207. številka. Ljubljana, v to rek 13. septembra. XIV. leto, 1881
SLOVENSKI HAROD.
Izhaja vaak dan, izvzemSi ponedeljke in dneve po praznikih, ter vetja po pošti prejeman za avstro-o merske deteta /ai celo leto 16 mt'-, ** p,»l lete h gl., i» četrt leta 4 gl. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za culo leto 1«'* *x 1*1 -, z« četrt lete 8 gUL .'tO kr., ne en ioc-ec 1 »jUl. 10 kr. Za pošiljanje M d«>m se računa 10 ki. za mesci, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje debele toliko već, kolikor poStnina .-/naša. — Za gospode ući tel j.- na ljudskih *<»l>di [q fx dijake velja znižana cona in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr.. po po&ti prejomuu za četrt leta «i>lil. — Za ■» zna ni I ji so plačuje od četiristopne petit-vrste 6 kr., če se oznanilo enkrat tiska, o kr., če se dvakrat, in 4 kr., če se trikrat ali več U m t tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Kokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljari v Franc Kolmanovj bili - gledališka stolhu". 0 pravni fltvo, na katero  naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativno stvari, je v „Narodnej  tiskarni" v Koma-.m. hifti.
1  LJubljani, 12. septembra.
S kranjskim deželnim zborom  so se po-Blednji čas bavile skoro vse slovenske novine, samo — ljubljanski časopisi nijso mnogo spregovorili o njem.   Znano nam je, da se temu čudijo mnogi naši rodoljubi, in radi priznamo, da je to čudna prikazen, katero umeti pa ven-der nij težko. Naš deželni zbor, ali uprav okolnost, da ta zbor,  o katerem se je uže govo- 1 rilo  in pisalo toliko, kolikor še o nobenem 1 drugem,  še obstoji vkljubu dokazanim nepo-8tavno8tim, ki so se godile o volitvab 1877. leto, — to  bi nas gotovo mikalo,  da o tej 1 stvari pišemo v prvej vrsti. A ker ne moremo pisati  tako, kakor bi bilo treba in kakor zahtevajo dejanski odnošaji,  zato rajši molčimo, ali smo molčali vsaj dozdaj: drugače, nego mis- ; limo, nijsmo hoteli pisati o vladnem stališči in postopanji   zdanjemu   kranjskemu deželnemu zastopu  nasproti? Glasovi v druzih Časopisih nas proizazivljejo, da izjavimo nekoliko opomenj.
Tržaške   „Edinosti"   poslednje čislo ima članek   „o  sedanjem   politiškem   položju na Kranjskem" datiran nz Dolenjskega".   S tem člankom se mi popolnem skladamo — samo v jednej točki: tudi mi smo namreč teh misli, „da mlini zdanje vlade Slovencem ie nijso začeli mleti".   Pa smo   Slovenci  vender polni „udanosti"   in  „zaupanja  do visoke vlade". Božja resnica:  tacih —   — politikov treba iskati, kakor smo mi, ki  čakamo, da se bo i demo nasitili s samimi drobtinicami!   Hazva- [ dila n;im želodca vlada ne bode niti prenaglila se j ne bode. Da njeni nmlini počasi meljejo", tega pač res nij treba dokazovati; da pa mi nikjei „moke" ne vidimo, če še tako oči napenjamo, to utegne j
Slovensko berilo za osmi gimna-zijski razred.
Druga, nekoliko predelana izdaja. Vrodil J. Navratil.  Na Dunaju 1881.
Nam uže ta napis nij po volji! Ali morda za realke nij treba jednakega borila? In 5e ga treba, čemu se omejuje v napisu na gimnazije same V To bodi le mimogrede rečeno; oglejmo si knjigo.
Tu stoji predgovor prvej izdaji. Zaradi oblikoslovja „prvi" ali „prvoj" se nečemo prič-kati z g. sestavljavcem, tem menj, ker veli v predgovoru dalje, da se mu je bilo pravopisa držati, da je imel torej pravopisno „gebundene marsehroute". Sicer je navada v učenjaikej republiki, da ima človek : voje prepričanje; a g. šestavljavec — se je odpovedal tej pravici. I kaj pravi v predgovoru? Tu čitamo, kaj se je ohranilo nam v slovstvu iz desetega, pet-
izvirati od tod, da vladni malin, kakor nam „Edinostni" dopisnik „z Dolenjskega" dopo vedati skuša, „drobnou melje. Počasi in drobno, predrobno: iz take moke bode nikoli kruha I Glede jednu kopravnosti pod grofom Taaftejem nijsmo ne le nič na boljem, nego na slabšem smo kot prej, ker se za prejšnjih vlad pred sodnijo nikdar nij tako ravnalo z našim jezikom, kakor se je pod zdanjim zistemom, in se vsak dan lehko spomni kak sodnik, da zopet naredi kaj tacega. Na šolstvenem polji bodemo na dobičku za nekaj — nemščine ravno tam, kjer je nemščine najmenj treba, namreč v ljudskej šoli!
To so vse nase realne pridobitve, kar jih je mogel našteti v „Ed." dobrohotni spisova-telj članka o zdanjem našem položenji! Iz tega je razvideti,  da  ima  od polževe vladne hoje — kar smo mi naglašali uže večkrat koristi le naš protivnik.   Tako mi le govorimo, ker   nečemo  še trditi   naravnost,   da grofa Taafteja  nij  resna   volja   izpolniti narodne naše terjatve.   Treba pak   je skoro dejanj, katera nas bodo preverila,   d*  se nijsmo — motili; če ne  nas   hode   silila narodna naša dolžnost, druge strune napeti nasproti si. vladi in njenim zagovornikom, da se ne bode svet norca delal iz nas in naše potrpežljivosti. Mi smo si uže davno v svesti in smo mnogipot uže naglašali, kako škodljivo je  poslovanje  zda njega kranjskega deželnega odbora za narodne  naše na-i mere.   če  bi vladi kaj mari bilo za nas, ne [trpela bi krivice,  ki se nam je zgodila, nego j odstranila bi nevarnost, ki vedno  preti našej narodnosti.   Dopisnik   „Edinosti" se boji nasledkov, če zdanii naš deželni odbor ostane: i .
j še leto dnij ; pa v jednej sapi tolaži, ne vemo,
I najstega veka itd. Za Boga, to vender v lite-I rarno-zgodovinskej knjigi ne spada v predgo- j j vor, nego ravno v samo knjigo,  in  potem je v predgovoru nepotrebno.  Jednako   ne spada semkaj, kar beremo dalje o črkah,  ki so rabile in rabijo Slovencem.
Na V. strani istega predgovora se pripo veduje, „da nij bil Bestavljalcu namen, da bi prebirali učenci vse poskusu je si are dobe." Vse poskušnje! A!i vse, kar jih j«', ali vse, kar je v berilo sprejetih? Prvo je nemogoče, ker n. pr. celega sv. pisma ne more predlagati učencem; drugo pa je zelo čudno. Ako sestav-ljalcu nij namen, da bi učenci brali, čemu pa sprejemi je spise?
