Štev. S02.	V	Ljubljani,
w
Glasilo jugoslovanske socialne demokracije.
Naročnina zsa avstro-ogrske kraje za celo leto 10'40 K, za pol leta 5'20 K, za četrt leta 2'60 K, mesečno 90 vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. — Reklamacije so poštnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo, inserati. Enostopna petit-vrstica, (Širina 72 mm) za Izhaja vsako sredo in soboto.	enkrat	20	vin.,	večkrat	po	dogovoru.	Posamezna	številka	10	v.
Mi moramo naprej!
Ali more biti kje socialni demokrat, ki mu je vseeno, če stranka napreduje ali pa ne? Mislimo, da bi moral biti odgovor na to vprašanje zelo enostaven: Človek, ki ne napne vseh svojih sil, da bi napredovala njegova stranka, sploh ne more biti socialni demokrat. Na žalost pa vendar vidimo, da je še mnogo delavcev, ki se štejejo za so-druge, vendar pa ne mislijo, da je njihova dolžnost sodelovati, temveč se jim udi, da je stranka nekaj od njih ločenega, ki bo že napravila, kar je treba.
Tako mnenje lahko velja v nedemokratičnih strankah, nikakor pa ne v socialni demokraciji. Zakaj delavska stranka ne more biti nič druzega kakor organizirana družba vseh zavednih delavcev. Naravno je pač, da ne more noben posameznik opravljati vsega dela sam, ampak delo se mora razdeliti in vsak mora imeti svojo nalogo. Prav to je zmisel organizacije. Stvar je ravno taka kakor z veliko mašino; vsako kolesce, vsako dvigalo, vsak vijak ima svojo funkcijo, ampak vse funkcije se morajo natančno vjemati, tedaj dela ves stroj kakor je treba. Tako mora biti v stranki. Naloge so različne, cilj pa je eden. In izvrševanje posameznih nalog se mora tako vjemati, da se vsako posamezno delo izpopolnjuje z vsem ostalim delom. Stroj, ki se imenuje »stranka«, pa ni noben posameznik, noben odbor, nobeno društvo, temveč svota vseh sodrugov, ki se prištevajo stranki in ki pričakujejo od stranke svojo osvoboditev.
Zakaj pa smo pravzaprav socialni de-mokratje? Menda se je marsikdo še premalo vpraševal. Gotovo je, da pristopi ta ali oni svoji strokovni organizaciji ali pa stranki le zato, ker mu tako veleva občutek, s Zdi se« mu, da je socialna demokracija zanj najboljša stranka. Nejasno opaža, da mu meščanske stranke ne morejo koristiti, da je med delavstvom in posedujočimi sloji nasprotje. Sledeč svojemu srcu se pridruži stranki, s katero simpatizira.
To pa ni in ne more biti dovolj. Boj, ki je naložen delavstvu, bo le tedaj uspešen, če so delavci prepričani socialni demo-kratje. Kar čutijo, je lahko prav lepo, ampak čuvstvo je premalo kritično. Treba je, da delavec v e, kaj je socialna demokracija in zakaj mora biti njen član.
Zakaj smo torej socialni demokratje? Zato ker vemo, da se v kapitalistični družbi delavstvo ne more rešiti na noben način. Vemo, da delavstvo ne more biti svobodno, dokler je kapital v rokah privatnih kapitalistov, dokler se ta kapital obrestuje z delom, ki je odvisno od moči kapitalistov, vemo da so kapitalisti gospodarji dela, ker so delovna sredstva in proizvajalna sredstva sploh v njihovih rokah. Vemo, da delavec nikdar ne bo mogel delati za sebe, ampak da bo vse sadove njegovega dela pobiral kapitalist in s prebitkom teh sadov silil delavca v novo od dne do dne hujšo odvisnost, dokler bo on gospodar zemljišča, tovarn, strojev, rudnikov, železnic, parnikov i. t. d. Vemo torej, da do delavstvo in človeštvo sploh šele tedaj svobodno, kadar bodo proizvajalna sredstva splošna last.
To vemo. To moramo vedeti, če hočemo biti socialni demokratje. Komur to ni popolnoma jasno, je lahko nezadovoljnež, celo upornik, ampak socialni demokrat ne more biti in osvoboditvi delavnega ljudstva ne more koristiti.
Če pa to vemo, se moramo vprašati, kako bomo dosegli cilj, brez katerega ni rešitve. Socialna demokracija uči, da so si kapitalisti zavarovali svoje lastninske privilegije s politično močjo. V velikih in malih parlamentih predpisujejo narodu zakone, sebi v prid, ljudstvu v breme; vlade so njihovi odbori, izvrševalni organi kapitalističnih interesov. Politična moč jim daje sredstva, da snujejo z ljudskimi telesi in z ljudskim denarjem armade in marine, ki jim imajo s fizično silo varovati gospodarske privilegije.
Doseči politično moč je torej najvažnejša naloga delavstva. Zato je socialna demokracija politična stranka, zato je politično organizirana, zato širi med ljudstvom politično izobrazbo, zato vodi politične boje.
Če se hoče delavstvo osvoboditi, mora doseči politično moč. To mora razumeti vsak socialni demokrat. Kdor tega ne razume, ni zrel za stranko in ne more biti sodrug. Komur pa osvoboditev delavstva ni prazna beseda, se ne more in ne sme zadovoljiti s teoretičnim spoznanjem, temveč mora sodelovati in pomagati, da se doseže cilj.
Uspešno sodelovati se more samo v organizaciji. Politični uspehi se morejo doseči le v politični organizaciji. Politično se organizirati in dati stranki svojo moč na razpolago za agitacijo in za politične boje, je torej dolžnost, katere ne sme opustiti nihče, kdor hoče biti socialni demokrat.
Vsi hočemo osvoboditev delavnega ljudstva. Torej moramo storiti vse, da doseže delavstvo politično moč. Torej moramo predvsem ustanoviti močno politično organizacijo. Delavec, ki ni politično organiziran, je ravno tak škodljivec kakor stavkokaz, če pa povrh še trdi, da je socialni demokrat, je nepošten.
Sodrugom v resen preudarek.
(Izza Čobalovega procesa.)
V	zadnji številki smo poročali o porotni razpravi proti Habetu na tožbo sodruga Čo-bala. Vsak sodrug, pa tudi vsak nepristranski človek sploh si je lahko napravil sodbo o tistih lopovskih člankih, zaradi katerih je sodrug Cobal iskal zadoščenja, ne da bi ga bil dobil. Težko je molčati o pravoreku častitih gospodov porotnikov, ki so seveda sodili edino po svoji vesti in po svojem najboljšem prepričanju in se seveda nič niso ozirali na to, da je bil užaljeni tožitelj socialni demokrat, ampak so seveda pustili svoje strankarstvo čisto doma in so seveda imeli samo pravičnost pred očmi. Težko je molčati o tej pravici, pri kateri je glasovalo natančno šest vesti proti šesterim vestem. Toda, ker je vložena ničnostna pritožba, vsled česar stvar še ni končana, bomo molčali in mirno počakali, kaj poreče druga porota, ker je seveda nemogoče, da bi se sodba o tem predmetu še enkrat prepustila čislanim nepristranskim porotnikom ljubljanskim. Počakali bomo in z nami vred bodo počakali vsi sodrugi, katerih ne more nihče prisiliti, da bi smatrali ljubljansko poroto za izbrani kolegij novodobnih Salomonov.
Vendar pa nam kaže ta proces druge potrebe, ki niso posebno primerne za ča-
kanje in o katerih bi moral prav resno razmišljati vsak zaveden sodrug. Vsa afera, ki nikakor ni izključno osebno Čobalova, po-kazuje vnovič in vnovič, da ima socialna demokracija na Slovenskem same sovražnike, neizbirčne glede na sredstva, brutalne in barbarske, fanatične in v svoji strasti slepe za vsako pravičnost. Članki, ki so povzročili Čobalovo tožbo, so bili plodovi brez-primerne infamije in namen jim je bil, uničiti socialno demokracijo v Zagorju z obrekovanjem, z barabstvom, z napadi iz zasede. Podlost tega boja sega že do skrajne meje možnosti; večje hudobnosti in umazanosti ni več misliti v političnem boju.
