164 Pet pesmi Samo Simčič RASTLINA Rastlina moli* MOLI črpa slo iz mojega telesa, rastlina moli vrta pot za sok v moje telo, rastlina moli vleče lok svojega stebla po struni mojega hrbta in beseda v meni njen srka zvok. Črnega kozla sežgem. Črnega ovna sežgem. Visoki črni topoli poj o z vetrom pred votlino, kjer spim * rastlna moli čuva Odiseja, da ga Kirka ne začara v svinjo in odhajam vanjo z rastlino moli. Po nepokošenih travnikih hodim s tiho in vdano, čisto in lepo, šesterokrako in rdečo rastlino moli. In raste in črpa slo in vrta pot in njen srka zvok beseda v meni, ko ljubim rastlino moli. Ona pa umiva vola, mu češe črne dlake in diha trakove, ki sevajo v njena pljuča zrak. Čista in lepa je ta rastlina moli, skrivna je reka, ki pravi: »Hodi z rastlino moli!« Tako sem vdan nepreklicno. Svobodno darovan goreč počasi tlim v radosti v žaro in dim. Moč in um razlijem, ker ljubim rastlino moli. 165 Pet pesmi VOLČNICA Prinesi mi volčnico, rožo strupnieo! Zgodaj zjutraj mi jo prinesi, v svitu, ko se zlije noč, ki je ne spim, v jagodo, tedaj mi prinesi volčnico! Najprej bom roso spil. Jutranji pot z njene kožice mi žejo nespečne mišice v očeh bo napojil. Da bom močan preživel dan. Potem bom njen sok, iztisnjen v naprstnik mrzlega čaja, po kapljicah spojil s svojo krvjo in v meni bo bel plod vso noč odprtih oči vzkalil in zdramil v živcih drevo. Rožo smrtnico, izlito v moje meso, bom ubil z njegovo rastjo. Da bom močan preživel dan. Najprej tvoja ljubezen naj bo pest moje gomile, ker zanjo živim. Potem naj druge pesti znosijo na kup zemljo za moje telo. Vse mesto naj mi prinaša jagode volčnic. Tisoč let je zlo v gozdu čakalo pripravljeno in ga pred trganjem varovalo 166 Samo Simčič nebo. Zdaj roko nad njim nosi sonce s seboj odtrgano. Vzniknilo je podivjano zdaj bo tisoč let srca polnilo z rožo strupnico. Jaz pa v noči bedim. Belo jagodo v srcu plodim. Zato mi v svitu prinesi volčnico, moji krvi slabotnico. Močan bom preživel dan. Zvečer bom legel utrujen, a ne bom spal, takrat bom svoj vrt gojil tam ... KDO Nimaš molka v kosteh, nisi kamen. Tvoje besede niso otoki v morju tvoje krvi. Ti nisi dež, reka, oblak. Sanje tvoje ne dvigajo v veter listnatih perutnic. Ti nisi z barvami osvetljeno ozračje. Tvoja smrt in spanje brez sna ne spleta tkiva tvojim mislim in ne poljublja ne konja ne kobile v tvojih bokih. Ti nisi človek, ti nisi mož, in ženska nisi in nikogar plod. Kdo si, seme nezaplojeno, kaleče v zemlji angelski? Kdo je tehtnica misli, razmaknjena od bledega uma device, v srcu divjem? 167 Pet pesmi Samo Simčič ZORA Ne imenuj strasti z izpljunki na zanemarjenem robu ceste, ampak jo umij v kaplji dežja, v sladkornem kristalu smeha in bolečini, ko se vlije čez lice in zapeče v oko! In operi jo v pokrovu obzorja, kadar je jasen in vroč! Kajti demon svoje kraljestvo požiga in pekel v lastnem ognju svita vzhod dneva. Kaj je najlepše? Jutro? Lepa je zora. MOJE TELO Sedem let je neki davni svetli dan ugašal in postajal noč. V poznem, temnem večeru sem sestavil svoje čute v tip in tako je bilo moje telo eno samo velikanovo oko. Potem sem sedem let dramil temu očesu drugo oko. Majhen sem bil. Toliko me je bilo, kolikor sem z drugim očesom svetil v svoje telo. Sedem let sem nato čepel, mali mož, ob skali nekega kamnoloma. Razbijal sem. Prah sem namočil z znojem in zložil raztolčene kose v zid. Jok moje duše je solze sušil, dokler se znašel ni sam z lastno soljo. 168 169 Pet pesmi V enaindvajsetih letih je noč postala polnoč in trdno spanje bi moralo biti četrtih sedem let. Ampak jaz sem razločil temo in tostran zidu svoj prostor napolnil z zemljo. Z vero v čas obračunal sem z nočjo. Petič je sedem let v bledici svitanja odšlo v jasno črto med nebom in gorami. Zletelo je mojih ptic stokrat sto. Zdaj pa se osuje v list in kamen v jutru dneva moje telo, poklekne iz sna na tla in poljubi preko hriba razlito in v njegovem izviru odlito snubljeno, ljubljeno... To pride z zrakom in vodo.