__v
T
List za šolo in dom.
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo.
List 15.	v Ljubljani, i. avgusta 1880. Tečaj XX.
„Corrigenda" v pedagogični zgodovini Böhm-ovi.
(Dalje in konec.)
Pa knjiga, zlasti šolska, je lahko še po drugi strani napačna, ne le v tem, da kaj krivega, lažnjivega uči. Mnogi pisatelji se ne pregrešijo samo s tem, da znajo prav po lisičje resnici pravo lice zavijati, temuč čestokrat tudi s tem, da zamolčujejo, kar bi bili dolžni povedati. In tudi po tej drugi strani je prizadet „Böhm". V predgovoru se sicer baha, da so njegovo delo tudi v katoliških pripravnicah „beifällig" sprejeli, češ, ker se je kolikor mogoče treba oziral na katoliško šolstvo („alle gebührende Rücksicht zu schenken"); toda silno skromen in z jako malim zadovoljen mora biti tisti katoličan, kteri je v primeri z drugo obširnostjo in ne glede strastnih napadov že s takim siromašnim „obzirom" zadovoljen —, v ječo iti za svoje katoliško prepričanje se bo javaljne kedaj pripravljal.
Redovnih šol le v drobni tiskani opombici omenja in sicer razun jezuitov, o kterib še posebej spregovorimo, le samo pijaristov in sester uršulink tako memo grede, šolskih sester in šolskih bratov in njihovega začetnika slavnega Ivana de Lasalle še imenuje ne, in ravno tako pozabi še mnogo druzih, ki so veliko storili za pravo kerščansko izrejo, še celo pri možeh, ktere omenja n. pr. Sailer., Overberg., Graser. itd. se brez potrebe in naravnostne resnice izgovarja: „Unter den Katholiken treten als liberale Schulmänner Sailer, Overberg und Graser auf" (str. 124.).
Pri takem kerpanji zgodovine je seveda lahko mogoč stavek (str. 62): „Regte sich in den katholischen Ländern auch ein pädagogischer Geist, so war der grosse Eifer nur mehr vereinzelt zu finden; im Ganzen
blieb das katholische Volksschulwesen gegen das protestantische zurück itd. Tako, kaj pak, da je mogoče večkrat ponavljano očitanje, da katoličanje so le tedaj in zato kaj storili za šolo, ker so pri protestantih ogledali tako krasen napredek, ker so bili po protestantih nekakšno prisiljeni.
Ta zlobna napaka bi se dala se veda le tako popraviti, da bi vestno popisali, kaj so katoličanje za šolo že storili brez protestantov in vkljub protestantom, vendar to bi bilo preobširno za tukajšnji sostavek. Naj tedaj zadostuje tu le izreči opravičeno pritožbo, da Böhm je ravno tako kriv zarad preziranja, kakor zarad zbadljivega napadanja naše katoliške reči.
Le še krivično obsojenje jezuitov naj mu konečno nekoliko spod-bijemo in zavernemo.
Najpred je opomniti, da protestantje ne marajo — nočejo spoznati katoliške cerkve in je zato tudi ne znajo ceniti; skušnja nekakšno kaže, da protestant začne katoliško cerkev ljubiti, kakor hitro jo prav spozna, in kakor jo prav spozna, postane konvertit, ako je sicer blazega in dovolj močnega serca. Sploh pa z nesramno predrznostjo trosijo tako grozovite zmote zoper njo, da mora pošten človek kar stermeti, ko bere njih „klasične" in neklasične antikatoliške laži. Naj strastniši pa so na jezuite, ker vejo, da so naj serčniši in pogumniši služabniki katoliške cerkve; po njih mahajo, kadar zoper katoliško reč naj hujše nameravajo. Nič boljše ne dela slab katoličan, ko neha ljubiti svojo cerkev, — djanski (če tudi ne še formalni) odpadnik! Tudi ta jame svoj serd stresati nad jezuiti, kadar se hoče sovražnikom katoliške cerkve prikupiti. In pa prav res je ni na svetu naprave, ki bi bila toliko napadana, tako gadje sovražena in tako krivično sojena, kakor je jezuitovski red in njegove šole. Mnogi zgodovinarji so naenkrat vsi raz sebe, ko pridejo do jezuitov; tu neha vse preiskovanje, vse pretresovanje, tu je že obsodba naprej sklenjena, vsa historična umetnost se tu koncentrira v ostrosti sloga. „Tako n. pr. ve Raumer v svoji pedagogiški zgodovini pri vsih šolskih napravah in pedagogiških zistemah, kar se jih je v novejšem času prikazalo, kako dobro stran zaslediti. Le jezuitovske šole v njegovih očeh nimajo čisto nič dobrega na sebi, pri teh je vse slabo; od ktere strani koli se ogledajo: vse je za nič, vse zaveržljivo. (Stöckl.)
Tega sicer Böhm ne stori, vendar reč tako zasuče, da je do smeš-nosti nedosleden.
Najpred jim zapiše tako lepo hvalo, da je veselje: 1) Tüchtige, eifrige und fleissige Lehrer mit guten Methoden und grossen Erfolgen; 2) zweckmässige äussere Einrichtung der Anstalten, musterhafte Ordnung und Reinlichkeit; 3) milde, Zutrauen erweckende Behandlung der Zöglinge, sorgfältige Krankenpflege; 4) An-
eignung guten Anstandes und feiner Manieren (Urbanität) und sorgsam geregelte Leibeserziehung, welche von den protestantischen Schulmännern fast gänzlich übersehen wurde. Sturm, Baco von Verulam etc. etc. zollten daher diesen Schulen vollen Beifall."
Tu je toliko pedagogiške slave (ki jo jezuiti v istini zaslužijo), da bi človek mislil, le za las pomanjkljivosti ali graje ne bo več prostora vmes! Toda v eni sapi začne Böhm deloma ravno nasprotno, deloma pa tako zlobno in strupeno (n. pr. citat „Wangenmann!") da se ves prejšnji dober vtis zgubi, da se ne ve, ali je hotel naliti kropa ali vode! videti je, kakor bi hotel pokazati oprano resnico, pa se je boji pred protestanti zmočiti!
