* * * VESTNIK NOTICIERO VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzoz-cij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires. Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redactor responsable: Eduardo Škulj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar Imprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, Bs. Aires (33-7213) Registra Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.144.379 VSEBINA: Molitev sv. Frančiška Asiškega — Maj 1945 (odlomek iz Ukanc) - Pomen emigracije in nje organizacija (Marko Kremžar) — Politični idealizem — pot do slovenske države (Rudolf Smei'su) — Churchill je ustoličil Tita — Kmečki puntarji, predhodniki Vaških stražarjev in domobrancev (Zoran) — Nove knjige: Ivan Dolenec, Moja rast (Rudolf Smersu -Pavle Rant) — Razmišljanje ob Rebulovi knjigi Smer nove zemlje Dr. K.) — Matjaž Klepec, Teharje so tlakovane z našo krvjo — Brali smo — Paberki — Naši jubilanti — Pisma uredništvu. Naročnina: Argentina 2.000 pesov (20.— Ley 18.188) Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 4 dolarje, Evropa: enakovrednost •zmeriško-kanadske naročnine. Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarja Soborcem in naročnikom v Argentini: članarino in naročnino za Vestnik lahko poravnate tudi v Dušnopastirski pisarni. VESTNIK-NOTICIERO 1973 - 5/6 — 21. 5. 1973 Director: Eduardo Škulj, Ramčn L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.144.319 Molitev sv. Frančiška Asiškega Gospod, napravi iz mene orodje miru; kjer je sovraštvo, naj prinesem ljubezen, kjer je žalitev, naj nosim odpuščanje, kjer je nesloga, naj prinašam slogo, kjer je dvom, naj prinašam vero, kjer je zmota, naj prinašam resnico, kjer je obup, naj prihajam z upanjem, kjer je žalost, naj prinesem veselje, kjer so teme, naj postavim luč. Gospod, daj da bom bolj tolažil, kot iskal tolažbe, bolj razumeval, kot iskal razumevanja, bolj ljubil, kot pričakoval ljubezni. Ob letošnjem spominskem dnevu vseh padlih se spominjajmo v diolitvah vseh, ki so pred nami odšli; se utrjujmo z vero, ki je bila v •lomobranski vojski, zločinsko pobiti po končani vojni, in ozirajmo se k Sv- Duhu, da bomo vedno in povsod znali korakati po poti Resnice k Resnici. MAJ 1945 Kolona težkih vojaških kamionov je bobnela po razdrapani cesti v razžarjeno noč. Snopi migetajočih luči so poplesavali po drvečem železju, ki se je zavijalo v oblake prahu. Vijugasta cesta je izginjala med griči in se približala temni ploskvi gozdov, ukletih v plešoče sence. Stotnik Valjhun je sedel tik za kabino, na koncu strnjene vrste mož s sklonjenimi glavami. Kakor klavna živina so bili natlačeni v vozilu, prekritem s plahutojočo ponjavo. Kolesa so grdo poskakovala po škrbasti cesti. V njihovem ritmu so poskakovali tudi jetniki ter požirali prah in bencinske hlape. Valjhunu se je od gnusa dvigal želodec. V nosnice mu je silil kiselkast vonj smrtnega strahu. Dvignil je zvezane roke k razpokanim ustnicam in skušal z zobmi odviti žico, s katero so mu bili zvezali roke. Sprva v tem svojem početju ni videl smisla, toda neki notranji gon mu je veleval, naj si osvobodi roke, in mu zbujal motno upanje na rešitev. Prašno temo so polnili vzdihi, molitve in kletve. Od ljudi, s katerimi je bil skupaj v vozilu, jih je poznal le nekaj. Ob izhodu s kamiona so sedeli štirje stražniki, oboroženi s šmajserji, ki so jih pestovali na kolenih. Kadili so in se niso dosti menili za jetnike in njih tegobe. „Kam nas zdaj peljejo? Kam?“ je javkal nekdo v sredini tako dolgo, dokler mu ni eden od molčečih mož, z upognjenim, v usodo vdanim hrbtom, jezno zabrusil: „Molči že vendar! Saj je vseeno, kam!“ S tem, kam jih peljejo, se je ukvarjal tudi stotnik Valjhun. Rekli so jim, da jih premeščajo v drugo taborišče, če bi bilo to res, bi mu bilo vseeno. Navadil se je že barak, bodeče žice in zasliševanj, če bi le prišli v tak položaj, da bi mogel pobegniti! Odkar je prišel v roke svojim nasprotnikom, se ni nikoli nehal ukvarjati z mislijo na beg. Nekaj časa je z zobmi odvijal žico, ko pa se je utrudil, se je predal ubijajočemu ritmu kolen in v spomin mu je kanila grenka kaplja, vroča kot raztaljena smola. Pravzaprav je bil razočaran nad vsem svetom. Tudi nad prijatelji in nad samim seboj. Kot v bolnih, vročičnih sanjah se tnu je vračala v spomin preteklost. Že nekaj časa ni imel več občutka, da še živi. Bilo mu je, ko da lebdi med večnim snom in življenjem. Oba pola, smrt in življenje, sta ga privlačila z enako močjo... Vse je laže preboleti kot izdajo prijateljev. Vse je laže oprostiti kot to, če so ti izmaknili tla izpod nog... Na Koroško so se srečno prebili. Bataljon partizanov, ki jim je zaustavil pot na dravskem mostu, je pobila skoraj do zadnjega esesovska enota in odprla umikajočim se pot do Angležev. Veselili so se jih kot rešnih angelov. Kot nebes! Pa so jih strpali v taborišče... Potem so jim neko poldne le sporočili radostno novico, da jih bodo ponoči z vlaki odpeljali v Italijo, kjer jih pričakujeta njihov štab in politično vodstvo; od tam pa bodo skupaj s četniki udarili v Slovenijo. Morda je Hacin le govoril resnico? Valjhunu je bilo žal, da ga je po krivem obsojal. Mali ljudje nikdar ne vedo, kaj snujejo veliki... Lokomotiva je zapiskala kot nočna ptica, ki gre na grabež. Natlačeni v živinske vagone, so najprej peli in se šalili. Vrnilo se je nekdanje bojevniško razpoloženje. Osvobodili bodo domovino! Tudi Valjhun je pel z njimi". bim bom, bim bom, bim bom... oj, ti boš meni zvonil, kadar jaz umrl bom. ...oj, ti vojaški boben, ti boš moj poslednji zvon. Potem je nekdo ugotovil, da so vrata vagonov od zunaj zaprta, kar je Valjhunu porodilo prvi sum. Kmalu potem, ko je skozi zamrežena okenca tovornih vagonov in reže sinil dan, se je vlak ustavil. Valjhun se je dvigml in pogledal skozi zamreženo okence. Prebral je naslov železniške postaje. GG Skoraj omedlel je od presenečenja in obupa. Na tabli je pisalo: Jesenice. Na poslopju so vihrale zastave z zvezdo in vsa postaja je bila obkoljena z vojsko... „Doma smo!“ je kriknil in zdrsnil na pod. „Izdani!... Vrnjeni Partizanom!" To kar se je zgodilo potem, mu je ostalo v zavesti kot strup v telesu. Nekaj noči zapovrstjo se mu je v grozno spačenih prividih nenehno vračalo v spomin. Na strehah vagonov so zaslišali težke korake, ki so odmevali, kot hi kdo hodil po krstah. Zaslišali so glasove, vojaška povelja. Dojemali so jih kot bi bila izrečena v nekem tujem jeziku. Vmes je zvenčala kovina zaklepov strojnic in pušk... Mednje se je razlil obup, kot ga začutijo živali, zavite v vrečo, obsojene na utopitev... Potem so zaslišali glas po zvočniku. Bobnel je tako mogočno, kot bi se oglašal sam Bog z gore Sinaj: »Domobranci! V rokah Jugoslovanske ljudske armade ste, ujetniki! Pozivamo vas, da mirno oddaste orožje! Vsak poskus odpora bomo strli s silo!" Po vagonih je završalo kot v uljnjaku. Nekaj trenutkov je bilo kot v blaznici. Dva nista bila enakih misli, kaj naj storijo. Vendar izbire ni bilo Veiike. Nekateri, preobremenjeni z vestjo, so se sami ustrelili drugi so noreli, tretji so od strahu otrpnili... Iz vagonov je pricurljala kri, pomešana s scanino. Z vsem tem se je Pomešal zadah železovih izparin od plavžev, da je šlo ljudem na bruhanje, S treskom so se odpirala vrata vagonov. Vanje so zijala žrela mitra-1 jezo v, ki so stali drug ob drugem. Vsak poskus odpora bi pomenil gotovo smrt. Vdaja pa je kljub temu zbujala rahlo upanje na rešitev. Oddali so orožje zmagovalcem. Kako strašno so bili ogoljufani! Ljudje so svinje, svinje, svinje! Gorje j'm, ki to spoznavajo prepozno! Evropa umira s krščanstvom vred. Vse je laž in gnusoba, vse je blaznica! Tu ni več trdnih tal. Svet je rdeči kaos, n'č več ni neoskrunjenih besed, nič več svetega, to je sramotilna ploščad z v?njem padlih žrtvenikov! Aristokratski buržujski svet se je sparil s komunizmom in nje, domobrance, kot klavno živino poslal na žrtvenik. . . Valjhun je mislil, da mu bo počilo srce... Sklonil je glavo in oddal orožje... Plahta na stranici kamiona se je odvezala. Zavihrala je in zlezla v prah "°t zastava dokonno poraženih in osramočenih. Valjhun je obrnil glavo in se Ogledal v bežečo noč. Globoko je zajel sveži zrak. Ko se je prah razkadil. mu je pogled zdrsnil z zvezdnega neba na črni obris gorovja. Stresel ga je Oiraz in temna slutnja mu je za hip ohromila misel. . . Lok gora je bil upognjen kot hrbet prežeče zveri... Kočevski Rog... Njegova usodna gora, obiskovala ga je v blodnjih sanjah... Iz teme se mu je prikazoval bledi, v večnost otrpli obraz župnika Oblaka. Besede njegove grozotne vizije so pada-6 vanj kot črno komenje z neba... Kot v sanjah je kriknil: »Kočevski Rog!" če bi bili ljudje do soljudi človeški, bi se on, Valjhun, rešil. Potaiil se Ie- Pa kaj ko so drug draigega pehali v močvirje in smrt. .. Tudi o njem so Vedeli povedati več, kot je vedel on sam. Sprva se je uspešno zagovarjal. a ni bil v nobenih bojih, je trdil. Intendant da je bil. Celo svoje pravo "ne je prikril. Povedal je ime poročnika svojih let, ki so ga na umiku ubila etata. Nekaj časa so mu verjeli. Ko pa je spet prišel na zasliševanje, se "?n je preiskovalni oficir smejal v obraz: »Zdj ste vsi intendanti, kuharji in skladiščniki! Nihče ni poveljeval, nihče streljal, nihče ovajal Nemcem, nih-Ce vodil bratomornega boja." Rog se je usodno bližal. . ■ • .Takrat so gorele Hinje. Nebo nad gozdom je bilo krvavordeče. Zdai "a je čisto in blesti se kot ploskev črnega diamanta. . . Pogled na to goro mu je tudi takrat zbudil tesnobo... Zdaj pa se je tesnoba spremenila v grozo... Kolona avtomobilov je zavozila v gozd. Mimo njih so brzela črna debla najbolj osamljenega sveta. Bilo mu je, ko da vro skozi njegovo zavest šumeče sanje in plapolajoči ognji. Spomnil se je Balantiča in njegovih verzov, ki jih je prebral tolikokrat, da jih je znal na pamet. Njegove besede so se prepletale s kriki gozda. Nepretrgoma so odmevali rezki rafali, kot bi se v