Dr. Ivan Lovrenčič: Velikonočno pismo. Travna gora, dne 5. aprila 1920. Gospod uredniki Tam na steni vise puška, torba in moj prvi letošnji petelin. Prav nič zanimivega bi ne vedel povedati o njem in prav lahko sem ga dobil. Ni pel sicer tam na robu gorskega grebena kakor druga jutra, odkoder je imel širen razgled proti Jelenovemu žlebu, proti Travni gori in proii Suhemu vrhu. Noč je bila viharna in deževna, pa se je bil prestavil niže v dolino. Šele proti jutru se je bila sapa malo polegla. Že sem hotel ostati v mehki postelji, pa zmagala je trdna volja in me pognala z gorkega počivališča v hladno, viharno jutro. Ako ne slišim petelina, morda srečam in obračunam z volkom, saj so mi napravili že toliko škode, morda vidim kje medveda* morda kakega jelena, saj vse to premore naša slovita Velika gora. Vstal sem in šel. Sapa je malo popuščala, postajal sem in prisluškoval. Toda le kaplje so padale raz drevje in udarjale na preperelo listje. Tistega udarca pa, ki požene vsakemu petelinarju kri v lice, ni bilo čuti. „Prestavil se je, V dolino je preletel,“ pravi moj spremljevalec. In šla. sva v dolino. Tu ga zaslišiva. Odložim suknjo in torbo, ker vse to moti pri naskakovanju, pregledam puško in patrone, če je vse v redu, in grem. Ni sicer pel bogve kako razvnet, vendar zadosti, da sem mu prišel na kakih 30 korakov blizu. Vest se je oglasila: „Ali ga ni škoda? Ali ni naravnost greh, odstreliti ga že sedaj?“ „Tilip, tilip,“ je odgovarjal na visoki bukvi in se košatil. Ali ni previsoko? Premerim z očmi daljavo do bukve, prislonim puško k licu in sprožim. Pek i Aha, vojna patrona, sicer iz Monakovega ali odkod že, pa enako Lovec, 1920. 111 1 za nič kakor umanjkavci iz Ljubljane. „Tilip, tilip, tilip 1“ Reveži Druga patrona je bila bolj poštena, in ko je počilo v zgodnje jutro, je padel raz bukev ... Gospod urednik, pravzaprav sem zašel s pota, zakaj nisem Vam hotel pisati o petelinu. Ali ko vidim tam viseti to nedolžno žrtev svoje lovske strasti, se mi skoro vzbudi kes v duši. Ali ga ni škoda, ali ni še prezgodaj? Ko je bil še živ, je udušil te glasove vesti sam s svojim tilip, tilip. Sedaj me pa molče obtožuje. In kako naj se zagovarjam? Velikonočni ponedeljek je danes, komaj 5. april, lov na peteline se pa pričenja po starih lovskih tradicijah šele o sv. Juriju (24. IV)! Res je bila letos izredno topla zima, tako da so peli petelini že meseca marca, tudi je res, da imam še tri druge peteline zaslišane, tako da se mi ni treba bati za zarod, in končno je tudi res, da ne morem v lovišče, kadar bi hotel. Vse to je istinito in lepo, toda prav lovsko vendarle ni bilo, da se nisem premagal. Tako mi govori vest, ko gledam svojo žrtev. „Bratje, postrgajte stari kvas, da boste novo testo,“ sem čul včeraj raz lečo. Mar ne veljajo te besede sv. Pavla tudi za nas lovce? Mar ni tudi pri nas veliko starega kvasa, ki ga moramo postrgati? Ali jih ni veliko med nami, ki se sicer štejejo med lovce, ki bi pa burno ploskali, če bi izdala deželna vlada naredbo, da se lovopusti sploh ukinejo, da še sme streljati, kar in kadar se komu poljubi? Citajte samo prošnje, ki prihajajo na okrajna glavarstva! Ta hoče še ves januar in februar preganjati z lačnimi braki srne, oni želi januarja puliti kozlom brade, tretjemu ne dajo jeleni pokoja. Vse hoče le streljati, pobijati, uničevati. Tista peščica divjačine, ki se je še rešila izza vojnih časov v ta grenki mir, še ta naj — pogine. In ti, ki pišejo prošnje, so še častne izjeme I Ti hočejo vsaj zakonitim potom poteptati in pomandrati, kar je še ostalo. Koliko je pa takih, ki teptajo in mandrajo brez prošenj na glavarstvo I Ali ni že vsak izmed nas slišal kake take pritožbe? In kaj je storil? Skomizgnil je z ramami in molčal. Vem, da je v današnjih časih, ko vse goljufa in slepari, če drugega ne more, pa državo, to daritveno jagnje splošne sebičnosti, vsak boj zoper demoralizacijo brezupen. Ali vendar se mi zdi, da obupanost in popustljivost nista na mestu. Tak: laisser faire, laisser passer (nauk francoskih fizijo-kratov, pustiti stvari, da gredo svojo pot) je brez dvoma zelo mehak naslonjač, toda čim udobnejše se v njem raztezamo, tem bliže prihajamo k — tlom. Ko bomo pa enkrat na tleh, nikar ne mislimo, da bi še kdaj vstali. Naša lovišča so sicer zelo izčrpana, ali do zadnje dlake, do poslednjega peresca vendar še ne I In to zadnjo dlako, to poslednje peresce čuvajmo, vsaj dokler se da! 2 Čuvajmo jih predvsem s tem, da brzdamo samega sebe, svojo lastno lovsko strast. Če si prejšnja leta odstrelil po 100 kosov na leto, skrči sedaj ta odstrel na 50, nekje se bo gotovo poznalo. Izgovor, da. bo odstrelil moj sosed ali kdo drugi, če ne bi jaz, ne drži. Divjačina ne gre brez povoda rada iz lovišča, kjer se je polegla, in če je ne boš podil sam sosedu pred lakomno cev, bo ostala pri tebi. Seveda moraš v svojem lovišču tudi zanjo skrbeti. To ni dovolj, da plačaš zakupnino, potem se pa za lovišče do jeseni nič več ne brigaš. Divjačina ima tudi v tvojem lovišču sto in sto sovražnikov, ki preže nanjo. To so predvsem divje roparice, kakor lisica, kuna, dehor, jazbec, jastrebi, sove i. t. d., potem pa domače roparice: psi in mačke. Te so vsaj tako nevarne, če ne bolj, kakor tvoj lakomni sosed. Kajpak, če si tako malomaren, da ne privežeš niti svojih lastnih psov in jim puščaš, da trgajo mlade zajčke in srnice, potem se le ne izgovarjaj na sosede ali na tatinske lovce. Največji lovski tat si sam 1 Če je pa pred tvojim lastnim pragom čisto in pometeno, potem se nič ne boj, zasukati metlo tudi pred sosedov prgg. To zahteva od tebe tvoja lovska čast, tvoja stanovska dolžnost, tvoja lastna korist. Krivo je naziranje, da je samo tista divjačina tvoja, ki se nahaja trenutno v tvojem lovišču. Tvoja je divjačina celega okoliša, zato ti ne more biti vseeno, kaj se ž njo godi po drugih loviščih. Divjačina postane tudi po zakonu izključna last zakupnikova šele, ko je mrtva, dokler je živa, je pa skupna last nas vseh, ki pripadamo k zeleni bratovščini. Zato smo tudi vsi upravičeni in naravnost dolžni, brigati se za njen blagor. Morda se zdi ta moja teorija komu na prvi pogled nekoliko drzna, toda če stvar preudari, mi mora priznati, da imam prav. Pomislimo le na znano dejstvo, da živi od enega samega v redu držanega lovišča cela okolica, da pa pokvari en sam mrhar sredi pravih lovcev ves njihov trud, vso njihovo skrb. Mislim, da je s tem zadosti dokazana interesna skupnost lovcev. Ne bom pa ugovarjal temu, da ne upravičuje posameznika ta interesna skupnost, da posega naravnost v lovske naredbe drugih. To gotovo ne gre, da bi na primer jaz pisal sosedu: „Dragi tovariši Ti preveč izrabljaš svoje lovišče; jaz tega ne trpim in si to prepovedujem“. Moj „dragi tovariš“ bi me utegnil prav pošteno zavrniti za take opozoritve. Toda kar posamezniku ni dovoljeno, to mora biti dovoljeno naši stanovski organizaciji, naši lovski zbornici, to je našemu Slov. lovskemu društvu. To je tista inštanca, h kateri naj bi se zatekali vsi lovci, kadar gre za lovske koristi. Društvo je tista inštanca, ki je upravičena, postaviti na sramotni steber javnosti brez ^ 3 usmiljenja vsakega mrharja, vsakega živodera, vsakega rekordavzarja. Za opomine svojega soseda se tak mrhar najbrž ne bi nič brigal. Ce bo pa dobil opomin od Slovenskega lovskega društva, ga najbrž ne bo enostavno vrgel v koš, kajti računati bo moral s tem, da b| utegnilo društvo ubrati drugačne strune, ki bodo malo bolj neprijetno zabrnele kakor samo nedolžen opomin. V bližnji bodočnosti pridemo brez dvoma do tega, da bo določila vlada uradoma odstrel za vsako lovišče in da bo vzela kratkomalo iz rok lov zakupniku, ki ne bo spoštoval te vladne naredbe. Tudi do tega bo prišlo brez dvoma, da ne bo pripuščala politična oblast k dražbi oseb, zoper katere bo vložila naša lovska zbornica svoj veto. Tudi pri podaljšanju lovskih zakupnih pogodeb bo hotela slišati njeno mnenje. Rad priznavam, da so to zelo radikalne reforme dosedaj obstoječih lovskopravnih razmer. A krvavo potrebne so! Saj vidimo, kaki elementi se vrivajo danes med nas, in na lastnem telesu občutimo demoralizacijo v lovstvu. Kakor imajo pravico druge skupine, da branijo svoje koristi potom organizacij, tako smo tudi mi upravičeni, storiti potom svojega Slovenskega lovskega društva vse, da rešimo lovišča Slovenije pred popolnim propadom. Deželna vlada je pokazala za naše težnje dosedaj veliko več razumevanja kakor prejšnji nemški birokrati, četudi so se sami prištevali med prve lovce, Pred vsako važnejšo lovsko naredbo je dala našemu društvu priliko, izraziti svoje mnenje. Čast in hvala ji ! Naše stališče gotovo ni lahko, kajti, nepobitna resnica je, da odrečejo v mnogih slučajih popolnoma tisti organi, ki so v prvi vrsti dolžni* skrbeti za to, da se izpolnjujejo obstoječi- zakoni, da postanejo kri in meso in ne ostanejo le cunja papirja. Naše orožništvo je zaposleno z vsemi drugimi stvarmi, tako da mu ne preostaja prav nič časa za zasledovanje tatinskih lovcev. Naša sodišča presojajo lovske tatvine z vidika splošne demoralizacije, katero smatrajo za olajšujočo okoliščino, in izrekajo sodbe, ki so naravnost vzpodbuda vsem tatinskim lovcem k nadaljevanju te temne obrti, morale bi pa biti svarilo, ki bi odvračalo ljudi od krive poti. In vendar so ravno tatinski lovci eden najnevarnejših elementov za državo, Naj pride do kakih boljševiških prekucij, do kakšne komunistične pobune, do izgredov sploh, v prvih vrstah bodete videli na kmetih tatinske lovce. Zakaj? Zato, ker je tatinski lovec navajen — krasti, navajen tvegati— glavo in končno navajen —^ orožja. Moti se, kdor misli, da je današnji tatinski lovec še vedno ona romantična prikazen iž predvojnih časov. Tatinski lovci so danes predrzneži in siloviteži brez primere. Streljanje ma lovske čuvaje jim je igrača. Dan na dan se sliši o takih krvavih spopadih. In kaj se zgodi takemu lumpu? Ge gre po sreči, ga oprosti sodišče radi »pomanjkanja dokazov“; ali mu pa prisodi par dni zapora. Ko je vprašat 4 ^ neki moj znanec nedavno gosp. sodn. svetnika N., koliko so dobili trije tatinski lovci iz Z., ki so ustrelili srno, mu je odgovoril: „Obsodil sem A na pet dni, puške pa ni hotel dati in je imel prav, saj bi je tudi jaz ne dal.“ Mislim, da posveti ta opazka precej globoko v naše kazenskopravne razmere. Ali uprav zato je potrebno, da se oklenejo lovci tesneje svoje organizacije in da skušajo potom nje doseči odpomoč v posameznih primerih. Vloga, ki jo morda napiše posamezen član na sodišče, na deželno vlado ali kamorsibodi, je rahel piš, vloga, ki jo pošlje naša stanovska organizacija, je pa vihar, ki ga morajo vpoštevati oblasti. Kolikor močnejša bo naša organizacija, toliko vplivnejša bo naša beseda. To naj bi imel pred očmi vsak lovec, zlasti pa tisti, ki se še obotavlja, pristopiti k društvu. Danes, ko se toliko govori o socijali-zaciji itd., bi morali priti naši lovci do spoznanja, da je najlepša socijalizacija lova ta, da se strnemo vsi lovci v enotno vrsto in skušamo rešiti, kar se še da. Kako si to predstavljam? Prav rad bi tudi to obrazložil, ali baš slišim na stopnjicah težke korake svojega lovca, ki me prihaja klicat, da greva na jazbece. Tudi moj Ravs in Davor, ki sta ves čas mirno ležala tam pri postelji, ko sem pisal to pismo, silita ‘vame, kakor bi hotela reči, da je za danes dovolj. Pa naj imata enkrat prav ! Prav krepek,lovski pozdrav! sbs, 5 Dr. Stanislav Bevk: Varstvo prirode in lov. Oberländer pravi v svojem „Lehrprinzu“, da je prvi pogoj za pravega lovca ljubezen do prirode, ki mu mora biti prirojena. Poglobi pa se s proučavanjem prirode in njene uredbe. Pravi lovec ljubi svoje polje in svoj gozd, opazuje z zanimanjem življenje živali in poizkuša storiti vse, da bi se razvijalo nemoteno, po prirodnih zakonih. Najboljše se razvija živalstvo, če je pripuščeno v prosti, neovirani prirodi samemu sebi. Vsako poseganje v naravin red je živalstvu na kvar. Da, celo koristna divjačina trpi škodo, če jo ščitimo preveč, n. pr. s tem, da pokončamo vse njene sovražnike. Razne bolezni, splošno hiranje, jalovost itd. so posledice takega ravnanja. Kakor sploh vse živalstvo, se je razvila tudi divjačina v današnje oblike s sedanjim načinom življenja tekom mnogih tisočletij potom prilagoditve polagoma se izpreminjajoči splošni prirodi, odnosno predrugačenim življenjskim pogojem. Če se izpremene ti pogoji mahoma ali v kratkem času močno, jim živalstvo ne more slediti, zato vplivajo nanje škodljivo, uničujoče* Skokov priroda ne pozna. Hitrih izprememb, ki so povečini posledica napredujoče kulture, ne; moremo lovci, pa tudi ne smemo ovirati. Postavili bi se s tem proti napredku umnega poljedelstva, pametnega gozdarstva, vobče proti izkoriščanju zemlje za življenjske potrebščine. Vendar imamo sredstvo, ki vsaj nekoliko odvrača po modernem svetu divjačini povzročeno škodo, dasi je ne more popolnoma popraviti, to je: na pravo umevanje oprta umetna gojitev divjačine. Ta obsega vobče te-le dele: 1. izboljšanje skrivališč, 2. skrb za primerno in zadostno hrano, 3. krmljenje ob pomanjkanju, 4. izravnavanje pravilnega številnega razmerja med samci in samicami potom odstrela, 5. ojačenje zaroda z odstrelom slabičev, 6. prihajanje nove krvi in 7. primerno pokončavanje škodljive divjačine. V svojem lovišču prouči torej lovec skrbno, v katerem pogledu potrebuje divjačina njegove pomoči, da lahko ukrene, kar spozna za potrebno. Ako ni lovec obenem posestnik lovišča, ne more seveda dostikrat v marsikaterem pogledu ničesar storiti za svojo divjačino. Če zapoje sekira v lovišču in se umakne mešani gozd jelovemu nasadu ter izgine podraščevina, če se izpremeni močvirje v plodne njive, če se obzidajo bregovi rek in izravnajo potoki, gleda najemnik lovišča' z žalostnim srcem brez vsake moči, kako izginja vrsta za vrsto ljubljene divjačine, morda najprej tista, ki jo je gojil najbolj in ki mu je pripravljala največ lovskega veselja in užitka. Tok življenja je tak, da moramo gledati lovci dostikrat križemrok, kako propada divjačina. Kam so izginili junaki, ki nam pričajo o njih 6 *2s rogovja v zbirkah iz naših mladih dni, v zbirkah naših očetov' in dedov, ki govore o njih zapiski v lovskih dnevnikih iz pretekle dobe? Nehote se vprašamo, ali je jelen, odkar ga ne goni več volk po nedostopnih gozdovih, res še pravi divji jelen? Ali je srna po nemških ravninah, zasajenih s preštetimi debli borovcev, še ona srčna, živa žival, izraz zdravja in moči? Ali ne vzbuja zajec po umetnih nasadih lovčevemu srcu naravnost pomilovanja s svojimi mnogimi boleznimi in s svojo vdanostjo, ko ga obkroži streljačev in gonjačev vrsta? Kdo ne vidi tega, da se bliža naša divjačina po eni strani stopnji živalskih vrtov, zverinjakov in kurnikov, po drugi pa popolnemu propadu? Kdo ne ve, da je po nekaterih državah ta doba v istini že nastopila? Gotovo se krči vsakemu lovcu srce, če razmišlja, da pridejo taki časi tudi k nam in da so neizogibni. Danes morda še nimamo vzroka, preglasno tožiti, toda čas hiti in paziti je treba, da nas ne prehiti. Brez odlašanja se je treba lotiti resnega in na široki podlagi zasnovanega, smotrenega dela pr ir od ne g a 'varstva. Vsi ljubitelji narave, lovci in nelovci, moramo zastaviti vse svoje sile, da otmemo, kar se še da oteti, da ohranimo vsaj v malih zgledih prirodo v njeni prvotnosti in da postavimo meje nepotrebnemu uničevanju prirodnin. Prirodno varstvo ima sledeče glavne, poteze : 1. Ustanavljanje in vzdrževanje prirodovarstvenih parkov (reservatov), kjer naj se razvija živalstvo in rastlinstvo nemoteno po svojih prirodnih zakonih. 2. Zakonito ščitenje vseh onih znanstveno zanimivih in redkih živali in rastlin, ki jim preti pogin. 3. Obvarovanje posameznih važnih ali čudovitih prirodnin in prirodnih čudes razdejanja, oziroma oču-vanje njihove prvotnosti. 4. Vzbujanje ljubezni do narave pri najširši javnosti, da pride do umevanja važnosti prirodnega varstva. Večina kulturnih držav je uvidela potrebo prirodnega varstva ter ustanavlja, oziroma je že ustanovila z odstopom zemljiških celot ali z večjimi denarnimi prispevki varstvene parke, ustvarja zakone za popolno varstvo nekaterih živali in rastlin ter poučuje ljudstvo, da se omeji zatiranje in uničevanje tudi onih prirodnin, ki jih zakoni ne ščitijo imenoma. Da je tudi v naši državi; ki prednjači ostalim evropskim državam tako v flori kakor v favni in v geološkem oziru, nujna potreba, započeti delo v enakem zmislu, je jasno, ako se hočemo ubraniti sicer upravičenemu očitku nekulturnosti in nepojmovanja važnosti prirodnega varstva. Gotovo smo lovci v prvi vrsti poklicani, da se oprimemo te naloge in pokažemo z dejanjem, kako neupravičen je očitek, da pobijamo lovci in rušimo, kar ustvarja in gradi priroda. Res je, da so nekateri ljudje, ki nosijo puško in ž njo tudi streljajo, neke, pokra- di 7 jine skoro docela opustošili redkih rastlin in jih oropali zanimivega živalstva, toda ni vse lovec, kar nosi puško, in zato nas taki očitki ne zadenejo. Pravi lovec ne uničuje, ne pobija in ne „strelja živali“, ampak goji in pozna le primeren „odstrel divjačine“. Odstrel pa je del gojitve divjačine in koraka vzporedno z varstvom prirode. Lovcu je torej prav lahko, prekoračiti ozki jarek, ki loči so-smerni poti, ter podpirati v vsakem oziru lepo nalogo prirodnega varstva. To mu je tem lažje, ker so že ugotovljene smernice, katerih se moramo držati. V področju Muzejskega društva v Ljubljani se je namreč osnoval poseben odsek za varstvo prirode, katerega člani so znanstveniki, strokovnjaki, lovci. Ta odsek je sestavil po vestnem razmotrivanju vseh važnih okoliščin s prirodopisno- in lovskoznan-stvenega stališča na deželno vlado za Slovenijo obširno spomenico, ki vsebuje v glavnem te-le predloge: Ustanove naj se za sedaj v Sloveniji trije visokogorski (alpski), trije srednjegorski (gozdni) in en barski varstven park. Potom zakona se naj zagotovi določenim živalim in rastlinam popolno varstvo. Vse važne podzemske jame naj preidejo v državno last in v oskrbo društva za varstvo prirode. Za alpske varstvene parke se je predlagalo v prvi vrsti celo veleposestvo barona Friderika Borna pod Ljubeljem, ki meri 1334'17 ha in je za varstven park zelo primerno, kajti obsega vsakovrsten alpski svet, tako da bi se dal tamkaj z malimi stroški prirediti alpski botaničen vrt, in je z višino 1400 m lahko dostopno tudi takim znanstvenikom, ki niso hribolazci; potem v Kamniških planinah vse neplodno ozemlje ob glavnem slemenu od Babe pri Kamniškem sedlu do Velikega vrha, ki sega v višino 2400 m in ima velezanimivo floro in favno ter je imenitna geotektonska zgradba; končno dolino sedmih j e z e r pod Triglavom, ki je velepomembna v geotektonskem, paleontološkem, zoološkem in botaničnem oziru in se je potegovalo zanjo svoj čas z enakim namenom „Nemško avstrijsko planinsko društvo.“ Za srednjegorske parke naj bi se reserviral pragozd kneza , Wi ndisch - G r a e t z a nad Lokanijo pri Oplotnici v konjiškem okraju, potem vrh kranjskega Snežnika od višinske črte 1300 m in v Kočevskh gozdih deli okoliša Glažute in Podpreske v Gotenicah, potem deli okoliša Friedrichsteina, Kočevja, Grčarice, Podstenice v Rogu, Travnika i. t. d. Za barski park je pripraven edinole še majhen košček ljubljanskega barja pod hribčkom Grmcem pri Babni gorici. Tam bi se dal še nekaj časa ohraniti prvotni značaj barja s svojimi tipičnimi rastlinami in tudi nekatere živali bi našle ondi zavetje. 8 Jurij Šubic. Pred lovom, Predlagani svet je deloma že v lasti države, deloma more preiti v njeno last ob izvršitvi agrarne reforme,, odnosno bi ga kupili ali vzeli v najem. V zakonito popolno varstvo v celi državi so se predlagali razen onih živali, ki jih ščiti lovski zakon, oziroma naredba deželne vlade za Slovenijo z dne 25. decembra 1919, št. 827, ribar-ski zakon in zakon o varstvu koristnih ptic z dne 20. julija 1910, dež. zak. št. 27, še nekateri sesalci (kozorogi, divja koza cretensis in ibex, marmotica ter jelen in medved v dopustnem številu v Kočevskih gozdih), nekaj ptičev (sokol-selec, orli, škarnjaki, lunji, vir, mi-šar i. t. d.) ter več drugih živali iz nižjih živalskih skupin. Posebno varstvo naj bi uživala tudi kranjska čebela. Rastlin so predlagali 13 vrst. Glede predlaganih živali morda niso enakih nazorov nekateri lovci. Toda tu ne sme biti mnenje posameznika merodajno, tudi ne smejo odločevati morebiti razmere v posameznih loviščih. Splošnost je tu na mestu in — če kje §f|lse moramo opirati pri teh vprašanjih na to, kar je dognala veda za splošno ter vobče veljavno. Ako mora morda pri teh vprašanjih lovec znanstvu na ljubo malce zatisniti eno oko, mu to nikakor ne bo v nečast, marveč mu bo dvignilo ugled v vsem olikanem svetu. Gre tu v glavnem za takozvano „škodljivo divjačino“, ki naj se zatre po mnenju nekaterih popolnoma. Da je to naziranje napačno, dokazujejo nešteti zgledi. Opozarjam tu le na to, kar piše o tem Oberländer, ki pravi: „Prav poučen zgled, kako slabih posledic je brezobzirno pokončavanje škodljive divjačine, je ta-le: v mojem lovišču in v loviščih mojih sosedov smo zatrli zaradi fazanov vse „škodljivce“. Tako je izginil iz teh lovišč tudi dehor, ki ga je bilo dotlej precej. Mislili smo, da napočijo našim fazanom zlati časi. Pa glej prevarel Povodne podgane So se tako razmnožile, da so napravljale mnogo; več škode pri fazanih kakor prej dehorji. Kakor znano, je dehor hud, sovražnik povodnih podgan in, ker ni pomagalo zoper podgane nobeno1 sredstvo, smo morali poklicati dehorja na pomoč, n Nekaj podobnega vidimo v nižinah ob Renu. Tam je lisica skoraj čisto iztrebljena. Zato propada zajec strašansko. V zadnjih 30. letih so se zajčje bolezni; tako razpasle, da se je skrčil odstrelek na polovico, v nekaterih loviščih celo na četrtino. Se večje zlo je to, da so vsi zajci zanikarni slabiči in da se bolezni širijo ter podedujejo, ker ni lisice, da bi pospravila v kraj bolno divjačino in ž njo povzročevalce bolezni.“ Nam se sicer še ni treba bati za lisice in dehorje, pa tudi ne. za > druge dlakarje tega plemena, dasi so nekatere vrste postale že precej redke. Ne morem pa mimo, da bi ne opozoril na to, da naj bi lovili vse večje roparice le na lovski način, vsaj pa brez strupa. Po- 10 temu naj pomore dobičkaželjnost na pot — do dela za varstvo prirode. Mirko Hanzlovsky: Vpliv gospodarsko urejenih gozdov na lov. Sedanje oskrbovanje gozdov se drži mnogo načel, ki lov skoro izključujejo. Predvsem zahteva tako izkoriščanje šum, da so večji dohodki skoro nemogoči. Dobro pri tem je, da se ne da uvesti tako gospodarstvo kar čez noč in da se ne izvršuje tako točno, kakor predpisuje teorija. Sume propadajo po malem, dasi jih ščiti gozdni zakon iz leta 1852. Kjer so se razprostirali pred še nedavnim časom prostorni gozdi, raste zdaj žito, trava ali kak drug sadež. Obilo pa je tudj golot, ki so posledica grehov, izvršenih pod naslovom : „Naprava novih pašnikov v svrho povzdige živinoreje.“ Sicer so že začeli misliti, kako bi zasadili te goloseke, in so izdali mnogo predpisov, ki so pa ostali izvečine na papirju. Resnici na ljubo moram poudariti, da ne vlada pri nobeni stroki toliko nazadnjaštva kot pri gozdarski, ker se razbije dobra volja gozdnega gospodarja skoro vedno ob trmoglavosti pravnika. Malo manj sta si v laseh posestnik gozda in lovec, dasi se tudi njiju stališči ne krijeta. Treba, je delati predvsem na to, da SEV 11 pride med vsemi temi činitelji do sporazuma. Do tega pa ne more priti, ako ostanemo malenkostni in povrhu še strastni jahači paragrafov, ker ne smemo pozabiti, da se ne da narava vkleniti v predpise. Glede razmerja med gozdnim in lovskim gospodarjem moram omeniti, da so dohodki lovišč v primeri z dohodki gozdov le mali. Zato jih prištevamo samo k stranskim dohodkom. Gozdarju ni lov prvovrsten vir dohodkov, ampak tak, ki ga pusti lahko tudi usahniti, ako se zviša vsled tega donos gozda. Nekdaj je bil pač posestnik gozdov hkrati gojitelj šume in lova. Danés gresta gozdogojec in lovec vsak svojo pot. Gozdni posestnik si razdeli šumsko posest v toliko delov, kolikor let znaša obratovalni čas. Ta tvori dobo od zasaditve drevesca do njega zrelosti za posekanje, oziroma uporabo. Vsako leto pade pod sekiro tista množina lesa, ki odgovarja obratovalni ploskvi. Izrabljanje pa se ne vrši samo na zrelem lesu, ampak v različnih gozdnih in starostnih razredih. Moderni gozdogojec pozna obratovanje v visokem lesu, srednjem in nizkem gozdu. Obratovalni čas v visokem lesu znaša 100—150 let, v srednjem gozdu 30—50 let in v nizkem 10—20 let. Ker niso enake vse lege, dozori nekateri les prej kot drugi. Zato se določi obratovalni čas za vsak kraj posebe. Njegova dolgost se ravna torej po legi gozda. Ker je merodajna za lastnika gozdov samo trgovska stran, izrablja vsako leto samo toliko, kolikor zahtevajo to razmere lesnega trga: eno leto več, drugo manj, samo da ne prekorači letnega proračuna. Na ta način je zagotovljen gozdogojcem za večne čase leten dohodek. Načinov izrabljanja gozdov je več. Omeniti hočem samo tiste, ki imajo izrazit vpliv na lov. Pri čistih smrekovih gozdih uporabljamo največ seče pasov. Ako je gozd zrel, odmerimo in posekamo na strani, ki leži v smeri vetrov, ozek pas. Njegova širina ne sme znašati več kot povprečna dolžina debla, to je 20—25 m. Namen teh seč je, da zanese veter seme stranskih dreves na ta del ter ga oplodi in pomladi brez nasadov. Ko vidimo, da je ploskev poseka zadostno pomlajena, pride na vrsto sosednji, pas in tako naprej, dokler ni padel ves dozoreli les. Namesto tega je ponekod v navadi kotličasto sekanje. V zrel gozd zasekamo na več krajih kotle, ki se razširjajo po vsakem semenskem letu za 20-f|25 m. Ta način sekanja traja tako dolgo, dokler se ne sklenejo kotli. Mlad les stoji torej tik starega, ki je bil prej stalno zatočišče divjadi. Ko se začne sekati, mora izginiti divjačina v sosednje goščave, kjer je več miru. Seče z naravnim pomlajenjem so po navadi z drevjem gosto zarasle in ne nudijo skoro nobene paše. Tovrstne seče vplivajo na divjačino jako slabo 12 >c2s in jo odvračajo od sebe. Divji petelin se sploh izseli iz takih krajev. Poudarjam, da govorim iz izkušnje in ne iz teoretičnih razlogov. Prej so bili pri čistih smrekovih in hrastovih gozdih navadni goloseki. Posekali so namreč naenkrat večje ali manjše dele zrelega lesa, katere so pogozdili po dveletnem počitku seče s sadikami. Sekanje po tem načinu je enostavnejše, toda zvezano z ogromnimi troški ža nasade, Že prvo leto po izvršeni sečnji vzklije na takih prostorih vse polno najbujnejše trave in, drugih rastlin. Razkrojitev prsti se vrši vsled. neoviranega dostopa svetlobe in zračnih vplivov zelo hitro, tako da ne primanjkuje gnojil raznemu rastju, čigar bujnost privabi vsak večer in vsako jutro srnjad na plan, kjer jo lovec lahko mirno proučuje. Ker zraste na takih prostorih tudi obilo jagod raznih vrst, najdeš jeseni tamkaj tudi petelina z družico. Pa tudi gozdni jereb se rad pase ob gozdnih obronkih. Na Gorenjskem sem naletel na podobnih sečah tudi na divje koze, ki so se tamkaj prav dobro počutile, dasi so bila njihova navadna bivališča oddaljena več kot pol ure. Ker sadimo običajno 1’30 m sadiko od sadike, se sklenejo nasadi le počasi in ostanejo pašnik divjačine skoro 10—15 let. Pa vrag je, da pride moderni gozdar, češ da mu je odrgnil srnjak toliko in toliko mecesnovih sadik, objedel toliko javorov in tako dalje. Hitro vzame svinčnik v roke in začne računati, koliko prirastka je šlo v izgubo, koliko bode stalo popravljanje i. t. d. Primerjaje številke z dohodkom lova, skremži obraz in veleva,: toliko in toliko srnjakov se mora odstreliti, da se zmanjša škoda čim največ. Lovec-najemnik oporeka, da je število srnjadi prej premajhno kot preveliko, a če ne pride mirnim potom do sporazuma, sledi ukinitev pogodbe. Tako dela gozdar, ki gleda nekaj stotin pokvarjenih drevesec skozi očali teoretika, tisti pa, ki ima nekaj izkušnje, ve dobro, da ne doseže vsaka posajena rastlina dozorelosti in da usahnejo tri četrtine v boju ža obstanek. Kjer vidi, da se je osredotočila hudomušnost srnjaka na en kraj, zasadi mesto pokvarjenih drevesec drugovrstne sadike. V razjasnilo navajam sledeči slučaj: v bližini Kostanjevice na Dolenjskem se razprostira širen hrastov gozd. V delu gozda, katerega je upravljala država,' so opazili približno pred 20 leti, da dela srnjad škodo v nasadih z objedanjem popkov in odrastkov hras-tičev. Takrat sem bil še mlad praktikant. Tedanji gospodarski vodja mi je razkladal škodo. Videl nisem drugega kot sem ter tja kak odjeden, vršiček, a bil sem mnenja, da se bo posušil ves nasad. Ovijali smo poganjke s predivom in pritrjevali nanje razne pločevinaste varovalce popkov. Vse skupaj je stalo za tedanje razmere obilo denarja. Preveč divjačine gotovo nismo gojili v omenjenem gozdu, kajti vsakoletni odsfrelek je znašal 20—30 živali. Kljub temu 13 smo dobili na tozadevno poročilo ukaz, da moramo število divjačine znižati kar najbolj mogoče. Lov je sledil lovu in pri vsakem smo postrelili 15—20 kosov. Tekom dveh lei je padlo približno 150 srn. Izvzeta je bila samo mladina. Po preteku 20 let sem si zopet ogledal tiste nasade, kjer je bila odgriznila srnjad nekaj poganjkov. Kulture so bile krasne in vzorne. Kje so imeli oči takratni odgovorni činitelji, ne vem. Skoro se mi zdi, da je imel prav oni gozdar, ki mi je rekel, da so napravili lovci s streljanjem z zrnjem na nasadih več kvara kot uboga srnjad. Ko bi bili pokladali takrat srnam dobre trave in divjega kostanja, bi bilo gotovo toliko zaleglo kot brezmiselno preganjanje, a bi imelo zmisel. Seveda stane krmljenje več kot naboji, ki so bili takrat prav po ceni. Ako hočeš videti danes srnico v omenjenem gozdu, si moraš vzeti precej dolg dopust in izredno mero potrpežljivosti. Goloseki, o katerih smo govorili, ugajajo- prav izborno vsej divjačini, ker ima tamkaj poleg miru tudi obilo paše, le žal, da se o-pušča ta način sekanja pri večjih gospodarstvih. Poznajo ga samo še mali posestniki. Prebiranje je tudi način sekanja. Tu sekamo na določenem prostoru samo najstarejša debla in pa pokvarjen les. Tako izkoriščanje raztegnemo lahko na ves gozd in ponavljamo sečnjo vsakih 15—20 let. Razdelimo pa lahko gozd v več delov in preberemo vsako leto samo en del. Taki gozdi kažejo zelo neenako lice, katero ne ugaja divjačini posebno. Edino divji petelin rad samotari v njih in si jih kaj rad izbere za rastitev. Omeniti moram še, da se uporablja ta način sekanja samo v zelo visokih ali strmih legah, kjer moramo čuvati gozd ali so pa tla tako slaba, da se je treba bati, da bi se ne obnesla poznejša oploditev, setev ali nasad. Skoro povsod in pri vseh lesnih vrstah so vpeljali takozvane oploditvene seče z daljšim časom izrabljanja. V skoro zrelem gozdu vzamemo prvotno približno 10% lesne množine, pri čemer se oziramo na pokvarjena drevesca in na ona, ki niso kot semenice prikladna. Po preteku 10 let razredčimo les za 15—20%. Namen te sečnje je okrepitev semenic in priprava tal za odpadajoče seme. Pri prihodnji seki odvzamemo zopet 10—20% lesa. Ta seka je šele oploditvena, medtem ko je prva pripravljalna, druga in tretja pa svetlobna. Ko se pokaže končno zadostna množina mladik, odstranimo še ostala matična drevesa. Ker se vrši sekanje po tem načinu izkoriščanja le v daljših presledkih, ne vznemirja s tem prehudo divjačine. V takih sečah ima divjačina še precej hrane in zavetja. Petelinu so te vrste seč najljubše. Se več načinov izrabljanja visokih, odnosno dozorelih gozdov je, ki so si pa v načelu več ali manj podobni. 14 ^ Omeniti moram še one vrste seč, ki se vršijo v mladem lesu v svrho gojitve. Komaj se začnejo stikati veje sadik ali začne nad-kriljevati rastline-varovanke ostali les, katerega obstoj ni zaželjen, začnemo snažiti. Pozneje, ko se prične les medsebojno izpodrivati, oziroma preraščati, - pomagamo delu narave s tem, da odstranimo zatrta drevesca, pregosta mesta pa trebimo tako, da nima gozd v rokah modernega gozdarja miru od časa, ko je vzklilo seme, do dozorelosti. Naravi sami ne prepuščamo drugega dela kot samo setev v oploditvenih sečah. Naravno je, da tudi divjačina nima miru. Komaj se je kje nekoliko ustalila, že pride gozdar z drvarji in jo prepodi v drug kraj. Tu si še ni dobro ogrela ležišča, že mora bežati pred drugimi drvarji. Kjer se torej gospodari strogo po načelih modernega gozdarstva, tam je težko za divjačino. Če leži posestniku gozda pri srcu tudi lov, potem mora najti srednjo pot. Ker stane gospodarjenje z večjimi goloseki preveč, je treba uvesti trebljenje ali pa oploditvene seče. Mladim nasadom pomagajmo šele v času, ko stopa izrazito na dan boj za obstanek. Ker imamo pri trebljenju in čiščenju samo troške, dobička pa malo, je moramo omejiti kar najbolj, da ima divjačina dalje časa mir. Napravimo sl kolikor mogoče mešane gozde. Nekdaj čistim bukovim gozdom primešajmo po izvršeni sečnji smreke, jelke, javore in druge listovce. V strmih in skalnatih legah se obnese kaj dobro mecesen, katerega sadimo v gručah. Čistemu smrekovemu gozdu primešajmo tudi bukev, jelko, mecesen in javor. Čistih jelkinih gozdov nimamo. V hrastovih gozdih je dobra jelša, jesen in brst. Seveda moramo vpoštevati pri nasadih jakost in vrsto zemlje, da se ne bodemo kesali. Ker sem čul že večkrat v lovskih družbah ugibanja, kam je izginila ponekod ta ali ona vrsta divjačine, dasi je je bilo prej mnogo in ni nikjer kakega znanega vzroka za njeno pojemanje; sem hotel opozoriti s tem lovce na razmerje med gozdnim gospodarstvom in lovom, kateremu nismo posvečali doslej nič pažnje, ne glede na to, da bi nam morale vzbuditi marsikako grenko misel goličave, ki se posmehujejo vsepovsod po naši domovini raznim gozdnovarstvenim paragrafom, ki spe pri političnih oblastvih. Da bi se le prej vzbudili, preden izginejo naše šume in ž njimi naša divjačina, pa tudi marsikaj drugega, kar bo zabolelo celo one, ki niso prijatelji narave in lova! 15 Dr. Janko Lokar: Poglavitosti iz lovskega psoslovja ptičarjev. Pes je za nas velike važnosti. Da je zvest varih in čuvaj, to ve vsakdo, vsem pa niso znane druge njegove koristi.. Ponekod n. pr. jedo njegovo meso ravno tako kot od kake druge domače živali. Tako so na Kitajskem pasji mesarji. Toda glede tega nam ni treba hoditi na vzhod ali sploh k nekulturnim in divjim narodom, ker imamo doma jedce pasjega mesa, s katerim so zelo zadovoljni. Deloma so jih privedle do tega žalostne življenjske razmere, deloma pa vojska, ki je izpremenila v marsičem naš jedilni list. Ako se ne čudimo, da jemo zdaj skoro splošno konjsko meso in da so se razmnožili cenilci mačje pečenke, se ne križajmo pred lonci mesa one živali, kije gotovo snažnejša kot svinja, kakor mi je razlagal letos o priliki petelinjega lova svojo ljubezen do psetine neki preprost človek iz litijskega okraja. Ko smo 1. 1916. prodirali in se umikali po Galiciji, so lovili naši sosedi, pešci hrvaškega polka št. 78, pse in sekali njihovo meso na lastnih stojnicah kg po 40 vinarjev. Da ni pasji kožuh brez vrednosti, so pokazali letos ljubljanski krznarji, ki so pridno kupovali pasje kože, iz katerih izdelujemo rokavice, rokovnike, kape, torbe, lahke črevlje in podobno. Iz Mandžurije izvozijo vsako leto nad 100.000 pasjih kož. Iz kosti in žil kuhamo lep, s pasjo mastjo mažemo kolesa, ponekod jo pa smatrajo še dandanes kot zdravilo zoper sušico, n. pr. na Belokranjskem. Zdravilno moč ima celo pasje blato • — album grae-cum, ker so ga baje Grki prvi spoznali za lek. Da bi bili prebivalci najsevernejših krajev veliki siromaki brez psa, znamo, saj jim služijo predvsem psi kot vozna in tovorna živina, katero službo morajo opravljati tudi pri nas, zlasti po večjih mestih. Znano nam je tudi, da nadomeščajo psi redarje (branijo gospodarje, zasledujejo hudodelce, rešujejo potapljajoče se, iščejo v snežnih zametih ponesrečene ■— bernardinec Barry si je pridobil s tem svetovno slavo — i. t. d.). V zadnji vojski so se izkazali pri iskanju ranjenih, svoje dni pa so nastopali kot pravi bojni psi, ki so si priborili z neustrašenostjo toliko slavo kot najhrabrejši od njihovih človeških sobojevnikov. Spancem n. pr. so zelo pomagali pri prodiranju v dežele novega sveta. Kako porabni so psi in kako mislijo na njihovo izkoriščanje ljudje, nam kaže dejstvo, da se jih poslužujejo tudi naši verižniki, kadar tihotapijo črez mejo. S seboj jemljejo istrske ovčarje, ki ovohajo in naznanijo z lajanjem bližajočo se obmejno stražo, preden je ta količkaj opazila o tihotapcih. 46 Za nas lovce prihaja v prvi vrsti v poštev njihova uporabnost pri lovu. Preden pa preidem v opis nekaterih pasjih lovskih pasem, moram poudariti, da ne poznamo pri nobeni domači živali toliko vrst kot pri psu. To izvira najbrž odtod, da ni pazil človek dosti na njegovo telesno obliko, ker ga ni gojil zaradi moči ali mesa kot konja ali govedo. Pes-čuvaj je bil n. pr. lahko velik ali majhen, dolgo - ali kratkodlak, imel je lahko mala ali'velika uha, dolgo ali kratko glavo, ker je bilo to brezpomembno za vršitev njegove naloge, da je naznanjal z lajanjem bližajočega se tujca. Ce je moral poiskati v luknji lisico, sicer ni smel biti prevelik, a v tem okviru je bil lahko zleknjen ali kratek, ravno-ali krivonog. Z drugimi besedami: psov niso vzgajali in vzrejali po gotovih načelih, kar je imelo za posledico najrazličnejše oblike. Ta raznolikost povzroča točni razpredelitvi pasjih plemen velike težkoče, tako da nimamo še dandanes popolne sistematike psov: Med lovskimi psi nas zanimajo najbolj ptičarji, prepeličarji, jere-bičarji ali frmači. Točnega domačega imena nimamo zanje. Prvi trije izrazi obsegajo premalo, ker ne lovimo s temi psi samo ptic ali celo samo prepelic in jerebic^ ampak tudi druge živali; zadnja beseda je pa italijanskega izvora (fermare, fermo). V tem oziru lahko zavidamo Nemcem za njihov izraz „Vorstehhund“, ki nam jasno pove, da obstoje te vrste psi, kakor hitro zavohajo divjačino, kakor bi bili vliti iz jekla, da privzdignejo pri tem prvo nogo in gledajo nepremično v smeri divjačine. Ta lastnost je zelo stara in prirojena, a od .človeka tekom let spopolnjena; vsak mlad ptičar stoji na žival in se zažene vanjo ali zanjo—'to češče 1 — šele črez nekaj časa, četudi nekateri že črez nekaj trenutkov. Ko pride ptičar v leta, izgubi to lastnost, ako ni izučen in ni v vaji, ter se obnaša napram divjačini kot brak. Da stoji pes pred divjačino, omenjata že pisatelja Ksenofont (okrog 1. 400 pr. Kr.) in starejši Plinij (umrl L 79. po Kr.), a pri njiju velja ta lastnost za napako, medtem ko so jo Nemci najmanj pred petimi stoletji že čislali, o čemer priča sledeče lovsko navodilo cesarja Maksimilijana avstrijskemu vojvodu: „Deßgleichen magstu auch mit den Waldthiinern eine Parkh zurichten und dir mit dem Netz und eynem vorlegen Hundt (fangen) und darnach den Winter die Eeldthiiner inn eyner Camer verwahren, und gegen den Sommer die schmalen Vögeln ansp rin gen.“ Vendar ne moremo govoriti o smotrenem psorejstvu do novejših časov. Gibanje, katerega končni cilj je: vsestransko uporaben ptičar, se je začelo sredi prešlega stoletja med lovci na Nemškem, kjer tudi dozoreva, saj prednjačijo Nemci v vprašanju psa ostalim narodom. Pri nas je stvar komaj v povojih, ki so pa tudi še zelo slabi. Mi nimamo še niti lepih niti specijalnih niti uporabnih psov in se nam bo zato jako lahko odločiti za zadnje. Gre namreč za to, ali naj redim psa zaradi lepote, torej kot nekak šport, in ga naj izobrazim za oni Lovec, 1920. 