A berimo dalje: „Če so prve pismene poskušnje našega jezika okorne, pravi g. Navratil, treba je pomisliti, da iz one dobe nij mamo boljših." Tako nelogično pisaričenje se nobenemu dijaku ne sme dovoliti. Jednako bi rekli: Če je miza okrogla, je treba pomisliti, da nij štirivoglata.   A da mu nelogičnosti ne
ali sebe ali — druge, da „v bodočem letu bodo vsekako nove volitve". Kaj se pravi to? To se glasi nekako — oheijozno! Zakaj bodo v prihodnje loto „vsakako" nove volitve? Tega stavka ne moremo prav ometi. Ali je to varijacija tiste lažnjivo stare peaofl „Le letos še, le letos Se, potem gotovo nič več ne"? Takemu vabljenku nobeden ne bode sel na liman'ce ! Opravilna doba deželnemu zboru prihodnje leto še ne poteče, razpustila pa ga vlada sama od sebe niti „v bodočem letu" ne bode, kakor ga do zdtj nij. To je naše mnenje. Kes čudno, da se vlada tako obnaša proti tistej stranki, na katero se opira, čudno, da na tak način pospešuje napore zakletih svojih nasprotnikov. Jako povleči nam je, kar o tem vprašanji piše vrli „Slovenski (Jospodar". Naj bi si to zapomnili gospodje na Dunaji. — V svojem interesu, v interesu zadaću, ki Bi jo je postavila, bi bila morala zdanja vlada razpustiti kranjski deželni zbor. Opu-ščenje tega razpusta je jeden tistih grehov, ki lehko iznenada v jamo pahnejo Taaflejevo ministerstvo. Prezgodnje svoje smrti hode samo krivo.
Državnim našim poslancem pa Dfl bode od škode, če imajo za prihodnjega zasedanja državnega zbora pred očmi, kako je grofa TaalVeja VUda ozirala se na naše želje, na naše potrebe. Možje, katere je narod tako sijajno odlikoval s svojim zaupanjem, naj ne pozabijo, da nam nij pomagano s samimi obljubami !
Politični razgled.
V Ljubljani ]2. septembra. Danes  pričelo se bodo v llrvat«!iej
volitve  in  bodo  trajale do  17. t. m Vlada
štejemo v greh; g. Navratil s tem kaže, da prav za prav ne ve. kij da hoče. On imenuje prvi del zgodovinskim in hoče zgodovinski razvoj BlovenSČine razkazovati, pa obžaluje, da ne more po denašnjej slovnici uzornih Bpisov podat1. To j" skoraj, tako, kakor bi kdo Žalil, da Kini in Naevij nij^ta Cu- Tonove latinščine pisala. Človek hi skoraj mislil, da g. N. jednakih knjig nikdar v rokah Imel nij.
„Učiteljem in un'iicein, veli d; I je, se pa daje tako priložnost, nekdanjo neopil jeuo slo-vepičino zdaj primerjati in — popravljati." Kaj st' I Zato bo se torej trudili in potili Trubar, Dalmatin in dr., da bi jim ubogi gimnazijah'ek zdaj napake štel in to pod vodstvom učiteljevim? Ali nij namen knjige učencu po--zati, <la je Trubar za BV0J0 dobo tako dobro pisal, kakor kdor si bodi danes za denalnjo, in da ima več zaslug za novoslovensko litera-raturo, kot kdor si bodi dan današnji ne iz-jemši g. Navratila, ki sam sebi: mej prve šteje, kakor pozneje vidimo.
J f!
skuša na vse mogoče načine, z vsemi mogočimi sredstvi za svoje kandidate pridobiti vo-lilce.
„Pesti Napio" ve povedati, da se bodo v Pesti sešli naši in ogrski ministri, da se posvetujejo o skupnem budgetu. To posvetovanje se bode vršilo pod predsedstvom cesarjevim. Baje, da bode državno vojno ministerstro zahtevalo za-se večjo svoto.
V iittiij«» tlržcive.
Vsi listi prinašajo dolge članke o shodu ruskega in nemškega cesarja. Jedni hote vedeti, da je ta Bhod velikega političnega pomena, drugi pa zopet v tem ne vidijo druzega, kakor le navaden shod dveh vladarjev, le kot izraz družinskih tradicij. „Nord" pa piše o tem shodu: Shod v Gdanskem je gotovo neprijetno iznenadil one dunajske in poštanske politike, ki so pred nekaj dnevi glasno oznanjali vojno proti Rusiji in svoje sovraštvo pričeli z absurdnimi sumnjami ruske vlade. Ti politiki so živeli v najivnej iluziji, da nemško-avstrijska zveza daje popolno varstvo, da se more zadovoljiti magjarski šavi-nizem". Potem pa končuje ta list, da je ta shod porok miru in v tem slednjem sklepu so jedini tudi vsi listi. Tako so uničene vse sanje onih politikov, ki so hoteli proti Rusiji vneti boj in laži trosili mej svet, da Rusija pošilja rublje mej Slovane.
Volitve v ŠpauskeJ so izpale ugodno za liberalni kabinet, ki ima zdaj 10G sedežev, konservativci imajo le malo poslancev, kateri so večjidel možje z akademij in učenih društev.
V Irskejj se še vedno ponavljajo nemiri. Deželna liga strašansko gospodari. Tako se poroča, da so udje deželne lige odrezali delavcu uho, ker je delal na posestvu, od koder je bil najemnik odgnan; malemu pro-testantovskemu kmetu so trpinčili kravo in jo umorili, ker je prodajal mleko policiji. Kaj jednacega se dogaja skoro vsak dan in ne pri-čakuje se, da bi zopet nastal kmalu mir, ker so udje lige največji fanatiki.
MSI.
■z Slovenskih goric 8. septembra. [Izv. dop.] (Izkušnja naj nas uči!) Pred kratkim naznanjal je Slovencem iskren rodoljub v članku, pisanem z vso gorečnostjo moškega srca, da bomo danes taborovali v Ptuji; pod gaslom „vigilantibus hira" poživljal je rojak rojake, da se udeleže tega taborovanja, da izrazijo svetu glasno in odločno svoje želje in težnje. Toda rodoljubna srca so obračala, vlada pa je obrnila; ideja taborovunja je vsaj za tekoče leto pokopana.
