EORI JA PRAKSA 2/2003 mmmmmm * V .-A UŽ BOS LOV N A- REVIJA .* •*. < TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. XXXX št. 2 marec - april 2003, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v Ljubljani GLAVNI UREDNIK/Editor Igor Lukšič SEKRETAR KA/Secrefary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC /Designer Ismar Mujezinovič IZVEDBA Epromak TISK CASTIS d. o.o. UREDNIKI/Associate Edifors Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar, Peter Stankovič, Zdenka Sadi Tomaž Krpič (recenzijej UREDNIŠKI SVET/Editorial Advi$ory Board Milan Balažič, Ivan Bernik, Marjan Brezovšek, Miro Cerar, ml. Ljubica Jelušič, Maca Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Miran Komac, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar (predsednik), Rudi Rizman, Tine Stanovnik, Marjan Svetličič, Zlatko Šabič, Metka Tekavčič, Niko Toš, Mirjana Ule, Vasja Vehovar, France Vreg, Pavel Zgaga MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/International Advisory Board Luigi Graziano (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (University of Hamburg, Nemčija), Stein Kuhnle (University of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California, USA), Philippe Manigart (Bruxelles, Belgija) Helmut VVillke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (University of Lund, Švedska), Henry Teune (University of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Polifical Science Abstracts, International Political Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ-International Bibliography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Revievvs of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM U red n ištvo/Ed itoria I board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 01/5805-147, faks: 01/5805-108 E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si Teorija in praksa je dostopna na internetu http://www?©fiTfc$i/ fd_tip/index.html NaročninrOcza I. pollžjj^ 2003 za študeiffg tiL^ditjdteSibOO.OO SIT, za druge individualne naročnike 5.000,00 SIT, za podjet^in ustanoV^ 10.000,00 SIT, za tujino 12.000,00 SIT Cena tegcrz^rezkap^prosti prodaji je 2.000,00 SIT Revija izhaja ob podpori Ministrstva za šolstvo, znanost in šport in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revija Letnik XXXX, št. 2, str. 201 - 400 Ljubljana, marec - april 2003 VSEBINA ii REPREZENTACIJE Breda LUTHAR: UVODNIK 205-206 Melita POLER KOVAČIČ: PREISKOVALNO NOVINARSTVO, USTVARJANJE ŠKANDALOV IN NOVINARSKA ETIKA 207-228 Monika KALIN GOLOB: STIL IN NOVINARSKI ŠKANDAL 229-244 Gregor BULC: SERIJSKI MORILCI - MAČK 245-266 Maruša PUŠNIK: MORALIZACIJA KOT ESTETSKI 267-286 PROJEKT DOKUMENTARNEGA ŽURNALIZMA Breda LUTHAR: PRODUKCIJA LOKALNE SLAVE 287-312 Mitja ČEPIČ IN ANA VOGRINČIČ: TUJEC IN TUJE V UČBENIKIH 313-334 Duška KNEŽEVIČ HOČEVAR: MEDIJSKA GOVORICA O NACIONALNI REPRODUKCIJI V POSTSOCIALISTIČNI SLOVENIJI 335-356 Marija ZIDAR: NOVE-STARE REPREZENTACIJE OTROK IN OTROŠTVA: DEKONSTRUKCIJA "PROTEKTIVNEGA" OTROŠTVA 357-374 PRIKAZI, RECENZIJE Aleš Debeljak (ur.), Peter Stankovič (ur.), Gregor Tomc (ur.), Mitja Velikonja (ur.): Cooltura: Uvod v kulturne študije (Tomaž Krpic) 375-378 Sandra Bašič Hrvatin in Marko Milosavljevič: Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih: regulacija, privatizacija, koncentracija in komercializacija medijev (Maruša Pušnik) 378-381 Ksenija H. Vidmar (ur.): Ženski žanri: spol in množično občinstvo v sodobni kulturi. Zbornik besedil medijskih študijev in feministične teorije (Maruša Pušnik) 381-384 Bernadette Casey, Neil Casey, Ben Calvert, Liani French (ur.) in Justin Lewis: Television Studi es: The Key Concepts (Alina Žugelj)- 384-386 Majda Hrženjak (ur.): Njena (re)kreacija: Ženske revije v Sloveniji/Making her up: Women's Magazines in Slovenia (Gregor Bulc) 386-389 AUTHOR'S SYNOPSES 390 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 CONTENTS WW REPRESENTATIONS Breda LUTHAR: EDITORIAL Melita POLER KOVAČIČ: INVESTIGATIVE REPORTING, CREATING SCANDALS, AND JOURNALISTIC ETHICS Monika KALIN GOLOB: STYLE AND SCANDAL IN JOURNALISM Gregor BULC: SERIAL KILLERS - OF CATS Maruša PUŠNIK: MORALIZATION AS AESTHETIC PROJECT OF CURRENT AFFAIRS JOURNALISM Breda LUTHAR: PRODUCTION OF LOCAL FAME Mitja ČEPIČ IN ANA VOGRINČIČ: FOREIGNER AND THE FOREIGNNESS IN TEKTBOOKS Duška KNEŽEVIČ HOČEVAR: MEDIA DISCOURSE ON NATIONAL REPRODUCTION IN POSTSOCIALIST SLOVENIA Marija ZIDAR: OLD REPRESENTATIONS OF CHILDREN AND CHILDHOOD REPRODUCED: A DECONSTRUCTION OF "PROTECTIVE" CHILDHOOD 205-206 207-228 229-244 245-266 267-286 287-312 313-334 335-356 357-374 REVIEWS Aleš Debeljak (ur.), Peter Stankovič (ur.), Gregor Tomc (ur.), Mitja Velikonja (ur.): Cool-ture: Introduction to cultural studies (Tomaž Krpic) 375-378 Sandra Bašič Hrvatin in Marko Milosavljevič: Media policy in Slovenia in the 1990s: regulation, privatization, concentration and commercialization of media (Maruša Pušnik) 378-381 Ksenija H. Vidmar (ur.): Women's genre: gender and mass public in contemporary culture. Collection of texts on media studies and feminist theory (Maruša Pušnik) 381-384 Bernadette Casey, Neil Casey, Ben Calvert, Liam French (ur.) in Justin Lewis: Television Studies: The Key Concepts (Alina Žugelj) 384-386 Majda Hrženjak (ur.): Making her up: Women's magazines in Slovenia (Gregor Bulc) 386-389 ABSTRACTS 390 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 REPREZENTACIJE UVODNIK V uvodu v knjigo “Izvozpomena”' ikonična figura svetovne komunikologije Elihu Katz in soavtorica knjige Tamar Liebes postavita tezo, da je prav vsako raziskovanje medijev v zadnji instanci le preiskovanje učinkov medijev na občin¬ stvo. Raziskovanje vzorcev lastništva in oblastništva, gledanosti in branosti, ana¬ liza besedil..., skratka vse oblike raziskovanja medijev, so zgolj nadomestki za preučevanje medijskih učinkov. Ta posrednost v raziskovanju učinkov po njunem izhaja iz težavnosti preiskovanja dejanskih učinkov: lažje je namreč šteti gledalce/bralce, akte nasilja, analizirati pomen tekstov ali ugotavljati, kdo nadzi¬ ra medije, kakor pa dokazovati dejanske učinke medijev na občinstvo. Kot pri vsaki taki radikalni trditvi, ki nas preseneti s svojo preprostostjo, tudi pri tej prej ali slej ugotovimo, kako resnična je. Študije reprezentacij torej vedno temeljijo na implicirani hipotezi, da je pomen teksta tisti, ki določa, ali pri bolj “mehkih” inter¬ pretacijah omejuje dekodiranje teksta s strani bralcev/gledalcev. Študije reprezentacij torej predpostavljajo, da ni učinka brez pomena, tako da analiza pomena ne more biti izvzeta iz premišljevanja o “vplivu” medijev. Gotovo pa je res, da bi bila za potrditev tako vehementne teze o zvezi med pomenom in inter¬ pretacijo v vsakokratni analizi potrebna sistematična kombinacija analize medi¬ jskega teksta, sociološke analize recepcije in družbeno umeščenega občinstva (in ne nazadnje tudi pogojev produkcije kulturnega produkta), da bi ugotovili, kako se “tekstualni bralec” ujema z družbenim občinstvom, oziroma kako se upira ponujenemu pomenu. Kjer je moč, je namreč vedno najti tudi upor. Članki v tej tematski številki Teorije in prakse so študije reprezentacij, torej diskurzivnih režimov, na katerih je utemeljeno upovedovanje politične korupcije, mladinskega “prestopništva”, otroštva, tujstva, individualnosti in slave, rodnosti Slovencev in iz nje izhajajoče nocije slovenstva in tujstva. Osredotočajo se torej na vprašanje, kako je svet družbeno konstruiran in reprezentiran v različnih medijih (od šolskih učbenikov do televizije) in v različnih žanrih (od televizijskih doku¬ mentarnih oddaj do škandaloznih časopisnih zgodb o pokvarjenih politikih). Članke bi lahko razdelili na dve vrsti: prvih pet prispevkov zanima predvsem poseben režim reprezentiranja in kako ta režim oblikuje objekte, o katerih govori. Preostale tri prispevke pa predvsem to, kako so posebna področja realnosti (otroštvo, tujstvo, reprodukcija) reprezentirana v javni govorici, in torej vprašanje diskurzivnega režima, znotraj katerega je pomen otroštva, tujstva, nacionalne reprodukcije konstituiran. Prvih pet prispevkov (Poler-Kovačič, Kalin-Golob, Bulc, Pušnik, Luthar) je analitsko osredotočenih na medije in medijsko govorico, drugi članki (Vogrinčič in Čepič, Zidar, Kneževič) pa na fenomene tujstva, rodnosti in otroštva. Pomen teh fenomenov se po mnenju avtoric in avtorja konstruira skozi različne oblike reprezentiranja. Če članke v tej številki ločuje bodisi osredotočenost na režime reprezentiranja bodisi na reprezentacijo fenomenov, pa jih druži pred- ' Tamar Liebes, Elihu Katz: The export of meaning. Cross-cultural readings of Dallas. Polity Press, Cambridge 1993: 8. Katz je to svojo tezo ponovil na svojem predavanju na Fakulteti za družbene vede aprila 2003 v Ljubljani in obenem nakazal da ta teza predpostavlja redefinicijo ozko razumljenega pojma kmtkoročnega "učinka". 205 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 postavka, da so reprezentacije ključnega/konstitutivnega pomena za vedenje o dogodku, fenomenu, pojavu. Posebni partikularni načini repi-ezentacije fenome¬ nov konstruirajo poseben pomen teh fenomenov. Še več, jezik je oblika družbene¬ ga delovanja. To pomeni, da diskurzivni režim, na katerem je besedilo utemeljeno, konstituira objekt, o katerem govori. Reprezentacije torej niso le ključnega pome¬ na za razumevanje/interpretacijo, temveč imajo realne politične posledice. dr. Breda Luthar gostujoča urednica TEORIJA IN PRAKSA let 40. 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ * izvirni ZNANSTVENI ČLANEK PREISKOVALNO NOVINARSTVO, USTVARJANJE ŠKANDALOV IN NOVINARSKA ETIKA “Moj šef zmeraj pravi, da ni pomembno, ali je zgodba resnična ali ne - glavno je, da je dobra zgodba, da se dobro bere in da se dobro prodaja. Sem bil iskren? Morda preveč?” (odgovor na vprašanje, ali mediji premalo preverjajo informacije, postav¬ ljeno na spletnih straneh Društva novinarjev Slovenije, septembra 2001) Povzetek Avtorica obravnava vprašanje, kako razlikovati verodostojno preiskovalno novinarstvo od aferaško in sen¬ zacionalistično naravnanega množičnosporočanjskega diskurza. Ugotavlja, da aferaški diskurz oz. kvazipreiskoval- no novinarstvo primarno ni zavezano normi resničnosti, ampak je bistvena medijska objava - ne glede na resničnost in verodostojnost informacij. Novinar premalo preverja informacije, kar se kaže v odsotnosti njegovih vprašanj, in nekritično sprejema “preiskave”, kijih namesto njega oprav¬ ljajo drugi subjekti. Sporočanje pogosto ni ali je pomanjklji¬ vo utemeljeno: manjkajo dokazi, viri informacij v besedilu niso prepoznavni, novinar se sklicuje na govorice. Besedilo je neuravnoteženo, pogosto predstavlja le “eno stran ” zgod¬ be, uporablja vire, ki jo potrjujejo, viri informacij bodisi niso navedeni ali pa so zgolj uradni viri. Domnevne akterje svo¬ jih zgodb pogosto prikazuje kot storilce oziroma krivce. Temelji na odkriti pristranskosti, vnaprejšnjih prepričanjih, pričakovanjih in stereotipih, v skladu s katerimi izbira ali “ustvarja” dokaze, ki postanejo ogrodje njegovega konstruk¬ ta. Ugotovitve avtorica ponazarja z analizo serije prispev¬ kov o “mafijskem uvozu zdravil” iz Nedeljskega dnevnika, ki se kažejo kot poskus preiskovalnega novinarstva. Ključni pojmi: preiskovalno novinarstvo, novinarska etika, afera, medijski škandal, viri informacij, pristranskost * Dr. Melita Poler Kovačič, docentka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Tcrioi 14 IN PRAKSA let. 40 9/9003 str 907-99« Melita POLER KOVAČIČ Uvod Izkušeni preiskovalni novinarji so pesimistični glede prihodnosti svojega področja; komercialni pritiski so tako močni, da je preiskovalno novinarstvo na poti izumrtja, saj gre za najdražji tip novinarstva, ki pa ne pritegne množične potrošnje (de Burgh, 2000a: 7). Komercializacija množičnih občil po drugi strani “uveljavlja trend preiskovalnega novinarstva za vsako ceno” (Košir, 1994: 16), ven¬ dar podrobnejša analiza prispevkov, ki bi jih vsaj po nekaterih značilnostih lahko uvrstili med preiskovalne, kaže, da mnogi ne izpolnjujejo temeljnih zahtev kako¬ vostnega novinarstva. * 1 Sodobno (preiskovalno) novinarsko prakso vedno bolj zaznamuje upovedovanje škandalov, kar lahko razložimo kot znak tabloidizacije množičnih občil, s katero Connell opredeljuje “vrsto procesov, ki domnevno raci¬ onalne diskurze spreminjajo v senzacionalistične diskurze” (1998: 12). Z izrazom tabloidizacija označujemo “propad, pojemanje novinarskih standardov” (Gripsrud, 2000: 285), kar spodkopava tiste funkcije množičnih občil, ki so v libe¬ ralnih demokracijah postavljene kot ideal. Visoke novinarske standarde uničujejo senzacionalizem, pretirana radovednost, trivialnost in preprosta lahkovernost, piše Sparks (2000:1). Lull in Hinerman (1997:1) ugotavljata, da so škandali postali glav¬ na značilnost tabloidnega novinarstva, saj v ospredje prevladujoče novinarske prakse postavljajo vrednote tabloidov. Škandal lahko opredelimo kot simbolično reprezentacijo dejanj, o katerih sodimo, da so z moralnega vidika vredna graje. Medijski škandal se zgodi, ko zasebna dejanja, ki osramotijo in užalijo idealizirano, prevladujočo moralo družbe¬ ne skupnosti, postanejo javna z upovedovanjem v množičnih občilih (Lull, Hinerman, 1997: 2-3). Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje škandal kot “nemoralno, nečastno dejanje, ravnanje, ki vzbuja ogorčenje, zgražanje javnosti”, afera pa je “pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek”. Škandal (dejanski ali domnevni) razumemo kot izhodišče afere: afera se zgodi, ko je škandal upove- den v množičnih občilih. Tako je na primer v slovenskem jeziku uveljavljeno poimenovanje afera Watergate, v anglosaksonski literaturi pa beremo o škandalu Watergate. 2 Škandal(ozno) je bilo v tem primeru ravnanje ameriškega predsedni¬ ka, medijski škandal oziroma afera pa je postal šele z medijskim upovedovanjem. Medijski škandal je torej afera, zato bomo ta pojma uporabljali kot sinonima. Vendar vprašanje identitete in funkcij medijskih škandalov oziroma afer ni pre¬ prosto. Novinarji so tako v primeru Watergate kot O. J. Simpson poskušali razkriti nepravilnosti in razkrinkati odgovorne, iz česar bi lahko sklepali, da je ustvarjanje določenih medijskih škandalov zgolj izvajanje odgovornosti četrtega stanu, rezul¬ tat pozornega medijskega nadzora tistih, ki imajo v družbi ogromno (politično in/ali ekonomsko) moč. Nekateri avtorji škandale pojmujejo kot obliko prodorne¬ ga preiskovalnega novinarstva, zato jih ne moremo opustiti kot zgolj senzacionali- ' Soglasja o opredelitvi novinarske kakovosti sicer ni (Erjavec, 1999: 7). Vendar se zdi, da obstaja vsaj zelo razširjeno strinjanje o tem, kako razumemo kakovostno novinarstvo - tako znotrajprofesije same kot tudi v akademskem okolju, meni Dahlgren (1993: 7). 1 Glej npr. knjigo Petra Deieona Thinking About Political Corruption (Armonk: M. E. Sharpe, 1993, str. 5). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ zem, sta prepričana Lull in Hinerman (1997: 28). Po njunih besedah so “več kot le skupek sramotnih podrobnosti, povedanih na zanimiv način” (1997: 29), saj spod¬ bujajo javne razprave o občutljivih, spornih temah. Novinar Vinko Vasle podobno meni, da so afere “legitimen proizvod demokratičnih sistemov” (1993: 32) in “nujna oblika nadzora” (1993: 35). Množična občila imajo namreč v skladu s teo¬ rijo družbene odgovornosti obveznost, da delujejo kot nadzorniki oblasti, da opravljajo vlogo psa čuvaja in kot predstavnik javnosti varujejo njeno pravico vedeti. Izhodišče medijskih škandalov ali afer je pogosto (domnevna) korupcija poli¬ tikov oziroma javnih uslužbencev. Strokovnjak za politično korupcijo Paul Heywood (1997: 4) ugotavlja, da so politiki od sedemdesetih let 20. stoletja moč¬ neje izpostavljeni medijskemu preiskovanju kot njihovi predhodniki, kar je delno gotovo posledica afere Watergate. To bi morda lahko razumeli kot znak večje zre¬ losti novinarstva, vztrajnejšega prizadevanja za izpolnjevanje vloge nadzora obla¬ sti, vendar je taka razlaga poenostavljena in celo zavajajoča. Razkrivanje korupci¬ je je gotovo legitimen predmet novinarske preiskave in obravnave, vendar ne smemo prezreti zornega kota, s katerega vidimo povečan interes za medijsko pre¬ iskovanje korupcije v devetdesetih letih 20. stoletja, o katerem piše Heywood, v drugačni luči. Politična korupcija se je obdržala v središču zanimanja javnosti tudi zato, ker pripomore k dobrim novinarskim zgodbam: škandal je privlačen tako za preiskovalne motive novinarjev kot tudi za občinstvo. Medijski škandali so “preizkušeno sredstvo za stimuliranje javnega ogorčenja in korporacijskih dobičkov” (Lull in Hinerman, 1997: 28). Številni škandali, ki upovedujejo korupci¬ jo, po Heywoodovih besedah vključujejo takšno stopnjo spletkarjenja in včasih gole predrznosti, da njihovo spremljanje lahko postane “sorodno branju dobre srhljivke” (1997: 4). Možnost razkritja velikega škandala novinarju obenem obljub¬ lja poklicno napredovanje in včasih denarno nagrado. Senzacionalne novice, ki “vdirajo v zasebnost, pretiravajo ali so žgečkljive”, pritegujejo pozornost in uteg¬ nejo povečati obseg občinstva (Lambeth, 1997: 77-78). Medijski škandal je pogo¬ sto upoveden senzacionalistično in tržno naravnano novinarstvo ga rado uvršča v svoj tematski predmetnik. Larry Sabato (v Macnamara, 1996: 2-3) sodobnega novinarstva ne označuje kot novinarstva “psov čuvajev” ( ivatchdogjournalism ), ampak kot novinarstvo “psov z odlagališč stare šare”, torej zoprno, agresivno in vsiljivo (junkyard joumalism). Ugotavljamo, da mnogih primerov slovenskega novinarstva, ki se (samo)oprede- ljujejo kot preiskovalni, ne moremo enačiti z javnosti koristnim in družbeno zaže¬ lenim preiskovalnim novinarstvom. Nekaterih poskusov sploh ne moremo uvrstiti v novinarski diskurz. Koširjeva v raziskavi slovenskih dnevnikov ugotavlja, da zara¬ di “neustreznega sporočanja slovenske ‘raziskovalne zgodbe’ postajajo aferaštvo, ki je samo sebi namen in ne služi interesom javnosti” (1993: 1236). Kako razlikovati verodostojno preiskovalno novinarstvo in aferaško narav¬ nan množičnosporočanjski diskurz? Da bi lahko odgovorili, moramo najprej opre¬ deliti značilnosti in zahteve kakovostnega (preiskovalnega) novinarstva, nato pa teoretske postavke primerjati s prakso pogosto senzacionalističnega upovedova- nja medijskih afer. Okvir naše primerjave je novinarska etika, kot jo novinarji sami TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ opredeljujejo v etičnem kodeksu. 3 Ugotovljeno bomo ponazarjali s primerom seri¬ je prispevkov o “mafijskem uvozu zdravil”, ki se kažejo kot poskus preiskovalnega novinarstva. Preiskovalno novinarstvo vs. aferaštvo: odnos do resničnosti Novinarski diskurz si lasti status upovedovanja resničnosti; terja, da ga sprejme¬ mo vsaj kot približevanje resnici, vsekakor pa kot diskurz, ki je dovolj blizu “resni¬ ci”, da je vreden našega zaupanja v njegovo integriteto (McNair, 1998: 5). Za odnos preiskovalnega novinarstva do resničnosti veljajo enake zahteve kot za novinarski diskurz nasploh; novinar naj bi uresničeval “temeljno človekovo pravico do resnič¬ nih informacij” (36. točka Resolucija Sveta Evrope št. 1003 o novinarski etiki) ozi¬ roma pravico javnosti, “da je seznanjena z resnico” (1. točka Miinchenske deklara¬ cije). Resničnost je postavljena v temelj novinarstva, tudi preiskovalnega: naloga preiskovalnega novinarja je namreč “razkriti resnico in identificirati oddaljevanja od nje” (de Burgh, 2000a: 9). Za tržno naravnano preiskovalnonovinarsko prakso je značilen drugačen odnos do resničnosti, saj sporočanje v njej podlega “poplavi popačenih podob, ki se prenašajo na način, ki spominja na divji zahod” (Encabo, 1995: 516): v spopadu zmaga tisti, ki je bolj napadalen in strelja prvi. Časniki tekmujejo za najbolj senza¬ cionalne naslove, televizija pa postaja spektakel. “Pod tem bleščečim urokom podob smo v nevarnosti, da pomešamo resnico in veljavnost s tem, kar je prijetno ali privlačno,” opozarja Encabo (prav tam). V “privlačnosti” medijskega škandala se izgublja univerzalnost zahteve po resničnosti in verodostojnosti. Tak diskurz ni zavezan normi resničnosti kot temeljni, zato ga ne moremo imenovati novinarski. Gre za kvazipreiskovalno novinarstvo, ki ga Koširjeva (1993: 1236) označuje kot “aferaštvo”.' Novinarsko upovedovanje škandalov oziroma “pojav” afere primarno ni pove¬ zan z zahtevo po resničnosti, ampak je bistveno dejstvo javne objave: medijski škan¬ dal ali afera se “zgodi”, ko je (domnevni - resnični ali skonstruirani) škandal “objavl¬ jen” v množičnih občilih. Škandal se ne “uresniči”, dokler dogodki niso upovedeni v narativni obliki in dokler niso predstavljeni občinstvu, ugotavljata Lull in Hinerman (1997:16). To je po Vasletovem mnenju paradoks: “afere ni, če ne pride v javnost, pri čemer sploh ni pomembno, kaj je resnično in kaj ne” (1993: 34). J Ko so bili analizirani prispevki objavljeni, je bil v veljavi Se Kodeks novinarjev RS iz leta 1991. Kljub temu bomo v članku uporabljali novi kodeks - Kodeks slovenskih novinarjev iz leta 2002. Spremembe v čle¬ nili, ki jih navajamo, namreč niso tako velike, da bi bistveno spreminjale etične dolžnosti slovenskih novi¬ narjev. 1 Izraz aferaStvo se v lem članku nanaša predvsem na novinarske pristope k preiskovanju družbenih nepravilnosti, na načine upovedovanja in oblikovanja medijskih afer, pa tudi na novinarjeve “motive"za poročanje oz. konstrukcijo afere. Novinar pri tem ne sledi načelom kakovostnega novinarstva, ampak jih podreja tržnim in/ali političnim interesom. Pojem vključuje tudi politični vidik, o katerem piše Vasle, ki aferaštvo opredeljuje kot “prizadevanje, ki zavestno konstruira ali izmišlja oblike oblastnih in političnih deviacij ali ki nekaterim pojavom v družbi pripisuje večji in usodnejši pomen od dejanskega" (1993:32). TFCiPI.IA IN P P A KS A lot /ID 9/9nm Melita POLER KOVAČIČ Težnjo k upovedovanju medijskih škandalov je treba razumeti tudi v širšem kontekstu postmodernega časa. V razmerah, ko “se celotno življenje kaže kot neiz¬ merno kopičenje spektaklov” (Debord, 1997:41), množična občila množijo dogod¬ ke, ki nimajo (več) lastnega prostora in časa. Od trenutka, ko postanejo medijska sporočila, lahko rečemo, da njihova lastna resničnost izginja. V skrajnih primerih je možno tudi to, da sploh ni nujno, da se dogodek zgodi. Toda zgodi se na zaslonu. Tako imamo dogodke z zaslona in ne več “pristnih” dogodkov (Baudrillard, 1993: 146). Dogodek - škandal - se “zgodi”, ko ga vidimo na televiziji ali ko o njem bere¬ mo v časopisih. Zgodi se s časovnim zamikom - ko postane medijski škandal ali afera. Etični vidiki novinarske preiskave Preiskovalno novinarstvo je posebna vrsta novinarskega sporočanja, za katero je značilno, da: 1. razkriva dejstva, ki jih posamezniki ali institucije želijo prikriti, 2. so ta dejstva za družbo relativno velikega pomena, 3. novinar zavestno načrtuje preiskavo, 4. med njo uporablja posebne tehnike in metode (Šuen, 1994: 25). Koširjeva (1994: 11) dodaja še eno značilnost: dogajanje mora imeti elemente, ki omogočajo, da je besedilo napisano v značilni strukturi in stilu. V nadaljevanju bomo raziskali, kako se pet teoretskih postavk uresničuje v prevladujoči praksi slo¬ venskega novinarstva. Osredotočili se bomo na etični vidik. Tematika preiskovalnega novinarstva Prva in druga postavka opredelitve govorita o tematiki. Za preiskovalno novinar¬ stvo je značilno, kot piše de Burgh (2000a: 3), da opozarja na neuspehe v regula¬ cijskih sistemih družbe ter na načine, kako jih bogati, močni in nepošteni lahko preslepijo. Čeprav so splošni cilji preiskovalnega novinarstva podobni ciljem novi¬ narstva nasploh, se nujno ukvarja z “zadevami, kot sta korupcija in nezakonitost, ki ju je težko odkriti, dokazati in tako razkriti pred javnostjo” (Kieran, 2000:156). Izhodišče novinarjeve “preiskave” v seriji prispevkov, ki jih bomo obravnavali kot primer, je informacija o domnevnih škandalih, ki bi jih lahko uvrstili med insti¬ tucionalne škandale7 Novinar se loteva aktualne teme in pri opredelitvi svojega namena sledi temeljnemu cilju novinarstva - obveščanju javnosti o zanjo pomemb¬ nih zadevah. Njegova ambicija naj bi bila preiskava in razkritje nezakonitih dejanj, ki so za družbo velikega pomena: mafijskega uvoza zdravil, pranja denarja, podku¬ povanja zdravnikov, državnih uradnikov ipd. (Vir 1). Prispevki tematsko niso spo¬ rni in izpolnjujejo prva dva pogoja opredelitve. Koširjeva (1994:12) v zvezi s tema¬ tiko slovenskih afer iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja ugotavlja, da je > Ti se zgodijo, ko dejanja, ki sramotijo ati žalijo prevladujočo moralnost, potekajo v okoljih, kol so na primer vladne pisarne. Akterji so osebe, ki predstavljajo institucije politike, izobraževanja, ekonomije, voj¬ ske in religije. Teh oseb ne motivirajo te profesionalni cilji, ampak tudi zasebne želje, ki so včasih v naspro¬ tju s prevladujočimi moralnimi standardi. Njihove “nepremišljenosti’’ postanejo škandalozne, ker le osebe ne predstavljajo zgolj sebe, ampak tudi institucije, ki jim profesionalno pripadajo (tuli, Hinerman, 1997: 20). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ 212 tipološko sicer enaka preiskovalnim področjem novinarjev iz zahodnih družb, nji¬ hova posebnost pa je, da novinarska obdelava zaostaja za profesionalnimi merili. Načrtovanje preiskave in preverjanje informacij Po besedah Koširjeve (1994:13) se slovensko “aferaško ‘raziskovalno novinarstvo’” od tujih vzorov razlikuje v tretji postavki opredelitve, ki zahteva, naj novinar pre¬ iskavo zavestno načrtuje. Tuji primeri kažejo, da novinarji sami, pogosto z neurad¬ nimi viri, pridejo na sled primerom, ki jih nato preiskujejo. Informacije lahko dobi¬ vajo z neposrednim opazovanjem, intervjuvanjem, proučevanjem dokumentov in na druge načine. Novinarji morajo aktivno in neodvisno preiskovati svojo okolico, kajti le tako bodo javnosti lahko zagotovili informacije, ki bodo povečale njeno razumevanje okolja, meni McManus (1994: 96). Zelo aktivno odkrivanje predstav¬ ljajo novinarjevi pogovori z viri informacij, udeležba na sestankih, skrbno pregle¬ dovanje dokumentov, preiskovalne zgodbe ipd. Preverjanje informacij je nepogrešljiv del (načrtovanja in izvajanja) novinar¬ ske preiskave. 6 Novinarstvo je namreč dejavnost, ki sporoča od drugih za druge, kar počne “s temeljnim opravilom - spraševanjem, novinarji pa s svojim osnovnim orodjem - vprašanji” (Košir, 1996: 252). Novinar, ki poroča o dogodku, sprašuje akterje in očividce dogajanja, različne vire informacij. Skupina preiskovalnih novi¬ narjev postavlja ista vprašanja čim več različnim virom in različna vprašanja istemu viru informacij. Sporočanjskemu dejanju odrekamo identiteto novinarskega deja¬ nja, če ni postavljeno novinarjevo vprašanje. Nosilec vprašanja, spraševalec, tisti, ki aktivno išče in zbira informacije ter jih preverja, naj bi bil novinar. Novinarsko vprašanje v aferaško naravnanem diskurzu izginja. Novinarji ne sprašujejo, ampak “prenašajo” - bodisi govorice bodisi novinarsko neobdelan interesni govor, ki jim ga dostavljajo za objavo zainteresirani subjekti. Informacijo, ki bi jo lahko uporabili le kot “izhodiščno gradivo za nadaljnjo obdelavo (se pravi, spraševanje različnih virov), posredujejo kot samoumevnost, ki je ni treba prever¬ jati, dopolnjevati, analizirati” (Košir, Poler, 1996: 13). Odsotnost novinarskih vpra¬ šanj se kaže tudi pri (ne)navajanju virov, o čemer bomo pisali v nadaljevanju. 7 Etične dileme pri preiskovanju Uporaba posebnih tehnik in metod med novinarsko preiskavo, o kateri govori četrta postavka definicije preiskovalnega novinarstva, od novinarja zahteva poseb¬ na znanja in zahtevnejše pristope k pridobivanju informacij. Koširjeva (1994: 14) trdi, da takega znanja slovenskim novinarjem manjka. Posebni prijemi obenem odpirajo številne etične dileme, tudi take, s katerimi se novinar pri “običajnem” 6 “Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam, ”je zapisano v 1. členu Kodeksa slovenskih novinarjev. Četrta točka Resolucije Sveta Evrope št. 1003 o novi¬ narski etiki določa, da je pri širjenju vesti “treba spoštovati resnico, potem ko je bila ta obvezno preverjena”. 7 Pomen preverjanja informacij poudarjajo tudi Poklicna merila in načela novinarske etike v progra¬ mih RTV Slovenija, v katerih piše, da preiskovalnega novinarstva “ni brez ustreznih virov informacij in brez zadostnega časa za temeljito raziskovanje. /.../ Če se hočemo približati merilom natančnosti, nepri¬ stranskosti in verodostojnosti, mora oddaja temeljiti na vestnem in skrbnem raziskovanju ." TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ novinarstvu redkeje srečuje: vprašanja etičnosti poročanja “pod krinko” oziroma lažnega predstavljanja, intervjujev “iz zasede”, uporabe skrite kamere na javnem mestu, tajnega snemanja pogovora med novinarjem in virom informacij idr. Nekateri novinarji menijo, da bodo pri določenih nalogah lahko uspešni le, če bodo ravnali nemoralno. Preiskovanje skritih škandalov in korupcije naj bi pogo¬ sto zahtevalo, da se novinar lažno predstavlja, uporablja prevare, laže, posega v zasebnost in v skrajnih primerih celo krši zakon. Če bi od preiskovalnih novinar¬ jev vedno pričakovali, da so “moralno dobri”, jim ne bi uspelo prodreti v mračen svet, ki ga morajo preiskati, kar pomeni, da ne bi bili sposobni opraviti svojega dela. Preiskovalni novinar mora etiko včasih enostavno izključiti iz svojega delova¬ nja - tako razmišljajo mnogi novinarji, ugotavlja Kieran (2000: 158). Strinjamo se, da novinarska preiskava v določenih okoliščinah lahko zahteva odmik od novinarskih norm, kar novinarska etika kot deontelska etika - kot sinte¬ za deontološkega in teleološkega pristopa - tudi dopušča. Novinar jo uresničuje tako, da najprej upošteva temeljna načela oziroma dolžnosti, vendar jim ne sledi “slepo ali nepremišljeno” (Merrill, 1989: 198). Odgovoren novinar razmišlja o posebnih etičnih situacijah, upošteva nekatere prilagoditve dolžnosti, toda le po resnem razmisleku. Tako lahko na primer svoje delo izjemoma opravlja “pod krinko”, če je to edini način razkritja neke nepravilnosti. 8 Cilji preiskovalnega novi¬ narstva ne opravičujejo vseh sredstev, toda nekatera dejanja, za katera običajno menimo, da so nemoralna, so lahko pod določenimi strogimi pogoji moralno opravičljiva, se strinja Kieran (2000:159). Kodeks slovenskih novinarjev v 10. členu določa, da se mora novinar “izogibati nedovoljenim načinom zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.” Deontelska novinarska etika torej ne pomeni poljubne odpovedi etičnim zapovedim. Četudi obstajajo pra¬ vila, ki jih je v izjemnih primerih dopuščeno kršiti, obstajajo druga, ki so brezpo¬ gojna: na primer norma preverjanja informacij, pa tudi mnoge dolžnosti pri novi¬ narskem upovedovanju. Etični vidiki novinarskega upovedovanja Preiskovalni novinarji morajo upoštevati dolžnosti do javnosti tako pri preisko¬ vanju kot tudi pri predstavitvi ugotovljenega, opozarja Kieran (2000: 172). Kakovostni preiskovalni prispevki naj ne bi zgolj sporočali domnev o določenih osebah ali dogodkih, ampak naj bi javnosti čim bolj natančno razjasnili naravo teh dogodkov, kako in zakaj so se zgodili, v kakem zaporedju in - kar je najbolj pomembno - kakšni so dokazi in racionalna utemeljitev povedanega. “Imeti svo¬ bodo tiska je lepo in prav, toda da je mnenje dobro utemeljeno, potrebuje infor¬ macije, preverljiva dejstva in nasprotujoča si stališča,” zaključuje de Burgh (2000a: 6 ). » Primer preiskovalnega novinarja Guentherja Wallrafa, ki se je preoblekel v turškega delavca in raz¬ kril črni trg delovne sile v Nemčiji. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ Akterji preiskovalne zgodbe: kdo - 5 kom? Ni dovolj, da novinar odkrije primerno temo, ampak mora gradivo imeti elemen¬ te, iz katerih je mogoče sestaviti zgodbo: to so nosilci zgodbe, njeni akterji. “Če slabi dečki za novinarja nimajo konkretnega obraza, če ne govorijo in ne deluje¬ jo, ni preiskovalne novinarske zgodbe,” piše Koširjeva (1994: 16). Preiskovalna zgodba namreč razkriva zvezo kdo - s kom - kaj - zakaj. Serija analiziranih prispev¬ kov je problematična, ker avtor akterjem večinoma ne podeljuje imen. Osredotoča se na vprašanje kaj in občasno tudi zakaj, manjkajo pa odgovori na kdo in s kom. Poglejmo nekatere od številnih primerov: 9 Zgodbo je raziskala “skupina visokih državnih uradnikov. Niti enega ni več mogoče najti na starem delovnem mestu” (Vir 3) “Vkrogu na obeh straneh vple¬ tenih v raziskovanje te zgodbe je namreč začelo prihajati do sumljivih prometnih nesreč, dvomljivih samomorov” (Vir 3) “Država gleda lopovom skozi prste” (naslov, Vir 5) “Kriminalisti rojijo, toda grešniki še mirno spijo” (Vir 5) “In takšno početje je imelo hude, usodne posledice. Strokovnjaki trdijo, da so jih nekateri že plačali tudi z življenji.” (Vir 5) “z nekaterimi podkupljenimi zdravniki, ki predpi¬ sujejo nepotrebna, toda predraga zdravila” (Vir 6) “se je našel vpliven boter in jim odprl pot čez ljubljansko carino” (Vir 6) “Bolnik je umrl zaradi premočnega odmerka” (Vir 6) “znani zdravniki s črnimi kovčki pred tamkajšnjo banko” (Vir 6) “mračno področje zaslužkarstva, v katerega so vpleteni predvsem zelo spretni ljudje, pa naj bodo zdravniki, farmacevti ali samo trgovci" (Vir 10) (poudarki M. P. K.) KDO je izgubil službo, imel nesrečo, storil samomor, kradel, grešil, umrl, pre¬ jel podkupnino itn.? Nosilci zgodb v analiziranih prispevkih večinoma niso raz¬ kriti. Utemeljenost obtoževanja, novinarski dokazi, navajanje virov Novinarji akterje svojih zgodb pogosto poimenujejo, vendar pri tem ne upošteva¬ jo etične dolžnosti, ki prepoveduje objavljanje neosnovanih obtožb. Munchenska deklaracija v 8. točki opredeljuje, da mora novinar samemu sebi prepovedati “obrekovanje in neutemeljene obtožbe”. Argumentacija™ oziroma utemeljevanje je ključno, še posebej pri preiskovalnem novinarstvu. Akcijski zaplet preiskovalne zgodbe je namreč usmerjen v iskanje krivcev, nosilci zgodbe so praviloma negativ¬ ni junaki, njihovi sodelavci, sorodniki, podrejeni in nadrejeni idr. (Košir, 1994: 16). To pomeni, da se preiskovalno novinarstvo pravzaprav težko izogne obtoževanju domnevnih akterjev, saj je njegov namen prav razkrivanje nepravilnosti. Diskurz, ki neutemeljeno obtožuje, je v nasprotju z zavezo resničnosti kot temeljno postav¬ ko novinarskega diskurza, zato ga označujemo kot kvazipreiskovalnonovinarski ’ Kolje razvidno iz samega načina upovedovanja, pa tudi iz njegovega konteksta, novinarjevo nena- vajanje določenih akterjev ni posledica spoštovanja in varovanja njihove zasebnosti, kar bi v nekaterih primerih sicer lahko šteti za upravičen razlog. K argumentacijo zagovarjamo ali spodbijamo stališča z namenom, da bi se o različnih pogledih sporazumeli. Študije se osredotočajo na interakcije, v katerih dve ah več oseb predstavljajo argumente (npr. razprave), ali na besedila, v katerih argumente predstavlja ena oseba (npr. govori, uvodniki) (vari Eerneren in drugi, 1997:208). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ oziroma aferaški. Razlika med verodostojnim preiskovalnim novinarstvom in afe- raškim diskurzom je v utemeljevanju, v argumentih, v dokazih upovedenega. Argument obsega eno ali več trditev in poskuša prepričati bralca, da so trdit¬ ve resnične, piše Tolson (1996: 29). Vsako trditev po možnosti podpirata dva ele¬ menta: dokaz (dejstva, podatki) in utemeljitev. Ne glede na naravo določene trdit¬ ve - bodisi da gre za meteorologa, ki za jutri napoveduje dež, ranjenega delavca, ki svojemu delodajalcu očita malomarnost, zgodovinarja, ki brani Tiberijev zna¬ čaj, zdravnika, ki diagnosticira ošpice, poslovneža, ki dvomi o poštenosti klienta, ali za umetnostnega kritika, ki hvali della Francescove slike - v vsakem primeru lahko trditvi oporekamo in zahtevamo tisto, od česar je odvisna njena vrednost: oporo, podatke, dejstva, dokaze, premisleke, značilnosti; lahko “zahtevamo argument” (Toulmin, 1964: 11). Dokazi so za preiskovalno novinarstvo nujni. Tudi Vasle priznava njihov pomen; ko opisuje eno od slovenskih afer, ugotavlja, da je za uspešno afero" “manjkalo nekaj bistvenih elementov: pravi dokazi, neobreme¬ njene priče, relevantni pisni dokumenti /.../ Afera (kakršnakoli že - ‘naravna’ ali umišljena) mora vendarle temeljiti na zbirki podatkov in informacij” (1993: 34). Novinar mora poskušati dobiti materialni dokaz o resničnosti objavljenih trditev. Dokaz je lahko ustrezen dokument ali oseba, ki informacije potrjuje. Človek, ki nekaj trdi, zahteva našo pozornost in zaupanje; pričakuje, da bomo njegovo trditev vzeli resno, za razliko od tistega, ki govori lahkomiselno, šaljivo ali zgolj hipotetično, piše Toulmin (1964:11). Novinar, ki nekaj trdi, predpostavlja, da bo naslovnik verjel v resničnost sporočenega. Kaj novinarjevim trditvam daje verodostojnost, na osnovi česa jim lahko zaupamo? Novinarska konvencija zahte¬ va navzočnost avtorja besedila na kraju dogodka oziroma navajanje dokazil znanega porekla - “da naslovnik pozna oz. lahko prepozna in preveri ‘poreklo’” (Košir, 1993: 1234). Kodeks slovenskih novinarjev v 4. členu zapoveduje, da mora novinar, “kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Javnost ima pravico poznati vir informacije, da bi lahko ocenila njen pomen in verodostojnost”.'- Preverljiv vir je lahko novinar - očividec, uradni vir ali druga oseba, ki je zaradi navedbe iden¬ tifikacijskih znakov naslovniku prepoznavna. Oblikovanje preiskovalne zgodbe poteka s treh položajev: pripovedovalčevega, junakovega in naslovnikovega (Koširjeva, 1994:14). Pripovedovalec nastopa kot priča (tega, kar je videl, slišal on ali prepoznavni drugi). V primeru novinarja očividca znanje izvira in njegove neposredne izkušnje. Zaupanje javnosti v njegovo poročilo “temelji na dejstvu, da se je dogodek zgodil v svetu, ki je v njegovem dosegu” (Schutz, 1987: 1643). Vse, česar novinar ni sam videl ali slišal na kraju dogodka, pa mora biti naslovniku dostopno in tudi drugače preverljivo. Vir je lahko neposredno izkustvo drugega posameznika, ki ni nujno očividec in ne poroča nujno naslovniku neposredno. Schutz ga imenuje udeleženec, naslovnikovo zaupanje v njegovo poročilo pa temelji na predpostavki, da “udeleženec ‘bolje ve”’ (prav tam). Naslovnik novinar¬ skega besedila naj bi zaupal kompetentnosti virov informacij, ki jo zagotavlja nji- " AH bolje - za uspešno preiskovalno zgodbo... '*Tudi v Manekenski deklaraciji v 3- točki beremo, naj novinar objavlja je informacije, katerih izvor je znati, ali pa - v nasprotnem, primeru - s potrebno zadržanostjo". 215 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ 216 hovo znano poreklo. Dolžnost navajanja virov je lahko kršena le v izjemnih pri¬ merih. 