17 del lova, za katerega je po naravi usposobljen, n. pr. poentarja za lov na perutnino, ali pa naj izkušam vzrediti psa, ki bi bil morda za oko manj lep, toda za lov splošno uporaben. Ako se, zavedamo, da lov ni šport, kot je n. pr. telovadba ali turistika, in da žive v naših loviščih poleg perutnine zajci, lisice in drugi četveronožci ter da naši žepi ¡zvečine ne prenašajo tolikih izdatkov, da bi imeli za vsako vrsto živali posebnega psa, bomo stremili brez’dvomno za uporabnim psom, četudi bi čitali priporočila raznih psorejcev, oziroma posestnikov psaren o specijalnih psih. Ce grem oktobra na lov, ne mislim streljati samo jerebic, ampak poiskati na njivah tudi kakega zajčka, ker nam velevajo krajevne razmere ta način lova. Lastniki velikih psaren so v prvi vrsti trgovci. Kot taki gledajo, da se izuče njihovi psi v eni vrsti lova toliko, da jih pošljejo lahko na trg in prodado za drag denar streljačem, ki nimajo pojma o delu pravega psa in se dado omamiti od dobro stoječega ptičarja-donašalca. Toda pravi lovec ne gre zato v lovišče, da strelja na levo-in desno ter da pobere, kar obleži slučajno, za ranjeno žival se pa ne zmeni, temveč jo pusti poginiti v najstrašnejših mukah, ampak vzame s seboj uporabnega ptičarja, ki poišče ranjeno divjačino, jo reši trpljenja ali sam, ali pa prikliče lovca z lajanjem, kar mora storiti tudi za slučaj, da bi ne mogel prinesti najdene živali. Za ta posel se moremo posluževati edino nekaterih pasem ptičarja, ker bi vsak drug pes žival najmanj na grd način natrgal, če že ne raztrgal. Ali je tak ptičar telesno brez napak, to ni glavna stvar, dasi je umevno,, da si izberemo od dveh psov z enako lovsko duševno zasnovo onega, čigar zunanjost je lepša. Dober psorejec ne bo nikdar zanemarjal telesnih vrlin v korist duševnih in obratno, ampak bo izkušal doseči pri obeh možni višek in jih spraviti v lep sklad. Ker vemo, da se ne podedujejo samo prirojene lastnosti, ampak tudi priučene, si bo ogledal premišljen lovec starše svojega izvoljenca natančno tudi v lovskem oziru. Nespametna bi bila namreč misel, da bo znal pes, čigar starši so umeli komaj, poiskati jerebice, nanje stati in jih za silo donašati, natančno vodno delo, da bo dober davilec roparic ter spreten dona-šalec izgubljenega in da bo dobro sledil ranjeno divjačino ter jo javljal z lajanjem. Ni torej dovolj, da so starši dobre krvi, ampak, morajo biti tudi v rokah dobrega lovca-učitelja. Ker je pa takih razmeroma malo, ni tudi psov veliko, ki bi bili vsestransko sposobni za pleme uporabnih psov. Uporabnost in vrednost psov ocenjujemo po zunanjih znakih, ki nam omogočajo tudi sodbo o duševnih lastnostih, dasi ne s tako gotovostjo kot ono o telesnih. Med prvimi je najbolj potrebna inteligenca, t. j. zmožnost naglega pojmovanja navodila za izvršitev kake naloge in njenega namena. Ravno umetnost, pripraviti psa do raz- 18 umevanja lovskega cilja, je vsa skrivnost dresure uporabnega psa. Kajli če pes ne misli, ampak dela samo kot stroj, ne vrši svoje naloge v zadostni meri in ni lovčev tovariš, ampak samo njegovo poslušno orodje, Glavni zunanji znak inteligentnega psa je njegovo oko. Kdor se količkaj peča s psi, ve, da ima tudi pes svoj obraz, zrcalo svoje notranjosti, in razloči lahko mahoma butca od dobro zastavljenega psa. Oko mora biti polno, ognjevito. Pes, ki spremlja z očmi vsako gospodarjevo kretnjo, je zvest in veren, kakršen mora biti. Ako te spominja njegovo oko na pogled ujed, je to znak poguma in veselja do lova. Brez lovske sirasti ni vreden pes truda pouka, ker ne napraviš iz njega nikdar dobrega lovca. Za psa, ki loči lovsko obleko od vsakdanje, cestne in skače od veselja, kadar se preoblačiš ali pa snemaš puško s klina, se ne boj! Napravil ti bo, kar bodeš hotel, takorekoč z obraza ti bo čital želje. Nobena voda mu ne bo premrzla, da bi ne šel vanjo po ustreljeno raco, nobena mačka ne bo imela tako ostrih krempljev, da bi je ne zadavil, in nobena lisica ne bo sekala tako hudo, da bi je ne zgrabil. Sodbe o inteligenci psa pa si ne moreš ustvariti, preden ni star kakih osem mesecev. Starost preceniš najenostavneje S seveda samo približno - po celotnem vtisu. Mlad pes se obnaša drugače kot tak v najboljših letih in ta zopet drugače kot trda starina. Mlademu psu je še marsikaj novo, kar ga plaši, vznemirja ali pa k sebi vleče* med tem ko gre starejši mirno svojo pot. Hrbtno mišičje je pri mladih psih še mlahavo, pri starih se pa hrbtišče kaj rado upogne. Dlaka osivi pri starcih zlasti na gobcu in na vratu, pri mladcih je še nerazvita. Vsa ta znamenja so pa več ali manj individualna in zavise od hrane, gojitve, dela in tudi pasme. Hitro n. pr. dozore poentarji in jazbečarji. Bolj točna je določitev starosti po zobeh, a zanesljiva tudi ni, ker vplivajo na zobovje poleg hrane bolezni (mehkokostje, pasja bolezen). Znak za pasje zobovje je: i ■§, c p £ in m | (i pomeni sekavce, c podočnjake, p neprave, m prave kočnike; števec pove število zob zgornje, imenovalec pa spodnje čeljustne polovice). Sekavci so v zgornji čeljusti močnejši kot v spodnji; njihova velikost se manjša pri mladih pseh od sredine proti stranem. Prosti rob je pri njih tri-osten (srednja ost je največja). Mlečni sekavci se bistveno ne razlikujejo od stalnih, le nekaj manjši so. Do starosti dveh mesecev se dotikajo mlečni sekavci, pozneje se razidejo, da nastanejo male vrzeli med njimi. Podočnjaki so krepki, bodalasti, skrivljeni in imajo okrog-lasto, stisnjeno korenino in skoro kopičast venec. Mlečni podočnjaki so manjši, bolj skrivljeni in bolj špičasti. Število kočnikov ni pri vseh psih enako (kratkoglave pasme jih imajo manj kot dolgoglave). Prvi 19 kočnik spodnje čeljusti je vrzeljak, se ne izmenja in ima mal, enoosten venec. Do četrtega zgornje čeljusti in petega spodnje čeljusti se večajo kočniki; največja sta četrti zgornje čeljusti in peti spodnje in se imenujeta derača. Najširši je peti kočnik spodnje čeljusti. Vsak ima eno do tri korenine. Izmenjajo se enkrat v življenju samo 1—4 kočnik zgornje čeljusti in 2 — 4 spodnje. Hrane ne more pes dobro premlevati, ker nima njegovo zobovje prave mlevne ploskve. Kočniki imajo le posamezne kopičaste grbice, s katerimi drobi pes kosti. Prodor, izmenjava in obraba zob se vrši glede na starost tako-le {pri malih pasmah prej kot pri večjih) : 3—4 tedne: podočnjaki se prikažejo; 5—6 tednov : mlečni sekavci prodro ; 8 tednov: vsi mlečni sekavci se razidejo; 3— 4 mesece : robovi mlečnih sekavcev se obrabijo; 2—5 mesecev: sekavci se izmenjajo (navadno v petem mesecu); 4— 7 mesecev: kočniki se izmenjajo; 1— 2 leti: robovi na obeh notranjih sekavcih izginejo (gl. sl. 2); 2— 3 leta: robovi na srednjih sekavcih izginejo (gl. sl. 3); 3— 4 leta : robovi na zunanjih sekavcih izginejo (gl. sl. 4). Izpremetnba sekavcev z rastočo starostjo: Slika št. 3: 2—3 leta. Slika šf. 4: 3—4 leta. Pri starejših psih so venci sekavcev topi, barva zob rumena, zobno meso velo, na podočnjake se vrsteči kočniki puščajo vrzeli med seboj, sekavci tvorijo le še male okrške, se majejo in izpadejo po navadi med osmim in desetim letom. Podočnjaki postanejo topejši in ob straneh obrabljeni. Nič manjšega pomena kot duševna zasnova psa ni njegova telesna dejalnost. Pes mora biti uren in vztrajen ter mora imeti močno, 20 dejalno in mišičasto telo. Dlaka bodi trda in gosta, da varuje psa mokrote, mraza in trnja. Zimavci in trdi ter gosti kratkodlakarji so boljši kot dolgodlakarji s svojo mehko volno, ki potrebujejo ure, preden se posuše. Mokra dlaka, ki se jim oprijemlje cele ure kože, povzroča trganje in otopenje čutov, ki se pojavlja pri teh psih cesto že črez nekaj let uporabe. V snegu se jim napravljajo med dolgodlakimi prsti ledene kepe, ki jih odrgnejo do krvi in jim onemogočajo tek. Enako jih ovirata pesek in zlasti razmočena zemlja, ki se jim tudi nabirata. Striženje te dlake ne pomaga dosti, ker narašča vedno iznova. Prava žima je trda, gosta, dobro priležna in ne predolga, posebno ne na spodnjih delih nog. Pozimi čuvata gosta podlanka in gorenja žima psa pred prehlajenjem. Ako pride iz vode, se je otrese skoro popolnoma, ker se mu ne more zajesti v dlako, in je v pol ure suh. Nasprotno izgubi na spomlad podlanko, žima se mu razredči, da deluje koža neovirano, a je vendar zavarovana pred piki mrčesa in ognjem solnca. Posebno dobra je gosta, trda dlaka na glavi, zlasti okoli oči, ki so po njej zavarovane. Kratkodlak pes ni uporaben, ako ni njegova dlaka trda in gosta. Fina, voljna dlaka, ki jo vidimo zlasti pri križancih s poentarji, ne usposablja psa za vodno delo pozimi, oziroma sploh za dolgo delo ob slabem vremenu. Ako ga kljub temu opravlja vsled svoje strasti, se skoro izrabi. Kdor dobi takega psa, ga mora že v mladosti utrjevati s tem, da ga pušča spati na prostem v hišici ali starem sodu, nastlanem s suho slamo, katere ne sme močiti slaba streha.- Barva dlake se ne sme preveč odbijati od okolice, v kateri dela pes. Najbolj nevidna v vsaki pokrajini, celo -v snegu je siva s prelivajočimi se prehodi v sivorjavo. Priporočljivi so tudi rjavi tigri. Najslabša je bela barva, ker jo divjačina od daleč zapazi, dosti boljša pa ni niti črna niti temnorjava. Vendar bi ne bilo prav, ko bi zavrgli sicer dobrega psa zaradi barve. Stvar psorejcev je, da iztrebijo iz legel vse preveč bele mladiče, ako ne gre za zarod poentarjev ali angleških seterjev. toda inteligenca, kakovost in barva dlake, pa tudi fin nos še ne napravijo uporabnega psa, ki mora imeti vrhutega še potrebno telesno dejalnost, t. j. vztrajnost, hitrost in moč. Ta zavisi od zgradbe njegovega telesa, predvsem od okostja, ki tvori osnovo telesne oblike ter je nosilec mišičja. Najvažnejši del okostja je hrbtenica, katere dolžina mora biti z ostalimi deli ogrodja v pravem razmerju, kajti od tega zavisi jakost in vztrajnost vseh gibov. V primeri z višino ogrodja predolga hrbtenica slabi zvezo med prednjim in zadnjim delom telesa in zmanjšuje delo mišic. Oglej si psa z dolgim hrbtom, pa bodeš videl, da se giblje medlo, ker nima zadosti mišic v obledju. Slabe 21 mišice pa nudijo hrbtenici cesto nezadostno oporo, kar ni le na škodo gibčnosti, urnosti in krepkemu donašanju, ampak tudi grdo, ker nastaja na ta način udrt križ. Med kostmi prednjega telesa so najpomembnejše : lopatica, nadlahtnica, podlahtnica in koželjnica; zadnji tvorita prednjo nogo. Zlasti važna je medsebojna lega lopatice in nadlahtnice, od katerih pravokotnega položaja zavisi delo vežočih ju mišic, torej hitrost teka. Lopatica se mora z notranjo ploskvijo trdno prilegati rebrom, ker ima rahla lopatica za posledico negotovo hojo, počasnost in utrudljivost. Pri zadnjem delu moramo gledati na krupo, t. j. na del od konca ledvenih vretenec do repnega nastavka. Krupa mora biti približno za prstno širino nižja ko viher in ravna, a ne vodoravna, obsega naj tretjino vse telesne dolžine in naj ima krepke mišice. Slabe oblike so: kratka, vzbočena krupa z globokim repjim nastavkom (oblasta krupa); kratka, ozka, mršava in strmp odsekana krupa (odsekana ali svinjska krupa); ošinjena ali špičasta krupa z grbastim grebenom. Psi, ki nosijo rep strmo pokoncu, imajo obično slabo krupo in so slabi tekači. Rep mora biti odsekan, da si ga ne rani pes pri grmar-jenju in da ne izda lovca na preži ali zalazu, pa tudi pri pogonih, ko leži pes v suhem listju in z repom lahko zašumi. Odsekan rep mora biti tako dolg, da prikriva pritegnjen modo psa in seže za širino dveh prstov črez dimljico psice. Repe sečemo četrti ali peti dan potem, ko so se mladiči izlegli. Tvoj pomagač naj položi psička na hrbet in ga naj drži tako na tleh ob malem tnalu z gladko površino, črez katero potegni rep. Na sredo repa položi čist, oster nož (ostrina mora stati popolnoma navpično k tnalu 1) in udari po njem s primernim lesenim tolkačem, da presečeš rep na polovico, nakar vrni mladička brez kakega zdravljenja rane materi. Starejšim psom pa ni zdravo krajšati repov. Velikega vpliva na urnost in vztrajnost je zgradba zadnjih nog, ki morata biti v pravem razmerju s prvima in ne smeta imeti niti organičnih napak posameznih kosti niti hib glede stoje. Ako sta, stteg-nenica in golenica predolgi z ozirom na odgovarjajoče kosti prednjega dela ali sta prestrmo položeni, je pes zadaj višji kot spredaj ali zadaj, oziroma spredaj udrt, kar ga ovira pri teku, enako če ima sabljaste noge, ki nastanejo, če stoji golenica preveč na znotraj in stoje nartni sklepi preblizu (sabljaveč). Da morajo biti ogrodi dovolj globoke — spodnji del ogrodi še naj konča v višini spodnjega sklepa nadlahtnice —, mi ni treba poudarjati, saj vsebujejo dihala in organe krvnega obtoka. Mišice so delovni organi gibanja, razen tega vežejo dele okostja v trdno zgradbo. Obstoje iz mehke, vlažne, rdeče snovi, ki ji pravimo ¿meso“, in nastajajo iz stanic. Pratvorivo vsake žive stanice se namreč 22 giblje ali je krčljivo. Čim krepkejše in razvitejše mišičje ima pes, lem večja je njegova dejalnost. Razvoj mišic pospešuješ, ako pametno hraniš psa in ga ne vzrejaš na tesnem prostoru,: temveč mu nudiš dovolj prilike za krepčilno, torej ne prenaporno gibanje. Ne malega pomena za vztrajno delo psa na trdih, robatih tleh je oblika njegovih šap, na katero gleda malokdo. Prsti šap morajo biti trdno sklenjeni kakor pri mački, sicer se pes lahko rani. Take zahteve stavi teorija na uporabnega ptičarja. (Dalje prihodnjič.) Kapitan Zvonko: Za merjasci. „Sutra lovim krmke, dolazi!“ Ta brzojavka prijatelja, nadšumarja K. izTešnja v Bosni, me je kar elektrizirala in kmalu sem dal zapoved, vpreči moje sani. Ogledal sem si risanico ter se preskrbel z naboji, nakar smo se odpeljali proti Tešnju. Psi, katere je držal moj mnogoletni sluga na vozu, so hoteli kar poskakati s sani, kakor bi vedeli, kam gremo. Po dveurni vožnji iz Doboja v Tešanj* ki nas je vodila najprej po dolini Usore in pozneje po dolini Tešanjke, sem imel zadosti časa, opazovati krasno Bosno, kije — žalibog! —tako malo znana med nami. Iz globokega snega, ki je pokrival okolico, so štrlela sem pa tja po pobočjih gora sela, katera razločuješ lahko na prvi mah v srbska, katoliška ali muslimanska. Ta izdajajo že od daleč vitki minareti. Preden dospeš v Tešanj, te vodi pot po romantični soteski Tešanjke, ki je zelo slična našemu Vintgarju. Sicer ni tako dolga, vendar jo smatram za bolj romantično, posebno v zimskem času, ko ustvarja led po malih in velikih vodnih padcih najfantastičnejše slike. Visoko nad nami se blišče razvaline starega tešanjskega gradu, pred nami pa «se dvigajo višine, ki obdajajo romantični Tešanj. Ko prekoračimo most, se dolina razširi in pred nami leži Tešanj, ki je zgrajen prav po bosensko. Poleg modernih hiš vidiš bolj ali manj umazane kolibe in kočice muslimanov in španskih Židov. Ko sem se pripeljal k šumarskemu uradu, sta me najprisrčneje sprejela nadšumar K. in njegova soproga. Izkobacal sem se iz odej ter odšel v odkazano stanovanje, nato pa takoj k večerji, ker me je napravila vožnja po čistem zraku precej lačnega. Po večerji sva se pogovarjala z gostiteljem o jutrišnjem lovu ter izgotovila ravnokar načrt, kar je vstopil naš lovski prijatelj Turkeš- šglj 23 hodža in nam povedal, da je sledil danes na Zmajevcu „švajcarja“ (merjasca, imenovanega Vsled svoje ogromnosti „švajcar“ po švicarski pasmi). .„Hočemo ga sutra dobiti divljaka, neče nas više prevariti, boga mi!“ „Švajcarja“ smo lovili že sedem let, a ga nismo mogli nikdar dobiti. Ušel je vedno našim nakanam. Imel je navado, da je pognal v kritičnem položaju svoje druge proti lovcem, sam je pa predrl ravno na nasprotni strani gonjače. Od teh je bil sicer že parkrat obstreljen, ali to mu ni škodovalo. Na novico Turkeša smo ovrgli ves načrt ter napravili novega. Telefonično smo obvestili lovce na Tesliču, svojim gonjačem smo pa zapovedali, takoj odriniti s psi v han Omaič pod Zmajevcem, ter jim naročili, naj obhodijo navsezgodaj ves okoliš ter pogledajo, če ni ušel „švajcar“. Turkeš nam je pripovedoval, da je naletel slučajno na njegov sled, ko je sekal drva v bližini Zmajevca. Opomnil nas je še enkrat na njegove navade, češ: „Pustite sitničad naprijed! Lopov dolazi kao zadnji.“ Ob sedmih zjutraj smo odrinili proti Zmajevcu (681 m). Pot nas je vodila vprek Kotlavice, Bučje in Cereve kose na han Omajič, kjer je bil dogovorjen sestanek z lovci iz Tesliča. Celo pot smo šli navzgor. Ker smo si morali delati sami gaz, smo prišli precej utrujeni k hanu. Tudi mraz je bil zelo občutljiv in veseli smo bili, ko smo zagledali v hanu ogenj. Psi so nas pozdravili z veseljem ter se valjali po snegu, kaj dobro znamenje za lovce. Turkeš si je vesel mencal roki ter, kažoč na pse, rekel: „Dobar biče danas lov.“ Vzel sem iz nahrbtnika zajtrk za pse, obstoječ iz koruznega kruha ali pogače, ter nakrmil Gara, Putka, Staro, Malo in Birico. To sicer K. ni bilo po volji, ki je bil mnenja, da love siti psi slabo. Toda iz lastne izkušnje vem, da je sit pes vztrajnejši kakor gladen. Sami smo pili čaj in kavo ter se greli v zapuščeni in- zamazani bajti, dokler niso prišli okrog desetih lovci iz Tesliča. Bilo nas je osem lovcev, šestnajst gonjačev ter dvanajst psov. Ob enajstih sta prisopihala še oba težko pričakovana jogarja, Uso in Ibrahim, ki sta nam z veseljem javila, da je kakih dvajšet merjascev v kotlu, med temi tudi „švajcar“. Po poročilu se je čutil ta gospod zelo varnega, ker proti svoji navadi ni niti poizkusil, zmešati svojega sledu z drugimi sledovi. Prvič v svojem življenju sem zavidal ta dan drugim strel. Dogovorili smo se, da odrinemo črez pol ure in da se začne ob eni gonja. Ker je bil okoliš zelo obširen, so odšli gonjači s psi takoj, mi pa smo si brzo razvezali nahrbtnike ter začeli s skromnim obedom. Ko smo ga končali, smo šli pred han ter si še enkrat dobro ogledali orožje, ki je obstajalo večidel iz risanic (Mannlicher-Schönauer, 9 mm). Eden je imel 11 mm brovming-risanico, dva pa trocevki, s katerima pa nista ta dan ničesar opravila. Po lovskem pozdravu smo odšli vsak na svoje odkazano mesto, tako da smo stali drug od drugega približno 300 korakov ter tvorili lep 24 jjsš. polukrog. S svojega stališča sem pregledal lahko vso okolico. Razgled mi je zakrivalo nekoliko ivje na drevju ter tudi posamezna drevesa, a bil sem zadovoljen. Zmajevec se je šopiril s svojo košato glavo na levi od mene, pred mano pa se je spuščala zemlja polagoma v dolino, kjer so bili merjasci. Točno ob eni popoldne sem opazil skozi daljnogled na nasprotni strani gonjače, ki so se prerivali previdno in počasi skozi goščo. Pri tem so jih ovirali še psi, ki so silili kar naprej. Rad bi si bil že nažgal pipo, pa vedel sem, da ima merjasec poleg izvrstnega vida še boljši nos, a kar se tiče njegove pretkanosti, .mu ni kos kaka lisica. Začelo me je zebsti v noge in napravil sem si v snegu luknjo, tako da sem stal na zemlji. Čakal sem potrpežljivo. Bilo je že dve in še vedno nič. Okoli pol treh zaslišim Gara sem ter tja zalajati, potem pa zopet mir. Kmalu nato čujem Birico, Staro in Putka, toda vsakega na drugi strani. Naenkrat se oglasi Garo in črez par minut se je slišal najlepši koncert za lovčeva ušesa. Jačje, slabše se je slišala gonja v dolini in naenkrat se je . obrnilo vse na drugo stran. Zopet nisem slišal ničesar. „Smola!“ sem si mislil, ker sem bil trdno prepričan, da gre gonja proti gozdnemu nadzorniku, ki je stal približno uro daleč od mene skoraj n,a desnem krilu. O tem sem bil tem bolj prepričan, ko sem čul od te strani posamezne strele. Zaprl sem puško, jo dal na ramo ter začel davati z roko dogovorjena znamenja prijatelju K., da zapustim stojišče, ko zavpije ta, ž roko kažoč proti meni: y,Pozor, švajcar!“ Hkrati sem začul hav, hav Gara in Putka. Puška mi je kar zletela z rame, obenem sem zagledal kakih tisoč korakov od sebe med debli črno ogromnost, ki je drvela proti meni, zasledovana od Gara in Putka. Po pravici povem, da mi je srce tako glasno bilo, da sem ga kar. slišal, čeravno sem bil že leta lovil merjasce ter jih tudi že lepo število pobil. Sem in tam se je ustavil „švajcar“ ter hotel dregniti enega ali drugega psa, ki sta ga gonila zelo ostro. Spretno sta se Umikala sunkom merjasčevih čekanov. Tako mi je prišel na kakih tristo korakov. Tu je zopet obstal in ta trenutek sem porabil, da sem mu oddal strel v pleča. Zrušil se je, a bil v hipu zopet na nogah. Drl je z dvojno silo proti meni, tako da ga psi niso mogli dohajati. Še tri strele sem oddal, od katerih ga je vsak zadel, a beštija je vedno naprej drla, čeravno se je v globoki sneg kar pogrezala. Ko je drvel ravno mimo na kakih trideset korakov, sem mu oddal zadnji strel v pleča. Padel je in že sem mislil, da ga imam, toda ko so ga dohiteli psi, se je zopet dvignil ter pobegnil brzo črez vrh na drugo stran. Čudil se nisem, ker sem vedel iz izkušnje, da imajo merjasci zelo žilavo življenje. Da ga dobim, sem pa tudi vedel. K. je prišel k meni ter mi povedal, da ni mogel streljati, ker so krili žival moji psi. Sla sva na mesjo prvega strela. Ležalo je polno 25 odstreljene dlake ter tudi zadosti svetlo-rdeče, penaste krvi iz pljuč. Tudi drugi streli niso bili zgrešili, krvi je bilo po vsem sledu polno. Na mestu, kjer sem oddal peti strel, je bil ves sneg krvav. Končna sodba je bila, da ne pojde merjasec daleč, nakar je odtrgal prijatelj smrekovo vejico ter mi jo zataknil za čepico. Ker ni bilo nikogar pri rokah ter se tudi ni bilo treba bati volkov, katerih to leto še niso bili sledili, smo se napotili k drugim lovcem. Tudi ti so imeli plen : dva triletna, dva enoletna merjasca in tri lisice. Povedali smo jim, da je „švajcar“ najbrž končal svoje življenje, a da sta ga odgnala psa proti Črnemu vrhu. Od šumskega nadzornika smo izvedeli, da je videl „ švajcarja “ v gonji, ki, je šla proti njemu, a da je naenkrat predrl po stari navadi gonjače ter mu izginil izpred oči, zasledovan po Garu in Putku. Ker se je že precej mračilo, so se poslovili gospodje iz Tesliča od nas. S prijateljem K. sva šla k hanu, kjer so nas čakali gonjači. Tem smo zapovedali, naj prineso ubite štiri merjasce k hanu, če pa to ne bi bilo mogoče, naj jih pokrijejo z vejami in s snegom. V hanu smo se malo pogreli ter popili čaj ; med tem so prinesli gonjači dva mlajša merjasca. Obesili smo ju na han. Večja dva so gonjači samo očistili, ju z zelenjem in s snegom pokrili ter pustili na mestu. Polagoma so prihajali tudi psi ter rinili proti ognju, kjer se je cvrla v ponvi nad ognjem večerja. Okoli šestih je prišel kot zadnji Turkeš-hodža ter pripeljal s seboj Gara in Putka, katerih gobca sta bila polna krvi, dobro znamenje, da leži „švajcar“. Turkeš je pripovedoval, da je slišal moje strele in prišel na moje mesto nekaj kasneje, kakor sva ga bila zapustila s K. Sel je kako uro za sledom merjasca. Ko je pa videl, da vodi sled v sotesko Brezove reke, je dovabil psa, katera je slišal spodaj lajati, ju navezal ter se napotil domov v han. „Biče djaoski put sutra,“ je še omenil. Po skromni večerji smo se ulegli spat; ponoči, sem se parkrat prebudil, ker so psi renčali in lajali bržkone na lisice, katere je privabil duh zunaj obešenih merjascev. Okoli petih zjutraj smo vstali; ker je bil mraz tako občutljiv, da smo kar šklepetali z zobmi, smo ogenj, ki je gorel celo noč, še bolj naložili ter si skuhali čaj in kavo. Tako smo ostali, pripovedujoč si različne dogodke, do pol osmih, ko smo se podali na pot. K. je odredil, da gre en logar z osmimi gonjači po ostala merjasca, drugi pa gredo z nami v Brezovo reko po „švajcarja“. Turkeš, ki nas je vodil, nas je opozoril, da bi bilo dobro, če bi si pripravili puške, ker je mogoče, da naletimo v Brezovi reki še na druge merjasce. Pot, ki nas je vodila ves čas po gozdu, je bila zelo težavna. Znoj nas je kar oblival. Posebno težko je bilo onemu, ki je delal gaz. Okoli desetih dopoldne smo prišli k Brezovi reki. Tu so se začele šele prave težave. Bregovi so bili tako strmi in z ledom pokriti, da smo 26 se zvezali z vrvmi, ker je bil vsak korak smrtno nevaren. Ko bi komu spodrsnilo, dvomim, če se bi še veselil solnca. Po eno- in polurnem najnapornejšem delu smo prišli v strugo. Po tej gredoč, smo našli črez kake pol ure „švajcarja“ v snegu. 'Bil je precej obdelan od pasjih zobov. Njegovi čekani so merili enoindvajset centimetrov. Dolg je bil okoli 1:50 m, cenili smo ga na kakih 250 kg, a starost na 10 do 12 let. Ker ni bilo njegovo meso užitno vsled trdote in žilavosti, smo ga na mestu odrli ter vzeli samo njegovo glavo in kožo. Kar ga niso bili požrli psi, smo ga vrgli v reko. Po dokončanem delu smo se izkobacali iz struge ter prišli po triurni hoji zopet k hanu. Tu smo kosili ter čakali sani iz Tešnja. Okoli petih so prišle. Obložili smo jih s plenom ter se veseli odpravili domov. Pri tej priliki bi še omenil čuden slučaj, ki sem ga doživel 1. 1916. v juliju na Ciganišču (566 m), nedaleč od Doboja. Moj prijatelj muktar Juzuf iz Klokotnice mi je javil, da vidi vsak dan lepega rogača (srnjaka) na svoji detelji. Za sabo da ima vedno polno srn. Hotel ga je ustreliti, a njegova puška ne velja, ker ne nese tako daleč. Menil je, da ga jaz lahko ubijem, ker imam risanico. V soboto sem še podal k Juzufu, ki me je že čakal ter me peljal na mesto. Čakal sem dolgo; ker ni bilo nič, sem vzel piščal za srnjake ter začel klicati. Naenkrat zaslišim za seboj močan ropot. Ko pogledam, vidim na kakih 20 korakov velikega merjasca, ki je mirno stal ter poslušal. Dvig in izprožitev puške je bilo delo trenutka. Videl sem, kako ga je podrl strel. Poizkusil je uteči; a drugi strel mu je končal življenje. Veliko je bilo muktarjevo čudenje, ko je pritekel na strele k meni in videl mesto rogača merjasca. Omeniti moram še, da že leta niso bili sledili v tem lovišču merjascev. Zato so tudi srne in srnjaki zelo dobro uspevali. Odkod se je bil priklatil moj merjasec na Ci-ganišče, nisem mogel dognati. Pozneje so mi rekli, da so sledili ono zimo v Bečnju, kakih 8 ur od Ciganišča, veliko čredo svinj, ali na Ciganišču je bil moj merjasec prvi, kar se spominjajo ljudje. Bil je okoli 3 leta star in 120 kg težak. Čekani so bili 8 cm dolgi. Črez dober teden sem ustrelil na ravno tistem mestu lepega srnjaka — šesteraka. ^ 27 Slavko Plemelj : Kratke črtice o glavnih panogah športne ribolovi. (Nadaljevanje VI. 1.) Kakor sem omenil, je potrebna radi različnega zadržanja ščuke razdelitev vod, kjer prebiva, v tri tipe, katerim moramo prilagoditi način lovi. V prvo skupino spadajo mala, zarasla, plitva jezera in ribniki ter mirno tekoče reke. Različna od teh so velika, globoka jezera nižave s plitvim, več ali manj zaraslim obrežjem. Od voda teh vrst se zelo razlikujejo hladna planinska jezera s skalovitim obrežjem ter redkimi plitvinami. V malih zaraslih jezerih in ribnikih je lov na ščuko s palico z obrežja ali iz čolna zelo zabavna in izdatna. Z vlačilno vrvico ni mogoče tu loviti. Mnogo uspeha imamo le z živo ribo, s katero lovjo se pa pravi športnik ne peča, ker je poleg mrharstva prav dolgočasna. Tekom meseca aprila se je v gorkih nižinskih jezerčkih in ribnikih ščuka po plitvinah v bičevju ali rastlinju globokejših prostorov popolnoma zdrstila. Ščuka silno trpi med drstitvijo, zato je posebno samica po drstitvi zelo onemogla in nekaj tednov ne lovi dosti malih ribic. V drugi polovici maja (čas se nekoliko razlikuje v različnih vodah in letih) se prične ščuka nekoliko živahnejše gibati, posebno so se že precej opomogli prav veliki samci, ki se prav radi pasejo po plitvinah ob mirnih, gorkih dnevih tik pred mrakom. Ker delajo pri tem mnogo šuma, jih lahko najdeš in na trnek spraviš. Spreten veslač nas pripelje na prostorih, kjer ni mogoče loviti z obrežja, prav tiho v bližino prostora, kjer lovi ščuka. Pogosto zapazimo velikana že od daleč. S tihim metom ga spravimo gotovo na vado. Za slučaj, da ulovimo onemoglo, shujšano samico, je naša dolžnost, da jo izpustimo. V malih, gorkih jezerčkih nižine lovi ščuko ob lepih, solnčnih dnevih le na večer po zatonu. Ob tem času priplava iz globine ali goste trave na prosto vodo. Stoji kaj rada na. plitvinah ali na meji med plitvino in globino tik ob gostem vodnem rastlinju. Gesto se prepeljava po plitvinah ter se zakadi s šumom med jato ribic, ki jo sreča na svojem potu. Ribice se v velikem strahu razprše na vse strani in poganjajo iz vode. Pogosto opazimo veliko ščuko, kako stoji nepremično v vodi, ne da bi se količkaj zmenila za jate ribic v bližini. Na mikavno pripeljano vado plane s široko odprtim gobcem. Ce hočemo vreči vidni ščuki, je najbolje, ako zaženemo kake 4 m čez ribo in pripeljemo nato vado kaka 2 m od gobca k ščuki. Ta opazi vado sicer že prej, a se le počasi odloči za naskok. Zato je dobro, da nudima ščuki dalje časa pogled na mikavno vado. Naši salmonidi napadajo vado mnogo prej in hitreje nego ščuka. Pogosto priplava ščuka prav počasi za vado, posebno če lovimo z blestivko, kot bi si jo hotela samo ogledati, a vendar šapne slastno po njej. j Ob mirnih, oblačnih dnevih, posebno ko pada lahek, gorak dež, loviš ščuke zelo dobro ves dan. To velja za vse mesece do jeseni. Ce hočeš preloviti sistematično del jezera, opravi to na sledeči način: ako ni obrežje preveč plitvo in zaraslo, lovi z brega. Ko stopiš k vodi, preglej najprej dobro, ako ne stoji kod kaka odrasla ščuka. Da opaziš iibo v vodi hitro, se moraš pridno vaditi. Cesto vidiš ščuko le kot lahko senco v vodi ali kot svetlejšo liso v temnozeleni vodi. Ako nisi opazil ničesar, vrzi vado tik nad vodno površino v ostrem kotu, a ne v visokem loku tako daleč, da pade precej proč na globoko vodo. Ce mečeš v visokem loku, pade vada močno v vodo. Zato se uči metanja le v ostrem kotu, ker moreš le tako metati mirno in zadeti vsak najmanjši prostorček. Ugovor, da ne moremo vreči na ta način daleč, je jalov. Ako je voda blizu do obrežja globoka, spusti vado nekoliko proti dnu ter jo prični vleči počasi in valovito proti sebi. Pazi na to, da se vada lepo giblje in nalahko v vodi suče. Hitro vrtenje je slabo. Heintzova blestivka se skobarja zelo mikavno po vodi. Ce se noče prav nič sukati,-.jo nalahko upogni. Na globokih prostorih spusti 'vado vedno globoko ter se ne ustraši, če obvisiš tu in tam na kaki veji ali travi. Ako se popelješ v čolnu na nasprotno stran, odmotaš vado navadno prav lahko; iz trave jo pa kar izvleci vun s tem, da vzameš vrvico v roko in jo počasi vlečeš. Ker lovimo ščuko le po zaraslih prostorih, obvisimo pogosto, izgube vade so pa redke, dasi moramo vedno računati s posameznimi. Ko se prične globina zmanjševati, potegnimo vado na površino ter jo vlecimo tik do obrežja. sa 29 Ščuka ne prime tako kot salmonidi, da plane na vado, se nato obrne in skoči proč, kar čuti ribič kot močan potegljaj, posebno če je prijela riba na površini vode. Ščuka obstane, ko prime vado, nekaj trenutkov na mestu ali se celo pusti nekaj metrov prav rada vleči. Ribič ne čuti potegljaja, pač pa obstane vada naenkrat in postane težka, kot bi se bila ujela v travi. Zato ne smeš nikdar misliti, da si se ujel na travi, če tega dobro ne vidiš, temveč napni vedno vrvico, kolikor veš, da prenese lahko brez škode. Ko čutimo prijem, moramo vrvico takoj močno napeti, toda ne s kratkim sunkom. To napetost moramo obdržati nekaj trenutkov, da se prične ščuka braniti. Ta spozna kmalu svojo zmoto ter se izkuša s široko odprtim gobcem oprostiti vade. Pri tem se premetava in valja slično sulcu nerodno sem in tja. Ako ni vrvica med tem časom močno napeta, se ščuka zelo rada osvobodi še ne dobro zapičenih trnkov, ki odlete vsled koščenega gobca vun. Ko se zave, posebno če jo ribič še nepotrebno vznemirja, da se ne more iznebiti neprijetnega železa* se nenadoma obrne in šine v divjem diru v globino. To je zelo nevaren položaj, ker razvija ščuka veliko silo in hitrost. Treba se je brzdati in obdržati mirno kri. Med begom se ščuka zopet hipoma ustavi in postane navidezno popolnoma vdana v usodo. Storili bi napačno, ko bi jo pustili stati mirno, treba je takoj zopet močneje napeti vrvico in vleči počasi proti sebi; vedeti pa moramo, kako daleč sega dopustna meja, da ne odtrgamo ali zlomimo trnkov. Med begom moramo zadržavati ščuko precej močno, da jo utrudimo; tudi moramo paziti, da se ne zarije v kake veje. Trava je manj nevarna, ker se rada odtrga. Opisana borba se pogosto zelo divje ponavlja in se konča s kislim ribičevim obrazom, če ne obvladuje orodja, posebno kolesa, ter zamota vrvico. Ker se ščuka radi koščenega gobca kaj rada odpne, jo moraš držati bolj napeto, kot je to treba pri salmo-nidih. Upogljiva palica ti služi tu izborno, medtem ko opraviš malo s trdim kolom. Ko si ščuko utrudil, kar spoznaš na tem, da se pusti dalje časa vleči brez resnega odpora, jo vleci počasi k bregu ali čolnu, pripravljen pa bodi vedno na zopeten beg. Če le mogoče, se skrij na obrežju, da se ne bo razburjala riba, in jo nasadi sredi života na poseben, nalašč za to narejen jeklen kavelj, sličen trnku brez zanosa. Ta kavelj imaš pritrjen na navadno palico, dolgo od 50—150 cm. Z roko ne prijemaj nikdar ščuke, kajti lahko jo hudo skupiš vsled strašnega zobovjal Edino prijem s palcem in kazalcem desne roke v očesno votlino je dober. Ce ti izpodleti, se prav lahko ujameš na trnek in ribo še povrh razburiš. Kavelj naj nosi kdo za teboj ali pa ga imej, pritrjenega na kratki palici, ob kakem žepu obešenega, tako da ga zgrabiš lahko bliskovito hitro in nasadiš ribo. Kavelj mora biti zelo oster. Ko si nasadil ribo, je ne smeš vreči s silo na suho* 30 <33 temveč jo vleci počasi vun, saj ti ne bo več ušla. Če zamahneš s silo po ribi in jo izkušaš vleči iz vode, kar dela začetnik prav rad, se primeri, da grdo pretrgaš tanko kožo ščuke,, ji strgaš trnek iz gobca in jo nazadnje izgubiš. V zaraslih vodah moramo loviti navadno s pomočjo zelo stalnega čolna, da stojiš lahko udobno v njem. Imeti moraš spretnega veslača, da imaš užitek od-lovi. V nemških spisih čitamo, naj vodimo čoln na globini in mečemo vado proti obrežnim plitvinam in gostemu rastlinju. Ta način ni praktičen, ker se težje meče in moramo napraviti mnogo preveč metov. Uspešneje prelovimo vodo, ako nas pelje veslač korak za korakom skozi bičevje ob robu. Veslati se mora narobe, to je z vesli k sebi, tako da plava čoln s širokim koncem naprej. Predpogoj uspeha je, da veslamo kolikor mogoče mirno. Med vlečenjem vade naj stoji čoln. Pričnemo loviti tako, da napravimo prvi met k robu bičevja kakih 10—15 m daleč v smeri, v kateri hočemo veslati, ter vlečemo vado nato tik ob bičevju k sebi. Zatem vržemo z istega prostora parkrat proti sredini, vedno v nekoliko drugi smeri, Spustimo vado nekoliko V globino ter jo vlečemo počasi k sebi. Zagnati več nego dvakrat na isti prostor, nima zmisla. Sploh se navadi ne prepogosto metati, a to točno. Pri lovi na sulca nam je mnogo laže določiti prostor, kje se nahaja, kot pri ščuki; posebno spomladi gre ščuka takoj pred mrakom rada na prosto plitvino brez vsakega skrivališča. Zato moramo vodo gosteje preloviti. Število metov je odvisno od čistosti vode in časa. Zvečer pred mrakom ne vidi ščuka daleč, zato ji moramo vado pripeljati bliže. V jesenski dobi, ko lovimo ob solncu, jo vidi zelo daleč, zato treba mnogo manj metov. Prav rada se drži ščuka ob robu gostega, obširnega rastlinja in na meji obširne plitvine ter hitro rastoče globine v bližini jat belic. Ko ti prime ščuka, jo nategni in drži napeto ter obvesti s klicem veslača, da poveča s krepkim udarom vesel v pravilni smeri (s konico čolna naprej) razdaljo med čolnom in ribo. Če pride namreč v začetku boja riba pod čoln, je nesreča gotova. Ščuka se vede v neposredni bližini čolna, dokler je še pri močeh, skrajnje razdraženo, maha silovito z odprtim gobcem in skače iz vode. Pri tem se skoro vedno oprosti. Zato moramo veslati pri metanju narobe, da odveslamo takoj po prijemu v pravilni smeri iz bližine ribe. Pri veslanju narobe gre čoln le počasi naprej, kar nam prihaja pri metanju prav, ker nam uhaja čoln navadno itak prehitro naprej. Ujeto veliko ščuko držimo med borbo vedno kakih 10—15 m od čolna ter jo peljimo na globoko vodo toliko časa, da se utrudi, kar traja včasih četrt ure. Ko si jo utrudil, privleci ribo počasi k čolnu ter jo nasadi spretno. Prav posebno lepe eksemplarje vlečem po končanem boju navadno k obrežju na 31 kako plitvino brez bičevja, stopim iz čolna ter jih potem mnogo varneje spravim na kavelj, ker jih vlečem od čolna proč. Med borbo moramo posebno na to paziti, da ne pride ščuka na površino vode, ker se z mahanjem široko odprtega gobca kaj rada oprosti. Zato držimo palico tik nad vodo lepo v loku napeto 1 Meseca julija in avgusta prijemlje ščuka slabo po vodah malo-jezerskega nižinskega tipa. Ob mirnih, deževnih dnevih zgodaj zjutraj in zvečer je lov še uspešna. Najboljša meseca sta september in oktober, posebno zadnji je ob gorkih, solčnih dnevih izvrsten. Tudi november je pri gorkem solncu v opoldanskih urah zelo dober. Septembra so mirni, gorki, deževni dnevi nad vse ugodni. Vsled mrzlih noči se voda v jeseni ohladi, zato išče ščuka pri gorkem solncu od poldanskih ur do mraka kaj rada plitvine, kjer se voda nekoliko bolj ogreje, kajti ščuka zelo ljubi gorko vodo. V jesenski dobi poveča mrzlejša voda ščuki tek. Ker se je pa velik del belic že poskril, gre posebno rada na vado. Krasna jesenska narava, mirna, gladka površina jezera, v katerem vidimo vsako ribico, nam prav posebno poveča užitek. V jeseni je ščuka tudi v najlepšem stanju, kar je sigurno tudi v veselje športnika. Suha, cunji podobna riba nas gotovo ne more razveseliti, zato nazaj z njo, če ne gre za posamičen, bolehen eksemplar. Po zaraslih vodah je lov ščuke z vlačilko nemogoča, pač pa zelo radi nastavljajo čez noč ali samo ob večernih urah žive ribice, in to v bližini dobrih skrivališč, gostega vodnega rastlinja in na prostorih, kamor se hodijo ščuke rade past. S te vrste lovjo se pečajo ribiči in športniki, kar pa štejem tem v zlo. Edino v prav posebno zaraslih vodah, kjer ni mogoče metati, ali če gre za kako posebno veliko ščuko, ki ne gre na drugo vado na noben način, se lahko poslužimo tega načina. Tehnika je trojna. Na plitvih prostorih zasadimo v dno vitko, svežo leskovo palico in ji privežimo na vrhu 8 — 10 m dolgo vrvico, ki ima na vsakem metru mal kos zamaškovine, da ostane vrvica na površini vode in se ne povije ribica v njej. Na koncu vrvice je velika probka, da je ne potegne ribica pod vodo ter se tako ne more skriti. Končnik mora biti iz pletene jeklene žice ali bolje iz mehke strune. Kot trnek vzemimo goltni ali pogoltljivi dvozob, katerega požre ščuka z lahkoto, a ga ne more spraviti nazaj. Privezan je tak goltljivec na 30 cm dolgi struni z zanko na koncu. Z vadno iglo potegneš to zanko pod kožo ribice tako, da jo vbodeš tik ob prsni plavuti ter potegneš zanko na hrbtu tik za hrbtno plavuto vun. Trnek leži ob prsni plavuti, a ribice ne smemo vbosti v mišičje. Tako nastavljeno spustimo v vodo in prva ščuka, ki jo opazi, se ujame. Spravi jo počasi iz vode, s tega trnka ti ne uide. Ker iztakneš živi ribi težko goltljivec, jih puste ribiči navadno po cele tedne s trnkom v gobcu ali želodcu. Iz vode 32 ta jemljimo ščuko vedno s pomočjo mreže ali kavlja, ker je sirovo, če se ti utrga in potem žalostno pogine. Na globokih prostorih ob obrežju privežimo vrvico na kako vejo, ki se zelo upogiba. Izmed drugih načinov lovi te vrste omenjam samo še lov s krožno pripravo ali krožcem. Na okrogli, lahki plošči je navite ob robu mnogo vrvice, da jo ujeta riba lahko odvija. Ribico spustimo s pomočjo uteži blizu dna. Utež mora biti 1 m nad ribico. Vso stavo pustimo plavati po vodi. V vodah, kjer je mnogo klinov in ostrižev, se ujamejo ti prvi ali vsaj snamejo ribico. Lov je sicer uspešna, ujame se pa preveč nedoraslih rib, ki so izgubljene, ker- iztaknemo trnek živim le težko ali sploh ne. Dalje ne odgovarja ta način lovi današnjim športnim zahtevam in je dolgočasen. Večja jezera nižine z več ali manj prostranimi plitvinami ter z bujnim rastlinjem in z milijardami belic so idealen dom ščuke. Tudi v takih vodah lovimo zelo uspešno s palico z obrežja ali iz čolna, ki ga vodimo tik ob bičevju, ribarimo pa, kot smo povedali pri ribnikih. Dobri časi so mesec maj in prva polovica junija po solnčnem zatonu ali rano zjutraj. Ob oblačnih ter gorkih, mirnih deževnih dneh pa cel dah. Julij in avgust1 sta ob hudi vročini slaba. Rano zjutraj se da še največ opraviti. Deževni dnevi so posebno proti večeru boljši. Nad vse ugodne uspehe sem dosegel po hudih popoldanskih nevihtah, ko leži proti večeru jezero mirno, brez valčka. Po nevihti prihajajo namreč ščuke kaj rade na plitvine na pašo. Gredo na blestivko sijajno. September in oktober sta glavna meseca. V prvem bolj oblačni, mirni, deževni dnevi, v drugem pa opoldanske ure pri polnem solncu. V teh mesecih ujamemo najlepše ribe, ki so se že lepo odebelile in ostanejo take do drsti. Dobri prostori za ščuko so gosta trava in druga skrivališča. Po mestih, kjer daleč ha okrog ni nobenih zavetišč, ne lovi posebno v jeseni. Po plitvinah z obilnim vodnim mahom se ščuke jeseni kaj rade solnčijo, ker zelo ljubijo gorko vodo. Metati moraš na takih mestih posebno mehko in peljati blestivko tik pod površino počasi; zato rabi lahko utež! Navadno ščuko v mahu težko opazimo, pojavi se nepričakovano in dobro prime. Ce si v čolnu, je ne pusti na noben način k čolnu in drži konico palice tik nad vodo, ne kvišku! V jezerih se poslužujemo zelo uspešno vlačilke, katera lov pa je šport druge vrste in namenjena ribičem in začetnikom. Naivadno delamo tako, da vodi veslač čoln po jezeru sem in tja, druga oseba pa drži vrvico in izvleče ščuko s sirovo silo iz vode. Pri tem se utrga ščuka pogosto in pogine, ker se navadno ne more oprostiti ogromnih in mnogih trnkov. Večinoma spustimo v vodo kakih 80 m vrvice ter vstavimo proti koncu na vsakih 5 m po eno podolgovato, ne okroglo . utež. Cim več uteži je in čim počasneje vozimo, tem globlje gre vada. Najboljša je blestivka. Ce rabimo ribico, jo nasadimo na kak poljuben sestav s turbino. Trnki morajo biti močni, Lovec, 1920. 