Eksaltadi v Ptuji živečih naših nasprotnikov posvetovali so se uže, kako bi bilo mo-
goče zaprečiti taborovanje, ako bi ga do vlada.   Taki so naši liberalci, tako razm slobodo in jednakopravnost;  njim vse, nič 1 Deutscher verein iz Gradca sme v zborovati, nemški „šulverein" se sme k tuvirati, ker ti dve društvi zastopati ini nemštva; zborovanje pa, kjer bi se nag potrebe slovenstva, to se mora zabraniti tako mislijo in delajo  naši  protivniki \ skoro brez izjeme. Ali še Slovenci ne pc tega političnega egojizma najgrše sorte ? i vlada rešila je naše nasprotnike iz z smejo jej biti tedaj hvaležni. Pa tudi SI smemo jej biti hvaležni, da nam je tak ločno povedala, da ne mara pohvale in zov  zaupanja  od  strani  Slovencev, hi moramo biti, da je jasno pokazala, d naj se Slovenci zadovolijo z lepimi oblji koje   so   slišali   iz   ust   njenih zastoj koje jim, ako se zdi potrebno,  sem t tudi kak oficijozni list — do oficijalnih dospela — na ušesa zatrobi in kojih je čas dobiti dober kup — gratis!
Kaj da sledi iz tega? Nič druzega da moramo postati delavni in postopa slednje in odločno, odločnejše nego do
Priprave za tabor nijso  delo šti petih mož, priprave za zborovanje pod nebom z obširnim programom ne dajo gnati v jednem ali poludrugem meseci preje mora se začeti delo    Moje mm in mislim, da se ne motim, da bode t dva meseca pozabljen in da bode m njega tist mož jedin, koji se je pred mesecema jedin zanimal zanj. Tako še zdaj vselej bilo.
Epiloga nij mi mogoče pisati, ker nij bilo in ker mu je slavna  vlada p slab prolog.   Naj tedaj velja — sapii Pravilo se mi je, da se boio v kratb ljavni možje rojaki  pogovarjali nekje važnejših vprašanjih — političnih in sc Upam, da bode bodočnost bolja,  da i vender jedenkrat začelo pravo delovj bomo vender jedenkrat začeli  s svo sprotniki tako ravnati,  kakor oni r: nami  in  popolnem   prezirati prazne slavne vlade.
Od štajar sitega Posavja tembra.   [Izv. dop.]   Narodno učitel Slovenskem izdaje in vzdržuje zdaj kovnjaške liste: »Tovariša" v Ljubljr potnika" v Celji in „Šolo" v Gorici,
rIz prvih nespretnih poskušenj se pa tudi lehko uče, nadaljuje g. N., kako težko je kak jezik s početka pisati." Kaka didaktična zmeda 1 Običajno je mej polizobraženci, da o pedagogiki in didaktiki vsak neprizivno sodi, kdor je kdaj šolske klopi drgnil, kakor vsak misli, da ve o politiki govoriti, ako je ravno kak zakotni časnik iz roke položil. V takej druščini, naj se nam ne zameri, zdi se nam, da smo, kadar to Čitamo. Zdi se nam vedno bolje, da g. pisec nij pretehtal, čemu je njegova knjiga in česa da naj se iz nje uče.
Vse to se bere v prvem predgovoru in se je pretiskalo, kakor bi bila to gola sveta nespremenljiva istina.
Predgovor drugej izdaji naznanja, da vzgledov „okorne" pisave Pohlinove, Andreja-ševe in Danjkove tudi tukaj ne bode in da se je prostor za boljšo slovenščino porabil. Zopet ista nelogičnost. Menite, da so n. pr. Fischart, Hans Sachs in Rollenhagen uzorno nemščino pisali v današnjem smislu? In vender podajejo tudi šolske knjige vzglede iz njihovih spisov.
Vrhu tega pripoveduje str. 41., da j mej Andrejaševih pesni „čast" dolet« je ponemčil sloveči pesnik J. Gabr. dokaz, da je Seidl bolje znal ceniti pesništvo, nego naš literarni zgod< professo.
Prvi del naše knjige obsega st ščino, drugi novo. Dobro. Mi se pope njamo s tem, da mora knjiga, kai slovenščine sprejeti i staroslovenščir bi tega ne utemeljevali tako, kakor str. 1. rekoč,   „da je  mej jezikom Slovencev in Slovencev, prebivavših rem Noriku uže v devetem stoletji razlika (forsitan!) in dalje, da v kn pokazati premembe, ki jih je naš trpel (erlitten) ne sme manjkati $ skega jezika".   Bolje je, molčati nego tako hrome razloge v boj tiš
Ako pa uže sprejme starostov« popolnem odobravamo, tu prvič ni terliuearne pripisave v latinici, kei tako silno težavna onemu, ki zna
skuša na vse mogoče načine, z vsemi mogočimi sredstvi za svoje kandidate pridobiti vo-lilce.
„Pesti Napio" ve povedati, da se bodo v Pesti sešli naši in ogrski ministri, da se posvetujejo o skupnem budgetu. To posvetovanje se bode vršilo pod predsedstvom cesarjevim. Baje, da bodo državno vojno ministerstro zahtevalo za-se večjo svoto.
Viiiiiije clrjšav«.
Vsi listi prinašajo dolge članke o shodu ruskega in nemškega cesarja. Jedni hote vedeti, da je ta shod velikega političnega pomena, drugi pa zopet v tem ne vidijo druzega, kakor le navaden shod dveh vladarjev, le kot izraz družinskih tradicij. „Nord" pa piše o tem shodu: Shod v Gdanskem je gotovo neprijetno iznenadil one dunajske in poštanske politike, ki so pred nekaj dnevi glasno oznanjali vojno proti Rusiji in svoje sovraštvo pričeli z absurdnimi sumnjami ruske vlade. Ti politiki so živeli v najivnej iluziji, da nemško-avstrijska zveza daje popolno varstvo, da se more zadovoljiti magjarski šavi-nizein". Potem pa končuje ta list, da je ta shod porok miru in v tem slednjem sklepu so jedini tudi vsi lioti. Tako so uničene vse sanje onih politikov, ki so hoteli proti Rusiji vneti boj in laži trosili mej svet, da Rusija pošilja rublje mej Slovane.
Volitve v ŠpanskeJ so izpale ugodno za liberalni kabinet, ki ima zdaj 10G sedežev, konservativci imajo le malo poslancev, kateri so večjidel možje z akademij in učenih društev.
V IrskeJ se še vedno ponavljajo nemiri. Deželnu liga strašansko gospodari. Tako se poroča, da so udje deželne lige odrezali delavcu uho, ker je delal na posestvu, od koder je bil najemnik odgnan; malemu pro testantovskemu kmetu so trpinčili kravo in jo umorili, ker je prodajal mleko policiji. Kaj jednacega se dogaja skoro vsak dan in ne pričakuje se, da bi jsopet nastal kmalu mir, ker eo udje lige največji fanatiki.
Dopisi.
■z Slovenskih goric 8. septembra. [Izv. dop.] (Izkušnja naj nas uči!) Pred kratkim naznanjal je Slovencem iskren rodoljub v članku, pisanem z vso gorečnostjo moškega srca, da bomo danes taborovali v Ptuj i; pod gasloin „vigilantibus iura" poživljal je rojak rojake, da se udeleže tega taborovanja, da izrazijo svetu glasno in odločno svoje želje in težnje. Toda rodoljubna srca bo obračala, vlada pa je obrnila; ideja taborovuuja je vsaj m tekoče leto pokopana.
