DELAVSKA
PRAVICA
Glasilo krščanskega delovnega ljudstva
Ishaj« v»ak Četrtek pop.; v silita u prašnika	II	Posamezna Številka Din l'5o — Cena; u 1 mesec	II	Oplaši, reklamacije la naroCnina na uprava
tftan ooprel - Urertniftiv o : Ljubliana, MiklnSI-	D.n 5 -, za tetri leta »in IS-., sa pol leta Din Jo -; za	Delavska zbornica, Mlkloiltevn cesta 2», l-"»4
f^vo c# _ Nelrankirana pisma se ne sprejemajo	||	Inozemstvo Din 7*- (mesečno) — Ogla*: po dogovoru	||	Telefon 2205. ®lov. čekovnega računa 1 •
Atom:
Sveta	noč	sv.
Ena največjih zaslug sv. Frančiška je, da je ljudi zopet približal Kristusu. Kristus je imel dve naravi: božjo in človeško. Kristjani so od vsega početka sicer to vedeli in tudi verovali, vendar so vsled nekega strahu, da ne bi Boga v Kristusu preveč ponižali, gledali v njem v prvi vrsti Boga in ga tudi temu primerno častili. Spoštovali so njegovo božje veličastvo, gledali so v njem kralja nebes in zemlje in se temu spoštovanju primerno komaj še upali gledati nanj kot človeka in morda ni bil ravno v tem zadnji vzrok propadanja verskega življenja in s tem tudi cerkve sploh, katero je ravno sv. Frančišek moral znova poživiti. Veličastne cerkve, slovesna služba božja: vse je moralo sicer spominjati na Kristusa, toda v prvi vrsti na Kristusa Boga ter njegovo veličastvo. S svojim veličastvom in božanstvom naj bi Kristus vplival na vernike in strah pred njim naj bi jih privedel do pokorščine do njegovih naukov. Kako daleč so šli v tem oziru, nam kaže dejstvo, da so celo Kristusa na Križu, kjer se vidi tako rekoč vsa njegova človeška onemoglost, predstavljali živega, z odprtimi očmi in s kraljevsko krono na glavi. Kakor se nam to čudno zdi, vendar je resnica, da so ga v tej obliki predstavljali in slikali notri do 13. stoletja. Šele pod Frančiškovim vplivom so ga začeli slikati tako, kakor ga vidimo dandanes. Čisto naravna posledica tega je bila, da verniki to božje veličastvo, ki se je kazalo celo na križu, ni moglo vneti s sočutjem ali pa iste nase potegniti: Saj ima človek že po naravi nekak strah pred vsakim veličastvom.
Vse drugače je umeval duha Kristusovega in evangelijev sv. Frančišek. Dobro je spoznal, da Kristus ni prišel na svet zato, da bi nas s svojim veličastvom plašil, ampak je ravno zato vzel človeško naravo, da bi se nam tolikanj bolj približal ter nam s svojo človeško naravo bil zgled, kako naj svoje vsakdanje človeško življenje uravnamo po božji volji. Boga človek ne more videti, zato je Bog postal človek, da bi mu bil živ zgled. Vedel je sv. Frančišek, da je Kristus prišel na svet kot zdravnik k bolniku. Kakor se mora zdravnik približati bolniku in prilagoditi bolniku, tako tudi ni hotel stati le oddaleč, da bi ga s spoštovanjem občudovali, ampak bi ga kot zdravnika, ki čuti, kaj je bolezen, ljubili in mu brezskrbno zaupali. Približati je torej hotel Kristus ljudi k Bogu, ne pa jih morda oddaljiti, zato je skril svoje veličastvo pod ubogo človeško naravo. To je čutil sv. Frančišek in skušal tekom celega svojega življenja to misel udejstviti in vcepiti v srca vseh ljudi. V ta namen je premišljeval sam in ljudem predočeval Kristusovo življenje in trpljenje. Dokaz temu so Frančiškove jaslice v Greccio-u in petero njegovih ran, ki jih je dobil na gori Alverniji.
Vsi življenjepisci svetnikovi se strinjajo v opisojranju najnežnejše ljubezni, ki jo je gojil sv. Frančišek do božjega deteta Jezusa, katero nam zlasti na sveto noč zbuja v srcih čuvstva polna poezije, radosti in ljubezni. Rojstvo Deteta Jezusa, tako piše Tomaž Čelanski, je Frančišek praznoval z neizrekljivo gorečnostjo, bolj kot katerikoli drugi praznik. Rekel je, da je to praznik vseh praznikov, ob katerem je Bog postal mali otročiček ter ležal v naročju Evine hčerke. V duhu si je predstavljal te otroške ude, poln hrepenenja, da bi jih smel poljubiti in sočutje do dečka Jezusa je tako prešinjalo njegovo srce, da je kakor otrok jecljal besede ljubezni do Njega. In ko so se nekoč pogovarjali, je-li se
sme jesti meso ali ne, ker je ta praznik padel na petek, je odgovoril bratu Mav-riciju rekoč: »Grešil bi, o bratec, že s tem, da bi sploh petek imenoval ta dan, na katerega nam je rojeno božje Dete. Hotel bi, da bi na tak dan uživale meso celo stene, in ker tega ne morejo, da bi bile vsaj od zunaj ž njim namazane.«
Hotel je tudi, da bi vsaj ta dan bili nasičeni reveži od bogatinov in da bi se na ta dan dala volom in oslom večja mera ovsa in sena, kakor po navadi v spomin na čast, ki jih je doletela, da so s svojim dihom greli ude božjega Deteta. In če bi mogel govoriti s cesarjem, je nadaljeval sv. Frančišek, bi ga prosil, naj izda splošen ukaz, naj vsi tisti, ki to zmorejo, nasujejo po cestah žita in zrnja, da bi na tako slovesen dan imeli v obilju hrane ptički, zlasti bratci škr-jančki.
In če je le mislil na uboštvo, ki je tisti dan obdajalo ubogo Devico, se ni mogel zdržati solz, tako da je nekoč, ko je med obedom neki brat omenil uboštvo Marije in Kristusa njenega Sina, se takoj dvignil s svojega prostora, začel jokati in zdihovati ter je na golih tleh použil svoj preostali košček kruha. — (Prim. Speculum perfectionis c. CXIV.)
Posebno pa je čutil naš ljubeznivi svetnik, kako mu raste čez mero pobožnost do skrivnosti rojstva Gospodovega, po svojem popotovanju po Jutrovem in obisku svetišč v Palestini. Dokaz za to imamo v znanem in poezije polnem dogodku, ki je bil silno važen ne samo za pobožnost vernikov, ampak tudi za umetnost in zgodovino: to so žive jaslice, ki jih je prvi obhajal naš sv. očak.
Leta 1223 se je sv. Frančišek na povratku iz Rima ustavil z nekaterimi tovariši v gorskem mestecu Greccio, v reatinski dolini Umbrije. Ob tej priliki — bilo je 14 dni pred božičem — je dal poklicati k sebi v Fonte Colombo zemljemerca Ivana Velita, svojega prijatelja in dobrotnika reda, ter mu je rekel: »če ti je prav, bom praznoval letošnjo sveto noč na poseben, v resnici poetičen način. Izberi v svojih gozdovih kak kraj ali še boljše kako votlino, če je katera ondi, in tam daj pripraviti jasli z malo slame, priveži ondi enega vola, enega oslička, z eno besedo pripravi vse, kar je treba za živo pred stavljanje jaslic.« Komaj je Ivan to slišal, je hitel, da izpolni naročilo Frančiškovo in pripravi vse potrebno; in res. na večer svete noči je bilo vse priprav ljeno.
To svojo namero, katero je bil, kakor poroča sv. Bonaventura (Vita s, Francisci) odobril in blagoslovil sam papež, je Frančišek razodel ne samo svojim sobratom v Greccio-u in bližnjih samostanih, ampak tudi prebivavcem cele okolice. In ti so se res v veliki množici zbrali v greškem gozdiču morda bol iz radovednosti nad novico, kakor vslec svetosti predstavljanja. In ob polnoči so v gozdu, razsvetljenem po tisočerih bakljah, donele prazniške pesmi in skale so odmevale od splošnega veselja.
Frančišek, oblečen kot dijakon, je pel evangelij, potem pa je šel globoko dihajoč par korakov naprej, ves prevzet globoke pobožnosti in prenapolnjen z neizrekljivim veseljem stopil bližje k jaslicam in govoril ljudstvu z nebeško sladkostjo o rojstvu ubožnega kralja v malem betlehemskem mestecu.
