DELAVSKA Glasilo krščanskega delovnega ljudstva Izhaja vsak Četrtek pop.; v slučaiu praznika dan popre) — Urednl&lvo: Ljubljana, MikloSI-Cevn c. — Nefranklrana pisma se ne sprejemalo Posamezna Številka Din l-5o — Cena: za 1 mesec D;n 5 -, za četrt leta Din 15--, za pol leta Din 3o •; za inozemstvo Din 7-- (mesečno) — Oglas: po dogovoru II Oglasi, reklomaclie ln naročnina na upravo Delavska zborn ca, Miklošičeva cesto 22,1. nad. Telefon 2205. Se.', čekovnega računa 14.900 Za pravico in »Delavsko Pravico"! Pravica je vsakdanji kruh ljudstva. Vse, kar po zakonu človeške narave samo po sebi nastaja ali pa je od ljudi ustanovljeno, da ljudstvu koristi, mora služiti pravici in jo uresničevati. Brez pravice nima ničesar trajnega obstoja. Pravica je temelj državam, so rekli že stari Rimljani. Zato je borba za pravico borba za narod in državo, borba za obstoj in srečen napredek vsakega družabnega organizma in organizacije. Ljudstvo, ki išče pravico, je neminljiv temelj vsemu, kar obstoja izključno le zaradi njega. Tudi naš list, list krščanskosociali-stičnega delavstva, je posvečen ljudstvu, njegovi telesni blaginji in duhovni kulturi pa njegovemu moralnemu napredku. Imajoč svojo glavno oporo v delavstvu, ki je v službi industrije, hoče služiti vsem brez izjeme, ki se s svojim umom in z rokami, z vsemi svojimi fizičnimi in duševnimi silami v poštenem delu trudijo za blagor družbe, da bi vsem bila pravica, da ne bi eni imeli preveč, do-čim drugi komai morejo živeti in tvorijo nezadovoljno množico brezpravnežev. V tej borbi za pravico je že prvi ustanovitelj krščanskpga socializma krščanski socializem hotel razširiti v stavbo, ki bi naj ood svojo streho združevala vse ljudstvo, vse njegove od poštenega umskega in ročnega dela živeče stanove, ki naj na podlagi pravice složno sodelujejo v občo korist v borbi proti krivičnemu nekrščanskemu velekapitalizmu. »Pravica« kot glasilo tega krščanskega socializma dr. Janeza Evangelista Kreka to delo združevanja vseh krščansko in socialno mislečih elementov čisto v njegovem duhu nadaljuje. Ljudstvu pravica! je njeno neizpremenjeno geslo. Ljudstvo je proti vsaki krivici, naj jo prizadeva Peter Pavlu ali Pavel Petru; ljudstvo ohranja odnekdaj zdrava načela naravne morale: naravne poštenosti, pravičnosti in bratske ljubezni; ljudstvo se v svojem jedru nikoli ne pokvari in ostane sredi najhujšega propada zdrava podlaga boljše bodočnosti. Da se težnja ljudstva po pravici zadovolji, da se njegova pota po dobri, nesebični in pošteni inteligenci v luči resnice razsvetle, da bi zavladal božji mir med narodi pa med člani enega in istega naroda v socialni enakopravnosti, katera sloni le na poštenem delu v korist vsem — to je in ostane kredo našega krščanskega sociaw, lizma. Krščanski socializem ne zasleduje nobenih posebnih, separatnih, od drugih ločenih koristi in interesov — krščanski socializem je v službi vsega ljudstva. Kar z ljudstvom čuti, zanj dela, na njegov prospeh odkritosrčno misli, neomajno vanj veruje in mu zaupa, pa ga tudi resnično ljubi — to misli in dela, kakor uči in stremi krščanski socializem. judstvo, smo rekli, je ohranjevalec p.TVj^a n.aravno moralnega življenja, a u i vzvišena načela krščanskega živ-jenja so v njem najtrdneje zasidrana. Krščansko življenje v iZVestnih plasteh človeške družbe ne uspeva dobro; kjer sc streže zgolj pohlepu po zemeljskih dobrinah, kjer se bogastva kopičijo, da koristijo le enim, kjer se obožuje denar in moč in ugaja vsem nagonom nižjega uživanja, tam krščanstvo zamre in ostane le goljufiva izpačena podoba njegova; to je pa tudi vzrok, da brezpravne množice za take vrste družabno »krščanstvo« nočejo nič vedeti. Na drugi strani se v siromašnih slojih po nepravdi in po ma-terijelnem pomanjkanju ubija možnost pogleda navzgor, vzvišenejšega, čistejšega in idealnejšega življenja, ter se ustvarja in strahotno razvija mržnja, zavist in želja po maščevanju — ozračje, v katerem krščanstvo ne more uspe- Izidi avstrijskih volitev. V nedeljo so se vršile v sosedni republiki Nemški Avstriji volitve v parlament. Kot volitve v vseh demokratičnih državah, so tudi sedanje avstrijske vzbujale nemalo pozornosti po vsej srednji Evropi, katere nekako geografsko središče je ibaš avstrijska republika. Spričo sosedstva in bližine kulturnih in socialnih razmer se je potek še posebej teh volitev zasledoval v naši Sloveniji z nenavadnim zanimanjem. Tudi .iz našega časopisja so v zadnjih tednih govorile avstrijske stranke svoje votivne parole in gesla. Volivna borba je bila taka kot je dosedaj Avstrija še ni imela. Vse stranke so do skrajnosti dale iz sebe in svojih zvez vse, kar so mogle. Agitacija se je vršila po najmodernejših principih agitatoričme znanosti in umetnosti. Od avstrijskega delovnega ljudstva težko prisluženi milijoni so bili v nekaj dneh raztrošeni v prazen nič. Bojne linije so bile potegnjene med dvema taboroma že zdavnaj pred razpisom volitev: med meščanskim blokom z oboroženimi fašisti ob strani in socialno demokracijo. Ta osnovna razvodnica je bila vsekakor od vsega početka jasna in očitna. Bila je tudi odločilna za nedeljski izid. Industrijsko delavstvo je spoznalo, kaj stoji na tehtnici teh volitev in je so-I cialno-demcikratski stranki dalo še nove ( desettisoče glasov. Tako so dobili soci-alni demokrati 1,625.000 glasov in napredovali od volitev leta 1927 za okoli j 100.000 glasov. Napram prejšnjim 71, imajo sedaj 72 poslancev. Novi mandat jim je dal Dunaj. Krščanski socialci, ki pač nosijo to ime vse prej kot po pravici, so dobili od 3,679.621 oddanih glasov le 1,307.685. Leta 1927. so jih zbrali 1,765.761. So tedaj občutno nazadovali in so obdržali od dosedanjih 73 sedežev v parlamentu le 66. Fašisti so dobili z 228.338 glasovi samo en temeljni mandat na Štajerskem, ostale pa z ostanki, tako da jih imajo skupaj 