Eksaltadi v Ptuj i živečih naših nasprotnikov posvetovali so se uže, kako bi bilo mo-
„Iz prvih nespretnih poskušenj se pa tudi lehko uče, nadaljuje g. N., kako težko je kak jezik s početka pisati." Kaka didaktična zmeda ! Običajno je mej polizobraženci, da o pedagogiki in didaktiki vsak neprizivno sodi, kdor je kdaj šolske klopi drgnil, kakor vsak misli, da ve o politiki govoriti, ako je ravno kak zakotni časnik iz roke položil. V takej druščini, naj se nam ne zameri, zdi se nam, da smo, kadar to čitamo. Zdi se nam vedno bolje, da g. pisec nij pretehtal, čemu je njegova knjiga in česa da naj se iz nje uče.
Vse to se bere v prvem predgovoru in se je pretiskalo, kakor bi bila to gola sveta nespremenljiva istina.
Predgovor drugej izdaji naznanja, da vzgledov „okorne" pisave Pohlinove, Andreja-ševe in Danjkove tudi tukaj ne bode in da se je prostor za boljšo slovenščino porabil. Zopet ista nelogičnost. Menite, da so n. pr. Fischart, Hans Sachs in Rollenhagen uzorno nemščino pisali v današnjem smislu? In vender podajejo tudi šolske knjige vzglede iz njihovih spisov.
goče zaprečiti taborovanje, ako bi ga dovolila vlada. Taki so naši liberalci, tako razmevajo slobodo in jednakopravnost; njim vse, nam nič I Deutscher verein iz Gradca sme v Ptuj i zborovati, nemški „šulverein" se sme konsti-tuvirati, ker ti dve društvi zastopati interese nemštva; zborovanje pa, kjer bi se naglašale potrebe slovenstva, to se mora zabraniti! In tako mislijo in delajo naši protivniki vsi in skoro brez izjeme. Ali še Slovenci ne poznajo tega političnega egojizma najgrše sorte? Slavna vlada rešila je naše nasprotnike iz zadreg, smejo jej biti tedaj hvaležni. Pa tudi Slovenci smemo jej biti hvaležni, da nam je tako odločno povedula, da ne mara pohvale in izra zov zaupanja od strani Slovencev, hvaležni moramo biti, da je jasno pokazala, da želi naj se Slovenci zadovolijo z lepimi obljubami, koje so slišali iz ust njenih zastopnikov, koje jim, ako se zdi potrebno, sem ter tja tudi kak oficijozni list — do oficijalnih še nij dospela — na ušesa zatrobi in kojih je vsak čas dobiti dober kup — gratis!
Kaj da sledi iz tega? Nič druzega, nego, da moramo postati delavni in postopati naslednje in odločno, odločnejše nego do zdaj?
Priprave za tabor nijso delo štirih ali petih mož, priprave za zborovanje pod milim nebom z obširnim programom ne dajo se dognati v jednem ali poludrugem meseci, dosti preje mora se začeti delo Moje mnenje je in mislim, da se ne motim, da bode tabor za dva meseca pozabljen in da bode miBlil na njega tist mož jedio, koji se je pred dvema mesecema jedin zanimal zanj. Tako še je do-zdaj vselej bilo.
Epiloga nij mi mogoče pisati, ker taborja nij bilo in ker mu je slavna vlada poklonila slab prolog. Naj tedaj velja — sapicnti sat. Pravilo se mi je, da se bodo v kratkem veljavni možje rojaki pogovarjali nekje o najvažnejših vprašanjih — političnih in socijalnih. Upam, da bode bodočnost bolja, da se bode vender jedenkrot začelo pravo delovanje, da bomo vender jedcnkrat začeli s svojimi nasprotniki tako ravnati, kakor oni ravnajo z nami in popolnem prezirati prazne obljube slavne vlade.
Od stajarskega Posavfa 8. septembra. [Izv. dop.] Narodno učiteljstvo po Slovenskem izdaje in vzdržuje zdaj tri stro-kovnjaške liste: „ Tovariša" v Ljubljani, „Po-potnika" v Celji in „Šolo" v Gorici, kar do-
Vrhu tega pripoveduje str. 41., da je dve iz-inej Andrejaševih pesni „čast" doletela, da ju je ponemčil sloveči pesnik J. Gabr. Seidl, v dokaz, da je Seidl bolje znal ceniti slovensko pesništvo, nego naš literarni zgodovinar ex professo.
Prvi del naše knjige obsega starosloven-ščino, drugi novo. Dobro. Mi se popolnem strinjamo s tem, da mora knjiga, kažoč razvoj slovenščine sprejeti i staroslovenščino, vender bi tega ne utemeljevali tako, kakor g. N. na str. 1. rekoč, „da je mej jezikom panonskih Slovencev in Slovencev, prebivavših (sic) v starem Noriku uže v devetem stoletji bila neka razlika (forsitan!) in dalje, da v knjigi, ki ima pokazati premembe, ki jih je naš jezik pretrpel (erlitten) ne sme manjkati starosloven-skega jezika". Bolje je, molčati o tej reči, nego tako hrome razloge v boj tiščati.
Ako pa uže sprejme staroslovenščino, kar popolnem odobravamo, tu prvič nij treba in-terliuearne pripisave v latinici, ker cirilica nij tako silno težavna onemu, ki zna grško čitati
volj glasno pričuje o gorečnosti, delavnosti in požrtvovalnosti primeroma majhnega števila učiteljev mej narodom slovenskim in to toliko več, za kolikor menj so do zdaj — Bogu bodi potoženo — učiteljišča v Ljubljani, Mariboru in Celovci, oziroma profesorji in vad-niški učitelji in učiteljice na onih in deloma tudi c. kr. nadzorniki podpirali one naše strokovnjaSke liste. Ali so imenovani pedago-gični časniki popolnem ustrezali in zadostovali ali ne, v to ne bom spuščal se, a odgovoriti bo treba odločno, ali je nam slovenskim učiteljem (na Kranjskem, Štajarskem, Primor skem, Koroškem in Ogrskem) res treh sto-kovnjaških listov potreba? S popolnim prepričanjem rečem, da ne! In to hočem tudi v sledečem dokazati.
