110 ZGODOVINA ZA VSE je sicer jasno prepoznaven - Goropevšek kot za- prisežen geograf zelo rad popisuje urbanizacijo in prostorski razvoj mesta (1900, 1901, 1926, 1940,1965...), zanimajo ga naravne ujme (popla- ve 1933,1954,1990), odnos mesto - naravno oko- lje (1937 - onesnaženje Savinje; 1977 - ekološki alarm za Celje), "njegovo" področje v zgodovi- nopisju pa so politična razmerja in zdrahe celj- skega predvojnega meščanstva (1902 - predlog razpustitve slovenskih paralelk; 1904 - nacional- no ločevanje; 1905 - nemška hiša; 1906 - razpad sloge; 1921 prvi slovenski župan Juro Hrašovec; 1924 - reintegracija Nemcev v politično življe- nje). Precej prostora v monografiji je namenje- no kulturi (1911 - dramatično društvo; 1913 - Mai- ster in literarno društvo Kondor; 1927 - selitev Mohorjeve družbe v Celje; 1938 - 1. celjski kul- turni teden; 1946 - študijska knjižnica; 1950 - pro- fesionalno Mestno gledališče Celje; 1951 - Celj- ski zbornik, 1956 - ustanovitev Zgodovinskega arhiva Celje; 1962 - Likovni salon; 1963 - Muzej revolucije; 1967 - nova zgradba knjižnice; 1973 - Teden domačega filma; 1982 praznovanje Po- krajinskega muzeja Celje; 1992 - Dnevi komedi- je; 1996 - Poletje v Celju; 1998 - ljubiteljska kultu- ra in 1999 - Mladinski center). V kalejdoskopu dogodkov se menjujejo prelomnice velikega formata s tistimi, ki bi jih kdo utegnil imeti za mi- norne, pa jim je čas kasneje pridal poseben po- men (meni osebno se taka prelomnica zdi zbor delavcev LIK Savinje pred občinsko stavbo leta 1987). Dobro in zanimivo se je avtor lotil opisa obeh svetovnih morij, ki sta v minulem stoletju terjali krvav davek tudi med Celjani in Celjankami ter korenito razburkali življenje v mestu. Opis prve svetovne vojne začne s paranojo med celjskimi Nemci (1914), zanima ga oskrba mesta v vojnem času (1915), povede nas s 87. polkom na fronto v Galicijo, na Tirolsko ter na soško fronto (Škabri- jel; 1916). Konec vojne naznani majniška dekla- racija (1917), nasledek vojne pa je slovensko Ce- lje (1918). Slovenizaciji in normalizaciji (1919) sledi obisk regenta Aleksandra (1920), ki formal- no potrdi prehod v novo državno tvorbo. Še težjo nalogo vsekakor predstavlja druga svetovna vojna, ki je v tem delu po moje pred- stavljena vzorno za vse bodoče kroniste in opi- sovalce. Opisu zasedbe in prvih represalij (1941) sledi poglavje o ukradenih otrocih (1942), izse- ljevanju zavednih Slovencev (1943) ter zapis o zavezniškem bombardiranju mesta, ki je nazna- njalo zlom tisočletnega rajha (1944). Osvobodi- tev Celja ter teharska morija (1945) pa končujeta to tragično poglavje slovenske in celjske zgodo- vine. Knjiga o minulem stoletju, kot ga je doživljalo naše "malo misto" je lahko osnovni priročnik za tiste, ki jih zanima lokalna zgodovina, lahko je dobrodošel sopotnik pri odkrivanju domačega mesta, lahko pa je tudi ščepec nostalgije po "naj- lepšem stoletju našega življenja" (B. G.) in zgolj bralcu je prepuščeno, da se odloči, kaj bo našel v njej. Pisanje tovrstnih "dogodkologij" je zelo neh- valežen posel. (Skoraj) Vsak bralec bi jo znal na- pisati bolje, vsakdo bi vanjo vključil še kaj, ali pa kaj izpustil. Menim, da je Goropevškovo delo v tem oziru pošteno, mestoma celo mojstrsko. Ce- ljani smo dobili knjigo, ki jo bomo sodobniki li- stali kot spomin na preživeto, zanamci pa kot odsev minulega časa. Aleksander Žižek OJ, POLITIKA SLOVENSKA... Damir Globočnik, Afera Theimer; Samozalož- ba, 2001; 373 strani. Umetnostni zgodovinar Damir Globočnik (bralci te revije vedo, da zna skozi očala karika- turistov zanimivo predstaviti to in ono poglavje iz zgodovine) se v svoji knjigi tokrat posveča precej neprijetni aferi, ki je razburkala sloven- sko javnost leta 1913. Gre za zadevo, ki je dodo- bra kompromitirala Janeza Evangelista Kreka in z njim celotno SLS. Krek je namreč med svojim političnim delom na Dunaju spoznal intelek- tualko Kamilo Theimer, v kateri je videl pravš- njo osebo za oživitev gospodinjskega in kmetij- skega šolanja za dekleta na slovenskem podeže- lju. Krek in Theimerjeva sta se s tem v zvezi zlasti leta 1912 večkrat srečala (tudi pri njej doma), ta srečanja pa naj bi Krek izrabil tudi za navezavo tesnejših človeških vezi (dotično gospo naj bi 28.12.1912 tudi svetopisemsko »spoznal«). Stvar bi se verjetno bolj ali manj neopazno uredila, če Theimerjeva v Krekovem domnevnem snublje- nju ne bi videla možnosti, da konča depresivno samstvo (krepko čez štirideset jih je tedaj štela) in se ob uglednem možu tudi sama malce dvig- ne. Krek naj bi jo namesto tega skušal vsiliti svo- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 111 jemu strankarskemu kolegu, vdovcu Francu Povšetu, ob prvih znakih »zaostrovanja razmer« pa je zvezo enostransko razdrl. Theimerjevi je čez noč odrekla gostoljubje tudi SLS, ki jo je bila vabila na Kranjsko, da postavi na noge serijo gospodinjskih in kmetijskih tečajev. Po tej oseb- ni in družbeni zavrnitvi je Kamila Theimer uda- rila po Kreku in SLS z največjimi kalibri. Sloven- skemu narodu je ponudila v objavo serijo Kre- kovih pisem, ki naj bi klerikalnega veljaka prika- zala kot štorastega in zaljubljenega osmošolca, s »spremno besedo« pa se je lotila tudi kranjskega deželnega glavarja Šusteršiča, ki mu je očitala nič več in nič manj kot finančne malverzacije, osebno pokvarjenost ter spletkarstvo. Resnici na ljubo se Krekova pisma v časopisu niso poja- vila v celoti, Šusteršič je za klevetanje ni hotel to- žiti, a vendarle - kost je bila vržena. Kranjski na- prednjaki (liberalci) so z veseljem zgrabili ponu- jeno priložnost. Slovenski narod, Dan (neodvi- sni časopis Učiteljske tiskarne) in Zarja (social- demokratsko glasilo) so svoje bralstvo obilno zalagali z novimi in novimi podrobnostmi v »aferi Theimer«, suhoparne notice pa so radi za- činjali z duhovitimi in večinoma dobro risanimi karikaturami. V zraku je bil namreč volilni boj (deželnozborske volitve so izvedli jeseni) in tre- ba je bilo najti kakršnokoli možnost za oslabitev vodilne kranjske stranke. Leto 1913 nasploh ni bilo preveč naklonjeno SLS - medtem ko je Theimerica pretresala realne temelje stranke in diskreditirala njene voditelje, je Vodiška Johanca poskrbela za duhovno po- hujšanje. Kreka je Theimeričina ofenziva hudo prizade- la in ga nekako paralizirala, saj se dejanskih akcij za svojo »rehabilitacijo« sam skorajda ni udele- ževal - precej aktivnejši je bil glavar Šusteršič, urednik Slovenca Moškerc (Kamila ga je tožila zaradi žalitve časti) pa je na sodišču izvedel tudi kup dokazov, ki naj bi Kamilo Theimer razkrin- kali kot duševno bolnico. S to afero se je navse- zadnje začel prikrit boj med Krekovo in Šusterši- čevo strujo v SLS, ki je dosegel višek ob oprede- ljevanju za jugoslovanski državni okvir in maj- niško deklaracijo leta 1917, ko se je Krek še zad- njič vizionarsko odzval na izziv trenutka, Šuster- šič pa potonil v politično brezimnost. Sama zgodba o zavrnjeni ljubezni, izdajstvu, klerikalni pokvarjenosti in še čem je prerasla