njegovih globinah razvijala bitka. Ob butanju teles, ko so preskakovala korenine in jame, je čutil nemirne utripe src. Ni vedel, kaj počne. Nagonsko si je z zobmi zrahljal žico že toliko, da je lahko potegnil roke iz nje. Potem se je naslonil in v njem so odmevale besede pesnika, ki je s puško v rokah zgorel v Grahovem: ... na naklu smrti srp pozvanja, že v žoltem snopu groze plapolam... brez brižev, rož, grobovi sami... joj, lep je molk s prstjo zasutih ust... konec je blizu... Nekdo ob njem je na glas zajokal... Vstal je vojni kurat, dvignil je roke nad glavo in na glas molil: „Moj Bog, moj Bog, usmili se nas in nam odreši duše... “ Valjhunu so zvenele besede: ...o zemlja naša krušna mati... k tlom se bom obrnil, ni mi za drobtine zvezd in ne za veletok neba... oj oj, padal sem v strašne mreže... pokliči k soncu me na sinji prod... ti si nebo in zemlja... Kolona se je počasi ustavljala. Pokanje je bilo čedalje močnejše. Bilo jim je, kot bi v njivo klasja zavel vihar... Valjhunov pogled je steklenel. Premikal je suhe ustnice, kot bi zlogovni. .. mlakuže senc so vedno ožje, vse tiše žalost v svetlem srcu pivka, kaj bi z bridkostjo ob slovesu, bilka, zdaj pridi smrt, odvrgel sem orožje... Vse, kar se je dogajalo potem, je bil spomin, kakor boleč urez z britvijo. Stroji so se ustavili. Vase jih je sprejel tekoči trak, ki jih je nosil v pogubo, nezmotljivo, kot predmete serijske proizvodnje. Na obeh straneh so stali stražarji drug ob drugem, z brzostrelkami v rokah, togo in trdno kot drevesa. V vrstah po pet in pet so jih pomikali proti žgočemu bobnenju. Nenadoma je zazijala pred njimi temina brezna. Rob, kjer se je svet končal in sc je začenjala nedoumljivost globin... Proti njemu so šli pohlevno, dokler jih ni požrla zemlja... „Moj Bog, moj Bog, odpusti mi moje grehe," je zašepetal Valjhun, tik preden se je približal robu. Njegovim predhodnikom so brizgnile temne sen ce v hrbet ogenj. Na usodnem robu se je spotaknil in z žvižganjem zrnja v ušesih je padal v žrelo teme. Nekajkrat se je odbil ob skalnih čeljusti podzemlja in pristal na mehkobi gnusobe. Njegove oči je objela tema, iz kakršne se je porodil svet in v kakršni bo tudi utonil. Otrpnil je v grozi. Zalivali so ga vzdihi, škripanje z zobmi in trzanje zamirajočih udov. Nanj so padala trupla in ga zasipala v uničujočo težo. Topli curki krvi so mu zalivali obraz, oči in roke. Nekatera trupla so se odbijala in bobnela globlje v prostore podzemskega brezna. Kriknil bi bil na pomoč, pa mu je tuja kri zalivala usta. prosti 1 si je roke. Branil se je umirajočih, ki so grabili drug po drugem. Skoraj zasut s trupli se je le izvlekel izpod njih in se zavlekel pod previs, ki ga je ščitil toliko, da se ni zadušil. Pretipal se je od glave do bosih pet in ugotovil, da je samo opraskan. Znorel bi bil, vzel bi si življenje, če bi ga imel s čim, tako pa mu ni preostalo drugo, ko da se začne boriti z umirajočimi. Metal jih je s sebe. odrival na rob, da so strmoglavili v globino. Ranil se je na njihovih zobeh in nohtih... Na robu brezna so prasketale brzostrelke. Nnjihovi hudobni prebliski so mu slepili oči, ki so gledale mrliške maske sobojevnikov, prežetih z zadnjim sovraštvom in razočaranjem. Velike oči, kakršnih še nikoli ni videl... To je bila belina niča, brez zenic... Roke kot kremplji poginjajočih ptic... Gnetenje trupel — ni vedel, ali je to boj ali prijateljsko objemanje. Ognjena predstava pekla je zvodenela. Curki krvi po njegovem telesu so žgali kot raztaljeno železo. Mislil je, da bo poblaznel od glasov. Tu ni bilo več besed. Samo kriki. Kot bi se zlilo zvonenje stoterih zvonov k velikonočnim procesijam, kot bi tulile vse sirene sveta, rjovele zveri, ki se plazijo, tekajo ali letijo... Bili so to glasovi rek, spočetja ali konca, ki mori vse živo. Bil je to jok in krohot... Grgranje in klokotanje voda... Zven-eanje jekla, ki udarja ob jeklo, brstenje lesa in lomljenje kosti... Jok vseh vetrov in cviljenje... Zamolklo mu je tolklo srce in izgubil je občutek za čas. Mislil je da mu bodo popokale vse kite in žilice. „0, križani, kako sem objokoval tvoje muke, toda o smrti nisem vedel nič, dokler nisem spoznal, kako težko je življenje...“ Roke so mu omagovale, čeprav mu je volja velevala, naj se bori za obstanek. Trupla so ga prekrivala, zalivala ga je kri, brizgajoča in slana. Polnila mu je usta, gosta in slana kot morje, ki se zaganja v obalo... Glasovi umirajočih so se spremenili v en sam zdihljaj. Kot bi bila smrtno zadeta zemlja... Potem je izgubil zavest. Odtavala je bolečina in bilo mu je, kot bi z dušami umrlih potoval med mrtve planete... Naslednji dan se je prebudil iz nezavesti. Sprva je mislil, da se je obudil iz sanj ali da je na onem svetu. Z roba brezna je padal slepeč curek svetlobe tako strmo, da si je z roko zakril oči. Pomislil je, da se je sonce Približalo zenitu, šele ko je luč presekala senca človeka s puško in segla zlomljena v brezno, se je dodobra zavedel, kaj se je zgodilo. Z vseh strani s° ga obdajala ledena, od krčev stisnjena trupla... V mračini so bili udje Prepleteni med seboj kot korenine, obrazi pa so bili kot grude skal. Z nadčloveško močjo se je izvlekel iz objema mrtvih. Žeja mu je malone prežgala goltanec. Po koži pa ga je žgala strnjena kri. Dušo mu je davila tišina Podzemlja. Sam ni vedel, zakaj je začel plezati po nagrmadenih mrtvakih Proti luči. Ali je bila to želja po smrti ali sla po življenju? Kajti senca strahu a je smuknila zdaj sem zdaj tja kot nihalo ure. . . , Po mrtvih je prilezel na rob in obstal, oslepljen od razkošnega sonca, kl je viselo nad katedralami smrek, ko da bo vsak čas padlo na zemljo. Nenadoma se je stražar obrnil in ga zagledal. Srečala sta se z očmi. Pred seboj je imel sedemnajstletnega' dečka s puhom pod nosom in zvezdo Pu kapi. Fantu je zatrepetala v očeh groza. Umaknil se je za dva koraka, snel z rame puško in jo nameril vanj. Roke so se mu tresle, kot bi imel •Przlico. Gledal je v človeka, prepojenega s krvjo od peta do las, kako se 1 viga, kot bi prilezel iz ognjenega središča zemlje. Njegove oči so sijale kot 1 va plamena, nadzemsko žalostne, naravnost vanj. .. Fantu je groza ohromila ude. Valjhun pa je kot prikazen lezel naprej in se mukoma potegnil čez rob na trdno zemljo. Počasi je vstal in se Začel prestopati, kot bi bil lesen. v Stražarja ni spustil z oči, kot bi vedel, da ga lahko pogubi vsak napačen gib. Zazdelo se mu je, da bi mu celo lahko vzel puško, ne da bi se 1ant branil. Toda v njem ni bilo ničesar več, kar bi ga sililo v tveganje. Za-v.'\ je stran od njega, še enkrat ga je pogledal, potem pa je izginil med Sivimi debli. Stran od poti, ki so jo razžrla kolesa kamionov, in stran od rSeh brezen. . . , Bil je že daleč v gozdu, ko je v smeri, od koder je bežal, počil strel, . t1alu nato je zadrdralo nekaj rafalov. To je bil znak za alarm. Pognal se 'e v tek. Lovil je sapo in padal. Nevarnost mu je izostrila čute. Blodnja po neznanem gozdu je zanj gotovo smrt, beg pa morda rešitev. .. Sonce se je rahlo nižalo, ko je z južne strani gozda zaslišal glasove asledovalcev. Sem in tja je počilo tudi drugod. Vedel je, da bi ga s tem ra-,* zmedli. Kaj naj napravi? Ali naj se jim skrije ali beži? Odločil se je, a bo bežal. In bežal je. Glasovi so bili kot udarci po bobnih strahu. Gonili so ga, dokler mu niso pošle moči. Padel je po tleh in sunkovito dihal. Mislil je, da bo od naporov izdihnil. Tudi če bi prišli za njim, ne bi mogel več bežati. Na srečo pa jih ni bilo. Dolgo je ležal. Ko je čutil, da se mu moči vračajo, se je dvignil, žela ga je žgala, da je grizel stebla mladih drevesc in srkal njihovo vlago. Šel je naprej v gozd, za soncem, proti zahodu. ., Razprostrl je roke, da bi se dotikal mahu in trav... Kakšna sreča >e živeti en sam dan! Spet je slišal brenčanje žuželk in petje ptic in čutil toploto sonca. . . Naslednjega dne je na obrobju gozda naletel na samotno kmetijo. Precej daleč pod njo se je razprostirala vas. Tja si ni upal. Dolgo je oprezal. Šele ko se je prepričal, da sta pri hiši le dva starejša človeka, mož in žena, se je napotil k njima. Bolj od vsega ga je tja gnala žeja. ženska je pravkar jemala vodo iz vodnjaka. Ko ga je zagledala na dvorišču, se je pokrižala. Na ves glas je poklicala moža. „Vode, vode..." je zaprosil. Dal mu je poln korec. Oba sta ga gledala, kako pije. Kot razsušena, razpokana zemlja. . . „Od kod?" je vprašal kmet. Valjhun je pokazal z roko proti gozdu. »Streljajo?" „,Ta,“ je pokimal. Povabila sta ga v hišo. Dala sta mu jesti. Ženska pa mu je nanosila v čeber vode, da je zmil s sebe kri. Trdno je bil prepričan, da je pri svojih ljudeh. »Koliko časa ste bili pri njih?" je vprašal mož. »Kako mislite? Kje?" »Pri belih!" »Le nekaj mesecev, pa še to le kot intendant." »Ali pobijajo vse od kraja?" je suho vprašel mož. »Menda vse, kar jim je prišlo v roke." »Ubogi ljudje," je dejala ženica. »Mislili smo, da bo konec, ko so Nemci odšli." »Pa ni in nemara še ne bo," je dejal Valjhun. »Kam pa?" ga je povprašal mož'. »Kam? Drugam mi ne kaže kot čez mejo. . ." »Kdaj pa nazaj?" > »Najbrž nikoli več. . .