8. Takozvani Schobrov blok (velenemci in Landbund) je obdržal z izgubo 2 poslancev dosedanji položaj in zbral 429 tisoč 425 glasov, kar da 19 mandatov. — Volilo je samo 38.000 volivcev več kot leta 1927. Volitve tedaj niso podale nove slike političnega razpoloženja naše sosede. Kot prej sta si sedaj po volitvah nasprotna meščanstvo in proletarijat, katerega po zaslugi politike krščanskih socialcev danes predstavlja v večjem delu le socialna demokracija. Obe armadi sta si številčno skoro prav enako jaki: meščanske stranke 1,645.881, socialni demokrati in komuniste (20.691) pa 1,623.070 glasov. Zakaj voli avstrijski proletarijat socialne demokrate? Ker vidi v njih poroštvo svojega socialnega napredka, poroštvo za republiko in demokracijo, čeprav tisoči v svojih srcihi, prav nič ne delijo nazorov socialno demokratskih voditeljev o veri in duhovnem življenju sploh. Krščanski socialci žanjejo, kar so sejali. Če jim hoče kdo pripisovati zasluge, da so v 10. letih uredili državo gospodarsko in politično, pač mora obenem priznati, da so istočasno odgovorni tudi za sedanje stanje republike, ln kakšno je to? Država se maje v svojih temeljih. Gre za biti ali ne biti demokracije in parlamentarizma, katerega ograža fašistična Heimvvehr. In kdo drugi je zredil ta fašizem kot krščansko socialna stranka. Kdo se je zvezal s Heimvvehrovci in s tem povzročil »temo nadelne brezciljnosti« pa »anarhijo moralnih in duhovnih vrednot«, če ne voditelji krščanskih socialcev. Avstrijski škofje so pred volitvami povzdignil svoj glas. Po besedah svoje okrožnice so obsodili postopanje prav vseh političnih skupin, ki so se potegovale za zaupanje njim v skrb izročenih vernikov. Vse, od komunistov in socialnih demokratov, Schobrovcev in krščanskih socialcev pa do fašističnih Heimvvehrovcev. Kes je zmeda silna;, če stranka s programom, ki se sklada z načeli katolištva, nanj pozabi, pa hoče s puškami tudi za ceno človeške krvi vladati, vladati... Edino pravilen zaključek iz škofovskega pisma bi bil ta, da volivec ne da svojega glasu ne tej ne oni skupini, ker vse teptajo Kristusova načela. Če so tajne stle dirigirali kršč. so-cialcem naslonitev na fašiste, so pač na- pravile le škodo vsemu katolištvu. Kajti fašizem je po svoji naturi prav tako poganski kot boljševizem. Ce nismo za enega, tudi .ne moremo biti za drugega. Nekateri so se tedaj zadovoljili z najmanjšim zlom in zalo volili krščanske sociale e, ogromna večina pa je to napravila kot svojo organizacijsko dolžnost. Heimvvehrovci so dobili svojih 8 mandatov skoro izključno na račun krščanskih socialcev. Sicer je preudarno avstrijsko ljudstvo dalo fašizmu pošteno zaušnico, a je vendarle že samo dejstvo, da pride teh 8 fašističnih kričačev v parlament, dovolj nečastno za tistega, ki je k temu pripomogel. Blok velenemcev in Landhumdovcev, kateremu je predal svojo firmo bivši kancler Schober je izrazit zastopnik kapitala; ki vidi v tem jezičku na tehtnici med proletarijatom in fašisti in s kršč. socialci poroštvo svoje varnosti in zagotovilo nemotenega spravljanja dobičkov v židovske mošnje. Pretika tel iška in protideiavska pa je ta skupina bistveno prav toliko kot fašisti. Koroški Slovenci so volili za državni zbor krščansko-soc,ial.no listo. Istočasno so se pa vršile volitve v deželni zbor in so imeli Slovenci svojo listo. Dobili so 8895 glasov in 2 mandata, kot preje. Ta objasnila smo morali dostaviti suhim številkam, da bo jasnost vsaj pri nas, ki lahko brez vsake strasti gledamo in opazujemo pa ocenjujemo dejanja in nehanja političnega razvoja naše sosede. Pa še za to, da se iz tega tudi kaj učimo zase. — V P Neuspehi krščanskih socialcev V nedeljo so bile volitve v Nemški Avstriji za državni zbor in deželne zbore. Pomembne so iz dvojnega stališča. Avstrijsko ljudstvo je odločno obsodilo fašizem. Kljub nasilstvu, ki ga je izvajal notranji minister grof Starhem-berg, je propadel Heinnvehr na celi črti. Niti glavna voditelja nista bila izvoljena. Zadnje volitve dokazujejo, da je avstrijsko ljudstvo v celoti demokratično in da nimajo razni pučisti prav nobene zaslombe. S te strani se moramo veseliti izida volitev v Nemški Avstriji. Nedeljske volitve so prinesle občuten, pa zaslužen poraz tudi krščanskim socialnem, zaveznikom Heimvvehra. Mi smo že ponovno pisali o politiki prelata dr. Seipla in poudarjali, da mora politika krščanskih socialcev odbiti verne katoličane, če se kdo sklicuje na krščanska, zlasti pa še na katoliška načela v javnem in političnem delovanju, potem mora biti to delovanje tako, da je v eesbioi katoliško. Politika sicer prenese vse: Nedoslednost, hinavščino, nemoralno posluževanje sredstev v dosego bližnjih ciljev. Tudi ljudstvu morejo politiki vcepiti — saj za krati«) dobo — mnenje, da ne more biti drugače. Toda vsaka neresnica, nedoslednost, vse neresnične besede, katerim nasprotujejo dejanja, rodi prej ali slej vati. Ljudstvo v svojem jedru pa obsoja mamonizem ter pozna škodljivost od njega povzročenega pauperizma; ljudstvo je od nekdaj bilo za pravično urejeno družbo, kjer nikomur ne bi manjkalo, kar je za dostojno življenje potrebno, kjer pa bi bilo pridobivanje in uživanje zemeljskih dobrin omejeno po moralnih vidikih, po oziru enega na drugega, enega na ves in vseh na enega, po načelih resnične krščanske kulture. Krščanski javni delavec in krščansko delo more uspevati le v stiku in naslonu na ljudstvo, v službi zanj in v skrbi za najbolj socialne zaščite potrebne sloje ljudstva. Z zlatimi črkami bi morala biti ta resnica zapisana na družabni stavbi krščanstva. »Pravica« se zaveda, da je tem načelom vsakdar služila; brez vsakega kolebanja pa brez vsakega uskoka na stran, bodisi na desno ali na levo, je krščan-skosocialistično delavstvo izpovedalo ta svoj program, stremeč, da bi si ga osvojilo prav vse slovensko ljudstvo. V tem programu