In često, hoteč imenovati Jezusa Kristusa, ves vnet in žareč nedopovedljive ljubezni, ga je imenoval le betlehemskega otroka. In izgovarjajoč besedo Betlehem, je bil njegov glas podoben meketanju jagenčka, njegova usta so bila pol-
na tega glasu, pa še bolj najslajših čuv-stev, tako, da je med imenovanjem bo- , žjega Deteta svoje ustnice oblizoval, j okušajoč na tak način vso sladkost tega ■ rajskega imena. (Thomas Celano in sv. Bonaventura).
Sv. maša je bila brana nad jaslicami, j ki so služile kot oltar, da bi bilo božje Dete pod podobama kruha in vina samo pričujoče, kakor je bilo telesno in vidno pričujoče v Betlehemu. In medtem, ko se je Frančišek pripravljal, da bi božje Dete položil na slamo, se je prikazal v jaslih deček čudovite lepote, ki je na videz spal, med tem ko se je svetnik trudil, da bi ga zbudil. Svetnik je nato dete ljubeznivo vzel v naročje in dete se zbudi, nasmeje Frančišku in gladi s svojimi malimi ročicami njegovo brada-sto lice in raskavo rujavo kuto. In tej prikazni se ni Ivan prav nič čudil. Kajti Jezus je bil v srcih mnogih mrtev ali je vsaj spal, Frančišek pa ga je s svojo besedo in zgledom obudil k življenju ali iz spanja.
V	spomin na to slovesnost je bila pozneje v Greccio-u sezidana kapelica, v kateri stoji oltar prav na tistem kraju, kjer so stale jaslice in je Ivan Velita videl božje Dete.
Taka je bila ona sladka noč, kakor jo imenuje Tomaž Čelanski, v kateri je pred 9edmimi stoletji dal Frančišek nov nagib za živo predstavljanje onega ganljivega dogodka, ki se je vršil dvanajst stoletij prej v Betlehemu v noči, ko so pastirji budili svoje črede in so angeli peli: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje. In od tedaj sinovi sv. Frančiška niso pozabili na zgled svojega serafinskega očeta in se po vseh svojih cerkvah drže te lepe navade kot ene najlepših sredstev za gojitev pobožnosti vesele poezije in naj-odkritosrčnejše radosti. (Cfr. P. V. Vitto-rino Fachinetti O. F. M., San Francesco d’Assisi nella storia, nelle leggenda, nell’arte, Milano 1921, p. 337—339; Beda Kleinschmidt, Sankt Franziskus von As-sisi in Kunst und Legende (Gladbach), p. 75—79; Johannes Jorgensen, Der hi. Franziskus von Assisi (Kempten u. Mtin-chen, p. 417—420.)
Tako so se vršile prve žive jaslice sv. Frančiška. Ni bil on prvi, ki je prišel na misel, predstavljati večno lepi prizor rojstva Gospodovega v betlehemskem hlevčku. Ze iz četrtega stoletja imamo v katakombah sv. Boštjana ohranjeno sliko jaslic. Vol in osel pri jaslicah sta na njih nedvomno vsled vpliva pseudoma-tijevega evangelija, kjer se pripoveduje, da je Marija tretji dan po rojstvu Gospodovem šla iz votline, kjer je rodila Jezusa, in položila božje Dete v hlev med vola in oslička, da se je na tak način spolnilo prerokovanje Izaijevo: »Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega gospoda« (l, 3). Živali so, kakor pripoveduje isti evangelij, spoštljivo in stanovitno častile Jezusa in ondi sta se Jože! in Marija mudila tri dni. Kljub temu, da temu sporočilu ni kdo ve kaj verjeti, ni čisto b.cz pod age, ker se naslanja na Habakukovo prerokovanje: »V sredi dveh živali se boš dal spoznati« (3, 2). Vendar pa se tudi te besede nahajajo le v grškem prevodu sv. pisma in v Itali, v hebrejskem in latinskem jih ni. (Cfr. P. Syxtus O. C R., Notiones
archaeologiae Christianae, Romae 1910, Vol. II., p. 2, pag. 116-118.)
Prvi torej ni bil sv. Frančišek, ki je prišel na misel predstavljati jaslice, pač pa lahko rečemo, da je bil prvi, ki jih je dal predstavljati v kolikor možno naravni obliki, prvi je bil, ki je jaslice iz cerkve prenesel v prosto naravo. Sinovi svetega Fiančiška so seveda to vpeljali v svojih cerkvah in tako se je ta lepa navada razširila po ceiem, širnem svetu, tako da bi dandanes težko našel pristno katoliško družino bodisi v mestu ali deželi, ki bi praznovala božične praznike brez jaslic.
In kaj je hotel doseči Frančišek 3 svojimi jaslicami? Pač nič drugega kakor v sebi, bratih in vseh ljudeh obuditi živo, mogočno ljubezen do novorojenega Zveličarja ter jih z živo sliko opozoriti na vse nauke, katere nam je dalo božje Dete že pri svojem rojstvu. Le predobro je vedel tudi sv. Frančišek, da živa slika vse drugače vpliva, kakor pa še tako lepa beseda naj si bo že pisana ali govorjena. Kdor pazno opazuje jaslice, vidi predvsem, kako one nehote morajo blažilno in tolažilno vplivati na tiste, ki so te tolažbe najbolj potreb ni, to so delavci in ubožni ljudje. Ravno ču-ječim, delavnim, ubogimi pastirjem je bilo najprvo oznanjeno rojstvo Gospodovo, ne pa bogatinom, ki imajo svoje ove-seljenje in tolažbo že v svojem bogastvu. Uče nas dalje jaslice, kako zmotni so predsodki tega sveta, ki zaničuje ponižnost in prezira uboštvo. Božje dete se ni sramovalo ne hleva, ne bližine živali, ne sena in slame. Četudi še ni govorilo, vendar glasno pridiga in kliče vsakemu, ki je premišljuje s paz-nim srcem: Nikar se ne sramuj svoje revne obleke, svojih revnih staršev, svojega bornega stanovanja, glej, če bi to bilo v resnici kaj sramotnega, bi si vsega tega božji Sin gotovo ne bil izbral za svoj delež. Pogled na jaslice ti pa pomaga premagati predsodke tudi pri samem sebi. Ze sam pogled brez pridige in besedi te uči, da je telesu koristno zatajevanje, da je zanj bolje če ne ravnamo ž njim preveč mehkužno. Božji Sin, ki bi si lahko po svobodni volji izbral, katerikoli čas bi hotel, si je izbral polnočni in hladni zimski čas kot primeren za prihod na svet. Lahko rečemo, da ni mogel skoraj bolj neprijetnega trenutka izbrati zase in za svojo ubožno mater, saj je imela komaj plenic za povijanje in jaslic za posteljico. Sin božji, ki se ne more motiti, si je izbral to, kar je bolj neprijetno za telo. To je torej boljše in koristnejše in najbolj varno. Kdorkoli bi ti svetoval drugače, varuj se ga kot zapeljivca. To so bile misli, katere je hotel Frančišek vzbuditi s svojo predstavo pri gledavcih. Celo njegovo življenje je nekak odsev pridige Deteta v jaslicah. Odložil je svoje bogastvo, sam je hotel delati in je svojim bratom naročil, naj v prvi vrsti žive od dela. Uboštvo si je izbral za svojo ljubljeno nevesto in kakšno je bilo njegovo mnenje o zatajevanju telesa, nam kaže ime, s katerim je nazival svoje telo: Brat osel. Ako hočeš, dragi bravec ali bravka, imeti korist od svojih božičnih jaslic, tedaj pojdi in stori tudi ti tako. Le če boš s temi mislimi v srcu premišljeval jaslice, boš praznoval božične praznike v duhu Frančiškovem.
Vesele božične praznike vsem prijateljem, sotrudnikom in naročnikom
Uredništvo in uprava „Delavske Pravice" ;;
Božična blagovest
Božična razmotrivanja
Zvonovi zvonijo k polnočnici. Kristus se je rodil. Nova luč je posijala človeštvu. Tisoč An tisočletno hrepenenje je izpolnjeno. Bog se je med nami učlovečil. Človek je rešen za vselej. To je zadnje in najučinkovitejše javljenje božje lju- j dem. To je vsa ljubezen božja. Ako bo ; to odprlo oči človeštvu in mu dalo živ- i ljenjski pravec, potem je človek zopet J postavljen tako rekoč v raj. Bog prebiva pri njem, zanj bo daroval življenje in ga osvobodil greha. Blagor človeku, lepo življenje se ti odpira!
