Čas, ki je poln izzivov Krajevna skupnost Mlačevo je skupnost pridnih in delavnih podeželskih Ijudi, tako v zasebnem življenju kot v skupnem soodločanju in delu pri svojem razvoju. To je bila že v prete klem, skoraj dvajsetletnem obdobju. Z gradnjami vodovodc elektrifikacije, modernizacije poti, javne razsvetljave, meteorm fcanalizacije smo se zapisali med relativno razvite skupnosti Tudi nekaj društev je v tem obdobju primerno delovalo. To pa ne pomeni, da imamo rešene vse probleme. Naj nekaj večjih naštejem: • poseljevanje v bližnji preteklosti je bilo prepoceni, da h lahko vmili ekonomsko komunalno rento v prostor, ki smo p za vedno izgubili, na kateri v razvitem svetu gradijo razvoj; • infrastrukturno omrežje je marsikje zgrajeno brez pred menzioniranja, zato ne dopušča brez vlagaru dodatnih obrenK nitev; • nedokončane kanalizacije in čistilne naprave, nekatei poti, telefonije; • izgradnja regionalnih cest Mlačevo - Krka in Mlačev - Zdenska vas; • promet z zemljišči skupnega pomena - komunščine; • v preteklosti uničen grad Boštanj; • Radensko polje, hidromelioracije, poplave in smeti; • farma Boštanj, ekološki problemi in aronodirana zemlja. • Romi; • deponija Stehan - izcedne vode in bodoča lokacija. Prav je tako, »da voda teče nizdol,« vendar pa ni prav, da se stekajo tudi problemi širšega prostora. Pri reševaniu večine teh problemov smo primorani iskati rešitve izven same organiza-cije. Tradicionalno dobre odnose vzdržujemo s sosednjimi kra-jevnimi skupnostmi, ki jih želimo še poglobiti. Možnosti za nadaljnji razvoj so v tem delu občine nekoliko specifični. Tu živi čez osemsto ljudi. Zaradi arondacij v šestdese-tih letih in izseljevanja avtohtonega prebivalstva, je večjih kme-tov premalo, da bi bilo dovolj dela in dohodka za preživetje. Zato je veliko Ijudi zaposleno v grosupeljski in Ijubljanski indu-striji, katera se srečuje z velikimi težavami pri preoblikovanju. zato je vprašljiva tudi socialna varnost teh družin. Časi nas silijo, da bomo morali razmišjjati drugače: • Možnosti v dopolnilnih dejavnostih je nekaj, vendar ne dovolj. • Obvezno bo potrebno razmišljati o uveljavljaryu privatnega podjetniškega in obrtnega sektorja v sekundamih in terciarnih dejavnostih. • Posebno pozornost pa bi morali v bližnji prihodnosti posve-titi specializiranim kmetijam, biohrani, predelavi hrane, izdelavi raznih izdelkov domače in umetne obrti, turizmu s kulturo in rekreacijo, servisi, trženju... • Poleg zasebnega kapitala in programov, je rmjno potrebno zagotoviti javno obnovo in dograditev nekaterih objektov (cer-kev sv. Martina, gasilskih in drugih prostorov), konzerviranje razvalin boštanjskega gradu, ter nameniti prostore npr. v izobra-ževalno kulturno, športno in rekreacijsko dejavnost. • Morebitni obstoj (šolske) farme bo moral upoštevati krite-rije obremenitve prostora in se obvezno vkJjučiti v aktivno sožitje v tem prostoru. - - • Urejanje, podobo in koriščeiye prostora mora biti močneje strokovno podprto preko interdisciplinarnih svetovalnih in nad-zornih služb. Istočasno vemo, da kot skupnost neposredno ob občinskem centru, od katerega pa vseeno nekoliko več pričakujemo (Gro-suplje - mesto), ni potrebno graditi vseh funkcij centra. Z upoštevanjem dejstev, tradicionalnih vezi in organizirarg (vaške skupnosti, fare), dela, sposobnosti in potreb, pričakovarg in vrednot prebivalcev pa je nujno potrebno razmišljati o pri-hodnosti. Ta bo boljša samo takrat, kadar si bomo znali najti prijazno mesto v tej skupnosti z dogovorom med seboj in v povezovanju z zunanjimi dejavniki, se obnašali racionalno, moralno, svobodno (in ne samovoljno), demokratično, dostojan-stveno in suvereno. Brez pozitivnega odnosa do duhovnih vred-not vsakega posameznika in skupnosti ter pestre palete kul-turne dediščine pa je nemogoče doseči zastavljene cilje. Kljub trenutnemu splošnemu razpoložeiyu ni nikakršega razloga, da ne bi realni optimizem zavel tudi v naši skupnosti. JOŽE MIKLIČ