so ohranjene vse neminljive vrednote tako človeštva kakor naroda in države; krščanske tradicije in kulture; lepega življenja in plemenitega napredka. Te poti nikoli ne bomo zapustili. Vsi naši prijatelji pa naj gredo zdaj na delo, da se naša »Pravica« razširi med naše delavsko in kmetsko ljudstvo pa med inteligenco, ki hoče ljudstvu nesebično služiti! slabe posledice. I udii v javnem življenj u mora vladati poštenost, vsaka trgovina z načeli se maščuje prej ali slej. če premotrivamo politično delovanje nemško-avstrijskih katoličanov, potem moramo ugotoviti, da marsikdaj ni bilo v skladu s krščansko-soc,ialnimi, s katoliškimi nauki. Že same zveze s Heim-\vehrom ne moremo odobravati s katoliškega stališča, ker so njegovi cilji, še bolj pa sredstva, katerih se poslužuje, popolnoma poganska in protikatoliškas kakor »o to javno izrekli tudi avstrijski škofje. Bilo je prekasno pred volitvami obsojati heimvvehrovce, ko je splošno znano, da je njihova organizacija zrastla in se okrepila ob krepki podpori gotovega dela krščanskih socialcev. Katoličamstvo je, dasi absolutno narodno, vendar odločno proti narodnemu šovinizmu. Po prevratu so bili krščanski socialci skoraj ves čas na vladi. Vendar pa narodne manjšine, zlasti pa Slovenci bridko tožijo nad nespravljivostjo in nad nasilstvom vladnih kro-gov, kjer tudi katoliški krogi niso izvzeti. V tako važnih vprašanjih ne zadostuje izgovor, da so razmere take. Za dosledne katoličane bi moralo biti v vsem delovanju edino vodilo: Poštenost in pravica. Kdor teh dveh načel ne izpolnjuje dosledno, ta ne bo ušel kazni, ki ho zaslužena in pravična. Krščanski socialci so dobro podpirali dr. Schcbro-vo vlado, sedaj ko je postavil svojo listo, so ga v voli vnem boju označili za najnevarnejšega svobodo mi selca. Ali ni bil ze taki at taki, ko je sedel v vladi skupno s krščanskimi socialci? Ali niso krščanski socialci ponovno iskali in našli podpore za svojo vlado pri izrazitih zastopnikih avstrijskega kapitala? Čudno je to, da moramo vedno in vedno poudarjati, da je težišče bodoče družbe, pa tudi udejstvovanja katoličanov pri delovnem ljudstvu. Meščanski sloji so tako daleč, da sploh ne morejo postati nosilci krepke, poštene in pravične družbe. Žalostno in premišljevanja vredno je dejstvo, da so delovne množice, zilasti v velikih industrijskih centrih nezaupne napram katoličanom in po njih celo napram Cerkvi. Ne 1k>-mo danes preiskovali vseh vzrokov temu stanju. To pa poudarjamo, da politične stranke katoličanov niso brez vsake krivde. Ker je tako, je naša največja in pred Bogom najodgovornejša naloga, da izločimo to nezaupanje. Da pokažemo, da je katoličanstvo edino varno in zdravo zatočišče onim, ki iščejo pravice! Pa kako? Ali naj bo to priporočilo za delavske množice, da sklepajo katoliške, odnosno krščanske stranke najintimnejše zveze s sloji, ki so ncsitelji kapitalizma, imperializma in najzagrize. nejši sovražniki demokracije? Kdo bo pri takih razmerah zameril tem masam, če trdijo, da smo katoličani podporniki in zavezniki kapitalistične družbe. Da bi očitale to samo katoliškim politikom, ne bi še bilo najhujše. Najhujše zlo je v tem, da ocenjujejo delavci po delih katoličanov tudi Cerkev. To ni prava pot. Treba je hoditi drugačno pot. Ali naj bo klic vnetih dušnih pastirjev :in zvestih 'katoličanov klic vpijočega v puščavi? Kaj pravi o novo poti katoliški župnik Emanuel Reichen-berger? Takole piše: »Mi katoličani moramo potegniti čimbolj ostro črto med kapitalizmom in krščanstvom. To je danes bolj važno, kakor pa poudarek, da sta si krščanstvo in socializem nasprotna kakor ogenj in voda. Kapitalizem ni od Boga hoten svetovni red. Kapitalizem je največji sovražnik krščanstva. On je mase odtujil Cerkvi. Zaradi tega moramo i zbega vati tudi najmanjši videz zveze ž njim.. Pa naj se imenuje ta zveza meščanski blok ali enotna fronta proti socializmu ali ka-kersibodi. Naše mesto je na strani delovnega ljudstva; v fronti bojevnikov proti izžemanju, proti zasužnjevanju delavstva. Nov red pride. Izginilo bo kapitalistično pojmovanje lastnine in napravilo prostor krščanskemu pojmovanju. Pojmovanju, ki poudarja socialno odgovornost lastnine, pojmovanju, katero stavlja na mesto kapitalističnega interesa dobrobit sploš-nosti. Za Cerkev bi bile nedogledne posledice, če bi hotela postati čuvarica kapitalističnih interesov.« Zelo pozno je že, pa je še čas, da nastopijo katoličani odločnejše v boj za pošteno družbo, ki bo nudila vsakemu delavoljnemu človeku pošteno eksistenco in pošteu prostor v družbi. Krekova m’adina. Jesenice. V soboto, 15. nov. ®ev uši -sestar nek naše družine. Refenira dr. Aleš Stanovnik. Vabimo vse člane in .prijatelje. H nda ja ma. Ustanovili smo pevski odsek Krekove družine ter se že pridno vežbiv-imo v petju. Dvignilo se je tudi število članov. Pričeli smo tudi s čebelico, katero smo urediti tako, da vodja čebelice zbira prihranke ter jih nalaga skupno v Delavsko posojilnico. Kadar pa prihranki čdaina doseže,;o 100 Din, se naložijo na njegovo ime. Jugoslovanska strokovna zveza. Viničarski vestnik. Kakšni smo. Splošno obstoji sodba, da smo viničarji ■zelo nagnjeni k pijači. Temu se tudi najmanj ne more ugovarjati, ker je to žalibog le prevlika resnica. Saj ravno tistega najbolj cenimo, ki rad piti da, in samo pri tistem je delo najbolj »luštno,, kjer se na vse načine sredstvi in za vsako ceno čuvati javni | red. In ona bo to dolžnost docela in vse- j skozi izpolnila, da zagotovi življenje državljanov in svobodne ustavne ustanove. — Pričakujemo, da se bodo državljani zadržali mirno in zaupali naredbam, ki so dane. — Živela Italija! Živel kralj! — Podpisi: Facta, Schanzer, Amendola, Ta-delei, Alessio, Bertone, Soleri, de Vito, Anile, Riccio, Bertini, Rossi, dello Sbar-ba, Fulci, Luciani.