Zvonovi zvonijo k polnočnici. Kristus se je rodil. Da bi prišel danes med nas?! Kot Betlehemčanje bi hiteli zapirat vrata. Kdo bo sprejemal blagoslovljeno mater pod svojo streho? Izven mesta, med barakarje, ki nimaijo ničesar, v nebogljen hlevček, tja naj gre, tam je prostor za take. Kristus se je rodil za vse. In to je bridko, da ga svet ni spoznal. »V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli.« Najhujše je to, da po skoro 2000 letih še vedno nismo dozoreli v preprostost Jezusovega prihoda in še vedno čakamo, da še kaj posebnega pride. In ne vemo in ne čutimo, da danes ni več niti hlevčka, kamor bi poslali božjo mater, ker danes je hladno in topo v srcih. Gorje, da bi se sveta noč danes zgodila!
Zvonovi zvonijo k polnočnici. Kristus se je rodil. Ljubezen se je učlovečila. Ogenj je zaplamtel. V dušah je nastal nemir. Kdo bo hotel sprejeti to ljubeče srce, to skromno osebo, ki ne zahteva zase ničesar, ki prosi in trpi za druge. Saj je človekov namen drugačen. Moč, nasilje! In vstali so nešteti. Herod je bil prvi. Kdo jih našteje? In ljubezen je nastopila svoj križev pot. Vedno je tlačena in se mora potikati po Egiptu, ker vedno ji kdo streže po življenju. Kdor je bogat ®i »življenje« lahiko kupi in z na-slajo tepta in uničuje življenja sto in stoterih. Božje ljubezni ne sme biti v človeku. Bodi brezčutna žival, da boš lažje prenašal bič in da ine boš spoznal, kaj je prav!
Čudno temno življenje si je ustvaril s takimi nazori današnji človek.
Franc Beltran:
Zvonovi zvonijo k polnočnici. Odpri okna in vrata na stežaj! K tebi prihaja nekdo. Neslišne so stopinje. Vedno bliže in bliže prihajajo. Prižgi luč! Izza bogate vile zasije lahna svetloba. K Tebi gredo. Ali si pripravil vse, kot je bilo napovedano? Kje je ležišče za božjo mater? Joj! Da bi jaz vedel, da bi jaz hotel. Vse je prenapolnjeno kot tedaj. Marija in Jožef nista mogla vstopiti. Šla sta mimo. Dalje, dalje . . . kam?
Zvonovi zvonijo k polnočnici. V jami stoji baraka. Nihče ne ve zanjo. Samo revščina neomajno tu gospodari. Vse so izgubili ti revni ljudje. Ničesar ne pričakujejo več. Ni luči, ni tople peči. Otroci že spijo. Nekdo potrka. Kdo hodi ob tej uri in moti neutešljivo skrb? Zopet nekdo potrka. Tako rahlo in mehko, kot more le mati, ki trpi, hudo trpi za otroka, ki še ni rojen. In oče vstane in odklene. V sobo posije luč. »V svojo lastnino je prišel.« Kristus se je rodil.
Danes je samo še boj za golo življenje. Težo nosi vsakdo zaenkrat še v upanju na boljše dni. V vseh pa je molk in strah. Kdo bo pomagal?
Božična blagovest je bogata za vse revne in stradajoče. Ljubezen Vsenio-gočnega se je razodela tlačenemu človeštvu. Duše so jo sprejele. Blagor nam vsem, ako to čutimo. Dvakrat lažje bomo nosili breme. Olajšal ga nam današnji brezvernež ne bo. Pot, ki je križev in krvav, si olajšamo s tem, da Gospoda sprejmemo kot je: v človeku ubog, vse bogat kot Bog. Zato je večno zmagovit. Preizkušnja je trda, Blagor vernim!
Božična blagovest nam je danes edina opora. Človeštvo stoji na robu propada. Kdo bo dal rešitev? Resnica, ki se je učlovečila. Ljubezen, ki nagiba srca, da se ljubijo med seboj, da sebe cenijo, v kolikor so pravični do sočloveka, da so polni žrtve in pripravljenosti za vse, za vse, kar pride.
Zvonovi zvonijo k polnočnici.
Kristus se je rodil tudi za nas.
Verujmo in zaupajmo Vanji
A. Kordin.'
Srečko Žumer:
Letošnji Božič je prav za delavstvo zelo pomemben dogodek in treba je, da se temeljito poglobimo v božično skrivnost.
Delavstvo koprni z vso svojo dušo po pravici in reisnici, katere žalibog v sedanjem brezbožnem in do mozga iz-materijaliziranem družabnem redu ne vidi in ne doživlja. Toda žalibog ni deležno razumevanja in kakor razočarano se obrača proč od svetega in edino odrešilnega, proč od absolutne Pravice in išče utehe za svojo globoko užaljenost ravno v nasprotnem taboru. Radi vedno večje revščine postaja samo od sebe bolj izradikalizirano in življenje samo ga tako rekoč meče v najskrajnejšo levico, v komunizem, kar dela strašne preglavice sedanji človeški družbi.
In zakaj tako? Povprečnemu človeku, ki ne more razumevati delavske duše, se zdi, da je to delo zgolj komunističnih agitatorjev, katerim delavstvo podzavestno podlega. Toda če natančneje motrimo to pereče socialno vprašanje, bomo prišli do zaključka, da je tako valovanje delavskih množic povsem naravno in da je prav za prav tega kriva današnja človeška družba sama in da je komunistična ideja sama na sebi že neka osrednja točka za privlačevanje delavskih mas brez kake osebne ali agitatorske kretnje. Popolnoma razumljivo je, da se človek sam po sebi že čuti vzvišenega nad naravo samo. Ta pečat božjega otroštva je v vsaki človeški duši že tako globoko vlkorenjinjen, da delavec to čuti podzavestno, čeprav javno izpoveduje, da Boga ne priznava.
In to zavestno čutenje v človeku neprestano teži po pravici in vprašanje je le, kako se to hotenje v človeku odraža in kako je usmerjeno.
Dve smeri sta predvsem važni pri tem človeškem nagonu za dosego pravice. Ali se to hotenje odraža po načelih krščanstva, ali pa proti njemu. Srednje linije tu ni. Prepričan sem, ako bi delavstvo Boga prav poznalo, bi se ga oklenilo z vso dušo in nihče bi ga ne odtrgal od njega. Delavska duša je vendar pniprosta In sama po sebi nagnjena k vsemu dobremu in plemenitemu. Saj jo nič ne moti. Vse njeno udejstvovanje je v domačem krogu, pri svojih domačih, pri družini in tovariših. Kdor pa se je mudil med delavci samimi, govoril z njimi kot brat z bratom, je morpl spoznati to dobro delavsko dušo in jo vzljubiti. Po kratkem občevanju se zlije vse občestvo v eno samo dušo in vsi skupaj se čutijo samo eno. Med zavednimi s krščansko miselnostjo do dna prežetimi delavci ne najdeš ne sovraštva, ne nevoščljivosti, ampak zgolj ljubezen in z njo prepojeno pravo idealno tovarištvo. To je v resnici ljebezen, katere so bili polni prvi kristjani, ki so šli z veseljem v smrt za nosilca te velike ljubezni.
Toda prav tako, kakor se srečnega čutiš v taki priprosti nepokvarjeni družbi, se čutiš z njimi vred žalostnega in nesrečnega, ko vidiš, kako grozno trpijo ti nositelji Kristusove ljubezni radi modernega kapitalističnega družabnega reda. Ne borijo se za lagodje, ne da bi si kopičili denar in da bi ga potem brezmiselno zapravili. Ne in ne. Borijo se za golo življenje, za osnovne življenjske zahteve, da celo za življenje samo. Kako neusmiljeno jim moderna družba j odteguje za prehranitev nujno potrebno j zadostno plačo, kako jih brez usmiljenja meče na neprostovoljni dopust, kako jih | brez vsake odgovornosti tira v brezpo-! selnost. Kaj bo z delavcem in njegovo ! tako iskreno ljubljeno družino in otroci, kaj bo z delavcem na starost, kako bo preskrbel svoje otroke, tega ne vpraša nihče. Ker ne vpraša nihče, se pa vpraša delavec sam in ravno radi te zapuščenosti še veliko temeljiteje.
