Krmar.
Hej, kadar po svetli reki                   Srepo mu strmi v daljavo,
proti mostu plava splav —                nepremično zre oko,                    '
fc4Je krmar stoji tam zadaj,                vedno stezo najde pravo
stas visok, obraz rjav!                      med pečinami tesn6.
Glej, vse dalje se odmiče,
tak črn6 sc dviga v zrak                                      "''
nad valovi — kot \z brona ...                                '  EJ'^''
Bog — da jaz sem tak junak!                                             '
C. Lagar