Vsak lahko pri poveršnem prevdarku presodi, kako ničasta so njegova očitanja: „Es war den Jesuiten wesentlich um die Gewöhnung zu unbedingtem Gehorsam zu thun, aus welchem nothwendig Heuchelei entspringen musste". To bi vendar vsak začetnik lahko vedel in razumel, da je pokorščina pervi pogoj, da je abece vsakoršne od-goje. Šola brez šolskih postav in šolskega reda je nemisel; če so pa postave, ali so zakaj druzega, kakor, da se spolnjujejo? Ali ni veliko več hvale vreden odgojitelj, ki strogo terja, da odgojenci na tanko spolnu-jejo, kar se jim zapove, ali ni tudi hvale vreden, če gre včasih za njimi in se skuša tako, ali tako prepričati, če povsod spolnujejo njegovo voljo ? Raje nič zapovedati, kakor zapovedanega ne zvrševati! Da je pri tem lepa prilika za hinavščino (ali licemerstvo), kdo bi to tajil! Pa ravno jezuitje si prizadevajo hinavščino zaprečiti, kakor nobeden tako, ker zahtevajo in učijo pokorščino iz viših n ravnih namenov: vestnost in zatajevanje, to je podlaga, na ktero se naslanja njihova odgoja. Le kjer se vestnost in premagovanje že iz mladih nog druži, tam zraste to, kar imenujemo značaj. Kdor pa ima značaj, temu ni treba hinav-ščine, se je sramuje.
Dalje: „Ihr vorzüglichstes Erziehungsmittel war die Aemulation, die unnatürliche Aufstachelung des Ehrtriebes, zu welchem Zwecke jedem Schüler sein Nebenbuhler genannt wurde" itd. Zdrava odgoja mora, hote ali ne hotč, tudi „čast" v poštev jemati. Mladina naj se sicer navadi v pervi versti iz n ravnih namenov spolnovati dolžnosti, ktere jej odgoja in učenje naklada; ker pa značaj še ni vterjen, volja še tako slaba, ne more napak biti, če včasih kako počestenje pomaga težko nalogo vspešniše zveršiti, zlasti če se ne pozabi zraven opominjati (kakor jezuitje res delajo), da naj bo časno plačilo le postranski namen, pervi namen pa naj bo ljubezen do Boga. Saj moderni pedagogi se tudi tega sredstva poslužujejo, le nekoliko drugače in pod drugim imenom, saj tisti, ki z Dittesom le za ta svet živijo in neumerjočnost ignorirajo, še bolj vzvišenega namena imeti ne morejo, kakor je „aemulatio" gleda-
15*
joča na zdaj ali pa na prihodnost! Konečno tudi spričevala in šolska naznanila niso druzega ko „aemulatio", ki pa zlasti na deželi kaj mal0 izda. In če je „aemulatio" velicim gospodom tolikanj ljuba v veliki meri. zakaj bi je vsaj majčkino še malim ne privoščili? Saj take reči tudi v mladosti ne podpirajo tolikanj častilakomnosti, da bi se serca strastno prijela, kakor poželjenje igrač, se nam pozneje samim smešno zdi, nekdaj je pa le pomagalo, kakor podslomba pri zidanji, katere potlej več treba ni. Sicer je pa pridevek „unnatürliche Aufstachelung" etc. krivičen, ker šolski načert jezuitom veleva varčnim in previdnim biti glede hvale in počestenja; tudi naj ne bodo darila predraga, ker učencu mora več veljati zasluga, kakor nje plačilo. Nekaj pa mora pedagog v rokah imeti, plačilo ali pa kazen, in zdi se mi da bi utegnilo upanje bolj blažilno in uspešno upljivati, kakor strah.
Opomba: „Körperliche Strafen ertheilte der Lehrer nicht selbst, sondern der Correctör, da die Schüler vielleicht später zu solchen Würden gelangen möchten, in welchen sie dem Lehrer oder dem Orden nützen könnten" je tako neumna, da pač ne zasluži v resnobni knjigi prostora! Ali bi ne bilo edino naravno tako-le modrovati: „Jezuit ne jemlje šibe v roke, da bi sam tepel, zato ker bi to učiteljsko čast v učenčevih oččh poniževalo, kajti če izgubi učitelj avtoriteto, spoštovanje, je vse zgubljeno; razun tega ima kazen tudi veči vtis, če raz-posajenec vidi, da še ni vreden, da bi ga učitelj tepel, ampak mora to kak priprost neredovnik storiti." Saj se resnica tako blizo lahko vidi, samo da jo hoče kdo naravnost pogledati.
Enako so še drugi napadi, kakor „Niederhaltung der rein menschlichen Gefühle, die Abwendung des Herzens und Sinnes von Vater, Mutter, Heimath und Vaterland; Schädigung wahrer Religion; staatsgefährliche Tendenzen" itd. le antikatoliški nestrpnosti pripisovati, ktera vsled zastaranih predsodkov pri katoličanih, še posebno pri jezuitih, vse černo vidi; če pa kdo vpraša po dokazih, obmolkne ali laže, kakor se je pri poslednjih obravnavah v Parizu pokazalo, kakor kaže ponudba 1000 tolarjev onemu, ki dokaže, da so res jezuiti kdaj učili „finis sancti-ficat medium". Že precej let je preteklo od te ponudbe; pater, ki je ponudil nasprotnikom tisočak za dokaz, je že umeri: profesorji strokovnjaki pa še zdaj molčijo. Obrekovati je lože ko dokazati!
Prav bi bil tedaj storil Böhm, in resnici je bil to dolžan, ko bi bil pri pervotni pohvali ostal, vse drugo izpustil in zlasti mesto brezobzirno-nesramnega citata na koncu raje citiral filozofa „Baco von Verulam", ki ga po imenu že tako navede: „Was die Pädagogik anbelangt, so wäre es am kürzesten, zu erklären: „Nimm an den Schulen der Jesuiten ein Beispiel; denn bessere existiren nicht!" In: „Wenn ich den Fleiss und die Betriebsamkeit der Jesuiten betrachte,

wenn ich sehe, was sie für Förderung der Wissenschaft und für Bildung der Sitten thun, so fällt mir das Wort des Agesilaus über Pharnabazes ein : Da du so trefflich bist, möchtest du doch einer der Unsern sein."
Naj pričujoče verstice pomagajo onim, ki so se po Böhmovi knjigi učili pravo resnico iskati in zmoto zavreči; kteri pa imajo pri odgoji besedo, naj skušajo katoliški veri nasprotno knjigo odpraviti, in z drugo nadomestiti, ki bo kazala resnico in podajala zdraye hrane. Zlasti, če bo zvezda, ktero nam so jeli nekdaj napovedovati, res izšla, in se bo kdaj slovenska pedagogična zgodovina pisala, naj se v prvej versti na to ozir jemlje, in sploh naj se z imeni in številkami preveč ne obklada: naj se pokažejo le vzori šolstva in le-ti pri svitlem pa gorkem ognji, da pripravniki ne bodo imeli le mučnega uka, ampak tudi blažil-nega poduka.
Matija Čop.