“ Zahvalil se je obema in se poslovil. Ko je zapiral vrata, mu je pogled obvisel v kotu na hišnem Bogu. Novo živlienje je mogoče samo ob odpuščanju, je pomislil, sicer bi se lahko iztrebili do zadnjega. .. Izginil je v gozd. Z roba se je ozrl. Na pragu sta stala mož in žena in strmela za njim. Kako dober in kako naiven je slovenski človek in kako lahek plen za politike! On si bo enkrat za vselej umil roke. Če se mu bo le posreči priti čez mejo... Tri dni je potreboval, da se je prebil v okolico Črnega vrha. Tako s° je znašel pri svoiih ljudeh. Oglasil se je pri tistih, ki so bili med vojni' njegovi obveščevalci in so pomagali spravljati pod rušo terence. Deset hiš ie obredel, pa ga ni hotel nihče sprejeti, da bi se odpočil. Dali so mu lesti in piti in ga nato odpravili. Potem se je prebil skozi Trnovski gozd in prek Banjške planote do Soče. Zaupniki so mu svetovali najvarnejši prehod čez mejo. Rekli so, da ie meja na stiku hribovja z visokogorjem najmanj zasedena, ker menijo, da je reka Soča sama dovolj nevarna ovira. Ustavil se je v gozdu, od koder je videl svetli trak rečnih valov. Čakal ie noči. Ob vodi je slišal lajanje psov in odmeve puškinih strelov. čez reko drži pot v novo življenje. Prav tu, kjer ni mostov. . . Moral jo bo preplavati. Bal se je zavratnih valov, toda moral je tvegati. Svoj čas je bil dober plavalec. V mraku se je skozi veje blestela hitra vodna površina. Ko da ta svetli tekoči trak deli svet na dvoje. Kdo ve, ali bo našel pot v svet miru? Izpolnilo se je vse kaj drugega, kot je upal. Borili so se z mečem in z mečem so Pokončani. Jezus pa je rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Valj-hun ni šel po pravi poti, moral bi bil postati duhovnik in ne pravnik, umakniti bi se moral od politike. Kdove, če je prišel čas, ko se bo izpolnila prerokba volje Gospodove? Spomnil se je besed iz svetega pisma: »Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. Ne bo dvignil narod proti narodu meča in ne bo se več učil bojevanja. Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, ne da bi jih kdo vznemirjal.1' Ko se je lajanje oddaljilo, se je splazil skozi grmovje. Bil je že blizu reke, ko ga je ustavil rezek »stoj". Pognal se je in krogle so mu zapiska!; okoli glave. Skočil je v vodo in plaval. Spremljali so ga visoki beli curki.. (Odlomek iz knjige Ukana, tretji del, str, 835—8A5, avtor Tone Svetina, bivši komisar in komandir ene izmed čet v Prešernovi brigadi, 7. udarnega bataljona in jurišnega bataljona 31. divizije (Triglavske) IX. korpusa, zdaj v vodstu KPS. Knjigo je izdal Zavod Borec v Ljubljani 1971.) Pripomba: Trideset let je že skoraj preteklo, da so končno le začeli priznavati umore po vojni. Deset tisoč mladih življenj, nasilno pobitih, ni mo-9oče. utajiti. A vse to je premalo, dokler narodu ne dajo svobodo. In še ena pripomba: Zgolj osebna razmišljanja stotnika Valjhuna smo izpustili, kajti oseba, iz katere je Svetina ustvaril podobo tega stotnika, m bila vrnjena iz Vetrinja, ampak zajeta drugod. Naj torej Svetina sam pove njegovo ime. Priporočamo v branje vsem, ki brez potrebe sodelujejo z današnjim režimom doma. Marko Kremžar pomen emigracije in nje organizacija Pri oblikovanju teh misli so sodelovali: Marijan Eilctz, Stanko Jerebič, Aleš Kralj, Milan Magister, Pavle Rant in Zorko Simčič. Prirejeno za predavanje pri SKAD 1967. (Nadaljevanje) Ne bodo pa narodi le izgubljali članov v breznarodni masi, marveč bodo iz te mase tudi črpali novih pripadnikov, iz ljudi, ki bodo začu'il', da ni mogjče plodovito živeti če notranje ne pripadajo nekemu konkret-nemu občestvu. V tej perspektivi, kakšna naj bi bila slovenska pot? In na tej poti, ‘takšne naj bi bile naloge nas Slovencev, ki živimo v svetu ? Naloga emigracij.» Naša ideološko politična emigracija ima trojno nalogo: — Gojiti med seboj in posredovati ostalim narodovim delom živ ideal demokratične družbe, grajene na podlagi krščanskega idealizma, v nasprotju s totalitarno miselnostjo in materialistično prakso trenutnih oblastnikov v domovini. — Ohranjati objektiven pogled na obdobje naše revolucije kot protiutež sliki, ki jo domač upravni aparat še vedno širi in ji hoče vsiliti narodni zgodovini kot resnico. — Upravljati in ustvarjati slovenske duhovne, kulturne in materialne dobrine izven slovenskega kulturnega ozemlja, ter jih posredovati ostalim narodnim delom po svetu, z drugimi besedami: ustvariti mora »Slovenijo v svetu", v domovini, ko domač državni organizem nima za to delo razumevanja, na sposobnosti, niti moralne legitimacije in avtoritete, da bi mogel to izpeljati, tudi če bi hotel. Jasno je, da tisti trenutek, ko se doma razmere spremene, tako prva kakor druga naloga ne bosta več aktualni, kajti naloga gojenja krščanskega idealizma in ohranjanje objektivnega pogleda na revolucijo bo prešla na politično in ideološke skupine, ki bodo upajmo, svobodno delovale v ožji in širši domovini. Ko napoči ta trenutek, bo postalo jasno, bolj kakor je morda sedaj, da je tudi naša emigracija, čeprav politična, vendarle sestavni del slovenskega izseljenstva, ki ima v našem narodnem telesu stalne in ne le začasne vloge. Slovenci v svetu namreč, za katere smo še včeraj mislili, da so kot izseljenci za narod nujno izgubljeni, polagoma dobivajo vedno jesnejšo nalogo v narodnem razvoju. Ko je pred nekaj sto leti versko preganjanje pognalo nekatere sekti-iz Evroje na tedaj še divji ameriški sever, ti begunci verjetno niso mislili, da so, s tem ko so reševali svoja ideološka izročila, nehote tudi širili vpli svojega, to je angleškega naroda. Bili so v prvi vrsti ideološka emigracija, a prav kot taki so izvršili tudi svojo gospodarsko in politično nalogo. V podobnem položaju se nahajamo mi. Naloge naše emigracije so med seboj neločljivo povezane. Le izpolnitev prvih dveh — gojenje in p sredovanje krščanskega idealizma in smisla za demokracijo, pa propagiranje objektivnega pogleda na dobo revolucije — nam more zagotoviti uspeh pri nalogi, ki bo, morda prav kmalu, bistvene važnosti za obstoj vsega naroda. Pa tudi obratno je res. Le če bomo duhovno in materialno rasli, bomo ustali pri življenju in moči, da izpolnimo nalogi, ki jih kot specifična politične emigracija imamo. Vloga izseljenstva v slovenskem narodu Čeprav je res, da vsaka emigracija izgublja svoje člane, je prav tako res, da je dotok v emigracijo z osrednjih delov narodnega telesa — stalen. Pregled zadnjih osemdesetih let našega narodnega življenja kaže, da je emigracija stalna postavka v naši narodni stvarnosti. Neprestano živi izven slovenskega strnjeno naseljenega ozemlja od 15% do 20% naroda in kot kaže, bo ta odstotek zaradi gospodarskih razmer v bodočnosti še naraščal. če je pred desetletji, zaradi razdalj in slabih zvez in stikov, bil ta del naroda nujno izgubljen, danes, ko se je zemeljska obla skrčila, na nekaj ur poleta, to ne drži več. Upravičeno smemo trditi, da tako slovenski talent; kakor slovenski kapital v svetu niso več nujno rana, skozi katero narod •zgublja svojo življenjsko silo, marveč, da utegnejo biti to slovenske postojanke v svetu. Zato tretja naloga emigracije, za katero smo rekli, da je ustvarjati in upravljati slovenske duhovne, kulturne in materialne dobrine ;zven slovenskega narodnega ozemlja, ni omejena na čas, ko vlada doma diktatura, marveč je stalna dolžnost vseh Slovencev, ki žive v svetu. Če bi naš narod ne bil eden najmanjših na svetu, bi bila naloga uaše emigracije sicer ista, odgovornost in teža pa, ki padata na vsakega Posameznika, na vsakega izmed nas pri tej nalogi — bi bili mnogo manjši. Pri velikih narodih so že po vsem svetu razpredeni gospodarski interesi pa tudi kulturna pomembnost tolikšni, da posamezni člani njihove narodne skupnosti v zdomstvu bremena odgovornosti osebno skoraj ne čutijo. Pri malem narodu pa je drugače. Bodisi na svojem lastnem ozemlju bodisi v svetu se mora mali narod za obstoj boriti. Ne z masovnimi — marveč z manjšinskimi sredstvi: kvalitete, žilavosti in volje. Pri tem pa so osebna odgovornost — pa tudi osebna zasluga in zadoščenje — ki jih prejema vsak posamezen član majhne narodne skupnosti — večje! V našem primeru je jasno, da je vsak član naroda do gotove mere odgovoren za življenje in smrt vsakega narodovega organizma. Narod bo živel toliko časa, dokler bodo njegovi člani skupno čutili, si med seboj po magali, in kot narod živeti — hoteli. Tudi mi, Slovenci v zdomstvu, se ne moremo otresti osebne odgovor- nosti za narodovo življenje in smrt. S tem namreč, da sodelujemo pri izvrševanju omenjenih treh nalog, ki jih ima emigracija, večamo življenjski potencial vsega slovenskega naroda, ne glede na razdalje, meje in političn,-režime, ki nas trenutno ločijo. Še več! Pri izvrševanju tega poslanstva rastemo tudi mi sami osebno. S tem ko oblikujemo sebe, ne da bi se izkoreninili, dajemo slovenstvu nov, aktualnejši obraz, pomagamo sebi in narodu do globljih korenin v svetu. Zakoreninjenost in povezanost emigracije Za emigracijo je važno, da živi in se razvija vzporedno s svetom in vzporedno z ostalimi narodovimi deli tako kulturno, kakor gospodarsko in politično. To pomeni, da mora biti emigracija odprta tako svetu, kakor vsem delom domovine; zasidrana v deželah, kjer živi, pa tudi zakoreninjena V Človeštvu. Povezana mora biti emigracija ne le med seboj, povezati se mora v Zamejsko, to je obrobno Slovenijo (Goriško, Primorsko, Koroško) in tudi z osrednjimi deželami, to je z Republiko Slovenijo, kolikor je to zaenkrat možno. Ta povezava pa naj bi bila trojna: kulturna, gospodarska in politična. Kulturno delo je za narod najpomembnejše in za njegov obstoj in smisel brez pogojno potrebno, človek pa ni le duhovno bitje in zato ri mogoče vztrajno in plodno kulturno delo brez zdrave materialne podlag", ki jo predstavlja tako biološko zdravje rodu, kakor trdnost njegovega gospodarstva. Obramba in razvoj narodnega duhovnega in tvarnega premoženja pa kliče danes po takih jutri po drugačnih političnih sredstvih, povsod kjerkoli narod živi — pa bodisi da gre za narodno državo, narodno samoupravo v okviru večnarodne ali nadnarodne države ali za organizacijo naroda, ki živi v svetu. Oglejmo si vsako od omenjenih vezi posebej. Kulturna povezanost Slovenska kulturna akcija je organizem, ki je na kulturnem polju prišel najbliže idealu, ki je: povezava vseh Slovencev, ki kulturno delujejo kjerkoli po svetu, ne morda v neko uniformirano organizacijo, marveč v nekak svetovni forum, v katerem naj bi se izmenjavala mnenja, izkušnje in izsledki med našimi znanstveniki in kulturnimi delavci, ki so zaposleni v kulturnoznanstvenih centrih vsega sveta, ne glede na to, odkod prihajajo. imajo le kot skupno izhodišče točko: ljubezen do Resnice. Naloga tega vseslovenskega kulturnega foruma naj bi bila tudi predstavljati nas kulturno v svetu, biti