V obče naše materijalno stanje nij tako ugodno, da bi si mogel posameznik poleg potrebnih knjig itd. naročati še tri strokovnjaške liste brez večjega pritrganja — znabiti celo na fkodo svojej družini; ako pa le jeden list izmej navedenih treh čita, postane sčasoma tujec o šolstvu ostalih slovenskih pokrajin. Se ve\ da se da temu izogniti, ako si sosedni, ali učitelji na večrazredntcah raznih listov na-ročd ter si te zamenjavajo, a z ozirom na domaČe liste jaz tega iz več razlogov ne odobravam ; pač pa glede drugojezičnih Časnikov, ako bi hoteli učitelji tudi take prebirati, kar je gotovo vsega priporočila vredno. V drugič primanjkuje omenjenim lističem sploh večkrat izdatne duševne in materijalne podpore, česar posledica mora biti suhoparnost lista, oziroma nevolja urednika in izdajatelja. V tretjič prinašajo taki pokrajinski lističi večinoma predolge lokalne novice, -katere_Čitatelje iz drugih pokrajin le malo ali celo nič ne zanimajo. V četrtič pa izhajajo „pokrajinci" navadno le po dvakrat na mesec, in tako se marsikatera važna novica pozno, včaai celo prepozno zve, druga, znabiti drugače zelo mikavna, pa zopet vsled zastarelosti od svoje mikavnosti mnogo izgubi. Z novim centralnim organom v Ljubljani („Narodni učitelj slovenski"?) pa bi se dalo vsemu temu v okom priti: Dobivali bi dober, raznovrstno gradivo obcezajoč strokov-njaski list primeroma ceno, ker bi ga vse slovensko učiteljstvo duševno in materijalno podpiralo (razpisi služeb iz vseh slovanskih pokrajin itd., to bi tudi nekaj neslo), dobivali bi ga pa tudi lahko po trikrat, če ne po štirikrat na mesec.   Dalje je v Ljubljani več vrlih, iz-
in ker pridnega učenca moti, lenemu pa nič ne koristi. Drugič pa treba berila v tolikej meri, da imajo učenci res priložnost navaditi se čitanja. Kdor razmere pozna, ve, da se to doslej nij vselej zgodilo, in nekaj je tega tudi pičlo berivo krivo.
A pogledimo še nekoliko v novoslo-venski del. Tu je čudo prečudo, kakor veli stara bajka. Na pr. kako pride „Pegam in Lambergar", ravno za Slomškom na vrsto in to brez vse opazke o narodnem toliko važnem pesništvu našem ? Katera slovstvena knjiga sme tradicijonelno literaturo tako prezirati. Jeli „Pegam" samo za vabo, da naj mu učitelj to ali ono pritakne? Če je tako, potem v knjigi le zadrego dela, ker ga učenci itak poznajo iz poprejšnjih knjig.
A kdo bi se dalje ukvarjal s knjigo, ki govoreč o novej našej literaturi ne pozna prvih pospešiteljev njenih, niti g. dr. Bleiweisa, niti vrlega g. župnika Trstenjaka, niti pokojnega dr. Razlaga, niti marljivega prot/ g. Jesenka, niti mnogih družin, ki so duševne in
kušenih učiteljev in prijateljev narodnega Šolstva, kar se ne sme prezirati, kajti „več oči več vidi.** Da bi tudi naša veljavnost nazvunaj, zlasti pri naših sosednih kolegih s tem pridobila, se samo ob sebi razume.
Tedaj „z združenimi močmi" naprej, slovenski učitelji, zlasti Vi, kateri ste se do zdaj z malo hvaležnim uredovanjem zdajnih z ozirom na okolnosti gotovo dobrih „pokra-jincev" trudili (za kar naj Vam tukaj naj to plejšo hvalo in zahvalo izrekam !) Storimo zdaj čez 12 let jeden korak naprej, da bomo uže z novim letom strokovnjaško zodinjeni v jednem dostojnem centralnem organu tako ali tako imenovanem. „V jedinosti je moč!" Složimo se pa brez odlašanja. Gotovo bi bil to znameniti korak napredka za naše narodno šolstvo, in jaz mislim, da se smemo nadejati tudi blagovoljnega odobravanja od slavne naše vlade, ako se nam posreči nameravani ta korak.
Iz Dilc pri Hren o vic ah 3. sept. [Izv. dopis.] (Vojaške vaje.) Marsikakega človeka zadene nesreča, nadloga; a vztrajen Človek mora ono, kar mu osoda določi, z energijo prenašati. Kmalu bi rekel, da je letos pri jesenskih vajah tudi nekatere učitelje taka osoda zadela. Oglasili so se v Trstu, a od tam poslali so jih v Postojno k manevrom in tam, kakor mi je tožil jeden iz mej sedmih, morajo trinajst dni prebiti. Prvi dan so jih tako vpregli, da je bilo joj, a pri vsem tem
— močni in krepki — prestali so slavno manever, pri katerem je bil sam fcm. baron Kuhn navzočen. Lovili so se od Va 7. ure zjutraj do 5. ure popoludne; misli si, dragi čitatelj, da je to prenašati učitelju, kateri nij vajen tega, kateri je celo leto mej paglavci se trudil, in mestu imeti počitek, mora še zdaj mučiti se. A to bi bilo uže vse mogoče prenašati, ako bi se dobilo kaj dobrega pod zob
— pa človek mora hoditi pol ure, da ujame kaj poštenega.
Izpod vremsice 5. septembra. [Izv. dopis.] (Pojasnilo.) V štev. 183. „Slov. Naroda" od dne 13. m. m. je bilo iz Vrem pod naslovom „Uljuđen zdravnik" o našem Se le pred dvema mesecema z Dolenjskega prišlem zdravniku napačno poročano; štejemo si v dolžnost priobčiti naslednje pojašnjenje tega krivičnega poročila.
Senožeški g. okrajni zdravnik je prišel prvikrat v Vreme koze stavit, kakor mu je bilo predpisano. Precej pri njegovem dohodu v Vreme je prišla množina bolnikov in matere
z otroci, mej njimi morebiti tudi občinski svetovalec Prelec; pri bolnikih se pozneje nij nobena silna ali nevarna bolezen pokazala, pa vsi so terjali takoj pomoči, pozvane matere od blizu in daleč pa precej stavljenje koz. Zdravnik je tedaj rekel zbranim te-le besede : „Zdaj bom najprej koze stavil, potem bom vas bolnike pregledal," a ne, kakor je poročevalec napačno poročal: „ Jaz sem danes prišel slavljenje koz naprej vzet, a ne vas zdravit." Vprašamo tudi, zakaj je Prelec s svojo, kakor je v dopisu poročano, staro, morebiti tudi uže po mnogih poskušnjah neozdravljivo boleznijo, ravno tega zdravnika čakal V Po dokončanem cepljenji koza je zdravnik pregledoval bolnike in zdravila nasvetoval precej na mestu skozi cele dve uri in sicer brezplačno; tudi v hiše je bil poklican in je ustregel vsem terjatvam, kar tudi vremski župan lehko popolnem potrdi, ker je g. zdravnik tudi njegovo soprogo in druge zdravil. Mi moramo zatorej obrekovanje iz Vrem zavračati in javno pripoznuti resnični dogodek z dostavkom, da je naš g. zdravnik v tem kratkem času, kar je v našej sredini, pokazal, da je svojemu zdravniškemu poslu popolnem vešč. Njegova lekarna je z zdravili dobro previđena, kur tudi iz Trsta prišli tujci potrjujejo. Tudi moramo to obrekovanje iz Vrem toliko bolj zavrniti, ker bi bil ves naš okraj, ako bi ne bil ta zdravnik v Senožeče prišel, na Krasu pri pomanjkanji zdravnikov brez zdravnika ostal še Bog ve koliko časa. Zato ne moremo dopuščati, da bi se mu uže v prvem času njegovega težavnega službovanja življenje grenilo. Nepozabljiv v pravem pomenu ostal je na daleč in Široko po
Nij dvojbe, da ima zdanja vladna stranka mnogo več prijateljev mej narodom, nego jih je imela katera prejšnjih magjaronskih vlad, a k temu je največ pripomoglo mlitavo in pospano vladanje Mažuraničevo, a v drugej vrsti okolnost, ka so zdanji opozicijonalci, na čelu jim Mrazovie, pri vsakej priliki slepo podpirali ogrsko vlado in so do lanskega leta brez pomisleka pri vsakem povišanji davkov klicali svoj „igen!", kar se zdaj maščuje.