Socialni demokratje pa se morajo resno vprašati: Ali hočejo še dolgo trpeti, da se bo po njih zlivala gnojnica, da se bodo mednje vsipavale zastrupljene puščice, ne da bi se postavili na noge in vračali sovražniku, kar mu gre? Komur taki dogodki, kakršen je Čobalova afera, ki je afera vsega zagorskega delavstva in vse jugoslovanske socialne demokracije, ne odpre oči, je neozdravljivo slep in zanj je najbolje, da gre za peč pa da se ne gane izza nje. Kdor pa spoznava, da je to boj izkoriščevalcev, ki trepečejo za svoj žep, pa v tem boju zlorabljajo vse, kar jim je baje sveto, pa lažejo in mažejo, pa obrekujejo in blatijo, pa nastavljajo zanke in pasti, pa teptajo poštenje in pravičnost, ta ne bo mogel ohraniti mirne krvi, ampak kdorkoli je res socialni demokrat, zaveden in prepričan, mora vzkipeti in reči; Tako ne more ostati!
A kaj more delavstvo storiti zoper take lopovščine, ki so postale pri nas že kar vsakdanje? Čobalova afera je vnovič pokazala, da je nasprotnikom glavno orožje njihovo časopisje. Delavstvo pa nima enakega orožja.
V	časopisju so bili nesramni lopovski napadi. Časopisje je z lažmi prepariralo javno mnenje. Časopisje je porotnikom pihalo na dušo, naj ne pozabijo, da je Čobal socialni demokrat, vodja konsumnega društva, nasprotnik njihovih gospodarskih interesov. Časopisje je dramilo kapitalistično vest, pridigalo kapitalistično moralo in kapitalistično pravičnost. A delavstvo?
Delavstvo mora mirno gledati, kako se kali voda, kako se strupi javno mnenje, kako se falsificira resnica, kako se fabricirajo bombe smrdljivke. Laži se ne morejo pobijati dovolj krepko, resnica se ne more povedati dovolj glasno, intrige se ne morejo razkrivati dovolj jasno, ker nima delavstvo takega časopisja, kakršnega bi moralo imeti.
Čobalov proces in nazori ljubljanskih privilegiranih porotnikov so glasen klic delavcem : Če se hočete bojevati, morate imeti orožje! Vaša naloga je, da si ga skujete. Vaša sveta dolžnost je, razširiti, povečati svoje časopisje tako, da bo kos svoji nalogi, da bo delavcem lahko ščit in meč. Rezultat Čobalovega procesa mora zdramiti najbolj zaspanega delavca. Kdor spričo takega dokaza iz meščanskega tabora ne stori svoje dolžnosti, ni vreden, da je socialni demokrat. In če delavci zdaj ne store vsega, da se povzdigne njihovo časopisje, ne zaslužijo, da bi se jim bolje godilo, nego se jim godi.
Tržaške nacionalistične komedije.
Pretečeno nedeljo smo imeli v Trstu veliko poulično komedijo, nacionalistično pa-jacado. Ako ne bi bilo vmes žalostne resnice, da so v tej komediji igrali preveliko vlogo revni nezavedni delavci in njihovi interesi, ki nimajo od takih pajacad pričakovati nič dobrega, bi se vsedli k mizi in napisali kritiko, kakršna se napiše o neokusnih komedijah. Ker pa ni tako, ker je drugače kakor bi si želeli ljudje, ki imajo zdrave možgane, bomo govorili resno.
Puljska (?) N. D. O. je priredila izlet v Trst. Za ta izlet je »Edinost« že štiri tedne prej agitirala. Izlet je imel samo en namen : maščevanje zaradi prepovedanega izleta tržaške N. D. O. v Pulj. Način, po katerem se je agitiralo, je dal to jasno razumeti in vsi slov. narodnjaki, do katerih smo se obrnili, so nam to potrdili. To so razumeli tudi italijanski nacionalci in začeli agitacijo proti izletu. Napravili so vse potrebne korake, da bi bila oblast izlet prepovedala in ker se jim to ni posrečilo, so pričeli hujskati svoje pristaše proti Slovencem sploh. Zato so porabili dokaj črnila in papirja in sklicali par shodov, kjer so velikani a la Mrak, Mene-sini, Pitacco i. dr. pripovedovali svoje modrosti in bajke o nevarnosti, preteči tržaškemu italijanstvu. Slovenski nacionalci seveda niso držali rok križem in niso hoteli zaostati za svojimi italijanskimi sobratci. S svoje strani so še huje agitirali za izlet in hujskali svoje pristaše proti Italijanom.
Oblast je vso komedijo gledala s svojimi pravičnimi očmi in si rekla: Vi obračajte, jaz bom pa obrnila. Tako se je zgodilo vse, kakor se je moralo zgoditi in kakor je hotela policija. Nič drugače. Tržaško italijanstvo je bilo užaljeno do mozga, tržaško slovenstvo pa navdušeno po starem našem narodnem načinu. Italijanski nacionalci so se zbirali v gručah na eni strani; slovenski nacionalci na drugi. Ločili so jih — številni kordoni redarjev, žandarmov in vojakov. Nacionalci se niso mogli pretepati in to jih je bolelo. Puljski izletniki so prišli v Trst ob 11. dopoldne in se izkrcali na pomolu št. 1 v prosti luki, kjer so jih čakali slovenski narodnjaki. Odtod so šli po ulici Geppa, ki je bila od policije prej izpraznjena in sedaj dobro zastražena, pred »Narodni dom«, kjer so bile govorance. Govorance več ali manj okusne, več ali manj vsakdanje narodnjaške. Potem so šli izletniki v veliko dvorano v »Narodnem domu«, odtod h kosilu, od kosila v »Narodni dom«, odtod zopet v sprevodu na veselični prostor v Rojan in odtod menda že pred 8. zvečer zopet na parnik. Veselica je bila nadvse klavrna, udeležba slaba, ako pomislimo na razne narodne veselice.
Italijanski nacionalci, ki jim je bilo žal, da niso mogli natepsti slov. nacionalcev, so odšli po raznih ulicah v gručah. Pobili so kavarno »Minerva« na Acquedottu, razbili okna »Živnostenski banki«, sneli in razbili table »Jadranski banki«, menda tudi »Trgovski obrtni zadrugi« v ulici S. Francesco ter tu pa tam junaško in po narodnjaško pretepli kakega Slovenca pa dva Italijana in tri Nemce, ki so se predrznih nositi na glavi klobuke »kakršne nosijo Slovenci, kadar pridejo v Trst«. Besede, ki so med vejicami in podčrtane, je napisal »Pic-colo«. Mesto je bilo kakor v obsednem stanju. Povsod čete redarjev, žandarmov, in vojaštvo je bilo konsignirano. Zvečer se je bog oče spomnil na večino prebivalcev, ki jih vsa komedija ni prav nič zanimala in poslal dež, ki je spočetka padal v drobnih kapljicah, potem pa lil kakor iz škafov. To je pomagalo in ohranjeno je bilo italijanstvo Trsta in ohranjena je bila čast slovenskega naroda in mir vsem, ki so si miru želeli. Drugi dan v pondeljek so slovenski narodnjaki pobili šipe otroškemu vrtcu »Lege nazionale« pri Sv. Ivanu.
To poročilo je kratko, pa resnično. Slovenski narodnjaki so se po svoje zabavali, zastraženi do zob. In po »Edinosti« sodeč, so z uspehom zadovoljni. Italijanski nacionalci so tudi zadovoljni z uspehom svoje agitacije. Koristi, ki donašajo narodom take nacionalistične pajacade, so razumljive vsem, ki nimajo možgan na pravem mestu. Mi teh koristi ne moremo pojmiti. Kakšen namen pa naj ima izlet, katerega udeleženci pridejo v oddaljeno mesto ob 11., gredo h kosilu in
v sredo dne 14. septembra 1910.
Leto XIII.
potem na izredno neokusno veselico ? Kakšne koristi imajo izletniki, če pridejo v mesto, pa morajo korakati po od policije zastraženih ulicah? Kakšne koristi ima italijanstvc, če so pobalini razdejali slovensko kavarno in pobili par šip? Kaj bodo imeli od tega, če »Piccolo« tak vandalizem, ki se je mogel vršiti le vsled pomanjkanja redarjev, (ki so vsi stražili slovenske narodnjake), poveličuje do herojstva?