posrednik idej. Potreba pa bi bila tudi predstavljati nas kulturno v svetu, biti posrednik idej. Potreba pa bi bila tudi omogočati našim znanstvenikom objavo njihovih del v svetovnih jezikih, organizirati jim osebne stike med seboj s potovanji in študijskimi tedni na med-kontinentalni podlagi, organizirati izmenjavo dijakov iz dežele v deželo, organizacija študija na tujih univerzah, sistematično iskanje štipendij za naše akademike in mlade diplomirance po vsem kulturnem svetu, študijska potovanja pod vodstvom profesorjev — vse to in še kaj bi moralo biti v našem kulturnem programu, poleg rednega založniškega dela. Taka kulturna akcija bi bila, ko se doma razmere spremene, nujno Povezana z osrednjimi slovenskimi akademskimi ustanovami. Dokler pa doma svobode ni, mora biti središče tega delovanja v Zdomstvu. To središče Pa, čeprav vezano na ozemlje neke države, naj bi bilo po duhu odprt > vsem Slovencem, ki delujejo v svetu, in njegov končni namen: harmoničen razvoj slovenskih kulturnih vrednot izven meja Slovenije, vsemu narodu ln po njem človeštvu v prid. Za to pa je treba materialnih sredstev. Gospodarska povezanost Sredstva pa bo mogoče dobiti le, kadar bo slovensko gospodarstvo v svetu tako močno in pa primerno povezano. Zato je pogoj za izvedbo vsakega trajnejšega kulturnega programa, koordinacija slovenskega gospo-darstva v zdomstvu. S pridnostjo in talentom so naši obrtniki razvili svoja podjetja v manjše industrije, nekateri so se razmahnili s trgovino, skoraj vsi pa Pridno večamo kapital tujih bank, kamor nalagamo svoje prihranke. Razmeroma le majhen del našega kapitala se steka v lastne finančne zavode bodisi v Argentini, bodisi v Kanadi, Avstraliji, Združenih državah in dru-Sod. Zaenkrat so ta finančna podjetja le krajevnega značaja in niso med Seboj povezana, če pa bi zbrali kapital, ki ga Slovenci po svetu upravljamo, 'J s presenečenjem ugotovili, da predstavljamo pomembno gospodarsko silo. ■Naši podjetniki bi laže postali velepodjetniki in trgovci veletrgovci, če bi 'meli za seboj podporo skupnega kapitala. Zamisel slovenskega podjetnika, ki ne najde odmeva pri tujem, bi se mogla uresničiti s pomočjo domačega kapitala; po drugi strani pa U, del presežka naših podjetij moral biti namenjen skupni kulturni rasti in utrjevanju našega položaja v svetu, kar bo naposled ponovno rojevalo sadove vsemu narodnemu občestvu. Če bi bili — na primer — Slovenska banka in Slovenska zavarovalnica prisotni na vseh kontinentih, ne le nam, marveč tudi tujim podjetjem v službo, ne bi bili v zadregi, kadar bi potrebovali sredstev bodisi za znanstveno delo, bodisi za obrambo naših narodnih interesov. Vsi vemo, da nas Italijani in Avstrijci izpodrivajo z našega narodnega ozemlja, ko nam odkupujejo zemljo, ko ustanavljajo tuje podjetja na naših tleli, da na ta način gospodarsko stro našega človeka, ki postaja iz dneva v dan bolj odvisen od tujcev in prav zato manj povezan z narodom. La povezava vseh slovenskih gospodarskih sil more zavreti to sovražno ofenzivo. Klin se s klinom izbija. Z gospodarskim pritiskom nas hočejo zbrisati s površja, mi moramo z istimi sredstvi okrepiti naše narodno telo. Slovenci v Zdomstvu moremo prav zato, ker smo svobodni, organizirati naše finančne ustanove s podružnicami na slovenskih tleh: v Gorici, Trstu, Celovcu; pričeti z razvojem večjih slovenskih podjetij v Zamejski Sloveniji, obenem pa večati naš gospodarski potencial po vseh kontinentih. Ta načrt bi moral biti voden po naših narodnih oblasteh, a spet pada naloga — zaradi domačih političnih razmer — nazaj na rame emigracije. Težka naloga je to in ni je mogoče izpeljati brez medsebojnega zaupanja in pa gibčne organizacije. Zato pa je potrebno vsaj minimalno politično soglasje. Široka gospodarska struktura predpostavlja namreč vsaj osnovno politično sodelovanje. Ni mogoče povezovati niti kapitala niti talentov na narodni osnovi, če ni med člani naroda odkritega priznanja skupnih potreb in pristanka na skupne narodne cilje. Še več! če tega ni, upravičeno dvomimo, ali more tak narod sploh upati na bodočnost. Zato je izhodiščna točka za vsako organično delo v prid slovenskemu narodu naš politični skupni imenovalec. Politična povezanost Kako priti do takega skupnega imenovalca? Dve poti se nam odpirata: totalitarna in demokratska. Doma se totalitarni režim ruši prav zato, ker zaverovan v resnico, ki si jo je skoval sam, ne najde poti v hipu, ko spoznava, da realnost r.e odgovarja njegovi teoriji. Zlo diktature ni le v omejitvi osebne svobode pod izgovorom, da gre za skupno blaginjo, marveč v okrnitvi čuta za osebno svobodo in za osebno odgovornost, v ubijanju smisla za prostovoljno pripadnost tako ideologiji kakor narodu. S tem jemlje diktatura človeku bistvene lastnosti, ki so potrebne za obstoj in razvoj naroda in to ne nujno s silo, marveč mnogokrar. le s tem, da ga zavaja v varljiv občutek moči in stalnosti, ki naj bi izviral iz stranke in države, pa je v resnici le znak okamenelosti, olepšane s propagando. Ljudje pod diktaturo izgubljajo zavest, da je narod močan le toliko, kolikor so močni njegovi posamezni člani, kolikor so ti svobodno in z ljubeznijo včlanjeni v narodno telo. Pritisk diktature ne vari delov v celoto, marveč drobi dele v manjšo •nanjše in manjše delce, v posameznike, v maso, ki prav zaradi svoje lastne Praznine in pasivnosti diktaturo sprejema in si jo želi — kajti odvadila se je napora, ki ga zahteva življenje naroda v svobodi. V totalitaristični smeri nam potemtakem ni iskati rešitve in poti do skupnega imenovalca. Nasprotno pa je mogoče priti do skupne izhodiščne točke po poti demokracije, ki je umetnost sodelovanja različno mislečih ljudi, ki jih pa veže skupen silj: skupni narodov blagor. Prednost demokratičnega življenja je prav v tem, da dopušča poleg večinskega tudi več manjšinjskih mnenj, ki že s svojo prisotnostjo pomagajo pri skupnem razvoju, postanejo pa p ra/ lahko rešitev za vse občestvo, posebno v dobi velikih in naglih zunanjbt sprememb. Govoriti, da smo demokrati, pa ne dopuščati različnih, tudi mam-šinjskih mnenj, je v narodu prav tako nesmiselno in pogubno kakor zanikati v mednarodnem življenju malim narodom pravice do obstoja. Ko spoznamo, da je naša rešitev v uporabi demokratskih metod na er*i strani, pa v skupni izhodiščni točki na drugi strani — je pol rešitve že tu. Slovenci v svetu si moramo izvoliti zastopnike v politični forum, ki bo splošno priznan prav zato, ker bo vseboval predstavnike vseh, ali vsaj večjega dela mnenj. Ta forum ne bo nikaka paralelna vlada, ki bi kratila Pravno oblast tej ali oni državi, marveč predstavništvo demokratičnih Slovencev, s sedežem v tujini, vse dokler ne more preiti ta funkcija na po-doben organizem na našem lastnem ozemlju. Tak politični forum pa ne bi bil sposoben življenja in dela, če ne bi imeli v njem mesta tudi vsaj simbolični predstavniki rojakov iz ožje domovine. Ko bo domovina svobodna, bodo ti slednji izvolili svoje prave zastopnike v Slovenski parlament, medtem ko bo Predstavništvo Slovencev v svetu nujno obdržalo svojo funkcijo, čeprav si more prestaviti sedež na lastno ozemlje. Utopija? Odkar postaja jasno, da narodnost ni vezana na teritorij, in ta princip sprejemajo že tudi države, to ni ve čutopija. Le dva primera: Italijanska vlada je pred dvemi leti napovedala ustanovitev zastopstva vseh italijanskih emigrantov in so zanj dobili celo odobritev držav, v katerih prebivajo izseljenci. (N. pr. v Argentini sporazum Uia-Saragat.) V začetku avgusta letošnjega leta pa je to zastopstvo po dekretu, ki ga je podpisal Arni tore Fanfani, že pričelo delovati. »Komite Italijanov v zamejstvu", kakor se organizem uradno imenuje, je sestavljen iz tridesetih zastopnikov italijanske skupnosti v Zdomstvu, deset predstavnikov pa imenuje italijanska vlada iz organizmov, ki so zaintelesirani na življenju italijanskega naroda izven meja matične države. Vrhovno sodišče v Z. D. A., katerega naloga je interpretacija in aktualizacija ameriške ustanove, je prisvojilo nov koncept narodnosti, ko je junija tega leta priznalo, da neki državljan, rojen na Poljskem, severno ameriški državljan po lastni odločitvi, ni ravnal proti prisegi, ki jo je kot ameriški državljan položil, ko je deset let aktivno politično deloval v Izraelu. Dvojna narodnost je dobila s tem legalno zaslombo naj višjega ameriškega sodišča. Pa tudi vatikanska imenovanja škofov za razne narodne skupine, naseljene izven strnjenega narodnega ozemlja, prihajajo iz iste miselnosti. Principa predstavništva in kontinuitete Vprašanje je, kako priti do skupnega predstavništva v praksi. Načinov je verjetno več, a najbolj realen se zdi ta, ki sloni na principih predstavništva in kontinuitete. Kajti le zasidranost v realni sedanjosti (gre za princip predstavništva) in zakoreninjenje v preteklosti (gre za princip kontinuitete) moreta zagotoviti skupnosti močno rast in bodočnost. Narodni odbor za Slovenijo, ki ga je poklicalo v življenje zastopstvo demokratičnih političnih strank med vojno, je v emigraciji zadnji in trenutno edini simbol celotne skupnosti in politične preteklosti. Res je, da mnogo rojakov zaradi tega ali onega razloga NO ne pod- pira in ne prizna njegove avtoritete. Vendar naj je položaj tega Odbora še tako osporavan in njegovo delo še tako omejeno, res je, da drugega predstavništva Slovenci v svetu nimamo. Prav tako je res, da NO neposredno ne predstavlja mnogih, ki so se med tem vključili v naše narodno življenje v zdomstvu in niso vklju- čeni v nobeno od tradicionalnih strank. Iz tega moremo potegniti tele zaključke: 1. Pobuda za obnovljeno predstavništvo mora priti iz NO, kateri naj poda pravila za izvedbo volitev v ta organizem. 2. Prenovljeni NO mora biti sestavljen iz voljenih predstavnikov Slovenije v Zdomstvu in Zamejstvu, ki naj si v bodoče sami postavijo novr delovni program — po demokratskem principu. 