Kar je povedal Prešern 1. 1835 o smerti svojega pobratima v tercinah po nemški, to je popeval 1. 1846, nekoliko bolj z ozirom na našo književnost, v distihih po slovenski — v peti čestitki — najprej v Novicah št. 8 — po gerški ali latinski meri (z opombo: Glasniki z udärji, ali od dveh soglasnikov v ravno tisti, ali od eniga v ravno tisti, od druziga v prihodnji besedi nasledvani so dolgo, vsi drugi kratko merjeni. Glasnik pred glasnikom se vselej pogoltne. Pričujoča elegija se bo v prihodnjim Ilirskim listu tudi v tevtonski meri natisnila. Berite, sodite, zvolite! —), potlej v „Illyr. BI. Nr. 17 (z opazko: Zur Probe, wie sich die antike Sylbenmessung in der slovenischen Sprache ausnimmt, ist in derselben die gegenwärtige Elegie im letzten Blatte der Kmetijske novice erschienen). Ta v naši slovstveni povestnici res znamenita žalostnica se z malo premembo v Poezijah njegovih 1. 1847 str. 95, 96 bere tako-le:
V spominj Matija Čopa.
(Mera po zgölih vdfirjih.)
Tajati led naš še le začne se, pomlad je drugod že; V dragi slovenski vkroten ni domovini vihar.
Stešemo svoj si čolnič nov, z Bogam zročmo ga valovam; Ni se navadil popred breznov se, skal ogibat'.
Zvezde, ki rešjo, bile so neznane, ki čoln pogubejo; Lčl bil naš je kermär, drtigi je bil Palinür.
Ti nam otel si čolnič, si mu z jadrami kermo popravil, Ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhov.
Skrita nobena bila ni zvezd ti neba poezije, Sledni je bil ti domač jezik omikan, učen.
Stari Rimljan kar sveti je gospod, kär Grecia modra, Z Lahi, Francoz, Spaniöl, Nemic in Albionic,
Čeh in Poljak, kar Rus in Ilir, kar rod naš slovenski Slavnih izmislil si bil časa do tvöjga pisanj,
Polno si znadnost imel njih, Čop! velikán uCenósti, Ti si zaklade duhá Krézove bil si nabral.
Nisi zaklepal doma ti žlahtniga blágodaróva, Sébi zročeno mladost, druge si z njim bogatil.
Komej zastavil, roják, si pero préd praznuvajoče V zgubo veliko rodú, kríviga dókaj zamúd,
V Sáve dereče valov tam vertinčinah smert te zasači, Glás ti zapre besedi, 'z rók ti potegne peró.
Zemlja nemili čuvaj nam zaklad tvoj váruje skópa; Gróbi na tvojim oči materi Slavi rosé.
Niso suhe nam prijátlam oči, ki se spomnimo tebe, Ino predragih z tebój tvoje ljubezni darov.
Séme, ki ti zasejal si ga, žš gré v klásje veselo, Nam in za nami dokáj vnúkam obeta sadú.
Naj se učenost in imé, čast tvoja, roják! ne pozabi, Dokler tebi dragó v Krájni slovénstvo živi! —
Kedar se govori o č o p u ino njegovi veljavi v slovenskem slovstvu, povdarjajo se (v. Slovenec II, 148) vzlasti tri zasluge, in sicer: a) da je z živo besedo — mladenčem netruden učenik — um vedril ter z bistro vedo na več krajih vnemal učence, veselil prijatle, budil pesnike, dokler je vzrojila „Krajnska Čbelica". O tej zaslugi in o pomémbi, ktero ima „Kr. čbelica" v slovenskem pesništvu, glej Jezič-nik IX.— XI. str. 37. 38. XV. str. 1 — 8 i. t. d.— V drugo zaslugo se mu šteje, da je b) za dr. Jak. Zupanom v „Abecedni Vojski" ali v „Čerkarski Pravdi" vstopil se na čelo ter voditelj po njej dognal, da je nad Metelčico vzmagala Bohoričica, kar sem na tanko opisal v Jezičniku IX.— XI. str. 38.-48,- Tretja zasluga njegova je, da je e) spisal „Novoslovénsko Bibliografijo" ter jo že 1. 1831 v Novi Sad poslal P. J. Šafariku. Nekoliko je porabil je Šafafik koj v Čas. Česk. Mus. 1. 1833 — 34 po češki sam, bolj na tanko v istem ča-sopisji 1. 1859 — 60 V. Kfižek. Po Čopu je razlagoval Metelko, in po njem pa po Šafariku jo je opisal J. Valjavec v Slov. Bčeli 1. 1853 in naslednje leto A. Janežič v slovnici svoji s kratkim pregledom slovenskega slovstva. Rusom jo je nekaj izdelano poslal V. Klun 1. 1859 v Rusko Bésedo in posebej dal jo natisniti v „Oesterr. Revue" 1. 1864. II. zv. 3. 5. 7 („Die slovenische Literatur") z nekterimi svojimi dodatki. Hrovatom jo je priobčil J. Macun ter Čehom priredil za „Naučni Slovnik" 1. 1863. L. 1864 pa je Čopovo književno povéstnico v izvirnem spisu popolnoma dal na svetlo J* Jireček v Pragi z naslovom: „P. J. Safarik's Geschichte der Südslaw. Literatur. I. Slowenisches Schriftthum" (8. S. 1 — 149).
„Dieser durch gründliches und vielseitiges Wissen, das er nicht erwarb, sondern mit der Gewalt des unter ungünstigen Verhältnissen geborenen Talentes errang, nicht minder, als durch einen edlen Cha-racter ausgezeichnete Mann... — Wenn ihn nur Krain, sein Vaterland, kennt, und nicht die gesummte literarische Welt, so kommt diess nur
daher, weil ihm rastlose, angestrengte Studien, Unterrichtgeben, und ein früher Tod, nicht Zeit Hessen, sich der letztern, ihre Angelegenheiten fördernd, bekannt zu machen" — opazuje k svoji prijateljski nemški spomenici o smerti Čopovi ves žalosten verli F. v. Hermannsthal (lllyr. BI. 1835 Nr. 29). — O slovenskem slovstvu je sicer pobral nekaj iz Truberja, nekaj iz Valvazorja in Marka Pohlina, več iz Kopitarjeve slovnice 1. 1808, a največ si je čop priboril iz pervotnih virov sam, iz knjig in pisateljev, ktere je tako verno zaznamnjal. „Die wichtigste Quelle jedoch, welche Šafafik zu Gebote stand, waren Nachrichten des Humanitäts-Professors und späteren Bibliothekars in Laibach, Mathias Čop (Zböp). Dieser liebenswürdige, bescheidene Gelehrte stand Jahre lang in regem Verkehre mit Šafafik. Šafafik war es nebst Kopitar, der, wie Čop selbst sich ausdrückt, „Interesse an Sla vi eis und Slo-venicis so zu sagen ihm aufgedrungen". Mit einer Emsigkeit, die hohe Achtung verdient, trug čop alles zusammen, wessen er über slowenische (windische) Bücher habhaft werden konnte, und schickte im Juni 1831 die über 100 Folioseiten starke Handschrift seinen gelehrten Freunde zur beliebigen Benützung zu. „Es sind herrliche Beiträge", schrieb Kopitar, durch dessen Hand die Handschrift nach Neusatz befördert wurde, „und ich zweifle, ob Sie sonst woher eine so brave Vorarbeit erhalten haben können. Zhöp ist ein milder Recensent und von extensivem Vergleichsgesichtskreis". — čop hatte wohl die Absicht, und auch Kopitar rieth dazu, selbst etwas davon herauszugeben; indess es blieb beim blossen Wollen. Erst durch Šafafiks Schrift gelangt nun das wichtigste daraus in die OefFentlichkeit. Auch später fuhr Čop fort, über einzelne neuere und ältere Slo veni ca Šafafik Mittheilungen zu machen". Tako piše J. Ji-reček v „P. J. Šafafik's Gesch. d. südsl. Lit. I. pg. IV. Vorw." —
Nekaj o načrtu za prirodoslovje na srednjej stopnji (3., 4., 5. šolsko leto) ljudske šole.