13 Novinarji v nekaterih primerih sicer samostojno načrtujejo preiskavo in potem¬ takem izpolnjujejo tretji pogoj preiskovalnega novinarstva, vendar je sporno prav navajanje virov. Številni so primeri iz slovenske novinarske prakse, ko novinarji - tudi pri razkrivanju gospodarskih in političnih afer - namesto virov navajajo govori se. Pogosto uporabljajo menda, bojda, slišati je in druge, ki podobno sporočajo to, kar se govori, se sliši, se vidi ... in se ve. Koširjeva (1994: 14) tak pristop imenuje “baje novinarstvo”, saj ne preverja informacij in navaja premalo virov, ni uravnoteženo in ne teži k objektivnosti. Kodeks slovenskih novinarjev posredno sicer dopušča obja¬ vo informacij, ki niso potrjene, in sicer v 3. členu, kjer piše, da mora novinar, ko objavlja “nepotrjene informacije ali ugibanja”, na to opozoriti. Vendar to določilo novinarja ne bi smelo napeljevati k zaključku, da je dovoljeno objavljati govorice. Avtor analiziranih primerov trdi: “Mi pa smo raziskali!” (Vir 3) Poglejmo, kakš¬ ne dokaze in vire informacij uporablja (poudarki M. P. K.): - Prvi prispevek (Vir 3): “raziskala skupina visokih državnih uradnikov" “se med omenjenimi junaki še najde kakšen, ki je pripravljen razkriti dokumente” “Po dokumentih, ki smo jih lahko videli" “se je našel celo kakšen pogumen novinar in pisal o” “ Pisali so” “Za mafijo so vedeli vsi” “slišimo j da” “Slišimo, da” “poznavalci trdijo” “Poznavalcipravijo” “Trdijo , da posli danes veselo tečejo naprej”. Novinar se opira na pisanje drugih časopisov (vendar jih ne navaja z imeni, avtorji, datumi, stranmi), obstoj domnevne dokumentacije (ne navaja natančnih podatkov o njej), govorice in neimenovane “poznavalce”. Številne so trditve brez navedenih virov, na primer: “Uvaža se seveda tudi tretjerazredna, cenena roba. Cenena kajpak le za uvoznike, v Sloveniji jo računajo po sto ali več odstotkov dražje.” - Drugi prispevek (Vir 5): “Po članku /.../ v prejšnjem Nedeljcu je v nekaterih kro¬ gih hudo zavrelo. Recimo med kriminalisti, ki so menda dobesedno vzrojili” “Ljudje, ki so zbirali dokumentacijo” “O vsem obstajajo dokumenti in tudi nekaj na skrivaj posnetih pogovorov in izjav najvišjih državnih uradnikov. In poročila" “Strokovnjaki trdijo”. Avtor trdi, da so “ljudje, ki so zbirali dokumentacijo”, različ¬ nim ustanovam pošiljali “zbrane, podkrepljene in lepo urejene dokaze”, vendar jih naslovniku ne predstavlja - ne “ljudi” ne dokazov. Navaja sicer dva imenovana urad¬ na vira (direktorja Leka in Krke), vendar se njune izjave ne nanašajo neposredno na avtorjeve trditve o mafijskem uvozu zdravil. - Tretji prispevek (Vir 6): Beremo o podkupljenih zdravnikih, ki predpisujejo nepotrebna zdravila, o črnih provizijah in sorodstvenih zvezah v vrhu države, toda brez konkretnih imen in brez dokazov, kajti “dovoljje logika”, meni novinar. Večji del besedila obsega navedke avtorjevega pisanja iz prejšnjih prispevkov. 13 Nenavedba virov je lahko upravičena, ko se novinar sklicuje na dolžnost zaupnosti. Četrti člen Kodeksa slovenskih novinarjev dopušča, da se novinar dogovori o anonimnosti vira, če “sicer ni mogoče pridobiti informacije". Peti člen dodaja, da novinar “sme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij". Pravico do zaupnosti v 7. točki potrjuje tudi Munchenska deklaracija. Zaupni viri so lahko osnova dobre¬ ga preiskovalnega novinarstva; če novinar ne bi privolil v anonimnost vira, bi javnost ostala brez mar¬ sikatere dragocene informacije o zadevah javnega interesa (primer: anonimni vir Globoko grlo, ki sla ga pri razkritju afere Watergate uporabila Woodward in Bernstein). Pogoste pa so zlorabe, zalo je zaupne vire ustrezno uporabiti le v skrajni sili in zelo premišljeno. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ Ugotavlja, da še ni napisal članka, na katerega bi bilo toliko odmevov, vprašanj. “Pa nanje kljub novim in novim dokazom (še) ne smemo odgovarjati!”, trdi. Omenja torej “nove in nove dokaze”, ki pa jih bralec ne vidi. O zdravstvenem inšpektorju in njegovem pomočniku piše, da sta “menda kar krepko raziskovala”, njunih izjav v pri¬ spevku ni. “Mar sta vselej ugotovila, da je vse v redu?!” sprašuje novinar, toda ne njiju, ampak kar bralce same. Na ustrezno preverjanje informacij pa kaže odstavek, kjer našteva, komu je postavljal vprašanja, kdo ni odgovoril in kdo je odgovor obljubil. Profesionalno neprimerna je novinarjeva odločitev: “A novinarska dolžnost gor ali dol, ne bom šel vleč za jezik podrejenih. Tako dolgo bomo vlekli za ‘odgovorne’ šefovske jezike, da se bo nekomu vendarle razvezal.” Kakovostno preiskovalno novi¬ narstvo si namreč prizadeva dobiti informacije pri čim več različnih virih, tudi pri “podrejenih”. - Četrti prispevek (Vir 8): “Vsi, ki so raziskovali črni uvoz zdravil /.../, so bentili nad malomarnostjo države,” piše novinar, kdo so “vsi”, pa bralec ne izve. Objavljen je pogovor z identificiranim uradnim virom (predsednikom upravnega odbora Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije), vendar njegove izjave niso neposred¬ no povezane z avtorjevimi trditvami o spornem uvozu zdravil, ki je tema serije pri¬ spevkov. - Peti prispevek (Vir 9): “Ali bo končno le kdo kaj ukrenil, smo spraševali vse mogo¬ če službe, ustanove, ministre, pa carino, davkarijo, kriminalistično službo ... Nič, le Sandi Bartol...” piše avtor. Vendar iz besedila ni razvidno, KOGA in konkretno KAJ so spraševali ter kakšne odgovore so dobili. Bralec izve, da je Božidar Voljč “že dva¬ krat vljudno odpisal”, vendar se afer z uvozom zdravil “ne spominja”. Naveden pa je del iz “zajetnega snopa odgovorov” ministrstva za zdravstvo, ki jih je novinarju poslal Voljč. Navedeno je pismo bivšega računskega sodnika finančnemu ministru in “pripovedovanje" vodje komerciale podjetja GRAMC, ki zaključuje: “Skratka, po vseh raziskovanjih sem začel verjeti v mafijske povezave tudi sam!” Na osnovi analize petih nadaljevanj ugotavljamo, da se novinar sklicuje na obstoj dokumentacije, ki naj bi dokazovala mafijski uvoz zdravil, vendar o konkretnih kršitl- cih ne govori, in tudi podatkov, ki bi dokazovali obstoj in verodostojnost dokumen¬ tacije, ne navaja. Tedanji minister pa trdi, da te dokumentacije ne pozna, da je doku¬ mentacija za vsak uvoz kateregakoli zdravila še vedno na ministrstvu in jo je mogo¬ če preveriti. Primeri slovenskega preiskovalnega novinarstva pogosto navidezno ustrezno gradijo preiskovalno zgodbo, “rešujejo” akcijski zaplet, akterjem podeljujejo konkret¬ na imena, navajajo dogajanja, povezave in vzroke, piše Koširjeva (1994: 16). Pomanjkljiva argumentacija ali celo popolna odsotnost dokazov pa njihove “preisko¬ valne” zgodbe spreminja v neutemeljene konstrukte oz. obtoževanje. Zgodbam kljub upovedeni relevantni temi in ustrezni zgradbi manjka tisto, zaradi česar je diskurz verodostojen: dokaz o resničnosti povedanega. Uravnoteženost sporočanja Novinarski prispevek lahko vsebuje same točne informacije, a izraža popolnoma napačen vtis (Hausman, 1990: 29). Da se to ne bi zgodilo, mora biti čim bolj vsestran¬ ski, celovit, raznolik in uravnotežen. Kodeks slovenskih novinarjev že v preambuli TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ opozarja, da so novinarji “dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov”. Sedmi člen kodeksa opredeljuje, da novinar “ne sme zamolčati pomembnih informacij, ki jih je zbral”. M Za Riversa in Schramma je “greh izpuščanja” (1957: 160) najbolj zaskrb¬ ljujoč vidik zahteve po resnični in uravnoteženi informaciji. Nesmiselno bi sicer bilo pričakovati, da bo sporočilo odkrilo vsa dejstva in okoliščine. Problem z vidi¬ ka etike se pojavi takrat, ko novinar namerno ali iz malomarnosti prikriva dejstva, ki so za javnost pomembna. Zgodba mora vsebovati toliko relevantnih informacij, kolikor jih je dosegljivih in bistvenih, da bo povprečen naslovnik razumel dejstva in njihov kontekst, meni Day (1991: 73). Uravnoteženost sporočila pomeni, da novinar poskuša navesti čim več pogle¬ dov, ki povečujejo celostnost informacije in njeno razumljivost. Pri tem naj ravna pošteno oziroma pravično, kar pomeni, da jih navaja čim bolj enakovredno (Day, 1991: 74). Prizadeva si navesti čim več različnih virov, ki govorijo o istem dejstvu, pri čemer je pomembna pozornost, ki jo posveča posameznemu viru (količina medijskega prostora, mesto objave). Fink (1988: 19) pa izpostavlja pogoj, da nasprotne strani predstavljajo viri, ki imajo enako veljavo oziroma pooblastila. 15 Kodeks slovenskih novinarjev v 2. členu izrecno zahteva, da mora novinar “pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo”. 16 Viri informacij, ki bi jih novinar moral pov¬ prašati po “njihovi strani zgodbe”, preden napiše svoj prispevek, se v slovenskih množičnih občilih po objavi pogosto oglašajo v pismih bralcev, kjer novinarjeve informacije dopolnjujejo ali celo zanikajo. Poglejmo naš primer. 17 Iz dokumentacije je razvidno, da je Božidar Voljč novinarju poslal eno in ured¬ niku dve pismi, v katerih odgovarja na očitke o domnevni vpletenosti v mafijski uvoz zdravil: - V Voljčevem pismu novinarju (Vir 2) beremo, da dokumentacije ne pozna in da nikoli ni bil obveščen “o ‘pranju denarja, podkupovanju zdravnikov in državnih uradnikov’”. Novinar izjave ne objavi, ampak piše, da je država “v osebi” dr. Voljča dopustila pretakanje zdravstvenega denarja v žepe uvoznikov (Vir 3). Voljč v pismu uredniku ponavlja, da nikoli ni videl obremenilne dokumentacije, da ga nikoli “v zvezi z njo ni obiskal noben novinar ali kdorkoli drug” (Vir 4). Ponavlja tudi, “da je vsa dokumentacija v zvezi z uvozom zdravil dosegljiva in da je iz nje razvidno, kako je v resnici potekal”. Brajer izjavo znova prezre oziroma jo navaja " Munchenska deklaracija (3- točka) podobno navaja, da novinar “pomembnih informacij ne sme izpustiti”. ' s Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija določajo, da mora oddaja upoštevati “vse dostopne bistvene dokaze in zajeti širok, izbor mnenj o zadevi, ki je predmet raziskovanja. Priložnost za odziv je bistvenega pomena za raziskovalne programe. Zaradi uravnoteženosti mora bili ta možnost dana vsem stranem, ki se želijo izjasniti. Da bi se izognili možnosti manipuliranja in da ne bi objavili nenatančnih ali pristranskih informacij, mora novinar skrbno preveriti zanesljivost vira in si pra¬ viloma pridobiti potrditev iz najmanj dveh drugih primernih virov. ” 16 Ta opredelitev morda ni najprimernejša, saj je težko začrtali mejo med “ hudimi” in “manj hudimi” obtožbami. Etično naravnan novinar, ki si prizadeva za uravnoteženost, bi moral po našem mnenju poskušali dobiti odziv prizadetih vedno, torej ne glede na subjektivno oceno “teže” obtožbe. n Kodeks slovenskih novinarjev v 1. členu od novinarja zahteva, da mora napake - četudi nenamer¬ ne - “priznati in popraviti”. Ta dolžnost je v seriji analiziranih prispevkov gotovo kršena. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ prirejeno - da se Voljč ne spominja, da bi videl dokaze (Vir 6). Voljč ponovno piše odgovornemu uredniku (Vir 7) in ponavlja, da dokumentacije ne pozna. Novinar vztraja pri neuravnoteženem poročanju - da se Voljč “ne spominja” (Vir 9), njego¬ vih pojasnil pa ne objavi. Šele mesec in pol po objavi prvega v seriji nadaljevanj beremo Voljčeva pojasnila, vendar v prispevku druge avtorice (Vir 10), 14 dni kas¬ neje pa je Voljčev odgovor objavljen tudi med pismi bralcev (Vir 11). - Voljč v pismu novinarju izjavlja: “Kolikor vem, je edini, ki je zamenjal, ne pa tudi izgubil službo, prav gospod Hrobat...” (Vir 2) Novinar izjave ne upošteva, ampak trdi, da niti “enega uradnika ni več mogoče najti na starem delovnem mestu” (Vir 3). - Novinar podjetnici Diani Dimnik pripisuje lastništvo podjetja na Cipru (Vir 3), njeno zanikanje lahko preberemo med pismi bralcev, ne pa tudi v besedilih pri¬ spevkov. Brajer (tudi v pismih bralcev, Vir 12) pojasnjuje, zakaj Dimnikove ni pro¬ sil za izjavo: “Pa ne, da vas nisem nič vprašal zaradi majhnosti vašega deleža, od vas enostavno nisem ne pričakoval ne potreboval odgovora. Ste podjetnica in popolnoma jasno je, s kakšnim motivom ste počeli, kar ste pač počeli.” (poudari¬ la M. P. K.) Dolžnost uravnoteženosti je pogosto kršena prav pri preiskovalnem novinar¬ stvu, kar kažejo rezultati raziskave slovenskih dnevnikov, ki jo je opravila Koširje¬ va: novinarji, ki so razkrivali afere, so po njenih besedah “zgodbe konstruirali s komentarji in interpretacijami manj pomembnih ali nebistvenih in neresničnih trditev (predvsem uradnih virov ali ‘rekla kazala’ izvorov informacij)” (1993: 1236). Slovensko novinarstvo svoje zgodbe gradi bodisi na podlagi govoric bodisi urad¬ nih virov, kar ponazarja tudi naš primer. Toda preiskovalni novinarji morajo biti pripravljeni - kot piše de Burgh (2000a: 3) - pogledati, kaj se skriva za interpretaci¬ jami dogodkov, ki jih dostavljajo uradni viri. Uradni viri so del formalne strukture oblasti v družbi; ko novinarji enostransko, nekritično posredujejo njihove informa¬ cije, ne da bi jih novinarsko obdelali, prenašajo njihov interesni govor, kar je v nasprotju z uresničevanjem vloge nadziranja nosilcev oblasti oz. moči v družbi. Osebe upovedovanja in domneva nedolžnosti Dolžnost, ki je pri poskusih preiskovalnega novinarstva pogosto kršena, je spošto¬ vanje domneve nedolžnosti: “nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen” (21. člen Kodeksa slovenskih novinarjev). Odvetnik Peter Čeferin ugotavlja, da ne pozna države, “kjer bi tako ignorirali načelo, da je nekdo nedolžen, dokler ni pravnomoč¬ no kaznovan, kakor v tej državi. Ljudje iz časopisov zvedo, da bodo vabljeni na poli¬ cijo oziroma da bo tožilec začel kazenski pregon zoper njih.” 18 Medijsko predsodbo , čeprav omiljeno in bolj posredno, najdemo tudi v analiziranih prispevkih: Država “je v osebi tedanjega ministra za zdravstvo dr. Božidarja Voljča mirno dopustila, da se je zdravstveni denar pretakal v žepe uvoznikov zdravil in zdrav¬ stvenih pripomočkov”, piše avtor (Vir 3). In še v enem prispevku: “Potrkali smo na vest tedanjega ministra za zdravstvo Božidarja Voljča. V njegovi osebi je država •* Na okrogli mizi z naslovom Svoboda in odgovornost medijev, ki jo je 15. junija 1994 v Ljubljani pri¬ pravil Sindikat novinarjev Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ tedaj mirno dopuščala, da se je zdravstveni denar pretakal v žepe uvoznikov zdra¬ vil...” (Vir 6) Minister Voljč naj bi torej vedel za nezakonita dogajanja, a ni ničesar ukrenil, zato je (so)kriv. Novinar ga tako razglasi za krivega, čeprav o krivdi ni pre¬ sojalo in razsodilo sodišče. Novinar ne more prevzeti funkcije sodišča; ni ne porotnik ne sodnik, da bi lahko odgovoril na vprašanje, kdo je storil protipravno dejanje. Domnevo nedolž¬ nosti je treba spoštovati že pred morebitnim kazenskim postopkom, pa tudi takrat, ko se postopek začne: “Novinarska poročila morajo ustrezati fazi v kazenskem postopku. Isto velja za primere, ko sploh še ni bil uveden kazenski postopek, ko je torej zadeva še v fazi prijave policijskih organov, ali pa gre za primer ‘raziskoval¬ nega novinarstva’.” (Šinkovec, 1996: 36, poudarila M. P. K.) Spoštovanje domneve nedolžnosti je pomembno tudi zaradi zagotavljanja nepristranskosti sodstva. Pravičen postopek je po evropskih normah ogrožen zlasti s senzacionalističnim pisanjem o tem, da je nekdo ravnal protipravno. Medijske afere in novinarska pristranskost Oblikovanje zgodbe po pogosto vnaprej zamišljenem scenariju o krivdi dolo¬ čenih akterjev je povezano z novinarjevo pristranskostjo. “V večini afer, ki so jih po svoje sooblikovali tudi novinarji, so ti izbrali najbolj enostavne ‘raziskovalne’ prije¬ me, kot je na primer preprosto kombiniranje ali primerjanje ‘dokazov’ iz virov raz¬ lične vrednosti /.../ In če primerjava ni zadoščala za utemeljen sum ali dokaz kriv¬ de, je sledilo novo iskanje, kopičenje in priložnostno kombiniranje dejstev, domnev, koincidenc in vsega drugega, kar bi lahko dišalo po krivdi," piše novinar Zoran Medved (1995: 38). Ali novinar razkriva oziroma ustvarja škandal (in je pri tem pristranski) zato, da bi na primer škodil politični usmeritvi, s katero se ne strinja, in koristil “svoji”? Večina razprav o novinarski pristranskosti se loteva vprašanja ideologije-, poročanje vedno poteka z določenega zornega kota (Bennett, 1996: 37). Ali kot meni Fowler (1993:10) - to, kar trdimo o novinarstvu, lahko trdimo o vsakem reprezentacijskem diskurzu: vse, kar o svetu povemo ali zapišemo, je artikulirano z določenega ideo¬ loškega položaja. Taka in podobna razmišljanja o novinarski pristranoskoti so pogosta, toda poenostavljena. Gotovo vedno obstajajo problemi glede nagibanja množičnih občil “levo” ali “desno”, toda bolj dovzeten in poglobljen pristop upoš¬ teva pri obveščanju o politiki iskanje univerzalnejših problemov, ki ovirajo priza¬ devanja večine državljanov, ne glede na njihovo ideologijo, da bi sodelovali v poli¬ tičnem življenju. Bennett (1996: 39-41) opozarja, da v novinarstvu obstaja težnja omalovaževanja celotne družbene, ekonomske ali politične podobe v korist člove¬ ških nesreč in zmag, ki so na površini dogodkov. Množična občila se osredotočajo na ljudi, ki so vpleteni v politične boje, in ne na probleme. Razlogi so številni, med njimi strah, da bodo prodorne analize odgnale občinstvo, pa tudi relativna eno¬ stavnost, s katero je mogoče pripovedovati “človeško” plat zgodbe, če jo primerja¬ mo z razlaganjem vzrokov in učinkov. V sodobnem novinarstvu obstajajo štirje kazalniki informacijske pristranskosti: poosebljanje, dramatiziranje, fragmentira- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ nje in normaliziranje novic. Uokvirja jih potrditvena pristranskost, ki temelji na vnaprejšnjih pričakovanjih in prepričanjih. Poosebljanje, dramatiziranje, fragmentiranje, normaliziranje novic Ko so ljudje povabljeni, da “vzamejo novice osebno”, lahko v njih najdejo veliko zasebnih, čustvenih pomenov. Toda pomeni, ki jih zbujajo poosebljene novice, niso kritični in analitični, čeprav lahko le na takih uspeva zdrava demokracija, je prepričan Bennett (1996: 39).” Poosebljene novice ljudi spodbujajo, da prevzema¬ jo bolj egocentričen kot družbeno zavzet pogled. Ustvarjajo informacijsko pri¬ stranskost, ko “zaradi dreves ne moremo videti gozda”: otežujejo, da bi videli veli¬ ko (institucionalno) podobo, skrito za številnimi akterji, ki se gnetejo v ospredju. Težnja poosebljanja novic bi bila manj zaskrbljujoča, če bi določene vidike upora¬ bili za to, da bi občinstvo “zapeljali” v bolj resne analize. Toda osredotočenje na osebne zadeve je redko povezano z bolj poglobljeno analizo. Ta vidik pristransko¬ sti lahko povežemo z duhom postmoderne, ki ne verjame v možnost odkrivanja izvorov oziroma globlje stvarnosti za pojavom 0amnik, 1998: 270). Tržno naravna¬ no novinarstvo se pogosto giblje zgolj po površini in ne poskuša prodreti v teme¬ lje. Loteva se tega, kar je videti “od zunaj”, tj. pojavov, kot se kažejo pri površinskem (in pogosto površnem) opazovanju. Ne prizadeva si za čim bolj popolno sliko, ampak ostaja pri pojavu oziroma tisti strani pojava, ki jo želi videti oziroma hoče, da bi jo videlo množično občinstvo. Novinarji izbirajo tiste vidike dogodkov, ki jih je najlažje dramatizirati, ugo¬ tavlja Bennett (1996: 40). Novinarske drame z akterji v središču poudarjajo krizo pred kontinuiteto, sedanje pred preteklim ali prihodnjim in vpliv škandalov na osebne politične kariere pred vplivom na institucije, v katerih so se zgodili. V novinarskih dramah so “izgubljeni” številni problemi našega časa: neenakost, lakota, onesnaženje okolja, politično zatiranje idr. Tako imenovani “krizni ciklus”, ki ga slikovito opisujejo novice, je klasično dramatičen: obsega vzpone in padce, izrazito upodobljene akterje in razplet. Problemi so redko obravnavani pri izviru; novica gotovo ni njihov vzrok, lahko pa bi postala del rešitve, če bi dramatično poročanje o simptomih zamenjali s pojasnjevanjem vzrokov. Primere dramatizira¬ nja najdemo tudi v seriji analiziranih prispevkov, tako v naslovih kot tudi v bese¬ dilih (poudarki M. P. K): “Ko smo sami skušali poiskati res bogate Slovence, smo odkrili srhljivko” Dokumentacija je spravljena v več institucijah, “za vsak primer, če se jim kaj zgodi. V krogu na obeh straneh vpletenih v razkrivanje te zgodbe je namreč začelo priha¬ jati do sumljivih prometnih nesreč, dvomljivih samomorov in podobnih srhljivih dogodkov” “Slišimo, da je v eni od bolnišnic skoraj prišlo do drame zaradi napač¬ nega prevoda pri zdravilu” (Vir 3) “Igra je bila velika, zastavek pa je bilo tudi zdrav¬ je in celo življenje bolnikov" “In takšno njeno početje je imelo hude, usodne posle¬ dice. Strokovnjaki trdijo, da so jih nekateri že plačali tudi z življenji” (Vir 5) “Uvoz ® Obstajajo tudi drugačni pogledi na uporabo personalizacije v novinarstvu. MacDonaldova (1998) problematizira domnevo, da oblikovanje znanja nujno zahteva izogibanje osebnemu;poskuša ugotovili, kako lahko osebno uporabimo tako za omogočanje kot tudi onemogočanje logične analize. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ 222 zdravil pa je tekel naprej, nenadzorovan tako po količini in ceni kot po, da je drama še hujša, kakovosti” “Bolnik je umrl zaradi premočnega odmerka” “V eni od bolnišnic je skoraj prišlo do drame zaradi ” (Vir 6) Zgodbe so ena od druge izolirane, tako da informacije v novicah postanejo fragmentirane in je težko sestaviti celotno podobo, nadaljuje Bennett (1996: 40). Fragmentiranje se začenja s poudarjanjem individualnih akterjev pred političnimi okoliščinami, v katerih delujejo. Nato se stopnjuje z dramatičnimi učinki, ki dogod¬ ke spreminjajo v vase zaprta in izolirana dogajanja. Posledica tega je, da je težko razbrati povezave (tudi v analiziranem primeru), težko je slediti razvoju problema v času, ker se zgodbe pojavljajo in izginjajo bolj zaradi dejanj in odzivov pomemb¬ nih javnih osebnosti kot zaradi neodvisnega poročanja, ki bi temeljilo na preisko¬ vanju. Pomirjevalni, avtoritativni glasovi uradnih oseb ponujajo normalizirane inter¬ pretacije sicer pretečih in begajočih informacij v novicah. Uradniki odgovarjajo na nenadno krizo ali problem z zagotavljanjem, da se bo stanje normaliziralo, če jim bomo zaupali, da ravnajo v našem interesu. Če ne morejo vzpostaviti pravega tona normalnosti, so novinarji vedno pripravljeni postavljati vprašanja o bližajoči se nevarnosti, npr. “Bi nas to moralo vznemiriti?” Besedila, ki se opirajo bodisi na uradne izjave bodisi na poročevalske vire, so polna splošnih prepričanj, vrednot, norm in pričakovanj o tem, za kaj pri problemu sploh gre, kaj ga je povzročilo in katera dejanja so ustrezna, da bi se stanje normaliziralo (Bennett, 1996: 41). Koširjeva opozarja, “da se ‘naše’ afere ne razpletajo in nima njihova objava v občilih neposrednih učinkov” (1994: 12).20 Afera iz analiziranega primera se ni razpletla: ni bilo rešitev, ni bilo (političnih) sprememb, vzroki niso bili osvetljeni, nihče ni odstopil s položaja, nihče ni bil kaznovan, pa tudi nikomur se niso opra¬ vičili zaradi neutemeljenih obtožb. Novinarka Krapeževa v prispevku z nadnaslovom “Po sledi naših člankov o čudnih poslih pri zdravilih” (Vir 10), ki je objavljen po seriji analiziranih Brajerjevih prispevkov, navaja interpretacije uradnega vira (direktorice urada za zdravila), ki nakazujejo normalizacijo položaja. Novinarka o ravnanjih Irgoličeve piše: “Izkazalo se je, da direktorice urada ne bo mogoče voditi za nos. Zobe je namreč pokazala že na samem začetku. /.../ Razposlala je okrožnico, da je prepovedan uvoz neregistriranih in rizičnih zdravil /.../ Potem so v uradu sestavili navodila za uvoz /.../ Registracijski postopek so uskladili s predpisi Evropske unije ...” Novinarka opisuje novosti na področju politike pri uvozu zdravil, ki pa niso posle- 20 Kot primer preiskovalnega novinarstva, kjer afere doživljajo razplet oziroma ima njihova objava določen učinek, lahko navedemo prispevke, objavljene v televizijski seriji Rouglijaslice na BBC, v katerih novinarji preiskujejo primere s sodišč. Novinarske preiskave skoraj vedno vodijo do ponovnega odprtja primerov in ponovnih sojenj; tak primer je bilo ponovno sojenje obsojenim teroristom, ki so bili po zaslu¬ gi novinarske preiskave spoznani za nedolžne (de Burgh, 2000b: 65). To je seveda skrajni primer učinko¬ vite novinarske preiskave in ustreznih posledic, česar tudi kakovostno preiskovalno novinarstvo ne dose¬ ga vedno. Navajamo ga za ponazoritev stališča, da od afere, ki ni upovedena kol sama sebi namen, lahko in moramo pričakovati posledice oziroma učinke, torej določen razplet, ne pa zgolj medijski premik od ene (nerešene) afere k nastanku (oblikovanju) druge, kiji bo (čim večje) občinstvo pripravljeno nakloni¬ ti pozornost. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ dica ali učinek afere, ampak so jih uvedli neodvisno od nje, zato jih ne moremo obravnavati kot znak učinkovitosti ali smiselnosti medijskega škandala. Normaliziranje stanja brez večjih učinkov oziroma sprememb, ki je sledilo obravnavani aferi, potrjuje zaključek Koširjeve - da so afere “večkrat same sebi namen” (1994: 1 6 ). Kvazipreiskovalno novinarstvo poteka kot medijski spektakel, spektakel pa “od drugega pričakuje držo pasivnega sprejemanja” (Debord, 1997: 43). Naslovniki afere sprejemajo pasivno in redko terjajo rešitve, kar se je pokaza¬ lo tudi v našem primeru. Škandal se nadaljuje toliko časa, kolikor javnost ohranja interes zanj (Lull, Hinerman, 1997:13). Novinarska zgodba je “utihnila”, ko so novi¬ narji in bralci svojo pozornost usmerili k drugim aferam. Ko krizni simptomi upa¬ dejo (kar se slej ko prej vedno zgodi), splošna strpnost za “sprejemljivo” raven družbenega gorja zastre vzroke problemov; novice “vrnejo” probleme v njihovo “normalno” stanje: kronično, toda neporočano, poudarja Bennett (1996: 41), in dodaja, da ta normalizirajoči ciklus v novicah napeljuje ljudi k zaključku, da je “sis¬ tem deloval”. Vnaprejšnja prepričanja, stereotipi, potrditvena pristranost, navidezna korelacija Novinar, ki preiskuje in upoveduje domnevni škandal, ni - in ne more biti - nepri¬ stranski opazovalec in poročevalec. V njem so, kot piše Lippmann, “shranjene podobe, vnaprej ustvarjena mnenja in predsodki, ki jih interpretirajo, izpolnijo ter močno usmerjajo našo pozornost in sam pogled” (1999: 48). Kakovostni preisko¬ valni prispevki temeljijo na dokazih, aferaški pa - poudarjeno - na govoricah, vna¬ prejšnjih prepričanjih, stereotipih. Stereotipi so zelo vztrajna verovanja in “ljudje zanje ne potrebujejo empiričnih dokazil”, meni Pečjak (1995: 52). Stereotip lahko v medijski aferi zaživi lastno življenje in daje vtis verodostojnega dokaza. Zamenjavo stereotipa za dokaz vidimo tudi v enem od analiziranih prispevkov: Avtor pripoveduje, da naj bi med raziskovalci mafijskega uvoza zdravil prišlo do “sumljivih prometnih nesreč, dvomljivih samomorov in podobnih srhljivih dogodkov”. Pri tem ne navaja niti imen niti dokazov, čeprav piše v trdilni obliki, torej kot dejstvo. Njegova utemeljitev je: “Paranoja? Hm, vselej je možna, toda gre za res ogromne denarje, tako da je vse mogoče.” (Vir 3) Dokaz torej ni “dokaz”, ampak stereotip: ko gre za velik denar, so ljudje pripravljeni tudi ubijati, da bi se dokopali do njega ali zabrisali sledi za seboj. Podobno izpeljavo beremo tudi v nadaljevanju istega prispevka: “Vse to, pa če je še tako težko verjetno, se lahko dogaja, ker gre za res velik denar.” Avtor torej obravnava “velik denar” kot “dokaz” za obstoj nezakonitega početja. Tudi v enem naslednjih prispevkov navaja podo¬ bno zvezo: “Šlo je za ogromne denarje. Torej je vse mogoče.” (Vir 6) Stereotipi so povezani z vnaprejšnjimi prepričanji, saj v “večini primerov ni tako, da najprej vidimo in potem določimo, ampak najprej določimo in potem vidimo” (Lippmann, 1999: 79)- Razumsko se verjetno večina ljudi zaveda, da vna¬ prej ustvarjena mnenja oblikujejo naše videnje in interpretacijo, ne pa tudi, kako močno nas te predstave zaznamujejo. Vendar raziskave kažejo, da imajo vnaprejš¬ nja prepričanja izjemno moč in vpliv. Študije so na primer pokazale, da ljudje pogosto iščejo in izbirajo podatke glede na vnaprej obstoječa pričakovanja, da zlahka prezrejo pristranskost pri izbiranju, da velikokrat verjamejo, kako so “ves 223 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 224 Melita POLER KOVAČIČ čas nekaj vedeli”, četudi niso, da si pogosto domišljajo povezave med dogodki, ki niso povezani, ipd. (Stocking, Gross, 1992: 223). Ena takih pristranskosti je t. i. potr¬ ditvena pristranskost (confirmation bias). Pri potrditveni pristranskosti kot “težnji ljudi, da iščejo, izbirajo in si zapomnijo podatke glede na vnaprejšnja pričakovanja ali teorije” (Stocking, Gross, 1992: 227), moramo upoštevati dve pomembni ugoto¬ vitvi: 1. Ko ljudje iščejo informacije glede na svojo teorijo, je malo verjetno, da bodo isto¬ časno iskali informacije glede na drugo teorijo. Teorije preizkušajo posamično ozi¬ roma zaporedno. Na primer oseba, ki preizkuša teorijo o negativnem vplivu femi¬ nizma na ženske, verjetno ne bo sočasno preizkušala teorije o pozitivnem vplivu. 2. Ko ljudje iščejo informacije, s katerimi bi preizkusili svoje teorije, kažejo težnjo uporabe strategije potrjevanja teorije. Na primer poročevalec, ki je postavil hipote¬ zo, da je val kriminala usmerjen proti starejšim, bo nezavedno iskal vire, ki njego¬ vo hipotezo potrjujejo - potencialne in dejanske starejše žrtve v nevarnejšem delu mesta, vodjo programa za zaščito pred nasiljem nad starejšimi ipd. Obenem bo tem virom postavljal vprašanja, ki prispevajo k potrditvi teorije, ne pa vprašanj, na katera bi odgovori hipotezo lahko ovrgli. Poglejmo naš primer: Avtor pred objavo prvega prispevka piše Voljču in ga prosi za “komentar ali mnenje, ki bo, če bo prišlo v petih dneh, lahko sestavni del članka” (Vir 1). Voljč odgovarja v predpisanem roku in navaja nekatera pojasnila (Vir 2): - Brajer: “Tisti, ki so se temu početju uprli, so menda izgubili službe oziroma funk¬ cije ...” Voljč: “Kolikor vem, je edini, ki je sam zamenjal, ne pa izgubil službo, prav gospod Hrobat, potem ko sem mu /.../ ponudil drugo delovno mesto. ” - Brajer: “Iz gradiva, ki smo ga prejeli, logično izhaja, da ste bili z omenjeno doku¬ mentacijo /.../ seznanjeni tudi vi.” Voljč: “Nikoli je nisem videl, zato se do nje ne morem opredeliti.” Brajer Voljčevega odgovora ne vključi v prispevek, ampak v njem ponavlja svoje vnaprejšnje prepričanje. Za “skupino visokih državnih uradnikov” trdi: “Niti enega ni več mogoče najti na starem delovnem mestu. Kot bi skrivnostno poniknili.” (Vir 3) Za Voljča trdi, da je dopustil, da se zdravstveni denar pretaka v žepe uvoznikov (Vir 3), kar pomeni, da naj bi bil z dokumentacijo seznanjen. Avtor šele v tretjem nadaljevanju omenja Voljčevo izjavo, vendar prirejeno: “Nič se ni spomnil, da bi videl kakšne dokaze ...” (Vir 6) Brajer piše tudi o domnevnem spornem ravnanju podjetnice Dimnikove, ven¬ dar je ne uporablja kot vir, ničesar je ne sprašuje, njeni odgovori med pismi bral¬ cev pa zanikajo nekatere Brajerjeve trditve, ki so za njegovo pisanje ključne. Avtor kljub temu vztraja pri svojem vnaprejšnjem prepričanju. - Brajer: “lastnica te firme je lastnica že omenjene firme na Cipru” (Vir 3) Dimnikova: “Ponovno ponavljam že nekajkrat povedano, da nisem in tudi nikoli nisem bila lastnica podjetja na Cipru.” (Vir 13) Novinarji se pogosto sploh ne zavedajo, koliko si pravzaprav prizadevajo za potrditev svojih pričakovanj in teorij. To lahko vsaj delno razložimo z ugotovitvijo, da ti procesi delujejo podzavestno. Poročevalec lahko pošteno verjame, da objektiv¬ no upošteva vse strani problema, vendar v praksi predeluje informacije tako, da TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ potrjuje svoja pričakovanja ali prepričanja (Stocking, Gross, 1992: 228). Kakovostno preiskovalno novinarstvo zahteva, da novinar načrtuje in opravi preiskavo. Toda odgovori lahko “pokvarijo” vnaprej zamišljeni scenarij oziroma razplet, izničijo novinarjev trud, saj zgodba ne “teče” več lepo ali celo “izgine”. Vlagati novinarjev čas in energijo v zgodbo, ki je ne bo, pa ni skladno z zahtevami tržno uspešnega novinarstva. Potemtakem je bolje ne postavljati vprašanj, ki bi pripeljala do “napačnih” odgovorov - tako razmišlja tržno usmerjeni novinar. In kot smo že ugo¬ tovili, je prav odsotnost novinarskih vprašanj značilnost sodobnega novinarstva. Ena od razlag stereotipov temelji na odkritju navidezne korelacije (illusory correlation), ki se “nanaša na tendenco, da zaznavamo pozitivno ali negativno povezavo med različnimi fenomeni, kjer v resnici ni nikakršne povezave” (Nastran Ule, 1997:160). Tudi Stocking in Gross (1992: 231) opozarjata na ugotovitve psiho¬ logov, da ljudje močno precenjujejo pogostost povezanosti dveh značilnosti ali dogodkov, včasih pa celo vsiljujejo prikaz razmerja tam, kjer ga ni. To lahko pona¬ zorimo s primerom novinarja, ki je opazil, da ima nenavadno veliko otrok, ki živi¬ jo v bližini razlitja kemikalij, prirojene napake. Poročevalčevo stališče je, da kemič¬ ne nesreče pogosto povzročajo zdravstvene probleme; če torej obstaja povečanje števila prirojenih napak, naj bi bila razlog nesreča. Novinarju ob tako močnih vna¬ prejšnjih prepričanjih morda nikoli ne bo prišlo na misel, da je vzrok večjega šte¬ vila prirojenih napak lahko povečana nataliteta (Stocking, Gross, 1992: 232). Primer povezovanja pojavov, ki niso nujno (in dokazano) povezani, najdemo tudi med analiziranimi prispevki: “Za poslom je stala ista ljubljanska firma! In mimogrede: lastnica te firme je last¬ nica že omenjene firme na Cipru in je, tudi mimogrede, hči mednarodnega poslovneža, ki smo ga pred dnevi gledali na televiziji v prijateljski družbi z dobro¬ hotnim ministrom. Kako sta že rekla? Muharjenje v visoki družbi omogoča sklepa¬ nje zanimivih poslovnih zvez ali nekaj podobnega.” (Vir 3) Omenjeni minister v odgovoru med pismi bralcev zavrača povezovanje svojih “prostočasnih aktivnosti” s svojim “delom na ministrstvu” (Vir 11). Utemeljitev dejstva, da si je “drznil njego¬ ve ‘prostočasne aktivnosti povezovati z njegovim delom’”, pa v naslednjih pismih bralcev ponuja avtor, rekoč: “Še enkrat oprostite, toda prav med pisanjem prvega članka sem vas na televiziji zagledal prijateljevati z očetom podjetnice, ki ste ji tako hitro podpisali uvozna dovoljenja.” (Vir 14) Avtor povezuje: prijateljevanje podjet- ničinega očeta z ministrom naj bi bilo vzrok ministrovega podpisa podjetničinih uvoznih dovoljenj. Sklep Analiza serije prispevkov, ki jih uporabljamo kot zgled, kaže, da sta problema¬ tični novinarska preiskava in obdelava, ki nista usklajeni s standardi kakovostnega (preiskovalnega) novinarstva. Zato v teh primerih ne moremo govoriti o preisko¬ valnem novinarstvu, ampak o aferaško naravnanem diskurzu. Kako torej razliko¬ vati verodostojno preiskovalno novinarstvo od aferaško in senzacionalistično naravnanega množičnosporočanjskega diskurza? TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ 1. Za preiskovalno novinarstvo je temeljna norma resničnosti, aferaštvo pa primar¬ no ni zavezano tej normi, ampak je bistvena (po pričakovanjih čim bolj dobičko¬ nosna) medijska objava, ne glede na resničnost in verodostojnost informacij. 2. Preiskovalni novinar preiskavo zavestno načrtuje, aktivno preiskuje okolico in preverja informacije; vprašanje je njegovo temeljno orodje. Za aferaški diskurz je značilno pomanjkljivo preverjanje informacij, odsotnost novinarskih vprašanj in nekritično sprejemanje “preiskav”, ki jih namesto novinarja opravljajo drugi sub¬ jekti. 3. Za preiskovalno novinarstvo je bistvena argumentacija, utemeljenost obtoževa¬ nja, torej novinarski dokazi in navedeni viri. Aferaško sporočanje pogosto ni ali je pomanjkljivo utemeljeno, manjkajo dokazi upovedenega, viri informacij v besedi¬ lu niso prepoznavni, novinar se sklicuje na govorice. 4. Preiskovalno novinarstvo si prizadeva za uravnoteženost sporočanja, sklicevanje na čim več ustreznih virov, ne samo uradnih. Aferaško sporočanje je neuravnote¬ ženo, pogosto predstavlja le “eno stran” zgodbe, uporablja vire, ki jo potrjujejo, viri informacij bodisi niso navedeni ali pa so zgolj uradni viri. 5. Preiskovalno novinarstvo dosledno spoštuje domnevo nedolžnosti, aferaške zgodbe pa domnevne akterje svojih zgodb prikazujejo kot storilce oziroma krivce. 6. Preiskovalno novinarstvo teži k čim manjši pristranskosti. Aferaštvo temelji na odkriti pristranskosti, vnaprejšnjih prepričanjih, pričakovanjih in stereotipih, v skladu s katerimi izbira ali “ustvarja” dokaze, ki postanejo ogrodje njegovega kon¬ strukta. LITERATURA Baudrillardjean (1993): The Work of Art in the Electronic Age. V Mike Gane (ur.), Baudrillard Live: Sclected Interviews, 145-151. London: Routledge. Bennett, W. Lance (1996): News: The Politics of Illusion. White Plains: Longman Publishers. Burgh, Hugo de (2000a): Introduction: A higher kind of loyalty? V Hugo de Burgh (ur.), Investigative Journalism: Context and Practice, 3-25. London: Routledge. Burgh, Hugo de (2000b): Some issues surrounding investigative journalism. V Hugo de Burgh (ur.), Investigative Journalism: Context and Practice, 65-88. London: Routledge. Connell, lan (1998): Mistaken Identities: Tabloid and Broadsheet News Discourse. Javnost/The Public 5(3): 11-31. Dahlgren, Peter (1993): Introduction. V Peter Dahlgren, Colin Sparks (ur.): Journalism and Popular Culture, 1-23. London: Sage Publications. Day, Louis A. (1991): Ethics in Media Communications: Cases and Controversies. Belmont: Wadsworth Publishing Company. Debord, Guy (1997): Družba spektakla. Časopis za kritiko znanosti 25(182): 41-58. Eemeren, van Frans H., Rob Grootendorst, SallyJackson, Scottjacobs (1997): Argumentation. V Teun A. van Dijk (ur.), Discourse as Structure and Process, 208-229. London: Sage Publications. Encabo, Manuel NuOez (1995): The Ethics of Journalism and Democracy. European Journal of Communication 10(4): 513-526. Erjavec, Karmen (1999): Novinarska kakovost. Ljubljana: FDV. Fink, Conrad C. (1988): Media Ethics: In the Nevvsroom and Beyond. New York: McGraw-Hill TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ Book Company. Fow!er, Roger (1993): Language in the News: Discourse and Ideology in the Press. London: Routledge. Gripsrud, Jostein (2000): Tabloidization, Popular Journalism, and Democracy. V Colin Sparks, John Tulloch (ur.): Tabloid Tales: Global Debates over Media Standards, 285-300. Lanhain: Rowman & Littlefield Publishers. Hausman, Carl (1990): The Decision-Making Process in Journalism. Chicago: Nelson-Hall Publishers. Heywood, Paul (1997): Political Corruption: Problems and Perspectives. V Paul Heywood (ur.), Political Corruption, 1-19. Oxford: Blackwell Publishers. Jamnik, Anton (1998): Liberalizem in vprašanje etike. Ljubljana: Nova revija. Kieran, Matthew (2000): The regulatory and ethical framework for investigative journalism. V Hugo de Burgh (ur.), Investigative Journalism: Context and Practice, 156-176. London: Routledge. (2002) Kodeks slovenskih novinarjev. Dostopno prek http://www.razsodisce.org/razsodis- ce/razsodisce.php, 9- 1. 