To vprašanje je za delavca najbolj važno in zaključek tega razmišljanja je važen ne le za delavca samega, ampak za nas vse, za vso družbo. Gorje človeški družbi, ako delavec pri tem razmišljanju pride do sklepa, da je Bog sama farbarija, da Njega sploh ni in da so si Boga izmislili samo gotovi ljudje, da z njim mirijo delovno ljudstvo, da potem kapitalizem tem lažje gospoduje nad njimi in jih sebi v prid izkorišča. Človeška družba mu je s tem iztrgala iz srca najdražje in mu zasovražila vse, kar je lepega. Kajti v tem slučaju ni
hujšega nasprotnika Bogu kot delavec, ki si je v svoji bbrezmejni zapuščenosti in trpljenju vcepil, mu je bilo vse to le ovira za dosego pravice, po kateri je koprnel prav vse svoje življenje. Obrne se proti Bogu in si išče sreče brez njega, toda prav tako zastonj, ker je s tem korakom pahnil samega sebe ponovno v brezplodno iskanje resnice in pravice, ker si je z Bogom vred iztrgal tudi vse predpogoje za uspešno borbo. Odtujil se je neobhodno potrebni požrtvovalnosti in višji podrejeni odgovornosti. Tedaj je postal za svoje delo odgovoren le sebi in pa morebitni kontroli svojih tovarišev, ki pa je posebno v razburkanih časih zelo rahla. Prišel je tako rekoč iz dežja pod kap in borba sledi borbi brez najmanjše sledi o kaki večnostni pravici, sreči in blagostanju, predvsem pa brez notranjega miru in zadovoljstva.
Sedanje življenje nam prav v jasni luči dokazuje, da človeštvo premalo pozna Boga. Sicer še obiskuje cerkve in spolnjuje verske dolžnosti, toda brez globoke korenine iz Boga samega. V praktičnem vsakdanjem življenju se pa katoličan prav nič ne loči od priznanega in splošno znanega brezverca. Skupaj sedita v upravnih svetih, v različnih ravnateljstvih in delniških družbah. Skupaj delujeta za »procvit« gospodarstva po istih »gospodarskih« načelih, čeprav eden hodi v cerkev, drugi pa javno priznava, da Boga ne pozna. Oba imata dobiček od tega, ako podjetje radi racionalizacije odpušča delavstvo, ako znižuje plače itd. Katoličan verno sledi svojemu brezverskemu drugu in sodeluje pri krivici. Časopisje sledi zopet »gospodarskemu« procvitu in vsa javnost se prav za prav peča z »gospodarskim« vprašanjem, delavec pa je sam in premišljuje . . . Ali pride komu na misel v tej strašni disonanci, kaj je prav za prav Bog? Ali sodeluje pri »procvitu gospodarskega vprašanja« ali pa v delavskih dušah, ki bijejo boj same v sebi in hodijo v navzkrižje z najosnovnejšimi načeli krščanstva
Toda Bog je absolutna pravica. Tu ni govora o popuščanju ali o srednji zlati liniji. Je absolutna pravica in tudi biti mora. Ker če ne bi bil, bi ne bil več Bog. Ko se dandanes delavstvo bije in bori za najosnovnejša človeška prava, saj se bori za svoj življenjski obstanek, za vsakdanji kruh svojim otrokom, da za človeško dostojanstvo samo, ki mu je Bog z ustvarjenjem duše dal svoj pečat, se bori za Boga samega. In Bog je z njim. Kdo bodri naše tovariše v silnem in skoro bi rekel nečloveškem boju za svoje notranje ideale in kdo mu daje neusmiljeni ukaz, da vztraja v svoji borbi, čeprav so se proti njemu zarotili vsi človeški elementi, ako ne Bog sam? Ne dosega uspehov v svoji borbi, kakor bi želel in kakor bi jih moral, če bi bili vsi krščeni kristjani na svojem mestu, toda v svoji notranjosti čuti zavest, da hodi pravo pot, da dela prav in zadovoljnost srca in vedro čelo mu je kljub strašnemu trpljenju blagoslov božji. Čez 30 let obstoja krščanska delavska strokovna organizacija in čeprav je šla preko silnih težav in katere doživlja še neprestano in v vedno večji meri, kljub temu še vztrajajo naši tovariši in jo vzdržujejo s svojimi bornimi prispevki, kljub temu, da sami komaj živijo, toda krščanska strokovna organizacija nosi na svojem čelu borbo za pravico in v tem je njena silna skrivnost, ki je marsikomu tudi sicer dobremu katoličanu nedojemljiva.
In vprašanje pravice, za katero se bore naši tovariši, je vprašanje vseh katoličanov. Ako se ne bo katoliško gibanje jasno odražalo v borbi za pravico in ako ne bo delavec spoznal v katoliških načelih vse predpogoje za dosego tega, kar je njemu najsvetejše, ne pomaga nič, kajti s tem smo katoličani sami zakrivili, da se je delavec odtujil Bogu in da išče pravico ne pri Bogu, ampak v boju z njim- S tem svojim uso-depolnim korakom Pa ®mo odbili od sebe žarišče katoliškega udejstvovanja in smo svojo nalogo, dano nam od Boga, zavrgli in pahnili sebe in vse človeštvo v strašno novo preizkušnjo in trpljenje. Ne bo nam pomagala ne ljubezen in ne sočustvovanje, ki so brez pravice prazne besede. —
Naj nam bo letošnji božič predvsem klic po pravici in ukaz za borbo pra-
Letošive b<
Tudi letos smo doživeli najveselejši | spomin božje ljubezni, — praznik rojstva božjega Odrešenika. Enako, kakor pred 1931 leti, hrepeni tudi danes ves svet po miru in sreči ter željno pričakuje Odrešenika. Človeška iznajdljivost in umski napredek nam je nagromadil vseh zemeljskih dobrin v ogromnih množinah. Najrazličnejša sredstva in pota se nam nudijo za uživanje in udobnost. A kljub temu vladata po celem svetu neizmerno gorje in beda in nihče ne more najti in nasvetovati odpomoči.
Svetovni politiki in državniki vseh struj in naziranj so se izkazali popolnoma nesposobne in brez moči. Ali ni to čudno, da vsa današnja človeška modrost na celem svetu niti toliko ne zmore, da bi tako ogromno preobilico dobrin, ki jih imamo, mogla vsaj primerno razdeliti med trpeče in stradajoče ljudstvo.
In mi reveži, trpini? Ali se morda kaj brigamo za svojo prežalostno usodo? O pač. Brigamo se. Saj tarnamo, jadikujemo in tožimo dan na dan čez naše gorje. Glasno izpovedujemo, da je vsega današnjega gorja kriva vsa človeška družba, ki se je odvrnila od Boga in njegovih zapovedi pravičnosti in ljubezni. Glasno kličemo naj se vsa človeška družba, vsi narodi in države, zopet vrnejo k Bogu in sprejmejo njegove zapovedi pravičnosti in ljubezni v svoje ustave in zakonodajo. Priznavamo zase in zahtevamo tudi od vseh drugih, da mora biti vse naše javno in zasebno življenje tako doma v družini, v fari in občini, kakor v narodu in državi in vsem svetovnem gospodarstvu in politiki vedno in povsod v popolnem skladu s pravičnostjo in bratsko ljubeznijo kakor nas je učil božji Zveličar.
A vse to še nič ni, ako se mi sami, vsak sam zase, v tem duhu in v tem smislu na novo ne prerodimo in začnemo novo dosledno življenje po tem našem prepričanju in spoznanju.
Mi se čutimo opravičene grajati nase inteligente, državnike in politike in ima-
>žtcne msh
i
mo tudi pravico. A nismo upravičeni samo grajati napake in pomanjkljivost, ako sami ne vemo in ne znatno nič boljšega izvesti, ali vsaj predlagati za zboljšanje sedanjih prežalostnih in obupnih razmer. Prav tako nismo upravičeni, mi reveži in trpini, zahtevati od inteli-gentov, državnikov in politikov, da se morajo samo oni za nas brigati in nam pomagati. Tudi mi sami smo dolžni si pomagati in se potruditi zase, kolikor nam je to mogoče.
Razmišljajmo, posvetujmo se, kdor more, piši, govori, poizveduj, svetuj, skušaj vse, kar znaš in moreš in kar spoznaš, da bi moglo tebi ali drugim koristiti. Povej, če drugemu nimaš prilike, pa piši uredniku »Del. Pravice«. Ne čakajmo, da se bodo drugi spreobrnili in se drugi za nas brigali. Pomagajmo si najprej sami, kolikor je mogoče, medtem pa smemo zahtevati tudi od drugih, saj smo vsi ljudje enako dolžni delati dosledno in vselej po božji zapovedi pravičnosti in ljubezni.
A nihče naj ne misli, da bodo kdaj nebesa na tem svetu. Človeška slabost je tako velika, da ne bo nikdar na svetu brez hudobije. Zato tudi nikdar ne bo vladala med ljudmi samo pravičnost in ljubezen. Vselej bo delala zgago med ljudmi tudi hudobija.