33 enako končnik, ki mora biti pletena jeklena žica, ne struna. Ker nimamo palice, trpi orodje mnogo več, posebno v neveščih rokah. V vsaki vodi poznajo ribiči dobre kraje jezera in ugodne čase. Najboljši so oktobrski solnčni dnevi, toda le nekaj ur okrog poldneva. Prav ugodni so oblačni dnevi v septembru proti večeru, ko se prelomi vreme z lepega v slabo. V vročih, solnčnih poletnih dnevih ne lovi prej nego na večer ali rano zjutraj tik ob obrežju. Oblačni, deževni dnevi so boljši. Navadno ulovimo poleti le male, nedorasle ribe, zato ne puščajmo preveč loviti v teh mesecih. Po zimi ulovimo ščuko z vlačilko prav lahko ob mehkih, južnih dnevih, če vozimo ob obrežju in spustimo vado 10—15 m globoko blizu dna ter veslamo prav počasi, ker je postala ščuka vsled mrzle vode mnogo okornejša in počasnejša. Paziti moramo, da neprestano ne nasedamo, zato je treba poznati tla in se izogniti opasnim mestom. Boljša kot vrvica z eno vado je sestavljenka z dvema ali s tremi vadami. Na koncu močne vrvice (svilene št. 6) privežemo na močno vretence 20—30 m močne galvanske žice ali pa mehke medene žice, ki je nad vse močna in reže vsled svoje drobnosti (0'6 mm) vodo izborno. Na koncu te žice pritrdimo na vretence svinčeno utež v obliki hruške, težko 50 —150 gramov, ki ima nalogo, da potegne ves sestav v globino in drži vrvico lepo napeto. Približno 2—3 m nad utež pride posebno vretence, ki omogoča z enim prijemom odklopljenje in priklopljenje prve in spodnje stranske vrvice, ki mora biti drobnejša in 8 m dolga. Na njenem koncu, na 1 m dolgem končniku z vretenci, je prva vada (blestivka ali kaj drugega). Nekako 10 m nad prvo priklopimo drugo na enak način, samo vrvica ne sme biti daljša nego 5—6 m. Ce hočemo loviti s tremi vadami, pričvrstimo 10 m nad drugo vado še tretjo, 2—3 m dolgo vrvico s tretjo vado. Navidezno izgleda ta sestav zelo kompliciran, v resnici pa ne dela nobenih težav. Samo ob sebi umevno mora biti vse pozorno in pravilno sestavljeno. Glavna vrvica z žico mora biti močna, stranske so lahko mnogo finejše ; če lovimo jezerske postrvi, morajo biti prav posebno tanke. V vodo spuščajmo ta sestav na sledeči način: odpeljemo se na globoko vodo, vanjo spustimo utež ter med počasnim veslanjem spodnjo vado, katero priklopimo na vretence, ko je vrvica lepo napeta. Nato spustimo med počasnim veslanjem vado v globino. Ko pridemo do drugega vretenca, priklopimo še drugo vado in popustimo počasi še kakih 40—50 m vrvice. Ce pridemo na dno jezera, udari svinčena utež ob tla, kar takoj čutimo, nakar vrvico hitro malo navijemo ali hitreje veslamo. Ker je prva vada 2-183 m nad utežjo, se redko ujamemo z njo na dnu, ker nam utež javlja prej dno. Na vadi, ki plava blizu tal, se ščuka kaj rada prime. Z omenjeno sestavljenko krijemo več 34 ts vodnih plasti in laže doženemo, kako globoko stoje ščuke. —1 Na vrvici z eno vado potegne ščuka, posebno če veslamo prehitro, zelo močno, tako da se nepoučen ribar navadno zelo prestraši, vrvico sunkoma nategne in pogostoma pretrga. Na sestavljenki se čuti prijem mnogo mehkeje. Ko prime ščuka, nategnimo brzo vrvico ter zakličimo veslaču, naj požene čoln hitro naprej. Na ta način zapnemo ščuko dobro, seveda moramo znati, koliko prenese naša vrvica. To vlečemo v čoln ter počakamo malo pri vsakem močnejšem sunku ali celo popustimo par metrov vrvice, seveda ne sme postati pri tem nikdar mehka; čutiti moramo neprestano, ščuko močno vleči. Čoln vozi med tem brzo. Ko spraviš ščuko k čolnu, jo nasadi prav hitro na kavelj ali ujami v mrežo. Ce začne skakati in se premetavati, uide pogosto. Vreči jo s končnikom v čoln, je nedopustno, ker se riba rada iztakne ne glede na nevarnost pretrganja. Prijem za oči z roko je tudi opasen. če prideš z roko v gobec, bode roka lepo Izgledala in zraven se morda še ujamemo na kak trnek. Če nasedemo z vado, se nategne vrvica močno brez sunka. V tem slučaju spustimo takoj iz rok vrvico, ki sme biti samo enkrat povita okrog roke, ter ustavimo čoln. Nato veslajmo na mesto, kjer smo nasedli, da z navpično ali nasprotno smerjo oprostimo vado, kar se zgodi navadno lahko. Kot že omenjeno, so gotovi prostori v jezerih, kjer ščuke rade prijemljejo. To so bližine obrežja in ne preveč globoka mesta ob talnih hrbtih. Po lovi posuši orodje, namaži kovinaste dele in popravi pomanjkljivosti. Preden končam poglavje o ščuki, hočem izpregovoriti še par vrst v obrambo te gospodarsko in športno prvovrstne ribe. Pri nas in deloma tudi v Nemški Avstriji je ta riba v praksi takorekoč brezpravna in brezvarstvena. Na mero in prepovedane čase ne gleda nihče. Love jo na vse mogoče načine, posebno v prepovedanem času ob drsti. Nabadajo jih, pobijajo jih s kolmi in celo streljajo z zrnjem i. t. d. Pri tem jih velik del ranijo, da poginjajo žalostno po jezeru. Takega početja ne smemo trpeti. V opravičilo čujemo, da je treba ščuko iztrebiti, kar je pa nad vse nestrokovnjaško stališče. Samo v vodah salmonidov res nima ščuka življenjske pravice, tam jo iztrebimo kolikor mogoče, toda le če dovoli ribarski referat dotične pokrajine, ki je edini merodajen v teh zadevah. Splošno se opaža stremljenje, nadomestiti ščuko vsepovsod z jezersko postrvjo, ne da bi pomislili, da zahteva ta riba vse druge vode nego z vsem zadovoljna, lahko lovljiva ščuka. Jezerska postrv (truta lacuštris) prospeva v mrzli vodi, velikih globinah ter ugodnih drstiščih, predvsem ljubi velike, mrzle, peščene pritoke ali odtoke. V gorkih, plitvejših jezerih postane postrv slabo plodna in izumre, če jih neprestano ne vlagaš. Lovni čas za postrv je zgodnja spomlad. s* 35 Kakor hitro se voda nekoliko segreje, izgine v globino in le poredkoma jo uloviš na vlačilko. Če jo hočeš gojiti v gorkih jezerih, kjer sama ne uspeva, jo moraš redno vlagati, in sicer enoletne ali že odrasle, drugače požro klini in druga taka golazen ves zarod, to so pa stroški. Dalje so stroški lovljenja ščuk mnogo manjši kot pri jezerski postrvi, ki ni v tem oziru- prav nič podobna potočni postrvi. Samo spomladi se nahaja postrv blizu obrežja in jo ujameš s palico, če vodiš malo, naravno vado globoko. Z mrežo dosežeš največji uspeh. Ko se voda nekoliko ogreje, izginejo postrvi v globino in jih vidiš malo do zime, ko pridejo na drstišča, kjer jih pa ne boš lovili Tudi vprašam: ali je ščuka po hitrosti rasti in po okusu res toliko slabša nego jezerska postrv? Nekateri trdijo, da je ščuka tudi glede okusa enakovredna postrvi, kar nam potrjujejo njene visoke tržne cene. Gojenje ščuke je 'slednjič nad vse preprosta stvar. Treba nam ni nikoli misliti na vlaganje, če nočemo ravno pasme izboljšati. Pustimo samo, da še ščuka mirno zdrsti, in določimo najmanjšo težo z 1V2 kg, velike ščuke, to je nad 4 kg, pa lovimo vztrajno. Med drstjo naj počiva vsa lov, posebno pa osti, kol, puška ter težka, velika mreža. Ce drsa ta dan za dnem po tleh, polovi vse komaj na drstišče dospele ščuke in ugonobi vsa jajca ter ves zarod. V gorkih nižinskih jezerih z milijardami belic je edino ščuka zmožna, te gospodarsko porabiti. Če pograbi tu pa tam kako večjo ribo, to ne prihaja v poštev. Ko dosežejo ščuke 5—6 kg, prično počasneje rasti in porabljajo obilo požrte hrane le v vzdrževanje. Take ribe so godne, da se polove. Enotne številke za vse vode ne morem določiti. Ponekod zrastejo zelo velike, do 12 kg in več, ponekod pa zopet zaostajajo močno. Po drsti ostane nekaj samic več tednov zelo slabih; skoro polovico teže izgube, zato izpusti take zopet, če jih ujameš, jeseni so vse debele. V manjših jezerih hira ščuka rada ponekod. Tu naletiš na posamezne velike eksemplarje z ogromno glavo, velikimi plavutmi ter s ploščatim, suhim telesom. Tehta polovico manj, kot bi ji prisodil po velikosti. Meso je prav slabo, cesto patologično iznerojeno, izpre-menjeno v homogeno kepo. Take eksemplarje lahko poloviš, ker stoje blizu obrežja. Nato pomeči v jezero naenkrat večje število mladih ščukic dobre vrste iz kake druge vode. Znaki’dobre rasti so kratko, zavaljeno telo, razmeroma male plavuti in kratka, mala glava. Iztrebljenje ščuke v ta namen, da bi nasadili karpe, je upravičeno samo v jezerih, ki se dajo popolnoma spustiti. Sklep: v gorkih, nižinskih jezerih in mirnih, toplih rekah gojimo ščuko, ker je izborna gospodarska riba. Karp in jezerka lahko uspevata poleg nje. V čistih salmonidnih vodah jo pa iztrebimo, sicer pa že sama tu ne uspeva dobro. (Dalje prihodnjič.) 36 Vladimir Kapus: V gorah. Ali naj grem ali ne? Dva dni, dve noči sem že žrtvoval zastonj. Pa če bi bil vsaj siguren, da ga vidim 1 Toda moram ga dobiti krivorepca!] V nahrbtnik odejo, volnen jopič, košček kruha, pol klobase in steklenico čaja — v teh časih moramo biti z malim zadovoljni —, v žep par nabojev, potem pa hajdi na goro 1 Mrak se ulega polagoma, sivi oblaki, pomladanski poslanci z juga, plujejo nad kraljestvom zlatoroga. Pot je vedno bolj napeta, ker pa rosi lahen dež, ne občutim preveč vročine. Že se je zmračilo. Spev kosa in drozga ter večerna molitev taščice uspavata in zazibljujeta naravo v pomladanski sen. Mesec pokuka skozi tanke meglice, ovit v lahen pajčolan, da ne posveti premočno in ne zmoti narave. Mehko razliva svoj srebrni svit med visokimi smrekami, ki tudi že spe; le tu in tam si zašepečejo veje, ko jih zmaje vetrič, in si voščijo lahko noč . .. Hvaležen sem bledemu krmarju, da mi razsvetljuje pot kolikor toliko, ker so na več krajih od raztopljenega snega nastale mlaku-žice, ki niso prav prijetne, če se spoznaš z njimi. Že sem na planini pri koči, ki mi je nudila že tolikrat zavetje, bodisi spomladi na petelinovem lovu, poleti na lovu na srnjaka ali pa pozimi, ko sem prezebal dolge noči, poln upov, kako bodem zalezoval drugi dan krivorogega črnodlakarja. Preden vstopim v svoje prenočišče, pogledam, kako bode vreme, kako plovejo oblaki. Veter piha nekoliko močneje in sicer se upira severni brat mehkemu jugu. Vrata koče zaškripljejo. Plesniv vzduh nagnitih desek in slame mi udari v nos. Na pogredu, z desek in tramov zbitem ležišču, ki sega črez pol koče in ima prostora za več oseb, je še malo slame, ki je zmleta kakor rezanica, a moram se zadovoljiti. Puško postavim v kot, zaužijem malo kruha in čaja in se zavijem v odejo... Nekoliko nerodno je ležanje na zmleti slami in večkrat je treba preobrniti kosti. Kadar se preobrnem, pogledam skrbno na uro. Obrnjen proti leseni steni, zadremljem. Kar počne nekaj po koči se* 37 škrabljati. Prebudim se in radoveden poslušam. Končno spoznam, da nisem sam gospodar koče, marveč da imajo kočico v najemu sivo-rjavkaste živalice, ki so se spravile nad moj nahrbtnik in ga začele glodati. Zadišala jim je bila klobasa. Ko se zganem, utihnejo. Nahrbtnik pregledam, ali bilo je prepozno, ker je bil že preglodan .. . Ura je deset minut črez eno. Zadremati ne smem več, ker je nevarno, da jo potegnem predolgo. Malo se še naslonim. Ob pol dveh pa kvišku! Najprej se otresem slame, ki mi je zlezla za vrat, spravim odejo v nahrbtnik, potem pa: „Z Bogom, kočica!“ Zunaj je vse mirno; ni je šapice, nebo pa je precej zagrnjeno. Ker nimam palice, poberem smrekov oklešček, ki naj bi mi nudil v potrebi oporo. Vprek malega potočka dospem na rob. Pot je strma, včasih tako, da se zadevajo kolena skoraj v brado. Kmalu pridem do snega, kjer pa ni hoja slaba. Vdira se le za par prstov; samo tam, kjer je pod snežno odejo kaka votlina, zdrkne noga globoko v sneg. Se mala strmina skozi goste smrekove veje, ki ne prizanašajo mojemu klobuku in se nočejo tudi nosu umikati, pa sem na planem. Prekoračil sem gozdno mejo. Tu se je treba obleči, ker sever precej dobro brije. Pot izgine popolnoma in treba jo je mahati po sneženi planoti med ruševjem, ki zaustavlja neprijetno korak. Pa skoro dosežem greben. Grez Šviganico je prignal veter goste megle, katere so se jele valiti in prijemati zahodnega pečevja Golice, tako da kipi ta vrh v megli kakor otok sredi velikanskih morskih valov. • Skozi cunjaste oblake ga pogleduje mesec in obseva ... Odslej sem se moral že prikrivati, ker sem se bližal plesišču zaljubljenega krivorepca. Ker je snecj tu popolnoma zmrzel, sem moral razen tega paziti, da bi ne zdrknil po stekleni gladini. Greben je za menoj, še čez sedlo vprek plazu in končana je pot. Veter je začel za sedlom močno pihati, kot bi hotel pokazati, da še obvladuje planine mrzla zima. Ura kaže tri četrti na tri. Oblečem suknjič in lezem čez ledeni plaz do mesta, kjer nameravam, poizkusiti lovsko srečo. Toda kam se naj usedem, da bom dovolj skrit? Prostor, kjer »sem sedel zadnjič, je sicer ugodno skrivališče, a neroden za streljanje. Tako premišljujem in gledam. Končno se odločim za mecesen poleg plazu, da seš skrijem zanj. Ko pridem tja, vidim, da sem slabo zadel. Na obeh straneh imam male žlebove. Ge se mi usede petelin v žleb ali pa pride po žlebu, ga ne bodem videl; če pa je kraj žleba, bode precej daleč za strel. Iščem in iščem, a nikjer pravega mesta. Kar zaslišim „čiju šuuj — čiju šuuj.“ Kar pretrese me. Hitro stopim za mecesen, ki je bil kakih pet korakov oddaljen, a me je le slabo kril. Petelin zopet zapiha, jaz se mu oglasim, na kar mi odgovori jezno. Gakam, pogledam na uro: kazala je dvanajst minut čez tri. 38 Petelin se oglaša, jaz mu odgovarjam. Okrog polštirih prične petelin gruliti in pihati, da bi mislil človek, da je prijezdil vrag v ruševje. Glas prihaja vedno le z enega kraja. V tem zaslišim kakih tristo korakov pod seboj govorjenje. Poslušam in spoznam vojaško obhodnjo. Kako prijetno je bilo to za me, si misli lahko vsak. Toliko truda za to, da mi na cilju vse skvarijo vojaki 1 Toda glej je sreče 1 Petelin se ne zmeni za klepetanje, marveč gruli naprej in piha, medtem ko se mi bliža. Zopet zapiham in zaklokam kakor kokoš. V tem zapazim dobrih sto korakov nad seboj petelina, kako hiti, teka in zopet odskakuje. Bil je videti kakor črna krogla. Na nasprotni rob pa prifrfota precej velik ptič, se usede na vitek, oguljen mece-sen in zakloka. „Da bi te vrag! Se tebe je bilo treba!“ Kokoš, ki je bila slišala petelinovo srdenje, je priletela radovedna gledat. Petelin se pretaka proti mecesnu, kjer je kokoš, odskakuje razkačen, jaz pa ga ljubeznivo vabim. To traja kakih deset minut. Kar odskoči petelin ves srdit od tal, se vzdigne, frfota proti meni in trešči kakih šestdeset korakov za menoj na sneg. Komaj je na snegu, že zopet pleše in skače kakor obseden. Sedaj je počel poleg pihanja in gruljenja še grgrati. Čudno mi je pri srcu, ko gledam ta ples, le škoda, da je še pretemno, da bi mogel natanko razlikovati krasne barve petelina. „Ali naj streljam, ali naj še počakam?“ Zopet odskoči petelin in hajdi ob robu žleba . . . Kakih štirideset korakov od mene postoji in zapiha. Puška je pri licu, muha na ruševcu, strel zagrmi... Kokoš, ki je na mecesnu Še vedno’‘opazovala ples, odleti in zakloče prestrašena, jaz pa hitim na mesto, kamor sem streljal, a petelina ni. Iščem in gledam, se jezim, zakaj sem tako daleč streljal, kar zatrepeta nekaj poleg mene. Obrnem se in zapazim tam, odkoder je prihajal šum, poleg bukovega štora, kamor sem streljal, v snegu razpoko. Sežem vanjo in potegnem iz nje prekrasnega ruševca. Čarobna ptica! Ta žareča roža, to prekrasno se izpreminjajoče perje! Usedem se na sneg in ga ogledujem, nato odlomim dva ruševa vršička: prvega dam ruševcu .v kljun, drugega zataknem sebi za klobuk. Mesec, ki je bil priča moje sreče, je jel bledeti, gore so zažarele, zbor ptičev pa je slavil stvarstvo. Vračajoč se proti domu, sem si odtrgal na sivih stezah šopek voščeno-rumenih cvetov blago dišečega jegliča, vpletel vanje cvete nizkega sleča in jo zavil po gorskih travnikih, posutih z milijoni zvezdic belih narcisov, v dolino zlobe in sovraštva. 39 Iz lovskega oprtnika. Umrl je v Ljubljani dne 26. feb-bruarja i. 1. v 48. letu starosti zobozdravnik dr. Edvard Bretl, ustanovnik in nekdanji podpredsednik našega društva. Z njim smo izgubili vnetega lovca in požrtvovalnega ribiča, ki se je trudil mnogo za povzdigo ribar-stva. Ves svoj prosti čas je posvetil rajni lovu in naravi. V tem oziru ni poznal nikakega Iruda in šele bolezen ga je ločila od puške in gor. Naše društvo ga je spremilo na zadnji poti po svojih zastopnikih, enako so poslali lovci iz Mojstrane, kjer je imel dr. Bretl lov na koze, k njegovemu pogrebu svoje odposlance. Med nami mu ostani trajen spomin! Društveni IX. občni zbor, ki se je vršil 19. marca 1.1. v vrtni dvorani ljubljanskega „Uniona“, ni pokazal naših lovcev v dobri luči. Udeležilo se ga je namreč samo 37 članov; vsi drugi, ki se jim ni zdelo vredno, udeležiti se zborovanja, so osvedo-. čili s tem, da jim je več za neplodno zabavljanje in zakotno kritiziranje kot za resno delo. Oprostilno pismo je poslal poleg nekaterih članov predsednik naše pokrajinske vlade dr. Brejc, katerega je zadržala obilica nujnih uradnih poslov. Zborovanje je otvoril in vodil društveni predsednik dr. Ivan Lovrenčič. Po toplih besedah v spomin v pre- teklem poslovnem letu umrlih članov je razpravljal o storjenem in bodočem društvenem delu. Novega lovskega zakona ni predložilo društvo v potrditev vladi, ker ni bilo sigurno, da bi ne doseglo s predlogo poslabšanja starega. Enotnega zakona za vso Jugoslavijo pa nismo mogli še doseči, ker se strinjajo z nami pač Hrvati, ne pa prejšnja kraljevina Srbija, ki zastopa stališče, da bodi lov državna, ne pa občinska last, kakor je bil doslej pri nas. Treba si bo torej najprej priti na jasno o tem, ali bi ne kazalo tudi na Slovenskem in Hrvatskem lov podržaviti in razdeliti vse ozemlje v lovska o-krožja, ki bi se ne krila z občinskimi mejami in katera bi oddajala v zakup država. Čigava naj bi bila zakupnina, glede tega bi treba posebnega dogovora med državo in občinami, ki se bodo gotovo branile izgube dosedanjih lepih dohodkov iz lova. Glede lovostaje smo dosegli nekatere izpremembe, ki so razvidne iz novih lovskih kart. Podraženje teh je v našo korist, ker upamo, da bodo odbile nove cene nekatere kvarne elemente od izvrševanja lova. Enako so imeli vsaj delen uspeh koraki, ki jih je napravilo društvo pri oblastvih v svrho zaščite divjačine pred civilnimi in vojaškimi tatovi. Ker še je pokazalo pri nas po vojski povzročeno veliko pomanjkanje lovskih psov, je sklenil odbor prirejanje krajevnih pasjih smoter v svrho ugotovitve pasjega gradiva. Poročilo blagajnika Martinca je bilo ugodno. Skupni denarni promet je znašal 55.693‘60 K, in sicer je bilo prejemkov 27.963'80 K, izdatkov pa 27.729'80 K. Društveno premoženje je znašalo koncem 1919 L 6821'79 K. V glavnem se nanašajo stroški na izdajanje „Lovca“. Ker so pa cene papirja in tiska zopet poskočile, sprejme občni zbor soglasno odborov predlog glede povišanja članarine na letnih 30 K (za lovske čuvaje 12 K) in - ustanovnine na 500 K. Obenem se izreče blagajniku za njegovo vestno in požrtvovalno delo zahvala. - Po nalogu odbora je predlagal predsednik izpremembo društvenih pravil v tem zmislu, da bi štel odbor v bodoče razen predsednika in podpredsednika 25 odbornikov brez namestnikov. Odborniki, voljeni izmed ljubljanskih članov, naj bi tvorili ožji, izvršilni odbor, katerega seje bi bile sklepčne samo z ozirom na njihovo število ne glede na udeležbo zunanjih odbornikov. Nujne in tekoče stvari bi reševal ožji odbor, le za važnejše ukrepe bi bila potrebna prisotnost zunanjih odbornikov. Izpre-memba je postala nujna, ker so bile sklicane odborove seje vsled neudeležbe izvunljubljanskih odbornikov ¡zvečine nesklepčne. Po daljšem razpravljanju je bil omenjeni predlog sprejet in sta bila izvoljena pri nato sledečih volitvah za predsednika dr. Ivan Lovrenčič, odvetnik v Ljubljani, za podpredsednika Fran Urbanc, ve-letržec v Ljubljani. V odbor so bili izvoljeni: Dr. Stanko Bevk, gimnazijski ravnatelj v Ljubljani; Srečko Grom, orožniški kapitan v Ljubljani; Ivan Hutter, sodni svetnik v Kočevju; dr. Viktor Jeločnik, strokovni poročevalec v Borovljah; Anton Juvančič, kapitan v Ljubljani; Fran Klemenc, knjigo- vodja v Grebinju; Dragotin Klobučar, bančni dirigent v Mariboru; dr, Alojzij Kobal, odvetnik v Ljubljani; Janko Košir, trgovec ,v Kamniku; Evgen Križaj, višji poštni oficijal v Ljubljani; Milan Lah, poštar v Ložu; dr. Avgust Leitgeb, sodni predstojnik v Črnomlju ; dr. Janko Lokar, profesor v Ljubljani; Anton Martinc, bančni uradnik v Ljubljani; Julij Mazelle, veleposestnik v Gradcu na Belokranjskem; Anton Mladič, predstojnik okrajnega sodišča v Ljubljani; dr. Janko Ponebšek, finančni nadsvetnik v Ljubljani; Fran Rojina, nadučitelj v Šmartnem pri Kranju; Ivan Rozman, šolski sluga v Ljubljani; Ivan Rus, lesni trgovec na Žagi pri Ribnici; dr. Hubert Souvan, finančni prokurator v Ljubljani; dr. Ivo Tavčar, odvetnik v Ljubljani; Josip Turk, veleposestnik v Ljubljani; Edvard Vencajz, davčni upravitelj v Mokronogu; Ivan Zupan, užitninski uradnik v Ljubljani. Preglednika računov sta: višji geometer Fran Ahčin in magistratni uradnik Miha Verovšek; namestnika pa: višji geometer Feliks Justin in pivovarniški uradnik Viktor Tančic — vsi v Ljubljani. Živahen je bil razgovor o prepovedanem lovskem času, zlasti onem glede srn. Ker se je pokazala tekom razgovora precejšnja needinost v tem vprašanju, je sklenil občni zbor, da naj to vprašanje odbor temeljito prouči in stavi na prihodnjem' občnem zboru glede tega premišjjen in utemeljen predlog. Odborove seje. I. seja 30. marca 1.1. Predsednik poda poročilo o pasji smotri v Tržiču 25. marca t. 1. Pripeljanih je bilo 13 brakov; sodnik je bil predsednik sam, materijal jako dober. — Občina Bela pri Železni Kaplji je sporočila, da pride njeno lovišče na dražbo in da si želi zanimanja . slovenskih lovcev. Sklene se, opozoriti na to znane interesente, — Predsedstvo pokrajinske vlade za Slovenijo je javilo društvu, da so se jeli posluževati tihotapci ob demar- ^ 41 kacijski črti ovčarskih psov, da se ne morejo približati straže neopaženo. Ker namerava naša vlada, izdati u-kaz, da se naj postrele ti psi ob demarkacijski črti, in hoče tudi na meji omejiti izvrševanje lova, prosi društvo za njegovo mnenje. Sklep: društvo nima nič proti temu, da se postrele ovčarski psi ob meji, izvzeti pa morajo biti lovski psi, ki bi zašli za časa lova v bližino demarkacijske črte. Zato je potrebno, da naznanijo lovski najemniki v poštev prihajajočih lovišč vsak lov s psi bližnjim vpjaš-kim in orožniškim postajam. Izvrševanje lova se naj prepove v 4 km širokem pasu (merjeno od demarkacijske črte). — Zagrebškemu „Novinarskemu uradu“ se dovoli brezplačno pošiljanje „Lovca“. — Za tajnika društva se izvoli E. Križaj, za blagajnika A. Martinc, za gospodarja Iv. Zupan. Društvo pristopi k poštno-čekovnemu prometu, da si o-lajša s tem pobiranje članarine, katero bo pobiralo razen tega po zaupnikih. — Določi se smotra psov v Novem mestu na 18. april (pozneje preklicana za nedoločen čas vsled stroge zaprtije psov). II. seja 15. aprila t. 1. Odbornik dr. Jeločnik poroča o puškarski obrti v Borovljah in njenem stanju. Na podlagi njegovega poročila pošlje društvo na „Komando dravske divizijske oblasti“ v Ljubljani in na predsedstvo pokrajinske vlade za Slove--nijo spomenico, da naj bi se preskrbeli boroveljski puškarji po možnosti s sirovinami in da naj bi se kakor doslej tudi odslej posvečala vsa skrb boroveljski preizkuševalnici pušek in puškarski šoli. — Z ozirom na to, da ni mogoče dobiti rešitve vlog glede dobave orožja, gladko-cevnega in risanega, glede smodnika, orožnih listov (ti se dobe potom političnih oblastev od „Komande dravske divizijske oblasti“ v Ljubljani — kolek 8 K) in podobnih zadev pošlje društvo posebno zastopstvo v Belgrad, da potrka pri pristojnih ministrstvih, stopi obenem v ožjo zvezo s srbskim lovskim društvom in povpraša na dvoru glede izvrševanja lova po dvoru v naših krajih. V to odposlanstvo se izvolijo dr. Kobal, dr. Lovrenčič, Mazelle in Turk. PS« Osnuje se psoslovni odsek. Predsed-sednik mu je Fran Urbanc, člani pa Klobučar, Križaj, dr. Lokar, dr. Souvan in društveni predsednik. — Razmišljalo se je, kako bi se uredila prodaja divjačine in njenih kož, da bi imeli lovci čim več koristi, tem manj pa razni prekupci, ki šo se n. pr. minulo zimo domenili, da bodo plačevali lisičje kože nekoliko dražje, zato pa kunine največ po 700 do 800 K. Ker so plačevali tudi prve povprečno samo po 500 K, so napravili iz neorganiziranosti slovenskih lovcev z lahkoto ogromne dobičke, kar sledi iz cen kožuhovine na Iip-skem trgu začetkom marca t. 1. Te so n. pr.: lisica 700 do 1000, kuna (zlatica in belica) 3000-do 3300. dehor 500 do 650, zajec 30, srna 100, veverica 30 do 35, bela podlasica 100 mark i. t. d. Vsakdo si naj zdaj preračuna marko na krone (1 marka povprečno 3 krone), da spozna do dna naše kožuharje! V odsek, ki naj bi stavil tozadevne predloge, so bili izvoljeni: dr.Kobal kot predsednik, dr. Bevk, Košir, dr. Lokar, Turk, Zupan. (Pri tej priliki opozarjam na kože krtov, katere sicer pri nas pobijajo, a njihove kože puste zgniti. Te so zdaj moda! Na Nemškem jih tako preganjajo, da je izdala bavarska vlada strog zakon, da bi obvarovala popolnega pogina to za poljedelstvo koristno žival. Kazen se glasi 1 leto ječe ali 3000 mark globe. Krti bodo na letošnjih kožušnjih semnjih redki in dragi, pa tudi druga kožuhovina ne bo poceni, dokler se ne odpro izvozu ruske meje.) — Potrebno izpremembo pravil z ozirom na snujoče se podružnice društva prouči A. Mladič, medtem ko pregle- 42 dajo od dr. Lovrenčiča izdelano „Družabno pogodbo“ in „Lovski red“, ki ju misli podati društvo svojim članom kot vzorno navodilo, dr. Kobal, Mladič in dr. Souvan. — Ker prihajajo pritožbe glede postopanja okrajnih glavarstev pri prestopkih glede orožnega lista in o oprostilnih sodbah lovskih tatov pri sodiščih, pošlje društvo primerno spomenico na poverjeništvo za notranje zadeve in za pravosodje. — V „Športno zvezo“ se odpošljeta kot društvena zastopnika dr. Kobal in dr. Souvan. Smotra ptičarjev v Kranju dne 7. marca t. 1. Na njo so privedli 13 psov. Slabo stanje naše pasje pasemske reje se kaže po eni strani v maloštevilnosti privedenih psov, po drugi strani pa v tem, da ni imel niti eden pes rodovnika. „Kaj bom z rodovnikom?“ poreče marsikdo. „Glavna stvar je, da je pes dober — in moj je izboren!“ Dobro. Toda gre za to, ali je ta izborna žival tudi kaj več kakor zgolj zasebno veselje svojega srečnega gospodarja. Ali je žival izrazita nositeljica lovskih vrlin svoje pasme, plemenito trsje, ki obrodi tudi v bodočnosti enakovreden sad, ali pa samo proizvod slučaja in nekak zadnji pojav od pradedov ohranjene boljše krvi, ki zopet izgine, cepljena na neprikladnega druga, po svojem slučajnem pojavu? Kako mi bo pri srcu, če si vzamem od dolgodlake psice lepega mladička v nadi, da se bom postavljal s krasnim dolgo-dlakarjem, ki se mi pa izpreobrne, ko doraste, v resast ali kratkodlak stvor, mnogokrat tudi v oboje hkrati? Po tej poti psorejstva pridemo do splošne zmede. Pasme se pretope druga v drugo in z njimi njihova značilna svojstva. Smotre imajo namen ugotoviti, kakšen naraščaj prirejamo na podlagi priznanih rodovnikov v obsegu te ali one pasme. Hrana in krajevne okoliščine, vedno se ponavljajoče enostransko izkori- ščevanje in negovanje iste plemenske zasnove po lovcih samih na škodo drugih ustvarja cesto posebne vrline, pa tudi napake posameznih rodov. Mogočno telo in temno barvo ljubi ta, drugi pa lahkega, pisanega psa, ta zopet hoče vztrajno delo v vodi in ločku, oni pa dober nos in urnost na polju. Lovec na samoti ljubi psa-popadača, mestni lovec pa krotko žival. Tako neguje hote ali nehote vsak kraj posebnosti, ki so dopustne le do te meje, da ne dirajo v vsestranski in skladni razvoj pasemskih vrlin in tipa. Da zabranimo ustvarjanje krajevnih i^zličkov, ki jih ne moremo nadzorovati glede čistokrvnosti, in da ohranimo lepoto in vsestransko uporabljivost vsake posamezne živali z vidika pristne pasme, je naloga pasjih smoter. Te naj vzpodbujajo psorejce k vedno popolnejši reji in naj poglabljajo razumevanje telesne lepote raznih pasem ter tako pripomorejo, doseči čimprej zaželjeni cilj: Vsakemu lovcu dobrega psa! . Smotra se je vršila pod vodstvom dr. Iv. Lovrenčiča. Sodnika sta bila podpisana. Sodila sta vsled pomanjkanja rodovnikov le po zunanjih pasemskih znakih. Ocena se glasi: 1. Tref. Rjav, 64 cm visok, štirileten pes Joška Likozarja iz Kranja. Zajeten pes s težko glavo. Ušesa sicer dobra, toda malo predolga. Tilnik slaboten v primeri z glavo in životom. Poleg dosti dobrega hrbta ima prestrm križ, Celoten vtis srednje dober, toda neplemenit. Boljši od očeta je sin 2. Tref, poldrugoleten, last Alfreda Stuchyja iz Kranja. Uho je premehko. Tilnik in križ kakor pri očetu. 3. Maks. Rjav pes z belimi znaki, 55 cm visok, štirileten. Lastnik Anton Golob s Police. Pes nima nikakih oči-vidnih napak, pa tudi ne telesne lepote. Skromna žival z zelo slabotnim vratom. 4. Tel. Bel pes z rjavimi lisami, 58 cm visok, šest let star, last Franca Hajnriharja iz Škofje Loke. Močno ogrodje telesa stoji na slabih nogah. US 43 Kolena vun obrnjena; neskladno razvit, znaki mehkokostne bolezni. 5. Dijana. .Resasta, tigrasta, 58 cm visoka, 10 mesecev.stara psica barona Henrika Lazzarinija iz Smlednika. Med tem ko je podlanka psice gosta in dobra, ne kaže vrhnja resasta dlaka čisto povoljne trdosti, tudi dolžina ni prava. Vpoštevajoč, da je psica mlada, torej v svojem razvoju še nepopolna, nočeva biti v tem oziru prestroga. Glava je prav dobra in po zunanjih znakih dosti tipična. Če omeniva, da je hrbet izvrsten in da stoji že sedaj lepo trdno vzlic mladosti, naj je pohvale dovolj 1 Oči so nekoliko zalite — pfeveč kosti 1 Celoten vtis je prav dober; če bi bila žival 10 mesecev starejša, bi dejala izvrsten. 6. janči. Rjava, 52 cm visoka, devetletna psica Antona Korošca iz Kranja. Vzlic svoji starosti živahna in mišičasta žival. Glava lepa, ušesa, hrbet, križ dober, vrat mišičast, kolena slaba. 7. Tref. Svetel tiger, 62 cm visok, 4 leta star, last Ferdinanda Polaka iz Kranja. Močen in zelo mišičast pes. Malo predobro rejen, kar kvari celoten vtis. Glava povoljna ; vzorni so tilnik, hrbet in prsi. Prav malo psov se lahko ponaša v tem oziru s tako kakovostjo. Kolena pa niso prvovrstna, akoravno nočeva trditi, da bi bila slaba. Pes je bil od vseh dovedenih nad eno leto starih psov najboljši in zasluži vso pohvalo, manjka mu pa skladne plemenitosti. . 8. Grajf. Rjav, 58 cm, šestleten, resast pes Leona Matajca iz Stražišča. Precej tipična glava in prav dobra dlaka so Grajfove vrline, tudi hrbet je dober. Ušesa so slaba, podvita, enako slaba kolena. Pes je tip starejših resastih psov. Ta težki tip se opušča in s'e nadomešča polagoma z lahkejšimi, bolj vsestransko uporabljivimi zastopniki resaste pasme. Pa to je poglavje zase, ki ne spada v meje te ocene. . 9. Hektor. Dolgodlak, svetel, 58 cm visok, devetmesečen tiger Franceta Kuharja iz Dupljan. Hektorje predstavitelj srednjetežkih, tigrastih nemških dolgo-dlakarjev. Ker je šele devet mesecev star, ni mogoče izreči o njem končne sodbe. To pa, kar kaže danes, je prav * gotovo vse pohvale vredno. Da bi imel pes rodovnik, bi ga pozneje, če bi izpolnil to, kar obeta, lahko priporočali za plemenjaka pri dobrih psicah enake pasme. Lastnik je označil starost z devetimi meseci, a je najbrže starejši. Ce bi hotel na psu kaj grajati, bi bila to edino glava, ki ni čisto prvovrstna. Radi popolnosti poročila, omeniva še naslednje pse: 10. Stop. Lastnik Emanuel Kovačič iz Kranja. Pes je star in popolnoma izvun oblike. Tudi ko je bil mlad, ni mogel biti posebno dober. 11. Dolfi Josipa Goloba iz Kranja je tudi star pes, a vendar dosti boljši od prejšnjega. Ima dobro glavo in ni slab v dlaki, sicer pa težak in neplemenit. 12. Boj Grajžarja s Primskovega je mešanec iz španijela in prepeličarja. 13. Hasan. Kratkodlak, šestmesečen tiger Konrada Vidica z Jesenic je premlad za oceno. Prvo, prav pohvalno oceno je pri-poznalo razsodišče Polakovemu Trefu, drugo psici Janči Antona Korošca in usposobljenost za drugo pohvalno oceno psici Dijani barona Lazzarinija ter Hektorju Franceta Kuharja. Ta psa sta bila sojena z vidika mladosti. Zanimanje za prireditev je bilo dosti živahno. Fr UrbanC- E Križaj. Braki na krajevni smotri v Kranju dne 7. marca in v Tržiču dne 25. marca t. 1. Gorenjska ni imela nikoli toliko čistokrvnih brakov, kakor n. pr. Notranjska ali Dolenjska. To je treba pripisovati brez dvoma dejstvu, da so dobivali naši lovci čistokrvne pse večinoma le iz Istre. Ker so No-tranjci in Dolenjci z Istro v ožjih kupčij-skih stikih kakor pa Gorenjci, je naravno, da so tudi laže dobivali od tam lepe pse. Iz tega razloga se tudi nisem nadejal, da bi videl pri ogledu 44 tS kaj posebno lepega. Moram pa priznati, daje bil celoten vtis boljši, kakor sem pričakoval. Brakov je bilo pripeljanih 37, med njimi nekaj prav dobrih. Med belimi gladkimi Istrijani gre prvo mesto Pinču Frana Dolenca iz Stare Loke. Ta pes je res' že 10 let star, toda vkljub starosti še prav dobro ohranjen. Glava in postava sploh sta brezhibni. Edini pogrešek je premalo živa rjava barva ušes. Na drugem mestu omenjam Pazija, last Franceta Kuharja iz Dupljan. Pes sicer ne kaže toliko čiste krvi kakor Pinč, zlasti ima glavo v čelu nekoliko preširoko, toda v splošnem ni slab. Omeniti bi bilo še Jaga, last Henrika barona Lazzarinija iz Smlednika. Psiček je šele pol leta star, toda lepo razvit. Glava in rep brezhibna, le rjava barva ušes premalo živa. Izmed belih kosmatih Istrijanov moram predvsem omeniti Fida, ki je tudi last barona Lazzarinija. Pes ni še leto star, a je vkljub temu že skoro dorastel. Posebno lepa in tipična je pri tem psu glava, enako dobra je tudi trda, resasta dlaka. Skoda, da je ta pes pred kratkim poginil. Ista usoda je doletela Fi-dovega brata Dojana in sestro Riko, ki sta bila pa v slabem stanju, veliko manj razvita kot Fido in sta imela premehko, kodrasto dlako. Pri rjavih gladkih Istrijanih zasluži prvo mesto Biksar, last Dolenca iz Praprotne. Pes je sicer že nad 10 let star, a je vendar še v dobrem stanju. Njegova glava je naravnost tipična. Kazi ga le zakrivljeni rep, toda pes bi bil za pleme vkljub temu priporočljiv. Hribernik iz Puštala je pripeljal svojo Karo, ki kaže sicer precej čiste krvi, ali ima veliko prekratka ušesa in preoster gobec. Dijana Ivana Luznerja iz Selc je bledo-rjava, lahka braka pravilne postave, tankega repa, toda nelepih, kratkih ušes. Krancelj Hribernika iz Puštala, visok, močan pes, napravi sicer v celoti dober vtis, toda povsem čiste krvi ni. Izmed rjavih kosmatih brakov zasluži prvo pohvalo Lola Srečka Zalokarja iz Kokre. To je lepa psica rjave barve, trde dlake, ki bi bila za pleme prav priporočljiva. Krut Franceta Resmana iz Srednje Dobove je tudi vreden, da se omeni. Dlaka je prav dobra, postava tudi, le hrbet nekoliko šibek. Oba Lola in Krut spominjata na Peintingerjeve gornje-štajerske brake, osobito Krut. Kapus iz Kamne gorice je bil pripeljal svojega Spijona, ki je po zunanjosti in postavi na pol jazbečar, na pol brak. Pes je sicer prav čeden, ima še dosti lepo glavo, lepa ušesa, toda plemenskih znakov ne kaže. Več čiste krvi je kazal Tref Primožiča iz Kokre. Tudi ta pes ni čist barvar, kajti prednje noge pričajo, da se pretaka po njegovih žilah precej jazbečarske krvi,. ali v celoti je pes prav dober. Ostali psi so bili mešanci, ki ne prihajajo za pleme v poštev. Precej boljši materijal sem videl v Tržiču. Osobito častno so bili zastopani beli resasti Istrijani. Med temi moram omeniti psico Dijano, last Boštjana Lasstniga.iz Tržiča, potem Mu-štačo, last Primožiča s Pristave, Jagico Klofutarja iz Tržiča, Belo Primožiča s Slapa in končno Čuvaja, last Ahačiča iz Tržiča. Vsi ti psi odgovarjajo povsem plemenskim znakom čistokrvnih belih resastih Istrijanov. Tudi Kraljeva Bela iz Tržiča ni slaba in se utegne prav lepo razviti, saj je šele 7 mesecev stara. Med belimi gladkimi Istrijani zasluži prvo ceno Dojan Gol-majerja iz Tržiča. Pes je. tipičen, le rjava barva ušes je nekoliko preveč bleda. Ta pes bi bil posebno priporočljiv za pleme, zlasti za psice, ki so bolj majhne, kajti pes je visok (55 cm) in vsukan. Drugo ceno_ zasluži Lovček Primožiča s Pristave. Skoda, da ima za spoznanje prekratka ušesa. Belin Jožeta Ahačiča iz Tržiča v splošnem ni slab; ima le previsoko nastavljena in prekratka ušesa. Med rjavimi kratkodlakimi Istrijani naj omenim na prvem mestu Pluta, last Engels-bergerja iz Tržiča. Nima sicer posebno lepe glave, toda v celoti kaže dokaj čiste krvi. Prav dobra je dalje Silva, 45 last Jožeta Godnjava iz Tržiča. Edino, kar jo zapostavlja za Plutom, je njena neizrazita barva, ki priča, da ima v sebi kri belih Istrijanov. Končno naj omenim še Turina, last Josipa Peharca, kije prav lepe postave, pravilne glave; samo nekoliko kratkih ušes. Njegova mišasta barva ga žal diskvalificira, čeludi kaže sicer vse znake čistokrvnega Korošca. Ce se bodo Tržičanje nekoliko za stvar zanimali, utegnejo doseči prav lepih uspehov, osobito pri resastih brakih. Priporočal bi jim, da se ravnajo po navodilih Godnjava, ki ima bistro, kritično oko za plemenske vrline in napake brakov, zlasti resastih. Končno še nekaj glede imen psov. Človek sliši taka imena, da ne ve, ali bi se smejal ali jezil nad takimi izrodki. Naš jezik ima toliko primernih domačih imen, da ni treba segati po grdih tujkah ali spakedrankah. Dr. Lovrenčič. Nakup ptičarjev. Pomanjkanje hrane in odsotnost gospodarjev za časa vojske sta zelo razredčila vrste naših ptičarjev, tako da si najde lovec skoro laže pripravno ženo kot dobrega psa. Komaj se bo približala lovna doba, že se bo pričelo obte-kanje naših lovcev za psi, kar je slabo. Kratko pred lovom se mora namreč lovec naglo odločiti glede nakupa in nima časa za natančno preizkušnjo. Hitro sklenjene kupčije pa donašajo kaj rade mesto veselja jezo. Preden začneš kupovati, si moraš biti na jasnem, kakega psa bi rad. Pri tem ne pozabi, da žive psi z brezhibnim stasom samo na slikah, m.edtem ko dobiš pri srečni roki uporabnega psa z dobro lovsko zasnovo. Pes mora biti predvsem zdrav. Zato si oglej dobro njegovo kožo in dlako, okrožje oči, nadlaktje in notranjo stran nog. Koža mora biti bela, voljna in brez luskin, dlaka svetla in se mora čutiti mastna. Vprašaj vedno prodajalca na njegovo čast, ali je bil pes kdaj bolan, zlasti ali je imel kako kožno bolezen. Preglej zobovje! Pri mladem, zdravem psu je bliščeče belo. Pomanjkljivo zobovje vzbuja sum, da ima pes bolestno razpoloženje, oziroma da je pretrpel hudo pasjo bolezen, kar mu je na vsak način v kvar. Oči morajo biti jasne, veznica rožnata in ne rdeča. Uhlji ne smejo. kazati golih mest, tudi robovi morajo biti odlakani in ne smejo imeti debelin. Sluhovod ne • sme dišati in mora biti prost vsake rdečine. Zdravje psa presojaš lahko tudi po njegovi ješčnosti, živahnosti in po obnašanju na prostem. Pri lovskem psu odločuje več kot zunanjost stasa njegova dejalnost, t. j. hitrost, vztrajnost in nos. Male telesne napake lahko prezreš, ako ne gre za psa-plemenjaka. Pri preizkušnji lovske kakovosti psa si nikar ne misli, da jo presodiš lahko v pol ure. V tem kratkem času se pokaže lahko pes iz raznih vzrokov v drugačni luči, kakor je v resnici. Psa naj vodi pri preizkušnji lastnik sam! V tvojih rokah bo pes morda nervozen in nezaupljiv. Pokazal bo' napake, ki jih sicer ne pozna, prikril pa take, ki mu niso v čast. Morda ne bo skočil za zajcem, dasi si privošči sicer kratek lov (pri vsakem psu in ob vsaki priliki ni to-napaka!), morda pojde mimo jerebic, dasi jih sicer izvrstno potegne, morda bo ustreljenega fazana samo pobiral, dasi sicer donaša, da je veselje. Ako nimaš vsled oddaljenosti kraja sam časa za večkratno preizkušnjo, naprosi zato kakega znanca, ki je poznan kot lovec in poznavatelj psov. Da bi si vzel psa za osem dni k sebi na preizkušnjo, ne svetujem, ker je doba prekratka, da bi se ti zadostno privadil pes. Da bi ga pa vzel za daljši rok, tega ne priporočam prodajalcu, ker se v taki dobi lahko pokvari najboljši pes. Psa popravljati je pa še težje kot ga naučiti. 46 Najboljši čas za nakup psov je lovna doba. Ako ti ponuja kdo šest-do dvanajstmesečnega, bodi oprezen! Dobrega psa v tej starosti ti ne bo dal nikdo, ako nima posebnih vzrokov, n. pr. selitev, bolezen, ampak bo počakal s prodajo do konca dresure. Ce daš sam mladiča v dresuro, si oglej moža, ako ima sposobnost za to, in napravi točno pogodbo. Plača 200 K na mesec za hrano in pouk ni veliko za sedanje čase. Najbolje je, ako plačuješ hrano mesečno, za učno nagrado se pa pogovoriš za določeno vsoto, plačljivo po dovršenem pouku. Ali je dreser zadostil svoji nalogi ali ne, o tem naj razsodi nepristranski sodnik, v katerega imata zaupanje lastnik psa in njegov učitelj in kateri mora biti že v pogodbi imenovan. Seveda je treba dreserju naprej točno povedati, kake zahteve stavimo na psa. Tudi mora biti pogodba jasna glede visokosti odškodnine, ki jo mora plačati dreser za slučaj, da pogine^ ali izgine pes po njegovi krivdi. Cesar ni zakrivila njegova neprevidnost, za to ni odgovoren. Glede pasjih cen so naši lovci zelo čudni. Vsak bi rad prvovrstnega psa, a za nizko ceno. Kdor se je kdaj bavil količkaj‘ z dresuro psov in ima le malo pojma, koliko truda in potrpežljivosti stane, temu se ne bo zdela previsoka vsota 4000 do 5000 K za dobrega psa. V rokah imam pismo nekega lovca iz Nemške Avstrije. Glasi se: „Nekaj psov bi lahko dobil, dasi jih tudi rili nimamo dosti. Veljajo pa: mladi do pol leta 600 do 800 K, polu- do enoletni psi 1000 do 1500 K, psi v 2., 3. ali 4. polju 2000 do 4000 K in več.