Kreka in Kamilo, ki je kljub javni gonji, ki jo je sama sprožila, našla trenutek treznosti in se po- skušala Kreku opravičiti ter se pobotati z njim. Žal je šlo res le za trenutek, saj je takoj po sreča- nju nadaljevala s svojimi obtožbami. Ne glede na (ne)resničnost Theimeričinih na- vedb je Krekova zvezda po tej epizodi kljub ple- biscitarni podpori članstva SLS vse bolj temnela. Precej pretresen in naveličan je še zmogel svoj deželnozborski zagovor in nato vse do leta 1916, ko se je upokojil, trepetal pred nasledki te afere, ki so mu končno tudi prezgodaj končali aka- demsko kariero. Theimerjeva se je na koncu znesla tudi nad liberalci, ki jim je očitala veleiz- dajalske zveze s Srbi, kar tedaj niso bile nepo- membne puhlice, vendar je bilo tudi v tej zadevi ugotovljeno, da obtožbe počivajo na neprever- jenih čvekah in skoraj fantastičnih konstruktih. S takšnimi paranoičnimi napadi na vse in vsako- gar si je Kamila Theimer dokončno zaprla vsa vrata na Kranjskem. Afero Theimer je čez leto in dan odpihnila voj- na, še prej pa je postalo krepko sram vse tiste, ki so s silovitim farizejstvom napadli človeka, ki je bil kljub skoraj mitskemu ugledu med Slovenci samo človek z vrlinami in napakami. Navsezad- nje je pomembno Krekovo narodnobuditeljsko delo in ne morda, koliko nezakonskih otrok mu je uspelo pridelati ali koliko »zarjavenim dviči- cam« je poskočni sin planin zlomil srce. Če ob- staja nauk te zgodbe, ga je verjetno moč najti prav tu - med civiliziranimi ljudmi mora obstaja- ti meja, preko katere poseganje v posamezniko- vo osebnost ni sprejemljivo, še toliko manj, če gre za diskreditacijo v tako pritlehne namene, kot je politični boj. Vsemu navkljub je opisana afera prinesla tudi marsikaj novega in zanimivega - Kamila Thei- mer se je namreč znašla na tipično moškem igrišču politike in čez noč je postala najbolj zna- na ženska na Kranjskem. Časopisje, ki je tolerira- lo ženske le kot tih in barvit »kinč« rodoljubnega moštva ali požrtvovalne vestalke domačega og- njišča, je naenkrat dobilo povsem novo nalogo - predstaviti bralstvu drugačen tip ženske. Inte- lektualko, ki potuje, piše, organizira, poučuje in nenazadnje vodi celo nekakšen salon, v kate- rem gosti dunajske pomembneže (z nesrečnim Krekom vred). Preobrazbi člankarjev in poroče- valcev so morali slediti karikaturisti, ki so dobili nov, konkreten objekt svoje umetnosti - ženska tudi zanje ni bila več tipska koketa, razuzdanka ali nevrotična gospodinja. Dobili so junakinjo z obrazom, stasom in imenom in jo povsem ena- VSE ZA ZGODOVINO 112 ZGODOVINA ZA VSE kopravno skupaj z moškimi veljaki upodabljali v bolj ali manj posrečenih prizorih. Največja uganka ostaja pravzaprav Kamila sa- ma - kaj je svetovljanko in intelektualko, žensko z urejeno eksistenco in določenim ugledom pahnilo pred noge Janeza Evangelista Kreka? Kakšno prihodnost si je obetala ustvariti s člove- kom, za katerega je bilo jasno, da svoj poklic ne le opravlja, ampak tudi živi? Ali ni bila cena, ki jo je plačala ob njegovi zavrnitvi, že brez prepira- nja po časopisih dovolj visoka? Iskati odgovor zgolj v ženski samouničevalni ihti kot posledici ljubezenskega razočaranja bi bilo najbrž preveč enostavno. Kakorkoli že, zanimiva epizoda v političnem življenju enega izmed najuglednejših sloven- skih voditeljev je z Globočnikovo knjigo dobila zanimivo in svežo ubeseditev. Avtor je v svojem delu krepko presegel »samo« umetnostnozgo- dovinski vidik afere Theimer. Slabšemu pozna- valcu politične