Tudi letos se na novo rodi ravno tisti Odrešenik, ki je po angelih bil oznanjen, — ne inteligentom in državnikom in politikom — v kavarnah in razkošnih palačah — temveč najbednejšim — pastirjem, ki so v temni noči svojim gospodarjem črede čuvali. Le ti najbednejši so ga tudi prvi našli in ga molili ter bili kljub svoji bedi in revščini nadvse srečni, ko so bili prvi, ki so bili deležni blažen-stva Njegove milosti. Pridružimo se tudi mi pastirjem in gotovo bomo tudi mi, ako smo dobre volje za njegovo slavo, deležni tudi njegovega blaženstva.
Mi delavci nimamo le pravice, ampak smo tako rekoč glavni dediči in pozvani v prvi vrsti, da smo deležni in da razširjamo nauk Kristusov.
vice. Kristus je s svojim rojstvom rešil človeštvo s tem, da je dal nov poudarek absolutni pravici. S svojim učlovečenjem je dokazal, da je človek res krona stvarstva in otrok božji. Ni izbral okrog sebe plemenitašev ;in bogatašev, ampak 12 ubogih ribičev, ki so bili prav tako skromni po svojem življenju, ko<t dan-darfes delavci, in v njih duše je vcepil svojo veliko idejo, za katero so dali radevolje tudi življenje, saj so ga dali za večnoveljavno idejo, to je absolutno pravico. S tem, ko so se borili za Kristusa in Boga, so se borili tudi zase, za svoje gospodarsko dn duševno osvofeo-denje iz kapitalistične nadvlade tedanjih mogotcev, ki je pretila s poginom vsemu človeštvu. Z veselim in neustrašenim srcem so se ti dvanajsteri razkropili po svetu in oznanjali evangelij človeškega dostojanstva in božjega otroštva vsemu svetu. Spoznajmo letošnje božične praznike tudi mi to veliko skriv-
nost božjega učlovečenja in postanimo prav tako mi, kot nekdanji dvanajsteri neustrašeni oznanjevalci božje pravice in prav tako kot dvanajsteri blagoslov vsem, ki v temi iščejo srečo in blagostanje. Odprimo jim oči, da spoznajo pot resnice in pravice dn se nam pridružijo ter tako skupno bijemo neustrašeni boj za pravico in za dosego kraljestva božjega na zemlji. Čakajo nas težki dnevi, čaka nas neprimerna požrtvovalnost in morda tudi žrtve, toda naše srce naj bo prepojeno v tem boju s sladko zavestjo, da se borimo zase, za svoje drage, za srečno rešitev socialnega vprašanja in za Boga samega. Če nam svet ne bo nudil plačila in hvaležnosti, pričakujmo ga v polni zavesti, da ga nam bo poplačal Tisti, ki nas neprestano v naših dušah bodri k vztrajni borbi, Bog sam.
Božično Dete, predstavitelj neskončne Pravice, naj obilo blagoslovi ves naš trud in vse naše žrtve!
Sivolasi nadškof - kaplan
Nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič je pravi apostol. Odklanja počitek, hoče delati v vinogradu božjem do zadnjega. Rešen višjepastir-skih dolžnosti in opravil, se je posvetil v Gornjem gradu dušnemu pastirstvu. Ondotni župnik nima namreč kaplana. Pa nič za to. Saj se je ponudil sivolasi nadškof za župnikovega pomočnika.
Redno spoveduje, vsako nedeljo in praznik pa ima ob 10 pridigo in sv. mašo. O sebi je pa rekel to-le: »Kot kaplan sem pričel, kot kaplan bom končal.«
Prevzvišeni je izredno čil in krepak, tudi mraz ga ne zadržuje pri njegovi vneti služibi. Gornjegrajčani so pa seveda zelo ponosni na svojega kaplana. Naj ga Bog ohrani še mnogo let!
Doma in po svetu
Kralj Aleksander je v Parizu.
Vprašanje nemških reparacij je sedaj zopet na dnevnem redu kot eno najbolj usodnih evropskih. Odbor mednarodne reparacijske banke, ki je razpravljal o plačilni zmožnosti Nemčije, je izjavil, da Nemčija za enkrat reparacij ne more plačevati. Med državami se bo moralo rešiti tudi vprašanje, kateri dolgovi imajo prednost, ali reparacije ali dolgovi, ki jih je najelo v zadnjih letih nemško gospodarstvo. O reparacijah bo odločala bližnja reparacijska konferenca. Francija in njeni zavezniki odločno zahtevajo, da mora Nemčija reparacije plačati, vse
ostale države pa so mnenja, da se morajo precej znižati in plačevanje odložiti, da si Nemčija gospodarsko opomore. Kdo bo zmagal, bo pokazala bližnja bodočnost.
Avstrijsko sodišče v Gradcu je po-. polnoma oprostilo pučista Pfriemerja in vseh 7 soobtožencev-Heinrvvehrovcev. Porotniki so bili vsi Heimwehrovci. Fašisti so postali sedaj še bolj oblastni.
Češkoslovaška, Madjarska in Avstrija se še vedno poloficielno razgovarjajo o gospodarsko-politični zvezi. Vprašanje je, koliko bi bila z novo zvezo prizadeta mala antanta.
Ameriški parlament je po dolgotrajnih razpravah odobril odlog za plačevanje dolgov evropskim državam. Sklenil pa je, da se odlog plačil nikakor ne sme ponovno podaljšati.
Novo špansko vlado je sestavil prej? šnji predsednik vlade Azana. Tvorijo jo nacionalisti in republikanci. Izpadli pa so radikali. Vlada ima v parlamentu majhno večino.
V	Franciji se bije hud boj za in proti spremembi volilnega reda. Za spremembo je meščanska desnica, ki se boji volitev spomladi 1. 1932. Zmaga nacionalistov. Desničarske stranke so v sedanjem parlamentu še toliko močne, da bodo spremembo, ki je njim v korist, izglaso-
vale, čeprav vsi vedo, da v francoskem narodu nimajo večine. Že sedanji volilni red je močno reakcionaren, bodoči pa bo še bolj. Tako se bo za dogleden čas še obdržala na površju meščansko-kapitali-stična oligarhija.
Na Kitajskem je nastala popolna anarhija. Tisoči kitajskih nacionalističnih akademikov, ki so vrgli vlado, zahtevajo radikalno spremembo notranje in zunanje politike. Kantonska in nankinška vlada se razgovarjata o skupnem nastopu proti Japonski. Japonska vlada je poslala v Mandžurijo svežo armado, ki naj zamenja čete, ki so izvedle dosedanje vojne operacije. Kitajske čete so se j umaknile za kitajski zid.
Krekova mladina na kmetih
Skoraj neumljivo je, da se kršč. socialna organizacija »Krekova mladina« ne more razviti na deželi med našim slovenskim kmetskim ljudstvom, ko je vendar bdi pok. dr. Krek v prvi vrsti organizator in buditelj kmetskega stanu. Njegovo prvo veliko delo, ki ga je spisal, so bile »Črne bukve kmetskega stanu«. V tej knjigi kaže prežaloistno zgodovino o propadanju kmetskega stanu, iz katerega je nastal brezposelni delavec — suženj, ki ise je moral brezpogojno, za vsako ceno prodajati brezvestnemu kapitalizmu.
Da bi delavce opozoril na pravi vzrok njihove revščine in jih usmeril v svojem prizadevanju za zboljšanje njihovega stanja, je začel dr. Krek obenem ustanavljati kmetske denarne dn gospodarske organizacije med ikmeti ter strokovne in kon-sumne organizacije med delavci.
Na ta način je hotel na eni strani zboljšati gospodarsko stanje propadajočega kmetskega stanu, na drugi strani pa dvigniti delavstvo do primerne moči in vpliva v politiki in gospodarstvu. Poleg tega ga pa tudi obvarovati pred oderuškim izkoriščanjem v trgovini.
Takrat sta naš kmet in delavec, zamisel in nauk dr. Krelka, dobro razumela. Naši kmetje so ustanavljali posojilnice in hranilnice, najrazličnejše gospodarske, produktivne in konsumne zadruge. Pred vsem pa so se mladi fantje in možje, žene
in dekleta začeli zanimati za izobrazbo, čitanje knjig, knjižic in časopisov, ki so obravnavali takrat dnevna vprašanja. Uspeh tega pokreta je bila čimdalje večja politična in gospodarska sposobnost našega podeželskega ljudstva, ki je končno tudi doseglo popolno zmago nad takratnim kapitalističnim in političnim tiranstvom. Naši oderuhi in kapitalistični mogotci so izgubili svoj vpliv. Tako je bilo takrat, ko je naše kmetsko in delavsko ljudstvo sprejelo dr. Kreka z vso svojo voljo in z celo dušo. V Kreku je videlo ljudstvo duhovnika, politika in narodnega gospodarja. Kmet in delavec sta kar tekmovala, vsak v svojem stanu in po svojih prilikah, da čim popolneje uveljavita dn preizkusita dr. Krekove zamisli in nauke.