“ Kdor bi si hotel iz teh krajev pri-baviti psa, mora računati vrhu kupne cene še z visokimi prevoznimi stroški in s tem, da ne prevzame prodajalec za prevoz nobene odgovornosti. Kako pa'je dandanes z železnico, vemo vsi. Psi so sicer v primeri s prejšnjimi cenami dragi, a še vedno cenejši kot — žena. Petelinova gluhost. Petelin ima poleg ostrih oči nenavadno fin sluh, ki ga pa pušča na cedilu med 2 - 3 sekunde trajajočim škripanjem, ko je petelin popolnoma gluh, da ne sliši niti krivo namerjenega strela. Ta gluhost ni morda kaka „duševna“, kakor jo opazujemo pri zaljubljenem ruševcu ali grulečem golobu, ki ču-jeta med svojim ljubezenskim petjem manj kot sicer in se manj zanimata za šum v okolici, ampak gluhost v pravem pomenu besede, nad katero je zmajeval že marsikak lovec glavo. Da si jo razložimo, si moramo ogledati petelinovo lobanjo. Koščice spodnje čeljusti imajo na svojem zadnjem koncu skoro zakrivljen na- stavek (a na sliki). Ako je kljun odprt kot je med škripanjem, ko odpre petelin kljun na široko, stisne omenjeni del koščice’ spodnje čeljusti sluhovod in ga malo da ne prekine. Gluhost povečuje še krvni zastoj v neki nabreklini sluhovoda. Slušni občut nastane namreč, ako pridejo zračni tresi po sluhovodu vprek bobniča do polževega živca, kar se med škripanjem ne more zgoditi, ker zapira omenjeni kot vzvod delujoči nastavek sluhovod, kakor se vidi na dolenji sliki, med tem ko nam kaže gorenja sluhovod prost. 47 Ker vidi petelin izvrstno tudi med škripanjem, mu je omenjena gluhost na škodo le z ozirom na človeka, medtem ko jo drugi njegovi' sovražniki (lisica, kuha, jastreb i. t. d. ) sko-ro ne morejo izrabiti. Petelin si je te svoje gluhosti tudi v svesti. To kaže s tem, da cesto prekine petje, da bi poslušal. Posebno star petelin, kaj rad poka, preden se odloči za škripanje, katerega pa tudi rad prekine. Ker • ima vse v naravi svoj smoter, ga ima tudi ta pojav pri petelinu. Kak pa je, tega še ne znamo. Petelinji dvoboj s smrtnim izidom. Da se petelini iz ljubezni pretepajo in do krvi obkljujejo, je znano. Marsikak lovec je opazoval že tak dvoboj. Redkejši so pa slučaji z dognanim smrtnim koncem takih viteških nastopov. 11. aprila 1.1. sem naskakoval petelina v Zali nad Poljansko dolino, kjer je bil dva dni popreje zaslišal inž. Tavčar dva. Petelin je pel previdno in večkrat prenehal, da se je prepričal, če je v njegovi bližini vse v redu. Pel je na goli bukvi, na kateri je čepel in stegoval našopirjeni vrat proti vzhodu. Ker ni stal na veji in je štrlela malo pred njim smrekova veja, sem ga komaj zagledal. Bila sva si na 25 korakov blizu. Pomeril sem dobro in sprožil, a pustil mi je le nekoliko perja v spomin, sam pa je težko in nerodno odfrfotal-. Po preteku ene ure sva ga začela iskati z inž. Tavčarjem. Blizu nastrela sva našla precej perja in niže doli — petelina. Toda ko sva ga preiskala, sva se prepričala, da ni bil moj petelin, ampak da je poginil že prejšnji dan brez puške. Imel je na glavi in vratu težke rane od kljuna, ki. so mu zadale smrt. Tekmec, ki je ušel drugo jutro meni, ga je bil spravil med pretepom, najbrže ipodse in ga tako ubil. Teža divjih petelinov. Dr. St. Bevk je priobčil na str. 69 — 73 lanskega »Lovca« zanimivo razpravo pod naslovom: »Petelinove navade in razvade.« O razpravi sami ne bom pisal, kajti tu ima pač vsak petelinar svoje nazore, zanima me le njen konec, ■ oziroma podatki o "teži velikega divjega petelina, ki jih je posnel Dr. Bevk po sicer jako lepi in pregledno pisani knjigi Emila Bohmer-leja. Ta avtor navaja v istini na str. 344. težo petelina: 3'5 do 7'8 kg, redko 8 do 9 kg._ Dolžina 1'1 m. Na vem, ali so na Češkem petelini toliko težji kakor pri nas, ali pa ima meso tamkajšnjih petelinov drugačno sestavino, kajti v svoji dolgoletni praksi sem imel že lepo število petelinov v roki in pod nožem, toda vseh teh petelinov povprečna teža je bila 3‘4 do 3’75 kg, dolgost pa 0'95 do 1'05 m. Najtežji petelin, kar sem jih dobil, je bil težak 3'95 kg, prekrasen starec, ki je bil slučajno ustreljen zvečer, da je tehtala samo njegova golša, do napetosti polna samih smrekovih vršičkov, ravno 0'25 kg, torej resnična teža 3‘70 kg. Ferd. Schulz, menda naš najboljši poznavatelj te prelepe naše perutnine, mi je pravil nekoč, kar se še jako dobro spominjam, ko sva se menila ravno o teži petelinov, da je imel že nad 1500 divjih petelinov na svoji mizi, a še nobeden ni tehtal 4 kg, temveč so bili najtežji 3'80 do 3'90 kg . . . In že samo razmerje dolgosti in teže divjega petelina nas mora poučiti, da ni mogoče doseči takih skokov ravno v teži. Naši petelini so povprečno 0'95 do 1 m in 1'10 m dolgi, tehtajo pa 3'50 do 3’80 kg. Če so češki petelini vsi 1'10 m dolgi, tedaj sem radoveden, kje skrivajo težo 4 kg. Menda niso tako umetno ode-beleni kakor znane češke gosi? Petelini imajo v repu navadno po 18 peres, pravi Dr. Bevk, a kdor se peča natančneje s podrobnejšim opazovanjem tega prekrasnega ptiča, bo videl, da ni ravno redkost ali kaka bela vrana petelin z 20 repnimi peresi, posebno starec ne. 48 Zanimivo je dalje preiskavati pe-telinji malenec in golšo. Tu se lahko natančno poučiš, kaj použije ta ptič. Petelini, visoko ustreljeni, imajo navadno 20 do 25 dkg samih smrekovih vršičkov, niže in tudi pozneje ustreljeni petelini imajo v svojih golšah same vršičke in odganjke bukev. Vsled tega ima tudi njihovo meso okus po tem. Posebno prvi imajo popolnoma smolnat okus. Pozneje ko se razvije življenje po naših planinah bujneje, si preskrbi tudi petelin druge hrane. Popolnoma se strinjam z izvajanjem dr. St. Bevka, ko pravi ob sklepu svojega spisa: Zanimivi bi bili podatki lovcev iz raznih slovenskih krajev, da bi se napisala na njihovi podlagi daljša študija o tej naši najlepši divJadi- Ivan Šega. Dostavek uredništva. Povprečna teža naših petelinov doslej še ni dognana, ker imamo premalo tozadevnih podatkov, vsekakor pa imamo težje peteline, kakor jih je dobil g. Šega v roke. F. Schulz navaja kot največjo težo svojih 2100 petelinov 4'56 kg (Lovec IV, str. 118). Inž. Jorgensson je ustrelil na Plav-škem vrhu pri Jesenicah prvega maja 1914 dobre 4^2 kg težkega petelina (Lovec V, sir. 118). Lani je dobil inž. dr. V. Jeločnik v lovišču Trebeljevo nad Litijo starca s težo 4'55 kg, sam sem pa ustrelil 1. maja 1919 v dobrovskem lovišču pri Ljubljani 4'75 kg tehtajočega petelina. Padel je ob 3 uri 55 minut zjutraj in je imel prazno golšo. Teža se pač ravna po paši, starosti in rastitvi. Toliko se mi zdi gotovo, da so v radovljiškem okraju petelini nad 4 kg redki, zato pa imajo lepše svetlo barvo. V kranjskem in ljubljanskem okraju niso petelini nad 4 kg redki, znan mi pa ni noben slučaj, da bi padel kje petelin s težo nad 5 kg. Morda dobimo v prihodnje več poročil o teži iz vseh naših krajev. O gozdnem jerebu po svetu. Sicer je človek med vojno kar nekako otopel za vse, kar se je godilo okrog njega, vkljub temu se nisem nehal zanimati za gozdnega jereba. Prve mesece v Galiciji ni bilo veliko časa za taka poizvedovanja, kaj še, da bi sam delal pohode v obširne gozdove. Izpraševal sem o jerebih navadno oskrbnike in lovske čuvaje. Poslednji so bili vedno hišniki in vrtnarji veleposestev ter mi niso vedeli več povedati, kakor da je bilo včasih mnogo več te lepe perutnine po predgorju Karpatov in po gozdovih zapadno Pše-mišla. Lova na piščal ne izvršujejo* pač pa jih lovijo v zanke kakor kljunače in celo poljske jerebice. Po on-dotnih dvorcih sem videl veliko dobrega rogovja srnjakov, nekaj rogovja jelenov, nekaj glav divjih svinj in lepe zbirke najraznovrstnejših nagačenih ptic, med njimi tudi par jerebov. Na Krasu sem pa veliko obletal notri do Senožeč ter si zaman prizadeval najti vsaj človeka, ki bi mi znal kaj povedati o gozdnih jerebicah. Isto velja za^ Trnovski gozd. Nekaj gozdov med Štjakom in Razdrtim ter na Trnovski planoti se ipi je zelo dopadlo, vendar pa ni bilo o jerebih ne duha jie sluha. Pod Čavnom sem srečal v neki grapi divjega lovca, ki je imel obe roki popolnoma pohabljeni. Vzel je pa puško s tako naglico k licu izpod pazduhe, da poseka v tem gotovo marsikaterega lovca z zdravimi udi. Pripomniti moram, da ni imel samo vseh prstov zveriženih, ampak tudi obe roki nekako za tretjino krajši; Bil je poštni sel nekje pri Ajdovščini. Kaj takega bi si ne mogel misliti svoj živ dan od tega reveža! Pravil mi je, da so jerebi pod Goljakom, drugod v Trnovskem gozdu jih pa ni. Na spomlad 1916 smo se preselili v južne Tirole ter bili nastanjeni skoraj dva meseca v vasi Vattaro. Odtod sem delal izlete v gorovje Fila-done in reči moram, da nisem zlepa Lovec, 1920. 49 kje v onih krajih naletel na tako bujne gozdove kot ravno na severni strani tega pogorja od Cente do Vigolla-Vattara. Vznožje je dobro poraslo s smrekami, jelšami, vmes se pa šopirijo kostanji-orjaki. Više prevladuje bukev, nato pa smreka in par me-cesnov. Prehodil sem mnogo jarkov in steza, preplazil dokaj goščave in posek, vendar nisem naletel na jereba. Toda ni mi dalo miru in pričel sem iskati više, nekako od 900—1400 m. Takoj prvikrat sem prepodil dve divji kokoši in sedaj sem bil bolj gotov, da najdem tudi gozdne jerebice. Toda vse klicanje in iskanje je bilo zastonj. Bilo je že koncem aprila, ko iščem neko jutro prehoda čez široko drčo, v kateri je ležalo še za meter zmrzlega snega. Izraelci v puščavi se gotovo niso bili bolj razveselili studenca kakor jaz milih glasov „ci-ciri-ci-ci-cuj“ z nasprotnega roba. . Jereb me je cul stopicati tam okoli in zato se je oglasil. Vsak jerebar je gotovo že opazil, da se jereb rad oglasi, brž ko čuje kak šum ali nemir, pa naj je to trda hoja, ropot koles, žvižg, strel v daljavi itd. To dejstvo je treba pripisovati njegovim lahko razdražljivim čutnicam. Razume se, da sem obiskal tega jereba še parkrat. Njegov okoliš je bila dobro obrasla kotanja, nekako 1200 m visoko, v kateri se je nabirala voda za studenec pri niže ležeči planinski ali sirarski koči. Lepšega in mirnejšega kraja si pač ni mogel izbrati. Oglasiti se mi je bilo treba samo parkrat nad studencem in kakor pšica je prifrčal navzdol ter se usedel skoraj brez ropota na bližnjo bukev. Stekel je po veji parkrat gori in doli, se šopiril in klical. Nato se je spustil na tla globoko pod menoj, pritekel navzgor ter skočil med potjo na vsak štor ali skalo. Na moj klic kokoši je redno odgovarjal samo z zategnjenim ciii-čiii, stresaje s perjem. Revež je bil že tako razburjen, da ni več utegnil niti peti. Ako sem se zganil ali mi je pritekel le preblizu, je sicer odfrčal, a je bil hitro zopet^ nazaj, da sem le zamenjal prostor. Čudil sem se njegovi razburjenosti, toda pomagati mu nisem mogel, ker ni bilo kokoške pod plaščem. Kake razlike v barvi ali velikosti v primeri z našimi nisem opazil na njem, samo vsiljiv je bil čez mero. Sicer naletimo tudi pri nas spomladi na petelinčka, ki pristaja kakor brez glave na klic kokoške, vendar se mi pa to v taki meri še ni doma pripetilo. Domačini vVattaru mi niso vedeli o gozdnih jerebicah ničesar povedati, pač pa so govorili zelo pretirano o srnah, zajcih in divjih, petelinih. Pozneje, ko smo bili že v Mandrielle (Sette Comuni), sem srečal častniškega slugo, ki je imel za čepico vtaknjenega nekaj perja divjega petelina. Pravil mi je, da je ustrelil petelina njegov nadporočnik prve dni maja nad Vigollo-Vattarom. Leta 1917. smo bili zopet na Krasu in jeseni v Furlaniji do Piave. Za spomlad 1918 smo bili nastanjeni tri mesece v Terlagu (tri jezera), 10 km zahodno od Tridenta. Od tam sem delal izlete pod gorovje Paganelle. Prav malo je tam gozdov, v katerih bi mogel jereb životariti. Ugajal mi je edino lepi jelov gozd nad romantičnim jezerom „Lago santo“ (okrog 900 m visoko). In res šem našel tam dne 9. maja gozdnega jereba. Obiskal sem ga še enkrat, oglasil se mi je obakrat skoraj na istem prostoru, vendar ga nisem spravil na noben način z mesta. Pel je tako otožno, da bi se človeku kar srce tajalo. Divjačine je okrog Terlaga prav malo. Domačini so mi pravili, da je ustrelil grof Terlago že nekaj divjih petelinov v gozdu, kjer sem našel jereba. Črez poletje in na jesen 1918 smo se vrteli po, divji dolini Cismona okoli 50 Fonzasa. Obiskoval sem gozdove zelene Vallazze in razritega Coppola, toda videl nisem niti zajčjega repa. Pač 1 V ravni vasici Agani so imeli otroci v ptičji kletki mladega divjega zajca, katerega so krmili s fižolovim Ustjem. V Lamonu sem pa našel starega zidarja, kije bil delal v mladih letih poleti v Švici, pozimi pa lovil doma ptice in zajce. Ta možakar je poznal jereba (francolino). Kar on pomni, je bilo ustreljenih le par v Broconih (obširen gozd pod Coppolom proti Pieve Tesino) in v gozdovih na zahodni strani Vallazze proti Primieri. V to okolico zaide na svete čase kaka srna ali koza, ulove pa vsako leto nekaj zajcev, lisic ter na tisoče in tisoče malih ptičev-selilcev. Omenjeni zidar je tudi trdil, da je veliko jerebov in sploh divjačine (?) po južnih obronkih Cadorskih planin. Listje je petič odpadlo in prišli smo srečno domov. Pred božičem so me naprosili otroci, da sem šel z njimi v bližnji gozd nabirat smrečja in malin za jaslice. In slučaj je hotel, da nas je pozdravil, komaj smo napravili za hišo prve korake v gozd, jereb s svojim srebrno-čistim petjem, ki se mi pa ni dozdevalo žalostno kot pod Paganello, pač pa zelo veselo; ker mi je zaklical: „Pozdravljen v domačem gozdu, naš prijatelj!“ jerebar Tuji gostje. Zanimivo je zasledovati spomladi in jeseni, kake ptičje goste dobivamo vsako leto v naše kraje. Iz tega lahko sklepamo, kako pot ubirajo ptice selivke na potovanju iz mrzlejših krajev v toplejše, ali jih vodi vprek visokih Alp, kakor so naše Karavanke in )ulijske Alpe, ali pa se tem umaknejo in prilete v naš gorenjski kot po vodnih potih. Sodeč po vseh različnih tujih gostih, ki jih lahko opazujemo na našem slikovitem Blejskem in mirnem Bohinjskem jezeru, trdim lahko mirne vesti, da ne ovirajo gorski velikani, ki obkrožajo ti jezeri, popolnoma nič selivk v njihovem letu. Preteklo pomlad sem si zaznamoval samo te-le redke tujce: 23. marca 1919 je ustrelil lovec lovskega najemnika A. Langusa na Blatih pri Begunjah krasni žličarici (samca). V začetku meseca aprila je dobil lekarnar H. Roblek na Bledu štorkljo (samico; ciconia alba). Uganka mi je še danes, kaka smrt je doletela to ptico, ker ni imela prav nikake poškodbe. • Blejsko jezero je imelo preteklo jesen izredno mnogo tujih gostov, ravno-tako tudi Bohinjsko. Posebno mnogo je bilo lisk, tukalic, čopastih in malih pondirkov. Tudi slapnikov je bilo izredno veliko, a ker so jako oprezni, jih je bilo prav težko zalesti. Dne 26. novembra je ustrelil moj sin na Blejskem jezeru severnega potapljavca (samico). Kako požrešna je ta ptica, priča najbolj dejstvo, da sem našel v njenem goltu devet nad 9 cm dolgih ribic. 25. aprila pr. 1. je ustrelil živino-zdravnik J. Rihar priiivko, pri nas redkega gosta. To je drugifjptič te vrste, ki sem ga dobil v roke v teku svojega petnajstletnega bivanja v Radovljici. Sokol-selec (Falco peregrinus). Letošnje poletje sem izsledil dve gnezdi tega v: naših krajih redkega roparja, in sicer eno v bližini Mrzlega studenca, a drugo pri Zatrniku v Pokljuškem okolišu. Od prvega gnezda je odstrelil .moj sin lepega samca. Vsako gnezdo je moralo imeti po opazovanju po tri mladiče. Tudi na Mišačah pri Brezjah je imel sokol-selec najbrže gnezdo, kajti tudi od tam sem dobil odraslega mladiča (samico). Ivfln šega Kljunači. Prve sem opazil letos v Krakovem pri Kostanjevici dne 7. marca. Najboljši sprelet je bil okrog svetega Jožefa; nakar je začel pojemati. Bilo je pa letošnjo pomlad pri nas dosti več kljunačev kot lansko, medtem ko prihajajo iz drugih krajev nasprotna poročila. R. Drachsler. 51 Beličnost. Lani je našel lovski čuvaj Franc Kokalj blizu Jevnice pri Kresnicah gnezdo peiih sivih vran, ki so bile že tako godne, da so se skušale z letom rešiti, ko se jim je približal. Dve mladiči sta bili navadno barvani, tri pa popolnoma bele, Blizu tam je ustrelil 1. 1918 isti lovec čisto belo šojo, le teme glave ji je za spoznanje rdečilo. Ribarska mreža. Gospodarjenje vojaštva v naših vodah v letih vojne. Vsled priporočila mojega zlatega Petrovega tovariša, gozdarskega nadkomisarja F. L, mi je poverilo oskrbništvo nekdanjega Muhrovega veleposestva na Bledu nadzorstvo nad vso Bohinjko, t. j. od Cajhnovega jezu, kjer se združita Bohinjka in Dolinka, do Bohinjskega jezera, in to takoj ob izbruhu vojne. Nadzorstvo senj obdržal do prodaje posestva. V teh dolgih, grozepolnih letih sem preživel toliko krasnih dni ob idiličnem teku bistre Save, da jih pač ne pozabim nikdar. Lahko rečem, da so bili to najlepši dnevi mojega življenja. Kdor pozna natančneje tek Bohinjke, njeno slikovito ozadje — zahajajoče ali vzhajajoče solnce, ki je zlatilo s svojimi žarki šumljajoče valove, medtem ko je daleč, daleč tam na zapadu grmelo in treskalo laško in avstrijsko topovje, mi. bo zavidal.- Spoznal sem natanko vso Bohinjko, preiskal vso njeno strugo in spoznal, da je bila jako bogata, posebno lipanov. Tu in tam si lahko opazil še dokaj postrvi, a tudi sulci niso bili redki. Mnogo je bilo podusti, a redke so bile ščuke; klini so.,imeli svoje shode edino le v kakih zatonih, mlaku-žastih in blatnih jarkih, toda eksemplarji do 2 kg in črez niso bili ravno redki. Ko so pričeli prihajati v naše kraje v večjih množinah vojaki, je kaj kmalu izginilo idilično, poezije polno živ- ljenje ob Savi. Če sem prišel ob kateremkoli času k njej, sem naletel na trope Vojakov, ki so lovili ribe na^razne načine. Najhujši so bili Ogri! Če sem hotel zabraniii lov in sem jih vprašal po dovoljenju, sem dobil vedno lakoničen odgovor: „Nem tudum.“ In „nem tudum“ je naprej lovil. Pritožil sem se parkrat pri „ c. kr. “ orožnikih. Odgovor: „Es ist nichts zu machen; veseli bodite, da Vas ne, vržejo v vodo“ ... Dokler so lovili le s trnki, je še bilo, ker, je bil plen reven, a ko so pričeli ribe streljati, potem so vidno ginile. In to vam je bilo streljanje, posebno ob nedeljah in praznikih popoldne I Kar salve so sledile druga drugi. Plen je bil vselej več ali manj bogat. Leta 1917. je zahtevala Bohinjka tudi svojo žrtev. Neki Oger, ki je bil posebno strasten :„ri-. bič“, je skočil pri takozvanih „Cifer-cah“ za ustreljeno ribo popolnoma oblečen, kakor je bil. Ker je bil znan pri svojih tovariših kot dober plavač Sv mladosti je služil pri vojni mornarici se ni nihče takoj zmenil zanj, toda ko ga le ni bilo iz vode, so pričeli tekati ob vodi, kje je. Potegnili so ga še le drugi dan iz vode. Ugonobila ga je lovska strast. Se nasilnejši so bili vojaki iz rajha. Njim ni zadostovala puška, temveč so rabili edino le ročne granate. In to opustošenje, ki ga je povzročila vsaka granata 1 Na več metrov okrog je hilo vse pobito, ne le večje ribe, temveč tudi ves mladi zarod je bil uničen. Kadar sem zagledal tako opustošenje, se bi bil najrajši razjokal kakor prerok Jeremija nad razvalinami nesrečnega Jeruzalema ... Redki so sedaj ribji repi v prej tako bogati Bohinjki; leta in leta bodo prešla, preden se popravijo in zacelijo rane, ki so jih zasekale nesrečne ročne granate. Ivan Sega. 52 Srnogoj: Solnice. Že stari lovci so dobro poznali pomen solnic za divjačino in lovišča. Pri njihovi napravi in sestavi so se posluževali poleg ilovice in soli različnih koreninic, dišav, olja itd. ter čuvali to zmes kot kako veliko skrivnost. Gotovo pa je, da niso postavljali solnic toliko zaradi gojitve divjačine kakor zavoljo lega, da so vabili jelene iz sosednjih lovišč v svoje. Zato je bilo tudi po nekaterih deželah, n. pr. mejašem lovišč večjih mogotcev, strogo prepovedano, napravljati solnice. Razume se, da se niso sosedi veliko ozirali na take prepovedi, pač pa so postavljali na skrivaj solnice po najboljših receptih ter jih polivali celo s scalino košut, samo da bi bile bolj privlačne. Mi si s takimi in enakimi pripomočki ne bodemo belili glave, ker nam zadostuje dejstvo, da je divjačina potrebna soli, prav posebno pa še v krajih, kjer so tla, oziroma rastline revne na tej snovi. Seveda imam v mislih tukaj pod imenom divjačina samo jelene, dam-jeke, srne in divje koze, Za naše razmere prihajajo solnice v poštev le za srne in divje koze. Kako strastno ližejo sol divje koze, je pač vsakemu znano, manj potrebne soli so srne po nekaterih loviščih. Toda ko se enkrat navadijo lizati sol, obiskujejo sleherni dan solnice in ne zapuste zlepa kraja, kjer se jim nudi ta naslada. Tako vidimo, da imamo v solnicah ne ravno majhen pripomoček, da nam z velikimi žrtvami in stroški vzgojene srne in koze ne uhajajo k slabemu sosedu, odkoder se navadno ne vrnejo več. Vsak skrben lovec, oziroma lastnik lovišča bode napravil torej vsaj poskušnjo s solnicami tudi v loviščih, kjer se nahajajo samo srne. To tem bolj, ker je njihova naprava dokaj enostavna in poceni. Lovec, 1920. SV 53 Glavno je, da si izberemo pripraven prostor, tako da so divjačini solnice lahko dostopne ali bolje rečerio, da so ji na roko. Najboljši so senčnati prostori ob stečinah, ki vodijo skozi starejši, ¡zredčeni les, kraj posek, lazov in sploh po krajih, kjer znamo, da se divjačina rada stalno zadržuje. Ako je studenec v bližini, je toliko boljše; zakaj po leti, ko se razsuše solnice od vročine, jih je dobro večkrat politi z vodo. Ko smo našli prikladen prostor, izgrebemo jamo, v kvadratu kake 3 do 4 metre veliko in za dobro četrt metra globoko. V to položimo deske in na te pritrdimo iz sirovo obdelanih drogov okvir, tako da znaša notranja prostornina pol metra v kvadratu, višina pa 20 cm. Okvir posadimo tako globoko v zemljo, da stoji gorenji rob v isti višini ko tla okrog njega. Večje preglavice dela priprava ilovice, seveda le po nekaterih krajih. Ta je tem boljša, čim manj peska vsebuje. Čistejša zadržuje namreč veliko dalje sol v sebi. Ko je okvir postavljen, nasujemo vanj par lopat ilovice, kateri primešamo toliko vode, da se dobro gnete, nakar jo nabijemo s pestjo na dnu oboda za dva prsta na debelo. Na to plast ilovice potresemo za prst visoko živinske ali rdeče soli. Na sol pride zopet za prst debela plast zgnetene ilovice in na to sol. To ponavljamo toliko časa, da je okvir poln. Naposled napravimo iz ilovice, katero smo prej temeljito zmešali s soljo, še mal kupec v podobi polukrogle na vrh zgornje plasti in pritisnemo na tega ža kake pol kile težak kos kamnite soli. Tako je solnica gotova. Obstoja torej približno iz dveh delov ilovice in enega dela soli. Prostor okrog solnice lepo zrahljamo in očistimo dračja ter listja, da opazujemo laže, ako se je divjačina že lotila lizanja. Da se lotijo izbirčne srne prej solnic, ni odveč, ako jih potresemo z janežem in primešamo vrhnji plasti koprca. Se bolj praktične in priporočljive so solnice, napravljene na sledeči način: Na prikladnih krajih poiščemo kak pripraven, čeprav že nagnit, za meter visok štor, iz katerega izdolbemo večjo ali manjšo votlino. V to nabijemo prav močno in do vrha kamnite soli. Na vsaki strani štora izvrtamo na dnu votline, v kateri se nahaja sol, za svinčnik veliko luknjo, iz katere se poceja slana voda po štoru v zemljo. Divjačina se kaj rada loti teh zelo naravnih solnic ter hodi lizat in grist razsoljeni štor in zemljo, ko že davno ni več soli v štoru. Za divje koze prihajajo izključno le take, solnice v poštev. Kjer ni v visokih legah štorov na razpolago, pokladajmo kamnito sol v kosih v skalne razpoke, pod pečevje kraj sten itd. Tudi sem že videl pod stenami v skalo izdolbena mala korita, v katera so pokladali sol. Divje koze močno ljubijo sol, zato je treba skrbeti za zadostno število solnic v takih loviščih. 54 ^3s Po gozdih, kjer se pase domača živina, je treba ograditi solnice s plotom, da goveda ali ovce ne morejo do njih, divjačina pa preskoči z lahkoto tako zapreko. Solnice postavimo lahko oh vsakem letnem času, najbolj prikladna je pa zgodnja pomlad, preden prične drevje poganjati listje. Ob tem času začne dobivati divjačina letno dlako in prehaja na zeleno, sočno, pašo, tako da ji sol res izvrstno tekne. Umevno je, da je pravega lovca nevredno, da bi čakal pri solnicah na divjačino s slabim namenom. Pred več leti so se pojavili v trgovini različni redilni praški, katere naj bi primešavali solnicam, dalje že napravljene solnice v podobi kamenja, katero naj bi lizala divjačina. Vsi lovski časopisi so bili preplavljeni z oglasi teh umetnih in dvomljivih pripomočkov. Objavljene so bile od lovskih korifej, katere so bile s to dobičkanosno trgovino v zvezi, dolge reklame in analize, kako važne redilne snovi vsebujejo ti praški in solnice in kako velikansko rogovje (to vleče najbolj!) zraste divjačini, ako zauživa te lekarniške dobrote. Za zverinjake in prenapolnjena lovišča, kjer so divjačino naravnost pitali, imajo morda ti pripomočki kak pomen, toda za naša prostrana in zarastla lovišča, kjer dobi divjačina v zadostni meri potrebnih redilnih snovi, so popolnoma odveč. Sajovic-Ganslmayer: Dvoje zanimivih srnjakovih rogovij. i. Običajno srnjakovo rogovje ima dva glavna roglja, katerih vsak nosi po tri parožke, torej je dvorogljato s šestimi parožki. Kakor pa srečavamo povsod v življenju |#zjemne pojave, tako se pokažejo tudi v razvoju srnjakovega rogovja čestokrat nenavadni slučaji, ki jih hranijo lovci kot visoko cenjene posebnosti svojih» zbirek. Znano je, da menja srnjak vsako leto rogovje: na jesen mu odpade, spomladi je zopet nasajeno. Ravno vsled te vsakoletne menjave rogovja je dana pri srnjaku kakor tudi pri jelenjih vrstah možnost, da nastopijo nadštevilne regenerativne tvorbe. Vzroki njihovega postanka so različni,: n. pr. prekol srnjakove rožnice vsled ranjenja, v katerem slučaju izrasteta iz nje pri novem rogovju namesto enega dva roglja. To mimogrede. Rorig je postavil v svoji razpravi „Abnormale Geweihbildungen und ihre Ursachen“ (Archiv f. Entwicklungsmechanik 1900/01) naslednje načelo: „Vsak za razvoj sev 55 rogovja določeni čelni izrastek vsebuje v vsakem svojem delu ne-izpremenljivo razpoloženje za razvoj določenega dela rogovja, in sicer tako, da razvije sprednji del čelnega izrastka samo takšne dele, ki odgovarjajo sprednjemu delu rogovja, in zadnji zopet samo dele, ki pripadajo temu delu rogovja itd.“ Vendar ima tudi to Rörigovo pravilo izjeme. Tu se nisem namenil razpravljati o mnogovrstnosti potvor srnjakovega rogovja in njihovih vzrokih. Omenim le, da dobimo, v mnogo-lični množici potvor komaj dve, ki sta si vsaj približno enaki. Vendar določimo lahko kljub tej mnogoličnosti med potvorami glavne tipe, po katerih jih delimo v skupine. Lovski strokovnjaki dele navadno potvore po vzročnosti njihovega nastanka v glavne oddelke, tem so potem podrejene posamezne skupine tipov nakaznega rogovja. Ferd. Raesfeld deli v svojem delu „Das Rehwild“ potvore v naslednje štiri glavne oddelke: 1. potvore, nastale vsled poškodbe ali vsled motenja v razvoju roglja, rožnice ali lobanje; 2. potvore, povzročene po poškodbi, nenavadnem razvoju ali po krnjavosti spolovil; 3. potvore, ki imajo svoj izvor v težkih poškodbah telesa sploh; 4. potvore, ki jim je vzrok splošna bolehavost, trda zima, neugodno drgnjenje lubnice in slično. Navedba razdelitve v glavne oddelke naj zadostuje; ako bi hotel navesti še njim podrejene skupine, bi zašel predaleč. Sicer jih lahko prouči vsakdo, kdor se za to zanima, v bogatem lovskem slovstvu. Oglejmo si rajši nakazno rogovje, ki ga nam kažeta sliki (str. 57)! Meseca marca 1. 1918. so našli v gozdu med Cerkljami in Tunjicami pod Kamniškimi planinami po lovskih tatovih ustreljenega srnjaka, ki je nosil rogovje s trinajstimi vršički, ki so nastali vsled cepitve glavnih rogljev, povzročene najbrže vsled poškodbe rožnice. Spada torej v prvi glavni oddelek, in sicer v skupino razcepljenih rogljev. Cepitev rogljev nastane, ako se pokaže na rožnici vsled poškodbe nadštevilen ali na neobičajnem mestu stoječ rogelj, ki je po velikosti skoraj tolikšen kakor glavni rogelj. Te nadštevilne roglje imenujemo veje in jih ne smemo zamenjati s stranskimi roglji. O teh govorimo tedaj, ako se razvijajo poleg razvitega rogovja iz posebnih lastnih rožnic še nadštevilni roglji. Prvi slučaj (vejnatost rogovja, cepitev rogljev) opazujemo na krasnem primeru pri zgoraj omenjenem rogovju, ki ga imenujem po bližini Cerkljan „cerkljansko“. Rožnici cerkljanskega rogovja kakor tudi držeči se jih kos lobanje ne kažejo nikakšne poškodbe; tako da sodim, da se je morala zgoditi poškodba na njihovih vršičkih ob času, ko se je nasajalo novo rogovje, oziroma po odpadu starega. 56 fcÄ Rožici sta običajni (desna ima spredaj 10 mm, zadaj 15 mm debeline, leva ravnotako). Nenavadno je le, da se rožici znotraj tako tesno stikata, da ni možno postaviti med nje tankega kartona. Mogoče je, da sta mestoma zrasli, bolj verjetno pa je, da se le grebenci in vdolbine rožic med seboj tako tesno stikajo. Za dokaz prvega domnevanja bi morali razdvojiti rogovje z mehanično silo, s čimer bi se pa zanimivo rogovje le poškodovalo. Tudi je verjetnejša druga možnost. Cerkljansko rogovje: a) z desne strani, b) z leve strani, vidni zadnji izrastki. vidni sprednji izrastki. . Desni glavni rogelj meri 204 mm, je krepko razvit in ima plitev, viličast konec. Nadočni parožek izvira tik nad rožico lin ima obliko lahno navzgor usločene nadočne veje, ki meri 135 mm. Razsežje koncev vrhnjih dveh parožkov znaša 85 mm. Na notranji strani glavnega roglja, približno v sredi, je 10 mm visok gumbast izrastek, na zadnji strani pa izvira 12 mm nad rožico kratek, kaveljčasto navzgor ter navznotraj ukrivljen parožek, ki meri od mesta izvora do vrhnje točke kaveljčaste krivine 25 mm. Desna polovica rogovja ima torej 5 vršičkov. Leva stran je bogatejša na izrastkih. Nadočni parožek je prav tako navzdol pomaknjen in vejast kakor na desni strani, le da je krajši; meri 114 mm. Glavni rogelj je 182 mm visok in ima plitev, kratko viličast konec z razsežjem 27 mm ter je precej močno navznotraj usločen. Notranja stranska veja je globoko viličasta; od njenih koncev 5=2, 57 meri sprednji 133 in zadnji 117 mm. Potem sta zadaj še dve rog-ljati veji; izmed njiju meri večja 152 mm in je plitvo viličasta. Vršička vilic sta oddaljena drug od drugega 64 mm; prečna stran vilic Je obrnjena navzpred. Manjša stranska veja je valjasto navzgor razvita in meri le 80 mm. Ako seštejemo na levi strani konce vseh izrastkov, dobimo 8 vršičkov. Na cerkljanskem rogovju naštejemo tako trinajst rogljatih izrastkov, kar je pri srnjaku gotovo zelo redek slučaj. Rogovje je pokrito z ličjem, le mestoma je to malo odrgnjeno. Teža rogovja znaša 25 dkg. Na zanimivo rogovje me je opozoril moj dolgoletni znanec g. Iv. Cof iz Kranja. Le škoda, da nisem mogel dobiti podatkov še o srnjaku samem, ki bi nam morda pojasnili točneje vzrok nakaze. Kljub temu vzdržujem mirne vesti uvodoma navedeno trditev, da si moramo razlagati omenjeno vejnato srnjakovo rogovje potom poškodbe rožnice. To je najpogostejši vzrok tega pojava, čeprav pri starih srnjakih mnogokrat poškodbe več ne opazimo, ampak vidimo samo njene posledice v nakaznem številnovejnatem rogovju. _r' _ ., „ . . Dr. Gvidon Sajovic. II. Bilo je proti koncu maja, ko je prestopil nekega lepega dne naš najstarejši lovec z'važnim obrazom prag mojega stanovanja in mi javil pojav po njegovem mnenju pravljičnega srnjaka. Po opisu je moral biti v resnici sijajen dečko. Samo ob sebi umevno sem ga hotel vsaj videti, če bi ga že ne mogel dobiti. Kakor vsi stari prevejanci ni imel baje niti ta stalne poti, ampak se je prikazal zdaj tu, zdaj tam, vmes pa je popolnoma izginil za nekaj časa. Moj prijatelj in sonajemnik lovišča, ki je bil navzoč pri obisku omenjenega lovca, me je začel prositi, naj bi prepustil njemu to starino. Strelne zavisti ne poznam več in, če morem dati dobremu prijatelju kakega posebno lepega srnjaka, mi je to morda v večje veselje kot strelcu samemu. Kadar je človek že dosti sam nalovil, izgine pri začetnikih lahko pojmljiva strelna zavist kakor tudi pohlepnost, da bi postrelil vse sam in po možnosti celo pred nosom dobrega soseda. Mesto tega se pojavi želja po jčuvanju in gojenju divjačine, ne pa po njenem pobijanju. Prepustil sem torej srnjaka z veseljem sonajemniku H. in 1. junija 1918 sva se podala veselo na pot vsak po svojega kozla. Po dolgi zimi in pomladi oživi v vsakem lovcu želja pogledati malo s puško v roki za rdečkarjem, če ima kaj lepo rogovje. Po daljši vožnji s kolesom sva dospela v lovišče, ukrenila vse potrebno v svoji lovski sobi in se napotila s starim lovcem na prežo. 58 ^ Ta način lova sicer ni po mojem okusu in mi je vsaka minuta, katero presedim, v muko, ker ljubim zalaz, vendar sem se to pot odločil za prežo, ker je šlo za sigurno potrjenega srnjaka ob malo zanesljivi meji, kjer bi lahko stavil sto proti eni, da ga pobije v nekaterih dneh, če ne že prvi dan sosed, kateremu je bila nega divjačine deveta briga. Res se je tudi čisto po lovčevem zatrdilu pojavila ob pol osmih zvečer najprej srna - mladica, za njo pa dober šesterak. Motril sem pazno z daljnogledom srnjaka, videl končno, da ima prilično lepo rogovje, in pičlo prej, kot sem bil za strel gotov, je bil tudi srnjak gotov in je izginil mojim očem. Srna-mladica je odbežala na desno, srnjak na levo, a krogle nisem mogel nikakor oddati z gotovostjo. Lovec je napravil dolg obraz in godrnjal nekaj o nezmiselnem zijanju skozi daljnogled ter bil razžaljen, da nisem zapalil takoj na njegovo zatrdilo, da je žival srnjak. Končno sva se oba pomirila in posvetovala, kako bi popravila, kar sem zavozil. Kraj sicer ni bil posebno ugoden za zalaz, tudi je bil veter vse prej kot zanesljiv in tako sem se dalje obotavljal kot sicer. Ravno sem privzdignil nogi, da bi poizkusil srečo z zalazom, ko je stal srnjak zopet pred menoj in me gledal na 80 korakov nepremično. V tem trenutku je že odmeval moj Mannlicher-Schönauer na nasprotnem obgozdju in srnjak se je zrušil v ognju z dobrim visokolopatičnim strelom. Kmalu je prišel tudi starina na mesto in mi predal med oproščanjem zaradi prejšnjega godrnjanja vejico. Predlagal mi je, da bi pogledala še za drugim ravno tako sigurno pojavljajočim se srnjakom, toda jaz sem hotel domov in spotoma še malo zalezovati, da bi si našel za drugič srnjaka. V tem trenutku je počilo pri sose 8. ostro- in točnosleden. Vprašanje uporabnega ptičarja bi bilo; torej po tem križanju kaj enostavno rešeno, da ni križ z dobavo dobrega vzrejnega gradiva, kakor sem že prej opozoril in da imamo jamstvo, da se nam posreči križanje. Doslej namreč še .nimamo iz teh križancev v v.seh zaželjenih lastnostih enakomerno podedujpčega se plemena, zato tudi ni ves naraščaj kodiov-poentarjev v lovskem oziru priporočljiv. Kdor bi hotel sam križati, bi moral spariti temno-barvnega poentarja težkega, ne lahkega tipa z velikim, ne belim kodrom elegantnega, visokega, krepkega in čim daljšega- stasa.; Ako bi ne mogel dobili obeh roditeljev temnobarvnih, bi lahko poizkusil srečo; z velikim, črnim kodrom in belopisano poentarsko psico. Tudi če bi bili mladiči v glavnem beli, lahko upa, da postanejo tigrasti, kajti najlepši tigri pridejo cesto snežnobeli na svet. Na blazinicah stopal: spoznamo lahko, kakšen bo zarod. Ako so te plavkaste ali obsenčene, bo vse dobro; če so pa mesnatordeče kot krtove, potem je slaba. Tigravost se pokaže v 8 do 14 dneh, ko se razlezejo temne pike kot bolhe čez prvotno beli temelj. Kar je belih mladičev, se morajo po-; s©/ 119 končati. Razen tega moramo paziti na hrano, da «e psi tem lepše razvijajo in bližajo idealni obliki poentarja. Tu lahko pusti odrejalca vse leglo na cedilu kakor tudi glede odlakanosti, ki je kaj rada preveč volnasta ali pa prefina. Pa tudi če se mu posreči, vzrediti iz legla par mladičev z odgovarjajočimi telesnimi lastnostmi, je še vedno vprašanje, ali in v kaki meri so podedovali lovske vrline. Ker pa je teh preizkušnja v rani mladosti nemogoča, je jasno, kako draga je ta dvomljiva odreja. Kdor pa je tako srečen, da dobi kodra-poentarja s potrebnimi telesnimi in duševnimi lastnostmi, ta se ne bo ločil izlepa od njega. V zadnjem času pridobiva koder-poentar mnogo ljubiteljev in kazno je, da se bližamo zaželjeni stalnosti v tem plemenu. Opozarjam pa, da izdajajo mnogi za kodre-poentarje pse, ki izgledajo sicer ¿kodrasti“, a nimajo niti kodrove niti. poentarjeve krvi. Plemenski znaki kodra-poentarja so: 1. Splošna pojava. Staš poentarja težkega tipa v visokosti 60--“65 cm (psi,pod 56 cm in psice pod 54 cm ne veljajo) z ne predolgo, srežasto, gosto žimo (glede dlake so kodri-poentarji še malo izenačeni; kocasti in celo kratkodlaki niso redki) in z nekazno, sivo-rjavo barvo. 2. Glava zmerno dolga, kocinasto odlakana, z brki in močnimi obrvmi* Gobec je dolg in širok in se ne sme ožiti. Čelna končnica sme strmo padati; nosni hrbet mora imeti bolj tisto obliko, kakor jo ima pri nemškem ptičarju ali barvarju, in ne sme biti tako vzbočen kot pri poentarju. 3* Uha so srednjevelika, gladko priležna, bolj špičasta kot zaokrožena in dobro odlakana. 4. Oči so velike, ognjevite, rumene do rumenorjave barve in izraza ujed, sicer pa spominjajo na kodra. . ' 5, Vrat srednjedolg. Ploščati, brezmišični so slabi. 6. Krupa dolga ter. zmerno poševna in dobro mišičasta. 7. Hrbet kratek in raven, ledveni del zelo mišičast, kolki široki. 8. Viher visok, dolg in poln. 9. Prsi zmerno široke in zelo globoke, rebra dobro vzbočena. 10. Trebuh navzad gori potegnjen in vitek. Lakotnice kratke. 11. Noge. Pravilno položje kosti. Prednji nogi ravni. Pleče po-števno, široko, dolgo in krepko priležno. Nadlahtnica dolga in zelo mišičasta; komolčni sklep daleč nazaj položen. Kite* vidne. — Zadnji nogi dolgi, primerno močni in mišičasti. Ako gledaš zadnji in prednji nogi odzadaj, se ti zde navpično postavljene. Odlakane morajo biti posebno odspodaj kratko. 12. Sape sklenjenih prstov in krepkih blazinic. 13. R e p lahek. V nastavku je enak poentarjevemu. Nositi ga mora pes ravno. 120 «5 14. Barva. Vsaka presvetla-barva je slaba; črna se pusti lahko V začetku odreje, a se mora pozneje s primerno plemensko izbero iztrebiti. Od angleških psov nam preostajajo še seterji. Ti izhajajo od španijelov, katere so križali s kratkodlakimi lovskimi psi višjega stasa, tudi z ovčarji, da so dobili urnohodnejše in manj kodrodlake potomce. Na Angleškem so gojili že davno več različnih vrst španijelov in tako so dobili tudi več vrst seterjev. V prvih desetletjih prošlega stoletja so redili Angleži sami najbolj bele in rjave, bele in rumene ter črne, Irci bele in rdeče ter enobarvno rdečej Skoti pa črne in bele ali črne, bele ter rdeče. Plemenih jih pa niso izprva v vrsti sami, ampak so si izbirali plemenjake tudi v drugih vrstah, ki so jim ugajale glede lovske darovitosti. S čisto odrejo v vrsti sami so počeli šele pozneje za časa pasjih razstav. Vendar so cenili Irci že od nekdaj svoje seterje više nego angleške, od katerih so sloveli koncem prve polovice XIX. stoletja najbolj Laverackovi. Njegovi izvirajo predvsem od belih in rjavih, a ker je gledal zelo strogo na lovsko usposobljenost, si je preskrbel plemenjake tudi z Irskega in s Škotskega, tako da so bili njegovi seterji črno-belo-rdeči, rdeče-beli, rjavo-beli, belo-rumeni ter plavkasti (gosto pomešana črna in bela dlaka). Sicer je bil Laverack privrženec najstrožje istoplodbe. Laverackova slava ni dala spati njegovemu prijatelju in učencu Purcellu Llewellinu. Psicam, .ki jih je dobil od Laveracka, je dovel nove krvi, križal jih je nhjbrže zopet s španijeli, da bi zabrisal posledice istoplodnosti, kakor je dejal. Njegovi psi so tudi kmalu zasloveli, a zunanjost jim je kazil predolg in prekrepko zavit rep. Dandanes ni več čistih seterjev niti Laverackove niti Llewelli-nove odreje. ,, Plemenski znaki angleških dolgodlakih psov ‘so sledeči: Splošna pojava. Seter mora napraviti eleganten in ugoden vtis na umetnikovo in lovčevo oko. Kazati mora torej z umetniškega in lovskega stališča zadovoljivo kakovost. I. Angleški seter. 