(Dalje.)
Sprijemnost (arthezija).
Poskus 1. Položimo gladki stekleni ploči jedno na drugo! Ako ju hočemo ločiti, čutimo nekak vpor.
Poskus 2. Zmočimo te dve stekleni ploči in jih položimo potem skupaj. Ako jih hočemo ločiti, čutimo še večji vpor.
Poskus 3. Ponavljajmo ta poskus z dvema gladkima lesenima dilicama, opazevali bomo isto!
Poskus 4. Vtakni prst v vodo; prst je moker in na konci visi kaplja.
Kedar se dotikujejo telesa skuša neka privlačna sila njihova delca skupaj držati takó, da se večkrat sprijemljejo. To silo imenujemo sprijeni nos t.
Kedar se kapljine primejo trdnega telesa, pravimo, da ga zmočijo. N. pr. voda zmoči obleko. Nekaterih teles voda ne zmoči n. pr. tolšče.
Sorodne prikazni. Moka se prijemlje mlinarjeve obleke. Prah obvisi na obleki in tudi na stropu sobe. Saje se držč dimnika in lonca.
V p oraba. Sprijemnost porabimo pri pisanji s tinto na papir, s krejdo na tablo, pri pozlačevanji in posrebrevanji, pri malanji in mazanji, pri belitvi, lepitvi, klejitvi, zidanji itd.
Vaje.
Zakaj devljejo konce iz popirja med steklene ploče za zrcala, kedar jih pokladajo jedno ua drugo? — Zakaj teče voda po loncu doli, kedar jo izlivamo iz njega? — Kedó ve še druge primere, pri katerih je sam sprijemnost opazeval? —
Poskus 5. Ako utaknemo prav ozko stekleno cev v vodo, se voda v cevki prizdigne takó, da v njej stoji više kakor v posodi.
Razlaganje. Voda in steklo se sprijemljeta, in ker je cevka ozka, se podpirajo nasproti ležeče stene in vlečejo vodo kviško. —
Prav ozke cevke imenujemo lasovite cevke, in silo, vsled katere se kapljine v njih kvišku vzdigujejo, lasovitost (k apilarnos t).
Poskus 6. Uteknimo košček sladorja na spodnjem koncu v vodo; voda se dviguje kviško, da zmoči ves slador.
Isto ponavljaj s koščkom pivnega papirja, in opazeval bodeš isto.
Zakon. Luknjičava telesa upijajo kapljine z veliko silo.
Luknjice teh teles narejajo namreč brezštevilno množino nepravilno nakopičenih lasovitih cevk.
Te prikazni so jako priproste, katere opazujejo otroci mnogokrat. Celó na spodnji stopnji jih ne prezirajmo, kedar se ponuja priložnost, da jih omenjamo, ker s tem vadimo učence v opazevanji prikazni, ter jih pripravljamo za višjo stopnjo. Ako torej to tvarino, katero bi v njenej celoti najraje prepustili višji stopnji, v berilu nahajamo, jo moramo na srednji stopnji osvetljevati takó, kakor je v prejšnjem za višjo stopnjo izvršena, k večemu če izpustimo prikazni o lasovitih cevkah.
V ó d.
Skušnja. Videli ste gotovo že delavce, kateri so velik kamen dalje pajzali. Vtikali so dol drog (vržel) pod kamen in ga naslanjali na neko podklado, da so ga vzdigavali ter valili dalje. (Glej pridj. pod.)
Podobno napravo v malem
vidite tu. Negibčen drog je ria nepremično PiTiSnFfu'3 podklado tako naslonjen, da ga moremo krog nje gori in doli vrteti; imenujemo ga vod*). Naš vod je razdeljen v jednake dele. (Glej pridj. pod.)
Poskus 1. Obesimo na jedni strani voda utež, na drugej strani jo pa z roko vzdigujmo kviško.
Razlaganje. Ta vod prijemljete dve sili, kateri skušate, da bi ga v protivnih merih obračali; silo, katero premaguje roka (v tem slučaji utež) imenujemo breme; silo pa, katera premaguje breme (tukaj silo roke), imenujemo silo (v ožjem pomenu). — Ko bi namesto roke obesili drugo utež na vod, bi ta ravno tako premagovala breme, iz česar sledi, da moremo za silo (v ožjem pomenu) tudi utež vzeti. Mesto, kjer je vod podprt, imenujemo njegovo podporišče, in mesti, kjer sili prijemljete vod, prijemališči (grabiš či) sil. Saksebnost podporišča in prijemališča imenujemo vodovo ramo**); in sicer imamo dve rami: ramo sile in ramo bremena.
Jednakorainen vod.
Poskus 2. Obesimo na jedni strani voda 1 dg., vod se nagne, ali kakor tudi pravimo, vod pride iz ravnotežja. Obesimo pa še na drugi strani 1 dg. v istej oddaljenosti od podporišča, vod se povrne v vodoravno lego ali v ravnotežje.
Isto opazujemo, ako vzamemo uteži po 2 dg. ali 3 dg. itd.
Razlaganje. V teh slučajih ste vodovi rami jednaki, zato ta vod imenujemo jednakoramen vod.
Zakon. Jednakoramen vod je v ravnotežji, ako je sila jednaka bremenu.
Kramarska vaga.
Najimenitnejša uporaba jednakoramnega voda je kramarska ali navadna vaga. Sestavljena je iz p r e č k e (g r e d e 1 n i c e) in iz dveh s k 1 e d i c; jeklena os z ostrim robom deli prečko na dve jednako dolgi rami in dopušča, da se vod kolikor mogoče lahko vrti okrog nje na podlagi iz jekla. V sredi prečke stoji navpično na njo mala šibica, tako imenovan jeziček, kateri kaže natanko, za koliko se je uklonila prečka iz vodoravne lege.