Ker se je narodna stranka hrvatska leti 1872 postavila na temelj llauchove nagodbe od leta 1808 in si je nekoliko revidirala nagodbo, nij zdaj toliko stvarne razlike mej jedno in drugo teh dveh strank, ampak prava državo-pravna opozicija je in ostane jedina stranka Starčevičeva, katera ne priznaje veljavnosti nagodbe z ogrsko kraljevino in je potem takem stranka revolucijonarna, dočim stranka Mrazovičeva stoji v opoziciji poglavito proti osobi bana Pejačevića. Nij se torej čuditi, da se nahajata dva najodličnejša člana nekdanje narodne stranke, Josip Miškatovič in Ivan Vončina, v taboru vladne stranke.
Banu Pejačevicu se mora očitati po vsej pravici, da nij diplomat, ker je v svojej strasti segel predaleč in je nasilno suspendiral od službe in plače dva profesorja univerze, bivša opozicijonalna zastopnika na saboru, dr. Vojno-viea in dr. Vrbanića, zaradi političnega njijnega mišljenja. To in še nekoliko druzih suspenzij, potem okrožnica njegova do sodbenih uradnikov, v katerej se grozi najstrožjimi kaznimi vsakemu, ki ne bi glasoval za vladnega kandidata, pokazuje, da ban ne vd, kaj se pravi vladati konstitucijonalno, in to tem menj, ker
Krasu še le pred nekaterimi leti umrli okrajni | je popolnem zatrl tiskovno svobodo.
zdravnik g. Fran Križaj, po katerem že marsikateri občan žaluje, samo g. dopisnik članka ne, ker ga nij poznal.   Čast komur čast!
Več Podvremščanov. I/ /at>r<lMi 11. septembra. [Izv. dop.] (Volilno gibanje) prikipelo je do vrhunca; še dva dni in odločilo se bo. V Zagrebu je toliko kakor gotovo, da zmagata v I. in III. kotaru vladna kandidata, odvetnik Nikola Kre-stić, bivši predsednik saborski, in ban grof Lad. Pejačević; v II. kotaru, kjer kandidira opozi-cijonalec dr. Mazzura proti vladnemu dr. An-drijeviču, bode volilna bitka vroča, ker so moči jedne in druge stranke prilično jednake. Sploh se da uže zdaj preračuniti, da bode vladna stranka pri volitvah nadjačila opozicijonalno in dabodoStarčevičijanci pridobili nekoliko sedežev.
materijalne moči svoje posvetili slovenstvu in je 5e posvečujejo? V teh mesto je pa neki Navratilov prevod „IIojaEvgenijeva prek planin" doletela „čast" (tu je ta izraz na svojem mestu) biti sprejetim v zbirko. Kdo bi si mogel misliti, da izdajatelj šolske knjige tolikanj zgreši pot objektivne sodbe!
Ali stoj, dragi čitatelj, ki si videl, s kako nečuveno slovesnostjo smo letos zagrebU prvo-boritelja Jurčiča, kako so mu ljudje vseh stanov in vsake starosti skazali posledno čast priznavajoč zasluge njegove, zasluge za literaturo slovensko. Imena Jurčič pa ta krp arija, na-nazvana berilo, niti ne pozna. Menda se je tudi tukaj prostor za boljšo slovenščino porabil, t. j. za Navratilovo. Bog oče je v bajki najprvo sam sebi kapico ustvaril. Prijatelj Boris-Miran, ki ne potrebuje naše hvale, bode se po tem takem lahko tolažil, da niti jedne pesni njegove nij doletela čast v takej knjižuri biti sprejeto. Optimis placuisse viris sat est.
Tukaj je le dvoje mogoče, ali sestavlja-
telj čisto nič ne pozna nove naše literature, ter je dela, ki se ga je lotil, popolnem nezmožen, ali pa nalašč hoče slepiti mladino ter zasluži ime, ki ga nečemo izgovoriti. Zdi s* nam podoben vodniku, ki bi, razkazujoč mesto Ljubljano, tujca od kolodvora peljal skozi Kravjo dolino in prek dolnjih Poljan v Kurjo vas in potem dalje proti Višnjej gori, češ, da mu je vse lepote pokazal. Čemu ne prepuščate dela rajši veščakom? Naj se širi diletantizem po drugodi, v šole ga nikar ne zatrošajte. Za šole je najboljše blago komaj dosti dobro. Ta pa je vsaj mej slovenskimi šolskimi knjigami najslabejša.
Obširno kritiko prepuščamo veščakom, mi smo hoteli le konstatirati, da se nam tukaj slovensko slovstvo nalašč od uborne strani kaže. Marsikateremu tujcu je morda to po volji, ali domačinu, ki resnico o svojem narodu nalašč prikriva,  bodi sramota veaomaj
K.
Ostrašil je ban Pejačević odvisne ljudi in si s tem pridobil nekoliko „tožnih" glasov, ali izgubil je na ugledu svojem mnogo, odrinil je od sebe vse neodvisne poštenjake, a koristil svojim brezozirnim postopanjem največ Star-čevičijancem ali stranki prava, kakor se ti ljudje sami imenujejo.
Slovenci želimo iz vsega srci dober uspeh narodnej opoziciji, katera je nam izmej vseh strank na Hrvatskem najprijaznejša in v ka-terej nahajamo največ svojih prijateljev.
Domače stvari.