2003. Košir, Manca (1993): Slovenski dnevniki v luči kodeksa novinarjev RS. Teorija in praksa 30(11- 12): 1233-1241. Košir, Manca (1994): Razkriti prikrito in napisati zgodbo. V Matjaž Šuen, Preiskovalno novi¬ narstvo, 9-17. Ljubljana: FDV. Košir, Manca (1996): Javno komuniciranje kot oglaševanje. V Anton Kramberger (ur.), Slovenska država, družba in javnost, 247-256. Ljubljana: FDV. Košir, Manca, Melita Polcr (1996): Utemeljitev novinarske etike in svoboda slovenskih novi¬ narjev. V Marjan Sedmak (ur.), Mediji, etika in deontologija, 9-26. Ljubljana: FDV. Lambeth, Edmund B. (1997): Časnikarstvo kot zaveza: poklicna etika. Ljubljana: FDV. Lippmann, Walter (1999/1922): Javno mnenje. Ljubljana: FDV. Lull, James, Stephen Hinerman (1997): The Search for Scandal. V James I.ull, Stephen Hinerman (ur.), Media Scandals: Morality and Desire in the Popular Culture Marketplace, 1-33. Cambridge: Polity Press. MacDonald, Myra (1998): Personalisation in Current Affairs Journalism. Javnost/The Public (5)3:109-126. Macnamara, Jim (1996): How to Handle the Media. Sydney: Prentice Hall. McManus, John H. (1994): Market-Driven Journalism: Let the Citizen Beware? Thousand Oaks: Sage Publications. McNair, Brian (1998): The Socioiogy of Journalism. London: Arnold. Medved, Zoran (1995): Kam pelje “kratka forma”? Sobotna priloga Dela, 10. junij, str. 38. Merrill, John C. (1989): The Dialectic in Journalism: Toward a Responsible Use of Press Freedom. Baton Rougc: Louisiana State University Press. (1871) Mhnchenska deklaracija. V (1995) Predpisi o novinarjih in medijih, 267-269. Ljubljana: ČZ Uradni list RS. Nastran Ule, Mirjana (1997); Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publici¬ stično središče. Pečjak, Vid (1994): Psihologija množice. Ljubljana: Samozaložba. (2000) Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Dostopno prek http://www.rtvslo.si, 9- 1. 2003. (1993) Resolucija Sveta Evrope št. 1003 o novinarski etiki: V (1995) Predpisi o novinarjih in medijih, 245-252. Ljubljana: ČZ Uradni list RS. Rivers, L. William, Wilbur Schramm (1957): Responsibility in Mass Communication. New York: Harper & Row Publishers. Schutz, Alfred (1987): Dobro obveščeni državljan. Nova revija (65-66) 1637-1645. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Melita POLER KOVAČIČ 228 (1998) Slovenska akademija znanosti in umetnosti: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Elektronska izdaja. Ljubljana: DZS. Sparks, Colin (2000): Introduction: The Panie Over Tabloid News. V Colin Sparks, John Tulloch (ur.): Tabloid Tales: Global Debates over Media Standards, 1-40. Lanham: Rowman & I.ittlefield Publishers. Stocking, S. Holly, Paget H. Gross (1992): Understanding Errors and Biases That Can Affect Journalists. V Elliot D. Cohen (ur.), Philosophical Issues in Journalism, 223-236. New York: Oxford University Press. Sinkovecjanez (1996): Domneva nedolžnosti in svoboda medijev. Pravna praksa (3-4): 35-36. Šuen, Matjaž (1994): Preiskovalno novinarstvo. Ljubljana: FDV. Tolson, Andrew (1996): Mediations: Text and Discourse in Media Studies. London: Arnold. Toulmin, Stephen (1964): The Uses of Argument. Cambridge: Cambridge University Press. Vasle, Vinko (1993): Afere kot skrito bistvo politike in javna dobrina. V Slovenski almanah ‘94, 32-35. Ljubljana: Založba Delo Novice. VIRI IN DOKUMENTACIJA Vir 1: Pismo Cirila Brajerja Božidarju Voljču, 16. 7. 1999. Vir 2: Odgovor Božidarja Voljča Cirilu Brajerju. Vir 3: Ciril Brajer: Mafija steguje lovke na police z zdravili, Nedeljski dnevnik, 1. 8. 1999. Vir 4: Pismo Božidarja Voljča Zlatku Šetincu, odgovornemu uredniku Nedeljskega dnevnika, 29. 7. 1999. Vir 5: Ciril Brajer: Država gleda lopovom skozi prste, 8. 8 .1999- Vir 6: Ciril Brajer: Zdravniki s črnimi kovčki, Nedeljski dnevnik, 22. 8. 1999. Vir 7: Pismo Božidarja Voljča Zlatku Šetincu, 26. 8. 1999. Vir 8: Ciril Brajer: Kdor je kradel, se bo pekel ..., Nedeljski dnevnik, 29. 8. 1999. Vir 9: Ciril Brajer: Tuje “brizge” pikajo dražje, Nedeljski dnevnik, 5. 9. 1999. Vir 10: Milka Krapež: Ciprska naveza je obtičala pred mejo, Nedeljski dnevnik, 12. 9. 1999. Vir 11: Božidar Voljč: Še o mafijskem uvažanju zdravil, Nedeljski dnevnik - Odmevi, 26. 9. 1999. Vir 12: Ciril Brajer: Nič ne ugibam, Nedeljski dnevnik - Odmevi, 26. 9. 1999. Vir 13: Diana Dimnik: Neetično in nepreverjeno, Nedeljski dnevnik - Odmevi, 3. 10. 1999- Vir 14: Ciril Brajer: Še o mafijskem uvažanju zdravil (2), Nedeljski dnevnik - Odmevi, 3- 10. 1999. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Monika KALIN GOLOB * izvirni ZNANSTVENI ČLANEK STIL IN NOVINARSKI ŠKANDAL Povzetek Z jezikovno-stilno analizo je razčlenjeno pet pri¬ spevkov, ki želijo biti preiskovalne zgodbe, a so zgled besedil, ki stilno zaznamovana sredstva (stileme) izrabljajo na račun informacij in preverljivih dejstev. Nizanje ekspresiv¬ nih in pogovornih jezikovnih sredstev nadomešča argumen¬ tirano govorico, avtorjevo vrednotenje ni utemeljeno z vero¬ dostojnimi podatki. Fragmentiranost zgodb, melodramati- zacija, za poročevalstvo nenavadna raba prve osebe edni¬ ne, ki se nejasno menja z običajno množinsko, vrednotenje in samovoljna interpretacija, jezikovna sredstva, ki so zara¬ di intenzifikacije stilne vrednosti žaljiva, kažejo podobo slo¬ venskega novinarstva, ki ustvarja medijske škandale. Lahko jo razpoznamo kot znak tabloidizacije množičnih občil, izražen tudi prek izbire jezikovnih sredstev v obravnavanih prispevkih. Ključni pojmi: stil - poročevalstvo (novinarstvo) - jezikov- no-stilna analiza - študij primera - tabloidizacija občil Za slovensko novinarstvo je od devetdesetih let 20. stoletja značilno uvajanje novih besedilnih vrst, zavračanje tradicije, izhajajoče iz nemških poročevalskih vzorcev, ob katerih je nastajalo prvo slovensko pisano časopisje, in nejasna meja med resnim in rumenim tiskom. Demokracija je pogosto napačno razumljena, zdi se, da slovenska občila pod tem pojmom razumejo brezmejno svobodo, torej svo¬ bodo brez odgovornosti. Kot trdi Koširjeva (1993) in analizira Poler Kovačičeva (Poler, 1997; Poler Kovačič, 2001), lahko v številnih novinarskih besedilih brez težav najdemo kršitve vseh členov novinarskega kodeksa. Tudi raziskava o razžalit¬ vah v množičnih občilih' kaže, da je po letu 1991 število tožb proti novinarjem zara¬ di kršitve 169- člena Kazenskega zakonika (kazniva dejanja razžalitve) izjemni) naraslo. Prevladujoči način novinarskega sporočanja postaja tržno novinarstvo, ki je oddaljeno od pojmovanja kakovostnega novinarstva, neskladno z etiko in podrejeno lastnikom kapitala oz. nosilcem politične oblasti (Poler Kovačič, 2001: 50). V želji po dobičku polnijo časopisne strani novinarski prispevki, ki z izbiro jezikovnih sredstev odpirajo stilistična, etična, pa tudi pravna vprašanja. Namen prispevka je s študijo primera prikazati nekatere jezikovne in stilne značilnosti * Dr. Monika Kalin Golob, docentka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, ' Nosilec raziskave (1099—2001) Razžalitve v sredstvih obveščanja kot jezikovnostilno in pravno vprašanje je bil Tomo Korošec, ugotovitve so objavljene v Korošec (2002). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 str. 229-244 Monika KALIN GOLOB 230 sodobne novinarske prakse ter jih kritično ovrednotiti. * 2 Predmet analize je pet člankov, ki so bili objavljeni v Nedeljskem dnevniku med 1. 8. in 5. 9.1999 in obra¬ vnavajo domnevne nepravilnosti pri uvozu zdravil. Preiskovalna zgodba kot presojevalno poročevalsko besedilo Preiskovalna zgodba je besedilo, ki nastane kot rezultat posebne novinarske dejavnosti, pri nas poimenovane preiskovalno novinarstvo. Njegova definicija 3 4 zajema vprašanja jezika in stila v precej ohlapni formulaciji: “dogajanje mora imeti elemente, ki omogočajo, da je besedilo napisano v značilni strukturi in stilu” (Košir, 1994: 11). Natančneje jo razlaga s citatom ameriškega avtorja (Pawlick* v: Košir, 1994: 15) in jo povzame kot navodilo: “Enostavno, razumljivo, logično in zanimivo potemtakem.” Glede na teorijo novinarskih žanrov (Košir, 1988), ki sicer preiskovalne zgodbe še ne opredeljuje, ker gre za razmeroma novo vrsto besedila pri nas, smemo pre¬ iskovalno zgodbo uvrstiti med interpretativne žanre. V skladu s Koroščevo (1998: 12) razdelitvijo poročevalskih besedil na tista besedila, katerih namen je predvsem prenesti sporočilo, torej informirati, in tista, ki vzpostavljajo stik z naslovnikom z vplivanjskimi, apelnimi in vrednotilnimi sredstvi, sodijo preiskovalne zgodbe v drugo skupino poročevalskih besedil, v katerih prevladuje interpretativna funkci¬ ja in se uresničujejo s presojanjem, komentiranjem v žanrih, kot so npr. komentar, članek, uvodnik idr. Prvo skupino smo poimenovali (Kalin Golob, 1999) poroče- valna (besedila, ki informirajo ali naznanjajo), drugo pa presojevalna poročevalska besedila, ta razlagajo in razčlenjujejo, vrednotijo in prepričujejo. Preiskovalno zgodbo smemo uvrstiti k presojevalnim besedilom. Jezikovne in stilistične implikacije, ki izhajajo iz te uvrstitve, izhajajo iz Koroščeve definicije o vzpostavljanju stika z naslovnikom prek vplivanjskih, apel- nih in vrednotilnih sredstev. Glede na teorijo jezikovne zvrstnosti vemo, da se poročevalska besedila uresničujejo v knjižnem jeziku. Izjeme so strogo določene, tako lahko avtor v presojevalnih besedilih uporablja tudi: - Besedilo je nastalo v okviru raziskave Tabloidizacija in demokratizacija javnega prostora (Ministrstvo za kulturo R Slovenije). Analiza serije prispevkov je nastala v sodelovanju z Melito Poler Kovačič. Odločili sva se, da bova iste prispevke razčlenili z etičnega in jezikovno-stilnega vidika. Etični vidik, je objavljen v prispevku Melite Poler Kovačič (Preiskovalno novinarstvo, ustvarjanje škandalov in novinarska etika). Jezikovno-stilna razčlemba istih prispevkov pa je tema tega besedila. 3 Po definiciji je preiskovalno novinarstvo posebna vrsta novinarskega sporočanja, za katero je zna¬ čilno, da: 1. razkriva dejstva, kijih posamezniki ali institucije želijo prikriti, 2. so ta dejstva za družbo rela¬ tivno velikega pomena, 3- novinar zavestno načrtuje preiskavo, 4. med njo uporablja posebne tehnike in metode (Šuen, 1994:25). Koširjeva (1994:11) dodaja še eno značilnost: dogajanje mora imeli elemente, ki omogočajo, da je besedilo napisano v značilni strukturi in stilu, 4 “Stil je pri pisanju preiskovalne zgodbe pomemben dejavnik, iz razumljiv razlogov bo članek, do konca prebralo toliko več bralcev, kolikor bolj slikovit in enostaven za branje bo. Seveda pa je za uspeh članka enako pomembna logična ureditev in premišljena raba tega, kar bi lahko imenovali ‘zakonito nezadostno navajanje’ ” (Paivlick, prevedeno iz Košir, 1994:15). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Monika KALIN GOLOB - neknjižno besedje, vendar ko gre za funkcionalne stileme, ki jih teorija (Korošec, 1998: 17) imenuje aktualizmi; 5 - čustveno (ekspresivna) in časovno (arhaizmi, historizmi, neologizmi) zaznamo¬ vana jezikovna sredstva, raba pa je enako omejena na stilni učinek in avtorjevo nežaljivo vrednotenje upovedanega; - stalne besedne zveze (frazeologeme). Na jezikovno izbiro vplivajo tudi širše sporočanjske okoliščine in konvencije, ki sodijo med objektivne stilotvorne dejavnike: - s svojo zgradbo, skladnjo in izbiro besed naj bi poročevalska besedila omogoča¬ la jasno in hitro razumevanje presojanega dogodka ali stanja, saj je naslovnik take¬ ga besedila najširša javnost, ki branju poročevalskih besedil namenja omejeno količino časa; - poročevalska besedila se berejo prek naslovja, kar pomeni, da se nekateri bralci zadovoljijo samo s prebranim naslovom, podnaslovom in sinopsisom, v samo besedilo pa ne vstopijo. Naslovje je zato pomembno predvsem za pridobivanje k nadaljnjemu branju, hkrati pa morajo biti v njem zbrane informacije zanesljive (sinopsis). Stilna analiza besedil - študija primera Naslovje Serija petih prispevkov ima enotno sestavo naslovja: vsak prispevek ima nadna¬ slov, naslov, podnaslov in nepravi sinopsis 6 . Ker nepravi sinopsis ne daje kratke in hitre informacije o celotnem besedilu, je to funkcijo prevzel podnaslovni sklop 7 , sestavljen iz petih in več enot, ki so med seboj ločene s pomišljaji. Vsaka enota, torej vsak podnaslov, se nanaša na mednaslove oz. dele besedila, tako da imajo napovedovalno, zaradi v nadaljevanju obravnavanih stilemov pa tudi pridobivalno vlogo. 5 Aktualizacija pomeni novo, svežo, posebno, nenavadno uporabo jezikovnih sredstev za dosego posebnega učinka (Korošec, 1998: 17). Kar nastane z aktualizacijo, je aktualizem. Korošec (n. m.) poudarja, da aktualizacija v poročevalstvu ni zgolj formalni govorniški okrasek (čeprav je tudi to): “Pomeni predvsem odmik od neposredne označbe predmeta govora, tako da z njo tvorec dejansko posega v spoznano in na novo poimenovano resničnost, s tem pa je aktualizacija sredstvo, s katerim tvo¬ rec išče pot k naslovniku, vzpostavlja stik z njegovim izkustvenim svetom, da bi sprožil njegovo razumsko in čustveno dejavnost. Zato spada razmerje avtomatizacija - aktualizacija v enako polarizacijsko raz¬ merje kot navzočnost - nenavzočnosti tvorca v besedilu, hkrati pa tudi vključenost - nevkjučenost naslov¬ nika (aktualizacija ga vključuje, avtomatizacija pa ne). ’ 6 Nepravi sinopsis (Korošec, 1998: 103) je grafično izpostavljeni začetek poročevalskega besedila in ne strnjen povzetek časopisnega besedila (sinopsis). Kot ugotavlja Korošec, so v njem “udarni’ “privlač¬ ni", a ne nujno bistveni podatki, tako da so pritegovalno uspešni in informacijsko revnejši, K nam priha¬ jajo iz anglo-ameriškega izročila (lead, vodilo). 7 Korošec (1998, 75) obravnava krajše (2- do 4-delne), v naših zgledih se - predvsem zaradi dolžine besedila, ki ga podnaslavjaja - podnaslovni sklopi razraščajo v 5- do 8-delne. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Monika KALIN GOLOB 232 Vsak prispevek ima naslovje z več stilno zaznamovanimi prvinami, najizrazitej¬ še pa so predvsem v glavnih naslovih: Mafija steguje lovke na police z zdravili (naslov 1. prispevka), Država gleda lopovom skozi prste (2,), Zdravniki s črnimi kovčki (3.), Kdor je kradel, se bo pekel ...(4.) in Tuje “brizge” pikajo dražje (5.). 9 Prvi naslov postane nadnaslov 4. in 5. prispevka in ima izrazito pridobivalno funkcijo (Korošec, 1998: 49), bralca skuša pritegniti k nadaljnjemu branju. Vsebuje dve zaznamovani prvini, slabšalno besedo mafija (o njej bomo govorili v nadalje¬ vanju) in preneseno rabljeno čustveno zaznamovano besedno zvezo stegovati lovke, ki je vedno slabšalna, torej kaže tvorcev odklonilni odnos do poimenovane dejavnosti. Intenzivna stilna zaznamovanost je značilna tudi za preostale naslove, npr. v drugem z rabo frazeologema gledati skozi prste, in sicer lopovom (beseda ima v SSKJ kvalifikator slabšalno za ničvrednega, malopridnega človeka); v tretjem z metonimijo, saj je s črnimi kovčki mišljena podkupnina, torej denar; v četrtem je uporabljeno biblijsko svarilo z ekspresivnim glavnim stavkom (se bo pekelj in v zadnjem naslovu namesto običajne brizgalke manj rabljena beseda dvojnica briz¬ ga (v naslovu po nepotrebnem označena z narekovaji) in pogovorni glagol pikati (za knjižno zbadati). Prevladujoča funkcija vseh naslovov je pridobivalna. Stilne prvine, rabljene v naslovju, so značilne za današnje tržno naravnano novinarstvo, ki želi z izbiro slabšalnih, pogovornih ter drugih stilno zaznamovanih besed in besednih zvez pritegniti k nakupu časopisa (ti naslovi so bili vsakokrat tudi ponatisnjeni na prvi strani Nedeljskega dnevnika). Vendar intenzivnost izbra¬ nih jezikovnih sredstev obljublja več, kot lahko bralec dobi, če prebere celotno besedilo. Mafija iz naslova nikakor ni kakšna tajna kriminalna ali teroristična orga¬ nizacija, ki bi na “police z zdravili” podtikala nevarna sredstva ali kaj podobnega. Tako so poimenovani uvozniki zdravil in zdravstvenih pripomočkov, ki naj bi zara¬ di ohlapnega zakona pri uvozu veliko zaslužili. Naslov tretjega prispevka (Zdravniki s črnimi kovčki) je izrazito hiperboličen,' 0 saj lahko v dolgem besedilu zvezo z naslovom najdemo le v stavku, kjer so zdravniki omenjeni mimogrede: “Omenjali smo 42 legalno ilegalnih uvoznikov zdravil, ki v navezi z ekonomi zdrav¬ stvenih domov, bolnišnic in z nekaterimi podkupljenimi zdravniki, ki predpisuje¬ jo nepotrebna, toda predraga zdravila, bogatijo čez vse meje.” (poudarila M. K. G.). Med zastrte naslove pa sodi tudi 4. (Kdor je kradel, se bo pekel ..."). Besedilo, ki sledi, je intervju, v njem zveze z naslovom ne najdemo. Dodano pa je še uokvi¬ rjeno besedilo, kjer je v tretjem odstavku navedeno pojasnilo intervjuvanca: “Kdor je goljufal, kradel in bogatel na ta rovaš, se bo opekel!” Če gre za hoteno spremem¬ bo opeči v peči se, naslov intenzificira sporočeno vsebino. Intervjuvanec je pogo¬ vorno in ekspresivno opeči se malce nerodno uporabil v pomenu svarila, da bodo krivci kaznovani (po SSKJ: postati deležen česa neprijetnega, neugodnega), naslov ’ Datumi objave so navedeni v seznamu literature (Viri in dokumentacija), med besedilom se bomo sklicevali na članke po zaporednih številkah od 1 do 5. 10 Hiperbolični naslovi po Korošcu (1998:149-159) sodijo k zastrtim naslovom. Zanje je značilen tak izbor jezikovnih sredstev, ki “izkrivlja resničnost vsebine sporočila, navadno tako, da veča dejansko pomembnost sporočila oz. enega dela sporočila”. Njihova možna posledica so senzacionalistični naslovi, " Kakšno vlogo ima tropičje. lahko le ugibamo. Običajno gre pri rabi tropičja v naslovih za zamolk, vendar o lem tu ne moremo govoriti. Prav tako tudi ne o izpustu dela citiranega besedila, ker uporablje¬ ni glagol ni enak (gl, opeči - peči se). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Monika KALIN GOLOB pa je to spremenil v svetopisemsko grožnjo o peklenskem ognju. Če iščemo vse¬ binsko povezavo v tej spremembi, naslov veča dejansko pomembnost sporočila in je zato hiperboličen. V primerjavi s preobloženostjo obravnavanih naslovov je nasprotno po nepo¬ trebnem omiljen zadnji, Tuje “brizge”pikajo dražje, saj izbrani pogovorni glagol pikati (običajno ga uporabljamo pri otrocih, ko jim želimo omiliti intenzivnost pri¬ hajajoče bolečine ob injekciji) deluje premalo kritično glede na ubesedeno sporo¬ čilo. Tuje brizge zbadajo dražje bi bil zaradi dvoumnosti pri glagolu zbadati (3. slo¬ varski pomen je ekspresiven za nevtralno s premišljenimi, posmehljivimi besedami prizadevati, žaliti ) učinkovitejša izbira. Besedilo namreč govori o kakovostnih in cenejših slovenskih brizgalkah, za katere pa slovenske bolnišnice in lekarne ne izkazujejo zanimanja in raje kupujejo dražje, tuje. Tako tuje injekcije zbadajo dobe¬ sedno dražje, hkrati pa žalijo slovenske proizvajalce. Številni stilemi kažejo željo po opaznosti, torej po pridobivanju bralcev, kar je seveda legitimna želja vsakega časopisa. Vendar so uporabljeni stilemi zavajajoči, obljubljajo več, kot razloži ali utemelji besedilo (hiperboličnost), nekateri so potencialno žaljivi (kot lopovi ali mafija se lahko razpoznajo vsi negativno omenje¬ ni v besedilu). Pogovorne fraze in besedišče kažejo željo približati se naslovniku in vplivajo na vzbujanje čustvenega odziva, čeprav besedilo take reakcije potem ne upraviči oz. razloži z dejstvi, ki bi nas objektivno prepričala in z argumenti upravi¬ čila načrtovano ali v naslovih doseženo ogorčenje. Pogovornih in čustveno zazna¬ movanih besed je veliko tudi v podnaslovnih sklopih in nepravih sinopsisih: 12 1. prispevek: mafija (slabšalno), zradirane kariere (slabšalno), država motovili (slabšalno); 2. prispevek: kriminalisti rojijo (ekspresivno), spisati zakon (po SSKJ sicer kvalifi¬ kator starinsko, vendar gre za slabšalno rabo), zdravilarski posli (slabš.), zganiti se (ekspr.); 3. prispevek: motoviliti (slabš.); 4. prispevek: bentiti (ekspr.), pohopsati (pogovorno, ekspr.), lumparija (slabš.), zganiti se (ekspr.), “črnuhi” (slabšalno in ne prav dobro poimenovano za nelegal¬ ne, “črne” uvoznike); 5. prispevek: mafija (slabš.), /mafijski/ botri (slabš.), barabije (slabš.) Vsi ti stilemi kažejo avtorjevo negativno vrednotenje upovedene vsebine, reči smemo njegovo zaničljivost, in čeprav so v naslovju presojevalnih besedil aktualiz- mi pričakovani, je v obravnavanem naslovju njihova pogostost in izjemno negativ¬ na konotacija glede na besedilo, ki ga naslavljajo, znak intenzifikacije stilotvornih sredstev in pretiravanja, ki je zavajajoče. Navedena jezikovna sredstva privabljajo bralca, vendar tako, da jih v besedilu lahko razpozna kot (hoteno) pretiravanje s stilno zaznamovanimi besedami, ki dogodke vrednotijo izrazito slabšalno, stik z bralcem iščejo prek čustvene vplete¬ nosti, v naslovju izpostavljajo sodbe, ki v besedilu niso dokazane ali pa so le mimo¬ grede omenjene. Tovrstni postopki - hotena izbira takih sredstev, ki ne odražajo Kar še po n ju j e njihovo “nepravost”, pravi sinopsis namreč praviloma ne vsebuje zaznamovanih jezikovnih sredstev, ena izmed njegovih vlog je tudi razaktualizacija zaznamovanih sredstev v aktualizi¬ ranem naslovju (Korošec , 1998:104). 233 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Monika KALIN GOLOB 234 pomembnosti sporočila - so značilnost rumenega tiska, tam jih pričakujemo (Korošec, 1998: 152), analizirani članki pa naj bi bili rezultat preiskovalnega novi¬ narstva, kjer ne pričakujemo senzacionalizma, ampak z dokazi podkrepljeno in argumentirano pisanje, razkrivajoče nepravilnosti v družbi. Besedila Vrednotenje ubesedenega Štiri od petih besedil so zgrajena enako (4. besedilo pa je intervju). Nepravemu sinopsisu (vodilu) sledi glavno besedilo, ločeno z mednaslovi. Avtor vrednoti komentirano stanje izrecno, z leksemi, ki ocenjujejo povedano, ali posredno (kot v analiziranem naslovju) prek sredstev, ki jih stilistika poročevalstva prišteva k aktualizmom. K slednjim štejemo tudi metafore. V zadnjem sestavku (vir 5) jo avtor “udarno” uporabi na začetku 13 besedila, z metaforo tudi zaključi 14 . Avtor brez premisleka združuje različne prispodobe in frazeologeme, zato smemo obe meta¬ fori šteti za neuspeli (stilistika govori o katahrezi), vsebovane prvine so namreč nezdružljive: kotel - smetana, kotel - pokrovka; kozel - zelnik, trdovraten kozel, ki mu je treba zapleniti denar? V primerjavi z naslovjem v besedilih upade število čustveno in zvrstno zazna¬ movanih besed in frazeologemov, vendar jih avtor še vedno izbere za podkrepitev svojih negativnih sodb (ziniti, odromati, svinjarija, štorija, lumparija, žegen, gnoj¬ nica, pisniti, ponikniti; spustiti skozi, dobiti blagoslov, hlače so se zatresle, denar se je pretakal v žepe uvoznikov). K neizrecnemu vrednotenju prištevamo tudi nenavadno pogosto in zato opaz¬ no rabo klicaja, klicajev ter vprašaja in klicaja skupaj. Slovenska pravopisna norma predvideva rabo klicaja na koncu čustveno obarvanih povedi, z dvema ali več kli¬ caji se zaznamuje stopnjevana vzkličnost, zaporedna stava vprašaja in klicaja pa se po pravopisu uporablja pri čustveno obarvanih vprašanjih (SP, 1997: 42-44). V obravnavanih besedilih avtor z njimi ustvarja vtis ogorčenosti nad presojanim dogajanjem, izraža svoje nestrinjanje, vendar zaradi pogoste rabe postanejo mani¬ ra, ki je moteča in ima kvečjemu vlogo škandaliziranja bralstva, 15 in znak avtorjeve nižje stopnje pismenosti. Izrecno v besedilih vrednotijo predvsem pridevniki in ob glagolu prislovi, tudi v naših besedilih: tržna ekonomija je tako ovrednotena kot kruta, divja, anarhična, dogodki so srhljivi, minister (ironično) dobrohoten (vir 1); ostro opozarjati, velik, a “Na kotlu, iz katerega so smetano pobirali iznajdljivi zasebniki ali listi, ki so bili blizu državnim uradnikom, kuho pa smo plačevali vsi zavarovanci, je začelo pokrovko dvigovati že pod ministrovanjem Božidarja Voljča. ” " “Če so enkrat v zelnik spustil kozla, ga boi z besedami in priporočili kaj težko odgnal. Mafija, orga¬ nizirani kriminal, je še posebej trdovraten kozel. Visoki predstavniki le države učijo, kako ga odgnati. Takoj, dosledno, javno in seveda neusmiljeno mu je treba zapleniti zadnji dvomljivo pridobljeni tolar!... “ ' s Navedimo nekaj zgledov iz 1. vira: Pa jih /cen/ nikakor ne zvišuje le davek na dodano vrednost.'!!; Nismo mogli verjeti!; Ta denar ščiti ustava!; Kot bi skrivnostno izginili!; Za poslom je stala ista ljubljanska firma!; In nič se ni zgodilo!; Že omenjeni privilegirani Mediasje še naprej dobival soglasja za recimo 741 000 mark vreden uvoz v dnevu ali dveh?! TEORIJA IN PRAKSA let, 40. 2/2003 Monika KALIN GOLOB umazan denar, mednarodna mafija, mafijske lovke, nezakonito ponikniti (vir 2); divja, naravnost okrutna “tržna ekonomija”, podkupljeni zdravniki, mafijski posli, mafijske tipalke, neverjetna uslužnost, gromozanska svinjarija, nevarne lumparije (vir 3); vljudno (ironično) odpisati; klavrno dejstvo; organiziran komentar, zdravi- larska mafija (vir 5). Mafija in mafijski Serija petih člankov je dobra priložnost za jezikovno in stilno analizo besed, ki so se od 90. let nekritično uveljavile tudi v poročevalstvu. Odkar je del politične publi¬ cistike izumil zloženko udbomafija, se namreč številni čutijo poklicane, da svoje nestrinjanje z ljudmi ali dogodki izražajo z rabo besed mafija in mafijski. Ko to sto¬ rimo zasebno, je stvar neproblematična, ko pa o ljudeh in dogodkih pišemo za jav¬ nost, smo zavezani k nežaljivemu ubesedovanju, tako npr. deveti člen Kodeksa novinarjev RS 16 prepoveduje “objavljanje neosnovanih obtožb, napadov, laži, razža¬ litev in kletev”. 17 SSKJ samostalnik mafija razlaga v dveh pomenih: “1. zlasti v italijanskem in ameriškem okolju tajna teroristična, kriminalna organizacija-, člani mafije / mafi¬ ja organizira trgovino z mamili; za ugrabitev otroka sumijo mafijo; nasilja mafije/ ameriška mafija 2. slabš. skupina ljudi, ki podtalno deluje: ti ljudje so mafija”. Nezaznamovana in zato nežaljiva raba je povezana s prvim pomenom, ko pa o lju¬ deh, ki niso člani tajne teroristične oz. kriminalne organizacije, pišemo kot o mafi¬ ji, izražamo slabšalno vrednostno sodbo. Ne v preteklosti in ne v sedanjosti bese¬ da v tem 2. pomenu ni bila nezaznamovana, vendar se je v sodobnosti njena vred¬ nostna oznaka celo intenzificirala in je zato žaljiva. Politika je v svojem strankarskem obračunavanju skovala izraz udbomafija. Pogosta raba pa zato ni razaktualizirala slabšalne zaznamovanosti besede mafija, ampak povzročila vrednostne premike, ki jih je beseda dobila v spremenjenih družbenih okoliščinah, v našem primeru intenzifikacijo slabšalnosti, ki jo podpira prvi pomen besede. S pravo mafijo se namreč povezujejo najbolj zavržena dejanja. V obravnavanih besedilih je zato omenjanje mafije in mafijskih poslov žaljivo za vse tako označene posameznike in podjetja. Avtor besedil je slabšalnost stopnje¬ val še s prispodobo o mafijskih lovkah, mednarodni mafiji, mafijskih poslih, mafij¬ skih tipalkah ipd. Po drugi strani pa lahko v izjemno pogosti rabi te besede razpo¬ znamo tudi avtorjevo strahopetnost, saj se poimenovanje pravzaprav ne nanaša na nikogar in vse, nima konkretnega nanašanca (referenta). Sporno pa je tudi zato, ker avtor namesto dokazov kopiči slabšalne sodbe in se pri tem sklicuje na “sliši se”. To pa je že vprašanje sklicevanja na vire. * Med pisanjem članka je bi! v veljavi Kodeks novinarjev RS iz leta 1991 (objavljen na spletnih stra¬ neh Društva novinarjev Slovenije (http://www.novinar.com)), v času do objave je bil sprejet nov Kodeks novinarjev Slovenije (2002). Členi, kijih navajamo, so iz starega kodeksa, ki je veljal tudi, ko so bili natis¬ njeni obravnavani članki. Manekensko deklaracijo in resolucijo Sveta Evrope št. 1003 o novinarski etiki navajamo po publikaciji “.Predpisi o novinarjih in medijih", ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1995. 17 Tudi Munchenska deklaracija v 8. točki opredeljuje, da mora novinar samemu sebi prepovedati “obrekovanje in neutemeljene obtožbe". K nežaljivemu sporočanju pa zavezuje tudi Kazenski zakonik RS. 235 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Monika KALIN GOLOB 236 Sklicevalnost V skladu z javno odgovornostjo, ki ji je novinar zavezan, se je v poročevalstvu raz¬ vilo in avtomatiziralo nekaj oblik poročevalske sklicevalnosti. Te mora avtor upo¬ rabiti takrat, kadar ga ni bilo na kraju dogodka ali ni preveril stanja, ampak se skli¬ cuje na tuje vire (Korošec, 1998: 202). Kadar se mu ti viri zdijo nezanesljivi, se to izkazuje kot domneva, neuradnost ali nedokazanost o dogodku ali stanju ter se v jeziku kaže kot zveza naj bi + deležnik -l oz. besedno s členki menda, ki daje, ker daje storil (Korošec, n. d.: 203). Bistveno za našo obravnavo je, da obstaja konven¬ cija o sklicevanju na vire in hkrati tudi avtomatizirana sredstva, s katerimi avtor izraža zanesljivost/nezanesljivost o dogodku ali stanju. Preiskovalno novinarstvo ima dolžnosti do javnosti ne samo pri metodah pre¬ iskovanja, ampak tudi pri predstavitvi ugotovljenega (Kieran, 2000: 172). Kakovostne preiskovalne zgodbe zato ne morejo biti grajene zgolj na sporočanju domnev o določenih osebah ali dogodkih/stanjih (če pa že, mora biti to jasno raz¬ vidno z jezikovnimi sredstvi, ki tako domnevo izražajo), ampak morajo uporablja¬ ti dokaze in racionalno utemeljitev povedanega. Poglejmo, kako ubeseduje vire obravnavani avtor. Svojo utemeljitev mafije in mafijskega poslovanja črpa s sklicevanjem na pisanje novinarja in nato z narekova¬ ji dobesedno navaja nekaj stavkov, stilistika to imenuje citatna sklicevalnost (Korošec, 1998: 208), vendar v besedilu (vir 1) manjka najpomembnejše - ne izve¬ mo, od kod je citat: Leta 1996se je našel celo kakšen pogumen novinar in pisal o “zdravi¬ lih v rokah mafije, mafijskem poslu vrednem 250 milijonov tolarjev, o mafijskih tipalkah, ki segajo v državne vrhove, ciprskih linijah, nakazilih čez celovško Hypo banko ” in podobno. Pisali so o “mafiji, ki obvladuje slo¬ venski trg z zdravili’’, o “42 legalno ilegalnih uvoznikih zdravil...’’ In to je vse; kdo je o tem pisal (ime novinarja), kje (naslov časopisa in prispev¬ ka) in kdaj (točen datum, ne le leto 1996), ne izvemo. Neimenovani viri so tudi vsi tisti, ki jih avtor začenja s sklicevanjem slišimo, da ... (vir 1) in na nenatančno opi¬ sane dokumente: Pa potem slišimo, da so ženske zanosile kljub uvoženim materničnim vlož¬ kom (ali pa ravno zaradi njih), pa “afere” nihče ne razišče. Slišimo, da je v eni od bolnišnic skoraj prišlo do drame ... // Po dokumentih, ki smo jih lahko videli, so tedaj dokazali, da iz umazane kupčije z zdravili vsak dan v zasebne žepe nezakonito ponikneta dva milijona dolarjev. Navidezno gotovost povedanega naj bi zagotovil s sklicevanjem na strokovnja¬ ke, za katere ne vemo, niti katere stroke so, kaj šele, kako se imenujejo: “In takšno njeno početje je imelo hude, usodne posledice. Strokovnjaki trdijo, da so jih neka¬ teri plačali tudi z življenji.” TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Monika KALIN GOLOB Zavajajoče je tudi samosklicevanje (vir 2): “Dobršen del logičnega pojasnila inertnosti državnega vrha verjetno tiči prav v prejšnjem članku, ko pojasnjujemo metode velikega, umazanega denarja, lobijev, denarja lačne strankarske politike in končno menda že kar mednarodne mafije.” O metodah namreč v prvem prispev¬ ku ne izvemo nič. Tudi v tretjem članku se avtor sklicuje na svoje pisanje, pravza¬ prav je ta zgodba eno samo prepisovanje prvih dveh, avtor z narekovaji opremlja že objavljene dele besedila in jih ponatisne ter doda nekaj novih vrednostnih sodb, kjer ne varčuje s stilno zaznamovanimi sredstvi, kot npr. “Brez podkupnin in nezakonitih provizij bi tako gromozanska svinjarija brž zasmrdela do neba! /.../ Še posebej če gre za tako hude, obče škodljive pa še življenju nevarne lumparije.” Dokažemo pa lahko tudi ignoriranje in pomensko spreminjanje izjav določe¬ nega vira. Preverjanje informacij je nujen del (načrtovanja in izvajanja) novinarske preiskave. 18 Pred objavo prvega prispevka tako avtor piše B. V.-ju in ga prosi za “komentar ali mnenje, ki bo, če bo prišlo v petih dneh, lahko sestavni del članka” (vir 6). B. V. odgovarja v predpisanem roku in navaja nekatera pojasnila (vir 7): - Brajer: “Tisti, ki so se temu početju uprli, so menda izgubili službe oziro¬ ma funkcije... ” (vir 6). B. V.: “Kolikor vem, je edini, kije sam zamenjal, ne pa izgubil službo, prav gospod H., potem ko sem mu /.../ponudil drugo delovno mesto. ” (vir 7) - Brajer: “Izgradiva, ki smo ga prejeli, logično izhaja, da ste bili z omenje¬ no dokumentacijo /.../seznanjeni tudi vi." (vir 6). B. V: “Nikoli je nisem videl, zato se do nje ne morem opredeliti. ’’ Brajer odgovora ni vključil v prispevek, ampak piše, kot da ga ne bi bilo. Za “skupino visokih državnih uradnikov” trdi: “Niti enega ni več mogoče najti na sta¬ rem delovnem mestu. Kot bi skrivnostno poniknili.” (vir 1). Za B. V. trdi, da je dopustil, da se zdravstveni denar pretaka v žepe uvoznikov (vir 1), kar pomeni, da naj bi bil z dokumentacijo seznanjen. Avtor šele v tretjem nadaljevanju omenja V- jevo izjavo, vendar prirejeno: “Nič se ni spomnil, da bi videl kakšne dokaze ...” (vir 3). Bralcu tako ponuja domnevo, da je tedanji minister vedel, kaj naj bi se dogaja¬ lo, svojo kritiko stopnjuje z “nič se ni spomnil”, kar ni nevtralna priredba izjave vira, ampak izrazito zaznamovana, saj jo danes razumemo kot “se noče spomniti”. Sprememba besedila, ki ga vir ubesedi “nikoli je nisem videl”, 19 v “nič se ni spom¬ nil” je zavestna in zlonamerna sprememba pomena iz nezaznamovane trditve v ironično zvezo, katere pragmatični pomen je izrazito vrednotilen. 18 “Informacije v sliki in besedi, namenjene objavi, je dolžan novinar skrbno preverili, ” je zapisano v 2. členu Kodeksa novinarjev RS. Četrta točka resolucije Sveta Evrope št. 1003 določa, da je pri širjenju vesti “treba spoštovati resnico, potem ko je bila ta obvezno preverjena”. 19 Vir 7: “Spoštovani gospod Ciril Brajer, dokler nisem dobil vašega sporočila, nisem vedel, da je gospod D. H. s še dvema, meni po imenu neznanima državnima uradnikoma, zbral obsežno dokumentacijo o črnem uvozu zdravil, Nikoli je nisem videl, zalo se do nje ne morem opredelili, ” TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Monika KALIN GOLOB 238 Fragmentiranost zgodb in ustvarjanje dramatičnosti Po petih prispevkih ne moremo izoblikovati celotne zgodbe, ki bi ji lahko sledili od začetka do konca, od vzrokov k posledicam ali obratno, po časovnem, prostor¬ skem ali kakršnem koli drugem logičnem zaporedju. Zgodbe so fragmentirane, tako da smemo govoriti o siromašni besedilni povezanosti. Besedilo je namreč zgrajeno nenatančno, pogosto se ustavljamo in se sprašujemo, na koga se nanaša glagolska ali zaimenska oblika, na kaj časovni prislovi (vir 1): Ciper Promed je poslal ljubljanski firmi Medias cenik, ta je odromala k ministru Voljču in takoj dobila blagoslov za uvoz in ceno. /.../ Uprla se je le carina na Brniku, kije bila obveščena o spornih poslih. Zavrnilje uvoz, plombiral zdravila. /.../ Paranoja? Hm, vselej je možna, toda gre za res ogromne denarje, tako da je vse mogoče. Po dokumentih, ki smo jih lahko videli, so tedaj dokazali, da... Morfem je + -la (je odromala ) je v zgledu naveznik na našalnico, ki je lahko sistemsko le ženskega spola - ali je torej firma Medias odromala k ministru in dobi¬ la blagoslov? Pri branju se na tem mestu ustavimo, vrnemo nazaj in ugotovimo, da gre za napako, saj bi moralo biti zapisano ...”ta je odromal”, cenik namreč. Na enako sporočanjsko motnjo naletimo pri nanašalnici carina - je zavrnil, pri časovnem pri¬ slovu tedaj pa se moramo vrniti kar 25 vrstic nazaj, v prejšnji odstavek, da ga razpo¬ znamo kot pred približno dvema letoma. Tako površno in fragmentirano pisanje ne upošteva za poročevastvo bistvene zahteve, ki jo Korošec (1998,169-170) imenuje pravilo pobiranja vsake zanke: naslovnik mora na vsaki točki linearnega, v prosto¬ ru in času “potekajočega nizanja jezikovnih znakov dobiti zadostno količino poda¬ tkov, ki omogočajo gladko sprejemanje prejšnje in naslednje vsebine”. Avtor ustvarja dramatično napetost, tako da nekajkrat hote zapelje bralca z reto¬ ričnimi vprašanji in trditvami, potem pa v nasprotju s pričakovanji na vprašanja odgovori oz. ovrže zapisano trditev. Posledica tega je zavajanje bralca, predvsem v drugem navedenem zgledu (vir 4), ker je poudarjeni del v sinopsisu, preostali pa v besedilu. Ker vemo, da številni bralci časopis berejo le prek naslovja, besedilo pa le, če jih naslovje dovolj pritegne, gre za hoteno zavajanje, saj je trditev v sinopsisu laž, kar pa izvemo šele, ko in če preberemo tudi besedilo. V najboljšem primeru pa taka dramatizacija povzroča, da se vračamo nazaj in “pobiramo izgubljene zanke”: Sta se jih potemtakem zbala celo domača farmacevtska velikana? Ali pa sta molčala, ker sta ugotovila, da lahko tudi sama pristavita lonček skladno z ono o karavani, na katero ne kaže lajati, ampak se ji je bolje kar pridružiti? No, Krka in Lek nista molčala, kot je kazalo na prvi pogled. (Vir 1) Še bolj zbode, da ne ukrepa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. /.../No, ko smo poizvedeli, smo slišali, da zavod le ni bil tako negiben. (Vir 4) TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Monika KALIN GOLOB Sklep Stilna analiza petih prispevkov, ki bi jih glede na obravnavano temo, tj. preisko¬ vanje in razkrivanje za družbo pomembnih dejstev, ki jih vpleteni želijo prikriti, in samosklicevanje na metode preiskave lahko uvrstili med preiskovalne zgodbe, je pokazala nekatere jezikovno-stilne značilnosti, ki jih lahko kritično povezujemo s sodobno novinarsko prakso. Za presojevalna besedila sicer običajni aktualizmi s svojo pogostostjo in intenzificiranostjo nadomeščajo govorico argumentov in skri¬ vajo, da avtor o dokazih samo govori, predstavi pa jih ne. Stilno zaznamovana sred¬ stva tako postanejo krinka, pod katero avtor skriva pomanjkanje argumentirane govorice. Avtor predpostavlja bralca kot “poštenega Slovenca”, ki ga razburja boga¬ tenje posameznikov, neučinkovitost države in skorumpiranost odgovornih. V naslovju “proda” svojo ogorčenost in bralca škandalizira, k branju vabi s senzacio¬ nalističnimi metodami. Naslovniku se približa z jezikovnimi sredstvi, ki stik gradi¬ jo na čustveni vpletenosti, in ne razumski ravni. V zgodbo ga želi potegniti z odzi¬ vom ogorčenja nad novo družbeno anomalijo. S pogovornim jezikom gradi navidezno domačnost z naslovnikom, prepričati želi bralca, da sta na isti strani, novinar opravlja nalogo razkrivalca škandalov, v soglasju z naslovnikom naj bil razkrival in spreminjal, “ker ste vi tako hoteli”. Lutharjeva (1998: 158) v analizi tabloidne kulture govori o rabi psevdointimnega jezika, ki gradi “iluzijo konsenza glede osnovnih predpostavk družbenega življe¬ nja, ki se tičejo teme besedila”. Kot posebno značilnost psevdointimnega jezika analizira avtorica uvajanje govornih (oralnih) modelov v novinarskem besedilu. V analizi o njih nismo govorili, bi pa k tem govornim elementom lahko šteli pastavč- ne vložke, kot npr.: “Paranoja? Hm, vselej je možna ... Pa so po višjem ukazu takoj- ci odromala na ljubljanski carino in ta jih je, glej šmenta, mirno spustila skozi.” (vir 1, poudarila M. K. G.) Z ekspresivnimi sredstvi avtor vpliva na čustveno sprejemanje, da se bralec ne bi spraševal o argumentih, ampak bo verjel, da so za ubesedeno ogorčenost goto¬ vo krivi grozljivi dokazi o nezaslišanih dejanjih vpletenih. Ko bi dokaze potrebo¬ val, njihovo nenavajanje opravičuje z logiko (vir 3): “Za to ne potrebujemo doka¬ zov ... dovolj je logika.” Ali kot pravi Lutharjeva (n. d. 152): “Popularni mediji so tisti, ki so v sodobnosti v največji meri kolonizirali ‘zdrav razum’.” Fragmentiranost zgodb, melodramatizacija, 20 za poročevalstvo nenavadna raba prve osebe ednine, ki se nejasno menja z običajno množinsko, 21 vrednotenje in samovoljna interpretacija, jezikovna sredstva, ki so zaradi intenzifikacije stilne vrednosti žaljiva, kažejo podobo slovenskega novinarstva, ki ustvarja medijske škandale. Lahko jo razpoznamo kot znak tabloidizacije množičnih občil, s katero Connell (1998: 12) opredeljuje “vrsto procesov, ki domnevno racionalne diskurze 20 Vir 7: “Niti enega ni več mogoče najti na starem delovnem mestu. Kot bi poniknili!" Vir 3: M novi¬ narska dolžnost gor ali dol, ne bom čel vleč za jezik podrejenih. Tako dolgo bomo vlekli za ‘odgovorne' šefovske jezike, da se bo nekomu vendarle razvezal. ” Vir 2: “Med vso lo štorijo me je še posebej čudilo, zakaj se nista odzvala/../In ponavljamo, doslej ni še nihče odgovarjal!” Vir 3: “Menda še nisem spisal članka, na katerega bi bilo toliko odmevov, klicev, pred¬ vsem vprašanj. /.../ Pa nanje kljub novim in novim dokazom (še) ne smemo odgovarjali,” 239 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Monika KALIN GOLOB 240 spreminjajo v senzacionalistične diskurze”. Ali kot ugotavljata Lull in Hinerman, škandali so postali “glavna značilnost tabloidnega novinarstva” (1997: 1), saj v ospredje prevladujoče novinarske prakse postavljajo tabloidne vrednote. Medijski škandali so “preizkušeno sredstvo za stimuliranje javnega ogorčenja” (Lull in Hinerman, n. d.: 28). Z izbiro jezikovnih sredstev ustvarjajo pretiravanja in tako prispevajo k ustvarjanju senzacionalizma. Hoteno spreminjanje izjav, pomenski premiki, ironizacije in intenzifikacija stil¬ nih sredstev, pretiravanja s pogovorno in ekspresivno rabo ne pripomorejo h kakovostnemu novinarskemu sporočanju. Demokracija ni pisanje o vsem z vsemi sredstvi, ampak mora biti nujno povezana z odgovornostjo. Ta se kaže s profesio¬ nalnim delom, h kateremu sodi tudi obvladovanje jezika. Izbira je stil, toda ne kakršnakoli. “Imeti svobodo tiska je lepo in prav, toda da je mnenje dobro utemeljeno, potrebuje informacije, preverljiva dejstva in nasprotujoča si stališča.” (de Burgh, 2000 : 6 ). Obravnavanih prispevkov na podlagi jezikovnih in stilnih značilnosti ne more¬ mo uvrstiti k preiskovalnim zgodbam. Ali sploh lahko govorimo o novinarski bese¬ dilni vrsti, o presojevalnem poročevalskem besedilu? Najbolj “poročevalsko” podo¬ bo kaže naslovje, ki je ustaljeno in enotno v vseh petih prispevkih. Njegova funk¬ cija je izrazito pridobivalna, intenzifikacija stilotvornih sredstev pa tolikšna, da smemo govoriti o senzacionalizmu. Besedila so nekakšne zgodbe, ki stilno zazna¬ movana sredstva (stileme) izrabljajo na račun informacij in preverljivih dejstev. Nizanje ekspresivnih in pogovornih jezikovnih sredstev nadomešča argumentira¬ no govorico, avtorjeva zaničljivost skoraj nima meja, a ni utemeljena in podkreplje¬ na z verodostojnimi podatki. Dovolili si bomo “definicijo”, ki z besedo, izbrano namesto novinarstva, neizrecno vrednoti: gre za zgled časnikarščine, ki ob kršenju drugih profesionalnih postavk gotovo krši tudi tiste, povezane z jezikom in stilom poročevalskih (novinarskih) besedilnih vrst. LITERATURA Burgh, Hugo de (2000): Introduction: A higher kind of loyalty? V: Hugo de Burgh (ur.): Investigative Journalism: Context and Practice. London: Routledge, 3-25. Connell, lan (1998): Mistaken Identities: Tabloid and Broadsheet News Discourse. Javnost/The Public, 5, 3: 11-31. Kalin Golob, Monika (1999): Publicistika in poročevalstvo. Slavistična revija, št. 2, 179-194. Kieran, Matthew (2000): The regulatory and ethical framework for investigative journalism. V: Hugo de Burgh (ur.): Investigative Journalism: Context and Practice. London, New York: Routledge, 156-176. Korošec, Tomo (1998): Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas. — (ur.) 2002: Razžalitve v tiskanih medijih. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Košir, Manca (1988): Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana: DZS. — 1993: Slovenski dnevniki v luči kodeksa novinarjev RS. Teorija in praksa, 30, 11-12, 1233- 1241. — (1994): Razkriti prikrito in napisati zgodbo. V: Matjaž Suen: Preiskovalno novinarstvo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 9-17. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Monika KALIN GOLOB Lull, James, Hinerman, Stephen (1997): The Search for Scandal. V: James I-ull, Stephen Hinerman (ur.): Media Scandals: Morality and Dcsire in thc Popular Culture Marketplace. Cambridge: Polity Press, 1-33. Luthar, Breda (1998): Poetika in politika tabloidne kulture. Ljubljana: Znanstveno in publici¬ stično središče. Poler, Melita (1997): Novinarska etika. Ljubljana: Magnolija. Poler Kovačič, Melita (2001): Mesto subjekta v sodobni novinarski etiki. Doktorska disertaci¬ ja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Elektronska izdaja. SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik. Ljubljana: DZS. Slovenski pravopis. Pravila. ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik. Ljubljana: DZS, 1997. Šuen, Matjaž (1994): Preiskovalno novinarstvo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. VIRI IN DOKUMENTACIJA Vir 1: Ciril Brajer: Mafija steguje lovke na police z zdravili, Nedeljski dnevnik, 1. 8.1999. Vir 2: Ciril Brajer: Država gleda lopovom skozi prste, 8. 8. 1999. Vir 3: Ciril Brajer: Zdravniki s črnimi kovčki, Nedeljski dnevnik, 22. 8.1999. Vir 4: Ciril Brajer: Kdor je kradel, se bo pekel..., Nedeljski dnevnik, 29. 8.1999. Vir 5: Ciril Brajer: Tuje “brizge” pikajo dražje, Nedeljski dnevnik, 5. 9. 1999 Vir 6: Pismo Cirila Brajerja Božidarju Voljču, 16. 7.1999 Vir 7: Odgovor Božidarja Voljča Cirilu Brajerju. Vir 8:. Pismo Božidarja Voljča Zlatku Šetincu, odgovornemu uredniku Nedeljskega dnevnika, 29. 7. 1999. Vir 9: Pismo Božidarja Voljča Zlatku Šetincu, odgovornemu uredniku Nedeljskega dnevnika, 26. 8. 1999. Vir 10: Milka Krapež: Ciprska naveza je obtičala pred mejo, Nedeljski dnevnik, 12. 9. 1999. Vir 11: Božidar Voljč: Še o mafijskem uvažanju zdravil, Nedeljski dnevnik - Odmevi, 26. 9. 1999. Vir 12: Ciril Brajer: Nič ne ugibam, Nedeljski dnevnik - Odmevi, 26. 9. 1999. Vir 13: Diana Dimnik: Neetično in nepreverjeno, Nedeljski dnevnik - Odmevi, 3.10. 1999. Vir 14: Ciril Brajer: Še o mafijskem uvažanju zdravil (2), Nedeljski dnevnik - Odmevi, 3. 10. 1999. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Monika KALIN GOLOB PRILOGA - ponatis 1. prispevka (Nedeljski dnevnik, 1,8.1999) za ponazoritev jezikovno - stilne in etične analize. Zakaj se v svetu tisti, ki imajo kaj pod palcem, z veseljem rinejo na sezna¬ me najbogatejših in zakaj je Slovencem nerodno o tem celo govoriti. MAFIJA STEGUJE LOVKE NA POLICE Z ZDRAVILI Ker se da pri nas obogateti tudi na račun bolnih, ni odveč vprašanje, ali nas z zdravili res oskrbuje mafija - Tako draga zdi-avila plačujemo zato, da z njimi bogati peščica uvoznikov - Muharjenje v visoki družbi omogo¬ ča sklepanje zanimivih poslovnih zvez - Kdo je pred dvema letoma pod denarno preprogo po metel sramoto, ki bi utegnila postati afera - Sumljive prometne nesreče, dvomljivi samomori, zradirane kariere - Stara zdravi¬ la po svežih cenah Vpredprejšnji številki smo se spraševali, kakšno davkarijo imamo, če očit¬ no najpremožnejših Slovencev ne zna spraviti niti na seznam, in obsodi¬ li državo, da svoje davčne politike, če jo sploh ima, ne zna spraviti v funk¬ cijo ustavnih kategorij socialnosti in pravnosti. Končno zdaj sama precej nemočno motovili, kako cene zdravil obdržati v mejah normale. Pa jih nikakor ne zvišuje le davek na dodano vrednost!!! Ko smo sami skušali poiskati res bogate Slovence, smo odkrili srhljivko. Med navdušenimi igral¬ ci tenisa in golfa smo večkrat slišali, naj poskusimo med uvozniki zdravil. Nismo verjeli! Uvoz zdravil naj bi bil tudi in predvsem socialna kategori¬ ja (s tem pa tudi ustavna!), pa čeprav gre za posel. Razvite evropske drža¬ ve ga celo dotirajo, da lahko streže svoji socialni vlogi. Tako je bilo celo v bivši SER Jugoslaviji. Zveza je v okviru dogovorne ekonomske politike izdajala dovoljenja uvoznikom, ti pa so morali dobiti še soglasje republi¬ ke, in to konkretno, ne načelno, za vsak kontingent posebej. Oba doku¬ menta sta morala biti evidentirana v Beogradu in nadzor je bil skoraj popoln. Leta 1991 pa je slovenska carina ostala brez omenjenih vhodnih podatkov in izhodne zahteve. Nadzora zveze seveda ni bilo več, celo pri uvozu zdra¬ vil je zavladala tržna ekonomija, in sicer najbolj kruta, divja, anarhična. Vsak, ki je hotel, je uvažal vse, kar je hotel, za ceno, ki jo je hotel. In drža¬ va je začela tako kršiti celo ustavo. Denar za zdravila nam namreč pobi¬ ra s prispevki za zdravstveno zavarovanje, torej ga je dolžna usmerjati predvsem v to dejavnost. Ta denar ščiti ustava! Varno shranjeni dokazi Žal pa je v osebi tedanjega ministra za zdravstvo dr. Božidarja Voljča mirno dopustila, da se je zdravstveni denar pretakal v žepe uvoznikov zdravil ip zdravstvenih pripomočkov. Njihovi zasluži so postajali neiz¬ merni, s tem pa tudi njihova moč in vpliv na politiko. Približno pred TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Monika KALIN GOLOB dvema letoma je to družbeno anomalijo, ki nas je doslej stala že nekaj milijard dolarjev, raziskala skupina visokih državnih uradnikov. Niti enega ni več mogoče najti na starem delovnem mestu. Kot bi skrivnostno poniknili! Na srečo pa je vsa tedaj zbrana dokazna dokumentacija zave¬ dena v vsaj petih ministrstvih, na carini in davkariji. Pač za vsak primer, če se jim kaj zgodi. V krogu na obeh straneh vpletenih v razkrivanje te zgodbe je namreč začelo prihajati do sumljivih prometnih nesreč, dvomlji¬ vih samomorov in podobnih srhljivih dogodkov. Kljub temu se med ome¬ njenimi junaki še najde kakšen, ki je pripravljen razkriti dokumente, ki jih hrani. Paranoja? Hm, vselej je možna, toda gre za res ogromne denarje, tako da je vse mogoče. Po dokumentih, ki smo jih lahko videli, so tedaj dokazali, da iz umazane kupčije z zdravili vsak dan v zasebne žepe nezakonito ponikneta dva milijona dolarjev. V omenjenem obdobju je manj kot sto uvoznikov zdravil državo prikrajšalo za pol milijarde dolarjev davkopla¬ čevalskega denarja. Za povrh je ta vsota skoraj vsa ostala v tujini ali pa se je tja vrnila. Leta 1996seje našel celo kakšen pogumen novinar in pisal o “zdravilih v rokah mafije, mafijskem poslu, vrednem 250 milijonov dolarjev, o mafij¬ skih tipalkah, ki segajo v državne vrhove, ciprskih linijah, nakazilih čez celovško Hypo banko” in podobno. Pisali so o “mafiji, ki obvladuje slovenski trg zdravil”, o “42 legalno ilegal¬ nih uvoznikih zdravil, ki v navezi z ekonomi zdravstvenih domov, bolniš¬ nic in z nekaterimi podkupljenimi zdravniki, ki predpisujejo nepotrebna, toda predraga zdravila, bogatijo čez vse meje. Za nedotakljive jih delajo podkupnine, črne provizije in sorodstvene zveze v samem vrhu države... ” Za mafijo so vedeli Vsi Mednarodna statistika je tedaj slovenski trg zdravil cenila na 200 milijo¬ nov dolarjev, naša carina pa še za nekaj milijonov več. Povprečna stop¬ nja rasti je bila 20-odstotna. Uvoz je pokrival približno polovico porabe in uvoznikov je bilo vse več. Če vprašaš Lek ali Krko, kako se prebije na tuji trg, boš ure dolgo poslušal, koliko znanja, denarja, birokratskih opra¬ vil, registracijskih postopkov in celo dovoljenj za trženje potrebujejo za preboj na razvit tuji trg. Vse to traja najmanj pet let. Miloš Kovačič v imenu Krke in Metod Dragonja v imenu Leka sta že tedaj zahtevala, naj vlada vsaj podobno zaščitno politiko uvede v Sloveniji. Seveda zaman. Uvoz zdravil je tekel naprej, nenadzorovan tako po količini in kakovosti kot ceni. Ciper Promed je poslal ljubljanski firmi Medias cenik, ta je odro¬ mala k ministru Voljču in takoj dobila blagoslov za uvoz in ceno. Firma Becton Dickinson je dobila žegen za prodajo izdelka po 51 mark, čeprav 243 TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 2/2003 Monika KALIN GOLOB 244 je po njegovem ceniku stal le 29 mark. Za poslom je stala ista ljubljanska firma! In mimogrede: lastnica te firme je lastnica že omenjene firme na Cipru in je, tudi mimogrede, hči mednarodnega poslovneža, ki smo ga pred dnevi gledali na televiziji v prijateljski družbi z dobrohotnim ministrom. Kako sta že rekla? Muharjenje v visoki družbi omogoča sklepanje zanimivih poslovnih zvez ali nekaj zelo podobnega. No, bistvo je, da se dobiček od teh poslov pretaka na Ciper in da razliko plačuje naše zdravstveno zavarovanje. Rekli smo že, da tako vsestransko črno trgovino lahko vodiš le s podkupni¬ nami in z nezakonitimi provizijami. Od kod pobrati denar zanje? Jasno, oprati ga je treba. Zakaj pa imamo Ciper?! In, zanimivo, že tedaj je bil o spornem početju obveščen Urad za prepre¬ čevanje pranja denarja. Sova prav tako. Kriminalisti prav tako. Vlada prav tako. Pa še vsa pristojna ministrstva vsako posebej. In nič se ni zgo¬ dilo! Mediasje svojim zaposlenim pol plače izplačeval tu, pol pa v Hypo banki Celovec. Nihče si ni upal ziniti. Uprla se je le carina na Brniku, kije bila obveščena o spornih poslih. Zavrnil je uvoz, plombiral zdravila... Pa so po višjem ukazu takojci odromala na ljubljansko carino in ta jih je, glej šmenta, mirno spustila skozi. O vsem tem je bila obveščena tudi politika, a je le Zmago Jelinčič tvegal (zanj neobičajno nežno) poslansko vprašanje o “hudo kaznivem početju Sanolaborja, ki Zavodu za zdravstveno zavarovanje fakturira z lažnimi potrdili in recepti, kijih ni nikoli izdal. Zato dvojno knjigovodstvo, faktu¬ re za ortopedske pripomočke ljudem, ki o tem nič ne vedo ali so celo že mrtvi, mafijsko izčrpavanje slovenskega zdravstvenega denarja...” Spet se ni nič zgodilo. Kot v posmeh je Mediš Zavodu za preizkušanje zdra¬ vil poslal 36preparatov, od ministra pa je dobil soglasje za uvoz 139 pre¬ paratov. Uvozniške firme pa so promet s pomožnimi zdravstvenimi sred¬ stvi vodile kar brez soglasja ministrstva. Že omenjeni privilegirani Medias je še naprej dobival soglasja za recimo 741000 mark vreden uvoz v dnevu ali dveh?! Kar vržejo proč Nemci, “zdravi” slovenskega bolnika Uvaža se seveda tudi tretjerazredna, cenena roba. Cenena kajpak le za uvoznike, v Sloveniji jo računajo po sto ali več odstotkov dražje. Največja dokazana podražitev določenega izdelka je 1500-odstotna. Pa potem sliši¬ mo, da so ženske zanosile kljub uvoženim materničnim vložkom (ali pa ravno zaradi njih), pa “afere” nihče ne razišče. Slišimo, daje v eni od bol¬ nišnic skoraj prišlo do drame zaradi/.../ TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Gregor BULC* SERIJSKI MORILCI - MAČK 1 Moralna panika in mladinsko prestopništvo IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Povzetek Avtor skuša skozi koncept moralne panike in nje¬ gove zadnje posodobitve analizirati javne reakcije na poli¬ cijsko odkritje treh mladih fantov, ki so bili obdolženi, da so v letu 2000 v Tržiču in okolici ubili več kot štirideset mačk. Za interpretacijo novinarskih člankov, televizijskih prispev¬ kov in izjav strokovnjakov v njih uporablja analizo diskur¬ za. Članek temelji na konstruktivistični paradigmi, ki devi¬ antnost razume kot družbeni, zgodovinski in kulturni kon¬ strukt, kot specifičen pomen, ki se vzpostavlja v določenem času in prostoru v medigri diskurzivnih praks, ideoloških pozicij in institucionalnih regulativ. Zato se avtor loteva analize izjav, tekstov in podob, in ne obnašanja, obenem pa se izogne kakršni koli analitični obravnavi ljudi, ki so bili v tem primeru definirani kot devianti. Avtor poudarja vlogo množičnih medijev, interesnih skupin in širših kulturnih sistemov pomenov pri nastanku moralne panike, pri čemer meni, da moralne panike zaradi mladinskega obnašanja funkcionirajo kot simptom širših moralnih, kulturnih in ide¬ oloških spopadov med različnimi diskurzi in regulatornimi praksami. Moralne panike lahko tako redefinirajo ali vno¬ vič ovrednotijo družbene norme o vzgoji mladine in omogo¬ čijo nastanek ali ponoven vznik diskurzov moči, ki podelju¬ jejo večjo pomembnost tistim družbenim vrednotam, ki opravičujejo strikten družbeni nadzor nad socializacijo mladine. Ključni pojmi: moralna panika, analiza diskurza, diskurz, ideologija, mit, množični mediji, deviantnost, mladina, mla¬ dinska delinkvenca, serijski morilci, interesne skupine, stro¬ kovnjaki, mačke * Mag. Gregor Bulc, asistent na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, ' Avtor se zahvaljuje Bredi Luthar za pomembne recenzentske vtise ob zgodnji različici pričujočega besedila in za vztrajno konstruktivno prevpraševanje avtorjevega dela, Hannu I-Iardlu za kritične opaz¬ ke in spodbubo pri pisanju, Maruši Pušnik za neštete majcene, a nepogrešljive nasvete ter Meti Česnik in Mateju Praprotniku za veliko pomoč pri pridobivanju analiziranih virov. 245 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 str. 245-266 Gregor BULC [V] teh dneh diskurz, ki ni vnet, preprosto ne more biti slišan. Da bi diskurz lahko bil slišan, je potrebno prestopiti decibelni prag. (Roland Barthes) Zame je pomor tistih mucov večji zločin, kot če bi bil ubit človek. Vložene je bilo več zločinske energije, žrtve so bile nedolžnejše kot komaj rojeni dojenčki, bili so iz sveta, v katerega kljub svoji domnevni božanskosti nimamo pravice vdrirati. Fantje so naredili definicijo hudičevega zločina. (Marjan Bauer) Uvod Nasilje dandanes za mnoge pomeni vztrajno razpadanje družbenega sistema. Zlasti mladinsko nasilje je pogosto razumljeno kot dokončno pomikanje proti družbeni ali celo globalni apokalipsi. Zato je mladinsko prestopništvo mnogokrat vzrok za vznik najrazličnejših družbenih panik. V pričujočem delu se bomo skuša¬ li osredotočiti na posamičen primer tovrstno razumljene mladinske delinkvence; analizirali bomo javne reakcije, ki so spremljale policijsko odkritje treh komaj pol¬ noletnih Tržičanov, kmalu za tem obdolženih poboja več kot štiridesetih mačk v obdobju enega leta in treh mesecev. Širok obseg in pretirana čustvenost reakcij na dejanja treh mladih fantov kažeta na upravičeno uporabo koncepta moralne pani¬ ke pri analizi odnosa medijev, strokovnjakov in javnosti do teh dogodkov. Na naše delo sta najbolj vplivali dve teoretski/metodološki paradigmi. Prva je socialni konstruktivizem, ki razume podobe deviantnosti ali sprejemljivega vede¬ nja ter kazni za kršitelje družbenih norm kot zgodovinsko in kulturno variabilne. Pomen same deviantnosti je zato družbeno konstruiran, definicija ‘normalnega’ pa ves čas čepi v procesih pogajanj in se posledično spreminja skozi čas in glede na uporabo znotraj različnih družbenih skupin. Z drugimi besedami, pomen deviant- nežev in deviantnega vedenja je vedno v procesu konstrukcije, dasiravno se zdi, da je v določenem času in prostoru fiksen. Družbene norme in vrednote se namreč konstruirajo skozi različne diskurzivne prakse, ki v nekem časovnem obdobju tvo¬ rijo sorazmeren družbeni konsenz glede določene teme oziroma vzpostavljajo, s Foucaultevimi (1991) besedami, režim resnice. Tako je analiza diskurza kot metodološko orodje v tej raziskavi uporabjena kot tista, ki temelji na predpostavki, da so vsi fenomeni, vsi dogodki, vključno z devi¬ antnim obnašanjem in medijskimi poročanji o tej temi, teksti, ki jih lahko analizira¬ mo, da bi dekodirali njihove latentne pomene, skrite za zdravorazumskimi predpo¬ stavkami. Analizo diskurza, ki omogoča bolj interpretativen kot eksplenatoren vpogled v družbene fenomene in na katero so močno vplivali postmodernistična epistemologija ter strukturalizem in poststrukturalizem, bomo uporabili za anali¬ zo medijskih poročanj o poboju mačk ter izjav strokovnjakov in državnih organov, ki so se pojavljala v teh poročanjih. Toda pred tem namenimo še nekaj besed kon¬ ceptu moralne panike. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC Sintagma moralna panika se uporablja za opis družbenega stanja, v katerem veliko ljudi v družbi pretirano reagira na neko (novonastalo) domnevno grožnjo ustaljenemu redu, ki jo spodbudijo družbeni devianti, četudi je dejanska grožnja zanemarljiva. Koncept moralne panike je sorazmerno nov 2 3 4 , a ga vseeno uporablja¬ jo za analizo najrazličnejših družbenih problemov: moralnih križarskih pohodov proti alkoholu, marihuani in drugim drogam (Goode in Ben-Yahuda, 1994), anti- pornografskih kampanj (Wilkins, 1997), strahu pred nasilnimi bandami (Zatz, 1987), panik glede satanističnih kultov (De Young, 1997), streljanj v šolah (Burns in Crawford, 1999), mladinskih subkultur (Cohen, 1972), popularne glasbe (Hebdige, 1979, Thornton, 1994) itd. Po Goodeu in Ben-Yahudi (1994: 34) je družbeno stanje lahko definirano kot moralna panika, če zadovolji naslednjih pet kriterijev. Prvič, obstajati mora povi¬ šana stopnja zaskrbljenosti zaradi določenega obnašanja ali stanja, ki jo je moč izmeriti z javnomnenjskimi raziskavami, medijsko pozornostjo, predlaganimi spremembami zakodaje ipd. Drugič, povečana sovražnost, usmerjena proti devi- antom oz. ljudskim hudičem 5 . Tretjič, sorazmerni javni konsenz, da je deviantna skupina resnična družbena grožnja. Četrti kriterij je disproporcionalnost domnevne grožnje v primerjavi z ‘objektivno’ resnostjo problema 1 , kjer je izmer¬ ljiva zaskrbljenost velika, dejanska škoda in število deviantov pa neznatna. Petič, za moralne panike je značilna kratkotrajnost, saj večinoma razmeroma hitro poniknejo. Paralelno lahko spremljamo pet faz, skozi katere gre javno mnenje v primerih moralne panike. Sprva mnenjski voditelji začnejo dojemati določeno grožnjo kot resno in jo kot takšno skušajo predstaviti širši javnosti. Nadaljuje se z eksplozijo zaskrbljenosti, izraženi v poročanju množičnih medijev in z definiranjem grožnje kot resnične med večjim številom oseb. Na tej točki navadno nastopi skeptičnost Prva študija o moralni paniki je nastala leta 1972 izpod peresa Stanleya Cohena. 3 Izraz ljudski hudič (folk devil) izhaja iz klasične študije moralne panike Stanlev Cohena (1972). Cohen ljudskega hudiča opredeli kot osebo ali skupino oseb, katerih obnašanje je širše družbeno označe¬ no kot deviantno, pri čemer pa je grožnja, ki naj bi jo to obnašanje predstavljalo za usta j ne družbene norme in vrednote znatno manjša, kot si to predstavlja moralna večina. Mediji in javnost ljudske hudiče obravnavajo skozi poenostavljajoči diskurz, ki skozi dihotomijo dobro - slabo, konformno - deviantno ustvarja stereotipno predstavo o teh družbenih skupinah ali posameznikih. ljudski hudiči so denimo lahko člani mladinskih subkultur, narkomani, prostitutke itd. Pri tem moramo opozoriti, da se zavedamo, da slovenski prevod sintagme folk devil ne more v celoti zajeti vseh pomenov, kijih lahko pripišemo angle¬ škemu izvirniku, 4 Ko poskusimo izmeriti ‘objektivno’ resnost problema v primerjavi z občuteno grožnjo, naletimo na močne kritike. Empirični ‘dokaz’ ‘objektivne' škode je namreč pogosto zavajajoč ali pa ga je težko odkrili. Mnogi kritiki verjamejo, da objektivnosti grožnje ni moč določiti in da so ocene disproporcionalnosti kon¬ struirane in arbitrarne. Poleg tega tudi sami raziskovalci konstruirajo lastno različico realnosti, ki jo doje¬ majo kot pravšnjo; v skladu z lastnim vedenjem o družbi namenijo prednost zgolj zaskrbljenosti nad dolo¬ čenimi problemi, druge pa puščajo vnemar. Kljub temu Goode in Ben-Vahuda (1994:38) menila, da je mnoge objektivne grožnje moč izmeriti, še zlasti, če gre za znane, dolgo trajajoče fenomene, pri čemer trdi¬ ta, da je skrajni konstruktivizem raziskovalna slepa ulica. 247 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC 248 do tako razumljene grožnje in odpor do pretiranih reakcij nanjo. V zadnji fazi zaskrbljenost širše javnosti preneha, z izjemo določenih manjših interesnih skupin. V knjigi Policing the Crisis (1987) Stuart Hall in njegovi kolegi neposredno povezujejo koncept moralne panike s teorijami ideologije. Ta pristop je omogočil razumevanje fenomena moralne panike kot del širšega procesa konstruiranja pomenov skoz cel spekter medijskih tekstov in institucionalnih praks. Z vpeljavo Gramscijevega pojma hegemonije v raziskovanje moralnih panik opozorijo, da je za konstrukcijo negativnega pomena nekaterih deviantnih oblik obnašanja nujno potrebna širša družbena privolitev. Moralne panike v tej perspektivi niso več zgolj izolirani družbeni pojavi, marveč eden v nizu procesov hegemonije, ki povečuje vpliv oblasti in drugih nosilcev moči na zasebno sfero in civilno družbo. Moralna panika zaradi “mačjih morilcev” Za natančnejši oris dogodkov ob odkritju treh tržiških pobijalcev mačk in za reprezentativen primer poročanja medijev v primerih moralne panike nam bosta služili podrobni predstavitvi novinarskega poročanja na Televiziji Slovenija in v Slovenskih novicah. Informativna oddaja Kronika je 28. marca prva poročala o pobojih mačk v okolici Tržiča. Napovedovalka je v uvodu povedala, da so trije sred¬ nješolci “okrutno” in “na res grozljiv način” mučili in ubili 42 mačk v časovnem raz¬ miku več kot enega leta. Na desni strani ekrana je bilo moč videti fotografijo dveh “poljubljajočih” se muc, pod njo pa napis “Okrutnost človeka”. Novinarski prispe¬ vek, ki je sledil, se je začel z bližnjim posnetkom ob cesti ležeče (bržčas povožene) mrtve mačke. Medtem ko je novinarka poročala, kako so fantje “na grozljiv način pokončali” mačke, so ekran preplavljali kontrastni posnetki omenjene mrtve mačke in bližnji posnetki prisrčnih mladih muc. “Suroveži so šli tako daleč, da so žrtve poimenovali” v skladu s smrtjo, ki jih je doletela, in vse skupaj zapisovali v dnevnik, je nadaljevala poročevalka in v podrobnostih opisala nekatere izmed ubojev. Te opise so spremljali posnetki s terena, nekakšna vizualna simulacija posameznega uboja. Ko je denimo novinar¬ ka opisovala uboj mačka, poimenovanega Smučar, ki naj bi ga trije fanti priveza¬ li na vrv in ga nato z drvečim avtom vklekli po cesti, je kamera, pritrjena na avto¬ mobilski zadek, prikazovala dolgo vrv, ki je opletala sem in tja za vozečim vozi¬ lom. Opis Elektrotehnikovega uboja z električnim tokom je pospremil posnetek električne napeljave, opis uboja mačka, ki naj bi ga polili z bencinom in nato obesili, pa posnetek na hitro narejenih improviziranih vislic. Novinarka je nada¬ ljevala s trditvijo, da “je podobnih primerov v zadnjem času vedno več”, ki je bila uvod v naslednjo izjavo veterinarja: “Pravkar smo imeli primer ustreljenega mačka. Tega pa se pojavlja kar približno eden ali približno dva na mesec.” Natančen ogled posnetka nam odkrije, da sta bila oba veterinarjeva stavka z montažo postavljena drug ob drugega, kar onemogoča jasno sliko tistega, kar je intervjuvanec želel povedati. Pred zaključkom prispevka so gledalci še izvedeli, da je kazen za mučenje živali v Sloveniji denarna ali pa tri mesece zapora. Javna televizija je o primeru poročala tudi v naslednjih treh dneh, a nikoli v osrednji TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Gregor BULC informativni oddaji, Pop Tv pa se je pobojem mačk posvetila v treh daljših 5 prime-time prispevkih v oddaji 24 ur. IUIRI PRILOGA i imiii DANES V PRILOGI potnik odkrivanju LJUBLJANSKI SEJEM Al IM-ADRIA JE MINIL Sejem naj bo bolj živ! SLOVENCEV NI V PLAZU! V znanem smučarskem središču Kaprun v Avslrlll. k/er navadno smuča tudi preče/ Slovencev, le plaz pokopal 12 do H smučar/ev - Reševalci so že našli sedem trupel - Slovenske lurlsllčne agend/e: - Ta leden nimamo smučar/ev v Kaprunu!- Siran^J Trije od štirih največjih dnevnikov so 29- marca poročali o poboju mačk v Tržiču in okolici, pri čemer so Slovenske novice zgodbo objavile na naslovnici. Dnevnik je edini poročal, da “Policija je tokrat poskrbela za natančne opise dejanj kar iz evidence mladih sadistov” (Šubic, 2000). “Divji morilci ubogih mačk” se je v Slovenskih novicah glasil bel naslov v črnem okvirju, čez katerega je bil natisnjen zanje značilen, rdeče uokvirjen žig: “Grozljivo”. Pod naslovom je bilo moč prebra¬ ti, da je šlo za “krvoločni pohod” in “sadistična obredna dejanja”. Naslovnica je bila opremljena s fotografijo bele mačke, ki skuša pobegniti iz košare, pričvrščene na kolo. Mačka stoji na zadnjih nogah, s sprednjimi tačkami pa se opira na rob koša¬ re, tako da je mogoče viditi njene kremplje. Izraz na njenem obrazu bi lahko inter¬ pretirali kot preplašen ali podivjan: odprta usta nam razkrivajo mačkin jezik in špi- časte sprednje zobe, vidimo pa tudi na tenko črtico zožani zenici v enem svetlo modrem in enem temno zelenem očesu, ki prazno, kot bi mačka imela umetni 5 28. marca 4 minute in 43 sekund; 29. marca 2 minuti in 13 sekund, 30. marca 5 minut in 31 sekund. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC očesi, bolščita v daljavo. Naslov članka na tretji strani “Podivjani morilci nedolžnih mačk”, ponovno z žigom “Grozljivo”, je bralca uvedel v tezo, da “Mačje pokopališ¬ če Stephena Kinga bi bilo premajhno za vsa trupla, ki so jih za seboj pustili trije devetnajstletniki iz Tržiča” (Roš, 2000). V nadaljevanju pa je bilo moč prebrati 27 natančnih opisov posamičnih ubojev, vključno z mačjimi ‘imeni’ in umazanimi podrobnostmi, ki so predstavljali več kot tri četrtine celotnega članka. 250 POGOVOR Z VILIJEM RESNIKOM »Močno upam, da sem skromen.« SEOMICtt OPOZARJft LJUDJE KUHAJO JUHO, KI SMRDI PO GNOJNICI Prebivalci zaselka Pecelj pri Sevnici so v četrtek kuhali juho, kije smrdela po gnojnici - Plina voda iz izvira pod Lisco le bila namreč onesnažena z gnojnico z bližnje kmetije - Tam je počila cev iz napajalnika, voda se je razlila v gnojno jamo in naplavila _ njeno vsebino stran Opomba: Imena in obrazi fantov so zaradi razumljivih etičnih razlogov zabrisani. Naslednjega dne so Slovenske novice ponovno objavile naslovnico o mačjih pobojih. “Mačji morilci vrženi s šole?” je vpraševal črn naslov na rumeni podlagi, delno prekrit z žigom “Sadizem”. Na prvi fotografiji so bralci lahko videli obraz enega izmed domnevnih ‘morilcev’ na športnem tekmovanju, na drugi, pod kate¬ ro je stalo besedilo “Začelo se je ... s tem avtomobilom”, pa dva avtomobila na deževni cesti, s prometno oznako za naselje Letence v ospredju. Tudi polna imena vseh treh fantov in ime gimnazije, katero so obiskovali, so se pojavila na naslovni¬ ci. V petek 31. marca se je tržiški primer tretjič zapored pojavil na naslovni strani TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC Slovenskih novic. Tokrat so pod naslovom “Izrodki generacije izključeni iz šole!”, ožigosanim z napisom “Mačja sodba”, v bralce gledali obrazi vseh treh fantov, nad katerimi se je vil velik (črke so bile večje kot tiste v naslovu), s flomastrom izpisan poziv “Izobčimo jih!”. Slovenske novice so namreč objavile enega izmed plakatov, ki naj bi jih na kranjski gimnaziji izobesili sošolci treh obdolženih 6 . Poročale so tudi, da je ravnatelj omenjene gimnazije prepovedal podpisovanje “posebne dija¬ ške peticije in ukazal odstraniti sramotilne plakate” ter da je učiteljski zbor vse tri fante za eno leto izključil iz gimnazije. Če povzamemo: v štirih dneh medijskega poročanja o mačjih pobojih je bilo objavljenih več kot dvajset člankov in uredniških komentarjev ter vsaj sedem tele¬ vizijskih prispevkov. Javnosti so bila predstavljena polna imena, fotografije in domala natančni hišni naslovi vseh treh fantov, obenem pa se je po vseh medijih pojavila domneva, ki so jo potrjevali tudi nekateri vprašani strokovnjaki, da fantje lahko postanejo serijski morilci (ljudi). Znana slovenska aktivistka za varstvo živali in svetovalna direktorica v Svetovni zvezi za varstvo živali (WSPA) je zahtevala, da fante doleti enaka smrt, kot je doletela ubite mačke. Pojavile pa so se tudi dolge raz¬ prave in okrogle mize o vlogi družine, šole in družbe v celoti pri vzgoji otrok in mladine. Ena izmed posledic te večdnevne histerije je bila hitropotezna izključitev treh fantov iz kranjske gimnazije, čeprav primer do takrat še ni prišel pred sodišče in četudi, kot je kasneje priznal ravnatelj omenjene gimnazije, celotna procedura izključitve ni potekala po pravilih, saj je bila uprava šole pod močnim pritiskom javnosti in medijev. 7 Medijske debate o tržiškem primeru so se nadaljevale še štiri tedne; skupaj je bilo objavljenih vsaj petdeset člankov in komentarjev, dve politič¬ ni stranki pa sta v sodelovanju z revijo Jana začeli iniciativo za spremembo zako¬ nodaje o mučenju živali, zahtevajoč zaporne kazni za vse mučitelje živali. Disproporcionalnost So bili množični odzivi na dejanja treh fantov upravičeni? Natančnejši ogled statistike kaže, da je šlo za pretirano reakcijo. Primeri serijskih pobojev domačih živali so v Sloveniji izredno redki oziroma domala ne obstajajo. V zadnjih desetih letih ni bilo nobenega poročila o takšnih dogodkih. Dasiravno se je v letu 1999 pojavilo pet primerov namernega mučenja živali, so bili vsi označeni kot enkratni incidenti. Tržiški primer je bil torej idiosinkratičen dogodek, ki ni bil del nikakrš¬ nega prepoznavnega trenda. Kljub temu je uspel skristalizirati amorfen nacionalni občutek negotovosti v bes nad delinkventnimi fanti. Lahko bi rekli, da so dejanja treh srednješolcev, ironično, dobila široko medijsko pozornost ravno zaradi nefrekventnosti takšnih dogodkov, ne pa zaradi njihove frekventnosti. Tovrstni nenavadni, redko ponovljivi se dogodki dolivajo olje na ogenj zdravo¬ razumske, navadno empirčno nepreverjene predpostavke javnega diskurza o kri¬ minalu, češ da ta vseskozi narašča, in da se njegove pojavnosti vedno bolj grozlji- 6 Plakat s fotografijami vseh treh fantov in napisom “Izobčimo jih!”je objavi! tudi Dnevnik. Glej Ivelja in Čepin, 2000. 7 Glej izjave ravnatelja kranjske gimnazije v denimo Ivelja, 2000. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Gregor BULC ve. Tako je javna televizija denimo poročala, da “je podobnih primerov v zadnjem času vse več” 8 9 in da je “mučenja živali pri nas veliko”’, posredovala pa je tudi izjavo svetovalne direktorice WSPA, da “ni dneva, ko človek ne bi izvedel za kakšne mučitelje” 10 . Novinarka Pop Tv je ugotovila, da je “zaskrbljujoče tudi dejstvo, da se na Gorenjskem s vrstnim nasiljem ukvarjajo v več šolah” 11 , urednik Slovenskih novic pa, da “se tisočletja presegajo. Po zločinih” (Bauer, 2000). Glavni igralci v drami moralne panike Burns in Crawford (1999: 159) pravita, da bi interakcija med mediji, politiki in širšo javnostjo v primeru moralne panike lahko bila predstavljena v obliki trikotni¬ ka, znotraj katerega lahko opazujemo krožno gibanje napetosti, ki vztrajno vzpod¬ buja vsakega izmed treh dejavnikov k intenzivnejšim načinom obsojanja deviant- nežev. Vsaka reakcija ene skupine spodbudi nadaljnje dejanje naslednje in tako naprej. V tržiškem primeru bi interakcijo med različnimi skupinami lahko orisali kot kvadrat, saj je močno vlogo pri definiranju grožnje kot realne odigrala tudi četr¬ ta, javno izpostavljena skupina - strokovnjaki. Obenem ne smemo pozabiti tudi na vlogo policije pri začetnem vzpostavljanju konteksta družbenega problema, s kate¬ rim je javnost kasneje imela opravka. Policija Moralne panike glede pobojev mačk ne bi mogli ustvariti zgolj mediji, saj so novi¬ narji večino podatkov o zadevi prejeli od policije, ki je na novinarski konferenci javnosti predstavila opise vseh pobojev neposredno iz zaseženega dnevnika treh fantov. Čeprav so mediji kasneje navajali tudi druge vire, je definicijski kontekst pobojev ustvarila policija. Mediji se redno opirajo na predstavnike ministrstva za notranje zadeve kot tiste, ki določajo oziroma konstruirajo primarno definicijo zločina. Odnos med mediji in institucionalnimi viri je namreč predvsem strukturiran glede na organi¬ zacijske potrebe medijske hiše in rutinske novinarske postopke: mediji namreč delujejo pod striktnimi časovnimi pritiski. Toda novinarji ne uporabljajo policij¬ skih virov zgolj zato, da bi uspeli oddati prispevke pred ‘dead-lineom’, temveč tudi zato, da zagotovijo javnosti, da je bil zločin uradno potrjen, torej, da so ga kot take¬ ga prepoznali kredibilni viri. Posledično so pogledi drugih (kritičnih) virov pred¬ stavljeni kot sekundarne, neuradne interpretacije zločina (Welch et al., 1997). Tako je ob formuliranju primarne definicije zločina policija “vpletena v družbeno kon¬ strukcijo kriminala samega” (McCorkle in Miethe, 1998: 62), kar, posledično, (po)ustvarja potrebo po nadzoru, ki jo njene institucije kasneje lahko zadovoljijo z lastnim posredovanjem. 8 Oddaja Kronika 28. marca 2000. 9 Odmevi 31- marca 2000. 10 Odmevi 31- marca 2000. " 24 Ur, 30. marca 2000. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC Policija izkorišča nadzor nad informacijami o kriminalnih dejanjih tudi zato, da zadovolji lastnim interesom. Iz ideološke perspektive bi na proces definiranja določenih subjektov, denimo mladine, kot močno deviantnih lahko gledali kot na obliko depolitizacije procesov, prek katerih močnejše družbene skupine ohranja¬ jo nadzor nad šibkejšimi. Na ta način mnoga, drugače vprašljiva dejanja oblasti v prihodnosti postanejo legitimna; kar bi lahko sicer dojeli kot obliko policijskega nadlegovanja, lahko postane upravičena oblika uporabe državnega aparata ob nadzoru deviantnega obnašanja. Zato se je vedno vredno vprašati, ob katerih pri¬ merih se policija odloči novinarjem izdati najpodrobnejše opise (brutalnih) krimi¬ nalnih dejanj, ob katerih primerih pa marsikateri “sočni” detajl izpusti. Mediji Policija je ocenila, da je primer poboja mačk vreden podrobnega opisa na tiskov¬ ni konferenci, mediji pa so nato ta idiosinkratičen primer mladinskega nasilja predstavili javnosti kot tipičnega. V Sloveniji, kot v večini družb, ljudje največje šte¬ vilo podob in mnenj o naravi in resnosti kriminalnih dejanj konzumirajo iz mno¬ žičnih medijev. Tako so izkušnje, ki jih ljudje imajo s kriminalom, večinoma filtrira¬ ne skozi časopisne članke in televizijske prispevke, ki pogosto uporabljajo senza¬ cionalističen diskurz obstriženih podob in sporočil. Schissel (1997: 174) trdi, da je vse manjši čas, ki ga ljudje namenijo gledanju/branju novic, vzrok, da so vizualne podobe najmočnejše komponente današnjih medijev. V primeru poboja mačk so bili tako mediji polni velikih, kričečih naslovov, konfliktnih podob mrtvih mačk in prikupnih mačjih mladičev, podob in aluzij na razvpitega serijskega morilca Metoda Trobca ter fotografij treh fantov na tiralicah. Zato lahko trdimo, da so medi¬ ji v največji meri pripomogli h konstruiranju javnega besa nad pobijalci mačk. Mediji so zanetili proces moralne panike z vztrajnim potrjevanjem, popačenjem in strukturiranjem celotnega primera kot izredno resnega; ohranjali so pozornost jav¬ nosti in prispevali k definiranju mladine, ki pobija mačke, kot izredno nevarne za slovensko družbo. To je homogeniziralo javno zavest o problemu in prispevalo specifičen ideološki diskurz, ki mlade vztrajno obravnava kot podivjane in poten¬ cialno nevarne, če niso pod strogim nadzorom staršev, šole in države. Strokovnjaki Neslednji korak pri definiranju problema kot resničnega omogočijo strokovnjaki, ki jim mediji namenijo prostor v poročilih. Victor (1995) meni, da je družbena avtoriteta za definiranje in interpretacijo deviantnega obnašanja zlagoma prešla iz religioznih in političnih avtoritet na medicinske in ‘mentalno-zdravstevene’ avtori¬ tete. V primerih mladinskega kriminala so terapevti in socialni delavci tisti, na kate¬ re se mediji največkrat zanašajo. Ob moralnih panikah so samo določeni posamez¬ niki s specifičnimi profili sprejeti kot tisti, ki posedujejo zmožnost komentiranja konkretnega vprašanja. Najpogosteje so etiološki vidiki mladinskega kriminala tisti, ki jih ustvar¬ jajo in privzemajo sodniki, advokati, policijski uradniki, univerzitetni profesorji, zdravniki in poslovneži. Kredibilnost teh ljudi je največkrat TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC rezultat njihovega predvidenega superiornega vedenja in njihove poveza¬ nosti z znanostjo. ... [Uporabljajo] ekskluzivni jezik prava in znanosti, ki se neposvečeni javnosti zdi mitičen, nedostopen in po definiciji pravilen (Schissel, 1997:172). V moralnopanični drami zaradi pobojev mačk so bili strokovnjaki glavni igral¬ ci. Tv Slo 1 je namenila strokovnjakom 58 odstotkov svojega programskega prosto¬ ra, Pop tv pa 38 odstotkov. Osemdeset odstotkov od vseh odstotkov namenjenih strokovnjakom je na Tv Slo 1 pripadlo zdravnikom (psihiatrinji 12 , veterinarskemu kirurgu in otroškemu psihologu), trinajst odstotkov predstavnikom organizacij za zaščito živali, štiri odstotke politiku, tri odstotke pa vodji kranjske policijske posta¬ je. Pop tv je namenila zdravnikom (psihiatru, veterinarju, etologu) 21 odstotkov vsega časa, namenjenega strokovnjakom, 46 odstotkov šolskim avtoritetam (ravna¬ telju, učitelju, uradnici Ministrstva za šolstvo), 21 odstotkov predstavnikom organi¬ zacij za zaščito živali in 12 odstotkov vodji kranjske policijske postaje. V kredibilnost teh ekspertov ne mediji ne javnost niso nikoli podvomili, dasi- ravno so bile nekatere njihove izjave popolnoma napačne, druge pa že kar absurd¬ ne. Denimo, v isti oddaji 24 ur je vodja kranjske policijske postaje predstavil dva različna datuma odkritja treh fantov, pri čemer je v prvem primeru celo leto nave¬ del napačno. Najprej je pred kamerami izjavil, da “so policisti pri svojem rednem delu v mesecu januarju 1999 ustavili vozilo, v katerem so našli mačka ...” nato pa “dvajsetega tretjega pri redni kontroli so policisti ustavili vozilo, v katerem so našli predmete, s katerimi so ti osumljenci ...”. 13 Naslednja nebuloza je prišla iz ust psihi¬ atra, ki je zatrdil, da “pravzaprav gre za neke mlade ljudi, ki so tudi rezultat vzgoje in okolja, v katerem so odraščali, pri katerem ne pride do tistega, čemur se v psi¬ hološkem jeziku reče, do razvoja neke čustvene praznine”. 14 Podobno nerazumlji¬ vo izjavo je javnosti podal otroški psiholog: “Mislim, da je tipičen odnos Slovenca [sic! 15 ] do živali dvoličen. Tako kot je pač tudi naše življenje. Slovenec se je hitro urbaniziral, je prišel v ta svet mestnega življenja in hoče prenesti tudi žival v ta mestni odnos, hkrati Slovenec še vedno hoče biti naturščik in vrne žival tja, kamor je ne sme vrniti. In mislim, da ta povezava s šolsko pedagogiko ni najboljša”. 16 Izjave, kakršne so zgornje, lahko uspešno opravijo medijski in javni preizkus, ker njihova Iegitimizacija ne prihaja iz vsebine, temveč iz kredibilnostne avre, ki spremlja vsakega strokovnjaka. Domala vsi strokovnjaki, ki so se pojavili na televi¬ zijskih ekranih v času primera pobojev mačk, so bili intervjuvani v njihovem delo- '-Intervju s predstojnico ljubljanskega centra za mentalno zdravje v Odmevih 29. marca 2000je tra¬ jal tri minute in dvajset sekund, kar je 72 odstotkov celotnega časa, ki gaje Tv Slo 1 namenila ekspertom. 13 24 ur. Pop tv. 28. marca 2000. " 24 ur, Pop tv, 30. marca 2000. 15 Moške oblike samostalnikov, pridevnikov in glagolov, ki simbolno izključujejo ženske iz družbe, se v medijskem, političnem in strokovnem diskurzu v Sloveniji vztrajno ponavljajo. 'Ib opozarja na razmer¬ je med zastopanostjo žensk, in moških kot strokovnjakov v medijih in podpira stališče, da izjave strokov¬ njakov vztrajno reproducirajo patriarhalni diskurz in ideologijo moškosti ne zgolj na področju krimina¬ la, temveč tudi na drugih področjih. Za sistematično analizo uporabe moških slovničnih oblik v jeziku političark v Sloveniji glej Pušnik in Bulc, 2001. 16 Odmevi, Tv Slo 1, 31. marca 2000. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC vnem okolju (kjer je bilo moč videti zdravniško sobo, operacijsko sobo, operacij¬ sko mizo, pisarno, pisalno mizo z veliko papirji in računalnikom ipd.), ki poleg nji¬ hovih strokovnih nazivov gledalca prepričuje v kredibilnost njihovega statusa, obe¬ nem pa vzbuja distanco in spoštovanje do njihove avtoritete. Kredibilnost določe¬ nega diskurza torej temelji na profesionalnem in družbenem statusu govorca; kre¬ dibilnost je konstruirana skozi navezavo na vedenje “visoko postavljenega, visoko izobraženega in po družbeni definiciji visoko kredibilnega posameznika” (Schissel, 1997:181). Tudi predstavniki organizacij za zaščito živali so bili v tem primeru v medijih predstavljeni kot eni izmed strokovnjakov za primere ubijanja živali. Očitno se je tej interesni skupini, ali pa vsaj nekaterim izpostavljenim posameznikom/cam v njej, zdelo smiselno in potrebno, da v svojih emocionalnih komentarjih in zahte¬ vah pretiravajo, da bi tako izpostavili lastne cilje in se diferencirali od drugih inter¬ esnih skupin, ki se vsakodnevno potegujejo za medijsko pozornost. Zato so svojo zaskrbljenost predstavili skozi izjave o visoki stopnji mučenja živali v Sloveniji (ki kliče po mnogo strožjih kaznih) in o zagotovi, dokazani povezavi, da mladi muči¬ telji in morilci živali kasneje postanejo množični ali serijski morilci ljudi. Tako je denimo svetovalna direktorica v WSPA fante poimenovala “zlikovci ... človeški zmazki”' 7 in na televiziji razkrila, da je v eni izmed slovenskih gostiln mačke moč najti na jedilnem listu: “Prinesejo mačke, jih tukaj spečemo, v domači krušni peči, potem imajo pa veselico, pa jejo tiste mačke” 18 . Največ reakcij pa je izzvala njena izjava za Pop tv: Mi to vemo iz primera Trobec, za katerega Evropa ve, ne samo Slovenija. Torej on je mučil živali, on je nabodel, zvijal vratove, on je kuram glave sekal, on je sekire v pse metal, on je mačke zažigal, polival z bencinom in strahovito matral živali, /rez/ Mi vemo, kaj je delal Trobec in takih je med nami še polno, /novinarkino poročanje in še en intervju/ To dejanje je naklepno in to bi moralo biti najstrožje kaznovano. Naj dajo te fante z imeni, s fotografijami, z naslovi v časopise, javno, da bomo mi te poznal in videl. 19 in izjava za Dnevnik, da bi s tremi fanti “sami obračunali po hitrem postopku, brez sojenja in morebitnih olajševalnih okoliščin” (Dnevnik, 2000). Mediji so za potrditev teze, da bi trije fantje lahko postali serijski morilci, povprašali strokovnja¬ ke. Predstojnica Ljubljanskega centra za mentalno zdravje na Tv Slo 1 in (že zgoraj omenjeni) psihiater na Pop tv sta domnevo potrdila. Ko je novinarka na nacional- ki zatrdila: “Od nasilja nad živalmi je le korak do nasilja nad ljudmi.” in takoj za tem vprašala: “Kaj o tem govorijo raziskave? Naše, ameriške?” je gostja v studiu odgovo¬ rila: “Žal je ta korak zelo kratek” in kasneje razložila, da “Raziskave kažejo, da se te osebnostne motnje, ki niso bolezen, ampak bolj značajska motnja, nadaljujejo tudi v odraslost. In tudi pri tistih odraslih osebah, ki izvajajo zelo kruta, zelo nasilna 255 Dnevnik, Nepodpisano 2000. Odmevi. Tv Slo 1, 37 . marca 2000. 24 ur, Pop tv, 29. marca 2000. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC dejanja, ugotavljamo podobno vedenje, stopnjevano že v prejšnjih razvojnih obdobjih”. 20 Podobno mnenje je izrekel psihiater na Pop tv: “Če bi njihov razvoj šel v tej smeri naprej, če ne pride do nekih korektur, ob nekih okoliščinah, takšnih ali drugačnih, so to ljudje, pri katerih lahko podoben način vedenja in izživljanja raz¬ vijejo tudi v odnosu do ljudi". 2 ' K tem pogledom se je pridružila tudi razvpita slo¬ venska pesnica in šansonjerka ter znana ljubiteljica mačk, ki je za Dnevnik pove¬ dala: “To so storili odrasli zločinci, ki bi z večjim užitkom pobijali tudi otroke, in jih prej ali slej tudi bodo” (Žibret, 2000). Mnenja posameznikov z visoko stopnjo javne kredibilnosti in nekakšno sploš¬ no verovanje so prepričala televizijske novinarje, da so lahko izjavili: “Poklicalo nas je veliko ljudi, med njimi tudi številni psihiatri, psihologi in seveda predvsem dru¬ štva proti mučenju živali. Vsi so nad dejanjem zgroženi, večina pa tudi prepričani, da takšna dejanja pogosto vodijo k nasilju nad ljudmi”. 22 ali “Kot so še povedali stro¬ kovnjaki, se je treba zavedati, da gre za ljudi, ki ob mučenju in trpljenju uživajo, zato je zdravljenje takorekoč nujno”. 2 -’ in še “Zadnji primer mučenja je namreč tudi po besedah psihiatrov znak vedenjske motnje”. 24 Podobne izjave so se pojavljale tudi v časopisih, kjer so bili glavni zagovorniki vzročne povezave med mladostni¬ škim pobijanjem živali in kasnejšo ‘kariero’ serijskega morilca prav tako psihiatri, psihologi in predstavniki organizacij proti mučenju živali. Tednik Mladina (Trampuž, 2000) je za nameček objavil opise osmih posamičnih primerov mladih zapornikov iz ZDA, ki naj bi v zgodnji mladosti, preden so morili ljudi, mučili in pobijali živali. Pomenljivo je dejstvo, da v članku ni bil označen vir, iz katerega je novinar črpal podatke. Res je, da študije, ki raziskujejo, ali se mučenje in ubijanje živali v mladosti lahko razvije v serijsko morjenje ljudi, obstajajo. Toda zaenkrat še niso odkrile trd¬ nega dokaza, da povezava med tema vedenjskima vzorcema obstaja. “Večina kri¬ minologov je o tem izvedela iz številnih poročil v množičnih medijih, ki povezuje¬ jo mučenje živali in kasnejše medčloveške množične umore, ki jih zagrešijo ado- lescentni moški. (...) Na podobno anekdotičen način se je tudi na veliko poročalo, da so odrasli množični in serijski morilci kot adolescenti disproporcionalno nagnjeni k mučenju živali” (Beirne, 1999: 123). 25 Po drugi strani pa Cazaux (1999: 114-116) zagovarja zanimivo tezo, ki nam lahko razkrije, zakaj je misel, da nekdo, ki muči živali, lahko postane serijski morilec, tako vsakdanja in zdravorazumsko močno prisotna. Odkritje mučenja živali pri mladih ljudeh je namreč lahko indika¬ tor bodoče kriminalne kariere, ker večina ljudi ne posveča pozornosti odnosu člo¬ vek - žival, temveč gre vedno za cilj, kako najti potencialno sredstvo za ozdravitev izkrivljenega odnosa človek - človek. Torej, mučenja živali kot takega večina sploh ne problematizira, pomembnost si to pridobi zgolj, ker je tovrstno vedenje ljudi 30 Odmevi, Tv Slo 1, 29. marca 2000. 21 24 ur, Pop tv, 29. marca 2000. 22 24 ur, Pop tv, 29. marca 2000. 23 24 ur, Pop tv, 29. marca 2000. 24 ur, Pop tv, 30. marca 2000. 25 Glej tudi Arluke el al 1999, ki prav tako kritizirajo predpostavko, da mučitelji in ubijalci živali redno postajajo serijski morilci. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC dojeto kot tisto, ki vodi k nasilju nad drugimi ljudmi. Takšni kritični pogledi se v medijih v našem primeru niso pojavili, dokler moralna panika ni prešla v svojo zaključno fazo. Znanost + Fikcija = ZF ideologija: Mit o serijskem morilcu Na trenutke je delovalo, da so članki in prispevki o tržiških fantih kar tekmovali med seboj, kateri bo postregel z bolj avtentičnim primerom povezave med muče¬ njem živali in popularnimi zgodbami o serijskih morilcih. Fikcija in resničnost sta bili zamešani v mitičen/demoničen diskurz. Paradnim konjem popularnokultur- nih mitov se niso mogli odreči niti nekateri trezni komentatorji/ice. Mladina je poročala o (Hitchcockovem) “Kranjskem psihu” (Trampuš, 2000), Novice o tabo¬ riščih “Nemcev med drugo svetovno vojno”, o “Haagu”, o “vzhodnjaški morilski prefinjenosti strička Stalina” (Bauer, 2000), o “Mačjem pokopališču Stephena Kinga” (Roš, 2000), Nedeljski Dnevnik prav tako o tem, kako “še celo Stephen King, stari mojster srhljivk in kurje polti, bi se počohal ob početju treh mladincev” (Šubic, 2000) ter o odnosu Adolfa Hitlerja do njegovega psa; Dnevnik se je spom¬ nil romana Manj kot nič Američana Breta Eastona Ellisa in se vprašal: “Je narcistič¬ na Amerika fikcije osemdesetih že Evropa (Slovenija) realnosti devetdesetih?” (Ivelja, 2000), Delo je tržiški primer povezalo s (ponovno Ellisovim) “Ameriškim psihom za osnovno šolo” (Videmšek, 2000) ter s “podganami [benda] Strelnikoff’ 26 , s “satanističnimi in samomorilskimi združbami, ki niso samo sloven¬ ska specifika” in z “imenitnim filmom Društvo mrtvih pesnikov” (Jež, 2000). Jana je fikcijo Breta Eastona Ellisa uporabila kot referenco za bodoče obnašanje treh fantov: “Lahko se celo zgodi, da se sčasoma ne bo več izživljal le nad živalmi: ker potrebuje vedno večji izziv (tisti, ki so prebrali Ameriškega psiha, to dobro vedo), se bo morebiti spravil tudi na ljudi” (Lupša, 2000). Dnevnik je objavil karika¬ turo na naslovnici, na kateri medved in mačka drgetata za zaščitniškim hrbtom sod¬ nika mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, ki ju varuje pred lovcem, na čigar nahrbtniku je moč videti slovensko državno zastavo. V pripisanem avtorjevem komentarju lahko preberemo parafrazo naslova kultnega filma Lovec na jelene Michaela Camina “Lovec na m...” (Juri, 2000). Večer je poboje mačk povezal z zgod¬ bo o Heraku, “balkanskem borcu za svobodo, ki so mu v Sarajevu sodili za vojne zločine” in ki “je med sojenjem pripovedoval, da so se mučenja in ubijanja ljudi učili na prašičih. Kdor je lahko hladno prenesel prašičjo agonijo, je lahko prenesel vse” (Korade, 2000). Za nameček so bili mediji nasičeni tudi z zgodbami o Metodu Trobcu. Pop TV, denimo, je posnetek, kako Trobec, vklenjen v lisice, v spremstvu policajev prihaja v sodno dvorano, predvajala prav v trenutku, ko je svetovalna direktorica WSPA izjavljala, da bodo tržiški fantje postali naslednji Trobci; urednik Slovenskih Novic pa je v svoji kolumni fante poimenoval “mačji trobci” (Bauer, 2000)- če izpostavi¬ mo samo dva eklatantna primera. y ’Za analizo medijskih in drugih reakcij v primeru Strelnikoff glej Bulc, 1999. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Gregor BULC Takšno ekstenzivno kombiniranje resničnosti in fikcije, različnih podob, zgodb in dejstev, ki vsaka/vsako posebej nosi specifično ideološko ozadje in je vpeta/vpeto v določen pomenski kontekst, lahko označimo s pojmom konvergen¬ ca, ki jo Hall in kolegi (Hall et al., 1978: 223) opišejo takole: ‘Konvergenca’ se pojavi, ko sta dve ali več dejavosti povezani v procesu ustvarjanja pomena, tako da implicitno ali eksplicitno vlečemo paralele med njima. Torej, podoba ‘študentskega huliganstva’poveže ‘študentski’ protest z ločenim problemom 'huliganstva’ - katerega stereotipne značilno¬ sti so že del družbene vednosti, ki nam je na voljo. V našem primeru bi lahko rekli, da kombinacija dejstev, podob in popularne fikcije, ki je postala mnogo bolj grozeča, kot bi bil vsak izmed njenih delov pose¬ bej, pomeni, da “[mjediji zmorejo konstruirati pristranske ali fikcijske razlage dogodkov iz resničnega življenja z dekontekstualizacijo [, rekontekstualizacijo,] in s poenostavljanjem novic” (Schissel, 1997:173). Tako je bil rezulat splošno razširje¬ nega verovanja v obstoj povezave med ubijalci živali in serijskimi morilci preko¬ merno poročanje o popularnih oblikah takšnih (resničnih / Akcijskih) primerov, ki so, posledično, ustvarili ideološke temelje za podporo tovrstnim trditvam. Z Barthesovimi (1993) besedami rečeno, mediji so ob pomoči strokovnjakov in predstavnikov interesnih skupin konstruirali mit, ki “nič ne skrije” (1993:121), tem¬ več redefinira, rekonstruira in nanovo ovrednoti. V povezavi s slednjim nas McRobbiejeva (1994: 210) opomni: Prav nikakršnega razloga ni, da bi monstruoznapodoba drugega, temno¬ polte osebe, osebe z AIDS-om, serijskega morilca, ne kazala enakih značil¬ nosti v nefikcijskih diskurzih, kot jih kaže v svetu popularne zabave, kajti v svetu reprezentacij ni nikakršne rigidne razdvojitvene črte med obema. Enake reprezentacijske strategije (mračna glasba, denimo, bližnji posne¬ tek izraza na obrazu kot pokazatelj deviantnih namer) določajo priso¬ tnost ljudskega hudiča tako v dejanskosti kot v fikciji... Zaradi tega pričujoči primer moralne panike ne moremo obravnavati zgolj kot plod pritiskov interesnih skupin, dasiravno so bili ti vse prej kot zanemarljivi, tem¬ več tudi kot v kulturnih resursih napajajočo se reprezentacijsko konstrukcijo, ki uporablja senzacionalno naracijo, opisuje čustvene in melodramatične dogodke ter pripoveduje strašljive zgodbe, pri čemer ji kombiniranje raznorodnih elemen¬ tov še zdaleč ni tuje. Medijska konstrukcija stereotipnih insajderjev in autsajderjev, njihove ustaljene podobe in prepletajoči se diskurzi o njih (kriminalne zgodbe, od črnih kronik in romanov do filmov in videoigric) omogočajo oblikovanje mnenj o mladostniški delinkvenci in o kriminalu na splošno. Da je torej širša javnost razvi¬ la močno odklonilen odnos do določene oblike kriminala in kriminalcev, specifič¬ no tudi do mladostniških, so v velikem delu odgovorni tudi novičarski prispevki in popularnokulturni žanri, ki vztrajno uporabljajo kriminalne zgodbe, da pritegne¬ jo svoje potrošnike (Burns in Crawford, 1999: 158). Zato Baerveldt in ostali (1998: TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC 42), četudi neposredno ne obravnavajo konstruiranja popularnih, zdravorazum¬ skih mitov o kriminalu s strani medijev in javnosti v primeru moralne panike, pra¬ vilno predstavijo napačno usmerjenost standardnih reakcij na domnevni problem kot konstitutivni element moralne panike. Mit o vulgarni mladini višjih razredov Drugi mit, ki je postal viden med moralno paniko zaradi ubojev mačk, je mit o vul¬ garnem, nehumanem, časzapravljajočem življenjskem stilu mladine in družin, ki izhajajo iz višjih družbenih razredov. Slednjega na prenicljiv način opisuje tudi prej omenjeni Ellisov roman Manj kot nič. Dnevnik je zapisal: “Ellisovi generaciji (sinov in hčera uspešnih, izobraženih, premožnih staršev) je dano vse, da - paradoksalno - ne bi imela nič. Pred nekaj meseci so na videz zdravo dekle iz ‘normalne’ sloven¬ ske družine utemeljeno osumili, da je s prijateljico pripravila umor svoje mame.... Zdaj so kar trije gimnazijci menda kar leto dni takole za hec morili mačke” (Ivelja, 2000b). Drugi mediji so komentirali, da so fantje “19-ietni mladeniči iz premožnih družin ... Izhajajo iz dokaj urejenega okolja, torej njihovo izživljanje nad mačkami ni plod kakih stisk” (Šubic, 2000), da “[kjolikor smo potem videli, je za fante res dobro poskrbljeno. Pa ne le po materialni, ampak tudi po strokovni plati. Od šestih staršev sta dva poklicna psihologa, ena pa je socialna delavka.... Pogovarjali smo se le z enim od teh strokovno bolj podprtih staršev. Zanimivo je, da ni z ničemer kazal(a) zaskrbljenosti zaradi maturantovega početja” (Jerman, 2000) ter da “trije osumljeni izhajajo iz normalnih družin” (Umjenovic, 2000) oziroma “naj bi izhaja¬ li iz povsem normalnih družin” (Roš, 2000c). Vrednote in življenjski stil višjih družbenih razredov so v širši družbi nemalokrat razumljene kot vulgarne. Vrednot, ki naj bi bile endemične mladinski kulturi višjih razredov (zapravljanje časa, dolgčas, nenadzorovana ambicioznost, neodgovorno seksualno življenje, uporaba drog, larpurlartistično nasilje itd.), torej endemične tistim, ki so ‘drugačni’ in bogati, je številne strah. Zato prihaja znotraj medijskih in popularnokulturnih diskurzov do poskusov, da bi demonizirali in odstranili to drugačnost hkrati pa dolili več olja na ogenj strahu staršev, da nimajo dovolj nad¬ zora nad lastnimi otroci. V našem primeru so se kot sekundarna reakcija ali kot drugi val moralnega besa v medijih pojavile diskusije o vzgoji otrok, o vlogi star¬ šev, šole in okolja pri družbenem nadzoru mladine. Strokovnjaki so predstavljali svoje poglede na problematiko, čustvene reakcije bralcev pa so s prstom kazale na krivdo prezaposlenih, brezvestnih staršev in na egocentrično stremljenje posa¬ meznikov za materialnimi dobrinami. Moč bi bilo trditi, da vsakršna tovrstna preti¬ rana zaskrbljenost in širok odziv javnosti ustvarjata pogoje za rekonstrukcijo in ponovno evalvacijo temeljnih moralnih tem glede vzgoje otrok in starševskega nadzora nad otroci, kar konsekventno ponovno vzpostavi javni konsenz o pomembnosti družbenih vrednot, ki podpirajo strožjo družbeno in institucional¬ no kontrolo nad socializacijo otrok in mladine. 259 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC 260 Politiki “V primeru moralne panike je bistveno, da je reakcija na problem iracionalna, toda to ne pomeni, da je reakcija nefunkcionalna, saj je kaj lahko funkcionalna v politič¬ nem smislu” (Baerveldt et al., 1998: 42). Če se za konec analize tega primera ome¬ jimo zgolj na strankarsko politiko, lahko rečemo, da je bil v začetku moralne pani¬ ke zaradi ubojev mačk zanimanje politikov za ta primer zelo majhno. Obenem pa je bila edina izjava, ki jo je medijem namenil kakšen politik (tržiški župan in posla¬ nec v državnem zboru), povzeta v domala vseh dnevnikih. V pismu javnosti je zapisal 27 : Z grozo in ogorčenjem sem v Slovenskih novicah prebral članek o treh, brezsrčnih, krutih, že polnoletnih brezumnežih, ki so se na najnizkotnejši način izživljali nad nemočnimi muckami, ki so s svojimi življenji plačali sadistično, satanistično slo po krvi, trpljenju in ubijanju ... Za začetek predlagam, da s polnimi imeni, naslovi in fotografijami objavimo te tri zločince, vse obsodbe vredne. Že zato, da se ne ugiba, kdo so, in zato, da jih bo za njihova dejanja vedno sram in jih bodo vedno spremljala, kamor koli bodo šli. Saj druge kazni za to, kar so storili, tako ne bodo dobili zara¬ di našega premilega pravnega reda na tem področju. Za konec pa še v pre¬ mislek vsem: mar ne mislite, da bi z boljšimi odnosi med nami odpravili taka dejanja? Ste prepričani, da z več dobrote do vseh ljudi ne bi prepreči¬ li teh barabij, ali pa jih vsaj omilili. Se zavedamo, da bi z ljubeznijo, dobro besedo in odnosov do živali ne vzgojili otrok v pozitivne osebnosti? Vsaj poslusimo lahko! (Rupar v Jerman, 2000) Ta izjava zajame domala celotno kompleksnost tem in strahov, ki so se porodi¬ li med moralno paniko zaradi ubojev mačk: demonizira deviante, kliče po strožjih kaznih, moralizira o nadzoru staršev nad mladino in implicira, da se bo tovrstno obnašanje še ponavljalo. Burns in Crawford (1999) menita, da interes politikov za moralne panike v največji meri temelji na tem, kako (njihovi) volivci razumejo situ¬ acijo. Do obsodbe ljudskih hudičev in zagovarjanja ostrejših kazenskih ukrepov iz ust politikov torej prihaja zaradi predvidljive širše zaskrbljenosti javnosti in soraz¬ merno velikega javnega konsenza, da je ‘nekaj potrebno storiti, če hočemo, da se v bodoče več ne ponovi’. To politike pripelje do skušnjave, da lahko posežejo po enostavnih, pogosto radikalnih kazenskih rešitvah za kompleksne družbene pro¬ bleme, ne da bi se ob tem izpostavili večji javni kritiki. “Mladi, še zlasti mladi delinkventi, so za politike idealne tarče” (1999: 156-7), saj je v družbi vedno priso¬ tna skrb o obnašanju mladih ljudi, ki so ‘prihodnost našega sveta’. Za nameček so mladi amorfna skupina, ki v številnih primerih ne more izkoristiti vseh državljan¬ skih pravic in ki je neustrezno diskurzivno opremljena za lastno obrambo, saj je mnogo bolj neorganizirana kot, na primer, katera izmed skupin pritiska, obenem pa (prav zavoljo slednjega) njene zahteve oblast in javnost pogosto zavrneta kot nekompetentne ali nelegitimne. - v Pismo tržiškega župana je s sloveničnimi napakami vred povzelo iz Slovenskih novic. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Gregor BULC Zaključna diskusija Čeprav je popularnost koncepta moralne panike med raziskovalci očitna, v zadnjem času ne primanjkuje kritičnih stališč, ki mu očitajo določene pomanjklji¬ vosti. Prvič, pojem ‘panika’ naj bi bil zavajajoč, ker implicira posameznikovo men¬ talno reakcijo na določeno grožnjo, ne pa kompleksne družbene reakcije nanjo. Druga kritična ost cilja v raziskovalce, ki koncept uporabljajo. Ti naj bi namreč pri- viligirali ‘objektiven’, elitističen pogled na problem in tako vedno izbrali stran, ki jo je potrebno braniti. “Toda včasih se zdi, da je analitikovo stališče zgolj subjektiv¬ na izbira, samo določen odnos do medijskega konflikta. Občasno so teksti o moralni paniki le vznemirjenja druge stopnje” (Arminen, 1999). Tako naj bi se raz¬ iskovalci v analizah medijskih tekstov osredotočali na konservativne, desničarske in tabloidne medije, ob tem pa jih je prav lahko obtožiti poudarjanja skrajnih pri¬ merov, kakor zaradi uporabe te iste taktike sami krivijo medije. Johnson (1997: 1514-1515) gre v tej kritiki še dlje: Morebiti potrebujemo diskusijo o raziskovalni paniki, o pretirani reakciji raziskovalcev na primere popularnih reakcij. Zdaj lahko uvidimo, da so bila mnoga naša razumevanja množične histerije, množične pani¬ ke in sorodnih fenomenov močno pretirana. Mislim, da bi trenutne disku¬ sije o javni zaskrbljenosti, ki jo imenujemo moralna panika, lahko bile enako pretirane. Konec koncev koncept moralne panike še nadalje zamegljuje naš katalog konceptov, ki opisujejo raznolikosti kolektivnih reakcij, ki se akademskim opazovalcem zdijo iracionalne. Število koncep¬ tov, ki vključujejo kolektivne prevare, urbane in sodobne legende, je zago¬ tovo disproporcionalno glede na uporabno število razlik, ki jih lahko odkrijemo med temi fenomeni. Tretjič, pojem moralne panike je prešel tudi v popularno uporabo, v kateri pa je njegov izvirni pomen dodobra oskrunjen. Ta sintagma se dandanes vsevprek nekoherentno uporablja v medijih, ki z njo skušajo razložiti najrazličnejše vrste dogodkov in trendov. Četrta kritika problematizira učinek medijev na občinstva v luči teze o ‘aktivnem občinstvu’ (Morley, 1992) in zagovarja bolj poglobljene kvali¬ tativne raziskave reakcij občinstva na senzacionalistična novičarska poročila v pri¬ merih moralnih panik, ki bi morebiti dokazale, da mediji v takšnih primerih vse¬ eno ne vplivajo toliko na občinstvo, da bi slednji vse, kar v njih vidijo, ‘vzeli za suho zlato’. Čeprav je potrebno upoštevati vse te kritične opazke, je po našem mnenju koncept moralne panike še vedno učinkovit pri analiziranju pretiranih družbenih reakcij na domnevne grožnje ljudskih hudičev. Moralne panike ostajajo zlasti močna strategija konservativne politike, ki si na ta način skuša pridobiti ali kon¬ struirati sorazmeren družbeni konsenz o primernosti lastnih vrednot in ciljev. Toda ob tem moramo vedno imeti v mislih, da reakcije javnosti nikoli niso zgolj preprost fenomen vzroka in posledice; razvijejo se v kompleksni medigri medi¬ jev, politikov, policije, interesnih skupin in širših sistemov pomenov, kot so deni- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Gregor BULC 262 mo tisti, ki zadevajo mladino na splošno ali pa, specifično, mladostniške delink¬ vente. Za nameček je koncept moralne panike potrebno modificirati v skladu z eko¬ nomskimi, socio-političnimi in kulturnimi spremembami, skozi katere so šle indu¬ strijske in postindustrijske družbe v zadnjih tridesetih letih, od kar je bila objavlje¬ na Cohenova (1972) klasična študija moralne panike. Bržkone je njena najbolj koherentna posodobljena različica tista, ki jo predstavi Angela McRobbie (1994). V njej se zavzema za revidiran koncept moralne panike, ki mora upoštevati bolj plu¬ ralistične družbene odnose, vseprisotnost medijsko posredovanega komunicira¬ nja, močan politični vpliv različnih interesnih skupin in povečano družbeno moč ljudskih hudičev. Skozi leta so moralne panike postale prej standardizirana reakcija, kot izred¬ na, urgentna intervencija, razlaga McRobbiejeva. Dandanes je stalna praksa novi¬ narjev, da konstruirajo moralne panike, ki se jih po začetnem zamahu sorazmer¬ no hitro naveličajo, vseskozi iščoč novo temo kot potencialno priložnost za naslednjo paniko. Z vpadljivim vizualnim materialom in kričečimi naslovi nareku¬ jejo pravila igre v reprezentiranju deviantnežev; v medijski družbi televizija in tisk ustvarjata lastno agendo družbenih in političnih tem, ki jih nato lahko pripeljeta do skrajnosti. Profesionalni žurnalistični stil, previdno uglašen s popularnostjo ‘vsakdanjih’ zgodb, uporablja moralistični diskurz, ki ob zgoraj navedenih dejav¬ nikih omogoča, da moralne panike postanejo norma novinarske prakse, način, na katerega si dnevni dogodki pridobivajo pozornost javnosti iz dneva v dan (1994: 202 ). Sodobne moralne panike so mnogo manj monolitne, kot je implicirano v kla¬ sičnem modelu. Po tem ko mediji sprožijo moralno paniko, pogosto sodelujejo v popačeni obliki prevpraševanja vzrokov za njen pojav. Ko je, denimo, Večer deset dni po začetku moralne panike premišljeval o medijskem linču treh fantov, se je vprašal: “So zanj krivi izključno mediji ali pa je izvirni greh drugje?!... Le malokdaj zaleže prepričanje, da ni krivo ogledalo, če je obraz v njem grd" (Zvonar Predan, 2000). Moralne panike so obenem mnogokrat omiljene z obrambo ljudskih hudi¬ čev s strani interesnih skupin in liberalnih medijev. Ti alternativni, kritični pogledi so pogosto predstavljeni medijem v obliki učinkovitih kratkih izjav, kar kaže na izra¬ zito rast kompetentnosti za medijsko nastopanje med interesnimi skupinami v zadnjih desetletjih. Enako ugotovitev lahko izrečemo tudi v primeru odziva določe¬ nega dela slovenske javnosti na medijsko gonjo in moralno križanje treh fantov v tržiškem primeru. Tako so Delovi komentatorji zapisali, da “gre za pravi pravcati medijski linč ... Celo dokazani in obsojeni morilci (ljudi) imajo pravico do šolanja in izobrazbe, veliki inkvizitor pa te tri mulce kar s šole vrže in to po lastnem priznanju protiza¬ konito?!” 28 ; “verjamem pa, da se noben časopis, televizija ali radio nikoli, v nobe¬ nem primeru in z nikakršno uredniško politiko ne bi smel pridružiti tistim, ki v siloviti čustveni prizadetosti hočejo oko za oko in zob za zob.” (Flegar, 2000); “Da je do take histerije javnosti - pozivi k linču, javna uporaba najbolj drastičnih zmer¬ ljivk za osumljence, da ne govorim o izklopu zdrave pameti same - prišlo ravno v 28 Delo; nepodpisano 2000. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Gregor BULC primeru, ko so žrtve mačke, pa je še posebej noro. Dejansko ni zabeležena nobe¬ na podobna reakcija javnosti na nobeno kaznivo dejanje, četudi je že s prostim očesom iz vsakdanjih kronik povsem jasno, da je velika večina veliko hujših (ali vsaj družbeno škodljivejših)” (Crnkovič, 2000). Predsednik društva novinarjev je prav tako zaznal “preveč sadističnih podrobnosti. Policija tokrat ni skoparila s podatki, uredniki so pesnili udarne naslove” (Maksimovič, 2000); asistent na oddel¬ ku za novinarstvo ljubljanske univerze pa, da “Noben kakovosten časopis ne bi posegel po takšnih sredstvih, kot so bila uporabljena, in ne bi objavil fotografij in polnih imen omenjenih oseb” (Milosavljevič, 2000). Obenem je profesorica psiho¬ logije s Fakultete za družbene vede javnosti razložila, da študije in statistike ne podpirajo trditev, da mladostniško nasilje v Sloveniji v zadnjih letih narašča (Žibert, 2000). Novinarji so postali še zlasti dovzetni za alternativne interpretacije in kritične analize po prvem tednu senzacionalističnega poročanja o tržiškem primeru. Ti alternativni pogledi so jim koristili, saj so jim omogočili, da “so se zdeli, kot da opravljajo svojo dolžnost z vzpostavjanjem ‘ravnotežja’ v svojem poročanju” (McRobbie, 1994: 201). Javna prisotnost teh kritičnih komentatorjev in strokovnja¬ kov, ki so spretno predstavljali svoja stališča in katerih pogledi so nasprotovali pogledom drugih strokovnjakov, so postavili moralno paniko o ubojih mačk v dru¬ gačno, bolj kompleksno luč kulturnih bojev za pomen deviantnega in konformne- ga obnašanja mladostnikov. Ko McRobbiejeva postavi moralno paniko v kontekst širših družbenih ideolo¬ ških pogajanj o kulturnih pomenih družbenih fenomenov, predstavi Watneyevo kritiko koncepta moralne panike, v kateri ta meni, da bi analize moralne panike morale upoštevati, da imajo pereče družbene teme v sebi venomer vpisane dolo¬ čene pomene, ki se raztezajo čez različne medijske oblike in skoz diskurzivne prakse vseh institucij moči. Teorija moralne panike ni sposobna konceptualizirati množičnih medijev kot industrije, kije intrinzično povezana z ekscesom, s požrešnim apetitom in slo po zamenjavah, premestitvah, ponavljanjih in pomenskih prazninah. Teorija moralne panike je v zadnji instanci vedno zavezana naslavljanju in razločevanju ‘reprezentacije’in arbitrarnosti ‘resničnega’ in zato ne more razviti polnovredne teorije o delovanju ideologije znotraj vseh reprezentacijskih sistemov. Zdi se, kot da se moralne panike pojavijo in izginejo, kakor da reprezentacije ne bi bile prostor stalnih ideoloških bojev za pomene znakov (Watney v Mcrobbie, 1994: 208). Potemtakem bi lahko rekli, da je kriminal po definiciji predmet regulacije in nadzora različnih diskurzivnih praks, reprezentacijskih procesov in institucional¬ nih regulatornih strategij, in da v tej luči moralna panika zaradi ubojev mačk posta¬ ne le lokalna intenzifikacija teh procesov ali, po Watneyu, “trenutna bojna črta” (ibid.) ideoloških spopadov za popularne, zdravorazumske definicije dobrega in zla. Vseeno pa je potrebno poudariti, da so ravno moralne panike nemalokrat tiste, ki lahko premaknejo vsebino in dimenzije teh spopadov na novo, višjo stopnjo, pri 263 TEORIJA IN PRAKSA iet. 40. 2/2003 Gregor BULC 264 čemer družbena in politična moč udeležencev v spopadih določa njihov končni izid. Moralne panike torej pogosto rekontekstualizirajo ustaljene položaje zaščitni¬ kov morale in njihovih nasprotnikov ter določenim političnim in interesnim skupi¬ nam (v našem primeru vsaj društvom za zaščito živali, psihiatriji in ne nazadnje tržiškemu županu) ponujajo nova diskurzivna orodja za uveljavitev partikularnih interesov moči. LITERATURA Arluke, Arnold; Levin, Jack; Luke, Carter; Ascione, Frank (1999): The Relationship of Animal Abuse to Violence and Other Forms of Antisocial Behaviour. Journal of Interpersonal Violence, Let. 14, št. 9, str. 963-975. Arminen, lika (1999): Book Reviews. Acta Sociologica, Let. 42, št. 2, str.179. Vir: podatkovna baza EBSCO HOST 16. januar 2000. Bacrvcldt, Chris; Bunkers, Hans; De Wintcr, Micha; Kooistra, Jan (1998): Assessing a Moral Panič Relating to Crime and Drugs Policy in the Netherlands: Towards a Testable Theory. Crime, I.aw & Social Change, Let. 29, št. 1, str. 31-47. Barthes, Roland. 1993 (1957): Mythologies. New York: The Noonday Press. Beirne, Piers (1999): For a Nonspeciesist Criminology:, Animal Abuse as an Object of Study. Criminology, Let. 37, št. 1, str. 117-147. Bulc, Gregor (1999); Afera Strelnikoff kot moralna panika. Časopis za Kritiko Znanosti, Let. 27, št. 195/196, str. 201-224. Burns, Ronald; Crawford, Charles (1999): School Shootings, the Media, and Public Fear: Ingredients for a Moral Panič. Crime, Law & Social Change, Let. 32, št. 2, str. 147-168. Cazaux, Geertrui (1999): Bcauty and the Beast: Animal Abuse from a Non-Specicsist Criminological Perspective. Crime, Law & Social Change, Let. 31, št. 2, str. 105-126. Chow, Rey (1993): Listening Othcrwisc, Musič Miniaturized: A Different Type of Question About Revolution. V: During, Simon (ur.). The Cultural Studies Reader. London: Routledge. Cohen, Stanley (1972): Folk Devils and Moral Panics: The Creation of Mods and Rockers. London: MacGibbon & Kee. De Young, Mary (1997): The Dcvil Goes To Day Čare: McMartin And the Making of a Moral Panič. Journal of American Culture, Let. 20, št. 1. Vir: podatkovna baza EBSCO HOST 16. januar 2001. Foucault, Michel (1991): Vednost-Oblast-Subjekt. Ljubljana: Krt. Goode, Erich; Nachman Ben-Yahuda (1994): Moral Panics: The Social Construction of Deviancc. Oxford: Blackwell. Hall, Stuart; Critcher, Chas; Jefferson, Tony; Clarke, John; Roberts, Brian (1978): Policing the Crisis: Mugging, the State, and Law and Order. London: Macmillian. Hebdige, Dick (1979): Subculture: The Mcaning of Stylc. London: Routledge. Johnson, R. Norris (1997): Book Reviews. Social Forces, Let. 75, št. 4, str. 1514-1515. Vir: poda¬ tkovna baza EBSCO HOST 16. januar 2000. McCorkle, C. Richard; Miethe, D. Terance (1998): The Political and Organizational Response to Gangs: An Examination of a ‘Moral Panič’ in Nevada. Justice Quarterly, Let. 15, št. 1, str. 41-64. McRobbie, Angela (1994): The Moral Panič in the Age of Postmodern Mass Media. V: Postmodernism and Popular Culture. London: Routledge. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Gregor BULC Morley, David (19929: Tclevision, Audience and Cultural Studies. London: Routledge. Pušnik, Maruša; Bulc, Gregor (20019: Women in Their Own Reflection: Self-Reprcsentation of Women Politicians in Slovenian Press. Journal of Communication Inquiry, Let. 25, št. 4, str. 396 - 413, Schissel, Bernard (1997): Youth Crime, Moral Panics, and thc News: The Conspiracy Against the Marginalized in Canada. Social Justicc, Let. 24, št. 2, str. 165-185. Thornton, Sarah (1994): Moral Panič, The Media and British Rave Culture. V: Ross, Andrew; Rose, Tricia (ur.). Microphonc Fiends: Youth Musič & Youth Culture. London: Routledge. Victor, S. Jeffrey (1995): The Dangers of Moral Panics: What Skeptics (and Everyone Else) Need to Know. Skeptic, Let. 3, št. 3, str. 44. Vir: podatkovna baza EBSCO HOST 16. januar 2001 . Welch, Michael; Fenwick Melissa; Roberts Meredith (1997); Primary Definitions of Crime and Moral Panič: A Content Analysis of Experts’ Quotes in Feature Newspaper Articles on Crime. Journal of Research on Crime & Delinquency, Let. 34, št. 4, str. 474. Vir: podatkov¬ na baza EBSCO HOST 16. januar 2001. Wilkins, Julia (1997): Protecting Our Children From Internet Srnut. Humanist, Let. 57, št. 5. Vir: podatkovna baza EBSCO HOST 16. januar 2001. Zatz, S. Marjorie (1987): Chicano Youth Gangs And Crime: The Creation of Moral Panič. Contemporary Crises, št. 11, str. 129-158. ANALIZIRANI VIRI: a) Tisk Bauer, Marjan (2000): Muce. Slovenske Novice, 30. marec. Crnkovič, Marko (2000): Rumene brigade. Delo, 8. april. Delo. Nepodpisano (2000): Mačke niso umrle zaman. Delo, 1. april. Dnevnik. 