« V teku popoldneva je oficielen komunike potrdil namero vlade, da brani javni red in ustavo. »Ministrski svet je sklenil proglasiti v vseh provincah kraljevine od danes 28. oktobra opoldne naprej obsedno stanje. Od snoči naprej je ministrski svet v permanenci ua seji v palači Viminal, da daje potrebne ukaze.« Kmalu nato je vojaštvo zasedlo stra-tegično važne točke v mestu. Na važnih križiščih cest so bile postavljene strojne puške. Fašisti in njihovi pristaši so bili prestrašeni in presenečeni. Mussolini je prav dobro vedel, da bi šla v slučaju spopada velika večina prebivalstva skupno z armado proti črnim srajcam. Tedaj je pač morda smatral svojo igro za izgubljeno. Že so krožile med njegovimi prijatelji vznemirjujoče vesti in potrjevale, da je bil pozvan Salandra. Tedaj pa je izšlo novo sporočilo prefekture, ki je prineslo vsem fašističnim srcem olajšanje in jim vrnilo navdušenje. Proglasitev obsednega stanja je bila preklicana. Kaj se je torej godilo v Rimu? V Rimu se je godilo tole: Ko so v noči od 27. na 28. oktobra sporočili ministrskemu predsedniku Fa-cti, da je Mussolini razvil zastavo revolucije, je dobri mož padel iz oblakov. Kakšna smola! Nazadnje je veudarle odstopil in prav v trenutku, ko se mu je zdelo, da je odrešen sitnih skrbi, se je moral pečalti z dogodki, ki so bili večji kot on. Sklical je ministrski svet, ki je sestojal večidel iz ljudi, ki so se kakor on na najlepši način hoteli izmazati iz nerodnosti. Le dva ministra sta predočila svojim kolegom odgovornost, ki jo imajo. To sta bila Amendola, katerega je usodna igra politike napravila za kolonijalnega ministra — poleg ministrov, ki jih je globoko preziral — pa notranji minister Taddei, ki je dobro vedel, da je njegova karijera za vedno uničena, če se mu ne posreči upostaviti red. Na podlagi svoje predstave dolžnosti vlade in dolžnosti krone je zahteval Amendola, da mora ministrstvo, čeprav je odstopilo, imeti pogum in proglasiti fašizem kot protizakonit in temu odgovarjajoče proti njemu nastopiti. Notranji minister mu je pritrdil, čeprav so bili zanj merodajni manj pomembni razlogi. Tedaj je bil razglašen oklic, o katerem smo govorili. To je bil prvi korak v boj, ki je našel v Rimu in Milanu odobravanje politikov in parlamentarcev; kajti kljub vsej strahopetnosti je bil sedaj parlament pripravljen voditi tako energično politiko, če že ne iz skrbi za svoje dostojanstvo, pa vsaj iz nagona samoohranitve. Ko so kralju sporočili sklep ministrstva, se je zdelo, da ga odobrava. Toda na dvoru sta bili dve stranici, izmed katerih je ena mislila, da je prva dolžnost kralja v kakršnihkoli okoliščinah in proti vsakemu braniti liberalno ustavo, med tem ko je bila druga stranka za diktaturo- Toda kralj se je dal voditi od praktičnih razlogov. Ko so mu tedaj predložili v podpis dekret za proglasitev obsednega stanja, se je branil, podpisati ga. In s tem je bila fašizmu pot prosta ... (Konec prihodnjič.) marjev nagradna naloga ki se zaključuje 30. XI. 1930 Kdor želi dobiti nagrado, naj gre takoj k svojemu trgovcu in naj zahteva brezplačno karto za sodelovanje in pogoje! novih razmer nam v korist 'bo težka. 'Porazdelitev deda v obratih bo zahtevala energičnih moči. Boriti se zoper redukcije in mnogo drugih 'podrobnih, a zia nas delavce važnih izprememb, ki so z nastajajočo racijo na liizacij o in dobičkom tovarne v zvezi nas sili, da resno razmotrivamo kje, kako dobiti inoč, da nas odločilen trenotek dobi pripravljene. Vse to ee bo obravnavalo v tej točki. Da bo izdelan načnt ustrežljiv za vse, je potrebno, da ste navzoči vsi, da vsak pove svoje mnenje, svoj nasvet. Čim več nas bo, tem boljši bo! — V tretji' točki pa bo iov. predsednik statistično podal itočen pregled o številčni moči strokovnih organizacij in številu neorganiziranega delavstva v posameznih oddelkih in vseli treh 'K. P. D. V teni poročilu bo pa podan obenem tudi uipo-gled na uspehe v bodočnosti. Rudarji. Zagorje ob Savi. V nedeljo 16. novembra se bo vršil v dvorani Zadružnega doma rudarski sestanek. Po sestanku bo občni zbor Krekove mladine. Pride zastopnik iz Ljubljane. Vabimo vse tovariše, da se sestanka gotovo udeleže. Omejitev dostopa k na-meščenskim poki com. Belgijska krščanska nameščenska orgar nizacija v Liitiiichu je priredila nameščenaki khongres 16. avgusta 1930, ki je zaivzel nasproti gornjemu 'vprašanju tale stališče: Kongres ugotavlja, da presega število nameščencev potrebo in da so radi tega sname-ščenski dohodki nizki. Glavni vzrok lega pojava vidi v a) vladi liberalnih in poganskih gospodarskih naukov; b) v nezadostni poki ioni Izobrazbi nameščencev; c) v pomanjkanju zakonite regulacije dostopa k name-ščenskim poklicem. Da se to odpravi, vidi kongres pod a) v spoznavanju socialnih naukov krščanstva in predvsem enciklike »re-rum novarum«, ki naj se v vrstah članstva čim bolj razširi; b) podpisan ju. gibanja proučitve poklicev; c) strokovna izobrazba naj se stopnju.e z uvedbo sposobnega profesorskega kadra in nameščemstvo naj: dobi po strokovni organizaciji v strokovnih šolah evoje zastopstvo; d) vpelje naj »e učna doba in diplomiranje za nameščenski poklic; e) organizacija naj ustvari čim več delovnih pogodb in pragmatik. —Ant Odposlanci kraljeve vlade v Sloveniji. V nedeljo so obiskali ppestolico Slovenije ministrski predsednik Peter Živ-kovič ter ministri gg. ing. Sernec, dr. Švrljuga, dr. Srskič in dr. Shvegel. Nekateri ministri so prispeli v Ljubljano že prejšnji večer, g. predsednik vlade pa je prispel v nedeljo z vlakom ob 10.36. Na kolodvoru so ga sprejeli zastopniki oblastev, občinski odborniki, zastopniki uradov in zbornic 'ter zastopniki važnih društev, gasilstva, Sokoli in pevskih zvez. Po lepem pozdravu na kolodvoru se je razvil pester sprevod po Miklošičevi cesti do »Uniona«, kjer je bil g. predsednik vlade nastanjen. G. predsednik je peš korakal v sprevodu, kateremu so tvorile po