— (Vstopice k predavanju,) katero, kakor znano, priredi g. Ivan Hribar v čitalničnej dvorani v nedeljo dne 18. t. m. ob 11. uri dopoludue na korist fondu za zopetno sezidanje Češkega narodnega gledališča, dobivale se bodo od danes naprej: pri blagajnici banke „Slavijeu na Dunajskej cesti št. 7; pri gosp. J. (I e b i, urarji v Slonovih ulicah; pri gosp. Pr. K o 1 m a n u na Mestnem trgu in pri kustosu čitalničnem. Sedež velja 1 gld., prostor za stati 50 kr.; listek za dijake po 30 kr. Z ozirom na blagi namen nadejamo se, da se bode mnogobrojno občinstvo udeležilo tega predavanja, ter tako dejanjsko pokazalo svoje sočutje češkemu narodu o ve-likej nesreči, ki ga je zadela.
— (Posrebrene stare groše,) take po tri Btare krajcarje namreč jeli so izdajati sleparji za goldinarje. Ti stari groši imajo tavno tisto velikost kot srebrni goldinarji in so jako svitlo z živim srebrom posrebreni. Te dni je bil tak star gro.5 v nekej tukajšnjej gostil niči oddan za goldinar.
— (Trojčke), dva dečaka in jedno dekle, je porodila žena paznika prisilne delavnice K. Jeden dečak je dve uri po porodu umrl, druga dva otroka še živita.
— (Virantovataiša,)   katero je ku-j a lp in sk a gorska družba", katero stap-
pila gospa Lencejeva i/ Lavrice, je zdaj i.unaj in znotraj kaj okusno popravljena, tako da se sme res imenovati kinč trgu sv. Jakoba in jedna najlepših poslopij v Ljubljani.
— (Panj) iz čebelnjaka ukradel je g. Sovanu star. z vrta njegove hiše, kjer je čitalnica, neznan tat, ki je zlezel čez zid mej novo hranilnico in dr. Kozlerjevo hišo. Tat si je bil izbral najprej dosti težji panj, a najbrže ga nij mogel nesti, zato ga je pustil ležati na tleh in si vzel lažjega.
— (Umrl) je na Dunaji v nedeljo zjutraj ob 9. uri velezasluženi slovanski rodoljub, gospod ravnatelj Peter Bilka.
— (Iz St'ražišča poleg Kranja) se nam piše: „Danes zjutraj dobili so kakih 5 minut pod Stražiščem v malem gozdiči blizu Bi tinja tik pota ležečega, kakih 10 mesecev starega dečka mrtvega. Po ranah na čelu in po životu sodijo, da ga je brezsrčna mati s kamenjem pobila. Sinoči beračila je še z dečkom pri bližnjih hišah; ljudje govore, da ga je silno črtila in večkrat žugala, da ga bo „fentala". Prenesli so malega mrliča zdaj v mrtvašnico, kjer čakajo, da pride sodni ogled. Živinsko mater pa baje še išče žandarmerija; prej ko ne jo je popihala proti Poljanam kjer je neki doma".
— (Iz Kranjske o k o 1 i c e) nam poroča ljubljansk schlachtenbummler: „V ponedeljek in torek bo tukaj sklep vojaških vaj, katerih so se razen fcm. Kuhna udeleževali še trije generali in nad 6000 vojakov. Pravijo, da bo drugo leto do 15000 vojakov tu pri vajah, kajti letos so le poskusili, če Bt. da tukaj dobro manevrirati, vidijo, da je teren za to izvrsten: tedaj bo vse, kar jo letos v Postojni, prišlo na Gorenjsko. Le vreme nij prav ugodno; ploha vrsti se z viočim solncem od jutra do večera. V Kranj i je pa vse živo, godba (Belgier) svira vsako popoludne od 5—V»7. ure; včeraj slišal sem jo prvikrat igrati tudi nekaj slovenskih."
Bazne vesti.
* (Po tristo letih.)  Anglež William Delisle IIay je v Londonu izdal  knjigo pod naslovom: „Po tristo letih". Čudne in vender zanimljive reči ima ta knjiga.  Hay dokazuje, da bode imela pri naravnem razvoji zemlja, na katerej zdaj živi okolo 1,438 milijonov ljudi j, v 300 letih 92.032 milijonov prebivalcev. V Berolinu bi se pomnožilo prebivalstvo od 1 na 64 milijonov! Hay so ne ujema z Mathusom, ki trdi, da se prebivalstvo na zemlji vsakih 25 let podvoji, ampak ozira se na razna ple mena in pravi, da se Arabci, Iudijani in ves latinski zarod  (Italijani, Francozi, Španci itd.) prav počasi, ali prav nič ne množe. In vender bo 92.032 milijonov ljudij!  Da, celo verjetno je, da se še veliko bolj  pomnože, in da bo imela zemlja v 300 letih 1 bilijon in 462.000 milijonov ljudij.   V tem primerljaji bi moralo poginiti človeštvo, katero je ljubezen in lakota tako pomnožila.   IIny se ozira v bodočnost in preiskuje, kako bi si mogla ta neizmerna množica ljudstva priskrbeti stanovanje in živež. On pravi, da bodo ljudje globoko v zemljo rili in da se nazadnje presele na morje;  bivanje na morji je zdravo; vsa  zemja  z  00 milijonov štirjaškdi milj se obdela.  Zemlja na obeh te čajih  oproste   ledu   ter jo   osuse električna solnca, katera je ustvaril človeški um; v Gren-ladiji bodo rastlc palme in banane, s kratka: svet bo krasen in veličasten.
Ijjauje imenujejo „fuzijon". Jedna za vse jed nako se glaseča določba raznih kupnih in fu-zijonskih pogodeb, katere so bile v imenu gori imenovane avstrijsko - alpinske gorske družbe sklenene, zadeva rešitev ali poplačevanje pri-joritetnih dolgov posameznih prejšnjih železa-rijskih družeb. Samo po sebi je umevno, da se morajo prijoritete na lastnikovo zahtevo po jednakej ceni, kolikor veljajo, tudi od strani nove družbe rešavati. Pri tem rešavanji pa nij izključeno, da se lastnikom starih prijoritet pod izrečenimi pogoji ponudi zamena v prijoritete avstrijsko-alpinske gorske družbe, če če bode sploh nova družba kaj prijoritet mej občinstve izdala, kar je po glasih, ki so se pred kratkim mej svet raztrosili, nekoliko dvomno postalo. Kar se pa rešavanja prijoritet v gotovem denarji tiče, se bode prej ko ne tako postop.lo, da se bodo vse prijorite za rešitev izsrečkale. Vender se pa to izsreč-kanje ne bode pred 1. marcem 1882. leta zgodilo, v katerem času se bodo tiste delnice izplačale, katere se v gotovini izplačati morajo. Upravni svet Neuperg-Marijaceljske že-lezarijske družbe sklicuje na dan 10. oktobra tega leta izreden glavni zbor, katerega dnevni red se glasi: „Sklepalo se bode o združenji Neuperg- Marijaceljskc železarijske družbe z avstrijsko-alpinsko gorsko družbo, ali pa, kako bi se po drugem potu dalo premoženje Neuperg-Marijaceljske železarijske družbe s potrebnim odškodovanjem delničarjev na avstrijsko alpinsko gorsko družbo prenesti". Prva pogodba mej tema družbama je bila nekoliko spremenjena v prid starih delničarjev, ker je bila prvotna ponudba: delnico z 91 gld. v gotovini rešiti, povišana tako, da se delnica zdaj reši za 91 gld. 40 kr. v gotovini. Upravni svet Innerberške poglavitne železarijske družbe sklicuje svoj izredni glavni zbor na dan 6. oktobra tega leta in dnevni red se glasi: „Kako se ima z odškodovanjem delničarjev premoženje c. kr. priviligovane delniške Innerberške poglavitne družbe na avstrijsko-alpinsko gorsko družbo prenesti in sicer s tako kupno ceno, da se vsi dozdanji družbinski dolgov"' poravnajo in da vrhu tega še na vsako delnico c. kr. priv Innerberške poglavitne železarijske družbe od pade gotovi znesek 135 gld."