Namen izleta je bil (to je očividno) provokacija, namen provokacije je bil vzbuditi narodno sovraštvo, ki se hoče gojiti na italijansko in slovensko nacionalistični strani z vso silo. To so sadovi narodnjaštva, ki je domišljavo do blaznosti, predrzno do hudobnosti in hudobno do zločinstva. Ti pa, ubogi delavec, trpi in pretepaj se na čast in v korist svojim narodnjaškim demagogom, moli in vpij živio in evviva, kadar boš lačen in proklinjaj, če pride k tebi prijatelj in ti ponudi prijateljsko roko in delavsko čuteče srce.
Toliko za danes. Potrebni komentar k vsemu priobčimo posebej.
Politični odsevi.
* Draginja je tista točka, ki zanima in vznemirja delavstvo po vsej državi. Danna-dan so shodi po vseh deželah, povsod se zbirajo ogromne množice ljudstva, vse zahteva resnih korakov za ublažitev strahovite draginje. Vse je razburjeno, le vlada je mirna. In mirne so nacionalistične stranke, ki begajo svoje ovčice s svojimi starimi frazami a za bedo narodov nimajo niti besedice, kaj še le srca. Draginja gor, draginja dol
—	narodni advokati, naj so liberalni ali klerikalni, delajo dobre kupčije, pa niso neumni, da bi si zamašili vir, ki jim bogato teče. Bienerth prenaša draginjo, zato mu je vseeno, kaj bo s parlamentom, kaj bo z deželnimi zbori. Weiskirchner jo prenaša, zato ga ne tarejo zaprte meje. Narodnjaški voditelji vseh barv jo prenašajo, zato jim je prav, da se narodi ravsajo in koljejo. A ljudstvo? Ljudstvo, ki strada, a ne sme krasti in beračiti? Kdaj se bo spametovalo ljudstvo?
* Avstrijski katoliški shod je bil letos v Inomostu. Parade so klerikalci napravili, kolikor je bilo mogoče, vendar pa ne morejo zakriti dejstva, da ni vse tako, kakor bi radi. Imenuje se pač avstrijski katoliški shod, toda udeležba nenemških klerikalcev je tako majhna, da je že smešno govoriti o splošnem avstrijskem shodu. V petek večer so četrt ure zvonili vsi cerkveni zvonovi v Inomostu in možnarji so pokali. A vsak opazovalec je videl, da je ves spektakel prisiljen. Klerikalci so upali, da bo ves Inomost v zastavah, toda privatnih hiš je bilo bore malo okrašenih, pač pa so vihrale zastave s cerkev, kloštrov in s — hotelov. Veliko ne-voljo je v mestu povzročila papeževa zastava, katero so obesili na poslopje deželnega zbora. Otvoritveni shod je bil naravnost kla-vern. V velikanski mestni dvorani je bilo do 600 oseb, dočim so jih bili klerikalci pričakovali na tisoče. Dobra polovica so bili popi, potem voditelji klerikalnih strank, pa klerikalni študentje. Na galerijah pa nekaj žensk. Ljudstva ni bilo.
—	Zelo srdito se govori letos na »ka toliškem« shodu. Najsrditejši med vsemi petelini je znani pater grof Galen, ki je bil že zato sila jezen, ker je imel komaj 150 poslušalcev. Klerikalcem je seveda še vedno prav posebno pri srcu šolsko vprašanje. Seveda jim ne gre zato, da bi se otroci ljudstva več naučili in dobili boljša umna sredstva za težke boje v življenju, ampak na dnevnem redu so imeli »rešitev in pospeševanje krščanskega duha v višjih in nižjih šolah«. In sprejela se je resolucija, v kateri se naravnost izreka, da »katoličani« odklanjajo državni ljudskošolski zakon. Vsi na »krščanski podlagi« stoječi poslanci se po-zivljejo, naj delujejo na to, da se ljudskošolski zakon preosnuje v »katoliškem duhu«.
V	tem zmislu se pozivljejo klerikalci celo na samopomoč. In mimogrede je predsednik shoda grof Hubert Galen tudi omenil, kdaj mislijo klerikalci izvesti glavni napad; omenil je to v neki opazki, ko je govoril o »našem krasnem prestolonasledniku«. Šola povsem v klerikalnih rokah, šola kot glavno poneumnjevalno sredstvo — saj bi bilo res krasno!
* Posebna luč nebeška mora biti smi-hovski okrajni glavar. Delavec Vaclav Kvas-nička je smihovskemu okrajnemu glavarstvu naznanil, da izstopa s svojo ženo iz katoliške cerkve. Naenkrat je prišel v njegovo stanovanje distriktni zdravnik dr. Veit, češ da mora po nalogu okrajnega glavarstva preiskati duševno stanje Kvasničkove žene. Nam se zdi, da bi bilo bolj nujno, preiskati duševno stanje tega čudnega okrajnega glavarja.
* Nekoliko deželnih zborov je že
sklicanih^ Dne 19. t. m. se snide deželni zbor za Šlezijo, dne 20. deželni zbor za Nižje Avstrijsko, Salcburško, Štajersko, Koroško in
Predarlsko, dne 22. za Gališko, dne 28. za Gornje Avstrijsko. Ostali deželni zbori se imajo sklicati pozneje, kranjski baje sredi oktobra.
* V dalmatinski deželni zbor je bil v kuriji velikih davkoplačevalcev pri nadomestni volitvi izvoljen član hrvaške stranke dr. Bulat.
* Konferenca radi češkega deželnega zbora, bolje rečeno predkonference za te spravne konference so se pričele v pon-deljek v Pragi. Zbrali so se češki in nemški deželnozborski poslanci, vsaki zase, da sprejmejo poročila svojih zaupnikov. Razprave so bile na obeh straneh tajne. Čehi so sklenili, da pošljejo na konference zaupnike vseh Šeških strank.
* Čaška dežela je že zdaj pasivna in če bi bil privaten človek v njenem položaju, bi bil moral že davno napovedati konkurs. Po poročilu, ki ga je podal deželni odbornik dr. E p p in g er ministrskemu predsedniku, je v blagajni 1,273-000 kron. Ampak najnujnejši izdatki dežele za plače uradnikov in uslužbencev, za bolnišnice, pripravljalnice, blaznice itd. znašajo milion kron na mesec. Pričakovati ima dežela letos le še 973.304 krone od zvišane naklade na žganje. Državi sami je že dolžna šest milionov. Take posledice poraja blazna avstrijska politika. Sicer so pa v Avstriji druge dežele, ki tudi niso mnogo dalje od bankerota.
* Kdaj se skličejo delegacije, se določi še le na skupni ministrski konferenci, ki bo dne 22. t. m. na Dunaju.
* Ban Tomašič je bil v pondeljek pri cesarju tričetrt ure na avdienci in je poročal, kaj pričakuje od novih volitev za hrvaški sabor. Tomašič ima seveda najboljše nade.
* Hrvaško srbska koalicija, ki se pripravlja, da izvrši harakiri na svojem telesu, je še sklenila, da pojde skupno v volilni boj. Medtem sta pa tudi hrvaška stranka prava in takozvana napredna stranka sklenili, združiti se v eni stranki in sta v ta namen izdelali sila obširen statut. Spisala bi se bila lahko tudi cela knjiga, pa se vendar ne bi dalo utajiti, da je »napredna« stranka umrla. Kajti zaradi združitve s »stranko prava« je morala odložiti vse tisto, zaradi česar se je nekdaj bila ustanovila. Med hrvaškimi »naprednjaki« in našimi »narodnimi radikalci« je fatalna sličnost. Tu in tam na jeziku velike fraze, v dejanju pa popolna impotenca.
* Stadlerjeva stranka nima veselih dni. Pri glavnih volitvah za bosenski sabor je ostala skoraj povsod brez uspehov. Sedaj je upala, da se popravi njena usoda pri nadomestnih volitvah. Pa so si volilci zopet pokazali osle. V drugem razredu ni bil izvoljen ni eden njenih kandidatov, v prvem razredu pa je dobila enega, toda ne z volilno zmago, ampak z žrebom, ki je vsled enakosti glasov imel odločiti med njenim in nasprotniškim kandidatom. Če ne more zmagati niti v razredu, v katerem so volilci večinoma odvisni uradniki, je jasno, da niso klerikalne baha-rije v Bosni nič druzega, kakor napihovanje žabe.