*) Ako položiš črtalo čez rob tristranske prizme tako, da je v ravnotežji, imaš tudi vod, s katerim moreš narejati poskuse.
**) Tu si mislimo, da sili prijemljete vod pravokotno, kar je v sledečih poskusih v resnici.
Kedar kupuješ vago, glej, da ima te-le lastnosti. 1) Prečka mora biti toliko trdna, da se ne pregne. 2) Prečka mora ostati v vodoravni legi, ako obe skledici od nje izsnameš. 3) Prečka ne sme izpremeniti vodoravne lege, ako deneš v skledici jednaki uteži in če tudi skledici z utežima vred zamenjaš, t. j. ji na druga konca prečke obesiš. 4) Vaga mora biti občutljiva, t. j. da že vidno omahne, ako položimo le malo pre-težo v jedno skledico.
Raznorameni vod.
Poskus 3. Obesimo 12 dg. na prvo kljukico od podporišča proč. Ako obesimo na drugi strani na drugo kljukico 6 dg., ali na tretjo 4 dg., ali na četrto 3 dg. itd., ostane vod v ravnotežji.
Poskus 4. Ako pa 12 dg. na drugo kljukico obesimo, moramo na drugi strani 6 dg. na četrto, ali 4 dg. na šesto, ali 3 dg. na osmo kljukico obesiti, da ostane vod v ravnotežji.
Zakon. Raznoramen vod je v ravnotežji, ako je rama sile tolikokrat daljša od rame bremena, kolikokrat je breme večje od sile.
Uporaba. Raznoramni vod rabimo brezštevilno mnogokrat, n. pr.
kakor vržel, zavora, škarje, klešče, ključ itd. Pridjana podoba nam kaže vago s kembelji ali rimsko vago, pri katerej je breme obešeno na krajšo ramo vodovo, med tem ko se kembelj da premikati po daljej rami BC; poslednja je se zarezami razdeljena na jednake dele, in lahko je previditi, da se Q mora tim dalje od vrtišča pomakniti, čim večje je breme.
Vaje.
Izračunaj te-le naloge:
sila	breme	rama sile	rama bremena	sila	breme	rama sile	rama bremena
?	60 kg.	2 dm.	2 dm.	10 kg.	?	12 dm.	12 dm.
?	n	3 .	•	n	?	24 ,	n
?	n	4 T)	»	a	?	36 „	7)
?	»	5 „	n	a	?	48 „	n
	i. t. d.				i. t. d.		
Kedaj morata dečka na gugalnici jednako dalječ od podporišča proč sedeti, kedaj razno dalječ?
Jednoramen vod.
Ako ležite grabišči sil obe na isti strani podporišča, imamo jednoramen vod (glej pridj. pod.). Tudi za ta \od
£_b velja isti zakon kakor za raznoramen vod.
Uporaba tega voda so: tačka, nož, slamorezna kosa, podložnik kolovrata in slamoreznice, luskač orehov itd.
Kakor to tvarino pregledujemo in presukavamo, se ne moremo na nobeden način za to ogreti, da bi jo porabili za srednjo stopnjo ljudske šole. Z vrželjo velike skale laglje dalje pajzamo, kakor brez nje; s kleščami laglje žrebelj izderemo iz stene, kakor se samo roko; ključ rabimo, da zapiramo in odpiramo duri, omare, miznice itd.; se škarjami strižemo papir, platen in druge stvari itd. Na ta način bi že mogli o tej tvarini pri priložnosti govoriti; pa primerjati jih z vodom in kazati, kateri zakon je pri njih vseh veljaven, to je preveč zahtevano. Ljubše bi nam že bilo, ko bi načrt navajal samo jed-nakoramen vod, ker zakon o njem je lahko umljiv in razlaga navadno vago, katero učitelj že pokazati mora, ko govori o uteži t. j. v prvem šolskem letu.	(Dalje prih.)
Dopisi in novice.
Iz Ra(loljiške»a okraja. Kakor je bilo uže sporočeno, imeli smo učitelji tega okraja, dne 17. junija v Radoljiškem šolskem poslopji navadno letno skupščino, koje se je vdeležilo 17 učiteljev, 4 učiteljice in dva pomožna učitelja; skupaj 23. Točno ob 9. uri zjutraj otvori velečastiti gosp. c. k. okraj. šol. nadzornik skupščino s kratkim, toda jako prijaznim pozdravom in govorom naznanjajo namen skupščine; konec svojega govora prečita se jednikrat dnevni red, a potem preide se k pervej točki taistega.
1.	Skupščina voli enoglasno g. S. Kokalj-a, učitelja iz Mošenj, in gdč. Bauer, učiteljico v Radovljici za perovodji, in gosp. predsednik voli si namestnika g. J. Trojer-ja, učit. v Bledu.
2.	Gospod predsednik poroča, kaj je tekoče šol. leto pri nadzorovanji posameznih šol opazil. On pravi, da je vže vse šole v okraji nadzoroval, a da mora priznati, da šolstvo dobro napreduje, i da je z večino šol zelo zadovoljen; a nekaj pa jih je vendar še, ki so nekoliko zaostale, ter opominja dotične učitelje, da zamujeno dohite. Dalje priporoča, da se skerbi za snago pri učencih in v šoli. Kar šolsko petje zadeva pravi, da je v večih šolali prav dobro, a v nekaterih se goji premalo, ter opominja dotične učitelje s tem, da je tudi petje obligaten nauk v šoli. Glede spisovanja (uredovanja) šolskih spisov pravi, da imajo zopet nektere šole vse v redu, a druge zopet v neredu in pomanjkljivo, ko še vsih predpisanih tiskovin nimajo. On omenja in opisuje važnost vsakega

spisa posebej, a posebno pa priporoča natanjčnost pri šol. zapisniku (matrik) in pri šol. inventaru. On pravi, da se uže po uredovanji šol. spisov, lehko sodbo o šoli sklepa.
3.	Poročevalec g. Medic govoril je slovenski jako dobro. Kazal je temeljito pot, po kateri se ima v ljudski šoli pravopis gojiti. Kekel je med drugim, da je neobhodno potrebno, da učitelj sam v šoli čisto slovenski govori, učitelj naj se nikdar ne vadi in ne rabi krajevnega dijalekta, izgovarjaje se, da ga tako učenci bolje razumejo, kajti, ako učitelj čisto govori, bodo se kmalo tudi učenci od njega čisto govoriti naučili, a potem tudi pravilno pisali.*) Nadalje pravi, da je velika napaka, ako učitelj pri čitanji učencem dopušča, da končnico (1) za (v) izgovarjajo; bere naj se vselej natanjčno po čerkah. On priporoča posebno, da učenci v II. oddelku pogosto po narekovanji pišejo, a narekava naj se ne prehitro, ne prepočasi in tudi ponavljati nikar preveč, ker to učence le moti, a tudi sestavki naj ne bodo predolgi. Kar učenci po narekvi pišejo, pravi, naj učitelj vselej z učenci skupno to popravlja, ker skupno popravljanje obilo več koristi, kakor popravljanje domačih nalog, ker večina učencev take popravljene naloge, ko jih je dobila nazaj, niti ne pogleda več.**)
K poročilu g. Medic-evemu doda g. Žirovnik to-le še: Učenci naj se uže v I. oddelku, a ne še le v II. po narekovanji pisati uče, in sicer prav pogosto naj se po narekovanji piše, kajti tu se stavi pravopisju perva podlaga; a sestavki naj bodo lehki in kratki.