vsej Miklošičevi oesti špalir vse ljubljanske šole s svojimi učitelji in profesorji na čelu. Tudi vsa okna po hišah na Miklošičevi cesti so bila polna ljudi, ki so predsednika vlade pozdravljali s klici in cvetlicami. Vse hiše v Ljubljani so bile okrašene z zastavami. Veliko ljudstva se je zbralo pred »Unionom«, kjer se je g. predsednik zahvalil za prisrčen sprejem. Ker je bil čas 'bivanja kratko odmerjen, se je predsednik Živkovič takoj po sprejemu podal na kr. bansko upravo. Po vsej poti je stalo veliko ljudi, ki so mu živahno vzklikali. Iz banske palače se je ministrski predsednik, potem ko je sprejel tani načelnike in šefe uprave, podal na univerzo, kjer se je v dvorani vršila svečana seja ljubljanskega občinskega sveta. Dvorana je bila svečano okrašena in je bila polna predstavnikov oblasti. Ministrskega predsednika je pozdravil v svečanem nagovoru župan dr. Puc. V posebnem govoru »e je živahno pozdravljen zahvalil g. predsednik in pozval vse, da v bratski ljubezni posvetimo vse svoje sile pozitivnemu delu v službi velike narodne in državne jugoslovanske misli. p,o sprejemu na univerzi je posetil g. predsednik škofijski dvorec, po kosilu pa so napravili ministri izlet na Gorenjsko. Spremljali so jih dr. Pirkmajer, dr. Andrejka, dr. Puc in dr. Natlačen. Povsod so jim priredili lepe sprejeme. V nedeljo zvečer se je vršil v veliki dvorani »Uniona svečan banket, katerega so se udeležili odlični zastopniki javnih delavcev in ljudstva. V ponedeljek so bile sprejete tekom dopoldneva na banski upravi številne deputaeije, ki so tolmačile g. predsedniku svoje prošnje in želje. Popoldan si je predsednik vlade ogledal zdravstvene in socialne naprave. Zvečer pa ga je klicala dolžnost zopet nazaj v Beograd kamor je odpotoval ob 6. S svojim obiskom v Ljubljani je bil zelo zadovoljen in vzrado-ščen nad lepim sprejemom. Zakaj še nisi član »Krekove knjižnice«? Piši takoj na: »Krekovo knjižnico«, Delavska zbornica, Ljubljana. Pismo is Neubrucka. iv. Drugo nič manj dntereeantno je bilo predavanje vseučijiškega prof. graške univerze dir. Honca. V javnem življenju se udejstvuje kot delavski pesnik in pisatelj. Vse njegovo delo, ki ga vrši, je posvečeno delavstvu. Pri predavanju se mu vidi, da je umetnik, velik mislec. Vse zborne deklamacije, ki jih s posebno vnemo propagira, so njegovo delo. Predavail iiiam je o delavski izobrazbi in kul-tudi, njegovo 'pripovedovanje je bilo nekaj izrednega. Skušal vam bom v par stavkih podati vsaj senco teli besed, ki so se vsem, posebno pa meni globoko vrežale v srce. Izobrazba in kulturi. Za vse, kar dela in vrši, mora imeti človek pred seboj točno določen cilj in načrt, tem važnejše pa je to za delavski pokret vobče, ker so od tega odvisni vzgojno morai-ni uspehi, na katerih fundira prav za prav vse strokovno gibanje. Vise delavsko gibanje se mora vzeti iz stališča izobrazbe, ker le izobražen delavec je 'sposoben v družbi delati za svoj dobrobit. Pojma izobrazba in izobražen se danes docela napačno tolmačita. Prevladuje mnenje, da je izobražen tisti, ki ima visoko šolo, sploh 'listi, ki je študiral. Res je, da si je pridobil nekoliko splošnega znanja, položil različne izpite, toda manjka mu tega, kar je potem v življenju nujno ;>o-trebno: notranje harmonije in dograjenosti. Manjka mu tiste notranje srčne izobrazbe, socialnega čuvsrtvovanija do svojega bližnjega. Aiko bi se vedno vzporedno z ostalo kulturo gojila tudi srčna kultura, bi gotovo ne bilo na svetu 'toliko bede, krivice in gonja. Tako pa je navadno priproet delavec boij dober in plemenit, kakor kak podjetnik, ki je imel na razpolago vse pripomočke, da bi v resnici lahko postal socialen človek. Trdim, da izobrazba brez srčne kulture, brez tiste plemenitosti, ki je nam vsem, posebno danes tako potrebna človeštvu, več škoduje kakor koristi. Zal, da se je ta kvarni pojav materialistične kulture zanesel v najširše plasti naroda, na vas, posebno pa še med delavstvo, katero ima s terni ljudmi v mestih največ stika. Kmet radi svoje tradicije in samostojnosti me bo tako hitro podlegel, toda dolgo se ne bo mogel ustavljati. Val je močan, ako me bo močnega protisunka se zna zgoditi, da podleže. Sicer o tisti domačnosti in 'prijaznosti, ki smo jo poznali pred svetovno vojno ni več govora. Nekaj je temu krivo, ker so življenjske prilike v resnici mnogo težijo kakor pred leti, največjo vlogo pa pri tem igra propaganda za maiteriijaili-stično kulturo. Kaj pa delavec, prelet, ki v svojem neizmernem trpljenju in siromaštvu živi v zatohlih mestnih zidovih ter mora gledat.i in bridko občutiti vse izrabljanje im izkoriščanje od strani teh modernih izobražencev? Ali se mu ne poraja v duši dvom, da je na svetu .sploh še kaj svetega in nedotakljivega. Saj oni kateri bi morali spoštovati najosnovnejše pravice svojega sočloveka tega ne delajo, kje je ipotem zapisano, da jih mora ravno samo delavec. Tako postaja tudi on polagoma prežet te materi jakne kulture, skuša se sani kakor rrau je pač mogoče se preriiti skozi življenje, pa najsi bo to na račun kogarkoli. Ako sme kapital preko delavskih trupe! grabiti težke milijone zakaj bi se jaz delavec ne smel braniti in uničiti, kar je moijim ciljem na poti? Kako strašen prepad zija pred nami? Življenje mestnega človeka se pogreza v blato, verovati, zaupati v Boga mu je nekaj; tujega, neumnost, s katero se tolažijo samo starci. Namesto da bi se blažilo trpljenje pozamezinih stanov posebno delavskega, se ga še bolj trpinči ter mn tako vzbuja mržnjo do vsega lepega vzvišenega in dobrega. Kako naj bomo dobili, ako manjka temeljev in dograjenosti tistim, ki nam kulturo in njene dobrine ustvarjajo. .Gledališče danes ne vrši več svoje vzvišene naloge, njemu gre samo za denar, o kinu pa sploh ni vredno zgubljati besede. Zato (imajo v tem razburkanem času delavske kulturne organizacije posebno važne Boj za petrolej (Nadaljevanje.)" Ameriškemu kapitalu je London zaprl usta s tem, da mu je obljubil udeležbo pri turški petrolejski družbi in opomnil Washington, da zavisi tudi plačevanje vojnih dolgov od tega, da Amerika preneha osporavati angleško kontrolo nad mosulsikim petrolejem. Po dolgem obotavljanju je Društvo narodov decembra 1925 vendarle določilo mejo v korist Anglije. Vilajet Mosul je pripadel Iraku, Turčija je to podpisala junija 1926 m dobila zato 2 milijona dolarjev. — Zakaj je Turčija vzela na znanje odločbo Društva narodov o pokrajini, ki je bila skozi štiri stoletja turška? Henri de Jouvenel, prejšnji guverner v Siriji, daje na to sledeči odgovor: »Ko je začetkom 1. 