1. G lay a dolga in suha s krepko čelno končnico. Med uhlji je glava obla s precejšnjim prostorom za možgani in s.krepko razvito zatilnico. Gobec je zmerno globok in skoro štirioglat, črta od čelne kočnice do nosne oble je dolga, nosnici sta veliki, čeljusti enako dolgi (nikak svinjski gobec!) in brez visečih čob. Po barvi dlake je nos črn, temno-ali svetlorjav. V glavnem ima glava nekako srednjo obliko med poentarjevo in španijelovo. Tako težka ni kot poentarjeva, ali je večja kot španijelova. Nad očmi ima izrazito obrv. 2. Uha zmerno dolga, globoko nastavljena in v slabih gubah tesno ob licu priležna, Krajša so kot pri poentarju ' in bolj zaokrožena, ^ 121 toda ne tako zelo kot pri španijelu. Odlakana morajo biti na spodnjem koncu kot žamet mehko in kratko, na gornjem pa nekoliko daljše in svilnato. 3. Oči so žive, prijazne; razumne in srednje velikosti. Barve morajo biti temne. Cim temnejše, tem lepše. 4. Vra t je precej dolg, suh, mišičast in lahko vzbočen. Ob plečih je močnejši, a vendar elegantno oblikovan in brez podvratka ali viseče kože. 5. Truplo zmerno dolgo s poševno navzad obrnjenimi pleči. Hrbet je kratek in raven, ledvični del širok in lahko vzbočen, močen in mišičast. 6. Prsi so globoke in široke z dobro vzbočenimi rebri, od katerih morajo biti zadnja tako dolga, da se zdi telo le malo pritegnjeno. 7. Noge. Kot, ki ga tvorijo kosti stegna in goleni ob pogačici, je velik. Kraki so dolgi do skočnega sklepa, nato kratki. Lopatica je dolga, mišičasta; podlaket je tako položen, da stoje lakti dobro pod truplom. 8. Sape so tesno sklenjene in med prsti po dlaki zavarovane. 9. Rep je nastavljen skoro v ravni črti s hrbtom, srednjedolg, niti zvit niti močno zakrivljen, ampak samo kosasto lahko upognjen. Na koncu se ne sme navzgor sukati. Praporec ima dolgo, doli visečo, svilnato dlako, ki je pri repnem nastavku še kratka, a se potem podaljšuje do srede repa, nato pa zopet zmanjšuje in se konča v fini špici. 10. Dlaka mehka kot svila in po.telesu od uhljev lahko valovita, ne kodrasta. Prednji nogi sta do šap dobro odlakani, zadnji imata hlačice. 11. Barva je lahko črna in bela, rumena in bela, rjava iri bela ali trojna: črna, bela in usnjatorjava. Prednost imajo psi z barvastimi pikami ter malimi pegami brez velikih krp. II. Škotski (č r n o - r d e č i) s e t e r. 1. Glava močnejša kot pri angleškem seterju, sicer pa podobna. Tudi nos je širji. 2. Oči ne smejo stati tako daleč narazen kot pri drugih seterjih. Barve so črne kot žrelo. 3. liha (pri nekaterih dolga, pri drugih kratka, a vedno prilično dolgo in žametasto odlakana), truplo (močno), vrat, prsi, hrbet, noge (šape) kot pri angleških seterjih. 4. Rep je krajši kot pri angleškem seterju, a cesto skoro. dolg. Mnogo psov ga nosi slabo. 5. Dlaka je trja kot pri angleških seterjih in kaže nagnjenje do svedranja. 6. Barva tvori pravo lepoto plemena. Temeljna barva je najgloblja črnina z rjasiorjavimi (ne bledorum enimi!) odznaki. Ti se 12 2 morajo ločiti ostro od črne dlake in se ne smejo prelivati.vanjo. V prejšnjih časih so bili ti psi trobarvni (črni, rjavi in beli), toda zdaj se priznava na vseh razstavah samo dvobarvnost. Malo beline na prsih ali prstih se ne more smatrati neobhodno za diskvalifikacijo, pač pa bela lisa na vratu. Rjava barva mora biti na čobah, licih, pod vratom, nad očmi in na prednjih; nogah od lakta, na zadnjih od narta navzdol ter pod repom, a ne do dolge dlake. Škotski seter, ki izvira iz črnih španijelov, je poznan pri nas večinoma pod imenom gordon-seter. Pripoveduje se namreč, da je imel neki ovčar gordonskega vojvoda ovčarsko psico z. vsemi lastnostmi izvrstnega ptičarja. To mu je odkupil vojvoda in jo sparil z najboljšim seterjem svoje psarne. Potomci tega para so bili prodani po vojvodov! smrtih leta 1836. kot čistokrvni seterji raznim lordom-lovcem in so se izkazali za tako uporabne ptičarje, da niso imenovali le njih, ampak vse črne seterje gordon-seterje. To ime pa pripada samo onim, katerih rod izhaja v resnici iz omenjene psarne, česar se današnji Angleži tudi drže. Kakšni so bili na omenjeni dražbi prodani seterji glede barve, vemo iz dražbenega zapisnika: en je bil črno-rdeč, en črn, en črn, bel in rdeč, en rdeč in bel ter'šest črnih in belih. III. Irski (r d e c i) s e t e r. 1. Glava daljša in ožja, sicer podobna oni angleškega seterja. 2. Oči črne ali temnorjave in ne prevelike. 3. liha zmerno velika, globoko in zadaj nastavljena, dobro od-lakana in ne mesnata. 4. Truplo dolgo z mišičastim ledvičnim delom; rebra ne preveč vzbočena, zadnja prav kratka. 5. Vrat zmerno dolg in zelo mišičast, a ne premočen. Tilnik lahko vzbočen. Nikak podvratek. 6. Prsi po možnosti globoke, a precej ozke, 7. Noge kot pri angleškem seterju, toda bolj odlakane in daljše. 8. Šape male, zelo jedrnate; prsti krepki, dobro sklenjeni in vzbočeni. 9. Rep srednjevelik, globoko nastavljen; ob korenini močen, končujoč se v fino špico. Nositi ga mora v hrbtni višini ali nekoliko položno. Praporec obstoja iz srednjedolge dlake, ki se zmanjšuje proti koncu. 10. Dlaka. Na glavi, na prednji strani nog in na koncu uhljev mora biti kratka in fina, na ostalem telesu zmerno dolga, gladko pri-ležna in brez valovitosti. Na zgornjem delu uhljev je dlaka dolga in svilnata, na zadnji strani prednjih in zadnjih nog tvori lepo, dolgo pero, na trebuhu krasno reso, ki se razteza do prsi in grla. Med prsti .123 bujno poganjajoča dlaka. Prapor, pero, resa, odlakanost uhljev in medprstna dlaka po možnosti gladko^ 11. Barva temnordeča brez sence črnine. Belina je dovoljena na prsih, grlu in prstih kakor tudi na čelu. Irski seter kaže precej razvojnih stopenj. Prvotno je bil usnjato-rjave barve, nato so čislali rdeče-bele, dokler niso ostali pri enotni rdeči barvi. Seterji so kot poentarji predvsem ptičarji, a so vsestransko uporabni. Vendar poudarjam iznova, da imajo vsi angleži svoje posebnosti (angleški seter je občutljiv kot poentar; škotski je od početka manj ubogljiv, se brani donašanja in je težko zajcačeden; irci so precej trmasti in jim je treba predvsem trmo izbiti, preden postanejo izvrstni frmači) in se dado kot vsestransko uporabni psi težje voditi, ker imajo poleg bistrega razuma precej razvito lastno voljo, ob katerih lastnostih se razbije cesto vsa vzgojna umetnost manj značajnega lovca. Oberländerjeva šola skuša deloma utajiti vsestransko uporabnost seterjev, kar pa ne sme nikogar preplašiti. Komur ugajajo in kdor misli, da ume ž njimi loviti, ta se lahko zanese brez skrbi nanje. Nemško vpitje zoper angleško krv izvira manj iz stvarnih razlogov kot iz narodne zagrizenosti. Oberländer ni nepristranski, ampak je krivičen napram nekaterim pasmam na ljubo svojemu idealu, ki se zove „nemški uporabni pes“. (Dalje prihodnjič.) Kapitan Zvonko na Jankovem vrhu v Krivošiji (zadaj Kotorska Boka). 124 Josip Brinar: Gozdni radovedneži. Vroče mi zapolje kri, ko se ozrem nate, vekovita Pečna reber! Mogočno ogrodje se sivi izmed zelenja, zobate peči prehajajo v žametnomehek obris, ostro začrtan na nebesni modrini. Tam zadaj za širokim hrbtom pa vrši po vršičih mogočnih hoj in vabi ter kliče pritajeno v temotno svetišče gozda, nad katerega stebri še leži ponočna dremavica. Ozračje je še nasičeno opojnega duha ponočnih orgij, le tu pa tam pritrepeče izmed kuštravih glav zlat pramen mogočno iznad Javornika zlato sipajočega solhca . . . Tiho, po prstih stopam po svetišču. Steza gre po mehkem bar-šunu in zavije ob oglu mahovnate peči, kjer te vabi prostorček: z mahom porasel štor tik stoletnega debla. Pod nogami globoka kotanja, ob robih gosto šibovje, iz dna pa se dvigajo posamezne na strani burje oguljene hoje, stezajoč proti poldnevu svoje okrnjene, posvalj-kane ude. Iz kota med navpičnimi skalami se sklanja šop bezgovja, stalna miza starega znanca -1- frankolina.* Ali se boš danes, zakrknjena nevera, tudi ustavljal mojemu klicu ? Ali ti zavre kri §|§| v pogubo ? „Ci-u, ci-ci-ri-ci, ciu-uj!“ se razlegne milotožno klic piščalke vprek doline. Presledek pričakovanja, ko slišim, kakor se mi zdi, utripati srčne žile prirode. To so tisti trenutki, ki očarajo lovca in ga privabljajo vedno ž novo močjo nazaj v naročje prirode, kateri se je iztrgal človek V temni davnini šiloma. Zdaj, zdaj zašlišim bučen let — tam-le nekje mi poskoči na skalico ali štor moj jereb-bezgovar! „Ci-u, ci-ci-ri, ci-u!“ se oglasi iz hojevja onstran doline. Odgovor je nakratko odsekan, nič kaj tožen: prešeren, zasmehljiv se mi zdi. „Ti me ze ne zvodiš,“ se mi roga, „ti nisi pravi; burjica pohli-deva, pa se glasiš na poldanski strani!“ * Na Notranjskem (po rom. vplivu) ime za jereba. ■ Sž% 125 Napeta pozornost, obrnjena samo na eno stran, se mi poleže po tem hladnem odzdravu - ' zopet sem dovzeten za vso okolico. „Frr-frrr-frr 1“ se spreleti na grm za hrbtom. Počasi okrenem glavo. Dvoje črnih očesec me sprašuje s klenove veje: kdo požvižgava tod, kaj se godi v moji hiši ? Oj pozdravljena, ljuba taščica, rdeči moj plamenček v gozdnem, svetišču 1 Frr-frr! z veje na vejo, vedno bliže, z repcem trepljaje, z očesci spraševaje. O ti radovednost mala, le naglej se me, nepoznahca na štoru, pa ponesi novico svojim sestricam 1 Se pomigljava plamenček med vejami, ko se oglasi na hoji ob stezi : ci-.ci-ci! ci-ci-cil Sinička z nasršenim čopkom na glavi, za njo druga,, tretja .—.deseta! Kako se jim mudi z, mladike na mladiko-Saj vam ne verjamem, drobižek radovedni, niste tako lakotne, kakor kaže vaše iztikanje. Tudi vas je privedla..neutešljiva radoznalost, kaj tako koprneče požvižgava v vašem sosedstvu. No seveda, baš nad mojo glavo je tako mikavno in čivkljati se. vam mudi, kakor da ste prišle, oglarit na gostijo! Pa vam požvižgljam še enkrat čudno pesem, da vas mine radovednost. A kaj odletava suhljad tam nekje v zadnjem kotu? Temna senca šine na hojo, z okrnjeno krošnjo na vrhu. Dvoje šopov in okrogle oči se prikažejo izza razoranega debla. Trep, ' trep 1M s krempeljci po raskavi skorji in „kir, kir - - me straši?“ zagrči jezna — veve-ričica. Po bliskovo švigne na tla; skok! skok! - z metlico pokoncu, temna šopa, našopirjena, vprašujoče oči uprte v štor, odkoder se je bila oglasila pesem. Štor oživi - zaprl sem petelinca na puški -in gozdni špijonček je že v krošnji hoje. Tu šg zatreplje napol od jeze, napol od strahu in zopet zavlada tišina ... Od te strani ne privabijo danes moje melodije trmastega jereba. Odpravim se zato na gorenji konec doline, zakaj tenka sapa pohli-deva od jutranje strani. Tu je posebno zvočno zgrajena dvorana: na levi gladke peči, na pravi napet svet, zadaj neprodirno, gosto rastje. Zato se vsipavajo po žlebu navzdol glasovi piščalke, mehki ko žamet, polnozvočni, .v srce segajoči.- „Brrr, brrr!“ se spreleti iz globeli za gosto hojevje. Torej ti je le zagrela kri, neverni frankolin 1 Kolikokrat sem te že vabil zaman, danes pa sem ti zasviral pravo melodijo s pravega kraja!, O sedemsto zelenih! Ravno zdaj je še tebe treba bilo, ti hripava razgrajalka, semenska 1 Sem iz temnih senc odnekod je prikri-čala in se spustila baš na srednjo hojo v dolinki — lešnikarica. Betasto glavo zvira na vse strani, klinasti klun razkreča na stežaj pa 126 ££5, se dere, dere na pretege, kakor da- ji gre za življenje. Pa hvala pogu, debeloglavki ni nikjer obstanka! Bučno odleti naprej, ko ji je utešena radovednost, in že se sliši njeno razgrajanje tani nekje za pečmi onstran preseke. , A še vedno ni konca ? Kakor če zazveni pravi glas in se oglase v sozvočju same od sebe strune na harfi, poprej vse mirne in navidezno spavajoče: tako se prebudi gozd iz svoje sanjave dremavosti, ako si mu udaril na pravo struno, prehajajočo v osrčje gozdnega misterija.: ; r ‘ v Sivec grivar, dremavo na veji čuječ nad svojo golobičico, tudi ta stari samotar ne vzdrži pred tožno jerebevo melodijo. Spreleti se bliže in zagolči votloresnobno : Pride jagar,: kuru, kaj zatu ? Pride jagar, kuru, kaj zatu? •» Pride lisica, kuru, v bukovje smuk, kurirk! Vzbujeni gozdni koncert je staremu godcu jerebu očividno po godu. „Brrr, brrr—brrr!“ zabrni tik za hrbtom v gošči. Danes si moj, petelinček, omrežila te je godba, zaslepila — in to ti bo v pogubo! Desnica se mi krepkeje oprime kopita, oči se zaokrenejo in iščejo po temnih sencah v somraku rgoščave Kar. še rdeče zablisne izza pečine. Ob hoji postoji, s košato metlo ob tleh — lisica. Črnikasti uhlji strižejo pokoncu napeti, smrček tipa po vzduhu, žareča oglja gorita v poželjenju. Pozdravljena, zvitorepka! Kjer je paša očem in ušesom, tam si seveda tudi ti! Pa tvoja radovednost prihaja iz nizkotnih nagibov, zato ti danes posvetirn. Mogočno se razlegne grom po dolini, odjekne od pečin — rjavka se prekopicne. „Brrr!“ naravnost na vejo pred menoj. Z nabreklim ovratnikom, našopirjenih kreljuti se.zvira na veji . . . še en odjek in končal je jereb, izzvenel je koncert, izginili so radovedneži gozda. Tišina zavlada v gozdnem svetišču, v dušo pa leže blažen občutek utešenega koprnjenja . . . A odpira se mi že zopet vsakdanja praznina! Komaj sem te objel, nepojmljiva priroda, že te izgubljam in samo še spomin nate je živ, čarobna, vekovita Pečna reber! se* 127 Iz lovskega oprtnika. Nova groba. Dne 24. julija 1.1. je umrl na svojem rojstnem domu v Kranju naš sotrudnik dr. Gvidon Sajovic (roj. 14. avgusta 1883), znan delavec na kulturnem polju sokolstva. Bil je prirodopisec na ljubljanski realni gimnaziji. Prirodopisje pa ni bilo zanj krušen poklic, ampak si je izbral to stroko iz veselja do narave. Zanimanje za življenje narave je umel vzbudili tudi v svojih učencih kakor noben meni znan prirodopisec. Za časa njegovega delovanja na omenjenem učnem zavodu — zadnja leta je bil na dopustu vsled kostne jetike, ki ga je morila — je čitalo 80 o/o dijakov samo knjige prirodo-pisne in prirodoslovne vsebine, ki sta sijih nabavili dijaški knjižnici na njegov nasvet, in slično svojemu učitelju je imelo mnogo učencev ročne zapisnike za prirodopisna opazovanja. Sajovic sam je začel svoje strokovno pisateljsko delo s priobčevanjem teh opazovalnih podatkov, od katerih jih je prinesel nekaj „Lovec“. Za globlje znanstveno delo ga je pridobil nek-dajni vodja ljubljanskega muzeja, dr. Walter Šmid, ki je bil v tem pogledu njegov nesebičen mentor. Sajovic, ki je bil nekaj časa dodeljen prirodo-pisnemu oddelku muzeja, dokler mu nista zavist in politična strast odjedla bori kruhek, ki si ga je služil tam z vestnim in trdim delom, je bil po Šmido-vem odhodu nekaj časa glavna opora muzejskih književnih izdanj, ves čas do smrti pa najagilnejši agitator za Muzejsko društvo, dasi ga je hudo pekel način, kako so ga spravili iz muzeja, katere rane mu niso zacelili niti z zopetnim sprejemom v muzejsko službovanje. S pridnim delom si je pridobil s svojimi spisi tekom let dobro ime v domačih znanstvenih krogih, kot človek pa spoštovanje, ker je izpolnil vsakemu vsako željo, če je le mogel. To njegovo delo in pripravljenost moramo tem više ceniti, ker mu je bila narava mačeha, ki je skoparila pri njegovem rojstvu z darovi, ki bi bili potrebni možu s tako voljo do ustvarjanja in udejstvovanja, kakor jo je imel pokojni. V tej volji je dr. Gvidon Sajovic občudovanja vreden! Čast njegovem spominu! Tri dni za Sajovicem je preminul v Kropi sedemdesetletni Janez Zupan/ po vsem Gorenjskem znan lovec in oče našega blagajnika. Ko je pošiljalo 29. jul. zahajajoče solnce zadnje žarke od Vodiškega kota vprek Krive driče pod Babji rob, so polagali k zadnjemu počitku Malevša, katerega je tako simpatično očrtal s par potezami Rojina v svoji „Krivi driči“. Bodi mu ohranjen dober spomin v naših vrstah 1 Odborove seje. VI. seja (plenarna) 15. julija 1.1. Zaradi enotnosti se sklenejo sledeče cene za divjačino, katerih se naj drže vsi člani pri prodaji: divji kozel kg 8 K (do 1. novembra); srnjak kg 16 K (do 15. okto- Ibra); zajec kg 10 K (do 1. novembra); jerebica 10 K; gozdni jereb 16 K; fazan 25 K; sloka 20 K; raca (dorasla) 14 K; mladica 8 K. Cene so mišljene brez voznine za prodajalčevo bivališče. — Cim boljše razpečavanje kož divjačine se uredi tako: Janko Košir, trgovec v Kamniku, je poobla-t ščenec društva za skupno prodajo vseh kož, kar bi jih dobili društveni člani. Ta jih oceni po kakovostni lestvici I., IL, III., opremi s pločevinastimi znamkami in s številkami ter shrani v svojem skladišču do trgovsko najugodnejšega trenutka, ko jih proda skupno, na kar dobi vsak član izplačane doposlane kože. Pooblaščenec vodi o kožah točno knjige, nadzorstvo ima društveni odbor, oziroma od njega v to svrho na II. seji izvoljeni odsek. Pooblaščenec se pelje po potrebi v svrho dosege boljšega trgovskega sklepa v Lipsko in Pariz. Društvo mu priznava za delo in oskrbo kož 20% prodajne cene. Kdor bi ne hotel čakati do skupne prodaje, proda lahko zasebno omenjenemu trgovcu kožuhovino po dnevni ceni. Društvo stremi predvsem za tem, da stopi na trg s čim večjo množino, da doseže s tem čim višje cene in da prepreči vsako izkoriščanje svojih članov po mnogoštevilnih prekupcih. ki so se odlikovali zlasti lansko leto z brezvestnostjo ter si napravili iz nepoučenosti naših lovcev brez posebnega truda lepih tisočakov. S tem pozivamo vse svoje člane, da se odzovejo v čim večji meri odborovemu sklepu in odpošljejo kože na imenovanega pooblaščenca v Kamnik. Ta bo prihajal ob določenih dnevih tudi v Ljubljano in osebno prevzemal kože. Kraj in čas prevzemanja naznanimo v prihodnji številki. Društvo se obrne tudi v Belgrad na pristojno ministrstvo z vlogo, da naj bi se ¡znova oživili in povzdignili nekdaj sloveči ljubljanski semnji za kožuhovino. Ker slove po svetu zlasti naše lisice, bi tvorila Ljubljana lahko središče trgovine s kožuhovino v Jugoslaviji. — V Bel-gradu pripravljajo novo „uredbo o fabrikovanju i izradjivanju, trgovanju, držanju i nošenju oružja i eksplozivnih predmeta“. Glede belgrajske predloge se je vršilo 14. julija 1.1. pri pokrajinski vladi v Ljubljani posvetovanje, pri katerem je bilo zastopano tudi naše društvo, čigar predlog: „Lovsko orožje in lovska municija se izdaja le članom lovskih društev, ki jamčijo za racijonelno izvrševanje lova“ je bil sprejet. .Razen te za nas jako važne točke je predlagalo društvo še nekatere manjše izpremembe, tako da bodo lovci zadovoljni z novo uredbo, ako bo izdana v sprejetem besedilu. Po njej bo med drugim prepovedana posest orožja brez posebnega privolila politične oblasti, kar bo zmanjšalo število v tatinske namene po raznih hišah nahajajočih se pušek. — Soli za divjačino dobi društvo okrog 15.000 kg. Prodajo je poverilo članu Fr: Dolencu, trgovcu v Kranju, na katerega se naj obrnejo vsi oni člani, ki so poprosili naravnost pri društvu za sol. —; Prošnja za smodnik še ni rešena. Dobiti upamo 2000 kg. Društvo bo pozvalo po časopisih vse one člane, ki bi hoteli prevzeti razprodajo, oziroma razdelitev smodnika med člane na deželi. Za kamniški okraj se določi smotra psov na 8. avgust 1.1. - Član Franc Galle, graščak v Bistri, je podaril društvu lepega, mladega barvarja v plemenske svrhe. Društvo ga je oddalo v vzrejo in šolo industrialcu Loserju v Gotenicah na Kočevskem, kar naznanjamo članom, ki bi potrebovali plemenjaka te pasme. — Sklene se prireditev velikega lov- skega plesa v vseh prostorih ljubljanskega Narodnega doma 2. februarja 1921.' Ker nam prihajajo od ne- sa 129 katerih političnih oblasti naznanila lovskih dražb prepozno, nekatere nam jih pa sploh ne pošiljajo, napravimo na gozdni oddelek pokrajinske vlade vlogo s. prošnjo, da bi se nam naznanjale vse dražbe lovov pravočasno za objavo v našem glasilu. VII. seja 12. avgusta 1.1. Rešijo se došli uradni dopisi glede podaljšanja zakupa nekaterih občinskih lovišč. |g§ Predsednik poroča o poteku pasje smotre v Kamniku. — Ako ne bo posebnih ovir, se priredi tekom 1.1921. v Ljubljani učni tečaj'za lovske čuvaje; in dreserje psov. — Za podporo bolehne vdove v Triglavskem pogorju ponesrečenega lovca Grma se sklene pobirati prostovoljne prispevke med člani, ki se naj bi spomnili ob t.ej priliki tudi društvenega „Zelenega križa“.:— Edvard Mayer, trgovec z divjačino v Dunajskem Novem mestu, je ponudil društvu v nakup 3 dresirane uharice po 700—800 K. Če bi jih hotel kdo izmed članov imeti, se naj obrne naravnost nanj. Lovski dvorec v Bosni za Njegovo Visočanstvo prestolonaslednika. Bosenska vlada je ponudila prestolonasledniku v dar krasen lovski dvorec na znameniti Romanji planini, ki je znana marsikateremu našemu lovcu, če že drugače ne, vsaj izza časov zadnje vojske. Pred lovom na jereba. Jerebarji moramo biti prav posebno veseli novega zakona o prepovedanem lovnem času. Ako bi vstal iz groba pokojni profesor „jerebov“ Valentinič, bi bil gotovo zadovoljen z nami. Njegova beseda ni ostala glas vpijočega v puščavi, kakor je sam večkrat tožil, ko je poudarjal potrebo celoletnega lovopusta za kokoš. Ponosni smo lahko, da prednjačimo ravno slovenski lovci s prepotrebnim zakonom, ki ščiti vse leto kokoš, petelina pa dovoljuje loviti le v septembru, oktobru in novembru. Želeti bi le bilo, da se uveljavi ta zakon za vso Jugoslavijo, potem je zasiguran tej lepi ptici obstoj, saj je še danes .naša država najbogatejša v Evropi na teh gozdnih kurah, izvzemši seveda Rusijo, katera je v severo-vzhodnih gubernijah njihova prava domovina. Hvaležni moramo biti tudi svojemu „Lovskemu društvu“, katero je predložilo ta zakon vladi in utemeljilo tako, da so se uresničile naše stare želje. Sedaj je pa vrsta na nas, da ta zakon tildi vestno izpolnjujemo. Ne-' kateri se žalibog sploh ne ozirajo na take zakone ter odkladajo slabo vest na dnu nahrbtnika, kar je prav lahko pri tej mali ptici. Drugi grešijo zopet iz nevednosti, razburjenosti, nestrpnosti i. t. d., pa tudi dobremu lovcu se lahko pripeti, da strelja pomotoma na kokoš. Vse odkritosrčno obžalovanje po strelu ne pomaga prav ‘nič in zato hočem v naslednjih vrsticah na kratko povedati, kako razločujem v nekaterih slučajih pri tem najlepšem lovu- petelina od kokoši. Vestnim jerebarjem ni treba teh naukov in nasvetov, ker so se vzdržali že davno vsakega strela na kokoš ter se potrudili, spoznati spol v vseh mogočih okolnostih. Kakor nam je znano iz popisa gozdnih jerebic, se razločuje petelin od kokoši v prvi vrsti po svetlo-črnem goltancu, obrobljenem z belim pasom, dalje po skoraj belih prsih, svetlejše sivo-rjavem hrbtu, po večjih in lepših rožah nad očesi in po velikosti. Kokoš je nekoliko manjša, ima drobnejšo glavo, rjavo-rumenkast goltanec, ilov-nato-bele prsi in je tudi po hrbtu ter ob straneh bolj zamazanih in temnejših barv. Torej dovolj- znamenj za razločevanje spola na sliki. Toda pri lovu pride .včasih drugače in nas puste vsa ta znamenja kaj rada na cedilu; Posebno ako vpoštevamo, da se nahaja ta divjačina najčešče po temnih goščah, obraslih jarkih in rupah, kamor redko proderejo solnčni žarki in kjer ni dobre svetlobe. Najbolj se moramo zanesti, ako pride oko sploh v poštev, na črni goltanec, ki 130 tS je do pričetka septembra pri starih petelinih vedno docela' izrasel, a tudi mladi imajo že precej vidno črno liso, .ako so sploh dovzetni za klic v prvih tednih septembra. Popolnoma zanesljivi? znamenje je tudi, ako se nam petelin oglaša in pristane prej ali slej z našopirjenim perjem, s povešenimi perutmi' in glavo. Po takem jerebu opali izkušen jerebar z mirno vestjo, tudi ako še ni opazil črnega goltanca. Kokoš se prav redko oglasi z zamolklimi in enostavnimi kliči. Pristane bolj boječe, ne šopiri perja, ostane mirno sedeča na kaki veji ali štoru ter se na lovčeve klice čisto nič ne vznemirja in odgovarja kvečemu s „pli, pli, pli“. Te glasove kokoši slišimo posebno veliko ob času, ko se je mlada jata ravno dobro izpeljala. Ta čas kokoš kaj rada pristane, gotovo vsled dolgega časa po piščancih. Tudi ko še vodi piščance, se rada odzove ž omenjenimi klici in poišče hitro lovca. Izjeme so, da pristanejudi kokoš na jesen prav izzivalno: na vsak lovčev klic pahlja rep in peruti ter se obnaša precej podobno petelinu. Bržkone je vzrok temu sicer redkemu pojavu visoka starost ali pa jalovost. V ugodnih dneh 'in na dobro piščal se pa petelin ne oglasi vedno, ampak pristane takoj na prvi ali drugi klic ter se vrže naravnost pred ali pa nad lovca s precej glasnim „Čoh, suj, suj, suj“. Dogodi se tudi, da pristaneta oba, petelin in kokoš. Paziti moramo, ako se je petelin že oglasil, da ne streljamo po kokoši, ki se mogoče prej prikaže. Kakor se vesten lovec lahko izuri, da spozna z zanesljivostjo spol že po obnašanju, tako priporočam začetnikom, da . se zanašajo izprva le na črni goltanec, čeprav tako kakega petelina zamudijo, kar je pač najmanjše zlo. Tudi uho mora biti privajeno razločevanju glasov petelina in kokoši. Pri mladih obojega spola zadoni klic precej enakomerno. Teoretično se temu ni mogoče privaditi, pač pa je najboljše, da napravimo spomladi nekaj obiskov jerebe! tri, ker se hudi tedaj večkrat prilika, Slišati kokoš prav od blizu in spoznati vse postranske glasove zaljubljenih petelinov. Biti moramo torej vedno previdni, zakaj strel po kokoši mora zagreniti dobremu lovcu veselje do tega lova za več dni, če ne za celo jesen. Naposled bi še prosil najemnike lovišč, naj ne puste frcati po brakadah vsevprek za jerebi, kakor je to pri nas precej' ukoreninjena navada. Ako se že določi streljanje jerebov na brakadah, še naj to dovoli gostom, in si'C'er le na piščal, brakirji pa naj gredo za' svojim poslom. ' Sedaj ko je postavno prepovedano loviti kokoši, se ni bali prevelikega • odstrela za lovišče, posebno še, ker je ta lov precej od vremena odvisen. Gotovo je pa tudi pri tej divjačini umestno, da si napravimo načrt, koliko in kje bodemo lovili. Ako si sam gospodar lova', je to precej enostavno; bolj kočljivo je pa v onih loviščih, kjer so večje družbe lovcev in med njimi več vnetih jereb ar j e v. V takih slučajih je najlepše, da se razdeli lovišče med družabnike, ki imajo veselje do tega lova. Na ta način se izognemo vsem znanim neprilikam, ki se pojavljajo tudi na tem lovu kaj rade. Koliko petelinov se lahko odstreli, zavisi seveda od tega, kako je lovišče obljudeno s to ptico. V loviščih, kjer se odstreli na leto povprečno po 5 do 7 petelinov na 1000 ha, je prav dobro. Veseli pa bodimo tudfvsakega najmanjšega uspeha. Lotiti se moramo tega lova s prav tako pobožnostjo kakor onega na divjega petelina, srnjaka ali kozla. Tu ne gre za 'streljanje, ampak je že način izvrševanja tega lova na najlepšo ptico naših .gora sam na sebi velik užitek v zlati jesenski prirodi. Fr. Klemenc. Lovci? V predzadnji številki „Lovca“ sem citat neke stvari, ki me kot lovca - športnika nikakor ne morejo Veseliti. V „Listku“ se izpoveduje ^ 131 lovec, da je priklical srnjaka in izstrelil nanj levo, z; zrnjem štev. 0 nabasano cev. Človek bi mislil, da je zadoščal vsem pravim lovcem pouk v „Lovcu“, da je za srnjaka na čakanju, na zalazu ali pri Iistkanju na mestu le — krogla. Kot „olajšalno okolnost“ priznavam piscu, da je svojo „izpoved“ priobčil v „Listku“, da torej morda le ni B| resnična. Hujša se mi vidi menda resnična izpoved lovea z napisom : „Kako sem spihal svojim lovcem srnjaka?" Iz pripovedovanja se vidi, da je tudi ta lovec — meseca junija — streljal ra srnjaka z zrnjem. Pa še več! Streljal gaje na brakadi, ki so jo uprizorili njegovi lovci. Le-ti so se izgovarjali, 'češ da je ušel brak na lov. Vzlic temu so se poslužili psa za gonjo. Srnjaka pa da so hoteli itak dati gospodarju. Neverjetno 1 Zapriseženi lovci smejo torej meseca junija, ob času zalaza, loviti — srnjake, da oddajo gospodarju — meso. Glavno pravilo: srnjak ob tem času gre samo gospodarju! Drugo pravilo : strel na srnjaka ob tem času s pomočjo gonje je absolutno nelovsko obnašanje. Ako se pripeti, da mi prižene brak srnjaka, ga ali pustim mimo, ali pa pomerim na — braka. Dr. V. R. Lovski psi prave pasme. Prejšnji mesec je ponujal neznanec v nekem našem dnevniku mlade lovske pse „prave“ pasme, t. j. ti mladiči so bili najbrže plod pocestne ljubezni materine, kajti le zmes najrazličnejše krvi moi% biti doslej neznana „prava“ pasma. Ker so pa oglasi v dnevnikih silno dragi in ne oglaša nikdo v izgubo, je to dokaz, da se nahajajo med nami še ljudje, ki kupujejo lovske pse „prave pasme“ za drag denar ali z drugimi besedami: psi se še ne cene, ampak šo še vedno redki. Nič manj me ni osupnil sledeči oglas v dnevniku s politično drugačno barvo, kakor je prej omenjeni: „Ovčarski pes! — Lovski pes!“ Po kratkem premisleku, kaka žival bi to bila, sem prišel do sklepe, da govori oglas najbrže o dveh psih. Ko sem pa pital dalje, sem videl, da je na ponudbo samo en pes, ki pa ni niti ovčarski niti lovski, ampak doberman z baje dobro policijsko- dresuro, ki ga dobi lahko vsakdo za malenkostno ceno — 15.000 K. Mala oznanila. Dvocevka, zelo lahka, s prvovrstno zaporo in dobro goneča, kal. 16, se kupi. Ponudbe na uredništvo „Lovca“. Samico za zrnje kal. 12 ali 16 kupi Fr. Klemenc v Grebinju na Koroškem. Kupim dobrega braka. L. Grünfeld, Ljubljana, Prisojna ulica št. 1. Proda se: a) risanica Mannlicher-Schönauer, točno goneča, brez daljnogleda, toda z daljnogledovim nastavkom, 8 mm, skoro čisto nova. Cena 2000 K. b) risanica Mannl.-Schönauer s Kahles-Mignon-daljnogledom, skoro nerabljena, kal. 61 '2 mm. Cena 4500 K. Obe se ogledata lahko pri uredništvu „Lovca“. Prodam štiri, po 14 tednov stare ptičarje nemške kratkodlake, pasme. Mati se odlikuje po lepem stasu, oče ima rodovnik. Ivan Mauser, Ljubljana, Opekarska cesta 10. Na prodaj so trije krasni, oddojeni jazbečarji po 60 K. Fr. Andolšek, Velike Poljane pri Ortneku. Mladega lisjaka proda Alojziji Knavs v Loškem potoku. Sedemmesečno psico od dobrega očeta - ptičarja (po materi nečista) proda za 500 K Josip Obranovič, Novo selo pri Kočevju. 132 ^ Kapitan Zvonko: Lov na koze v Krivošiji. (Dalje.) Pol ure smo že čakali. Solnce nam je že sijalo v hrbet, a o kozah ni bilo ne duha ne sluha. Blagojevič naju je opominjal, da naj bodeva mirna, ker se morajo koze vsak čas pokazati. Se pol dolge ure smo za skalo mirno čepeli ter čakali. Blagojevič je čepel po turško ter gledal ves čas napeto. Naenkrat je zašepnil in pokazal na koze, ki jih je bilo opazilo njegovo sokolje oko. Počasi sva se spela na skalo ter gledala v smer, kamor je pokazal. Koze so se premikale polagoma po skalah, izrabljajoč vsako kritje ter pazno motreč okolico. Sem ter tja so zagrizle v šop trave ali pa obirale kak grmič. Vedno bliže so prihajale in se približale, mirno se pasoč, na kakih 300 korakov. Bil je krasen pogled nanje: na* malih, tankih nogah zajetna postava, na kratkem vratu glava, okrašena z malo zakrivljenim, kakih 50—60 cm dolgim rogovjem. Brada dolga in gosta. Vrat in prsi so bile črne, drugo telo rumeno-sivo-rjavo, rep kratek in črn. Vsa postava je spominjala na moč, gibčnost in pretkanost. Kar nas je najbolj zanimalo, je bilo lepo, dolgo, črno rogovje največje živali, ki smo jo smatrali za kozla. Ker smo imeli ugoden veter ter nas živali še niso opazile, smo se začeli šepetaje razgovarjati ter se domenili, da pojde Blagojevič, ki je bil najbolj izurjen v plezanju in zalezovanju ter je imel povrh opanke, pod stene, kjer se bo skušal približati kozam ter jih napoditi proti nama, da prideva do strela^ S H. sva se dogovorila, da ustreliva oba na isti kos, da dobiva sigurno vsaj eno žival. Blagojevič je bil zadovoljen z-načrtom ter je odšel takoj, midva pa sva se pripravila za strel. Koze so se bile medtem že napasle ter so počivale na trati pod nama, tako da sva imela zadosti časa, ogledati si jih. Naenkrat je vstal kozel, gledal ostro v smer, kjer bi se Lovec, 1920. sgs, 133 moral pokazati Blagojevič, vrgel glavo navzgor in prhnil tako, da sva ga dobro slišala, nakar šo jo ubrale vse tri živali po skalah nizdolu kakih 200 korakov mimo Blagojeviča v pečine Velikega Kabla. V dveh minutah so nam izginile, kakor bi jih bil vzel vrag. Takih skokov nisem bil še nikdar videl; kar po pet metrov so bili dolgi. Imel sem vtis, da ne skačejo, temveč, letijo. Blagojevič nama je dajal znamenja, naj prideva k njemu. Ko sva prispela do njega, je rekel samo „Fala Bogu 1.“, nato pa jo je mahnil po najkrajšem potu v naše taborišče, kamor smo prišli okoli desetih, pojedli, kar nam je skuhal sluga, potem smo se pa ulegli, ker smo bili do smrti trudni. Okoli štirih nas je prebudil Blagojevič. Po malem okrepčilu smo se podali na skalo pri studencu, toda vse čakanje je bilo zaman. S H. sva hotela iti še v skalovje pod Subro, ali Blagojevič nama je odsvetoval, češ da so koze gotovo izpremenile svoje stališče in odšle bog ve kam. Najbolje da je, če gremo spat, jutri pa-na Jelovico in na Zubački Kabao, kjer jih morda zasačimo, če pa ne, potem „Fala Bogu, drugi putl“ Sli smo počivat, drugi dan pa smo odšli na Jelovico in na Zubački Kabao, toda iskanih koz nismo videli, pač pa krasne divje koze, o katerih bodem pisal drugič. Lovili smo še nekaj dni in dobili par lepih srnjakov, pa tudi nekaj lisic, katere smo čakali v zasedi. Na trdnjavici sem ostal še nekaj časa, potem sem dobil osemtedenski dopust, katerega sem preživel v Nemčiji. H. je mnogo pisaril med tem časom o opisanih kozah ter vzbudil z njimi zelo veliko zanimanja v Sarajevu in na Dunaju, odkoder so napravili nekaj lovskih izletov v Krivošijo, ali Blagojevičevih koz niso videli nikdar, dasi so žrtvovali nekaj tednov in prestali strašne napore. Iz popisov H. in Blagojeviča kakor tudi *iz dlake in stopinj ter drugih spominov, ki so ,ih našli na ležiščih teh koz, so ugotovile te lovske pohodnje, da so koze takozvana capra dorcas. Neki gospod iz Sarajeva (če še ne motim muzejski ravnatelj), ki je bil ustrelil že nekaj koz na grškem otočju, je menil, da so polutani divjih in domačih'koz, kakršnih se v omenjenih pokrajinah ne manjka. Vse to sem izvedel od H., ko sem prišel z dopusta. Na trdnjavici sem ostal do konca leta 1910., ko so me prestavili v Dobrovnik. Do tega časa sem lovil marsikaterikrat s H. in z Blagojevičem po Krivošiji, ali koz nismo nikdar več videli. V začetku junija 1.1914. sem imel strelne vaje s strojnicami na strelišču Jelov dol v Krivošiji, H., katerega sem obvestil o svojem prihodu, me je prišel obiskat in prav tako Blagojevič. Ta je začel zopet pripovedovati o kozah, katere vidijo baje pastirji vsak dan na črnogorsko-hercegovski meji na Jastrebini. Sam je bil preiskal že celo Jastrebino, koz sicer ni videl, ali sledil jih je. „Poskusimo še enkrat!“ je rekel. „Potem pa, če jih ni, fala Bogu!“ 134 Skončal sem strelne vaje nekaj dni prej, kakor je bilo določeno, ter si pridobil tako dva dni. Priprave za lov niso bile velike, ker sta bila namenjena zanj samo dva dneva. Vzel sem poleg sluga še konjarja, da sta mi nosila odeje in hrano. Oprtil sem si še sam nahrbtnik, potem pa smo jo rezali črez Orjensko sedlo in Orjen na Volčji zob, odtod črez Kršljev mramor na Jastrebino (1866). Na to smo prišli po velikih težavah ter začeli takoj loviti. Jastrebina je na hercegovski strani lepo obrasla s krasnimi gozdi, a tu nismo lovili, pač pa smo jo ubrali na črnogorsko stran, ki je popolnoma gola in obstaja iz samih v nebo štrlečih skal, na katerih gnezdijo samo jastrebi in kjer so se zadržavale baje koze. Naleteli smo na Črnogorca, ki je pasel svoje koze in ovce, vprašali smo ga po kozah in rekel nam je, da ima psa, ki jih cesto preganja, sam pa da jih je videl še včeraj, ko je šel po vodo k studencu. Menil je, da niso več tako plašne kakor prej in da prihajajo vsak dan k studencu, ker nimajo drugje vode vsled dolge suše, „Studenec ni daleč odtod,“ je dejal. „Ne hodite po vročini, ker ne bodete ničesar dobili, počakajte večera, potem jih sigurno dobite! Mogoče pridejo tudi v ranih urah, ker je pri teh živalih vse mogoče, kajti časa se ne drže.“ Ostali smo pri Črnogorcu, ki nas je pogostil z ovčjim sirom, za kar smo mu dali konserv in rakije. Konserve so mu zelo dišale in menil je, da mi proda omenjenega psa za deset konserv in petdeset perperov (perper je bil črnogorska krona, ki je bil pred vojno ravno tako kakor avstrijska v prometu po Dalmaciji južno Neretve; vsakdo ga je moral sprejeti kakor avstrijski denar). Zamežikal je z očmi, ko sem mu podaril konservo, ter poklical pse z običajnim: ta, ta, ta, ta, ta, ta, ta, taaaaa, nakar so prileteli ter začeli tako zobe kazati, da sem pograbil nehote po puški. Umiril jih je, potem pa je povlekel enega izmed njih ter ga nam predstavil kot psa, ki vedno lovi koze. Bil je dolgodlak črnogorski ovčji pes zelo lepe postave ter je imel bolj izrazito glavo kakor drugi. Pustil se je od mene pogladiti in, ko sem mu dal ostanke našega obeda, se je popolnoma udomačil, se ulegel k meni in se mi začel dobrikati. Drugi psi so se polegli okoli Črnogorca ter se stepli za vsak grižljaj, ki smo jim ga vrgli. Vzel sem daljnogled ter začel pregledavati okolico, posebno skale, na katerih so bila skrivališča koz. Vse je bilo mrtvo, niti ena bilka se ni ganila. Grmičevje na skalah je bilo popolnoma ožgano od solnca. Le na najstrmejših skalah sem opazil sem ter tja jastreba-mrharja, ki je priletel ali pa odletel od teh nepristopnih pečin. Vročina je začela postajati neznosna in prav radi smo sledili Črnogorcu, ki nas je povabil na svoj dom na čašo mleka. Črez približno deset minut smo prišli v dolinico, ki je bila na robih dobro obrasla z gostim drevjem, ponajveč z bukovjem. Na njeni južni strani je stala borna ££=> 135 bajta, kakor jih pri nas v Sloveniji niti za hlev ne rabijo. Bila'je na štirih straneh zložena iz kamenja, na zadnji strani malo višja, spredaj pa samo meter visoka. Kamenje je bilo zamašeno z mahom in s prstjo, vendar sem imel vtis, da se igra veter lahko prosto po bajti. Crez kamenje so bila položena neotesana debla in črez te pletene lese, na katerih so bile velike kamnate- plošče, ki so nadomestovale strešno opeko. Oken sploh ni bilo; na dveh steblih so bila obešena iz bek spletena vrata. Cela bajta je bila približno 50 m dolga in 5 m široka. Sprednji del pri vratih je bil odločen za stanovanje. Tu je bilo tudi bomo ognjišče iz zloženega kamenja (za dimnik ni bilo treba skrbeti, ker je dim lahko povsod uhajal). Stanovanje je ločila od hleva pletena ograja. V hlev je zganjal Črnogorec ovce in koze pri slabem vremenu. Okoli hiše je bil ograjen precejšen prostor z velikim, do dva metra visokim, iz kamenja zloženim zidom, na katerem je bilo toliko trnja naloženega, da ni mogel črezenj noben človek in nobena žival. Take ovire nisem bil videl v celi vojski. V ogradi je bila čreda v lepih nočeh sigurna pred roparicami, katerih je bilo tam precej. V to hišo nas je peljal Črnogorec. Ko sem vstopil, oziroma se pripognil v hišo, mi je udaril tak duh v nos, da sem dvignil nehote glavo, pri tem pa se udaril tako ob tram, da sem videl kljub temi solnce in zvezde. Usedel sem se ter si začel otipavati glavo, na kateri je bila precejšnja bunka. Začetkoma so se mi vsi smejali ter delali dovtipe, pozneje pa so postali otožni, ker je postala vročina v bajti takšna, kakršne ni v nobenem ruskem kopališču. Pot nam je lil po celem životu in bili smo mokri, kakor bi nas bil kdo polil z vodo. H. je skočil prvi na noge, pri tem se je pa tudi prav občutno udaril ob tram. Glasno je zaklel in skočil ven, drugi smo mu sledili in smejal se je celo Blagojevič, ko je videl, kako se drži H. za glavo. Utaborili smo se kakih pet minut od koče sredi gozdička pod bukvami, pa tudi tu nas je še vedno nadlegoval smrad, še bolj pa ovčji komarji, ki so se hoteli nasititi z našo krvjo. Črnogorec, ki nam je sledil, je pomagal, da smo pobrali kamenje ter si napravili ležišča, potem pa je začel hvaliti na vse pretege psa ter mi ga začel ponujati za trideset perperov. Nazadnje sva se pogodila za dvajset perperov v srebru in pes je bil moj. Blagojevič je pripomnil: „To bode vesel, da se je iznebil psa, povrh pa dobil še dvajset perperov!“ Ko sem ga vprašal, zakaj bode vesel, mi je odgovoril kratko: „Ker ni nič vreden za čuvaja ter mu koze in ovce razganja, a ne zganja.“ Nikdar se nisem vsled tega kupa kesal, ker mi je bil pes zvest tovariš ter me je spremljal na vseh bojiščih, dokler ga ni raztrgala na Oslaviji laška granata. (Konec prihodnjič.) 