4.	Poročevalec g. Thuma govori nemški, a kázal je dobro i temeljito, kako naj učitelj goji lepopisje v šoli. Kazal je dejansko na šolski tabli izpeljavo malih in velikih pismenk, a tudi napake, ki jih učenci radi pri pisanji na-pravljajo, in kar dela pisavo očem neprijetno, nam je prav natanjko razkladal.***)
5.	G. Trojer poročal je tudi o »vprašavni poli« prav temeljito in razumno, kajti postopal je pojasnujoč od številke do številke tako, da si je slednji lehko vse natanjko zapomnil, da ne bode izgotovljenje taiste nikomur preglavice delalo.
6.	Zastopnika v okrajni šol. svet so si učitelji volili g. Fr. Medic-a, učit. v Radovljici; voljen je bil z 11 od 14 oddanih glasov.
7.	Voljen, (ali bolje) poterjen je bil stari knjižnični intstalni odbor; in sicer: gg. Thuma, Trojer, Medic, Kovšca, Majer v knjižnični odbor; v stalni pa zopet vsi omenjeni razun g. Majer-ja.
K tej točki spadalo je tudi poročilo o okrajni učit. knjižnici, koje pa je izostati moralo radi tega, ko še nekatere, za knjižnico naročene stvari, (med temi tudi mikroskop) došle niso, in vsled tega se tudi račun skleniti ni mogel.
8.	Pri povoljnih nasvetih se pervi oglasi g. Žirovnik in stavi sledeči predlog: Slavna skupščina naj blagovoli c. k. okrajni šol. svet prositi, da rabo novega »Abecednika«, kojega sta učitelja gg. Žumer in Razinger izverstno spisala, v radovljiškem okraji dovoli. Predlog je bil radostno, enoglasno sprejet, akopram so se nekateri učitelji hoteli nad »Abecednikovo« pisavo nekoliko iz-
*) Istina! Učitelj naj bode tudi v čistem slovenskem govoru uzor svojim učencem, a naj nikar ne misli, da je čista slovenščina panslavistični jezik, kakor se je pred nekoliko leti neki tukajšni učitelj s tem bahal, da on spisuje šol. kroniko po kranjsko, ne panslavistično, in da ga je zato celo g. dež. nadzornik pohvalil. Bog pomagaj!
Pisatelj.
**) To je na deželi gola istina.	Pisatelj.
***) G. dopisnik v „Slov. Narodu" pravi, da z poročilom g. Thuma nijso bili vsi učitelji zadovoljni i. t. d. Zakaj ne? Zato, ko nijso vedili za katero stopinjo in kateri oddelek da sporočilo velja.	Pisatelj.
podtikati. A ko se je naznanilo, da hočeta gg. pisatelja tudi navod ovej pisavi izdati, zginula je celo ova izpodtika.
Drugi se oglasi g. Josin, učitelj na Koroškej Beli, in stavi sledeči predlog: C. k. okraj. šol. svet naj blagovoli tako vravnati, da se čas velikih počitnic odloči na mesec avgust in september; namesto septembra in vinotoka; tudi ta predlog bil je jednoglasno sprejet.
Ko se nihče več za besedo oglasil ni, sklenil je g. predsednik skupščino, pozdravljajoč g. c. k. okrajn. glavarja, koji je med zborovanjem skupščino se svojem pohodom počastil. Naposled pa še g. okraj, glavar poprime besedo, ter se učiteljem prav ljubeznjivo zahvaljuje za njihov trud na šol. polji, kateri gotovo brez sadu ostati ne more; spodbuja in vnema navzoče, izpolnovati še prihodnje vestno svoje dolžnosti; posebno pa priporoča gojiti in buditi pri mladini patriotične čute, ljubezen in vdanost do prevzvišenega vladarja in cesarske hiše, ter sklene svoj govor, poslavujoč se od skupščine s trikratnim »živio-klicem« na Njega Veličanstvo presvitlega cara Franca Josipa I., kot posebnega pokrovitelja ljudskih šol. In skupščina se je zatvorila o % 12. uri dopoludne.
Takoj po skupščini otvori se druga skupščina, namreč, okraj. učit. društva. Marko Kovšca, učitelj iz Krope, kot tadanji predsednik pozdravlja navzoče (kterih je bilo 15), naznanja stan društva, izpodbuja k složnosti in marljivemu delovanju, prečita društ. pravila in vabi navzoče k volitvi novega odbora. Skupščina voli v odbor: gg. J. Trojer-ja, Fr. Medic-a, J. Žirovnik-a, M. Kovšca in J. Pretner-ja; a odbor voli za predsednika g. M. Kovšca, za blagajnika in predsed. namestnika g. J. Žirovnika, in tajnika g. Fr. Medica.
Odbor je potem sklenil, da se ob priličnem času skliče zbor, kjer se bode govorilo i posvetovalo o šolskih rečeh; kedaj da se snide zbor, to bode odbor še le določil, isto tako tudi, o čem se bode govorilo. Odbor tudi sklene, da se bode narodno petje gojilo, in v to sverho se ima društvo takoj vpisati kot ud v »Glasbeno Matico«, da bode imelo potrebnih napevov. Kot vodja petja se izvoli g. J. Žirovnik.
Toliko za zdaj. Drugi pot še kaj, ako je drago. (Prosimo U.). X.