1926. dovedla odločba Društva narodov skoro do angleško-turške vojne, je ponudila Anglija Italijanom Kilikijo kot vabo. Jaz sem bil tedaj v Angori, kjer sem se razgovarjal s Turki o medsebojni prijateljski, pogodbi. Niti najmanj ne dvomim, da je sporazum med Anglijo in Turčijo pospešil strah pred italijansko invazijo v Kilikijo, tako da je bila Italija ogoljufana za lepo vojaško pustolovščino.« Angleži so se tedaj zadovoljivo uveljavili. Kajti poleg večine v turški pe- trolejski družbi ima znatna ležišča še Anglo-Persian v drugih provincah izven Mosula. Čeprav se zaenkrat zaradi pomanjkanja cevnih napeljav in položaja na svetovnih tržiščih še mnogih ne izrabljajo, so vendar nekatera zelo dobra in obetajo bogato bodočnost. Pogodba o Mosulu je premirje, a ni-kaka trajna mirovna pogodba. Že sedaj se pojavljajo nasprotja med skupinami v turški petrolejski družbi. Zlasti se prepirajo Angleži pa Francozi o cevnih napeljavah k Sredozemskemu morju, ki bodo stale 50 milijonov dolarjev. To zelo slabi angleško stališče kljub njihovi večini v družbi in nadzorstvu nad IrakomL Vprašanje teh petrolejskih cevnih napeljav bo še pomemben faktor v diplomaciji na bližnjem vzhodu. Angleži hočejo napeljati cevi iz južnega Iraka skozi Palestino do pristanišča Haife — tedaj izključno po angleškem ozemlju — važen moment za slučaj vojne. Francija pa vztraja pri sanreinski pogodbi in zahteva premo črto iz Mosula preko Sirije do morja. Za prospeh bližnjega vzhoda so potrebne tudi nove železniške proge, ki pa morajo biti zgrajene tako, da morejo has-niti produkciji petroleja v Mosulu. Francija zahteva, da gre železnica prav tako kot cevi skozi Sirijo, Anglija pa jo hoče imeti izpeljano skozi Palestino in ures- mčih svoj velikopotezni načrt in izrabiti ležišče kalija ob Mrtvem morju. i Američani zaenkrat v različnih nasprotjih niso tako interesirani, ali ne-| zaupanje napraim Angležem raste. Mo-j sulska pogodba ima med drugim do-| ločbo, da ima turška petrolejska družba I v doglednem času izbrati 24 polj, ostala pa se morejo dati nato prosto v zakup , komurkoli. Angleži pritiskajo na od njih j odvisno vlado v Iraku, da se ta izbira | čim dalje zavleče. Kajti če se ta izvrši, se bo gotovo zopet začel boj za celotno : ozemlje. Izkustva vseh zainteresirancev | so taka, da je treba za petrolej nastopiti J če treba tudi z vojaško silo. Poleg tega | je prebivalstvo v teh pokrajinah sila me-I šano in v stalnem uporu proti Angliji. Vse druge povojne petrolejske konflikte pa zasenči angleško-ameriški boj za nadzorstvo nad ruskimi ležišči. Le-ta I so bržkone največja na vsej vzhodni ze-j meljski poluti. Več let je presegala ru-i ska produkcija vse ostale in enkrat celo j ameriško. Mnogo diplomatskih dogod- i kov povojnega časa se je sukalo okoli ruskega petroleja. Petrolej je vaba, ka-j tero razobeša sovjetska vlada za diplomatsko priznanje in za kredite inozem-| stva. Petrolej pojasni dobršen del proti-j ruske politike Washingtona, priznanje ( boljševikov s strani Anglije in pozneje začasno prekinjenje odnošajev. Od vsega početka je boj za Rusijo bolj zamotan kot za druge dežele, ker sta pri tem igrali še posebno vlogo sovjetska socializacija industrije in pa enotna kapitalistična obrambna fronta zoper »boljševiško nevarnost«. Fronte so se pogosto menjavale in Deterdingove in Rockefellerjeve sile so šle enkrat složno v boj proti »skupnemu sovražniku«, drugega dne sta pa že padla drug po drugem in eden kot drugi vodila na-tihem separatna pogajanja z Moskvo. Angleška Dutch Shell je posedovala ruska polja že pred komunistično revolucijo. Standard je prodajala pred vojno na ruskem trgu velike količine, a jih je uvažala. Deterding je pokupil polja na Kavkazu in s svojim ruskim petrolejem podrl prodajni monopol Standard v Evropi in Aziji. Prvotno so bila polja državna last, a so se dajala v zakup zasebnim družbam. L. 1898. je ruska produkcija prekosila severno-ameriško in tri leta pozneje je dobavljala Rusija 55% svetovne produkcije, nakar je bila vseskozi na drugem mestu. Sedaj je na tretjem mestu za Ameriko in Venezuelo, nekateri strokovnjaki pa si obetajo v bodočnosti prvo mesto. (Dalje prihodnjič.) KREKOVA KNJIŽNICA je izdala svojo drugo knjigo: BOŠTJAN IZ PREDMESTJA. > Gostilna ZADRUŽNA KLET _ v Ljubljani, Kongresni trg št. 2 @ V kleti toči izborna različna vina iz raznih provenijenc po zmernih cenah Dobi se tudi prav dobra hrana po nizki ceni naloge. Dati delavstvu nove kulture in sicer prepojene z resnično vensko socialnimi momenti. Vrniti morajo delavcu njegovo dostojanstvo, ga poplemenititi, iztrgati ga morajo iz itega kaosa, v katerega ga je pahnila ma-itenitalistiifina kultura. Pni tem so posebno važne delavske knjižnice, katere so merilo in regulator delavčeve iBobiraabe. Za poglobitev v delavčevo življenje so posebno važne delavske prireditve, pri kateri naj sodelujejo posebno mlajši delavci. Posebno primerne za današnji čas so zborne deklamacije, deset do dvajset mladjih fantov naj skupno deklamira kake pesmi, ki so vzete iz delavskega življenja. l)a delavec vidi1 mai odru svoje življenje, samega sebe, v borbi za svoj obstanek, ga vedno nekako dvigne, navduši. Pojačuje se njegova stanovska zavesit. Poseben povdarek naj imaro taki večeri glede religioznega stališča, tako se vceplja v delavske duše novo zaupanje do svojega stanu. Zborne deklamacije naj bodo govoreča cerkev — med delavstvo je treba zanesti resničnega Kristusa ne okičenegia z vsakdanjostmi. Delavni človek je nosilec nove kulture. Delavstvo predvsem: krščansko socialno orientirano ima pri tem veliko in važno nalogo. Da bo pa to moglo v polni meri vršiti 'morajo iz delavskih vrst vzirasti nesebični delavci, katerimi bo dobrobit delavskih mas nekaj svetega, me pa da iščero pri 'tem samega sebe. Upam, da bodete vsak po svojih močeh v tem smislu delali, ter tako vsaj nekoliko pripomogli k izboljšanju kulturnega nivoja našega trpečega delavstva.