136 Dr. Janko Lokar: Poglavitosti iz lovskega psoslovja ptičarjev. (DaIje) Oberländer meni, v čemer mu ne pritrjuje skušnja, da se da napraviti splošno uporaben pes samo iz nemškega ptičarja, čigar rod delimo po dlaki v kratko-, dolgo- in kosmodlakarje. Po svojem različnem razvoju ima dlaka sledeče glavne oblike: kratka, srednja in dolga dlaka. Da si predočimo razliko med kratko in srednjo dlako, je najbolje, ako si predstavljamo letni in zimski kožuh kakega divjega psa ali psolika. Zimska odeja n. pr. volka ali šakala obstaja iz dolgih res s fino, gosto podlanko. To je tipična srednja dlaka naših srednjedlakih pasjih plemen, n. pr. srednjedlakih bernhardincev, ovčarskih psov in drugih. Poleti izgube divji psi podlanko skoro čisto in dobe mesto dolgih res kratko, krepko, trdo dlako s ščetinasto spodnjo stranjo repa. Tako odlakani so n. pr. braki, ki nam služijo lahko v tej obleki za tipičen zgled kratke dlake. Potemtakem bi ne bili kratka in srednja dlaka nič drugega kot ustaljena obleka divjih psov, razločena po topli in mrzli letni dobi. Imamo pa pri domačih psih tudi oblike dlake, ki se ne dajo vzvesti na dlako divjih psov. Taka dlaka je predvsem dolga, ki ima dolge (razen na obrazu), mehke, pa tudi trde in viseče rese ter tvori na uhljih prarnčke, na zadnji strani nog pera, na spodnji strani repa pa prapor. Nekateri mislijo, da je dolga dlaka podaljšana srednja. Zelo raznovrstna je dlaka kosmodlakih psov, za katere je značilno, da ima tudi obraz dolgo dlako, ki ne tvori na nogah pera, ampak večinoma prilega. Te vrste dlaka stoji bolj redko in je jako različna glede dolžine. Najdaljša je v obliki, kakor jo vidimo pri ruskih ovčarjih in v skrajnosti pri kodrih. Tako odlakanost imenujemo kocinasto ali kocasto (suha, dolga, mlahava, v obliki s-a zavita, trda, ali mehka dlaka). Poleg kocavosti razločujemo še kuštravost, t. j. zelo trdo, dolgo, nepriležno dlako brez sijaja. Srednja, kocasta in kuštrava dlaka ni pripravna in psorejci jo skušajo po možnosti iztrebiti. Vzorna kosmatost je žimavost, t. j, dlaka, ki je nekaj daljša kot srednja, zelo trda, priležna, z malo zakrivljenimi posameznimi kocinami. Brke in močne obrvi so običajne pri žimavcih. Pri kosmodlakarjih razločujemo tri tipe : resavce, grifone in kodre-poentarje. Sedanja psoreja je pa na tem, da zabriše te tipe, kajti mešanje resavcev in grifonov odobravajo najmerodajnejša društva odrejal-cev, medtem ko parijo nekateri vse kosmodlakarje brez izjeme med seboj in s kosmodlakimi psi krvi nemških kratkodlakarjev. Ne bo več dolgo, ko bomo govorili pri nemškem ptičarju le o kratko- in dolgo-dlakarju ter o žimavcu, katero ime bo skupno za vse uporabno zgrajene 137 in pravilno odlakane ptičarje kosmodlake vrste, pri kateri se množe zagovorniki enega vzrejnega vzora, tako da bi ne bilo razlike med omenjenimi tremi tipi. — Da imamo tudi neodlakane pse, je znano. Ostriženi so si kratko-, dolgo- in kosmodlaki psi zelo podobni. Ker se ne razlikujejo dosti tudi glede duševnih lastnosti, je pred-mneva o njihovem bližnjem sorodstvu nujna. To sorodstveno razmerje si razlagajo nekateri tako, da so nastale imenovane tri oblike dlake potom Vzreje iz različnih vrst brakov, kar pa ni verjetno, ker so bili kosmodlaki braki redkejši, pa tudi z ozirom na dejstvo, da niso gledali v prejšnjih časih pri odreji na odlakanost, ampak so redili le z ozirom na učinitev. Zlasti niso delali razlike med kosmo- in dolgodlakimi psi. Vemo tudi, da so parili v prejšnji dobi razne ovčarje in kodre s kratkodlakimi psi, iz katere mešanice so se porajali različno odlakani psi. Do srede XIX. stoletja opazujemo lahko najraznovrstnejše oblike odlakanosti, šele pozneje se pojavlja pri plemenski izberi ozir na odlakanost. Prvotno je bilo največ nemških ptičarjev gladkih kratkodlakarjev. Kosmodlaki in dolgodlaki psi so bili od nekdaj redkejši. Kratkodla-karji so bili prej krepkejših kosti, torej težji in v splošnem manj dobro zgrajeni. Trdo odlakani eksemplarji so bili med njimi pogostejši kot zdaj, ščetinast rep je bil skoro običajen. Glava jim je bila močna, čelo široko, oči orehovorjave in zveste, nos širok, nosnici zelo odprti, uhlji široki, dobro doli viseči, prsi široke, ogrodje močno. Nekateri imenujejo te pse staronemške. Za svojo osebo ne dam na njihovo staronemštvo ničesar, ker so nastali bolj iz potrebe, da bi zamašili vrzel v zgodovini razvoja nemškega psa z ozirom na pristno nemško kri, kot so obstajali v resnici. Staro nemštvo opisanega psa dene dobro domišljavosti nemških lovcev, ki bi najrajši dokazali, da so lovili njihovi predniki že za časa preseljevanja narodov po hrastovih dobravah s ptičarji. L. 1876. so celo pripeljali na pasjo razstavo v Draždanah dvanajstletnega staronemškega psa kot zastopnika še živečih, maloštevilnih drugov. Ta staronemški pes je ptičar, ki je z ozirom na svoj izvor ravno tako malo nemški kot nekateri nemški braki. Izvira najbrže od keltskih psov-tekačev, od katerih so jih dobili Germani, ki so gojili poleg njih tudi vodilne pse, da so jih vodili do ranjene divjačine. Ded teh tekačev je visok, vitek, klapouh egiptovski lovski pes z dolgim gobcem, kakor ga vidimo na slikah starih egiptovskih grobnic. Njegov praoče je abesinski volk. Staronemškemu psu so vcepili okoli 1. 1840. poentarjevo kri, kakor smo že slišali. Posledica tega so bile elegantnejše in lažje živali s finejšo dlako, katere nežnost so povzdignili morda tudi s plemenjenjem v rodu, s čimer so škodili uporabnosti psa, kajti dlaka v lovskem oziru dobrega kratkodlakarja mora biti trda. 138 ^ Nemški kratkodlakar je pri nas najbolj znan. Vidimo ga v mnogovrstnih različkih, a zdaj skoro nobenega, ki bi odgovarjal zahtevam uporabnega kratkodlakarja. Tako zelo nam je uničila vojska celo to splošno razširjeno pleme. Prednik nemških dolgodlakih in kosmodlakih ptičarjev- je poleg kodra kocasti ovčar, katerega uporaba v lovske svrhe v preteklih časih je dognana. Križali so njega in kodra s kratkodlakimi ptičarji. Novejši poskusi so dokazali, da nastanejo iz take krvne mešanice kocasti, kuštravi in žimasti psi poleg dolgodlakih, ki so pa redkejši in se dado laglje vzrediti iz kosmodlakih staršev. Ovčar in koder sama izvirata iz bronodobnega psa (canis familiaris matris optimae Jeitteles), katerega oče je indijski volk, ki so ga udomačili najprej skoro gotovo v starem Iranu, odkoder'je prišel z Arabci v Evropo. Trditev, da so bili ovčarji prvotno lovski psi, ne sme nikogar osupniti, kajti njihovo lovsko sposobnost jim je zatrla: vsled izpre-menjene uporabe v teku časa novim razmeram prilagojena dresura. Kot čuvarji čred se uporabljajo ovčarji šele od XVI. stoletja. Pa tudi še dandanes jih jemljejo ponekod na lov. Na Hanoveranskem n. pr. iščejo ž njimi merjasce in španski ovčar podenco slovi še vedno kot uren, glasno loveč pes z izvrstnim nosom. Od mnogih plemen ovčarja sta znana med nami najbolj nemški in škotski ovčar (collie). Prvega redimo v gladko-, srednje-, kosmo-in dolgodlakem različku. Ti psi so srednjeveliki (psi 55-J-60 cm, psice 50—55 cm). Somerna glava se sožuje polagoma navzpred, malo vzbo-čena gornja glava prehaja v širokem odstavku v klinasto končujoči se gobec. Ušesa mora nositi do vrha pokoncu. Prej lahki kot težki, dolgo zleknjeni, krepki in mišičasti nemški ovčar je navadno voljčjesive, pa tudi črne ali rdečerumene barve, medtem ko je škotski ovčar navadno črn z rumenimi nogami ali rumen z belimi znaki na nogah in na vratu. Ker so ovčarji po svoji uporabi neumorni, razumni, čuječi in tudi ostri psi, so zelo priljubljeni kot razkošni psi. Kot taki so posebno na glasu škotski ovčarji s svojim Jrrasnim kožuhom, ki pa zahteva skrbno nego, katero plačuje ta pes večkrat s popadljivostjo, izvirajočo najbrže od primešane mu krvi ruskih "hrtov. (Dalje prihodnjič.)' 159 Slavko Plemelj: Kratke črtice o glavnih panogah športne ribolovi. (Dalje) Kakor smo videli, spada v hladna jezera izmed vseh postrvi samo čista jezerka. V ribnike, ki niso kaka luža, denemo lahko šareno postrv ali zlatovčico, ki uspeva dobro tudi v mirni vodi. Jezerska zla-tovčica je vsled težavne lovi v gospodarskem oziru neugodna. Potočna postrv ne spada v nobeno jezero in noben ribnik. Jezersko postrv lovimo najbolje v zgodnji pomladi, ko izgine led. Tedaj stoji blizu brega v globini kakih 5 do 15 m. Dobra lovna doba se razteza do nastopa vročine in segretja vode. V zgodnji pomladi je ves dan za lov dober, posebno ob južnem vremenu ; ob hladnih dnevih so najboljše opoldanske ure ob solncu. V maju in juniju (odvisno od lege jezera) so dobra mirna jutra in večeri, kjer vidimo ježerko pogosto loviti male ribice ali celo muhe. Lov s palico z obrežja-v jezerih, ki imajo peščena ali kamnita tla, je športen užitek prve vrste. Ne poznam ribe, ki bi se znala tako silovito braniti kot ta. Boj je dolgotrajen in razburljiv. Palico vzemimo enako kot za ščuko, vrvico zeleno št. 3—3%, končnik iz dvojne žile. Kot vado ne priporočam blestivke, pač pa malo belico, dolgo 8—12 cm, torej Dee-sostav-s svinčeno kapico, kot sem ga opisal pri ščuki. Vse mora biti zelo fino, ker je jezerka jako plašna riba. Za manjše postrvi v jezerih je zelo novembra, kg 7 do 8 K, srnina od 15. oktobra kg 14 K, a zajci po velikosti 45 dp 70 K. — Društvu v izjavo doposlane prošnje ,za predčasni odstrel posameznih vrst divjačine se , rešijo od- klonilno, hkrati. ..se sklene odgovor na doposlana vprašanja v zadevi nekaterih spornih lovišč, oziroma vloge naH pristojna mesta. — Za sprejem v,društvo se sklene zahtevati za letos predložitev orožnega in lovskega lista, pri lovskih čuvajih tozadevna izkaznica. Efe Pooblaščenec društva za nakup. (in prodajo, kož divjačine, trgovec Janko Košir iz Kamnika, bo, pobiral osebno kože vsak, prvi ponedeljek v mesecu v, trgovini Kreutzer, Šiška št. ,166 (blizu državnega kolodvora). Kcjor bi ne mogel prinesti kož tjakaj, mu, jih.,naj pošlje., po pošti v Kamnik s.Jočpp, navedbo svojega naslova-. Svojim članom sporočamo sledeče : 1. ,Od prejšnjih. letnikov. imamo v zalogi še.celotnega „Lovca“ 1.1914 (V-, l,). Kdor . bi ... ga,, rad, naj pošlje zanj ¿20 K., Od ostalih, letnikov imamo š.e,,samo - posamezne številke (a 2 K). L,eto.;1919 (VÍ.) j^ei.Vjše.^v zalogi razen prve skupne (1—3) številke, y kateri sp . pa ivsi .članki izvzemši, .; enega 6 ribarstyu zaključeni, tako da se smatra lqhjjik,; laliko za popoln gle.de .lovske uporab^., ,,Qena, 1.5, jfy. Naročila brez igtpqasne. yposiljatye;, denarja se ne b.pd0 ;UpOŠ;teyal,a, : ¡[.^..„Lgvca“ jiždajarpp zato, ; da, bi ga.;:čiani ,;čiiali,,:pe p4..zaip, da; bi ga spruvijalfi, njihove, zafonskeg olo vice v najzadnji kot kake skrite police. Vsled tega ne odgovarjamo na vprašanja, na katera je bil odgovor v listu priobčen. Ako dobivamo n. pr. vprašanja, koliko stane naročnina za zaprisežene lovce, bi bilo vendar, odveč, članom še pismeno sporočati, kar je natisnjeno v vsaki številki „Lovca“. Tudi na dopise, katerih rešitev j e sama ob sebi umevna, ne bomo več odgovarjali. Da se dobe n. pr. svinec in tulci pri puškarjih, to bi moral vsakdo vedeti. V tem oziru ne moremo drugega storiti, kot da priporočamo tvrdke, ki oglašajo pri nas. V vseh zadevah, ki ne spadajo v javnost, dobi vsak član takojšen odgovor, ako priloži potrebno znamko zanj. Društvo ima v tekočem letu že nekaj sto kron stroškov za odgovore na razna vprašanja. Največjo lagodo kažejo v tem oziru oni, ki ponujajo ali kupujejo kaj v „Malih oznanilih“, a ne marajo biti imenovani, češ vse ponudbe in vprašanja naj sprejme uredništvo, oziroma upravništvo lista. Ker mora to javiti oglasniku več v različnih časih prispelih ponudeb, so umevno tozadevni poštni stroški precejšnji; vsled česar ne bomo več sprejemali sličnih oglasov brez priloženih znamk za dopise. Vsled poštne draginje smo namreč prisiljeni i mi do enakega postopanja^ kakor delajo drugi listi. Ako kdo ne dobi odgovora, ni torej krivo društvo, ampak dopisnikova malomarnost in brezbrižnost, ki sta vzrok, da ne vedo mnogi še vedno, da ne pošiljamo lista nikomur, kdor ni član, t. j. kdor ni plačal članarine. Ako bi ga pa kdo kljub temu ne dobil, naj ga takoj zahteva. Izpoved, listek predzadnjih dveh številk, je precej razburila nekatere naše lovce, kar je veselo znamenje, ker kaže, da se ukoreninja v naših vrstah zmisel za pravo lovljenje. Zaradi grehov, katerih se izpoveduje I. Kre-menšek, mislijo, da bi ne bili smeli objaviti njegovega članka, češ da „ima vsak lovec svoje ogabne spomine iz mladih dni, ki pa. ne spadajo v javnost niti z besedo —; kaj še s spisi v lovskem listu!“, kakor piše P. Višnjan. Članek smo priobčili iz enakih nagibov, kakor so vodili pisca, da ga je po istini napisal: pokazati smo hoteli v pri-kupljivi obliki, ne s trdim naukom začetnikom in nepremišljenim ter razburjenim lovcem, kam privedeta naglica in razburjenost, namreč do sramotne smrti srne. Hkrati smo iznova poudarili, da gre srnjaku na preži, zalazu in klicu le krogla, nikdar pa ne zrnje razen v slučajih, navedenih na str. 159. lanskega letnika. Stojimo na stališču, da ni lovec, kdor gre nad srnjaka v letnih mesecih s puško za zrnje, ne pa, da je „s tr o cevko tako streljati neodpusten greh.“ Ker nas pa uči vsakdanja skušnja, da imamo mnogo pobeljenih grobov, ki govore v družbi sicer veliko o krogli, v gozdu na samoti pa govore le z zrnjem, smo hoteli tem z „Izpovedjo“ vzbuditi vest in jih pripraviti do kesa in poboljšanja. Ker smo ravno pri tej strani, naj omenimo še one grešnike, ki jim ni „krogla le za parado“, ki pač streljajo srnjaka ž njo, a ga kličejo braki. Taki strelci so še večji mrharji kot oni, ki vžigajo z zrnjem po priklicanem srnjaku, ker uničujejo z lovečimi braki srnin zarod. Da je bila potrebna obnova pravila: ne streljaj na nobeno žival, ki je ne vidiš do spoznanja dobro!, nam kaže sledeči letos nam javljeni slučaj: prijatelja sta šla klicat srnjaka in se postavila eden na boku, drugi pa na vznožju gozdička. Piskati je začel oni na boku. Takoj po prvih glasih mu je skočil srnjak in. drvel mimo njega. Izpaljena krogla se je zavrtala v bukvo mesto v srnjaka. Drugi lovec je čut strel ter. skoke in, ko se je pojavila v grmovju rjava lisa, je podrla njegova krogla —- srno-mater. Grda posledica naglice! P. Višnjan se tudi pritožuje, da so streljali na „Krivi driči“ (št. 6) kozle z zrnjem. Opisani lov se je vršil pred 146 30 leti, kakor nam pove pisatelj takoj od začetka. Kdo pia je nosil takrat pri nas puško ■ za kroglo ? Veseli bi morali biti, če bi jo imeli vsaj.zdaj Vsi naši lovci, ki hodijo za kozami! S po-tvorami in anahronizmi pa menda ne koristimo zgodovini svojega lovstva brez ozira na to,- da bi se smejali še živi udeleženci omenjenega lova, ako bi korakali na papirju po zaslugi uredništva na Krivo dričo z manliharicami na rami! Če učimo v „Lovcu“, kako moramo pravilno izvrševati lov, smo trdno prepričani, da ga ni med nami pravega lovca, ki bi hotel iti zdaj nad koze s, puško za zrnje, češ da so streljali nanje 1891. tudi z zrnjem. Prošlost nas pa uči, kako kasno smo prišli do organizacije, ki more edino povzdigniti pri nas lov. Smotra lovskih psov v Kamniku dne 8. avgusta 1920. Smotra je imela namen pregledati pasje gradivo, kamniškega okraja, ki se odlikuje po poljskih in gorskih za gojenje divjačine prikladnih loviščih. Zalibog ni pokazala temu primernega pasjega zaroda. In..v ... 1. Ptičarji. Kot smotri v Kranju in Velikih La-šičah je pokazala tudi la, da nimamo nikakega materijala. Maloštevilni starejši psi So povečini ostanki iz predvojne dobe in po navadi dosti boljši kot mlajša med- in povojna zareja. Zmisel za vsestransko uporabnost ptičarja, ki itak ni bil nikdar prav posebno razvit pri večini lovcev v naših krajih, bo popolnoma zamrl, kakor kaže. Kamor se ozremo, ne vidimo drugega ko brake, te uničevalce manjših in srednjih lovišč. In še teh je prav malo, ki bi bili lepi, čistokrvni in dobri. Ponajvečkrat so nekaki nestvori, da je sodnik v največji zadregi, ali bi jih prišteval med zaplotne plodove vaških bevskarjev ali med pse-gonjače. Ptičarjev je bilo privedenih pet, med njimi en anglež. Kot prva je prišla pred ocenjevalce: 1. Flora, trdodlaka, svetlorjava, tigrasta, enoletna, 55 cm visoka psica. Lastnik župnik Fr. Pavlič v Motniku. Žival neplemenitega vtisa. Glava sicer ni slaba, akoravno je premalo tipična. Kazijo jo predvsem presvetle, rumenkaste oči. V hrbtu je psica premehka in predolga za skromno višino 55 cm. Ostali telesni deli ne odgovarjajo tudi skromnim zahtevam. Mogoče se z leti še to ali ono pri psici popravi, a dosti še gotovo ne bode, Čudna je tudi njena barva, take svetlorjaste barve se med trdodlakimi plemenskimi psi dandanes več ne vidi. 2. Črt, rjav, kratkodlak, štirileten, 63 cm visok pes Antona Strgarja iz Kamnika. Slikovit in temperamenten pes. Dober v glavi, tilniku in križu. Križec, rep in stoja povoljna. Tudi mišičevje je dobro razvito, le ledvični del ni povoljen. Hrbet kaže nekoliko usedline in bi bil lahko skladnejši. Splošen vtis dober. 3. Stop, rjav, gladek trdodlakar, 16 mesecev star, 63 cm visok. Lastnik Janko Košir v Kamniku. Pesje telesno dober. Nelepe so zelo svetle oči, Diskvalificira ga za boljšo oceno strma in lesena stoja zadnjih nog, ki jo je podedoval po svojem očetu (prim. oceno .očeta Stopa na str. 95. 1. „Lovca“). To podedovanje anato-mičnih hib je tipičen in poučljiv slučaj, kako strogo mora paziti sodnik pri presoji psov, da zabrani po strogi sodbi razplojevanje telesnih nedo-statkov. 4. Flora, rjava, .gladka trdodlaka-rica, dveletna, 57 cm visoka. Lastnik Oskrbnik Vilčnik s Križa pri Kamniku. Glava ni' dobra, kazi jo gobec, ker je prelahek. Trdodlakarji imajo močno, enakomerno, rekel bi, kvadratično obliko gobca. Glava izgublja po gobcu tip trdodlakarice in izdaja nečisto pokoljenje. Uheljčka, ne uhlja potrjujeta to v polni meri. Povrhu sta še majhna in zavita. Telesno psica ni slaba, akoravno je stoja sprednjih nog pomanjkljiva. Sape | so slabo 147 sklenjene. Dlaka je zadovoljiva razen na glavi, kjer je mehka, prekratka in čisto netipična. Vzlic vsej pomanjkljivosti ima ta lahka živalca pri-kupljivo zunanjost. 5. Lord, dveleten, 62 cm visok škotski seter. Lastnik Gvidon Setiria iz Jarš. Jako tipična in lepa žival. Lahko bi bila po tipu in lepoti prvovrstna, da bi bilo mišičevje bolj razvito. Telesno jaka žival je malo ohlapna v stoji in kretnji. Anglež mora dirjati, čim več, tem bolje. On je vladar prostranega polja in mojster brzega iskanja. Lastnik mu naj nudi po možnosti vse to, da se razvijejo od narave mu podarjene vrline. Gotovo je, da je Lord najboljši in najplemenitejši pes, kar smo jih videli na letošnjih smotrah. Oko sodnika, ki je gledalo pravkar toliko pomanjkljivih teles, se odpočije, ko zre to umerjeno telesno skladnost. Lastniku svetujem, naj nabavi Lordu enako lepo in tipično družico, da si ustvari psarno, kar bi bilo v korist plemenitega psorejstva. Sodba o navedenih psih je sledeča: ocena za drugo^ darilo se prizna Lordu, za tretje Črtu, Stop in Flora se omenita pohvalno. Po oceni ptičarjev je privedla go-spica Ena Urbančeva lep in tipičen parček cocker - španijelov. Starejša psica Kristel (6 let stara in 35 cm visoka) je dobro in precej pravilno odlakana. Ker se ji godi izborno in je imela pred nedavnim časom mladiče, je posameznosti težko opisati. Malo več hoje bi ji ne škodovalo. Ljubka živalca je še nedorasla Heksa. Za osem mesecev je pa malo majhna. Tudi njej je treba izdatnega gibanja, da si očvrsti telesce. Kot edinemu plemensko dobremu paru se prizna tem španijelčkom ocena za prvo darilo. Mlado gospico, ki je prihitela s svojimi varovančki na smotro, stavimo lahko za zgled marsikakemu lovcu, ki ždi doma, ne meneč se za po- žrtvovalnost posameznikov in preporod slovenske psoreje. II. Jazbečarji. Pripeljan je bil samo štiriletni Ito. Lastnik Saša Stare s Kolovca. Sprednje ogrodje in glava kažeta še tipičnega jazbečarja, zadnji del telesa pa ni skladen s sprednjim, ker je previsok in nejazbečarski. Tako stoje nizki braki. Nastavek robatega, močnega repa je previsok. V celoti je vtis še povoljen, ker je pes krepak in mišičast. Skoda, da ne pripada ne tej ne drugi pasmi. Križaj. III. Braki. Tudi Kamnik se s svojimi braki ne postavi. Lovci se zadovoljujejo s psi, ki so vsaj na zunaj vse drugo prej kakor čistokrvni braki. Pripeljanih je bilo vsega skupaj štiriindvajset brakov vseh mogočih barv in oblik. Edino zares lepa psica, kratkodlaka, bela istrijanka je 1. Vlasta, last društvenega podpredsednika Frana Urbanca iz Ljubljane. Sicer je bolj majhna, toda ne more se ji prav ničesar očitati. Ocena za prvo darilo. 2. Ruska Josipa Vanosija iz Kamnika. Čedna koroška braka lepe postave stoji spredaj preveč francosko ter ima nekoliko kratek gobec. Kvalifikacija za drugo darilo. 3. Gera Benedikta Letnarja iz Kamnika kaže precej znakov čistokrvnih pisanih brakov, žal da ima kratko glavo, slabo nastavljena ušesa in rep na koncu nekoliko zakrivljen.' Pohvalno priznanje. 4. Dijana istega lastnika kakor Gera je nekoliko boljša. Ocena za četrto darilo. 5. Pubi, last Jerneja Špruka, lovskega čuvaja v Nevljah, 45 cm visoka, dveletna psica bele barve z bledo, malo vidno, rjavo masko, kaže kri belih, kratkodlakih istrijanov. Dlaka je nekoliko dolga, rep zelo košat. Pohvalno priznanje. 6. Pik Henrika Bruna iz Palovč 148 <=35 je kratke dlake ter bele barve s črnimi lisami po životu in s črnkasto-rjavo masko. Pes spominja na angleškega lisičarja. Postava, rep in glava so brezhibni, le ušesa so nekoliko kratka in premalo hlapasta. Pohvalno priznanje. 7. Frido Antona Burkeljca iz Lazov v Tuhinju je bolj nizek, kratkodlak pisan brak nekoliko kratkega gobca in majhnih ušes. V .celoti dela vendar dober vtis. Pohvalno priznanje. 8. Mnogo boljši je Burkeljčev Sokol. Pes je brezhibne postave, tudi v glavo je prav dober in odgovarja sploh plemenskim znakom pisanih brakov. Ocena za drugo darilo. 9. Pubica Miha Prešerna iz Vižemc. Psica bele barve z rjavo masko in dvema rjavima lisama na križcu spominja na pisane brake; ima sicer nekoliko kratka ušesa, napravlja pa vendar v celoti dober vtis. Pohvalno priznanje. Vsi drugi privedeni braki so bili križanci, ki ne prihajajo v poštev. Dr. Iv. Lovrenčič. Pasje vprašanje se je rešilo pri nas proti pričakovanju za letošnjo lovno dobo navidezno dobro. Ponudba je bila celo večja kot zapros, to pa vsled tega, ker so se pojavili na pasjem trgu najrazličnejši stvori ih so naši lovci sebi v nečast zadovoljni z vsakim četveronožcem, ki spada po svojem pokolenju v rodbino canidae. Ako se upajo ljudje ponujati za drag denar zarod ptičarja z brako, je to dokaz, da imajo naši lovci še prav malo zmisla za pravilen lov in jim gre iz večine še vedno za ostudno pobijanje, dokazuje pa tudi, da je pri nas še malo lovcev, ki bi se hoteli vsaj površno seznaniti z lovskim psoslovjem. Posledica tega je, da so se pojavili v naših vrstah pasji verižniki, ki kupujejo najrazličnejše mlade pse, jih za silo z bičem in s kolom nekoliko zdresirajo in potem za drag denar v sramoto kupca prodado. Pred takimi pasjimi trgovci svarimo člane z opozorilom, da je vreden. 2—5000 K vse drugačen pes, kakor jih ponujajo zdaj pri nas. Lovci naj bodo pri nas previdni in naj rajši še nekoliko časa počakajo, ker se nam obeta v kratkem prvovrsten pasji materijal, ki ga bodo dobili lahko za najmanj isto ceno kot prej omenjene pokveke. Medvedko je ustrelila dne 2. avgusta 1.1. v Travni gori nad Sodražico v lovišču dr. Lovrenčiča gospa Franja jakilova. Sla je proti peti uri popoldne na lov na srnjaka, ko prilomasti iz goščave, medvedka. Z dobro merjenim strelom jo pogodi gospa smrtno v vrat, na kar ji zada logar Anton Lavrič, ki je spremljal gospo, še en strel. Medvedka je šla po strelih še kakih štirideset korakov dalje in nato obležala. Po zobovju ip velikosti je stara 3 leta; mladičev še ni imela. Tehtala je 82 kg. Medvede streljajo v Kočevju na ’ drevju. Kakor čujemo iz Kočevja, je zalezel mlad medvedek * v neposredni, bližini mesta na neko smreko, okoli katere se je nabralo takoj polno raznovrstnega občinstva, ki si je ogledovalo z veseljem to šegavo živalco. Poredni fantiči so jo začeli obmetavati s kamenjem, katerega se je pa branil medvedek jako spretno s svojimi tacami. To veselo igro so končali na neslaven način nekateri kočevski gospodje, ki sicer nimajo pravice, pohajati z orožjem po tujem lovišču, a so prišli kljub temu k smreki oboroženi z man-liharicami, ki so si jih izposodili za svojo grdo nakano pri kočevski straži. Otvorili so. pravo brzo streljanje na siromačka na smreki, ki je zdrknil pri enajstem strelu raz drevo kot plen omenjenih streljačev, proti katerim je podana ovadba, da se taki žalostni dogodki preprečijo enkrat za vselej. Pri nas so medvedi že itak skoro čisto iztrebljeni in bilo bi skoro 'treba skrbeti, da ne izgine ta posebni kras naših gozdov popolnoma, najmanj pa bi si smeli dovoljevati, to žival se* 149 pobijati v tujem lovišču, ljudje, katerih ne briga vsa stvar prav nič. X. Volkuljo v starosti dveh let je ustrelil v juliju 1.1. Auerspergov lovec Schaffer v lovišču Scherenbrunnu pri Koprivniku. S tem pa še ni odpravljena volčja nadloga na Kočevskem, kajti malo pozneje je raztrgal volk v občini Koče - Gotenice na cesti psa, medtem ko prihajajo še vedno iz raznih lovišč vesti o ralztrganih srnah. Ako pojde tako naprej, bo Z našimi srnami slaba. Prošla zima je bila kakor nalašč za volke, ker jih ni bilo mogoče uspešno zasledovati vsled pomanjkanja snega. Četudi je bilo pokončanih tekom leta okrog deset volkov, vendar bo treba napornega dela, ako si bomo hoteli očuvati srnin zarod pred to roparsko zalego. Zlasti za časa listkanja, ko more do smrti upehati oslabele srnjake in srne vsak hiter pes, so uničili tudi volkovi mnogo srn ne glede na mladiče, ki so itak čisto izročeni tem zverem. Zato se ne smemo plašiti ne truda ne stroškov, da zatremo te roparske klateže bodisi s pastmi, s strupom, ali s puško. Nevarnost, ki preti loviščem od volkov, pomenja smrt za vso našo srnjad, ako jih ne zatremo pravočasno. G. Divje mačke in volk v Beli Krajini 1.1919. Da so še dandanes prav pogoste divje mačke v nekaterih krajih Bele Krajine, posebno kjer so obsežne hoste, nam izpričujejo ti-le slučaji: 7. maja je našel posestnik in lovec Jure Požek iz Gorenjec v Japagi v Dubravah v duplini stare lipe gnezdo divjih maček. Bile so štiri mlade, ki še niso videle. Videl je tudi staro, na katero je streljal dvakrat, pa mu ni dala puška ognja, zato mu je ušla. Ko je jemal mlade iz gnezda, mu je padla ena na tla in jo je raztrgal pes, ki ga je imel s seboj. Ostale je prinesel domov. Od teh sta dve poginili, tretjo pa so dali Ivanu Husiču v Adlešičih, katerega mačka je imela ravno mlade. Ta jo je sprejela za svojo in jo hranila. Toda razločila se je dobro od domačih ne samo po pasasti koži in debeli glavi, ampak tudi po prirojeni divjosti, ker se ni dala prijeti in je Vedno pihala proti ljudem. Pa tudi ta je kmalu poginila. Isti Ivan Husič je videl divjo mačko 1.1917. v Li-sičaku, kjer je lovil v jeseni polhe. Skočila je z gabra in zbežala. Bila je velika in je tehtala kakih 8 do 10 kg. Tistega leta so videli divjega mačka tudi pribinski pastirji, ko so bili na paši blizu Bukovlja. Napodili so ga s kamenjem, ko je šel po potu. — Omenjeni Jure Požek je ustrelil lani 5. novembra divjo mačko na drevesu, in sicer v Malem Ladinjaku, ko je šel v hosto po drva, takoj zatem pa jazbeca, ki ga je izsledil pes v jazbini. Lep plen, ko ni bil niti na lovu in je vzel puško le za vsak slučaj s seboj. Naj omenim pri tej priliki, da je pri nas tudi jazbecev še veliko, saj imajo pa tudi obilo prilik za skrivališča in jazbine v našem skalovitem svetu, kjer je obilo jam. Zato delajo pri nas jazbeci veliko škodo na debelači, katero morajo ljudje po njivah ob ognjih po cele noči čuvati. 9. novembra je ustrelil Požek zopet divjo mačko v Umolu nad .Vlaškim studencem na drevesu, kamor je bila zbežala pred psom. . Volk se je pojavil 20. oktobra v sosednjem Marindolu, kjer je ta in naslednji dan poklal par ovac, ki so bile na paši. Iz Marindola je šel v Bukovlje, od tam pa na Belčji vrh, kjer so ga ustrelili 1. novembra, ko je mislil odnesti^ lovskega psa. Od*-peljali so ga v Črnomelj, kjer so ga ogledovali ljudje 4. novembra, ko je bil semenj. Njegovo kožo je prodal lovec za slepo ceno 250 K. Kakor so pravili nekateri, je bilo v Bukovlju menda celo več volkov, ki so prišli k nam najbrž s Hrvatskega.^ J. Sašelj. Tri štorklje je naselil na Ljubljanskem barju g. Kosler. Ker spada 150 Ribarska mreža. ta ptica prav lepo v okvir barja, se naj ne pregreši noben lovec z ozirom na varstvo prirode proti tem novim prebivalcem barjanske zemlje! Slabe patrone. Pritožbe zaradi patron se množe v zadnjem času. Nekateri tožijo o slabem basanju, tako da nima naboj nobene moči, drugi o prejakem basanju, tako da se je par pušek že razletelo. Baje je bil nabasan mesto črnega smodnika brezdimni. Kdor pomisli na nezadovoljstvo, ki vlada v delavskih krogih, in na okolnost, da so zaposleni v največjih obratih pri polnjenju patron nedorasli fantiči in površne ženske, se ne bo čudil temu pojavu. Najbolje se izogneš vsaki nepriliki, ako si bašeš sam patrone. Smodnik dobiš zdaj itak pri društvu, svinec in tulce pa pri vsakem puškarju. Ta način preskrbe s. strelivom je tudi najbolj poceni, ker prebašeš dobre tulce lahko tri- do petkrat. Na Nemškem je prišla ravnokar v promet mala priprava, s katero se vdela-vajo vžigala baje tako dobro, da dajejo prebasane patrone prav tako sigurno ogenj kot nove. Naši trgovci je še nimajo. Kdor si pa' Sam noče polniti patron, ta si jih naj da pri takem puškarju, za katerega ve, da dela zanesljivo. Kozel - puško kal. 16 X 9'3 je ponujal pred kratkim v nekem ljubljanskem dnevniku neimenovan lovec. Morebitnemu kupcu želimo, da bi ustrelil z Bockovo dvojico najmanj tolikega kozla, kot ga je prodajalec s svojim oglasom. Puška se namreč ne imenuje po kozlu, ampak po Bocku, ki jo je uveljavil. Za „Zeleni križ“ so prispevali: ga. Franja Jakilova, Karlovec, 500 K; g. Karel Mayer, Ljubljana, 150 K; dr. Ferlan, Hrušica, 120 K.; po 10 K gg. I. Marinčič, Zagreb; Anton Verli, Cerknica; Jože Paškulin in E. Radko Sila, Ljubljana. Nabirajte ob vsaki priliki za naš sklad za podpiranje onemoglih lovcev in njihovih sirot! Denarne podpore za povzdigo ribarstva je nakazala po časniških poročilih naša vlada v Belgradu. Noben list pa ni poročal, za katere vode in katero panogo ribogojstva je določen denar. Na naših merodajnih mestih ni tudi nič znanega. Nam se zdi škoda tega denarja, dokler se vlada brani strokovnjakov, za katere nismo v zadregi. Tako bo denar morda res v vodo vržen, a vzdignili ga ne bomo z bogatimi obrestmi, kakor bi ga lahko. Včasih škoduje varčnost pri proračunu več kakor koristi, kar bi morali znati tudi krmarji naše gospodarske ladje. Redek slučaj. Sicer sem strasten lovec in ribič,, a vendar še nisem imel sreče, da bi ujel na past ali pa ustrelil vidro, pač pa sem jo dobil na trnek. Letošnjega 20. julija sem si pripravil sveže piškurje in šel na lov na sulca popoldan okoli petih za Savo po kranjski strani od Trbovelj do Hrastnika, kjer imam lov. Takoj na drugi lučaj mi je zagrabil 9 kg težak sulec. Spravil sem ga na varno ter lovil naprej. Ko sem bil ravno na takem kraju, da sem bil ‘kake 3 metre visoko od vode,, in ko vlečem piškurje pod iz-podboknjeno skalo, mi kar naenkrat zagrabi in potegne. Severja nisem nič vedel, kaj mi je potegnilo malo in zopet malo. Ko pričnem delo s kolesom na palici, sem si mislil, da imam opravka z malim sulcem. Ko vijem in vijem izpod skale, pa prične cviliti: viv, viv, viv-, da sem se kar prestrašil, ker še nisem čul, da bi cvilil sulec. Pogledam dobro za skalo in vidim, kako se neka žival vije in otepa ž nogami in Z repom sem in tja. Izprva sem jo smatral za dehorja. Ko navijem na varno, pograbim za palico in vrvico in zagrabim previdno za vrat. Takrat pa sem spoznal po uhljih, da imam vidro. Trnek je imela zasajen pod brado. Iztaknil sem ji ga kolikor mogoče. previdno in spravil 151 živo v nahrbtnik. Odšel sem takoj ž njo vesel domov, kjer sem jo zaprl v kletko ter ji dal malih ribic, ki so ji šle v slast. Imel sem jo pet dni živo, na kar mi je poginila. Bila je mladica 42 cm. Ta dan sem si zabeležil v dnevnik kot posebno srečen. Ivan Deisinger. Mala oznanila. Ljubiteljem brakovI Na posodo se dajo brezplačno za letošnjo lovsko dobo posamezno trije braki, in sicer: dve psici, en pes, čistokrvni, beli, resasti istrijani, stari po 1 V2 leta, v tako lovišče, kjer ni srn, najrajši lovskim čuvajem, kjer bi imeli psi dosti vaje na zajca in lisico. Psi že prav dobro gonijo. Naprodaj so tri psice-mladice čistokrvnih resastih istrijanov (polegle 12. avg. t. 1.) iz Riste (II. ocena) od Barina (I. ocena) in trije samci ter dve samici balkanskih brakov (polegli 8. sept. t. I.) iz jele (I. ocena) od Barča (III. ocena). Samci stanejo po 400 K, samice po 300 K. Kupec mora biti član društva in se zavezati, poslati na razstavo pse, ko dorastejo. Psarna „Podgora“, Sodražica. Dveleten brak, ki dobro goni vso divjačino, je naprodaj za 800 K. Fran Valjavec, Zgornje Glince, pošta St. Vid pri Ljubljani. Prodam 1 K leta staro brako Ibar, samico, ki je dobila na Smotri v Velikih Lašičah pohvalno priznanje. Cena po dogovoru. Enako prodam tri mladiče-brake v starosti 2 V2 mesecev po 100 K. Josip Obranovič, Nova sela pri Kočevju. Zeissov daljnogled s šestkratno povečavo, popolnoma nov, z usnjato torbico, prodam ali zamenjam za dobro trocevko. Fran Pavlič, Motnik pri Kamniku. Prodam Goerzov daljnogled, šestkratno povečujoč, z usnjato torbico, za 900'K. Josip Višnar, Vobre na Koroškem. Dražba lovov. Lov pod 1—4 imenovanih občin se bo oddal v zakup za dobo od 1. januarja 1921 do 31. decembra 1925 potom javne dražbe, ki se bode vršila: 1. dne 30. oktobra 1920 ob 9. uri v prostorih okrajnega glavarstva v Krškem za občine Bučka, ^Cerklje, Krško, Raka, Studenec, Čatež in Vel. Dolina; 2. dne 3. novembra 1920 ob 9. uri v občinski pisarni v Radečah za občine Radeče, Boštanj in St. Janž; 3. dne 11. novembra 1920 ob 10. uri v gostilni Pleteršek v Mokronogu za občine Mokronog, Smarjeta, St. Rupert, Trebelno in Tržišče; 4. dne 17. novembra 1920 ob 9. uri v gostilni Angele Kuntaričeve v Kostanjevici za občine Kostanjevica, Sv. Križ in St. Jernej. Dražbeni pogoji so na razpolago pri županstvih dotičnih občin in pri davčnih uradih Krško, Kostanjevica in Mokronog kakor tudi pri okrajnem glavarstvu v Krškem. Lovi pridejo na dražbo po vrsti, kakor so tu navedeni. Lov krajevnih občin Andrenci in Smolinci se bo oddal dne 14. oktobra 1920 ob 10. uri dopoldne pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Zakupna doba traja do 30. junija 1923. Lovska pravica v krajevni občini Selnica na Muri se bo oddala na dražbi dne 20. oktobra 1920 ob 10. uri predpoldne pri okrajnem glavarstvu v Mariboru v sobi št. 14. Kapitan Zvonko: Lov na koze v Krivošiji. (Konec.) Okoli šestih zvečer je prišel Črnogorec zopet ter nam prinesel svežega ovčjega mleka ter sira. Skuhali smo si mleka ter pogreli konserve. Po večerji smo zapalili cigarete ter se krepčali z rakijo, lcatero smo mešali z vodo. Pri tem nam je pripovedoval Črnogorec o različnih živalih, posebno o kozah, da smo bili prepričani, da jih dobimo sigurno. Pes, katerega sein nasitil s konservo in kruhom, je počival pri mojih nogah ter bil že čisto domač. Okoli poludevetih nas je peljal Črnogorec h kakih petnajst minut oddaljenemu studencu. Tu nam je pokazal smer, odkoder so prihajale koze, potem nam je svetoval še, naj se uležemo k počitku pod košato bukvo, oddaljeno kakih dvajset korakov od studenca, češ da pridejo koze gotovo šele v jutro, a v ranih urah zelo občutljivi mraz da nas vzbudi gotovo sam od sebe. Rekel je tudi, da bode gnal še ovce in koze k studencu napajat, da zabriše tako vse človeške sledove, voščil nam je lahko noč in srečo, potem pa odšel v svojo|p| palačo. Črez kake pol ure je res prignal čredo, potem pa se je oddaljil. Mi trije, namreč H., Blagojevic in jaz, smo se domenili (oba Sluga sem pustil v taborišču), da bodemo stražili celo noč, ker nismo posebno zaupali Črnogorcu in smo bili v Črni gori, v deželi vseh možnosti. Po žrebu smo določili straže. Prvi je bil H., drugi Blagojevic, tretji jaz. Ob štirih bi moral jaz oba vzbuditi, ker so prihajale v tem času po izpovedi Črnogorca koze najrajši. Zavil sem se v odejo, pritegnil še psa k sebi, potem pa zadremal. Ob dveh zjutraj me je prebudil Blagojevic ter mi rekel, da ni opazil ničesar in da je vse mirno. Zavil se je v odejo in kmalu nato mi je pričalo mirno dihanje o njegovem spanju. Ogrnil sem se dobro v odejo ter si dal še glavo psa v naročje, ker je bilo občutno hladno. Nekaj časa sem gladil psa, ko pa je postajalo vedno hladneje,sem —- mislim - v- malo zadremal. Vzbudil sem se šele, ko me je pes dregnil z gobcem v nos. Preden sem se popolnoma vzdramil, je skočil pes kvišku ter gledal proti vrelcu. Prijel sem ga za vrat ter ga začel božati. Tresel se je po vsem životu in mi skušal uiti, kar se mu pa ni posrečilo, ker sem ga držal dobro za vrat. Ko se je malo pomiril, sem mu dal hlačni pas okoli vratu, vzel daljnogled v roko ter začel pregledovati okolico. Mesec je sijal in tudi zora je bila že napočila, ali videl nisem ničesar, še manj pa slišal. Pes je postajal iznova nemiren. Začel sem se bati, da bi ne začel lajati, zato sem ga gladil ter ga tudi ščegetal okoli ušes, ali pomiriti se ni hotel. Vzbudil sem zato tovariša ter jima razložil vedenje psa, nakar smo opazovali vsi trije pozorno ves okoliš. Psa, katerega sem že komaj držal, je prevzel Blagojevič; držal ga je z eno roko za ovratnik, z drugo za gobec. Naenkrat smo začutili kozji duh in Blagojevič nam je dajal znamenja z očmi proti studencu. Puško sem imel pri licu in gledal skozi daljnogled puške na studenec. Boga mi! Tu ja stal moj znanec iz leta 1909. V polumraku se mi je zdel veliko večji in močnejši, ali na žalost je stal ostro proti meni, da ga nisem mogel streljati. Proti nam obrnjen, je vohal po zraku. Teh par minut, kar jih je stal nepremično, se mi je zdelo cela večnost. Od strahu, da nas opazi, sem trepetal po vsem životu. Srce mi je bilo kakor stope v mlinu in pot mi je lil po čelu. „Mirno kri!“ sem si prigovarjal, a škoro zastonj. Končno se je obrnil kozel in nam pokazal za trenutek pleča. Ta hip je zadostoval. Križ od daljnogleda je bil lepo na plečih ,77- dva strela in glasen, bolesten krik Blagojevičev so se razlegali hkratu po okolici ter odmevali po skalah Jastrebine. Kozel je skočil visoko in oddirjal. Se nekaj časa smo slišali lomastenje po gozdu, potem pa je nastal mir. Pes je Blagojeviča pošteno oklal, zato je tako na glas zavpil, ali spustil ga ni. Z združenimi močmi smo pomirili psa, ki je glasno lajal ter cvilil in se hotel izpuliti iz naših rok, končno pa se je vendar pomiril. Privezali smo ga za bližnje drevo, potem pa sem obvezal Blagojeviča. Rana sicer ni bila nevarna, ali vendar precej globoka ter ga je zelo skelela. Ker je bilo še premalo svetlo, smo še nekaj časa čakali, potem pa smo šli k studencu. Tri šope dlake smo našli na mestu, kjer je bil kozel streljan, ali krvi nič. „Vraga, pa nam vendar ni ušel!“ seje jezil H., Blagojevič pa, ki je šel V smeri, v kateri jo je odkuril kozel, naju je kmalu poklical ter nama pokazal kaplje lepo svetlordeče krvi, ki jo je našel na listju grmovja. „Zadet je dobro,“ je dejal. „Počakajmo še malo, da pogine, ker ga pes gotovo najde!“ Ker je bilo v gozdu še vedno temno, sva 154 ts ubogala s H. Blagojeviča. Medtem ko smo čakali, so prišli Črnogorec in oba sluga, katere sta privabila strela, potem pa smo šli vsi skupno iskat kozla. Pes, katerega sem vodil jaz, je šel želo dobro za sledjo, samo malo prehitro, tako da smo mu komaj sledili. Črez kakih deset minut smo našli kozla. Prvo je bilo, da smo si ogledali krasne rogove, nato pa smo ogledali strelne žlebine. Moja krogla je predrla pleča malo visoko, H.-jeva pa je tičala nekoliko niže v plečih. Čudili smo se, da je mogel kozel sploh še bežati. Zvezali smo mu noge, odrezali debelo vejo, potem ga pa odnesli k studencn. Tu smo ga iztrebili, očistili krvi in mu zamašili trebušno votlino s travo in z listjem ter jo po možnosti zaprli. Črnogorec je dobil svojih deset obljubljenih konserv, potem pa smo kozla naprtili" ter ga nesli po najkrajši poti v moj tabor v jelovem dolu, kamor smo dospeli pozno v noč. Popis kozla, kakor sem si ga popisal v dnevniku, je: rogovje v lahki voluti zavito, skoraj ravno, na koncu v topem kotu zakrivljeno, spredaj robasto in močno žrriulasto, na straneh ploščato, 63 cm visoko, obseg 13 cm. Telo zajetno, noge kratke, močne. Barva v splošnem rumeno-sivo-rjava. Vrat in sprednji nogi črni, po hrbtu gre črna črta do repa, ki je kratek in črn. Trebuh in zadnji nogi rumeni. Konj je odnesel kozla iz taborišča v Risan, odkoder je šel s parobrodom v Erzeg-Novi, odtod pa po železnici v Sarajevo. H. je spremljal to redko žival ter jo oddal varuhu sarajevskega muzeja, ki je pustil kozla nagačiti. Kje se nahaja sedaj, mi ni znano. Najbrže na Dunaju ali v Sarajevu. Vojska mi ni dopustila, da bi zasledoval stvar nadalje. Iz .