* Na Ogrskem zopet pokajo žandarske puške. Madžarska država je v nevarnosti, ker nosijo rumunski kmetje v južnovzhodnih krajih — rumunske barve na klobukih! To je na Ogrskem strogo prepovedano in se smatra za tako črno veleizdajstvo kakor klic »živila Srbija« v Ljubljani. Ker pa kmetje le ne marajo odložiti svojih kokard, ni bilo žandarjem mogoče drugače kakor streljati, pa so res streljali in v neki vasi ubili dvoje ljudi! Človeško življenje je na Ogrskem cena za kokardo na klobuku!
* Grška vlada zanikuje vesti, ki se razširjajo, češ da so se pomnožile grške čete ob turški meji. Nasprotno pa trdi, da so Turki skrivaj poslali mnogo vojaštva na mejo.
* Srbija si namerava v Parizu izposoditi 100 milionov frankov za vojaške potrebščine, za železnice in za pokritje proračunskega deficita.
Domače vesti.
Ljubljana in Kranjsko.
—	Zavijanje »Slov. Naroda«. Na zadnjem shodu v »Narodnem Domu« je sodrug Kopač, govoreč o personalnih hišah za železničarje, mimogrede omenil tudi državnega poslanca in bivšega župana Ivana Hribarja. To pa se smatra v Cerkljah takoj za crimen laesae maiestatis, pa je »Slovenski Narod« dobil povelje od njega ljubljanskega veličanstva, da razglasi kar vse pavšalno in apodiktično za »zlobno podtikanje.« Pa »Sl. Narodu« se je že večkrat zgodilo, da je bil nepreviden s svojimi trditvami in tudi to pot bi bil bolje storil, če bi bil lepo molčal; če je pa prišel kabinetni ukaz, naj bi ga bil položil v koš, tam kjer je najglobokejši. Če ne bi imel Hribar nesrečne navade, da hoče vedno veljati za svetnika, bi bila stvar s Kopačevimi besedami na shodu že končana. Ker mu pa žila ne da miru, naj se pa zahvali sam sebi, če smo prisiljeni povedati tudt
mi še par besed. Tudi mi smo se informirali, — pri sodrugu Kopaču, ki seveda ni tak imperator kakor On, kateremu pa imamo vendar dovolj razloga verjeti. In sodrug Kopač nam je povedal tole: »Namenoma sem na shodu zelo rezervirano omenil Hribarja, ker nisem na noben način hotel povzroko-vati mnenja, da trobim v rog tistih, ki so ga strmoglavili ali pomagali strmoglaviti v občini ali pa da hočem na tleh ležečemu dajati brce. Zato sem le z najkrajšimi besedami povedal, kaj da je Hribar svoj čas izjavljal o železničarskih stanovanjih. Tudi ton mojih besed gotovo ni bil tak, da bi se mi mogla očitati nedelikatnost ob nepravem času in na nepravem mestu. Toda ker se mi za to očita zlobno podtikanje, sem prisiljen, pomagati spominu gospoda Hribarja, ki vendar preveč igra mučenika in le mučenika, kakor da ni še vedno državnozborski poslanec, bogat mož, načelnik stranke, skratka človek, ki ne leži na tleh, ampak ima svoje pozicije pa se poleg vsega mučeništva lahko brani in bojuje. Kar vem o spornem vprašanju, mi je povedal sedaj vpokojeni tržaški ravnatelj državne železnice dvorni svetnik Ruff. Po vseh izkušnjah nimam nobenega povoda, dvomiti o Ruffovih besedah. Povedal pa mi je pred približno poldrugim letom sledeče: Pri meni je bil državni poslanec in ljubljanski župan gospod Hribar intervenirat radi stavbe železniške delavnice v Ljubljani. Vprašal sem ga, če se bo v Ljubljani pač dobilo toliko stanovanj, kolikor jih bo treba za veliko število delavcev, potrebnih za nameravano delavnico, ker bi se drugače železniško ravnateljstvo moralo pobrigati za stanovanja na ta način, da bi se gradile personalne hiše. Gospod Hribar mi odgovarja, da tega ne bo treba, ker se v Ljubljani dobe primerna stanovan a, če bi jih pa vendar zmanjkalo, poskrbi gospod Hribar (mislil je menda »občina«) zanja. Personalnih hiš torej ne bo treba zidati.« — Kar sem dejal jaz na shodu, ni bilo nič druzega kakor konstatiranje tega dejstva. Zdaj pa še dostavljam: Po Ruffovih besedah se da soditi, da je Hribar vsaj sokriv, da se še niso gradile personalne hiše. Da pa se bo gosp. Hribar lažje spomnil svojih besed, naj omenirn o njegovem pogovoru z gospodom Ruffom — po pripovedovanju ravnateljevem
—	še to. G. Ruff je vprašal g. Hribarja, če je toliko slovenskega delavstva, seveda primerno kvalificiranega, na razpolago, kolikor ga je treba za nameravane delavnice. Gosp. Hribar je odvrnil, da ga ni; saj ni mogel odgovoriti nič druzega, ker bi se morali goditi sami čudeži, če bi v naših zaostalih razmerah imeli take čete kvalificiranih delavcev. G. Ruff je tudi vprašal, kako je s tehniki, s strojnimi inžinerji itd. Tudi na to je g. Hribar odgovoril po pravici, da jih ni. Na to je dejal g. Ruff: Kolikor je slovenskih delavcev in tehnikov, jih bomo vzeli, če se zgradi delavnica; ako bi jih bilo dovolj, bi vzeli vse. Ker pa sami pravite, da jih n dovolj, ne bo druge pomoči, kakor da se vzamejo nemški inženirji, nemški mehaniki, nemški delavci sploh. In če pride taka množica nemškega osobja stalno v Ljubljano, dobi tudi nove nemške šole. G. Hribar je na to odgovoril: Naj jih dobi, da ie dobi Ljubljana delavnico. Na to g. Ruff: Tedaj nam pa ne smete očitati, da pospešujemo germanizacijo. In gosp. Hribar je dejal, da ne bo nihče očital tega. Mislim, da zadostujejo ta suha dejstva in da mi ni treba dajati komentarja.« — Tako sodrug Kopač. Tudi mi mislimo, da ni treba nič komentarja, ker si ga vsak čitatelj lahko napravi sam.
—	Katoliški „Slovenecil, o katerem se že davno ve, da je velik »delavski prijatelj«, dela opazke o kodanjskem kongresu. Da sc zlobne, se razume samo po sebi. Povrh so pa še neumne. A za njegove backe so že dobre. Saj je bilo »Slovenčevo« dolgoletno delo uspešno, to se pravi, vzelo je njegovim bravcem še tiste ostanke pameti, kar so jih imeli. Danes jim lahko pripoveduje, da je škof Jeglič najučenejši in najbolj svobodoljubni škof na svetu, da je Šušteršič ubog preganjan mučenik, da je španski minister Ferrer dal postreljati vse jezuite, da je papež izdal encikliko, po kateri se pretaka sama pravičnost, pa mu bodo tudi verjeli. Zakaj »Slovenčevi« bralci znajo krepko verjeti, le misliti ne znajo. Zato jim sme tudi servirati svoje zarukane članke o kodanjskem kongresu, ne da bi se mu bilo bati resne kritike. In zato nam tudi ne prihaja na misel, da bi z njim polemizirali o tem predmetu. Ampak na njegove opazke imamo tudi mi kaj opomniti. Katoliški list sicer pobija v drugi vrsti to, kar pravi v prvi in v tretji to, kar je dejal v drugi. Vendar bi se rad pokazal narodnega in trga internacionalizem socialne demokracije na drobne kose. Vsaj poskuša ga trgati. Toda če je »Slovenec« tako navdušen za narodne oblike, naj nam pojasni, zakaj se ne briga zanje na tistem polju, ki mu je najbližje. V Istri in Dalmaciji so stoletja rabili slovenski jezik v cerkvi; vatikan zatira to šego z vsemi sredstvi in
uvaja povsod latinščino, a slovanskemu »Slovencu« je to prav. Ko so Ricmanjci zahtevali slovanski cerkveni jezik, je »Slovenec« udrihal po njih kakor po tolovajih. Zakaj se tu ni navduševal za slovanstvo ? . . . Zato ker mu sploh nič ni do slovanstva in ker ni klerikalcem narodnost nič drugega kakor ribičem črvi.