« Cez hribe in doline... Hudajama. Dobra stvar ima vedno hudobne nasprotnike. Tako jih imtai it udi naša organizacija, kar pa nam je le v bodrilo, da se organizacije še bolj oklepamo, svesti si, da nas sovražijo ravno zato, keir smo na prar-v.i poti. So tudi 'taki, ki nam prerokujejo pogin. Seveda, ako bi eni, ki delujejo v organizaciji, bili koristolovci, ki bi za skledo leče, ali zaradi kakršnihkoli ugodnosti prodajali svoje prepričanje, 'potem bi bilo slabo. Ali če bi se ustrašili groženj. Neki fantič v tukajšnji delavnici meni, da je treba vse one, ki čitajo »Delavsko Pravico« uničiti. Mi na to ne odgovarjamo drugega, kakor da se nam smili itaiko' zaostal človek, da bi imfelil, da imaš pired sebot šele fanta, ki je začel pose- carti šolo. Pred leiti so se pojavili ljudje, ki so bili istih misli. Tekom čaša pa so zginili menda zato, ker so prišli k zavesti, ter jih je bilo sram njihovih prejšnjih besed :in dejanj. Taki ekstremni elementi, ki bi hoteli razbijati našo delavsko strokovnlc organi^ zacito, pri nas nimajo tal in bodo, kakor so prvi, izginili sami radi, kadair bodo prišli do prave pameti. Mi to le želimo, siaij človek, kii je tako nesodoben v svojem mišljenju, je pač velik revež. Zagorje ob Savi. V tukajšnjem rovju Ko-tredež se je zgodila zopet težka nesreča, katera bi zahtevala kmalu življenje mladega, družinskega očeta. Daši se navadno ob sobotah in ponedeljkih počiva, kljub temu gre mnogo delavcev na delo v rove. Tako je šel tudi Ivan Bukovšek s svojini tovarišem v rov. Nesreča je hotela, da ni končal dela do jutra in Itako so ga ob eni uri ponoči prinesli domov. Delala sta namreč na isti etaži sama in je bilo težko rešiti življenje, ker v bližini ni bilo nobenega, da bi pomagal pri reševanju. Udrl se je nanj strop premoga in kamenja tako, da je gledala samo1 glava izpod materijala. Premogovne skale je moral njegov tovariš razbiti na njegovih prsih. Lahko si vsak predstavlja njegov težki položaj. Hude poškodbe ima, na križu, k s,reč| ni zlomljen in pa desna noga mu nič več me služi. Težko ponesrečenega so prinesli domov. Karitativna zveza. Predavanje karitativne zveze. Karitativna zveza bo priredila v bodočih mesecih javna karitativna predavanja za širšo javnost, ki se bodo vršila vsakih 14 dni v bela dvorani hotela Uniona. Obravnavala se bo dobrodelnost drugod in doma in je v načrtu 8 predavanj. -Prvo predavanje se bo vršilo 18. novembra ob 8 zvečer in sicer bo predaval gosp. dr. Alojzij Kuhar o temi: »Oaritas v Franciji.« Druga predavanja so sledeča: Ca rita« na Angleškem, Caritas v Amerika, Caritas v Nemčiji, Kaj je Caritas, Caritas doma, Caritas in svetniki in Caritas in katoliška akcija. Borza dela. Ljubljana. Deilo je na razpolago: 2 čevljarjem, 2 hlapcem, 3 krojačem, 6 navadnim delavcem, 1 kamnoseku, 3 zidarjem, 1 monterju, 1 vrtnarju, 2 tesarjem, 1 črkoslikarju, 2 kmeikim deklam, 9 služkinjam za izven, 2 služkinjam zanožni kuhe, 1 varuhinji otrok — siroti, 1 pletilji za nogavice, 1 pletilji-va-jeniki, 1 frizerski vajenki. Maribor. Delo je na razpolago: 1® vimii-čarjem-majarjem, 9 hlapcem, 1 hlapcu z ženo, 3 pastirjem, 1 kovinobrusaču, 1 mizarju, 1 sodarju, 1 mlinarju, 3 čevljarjem, 4 krojačem, 6 pomožnim delavcem. — Vajencem: kovaške, mizarske, pekovske, mlinarske in natakarske obrti, 8 kuharicam, 10 služkinjam, 3 sobaricam, 1 varuški, 2 vzgojiteljicama, 1 kuharici v podificinsko menažo, 1 kuharici v dijaško kuhinjo, 1 peirf. servirki, 1 pod-nataikarici, 1 plačilni natakarici, 1 blagajničarki v restavracijo za, v Dalmacijo, 2 hotel- skima sobaricama, 4 strojnim pletilkam, 3 šiviljam za pletenine, 2 šiviljama za obleke, 3 mladim delavkam, 2 postrežmicama, 1 trg. vajenki, 2 šiviljskima vajenkama. Celje. Delo na razpolago. 7 konjskim hlapcem, 2 hlapcem za govejo živino, 1 hišnemu hlapcu, 1 lončarju; 1 pečarju, 1 steklarju, 1 kleparju, 1 električarju, 2 mizarjem, 1 sodarju, 1 krojaču, 6 čevljarjem, 1 kurjaču, 12 vajenkam, 2 kmečkim gospodinjam, 24 kmečkim deklam, 1 poljlski delavki, 1 natakarici, 1 gost. kuharici, 1 hotel, sobarici, 2 navad, delavkam, 4 kuharicam, 9 služkinjam, 1 gospodinji, 1 postrežnica, 3 vajenkam. Kaj rajši piješ, pivo ali šampanjca? — Gre m to, kdo plača. * Ona: Samo enega se bojim, da bi postala vdova. — On: Tega se pa ntikar ne boj', dokler bom jaz živel. \ Usnjarska in (evliarsha zadruga ..RUNO" r. z. z o. z. v Irličii Izdeluje vsakovrstne ovčje in kozje kože, kakor tudi barvano usnje za površnike Postrežba točna. Cene solidne. ■j Pierre 1’ Ermite: 47 ra ^ Kako sem ubila sv o/ega otroka | »Ne —----------« »Torej?« Dominik ne odgovori. »Ali želiš, da pišem župniku Firminu in ga ponižno prosim, naj mi za nekaj tednov posodi mojega otroka, otroka, ki mi ga je ukral?! Saj ga bo pozneje spet lahko odpeljal in ga skril, kamor bo hotel.« Dominik še vedno nič. »Takim, ki so obsojeni na smrt, dovolijo, da pred smrtjo vidijo svoje drage ... Meniš, da je pred mano še dolgo življenje? Zelo, zeloi dvomim, ker čutim, kako mi je srce utrujeno, razdejano ... Če se le tvojemu župniku preveč ne mudi, da bi te čimprej spravil popolnoma pod svojo oblast? ...