3. Dokler pa doma svobodne volitve niso mogoče, naj ima novi NO poleg voljenih mest, ki predstavljajo zdomsko in zamejsko Slovenijo, še nekaj stalnih mest, ki predstavljajo ožjo domovino in na katera mesta imenujejo svoje zastopnike stranke, ki so bile ustanoviteljice NO med vojno; te stranke so namreč dedinje zadnjih svobodno izvoljenih predstavnikov slovenskega naroda v mejah Jugoslavije. Njihov mandat zapade, ko se vrne v domovino svoboda. Organizacija „Slovenije v svetu“ Na ta način rešimo tako princip predstavništva kakor kontinuitet, brez katere ni nikdar nič velikega zraslo. Jasno pa je seveda, da bi morala biti osnovna pravila, ki naj jih" da NO za svojo lastno reorganizacijo, dovolj široka, da omogočijo sodelovanje ne le tradicionalnih marveč tudi novih političnih smeri. Tako na primer, naj bi kandidate za preurejeni NO predstavila vsa gibanja, ki imajo vsaj nek osnoven politični program — izražen morda le v glavnih principih — in ki dobe na ta program neko osnovno število overovljenih podpisov. Volitve naj bi se izvedle v vseh krajih, kjer Slovenci žive, tako da bi Predstavljal vsak kontinent volilno okrožje, ki bi imelo v NO število mandatov v razmerju s številom rojakov, ki tam žive. Zastopniki zamejske Slovenije (Koroške, Primorske, Goriške) bi mr 7-rali biti voljeni ali izbrani skoraj gotovo indirektno preko obstoječih organizacij in njih imena bi morala, zaradi političnega pritiska, nujno ostati tajna. Na ta način bi NO bil sicer raztresen po vsem svetu, pa bi ravno zato predstavljal osredno, zamejsko in zdomsko Slovenijo in tako resnične povezoval vso ..Slovenijo v svetu". Kako bi tak aparat deloval? Člani NO naj bi izvedli izmed sebe eksekutivo treh ljudi. Naloga eksekutive ali ožjega odbora pa bi bila organizirati pismena glasovanja med člani vsega odbora o predlogih, ki bi jih ti poslali v pretres. Posledica teh pismenih glasovanj so sklepi, ki jih eksekutivni odbor pošlje v izvedbo plačanemu tajništvu s sedežem v Evropi. NO ne bi bil toliko upravno telo, kakor predstavništvo, v čigar krogu naj bi se pretresala različna mnenja, ki so dostikrat vir nesloge v vseh plasteh narodne skupnosti. Gospodarske pobude, ki bi dobile zaslombo NO, bi bile na ta način vseslovenske. Kulturno delo bi bilo lahko velikopoteznejše, ker bi nujno za jemalo rojake vseh gledanj in ker bi smelo računati s primerno gospodarsko zaslombo. Narodno obrambno delo na robovih našega narodnega ozemlja b: imelo ne le primerno vodstvo, marveč tudi sodelovanje rojakov iz vsega sveta. Ne glede na usodo, ki nam jo hočejo krojiti velesile, ne glede na meje, ki nam jih vsiljujejo sosedje, bo na ta način slovenski narod mogel obstati in rasti tako na svoji zemlji kakor širom po kontinentih, ter do-prinašati svoj prispevek k rasti in napredku vsega človeštva, in ne bi bil prisiljen izvršiti samomor, kakor menijo nekateri. Rešitev je v življenju. V življenju posameznika, ki hoče s svojimi prijatelji istega mišljenja razvijati sebe in svoj rod v duhu novih časov, pa v skladu s tradicijo, iz katere raste. Na ugovor, da smo mi v svetu drugačni kakor Slovenci doma, odgovarjamo: Res, mi — na primer — v Argentini smo v marsičem drugačni od onih v Severni Ameriki, pa tudi ti so različni od onih na Koroškem, in ti spet različni od Ljubljančanov in Mariborčanov — pa vendar niti eni niti diugi sami še nismo Slovenija. Slovenija smo mi vsi — skupaj. Slovensko poslanstvo Naše narodno telo, ki ima močnega duha, a je šibkih mišic, mora zaživeti, če hočemo, da zaživimo tudi mi kot njegovi udje, kot člani občestva, kot ljudje. Mrtvila, ki veje iz sodobne mase, sc bomo rešili le preko naroda, prav kakor se nadnaravno zveličamo le v občestvu Cerkve, človek. atomiziran, nevezan, prepuščen sam sebi v masi, je obsojen na smrt, naravno in nadnaravno. Zato, če ne izvedemo ideje »slovenskega občestva v svetu", bo naša dolžnost, da iščemo svoje osebne rešitve preko živega organizma kakega drugega naroda, v katerega bi se morali vključiti, čeprav ae brez velikih žrtev. Vendar smo prepričani, da je v slovenskem narodu še dovolj sil n da nas je Bog poklical k življenju, ne ker bi zahteval od nas samomora, marveč, ker nam je določil nalogo, katere se še ne zavedamo dovolj, a jo čutimo v klicu po življenju, ki ga je vdahnil v nas Stvarnik. Saj tudi o svojem osebnem poslanstvu vemo le to, da smo na svetu, »da slavimo Boga", a v čem je bila naša osebna konkretna naloga na zemlji, bomo morda videli šele nekoč v onostranstvu. Nekaj podobnega js z narodnim poslanstvom: vemo, da smo vez med evropskim Vzhodom in Nahodom; vemo, da smo faktor ravnovesja v srednji Evropi, a bil bi znak napuha, če bi zahtevali, da moramo videti svojo vlogo v igri zgodovine jasno kot na dlani. V mehanizmu človeštva so potrebna poleg velikih tudi mala kolesa in poslanstvo malih narodov v človeški zgodovini je prav tako važno kakor Poslanstvo velesil. Kakor je namreč vsak človek edinstven in nenadomestljiv, kakor je talent vsakega izmed nas enkraten in se ne bo ponovil v vsem stvarstvu nikoli več, ter je prav zato vsak človek neizmerno dragocen — tako je tudi vsak narod, vsaka narodna kulturna silnica, ki polaga poganjati človeštvo proti končnemu Cilju, edinstvena, in izguba vsake silnice je izguba za vso človeško družbo. Kdo ve, če ni obstoj slovenskega naroda v mozaiku človeštva odvisen od našega napora, od izpolnitve nalog naše emigracije, skratka od primerne organizacije »Slovenije v svetu". Zato sledimo klicu življenja, ki ga čutimo v sebi, ustvarjajmo, gradimo narodno telo po zakonih in pravilih, ki jih od nas zahtevata čas in mesto, na katerem smo, in ki nam jih nakazuje že doba, v katero stopamo. Kdor druge ob sebi ponižuje, ni nikdar velik. Seume Če vidimo bolj daleč kot naši predniki, vidimo zato, ker stojimo Ha njihovih ramah. Eddington Politični realizem — pot do slovenske države Nedavno smo v „Vestniku“ zapisali, da je v vsem človeškem delovanju — zlasti pa še v politiki — potreben realizem t. j. računanje s stvarnostjo, z danim položajem in danimi razmerami, s tehtanjem lastne in nasprotnikove moči in podobno. Tak realizem — politični realizem — mora torej biti osnova za naše razmišljanje in delovanje za suvereno slovensko državo, ki je n”.š politični cilj. Mnogi so, ki mislijo, da nam bo kdo prinesel slovensko državo na krožniku, da nam jo bo kdo poklonil ali da bo šel kdo celo v boj za naše politične ideale. Če smo količkaj realni, moramo vedeti, da nam prav nihče ne bo ničesar poklonil in da ne bo nihče šel v boj za naše interese. Vsak narod si je v zgodovini moral sam priboriti svojo svobodo in samostojnost bodisi z orožjem ali z diplomatsko spretnostjo. Tudi slovenskemu narodu ni prihranjena ta pot. Še tako močno vpitje in stereotipno ponavljanje zahteve po slovenski državi nam te ne bo približalo niti za en milimeter. Koliko držav je stavilo svoje upanje v Združene narode in v velesile; bili so in še bodo kruto prevarani. Kolikor si je kdo sam priboril, toliko je ima. To je velik nauk tudi za nas Slovence. Kar si bomo sami priborili, to bomo imeli. In ker nismo vojaška sila, se moramo boriti zlasti z duhovnimi sredstvi: s postavljannjem jasnih ciljev, z enotnim nastopanjem v vseh važnih narodnih vprašanjih, z informiranjem svetovne javnosti (ne zato, da bi nam kdo pomagal, ampak da je pravilno informiran in da nam vsaj ne bo nasprotoval). Dalje narekuje politični realizem tako Slovencem doma kot slovenskim političnim emigrantom, ki imajo še kaj smisla za usodo slovenskega naroda, da računajo z vsemi možnostmi in vsemi variantami političnega razvoja. Treba je imeti pripravljen pravilen odgovor na vse te variante. Katere so možnosti političnega razvoja na slovenskem prostoru" Možnosti je več in težko je reči, katera izmed teh možnosti je bolj ali manj verjetna. Ena izmed takih možnosti je, da se do Titove smrti v Jugoslaviji ne bo nič izpremenilo in je zato vse politično delo treba prilagoditi temu stanju. Naslednje možnosti so, da se tudi po Titovi smrti še dolgo časa ne bo ničesar izpremenilo ali pa, da je takoj po njegovi smrti pričakovati velike izpremembe (boj za oblast med komunističnimi veljaki, vdor Sovjetske zveze ali sil varšavskega pakta v Jugoslavijo). Nadaljna možnost je državljanska vojna in morebitni poseg zunanjih sil v to vojno. In so še druge možnosti. Napačno bi bilo, staviti vse upanje in vse delo na eno karto. Kai kakega pameten politik nikdar ne sme storiti; pripravljen mora biti na vse možnosti, na vse mogoče izpremembe v odnosih med državami (npr. v odnosih Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike do sedanje Jugoslavije), na izpremembo mišljenja v ljudskih množicah itd. Tudi na razpad Jugoslavije in na silne nevarnosti, ki so s tem združene za Slovenijo, moramo biti pripravljeni. Molčanje o teh nevarnosti ali njihovo podcenjevanje pa je naravnost strašna brezvestnost. Politika ni nekaj skeptičnega. Bistvo politike je njen dinamizem, Neprestani razvoj. Zato se politični programi pogosto izpremirijajo, zlasti pogosto se menja taktika. O vsem tem — o programih in taktiki — pa vedno odloča večina naroda. To velja za narode, ki imajo demokratičen politični čut. In k tem narodom prav gotovo spadamo tudi mi Slovenci, čeprav beremo tu in tam, da slovensko ljudstvo doma ai sposobno, da bi se ..pravilno'1 orientiralo in pravilno odločalo. Toda mi ne dvomimo prav nič o tem, da je slovensko ljudstvo doma politično zrelo in da ima edinole ono pravico odločati o svojih političnih ciljih. Programih in taktiki. Emigracija nima prav nobene pravice vsiljevati rojakom doma, ki tvorijo ogromno večino slovenskega naroda, svojih rešitev, ki nastajajo brez točnega poznanja razmer, potreb in ljudskega razpoloženja. Emigracija ima lahko glede vseh aktualnih slovenskih vprašanj svoje mnenje, o tem lahko razpravlja in je prav, da razpravlja in stavi pred-'°ge, toda odločali bodo ljudje v domovini. Zato je postavljanje nekih kategoričnih zahtev, katerim bi se morali ukloniti tudi rojaki doma, SaHo nesmiselno, ampak tudi megalomansko in očituje veliko domišlja-v°st in nadutost. Emigranti so lahko — kar smo že večkrat zapisali —-Zgolj svetovalci rojakom doma in pomočniki pri izvedbi njihovih skle-lov in nič več. V tem pogledu je bil odlično formuliran tisti člen progama Slovenske krščanske demokracije (objavljen 1. 