— ^andarji so zapustili Ljubljano — kaj bo iz nas ? Če bi bila Ljubljana še dovolj krščanska ali pa vsaj starotestamentna, bi se potolažila z Jobovimi besedami: Gospod je dal, gospod je vzel. Ampak Ljubljana je poganska in bog Schwarz, ki bi moral biti njen bog, se Ljubljančanom ne zdi bog; njegovo slavo so peli angelni s pikelhavbami in bajoneti, ko so Ljubljančani odvračali svoje oči od Olimpa na Bleiweisovi cesti — kaj bo z glorijo zdaj, ko so angelni vzeli slovo? In kaj naj Ljubljana počne s svojimi navadami, v katere se je komaj vživela, pa jih mora zopet opustiti brez nadomestila? Kdaj se končajo gledališke predstave, se ve že ob začetku sezone; vsak cirkus naznani naprej svojo »nepreklicno zadnjo predstavo« in tedaj se ve, da nastopi le še trikrat ali štirikrat. Schvvarzovi angelni varuhi pa so izginili kakor kafra, kakor da jih je vzela črna noč in naše uniform željne oči strme brezupno v jesensko meglo. V Ljubljani, ki ima kratko gledališko sezono, nobenega varieteja, nobene damske kapele, je biia ugodna zabava, kakor javne »mance«, če je človek iz Šelenburgove ulice zavil v Prešernovo. Ali bo v poštni veži žandar, ali ga ne bo? Od »Slonovega« ogla ni videti ničesar; smuk mimo pošte pa »desno glej« — aha! Aaaa
—	nič. Kje pa je? Patrola je v poštni palači, to vemo. A kje je vedeta ? Kje je X Schwarzove politične matematike ? .. . Alo, dol do frančiškanskega mostu pa lepo oprezno nazaj; morda se pojavi dražestna prikazen zdaj? Da? Ne? Da? Ne? . . . No, če ni bilo rezultata pri pošti, jo je človek lahko mahnil mimo sodnije; če tu ni bilo nič, je še ostala kombinacija s finančnim ravnateljstvom, z vladno palačo itd. In zdaj je konec te pri-kupljive igre. Kako nam jo bo nadomestil gospod Schvvarz?
— Ljubljana je res nemirno mesto, ampak ne v tem zmislu, kakor se zdi našemu splošno priljubljenemu in nenavadno-modremu gospodu Schtvarzu. Proti nemiru, ki je res siten, tudi ne bi nič opravil s svojimi žandarji. Mogoče da on sploh ničesar ne ve o njem. Pač pa trpinči včasi bolehne in pa take ljudi, ki morajo delati po noči, da je strah. Ljubljana se hoče na vsak način prištevati modernim mestom, ampak v nekaterih ozirih je prava vas. Ena nadloga so psi, ki jih imajo tupatam ponoči po dvoriščih in vrtovih. Taka mrha včasi laja in tuli po cele ure; navadno zdrami še nekoliko tovarišev in potem se razlega pasji koncert, da bi moral mrtve zbuditi. Cernu je tega treba? Tako na psu pa menda vendar ni varnost v Ljubljani, da bi ne zadostovale ključavnice, stene, policija, nočna straža in kar še spada k temu aparatu. Kdor hoče imeti psa, naj ga po noči zapre, ne pa da bi take mrhe smele nadlegovati in trpinčiti ljudi, ki potrebujejo počitka ali pa vsaj miru. Druga ljubljanska mora so pa zvonovi. Magistrat je prepovedal igro or-kestrionev in podobnih instrumentov po noči. Prav. Ampak najslabši muzikalni avtomat ne more biti tako nadležen kakor zvonovi po noči, zlasti taki, kakršne imajo po nekaterih cerkvah. In včasi ni ne konca ne kraja neznosnemu klenkanju, ki bi še zdravega človeka napravilo nervoznega, bolnemu pa naravnost krajša življenje. Kaj ni prav nobene oblasti, ki bi mogla ljudem po noči poskrbeti mir?
— Predavanje in shod v Idriji. V soboto, 17. t. m. bo ob 9. zvečer v prostorih rudarskega društva v Idriji javno predavanje, na katerem bo sodrug dr. Tuma iz Gorice govoril o pomenu in potrebi mladinski organizacije. Predmet je torej zanimiv in važen. Prireditelji predavanja so prepričani, da se bo v soboto položil temelj mladinski organizaciji, ki naj izpopolni splošno organizacijo delavstva v Idriji. Zato pričakuje, da se udeleži predavanja mladina obojega spola v Idriji, s čimer pa seveda tudi odraslim ni zabranjena udeležba. — V nedeljo, dne 18. t. m. ob 10. dopoldne bo velik ljudski shod v dvorani pivarne pri »Črnem Orlu«. Dnevni red je sledeči: 1. Socialna demokracija in politične stranke v Avstriji z ozirom na sedanjo draginjo. 2. Slučajnosti. Poročevalec sodrug dr. Henrik Tuma. Vsi delavci so vabljani, da se v čim večjem številu udeleže tega shoda.
— Iz Tržiča. Tukajšni ajmohtarji prav pridno pošiljajo svoje vzorce po svetu. Izmed devic so poslali dve najgorečnejši v Palestino. Za to ekspedicijo pa še ne vemo, kakšne uspehe bo imela. Imenitnejša pa je bila druga, akoravno je bila krajša; a bila je številnejša.
V	nedeljo, 4. t. m. se je vzdignila cela jata čukov, prirna vzorcev, ter je poletela navse zgodaj črez hribe in doline na Brezje h kapucinom. Kapucini so se seveda silno raz-
veselili teh cvetov katoliške morale, pa so si menda predstavljali, da imajo legijo ange-ljev pred sabo. Ko so izletniki prišli domov, so nekateri takoj drugi dan začeli vršiti svoj program. Dva najbolj navdahnjena sta v predilnici takoj zjutraj začela delovati s tem, da je prvi ovadil svojega, sodelavca nadmojstru, v tem ko je drugi klical Urha, ker mu je ognjena voda revoltirala v želodcu. Prvi pa, navdušen po svojem prvem sramotnem dejanju, je takoj nadaljeval s tem, da je vrgel po tleh neko delavko in nekega fantiča, kar pa vendar ni ostalo brez posledic, ker se je fantič takoj pritožil pri nadmojstru. Pri tej priložnosti pa mu je že tudi po Urhu okrepčani sotrudnik pomagal s tem, da ga je on, čuk čuka, prav po katoliško očrnil zaradi nastalega pretepa pred nadmojstrom. A to ju ni oviralo pri njunem dnevnem redu; ta je bil izčrpan preden je minul šiht. Kajti ob tričetrt na šest se jima je že zopet zahotelo ognjene vode, po domače jeruša, pa sta pohitela skrivaj črez tovarniško ograjo; a kot spretna čuka sta se vedla tako nerodno, da se jima je načrt ponesrečil, bila sta opažena in sta morala takoj drugi dan k raportu. Pa naj še kdo reče, da niso nadebudni naši čuki i Ej, imajo pač dobre inštruktorje 1
Trst.
„Ljudski oder". V soboto, 10. t. m. se je vršil občni zbor našega »Ljudskega odra«. Gotovo imamo dovolj vzrokov, da smo na to svoje izobraževalno društvo ponosni, zato tudi smatramo njegove občne zbore za važne.