2000. Nepodpisano. Grozljivo nasilje buri duhove. Dnevnik, 30. marec. Flegar, Vojko (2000): Ljudje mačke. Delo, 2. april. Ivelja, Ranka (2000): Sum o kršenju pravilnika. Dnevnik, 4. april. Ivelja, Ranka (2000b): Mačke, skrijte se. Dnevnik, 1. april. Ivelja, Ranka; Čepin, Maja (2000): Doma so kralji, zunaj pa podvrženi pritiskom. Dnevnik, 31. marec. Jerman, Vladimir (2000): Trije morilci mačk zares letijo iz šole?. Slovenske Novice, 30. marec. Jež, Boris (2000): Mačji poboj. Delo, 1. april. Juri, Franco (2000): Lovec na m... (karikatura). Dnevnik, 31. marec. Korade, Dragica (2000): Ubijaj malo manj!. Večer, 31. marec. Lupša. Maja (2000): Če je mučenje užitek, če je smrt zabava. Jana, 11. april. Roš, Maja (2000): Podivjani morilci nedoložnih mačk!. Slovenske Novice, 29. marec. Roš, Maja (2000b): Izrodki generacije izključeni iz šole!. Slovenske Novice. 31. marec. Roš, Maja (2000c): Nevarnost linča. Delo, 30 marec. S. U.; K. Š.; U. M.; D. Z. P. (2000): Dobri časopisi ne pozivajo k linču. Večer, 1. april. Šubic, Miran (2000); Mladi fantje so mesarili mačke. Dnevnik, 29. marec. Šubic, Miran (2000b): Mačja smrt razgalila ljudi. Nedeljski Dnevnik, 9. april. Trampuš, Jure (2000): Ubijanje drugačnih. Mladina, 10. april. Trampuš, Jure (2000b): Kranjski psiho. Mladina, 10. april. Umjenovič, Sladžan (2000): Mačje mučitelje so izključili iz šole. Večer, 31. marec. Videmšek, Boštjan (2000): Gorenjski bes in mir. Delo, 8. april. Zvonar Predan, Darka (2000): Linč. Večer, 4. april. Žibert, Andreja (2000): Šola mora tudi vzgajati. Delo, 1. april. 265 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Gregor BULC Žibret Andreja (2000b): Starši naredjo marsikaj nepotrebnega. Delo, 14. april, b) Televizija Kronika. TV SLO 1. 28. marec 2000. Kronika. TV SLO 1. 30. marec 2000. Odmevi. TV SLO 1. 29. marec 2000. Odmevi. TV SLO 1. 31. marec 2000. 24 UR. POP TV. 28. marec 2000. 24 UR. POP TV. 29. marec 2000. 24 UR. POP TV. 30. marec 2000. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK MORALIZACIJA KOT ESTETSKI PROJEKT DOKUMENTARNEGA ŽURNALIZMA O URBANIH LEGENDAH, MEGANORMALNOSTI IN GLOBOKEM TOVARIŠTVU Povzetek: Avtorica v članku analizira aktualnodokumen- tarni oddaji Tednik na TV SLOl in Preverjeno na POPTV. Poskuša pokazati, da oddaji, ki v polju televizijskega žurna- lizma predstavljata forum za razvoj analize in kritične debate, tega ne izpolnjujeta. Vlogo argumentacije prevzame moralizacija. Ugotavlja, da se popularna modrost, temelječa na zdravorazumskih predpostavkah, v teh oddajah repro¬ ducira zaradi premika k zasebnemu jeziku in elementom folklorne tradicije, ki prek estetizacije teksta mobilizirajo čustva gledalcev/k, kot npr. naslonitev na individualnost, emotivnost, skeptičnost, fatalizem in distanciranje. Avtorica želi pokazati, da personalizacija, dekontekstualizirane zgodbe in kreiranje spektakla postajajo edini načini pripo¬ vedovanja zgodb. Bolj kot da razvija kritično analizo in predstavlja forum za participacijo občinstev v demokratič¬ nih procesih, pa takšen žurnalizem reproducira popularne mitologije, ki pripovedujejo o ‘našem tovarištvu in normal¬ nosti’. Politični konsenz v Tedniku in Preverjenem zatorej ni proizvod kritične debate, ampak je artikulacija ideoloških diskurzov, tj. diskurza morale zahodnih družb in naciona¬ lističnega diskurza. Ključne besede: dokumentarni žurnalizem, televizija, argu¬ mentacija, moralizacija, popularna kultura, estetika teksta, politični konsenz, diskurz zahodne morale, nacionalizem ‘Uspeh’ kateregakoli političnega projekta merimo z njegovo sposobnostjo utrjevanja pomena, vsaj relativno, znotraj specifičnega konteksta. (Sayyid & Zac) •Maruša Pušnik, asistentka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani. 267 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 str. 267-286 Maruša PUŠNIK 268 Zgodbe dokumentarnega žurnalizma in njihovi državljani-gledalci Ljudske pripovedke, legende, bajke in miti, ki krožijo v slovenskem prostoru, lahko služijo kot analitični pripomoček za proučitev dokumentarnega žurnaliz¬ ma, saj se zgodbe o dobroti in zlobi, o pričakovanju boljšega, o nenavadnih dogodkih itd. kot tematika pogosto pojavljajo v sodobnem žurnalizmu in struktu¬ rirajo njegov pripovedni stil. Žurnalizem in popularna kultura sta v zahodnih družbah tesno prepletena, korenine popularne kulture pa segajo vse do družbe¬ nih tradicij folklore in oralne kulture (Hartley, 1996; Fiske, 1992). Narativna struk¬ tura ljudskih pripovedk lahko pomaga odkrivati strukturo naracije in analizirati učinke oddaj Tednik na TV SLOl in Preverjeno na POP TV. Z analizo žanra aktu- alnodokumentarnih oddaj, ki v polju televizijskega žurnalizma predstavlja novi¬ čarski žanr, ki naj bi analitično ocenil aktualno dogajanje, ga podrobneje raziskal in ga kontekstualiziral (glej npr. Macdonald, 1998 o definiciji dokumentarnega žurnalizma), poskušamo prikazati, kako je v Tedniku in v Preverjenem analitični diskurz zamenjan s simulacijo analize. Proučujemo torej mehanizme, ki prepreču¬ jejo razvoj kritične analize. Pri tem pa nas zanima, kakšne funkcije potemtakem ta žanr opravlja, ali povedano drugače, na kakšen način delujejo in ‘učinkujejo’ reprezentacije analiziranih oddaj. Oddaje Tednika in Preverjenega obravnavamo kot kulturne reprezentacije, saj (re)producirajo kulturo na način, da tvorijo zbirko skupnih pomenov, ki si jih nato delijo pripadniki določenega kulturnega univerzuma (Hall, 1997). Poleg koncepta reprezentacije pa si članek izposoja še Barthesove koncepte denotacije, konotaci¬ je, mita in naturalizacije. Na denotativni ravni Tednik in Preverjeno razumemo kot oddaji, ki poročata o aktualnem dogajanju. Na tej ravni je konsenz o tem, o čemer poročata oddaji, široko sprejet, npr. prispevek Muslimani v Sloveniji (Preverjeno, POP TV, 16.10.2001). Ko bralci/ke dekodirajo pomene na denotativni ravni, pa pre¬ idejo na raven konotacije, ki že prepoznane znake (muslimani v Sloveniji) poveže s širšimi kulturnimi temami. V našem primeru se na konotativni ravni tematika muslimanov v Sloveniji poveže z idejami kulturnih tujcev, ki ogrožajo slovenskost (prim. Barthes, 1999: 89-94). V takšni verigi označevanja se naturalizirajo določeni pomeni, da so npr. muslimani že po svoji naravi drugačni od Slovencev, da ‘nas’ ogrožajo itd., pri čemer Tednik in Preverjeno postaneta sferi proizvajanja mitov. Mit je potemtakem družbeno konstruirana slika realnosti, saj realnost organizira tako, da povsem historične in dogovorne stvari transformira v naravne in fiksne (Barthes, 1999: 92-94). Vse opisano postavljamo v kontekst Foucaultove formulaci¬ je subjekta v diskurzu, saj se lahko pri analizi teh oddaj prav s pomočjo Foucaultovega historiziranja diskurza in naziranja, da so vse politične in družbene oblike ujete v oblastne odnose, dosti bolj približamo razpravam o ideološkem kodu v družbi, kot so se teoretiki semiologije (tudi npr. Barthes). 1 Pri analizi pro¬ dukcije vednosti in pomenov v diskurzu, npr. v dokumentarnem žurnalizmu, se v 1 Čeprav Foucault besede ideologija v svojih zapiskih ne uporabi - .s' lem se ogradi od ekonomizma oz. razrednega redukcionizma marksistične teorije ideologije - so njegova naziranja oblastnih odnosov v družbi kljub temu dosti bližje klasičnim teorijam ideologije, kol jim je semiološki teoretsko-analitski apa¬ rat. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK maniri foucaltovske govorice osredotočamo na širšo diskurzivno formacijo, kamor te oddaje lahko uvrščamo. Diskurz je potemtakem več kot le jezik, kot tekst, vklju¬ čuje pomene, prakse, tehnike, elemente, pravila specifičnega družbeno-historične- ga konteksta. Proizvaja vednost, ki ponuja določene subjektne položaje, da se npr. vedemo in mislimo na točno določen način, ter tako reproducira specifičen druž¬ beni red (Foucault, 2000). Prispevek o muslimanih v Sloveniji ne le vzpostavlja spe¬ cifično vednost o muslimanih, ampak hkrati reproducira tudi oblast - npr. kdo smo ‘mi-večvredni’ in kdo so ‘oni-manjvredni’. Natanko na tej osi neulovljivosti oblast¬ nih odnosov, saj ti niti ne prihajajo od specifičnega vira niti ne tečejo po utečenih enosmernih poteh, poskušamo s pomočjo koncepta radikalnega demokratičnega projekta, v okviru katerega oblast ni pojmovana le kot negativna, ampak tudi kot pozitivna sila, ki proizvaja diskurze, vednost, ugodje itd., analizirati učinke doku¬ mentarnega žurnalizma in njegovo vlogo v družbi. Z zornega kota radikalnega demokratičnega projekta, ki zanika kakršenkoli nepluralizem in poskuša razširiti demokratično revolucijo na čim več področij družbenega življenja (Laclau in Mouffe, 1987), proučujemo, kaj dokumentarnemu žurnalizmu preprečuje postati propagator radikalnega demokratičnega projekta oziroma mu preprečuje oprav¬ ljanje njegove poglavitne funkcije, tj. funkcije povezovalca različnih družbenih bojev, kot npr. protiseksističnih, protirasističnih, protikapitalističnih itd. gibanj. V analizi se osredotočamo na nekaj naključno izbranih oddaj Tednik in Preverjeno 2 ter jih proučujemo kot diskurzivne dogodke, ki jim je pomen pripisan v okviru širše diskurzivne formacije. Prav zato, kot pripominja Foucault (1992), ker vsakemu diskurzivnemu dogodku vladajo pravila diskurzivnega univerzuma, lahko prek analize posamične oddaje zaznamo prevladujoče diskurze v določe¬ nem družbeno-historičnem kontekstu. Oddaje tako analiziramo na semiotski ravni, ko proučujemo vzajemno igro verbalnih in vizualnih kodov, in tudi na ideo- loški-kontekstualni (diskurzivni) ravni, ko proučujemo kode, ki tvorijo diskurze, in diskurzivne formacije, ki prek posamičnih diskurzivnih nastopov - oddaj ustaljuje- jo pomene. Šele preplet vseh teh ravni omogoča obstoj ‘realnosti’, ki se konstruira¬ jo prek reprezentacij analiziranih oddaj, zato tudi analize ne ločujemo na posamič¬ ne ravni, pač pa meje med temi ravnmi ostajajo zabrisane. Argumentacija vs. zdravorazumska moralizacija? Številni avtorji/ice zatrjujejo, da je sodobni žurnalizem tipičen primer popular¬ ne kulture in da se tesno navezuje na folklorno in oralno kulturo. E. Bird (1992) ugotavlja, da se v žurnalističnem poročanju pojavljajo podobne teme kot v srednje¬ veških baladah, Fiske (1992) pravi, da se narativni stil žurnalističnih zgodb obrača k oralnosti, Hartley (1996) pa prikaže, da popularno predstavlja strukturni element žurnalizma. Poudariti moramo - kot na zgledu analize aktualnodokumentarnih oddaj v Veliki Britaniji ugotavlja M. Macdonald - da elementi oralne kulture v žur¬ nalizmu a priori nujno še ne preprečujejo razvoja kritične debate. Raba personali- v okviru raziskave smo pregledali oddaje Tednik v obdobju od januarja 2001 do januarja 2002 in oddaje Preverjeno od začetka nastajanja oddaje, od 4. septembra 2001, do januarja 2002. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK zacije lahko v določenih okoliščinah skupaj s kritično analizo celo poglobi obra¬ vnavano tematiko in ponudi novo znanje (1998: 110-114). Kljub temu pa L. van Zoonen (1998) in E. Bird (1992) zatrjujeta, da je za folklorno tradicijo popularne kulture nasploh značilen moralističen značaj in da prav privilegiranje teh elemen¬ tov žurnalistično poročanje spreminja v moralizacijo. Naša teza je, da v Tedniku in Preverjenem raba elementov folklore in oralne kulture postaja skoraj edini način pripovedovanja zgodb, natanko to pa argumen¬ tacijo nadomešča z zdravorazumsko moralizacijo. Dokumentarni žurnalizem gle¬ dalcem/kam ne nudi sfere za sodelovanje v demokratičnih procesih, saj dogajanja ne argumentira in preiskuje, ne predstavlja ga iz več zornih kotov, ne ponuja disi¬ dentskih, opozicijskih ali le alternativnih interpretacij, predstavi relativno zelo ozek spekter glasov, ki pa so trdno ukoreninjeni znotraj obstoječega konsenza. Pogosto tudi izpušča pomembne informacije o ozadju dogajanja in odsotno je kakršnokoli kritično spraševanje. Na ta način gledalcev/k ne motivira za kritično debato, ampak jih pogosto prek vzbujanja emocij prevzema k zaverovanosti v popularne mitologije. Moralizacija v dokumentarnem žurnalizmu pomeni pred¬ vsem prikrivanje, 3 saj iz spektra resnic izbere le eno in jo reprezentira kot ‘našo in edino normalno Resnico’. Tednik in Preverjeno potemtakem obravnavamo kot politična projekta, saj prek reproduciranja določenih diskurzivnih tehnik oz. stra¬ tegij proizvajata ideološke učinke. Predstavljata semiosferi, kjer poteka nenehen boj za pomene, saj gledalce/ke subjektivirata na take položaje, da ti svet dojemajo na reprezentiran način in izključijo možnost obstoja drugačnih realnosti. Politični prostor zatorej razširjamo preko tradicionalne javne sfere, saj se v vsaki družbi sočasno odvija mnogo oblastnih odnosov v različnih sferah in na različnih nivojih. Ena izmed takih sfer je tudi dokumentarni žurnalizem, ki pa, kot ugotavljamo, kon¬ stituira obči konsenz na podlagi moralizacije. V tem oziru prav tako kot na primer ljudska pravljica o zlobnem kralju, ki uspa¬ va dobrega kralja za večno, da se polasti njegovega žezla, zasužnji njegovo ljudstvo in princesko, ljudstvo pa le ponižno čaka, da se prebudi njihov kralj in jih odreši tegob, tudi dokumentarni žurnalistični oddaji artikulirata popularne mitologije. Moralizacijo reproducira narativni stil omenjene pravljice - borba med dobrim in zlim, vdanost v usodo itd. - to pa lahko zasledimo tudi v reprezentacijah Tednika in Preverjenega. Za zgled omenimo dva primera analize verbalne retorike: “A glej ga zlomka, pozneje je tam nastal sex shop, trgovina z erotičnimi pripomočki, v hiši, ki je menda pod spomeniškim varstvom” (voditelj Drago Balažič, Tednik, TV SLOl, 25.1.2001), in, “[ljahko samo upamo, da če se je nekoč končala hladna vojna in če je padel berlinski zid, da se bo nekoč razrešilo tudi vprašanje Bližnjega vzhoda” (voditeljica Alenka Arko, Preverjeno, POP TV, 27.11.2001). Že raba fraze, ki nastopa kot kletvica, glej ga zlomka, je moralna sodba. Beseda je rabljena kot evfemizem, da bi se napovedovalec izognil za televizijsko retoriko preveč izzivalnim izrazom, ki jih sicer uporabljamo v vsakdanji neformalni govorici. Take besede in besedne zveze v žurnalistični naraciji nastopajo kot retorični usmerjevalci oziroma kot ključne besede, saj pri gledalcih/kah vzbujajo pozornost in s tem usmerjajo inter- 3 Nasprotno pa argumentacija in kritična analiza v žurnalizmu predstavljata razkrivanje, saj poda¬ jata novo znanje in množico pogledov v družbi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK pretacijo. Jezikovni stil potemtakem narekuje, kako brati in razumeti zgodbo in kontekst, v katerega je dogajanje postavljeno. Raba te besedne zveze implicira zgražanje, pridigo, karanje in konstruira podobo sex shopa kot nemoralne dejav¬ nosti. Ta podoba se še okrepi s poudarjanjem za nacionalno zgodovino pomemb¬ ne hiše. Ko voditelj izpostavi zvezo med to nacionalno pomembno hišo in sex sho- pom, nakaže na nemoralnost erotične trgovine, hkrati pa opeva nacionalno zgo¬ dovino, ki jo takšna dejavnost lahko oskruni. Voditelj zatorej že v napovedi pri¬ spevka prek retoričnih sredstev razdeli vloge, kdo je dober in kdo je slab ter nad čim se je treba zgražati. Postavi okvir za interpretacijo zgodbe. Na moralizacijo v žurnalističnem diskurzu kažejo tudi vdanost v usodo in nemoč v izjavah voditelji¬ ce, saj raba besed in besednih zvez lahko samo upamo, nekoč, pogosto rabljenih za izražanje neizbežnosti usode v pravljicah, reproducira fatalistično držo. Voditeljica podaja skeptične izjave, ki izzvenijo kot moralne sodbe, saj ‘problema’ kritično ne osvetljuje, ne podaja globlje razlage ali možnih rešitev, ampak se od njega distancira. Dokumentarni žurnalizem ‘probleme’ pogosto le ilustrira in jih ne argumentira. Tako ne prinaša nikakršne kritike, kaj šele da bi predstavljal prizo¬ rišče družbenih bojev, saj namesto da bi se reprezentacije dokumentarnega žurna- lizma zoperstavile obstoječemu redu, tako da bi izražale družbene težnje, ki bi arti¬ kulirale alternativna stališča, pa le pomagajo dominantnim pomenom zasesti hegemoni položaj. Kakšen je potemtakem politični konsenz, ki ga reproducirata Tednik in Preverjeno, oziroma kakšne subjektne položaje ponujata gledalcem/kam? V tem okviru nas najprej zanima, katere diskurzivne tehnike oz. strategije napajajo mora¬ lizacijo v dokumentarnem žurnalizmu in na kakšen način to počnejo. S pomočjo proučevanja diskurzivnih strategij lahko uvidimo, kakšno realnost posredujejo ti teksti oziroma kakšni pomeni so posredovani prek naracije, ikonografije in retori¬ ke zgodb. Kot opažamo, v Tedniku in Preverjenem prihaja do prevlade zasebnih diskur¬ zov nad javnimi, moralistični značaj teh oddaj pa krepijo tudi folklorni elementi, ki so trdno zasidrani v sodobnem narativnem žurnalističnem stilu. Na ravni premika k oralni in folklorni kulturi se moralizacija v Tedniku in Preverjenem oplaja ob diskurzivnih strategijah, kot so npr. poudarjanje individualnosti in emotivnosti, reproduciranje distance in cinizma, prevladovanje skeptičnosti ter poudarjanje neizbežnosti usode. Dogajanje je dramatizirano in personalizirano, saj je predstav¬ ljeno predvsem prek zgodb o osebnih tragedijah in doživetjih, prek osebnih pri¬ čanj in človeških zgodb (prim. npr. Macdonald, 1998: 114 o definiciji personaliza- cije). Ker personalizacija in premik k elementom folklorne tradicije postajata sko¬ raj ekskluzivna načina pripovedovanja zgodb, ugotavljamo, da emotivne osebne izpovedi - ki reprezentirano dogajanje ločujejo od makro družbeno-političnih interesov oziroma od širšega konteksta - in folklorni elementi v dokumentarnem žurnalizmu predvsem estetizirajo tekst in zatorej reproducirajo zdrav razum, med¬ tem ko argumentacijo zanemarijo. Na konkretnih analiziranih prispevkih/zgodbah si oglejmo značilnosti žanra dokumentarnega žurnalizma in njegove učinke. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK Karneval emocij: zgodba o človeški tragediji “Življenje piše svojo pot usode. Čas beži. Ostajajo pa spomini,” je novinarka fatalistično v otvoritvenem kadru prispevka predstavila Zrimška, ki mu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne dodeli višjega dodatka za pomoč in postrežbo, kljub temu da je brez nog (Tednik, TV SLOl, 22.3.2001). Ker je te infor¬ macije v napovedi prispevka podal že voditelj, je pričakovati, da bo prispevek ponudil globljo razlago in raziskal, zakaj je Zrimšek ostal brez poviška, vendar zgodba gledalcem/kam prek individualne pripovedi ponudi le izbruh emocij in bolečine. Ta prispevek smo v analizo vključili zato, ker predstavlja paradigmatičen primer melodramatične pripovedne strukture, ki se pojavlja v Tedniku in Preverjenem. Navajamo del zgodbe oziroma del scenarija prispevka, da bi pokaza¬ li, kako preplet verbalnih in vizualnih elementov narativizira dogodek ter kako se vizualna naracija uporablja le za potrditev osebnih pripovedi in zatorej za vzbuja¬ nje sočutja pri gledalcih/kah: TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Maruša PUŠNIK Prehod z detajla koles invalidskega vozička in štrcljev nog na daljni plan v otvo¬ ritvenem posnetku, uvodni stavki novinarke in nežna, žalostna glasba v ozadju implicitno predstavijo središčni objekt zgodbe in način, na katerega ga je treba opazovati. Najprej je jasno konstruirana meja med nekoč in zdaj. Struktura prej- potem - “ko je imel še obe nogi, zdaj je namreč brez nog,” kot napove že voditelj - se v zgodbi ponavlja in igra na osnovna človekova čustva, kot sta žalovanje in jeza. Takšna narativna struktura pri gledalcih/kah vzbuja sočutje, saj se opre na patos, ki je tesno povezan z “refleksom solz” (Langer, 1992:114-117). Ponavljajoče se zoorni- ranje in kader detajla sta temelj dramatizacije dogajanja. Tehniki sta rabljeni z namenom, da določita središče pozornosti, saj poudarjata štrclje nog, solzne oči, bolečino ter tako upravljata s pogledom gledalcev/k, ko mobilizirata njihove sim¬ patije. Večina prizorov oseb, ki pripovedujejo zgodbe, pa je posneta v srednjem 273 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK 274 bližnjem planu, kar omogoča popolno razkazovanje njihovih čustev, a ne zakriva okolice. Intenzivnost njihovih čustev je reprezentirana prek glasbenih poudarkov, izmenjave pogledov (npr. med Zrimškom in ženo - postavitev kamere za njune hrbte), dolžine trajanja kadra in tehnike zoomiranja (npr. približevanje Zrimškove- ga obraza, ko mu gre na jok). V tem trenutku se zoomira obraz, da je zaskrbljen in žalosten obraz v velikem planu, ta kader pa se zadrži še za en takt po tistem, ko je Zrimšek prenehal govoriti. Tak način zaključevanja prizora spremlja naraščajoči izbruh glasbe, kar še okrepi simpatije gledalcev/k. Podobno tudi ponavljajoče se prikazovanje posnetkov - kako žena možu daje tablete, ga z vozičkom vozi po sta¬ novanju, ga vzdigne v posteljo in ga nato, v še večjo vojeristično naslado gledal¬ cev/k, preloži iz postelje nazaj v voziček ter mu popravlja štrclje nog - ki so pravza¬ prav igrani prizori, mobilizira sočutje pri gledalcih/kah z namenom, da bi se usta¬ lili določeni pomeni kot hegemoni. Javno čustvovanje se zaradi bolečine nastopajočih vzbuja tudi prek verbalne retorike. Ključna beseda zgodbe je noga, ki zaradi ponavljanja deluje kot emotivna topika, še posebej zato, ker je na vizualni ravni s prikazovanjem štrcljev in vozička poudarjena odsotnost nog, take posnetke pa spremlja nežna, žalostna glasba s pre¬ mišljeno priredbo njene crescendo rastoče in padajoče zvočne skale. Retorični mehanizmi vzbujanja sočutja so tudi pogosta raba kratkih stavkov, pridevnikov, ki povedano dramatizirajo, in molk med Zrimškovimi izjavami, ki je na vizualni ravni dramatiziran prek zoomiranja njegovega obraza in solznih oči. Reprezentiran molk ima za gledalce/ke močan identifikacijski naboj, saj lahko občutijo mučnost situacije in bolečino nastopajočih. Novinarka na jezikovni ravni z doslednim ogovarjanjem Zrimška z besedo gospod konstruira meje med dobrimi in slabimi. S tem ga povzdigne nad ostale akterje zgodbe, ki jih ponavadi ogovarja le s priimkom ali s poklicno funkcijo, ki jo opravljajo. Prepad med dobrimi in zlobnimi kreira tudi narativna struktura. Zrimškova žena je predstavljena kot žrtev, saj je v vseh prizorih prikazana le v vlogi dobre, požrtvovalne žene, ki nesebično pomaga možu in se zanj razdaja.* Naracija v verigo označevalcev dobrih vključuje še hčerko in zdravnika tako, da poudarja intenziviteto čustev, ki si jih ti delijo. Na verbalni ravni novinarka dobre akterje zgodbe konstruira prek rabe glagolov, ki zapovedujejo (“ne kaže prezreti mnenja”, “moramo upoštevati”). Po drugi strani pa se ti akterji v svojih osebnih izpovedih nenehno ograjujejo od članov invalidske komisije (npr. dosledno jih poimenujejo “oni”) in jih tako izključujejo iz verige označevalcev dobrih, saj jih reprezentirajo kot krivce za njihovo bolečino. Nadalje, člani invalidske komisije so reprezentirani prek odsotnosti v tekstu, posredno prek reprezentacij ‘dobrih’. Če pa so že vklju¬ čeni z dobesednimi citati, pa je teh izjav malo, so zelo kratke in ‘hladne’, kot na pri¬ mer del izjave predsednice komisije: “Konkretno o zadevi ne morem pripovedova¬ ti.” Pogosto jih kamera niti ne posname ali pa so vizualno reprezentirani prek kupov dokumentov, pisarn, uradnih stavb, napisov na vratih itd. Konstruirani so kot pasivni agenti, saj njihove izjave novinarji/ke pogosto kar povzamejo. Prek ' Vizualna dramatizacija, ki v tričetrtinskem kadru - daljnem pla n u prikazuje v predpasnik ogrnjeno in na štedilnik, naslanjajočo se ženo, ko govori o pomoči možu, reproducira obstoječi moralni red in druž¬ bene tipe, kot npr. vloga ženske v družbi je, da skrbi za gospodinjstvo in služi možu. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Maruša PUŠNIK mešanice neposrednega citiranja in posrednega povzemanja izjav se zabriše meja med tem, kaj je bilo povedano, in med tem, kar je bilo le rekonstruirano v proce¬ su reprezentiranja. Gledalci/ke pa vse izjave pripišejo članom komisije. Prispevek zatorej namesto predstavitve delovanja ZPIZ-a, meril izbire itd. prek osebnih izpo¬ vedi le mobilizira antipatije do delavcev ZPIZ-a in tako konstruira razlike med dobrimi in zlobnimi. Potenciranje čustvovanja prek individualnih pričanj, ki je ena izmed najpogo¬ stejših diskurzivnih strategij v dokumentarnem žurnalizmu, gledalcem/kam ponu¬ ja užitek, s tem ko jih gane in spravi v jok. V dokumentarnem žurnalizmu tako pri¬ haja do stila pripovedovanja, ki je tipičen za melodramo, kot npr. vključevanje nerešljivih situacij, zamujenih priložnosti, močna razčustvovanost, moralna polari¬ ziranost, negotovost, kar pojasni tudi pogosto rabo pojmov, kot so usoda, sreča, slučaj (prim. Neale, 2001: 63). Užitek za gledalce/ke je ravno v tem, da jih zgodba gane, saj je rešitev vedno reprezentirana kot prepozna ali neuresničljiva (Zrimšek je že prizadet), kar pa še stopnjuje njihovo nemoč in vdanost v usodo. Solze so tako vedno izraz gledalčeve/kine nemoči, kot pravi Neale (2001: 69), saj je nespo¬ soben vplesti se v zgodbo in stvari spremeniti. Točka v diskurzu, s katere gleda- lec/ka gleda zgodbo, oziroma struktura gledišča v teh prispevkih gledalca/ko dela povsem nemočnega, saj ta lahko le gleda in čaka, kaj se bo zgodilo. Takšna pripo¬ vedna struktura dokumentarnemu žurnalizmu odvzame kritični naboj, saj gledal¬ ce/ke umešča na pasivne položaje, od koder se vsaka sprememba v družbi zdi popolnoma nemogoča. Opisani žurnalistični diskurz proizvaja pasivnega gledal¬ ca/ko in funkcionira zgolj ob predpostavki, da so gledalci/ke pasivni. Prek proce¬ sa pripovedovanja gledalcem/kam tako ne ponuja nikakršnih aktivnih vlog in jih ne poziva k družbeni akciji. Kakršnakoli akcija se potemtakem gledalcem/kam s tega gledišča zdi nesmiselna. Ugodje ob gledanju Tednika ali Preverjenega izhaja iz procesa pripovedovanja, iz fantazij ob dogajanju, kot npr. ob bolečini invalida, ne pa iz trenutka razrešitve oziroma iz tega, kako se bodo stvari za Zrimška razre¬ šile. V tem oziru je potrebno poudariti, da Tednik in Preverjeno pogosto celo objavljata prispevke v nadaljevanjih, ali kot je tudi voditelj oddaje zaključil prispe¬ vek o invalidu, da bodo to zgodbo še spremljali. Dokumentarni žurnalizem odlaga rešitev, natanko s tem si sicer znova in znova pridobiva gledalce/ke, ko napaja nji¬ hovo fantazijo, ki jim nudi užitek, a jih hkrati usmerja k bolj pasivni, fatalistični in individualistični drži. Tak učinek imajo tudi posebni vizualni efekti, kot npr. proiz¬ vajanje in vzdrževanje neskladja med vednostjo/glediščem osebe v prispevku in vednostjo/glediščem gledalca/ke, saj gledalec/ka pogosto ve več. Če to ponazori¬ mo z analiziranim prispevkom: kamera je nameščena za ramo uradnice, ki gleda v dokumente pred sabo in pripoveduje, zakaj Zrimšek ne more dobiti še enkratne¬ ga poviška. To prinaša premeščeno oz. indirektno gledišče in gledalca/ko postavi na položaj tistega, ki ve, saj vidi dokumentacijo, česar osebe v prispevku (Zrimšek, žena itd.) ne vedo. Neskladje med vednostjo Zrimška in gledalca/ke je tako veliko, da za gledalca/ko, ki pri tem gleda posnetke Zrimškovega žalostnega obraza in štrcljev nog, postaja nevzdržno in plane v jok. Žalostna glasba in mizanscena (umetna noga, vidna v ozadju; deževen in turoben dan, posnet skozi okno itd.) ponujata dodatne pomene, da bi zajezili interpretacijo. Take estetizirane podobe TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Maruša PUŠNIK potemtakem sprožajo ugodje pri gledalcih/kah, da si ti želijo novih (tragičnih) zgodb, ne pa toliko rešitev, kar jih dela pasivne in nekritične. Emotivne osebne izpovedi in visoko estetizirane reprezentacije proizvajajo specifične užitke pri gledalcih/kah in jim ponujajo vojeristično zabavo, saj ti gleda¬ jo trpljenje drugega in z njim sočustvujejo, a vedo, da so od dogajanja distancira¬ ni. Po Robinsu prihaja do “fantazmagoričnega učinka,” ko prek igranih prizorov, montaže itd. trpljenje postaja senzacija (1994: 464). Tak učinek se v tekstu sproža prek ponavljanja podob Zrimškove invalidnosti in čustev. Reprezentacije ukrotijo strah in gnus gledalcev/k pred invalidnostjo in štrclji, saj ponavljanje podob inva¬ lidnosti pri gledalcih/kah vzbuja odpor, a hkrati tudi sočutje. Estetizirani teksti tako ne vzbujajo zgolj strahu in gnusa, ampak tudi simpatije. Dogodek je estetiziran, čeprav takšne reprezentacije učinkujejo na gledalce/ke kot anestetiki (Robins, 1994). Reprezentacije trpljenje drugih ohranjajo na varni distanci, kar gledal¬ cem/kam omogoča, da se prepustijo “emocionalni simpatiji,” ne da bi njihovo varno izoliranost ogrozila realnost drugih (Žižek, 2002: 291). Natanko občutek oddaljenosti od trpljenja gledalcem/kam nudi užitek, saj te reprezentacije delujejo narkotično in transformirajo gledalce/ke v pasivne subjekte. Diskurzivne strategi¬ je, ki prek estetizacije teksta potencirajo čustvovanje, sprožajo ideološki učinek, saj gledalce/ke osvobajajo pritiskov vsakdanjih svetov in jim ponujajo položaje držav- ljanov-nekritičnih voajerjev. 5 Dekontekstualizirane zgodbe: kreiranje spektakla prek osebnih pričanj V Tedniku in Preverjenem personalizacija postaja skoraj edini način pripove¬ dovanja, kar zgodbo tudi dekontekstualizira. Dekontekstualizacija je en obraz moralizacije, saj žurnalizem, ki temelji zgolj na osebnih pripovedih, ponavadi izpušča pomembne informacije o ozadju dogajanja in dogajanja ne postavi v kon¬ tekst širše družbene totalite. Tudi zgodba o invalidu prek javnega čustvovanja obli¬ kuje določeno politiko, ne da bi tematiko raziskala v okviru stanja zdravstvenega in socialnega zavarovanja v Sloveniji. Oglejmo si še značilnosti naslednjega prispevka, ki prav tako temelji na osebni izpovedi. Voditelj v napovedniku prispevka o debelosti in rezultatih radijske akci¬ je hujšanja pove, da se je kar nekaj ljudi odločilo za tovrstno hujšanje: “Eden izmed rekorderjev tako po izgubljenih kilogramih kot po teži je Franc Vimpolšek iz Brežic” (Tednik, TV SLOl, 22.3.2001). Iz napovednika prispevka je pričakovati, da bo zgodba prek osebne izpovedi ponudila analizo družbenega ‘problema’ - debe¬ losti, vendar ‘problema’ ne osvetli iz več zornih kotov. To pa zakriva njegovo struk¬ turno naravo, saj ponuja pomene, na podlagi katerih gledalci/ke družbeno real¬ nost zaobjamejo prek Vimpolškovih osebnih pričanj. Dolgovezne izpovedi in 5 V večini analiziranih prispevkov je v ospredju raba individualnih pričanj, ki se iztečejo v izliv čustev. Naštejmo jih le nekaj: Litostroj: Vclova išče pravico (Tednik, TV SLOl, 29.11.2001), Podjetništvo: Verjel obljubam in propadel (Tednik, TV SLOl, 1.3.2001), Transplantacije organov (Preverjeno, POP TV, 27.11.2001) itd. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Maruša PUŠNIK podrobni popisi o njegovih izkušnjah z debelostjo gledalcem/kam ponujajo inter¬ pretativni okvir za razlago družbenih ‘problemov’. Take izjave zatorej natančno predstavijo osebnosti pripovedovalcev, zelo malo pa povedo o družbenem ‘pro¬ blemu’ samem: Jaz, ko sem bil mali, sem bil takšen kot trlica [...] No, potem se je pa to nekje, sem normalno rasel do vojaščine praktično, po vojaščini, po poroki se je pa to začelo [...] Pride do trenutka, ko te recimo nekaj moti, in rečeš, zdaj pa ne bom več jedel, ne. In potem rečeš, zdaj bomo pa hujšal in potem smo hujšal z razno raznimi čaji [...] vendar po vsakem takšnem hujšanju je verjetno vztrajnost potem še nadalje. To je potrebno [...[ Čim si se pa recimo počutil dobro [...[ In rečeš, oh, zdaj sem pa res že dober in zdaj se pa lahko gibam, ne. In pol pozabiš, pol pa pozabiš, pol pa že spet pridejo razno razne jedi, pa prazniki [..] tako da smo, recimo, ves čas tako priga¬ ral na 185 kil oziroma še več, hm, tisto pa bo tajna. Celotna zgodba je monolog Vimpolška, saj več kot dve tretjini prispevka sestav¬ ljajo njegove izpovedi. Novinarka, namesto da bi izpovedi argumentirala, ‘pro¬ blem’ debelosti postavila v širši kontekst sociale, zdravstva in ekonomije, nastopa kot poslušalka podrobnih in ponavljajočih se pričevanj: “Franc se je po tridesetih letih odločil, da ne bo več tako živel. [...] Zdaj ve, kdaj je dovoljeno jesti in kaj lahko je.” Z rabo zgolj osebnega imena novinarka ‘problem’ še bolj personalizira. Hkrati pa s podajanjem takih sodb kreira stanje ‘normalnosti’, vzpostavlja moralni red v družbi in tako disciplinira telesa gledalcev/k, ko jim ponuja podobe ‘idealne’ postave. Zgodbo dekontekstualizirajo tudi diskurzivne tehnike, kot so koreografi¬ ja, vizualni prijemi, montaža, ki estetizirajo tekst in pri gledalcih/kah krepijo željo po določenih telesnih podobah, medtem ko vzbujajo gnus in zgražanje pred dru¬ gimi. Takšno funkcijo opravlja tudi mizanscena, ko se Vimpolška snema pred ogle¬ dali, kar gledalcem/kam daje občutek še večje mase njegovega telesa, ali ko vstopa skozi zelo ozka vrata, pri čemer se njegova debelost še poudari. Vse te podobe ponujajo pomene o nespodobni debelosti. Prav tako tehnike prelivanja slike iz debelejšega v bolj suhega Vimpolška, kar je učinek vizualne simulacije, zamrznje¬ ni črno-beli posnetki ob pripovedovanju o njegovih mladih letih, ko je bil še suh, ki zaradi črno-belosti in statičnosti delujejo avtoritativno kot normativna podoba, nato igrani prizori, ki prikazujejo Vimpolška, kaj vse dela, da bi shujšal (telovadi na sobnem trenažerju, se vozi s kolesom po dvorišču), ne poskušajo ponuditi novega znanja, ampak želijo predvsem konstruirati ‘idealno podobo’, kaj je v tej družbi zaželeno in kaj je odvratno. V prispevku niso razen Vimpolškovih predstavljeni nobeni drugi pogledi, vrh tega pa mesto strokovnih definicij debelosti zasedejo Vimpolškove izjave, ko razla¬ ga o zdravstveni plati debelosti, kako “s kilažo raste pritisk, potem težje srce dela, ne odvaja pravilno vode [...] in s pomočjo Špeha, ki se še nalaga gor, si še čedalje težji.” Glas stroke je sicer vključen, vendar služi zgolj kot potrditev osebnih pričanj, kar se doseže s tehniko rezanja izjav specialistke interne medicine: “Gospod, ki ima tako močno povišano težo, rad je. Problem pri njem je pa ta, da ne samo, da TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Maruša PUŠNIK 278 rad okuša hrano, ampak da tudi potrebuje zelo velike količine hrane, da potem občuti zadovoljstvo oziroma občutek sitosti.” Glas stroke je v zgodbo zmontiran tako, da ‘problem’ personalizira in da potrjuje zdravorazumske predpostavke (pro¬ blem je v tem, da rad je). Vimpolškova osebna izpoved postane pojasnjevalni okvir družbenega reda, v skladu s katerim je debelost konstruirana kot problem. Estetizirani teksti gledalcem/kam nudijo ugodje, hkrati pa reproducirajo ideološki diskurz o normalnih telesih, saj se družbeni red kaže kot enostaven in transparen¬ ten. Takšen način žurnalističnega poročanja ne kaže na povezave med življenji pri¬ povedovalcev in širšim družbeno-političnim svetom. Zgodbe postajajo vedno bolj ločene od družbene totalitete, saj podrobno razkrivajo osebnosti nastopajočih, a ker se ne ozirajo na družbene ali kulturne reference, podajo zelo malo znanja o strukturni naravi dogajanja. Družbeni problemi in konflikti potemtakem dobijo pomen v perspektivi osebnih življenj. Takšen žurnalizem, ki je zaposlen predvsem s kreiranjem moralnega konsenza v družbi, ni progresiven in ne nosi naboja za spreminjanje družbenih odnosov, gledalcem/kam kvečjemu zagotavlja forum za sproščanje čustev pri vodenju njihovih lastnih življenj, ko jim ponuja ugodje in tako reproducira obstoječi družbeni red. Distanca in cinizem: radikalizacija kulturne razlike Folklorna kultura temelji na distanciranju od nepoznanega in drugačnega, saj ta mehanizem služi za poenostavitev kompleksnega sveta (prim. Bird, 1992 o kon¬ strukcijah opozicij v baladah in ljudskih govoricah 17. stoletja). Takšen ljudski mehanizem je pogosto uporabljen tudi v dokumentarnem žurnalizmu, saj se namesto k raziskovanju nepoznanega, h kontekstualiziranju drugačnosti, ali kot pravi Žižek, k podiranju pregrad med različnimi družbeno-simbolnimi univerzumi (2002: 283), zateka k radikalizaciji kulturnih razlik in h konstrukciji hierarhij. Pri tem je potrebno poudariti, da kulturna raznoterost postane označevalna in nepre¬ hodna razlika šele takrat, ko nosilci različnih kulturnih pomenov, prihajajoč iz raz¬ ličnih ideoloških univerzumov, prepoznajo določeno razliko kot družbeno pomembno za obstoj njihove skupnosti (prim. Jenkins, 1997). Prezir in distanco do nepoznanega in drugačnosti zasledimo tudi v prispevkih o pribežnikih, kot npr. pogosto objavljena pričanja Ljubljančanov o njihovih izkušnjah s pribežniki, ki živijo v azilnem domu v njihovi soseski: “Ti ljudje niso navajeni sploh ene nor¬ malne evropske kulture. To pa je dejstvo” (Tednik, TV SLOl, 5.10.2000). Izjava je del prispevka, objavljenega v Tedniku pred tako imenovanim ‘obratom v poroča¬ nju o pribežnikih’, ko se je novinarski ceh pod vplivom nevladnih organizacij, akti- TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK vističnih skupin akademikov ter drugih intelektualcev začel javno spraševati o rasi¬ stičnem diskurzu, ki ga reproducira.' 1 Poudariti je treba, da v tem primeru pravza¬ prav ni šlo za to, da bi novinarski ceh sprevidel lastno reprodukcijo rasističnega diskurza, ampak za to, da si je žurnalizem prisvojil zunanje ekspertne glasove, jih inkorporiral v svoj diskurz in jih reprezentiral kot lastni institucionalni glas. S tem je ohranil všečnost svoje naracije, ki so jo kritike zunanjih glasov že močno ogro¬ žale. Ugotavljamo namreč, da se je tudi po ‘obratu’ diskurz distanciranja v doku¬ mentarnem žurnalizmu reproduciral še naprej. Prispevek o pribežnikih, objavljen nekaj mesecev kasneje, pod krinko ‘obrata od rasističnega diskurza’ eksplicitno sicer poroča o ‘naši’ dobroti, “kako jim poma¬ gamo,” kot pravi novinar, ko policisti z lateks rokavicami pregledujejo pribežnike, jih slačijo, umivajo, preštevajo njihov denar, vendar taka vizualna dramatizacija implicite pripoveduje o preziru do teh ljudi, njihovih navad in promovira pomene o takih družbeno pomembnih razlikah, da te postajajo označevalne in zatorej neprehodne. Po drugi strani pa so reprezentacije v Tedniku in Preverjenem pri¬ bežnike in policiste vzpostavljale kot glavne akterje dogajanja, ko so konstruirale izredno stanje, s katerim imajo opraviti policisti: “Kako neznosne postajajo razme¬ re zaradi prebežnikov [...] številka je grozljiva, slovenski policisti so lani prijeli 35.734 prebežnikov [...] tudi med prazniki se naval ni ustavil [...] skratka pravo pre¬ seljevanje narodov [...] policisti morajo vedno več svojega časa posvečati ilegal¬ cem” (Tednik, TV SLOl, 11.1.2001). Na jezikovni ravni se konstruira drugačnost pri- bežnikov, hkrati s tem pa se policisti vzpostavljajo kot tisti, ki stvar ‘normalizirajo’, in zatorej kot pomemben vir za identifikacijo gledalcev/k. Na ravni teksta delujejo različne diskurzivne tehnike, ki fiksirajo meje med ‘nami’ in ‘njimi’. Taka je npr. raba strašljive horror filmske glasbe v stilu Alfreda Hitchcocka, ko domačin obmejne vasi na vprašanji novinarja, ki že implicitno podajata odgovore - “Slišite pogosto koga, da hodi okrog hiše?” in “Doma imate otroke, kako razlagate, kaj se dogaja ponoči okoli hiše” - odgovarja z opisi mimo¬ hodov pribežnikov ter vlomov v kleti, kamera pa pri tem snema razbito šipo in noge moškega, ki se približujejo osvetljenemu oknu domačinove hiše. To so igra¬ ni prizori, ki dogodek dramatizirajo in hkrati avtentizirajo, saj lahko gledalci/ke vidijo natanko tisto, o čemer pripoveduje domačin. Igrani prizori ustvarjajo učinek 5 Objavljene izpovedi tamkajšnjih prebivalcev potrjujejo tezo o pripisovanju takih pomenov določe¬ nim lastnostim, ki konstruirajo označevalno razliko med ‘nami’in 'njimi': “Pridejo v vrečah, pa z dekami, pa mi spijo odspodaj, pa zrejo, pa gate preoblačijo, pa štumfepreoblačijo, pa vse na mestu pusti. Pa se ušči- je, pet userje, pa gre. ” Novinarje prebivalcem postavljal vprašanja tako, da so se njihove izpovedi pona¬ vljale, kar je situacijo dramatiziralo. Ob tem pa so posnetki skupine Arabcev, Afričanov, ki so se sprehaja¬ li po ulicah, potrjevali izjave o enormnih množicah škodljivih pribežnikov. Kot na primer dialog: “Vam grozijo?", ja, ja, grozijo. Sploh črnci. Včeraj mi je ena baba iz torbe vzela eno kremo, pa mi, pa sem samo stala na balkonu. Pa sem pokazala, meni. Ja. Sem rekla, vrzi, če je polna, bom jo pa vzela. Saj me ni razu¬ mela. Saj ne razumejo nič, samo norce si delajo iz nas. Nesramni.", “Rekla stepa, da se jih bojite. ", ja, seve¬ da. Saj so žleht. Vam povem, da so žleht. Ti črnci so res že tako objestni rala/, in da bo on rekeI nam, naj sejebemo. Ne vem. On je tukaj naš gost, nemi, Mi smo tukaj doma" (Tednik, TV SI.OI, 5.10.2000). Diskurz distanciranja prevladuje tudi v drugih analiziranih prispevkih - Muslimani v Sloveniji: Doslej brez kon¬ fliktov (Preverjeno, POP TV, 16.10.2001), Izrael: Življenje po bombnem napadu (Preverjeno,-POP TV, 27.11,2001) itd. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Maruša PUŠNIK 280 realizma, saj konstruirajo Resnico, ko pri gledalcih/kah vzbujajo užitek ob pripo¬ vedni strukturi, kot da gledajo dejansko dogajanje. Pri tem smo opazili tudi preciz¬ no obdelano in dogajanju prirejeno barvno skalo, kjer izbor barv pomaga usmer¬ jati interpretacijo, saj so ti posnetki pepelnato sivi, temačni in motni, kar vzbuja srhljiv občutek. Nadalje je v prispevkih opaziti pogosto rabo ekstremnih bližnjih velikih planov pribežnikovih specifičnih delov telesa, obleke ali določenih dejanj, kot npr. obrazov, las, oči, vzdigujočih rok muslimana pri molitvi itd. Posnetki se osredotočijo na pribežnikovo različnost (na telesne značilnosti, kulturno pogoje¬ ne posege v telo, obleko), jo poudarijo in konstruirajo kot tako pomembno razli¬ ko, da ‘nas’ loči od ‘njih’. Takšno funkcijo opravljajo tudi tehnike zoomiranja njiho¬ vih umazanih, okrvavljenih delov teles ali strganih oblačil. Nasprotno pa so za pri¬ kaz pričanj domačinov, ki so dobro osvetljeni, rabljeni izredno dolgi srednji ali srednji bližnji plani, pri čemer je scena v ozadju skrbno izbrana (otroška igrala, parki, drevje) in je barvno zelo izstopajoča (žive barve), kar jih konstruira kot vero¬ dostojne osebe. Prav tako so policisti, domačini in državni uradniki ponavadi posneti s statično kamero, medtem ko se pribežnike in igrane prizore snema s pre¬ mikajočo kamero. Učinek različnih rab kamere je v tem, da gledalci/ke to vidijo kot umirjenost, stabilnost in red nasproti neredu ter neurejenosti. Ob domačinovih pričanjih o preteklosti brez pribežnikov zasledimo tudi tehnike ‘ugašanja’ slike, prelivanja barv in rabo črno-belih ter upočasnjenih posnetkov. Omenjene tehnike idealizirajo določene podobe in upravljajo s pogledom gledalca/ke, saj jim esteti- zirani teksti narekujejo, kaj in kako videti. Poleg natančno načrtovane montaže, ki v zgodbo ‘nevidno’ vključi igrane pri¬ zore, tako da gledalci/ke zaporedje posameznih prizorov razumejo kot koherent¬ no celoto in verjamejo v realnost konstruiranega sveta, da je zgodba natančna pre¬ slikava prihoda pribežnikov v Slovenijo, je potrebno omeniti še koordinirano giba¬ nje kamere. S kadra moškega, ki se je v mraku približeval hiši domačina, je kame¬ ra počasi prešla na podobo umazanih nog in rok, kako je s silo poskušal vstopiti v hišo, in na pogled na okolico z njegove perspektive. Natanko ta prehod s point-of- view kadra na subjektivni posnetek, ko gledalčev/kin pogled sovpade s pogledom akterja, pritegne gledalce/ke v svet zgodbe, saj jim ponuja svojevrsten užitek ob gledanju. Do vrhunca pa je prišlo, ko se je zoomiranje nog in rok izmenjevalo s posnetki prižganega TV in članov družine v dnevni sobi. To sproža neskladje med vednostjo gledalca/ke in domačinov v hiši, saj gledalec/ka zaradi gibanja kamere ve več kot domačini, in sicer, da se dogaja nekaj strašnega, da pribežnik vlamlja v njihovo hišo. Vloma se ne prikaže, da gledalci/ke sami sklepajo, kaj se ponavadi zgodi v takih situacijah. Take reprezentacije kriminalizirajo vse pribežnike, saj posamični vlomi postanejo ‘splošna Resnica’ o pribežnikih. Izdatna raba subjektiv¬ ne kamere z gledišča pribežnika vleče gledalce/ke v njegov položaj in jih napelju¬ je k temu, da spremljajo vlom skozi oči pribežnikov. Gibanje kamere potemtakem krepi identifikacijske procese, saj so ti prizori za gledalce/ke prijetni, kar pospeši njihovo identifikacijo z ogroženimi osebami v hiši, na osnovi česar se identificira¬ jo z ‘našo’ skupnostjo in iz nje izločijo vse pomembno različne/ 7 Takšno gibanje kamere je značilno za Hitchcockove filme, npr. Psiho, Dvoriščno okno. Tudi v pri¬ spevkih o pribežnikih le prizore spremlja grozljiva glasba, kar napetost še poveča, gledalcem/kam pa nudi užitek. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK Če se je po ‘obratu’ iz Tednika in Preverjenega umaknil vulgaren in rasističen ‘glas z ulice’, pa to še ne pomeni, da se je umaknil tudi diskurz distanciranja, ki pro¬ izvaja kulturne tujce. Ta se je zamaskiral, prenesel se je na subtilnejšo raven. Kot smo pokazali, ga lahko še vedno sledimo na ravni estetike teksta. Rasistični diskurz se je devulgariziral in tudi vloga ‘uradnih glasov’ policistov, predstavnikov vladnih institucij, državnih služb, združenj itd. kot primarnih določevalcev družbenih dogodkov se je dobro zamaskirala. “Takšni institucionalni predstavniki so ‘poob¬ laščeni’ zaradi njihove institucionalne moči in položaja ter tudi zaradi njihovega ‘reprezentativnega’ statusa” (Hall in drugi, 2000: 649). Zgodba o pribežnikih svojo ‘pristranskost’ zakriva s sklicevanjem na avtoriteto institucionalnih predstavnikov, katerih definicija ‘problema pribežništva’ postane primarna definicija in postavi temelje za njegovo nadaljnjo obravnavo. Reprezentacije policijskih akcij in zavez¬ ništev domačinov pričajo o kolektivni družbeni akciji ljudi, kjer se ljudstvo brani pred zunanjim sovražnikom. V takem kontekstu tudi prisilni ukrepi (zaklepanje pribežnikov v marice, pridržanje pribežnikov v prostorih za streznitev, zasliševa¬ nja) postanejo legitimna sredstva za vzpostavljanje stanja ‘normalnosti’. Reproduciranje distance v teh oddajah disciplinira pripadnike določene kolektivi- tete, ko postavlja ekskluzivni okvir za interpretacijo - vzbuja strah in gnus pred pri- bežniki ter hkrati simpatijo in sočustvovanje z domačini. Preprečuje pa razvoj argu¬ mentacije in kritične debate, ki bi lahko razjasnili ozadje ter demonstrirali konstru- iranost neprehodnih razlik, iz katerih izhajajo rasizem in druge ksenofobije. Skeptičnost in vdanost v usodo V dokumentarnem žurnalizmu zasledimo tudi skeptično držo in naslonitev na neizbežnost usode. Tak je tudi že omenjeni prispevek o invalidu, saj pripovedna struktura - kar najbolj očitno nakazujeta začetek in konec: “Življenje piše svojo pot usode” in “Tako ostaja zgodba nedokončana” - sloni na dvomu v pravičnost inva¬ lidske komisije in na prepričanju, da se nič ne da spremeniti. Namesto da bi dvom služil kot podlaga za razvoj novega znanja, npr. kje so vzroki, kaj lahko naredimo itd., pa ponavljajoče promovira pomene o mukotrpnem položaju invalida. Skeptična in fatalistična drža sta najbolj razvidni v vlogi voditeljev, ki sta edina gla¬ sova v oddajah, ki gledalce/ke neposredno ogovarjata iz oči v oči. To jima daje sta¬ tus zaupanja vrednih oseb in zgodbi priskrbita verodostojnost, da morala te zgod¬ be živi še naprej v mislih gledalcev/k. Ponudita jim položaj, od koder se lahko vple¬ tejo v zgodbo, saj se počutijo neposredno ogovorjene in lahko sočustvujejo. Pri tem pogosto rabita ljudske reke in zdravorazumske predpostavke. Navajamo nekaj primerov, ki smo jih iz oddaj izbrali naključno: to lahko doleti tudi vas, dragi gle- dalci/ke; le upajmo, da se bodo razmere izboljšale in se bo kaj spremenilo; nikoli ne veš, na katerem koraku te doleti; usoda tepe itd. Ali v primeru prispevka o inva¬ lidu: “Vsekakor bomo na epilog te zgodbe pozorni, seveda predvsem zato, ker je v podobnem položaju kot gospod Zrimšek še kar nekaj ljudi.” Skeptična drža in fatalistične izjave vpletejo gledalce/ke v zgodbo, da se ti zamislijo v skupnost pri¬ zadetih, trpečih in nemočnih pripadnikov, saj v njihovih mislih obstaja predstava, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Maruša PUŠNIK 282 da hkrati z njimi sočustvujejo tudi drugi gledalci/ke. Kreira se občutek skupnih usod in povezanosti gledalcev/k. Dvom se izraža tudi prek rabe sodb in pogojnih stavkov, če navedemo primer iz prispevka o invalidu: “Ni pravično, da ne dobi, kar mu pripada [...] Ko bi mi vsaj razložili, kakšen je vzrok.” Tudi vizualna retorika lahko krepi dvom, kot npr. v pri¬ spevku o pribežnikih podobe ob cesti premikajoče se kolone pribežnikov in posnetki pribežnikov, ki kot da brez konca izstopajo iz nagnetene marice, sproža¬ jo pomene, ki dvom, da se bo “ta naval sploh kdaj ustavil”, kot pravi novinar, okre¬ pijo. Takšno vlogo odigra tudi pogosto rabljena vprašalna oblika v teh oddajah. Gledalci/ke se na podlagi vprašanj počutijo vpoklicani, da mislijo, sočustvujejo itd. in se tako povežejo v skupnost ogroženih in nemočnih državljanov: “Kako pa se počutijo tamkajšnji prebivalci? [...] Ali se bodo razmere izboljšale?” Naslonitev na skeptičnost in vdanost v usodo okrepi gledaičev/kin strah, jezo, žalost in skupne vezi, saj jim pomaga razumeti svet kot npr. trpljenje zaradi biro¬ kracije oziroma kot nenehno ogroženost zaradi pritiska pribežnikov. To gledal- ce/ke subjektivira na take položaje, da svoja življenja vidijo kot strukturno trpljenje oziroma kot strukturno ogroženost, zaradi česar se čut po pripadanju h kolektivi- teti še okrepi. Težnja k skeptičnosti v Tedniku in Preverjenem nima emancipacij¬ skega značaja, ki bi kritiziral družbeni status quo in ki bi bil sposoben razkrivati hegemone norme in vrednote, ampak je tesno povezana s fatalizmom in služi reproduciranju ‘normalnosti’, saj ta težnja odseva statično in reakcionarno družbe¬ no držo. Skepsi v dokumentarnem žurnalizmu potemtakem ne moremo pripisati takšne subverzivne narave, kot jo v modelu aktivnega občinstva predpostavi Fiske, ki pravi, da v popularnem žurnalizmu ta proizvaja skeptične subjekte, ki kritično reflektirajo obstoječe družbeno stanje (1992: 47). Ugotavljamo namreč ravno nasprotno, da naslonitev na dvom namesto kritične analize gledalcem/kam vsilju¬ je le snov za čut po skupnem pripadanju. Dvom realnost organizira tako, da se zdi, kot da usodi ne moremo ubežati in da vedno na ‘nas’ nekaj pritiska. Tednik in Preverjeno tako bolj kot kritične državljane vzgajata poslušne in pasivne državlja¬ ne, saj njihove poglede in akcijo projicirata v prihodnost, ko jim ponujata snov za fantazije ter ugodje. 8 Politični konsenz: pripoved za skupno ‘normalno’ Stvar Moralizacija se v Tedniku in Preverjenem reproducira prek rabe zasebnega jezika in folklornih elementov, kot so dekontekstualizirane individualne pripove¬ di, emocionalni izbruhi pripovedovalcev/k osebnih zgodb, skeptičnost, vdanost v usodo in distanciranje, ki postajajo ekskluzivni načini pripovedovanja zgodb. Kombinacija podajanja evidenc prek naslova prispevka ali novinarjeve pripovedi (npr. strah domačinov pred pribežniki; težko življenje invalida) in estetiziranja teh 8 Omenimo še nekaj prispevkov, ki prek skeptičnosti in fatalizma reproducirajo moralizacijo, npr. Obup: Kajn greš, slovensko kmetijstvo? (Tednik, TV SLOJ, 13-2001), Policijsko nasilje: Ko lepe država (Preveijeno, POP TV, 27.11.2001), Črni scenarij (Preverjeno, POP TV, 2.10.2001) itd. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK evidenc prek omenjenih diskurzivnih tehnik (npr. zoomiranje razbitih šip na hišah domačinov in spremljajoča strašljiva glasba; zamegljeni posnetki imena predsedni¬ ce invalidske komisije in begajoči pogled kamere po kupih njenih dokumentov nasproti bližnjim posnetkom invalidovih solznih oči ob crescendo žalostni glasbi) kreira dramatičnost prispevkov z namenom vzbujanja čustev in simpatij pri gledal- cih/kah. Reprezentacije Tednika in Preverjenega dajejo žanru dokumentarnega žurnalizma poseben estetski pečat, kar se odraža v precizno izbranih kotih kame¬ re, v uravnoteženi kompoziciji slike z nadzorovano barvno skalo, v skrbno zama¬ skiranih igranih prizorih, v natančno sestavljenem bližnjem posnetku, v premišlje¬ ni montaži sekvenc prizorov, v razpoloženje ustvarjajoči izbrani glasbi v ozadju itn. Na osnovi takšnih reprezentacij se reproducira diskurzivna sfera, znotraj katere ni prostora za alternativne poglede, ampak le za vzpostavitev stanja ‘normalnosti’. Tednik in Preverjeno niti kot sistema reprezentacij niti kot narativni strukturi nista sposobna izražati kritike ali nasprotovati dominantnim vrednotam. Kakšen politični konsenz potemtakem reproducirajo te diskurzivne strategije v Tedniku in Preverjenem? Četudi oddaji ne govorita dosti o temah državotvorne politike, pa se njuna političnost kaže v reproduciranju moralnih sodb, ki konstrui¬ rajo hierarhije, zavezništva, opozicije v družbi. Moralne sodbe, vzpostavljene prek omenjenih diskurzivnih strategij, reproducirajo disciplinirajoča diskurza - DISKURZ MORALE ZAHODNIH DRUŽB in DRŽAVOTVORNI (NACIONALISTIȬ NI) DISKURZ. Oba diskurza disciplinirata gledalce/ke v subjekte zahodne civiliza¬ cije oziroma v nacionalne subjekte (glej Chouliaraki, 2000 o delovanju disciplinira¬ jočih diskurzov v novicah). Politični projekt dokumentarnega žurnalizma ni v vzpostavljanju konsenza na podlagi argumentacije in pospeševanja javne kritične debate, ampak na podlagi moraliziranja, kaj je prav in kaj narobe v tej družbi, kak¬ šen je zaželen in kakšen nezaželen videz, kdo je ‘naš’ in kdo je Drugi. Moralizacija kot politični projekt je pravzaprav estetski projekt, saj je ‘prepričljiva slovenska realnost’ učinek opisanih diskurzivnih tehnik oz. strategij. Rečeno z Laclauom, vse omenjene strategije proizvajajo kolektivno voljo. Ta pa se napaja ob reprezentaci- jah, ki hkrati konstruirajo ‘našo normalnost’ in tudi ‘njihovo nenormalnost’. Slovenska nacionalna identiteta, utemeljena na zahodni morali, je konstruirana na podlagi “verige enakosti”, pri čemer hegemonski režim v semantičnem polju reprezentacij teh oddaj sebe definira kot pozitivnega, s tem ko konstitutivnemu Drugemu pripiše negativne lastnosti. Reprezentacije umazanih pribežnikov ali debelega moškega predpostavljajo, da ta reprezentirana posamičnost predstavlja univerzalnost - verigo drugih podobnih lastnosti in značajev. Take reprezentacije promovirajo pomene, da pribežniki ogrožajo ‘našo’ skupnost, pospešujejo krimi¬ nal, da ‘nam’ odžirajo denar, ali pa, da so debeli ljudje škodljivi za družbo, saj potrošijo več denarja iz državne blagajne zaradi zdravstvenih težav. Posamičnost stoji za univerzalnost: “Načini reprezentacije so vendar le obstoječe posamičnosti. Tako mora eden izmed njih postati reprezentacija celotne verige. To je nedvomno hegemonsko dejanje: telo posamičnosti nase prevzame funkcijo univerzalne reprezentacije” (Laclau, 2000: 302-303). Na taki podlagi reprezentacije v Tedniku in Preverjenem reproducirajo moralo ‘naše skupnosti’, ki jo reprezentira tista veriga enakosti, ki govori o kulturnih tujcih, barbarih, antagonistih in o ‘nenormalnih’. S 283 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Maruša PUŠNIK 284 pomočjo induktivne metode se te posamičnosti prenesejo na univerzalno raven, na univerzum vseh, ki so zunaj ‘naše normalnosti’, in zato postavljamo zidove ter okope okoli ‘enklave normalne našosti’. Žurnalistična naracija konstruira radikal¬ ne tujce in jih drži na zadostni distanci, s tem ko vsili prave zastopnike ‘naše skup¬ nosti’. Če parafraziramo Žižka (2002), gre za (nacionalistični) ideološki trening, saj se na osnovi verige enakosti gledalci/ke zamišljajo v enotno skupnost. Naštete diskurzivne tehnike oz. strategije estetizirajo tekste in natanko takrat, ko estetizirani teksti mobilizirajo le čustva in simpatije gledalcev/k, izključijo mož¬ nost za oblikovanje alternativnih pogledov. Takšne reprezentacije reproducirajo diskurz zahodne morale in nacionalistični diskurz na podlagi moralnih sodb, saj oba disciplinirajoča diskurza določata, katere prakse in vrednote so ‘nam’ kultur¬ no tuje (kot npr. proizvajanje kulturne diskrepance med moralnimi vrednotami Slovencev-Zahodnih družb in moralnimi vrednotami Jugoslovanov-Afričanov- Drugih: pribežniki so barbari, debelost je nenormalna, invalidska komisija je zlo¬ bna itd.). Tako vzpostavljen politični konsenz pa gledalcem/kam ponudi položaj civiliziranega nacionalnega subjekta ter disciplinira njihova telesa v ‘normalne Slovence’, ki se morajo braniti pred ogrožajočimi Drugimi. Artikulacija političnega konsenza je generična lastnost žurnalizma nasploh. Vendar v Tedniku in Preverjenem ta konsenz ni proizvod argumentacije, soočenja alternativnih pogledov in kritičnega preiskovanja, ampak nastaja v sferi ideoloških diskurzov, ki družbe ne zrcalijo kot kompleksne mreže odnosov, ampak reducira¬ jo njeno delovanje na preprosta binarna nasprotja (‘mi-normalni-dobri’ vs. ‘oni- nenormalni-zlobni’). V kontekstu povedanega pa lahko Preverjeno in Tednik, kljub ‘edinstvenemu’ poslanstvu razvijanja kritične analize in poglobljene preiskave, umestimo v širši okvir žurnalizma v slovenskem prostoru. Po Zelizerjevi (1997) so novinarji/ke in voditelja teh oddaj del interpretativne skupnosti. Člani/ice žurnali- stične interpretativne skupnosti si delijo podobne vrednote, predpostavke in skupni okvir za interpretacijo, saj novičarske vrednote Tednika in Preverjenega izvirajo iz širše interpretativne skupnosti (Zelizer, 1997). Ugotavljamo torej, da arti¬ kulacija političnega konsenza prek reproduciranja moralizacije ni značilna le za Tednik in Preverjeno, ampak postaja že kar generična lastnost žurnalizma v Sloveniji nasploh. Slovenski žurnalizem ne predstavlja sfere, kjer bi se odvijali družbeni boji in kjer bi zorel radikalni demokratični projekt - čeprav se nenehno predstavlja kot kritični forum in kot pes čuvaj v družbi. Zatorej ni sposoben rearti- kulirati svojih občinstev v kritične državljane, v kritično javnost. Bodisi aktualno- dokumentarne oddaje na komercialni televiziji bodisi javna nacionalna televizija ali celo nekateri samodeklarirani ‘levo-kritično’ usmerjeni mediji pod pretvezo radikalnosti, kritičnosti, antikomercialnosti, (neo- in post-) levosti reproducirajo zdravorazumske diskurze in oblastne mehanizme. Tak žurnalizem pa ne predstav¬ lja družbenokritične, transformativne sile, saj si emancipacijske predstave lahko zamišlja samo v kategorijah hegemonih diskurzov. Nacionalizem in diskurz mora¬ le zahodnih družb tako postaneta dizajnerska projekta, ki se uresničujeta prek estetike teksta, novičarski delavci pa postajajo zahodnomoralotvorni in državo¬ tvorni delavci, ki ne formulirajo nikakršne kritike družbenega sistema in razmerij, saj so izgubili distanco do sebe in do sistema, ki jih je sproduciral kot nacionalistič- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Maruša PUŠNIK no in zahodnomoralno usmerjene nekritične novičarske delavce. Jezik žurnalistič- nih tekstov je potemtakem odsev jezika oblastnih diskurzov, razraščenega v mikro pore družbe, in reproducira obstoječi režim resnice: “Moč besed ni nič drugega kot oblast, ki je bila govorcu zaupana, in njegov govor - ki je bistvo njegovega diskurza in neločljivo njegov način govora - ni nič več kot pričanje in ena izmed mnogih garancij poslanstva, za katerega je pooblaščen” (Bourdieu, 1994: 107). Nevarnosti pojava take vrste žurnalizma pa ne tičijo že a priori v rabi folklornih elementov ali personalizacije. Nevarnost vidimo predvsem v tem, da to postaja edini način pripovedovanja zgodb, ki pa združen z iluzijo o objektivnem poroča¬ nju, podobo kompleksne realnosti kot črno-bele še bolj okrepi. Dokumentarni žurnalizem naj bi ponujal svojevrstno ugodje, a ob tem tudi analizo in interpreta¬ cijo, zatorej bi moral elemente folklore in oralne kulture v narativni strukturi pove¬ zati s kritično analizo dogajanja. Tako bi pozval gledalce/ke k bolj aktivnemu sode¬ lovanju pri razvijanju demokratičnega javnega foruma. Oddaji Tednik in Preverjeno pa kreirata spektakel in pripovedujeta dekontekstualizirane zgodbe, prepričani, da ‘realnost’ le objektivno odsevata. Prav zato sta bolj kot forum anali¬ tičnega diskurza, ki naj bi v družbi krepil kritično debato, estetizirani urbani legen¬ di o ‘naši normalnosti’ in ‘naši skupnosti’. LITERATURA Barthes, Roland (1993): Mythologies. New York: The Noonday Press. Bird, Elizabeth S. (1992): For Enquiring Minds: A Cultural Study of Supermarket Tabioids. Knoxville: University of Tennessee Press. Bird, Elizabeth S. (1998): News We Can Use: An Audience Perspective on the Tabloidisation of News in the United States. Javnost/The Public 5 (3): 33-49. Bourdieu, Pierre (1994): I.anguage and Symbolic Power. Cambridge: Polity Press. Chouliaraki, Lilie (2000): Political Discourse in the News: Democratizing Responsibility or Aestheticizing Politics? Discourse & Society 11(3): 293-314. Fiske,John (1992): Popularity and the Politics of Information. V P. Dahlgren in C. Sparks (ur.), Journalism and Popular Culture, 45-63. London: Sage. Foucault, Michel (1992): The Archaeology of Knowledge. London: Routledge. Foucault, Michel (2000): The Subject and Power. V P. Rabinow (ur.), Power: Essential Works of Foucault 1954-1984, 326-348. New York: The New Press. Hall, Stuart (1997): Introduction. V S. Hall (ur.), Representation: Cultural Representations and 8ignifying Practices, 1-11. London: SAGE in The Open University. Hall, Stuart; Critcher, Chas; Jefferson, Tony; Clarke, John; Roberts, Brian (2000): The Social Production of News. V P. Marris in S. Thornham (ur.), Media Studies: A Reader, 645-652. New York: New York University Press. Hartley, John (1996): Popular Reality: Journalism, Modernity, Popular Culture. London: Arnold. Jenkins, Richard (1997): Rethinking Ethnicity: Arguments and Explorations. London: Sage. Laclau, Ernesto in Mouffe, Chantal (1987): Hegemonija in socialistična strategija: k radikalni demokratični politiki. Ljubljana: Partizanska knjiga. Laclau, Ernesto (2000): Constructing Universality. V J. Buder, E. Laclau in S. Žižek (ur.), Condngency, Hegemony, Universality: Contemporary Dialogues on the Left, 281-307. London: Verso. 285 TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 2/2003 Maruša PUŠNIK 286 Langer, John (1992): Truly Awful News on Television. V P. Dahlgren in C. Sparks (ur.), Journalism and Popular Culture, 113-129. London: Sage. Macdonald, Myra (1998): Pcrsonalisation in Currcnt Affairs Journalism. Javnost/The Public 5 (3): 109-126. Nealc, Steve (2001): Melodrama in solze. V K. H. Vidmar (ur.), Ženski žanri: spol in množično občinstvo v sodobni kulturi, 61-83. Ljubljana: ISH. Robins, Kevin (1994): Forces of Consumption: From thc Symbolic to Psychotic. Media, Culture & Society 16 (4J449-468. van Zoonen, I.iesbet (1998): An Unreliable, Professional, Heroic, Marionette: Structure, Agency and Subjectivity in Contemporary Journalism(s). European Journal of Cultural Studies 1 (1): 123-143. Zelizer, Barbie (1997): Journalists as Interpretive Communities. V D. Berkowitz (ur.), Social Meanings of News, 401-419. London: Sage. Žižek, Slavoj (2002): Edini dobri bližnjik je mrtvi bližnjik. Problemi 40 (1-2): 281-301. ANALIZIRANI VIRI Preverjeno, POP TV, 2.10.2001 (Črni scenarij; novinarki Irena Filipovič in Damjana I.eupošek) Preverjeno, POP TV, 16.10.2001 (Muslimani v Sloveniji: Doslej brez konfliktov; novinarka Irena Pan) Preverjeno, POP TV, 27.11.2001 (Izrael: Življenje po bombnem napadu; novinar Edi Pucer) Preverjeno, POP TV, 27.11.2001 (Policijsko nasilje: Ko tepe država; novinarka Damjana Bakarič) Preverjeno, POP TV, 27.11.2001 (Transplantacije organov; novinarka Irena Pan) Tednik, TV SLOl, 5.10.2000 (Begunci: V Šiški vre; novinar Kir Clar) Tednik, TV SLOl, 11.1.2001 (Prebežniki: Na meji; novinar Matjaž Frangež) Tednik, TV SLOl, 25.1.2001 (Spor: Moteči erotični pripomočki; novinar Matjaž Frangež) Tednik, TV SLOl, 1.3.2001 (Obup: Kam greš, slovensko kmetijstvo?; novinar Bojan Peček) Tednik, TV SLOl, 1.3.2001 (Podjetništvo: Verjel obljubam in propadel; novinarka Mojca Blažej Circj) Tednik, TV SLOl, 22.3-2001 (Invalidska: Z nogami ali brez, dodatek je enak; novinarka Danica Lorenčič) Tednik, TV SLOl, 22.3.2001 (Adijo, dobrote: Debelost je sladka, a nevarna; novinarka Simona Habič) Tednik, TV SLOl, 29.11.2001 (Litostroj: Vdova išče pravico; novinarka Mojca Blažej Cirej) TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Breda LUTHAR ' PRODUKCIJA LOKALNE SLAVE IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Povzetek. Danes je velik del medijskega diskurza o indivi¬ dualnosti organiziran skozi reprezentacijo slavnih. Članek obravnava fenomen lokalnega zvezdništva v popularni medijski kulturi. Posebej nas zanima produkcija in repre- zentacija politikov in novinarjev, torej nosilcev institucio¬ nalne in definicijske moči kot medijskih osebnosti v ženskih revijah za množični trg. Zanimala nas bo narava diskur- zivnega režima, na podlagi katerega so lokalne osebnosti upovedovane v svoji zasebni sferi, ter vloga teh reprezenta- cij v procesu “nastajanja naroda” v devetdesetih letih, V članku namreč izhajamo iz predpostavke, daje javnost bolj diskurzivno kot demografsko dejstvo. To pomeni, da so “slovenski ljudje” oblikovani skozi način, na katerega so reprezentirani in na katerega se govori v njihovem imenu. Na tem primeru želim pojasniti, kako zgodbe o reprezenta¬ tivnih Slovencih v popularni kulturi definirajo “slovenskega človeka” in javno kulturo tako, da oblikujejo svet, ki je občinstvu skupen ter začrtuje meje definicijam individualne in kolektivne normalnosti v lokalni javni kul- turi. Ključni pojmi: zvezdništvo, javna kultura, lokalno/global¬ no, ženske revije, humanizacija, personalizacija, zvezdni¬ ški tekst, produkcija individualnosti, produkcija skupnosti. Uvod: slava in kolonizacija imaginacije V zadnjih petnajstih letih se je javna govorica medijev v Sloveniji bistveno spre¬ menila. Ključne spremembe zadevajo dramatizacijo družbe in humanizacijo insti¬ tucij s pomočjo personalizacije, rutinsko reduciranje strukturne logike družbe na individualne motivacije in nasploh tematizacijo realnosti skozi osebno izkušnjo. Skratka, različni vidiki zasebnega so postali prevladujoči kulturni diskurz v družbi. En vidik teh sprememb je vzpon “navadnega človeka” v žurnalističnem upovedo- vanju družbe, drug vidik pa medijska produkcija slavnih posameznikov. Začel se je širiti obseg tistih medijskih vsebin, ki se v različnih žanrih ukvarjajo z recikliranjem globalnih zvezd in s konstrukcijo lokalnih osebnosti. Obenem pa se je povečalo ' Dr.Breda Lutharje docentka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, 287 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 str. 287-312 Breda LUTHAR 288 število novih medijev, katerih glavni posel je produkcija in tematizacija “slavnih” ali “poznanih” ljudi. Slovenski mediji so torej v zadnjih desetih letih izumili Slovensko Družbo in njene reprezentativne posameznike. Te spremembe javnega jezika, ki so se začele v drugi polovici osemdesetih let, zares pa so se uveljavile v devetdesetih letih, so tesno povezane s političnimi spremembami in komericalnim interesom medijev in kulturnih industrij, ki jih mediji komentirajo. Po drugi strani pa je zvezd¬ ništvo kot standardizirano ustvarjanje reprezentativnih posameznikov vidik širše kulturne transformacije v načinih konstitucije subjekta ali v proizvodnji individual¬ nosti. Skratka, velik del medijskega diskurza o individualnosti je v Sloveniji, tako kot drugje, prevladujoče organiziran skozi reprezentacijo slavnih. Splošno vodilo tega besedila bo vprašanje, kakšno javno kulturo oblikuje reprezentacija slavnih ali “poznanih” posameznikov (torej zvezdniški diskurz) v nekem konkretnem historič¬ nem trenutku. Razumevanje pojma javne kulture si bomo v ta namen sposodili pri D. Chaneyu (1993:121), ki jo definira kot “...obliko skupnosti, ki si deli sredstva zaba¬ ve, izbor javnih osebnosti in diskurz državljanstva.” Naša predpostavka je, da javno kulturo virtualno zastopajo in jo obenem proizvajajo njeni izbrani reprezentativni predstavniki, kot so ozgodbeni in vizualizirani v popularnih medijih. Proizvajajo jo torej (tudi) zgodbe o individalnosti in kolektiviteti, kot jih pripovedujejo zgodbe o slavnih ljudeh. V tem besedilu nas bo fenomen lokalnega zvezdništva in značilno¬ sti “zvezdniških tekstov” 2 zanimal kot projekcija skupnostnih idealov. Zvezdniški sistem je namreč v glavnem metafora za svobodo in moč posameznika. V tem smis¬ lu so zvezdniški teksti diskurzi o individualnosti, zvezde in javne osebnosti pa “reprezentativne subjektivitete”, torej akterji, ki reprezentirajo/stojijo za ljudi. Po drugi strani pa je zvezdniški diskurz tudi vir konstituiranja kolektivitet oz. zamišlje¬ nih skupnosti. Ali kot bi dejal G. Turner (2001:15): “... zveza med produkcijo slavnih in konstrukcijo skupnosti je morda bolj neposredna kot si ponavadi mislimo”. J. B. Thompson pa, v podobni maniri kot Anderson, ko govori o zamišljeni skupnosti, pravi: “Figure, ki se pojavljajo v filmih in televizijskih programih, postanejo skupne referenčne točke za milijone posameznikov, ki med seboj ne bodo vzpostavili nobenega neposrednega stika, vendar pa jih zaradi participacije v medijizirani kul¬ turi povezuje skupno izkustvo in kolektivni spomin” (1990: 163). Da bi ugotovili kakšno obliko javne kulmre sooblikujejo lokalne javne osebno¬ sti, ki jih ustvarja in reciklira lokalna/nacionalna medijska kultura, bo potrebno ugotoviti, na podlagi kakšnega diskurzivnega režima se te upovedujejo. V ta namen bomo naš pogled zožali in medijsko reprezentacijo slavnih obravnavali v njenih najbolj simptomatičnih značilnostih v času “nastajanja slovenskega naroda” v devetdesetih, torej času najbolj intenzivnih kulturnih bojev za redefiniranje indi¬ vidualnosti in skupnosti in preoblikovanja pojmovanja “doma”. Natančneje, spra¬ ševali se bomo po diskurzivnem režimu, ki uokvirja konstrukcijo in reprezentaci¬ jo slovenskih politikov in novinarjev (torej institucionalne in simbolne elite) kot “medijskih osebnosti” v ženski reviji Jana in vlogo teh reprezentacij v produciranju 2 Z uporabo pojma zvezdniški tekst želimo poudariti fikcijsko naravo zvezd. Zvezda ali osebnost nam je dostopna le skozi medijsko reprezentacijo, saj šele režim reprezentacij e osebo konstituira kot zvezdo. Slednje obstajajo torej le kot podobe in zgodbe v medijskih tekstih ali, kot pravi D. Boorstin, kotpsevdodo- godki brez snovne kvalitete (D. Boorstin, The Image, 1961). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Breda LUTHAR naroda kot simbolnega doma . 3 * Politično in novinarsko polje sta postali v devetde¬ setih namreč ključni lokalni kulturni industriji, iz katerih se rekrutirajo lokalni slav¬ ni kot reprezentativni, toda tipični predstavniki družbe. Ključni sestavni del nacio¬ nalne Mi-skupnosti so postale medijske podobe reprezentativnih “običajnih državljanov” in njihovih reprezentativnih “običajnih družin”. Revija Jana je ženski tednik za množični trg in ima z drugo največjo revijalno naklado v državi.' Vse do konca devetdesetih let je imela osrednjo tematizacijsko funkcijo ne le v ustvarjanju in narativizaciji lokalne slave in podob tipičnih, a reprezentativnih slovenskih dru¬ žin, temveč tudi v konstituiranju personaliziranega žurnalističnega diskurza nasploh . 5 Dolga leta je bila kulturna institucija ključna za definiranje “problemov navadnega človeka”, kot prva revija, ki je v času socializma v slovenski žurnalizem uvedla personalizacijo in melodramatično človeško zgodbo, kasneje pa je imela osrednjo vlogo v vzpostavljanju, kroženju, reproduciranju in interpretiranju lokal¬ nih javnih osebnosti v njihovi zasebni sferi, in torej v oblikovanju lokalne javne kul¬ ture, nocije normalnosti in koncepta državljanstva. V reviji se jezik personalizirane¬ ga in melodramatičnega upovedovanja realnosti začne bolj izrazito uveljavljati v osemdesetih letih. Do konca osemdesetih let dobi konstrukcija in reprezentacija javnih osebnosti osrednjo vlogo v Janini različici “zgodbe o našem narodu”. Prvič, v začetku osemdestih (torej deset let pred razpadom Jugoslavije in pred politično artikulacijo nacionalizmov) je tematizacijo jugoslovanskih osebnosti zamenjala produkcija in tematizacija pomembnih in slavnih Slovencev, obenem pa se je zače¬ la v devetdesetih letih, poleg lokalne pop kuture, uveljavljati najprej politika, potem pa še žurnalizem kot polji, iz katerih se rutinsko rekrutirajo domače slavne osebnosti. Te spremembe je spremljal zaton zgodb o slavnih iz visoke kulture ali znanosti. Lahko bi rekli, da so se je v Jani in v lokalnih medijih nasploh medijske reprezentacije slave pomanknile od velikih ljudi k velikim imenom oz. od “herojev produkcije” (znanstveniki, državniki, umetniki, poslovneži) k “herojem potrošnje” (zvezde športa, filma ali pa karikature herojev produkcije ). 6 Izpodrivanje “herojev 3 Analiza je utemeljena na pregledu vseli številk revije od njenega nastanka v letu 1971 do leta 2002. Posebej smo se osredotočili na tematizacijo elit v ključnih devetdesetih letih, za analizo pa izločili zgodbe v letih 1990. 1991 1995 in 1998. ’ Tudi podatki, pridobljeni z raziskavo Življenjski stili v medijski družbi (2002) kažejo na reprezen¬ tativno vlogo revije v oblikovanju kulturnega nacionalizma devetdesetih let in oblikovanje nove nocije “simbolnega doma” s pomočjo reprezentativnih posameznikov. Kulturna potrošnja in vrednotna stališča bralk so izrazilo lokalistična. in predpisoval na. 5 Jana je začela izhajati leta 1971. Po nakladi jo med revijami prehiteva le Lady (ustanovljena 1991), kije neke vrste tabloidni podaljšek Jane. Glej Raziskava medijev v Sloveniji, 2001/02, številka 19, IRM, Ljubljana 2001, str 64-65. V letu 2001 njen doseg znaša 12,7%. Za primerjavo naj naštejemo branost nekaterih drugih: Naša žena 7,7%, Modna Jana 2,8%, Smrklja 8,0%, Stop 7,3%, Mladina 6,3% ter Lady 14,4%. Jana je sicer ženska revija, sama se pod naslov podpisuje kot “slovenska družinska revija”, tretjina njenih bralcev pa je moških. 6 Glej Loetventhalovo znamenito analizo biografskih zgodb iz prve polovice 20. stoletja (1961). Podobno M. Peatherslone trideset let kasneje (1995:54) meni, da klasičnega heroja, ki presega vse ostale v izpolnjevanju svoje družbene vloge in dolžnosti, danes nadomešča idol potrošnje, ki temelji na heroiza- ciji navadnega in vsakdanjega. Karakter (ki ga odlikuje moralna doslednost, avtentičnost in vizija/cilj) pri idolih potrošnje izrine osebnost, ki je ne določa več to, kar počne, temveč spretnost samoprezentacije, samokonstrukcije in veščina simulacije tega, kar naj bi bila. 289 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Breda LUTHAR 290 produkcije” s “heroji potrošnje” v slovenski reprezentaciji slavnih je pomemben kazalnik spremenjene nocije avtoritete in legitimnosti, pojmovanja uspeha in odličnosti in preoblikovanja režima vrednot, na podlagi katerega se izbor in tema¬ tizacija odvija. Gotovo je res, da “slavne osebnosti” ponujajo diskurzivni prostor, ki ga je mogoče uporabiti na več različnih načinov in ga ni mogoče zreducirati na eno enostavno sporočilo. To pomeni, da lahko odkrivamo raznovrstno ponudbo seb- stev in vrsto različnih interpretacij kolektivitete v javni govorici. Toda v boju za definiranje skupnosti in normalnosti, je v nekem historičnem trenutku nujno ome¬ jeno število “življenjskih strategij, ki si jih lahko zamišljamo, in vrsto življenjskih strategij, ki jih lahko prakticiramo” (Z. Bauman, 1996: 35). V tem besedilu bi zato radi vsaj nakazali, da lahko z analizo reprezentativnih režimov lokalne slave oz. analizo pomena in ideologije zvezdniških zgodb in podob odkrivamo, kako ta medijska govorica postavlja meje definicijam lokalne normalnosti. Kljub global¬ nim zvezdam, ki se ponujajo občinstvu prek globalne popularne kulture (kljub t.i. amerikanizaciji subjektivitete ali t.i. kolonizaciji imaginacije), so domače kulturne industrije z lokalno galaksijo znanih in slavnih namreč še vedno ena osrednjih instimcij, prek katerih lokalno občinstvo lahko vzpostavlja zamišljeno skupnost in se vzpostavlja kot pripadnik te skupnosti. 7 Zgodbe o slavnih ljudeh v lokalni kultu¬ ri so kulturne reprezentacije, ki postavljajo meje možnim oblikam individualnosti in partikularne ter historično proizvedene oblike individualnega in kolektivnega obstoja univerzalizirajo in s tem normalizirajo. Zvezdništvo kot reprezentacija, psevdodogodek in tekst Na zvezdništvo lahko v grobem gledamo na dva načina: prvič kot na ekonom¬ ski fenomen in drugič kot na kulturni fenomen, ki zadeva pomen in ideologijo, ki ju artikulirajo zvezdniški teksti. Ekonomska oz. politična motivacija je motor vsake bolj ali manj načrtne konstrukcije zvezde ali javne osebnosti. Praktično ni filmskih igralcev, politikov ali glasbenih skupin, ki bi uspeli ustvariti in vzdrževati kariero, ne da bi ustvarile neke vrste zvezdniško identiteto. Zvezdništvo, ki je sicer kot novo sredstvo trženja in nov medijski jezik nastajalo z roko v roki z industrializacijo film¬ ske produkcije na začetku 20. stoletja, je danes institucionalizirano v tako različnih kulturnih in kulturiranih industrijah, kot so “prehrambena” industrija, modna indu¬ strija, šport ali politika. 8 Prav politično zvezdništvo je dober primer pomena slave v oblikovanju javne kulture. V zadnjem desetletju sta namreč prej ločeni sferi poli¬ tike na eni strani in pop kulture na drugi postale neločljivo povezani in preplete¬ ni. Politična sfera se je prisiljena vedno bolj naslanjati na tehnike in storitve kultur- 7 Glej npr. ugotovitve o lokalni zamejenosti imaginacije nekaterih kultur občinstva, kise izraža tudi v lokalni omejenosti njihove kulturne/medijske potrošnje (Življenjski stili v medijski družbi, I ! DV 2002). 8 Naomi Klein v Nologo opisuje vstop športnikov v galaksijo zvezdnikov, prej rezervirano zgolj za filmske in pop zvezde, in o oblikovanju športnikov-superzvezd-blagovnih znamk.: “...tistih kreatur, ki jih je izumil Nike in klonirala Adidas in Pila... cvetijo v dobi sinergije: kot nalašč so za narejeni za križno pro¬ mocijo” (2001:57). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Breda LUTHAR nih industrij, politični projekti so dostopni le skozi personalizacijo v “osebnostih” in reducirani na individualne motivacije, politični žurnalizem pa se spreminja v ikonografijo osebnosti, kjer je oblikovanje in izpodbijanje podobe samo po sebi ključna oblika boja za moč . 