zgodovine so v knjigi na voljo iz- črpne beležke o Kreku, SLS in nasploh o politič- nem ozračju na Kranjskem v začetku 20. stoletja, Kamilo Theimer pa avtor predstavi tudi v širšem kontekstu boja za afirmacijo in družbeno ena- kopravnost žensk. Pozornejšemu bralcu in razi- skovalcu bodo v pomoč obsežne opombe in pravo bogastvo virov, škoda je le, ker se bo mo- ral do informacij prebijati na konec knjige, ka- mor so malo neprijazno do bralca postavljene opombe. Afera Theimer je delo, ki ga avtorjeva zgodovi- narska neobremenjenost kvečjemu bogati in mu daje prepoznavno svežino, ki jo pri »pravo- vernih« zgodovinarjih vse preredko srečamo. Aleksander Žižek CELJE ZA CASA PRVE JUGOSLAVIJE Odsevi preteklosti 3: Iz zgodovine Celja 1918- 1941, Muzej novejše zgodovine Celje, Celje 2001,368 strani. Celjska preteklost je po prvih dveh odsevih doživela še tretjega. Tokratni, ki kronološko sle- di predhodnikoma, obravnava Celje v času Ka- radordevičeve Jugoslavije. Razmeroma kratko, a politično in idejno izjemno pestro obdobje, je v precejšnji meri zaznamovalo zgodovino mesta ob Savinji. Hkrati pa je tedaj tudi Celje samo pre- cej doprineslo k skupni vseslovenski in vsejugo- slovanski politični, kulturni in gospodarski zgo- dovini. Življenje mesta v prvi jugoslovanski dr- žavni skupnosti nam tako, upoštevaje obe ome- njeni gledišči - pojav nove politične stvarnosti na eni strani ter povratni utrip Celja nanjo na drugi, predstavi trinajst besedil enajstih avtoric in avtorjev. Že zgolj pregled naslovov prispev- kov pokaže na namero zbornika, ki skuša pred- staviti zgodovino mesta na kar največ ravneh, torej ob analizi tedanjih političnih razmer ne spregleda celjskega gospodarstva, kulturnega in prosvetnega življenja, zdravstvenih razmer... Prvi prispevek, ki prihaja izpod peresa Jurija Perovška1, obravnava vpetost Celja v politične razmere prve Jugoslavije. Na začetek pisanja po- stavi avtor za razumevanje obdobja nujen oris splošnih političnih razmer v takratni državi, po- kaže pa tudi na specifičen položaj Slovencev v njej. Ob nacionalni problematiki opozori še na nekatere vzporednice v političnem življenju Slovencev v nekdanji Avstro-Ogrski s situacijo v Kraljevini SHS oz. Kraljevini Jugoslaviji, ko ene- ga monarha zamenja drugi. Kljub omenjenemu pa nastopi leta 1918 povsem nova doba. »Različ- ne nove prvine slovenskega političnega življe- nja porojene v času prve jugoslovanske države, so se, tako kot drugje v Sloveniji, odražale tudi v Celju.« Celjski liberalni tabor je na novo dobo odgovoril z izdajanjem glasila s pomenljivim na- slovom - Nova doba. Celje je tudi sicer bilo prizorišče obče sloven- skega klerikalno-liberalnega spopada, mnogih strankarskih shodov, zborov in manifestacij. Ja- nuarja 1926 je v Celjskem domu za unitaristično- centralistične ideje agitiral sam prvak unitari- stične Samostojne demokratske stranke Sveto- zar Pribićević. Očitno je prepričeval prepričane, saj so se Celjani med obema vojnama opredelje- vali liberalno - za JDS oz. SDS, vse do volitev v Narodno skupščino decembra 1938, ko doživijo liberalci težek poraz. Slednjo ugotovitev uteme- lji avtor z analizo domala vseh medvojnih voli- tev na Celjskem; tako skupščinskih, kot tudi ob- lastnih in občinskih. Ob tem ugotavlja, da sta tu- di katoliški in socialistični tabor dosegala solid- ne rezultate, prav tako pa so glasove želi spod- 1 Jurij Perovšek, Celje in politične razmere v jugoslovan- ski državi v letih 1918-1941, str. 5-48. VSE ZA ZGODOVINO