Zborovanje je otvoril dosedanji društveni predsednik sodr. Anton Jernejčič. Zahvalil se je navzočim, ki so se bili zbrali v lepem številu, kar nam dokazuje, da zna delavstvo ceniti delo našega društva. Na to je sodrug Regent podal splošno poročilo o delovanju in blagajniškem stanju društva. Iz tega poročila, ki obsega poslovno dobo od 1. januarja 1909. do 31. julija 1910, razvi-dimo sledeče: Društvo je imelo K 942-23 dohodkov, pa 942'94 stroškov. Torej 71 vinarjev primanjkljaja. Pevski odsek vodi samostojno blagajno in ta je imela v isti dobi 10l krono prebitka. Skupni dohodki matice in pevskega odseka znašajo K 164L09; skupni stroški K 1540'80. Torej K 3181’89 prometa. Društveni inventar je vreden K 3121-33; in sicer: Knjižnica K 2353*38; drugo matično K 272'80; pevoki odsek K 495-20. Aktiv je K 3221'67; pasiv pa K 113P84, torej K 2089'83 čistega imetja. Društvena knjižnica šteje 1054 zvezkov, v katerih je zvezanih preko 4000 raznih spisov. Knjige so po večini v platno, deloma pa v polplatno vezane. Dve tretjini zvezkov tvorijo slovenski, tretjino pa hrvaški spisi. Zaradi nabave novih knjig je odbor v tej dobi uredil knjižnico dvakrat. Poleg svojih članov izposoja društvo knjige tudi članom zveze prometnih delavcev. Z obema zvezama ima društvo pogodbo. Da se je omogočilo izposojanje knjig pekovskim delavcem, je knjižnica odprta ob sredah, četrtkih in sobotah od 10. do 11. dopoldne. Zveza prometnih delavcev ima v Trstu več podružnic. Pridno so si izposojali knjige člani podružnice uslužbencev glavnih skladišč, člani podružnice pristaniičnih delavcev, zlasti pa hrvaški člani podružnice pomorščakov. Poslednjim se je dovolilo, da vzamejo lahko po več zvezkov na daljša potovanja po morju in je zaradi tega tudi podaljšan termin za vrnitev knjig. Skupaj je bilo v tej dobi izposojenih 5178 knjig. To število bi se seveda podvojilo in potrojilo, če bi se delavci nekaterih strok bolj zanimali za izobrazbo. Treba bo pač v tom oziru kaj ukreniti. Vsekakor pa kaže že to število lep napredek, - kajti pozabiti ne smemo, da so naši člani delavci, to se pravi, da ne spadajo v kroge, ki imajo za svojo izobrazbo na razpolago mnogo več časa.
Predavanj je priredilo društvo v tej dobi samo 10. Velike so bile ovire, ki so onemogočile prirediti več predavanj. Skoro vsa predavanja so bila dobro obiskana. Vseh predavanj se je udeležilo 2005 oseb. Obiskovalci predavanj so po večini delavci. Izjema je bila le pri nekaterih predavanjih. Prost vstop imajo vedno brezposelni delavci in dijaki. To mora ostati tudi v bodoče. Pri predavanjih je imelo društvo 119 kron zgube. Toda vsi dosedanji odbori so bili že pripravljeni na izgubo pri predavanjih. Na to bo morai računati še marsikateri bodoči odbor. Toda to ne sme ovirati dela, kajti za izobrazbo delavstva je treba najti sredstev na vsak način. Prišel bo že čas, ko nam bo trud stotero povrnjen. To bo tedaj, kadar bo. o vsi delavci cenili veliki pomen izobrazbe. Do tedaj je pa vstrajno in redno delo nujno potrebno. Predavatelji so bili: dr. Merhar, dr. Dermota, E. Kristan, Zofka Kveder in dr. Ferfolja. Vsem se danes iz srca zahvaljujemo, zlasti našemu velikemu prijatelju E. Kristanu, ki nam je bil vedno na razpolago tudi kot dobri svetovalec in na katerega veliko pomoč smemo še nadalje računati. Ves čas svojega obstanka je pa pri-
redilo društvo 121 različnih znanstvenih predavanj, pri katerih je preko 30.000 poslušalcev uživalo najlepše sadove umstvenega dela. To je pač delo, na katero smemo biti po pravici ponosni, tembolj, ker je to veliko delo sad inicijative sicer zavednih delavcev, delo, ki je bilo započeto s praznimi rokami pa z neznanskim hrepenenjem po izobrazbi. Saj je tudi naša lepa knjižnica nakupljena z denarjem, ki so ga delavci po vinarjih skupaj zložili. In kdor pojde po tej poti vztrajno naprej, mora zmagati. Društvo je priredilo dve veselici v večjem obsegu. Pri obeh so sodelovali diletantje društvenega dramatičnega odseka in naš pevski zbor. Poslednji je pa sam priredil več veselic.
V	poslednjem času je društvo izdalo lično knjižico kot prvi zvezek svoje knjižnice. Priredil jo je naš dr. Ferfolja po predavanjih treh nemških predavateljev v Delavskem domu. Knjižice se je tiskalo 3000 izvodov. Moralen uspeh je lep. Kako bo v materialnem oziru, se še ne ve in bo o tem sklepal bodoči odbor. Vsekakor moramo na tem mestu izreči prisrčno zahvalo sodrugu Ferfolji za njegov trud, za katerega ni zahteval nobene odškodnine. Poleg njega pa gre hvala tudi sodr. Kopaču, ki nam je poskrbel jamstvo pri tiskarju in se potrudil za razpečavanje knjižice med železničarji. To je tudi lep uspeh. Po tej poti tedaj naprej, vztrajno in neomahljivo. Naj se razširja po vsem svetu glas naših nasprotnikov o našem narodnem izdajstvu; naj buči nad nami vihar nasprotniške jeze in srda; naj bo pot še tako trda in trnjeva, mi poj demo naprej! Mi moramo naprej, ker je to smoter našega življenja.
Poročilo se je soglasno vzelo na znanje in se je na predlog nadzorovalnega odseka izrekel odboru absolutorij. Po lepi razpravi
o	nadaljnem delovanju društva so se dale novemu odboru nove naloge, zlasti za ustanovitev stenografske šole. Razprave so se udeležili skoro vsi navzoči. Zlasti je pa sodr. Ferfolja podal lepe misli o novem delu.
Bilo je pač, da so se vsi navzoči zavedali lepe naloge našega društva. Nato so bili soglasno izvoljeni v novi odbor sledeči sodrugi: Predsednik: Josip Petejan; odborniki: Josip Bratina, Rudolf Golouh, Ivan Gruden, Rajko Kampuš, Josip Rože, Anton Vaupotič, Drago Vrabec, Vinko Vrabec; nadzorovalni odsek:	Fran Sešek, Franjo
Štraus, Konrad Toplak. Izvzemši brata Vrabec in sodruga Seška je novo vodstvo sestavljeno iz raznih mladih novih moči, katerim je občni zbor zaupal to našo lepo institucijo. Na njih je sedaj, da se izkažejo vredne tega zaupanja in da vodijo društvo po poti, ki drži v lepo, svetlo bodočnost.
Istra.