Loterij nc» «r<>cke.
Na Dunaji 10. septembra: 47, 24, 46, 72, 40. V Gradci 10. septembra: 16, 30,   5, 64, 1.
Dunajska borza 12. septembra (Izvirno telegrafično porodilo.) Enotni drž. dob; v bankovcih Enotni drž. dolg v srebru
Zlata renta.......
1860 drž. posojilo Akcije narodne banke...
Srebro . . . Napol. . . . C. kr. cokini . Državne ina. ke
Šolske knjige
za vsa tukajšnja učiteljišča, kakor tudi za kranjski gimnazij, najnovejšo izdaje in antikvarne, trpežno vezano po najnižjih cenah imam v zalogi in ob jednem zalogo šolskih potrebščin priporočam
T- G-IOZitiZDLl,
(510—4) Mestni trg fit. 17.
N. H. Kupci vseh knjig za jeden razred dobijo „knjižico za učence v Ljubljani" zastonj.
76 -ld.	45	kr.
77 .	30	
93 „	60	
130 „	30	
83' 1 .		
349 ,	no	
117 „	85	n
m 9 n	35«/,	n
» -	56	
57 „	50	m
lehko na letu zaslužijo gostilničarji in kupčevaloi.
Brošurica fabrikacij velja 3 gld.; dobi se po poštnem podvzetji: F. Sohlossor, Trst. (419—42)
Šolske knjige,
kakor tudi vbo drugo šolske potrebščine priporoča podpisani p. n. roditeljem in učiteljem.
M. derber,
(519—2) Kongresni trg št. 4.
Dva dijaka
(515—3)
sprejmeta so v si nnovu.iije brez hrane. — Natančneje so zvč na Poljanah si. 10 na levo.
Umrli no v Imuliaui:
10. septembra: Ana Kastelec, gostija, 46" let, Cesarja Jožeta trg Št. 2, za j etiko.
11. septembra: Janez SchaTer, rokovičav, 73 1., Kongresni trg št. 2.
12. septembra: Mihael Knafelc, posilne delavnice paznika sin, 1 uro, (trojček) Poljanska cesta št. 53, za slabostjo.
V deželne) bolnici:
f. septembra. Mica Rozman, dninarica, 33 let, za krvnim udorom. — Mica Rončar, gostija, 64 let, za vnotlco možganov.
8. septembra: Helena Pavlic, dninarica, 33 let, za j etiko.
10, septembra: Barbara Kužovec, gostija, 78 1., za vodenico. — Jožeta Mihelič, sobnega slikarja hči, f> mesecev, za božjastjo.
11. septembra: A polonija Lulik, delavčeva vdova, HO let, Kil oinehčanjein možganov. — Franc Podboj, delavec, 45 let, za oslahciijcm možganov.
Tu|<*l.
11. septembra:
1*1-1 simiu: Potočnik ll Maribora. — Ostatzkv Iz Gorice. — Ilirschl iz Zagreba. — Kattinger, Olilck, Maelds z Dunaja. — vVolsegger te Kočevja. — (»lovački iz Ostrega. — Alesla iz Trsta.
Pri Malt«! Liehtenthurn, Orlovvski, Geruten-dttrfer, QnapiU z Dunaja. — Polla iz Pole. — Mally h Tržiča. — Pollak, Nnrdelli iz Trsta. — Testin iz Koirvja. — Rudan iz Reko.
slovenskih roditeljev, ki se hoče naučiti nem-delne, dobi pri meni ceno stanovanje in vso oskib.
lfotliiar,
Leoben, Vordernbergerstrasse št. 83.
(511—3)
Dva dijaka
se sprejmeta v popolno oskrli v hiši s«. 1 v gle* dnliskej si o i iti. prvo nadstopje (521—1)
Kdor hoče
(389—20)
41
Narodno-gospodarske stvari.
Ftizijoii alpinskih železarij.
Razne gornje-štajerske železarijske družbe so se v poslednjem času začele stapljuti v jedno, veliko   družbo   pod   imenom   ,. a vs tr ij sk o-
Zahvala.
Vsem čestitim prijateljem in znancom, ki so nam o bolezni iu smrti naše nepo-zubljive hčerke
M i e i e e
izkazovali svojo blagodejno sočutjo, zlasti pak Se gospodi iz Laškega, za obilo izpremstvo na pokopališče, kakor tudi za mnogo darovane prekrasne vence iskrno zahvaljujemo.
(520) Rodovina Hinner.
.trti
obraniti, tapule nadomestiti z uineteljuiml,
dobi sovet in pomoč pri
Ehrwerthu, zdravniku za zobe,
gfospočlslEa, uulicsb žt. 3—
Praktikant
pošten, dobro izšolan, zmožen slovenskega in nemškega jeziku, sprejme se takoj v
prodajalnico manufakturnega blaga na drobno in debelo
\ Izubijani na Velikem tr«u. — Kje, zvč so v administraciji „Slovenskoga Naroda".        (476—6)
Dr. Sprangerjeve
kapljice za želodec,
priporočane od zdravniških avtoritet, pomagajo takoj, če ima človek krč v žolodci, migreno, teber, ščipanje po trebuhu, zaslinjenje, slabosti, če ga glava boli, če ima krč v pr i h, mastno zgago. Telo se hitro Bčiati. V bramorjih razpusti bolezensko tva-rino, odvajajoč- črve in kislino. Davici in tifusu vzamejo vso zlohnosl in vročino, če 8e zavživajo po '/« žličke vsako uro, ter varujejo nalezljivosti. Človeku diši zopet jed, če je imel bel jezik. Naj ae poskusi z majhemm ter se prepriča, kako hitro pomaga to zdravilo, katero prodaja lekarnar g. J. Mfobuda v Ljubljani, a flacon 80 in 50 kr. av. velj. (247—32)
Izdateij in urednik iVlakso Arrnic.
Lastnina in tisk -Narodne tiskarne".