1945.), ki je po-. stavil zahtevo po slovenski državi, pa je obenem poudaril, da bo slo- venski narod sam odločil s splošnim, enakim in tajnim glasovanjem vprašanje vstopa Slovenije v vsako zvezo držav. Zanimivo je, da je moral Slovence opozoriti na politični realizem hrvaški politični voditelj dr. Krnjevič. Iz njegovih izvajanj je razvidno, da ni dovolj samo postavljati ciljev, ampak je potrebno tudi pokazati sredstva, ki bodo pomagala doseči cilj, in nakazati pot, ki vodijo do cilja in povedati, kako bomo odstranili velike in težke ovire, ki so na poti do cilja. Dr. Krnjevič je pokazal na eno tako oviro: odprto mejo proti Italiji in strašni italijanski apetit po slovenski zemlji ter je izrazil začudenje nad dejstvom, da nekateri slovenski razumniki v zdomstvu, ki se zavzemajo za neodvisno slovensko državo, ničesar ne povedo o zunanjepolitičnih vprašanjih v zvezi z ustanovitvijo take slovenske države. Ne povedo, kako mislijo Slovenci urediti mejo proti Italiji. Zanimivo je, da ni na to Krnjevičevo vprašanje nihče odgovoril. Svoj vzvišeni cilj — svobodno in neodvisno slovensko državo — bomo dosegli, ako bomo računali z realnostjo, z dejstvi, z razmerami in z ovirami, ki jih je treba premagati. Bog daj, da bi se vsi Slovenci do kopali do tega spoznanja! Rudolf Smersu Churchill je ustoličil Tita Ped gornjm nalovom je bil v srbski ,,Naši reči", ki izhaja v Angliji, objavljen članek, v katerem so dobesedno navedene brzojavke, pisma, memorandumi, ki sta jih izmenjala Churchill in Roosevelt med zadnjo svetovno vojno. Poleg tega so tudi navedena nekatera pisma, ki sta jih izmenjala kralj Peter in Roosevelt. Iz tega zanimivega članka je bolj kot iz znanih Churchillovih spominov razvidno, da je bil prav Churchill tisti, ki je spravil Tita na oblast v Jugoslaviji. Churchill je delal ,to v sporazumu s Sovjetsko zvezo, in je sam — brez predhodnega sporazuma z Amerikanci — odločal v vprašanjih jugoslovanske politike. Amerikanci (Roosevelt in njegovi sodelavci) so sicer pravilno ocenjevali razmere v Jugoslaviji, toda bili so premalo odločni prot samostojnim ukrepom Churchilla. Kmečki puntarji, predhodniki vaških STRAŽARJEV IN DOMORRANCEV Letos proslavljamo 400-letnico največjega slovensko-hrvaškega kmečkega upora, ki je tragično končal s smrtjo Gubca in njegovih so delavcev v letu 1573. Komunistične oblasti doma skušajo s članki in 1-aznimi proslavami ta veliki kmečki upor in sploh vse kmečke upore izrabiti za svojo propagando. Hočejo jih prikazati kot predhodni pojav komunistične revolucije in partizanske vojske. Ljudem bi radi dokazali, da so bili kmečki upori oblika razrednega boja, in da so naši predniki — kmetje že pred stoletji zahtevali komunistični kolektivni sistem in brezrazredno družbo. Zgodovinska resnica pa je seveda popolnoma drugačna. Kmečki upori so imeli socialni značaj. Bili so upor zoper brezobzirno postopanje tujerodnega fevdalnega plemstva s podložnimi kmeti in zlasti upor zoper nove davke, davščine in tlake, ki v starih Urbarjih (to so zapiski o kmečkih dajatvah fevdalnemu gospodu) niso bile zapisane. Zato je šel boj za staro pravdo in ne za kako novo Pravdo ali nov družbeni red in najmanj za komunistični kolektivu' fed. Ta značaj kmečkih uporov priznava tudi Sergej Vilfan v Pravni •godovini Slovencev (str. 288), ki ie sicer napisana v popolnoma Marksističnem duhu, kjer pravi: ,.Ost gesla ‘za staro pravdo’ ie bila Po svoiem prvotnem pomenu verietno naperjena proti zvišanju ur-barialnih dajatev..." Slovenski kmečki puntarji so se torej borili za svoie stare pravice, ki so jih jim kratili tuji plemiči. Toda slovenski kmečki upori niso imeli samo socialnega značaja. še več! Slovenski kmečki puntarji so se — zlasti v zadnjih uporih — borili tudi zoper tuio miselnost in tujo vero — nrotcstnnti-Zem —, ki so jo tuji plemiči in razni mestni stanovi širili in vsilje-vali slovenskemu kmečkemu liudstvu. Zelo značilno je. da ie bil začetnik protestantizma na Slovenskem Primož Trubar in prav tako niegovi sodelavci proti kmečkim uporom, kar je popolnoma razum-jiivo, kaiti kmetic so sc borili za svoie stare svetinie in pravice tako materialne kot duhovne. Odklanjali so nove davščine na tudi Pove verske ideie, prinešene iz tujine (iz Nemčije). Danes pojejo komunistični pisci slovenskim protestantom kar hajvečjo slavo. Zanie so bili slovenski protestanti narodni velikani, ker so prvi pisali slovenske knjige. Ne povedo pa, da niso slovenskih knjig pisali toliko iz ljubezni do slovenskega jezika, ampak zaradi fanatične predanosti novi nemški veri — protestantizmu. Kako bodo sedai komunistični zgodovinarji in ideologi razložili ta čuden pojav, da so njihovi slavljenci — slovenski protestantski pisci — nastopali zoper slovenske kmečke puntarje? Mi dobro vemo, da tega pojava sploh ne bodo poskušali razložiti, ker ga ne morejo. Neovrgljivo zgodovinsko dejstvo je, da so bili slovenski kmečki puntarji borci za svoje tradicionalne pravice, borci proti vsemu novemu in tujemu, borci zoper tuje plemstvo, ki jim je nalagalo nove davke in jih sililo v novo vero. Prav tako so nastopali z orožjem v roki vaški stražarji in domobranci proti tistim, ki so začeli rušiti slovensko tradicijo in uničevati vse to, kar je bilo ljudem sveto, ki so širili iz tujine (Sovjetske zveze) importirano komunistično učenost: razredni boj, preganjanje vere in brezboštvo, pobijanje duhovnikov in resničnih predstavnikov slovenskega ljudstva, uničevanje osebnega dostojanstva in zatiranje vsake svobode. Z vso pravico moremo stražarje (ki so stražili vasi) in domobrance (ki so branili domovino) vzporejati s slovenskim kmečkimi puntarji. Dočim so komunistični partizani uničevali slovenske vasi in slovensko domovino, pobijali Slovence in zanašali tuj duh in brez hoštvo na slovensko zemljo, so vaški stražarji in domobranci — kakor pred stoletji slovenski kmečki puntarji — branili slovensko tradicijo, branili slovenska življenja, branili krščansko vero, ki io izpoveduje slovensko ljudstvo že nad 1200 let, branili domače šege in navade in pristno slovensko miselnost. Obojim — kmečkim nuntarjev in našim nrotikomunističnim borcem, ki so v veliki večini izšli iz kmečkih družin — smo dolžni veliko hvaležnost in priznanje. Iz preživelih protikomunističnih borcev irl njihovih potomcev naj vstane nov rod, ki bo pometel tuio zločinsko navlako iz naše domovine. Zoran IVOVE MJIOE IVAN DOLENEC: MOJA RAST Ne spominjam se, da bi kako knjigo tako v dušku prebral, kakor sen' to storil, ko sem dobil v roke knjigo „Moja rast", ki jo je napisal ravnatelj Ivan Dolenec in jo je priredil dr. Tine Debeljak, izdala pa kot svojo 84. publikacijo Slovenska kulturna akcija. Resnično je to izredna knjiga, ki jo je napisal tudi izredno dobe'1 človek, popularna osebnost v predvojni Sloveniji, profesor, gimnazijski ravnatelj, državni poslanec, kulturni zgodovinar in še posebej „krekolog“, mo" načel, narodno zaveden in globoko veren. Lahko rečemo, da je bil Dolenc1' Svojim rojakom luč na gori in kažipot. Dolenec je — kakor tisoči izmed Slovencev — doživel pod komunističnim režimom svojo Kalvarijo. Iz te Kalvarije se je rodila „Moja rast", knjiga, ki jo je začel pisati v novomeški jet-lišnici, kamor so ga komunisti zaprli potem, ko so se polastil oblasti v Sloveniji. Za nas — slovenske protikomunistične borce in politične emigrante — lrna knjiga še prav poseben pomen, saj opisuje tisto dobo, ki je ena najstrahotnejših v slovenski zgodovini. Popisuje prihod Nemcev v Novo mesto v aprilu 1941, katerim pa so takoj sledili Italijani, ki so ostali do razpada Italije. Dalje popisuje šest tednov partizanske vlade v Novem mestu po °dhodu Italijanov t. j. šest tednov strahovlade in zločinov. Po partizanih 'dnorjenim osebam v spomin je Dolenec napisal poseben odstavek z naslo-v°m „Mrtvim v spomin". V tem odstavku pove, kako so komunisti brez zaslišanja in brez vsake sodbe postrelili dr. Arka, Grilca, Verbiča, nekega “tikuža iz Idrije, posestnika Seljaka in Poljanca iz Šmarjete, nato več moških in žensk z Bučke, profesorja Keka, Viktorja Šonca, Jožeta Pavliča, Kinika Franca Armenija, dva brata Mikca, veleposestnika Fabjančiča, Golobovo Marijo in še več drugih. S tem se je proslavilo partizanstvo v sesttedenskem vladanju v Novem mestu. Nato popisuje Dolenec prihod Nemcev v Novo mesto (21. oktobra 1943) j1) novomeške razmere. Razloži svoje odklonilno stališče do OF, poda vseeno svojih protikomunističnih govorov v Novem mestu in okolici, ki so kili tudi eden izmed ..zločinov", zaradi katerih so ga pozneje komunisti obsodili na večletno ječo. Posebno omembo zasluži poglavje „Moje ječe", rii dolgo to poglavje (obsega samo 38 strani), pa je tako živa slika tiste dobe, kakršnih je malo v slovenski pisani zgodovini. Obenem pa je to p >-Slavje slika človeka, ki „je bil čudovit značaj, nad vse dober človek, ved-n° nasmejan in vesel življenja (kakor pravi dr. Tine Debeljak v „Besedi 0 Ivanu Dolenecu"). Posebej je treba poudariti, da so Dolenčevi spomini pisani brez sovraštva in strasti, da je vedno iskal samo resnico, da je tudi^ v najtežjih riftnutkih svojega življenja pogumno nastopal in imel velik čut odgovoriti, da je bil pravičen do skrajnosti in do vseh — tudi do nasprotnikov. Ko je Dolenec dne 14. marca 1947 dokončal svojo avtobiografsko knjigo »Moja rast", ni imel namena (kakor sam piše) spisa nadaljevati. Toda Pozneje se mu je zdelo, da spisu nekaj manjka in zato je napisal še ,,Nekaj dostavkov k moji rasti", ki so prav tako zanimivi kot sam prvotni spis. Zla-ri-i njegova ..Opazovanja iz zatišja" vsebujejo važne podatke in sodbe o dogodkih in razmerah, ki pa so morda za nas včasih preveč optimistične. Ob sklepu knjige je njen prireditelj dr. Tine Debeljak nekoliko izpolnil Dolenčev življenjepis s podatki, ki jih je nabral iz obširnega dopisovanja, ki ga je vodil z Dolencem. Tem podatkom je dal naslov »Beseda o *vanu Dolencu". Dragoceni so ti podatki, ker izpopolnjujejo sliko, ki jo je v Se.i skromnosti o sebi narisal Dolenec sam. , Pripomniti je treba še to, da se je Dolenec zelo zanimal za em igrači j-*° kulturno delo: in ne samo zanimal, celo sodeloval je pri njem. Tako je Pr. v Zborniku Svobodne Slovenije za 1. 