časopisov sem posnel sanjo to, da so se učenjaki med seboj prepirali, ali je bil to pravi divji; kozel ali samo polutan domače in divje kože. Najzadnja vest, katero sem čital, je rekla, da je bil to križanec med domačo in divjo kozo, ne pa podivjan kozel, kakor so menili mnogi. Sam sem prišel med vojsko v Stik z nekim lovskim čuvajem kočevskega Auersperga. Mož je služil pri 87. pešpolku, a ime sem mu pozabil. Pripovedoval mi je, da je bil spustil knez Auersperg kretske divje koze v borovškem hribovju, odkoder so šle črez Kulpo ter se zaredile na njeni desni strani. Mislil sem si včasih, da so se razširile odtod črez Kapelo in Velebit ter prišle tako vprek Dinarskih Alp morda celo v Krivošijo. Po Zemljevidu je to razdalja od približno 540 km. Glede teh koz je poslal uredništvu g. Ganslmayer sledeče poročilo: „Svak kneza Karla Auersperga je imel kot bogat reški posestnik delavnice torpednih čolnov pri Reki zverinjak^ iz katerega je podaril 14 kretskih divjih koz kočevskemu vojvodu. Ta jih je izpustil v lovišču Ravne na zelo pripravnem kraju 1.1900. Toda ta plemenita divjačina je knialu izginila iz ravenskega okrožja. Precej krotkega kozla, katerega sem videl sam še mesece po izpustitvi, je ustrelil lovec bratov Loserjev. Ta kozei 155 je preganjal posebno rad ženske, če jih je zalotil v gozdu ali na polju. Tako sta mu ubežali rekoč dve ženski na drevo in klicali na pomoč. Slišal ju je omenjeni Loserjev lovec, pritekel k drevesu in pobil kozla, ker ni vedel, kako žival ima pred seboj. Drugega kozla je potolkel neki lovec iz Cabra, ki tudi ni poznal živali. Ostali kosi so padli najbrže kot žrtev osilniških divjih lovcev, ki žive precej idilično življenje in si bodo lastili skoro služnostno pravico pri ravenskih loviščih. Od vsega lovskega osobja ni nikdo več našel kakega sledu o izpuščenih kozah. Pač pa imamo ob Kolpi divje koze v prav lepih eksem-plarjih. Letos sem jih videl sam ob priliki petelinjega lova kot gost nadgozdarja Pohla v Brodu ob Kolpi, in sicer enkrat 5, drugič 3. Omenjeni nadgozdar je že ustrelil pred leti zelo velikega kozla.“ Po tem poročilu je moja domneva kriva, ker kaže vse, da so našle Auerspergove koze smrt že ob Kolpi. A tudi ne glede na to bi dobil zanjo vsled velike razdalje le malo privržencev. Oblika koz bi sicer ne govorila proti moji domnevi, ker opazujemo ravno pri kozah v isti vrsti več različkov. Dr. Janko Lokar: Poglavitosti iz lovskega psoslovja ptičarjev. Kratkodlaki nemški ptičarji in njihovi plemenski znaki so: I. Nemški kratkodlakar. 1. Splošna pojava krepka in plemenita, da se vidi anato-mično pravilno in somerno ogrodje. Kosti so močne in primernega mišičja, koža napeta. Posamezni udje prednjega in zadnjega telesa so lepo sorazmerni. Glavo in vrat nosi pri hoji malo pokonci, rep večinoma, poševno navzgor, med iskanjem pa bolj vodoravno. Pogled razumen in resen, ki postane mil, ako nagovoriš psa. Višina 50 — 60 cm, redki pa niso tudi višji psi (do 65 cm). Psice so navadno nižje. 2. Glava srednja, ne pretežka, suha. Celo široko, lobanja lahko vzbočena in ne deljena na dva predela. Zatilnica zmerno razvita, brez takozvane poentarske kosti. Čelna končnica plosko izrezana. Nosni hrbet širok in ne zožen pred očmi. Gobec odspred in od strani širok in top. Ustnice se krijejo dobro kot čeljusti in tvorijo v ustnem kotu izrazito gubo. Po glavi razločujemo v splošnem pet tipov: 1. novonemški tip z ravno čelno in nosno črto; 2. novonemška glava z nekoliko zakrivljenim nosnim hrbtom; 3. težka glava s poentarskim 156 ts iipom; 4. fina, suha, dolga glava z zakrivljenim nosnim hrbtom; 5. neplemenita, preširoka glava s slabim gobcem. 3. Uha srednjedolga, zgoraj ne preširoka, spodaj topo zaokrožena, visoko in po celi širini nastavljena, ne predaleč črez zatilnico moleča, nezasukano gladko ter tesno ob glavi viseča. 4. O č i lahno jajčaste, srednjevelike, jasne, niti naprej štrleče niti globoko ležeče, rjave (svetlost se ravna po barvi dlake; napačne so rumene, kakor jih imajo ujede). Veke se morajo dobro zapirati. 5! Nos dobro odprt, s krepkimi mišicami. Dvojen nos nedopusten. Barva je z ozirom na celotno barvo psa več ali manj globoko rjava. 6. Vrat srednjedolg, krepak, v tilniku lahko upognjen. Navzdol se polagoma jača v prsno širino. Nepriležna, v gubah padajoča vratna koža je napaka. • 7. Prsi primerno široke (za pogled odspredaj) in globoke (za pogled od strani). Segati morajo globlje kot komolčni sklep. Rebra naj so dobro vzbočena, ne ploska. 8. Hrbet kratek, med vihrom in krupo širok, ledje široko in kratko, krupa ne predolga * lahno padajoča. Hrbet in ledje krepko mišičasto. 9. Trebuh dobro sklenjen, posebno v lakotnicah; odvzad lahno pritegnjen. 10. Rep srednjedolg, raven ali zelo malo navzgor zakrivljen, ob korenini močan, a polagoma se zožujoč, brez prehoda v tenek konec. Spodaj je močneje in trje odlakan, ne tvori pa ščeti. Rep navadno odsekan na način, ki je bil že opisan. 11. Noge ne smejo biti na nobeno stran vsukane ter morajo biti ravne in mišičaste. Sape okrogle, blazinice velike in trde, prsti dobro vzbočeni in sklenjeni, kremplji zakrivljeni. 12. Dlaka trda in zelo gosta, na uhljih krajša in mehkejša, na spodnji strani repa in na trebuhu trja, toda ne vidno daljša. 13. Barva in odzna-ki. Dovoljene barve so prelivi čiste rjavine in spojine teh z belino. Dvojna rjavina ali črnina na enem psu ni dopustna. Navadno so psi enotno rjavi, svetlo- ali temnorjavo perasti ali beli Š§ velikimi, rjavimi krpami. 14. Glavne napake: Zavaljen, težek, nesomeren stas, globok hrbet, prevelika glava z močno nagubano kožo na čelu, koničast zadnji del glave, prekrepko razvita zatilnica, predolgi, gubasti, ostro se končujoči in mesnati uhlji, mesnatobarven nos, odprte veke (razširjene solznice), krive prednje noge , navzven zasukani ali pritisnjeni lakti, nagrbančen podvratek, navzven postavljene šape, ploska stopala in razsklenjeni prsti (zajčje šape). Preveč odsekan rep onemogoča oceno psa in je napaka, kakor je tudi močno navzgor zakrivljen s» 157 ali zelo ščetinast rep. Od barv se smatrajo za napačne: črna, čisto bela, rdeča, rumena, volčja in vsi trobarvni različki. Volčji kremplji so tudi slabi in nikak plemenski znak, kakor mislijo nekateri. Nemški kratkodlakarji so zelo priporočljivi, ker imajo iz večine dober, če ne prav dober nos ,in se dado brez posebnega napora izučiti. Seveda mislim pri tem na pse dobrega rodu. Kot splošno uporabni psi so najbolj usposobljeni srednjetežki. Mali tip, katerega so začeli tudi pri nas nekateri gojiti, je bolj moda in nikakor ne more zadostovati zahtevam pravega lovca, saj ne more še težkega zajca ali lisjaka gladko prinesti, ne glede na to, da se na raztrganem svetu skoro utrudi in so mu že srednji jarki znatna ovira. Izpod 55 cm naj bi ne meril pes. Poleg lovske usposobljenosti so priljubile nemškega kratkodla-karja še druge okolnosti. Prvič ne primanjkuje vzrejnega gradiva, drugič ga pa imaš laže v sobi, ker je mirnega značaja in ga lahko čistiš vsled kratke dlake. Na svoj račun pridejo pri njem tudi oni, ki se radi postavljajo z zunanjostjo psa, ker ne prikriva kratkodlakarjeve telesne lepote dolga dlaka brez ozira na to, da napravi stas tudi ne čisto brezhibnega nemškega kratkodlakega psa ugodnejši vtis kot kak drugopasemski pes z istimi napakami, čigar telo pa zahteva več plemenske skladnosti. II. V a j m a r a n e c. Tudi ti psi se odlikujejo z dobro lovsko zasnovo. Pri nas so skoro nepoznani, pa tudi na Nemškem niso pogosti. Imenujejo se po Vajmarju, kjer so se pojavili v dvajsetih letih minulega stoletja kot pasma. Ostala pa ni čista, ker se takrat sploh niso brigali za čisto kri. Križali so jih z drugimi kratko-, pa tudi dolgodlakimi ptičarji, tako da so bili že v sedemdesetih letih tako pomešani, da jim ni bilo mogoče določiti niti plemenskih znakov niti izvora. Najbrže izhajajo od nekega poentarja, ki si ga je nabavil vajmarski Vojvoda Ernest Avgust (■}* 1748), in od nemških ptičaric. Dandanes veljajo zanje sledeči znaki: • N 1. Splošna pojava. Srednjeveliki psi z enako velikimi psicami (okrog 60 cm) in ne izrazito razvitim mišičjem. 2. Glava prej lahka kot težka. Gornji del glave nekoliko ožji kot pri nemškem ptičarju, zatilnica precej izražena. Gobec navidezno zelo dolg, ker leže čeljustne mišice daleč odvzad in se pričenjajo šele na zadnjem robu očesa. Zato izgleda gobec od strani širok, toda v primeri z dolžino se zdi ozek. Zgornje čobe padajo dobro nad spodnje, toda ne preveč. 3. U h a lahka in ostro zaokrožena. 4. Nosnakopa temnomesnatobarvna s svetlejšo, višnjevo progo, ki prehaja na glavi polagoma v srebrnosivo barvo. 158 5. Rep kot pri nemškem ptičarju, prej lahek kot težek. 6. Noge večinoma tanjše kot pri nemškem ptičarju, toda zelo žilave in posebno dobro postavljene. Sape dobro sklenjene, zelo suhe. 7. Dlaka mehkejša kot pri nemškem psu. 8. Barva srebrno- do mišjesiva, na glavi in ušesih navadno svetlejša. Mnogo psov nosi na prsih in prstih bele odznake, ki niso lepi kakor tudi ne rumenina pri nekaterih psih. V dobro bdrejo ne spadajo taki psi. III. Virtemberžan. Tega psa goje zlasti v južnonemških? krajih in v Švici. Zasloveli so v sedemdesetih letih prošlega veka zlasti na Virtemberškem. Baje čuvajo v sebi mnogo krvi francoskih tekačev (chiens de Saintogne). Njihova uporabnost je velika, zlasti se odlikujejo v hribovitem svetu. Nos imajo jzboren. Iščejo v trabu ž visokim nosom in stoje trdno na perutriino in na zajce. Donašajo pridno na suhem in v vodi, grmarijo dobro, gredo za krvavim sledom in lajajo na mestu. Psi so preudarni, vztrajni in tudi ognjeviti. Razvijajo se hitro in so učljivi. Poslušni so zelo in ubogajo že na migljaj. Znake imajo te-le: 1. Splošna pojava. Velika, plemenita, niti pretežka niti prelahka postava Psi so prej visoko- kot kratkonožni, imajo krepke kosti in čvrsto mišičje. Pogled resen, dostojanstven kot kretnje, ki se zde premišljene. Od nemškega kratkodlakarja se razlikuje fazen po barvi po precejšnji velikosti, po skoro kvadratičnem stasu, po ožji in lažji lobanji, po ože in globlje nastavljenih,v lahno navzpred zasukanih uhljih ter po izraziti zatilnici s krepkim tilniškim nastavkom. 2. Olav a je prej težka nego lahka. Od spredaj se ti zdi ozka in dolga, od strani globoka. Nosni hrbet je lahno zakrivljen in prehaja po izrazitem žlebu v malo vzbočeno, dobro razvito čelo s krepko podočnico in nadočnico. 3. Uh a ne preširoka in ne predolga, priležria. 4. Oči globoko ležeče, ostre, svetlo- do temnorumene. 5. No s zelo širok in dobro odprt, temnomesnajobarven ali rjav. Nosni hrbet širok in dolg, ob straneh strmo padajoč proti krepkim čobam nezgrbančenega gobca. 6. Vrat mišičast, a po navadi z lahnim podvratkom. 7. Prsi globoke in močne kot široki ter ravni hrbet. 8. Sape krepke, izrazite, ozko sklenjene, močnih krempljev in trdih blazinic. 9. Rep močen, ne previsoko nastavljen, kratek in fino se končujoč. Debel in ščetinast ne sme biti. 10. Dlaka kratka, gosta, kot žamet svetla, ne suha in krhka. Koža je brez maščobne plasti, zato pa strumno napeta črez mišičje. 159 11. Barve sp ti psi različne. Enobarvni so rjavi in rumeni. Rjavci se razlikujejo od enakobarvnih nemških kratkodlakih psov po glavi in stasu, tfp; Dvobarvni so rjavi tigri z malimi, rumenimi odznaki ali rumeni tigri s sivobelo osnovo, pa tudi s pomarančnorumenimi krpami in pikami. Rjavi psi z rumenimi odznaki in belimi krpami so redki. Najbolj so značilni trobarvni Virtemberžani, t. j. postrvji tigri % rdečerumenimi krpami in pikami ter z rumenimi odznaki nad očmi, na licih, čobah, na predprsju, na notranji strani nog, na šapah in pod repom. Manj znan kot nemški kratkodlaki psi je pri nas nemški dolgo-dlakar, specijalist za gozdni lov in zvest tovariš gozdarjev. Vsled rabe v gozda, ljubijo mnogi bolj težki tip. Mali tip slovi pod imenom prepeličarjev. Naši lovci ne ljubijo zavoljo težke nege dolgodlakarjev. Pasma vobče ni čista. Zelo veliko ima primešane krvi seterjev in nekaj celo nemških kratkodlakarjev. Zanjo veljajo ti-le znaki: 1. Splošna pojava. Nemški dolgodlakar mora biti lepega, mišičastega stasa v visokosti 60—66 cm. Psom pod 56 cm se ne priznava pravica do vpisa v rodovnik, češ da jim primanjkuje moči za dona-šanje večjih živali in da jih ovirata pri delu visoka trava ter globok sneg. Psi nad 66 cm so pa premalo vztrajni. Vsa postava mora kazati moč in lepoto, ki prihaja do izraza v kretnjah (pes ne sme biti niti premirne, premrzle niti prerazburljive krvi), v razumnih očeh, v mišičastem, ne tolstem telesu, ki j d bolj zleknjeno kot pri nemškem kratkodlakarju, in v prožni, skoro brezšumni hoji. 2. Glava je podolgovata "in ne sme biti pretežka. Zatilnica in tilniški nastavek morata biti ostreje izražena kot pri kratkodlakem psu. Odrejalci morajo/paziti, da izginejo polagoma kratke, široke glave z močno čelno končnico in š krepko vzbočenim gornjim delom lobanje (Rolandov tip) kakor tudi psi s špičastim gobcem in širokim čelom, ker spominjajo na bernhardince in ovčarske pse. Isto velja za pse s čisto ploskim presekom (ovčja glava) in s krepko izraženo čelno končnico z naprej štrlečimi očesnimi votlinami. Dolžina gobca je prava, ako je razdalja med tilniškim nastavkom in zveznico med obema notranjima očesnima kotoma tolika kot med to črto in nosnim koncem. Cobe ne smejo biti prevelike, ker ovirajo sicer psa pri d°-našanju. Izrazita guba v ustnem kotu. 3. Uha srednjedolga, zgoraj široka, spodaj topo zaokrožena, precej visoko in ne predaleč odzadaj v celi širini nastavljena. Biti ne smejo zasukana in zgubana, mesnata ter kratka. Na stran glave položena naj segajo do ustnega kota, a ne daleč vprek nosnega konca, da ne padajo pri jedi v skledo. 4. Oči srednjevelike, jajčaste, jasne, niti globoko ležeče niti naprej štrleče. Barve so rjave, in sicer po odlakanosti temnejše ali svetlejše. Veke se morajo dobro zapirati. 160 5. Nos po barvi psa bolj ali manj globoko rjav, odprt, mišičast. Dvojen in mesnatobarven ali črn nos nedopusten. Nosni hrbet raven ali samo malo vzbočen. 6. Vrat krepek in kratek, vendar tako dolg, da pobira pes z lahkoto s tal. Vsak podvratek je napaka. 7. Prsi od spredaj malo manj široke kot pri kratkodlakem ptičarju, zato so pa oprsje tvoreča rebra daljša, torej prsi globokejše. 8. Hrbet širok in raven, krepek ter posebno v ledvičnem delu mišičast. Viher in krupa morata ležati s svojimi najvišjimi točkami približno v isti višini, med njima ležeči del hrbtenjače ne sme biti nikjer vdrt. Ledvični del in krupa kratka. 9. Trebuh sklenjen, navzad lahno pritegnjen, da dobita zadnji nogi dovolj prostora za uren razmah. 10. Rep srednjedolg, visoko nastavljen, ob korenini močen. Nositi ga, ne sme pes strmo navzgor, ampak nekako do srede vodoravno, nato pa v topem kotu poševno privzdignjenega. Zavihan rep je pri dolgodlakarju grda napaka. Imeti mora lepo razvit praporček, ki doseže malo pred sredino največjo dolžino in se proti koncu polagoma zmanjšuje. Pri tej pasmi je torej običajen neodsekan rep, ki služi psu pri iskanju kot krmilo, ki naznanja lovcu razne duševne pojave psa med lovom in povišuje krasoto iskanja, Ce pa misli kdo, da ima pes v repu napako, ki bi jo lahko odstranil s skrajšanjem repa, naj ne izvrši tega kmalu po rojstvu psa, ampak šele v tretjem ali četrtem mesecu, da se praporček lepo razvije, ker sicer zaostane. 11. Noge. Prednji: pleče poševno postavljeno, laket ni na zunaj ni na. znotraj vsukan, tekalo ravno in mišičasto. Prsti vzbočeni, dobro sklenjeni. Blazinice velike, trde; kremplji dobro zakrivljeni. Zadnji: kolčnica, stegnenica in golen morajo tvoriti, od zadaj gledane, navpično črto. 12. Odlakanost je pri dolgodlakarju posebnega pomena, ker daje psu poleg značilnosti še posebne lovske vrline. Dlaka ne sme bi.i niti predolga niti prekratka; najboljša je, če meri posamezna kocina na hrbtu in na straneh telesa 3—5 cm. Na spodnjem delu vrata kakor tudi posebno predprsja in trebuha je dlaka lahko daljša. Posebno dolga mora biti na vsej zunanji strani uhljev, kjer mora viseti črez rob navzdol. Pravilno odlakanost uhljev pa dobe nekateri psi šele v drugem ali tretjem letu. Tudi zadnja stran nog mora imeti daljšo dlako, ki je pa krajša na spodnjih delih tekal. Gosta dlaka naj raste tudi med prsti in blazinicami, da varuje psa pri delu na ostrih, trdih strniščih, na ostri travi in na zmrzlih tleh. Ako bi pa zrasla pregosta, jo je treba odrezati, ker se nabere sicer na omenjenem mestu pri mokrem vremenu preveč prsti ali pozimi snega. Na 161 glavi je dlaka vedno mnogo krajša, a še vedno daljša kot pri kratko-dlakarju. Goste obrvi in daljše brke so napaka. V splošnem bodi dlaka lahno valovita, da se pes lahko otrese vode. Kodrasta ne sme biti, ker se nabere sicer v njej preveč vode in blata, kar ovira psa in ga nagiblje k prehlajenju. Dlaka je lahko svetla, svilnata, a ne tako mehka, kot je n. pr. pri angleškem seterju. Dobra je, ako se čuti trda. Oceniti je ni mogoče pri še ne enoletnem psu, ker se razvije včasih še pozneje. Poleti izgube dolgodlakarji dobro polovico zimskega kožuha. 13. Barva mora biti čimbolj nekazna, n. pr. enobarvno temno-rjava z rjavimi ali svetlorjavimi očmi. Dopustna je ozka, bela proga na prsih. Iztrebiti se mora od odreje žareča rdečina irskega seterja, čista belina kakor vsaka belina z neznatnimi drugobarvnimi odznaki. Slaba je tudi črna barva; enako je treba izločiti črne peravce in vse dolgodlakarje z rumenimi odznaki. Medtem ko je odlakanost nemških dolgodlakarjev v splošnem zelo dobro izenačena, tako da dobimo redko pse s prekratko ali predolgo dlako, nahajamo pri kosmodlakih psih, kakor smo že slišali, veliko raznovrstnost v odlakanosti, pa tudi v lovski zasnovi inv stasu. Najmanjši so čisti grifoni in kodri-poeniarji, pri resavcih pa opazujemo dva tipa: lažjega in težjega, ki pa izumira. Specijaliste za poljski, gozdni in vodni lov pa dobiš pri vseh treh rodovih. V naših krajih je od teh psov najbolj znan resavec, ki je po svoji dlaki zelo usposobljen za lov v vodi in za grmarjenje. Priporočajo ga fudi druge lastnosti, kot učljivost, ostrost, veselje do donašanja, a proti njemu govori dejstvo, „da ima večina tovrstnih psov slab ali kvečemu srednjedober nos. Resavci z izvrstnim nosom so prav redki. Svoje dni so smatrali na Nemškem tega psa za najstarejše pleme nemških ptičarjev, za izvor kratkodlakarjev, to pa brez pravega vzroka samo zato, ker so bili kosmodlakarji v Nemčiji že koncem XVI. stoletja znani. Prvotno se je zval resavec, zlasti v severni in srednji Nemčiji, poljski pes ali poljski vodni pes, tudi ruski, švedski ali danski vodni pes. Bil je namreč najbolj razširjen na Poljskem, pa tudi bliže nas: na Ogrskem, Češkem in v Sleziji. Misli se, da izvira od ovčarjev, ki so jih rabili v Ukrajini in v sosednjih deželah kot lovske pse, ali pa od francoskih kosmodlakarjev, ki so prišli na Poljsko, ko so izvolili Poljaki za kralja Henrika Anžuvinskega (1573). Prvi je določil za resavce plemenske znake 1.1882. na razstavi v Hanovru Schmiedeberg iz spomina po psih, ki jih je bil videl leta poprej v Sleziji. Po tem vzrejnem vzoru odgojene pse so parili pozneje z grifoni in s kratkodlakarji, da bi dobili zaželjeno obliko dlake. Pes torej pogreša enotnosti. V glavnem veljajo zanj sledeči plemenski znaki: ii Splošna pojava: Višina srednja (psi 60—66 cm, psice nekaj nižje), postava krepka, a ne zavaljena. Posamezni deli pred- 162 ^ njega in zadnjega telesa morajo stati v lepem razmerju med seboj in s celim telesom. Pri mirni hoji nosi pes vrat in glavo zmerno pokonci, rep večinoma poševno kvišku, med iskanjem bolj vodoravno. Splošen vtis resen in razumen, oči vsled košatih obrvi navidezno grozeče. 2. Glava srednjevelika (23-^25 cm dolga), ne pretežka, gobec ne prekratek, bolj kvadratičen* ne oster; ustnice padajo v dobrem sklepu navzdol in tvorijo v ustnem kotu gubo. Nosni hrbet dolg in širok,' raven, nikdar prebit, odstavek pred čelom polagoma se vzdigujoč, ne naglo izrezan. Gorenji del glave kot pri kratkodlakarju lahko vzbočen, širok; za pogled od strani je najvišja vzbočina na sredi. Zatilnica ne preveč razvita. 3. Uh a srednjevelika, zgoraj ne preširoka; spodaj topo zaokrožena, visoka in enakomerno v celi širini nastavljena, ne preveč črez zatilnik tnoleča in brez vsukanosti gladko in tesno ob glavi padajoča. 4. Oči lahno jajčaste, srednjevelike, jasne, niti globoko ležeče niti naprej štrleče. Veke se morajo dobro zapirati. Barva rjava, pri svetlejši odlakanosti tudi svetlejša, toda ne rumena; kakor so oči ujed. Obrvi močne in košate s kocinami, ki so obrnjene v loku na zunaj in na stran. 5. Nos širok,, dobro odprt, mišičast; po barvi psa temen ali svetlorjev. Dvojen nos nedopusten. 6. Vrat srednjedolg, krepek, v tilniku lahko upognjen in polagoma v prsno širino prehajajoč. Brez podvratka. 7. Prsi od spredaj zmerno široke, od strani globoke. Ogrodi tvoreča rebra dobro vzbočena. 8. Hrbet širok in raven, ledvični del širok in kratek. Oboje mišičasto. Krupa ne prekratka, le malo padajoča. 9. Trebuh dobro sklenjen, posebno v lakotnicah, navzad malo pritegnjen. 10. Rep srednjedolg, raven, kvečemu malo navzgor zakrivljei). Korenina repa močna, ne prenizko nastavljena in polagoma v tenek konec prehajajoča. Ako se rep odseče, mora biti ostali del najmanj tako dolg kot polovica razdalje med repnim nastavkom in skočnim sklepom. 11. Noge. Prednji: pleče poševno postavljeno, laket ni na zunaj ni ria znotraj vsukan, tekalo ravno in mišičasto. Prsti vžbočeni in sklenjeni, kremplji dobro zakrivljeni. Blazinice velike in trde. Zadnji: krupa, stegno ih golen mišičasti. Golen postavljena v zmernem kotu k skočnemu sklepu, niti prestrmo niti poševno kot pri hrtih. 12. O dl a kan ost. a) Splošno: Dlaka bodi na telesu kake 4 cm dolga,’ rahlo priležna, iri sicer v isti smCri od spredaj navzad ali od zgoraj navzdol, trda, ščetinasta. Neposredno nad pleči in na spodnji s&z 163 strani telesa se podaljša za malenkost od grla črez srednjico prsi in trebuha, da # tvorijo naravnost navzdol stoječe kocine kratko, lahno pero. Na celem telesu se nahaja cesto komaj vidna podlanka, ki je pozimi močnejša, poleti pa slabejša ali pa izgine čisto. b) Posameznosti: Na gobcu tvori dlaka male brke, ki so na nosni kosti kratke in suhe, ne dolge in mehke. Na gornjem delu glave je dlaka ravno priležna, kratka in trda, na uhljih nekaj daljša kot pri kratkodlakem psu, zlasti pa trja, a ne tako srhla kot na gorenjem delu glave. Obrvi so košate in močne; kocine stoje navzgor in njihovi konci v loku poševno na zunaj. Na prednji strani prednjih nog leži kratka, trda dlaka ravno, na zadnji strani tvori nekoliko podaljšano pero, ki seže od lakta do narta. Na zadnjih nogah se tudi kaže na zadnji strani lahno pero, ki se razteza skoro do skočnega sklepa. Med prsti prednjih in zadnjih nog se nahaja kratka, mehkejša, ne naprej štrleča dlaka. Rep je polno in močno odlakan; na spodnji strani je dlaka nekaj daljša, a ne tvori ščeti ali praporca. Dlaka se vlega ob repu, toda tako, da ne prekinejo daljše kocine na spodnji strani ravne črte. 13. Barva rjava in bela, navidezno sivorjavo prepojena ali s posameznimi večjimi, temnorjavimi krpami. Napačna je črna barva, rumeni ali rdeči odznaki na glavi in na nogah. Glede odlakanošti velja sprečena hrbtna in vsaka mehka ali polumehka dlaka razen ona brk in obrvi za napako. Za isto pleme kot resavce smatrajo nekateri njim v bistvu podobne grifone, potomce kocastih psov, ki jih je pripeljal na Nemško v sedemdesetih letih prešlega stoletja holandski odrejalec V. Korthals s Holandskega, iz Belgije in s severne Francoske. Z istoplodnostjo je ustvaril tipičen rod, ki je pa izgubil v zadnjem času na svojevrstnosti po križanju z resavci. Njegovi plemenski znaki se glase: 1. Splošna pojava. Visokost pri psih 50^60 cm, pri psicah 50—55 cm. Oblika krepka in jedra. Izraz pameten. Z dlako obrasle velike, okrogle oči dajejo psu poseben izraz. 2. Glava velika in dolga; povsod srhlo odlakana, s krepkimi obrvmi in brkami. Gobec v razmerju z gorenjim delom glave prikrajšan. Nosni hrbet raven ali lahko prepognjen, nikdar vzbočen. Čelna končnica zmerno strma. 3. Uh a večinoma kratka in navzdol zelo se zožujoča. Srhlo odlakana. 4. Oči okrogle, velike, skoro naprej štrleče. Veke dobro se zapirajoče. Barva po odlakanošti svetlejše ali temnejše rjava. Nos rjav. 5. Vrat precej dolg, brez podvratka. Prsi globoke, ne preširoke. 6. Hrbet kratek, širok in krepek, z dobro razvitim ledvičnim delom. Rebra lahko vzbočena. Trebuh navzad dobro pritegnjen. 164 »cS 7. Noge krepke, ravne, povsod srhlo odlakane. Prsti vzbo-čeni in zelo dobro sklenjeni. 8. Rep močen, deloma košato odlakan, toda brez praporca. Nosi ga ravno ali malo navzgor. Odseče se ga četrtina ali tretjina. 9. Odlakanost. Dlaka grifona je polumehka kozja dlaka, večinoma brez podlanke, deloma tudj kuštrava dlaka s krivo smerjo (odzad navzpred al^ nastran in navzgor usmerjena). Glava je gosto in srhlo odlakana. Brke so močne in mlahave. Podaljšana, sprečena dlaka nosnega hrbta se lomi med očmi v polukrogu navzgor in naprej ter tvori značilno „grifonovo masko“, pri nekaterih posebno močno odlakanih psih tudi kodrasto naVzad na nosnem hrbtu in ob njegovih straneh privite „ostružke“. Oči so cesto z dlako več ali manj zalite. Tekala so okrog in okrog kosmata. Dlaka stoji v splošnem v šopih v nasprotju z resasto dlako. Pdleg kosmodlakega grifona razlikujemo tudi dolgodlakega, za katerega je značilna dolga, kocasta, razmeroma mehka in fina, a gosta dlaka ter nemirno vedenje ob kratkem, zibajočem se koraku. Sredi hrbta do sredine prav močnega repa kaže dlaka nagnjenje do prečkanja. Ker sem govoril o kodru-poeritarju že na drugem mestu, sem s tem z nemškimi kosmodlakarji pri kraju. Omeniti hočem še znake „nemškega žimavca“, tega vzrejnega vzora kosmodlakega ptičarja. Zimavec je, kakor sem že omenil, le skupno ime, ne pa kako posebno ali celo novo pleme. Klub „Nemški žimavec“ si ga predstavlja tako-le; 1. Splošna pojava. Srednji ptičar plemenite postave, nekazne barve, zelo trde dlake, poln živahnosti.,in zvestega, modrega, podjetnega izraza. Višina pri psih 60—?65-cip, pri psicah ne pod 58 cm. Razmerje telesne dolžine k višini 10 :9. t 2. Oblike telesa. Razmerje posameznih delov, mišice in sklepi taki, da je žival vztrajna in urna. Glava zmerno dolga s širokim in dolgim gobcem, močnim zobovjem, s srednjevelikimi uhlji, 'jasnimi očmi (dobro zapirajoče se vekel). Vrat srednjedolg in močen. Viher visok, dolg in poln. Prsi zmerno široke in globoke, rebra dobro vzbo-čena. Hrbet kratek in raven, ledvični del mišičast, boki široki. Krupa dolga, malo poševna, mišičasta. Trebuh vitek, navzad pritegnjen; lakotnice kratke. Tekala ravna, kosti v pravilnih kotih zvezane. Prsti sklenjeni, blazinice trde. Koža na vsem telesu trdo priležna, brez nepotrebnih gub in ne prefina. Rep pravilno odsekan. Za dosego tega vzrejnega vzora puščajo psoslovci odrejalcem vso svobodo glede gradiva. Edina zahteva je fizijologično dobro zgrajen pes s pravilno žimo. (Konec prihodnjič.) s&a 165 Slavko Plemelj: Kratke črtice o glavnih panogah športne ribolovi. lfcfa Sulec prebiva samo v donavskem porečju. Najbolje uspeva v hladnih rekah lipana. V mrzlih postrvjih tokih ga nahajamo večinoma le ob dresti. Sulec je najbolj trpel vsled obrtnih naprav v naših pokrajinah in vsled kanalizacije rek. Zdi se pa, da bomo deloma omejili slab vpliv industrije na naše ribarstvo in da bomo rešili sulca popolnega pogina s pridnim vlaganjem v vodovje, kjer je gospodarsko upravičen. Ker se ne križa(i>sulec z nobeno ribo, so v vseh vodah popolnoma enaki. Edina razlika je barva v raznih vodah, ki je odvisna od talnih razmer vode. Kjer ima sulec malo hrane, je umljivo v mesu slab, nasprotno se pa redi sijajno, kjer ima obilo pristopne hrane. Znakov iznerojenja, kot jih opažamo v malih jezerih pri raznih ribah, ni pri sulcu, ker se ob dresti močno premikajo in ne pride do stoletja trajajočega, najožjega sorodstva kot v malih jezerih. Sulec ljubi deročo, hladno vodo, le ko pritiska hud mraz, se prestavi v mirne tolmune. V posebno mrzlih vodah, kjer uspeva sijajno postrv, ni sulec rad in jih navadno zapusti ob nastopu zime. V poletnem času stoji najrajši v šumičih, le ko lovi, zapusti ta svoja stajališča, ki so po stanju vode navadno vedno na enem in tistem prostoru. Vsaka voda ima svoje posebne prostore, kjer je sulec stalen prebivalec^ zato je treba dobro poznati krajevne razmere vsake vode. V splošnem stoji sulec najrajši na skalnih tleh, na mestih, kjer ima dovolj skrivališč. Kot vse .večje ribje roparice, se velik sulec posebno rad skrije čez dan. Najljubše so mu votle skale. Ce primanjkuje teh, se zadovolji tudi z v vodi pogreznenim drevjem itd. V malih rekah, ki se ob suši ali hudem mrazu močno posuše, postane sulec posebno plah ter se samo skriva. Taki časi so za lov v teh rekah manj ugodni. V velikih, mirnejših, globokih rekah je nizko vodno stanje ugodnejše, ker so sulci v takih vodah vsled večjega nemira v teh vodah manj boječi in stoje rajši zunaj. Ob dresti v aprilu se pomaknejo sulci radi v male potoke, kjer jim prete vse mogoče nevarnosti. Mladice ostanejo pogosto do teže 1 kg v teh potokih in se šele potem pomaknejo v reko. Ker imajo nekatere sicer izvrstne sulčje vode zelo neugodna drstišča, je treba skrbeti z rednim vlaganjem za povoljno stanje. V športnem oziru moramo razdeliti sulčje vode v dva tipa: v čiste, gorske, deroče, male reke in v mirnejše, večje, nižinske toke. V malih gorskih vodah ne dosežejo sulci teže kot v nižinskih tokih, a je lov vsled romantične narave in težkoč vsled obilnih vodnih zaprek zanimivejša. V takih vodah imajo sulci zelo značilna stajališča, treba je mnogo manj enoličnega metanja in visoko tehnično popolnost v lovi, da dosežemo ugodne uspehe. V večjih, mirnih, globokih tokih z redkimi zaprekami je lov na sulca manj zanimiva, 'tehnično mnogo lažja, ulovimo pa večje eksemplarje. Tudi pri sulčji lovi ima vsaka voda svoje posebnosti, katere je treba točno poznati, da ne doživimo preveč presenečenj. Lov na sulca je ena najbolj priljubljenih športnih lovi. Temne, neprijetne zimske dneve nam spremeni v dneve obile zabave, ko se podamo v zapuščeno naravo in uživamo zimsko samoto ob čistih, hladnih rekah. Slovenske vode So za sulca zelo ugodne in moramo reči, da te ribe pri nas še niso tako iztrebili kot ponekod drugod, S pridnim vlaganjem spravimo lahko to ribo zopet na višek, seveda le v vodah, kamor spada. Četudi bi želeli s športnega stališča, ne moremo gojiti sulca iz gospodarskih vzrokov v čistih postrvjih in li-panskih vodah. V večjih tokih z ogromnimi množinami belic je sulec najugodnejša riba in tudi sijajno uspeva, ker mu preti manj nevarnosti. Preden pričnem z opisom lovi, se seznanimo z orodjem, ki je za lov najbolj umestno, in z nekaterimi splošnimi navodili tehnike lovi. Vzlic temu, da imamo v Sloveniji . dovolj izvrstnih sulčarjev, se nismo mogli povzpeti glede orodja do primerne višine in vidimo še danes loviti z nemogočim orodjem, kar močno prikrajšuje užitek lovi in otežuje tehniko in uspeh lovi. Ne mislim pa zagovarjati stališča, da bi uvedli tudi pri nas pretirano angleško modo, ki je pogosto bolj prilagojena prenapetim športnim zahtevam kot praktični ribolovi. Ono orodje je najbolj primerno, ki omogoča najlažjo tehniko in najuspešnejšo lov, seveda se oziramo lahko pri tem tudi na ličnost orodja. Bavarci so prišli glede sulčje lovi do najugodnejšega in najvztrajnejšega orodja. Najvažnejša je palica. Prva zahteva palice je, da zapnemo lahko z njo ribo in da jo potem sigurno obvladamo. S trdo palico ^ 167 lahko zapnemo sulca, a ga spravimo težje srečno na suho, s preveč mehko palico pa ne moremo sulca zadostno zapeti v vseh slučajih. Športniki kulturnega sveta so Si popolnoma na jasnem, da mora biti palica gibčna, a da mora delovati pri tem vsled upognitve z močno silo na ujeto ribo. S tako palico je vsak kratek sunek nemogoč, zato ne potrebujemo debelih vrvic in ogromnih trnkov. Ugovor, da je nemogoče zapeti sulca z gibčno palico, je slab in temelji na napačni tehniki lovi. Vsakemu športniku moramo danes svetovati, naj si nabavi raZeepkano palico, kot sem omenil to že pri ščuki. In sicer priporočam najbolj izdelke tvrdke Hildebrand v Monakovem, ki izdeluje dvoje palic za sulca. Dolžina palice je najprimernejša 3 m 20 cm. Kratka palica je popolnoma neprimerna, predolga je pa težka in nerodna. Pogostp sem videl pri slovenskih sulčarjih 2 m dolg kol, š katerim so lovili sulce. Gori navedene palice so napravljene iz najboljšega gradiva, na koncu imajo agaten obroček ter več velikih obročkov po palici. Nad kolesom je^ poseben obroček, ki onemogoča povijanje vrvice okrog obročka. Držaj je napravljen navadno iz za-maškovine in ima na koncu gumijev gumb. Vzlic krasni izdelavi palice ni cena pretirana. Pred vojno je stala ta palica 60 do 80 mark, sedanja cena znaša približno 600 do 700 mark za razkošno izdelavo. Taka palica zadostuje športniku, ki neguje svoje orodje, za celo življenje. jaz sem lovil zelo mnogo s temi palicami in jih pogosto nepopisno rabil, a nikdar mi niso odpovedale. Tudi tehnika meta je s tako palico nad vse točna. Ribo zapnemo sijajno in jo potem sigurno utrudimo. Ce se ti ne stakne takoj pri prijemu, si ulovil sulca, ako obvladaš količkaj položaj. Pri nas udomačene palice iz navadnega trsta s samo enim velikim obročem na koncu ne morejo tekmovati z zgoraj navedenimi. Ako je taka palica gibčna, mora biti napravljena iz trstovine, vsled česar je zelo malo odporna; ako je napravljena iz masivnega materijala, je pa kol brez prožnosti. Zato se tudi izdelujejo te palice dandanes V dunajskih in monakovskih tvrdkah le na posebno naročilo, kajti pravi trg so zavzele sestavljenke Hilde-brandovega tipa. Kdor ima enkrat tega tipa palico, se ne more sprijazniti z drugo. V kolikor je ta dražja, je odpornejša in ji lahko popolnoma zaupaš. Vrhu tega ti podvoji užitek lovi, ker porabljaš lahko s tako palico vse drugo orodje neprimerno finejše. V velikih, globokih rekah loviš lahko s kakim kolom, ker je lov v tehničnem oziru v takih vodah zelo lahka, toda v deročih rekah z obilimi zaprekami bi ne prišel ž njim nikamor. Za palico je najvažnejše kolo, ker moramo napraviti pri sulčji lovi najdaljše mete. Tudi v tem pogledu se vidijo pri nas predpotopne stvari. Ta ima kolo veliko ko mlinsko, drugi zopet kilograme težko. Opazil sem, da so gledali spočetka moje orodje zelo nezaupno 168 vsled lahkote in drobnosti, a so se kmalu prepričali, da7 odgovarja popolnoma tudi praktični ribolovi in da razvija neverjetno odpornost. Bavarci rabijo največ kolesa znanega Nottingham-sostava, in sicer po večini lesena. Ako je tako kolo točno izdelano in vedno skrbno negovano, to je: po vsaki lovi,dobro posušeno in namazano, so ta kolesa popolnoma uporabna. Iz trdega gumija ali težkih kovin so vsled teže manj porabna, kajti vrtenje težkega kolesa še s težavo zavira in s tem se zelo otežuje točen met. Eno najboljših koles je angleško kolo Marston-Krosle-Reel. To kolo je napravljeno pri Nottingham-sostavu iz aluminija, in sicer tako, da se izvenredno lahko zavira. S tega kolesa je metanje najlažje, ker je zamotanje vrvice skoraj izključeno. Poleg tega je lahko ko pero, a Vzlic temu silno odporno. Nedostatek je samo ta, da dbsedaj še ni teh koles z zadostnim premerom, A prejel šem poročilo, da se izvršujejo zdaj todi te vrste kolesa s premerom 14 cm, kar zadostuje za najdalekosežnejše zahteve. Priporočam vsakemu sulčarju, da si nabavi ali leseno Nottingham-kolo nagizdne izdelave, ali pa še boljše Krosle-kolo. Seveda je ravno s kolesi dandanes se težava, a upanje je, da bo dobava skoro olajšana. Vsako izvenredno težko kolo je popolnoma nerabno, četudi deluje navidezno brezhibno. Točen met v težavnem terenu in posebno plitvi vodi je mogoč le s koldsom, ki popolnoma lahko teče. Spoznal sem, da tiči vzrok nedovršenega metanja, ki ga opažamo navadno pri naših ribičih, po večini manj v osebni neokretnosti kot v nepravilnem orodju, posebno v kolesu. Najboljše so mehke, nepreparirane vrvice angleškdgi* ali amerikanskega izvora št. 3 ali 4. Debele vrvice nimajo i)6rneha;;iih zelo ovirajo lepo lovljenje. Preparirane vrvice niso pripravne- za metanje s koles. V zadnjem času izdelujejo nemške tovarne pryovrstne gosto pletene vrvice. Vrvica mora biti vedno Svilena, ker je gibčna, se ne utrga tako hitro in drži zelo dobro ujeto . ribo. Vrvica iz konoplje ni prav nič gibčna in se rada utrga ob hitrem sunku. Tudi mora biti neprimerno debelejša nego svilena. Vzlic temu, da sem rabil vedno zelo tanke vrvice, se mi ni nikoli pripetilo, da bi mi utrgala riba svileno vrvico, dasi sem uganjal pogosto velike ribe. Zelo mnogo so že pisali in razpravljali o vadah za sulca. Ta prisega na to, drugi na drugo. Vad, s katerimi dosežeš uspeh, je veliko, a priporočam vsakemu, da ostane potem, ko je praktično preskusil nekaj sostavov, le pri par, za vodo, kjer lovi, najbolj prikladnih, da se privadi čim prej brezhibne uporabe in brzega ter pravilnega opremljenja. Da bi lovili neprestano leta in leta samo z eno vrsto vad, je nepriporočljivo, ker spravimo potem posebno velike eksemplarje težko do dobrega prijema. Prememba vade je koristna. Nekaj vad ne odpove skoraj nikjer, a zato ne smemo trditi, da bi 169 ne dosegli ravno takega uspeha z drugimi vadami, ako slučajno nimamo prvih pri roki. Treba je le dobro poznati posebnosti vsake vade in vedeti, kako jo naj vodimo v vodi. Glede trnkov vlada podobna neenotnost. Ta ima male, slabe trnke, drugi zopet velikanske iz debelega gradiva, ker pravi, da sulec zelo rad odlomi. Kdor lovi z dobro prožno palico in s svileno vrvico, rabi lahko tanjše trnke. Lovil sem sulce in druge velike ribe že z vsemi mogočimi trnki, tudi s takimi iz prav drobnega gradiva in se spominjam, da mi je zlomil sulec samo enkrat srednji trnek. Poročila, ki jih čitamo celo v najboljših nemških spisih o neprestani smoli s trnki, si razlagam samo s sirovo borbo, trdo palico ter z vrvico iz konoplje. Seveda so trnki, ki jih upogneš z lahkoto, neporabni, a dr. Heintževo priporočilo takozvanih Mahser-trozobov je pretirano. Ta trnek je napravljen iz debelega materijala, se zapiči mnogo težje ter je zelo viden. Najprikladnejši so trozobi iz srednje-debelega gradiva, ki se ne dajo zlepa upogniti ter imajo velik zanos in izvrstno, ostro konico. Velikost trnka se ravna po vadi, s katero lovim. Če imam večjo, zajetnejšo vado, mora biti trnek primerno večji kot pri mali, vitki vadi. Ako pelješ vado pravilno, zapneš sulca tudi z malim trnkom izvrstno, seveda ne mislim onih malih tro-ostnih trnkov, ki jih porabljajo pri raznih sostavih za postrvi, ki so pa povsod odveč. Kot načelo velja, da mora gledati trnek precej iz vade, posebno oni pri glavi ob kapici. Repni trnek je lahko manjši. Navadno rabimo dva do tri trnke, več kot trije so popolnoma nepotrebni. Število se ravna po vadi. Pred opisom lovi same se seznanimo nekoliko z življenjem sulca v različnih vodah, kajti za uspešno lov je prvi pogoj, da znamo naglo presoditi po formaciji vode, kje iščimo sulca in ob kakšnih pogojih dosežemo uspeh. Manjša gorska reka z obilimi votlimi skalami, mnogimi šumiči in derečinami, a tudi s krasnimi, mirnimi, globokimi tolmuni nudi sulcu zelo ugodne pogoje za obstanek. Takoj po dresti, v maju, se postavi sulec najrajši v šumiče in derečine. Ako stoji voda posebno nizko, kar pa ni v maju navadno, si poišče sulec v takih vodah skrivališča. Zunaj ga dobiš ob temnih in južnih dnevih na večer ali zjutraj. Če pa stoji voda više, stoji sulec rajši zunaj, tako da ga prej uloviš. Ko nastopi vročina in se voda zgreje, stoji sulec najrajši v derečinah in šumičih. Z lovjo je ob tem času slaba, zasačiš ga le na večer pred dežjem ali rano zjutraj, ko je na paši. (Konec prihodnjič.) 