Učiteljska skupščina Postojnskega okraja dne 7. julija 1.1. Ta dan
imeli so učitelji omenjenega okraja svojo letno zborovanje (konferenco) v Postojni, in sicer v sobi II. razreda tamošnje narodne šole. Navzočih je bilo 39 učiteljev in 4 učiteljice, trije (dva učitelja in jedna učiteljica) niso došli. Predsednik zborovanju, g. nadzornik Thuma, pričel je le-to ob 10. uri predpoludne s prijaznim pozdravom, omenivši ob jednem umeršega kolega g. Pera; tudi je v začetnem svojem govoru g. nadzornik povdarjal veselo dogodbo prevzvišenej nam cesarskej obitelji, namreč zaroko Njih visokosti cesarjeviča Eudolfa s princesinjo belgijsko Štefanijo, kar se je navdušenjem vzelo z burnim trikratnim živio-klicem na znanje. Naposled se je še zahvalil g. glavarju A. Globočniku za čast, da je izvolil pohoditi naše zborovanje. Zdajci preide se na dnevni red. Za svojega namestnika si izvoli g. Thuma nadučitelja senožeškega g. Demšerja; a učiteljsko osobje izbralo si je jednoglasno za zapisnikarja: gospč. Levstik, in g. Gradišnik-a. — Na to objavi g. nadzornik svoje pri inspiciranji narejene opazke. V obče se zadovoljno izrazuje ter konštatuje, da se je pouk zdatno zboljšal. Tu pa tam še pač ni vse tako, kakor bi se i pri najskromnejših težnjah želeti smelo; a nadejo izrazi, da se bode tudi tu vse kmalu na bolje obernilo.
Prav povoljni vspehi dosegli so se v realističnem pouku, tudi v pisanji se je dokaj storilo; slovenska slovnica ko sploh slovenski jezikov lik pa se je preveč zanemarjal, isto tako se je na računanje na pamet premalo ozir jemalo ...
Uradni spisi pa so povsod — razven 4 šol — v najlepšem redu. Naj omenimo še, da je g. nadzornik izrekel učiteljstvu sploh svojo hvalo za trud, ki ga je imel pri poučevanji ter ga navduševal k nadaljnemu vstrajnemu delovanju na polji narodne izomike. Ko je naznanil še najnovejše šolske postave in ukaze
—	sledila je naslednja točka dnevnemu redu: »O vpeljavi kmetijskega pouka na ljudskih šolah tukajšnega okraja« *), o čem je referiral g. M. Kant precej obširno, ter navedel potrebo in korist vpeljave tega prevažnega predmeta
—	v tukajšnem okraju. Njegov prvi predlog, da se kmetijskemu poduku vže v vsakdanji šoli prva podlaga postavi, kakor tudi peti nasvet, da se za učitelje tukajšnega okraja na deželne, oziroma državne stroške osnuje dvoletni, vselej 4tedenski kmetijski tečaj na deželnej sadje- in vinorejnej šoli na Slapu med velikimi počitnicami, je konferenca enoglasno sprejela in potrdila. Nasveti pa, da bi se kmetijski poduk pozimski čas z ponavljavnico združil (na teden po 2 uri) a se poletni čas samostalno vpeljal samo ob nedeljah (vselej po 2 uri) do konca šolskega leta, kakor tudi, da bi se §. 6. postave od 28. svečana 1874 1. tako prenaredil, da bi vgajal ponavljavnici in kmetijskemu poduku, kakor tudi četrti nasvet o menjevanji tvarine kmetijskega poduka na enorazrednicah, niso se sprejeli.	(Konec sledi.)
Iz Šent-Jerneja na Dolenjskem se piše »Učit. Tov.«, da je dež. predsednika, g. Winklerja, prišedšega iz Kostanjevice dné 21. julija pričakovala tudi šolska mladež z učitelji vred. G. nadučitelj je pri tej priliki priporočal šolo milosti dež. predsednika; otroci, njih okoli 400, vsi namreč ki dopoldne in popoldne v šolo hodijo, so imeli zelene vejice v rokah. G. predsednik je potem šel v posamezne razrede 3razredne ljudske šole, tam je tudi mogel videti pretesne prostore za toliko število otrok, v 3. razredu so brali in razpravljali ber. vajo »sadjereja« iz II. berila. G. predsednik je izrazil potem svojo zadovoljnost učiteljstvu, otroci so pa popoludne imeli pražnji dan. Potem se poda g. predsednik k županu g. Zagorcu, in popoludne se je odpeljal proti Kudolfovetnu. Kakor znano, potuje g. predsednik po Dolenjskem, ogleduje kraje po toči poškodovane ter pomaga, kjer in kolikor more. Pri tej priliki mu skazuje ljudstvo zaupanje in vdanost; več občin ga voli v častnega občana, od vseh strani se razlega »slava« cesarjevemu namestniku na Kranjskem. — Slovenci namreč so močno hvaležni g. Taafejevi vladi, da je poslala na Kranjsko za per-vega uradnika gospoda, ki je rodom Slovenec, in pervi iz med cesarskih namestnikov, ki govori z ljudstvom v njihovem jeziku; od tega gospoda pričakujejo Slovenci pravično vlado, ki bode izpeljala postave o ravnopravnosti vseh narodov in jezikov; ukazi so bili dosihmal tako lepo brati na papirju, a v djanji so jih malo spolnovali. Živila, tedaj pravična vlada!
Ooerski pervostolnik kardinal Šimor, nadškof v Ostrogonu, je naložil 100 000 gl. Dve tretjini obresti (4000 gl.) imajo dobivati katoliški ljudski učitelji ostrogonske nadškofije, ki nimajo postavno odmerjene plače. Jedno tretjino pa je odmenil katoliškim občinam, ki zarad revščine ne morejo vzder-ževati svoje šole.
j; Gsp. Skobelev-ica, mati ruskega generala Skobeleva, je prišla v Sredec (Sofijo), glavno mesto Bulgarskega, da tam uredi dekliško šolo. Ko se je gospa pervi pot pokazala na galeriji zbornice, ustane predsednik zbora, Slavejhov, ustavi razpravo, in pozdravi gospo, ki je bila zelo iznenadena zarad tacega odlikovanja, a ko je potovala iz mesta je bila zavratno umorjena.
*) Natančneje o tem glej list 13. „Uč. Tov.".
Deželni zbor Štajarski. Deželni 7,bor je — tako poroča »SI. Gosp.« nagle smrti umrl dne 7. julija ti. Zanimiva bila je 15. seja, ker so takrat slovenski poslanci zlasti gosp. dr. Radaj in gosp. Žolgar grajali, da je na vino-rejski šoli v Mariboru vse nemško, učitelji in učni jezik. V 16. in 17. seji razgovarjali so se o silnih stroških za ljudske šole. Nemški konservativci (možje naše stranke) so zapustili zbornico, ker hočejo, naj so liberalci sami za vse odgovorni. Jednako storili so, ko je šlo za pokritje pomanjkljeja celih 242.894 gld., kar so se ve tudi liberalci zakrivili s svojim pometanjem z denarji. Osamljeni liberalci so imeli 2 nasveta na razpolago. Letos so si liberalci s pomnoženimi dačami pomagali iz zadreg; dolga najeti si niso upali.