—	Pokopališče živih. Za c. in kr. mornarico se opravljajo na Valdefigo velika dela. Zasuti se ima del morja, zgraditi novo obrežje, pomol itd. Mornarica je za ta dela najela cele čete dalmatinskih in bosenskih delavcev, s katerimi se ne ravna mnogo bolje kakor s črno živino. Izučeni zidarji n. pr. zaslužijo na Valdefigo za 1 krono manj na dan kakor v mestu. Lahko si je misliti, kako se šele izkoriščajo nekvalificirani delavci! Skoraj vse delo se opravlja v režiji mornarice same in ta ravna z delavstvom grje od vsakega privatnega kapitalista. To pa je voda na mlin puljske N. D. O., kateri je marina izročila to delavstvo pod okrilje in ga tako za-stražila, da se ubogim sužnjem ne more približati noben zaupnik strokovne organizacije, noben socialni demokrat. V resnici žive ti delavci kakor v ječi: po dnevi pod strogim nadzorstvom na delu, po noči zopet pod stražo v svojih bednih barakah. Mornarica in N. D. O. hodita roko v roki. Vsi priganjači in »kapic so člani N. D. O. Tudi sedanji poslovodja Zernal je »naroden delavec«. Za zboljšanje zlega položaja te uboge raje pa ni N. D. O. še nikdar storila najmanjšega koraka. Vsa njena skrb je v tem, da bi nobeden onih delavcev ne prišel v dotiko s kakšnim socialnim demokratom. Pg pravici se lahko reče, da opravlja N. D. O. mornarici službo biriča. V teh razmerah je usoda uboge delavske pare grozna. Da imajo kakšne pravice, jim ne pove živ krst. Če so volitve za bolniško blagajno ali kaj podobnega, jih ženo kakor čredo ovac glasovat za kandidate mornarice. Zanje pa se ne briga nihče in pregrešno brezskrbnost podjetništva najbolje označujejo nesreče, ki so tu na dnevnem redu, ne da bi se bila le v enem slučaju uvedla preiskava, ne da bi se preskrbela le najmanjša naprava za varnost delavcev. Tako se je primerila zopet katastrofa v četrtek. Bil je sicer praznik, ampak zato se ne briga mornarica. Delalo se je kakor vsak dan. Okrog poldneva so z minami razstrelili neko skalovje, vsled česar je bila zemlja daleč naokrog močno razrita. Ob 12. so imeli delavci opoldanski počitek. Ko so se ob 1. vrnili na delo, se je pod tremi naenkrat pogreznilo skalovje in jih vrglo osem metrov globoko ter popolnoma zasulo. Ostale delavce, ki so bili navzoči, je oblila groza. Pri-
skočili so, da bi pomagali ponesrečenim. Najhujše poškodbe je dobil 23 letni Adam Vrankovič iz Sinja v Dalmaciji. Razbita mu je bila črepinja, povrh pa je imel še druge poškodbe po vsem telesu. Tovariši so ga položili na nosiljko in odnesli v mornariško bolnišnico, a ko so prišli tja, so izročili zdravnikom že mrliča. Nevarno ranjen je tudi Petar Nenardič iz Bosne; tudi njemu je počila črepinja in zdravniki nimajo upanja, da bi ga rešili. Sicer ne smrtno nevarno, pa vendar tudi težko poškodovan je še Ilija Rebič iz Sinja. Oba so oddali v bolnišnico. Bilo bi hudo, če bi to bila prva nesreča na Valde-figu. Toda omenili smo že, da so smrtne nesreče tukaj na dnevnem redu. N. D. O., ki tukaj pod patronanco mornarice gospodari, pa še ni imala besedice, da bi obsodila zločinsko nemarnost, kaj še da bi bila storila kak resen korak zoper brezskrbno ubijanje delavcev! Saj bi izgubila patent, če bi nastopila proti podjetništvu, pa za delavce. Sicer je pa očitno, da se tudi drugi faktorji ne brigajo za varnost tega zapuščenega delavstva. Če bi obrtno nadzorništvo storilo svojo dolžnost, bi bilo nemogoče, da je Valdefigo pravo pokopališče živih. A pri obrtnem nadzorništvu menda mislijo, da se mornarica ne sme kontrolirati. Če se izvedo kakšne grozote, ki jih uganjajo beli izkoriščevalci v Afriki zoper zamorce, se najde vsaj kakšno pero, ki obsodi take nečlovečnosti tudi v meščanskem časopisju. Pulj ni v Afriki, ima vsakovrstne oblastnije, zanj veljajo avstrijski zakoni in vendar se delavcem pod komando c. in kr. mornarice ne godi bolje kakor črnim delavcem v Afriki. Marina dobro ve, zakaj zabranjuje organiziranje tega delavstva in N. D. O. ve, zakaj ji tako pasje zvesto služi. Toda če misli mornarica, da zanjo ne veljajo zakoni, se bo tudi v Avstriji našlo mesto, odkoder se bo poučila, da ne stoji nad postavo, ampak da jo mora spoštovati kakor vsak privatni podjetnik.
— Regiment 87. Iz Pulja nam pišejo: Pri 87. polku, o katerem je imel »Rdeči Prapor« že marsikaj poročati, se nekateri gospodje zelo jeze, da se poučuje javnost o rečeh, ki naj bi bile lepo pokrite s plaščem vojaške tajnosti. A namesto da bi s potrebno odločnostjo napravili red in odstranili nedo-statke, iščejo pa iščejo, kdo daje »korespon-dent«. Gospodje pač mislijo, da je vojašnica še vedno s kitajskim zidom obdana ječa, iz katere ne more nič priti na dan brez »izdajstva«. Da ve dandanes, ko mora nositi puško vse kar leze in gre, vsak civilist približno toliko o vojaštvu kolikor večina oficirjev, navadno pa več kakor nižje šarže, je gospodom menda neumevno. In zato neprenehoma stikajo po kasarni. Tako so nekega svobodnika (Gefreiter) K. potegnili v preiskavo in izročili vojaškemu sodišču v Trstu, po naših informacijah zato, ker sumijo, da je on poročal prokletemu časopisju o nerednostih pri polku. Čudimo se le kratkovidnosti teh gospodov. Ne poznamo omenjenega vojaka in ne vemo, če se mu more pripisovati tako znanje, kakor mu ga podtikajo gospodje. Prepričali pa se bodo kmalu, da vse zapiranje in zatikanje ne bo nič pomagalo, če se ne napravi red. Skrbite, da ss ne bodo vojaki sekirali po nepotrebnem, da se jim ne bo delala škoda, pa bo konec dopisov, prej pa ne, pa če izpremenite vso vojašnico v zapor. Gotovo nam je žal, ako mora ta ali oni vojak po nedolžnem trpeti radi vašega po krivih potih blodečega suma, ampak več nam je do tega, da se konča trpinčenje in sekiranje vojakov. Vemo da je med častniki 87. pešpolka tudi takih, ki poznajo svoje dolžnosti; oni morajo pa tudi vedeti, da se naša kritika ne tiče njih. A če se je dal red napraviti pri drugih polkih, se bo moral dati napraviti tudi pri tem.
Štajersko.
— Ustrelil se je v pondeljek ob llzl2. dopoldne v stari celjski vojašnici računski podčastnik Hebar radi nerednosti, ki jih je bil povzročil. Ko je nadporočnik zaslišaval v stotnijski pisarni vojake, se je s podstrešja zaslišal strel. Ko so prišli tja, so našli Hebarja že mrtvega.
Umetnost in književnost.
Slovensko gledališče. Ravnateljstvo slov. gledališča v Ljubljani razglaša za letošnjo sezono, ki se otvori v soboto, 1. okt., sledeči repertoar:
A.	Drama: E. Kristan: »Samosvoj«. Drama; V. F. Jelenc: »Na vasi«. Ljudska igra s petjem; A. Medved: »Kacijanar«. Za-loigra; Ivo Vojnovič:	»Ekvinocij«.	Drama;
»Psyche«. Drama; Petar Petrovič: »Solza«. Slike z vasi; Ljubinko; »Sojenice«. Pravljica s petjem; Jaroslav Hilbert: »Krivica«. Drama; LeoBirinski:	Moloh«.	Žaloigra ; Melh-
jor Lengyel:	»Tajfun«.	Drama;	Herman
Bahr: »‘Koncert«. Veseloigra; Roda Roda: »Dana Petrovičeva«. Drama; Gerh. Hauptmann: »Voznik Hetischel«. Drama; Artur
Schnitzler: »Ljubimkanje«. Drama; Jokels & Strauss: »Igre njene ekscelence«, Komedija; Ljud. Thoma: »Morala«. Komedija; K. Schon-herr: »O kresu«. Drama; R. Havvel; »Bleda žena Skrb«. Ljudska igra; Aleks Bisson: »Neznanka*. Drama; Dario Nicodemi: »Zavetje«. Drama; JeromeJerome: »Tujec«. Legenda; Croisset & Leblanc: »Tat vseh tatov«. Komedija; Andre Pipard: »Osa«. Komedija; J. M. Barrie: »V tihi ulici«. Veseloigra; Hennequien & Veber: »Zakonske metode«. Burka; Engel & Horrst: »Mišnica«. Burka.
B.	Opera in opereta: Novosti: Umberto Giordano: »Majnik« (Mese Mariano). Opera. Edvard Poldini: »Vagabund in princesa*. Opera. LeoDelibes: »Lakme«. Opera. Srečko Albini: »Baron Trenk«. Opereta. Franc Le-har: »Knežna«. Opereta. »Grof Luksemburški«. Opereta. »Vesela vdova«. Opereta. Karel Moor; »Gospod profesor v peklu«. Opereta. Emerik Kalman; »Jesenski manever«. Opereta«. — Reprize: Bedrih Smetana: »Dalibor«. Opera. R, Wagner; »Tann-hauser«. Opera. A. Thomas: »Migaon«. O-pera. Giacomo Puccini: »Bohčme«. Opera. Georges Bizet: »Carmen«. Opera. K. M. pl. Weber: »Čarostrelec«. Opera. Ivan Strauss: »Ciganski baron«. Opereta. Ravnateljstvo si pridržuje pravico, da to ali ono izmed navedenih dramskih, opernih ali operetnih del nadomesti s kakšnim drugim enakovrstnim delom.
Predstave bodo ob torkih, četrtkih, sobotah in nedeljah.
Naznanilo.