170 tas Iz lovskega oprtnika. Miha Verovšek. Ko bi mogla priklicati koga iz preranega groba ljubezen tovarišev, bi obudila gotovo k življenju od vseh ljubljenega in visoko cenjenega Miha, čigar smrt občutimo v današnjih časih splošne razdrapanosti tem težje, čim redkejši so med nami možje tako čistega, blagega nažiranja in take delavnosti, kot je bil rajni. Gorostas, kot je bil, se je zgrudil za vse nepričakovano, dasi smo vedeli, da je izpodjedal že dolgo njegovo orjaško telo zavraten črv. Skoro neverjetno se nam zdi, da je zatisnil za vedno svoje oči, katerih miline ne pozabi nikdo., kogar je objel kdaj ž njimi pokojni, če je pripovedoval na preprost, a z dovtipi osoljen način svoje lovske dogodljaje. Lov mu je bil edina zabava; na njem je iskal miru pred vsakdanjim življenjskim vrtincem. Njegova junaška postava je naravnost poveličevala venec njegovih solovcev in marsikomu se je zdel orjaški mož z malo, sivo brado v svoji umerjenosti kot kralj med zeleno družbo. Ce je šlo za varstvo prirode in stvar lova, je stal Miha Verovšek, bogat na skušnji in poln nesebičnosti, vedno med prvimi. Kjer bi govoril kdo drugi o osebni žrtvi, tam je vršil Miha Verovšek le svojo dolžnost. Zato ne ostane nepozabljen le nam lovcem, ampak vsemu slovenskemu svetu, ki je izgubil v njem požrtvovalnega delavca in vnetega zastopnika narodne misli ter jugoslovanskega narodnega ujedinjenja, čigar prapor mu je bil vedno svet in ga je nosil sebi v čast, a drugim v vzpodbudo in ponos vedno visoko. f*o rojstvu (roj. 1867) je bil Ljubljančan,; sin umetnega vrtnarja. Študiral je realko, katere dovršitev mu je ‘ prekinila vojaška služba. Ko jo je dokončal, je služil kot poštni pomožni uradnik na raznih mestih (Beljak, Bruck na Muri, Gradec, Maribor), dokler se ni uprla njegova narava tlačanjenju. Odšel je v Ljubljano in delal pri raznih zasebnih podjetjih. L. 1900 je vstopil v mestno službo, kjer je umrl kot blagajnik in član upravnega ravnateljstva mestnega uži-tninskega zakupa dne 25. okt. t. 1. Svojemu dolgoletnemu, vestnemu pregledovalcu računov polaga s tem „Slovensko lovsko društvo“ na prezgodnji grob v trajen spomin zeleno vejico. Odborove seje. IX. seja 14. oktobra 1.1. Po poročilu tajnika in blagajnika se rešijo došli dopisi članov in oblastev. Posebno razveseljiv je dopis o končanem učnem tečaju goz^ dnih in lovskih čuvajev v Kostanjevici, ker bomo tako lahko dobili v svoja lovišča lovce po poklicu. Absolvente prvega tečaja priporočamo v nastav-ljenje. Potrebna pojasnila se dobe pri M. Hanzlovskem, gozdarju 1. razr. v Kostanjevici. — Ker so mnogi člani založili ali izgubili plačilni list, brez katerega ne dobe smodnika, se sklene dati vsakemu na zahtevo dvojnik. Pristojbina znaša 2 K. — Ugotovilo se je, da imajo Italijani v naših krajih postaje golobov-pismonoš, katerih se poslužujejo v vohunske svrhe. Na te golobe opozarjamo naše lovce s pozivom, da pošljejo vse ustreljene golobe te vrste komandi Dravske divizijske oblasti' v Ljubljani, kjer dobe povrnjene stroške. Komur bi pa bilo prenerodno pošiljanje v Ljubljano, jih naj odda najbližnji orožniški postaji z navedbo, kdaj in kje je ustrelil goloba. Ti so nekaj večji od navadnih, belkasti in nedete visoko. Poročilo nosijo ali v gumijevem obročku na nogi, ali v mali toki na najmočnejšem letalnem peresu. "Sr-Društvo opozori lovce v časopisih, da je prepovedano streljati ne nad leto stare šrnjačke in srnice. — Razmišljevalo se je o dobavi živih jerebic, fazanov' iri zajcev za naša lovišča iz Prekmurja,'kjer je po predsednikovem poročilu na prodaj nekaj psov ptičarjev. ;-r- O pasjem gradivu na Moravskem je poročal podpredsednik Urbanc. Tudi Mora-vani nimajo ptičarjev v obilici. Pes bi stal od tam 16.000 K. Zalaz srnjakov junija — julija 1920. Navidezno upravičene nade, ki smo jih gojili glede letošnjih za-laznih srnjakov, so se le slabo uresničile. Večina srnjakov se še ni bila prebarvala kljub Jzredno mili zimi in topli pomladi. Se sredi junija smo opazovali prav lepe srnjake z lisasto, slabo prebarvano kožo, kar nam je bila nerazrešljiva uganka, dokler ni nastopijo deževje, ki je nekoliko razložilo ta neverjetni pojav. Posledica tega je bila, da nismo zalezovali posebno v začetku meseca srnjakov. Odstrelili smo samo nekaj prav dobrih srnjakov. Kako so padli najlepši od njih, ni morda brez zanimivosti. Bilo je 10. junija. Z bratom sva sklenila, odstreliti slabejšega in za rejo nesposobnega srnjaka, da bi se preskrbela z mesom, kajti vasi, v katerih leže naša lovišša, ne prodajajo navadno mesa in si ga morajo dobavljati iz mesta. Ker ne strelja noben izmed naju z veseljem srnjaka ^slabiča, sva žrebala, kdo ga bode; Žreb je odločil zame. Izbral sem si sla-botinca z enim samim rogljem. O levem roglju nisem mogel ničesar opaziti tudi s Zeissovim daljnogledom, vsled česar sem si zapomnil srnjaka za odstrel po potrebi. Toda kakor se že rado zgodi, je bilo tudi to pot. Zdaj, ko sem potreboval žival, je ni bilo nikjer niti zvečer niti zjutraj. Tudi moj brat ni imel sreče. Močni srnjak, nad katerega ga je vodil lovec, jo je bil že pobral, ko sta začela ob 5. uri zalaz, drugim srnjakom pa je prizanesel vsled njihove slabosti. Bil je sicer med njimi tudi šesterak z lepim razsežjem, a v splošnem še nekoliko slab, vrhu tega je obetal mnogo, vsled česar ga je pustil pri miru, in to tem bolj, ker je trdno računal z mojim kuhinjskim srnjakom. Tako sva se morala zadovoljiti s petelinčkom, ki sva si ga .kupila spotoma, kajti tudi v najboljših loviščih mora lovec večkrat k mesarju, ako si poželi mesa. Nikdo ne sme imeti lova zato, da bi kratkomalo vse popokal, kar se zove „srnjak“. Veliko večje je veselje, če pustiš srnjaka nekaj let živeti in ga prineseš s krasnimi roglji kot pravi lovec domov. Kdor •se izgovarja, da mora pobijati vsled slabih sosedov, ne zasluži imena lovec, ker ne pridemo na ta način nikamor. Če je lovišče primerno veliko, se najde vedno pripraven del, kjer lahko gojiš žival. Tja ne sme priti noben brak in ne sme pasti od početka nobena za pleme sposobna srna. Gledati pa moraš, da ne daš 172 *3, miru srnam samo sam, ampak tudi drugi. S tatinskimi lovci bi morala pospraviti sodišča, s katerimi je pa danes križ. Lump ti postreli do dvajset srn, zapriseženi čuvaj ga naposled ujame, a sodišče ga oprosti, češ da je streljal v največji stiski, torej v nekaki sili. V najboljšem slučaju dobi par ur ali dni zapora, da se odpočije za nove tatvine. Najbolj žalostno je, da pobijajo ti lopovi največ srne in zarod, ker so srnjaki navadno toliko premeteni in previdni, da se pravočasno umaknejo svinčeni toči. Sicer pa ne maram še dalje dolgočasiti bralcev z izvajanji' o negi lovišč, ker vem, da so minili časi, ko so pitali lovci željno nasvete o plemenski izberi, o presojanju srnjakov i. t. d. Dandanes zanima mlade lovce bolj pripovedovanje, kako je padel ta ali oni nedolžni srnjak. Na večer 11. junija sva se vnovič podala z bratom v lovišče. Kratek, precej izdaten dež nama je ustvaril vse predpogoje za dober večer, v čemer se nisva motila. Dijana nama je bila naklonjena. Najprej sva se sestala s prej omenjenim kuhinjskim srnjakom. Oster, komaj slišen pok iz mannlicher-schonauerice prem. 6‘ 5 m m. in srnjak z enim rogljem je ležal na tleh. Bil je prav tak, kakršnega sem si; predstavljal. Slab v mesu, s slabo nastavljenima rogljema (drugi je bil naznačen samo z malo glavico). Ker ni. tak srnjak prav za nič, ga je treba odstreliti, in sicer še pred klicem. Po tem prigodku sva šla nad močnega šesteraka, katerega je hotel dobiti moj brat pre šnje jutro. Bilo je že proti devetim zvečer. Komaj sva stopila v dotični del lovišča, naju je sprejelo globoko bobneče lajanje starega gospoda. Spoznal sem ga takoj po krepkem glasu. Preizkusila sva z bratom naglo veter in se prepričala, da ni lajal srnjak zaradi naju. Zato sva hitela proti njegovi stečini. Predvsem sva pustila starega lovca odzad, ker ni bil ni on ni njegovi težki črevlji za brezšumen zalaz. S starimi kmečkimi lovci je navadno težava. Dolgo traja, preden se naučijo vsaj malo modernega lova.. Iz večine so vsi zagrizeni lovci z braki in se ne morejo sprijazniti z zalazom, češ' da je mnogo bolje, spustiti psa in počakati žival na dobri stečini s svinčenim zrnjem. Na strel s kroglo se ne morejo nikakor prav navaditi. Svoja sedanja lovišča imam že nad deset let in vem, kako sem moral odtrgati Svojim lovcem polagoma kos za kosom njihovih starih navad. Najprej sp imeli pravico do odstrela divjačine in sploh lovne živali. Kot posestniki se niso. dali nastaviti pod drugimi pogoji. Kako sem bil vesel, ko sem jih pripravil do tega, da niso več streljali srnjakov! Dandanes so že tako daleč, da ne love več z braki. Zdaj upam, da zamenjajo skoro stari pihalnik za zrnje s kro-glovnico in da se navadijo presojati z daljnogledom strelno kakovost živali. Vse se pa giblje počasi in v določenih mejah. Take. misli sem imel, ko je oddal brat lovcu plašč in nahrbtnik. Zopetno lajanje, po katerem smo culi zbežati .srnjaka, me je poučilo, da bi bilo bolje, ko bi se bil več pečal s starim srnjakom kot s starim lovcem in njegovimi navadami- Srnjak je na svojem umikanju neprestano lajal v smeri proti mali poseki. . Bil sem prepričan, da ga dobim tu, ker je bil zelo odrgnil grmovje na njenem gorenjem robu. Njegovo delo je bilo vidno na prvi pogled. Tako močen podmladek je mogel razčesati le močen srnjak. Po kratki poskušnji vetra sva šla z bratom naprej in sva skoro zagledala sredi poseke stoječega rogača. Lajal je še vedno, kot bi bil nezadovoljen sam s seboj. Ogledovala sva ga dolgo časa, preden sva se spomnila, da sva prišla zato za njim, da bi ga ubila. Ker sva bila pravzaprav še predaleč in ni moj brat še izurjen strelec s kroglo, 5^ 173 sem premišljeval, kako bi se mu približala. V gozdu je pa to precej težka stvar. Na srečo nama je bil namočil dež, kakor sem povedal, suho listje in vejevje ter je bil veter ugoden. Ne da bi pustila srnjaka iz oči, sva se približevala, skrivajoč se za skalami in drevjem. Tako sva mu prišla na približno 80 korakov. Srnjak se je bil med iem že pomiril in se je pasel. V njegovi družbi sva zagledala tudi slabotno smo-mladico in dognala z veseljem, da je vreden stari borec vsakega napora. Vsa njegova zunanjost je pričala, da sva imela pred seboj enega izmed prav starih gospodov lovišča. Ravno ko je pomeril moj brat, je obdelaval srnjak precej močno debelce, katerega je takoj razčesal. Končno je počilo in v okornih skokih je zro-potal srnjak navzdol. Moje vajeno oko je takoj spoznalo položaj. Potolažil sem razburjenega strelca, da je zadel in da najdeva srnjaka črez kakih sto korakov. Bil sem mnenja, da je zadet v lopatico globoko. Na nastrelu sem učil brata o strelnih znakih. Brez težave sva našla dlako, kri in koščke pljuč. Sledeč po krvavi stezi, sva našla v razdalji sto korakov poginulega srnjaka. Njegovo rogovje je imelo višino dobrih 26 cm. Sicer ni imelo takega razsežja, kot bi pričakoval, zato pa je bilo močno grintavo. Srnjak je tehtal brez drobovja in rogovja 26 kg. Lovec, ki je v tem prisopihal, je prevzel nalogo, da ga spravi domov, kamor sva se napotila i midva. Spotoma sva poslala v večna lovišča z dobrim lopatičnim strelom še lisjaka, ki nama je križal pot, zatopljen v svoje misli. Te lisice! Neverjetno visoke cene njihovih kožuhov v pretekli lovni dobi so krive, da imamo v lovišču več lisic kot druga leta. Naši sosedje računajo namreč z zopetnimi visokimi cenami, vsled česar čuvajo z lovci vred lisico. Koliko zajčkov in srnic je postalo žrtev tega nepremišljenega ču- vanja 1 Lisici gre vse leto železo in svinec! Pred nekaj leti smo si komaj povzdignili stanje srnjadi in zajcev z brezobzirnim preganjanjem lisic, prosto lovečih psov in maček, zdaj pa hoče gojiti lisico nekaterih nespamet! Posledico tega že čutimo v mnogih loviščih. Srne uničujejo tatinski lovci, njihov zarod pa lisice. Ostane torej samo še lovski najemnik in njegovo osobje s primernim priveskom lisic in podobne zalege. Da si privoščijo lisice tudi kokoši kmetov, je jasno in skoro neprijetno je že, iti skozi vas, kjer si znan kot lovec, ker se ne ustrašijo lisice niti lestev, da pridejo do perutnine. To pa ne vzbuja'v kmetu naklonjenosti do lova. Proti množitvi srn nima pomislekov, proti zajcem godrnja od časa do časa, z lisicami se pa ne more nikakor sprijazniti. Da vzkipi v tem oziru, je umevno, če vidi, da mu goje pred nosom tega roparja zaradi kožuha. Kdor hoče delati z lovom kupčijo, za tega je bolje, da proda puško. Sam sem si najel starega, zelo izkušenega lovca, o katerem upam, da mi zatre v kratkem vse lisice, jazbece in njim sorodno svojad. Zopet sem se oddaljil od svojega predmeta, zato pohitimo nad drugega, enako močnega srnjaka! Pravzaprav bi ga smel odstreliti šele po pojanju, a 'ker imam v lovišču še dovolj krepkih srnjakov za pleme, se nisva pomišljala z bratom, ubiti najmanj sedemletnega korenjaka. Stvar je pa bila težavnejša, ker se je nahajal ta dečko stalno ob obrobju neke gore, odkoder je prihajal pozno na večer na travnike neke vasi. Ker so pa ležali ti ravno nad vasjo, je odlašal s svojim obiskom, dokler niso odšli kmetje. Da bi nama ne bilo treba dolgo čakati, sva zlezla z bratom na visoko ča-kališče, katerega nama je napravil lovec na starem, posebno pripravnem hrastu. Odtod sva mogla pregledati nekaj malih, med grmovjem raztresenih 174 sžs trav, tako da sva smela, upati na uspeh, Posebno ob eni trati sva videla , vse razkopano in odrgnjeno, gotovo znamenje, da je imel srnjak tam svojo stalno stečino. Ker je bilo še časa, sva se začela razgovarjati, na hrastu sedeč, o solnicah in zalaznih stezah, ki bi jih bilo treba napraviti, ter o sličnih lovčevih skrbeh. Jezila sva se tudi črez posestnika K., čigar pes. je bil v jutro zopet lovil, dasi sva bila poslala K. že več opominov. Pes bi moral torej izginiti pri ponovnem lovu. Ker pa ni dobro, živeti s posestniki v sovraštvu, sva sklenila, poskusiti še enkrat z opominom, preden bi posegla po zadnjem sredstvu. Naenkrat sva zagledala pred sabo rdečo krpo. Srna-mladica se je sladila na svežih poganjkih hrastove podrasti, katero posebno čislajo srne. Zato se naj ne čudi noben lovec, če prihajajo cesto tako pozno nabavo. Ako gledaš, s kako slastjo in naglico žro srne to mladje, jim skoro zavidaš tek. Kmalu nato se je prikazal srnjak. Krasna žival! Temno rogovje z razmeroma prav dobrim razsežjem in svetločisfmi konci, ki so bili dolgi in krepki. Veselil sem se že lepega pogleda, ko bo ležal srnjak na tleh. Živalima se ni nikamor mudilo, vsled česar ni hitel ni brat. Končno se je odločil za strel, prilicil puško in skušal doseči to pot lep lopatičen strel. Kljub mali razdalji petdesetih korakov pa ni mogel ujeti hitro cilja, vsled česar ga je skušal dobiti od spodaj navzgor. Tu se je zgodilo nekaj, kar nisva pričakovala. Srnjak je odskočil in izginil v grmovju. ¡ Istočasno sva začula nad seboj korake in veselo žvižganje, nakar se je prikazal eden izmed v gozdu nad nama žgočih oglarjev. Ker je bilo nadaljnje čakanje odveč, sva zlezla s čakališča brez posebne jeze, saj sva vedela, da pride srnjak drugo jutro. Poskušala sva nato z zalazom, napravila veLk lok in dospela na trave, kjer bi se še najprej lahko srečala s preplašenim srnjakom. Poznal sem dobro njegova pota in v takem slučaju ni težko dobiti žival. Zalezovala sva z ugodnim vetrom in zagledala res kmalu svojega znanca. Navidezno čisto miren je stopal vprek neke trate. Kakor sem si bil mislil, 'si ni napravil dosti iz oglarja, katere vidi dan za dnem. Približala sva se mu lahko na dobrih sto korakov, bliže pa ni šlo. Zato sem svetoval bratu, naj se postavi za neko trepetljiko in naj; prisloni zaradi sigurnosti strela po možnosti puško. Po daljšem času je bil s tem gotov, a strel ni počil, ker je bil pozabil poriniti v cev pa-trono. Ko je odprl puško, je malo počilo, srnjak je postal pozoren in je vrgel glavo pokonci, Ker se pa ni nič ganilo, se je pasel dalje,. Da bi mogel repetirati brez šuma, je bilo izključeno, zato sem ponudil bratu svojo puško, ki je bila istega izdelka, torej ga ni mogla motiti. Zdaj je počilo, srnjak je napravil velik skok in se zgrudil v ognju. Padel je s prav lepim lopatičnim strelom. Zopet sva imela veselje nad temnimi, težkimi, izredno lepo grintavimi roglji, katerih višina je znašala 25 cm. Strelec je bil lahko zadovoljen ž njimi. Tudi tega srnjaka je prevzel lovec, da ga odpre in odnese v vas. Sicer še ni bilo čisto temno, vendar sva se odpravila tudi sama na pot, ker sva imela okroglo še 4 km do stanovanja. Spotoma sva videla še tu in tam srne, med fijimi tudi posamezne lepe srnjake, a večinoma take, ki niso mogli priti za letošnji odstrel v poštev. Ostale srnjake, ki so spadali še v bratov strelni proračun, je hotel odstreliti na klic, zato samo še nekaj o šesteraku, katerega sem podrl v drugi polovici junija. Srečal sem se ž njim čisto nepričakovano in bi ga ne bil ustrelil, da me ni zajahal strelni hudič. Zato nisem imel ž njim nobenega veselja, dasi ga je krasilo prav lepo rogovje. In ravno vsled tega me ni veselil 1 Zal mi je bilo namreč zanj, 175 ker bi bil rad videl, če bi se pode* dovalo- v lovišču to rogovje. Srnjak je bil trileten,, tehtal je 19 kg, a rogovje je imelo pri višini 24 cm raz-sežje 121/2-cm. Grintavost sicer ni bila "posebna, enako niso bili roglji premočni. Bil je pač mlajši srnjak. Na prvi strel je obstal, poslušal, nato počasi odskakljal. Porušila ga je druga krogla, ki ga je prodrla daleč za lopatico in mu raztrgala jetra. Takega strelnega znamenja kot pri tem nisem bil prej še nikdar opazil. Srnjak je udaril z zadnjima nogama visoko v zrak in padel, navzgor bežeč, z glavo v steljo. Pobral se je pa hitro in ropotal nekaj skokov dalje, dokler se ni zgrudil. Ker nisem imel lovca s seboj, sem si ga moral sam naprtiti in ga nesti poldrugo uro daleč. Zaslužena kazen za nepremišljeni strel 1 Sicer nisem ustrelil na zalazu nobenega srnjaka več. Kljunači so se pojavili pri nas letos rano in v lepem številu. V Pod-rečju nad Medvodami je ustrelil enega dr. Fr. Lokar že 26. septembra, a tri dni pozneje jih je opazoval preparator Robida v ljubljanskem mestnem lovišču. - Prvi tečaj za gozdne in lovske čuvaje v Kostanjevici se je zaključil 30. septembra 1.1. Trajal je tri mesece in ga je obiskovalo 16 učencev, ki so bili doma iz raznih krajev Slovenije. Poučevali so se teoretično in praktično v gozdarstvu, lovstvu, gozdni in lovski zakonodaji, računstvu, gozdni botaniki in entomologiji. Učitelji so bili višji gozdni oskrbnik inž. Rado Kosjak, gozdni asistent inž. Franc Miklavič in gozdar 1. razreda Mirko Hanzlovsky. Zaključnemu izpitu je prisostvoval tudi načelnik gozdarskega oddelka pokrajinske vlade, dvorni svetnik inž. Josip Rustia, ki je bil z doseženim uspehom povsem zadovoljen. Rezultat je bil naslednji: 5 učencev je dovršilo tečaj s prav do- brim uspehom, 8 učenčev z dobrim in 3 učenci z zadostnim. Da se je mogel tečaj vršiti, gre pred vsem hvala gozdnemu oddelku pokrajinske vlade. M. H. Naša vnovčevalnica kož. Na razna vprašanja, na kaki podlagi bo vršil v 9. št. omenjeno oceno lisičjih kož vodja vnovčevalnice, g. Janko Košir, trgovec v Kamniku, odgovarjamo: v I. razred pridejo neraztrgane in ne-razstreljene zimske kože z dolgo dlako, v II. nekoliko poškodovane zimske s kratko dlako in lepe jesenske, v III. slabe jesenske in bolj raztrgane zimske. Letne in sploh slabe kože tvorijo IV. razred. Mala oznanila. Gozdar (Gorenjec), 40 let star, z državnim izpitom ter dolgoletno prakso v vseh panogah gozdarstva, visokega in nizkega lova, oženjen, vešč v govoru in pisavi slovenskega, srbo-hrvaškega ter nemškega jezika, išče primernega mesta gozdarja ali upravitelja lova v Sloveniji. Ponudbe na Franca Bizjaka, gozdarja, p. Crnac pri Doljnem Miholjcu, Slavonija. Zamenjam točno izdelano in izvrstno gonečo izvirno manliharico, opremljeno z daljnogledom Mignon (4X), za trocevko 1 ‘‘•-L- „ „ v dobrem stanju. Fran Bizjak, gozdar, Crnac pri Dolnjem Miholjcu, Slavonija. Prodam brezpetelinarico kal. 12 za 1800 K. Ivan Rozman, Ljubljana, Strossmayerjeva ulica 1. Zeissov daljnogled s šestkratno povečavo, popolnoma nov, z usnjato torbico, prodam ali zamenjam za dobro trocevko. Fran Pavlič, Motnik pri Kamniku. Na prodaj so trije ptičarji (2 samca in 1 samica) v starosti 6 mesecev. Cena po dogovoru. Ivan Globevnik, Škocijan na Dolenjskem. 176 ta Rado Hribar: * Pokončavanje vran s strupom. Vsak lovec ve, koliko škode delajo vrane nizkemu lovu predvsem z uničevanjem gnezd in mlade divjačine. Boj proti njim pa je težaven, kajti navadno jih je veliko več, kot si lovec prvotno mišji, in postanejo v kratkem tako plašne in previdne, da jim prideš težko do živega. Znano je, da pomaga vsako sredstvo zoper nje samo parkrat, ker spoznajo kmalu nevarnost in se je ogibljejo. Toda s smotrenim zastrupljanjem je mogoče zatreti do spomladi skoro vse vrane, ki so se nahajale v lovišču, kar izplača trud. Vsak lovec si mora šteti v svojo dolžnost, da stori tudi v tem oziru kaj, da vzdignemo tako stanje lovišč na predvojno višino. Tu podajam nekaj preizkušenih sredstev, urejenih po času, začenši z zimo pa do spomladi. Za dosego posebno ugodnih uspehov je velikega pomena, da se združi kolikor mogoče veliko lovcev-so-sedov in nastopa skupno. Pri ravnanju in polaganju strupa je treba predvsem previdnosti. Vsa od mene našteta sredstva vsebujejo kot strup fosfor, ki se razkroji na zraku v freh tednih brezpogojno, tako da ni po tem času nobene nevarnosti več, četudi bi pozabil kdo raztreseno vado zakopati. Strup sam je predvsem nevaren perutnini in prašičem, ki poginejo že od zaužitja malih količin. Psom je manj nevaren, ker ima zelo oster duh in jim ne škodujejo pravilno pripravljene male količine. Fazani so v nevarnosti, ker pozobljejo včasih raztreseno vado —- naši fazani so sicer proti vsem strupom zavarovani, ker jih nič ni —, jerebice pa se vade ne pritaknejo. Pripravljanje strupa ni čisto enostavno in je treba pri tem opravilu previdnosti, da Se ne zgodi kaka nesreča. V lekarni kupiš 25 g fosforja, ki ga dobiš v paličasti obliki v steklenici, napolnjeni z vodo. Pri pripravljanju odliješ vodo, fosfor pa zadržuješ s kako tresko, Lovec, 1920. S» 177 nakar ga poliješ takoj z 200 do 300 grami glicerina, tako da je ves zalit. Na zraku se fosfor kmalu vžge, pri čemer se lahko hudo opečeš. Posodo, oziroma steklenico s fosforjem in glicerinom postavimo v lonec, napolnjen do polovice z vodo, lonec pa postavimo nad ogenj toliko časa, da se stopi fosfor. Med previdnim mešanjem, s tresko, ki jo vržemo po rabi v ogenj, pridevamo počasi toliko belega bola, da nastane bela, sirupasta kaša. To pustimo, da se ohladi, posodo, oziroma steklenico pa dobro zavežemo, ker 'se tosfor na zraku skvari. Ker je pripravljanje precej zamudno in nevarno, je najbolje, če daš pripraviti strup v lekarni. Za pripravo vade si preskrbimo v klavnici ali pri mesarjih 40 do 50 litrov krvi in jo zlijemo v kako staro kad. Navadno premešamo strnjeno kri z leseno lopatico ali s čim podobnim, da postane tekoča, in prilivamo med vednim mešanjem počasi fosforjevo kašo. Posodo, v kateri se je nahajala fosforjeva kaša, izperemo večkrat s krvjo in zakopljemo nato. Strupeno kri mešamo še kakih deset minut, da se strup pravilno razdeli, in pridamo zatem med vedriim mesarjem toliko pšeničnih otrobov, da nastane trda kaša. Zmes je tedaj gotova in se lahko uporabi. Paziti pa moramo, da ne pridenemo preveč strupa. Kdor bi pripravil manjšo količino vade, n. pr. s 25 litri krvi, sme pridati samo polovico toliko fosforja itd. Priporočljivo je pripravljanje vade blizu prostora, kjer jo mislimo raztresti. Na noben način ne sme priti do nje domača perutnina. Na vsakem prostoru, kjer se vrane rade zbirajo, raztresemo 2—3 litre pripravljenega strupa in ga zakrijemo z gnojem. Na ia način ne zmrzne strup tako hitro in tudi vrane niso nezaupne. Ne boj se, da bi ne našle strupa, ker je pokrit, saj je znano, da najdejo najprej ravno to, kar skrivamo pred njimi. Vado polagamo zvečer, da do jutra malo izgine ostri duh fosforja in da ne opazijo vrane sumnega dela. Kad s strupom in konjski gnoj, s katerim pokrijemo po potrebi raztreseno vado, peljemo z vozom, da vrane manj sumijo. Dober zaveznik je sneg. Ce nastane po daljšem mrazu južno vreme in se prične sneg topiti, se spreletavajo vrane zelo živahno, iščoč hrane, ter najdejo pri tem zelo lahko nastavljeni strup. Takih vremenskih prilik nikar ne zamudimo 1 Začetnika v zastrupljanju vran oSupne, da ne najde v začetku svojega delovanja skoro nobene mrtve vrane. Lahko pa opazi, da se redčijo vrane v lovišču. Razlaga tega pojava je lahka. Kakor hitro začuti vrana učinek strupa, leti tako daleč, kot ji pripuščajo moči, pa tudi njene tovarišice zapuščajo njim sumljivi kraj. Črez čas postanejo vrane previdne in ne gredo več na lim. » Treba jim je priti torej na drug način do živega. Zelo priporočljiv 178 je naslednji: konjska, goveja ali kaka druga pljuča razrežemo v kosce orehove velikosti in jih položimo na deski v vrsto. Z ostrim nožičem napravimo nato v vsakega zarezo in vkapljemo vanj s pomočjo peresa malenkost strupa. Kosec stisnemo nato tako, da ni zunaj sledu strupa in je povsod lepo zaprt. Najbolje je, če pustimo kosce na deski toliko časa, da zmrznejo — ako je dosti mraza — in jih šele potem naložimo v košarico ali karsibodi. Ta način zastrupljanja je pa precej nevaren, ker vrane rade take kosce razvlečejo. Najlaže delaš ž njimi pri oranju. Brez psa in v navadni obleki greš za oračem in vržeš v svežo brazdo približno toliko koscev, kot vidiš vran v bližini. Nič hudega sluteč, preiščejo vrane po svoji navadi svežo brazdo za črvi in pobero pri tem strup. Prihodnja brazda pa pokrije z zemljo prejšnjo in tako je onemogočena vsaka nesreča. Na ta način uničiš zelo lahko veliko število „črnih redarjev“. Kdor ima hrošče na razpolago, postopa lahko z njimi enako, Priprava je lahka. Mrtvim utrgaš zadek in spraviš z ostrim peresom nekaj strupa v notranjost telesa. Nato jih pomečeš v svežo brazdo za plugom. Zelo pripravne za zastrupljanje so tudi miši in podgane. Pripravijo se tako, da napraviš med sprednji nogi zarezo in vkapaš v pljuča nekaj kapljic strupa. Nato jih položiš na pripravna mesta. Vrane se jih navadno takoj lotijo. Tudi male ribice porabiš lahko z uspehom. S priostreno tresko privzdignemo škrgo in kapnemo s peresom kapljico strupa pod njo. Zunaj na ribici ne sme biti ni sledu strupa. To pripravljanje je zamudno in težavno. Ce ne pomagajo več vsa navedena sredstva, kar se zgodi lahko v krajih, kjer zastrupljajo vrane leto za letom in so te takorekoč že izučene, pomaga sledeči način, ki ima to prednost, da uniči naenkrat večjo množino. Na več mestih raztresemo parkrat kuhan krompir, kot ga rabimo za prašiče. Vrane se kmalu privadijo nanj in čakajo posebno v hudih zimah na znano osebo, kdaj jim pripelje hrane. Ko so čisto zaupne, jim pa zastrupimo krompir. Sveže kuhanega zdrobimo v slabi kadi in ga pustimo stati vsaj en dan, da se popolnoma ohladi. Prihodnji večer peljemo kad s krompirjem na enega izmed prostorov, kjer smo hranili vrane, in stresemo tu vsega na razprostrte vreče. Tri do štiri lopate zmečemo nazaj in razdelimo na nje približno dve žlici strupa. Z železnim drogom premešamo in pretolčemo ta krompir, tako da se dobro zmeša s strupom, dodamo zopet 3—4 lopate krompirja in dve žlici strupa, premešamo zopet itd. toliko časa, da jeTes krompir v kadi. Strupeni krompir razdelimo sedaj na prostore, na katere so se navadile vrane. To vado je pa treba posebno dobro pokriti, ker zauživajo skoro vse živali krompir. Zato moramo tudi od vran puščeni krompir zakopati. Ta način zastrupljanja je najenostavnejši in najuspešnejši. m 179 To je nekaj načinov zastrupljanja vran pozimi. Z njihovo pomočjo očistimo lahko lovišče popolnoma vran. Ker jih pa pride spomladi še vedno nekaj, zastrupiš te s pomočjo strupenih jajec, ki si jih moraš preskrbeti že poleti, n. pr. iz zapuščenih jerebičjih gnezd. Tudi kurja jajca so dobra. Na strani, ne na enem obeh koncev, napraviš luknjo in odstraniš vsebino jajca, katerega napolniš spomladi z nasekljanim in zastrupljenim mesom ali z opisano zmesjo krvi in otrobov. Nato jih položiš tri do pet skupaj v umetno gnezdo v bičju ali na kaki vrbi ob vodi. Jajca moraš položiti samo po sebi umljivo tako, da se ne vidi luknja in da izgledajo cela. Na ta način je mogoče odstraniti tudi zadnje vrane iz lovišča. Treba pa je za izpolnitev vseh navodil veliko pridnosti, toda divjačina ti povrne trud, ki si ga imel zaradi nje. Ce bi storil vsak lovec nekaj, bi bilo mnogo storjenega. Torej na delo! > -V Dr. Janko Lokar: Poglavitosti iz lovskega psoslovja ptičarjev. s čimer se podpira lovsko tatinstvo. Častno izjemo dela v tem oziru edino ljubljansko policijsko ravnateljstvo, ki si vsakega prosilca dobro ogleda, preden mu priporoči prošnjo za orožni list. Po našem mnenju bi smel dobiti orožni list za lovske puške le zakupnik lova ali član lovske družbe. Članstvo bi moral potrditi zakupniki ako ni družba pri političnem oblastvu priglašena. — Na mesto rajnega M. Verovška se določi za preglednika računov njegov namestnik Viktor Tančic. — Za nameravani lovski ples na svečnico 1921 v vseh prostorih ljubljanskega Narodnega doma se izvolijo razni odseki. Lovci ? Nič častno ni za nas, ako se nam je treba zopet oglasiti pod tem naslovom. To pot velja naša graja onim, ki so začeli streljati proti jasnemu besedilu tozadevne naredbe itak redke jerebice že 15. avgusta. Ker ne moremo smatrati takih ljudi za lovce, bi jih bilo najbolje naznaniti, da se jim odvzame'pravica do lova; Enako kazen zaslužijo oni jerebarji, ki niso mogli dočakati septembra, ampak ’ so pričeli svoje uničevalno delo že avgusta. Da škodijo lovii največ taki, ki teptajo ‘v teh dragih časih sami in s psi ajdo , in proso zaradi borne jerebičice ali prepeličice, toliko možganov bi prisodili vsakemu puškonoscu, vendar nam prihajajo pritožbe glede tega dan za dnevom. Bodimo pametni in oprezni ter si ne nakopavajmo vedno več sovražnikov z neprevidnostjo in s sirovim nastopanjem, ako hočemo, da bomo sploh še — lovili. Na sramotni kamen javnosti treba pribiti tudi one lovce, ki preskrbujejo orožje in strelivo takim ljudem, ki nimajo niti orožnega niti lovskega lista ih smatrajo dober del sveta za svoje lovišče. Na žalost so tudi taki v naših vrstah 1, Krmljenje poljske perutnine. Ker nam prerokujejo za letos hudo zimo, opozarjamo lovce, naj ne pozabijo krmiti jerebic in fazanov, da nam ne pogine lakote še ta peščica perutnine, kar je imamo in je ušla raznim streljačem.. Zrnje ni več težko dobiti in ne velja noben izgovor več. Kdor je lovec, ve, da je njegova dolžnost, skrbeti za žival, ko. ji odpove narava. Pri krmljenju pazimo na jastrebe in roparice, katere zasledujmo s puško in z železjem. Da je krmišče varnejše, ga zaslonimo s smrekovimi vejicami. Sploh krmimo le na krajih, kjer bo perutnina varna pred grabeži v človeški in živalski podobi. Iz Hrastnika. Boštanjska graščina ima lastno lovišče, ki ■ ser razteza od Radeč do blizu Zagorja na desnem bregu Save. Posebno .veliko divjačine ni v njem, nekaj srn, par zajcev in lisic, ki imajo dobra zavetišča v tamkajšnjih pečinah. Znamenitost lovišča pa so divje koze, ki so se nastanile tam pred kakimi petimi leti,- ko smo culi prve vesti, da je ubil ta ali oni Zagorjan kozla, kozo ali kozlička. L. 1918. so začeli iznova govoriti o S» 197 divjih kozlih, ki so se zadržavali v Ko-ritnikovem iarku, to je nekako v sredini med Hrastnikom in Zidanim mostom (na kranjski strani). V jeseni imenovanega leta sem prišel v ta del. Lahko je dostopen, dobre pol ure v breg od Save, pa si v sredi Korit-nikovega jarka. Videl sem dve ali tri divje koze. in zglajene steze. Raz strme stene pa sem čul znani pisk. Spomladi 1. 1919. je oddajala boštanjska graščina lovišče na dražbi v zakup. Dražbe se je udeležilo več dobrih lovcev, izdražil pa je lov neki železniški premikaš iz Trbovelj, če se ne motim za K 2000:^1 Ker je bilo tudi za tega nazadnje to le pretežko breme, je zbral okrog sebe še kakih 30 mož, večinoma rudarjev. Lovcev med temi ni bilo, tudi jim. ni bilo ne za zabavo ne za lov,, vleklo jih je le poželjenje po mesu. In res! Jesen 1.1919. je prinesla grozo, strah in pokol med ono družinico divjih kozlov v Koritnikovem jarku. Ce si šel ob Savi, si slišal odmevanje roga, vpitje in klicanje gonjačev, veselo bevskanje brakov najrazličnejših pasem, streljanje in pri-dušanje strelcev. „P . . . madona, v r ... sem ga pomeril, pa je šel kot sto hudičev!“ Ta klic označuje ozračje teh lovcev. Rezultat je bil prekrasen: padlo je nad 10 kozlov, koz inkozli-čev, štiri ali pet so našli čez nekaj mesecev po raznih jarkih vse žrtve debelega zrnja! Padlo je tudi nekaj srn, kolikor jih je pač bilo. Nam se se je trgalo srce od žalosti in gneva in čakali ; smo ter upali, da najde zaščito tudi ta uboga divjačina. Pa zastonj ! Nova lovska sezona ni boljša in težko bodo utekli kozli (štirje ali šest, ki so se. prestavili, više proti Zagorju). V imenu poštenih slovenskih lovcev obtožujemo to lovsko družbo najbolj nelovskega ravnanja, v imenu preganjane divjačine najgr-šega mesarstva in v imenu usmiljenja najogabnejše krvoločnosti. Politično oblast pozivamo, da razveljavi zakupno pogodbo, da odvzame opisanim ljudem pravico do samostojnega izvrševanja lova in nam reši to malo naselbino divjih kozlov v naši Dolenjski. Tudi novi lovopustni red ni prikladen za naše kraje. Lovopustni čas na jerebe bi moral nehati 15. avgusta, ker prihajajo ta mesec na klic le stari petelini, mladi si ne upa proč od matere. Septembra pa že rad pridrči. Ker pa izbruhne lovska strast zlasti prve dni lovskega časa z vso silo, medtem ko se kasneje zopet poleže, bi dosegli, ako bi se končal lovopust sredi avgusta, večji odstrel starih petelinov, a mlajši bi ostali. In tudi marsikateri babici bi se ohranilo življenje, ki pride septembra v skrbi za razpršeno mladino kaj rada na klic, pogosto tudi po nesreči v pogubo. Za zajce in srne naj bi se končal prepovedani čas s 30. septembrom. Z dveh letošnjih brakad sta mi znana ta-le slučaja: Dne 5. septembra je padla zajka, ki je imela v sebi tri mladiče, a sedem dni pozneje je ujel lovec živega, par dni starega zajčka. Torej prezgodaj! V naših loviščih so zajci in srne povsod in skoro ga ni kraja, kjer bi lahko rekel, da greš na zajce. Ker pa naši lovci komaj čakajo brakad (ne vemo, če radi mesa ali drugih razlogov), začno povsod loviti že s 1. septembrom in —- huj! gredo srne pred visokimi braki iz hriba v hrib. Tu pa lam pade kak srnjak, družba sama pa ne pozabi nikdar imeti s seboj srnjakovih rogov, da ustvari srnjaka, če je padla „pomotoma“ srna. Zato bi bilo pametneje, da bi se končal lovopust za srne in zajce koncem septembra. Sicer pa kličemo lovcem: česar vam ne narekuje in prepoveduje postava, naj vam nalaga lovska čast, ako vidite, da je to v prid lovstvu in divjačini. Septembra si išči mesa v mesnici, ne v gozdu! Dr. R, Dostavek uredništva. V lovskem zakonu določepi lovopust za gozdne jerebe je sklenil soglasno občni zbor našega društva, sicer pa je določitev 198 takégé lovopusta, ki bi bil prikladen za vse kraje in po volji vsem lovcem, nemogoča. Prepovedani lovski časi imajo namen, zasigurati potom zakona vsaj nekaj časa v letu divjačini mir. Seveda je predpogoj tega miru, da prebivalstvo zakon spoštuje, oziroma da imajo oblastva voljo — moč namreč imajo pri ñas še—, preskrbeti zakonom spoštovanje tam, kjer ne umejo ljudje, da nalaga prava sloboda človeku največ dolžnosti. Pravi lovec bo tudi» storil za divjačino več, kakor mu ukazuje zakon, in bo . brzdal svojo strast tudi tam, kjer mu dovoljuje njeno razpalitev postava. Da t škodujejo našim loviščem brakade največ, o tem je škoda izgubljati besede. Vendar ne vidimo nikjer, da bi pojemale, ampak so začeli letos naši »lovci“ brakirati. celo po polju. Kadar so leta za ploditev tako ugodna kot letos, niso breje zajke koncem septembra nobena redkost, zato pa začne pravi lovec v takih letih primerno pozneje z lovom, dasi ga ne sili k temu postava, obenem se pa ne čuti po postavi nikjer prikrajšanega, kajti njegov namen ni pobijanje. Ker zgledi vlečejo, so izpreobrne s časom morda tudi zakrknjeni so*sed, nikdar pa se ne ravnajmo po slabem sosedu! V naših lovskih vrstah je treba pouka in pridobivanja ljudi za pravo izvrševanje lova. V zaščito lovskega zakupnika. Letos avgusta sem šel v spremstvu g. Miha Černeta z Bleda in enega lovskih čuvajev na. lov na erarično Jelovico v Bohinju, katero ima v zakupu g. Černe. Med potom smo srečali oskrbnika gozdnega urada iz Bohinja, ki si je dovold tako razža-ljive opazke napram g. Černetu vzlic moji in lovčevi navzočnosti, da presega to dopustno mero lovske kritike. Kot sem se prepričal, je pričel oskrbnik nastopati proti g. Černetu na nedovoljen način. Ako bi ne delal g. Černe v lovišču prav, bi moral uvesti oskrbnik uradno, z resničnimi podatki podprto postopanje proti nje- mu jn ga naznaniti vodstvu uprave eraričnih lovov, nikakor pa bi ga ne smel napadati v navzočnosti gostov na cesti. Za to, da naseda oskrbnik neutemeljenim čenčam ljudi, ki ne sežejo v lovskem oziru 'sedanjemu najemniku erarične Jelovice niti do gležnja in ki delajo to samo iz osebnega nasprotstva, vendar ne more biti odgovoren zakupnik lova. V 1. 1920. pa si mora biti vsakdo na jasnem, da so minili časi nemškega vladanja, ko je bilo neomejeno paševanje moda in so malikovali tudi pred smrtniki. Pred vojno in med vojno je imel lovišče v zakupu dunajski Windischgratz, ki je lahko streljal nemoteno kozle celo leto, njegovi lovci pa srnjake in srne, kadar so hoteli. Po izjavah tedaj nastavljenih lovcev, ki so še zdaj na razpolago, so ustrelili tiste čase letno 40 do 50 srnjakov na erarični Jelovici. Takrat si ni upal nihče ugovarjati. Zdaj pa, ko odstreli domačin komaj četrtino srnjakov, kar bi jih lahko z ozirom na stanje divjačine v lovišču, ni varen osebnih napadov uradnika uprave eraričnih lovišč niti na cesti, kjer je zasiguran mir v urejenih državah vsakomur, če ni obče nevarna prikazen. Te vrste sem napisal s popolno odgovornostjo v obrambo enega prvih slovenskih lovcev z namenom, da bi vodstvo uprave erarič-nega sveta, za katero vem, da mu je lov pri srcu, napravilo mir tudi na Jelovici. Ker stojim na stališču, da mora prati vsakdo umazano perilo le pod domačo streho, sem jih priobčil v „Lovcu“. Slavko Plemelj. Verižniki s kožuhovino. Z nastopom mrzlega vremena so se pojavili mnogoštevilni kupci kož divjačine, ki hodijo od vasi do vasi in izvabljajo neukim lovcem z različnimi bajkami kože za slepo ceno. Znan nam je slučaj, da je kupil tak verižnik lepo zimsko lisico za 80 K. Zato opozarjamo iznova lovce na našo vnov-čevalnico kož (naslov: Janko Košir, trgovec v Kamniku), ki bo prodala sé} 199 vse kože skupno po najvišjih cenah, ki bodo letos dosegljive. Kakor pa stoji kupčija že nekaj mesecev, bo slabša, kot je bila lani. Ker vemo, da puščajo lovci ubite domače mačke kar ležati, jih opozarjamo, da plačujejo enobarvne kože domačih maček pre-kupci s 40 K. Patrona se torej izplača brez ozira na korist, ki jo pridobi lovišče z mačkino smrtjo. Za „Zeleni križ“ so darovali v po-čaščenje pokojnega Miha Verovška po 100 K: Andrej Groschel, Artur Jakše, Julij Koder, Fran Krapež, dr. Ivan Lovrenčič, Avgust Ludvik, Josip Malenšek, Marijan Ravnihar, Konrad Reicher, Anton Sablačan, Karel Sajovic, Peter Stepic, dr. Pavel Ska-berne, Viktor Tančic, dr. Ivo Tavčar, Josip Turk, Tone Volta;. Ivan Zupan, vsi iz Ljubljane; po 40 K: Anton Juvančič, Ljubljana. Za vso ljubezen in čast, ki so jo izkazali naši lovci svojemu drugu Mihu, se-, toplo zahvaljuje njegov brat Jurij Verovšek, ki je daroval ob tej priliki v spomin rajnegaza „Zeleni križ“ 1000 K. Razen tega so darovali za omenjeni sklad pa 10 K: dr. Grasselli, Maribor; Demeter Serban in dr. Schmidinger, oba v Ljubljani; po 4 K St. Markelj, Vrhnika, medtem ko je naklonil Josip Turk 200 K, katere je moral plačati neki neopravičen puškohosec kot globo. Zbirka za podporo preostalih po lovcu Grmu. Darovali so po 50 K: Ivan Košir, Kamnik; dr.Ivan Lovrenčič; dr. Ivo Tavčar; Fran Urbanc,-vsi iz Ljubljane; po 40 K: dr. Stanko Bevk; Srečko Grom; Anton Jurančič; dr. Hubert Souvan; Josip Turk, vsi v Ljubljani; po 20 K: dr. France Lokar; dr. Janko Lokar; Slavko Plemelj; Ivan Rozman, vsi v Ljubljani; po 10 K: dr. Janko'Ponebšek;: Miha Verovšek, oba v Ljubljani. Anton Grm iz bohinjske Srednje vasi je bil najvztrajnejši in najzanes- ljivejši lovec v Triglavskem pogorju, -kjer je začel loviti že v mladih letih, Marsikako žival je očuval tekom let svinca tatinskih lovcev. Ponesrečil se je 17. aprila t. L, ko je obhajal z lovskim tovarišem J. Arhom lovišče. Pod Toščem sta bila krenila s steze po gozdu navzgor. Grm je stopal prvi, kakih pet korakov za njim Arh. Ta pripoveduje, da je stopil Grm s peto na kamen, porasel z mahom, na kar mu je izpodletelo. Puško je nosil nabasano ter zaprto na hrbtu. Pri padcu jo je skušal ujeti v roki, pri tem pa je udarila puška s petelini ob kamen in se sprožila. Krogla je predrla Grmu glavo, da je obležal na mestu mrtev. Star je bil 38 let. Zapustil je bolehno ženo in dvanajstletno hčerko brez vsakega imetja. To poletje se je preživljala osirotela družina z oskrbovanjem Aleksandrove koče. Ker pa žena skoro gotovo ne bo več mogla opravljati tega posla vsled bolehnosti, prosimo iznova za podporo zanjo. Dar. Član dr. M. Gorišek, odvetnik pri Sv.Lenartu, nam je naklonil za glasilo 100 K. Da bi našel mnogo naslednikov ! Uvodni sliki na strani 1 in 53 sta izvirno delo g. I-. Gorupa, ona na strani 152 g. M. Kambiča. Mala oznanila. Gozdarski oddelek (odsek: ravnateljstvo državnih gozdov in domen) oddaja v versko zakladnem lovišču v Notranjem Bohinju odstrel divjih koz. Vsa potrebna pojasnila daje gozdno oskrbništvo v Bohinjski Bistrici. ' Kupim: 1. Prvovrstno trocevko brez petelinov, kaliber 16 za zrnje. 2. Dva istrijanska braka (psa in psico), gladkodlaka ali resasta, mladiča ali izučena. Ponudbe na uredništvo „Lovca“ pod V. I. K.