Kaj pa danes? Ali ni propadanje kmetskega stanu in beda delavstva še tisočkrat hujša, kakor ob času dr. Kreka? Ali niso vse njegove zamisli in vse njegove organizacije še ravno tako uspešno sredstvo za rešitev iz sedanje splošne gospodarske krize? Ali ni tudi danes samopomoč za kmeta in delavca še najzanesljivejša rešitev?
Kmetski možje in fantje! Premislite to in Skušajte oživiti duh dr. Kreka tudi vi, kakor ga neustrašeno in razboriito oživljajo in širijo kršč. soc. delavci v »Krekovi mladini«!
Venceslav Winkles:
Zvon
mostom
Nebo je pusto kot snoei. Hiše so še zmeraj sive. Tudi ceste se še niso razmaknile. Tesno in nerodno gredo mimo svetlih izložb. Tramvaj brni ostro in mrzlo.
Vse je kot včeraj.
In vendar se pozna ...
Gregor se ustavi sredi ceste, da ga mimogredoči butajo s komolci.
»Umakni se! Tantalin!«
Če pa zvoni! Zvoni, zvoni. Tako kot doma. Ne, nekam bolj zamolklo in trudno pa vendar bolj slovesno. Doma so mladi zvonovi. Še kadar je pogreb, vriskajo. Preveč počivajo in kadar se razmajejo, pojo zmeraj praznično in veselo. Zvoni, zvoni. Tudi doma je to uro pesem. Mežnar Tine se je zagrebel med nje in pri-trkava. Malo nerodno in trudno bije, ampak zvonovi so živi, živijo, če se jih le dotakneš.
Zvoni, zvoni.
Gregor gre proti domu.
Zmeraj lepše zvoni. Ustavil bi se na cesti in bi se razjokal.. .
*
Pet ljudi.
Sobica je nizka in tesna. Prav za nocoj. Pet ljudi se lahko stisne v gručo. Potem je bliže dom. Pet ljudi, pet fantov. Molk. Od nizke pečice v kotu duhti toplota. Gregor je najmlajši in premetava drva.
»Do polnoči bo dosti.«
Obrazi se budijo iz zamišljenosti.
»Do polnoči! Potem bo toplo.«
Zunaj je večer, čuden večer. Ves čas pritrkavajo zvonovi. Okno je zaprto in se ne sliši dobro. Tiho valovi brnenje, kakor bi zvonilo nekje strašno daleč. In v mestu so luči. Razločno se vidi iz podstrešne sobice. V sobici je tema. Pet fantov se je pogreznilo v mrak. Vsi dihajo pritajeno. Vsi so naslonili glave na roke. Nekje daleč zvoni.
»Pa bi vendar prižgali luč,« dahne eden.
»Kaj boš z lučjo?« trepeta polglasno drugi.
»Karte bi vrgli. ..«
»Karte...«
»Ne, ne!« se zbudijo drugi. »Pusti luč!«
Kadar ni luči, prihajajo sanje.
Življenje je vsakdanje, ampak se zmeraj zgodi kaj veselega, prazničnega. V tovarni ne. Tam so ure do zadnje enake med seboj. Veselega nič, žalostnega pa tudi ne, da bi otrok jokal. Človek postane nazadnje železen in neobčutljiv. Nocoj so pa drugačne ure.
Zvoni, zunaj zvoni.
»Ko bi bil doma!« vzdihne Gregor.
Sunkoma se vzdignejo vse glave. Gregor je otrok. Sedemnajst let ima. Jo-' ka za vsako malenkost. Zmeraj bi šel rad domov. Pa kam? Kam?
»Kam hočeš?« zahropejo vsi. »Saj nimaš nikogar.«
Gregor se spomni, da je res sam. Oče in mati — ni jih več. Brat je nekje v Ameriki.
»Ampak vendar ...«
»Otrok!«
Otrok! To sliši zmeraj, kadar zahrepeni po domu. Toda nocoj bi bil rad otrok, samo, da bi bil doma ...
»Če je človek mlad, je res neumen. Najraje bi zmeraj jokal,« zagodrnja najstarejši.
Gregor presliši vse. Nasloni se na zid. čuti, da mu leze hlad v hrbet, toda se ne odmakne. Skoraj je hud na tovariše. Trdi so in ne razumejo, kaj je sveti ve-. čer. Niti jaslic niso pripravili, niti luči j ne marajo. Tiho sedijo v temi in molčijo.
1 Ko bi vsaj kam odšli! Vsakokrat pred praznikom odidejo zvečer in se vrnejo pozno, pozno, ko Gregor že trdno spi. Samo nocoj ne. Pa nocoj — saj res, nocoj ...
»Pa bi vendar prižgali luč,« misli Gregor.
Nihče ga ne sliši, nihče ne odgovori. Gregor misli, kako bi bilo lepo. Hlevček je kupil. Saj ni velik, pet dinarjev je dal zanj. Hlevček in dve svečki. Na omaro bi ga postavil. Toda ne. Spet bi mu rekli, da je otrok. Veliki so že in stari. Dolgo so že v mestu. Morda je taka navada res otročja.
Ampak, ko zunaj tako neprenehoma zvoni.
»Ali bi vzel harmoniko?« se spomni eden.
»Daj!« se sklonijo vsi hrepeneče k njemu.
»Ne!« se zgane ostro najstarejši. »Danes je, danes ... nič, mir dajte!«
Tisti s harmoniko nekaj zagodrnja, nato vsi utihnejo. Enakomerno tiktaka stara budilka na omari. Tik, tak, tik, tak. Vsako jutro ob šestih zazvoni; toda ne tako slovesno in mehko kot zvonijo nocoj po mestu.
»Ali gori?« vpraša nekdo.
»Gori,« se zgane Gregor. »Ravnokar sem naložil.«
Pritajeno presketa v peči. Rjava cev se vije nekam pod strop in zgineva v temi.
»Kadi se, še nocoj...«
Gregor se zboji.
»Saj sem jo očistil, ampak nič ne pomaga.«
Nekaj časa vsi molčijo, čez dolgo časa se oglasi najstarejši:
»Popraviti jo bo treba!«
Zunaj pa zvoni, kakor še nikoli.
Gregor premišljuje, kako daleč je že zadnji sveti večer. Matere in očeta res ni bilo več. Zavrh je daleč. Kajžarski prazniki so zmeraj polni bolečine. Ni nove obleke in potice, ampak samo stare jaslice tam v kotu. Kajžar, to je prav za prav še manj kot delavec. Ali pa več. Nocoj že. Tam zunaj je povsod lepo, kamor se nocoj obrneš. Če se sredi zasnežene poti ustaviš, ti je mehko. V mestu je pa ulica mrzla in vsakdanja. Samo zvoni. O zvoni pa!
»Ali ni dolgočasno?« zagodrnja eden.
Nihče mu ne odgovori. Gregor najmanj. Gregoru ni dolgčas, samo nekaj ga boli. Nekaj, kar ne more povedati.
»Mogoče bi kam šli?« izpregovori tretji polglasno in počasi. Nato se obrne k zidu kot bi ga bilo sram.
Gregor nalaga na ogenj. Svetel plamen mu oslepi oči. Ko zapre peč, vidi samo temo, trudno temo. Zunaj pa zvoni. Nocoj bi moralo biti vse svetlo, kakor je bilo včasih doma.
»Ali bi prižgal svečko?« se spomni.
Nič. Rekli bi, da je otročje. Otročje, otročje ... naj rečejo. Samo, če bodo pustili. Hlevček na omaro, na vsako stran hlevčka svečko. Lepo bi bilo ...
Skloni se h kovčegu. Zunaj zvoni slovesno. in mehko.
»Čemu razgrajaš, otrok?« zareži najstarejši, ko zaropota kovčeg.
»Oh nič!« se zdrzne Gregor in obsedi pri kovčegu. V roki tišči hlevček, papirnat hlevček in dve svečki. Šest dinarjev, lahko bi bilo več. Če bi le vedel, da bo zunaj tako zvonilo,
»Pojdimo kam!« se vzdignejo skoraj
vsi.
Najstarejši se obotavlja, potem se vzdigne še on in zamrmra:
»Pa ravno nocoj, nocoj...«
»Saj je vseeno!« zazeha eden.
Vstane še Gregor in stopi k peči. Tiho jo odpre in prižge svečko.
»Kaj počenjaš?« vzroji nekdo.