Zagorje ob Savi. Podružnica steklarjev je dne 11. septembra sklenila izključitev Jakob Saj kota, steklarskega mojstra, iz svoje strokovne organizacije ter obvešča vse so-druge s tem. Razlogi za izključitev so sledeči. Na jasnem smo bili že poprej, da je Jakob Sajko povzročitelj nesramnih člankov v »Slovenskem Narodu« z dne 24. in 26. jebr. t. 1. Čakali pa smo z našim sklepom do porotne obravnave, če se bo sodrugu Čobalu res kaj dokazalo. Ker pa je obravnava pokazala, d?, je bil Čobal napaden popolnoma po krivem samo iz hudobije, od narodnjaških, Jakobu Sajkotu enakih škodoželjnih ljudi, smatramo svoj sklep za dovolj utemeljen. S tem pa tudi mislimo, da smo izpolnili željo vseh sodrugov v naši steklarni kakor tudi naših sodrugov po drugih tovarnah.
Zagorje ob Savi, 11. septembra 1910.
Josip Erneitz.	Rihard	Ranzinger,
načelnik.	blagajnik.
Kjer sta v redu tek, prebava, Sta telo in duša zdrava! Torej: Da ne boš bolan, Vživaj pravi »FLORJAN
, Želodčni liker
je pripravil tek in prebavo marsikomu, ki je zaman kupoval draga in neprijetna zdravila!
Ljudska kakovost	liter	K	2.40
Kabinetna kakovost	,	„	480
Naslov za naročila: „FLORIAN“, Ljubljana.
- -1
Postavno varovano.
cilindre in čepice
v najnovejših faconali in
I	velikih izberah priporoča
K/ati	Založnik c. kr. avstrij-
IVall *3Ui4l!IL* skih držav, uradntkov.
Ljubjana, Pod trančo št. 2.
Postaja električne železnice.
?	1	?	Najboljša ura sedanjosti
1	K	0	Zlata, srebrna, tula, nikel-
?	0	?	nasta in jeklena se dobi samo pri
H. Suttner,
Ljubljana, Mestni trg
Lastna tovarna ur v Švici.
Tovarniška varstvena znamka
HCOc
Kavarna
,Unione v Trstu'
ulica Caserma in Torre Blanca
se priporoča.
&*r:V' :>v
JSl
m
V-V
; n 1	:->-f
E
Potniki */ severno In Južno Ameriko
vozijo sedaj le po domači avstrijski progi
AVSmO-AKESU3LAir.A.
Trst - Newyork, Buenos Aires - Rio de Janeiro z najnovejšimi brzoparniki z dvema vrtenicama, električno razsvetljavo, brezžičnim brzojavom, na katerih je za vsakega potnika preskrbljeno, da dobi dovolj domače hrane z vinom, sveži krnh, posteljo, kopelj i. t. d. Odhod parnikov: V severno Ameriko vsako soboto, v južno Ameriko vsakih 14 dni. Vsakovrstna pojasnila dajo drage volje brezplačno pri glavni agenturi za Kranjsko, Štajersko in Koroško:
SIMON KMETETZ. Ljubljana, Kolodvorska, ul. 26.
L. PEVflLEK
L]UBL.]fiNR, židovskr ul. 4
priporoča svojo akcidenčno
tiskarno
z električnim obratom.
Izvršuje tiskovine: vizitke, račune, pisma, kuverte, raznovrstna vabiia, zaročna, poročna in druga različna naznanila, komisijske knjižice, parte i, t. d, po brezkon-kurenčnih cenah,
Trgovina s papirjem, pisalnim in risalnim orodjem, Razglednice na debelo in drobno, ceneje kot povsod drugod. Izvrševanje razglednic vseh vrst. Reklamni koledarji za I. 1911 s korbco ali brez po zelo nizkih cenah,
Našim somišljenikom priporočamo:
Ilirija in Fraxin kremo za črevlje.
Ciril in Metodovo vazelino in vazelino z mednarodno znamko Ciril-Metoda ter Plerin čistilo za. kovina
Te predmete izdeluje domača tvornica kemičnih izdelkov
Golob & Volk, Ljubljana.
I.Jax&sin
Ljubljana
Danajska cesta 17
priporoča vo o bogato zalogo
šivalnih strojev
za rodbino in obrt IPiseilni stroji „-A.d.lerc‘:
Vozna kolesa.
Ceniki zastonj in franko.
Gostilna ,Pri panju*
Vegova ulica št. 10
se priporoča za mnogobrojen obisk
lastnik Leonardo Galante
ima najboljše pijače: dobiva se izboren »pelin-kovac«, goriška, istrska, dalmatinska vina in dolenjski cviček po najnižji ceni.
50 °|o prihranite
stroškov v gospodinjstvu na mleku, sladkorju in kavi; kri, moč, zdravje, dosežete in ohranite, ako pijete
SLADIN
Kdor se hoče o tem prepričati, dobi svak knjižico brezplačno
v lekarni Trnkoczy zraven rotovža v Ljubljani
ali po pošti, vsak, kdor po njo piše.
g§=====fg
A. Zupančič
knjigovez v Ljubljani
Slomškova ulica št. 31
priporoča svojo nanovo urejeno
knjigoveznico
za prijazna naročila vsakovrstnih v knjigo-veško stroko spadajočih del. — Razuu vezanja raznih knjig za knjižnice in šolsko rabo se še posebno priporoča za naročila trgovskih knjig (protokolov), različnih map, vzorčnih knjig in vsakovrstnih kar-tonaž. Izdelaje tudi okvirje in passepartout, priklad. za različne podobe, fotografije itd.
Cene nizke. — Postrežba točna.
Franjo Parkelj
lastnik reklamnega in plakaterskega podjetja, snaženje stanovanj in okenj
Ljubljana
Šelenburgova ulica št. 6
izvršuje
vsa v to stroko spadajoča dela točno in po zmernih cenah.
M: 1 1
ipcpn. /imn Qri?ar & Meia*
I	ID	Ljubljana, Prešernova ul. 9
J?	svojo	bogato zalogo
11	*___, — J, —m*| I _ L L | - |, za gospode in dečke termične novosti v konfekciji
izgotovljenih ODlGk za dame in deklice. Ceniki zastonj in franko.
tl Produktivna zadruga ljubljanskih mizarjev
S
*K %
\
■
registrovana zadruga z omejeno zavezo s sedežem v Ljubljani, Marije Terezije cesta ii (Kolizej)
Zaloga pohištva
lastnega izdelka in tapetniškega blaga« $
m
$
5
%
C
Izvršuj® vsa mizarska* stavbna, dela. Lastna tovarna na Glincah pri Ljubljani.
't
Prvi kranjski pogrebni zavod
sSŽl
A «BarO
Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 10
Ustanovljen leta 1868.
26—10
Telefon štev. 97.
Prevzemajo se pogrebi, prevažanja z vozom in po železnici in oskrbujejo se tudi pogrebov se tičoče stvari v Ljubljani po najnižjih cenah. Imitirane kovinskolesne krste lastnega izdelka. Velika zaloga kovinskih krst v vseh velikostih s primerno opravo. Oskrbujejo se sveži in suhi cvetlični venci s primernimi trakovi z napisom
in brez napisa.
Častiti gospod
Gabrijel Ficcoli
lekarnar
v Ljubljani.
Vašo tinkturo za želodec sem že vso
z velikim uspehom porabil, katero iz srca
priporočam v veliko korist vsaki družini
ter se Vam iskreno zahvaljujem in prosim,
blagovolite mi poslati še 24 stekleničic Vaše
tinkture za želodec.
Z odličnim spoštovanjem
Josip Sterle
Posestnik in premirani medvedji lovec v Koritnicah, pošta Knežak pri Št. Petru na Krasu.
•varilo!
Prosimo spoštovana gospodinja, ne zahte-vajte pri nakupu kar na kratko zavitek ali
zabojček ^cikorije*', temveč določeno znamko:
: F ranck:
da imate jamstvo za vedno jednako in najboljšo kakovost. — Pazite pri tem na varstvene znamke in podpis, kajti naše zamotanje se v . jednaldh barvali, papirju in z podobnim natisom ponareja. —
N#
Tovarn, znamka Tovarn, znamka Tovarn, znamka. Ml. X Ul7, 12 : 8 n. v.
Delniška družba združenih pivosaren Žalec in Laški trg
Telefon. št©-v_ 168.
V LJUBLJANI
priporoča svoje
Telefon ste^_ 168.
izborno pivo v sodcih in steklenicah.
ZALOGA V SPODNJI ŠIŠKI.
Izdajatelj in odgovorni urednik Fran Bartl.
Tiska Dragotin Hribar v Ljubljani.