1961 izšla njegova „Glosa o Presnovi vernosti." — Dr. Debeljak omenja Dolenčevo pismo z dne 4. junija ,466, v katerem krepko pohvali Zbornik Svobodne Slovenije za 1. 1966 in .? Posebej „fino napisane Resnice o naši borbi" (Hirscheger). Silno vesel je 'd Polenec Brumnove monografije o dr. J. E. Kreku pod naslovom »Srce v ledini". Prav tako je bil izredno vesel Mauserjeve trilogije »Ljudje pod bi-in je zapisal: „To je res objektiven prikaz dogodkov iz časa biča: j dl do nekako 1950. Mauser si je z njo postavil trajen spomenik." Poln l)cudovanja je tudi bil za Debeljakov prevod ..Martin Fierra." Redke so naše publikacije o dobi vojne in komunistične revolucije in še \ redkejše o povojni dobi. Zato smo upravičeno veseli tega Dolenčevega dela in se zahvaljujemo prireditelju dr. Tinetu Debeljaku in Slovenski kulturni akciji za to dragoceno knjigo. Rustj.i IVAN DOLENC, MOJA RAST Ne bom tajil, da sem Dolenčeve spomine z zanimanjem prebral. Med vojno me je doletela čast, da sem ga spoznal; veliko sva govorila o naši preteklosti: on kot živa priča, podpisani pa kot radoveden študent, kateremu je isto preteklost pok. msgr. Škrbec marsikdaj in marsikje drugače prikazal, kakor je to razglašala uradna linija večinske stranke na Slovenskem. Ko je bila zadnja stran spominov končana, sem se znašel pred zaključkom: prav posebej smo dolžni hvalo dr. Tinetu Debeljaku, ki je Dolenčev? besede neokrnjene pustil nam in zanamcem. Za tako dejanje — spričo nekaterih Dolenčevih navajanj •— je potreben čut odgovornosti in zavest nuje izpolniti zadano nam nalogo. To je dr. Debeljak odlično opravil. S to mislijo ostanejo pred nami Dolenčevi spomini sami, kot da bi izšli recimo doma ali kjerkoli. Knjiga bo brez dvoma vzbudila zelo različne ocene. Starejši rod in mnogi, ki žive v stalni in trdni uradnosti jo bodo pozdravili kot nov doprinos k blesteči slovenski preteklosti. Mnogi, ki so po Dolenjskem kot domobranci varovali rod in dom, se bodo zmigaje z rameni spraševali in iska'i odgovore in pojasnila. Premnoge pa bodo zaključne besede v Josipu Brozu Titu pognale pod strop. Tudi mene so, kajti vsa naša tako opevana preteklost se na vsem lepem podre, ko namesto nekdanjih hvalnic dr. Kreku in dr. Korošcu zaidemo v slavospev edinemu, skorajda očetu domovine, ki naS bo rešil Rusov, čisto preprosto povedano! kako je mogoče vskladiti protikomunistični govor v Novem mestu 1944 pa zapor pod OZNO in neke vrste priseganje na Tita, si ne moremo drugače razložiti, kot da je Dolenec —' kot mnogi drugi — doživel velik razvoj. Bržkone ga bodo v domovini mnog1’ lažie razumeli kot kdorkoli v emigraciji. Ostane pa: Dolenec je tako zapisal in če je, je imel svoje razloge. V knjigi je sila veliko drobnih odtenkov, ki so tako lepo popisani. T? podobe popeljejo nazaj v domovino, predvsem še, če je bralec to in ono osebo poznal. Na žalost pa mladega rodu k branju ne bodo pritegnile. Bog 'laj, da bi se motil. Iz knjige namreč veje tudi posebna teža vsemogočnosti, ki je zapopadena v posameznih osebnostih večinske stranke. Knjiga je tako najboljše izpričevalo strankinega vodstva od tistega dne naprej, ko dr. Korošec ni mogel več stalno živeti na Slovenskem. Vse je teklo, kot bi namazal, službena mesto so kar padala (ali odpadala), organizacija je bila brezhibna in da ne bi vojna prišla vmes, bi sčasoma res dosegli ogromen napredek. Kljub vsemu pa se ne morem znebiti občutka, da je na marsikateri strani precej nagnjenja k oprezni drži, sposobnosti laviranja in plavanju nad vodo. Temu gotovo Dolenec ni kriv; on je pač živel v času, ko smo na sPloh popolnoma pozabili, da je treba orati na globoko in temeljito; v času, smo preveč klepali za zunanjostjo predvsem v politiki in sproti pozab-l.iali, da je učeniška garda, rojena v katoliških shodih, prav zaradi bučnosti drugih morala oditi v zatišje. Stranka — in njen velik eksponent je bil Dolenec — je tako postala plitva; in s tem je bil vdor revolucionarne levice Orecej olajšan. Ostaja namreč zgodovinsko dejstvo, da se je temu vdoru uprl prej preprost slovenski fant, kot pa se je ves uradni aparat zmigal. *n če se ne bi vojna za nas tako končala, kot se je, bi verjetno doživeli desnično prerojen j e večinske stranke. Dolenčeva knjiga popisuje slovenski svet, kot ga nikoli več ne bo. Osta-*a bo kot dokaz ljubezni resnega slovenskega javnega delavca, ki je svoje Nadnje dni življenja brez dvoma končaval s tako trdno vero v našo narodno bodočnost, da bi gore premikal. Dolenec je bil osebno nedvomno globok, kot j6 moč razbrati — še bolj iz osebnega poznanja — in verjetno je njega samega marsikdaj bolelo, da vse le ni bilo tako, kot si je on zamišljal. A zato odnehal. Se pravi :napake so bile, so in bodo. Iz njih se bo treba učiti za Prihodnjost. Kolikor bodo k temu pomagali Dolenčevi spomini komurkoli, ie °dvisno od slehernega med nami. 6. maja 1973 Pavle Rant Kako je to mogoče? Kratko razmišljanje ob novi Rebulovi knjigi Pisatelj Alojz Rebula je pri celjski Mohorjevi družbi izdal lan-Rko leto knjigo z naslovom ,,Smer nova zemlja". Knjiga vsebuje šest Meditacij; to so predavanja o verskih vprašanjih, ki jih je imel Rebula v Ljubljani pred mladimi katoliškimi izobraženci. Rebula je velik pisatelj, globoko veren kristjan, nov oblikovalec slovenskega jezika, nov in velik ustvarjalec slovenskih kulturnih Vr*?dnot. Bogu moramo biti hvaležni, da nam je v teh težkih časih dal *doža take širine in globine. Toda, kako je mogoče, da tako globok in razgleden mož ne najde Pravega odnosa do našega protikomunizma, in ne samo našega, ampak Pdi do tistega, katerega se je oprijela Cerkev v obrambo vere, svo-leKa obstoja in svobode človeškega rodu. Ni prvič v zgodovini Cer-,‘Ve» da se je uprla duhovnemu in fizičnemu nasilju, da se je uprla ^rivi veri. Uprla se je Ariju, Nestorju, Atili, Henriku VIII in drugim •ranom in krivim prerokom. Tako se je uprla tudi komunizmu zaradi Klegove protičloveške vsebine. Naj v tej zvezi navedemo, kaj v tr j^aški „Mladiki“ piše Vinko Beličič v svoji kritiki Rebulove knjige. Po-Gttl> ko odkritosrčno pohvali Rebulovo knjigo kot globoko religiozno c*°. pravi dobesedno tole: „Vidimo, kako je zletelo s krova (Cerkvel — in tli navajamo Rebulove besede — ‘njeno izključno tostransko brusno, od častitljive latinščine do dobromislečega antikomunizma; vse, kar ni v zvezi z Edinopotrehnim’. — Latinščina, dobro, to je forma, lahko se umakne. Toda antikomunizem je nekaj drugega, je vsebina: bo.; proti organiziranemu brezboštvu in totalitarizmu. Vojskujoča se Cerkev je vedno svarila pred nevarnostmi, ki so vernike grozile odtrgati od Roga. Tako dela tudi še danes, hodi prilično ali neprilično. To je njena nenehna dolžnost/* Prav je zapisal Beličič. Antikomunizem je ideja, ki se postavlja proti ideji zla in se bori za upostavitev božjega kraljestva ljubezni, pravice in svobode. Res je, da so nekateri to idejo zlorabljali za svoje politične namene, toda zato ni ta ideja nič manj krščanska, nič manj sveta, velika in občečloveška. Naj navedemo še en odstavek iz Beličičeve kritike v „Mladik “ Beličič piše: „Alojz Rebula zvesto občuduje Edvarda Kocbeka. Upal bi si celo reči, da je kristjan in Slovenec Kocbek njegov mit. V Kocbeku vidi stvariteljski zanos, in kakor je do drugih kristjanov strog — seveda po pravici —, je od Kocbekovega partizanskega dnevnika, tega sadu ‘ljubezenske nepomirljivosti do slovenskega genija’, ves prevzet. Ve bi bil avtor omenjeni Kocbekov dnevnik — ‘Tovarišijo’ in ‘Listino — nekoliko kritične je orebral, bi našel v njem tudi mesta, ki niso posebno združljiva z vero ljubezni." Obzirna je ta Beličičeva beseda. Ne pove, da je Kocbek izrecno odobraval umor slovenskih duhovnikov, da je osebno kriv (bil je tedaj v vodstvu OF), za pokol domobrancev in civilistov po končani vojni. Kako je mogoče, da Rebulo — mož globoke vere (o kateri prav nič ne dvomimo) — ne razume boja slovenskega naroda zoper nečloveški komunizem, ki se je pod krinko osvobodilnega boja skopal na pleča slovenskega naroda? Kako je mogoče, da ne more spoznati bistva Edvarda Kocbeka in se da zapeljati njegovemu patetičnemu govoren j u in pisanju? Dr. K Matjaž Klepec, Teharje so tlakovane z našo krvjo. Samozaložba. Izšlo v Buenos Airesu 1973. Obsega 102 strani in vsebuje: Priznanje žge, Dragi mladi slovenski prijatelj, Predaja v Pliberku, Proti Celin Celjska procesija maja in junija 1945, Teharje, Množični pokol', Na morišču. Razen uvoda vsebuje knjiga sama pričevanja očividcev. Jv pravzaprav nadaljevanje knjižice „V Rogu ležimo pobiti", ki io iv napisal Tomaž Kovač in jo ie leta 19G9 izdala Družba sv. Mohorje v Celovcu. Radi pomanjkanja prostora bomo o novi knjižici poročali prihodnjič. Karel Mauser domača prst je v nas Vsak mlad človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da se ni vredno mučiti za stvari, za katere so se gnali njegovi starši. Začuti, da drugo okolje, v katerem živi, zahteva od njega hojo proti drugačnim ciljem, da je preteklost starega rodu pač preteklost, v kateri je stari obstal in ni zmožen na nova Pota. Mladi rod pa ima svoja pota in svoje cilje. Je to huda skušnjava in na žalost so primeri, ko se mladi trgajo iz slovenskega občestva in se kot drobci potapljajo v tujem morju. Zavest, da so vendar z drobnimi koreninicami pripeti na zemljo, iz katere so izšli nji’ starši, zgineva, čez čas vstane le zdaj pa zdaj še kak spomin, dokler tudi ta