« Dominik je stal bled in potrt in molče poslušal materine besede, ki jih je izgovarjala z nekim posebnim poudarkom, da so ga skelele, kot bi ga s korobačem bil po obrazu ... Omahoval je in kolebal v strašni negotovosti ali mati govori iskreno ali ne, kajti duša včasi tudi skozi lažnjive besede vidi naravnost v drugo dušo in precej razloči, če govori resnico ali pa se le pretvarja... Če mati govori čisto odkrito, bo moral za nekaj mesecev pustiti vse svoje dotedanje delo in načrte! Kaj pa, če namerava zlorabiti njegovo si-novsko ljubezen in nastavlja past njegovi slabotni volji, ki jo izvrstno pozna?! ... Največja težava je bila odstranjena že s tem, da Lolite ne bo zraven ... Kako se naj odloči? Kaj naj stori? ... Mati in sin se srečata z očmi. »Kaj misliš, da more sin, ko hoče ustreči svoji materi, razžaliti Boga?« vzklikne mati. »Ljuba mama, včasi pač « »Potem pa rajši molčim! ... Zdaj vidim, kako me spoštuješ in kakšna je tvoja ljubezen. Končano je, končamo! ... Oh, utrujena sem, ne morem dalje ... Odidi, kamor hočeš in me pusti!... Sama pojdem v južne kraje in si bom izbrala samotno vilo... Denarja imam, pa si bom že našla kakšnega slugo, ki mi bo storil kar bo treba... In če me okrade, mi ne bo ukradel toliko kakor župnik Firmin! ... Oh, tu se vidi, kakšna je vera! ...« Dalje ni mogla, ker so ji solze zalile oči. »Poberi se spred mene, poberi se!« je hlipala nad sinom, ki je stal kot okamenel. Dominik jo je prijel za roko, s katero mu je kazala na vrata, in čisto nalahno in brez vsakega razburjenja je dejal: »Pa dobro, mama, naj bo! Odločil sem se, da pojdem z vami.« XXIII. POGLAVJE. Drugo jutro je šel Dominik na vse zgodaj pravit župniku Firminu, kako je opravil pri materi in kaj ji je obljubil. Župnik je osupnil. Koliko dela je že prevzel Dominik na svoja pleča in koliko prekrasnih načrtov je zamislil in uresničil! Vse življenje v društvu se je sukalo okoli njega. Zdaj pa to! Takšno ti je življenje, posebej življenje v društvih ... Človek obrača, Bog obrne ... Včasi pa poseže vmes še hudobec; tukaj vsaj bi človek težko rekel, da je to božje delo — Ali se ne bi bil moral Dominik domisliti onih resnih besed, ki jih je Učenik nekoč dejal apostolom: »Kdor svojega očeta ali mater ljubi bolj kakor mene, mene ni vreden!?« Ali je Dominik sploh moral storiti, kar je storil? Strašna vprašanja, ki globoko posegajo v človeško življenje. Toda tedaj je bilo prepozno za jadikovanje, zakaj Dominik je bil že dal svojo besedo in župniku ni kazalo drugega, kakor, da mu še sam prigovarja, naj jo moško izpolni. Vendar je župnik Firmin sumil kaj se pripravlja mladeniču. Ko mu je Dominik pripovedoval o včerajšnjem dogodku in mu zaupal svoje najiskrenejše misli, je precej začutil, da mora za vsem tem tičati nekaj posebnega, kar se ne upa na dan. Videl je kako gre vse po načrtu samopašne in brezvestne matere in podlega ujca. Ubogi mladenič, ki se mora bojevati proti takim prevejancem! Od vseh strani ga napadajo, revček pa na vsem širokem svetu nima prijatelja, ki bi mu pomogel vsaj s svetom. Ko ne bi imel še župnika Firmina, kateremu edino lahko potoži svoje gorje in mu odkrito — dasi nekoliko težko — pove resnico, bi se bilo treba še bolj bati zanj... Take misli je pletel župnik Firmin, ki je bil delaven in preudaren mož in si nikdar ni belil glave s stvarmi, ki jih ni bilo moči več prenarediti. Zavedal se je, da stoji pred njim mladi Dominik, ki je komaj prišel v patronaž, a se že poslavlja ... Žar lostna usoda bogatcev! ... Oh, ko bi imel mladenič mesto svojih dvajsetih milijonov samo dvajset krajcarjev kakor kakšen njegov mladec iz Champion-netske ulice! Dominik se odpravlja v tuji svet, odhaja, na neznano pot... Hiteli bodo kar se bo dalo, brez ozira na ovire in zapreke, da bi ga le čim prej in čim dlje ločili od patronaža in od župnika. Firmin je takoj vedel kako mislijo napraviti z Dominikom: drveli bodo iz kraja v kraj, iz omame v omamo tako, da se bo počasi popolnoma zmedel in poplitvil. Toda zdaj ni časa za tarnanje! si je mislil župnik Firman in je v naglici rajši dal mladeniču nekaj smernic za življenje, kakor kadar napolnimo vojaku torbo za na pot. Opozoril ga, je na nekatere pobožne vaje, katerih naj nikoli ne opusti, zlasti naj vsak dan prečita nekaj odstavkov iz kakšne dobre' knjige kot je na primer »Hoja za Kristusom«. Prosil ga je, naj mu večkrat piše, posebno pa mu je naročal, naj nikdar ne izgubi poguma, zakaj obupancu skoraj ni pomoči. Juda in Peter sta se oba hudo pregrešila; a če bi bil Juda v vsem posnemal Petra in pred Kristusom padel na kolena, bi danes imeli na naših oltarjih svetega Juda. Nesrečnež pa se je šel obesiti! ... Dokler je človek živ, naj se nikar ne obeša! Če kedaj tudi izgubimo kakšno bitko, nič za to; dokler vojska strelja, je pač tepena, a ne premagana! Četudi vrže hudič človeka ob tla, ni izgubljen tako dolgo, dokler preži na trenutek, da bi se mu izmuznil in vstal. Dokler se bojujemo, ne smemo obupati, ker še vedno lahko zmagamo, čeprav bi nas hudoba valjala po blatu in čeprav bi nam s svojim ostrim kolenom klečala celo na vratu! Samo oni je duhovno premagan, kdor privoli v svoj poraz ... Pravi polom je zlom volje ... Pa vzemimo najhujše, ljubi Dominik!« nadaljuje župnik, »da bi se oženil s tem dekletom. Sicer ne rečem, da se bo to zgodilo, vendar ... vendar, no, bi imel v patronažu vsaj dva pomočnika mesto enega«.:. Ko ne bi bilo tako žalostno, če mora človek, ki se je s težavo vzpel malo više, zopet nazaj, niže, globlje!« mladenič odmaje z glavo. Včasi je ta globina večja, včasi manjša« ... »Saj vem, da bi me radi potolažili; a že iz samih besed razberem, da mi ne zaupate!« Za Jugoslovansko tiskarno: Karel Cel. Izdaja za konsorcij »Delavske Pravice« in ureja Srečko Žumer.