljanske škofije. Toda po drugi strani je Piccolomi že kot Pij II. storil kar nekaj korakov proč od državnega cerkvenstva, ki so jasno kazali na omejitve modela v evropskem katolištvu. Ključne besede: Pij II., koncil v Baslu, državno cerkvenstvo, konciliarizem, Branilec miru Keria_2024-2_FINAL.indd 84 7. 03. 2025 07:32:03 85Enej Silvij Piccolomini in državno cerkvenstvo v poznem srednjem veku ABSTR ACT Aeneas Si lv ius Piccolomini and Tendencies towards a National Church during the Late Middle Ages The relationship between political and religious authorities, or more simply between the State and the Church, is one of the most popular themes in ecclesiastical historiography, at least in the tradition of Western Christianity. It was in the context of this discussion that the notion of Staatskirchentum was hatched. In the present paper, we consider an earlier phase of the phenomenon, tracing it from the beginning of the 14th to the middle of the 15th century. With the gradual emergence of states in the present sense of the word in Europe, it was only then that it could be established for the first time. As a participant and voice at the Council of Basel, Aeneas Silvius Piccolomini was an important co-creator of the moment when Staatskirchentum was emerging as a wel- come alternative (at least in the eyes of the Basel ‘Council fathers’) to papal absolutism. As a diplomat in the service of Frederick III and Pope Eugene IV, he left his mark on the Vienna Concordat as a document that is seen by many as one of the highlights of the early phase of Staatskirchentum in the area of Western Christendom. Thanks to his often visible sparring with the aforementioned Frederick III, it is even possible to regard his ec- clesiastical career as a practical realisation of the concept. The foundation of the Ljubljana diocese can be placed in the same context as well. But on the other hand, Piccolomini, by then Pius II, took several decisive steps away from Staatskirchentum, which clearly showed the limitations of the model in European Catholicism. Keywords: Pius II, Council of Basel, national church, conciliarism, Defensor pacis Keria_2024-2_FINAL.indd 85 7. 03. 2025 07:32:03