Rusi ni v Galiciji niso imeli tistih pravic, kakor jim gre po njih številu, vzhodna Galicija je namreč po večem rusinska, niso imeli šol s svojim učnim jezikom. 27. maja t. 1. so se zbrali Rusini v mestu Levovem, nad 300 jih je bilo, predsedoval jim je kanonik Svedzicki, izvolili so odbor petnajsterih, ki bode sestavil prošnjo na mestno svetovalstvo, deželni šolski svet in ministra pouka, da se v mestu Levovem ustanovi šola z rusinskim poučnim jezikom.
Poljaki hočejo to preprečiti, ali upanje je, da se prošnja Rusinov vsliši.
Francosko. 30. maja so bili redovniki vsili nedopuščenih redov odpravljeni iz Francoskega, v I. versti so bili jezuiti, ker s temi se začne povsod preganjanje katoličanov. — Koliko otrok brez učenikov, koliko revnih brez pomočnikov, to vse ne briga liberalce, redovnike morajo pregnati.
Pot iz severno-ledenega morja skozi Beringov preliv je prebrodil švedski kapitan Nordenskiold. Vozil se je ob bregu ledenega morja, kjer se izlivajo velikanske sibirske reke Ob, Jenizaj i. d. v severno-ledeno morje, bil je le še eno uro od odpertega morja boreč se se severnim ledom, kar zamerzne barka v ledu in čakal je od 28. septembra 1878 do 19. junija 1879, da je mogel zopet odriniti, prebrodil je Beringov preliv in prišel v Japonsko luko, od koder se je vernil v Evropo svojo domovino, kjer so ga slavno sprejemali.
Jernej Kopitar, čegar stoletnica se bode letos obhajala, je bil rojen v Repnjah, Vodiške fare, 21. avgusta in še tisti dan kerščen; oče mu je bil Jakob Kopitar, mati Marija Resman. Tako je zapisano v kerstnih bukvah Vodiške župe.
V četertek 5. t. 111. je odborova seja slovenskega učiteljskega društva. — Tovariši, prevdarite, kaj bi kazalo postaviti na dnevni red občnemu zboru, ki ima biti uže prihodnji mesec; vljudno vas tedaj vabimo k seji v četertek ob navadni uri!
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. V šolskem okraju ljubljanske okolice se stalno oddajejo sledeče učiteljske službe:
Na lrazrednej šoli na Černučah, letna plača 400 gld. in stanovanje.
Na lrazrednih šolah na Dobrovi, v Šent-Jurju, na Kopanju in v Škocijanu po ena, letna plača 450 gld. in stanovanje.
Na 2razrednih šolah v Borovnici in Š m ar j i dvoje učiteljskih služeb, letna plača 400 gld.
Na 4razrednej šoli na Vrhniki troje učiteljskih služeb, letna plača 500 gld. in 4. z letno plačo 400 gld.
Prosilci naj vložijo prošnje, previdene z dokazom učiteljske sposobnosti in dosedanjega službovanja do 20. avgusta 1880, pri podpisanem c. kr. šol. svetu in sicer taki, ki so v službi, po potu predstavljene šolske oblastnije.
C. kr. okrajni šolski svet za okolico Ljubljane 15. julija 1880,
V	šolskem okraji Kranj. Na lrazrednej ljudski šoli v Voklem je učiteljska služba z letno plačo 450 gld. in naturalnim stanovanjem. Osebe le možkega spola naj svoje prošnje z dokazi obložene do 25. avgusta t. 1. tukaj vložijo. C. kr. okrajni šolski svet v Kranji, 24. julija 1880.
V	šolskem okraji Kamnik. Na lrazrednej ljudski šoli v Zalogu pri Komendu je učit služba z letno plačo 400 gld. in prostim stanovanjem izpraznjena. Prošnje za to službo do 6. avgusta 1.1. pri c. kr. okraj, šol svetu v Kamniku.
V	šolskem okraji Radovljiškemu. Na 4razredni ljudski šoli v Radovljici, učit. služba, 1. p. 400 gl. Na lrazredni ljudski šoli v Begunjah, učit. služba, 1. p. 450 gl. in stanovanje (razpisana le moškim). Na lrazredni ljudski šoli v Dovjem/ učit. služba, 1. p. 400 gl. in stanovanje. Prošnje do 15. avgusta pri c. k. okraj. šl. svetu v Radovljici.
Na c. k. rudniški šoli v Idriji. V. učiteljska služba, 1. p. 450 gl. in dj. priklada 90 gl., ki se ne všteva v pokojnino.
Pri tej službi so tudi petletne doklade po 40 gl., ki se štejejo od stalnega umeščenja in se vštevajo tudi v pokojnino; učitelji so v X. redu derž. uradnikov, a drugih pravic zarad tega nimajo. Prošnje pri c. k. rudniku v Idriji v 4 tednih (do 18. avgusta).
Začetkom šolskega leta 1880/1 bodo se v šolskem okraju Kočevskem sledeče učiteljske službe oddale, in sicer:
1.	Definitivno:
Druge službe na dvorazrednih ljudskih šolah v Starem logu, v K o-privniku, v Dobrepolji, v Loškem potoku; tretja služba na triraz-redni šoli v Velkih Lašičah; četerta služba na štirirazredni šoli v Ri b niči; druga služba na dvorazredni dekliški šoli v Ribnici in tretja služba na trirazredni šoli v Sodražici, vsaka s 400 gld. letne plače; službi na eno-razrednih šolah v Ban j al o ki in nemški Reki (Rieg) vsaka s 450 gld. letne plače in stanovanjem v šoli;
druga služba na trirazredni šoli v Velkih Lašičah s 500 gld. letne plače;
perva služba na dvorazredni dekliški šoli v Ribnici s 450 gld. letne plače.
2.	Definitivno ali provizorno:
Službe na enorazrednih šolah v Polomu, v Dragi, v Logu in na Robu s 450 gld. letne plače in stanovanjem v šoli;
tretji službi na štirirazrednih šolah v Kočevji in v Ribnici s 500 gld. letne plače;
četerta služba na deški šoli v Kočevji s 450 gld. letne plače;
služba na enorazredni šoli pri sv. Gregorji s 400 gld. letne plače in stanovanjem v šoli.
Prošnje za te službe naj se s potrebnimi spričevali po postavnem potu do 31. avgusta 1880 pri podpisanem c. kr. okrajnem šolskem svetu vložijo.
Opomni se, da drug učitelj v Starem logu, v Koprivniku, Dobrepolji in v Loškem potoku in tretji učitelj v Sodražici zamore tudi eno sobo za stanovanje v šoli brezplačno imeti.
C. kr. okrajni šolski svet v Kočevji, dne 20. julija 1880.
>	Premembe pri učitelj stvu.
Na Kranjskem. G. J. T h u m a, stalni nadučitelj v Postojni; g. J. Zamik iz Vrabč na Breznico na Gorenjskem.
Odgovorni urednik: Matej Močnik.
Tiskar in založnik: J. R. Milic.