ugasne. Težko in bridko je vsako umiranje, najtežje in najbridkejše je naro dovo. To je duhovna smrt, umiranje tistega, kar ožarja vsak narod s poseh-n° lučjo. Narod brez mladih duhovnih sil je osivel narod, je starec, ki gleda samo še v preteklost, ker je bodočnost temna. Edina pot, da se ognete skušnjavi, ki sem jo omenil, je zavest, da do movina ni samo na domačih tleh, temveč povsod, kjer slovenski človek živi. meje, so morja, ki nas ločevajo, toda vsa ta zemlja, ki nas nosi, je v Globinah celota, nad žarečim središčem so plasti, na katerih živimo, in pod ti(,eani so trdi mostovi, ki nas vežejo. Duha imamo, ki v hipu preleti tisoče in tisoče kilometrov, ki lahko v h'Pu obkroži cel svet. Nismo kakor svetloba strašno odaljenih zvezda, ki Potrebuje leta, da doseže zemljo. Glejte, dragi moji, če boste v sebi začutil', je vsak izmed vas domovina zase, da je domovina v vsakem, ki slovensko cuti, tedaj boste dovolj močni, da vas skušnjava, ki smo jo omenili, ne zmaga. Občutek, da v sebi nosite vse, kar slovenski človek ljubi, vas bo kre-n'*a- Mislite vedno na to, da narodova zgodovina ni zapisana samo na strank knjig, ampak da je zapisana v nas vseh, da jo vsak izmed nas nosi in vitter (po naročilu Ljubljane seveda) prinesel na dan in s tem razdrl skupni slovenski nastop na Koroškem. Tako sta se šovinistični in nacionalistični Heiinatdienst ter po komunistih plačana Zveza slovenskih organizacij znašla v objemu in skupaj Pokopala slovensko politično manifestacijo, ki bi imela za koroške Slovence velik moralen in političen pomen. Ta poteza jugoslovanskih in še posebej slovenskih komunističnih partijcev je ena najsramotnejšh političnih potez v zvezi s koroškimi Slovenci. *edmi ČLEN avstrijske državne pogodbe V zvezi z dogodki na Koroškem smo že večkrat omenili sedmi člen avstrijske državne pogodbe, ki ga avstrijski Nemci zavestno kršijo, Naše bralce bo gotovo zanimalo, kaj pravi ta člen. Pod naslovom »Pralce slovenskih in hrvaških manjšin' pravi ta člen naslednje: 1. »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Kolškem, Gradiščanskem in štajerskem uživajo iste pravice pod enakimi Pogoji, kakor vsi drugi avstrijski državljani, vključno pravico do svojih lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku “ 2. »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Ko roškem, Gradiščanskem in Štajerskem imajo pravico do osnovnega Pouka v slovenskem ali hrvatskem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol; v tej zvezi bodo šolski učni načrti prcglcdari 'n bo ustanovljen oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske m hrvatske šole." 3. »V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Šta-jerske s slovenskih, hrvatskim ali mešanim prebivalstvom je slovenji ali hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe prav tako v slovenščini ali hrva-l'čini kakor v nemščini." 4. »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravah in sodnih ustanovah v teh pokrajinah pod enakimi pogoji kakor l^rugi avstrijski državljani." 5. »Dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvat-Rhemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati." Iz povedanga sledi, da sta se ob zadnji protislovenski gonji kr-Sl,a zlasti tretji in peti paragraf sedmega člena avstrijske državne Pogodbe. Zato so koroški Slovenci v resoluciji, ki so jo poslali 11. oktobra lanskega leta avstrijski vladi, odločno zahtevali prepoved Hei-matdiensta in drugih podobnih organizacij na Koroškem, saj so bile Pobudnik in nositelj protislovenskih izgredov. Dne 26. januarja letos je dopolnil 60 let naš zvezni tajnik JOžE MELAHER. V Baragovem domu v Clevelandu so se zbrali njegovi soborci in prijatelji in so mu prisrčno čestitali k lepemu jubileju. Naš jubilant se je rodil na Pobrežju pri Mariboru. Pred vojno se je udejstvoval v katoliških mladinskih organizacijah in v tajništvu SLS v M a- , riboru. Po nacistični okupaciji Štajerske je organiziral oborožen odpor slovenskih četnikov in jim pod imenom Zmagoslav poveljeval do konca druge svetovne vojne. Po vojni se je s svojimi četi.iki umaknil na Koroško in nato v Italijo. Leta 1949 pa se je naselil v Clevelandu, kjer ves čas deluje v številnih slovenskih organizacijah. Že več let je tajnik Zveze DSPB, tajnik Narodnega odbora za Slovenijo in tajnik SKD- 1 SLS, predsednik pevskega zbora in časnikar — sourednik Amerikam skega Slovenca in sodelavec Vestnika, Ameriške domovine, Svobodne Slovenije, Zbornika itd. Na proslavi njegove 60-letmce v Clevelandu mn je v imenu sodelavcev prijateljev toplo čestital naš zvezni predsednik Karel Mauser z željo, „da bi Ti Bog dal ob vseh skrbeh in težavah, k’ se jim ljudje pač ne moremo ogniti, vedno dovolj moči, da bi težave in skrbi mogel nositi in zmagovati." — To želimo svojemu zveznemu tajniku borci iz vseh kontinentov. Drugi naš jubilant je PAVLE RANT, ki je 3. januarja letos dopolnil 50 let. Z zamudo se spominjamo tega jubileja, toda zato nič manj prisrčno. 50 let življenja slovenskega političnega emigranta in javnega delavca pomeni najmanj 30 let dela na vseh mogočih področjih, kjer se veliko gara pa za to nič ne dobi. Tako je tudi z našim Pavletom. Začel je z javnim delom že v dijaških letih in potem je opravljal in §e opravlja vse mogoče javne funkcije. Izklesan protikomunist že v dijaških letih je bil za časa vojne prostovoljni aktivni protikomunistični borec. Po vojni je bil v Rimu na delu, da reši čimpreje rojake iz taborišč. Ko je prišel v Argentino, je vse svoje sile posvetil reševanju problemov slovenske politične emigracije. Seje, predavanja, tečaji, pisanje člankov, poučevanje v slovenskih šolah, priprava slovenskih šolskih učnih knjig itd. je vsebina Pavletovega delovanja. Vse to delo preveva velika ljubezen do slovenstva, odločno odklanjanje komunizma in velika ljubezen do slovenske mladine. Veliko težav je moral prebresti, pa srna prepričani, da bi se tudi danes, ako bi nastopil nov trenutek odločitve-prav tako odločil za pot upornika proti krivici, nasilju in umoru — za pot slovenskega svobodnjaka. V članku »Politični realizem", ki ga je „Vestnik" objavil v svoji Prvi letošnji številki, g. Rudolf Smersu navaja dr. Krnjevičev uvodnik v „Hrvatskem glasu" v zvezi z vprašanjem slovenske države. Pri tem Havaja, da dr. Krnjevič, predsednik Hrvatske seljačke stranke, opozarja Slovence, naj se ne navdušujejo nad samostojno slovensko državo zaradi neurejenih meja z Italijo. Prav gotovo je nekaj izrednega, da je to vprašanje postavil dr. Krnjevič, ki dosledno v svojih člankih in programatskih izjavah zagovarja neodvisno hrvatsko državo. Težko je verjeti, da bi Italijani delali kako razliko med slovensko Primorsko (z obalo) in hrvaško Istre, da ne rečem Dalmacijo z otoki. Vprašanje je zato, ali so Hrvati že re šili ta problem, ali pa je dr. Krnjevič sedaj zavzel dr. Puševo stališče do Jugoslavije, ki ga navaja g. Smersu. Menim, da se Slovenci še kako zavedamo tega problema in da Zato z nezaupanjem gledamo na hrvaški politični ekstremizem, ki grozi razbiti Jugoslavijo v kakršnikoli obliki in izpostaviti tako Slovenijo kot Hrvaško »latentnemu in nevarnemu nasprotniku" onstran Soče. Zmer-ni politično misleči Slovenci ne morejo mimo dejstva, da dr. Krnjevič Hoče Jugoslavije. Težko je verjeti v čudeže in realizem nam narekuje, da smo pripravljeni na vsako eventualnost. V slučaju, da bi Hrvati Vztrajali pri neodvisni hrvaški državi, ne bi Slovencem preostalo nič drugega kot da zahtevajo svojo neodvisno slovensko državo in da mednarodno zavarujejo čim več svojega ozemlja in naroda. Seveda pa ob stoj a jo tudi tihe želje, da bi se Slovenija priključila neodvisni hrvaški državi. Kaj bi nam v takem slučaju narekoval politični realizem? Alojzij Zupan -8-2-73 Anglija Slovenska revija »Misli", ki izhaja v Avstraliji, je v lanski oktobr ski številki omenila članek »Baski v boju za svoje pravice", ki je bil ob javljen v Vestniku štev. 2/1972. Odbor Zavetišča škofa dr. Gregorija Rožmana sporoča vsem bralcem in prijateljem: Prispevki za zavetišče od 1. marca do 30. aprila 1973 Darovali so: Šivic Srečko ......... 51.— Fraz Leopold ......... 100.-- Č. g. Škrbec Jože .... 172.— Kovač Marija ......... 210.— Oblak bratje ......... 500.— Msgr. Novak France .. 102.— Hribovšek Franc ...... 100.— Kodelič Štefan ....... 40.— Rozina Veronika ...... 10.— Urbanč Franc .............. 10.— Cernak Jože .......... 20.— Sušnik Jakob ......... 10.— Velkovrh Miro ........ 10.— Makovec Ivan ......... 694.— Blazinšek Zdenka ..... 50.— Župančič Ivanka ....... 10.— N. N. -i ............. 5.503.25 Trpin Jože — Kanada (darovano in v gotovini prodano zemljišče v Ba- rrio Churruca) ....... 11.000.— Skupaj .......... 18.592.25 Mesto cvetja za pokojnike: pok. Krenner Franc: Dr. Srečko Baraga ... 50.— Cof Emil .................. 50,— DSPB — Tabor ............. 100,— Kocjančič Doroteja ... 100.— Rigler Radi voj ....... 15.— Hacin Pavla ............... 100.— pok. Pristavec Franc: Cof Emil .............. 150 — Druž. Matičič .............. 50.— pok. mama (ob obletnici): Buda Stane ................ 200.— pole. Trpin Jerica: Trpin Jože ................ 100.— Mustar Stane .............. 100.— Skupaj......... 1.015.— Vplačana članarina .... 854.— Vse člane DSPB in bralce Vestnika lepo prosimo: če še niste poravnali članarine Zavetišča (24.— letno), to storite čim prej; ob jubilejih sc Zavetišča spomnite s posebnimi darili. Znance in prijatelje po svetu naprosite, naj priskočijo na pomoč. V tiskovni sklad Vestnika: Vombergar Mirko .... 1.50 Petrič John ........... 3.— Hočevar Francka ....... 1.— Štefan Vesel .............. 1.50 Alojzij Rus ............... 1.—• Rudi Kolarič .............. 2.50 Tone Oblak ............ 10.— Miro Odar .................. 1.— Karel Mauser ............... 5.— Skupaj (v dolarjih) 26.50 Iskrena hvala! O s -S - t g V Propiedad Intelectual TARIFA REDUCIDA No. 1.144.379 u Ef m < Concesion No. 6830 Ramon Falcdn 4168, B*. As.