»Jaslice bodo,« preplašeno odgovori fant.
»Otrok,« misli sicer nekdo, ki oblači suknjo, a se ustavi.
»Glej ga no!«	%
Štirje razorani obrazi zastrmijo v lučko. Gregor jo varno drži v rokah. Previdno postavi hlevček na omaro. Na levo in desno stran prilepi svečko. Potem se umakne k peči in gleda ves blažen. Hlevček je neroden in majhen, tako tesen kot podstrešna sobica.
Nihče več ne stoji, še tisti, ki je že oblekel suknjo, jo je spet slekel in sedel.
Tako dolgo je že od zadnjega svetega večera!
Dve svečKi, dve lučki. Med njimi Bog. Tako je bilo včasih, potem dolgo nič. Dan je bil enak dnevu. Včasih je smeh prehitel žalost, včasih je kletev bila za blagoslov in za greh. Nič posebnega se ni zgodilo.
Zunaj zvoni zmeraj bolj.
»Ampak te luči bodo kmalu ugasnile. Premajhne svečke so.«
Pet obrazov strmi v dogorevajočo svečko.
»Ko bi imel denar!« inisn Gregor.
Najstarejši molči. Roka mu sama zleze v žep in izvleče kovača . ..
»Zdaj bo lepo ...« misli Gregor in hiti po stopnicah.
Ulica je svetla. Čez vse mesto se je razgrn.i zvon in poje, poje slovesno'in nedeijsKO. Vse napaja z mehko pesmijo. Tudi podstrešno sob.co ...
Filip Križnik
Delavec
naj postane solastnik podšetja
Podjetnik E. L. pravi v zadnjih dveh nasvetih »Delavstvo ne bo nikoli imelo smisla in ustanoviti kapital, ki bi bil potreben za obstoj tovarne kot podjetja. Delavstvo v veliki meri nima smisla biti lasten gospodar«. 1
Oibe navedeni točki imajo en in isti smisel, zaito odgovarjam hkrati na obe trditvi.
Če si je pri nas in v drugih državah delavstvo postavilo lastno gospodarstvo, je vež kot gotovo, da je bil temu potreben zadosten kapital, ker vsi priznavamo, da je vsakemu potreben denar, ako hoče kaj proizvajati in trgovati. Če sem navedel, da izkazuje bilanca nemških gospodarskih delavskih ustanov milijardno vrednost, gotovo ni to premoženje dedščina kakega ameriškega strica, ampak skupna last delavstva potom zadružništva. Več kot gotovo je tudi, da v pričetku ustanovitve teh podjetij te vrednosti ni bilo, ampak da se je premoženje leto za letom množilo radi racionalnega gospodarjenja. Vsako gospodarstvo, ki je skupna last tistega, ki vodi, in tistega, ki proizvaja, napreduje počasneje, kakor pa privatno gospodarstvo. Radi tega pa je podano večje jamstvo za njegov obstoj, ker ga vzdržujeta otia d(ela, tki delita usodo •kupno in dobiček skupno. Poskusi Ti podjetnik dati delavsitvu deleže in takoj bo obstoj Tvojega podjetja varnejši! Le ena izprememba bo: podjetja ne boš izključno vodil sam. Pri vodstvu se bo udejstvovalo tudi delavstvo, ki bo obenem dokazalo, da ima smisel za uspe-vanje podjetja, pri katerem je tudi on lastnik. Tendenca delavstva je pač ta, da želi biti svoj gospodar. Toda ne gospodar na ramenih drugih, ampak da dela tako, da živijo vsi njegovi sotova-riši. In prav radi tega svojega naziranja obsoja delavstvo ljudstvo današnjo kapitalistično družbo, ki si zamišlja in uvaja tako gospodarstvo, da v izobilju žive le njegovi vrstni tovariši. Kdo pa
si more danes prisvajati izključno pravico gospodarstva? Upam si trditi, da ni kdo. Svet je ustvarjen vendar za vse ljudi, država je od države odvisna. Vedno je nevarnost, da močnejša stere sla-bejšo. To pa radi tega, ker današnje kapitalistično gospodarstvo ustvarja in propagira nezadovoljnost in razkroj med človeštvom. Če pa bi bilo gospodarstvo v službi splošnosti, bi ne morale nastajati svetovne gospodarske krize in ne bi mogel svet biti prenapolnjen z blagom, ker ga v resnici ni preveč, le ljudje si ga ne morejo nabaviti! In prav radi tega je potrebno, da se da radi pravičnosti tudi itistim, ki nimajo nič in ki nič ne posedujejo. Delavstvu se mora dati najprej možnost, da si kaj pridobi, šele potem je mogoče o njem soditi.
S svojimi članki sem hotel dokazati upravičenost delavstva do soodločevanja v gospodarstvu, do deleža na dobičku, obenem pa, da bi bilo to v blagoslov gospodarstva in človeštva. Naši podjetniki bodo morali zavzeti prav kmalu svoje stališče o tem vprašanju. Ves razvoj gre v tako naglem tempu, da zahteva takojšnjih protiukrepov ali pa bodo človeštvo dogodki zajeli z vsemi posledicami.
POMANJKANJE SPANJA
je največkrat posledica nervoznega stanja. Stalno negovanje telesa s Fell&r-jevim blagodišečim Elsafluidom, tem skozi 35 let preizkušenim domačim sredstvom in kosmetikom, vedno pomaga. Poskusna steklenica 6 Din, dvojna steklenica 9 Din povsod. Po pošti 9 poskusnih ali 6 dvojnih ali 2 velike specialne steklenice 62 Din brez nadaljnjih stroškov pri lekarnarju Eugen V. Feller, Stubica Donja, Elsa trg 349, Savska ban.
Krakova družina Zaiag-Sp. Kašelj. Naša družina uprizori na praznik sv. Stefana dne 26. decembra t. 1. ob 4 pop. pri g. Cirilu Požarju v Zalogu komedijo v 3 dej. >Glavni dobitek«. Sodeluje društveni tamburaSki zbor. K obiln-. udeležbi vabi odbor.
To in ono
Svetovni kartel sladkorja je sklenil znižati proizvodnjo sladkorja tako, da se bodo cene vsled nezadostnih količin, ki bodo prišle na trg, morale zvišati. Tako delajo profite kapitalisti na račun konzumentov.
Dobrodelna kuhinja. V Marjanišču so otvorili, dobrodelno kuhinjo. Brezplačno dobiva hrano dnevno 72 moških oseb. Karitativna zveza vrši s tem veliko nalogo. Pa tudi drugače dobe reveži pri
Anton Legat
Ljubljana
Miklošičeva cesta štev. 2S
Špecerija Delikatese
Za j utr k o val n ica
Lastna
j| moderna pražarna za kavo
njej pomoč. Marsikateri pride v pisarno razcapan, iz nje gre pa čedno napravljen. Akcija našega škofa za podporo revežev rodi torej bogate sadove.
Ljubljana. Profesor Ante Kordin odide za božične praznike pastirovat med naše rudarje v Srbijo, okraj Niš. Pastirovat gre na lastno željo.
Zakaj še nisi član »Krekove knjižnice«? Piši takoj na: »Krekovo knjižnico«, Delavska zbornica, Ljubljana.
Vezave vsakovrstnih knjig, vezave Doma in sveta, Ilustracije, II. Slovenca in Mladike v originalne platrice, vezave v luksuzni opremi, vsakovrstne poslovne knjige, iol. zvezke, podkladke, mape in vsa druga v knjigoveško strok j spadajoča dela izvršuje točno po navodilih solidno in po nizkih cenah
Hnfigomiiita
Jugoslimnshe tiskarne
r. i z o z.
L| bJ ane Kopitar! v« ui. it. 6 11 nedslr.
^IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMlllllllilllilUIIIIIIIIII»»lUIIIIIIIII!lilllllllllllllllllHllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllillllllllllllllllllMMIIIIIIIIIIII^
j	VZAJEMNA ZAVAROVALNICA	j
v Ljubljani
je edini slovenski zavarovalni zavod, ki za-	|
varuje proti požarnim škodam poslopja,	|
premičnine in poljske pridelke, zvonove in	§
steklo proti razpoki, vlomsko zavarovanje	|
ter	I
ES
sprejema	življenjska zavarovanja v vseh kombinacijah	f
glede posmrtnega zavarovanja obrnite se	j
na Karitas - Vzajemna zavarovalnica	1
=	2E
s	S
aMHHMMIIUUIIIIIiniHIIIIIIIIIIIIHIIIIIIUI NNt«HWmllllMH«mMHWIIHtmillllllHIHiniimtlHII1HHIN«tlUllllllllllllimilllltlWHIIIIimiHlllllllllllimilllllllHHHIIUIlnillllllllllltf
Hermann Suderman:
GOSPA SKRB
Roman
»Ali se morda spominjate, da »te na kak na-čfipj kajj optHavl|alli z ognjem^ vžijgalicamiii in podobnim?«
>0 ne — sem preveč previden za kajj takega.«
'»Kdaj ste bili nazadnjle v skednju.?«
»Okrog osmih zvečer.«
«Kaj »te delali tam?«
»Šel aem okrog pogledat, kakor storim vsak veder, preden zaprem vrata.«
»Zapirate vrata lastnoročno?«
»Da — vedno.«
»Ali ste dotični večer kaji Opazili?«
»Na«
»Ali niste videli nikogar, da bi laizil okrog v bližini po*estva?«
Kakor »trelia Je padlo nanj. Ta hip »e Je šele spomnili sence, ki Jo Je videla kako Je vtonilla v gozdu, ko Je izbruhnil požar. A to vendar ni bilo v bližnji okolici. Globoko Je zadihal in odgovoril: »Ne.«
»Tako, zdaj bo pa prišlo!« Je mMili — nar ■liednije vprašanje je že maralo potegniti na dan njegovo nočno romanje, izdati skrivnost, ki Jo je dozdaj sami zaklepal v najgloblji kot srca!.
A na Preiskovalni sodnik je katr na lepem prenehal in po kratkem odmoru je rekel:
»Do pred kratkim ste imeli v službi hlapca po imenu Raudszua?«
»Da,« je odvrnil in strmel z velikimi očmi v sodnika. Torej Raudszus je bil tisti, na katerega Je letel sum.
»Zakaj ste ga odslovili?«
Natančno Je povedal ono strašino prigodo, a je dobro pazil, da je prizor z Douglasom, ki se je bil odigral pred njo, ostal čim bolj v temi. Zdaj, ko Je bila prva nevarnost odbita, je spet našiel navadni mir.
Zapisnikar si Je vneto zapisovali, in preiskovalni sodnik je potegnil obrvi kvišku, kakor da si Je že popolnoma na Jasnem. Ko Je Pavel nehal, Je pomignil orožniku, ki se jje molče obrnil in odšel po poti proti Helenentalu.
»Zdaj k vašemu gospodu očetu!« je dejal sodnik. »Ali je v takem stanju* diai bi ga zaslišali?«
»Prosim, bom pogledal,« Je odvrnil Pavel in odštel v bolniško sobo.
Naišlel Je očeta, ko Je visoko vzravnan sedel v postelji Oko se mu Je bliskalo in na potezah v
obrazu jje ležal odsvit besa, ki ga jie le z muko tlačil.
»Naj le pridejo!« Je za/vpil Pavlu že nasproti, »sicer Je vse skupaj le slepomišenje — na pravega se' itak ne bodo upali spraviti — a naj le pridejo.«
Tudi on Je pripovedoval preiskovalnemu sodniku o prizoru s pretepom, a prav tisto, kar je bil Pavel sramežljivo zamolčal, namreč prepir z Douglasom in kako je oče naščul psa, Je stari z bahavo blebetavostjo razpredal pred tujci. Sodnik se je zamišljeno praskal po glavi in pisar je vneto pisal.
Ko je Meyhofer prišlel do hipa, ko bi moral pripovedovati, kako je posegel vmes sin, je umolknil. Iz oči Je padel na Pavla žarek, v katerem Je nenadno izbruhnil in zagorel ogenj kljubovalnosti in srda.
»In kaj naprej? Je vprašal sodnik.
»Star mož sem,« Je mrmral mied zobmi, »me silite me, da bi moral priznati lastno sramota«
Sodnik je bil zadovoljen. Ko je vprašal starega, ali ni že prej auim pripeljal na Mihaela Raud-szusa, se je ta skrivnostno nasmejal sam va&e in zašepetal. »Roko, nesrečno roko Je najbrž že dal ta človek zato, toda« — obstal Je.
»Toda!?«
»Škoda, gospod sodnik, da nosi pravica zavezo pred očmi,« je odgovoril z zaničlijivim smehom — »več nimam povedati.« —
Sodnik in zapisnikar sta se spogledala in zmerjala z glavami, potem sta zaključila zasliševanje.
»Ali boste Mihaela Raudszusa zaprli?« je vprašal Pavel gospoda, preden sta stopila na voz.
»Najbrž j|e že,« je odgovoril sodnik. »V pijanosti se j,e vsemogoče sumljivo izražal, in kar smo izvedeli od vas, Je več kot dovolj, da naperimo preiskavo proti njemu. Seveda se bo moralo še marsikaj pojasniti!«
S tem sta se odpeljala.
Dolgo jie strmel Pavel za votzom.
Zadnje sodnikove besede so znova obudile v njem bojazen, in ko so tekli tedni in je preiskava šla svojo pot, j|e sedel iln skrbel in trepetal, ne dosti drugače, kakor če bi imela razsodba raztreščiti njega in samo njega.
Pavel je z materjo in sestrami dobil povabilo k poroti, le očetu so dovolili, da ga lahko doma še zadnjič zaslišijo in zaprisežejo. A iz|avil je, da se rapi mrtev zgrudi v sodni dvorani, kakor da bi sedel doma tisti čas, ko bo|do človeka, ki mu je uničil imetje brez vsega izpustili. Koga je s temi besedami menil, o tem Je molčali, dal pai je dovolj Jasno na znanje, da obtoženi hlapec to ni bil.
Dan razprave se je približal. Pavel jle bil zbil za očeta stol na nosilih, ki mu je prihranil vsak korak. Na njem so dvignili očeta na voz in mu mehko postlali na senu.
Zelo bomo, škripajoče vozilo Je bilo to, na katerem se Je družina Meyhofer peljala v mesto, zaka|j vsi boljši vozovi so bili do kraja zgoreli. Lestve je Pavel snel in namesto njih vdelal leseno skrinjo; čez svežnje slame, ki »oi služili za sedeže, je razprostrl stare konjiške odeje, ki so jih leta razcefrala in razbarvala. Sredi tega pomanjkanja jle na dnu ležal gospodar, zdihoval in psoval; zgoraj jje kralj|evala žena, vsa bleda in bedna in togobna, kakor da bi bila poosebljeni duh tega razpada; večno cvetoča mladost, ki uspeva celo na groblju, se je smejala vmes iz dveh dvojic šaljivih oči, in spredaj je sedel Pavel, kot voznik tega žalostnega vozila in zaskrbljeno zrl predse, zakaij sram ga je bilo, da ne more nuditi svojcem, ki jih je prvič v življenju vse skupaj peljal ven, ponosne jše kočije.
Na porumeneli poljani so| ležali trudni žarki novemberakega solnca, šopi resja so se zmedeno Vihteli med rumenimi, drobnimi travami, tu in tam so se lesketale luže deževnice in s skriven' čenih vrb ob poti so viseli osamljeni lističi kakor mrtvi poletni ptiči.
»Ali še veš, kako smo se pred enaindvajsetimi leti vozili isto pot?« je dejlala Elsbeth možu in vrgla pogled na Pavla, ki ga je takrat nosila pri prsih.
Meyhofer je zamrmral nekaj vase, zakaj ni bil prijatelj spominov, takiih spominov. Elsbeth pa je sklenila roke in mislila marsikaj; pa ni moglo biti nič žaloistnega, ker se je pri vsemi tem smejala.
Cim bolj se je voz bližal cilju, tem tesnejie je bilo Pavlu pri srcu Vzraivnal se je na, sedežu in skozi ude se mu Je gnal drget za drgetom.
V neprijetni jasnobi je sitala divja noč požara pred njegovimi očmi, in sredi tiste bojazni, da bo moral stati in govoriti pred tujimi Ljudmi, ga je preletelo kakor občutje sreče, kadar se jo spomnil, kako je v dimu in plamenu ravnal in gospodoval visoko s strme strehe kot edini, katerega so vsi posliušlali, edini ki je sredi zmede ostal jasne glave. »Morda pa znam vendar biti mož, če pride do tega,« si je rekel tolažeče, a spričo svojega motnega, brezmočnega in brezsrč-negal žitja se je takoj še globljie pogreznil v žalost. — »Nikdar ne bo drugače — samo poslabša se še lahko od leta do leta« — je dejal, tedaj pa je začul, kako mati za njegovim hrbtom ihti. Kar jje pravkatr mislil, se mu je zazdelo vse kot grda brezsrčna sebičnost.
Za Jugoslovansko tiskarno: K. Čet.
Izdaja za konzorcij »Delavske Pravice« ih ureja: Peter Lombard«.