9 Skratka, dolgo kariero glasbenika, na primer, je mogoče doseči le s pomočjo preoblikovanja relativno anonimnega izvajalca v zvezdo z javno persono, torej jav¬ nim jazom, ki je konstruiran iz različnih javnih nastopov in iz tega, kar je znanega o njegovem ali njenem zasebnem življenju. Izvajalec postane kulturna reprezenta- cija ali zvezdniški tekst. V tem smislu je vsaka zvezda blago z dodano simbolno vrednostjo, ki promovira produkte (album, film, televizijsko nadaljevanko...) in jim podeljuje dodatni pomen. Zvezdnik zastopa kulturni produkt in s tem organizira trg, dela občinstvo/ potrošnike predvidljivejše, omogoča potrošnjo kulturnih pro¬ duktov in tako zagotavlja medijsko pokrivanje, ki kot posredno oglaševanje lahko vpliva na prodajo kulturnega produkta. S tem podaljšuje trajnost naložb v kultur¬ no blago ter tako zmanjšuje ekonomsko tveganje posamezne kulturne industrije. S pomočjo zvezde, ki zastopa kulturni produkt (glasbeni album, film, televizijski program, knjigo, športno ekipo, prvenstvo ali tekmo), je namreč mogoče regulira¬ ti željo občinstva in stabilizirati njegovo/njeno kulturno potrošnjo ter tako zmanj¬ ševati nepredvidljivost negotovega trga kulturnih produktov in nezanesljive publi¬ ke . 10 Preoblikovanje izvajalca v slavno osebo je pomemben del tržne strategije in en vidik procesa preoblikovanja sodobne ekonomije, njenega kulturiranja. Po drugi strani pa se ekonomiziranje kulture kaže v semiotizaciji igralcev, pevcev ali televizijskih voditeljev, ki so iz izvajalcev z nenehno narativizacijo in vizualizacijo v medijih preoblikovani v kulturne reprezentacije. Očiten primer brisanja meja med kulturo in ekonomijo je vloga videospota v glasbeni industriji kot posebne tekstualne oblike in obenem kot promocijskega teksta. Videospoti, katerih nasta¬ nek gre z roko v roki z nastankom MTV-ja, so promocijsko sredstvo, nastanek spota v osemdesetih letih pa je povezan s poskusom ustvariti bolj učinkovito in industri¬ alizirano promocijo pop glasbe v globalnem merilu.Video je tako postal oboje, sestavni del pop kulture in pop estetike in hkrati sredstvo trženja glasbe. Cena zanj je industriji povrnjena prek povečane prodaje CD-jev, torej skozi uspeh produkta, ki ga spot oglašuje, ne pa preko uspeha samega videa. Toda odnos med mediji in drugimi industrijami popularne zabave v procesu nastajanja zvezde je dvoumen. Preoblikovanje izvajalca v zvezdo je vedno vsaj delno odprt proces, ki ni odvisen le od aktivnosti promocijske industrije, temveč tudi od diskurzivnega režima medijske industrije ter od občinstva. Zato pomena zvezdništva ne more razkriti zgolj analiza režima produkcije in reprodukcije zvezd 9 O promocijski politiki B. Axford in R. ITuggins, “Anli-politics or tke triumph ofpostni odeni populistu in promolional cullures?”, v The Puhlic, vol. 4, sli: 3, 1997. Glej tudi J. Hartley, ki ugotavlja, daje politični prostor dobesedno narejen iz slik, ki konstituirajo javno domeno. Polilics oj' Pictures, Routledge 1992. 10 Pri nas je gotovo najboljši primer umetno ustvarjene skupine za predadolescentno publiko skupina BePop. Skupina je sestavljena iz Jamov in deklet "z ulice”, ki se prijavijo na natečaj za “Pop stars”. Že sam postopek izbora je vir neštetih tv oddaj in je torej sam po sebi kulturni produkt. Te oddaje rekreirajo posto¬ pek izbiranja do končnega izbora in oblikovanja skupine. Tematizacijo producentske plati glej npr. Uroš Škerl, “V koncept Popstars je vkodiran pripovedni pristop”, Delo-sobotna priloga, 18.1.2003, str. 24. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Breda LUTHAR v kulturnih industrijah, ki poskušajo načrtno ustvariti izbrano stereotipno podobo zvezde s produkcijo zgodb in podob svojih izvajalcev za tabloide, fanovske revije, za revije za opremljanje stanovanja ali kultiviranje življenjskega stila. Ključni sestav¬ ni del zvezdniškega teksta je element nepredvidljivosti in slučajnosti, kot npr. nenadna razkritja iz zasebnega življenja zvezde v medijih, ki oblikujejo in uporab¬ ljajo zvezde za svoje lastne interese. Po tej strani lahko govorimo o t.i. “mitološkem partnerstvu” kot navidez samodejni povezanosti med medijsko industrijo in kul¬ turnimi industrijami, ki jih mediji komentirajo (glej npr. I. Connell, 1992). Fenomen zvezdništva in slave nasploh je torej hkrati rezultat potrebe medijske industrije, da dramatizira in interpretira družbo s pomočjo personalizacije, reducira strukturno logiko družbe na individualne motivacije, jo upovedujejo znotraj referenčnega okvira individualnega izkustva, s pomočjo personalizacije humanizira institucije, poenostavlja kompleksne pomenske strukture ter razpravlja o raznovrstnih vidi¬ kih zasebnega ... tudi tako, da ustvarja in reproducira slavo (natančneje, kulturne reprezentacije, ki jih slavni utelešajo). Diskurz zvezdništva je po tej plati rezultat diskurzivnih režimov v medijih. Zvezda je torej v svoji ekonomski vlogi sicer blago in rezultat industrijske tržne strategije in vedno bolj izrazite potrebe vedno bolj raz¬ novrstnih kulturnih industrij, da iz izvajalcev proizvajajo zvezde. Po drugi strani pa pomena slavnih - tega blaga, s pomenom ali “semiotizirane- ga” blaga - nikoli ni mogoče v celoti načrtovati in nadzorovati. To toliko bolj velja za tako majhne kulturne industrije kot so slovenske, kjer je fenomen slave bolj kot od načrtne, strategije kulturnih producentov, odvisen od mitološkega partnerstva med mediji in kulturnimi industrijami in torej od diskurzivnih in tržnih zahtev medijev. V takih okoliščinah lahko najvišji zvezdniški status pri nas doseže pred¬ vsem politična elita, ne pa elita pop kulture, saj si politična elita lahko v največji meri privošči konstrukcijo individualizirane izrednosti (ne zgolj reprezentacijsko ustvarjeno izrednost, temveč predvsem telesno redkost in nedostopnost s pomoč¬ jo varnostnikov, limuzin in s kroženjem izključno v prostoru medijskih reprezenta- cij, zunaj prostora in časa običajnega občinstva). Toda oboji, tako individualizirane zvezde globalne pop kulture, ki so kot psevdodogodek rezultat načrtne strategije kulturnih industrij, kot lokalne medijske osebnosti, ki so predvsem rezultat diskurzvinih zahtev medijske industrije, imajo javno persono - medijsko konstrui¬ rano identiteto, svoj javni jaz. To pomeni, da je v obeh primerih slava le rezultat režimov reprezentiranja Nepredvidljivost ni le rezultat napetosti med interesi medijev in interesi drugih kulturnih industrij, temveč tudi interpretacije in uporabe zvezdniškega teksta s strani občinstva. Sistem promocije zvezdništva v kulturnih industrijah in v medijih namreč nikoli ne more popolnoma arbitrarno nadzorovati ustvarjanje zvezd in pomena končnega “kulturnega produkta”. 11 Zvezde namreč zastopajo subjektne položaje, ki jih občinstvo lahko prevzame, zavrne ali si jih prilagodi v svojem obli¬ kovanju družbenih identitet. Ker morajo mediji oz. promocijska mašinerija kultur¬ nih industrij računati na “uporabno” vrednost zvezd za občinstvo, je ustvarjanje zvezdniškega teksta vedno tudi interpretacija kulture občinstva, ki ga zvezdniški " “Zvezdniški sistem... nikoli ne ustvarja zvezd, temveč le predlaga kandidate za ‘izvolitev'in poma¬ ga vzdrževati milost ‘volilcev’".. (F. Alberoni, 1972:93). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Breda LUTHAR tekst nagovarja. Toda ta nagovor lahko spodleti in ostane brez učinka. To pa na kratko pomeni, da mora zvezda v svoji fikcijski zvezdniški identiteti (obstoječa torej le kot zvezdniški tekst ali pa kot psevdodogodek), reprezentirati “strukturo občutenja” svojega občinstva.' 2 Skratka, zvezdniški tekst mora oboževalcu vrniti del njega samega. V tem smislu imajo te reprezentacije v sebi nekaj roparskega, ko pobirajo podobe iz prejšnjih medijskih reprezentacij in prestižnih simbolov občin¬ stva ter jih kot molčeče predpostavke o vrednotah občinstva na novo združujejo v reprezentacijah slavnih, da bi vzpodbujale identifikacijo s svetom, ki ga molče (metonimično) zastopajo. Slava je torej historični in performativni fenomen: kot historični fenomen je utemeljena na režimu vrednot in ideoloških konfiguracijah družbe ter obenem oblikuje ideološke konfiguracije, ki bodo predstavljale refe¬ renčni okvir za konstituiranje novih slavnih in družbeno reprezentativnih posa¬ meznikov. Kot performativni fenomen je slava (politika, pop zvezde, športnika ...) brez realnega jedra in zgolj rezultat protokolov reprezentiranja. Lokalna ali global¬ na slava torej ni generična lastnost posameznika ali rezultat posebnih darov in dosežkov, temveč je diskurzivno konstituirana skozi način, na katerega je ta posa¬ meznik reprezentiran. Pri takem razumevanju fenomena slave postane vprašanje karizme, ki ga imajo nekateri za ključno vprašanje slave in zvezdništva, zgolj sestav¬ ni del preiskovanja režimov reprezentacije slave. Takoj ko začnemo razmišljati konkretno in ostajamo znotraj nacionalnih/lokalnih kulturnih industrij in medijskih kultur, slava seveda dobi drugačen pomen kot v globalni kulturi. Slovenske slavne osebnosti imajo lokalni in ne internacionalni ali globalni domet, obenem pa jim manjka izrednosti in dekandentne bizarnosti glo¬ balnih zvezd. To so lokalne javne figure, ki nimajo poveličevanega statusa, kot npr. hollywoodske filmske zvezde ali globalne rock zvezde in praktično nikoli ne pre¬ segajo statusa “poznanih ljudi”. Posebej v malih družbah kot je slovenska, velika dostopnost lokalnih zvezd praviloma onemogoča konstrukcijo redkosti in izred¬ nosti, ki je pogoj za ikonični status zvezde, tako da raje govorimo o medijskih oseb¬ nostih, slavnih ljudeh ali enostavno znanih ljudeh, ne pa o zvezdah. Za lokalne “javne osebnosti” velja, da so slavni, ker so znani. Razvpitost, legitimnost ali avtori¬ teta lokalnih medijskih osebnosti je bolj rezultat njihove tipičnosti, torej zastopanja družbenega tipa ter stalne medijske prisotnosti in nenehnega kroženja njihove podobe v javnem prostoru, kot pa rezultat njihove kultivirane izrednosti in načrto¬ vane redkosti. Obenem je na lokalnem nivoju razlika med medijskimi osebnostmi in drugimi vrstami družbene elite manj jasna. Prvi korak: navadni človek v krizi Jana je torej v slovenskem socialističnem žurnalizmu metafora za “druge novi¬ ce” (Langer, 1998), zgodbe o lokalnih “slavnih” ter o navadnih ljudeh - žrtvah tra¬ gičnih usodnih okoliščin, ki so se pojavile in popolnoma dominirale reviji v osem- Struktura občutenja je Williamsov koncept (1992:48-71) in zanj pomeni izkustvo življenja v dolo¬ čenem času in prostoru, kije skupno generaciji, subkulturi itd. in je najbolj jasno artikulirano v kulturnih oblikah in konvencijah ter je na meji semantične dostopnosti, dokler se ne razkrije v materialni praksi. 293 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Breda LUTHAR desetih letih. To so zdravorazumske fatalistične melodramatske zgodbe, katerih osrednji narativni postopek je konstrukcija osredjega akterja - “dobre žrtve”, nemočnega človeka, ki se je zaradi neobvladljivih usodnih okoliščin, ki jim sam-a ni kos, znašel v tragičnem položaju (Zakaj je umrla Kristina, Grozljiva družinska tragedija v Ribnici, Prijazni pekel Jenčeve Mici, Zakaj je moral umreti Števan Oboi: bolečina neke družine, Smrt male Marinke, Nesreča in sreča malega Marjana, Kako je umrl dveletni Jožek, Domačija brez strehe ...). Ključni sestavni del tekstualne konstitucije nemočne žrtve so bili narativni in retorični postopki, ki so bralcu omo¬ gočali vzpostaviti sočuten odnos do žrtve. Položaj, ki ga bralkam ponujajo te zgod¬ be, je položaj “pomočnice”, “darovalke” ali “rešiteljice” dobre žrtve. Ta položaj je omogočal vzbuditi vpletenost in simpatijo pri bralcih ne le narativno, temveč tudi tako, da se je narativna funkcija “pomočnice” (ali t.i. “dramatskega partnerja”, glej Klapp, 1964: 92 v Langer, 1998: 79) razširila iz tekstualne dimenzije v družbeno dimenzijo - bralce in bralke je revija vzpodbujala k človekoljubni materialni pomo¬ či ljudem, ki si ne zmorejo pomagati sami. Obenem je imela ta razširitev, od tekstu¬ alnega položaja dobrotnika do družbenega bralca-dobrotnika, komercialno funk¬ cijo za revijo, saj je le ena taka zgodba vzpostavljala možnost za serijalizacijo, ki ima pomembno vlogo v stabilizaciji občinstva. Omogočala je namreč nastanek cele vrste minizgodb v nadaljevanju, ki so tematizirale človekoljubnost bralcev in bralk in pogosto novo zgodbo o postopnem razpletanju tragičnih okoliščin, zahva¬ ljujoč radodarnosti in sočutnosti Jane in njenih bralk in bralcev. Subjektih položaj, ki so ga za svoje bralke konstituirale te zgodbe, torej ni položaj človeka v stiski, temveč človeka ki sočutno pomaga človeku v stiski, čeprav seveda lahko predpo¬ stavljamo, da lahko bralka/ec najde drugačne položaje v tekstu, ki so bolj ustrezni njenemu družbenemu izkustvu. Pravzaprav je bilo to prvo tekstualno podeljevanje moči občinstvu v socialističnem žurnalizmu, utemeljeno na melodramatskem upo- vedovanju realnosti (temelječem na polarizaciji na moralne skrajnosti popolnoma dobrega in popolnoma zlega, uporabi slovarja jasnih moralnih in psiholoških absolutov in retoričnega pretiravanja, zdravorazumskega psihologizma in moraliz¬ ma...) in na podeljevanju vloge darovalca/-ke občinstvu. Po drugi strani pa pred¬ stavljajo te zgodbe prispevek k ohranjanju tradicionalne ženske identitete, uteme¬ ljene na sočutni skrbi za druge in dobrih delih. Hkratno s humanizacijo novinar¬ stva je potekalo etnično čiščenje reprezentativnih posameznikov družbe in druž¬ benih žrtev - karakter “dobre žrtve” zastopajo skorajda izključno etnični Slovenci, kar je nenavadno glede na ekonomsko, socialno in kulturno marginaliziran pol¬ ožaj etničnih Drugih v Sloveniji. Melodramatske zgodbe o tragičnih usodah navadnih ljudi, tako tipične za osemdeseta leta, in zgodbe o pomembnih in slavnih, sta samo dve plati personali- ziranega upovedovanja realnosti in obenem le dve plati heroizacije običajnost in navadnosti. Obe sta posledica spremenjenega režima utemeljevanja avtoritete in legitimnosti v družbi in deformalizacije javne govorice kot posledice deformaliza- cije javnega življenja, to je rahljanja formalnih hierarhij, vlog in ceremonialnih pra¬ vil, ki urejajo interakcijo, ter nasploh rahljanja razkoraka med javnim in zasebnim. S stališča pomena in ideološkega učinka ali s stališča tega, kaj te zgodbe imaginar¬ no naredijo za nas, je med zgodbami o tragičnih usodah navadnih ljudi in “zvezd- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Breda LUTHAR niškimi teksti” več podobnosti kot razlik. V obeh vrstah zgodb je socialna mobilnost navzdol ali navzgor posledica (ne)sreče in usode. Zgodbe o dobrih žrvah in sočut¬ nih darovalkah so v Jani konec osemdesetih postale samo ena od številnih vrst zgodb o individualnosti in skupnosti. Za drugo polovico osemdesetih je ključen premik od tematizacije navadnih ljudi v krizi, ki smo jo opisali zgoraj, h konstrukci¬ ji in reprodukciji lokalnih zvezd iz različnih področij (pop)kulturnega, političnega in intelektualnega življenja. Če so osemdeseta zaznamovale zgodbe o navadnem človeku v krizi, so prvo polovico devetdesetih zaznamovale zgodbe o politikih - herojih slovenstva, drugo polovico pa zgodbe o herojih simbolne produkcije - novi¬ narjih in drugih medijskih osebnostih. Pri tem je imela Jana pionirsko funkcijo kre¬ iranja lokalnih osebnosti iz izvajalcev ter ohranjanja njihovega položaja v galaksiji lokalnih osebnosti. Metatekstualni obstoj številnih zvezd populistične kulture in predstavnikov institucionalne elite je bil ustvarjen prav v tej reviji in politiki so prvič dobili skonstruirano metatekstualno identiteto prav na teh straneh in v tem času. Ob treh velikih korakih: običajni človek v nesreči v osemdesetih, politik postane nacionalni junak in človek brez posebnosti v prvi polovici devetdesetih ter novinar- zastopnik ljudstva v drugi polovici devetdesetih, so potekale še druge spemembe, ki zadevajo personalizirano upovedovanje realnosti, pa jih tu ne bomo obravnava¬ li, velja pa jih na kratko omeniti: devetdeseta leta so čas rojstva slovenske Družbe skonstruirane in upovedovane v žanru družabne kronike in psevdodogodka kot sredstva recikliranja in ustvarjanja lokalnih osebnosti in “poznanih ljudi”. V teh letih postaja razlika med družbenimi elitami in “medijskimi osebnostmi” manj jasna in zabrisana, saj so oboji med seboj pomešani in nastanjeni v istem prostoru sveta otvoritev lokalnih butikov, opernih premier, prednovoletnih sprejemov in medij¬ skih psevdodogodkov, od tekmovanja za najboljše oblečenega Slovenca ali Slovenko do Veleslaloma zvezd. Ne le da se prostor posvečen družabni kroniki poveča, poveže se z očitnim komercialnim interesom (otvoritev butika, lansiranje novega časopisa, stabilizacija bralstva in zadovoljevanje oglaševalcev že obstoječe¬ ga medija ...), politiki in novinarji, torej institucionalne in simbolne elite, pa do konca devetdesetih let kraljujejo kot najbolj svetle lokalne zvezde in obenem tiste “poznane osebnosti”, ki so bolj navadne in “človeške” od nas samih. Drugačnost in drugost Jana je v osemdesetih, desetletje pred politično artikulacijo jugoslovanskih nacionalizmov, multikulturno galaksijo zvezd in “znanih osebnosti” etnično očisti¬ la vsega jugoslovanskega. Od tedaj dalje so “naše” zvezde in “naši” slavni ljudje samo še Slovenci in Slovenke, tujci so pregnani v getoiziran prostor rubrike Križem svet!, namenjen le njim. Rutinsko so predstavljeni le še v tej rubriki kratkih formu- laičnih anekdot, včasih pokroviteljsko dobrohotno, drugič zopet ironično prezirlji¬ vo ali egalitaristično karajoče: In čeprav je očka s 44 pomladmi še mlad, so nekateri časopisi že priobčili, da se Stallone odpravlja na plastično operacijo, ki naj bi mu potikala gube TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Breda LUTHAR 296 in napela kožo na obrazu.... “Posel je posel” (Jana, 1991'). ...Pri 3 'I'ak lip konteksta ponekod imenujejo koteksl (Brnim in Yu!e, 7 996:46). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ (Fairclough, 1995: 5). Pri tem kontrast med prisotnostjo in odsotnostjo v tekstu, presenetljivo, ni oster, saj se implicitna vsebina teksta nahaja nekje na pol poti med eno in drugo” (ibid.). Analiza implikacij omogoči dragocen vpogled v to, kar se šteje kot dano, kot zdrava pamet, odpira pa tudi poti v ideološko analizo tekstov, saj so ideologije v splošnem implicitne predpostavke” (ibid.: 6). Če rečemo, da diskurzivni dogodki delujejo ideološko, pa to ne pomeni, da so lažni’ (v smislu lažne zavesti) ali da imamo dostop do priviligirane pozicije, s kate¬ re lahko razsojamo o resnici ali neresnici. Trdimo pa, da diskurzivni dogodek lahko pripomore k reprodukciji odnosov moči. Kljub temu naj kritična analiza diskurza ne bi ostala indiferentna do vprašanj resničnosti, pa naj gre za izpuščene vsebine, izkrivljanja z namenom prepričevanja ali za popačene ideološke repre- zentacije (ibid.: 18). Fairclough pokaže, da je urejenost diskurza - tj. občutek, ki ga imajo udeleženci interakcije, da so zadeve takšne, kot bi morale biti (da je diskurz koherenten, da je torej videti, da njegovi posamezni deli sodijo skupaj, da je uporabljena ustrezna lek- sika ipd.) 1 - odvisna od samoumevne zaledne vednosti, ki vključuje naturalizirane ideološke reprezentacije, denimo tiste, ki se kažejo kot ne-ideološke zdravorazum¬ ske predstave (ibid.: 28). Prav pojem naturalizacije ima pomembno mesto v naši analizi odnosa do tujega in tujstva v osnovnošolskem učbeniku zgodovine, saj je 1. osnovna šola mesto, kjer se odvija naturaliziranje ideoloških vsebin - gre namreč za eno ključnih instanc v sekundami socializaciji posameznika - in 2. obravnava tuje¬ ga se nemalokdaj odvija v terminih ‘rodu, krvi, naroda’, katerih atributi so znotraj pedagoškega diskurza bolj vezani na ‘naravno’ (tudi transcendentalno) kot pa na socialno. Fairclough trdi, da je mogoče posamezne propozicije zaledne vednosti medsebojno razlikovati glede na stopnjo njihove naturalizacije (1995:31). V nekate¬ rih primerih je ta vsaj deloma omejena; tako denimo pri predsodkih o homoseksu¬ alcih kot bolnikih in spolnih iztirjencih, ki pa so v posameznih delih družbe zaradi afirmativne politične akcije gejevske in lezbične populacije že nekaj časa preseže¬ ni. Po drugi strani pa obstajajo zdravorazumska prepričanja, ki jih je težje prepozna¬ ti kot ideološke reprezentacije, saj se nam kažejo kot ‘zgolj zdravorazumska’. 4 5 V zaledno vedenje ob vednosti, predsodkih in prepričanjih, ki se navezujejo na jezik v njegovi ideacijski funkciji 6 , sodijo tudi pragmatične in diskurzivne norme, ki so del interpersonalne funkcije jezika - gre za (bolj ali manj naturalizirane) prakse, ki simbolizirajo določene ideološke reprezentacije družbenih razmerij, kamor se umeščajo tudi pravila interakcije v šolskem razredu. Fairclough tako elaborira pojem zaledne vednosti in loči štiri dimenzije zaloge vednosti, ki jo imajo partici- 4 Fairclough se sicer navezuje nagovorilo interakcijo, tako da med drugim omenja še kazalnike (mar- kerje) vljudnosti, vendar menimo, da je mogoče te koncepte brez težav uporabili tudi v analizi pisnih, knjižnih gradiv, kot so učbeniki, 5 Primer takšnega prepričanja ponudi pregovor “Volk dlako menja, čudi nikoli”, kije metaforična pre¬ delava doktrine enotnega in konsistentnega subjekta. Po tej doktrini bo nekdo, ki je v preteklosti denimo jemal mamila, to počel tudi v prihodnosti, ne glede na to, da seje vmes že odvadil in jih sedaj ne jemlje; to je eden temeljnih mehanizmov družbene stigmatizacije. 6 Pojem ideacijskega pomena Fairclough povzema poj. HallidayjU; nanaša se na reprezentacijsko oz. predmetno vsebino izjav, torej na tisti del (pomena) izjave, o čemer izjava govori, V izjavi ‘Torta je čoko¬ ladna’ je (njen) ideacijski pomen torej okus torte. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ panti komunikacijske situacije: poznavanje jezikovnih kodov, poznavanje principov in norm jezikovne rabe, vedenje o situaciji in vedenje o svetu (1995: 33). Predpostavljamo, da uporabniki (osnovnošolci) vsebino učbenika zgodovine jemljejo kot neizpodbitno resnično (če seveda tega ne spodbija druga avtoriteta - učitelj), kar je posledica razmerij moči v šoli oz. poznavanja situacije, v kateri se učenci nahajajo. To je tudi pogoj za to, da inference, ki jih je mogoče izpeljati iz učbenika, in iz njih nastale ideološke reprezentacije, dobijo resničnostni status; ta izhaja iz logičnega zakona, po katerem je sklep, ki je veljavno izpeljan iz resničnih premis, tudi sam resničen. Premise, ki jih servira učbenik, so resnične par definiti- onem, čeprav je ta resničnost ideološki konstrukt, ki izhaja iz nesorazmerja moči med družbenimi skupinami; resničnost zgodovinskega učbenika je legitimirana s strani oblasti - šolsko literaturo namreč potrjuje državni Zavod za šolstvo. Po drugi strani pa učbeniki za formuliranje ‘ustrezne’ zgodovine izkoriščajo ideološko zaledno vedenje učencev, kar je v primeru odnosa do tujega v Sloveniji zaradi izra¬ zite dominance ene etnične skupine enostavneje kot v bolj multikulturnih okoljih. “Prejemniki v mnogih situacijah [glede na kontekst] vedo, da lahko od govorcev ali piscev pričakujejo ideološko utemeljen diskurz. To pa implicira, da je ideološka komunikacija najbolj učinkovita takrat, ko recipienti le stežka ali sploh ne pričaku¬ jejo ideoloških implikacij; na primer v otroški literaturi, učbenikih ali televizijskih novicah, za katere se običajno predpostavlja, da naj ne bi prepričevali s svojim stališči” (van Dijk, 1998: 265). Fairclough še opozarja, da je pojem zaledne vednosti izjemno na široko upo¬ rabljan in da takšna nekritična raba že sama proizvaja ideološke učinke. Predvsem se mu zdi problematično, da se pod pojem (zaledne) vednosti hkrati z ‘vednostjo’ - ki v običajni rabi implicira dejstva oz. dejstvene propozicije, kjer med posamezni¬ mi členi obstajajo transparentne povezave - tlačijo verovanja, vrednote in ideologi¬ je. Ob tem ideologije vključujejo reprezentacije sveta z izbrane interesne perspek¬ tive (1995: 44). Zaledne vednosti skratka ne smemo obravnavati kot zgolj dejstve- nega znanja. 7 Pojem diskurza je sam po sebi nujno povezan z ideologijo, saj je, kot pravi Škil- jan, “diskurz že po definiciji kolektivni fenomen in svoj kolektivni značaj pridobi¬ va izključno skozi medosebno komunikacijo, ki je najbolj učinkovito realizirana prav v jezikovni dejavnosti” (Škiljan, 1996: 17), ta pa je tudi že prizorišče ideologi- zacije. Ideologija se torej ne realizira v jeziku kot sistemu, ampak v konkretnih jezi¬ kovnih uporabah (ibid.: 47), torej v diskurzu. Ko se lotevamo analize diskurza zgodovinskih učbenikov s poudarkom na obravnavi tujega in tujstva, se zato ne moremo izogniti obravnavi ideologij, ki jih razpoznavamo izza proučevanih reprezentacij. Konceptualizacij ideologij je mnogo, prav tako definicij, in kot pravi van Dijk, je skorajda rutina, da se razprave o ideologijah pogosto začenjajo z opombo o neoprijemljivosti tega pojma in 7 V kritični analizi diskurza obstaja vrsta izrazov, ki označujejo tiste ‘odsotne’ elemente diskurza, za katere lahko rečemo, da so ključni pri interpretaciji povedanega. Nekatera pojmovanja so širša, druga ožja, denimo: kolektivno znanje, zaledne predpostavke, obče znanje, skupne kontekstualne predstave itd. in različni avtoiji uporabljajo različne izraze; mi v članku vseskozi govorimo o zaledni vednosti oz. zaled¬ nem vedenju. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ 318 posledični teoretični zmedi ob poskusu njegove analize, kar v predgovoru svoje knjige o ideologijah stori tudi sam (van Dijk, 1998: 1). V študiji, ki je pisana kot okvirni načrt za multidisciplinarno raziskovanje ideologij, to postavi v “konceptu¬ alni in disciplinarni trikotnik, ki povezuje kognicijo, družbo in diskurz” (ibid.: 5). V nadaljevanju pravi, da ideologije, prvič, vsaj implicitno (kot ‘sistem idej’) pripada¬ jo polju mišljenja in verovanja, torej temu, čemur psihologi pravijo ‘kognicija’. Drugič, da so nedvomno družbene in pogosto (čeprav ne vselej) povezane z inte¬ resi skupin, konflikti med njimi in z družbenimi boji. In tretjič, veliko sodobnih pri¬ stopov ideologijo povezuje (ali celo enači) z jezikovno rabo ali diskurzom, da bi pokazali na tipičen način, kako se le-te v družbi izražajo in reproducirajo (ibid.: 5). “V tem okviru je mogoče ideologije zgoščeno definirati kot osnovo družbenih reprezentacij, ki si jih delijo člani [družbene, op. M.Č. in A.V.] skupine. To pomeni, da ideologije omogočajo ljudem, da si kot člani posamezne družbene skupine organizirajo mnoštvo socialnih prepričanj o tem, kar je zanje dobro ali slabo, pra¬ vilno ali napačno, in da v skladu s tem tudi ravnajo” (1998: 8-9). 8 Konstrukcija zamisli naroda V identitetnih opredelitvah tuje predstavlja podobo drugega, ki nam preko negativne identifikacije vedno znova omogoča enostavno samodefinicijo. 9 Tuje je tisto, kar ni ‘naše’, ‘domače’; nas same zato definira ravno raz-ločenost od tega dru¬ gega. Tuje in tujca ali bolje - tujost - torej razumemo po principu strukturalistične logike: da namreč izvorna istovetnost sama po sebi ne obstaja, in da eno postane eno šele v razmerju z drugim, natančneje, šele v razločevanju od drugega. Če torej Saussure v svoji klasični študiji lingvistike Predavanja iz splošnega jezi¬ koslovja ob problematizaciji identitete v jeziku ugotavlja, da obstajajo samo razli¬ ke brez pozitivnih vrednosti in da je jezikovna identiteta v celoti funkcija razlik znotraj sistema (1997: 135-137), lahko poskusimo takšno razlago aplicirati tudi na analizo kulturnih identitet in ugotovimo, kako so po saussurevsko skonstruirane v in preko svojih odnosov ena do druge. Razlaga, da so enote jezika povsem diferen¬ cialne in negativno definirane prek svojih relacij z ostalimi termini sistema, kar pomeni, da je njihova najpreciznejša karakteristika v tem, da so tisto, kar ostali niso (ibid.), tako povsem ustreza tudi ne-jezikovni konceptualizaciji identifikacije. E. Said pokaže prav to, ko analizira orientalizem, ki je v splošnem “način mišlje¬ nja, ki temelji na ontološki in epistemološki distinkciji med ‘Orientom’ in ‘Okcidentom’” (1996: 13). Do občutka svoje identitete pridejo družbe deloma tudi 8 Avtor sam poudarja, da ne potrebujemo samo ustrezne definicije ideologije, pač pa tudi poglobljeno teorijo ideologije. Pomemben je njegov poudarek, da pri ideologijah ne gre za konkretne vsebine oz. prak¬ se ali za materializirane diskurze, ampak je razmerje med ideologijami in praksami podobno razmerju med gramatiko ali diskurzivnimi pravili ter dejansko jezikovno rabo. 9 Podobo tujca oz. tujega v tukajšnjem pisanju enačimo s podobo drugega. Čeprav se zavedamo, da koncept drugega - sploh v psihoanalitičnem smislu - bistveno presega idejo ‘zgolj tujca’, se nam v danem okviru takšna poenostavitev zdi smiselna, predvsem zaradi prepletanja obravnave tujstva s problematiko identitete in nacionalne ideologije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ ‘negativno’, preko predstav o tujem, ki pa so pogosto hudo ohlapne v prikazovanju, kaj je “tam”, onkraj lastnega ozemlja. “Pokaže se, da neznani prostor onkraj lastne¬ ga naseljuje vse mogoče vrste domnev, asociacij in fikcij” (ibid.: 76). Evropsko sre¬ čanje z Orientom in še zlasti z islamom je utrdilo ta antiempirični sistem reprezen- tiranja in spremenilo islam v zgled nečesa zunanjega, v nasprotju s čimer se je evropska civilizacija utemeljevala vse od srednjega veka dalje (ibid.: 94). Kot pravi P. Schlesinger (v Morley & Robins, 1995: 45), je identiteta tako stvar vključevanja kot izključevanja. Vse identitete so konstruirane znotraj sistema rela¬ cij in reprezentacij in zahtevajo recipročno prepoznanje drugih. V tem smislu je vzdrževanje nekogaršnje identitete kontinuiran proces rekompozicije (in ne nekaj danega), ki zadeva spopadanje in sodelovanje samoidentifikacije na eni in afirma¬ cije razlik na drugi strani. Identiteta je razumljena kot dinamično spremenljiv aspekt kolektivne akcije (ibid.). Iz vsega tega ni težko razumeti, zakaj za lastno prepoznanje in (samo-)oprijem- ljivost nujno potrebujemo drugega, saj lahko (samo) v njem odčitamo svojo iden¬ titeto, se zrcalimo in ogledujemo. In nenazadnje je tudi razumljivo, da je, če ne gre drugače - za ceno lastne prepoznavnosti - drugega, tujca nujno potrebno tudi (umetno) skonstruirati. S tega vidika je podoba tujca največkrat dvojna: obstaja tujec, v odnosu do katerega se definiramo kot boljši, in tujec, v odnosu do katere¬ ga se definiramo kot slabši ‘mi’. Pokazali bomo, da se v obravnavanem učbeniku kot eden ključnih znakov za nujnost vseskoznega opredeljevanja od in do drugega in tujega kaže za-nazajsko rekonstruiranje identitete predvsem Slovencev, slovenskega naroda in slovenstva nasploh; nacionalna identiteta se namreč res največkrat vzpostavlja z razlikova¬ njem od tujega, pa najsi so ti drugi Turki, muslimani, Nemci [...], pa čeprav tujost teh skupin v času, ki ga učbenik obravnava, morda sploh ni bila (tako) očitna. Zadostuje, da je očitna, tj. naturalizirana danes. Nacionalna identiteta je specifična oblika kolektivne in zanjo velja, da temelji na selektivnih procesih spomina, tako da se dana skupina prepozna preko spomi¬ njanja skupne preteklosti. Kadar je ta predaleč za spomine, ostanejo pričevanja in sledi, vendar je njihovo reprezentiranje - podobno kot tradicija, ki tudi ni stvar fiks¬ nega in danega nabora pasivno sprejemanih verovanj in prepričanj - bolj predmet dnevne politike in načina, kako institucije moči izbirajo posamezne vrednote iz preteklosti in jih mobilizirajo v sodobnih praksah (Wright v Morley & Robins, 1995). Zgodovinski učbeniki kot predpisano obvezno gradivo enega najmočnejših ideoloških aparatov države - šole, vsekakor sodijo med tiste, ki sodelujejo pri obli¬ kovanju takšne vrednostne lestvice. Nacionalna identiteta je tako vseskozi v fleksibilnem procesu preoblikovanja. Sodobni teoretiki (Laclau, Seymour-Smith) namesto samih identitet kot stabilnih in fiksnih entitet tudi zato raje govorijo o procesu identifikacije in vsebino identitete razumejo kot “neke vrste zanazajski učinek predhodno konstruiranih toposov” (v Praprotnik, 1999:13-14). Ideološki mehanizem nacionalnih identitet tako namerno vzpostavlja in reproducira mejo, saj s tem ponuja videz naroda kot naravnega feno¬ mena, brez zgodovine oz. izvora (Praprotnik 1999: 72). Vse nacije so mišljene kot omejene (ibid.: 63) in nacionalna identiteta ‘traja’ tako dolgo, kolikor obstaja tudi TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ njena meja, ki jo diferencira od drugih. Obstoj narodov torej ni resnica, ki smo jo ljudje odkrili, ampak konceptualizacija sveta, ki smo ga ustvarili (Praprotnik: 62). Sicer pa B. Anderson verjetno najbolje doslej opredeli narode kot zamišljene skup¬ nosti: “ [...] narod je zamišljena politična skupnost - zamišljen je hkrati kot notranje omejen in kot suveren [...], saj niti pripadniki najmanjšega naroda nikdar ne spo¬ znajo vseh svojih sočlanov, ne srečajo vseh niti ne slišijo zanje - in vendar vsak izmed njih v mislih nosi predstavo o povezanosti v skupnost” (Anderson, 1998: 14). V zvezi s tem Anderson tudi ugotavlja, da je “nacionalnost ali - kot bi se reklo v luči večpomenskosti te besede - zavest narodnosti (nation-ness), prav tako kot naciona¬ lizem kulturni artefakt posebne vrste” (ibid.: 12). A ko je določena ‘realnost’ vzpo¬ stavljena - z besedami oz. diskurzivno - jo posamezniki dojemajo kot nekaj, kar je že od nekdaj prisotno (ibid.: 55), čeprav so te tvorbe nastale šele na koncu 18. sto¬ letja, beseda nacionalizem pa se je v splošni rabi uveljavila komaj konec 19- stolet¬ ja (Anderson, 1998: 12).'° Tako kot rase niso zapisane v genih, pač pa v diskurzu, tudi narod obstaja in se reproducira predvsem v obliki diskurza (Miller v Praprotnik, 1999: 60). Konstitucija identitet tako vedno temelji na izključevanju in na vzpostavljanju nasilne hierarhije med dvema iz tega izhajajočima poloma. Ideološki moment teh distinkcij se vzpostavlja zaradi ločevanja med ‘označenimi’ in ‘neoznačenimi’ pojmi, pri čemer slednji izražajo prvotni pomen pojma, označe¬ ni pa ga dopolnjujejo in označujejo (ibid.: 56). Metodološki pristopi in njihova aplikacija Griceov princip kooperativnosti Za analizo učbeniških tekstov se je kot koristna izkazala teorija kooperativnega principa in z njim povezanih maksim, ki jih je formuliral H. P. Griče. Pri tem je takoj na začetku potrebno ločiti med eksplicitnimi sporočili ali eksplikaturami, ki so v izjavi dejansko izrečene, in implikaturami, implicitnimi sporočili avtorjev, ki pa so inferencialno rekonstruirana s strani bralcev, torej posredno dostopna preko skle¬ palnih operacij. Eksplikature se nanašajo na pomen, ki ga Griče opiše z “rekel je, da...”, implikature pa na pomen v smislu “dal mi je vedeti, da...” (v Justin, 2001). Osnovni pojem Griceovega konceptualnega aparata je implikatura, ki ima dve obliki: konvencionalno in konverzacijsko. Medtem ko se konvencionalne implika¬ ture s preprostimi sklepalnimi operacijami vežejo na konvencionalne pomene uporabljenih besed, temeljijo konverzacijske implikature na skupku pravil in prin¬ cipov: na principu kooperacije in na kategorijah kvantitete, kvalitete, relacije in načina. Griče pokaže, da lahko govorec poslušalca s kršenjem maksim napoti na vsebine - konverzacijske implikacije - ki jih s preprostim sklepanjem ni mogoče 10 Anderson poskuša pojasniti tudi. razloge, da so narodi postali taka naturalizirana, usodnostna enti¬ teta, ki povezuje posameznike in njihove domnevne, a že davno umrle prednike v skupnost. Pravi, da “18. stoletje v Evropi pomeni ne le svil dobe nacionalizma, marveč tudi zaton religioznega načina mišljenja [...] usodnost je postala tem bolj nedoločena [...] treba je bilo torej poiskati posvetni način za transformi¬ ranje usodnosti v kontinuiteto in slučaja v smisel [...] bilo je malo reči (in jih še vedno ni nič več), ki bi temu ustrezale bolj kot ideja naroda” (ibid: 19). TEORIJA IN PRAKSA let 40, 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ izpeljati iz konvencionalnih pomenov besed. Princip kooperacije Griče opredeli takole: “Prispevek v konverzaciji naj bo na mestu, kjer se pojavi, takšen, kot ga zahteva sprejet namen in usmeritev govorne izmenjave, v kateri si udeležen” (1999: 78). Posamezne kategorije pa opiše z maksimalni. Kategorijo kvantitete določata dve: prvič, tvoj prispevek naj bo tako informati¬ ven, kot je zahtevano (za aktualni namen izmenjave informacij); in drugič: prispe¬ vek naj ne bo bolj informativen, kot je zahtevano. Kategorijo kvalitete opredeljujeta maksimi: ne izreci ničesar, za kar misliš, da ni resnično; in še: ne izreci ničesar, za kar nimaš ustreznih dokazov. Kategorijo relacije tvori ena sama zapoved: bodi relevanten! Kategorijo načina pa definira ‘nadmaksima’: bodi jasen, in štiri maksime: izogi¬ baj se nerazumljivosti pri izražanju; izogibaj se dvoumnosti; bodi jedrnat (izogibaj se nepotrebni gostobesednosti); bodi urejen. Griče poudarja, da seznam ni izčrpen in da vse maksime niso enako pomemb¬ ne, nato pa v vrsti primerov ilustrira svojo metodo, po kateri je kršenje maksim, ob upoštevanju principa kooperativnosti, znak, da je bila izrečena implikacija. Griceov konceptualni aparat smo v našem raziskovanju odnosa do tujega in tujstva uporabili kot orodje za identifikacijo tistih odlomkov teksta, v katerih razbi¬ ramo implikacije, za katere menimo, da so v veliki meri nosilke ideoloških repre- zentacij. Pri tem moramo poudariti, da taka analiza odpira resna vprašanja glede situacije oz. konteksta, v katerem so učbeniki običajno uporabljani, saj lahko takoj ovržemo predpostavko o enakovrednosti (po moči) obeh udeležencev interakci¬ je. 11 Situacija namreč nikakor ni uravnotežena, saj je vsa moč na strani avtorjev, katerih izdelek ima za šolarje na nek način status absolutno resničnega oz. načelo¬ ma velja vsaj to, da dvomi o vsebinskih aspektih niso pričakovani ali verjetni. Spoštovanje maksim naj bi bilo torej vnaprej zagotovljeno; za morebitne nespora¬ zume niso krivi avtorji, pač pa kar bralec sam, ki večinoma nima niti ustreznega vedenja oz. analitičnih orodij, da bi morebitne kršitve zaznal. 12 Vendar pa sami ne nastopamo kot opazovalci diskurzivnega razmerja med učencem in učbenikom, ampak kot analitiki, ki se ukvarjamo predvsem s tekstom. Diskurzivna situacija se torej odvija med nami in učbenikom in je v razmerju moči neprimerno bolj izenačena, kot v tipičnem šolskem razmerju. Kot analitiki pre¬ prosto moramo dvomiti v učbeniški diskurz. " Položaj dodatno zapleta tudi dejstvo, da v našem primeru ne gre za neposredno interakcijo iz-oči- v-oči, kije osnova Griceove obravnave, čeprav mislimo, da so njegovi koncepti dobro prenosljivi tudi na kontekst branja učbenika. ‘ 2 Ta ugotovitev ima pomembno posledico za teorijo implikature, saj de ture nezmožnost kršenja mak¬ sim močno omeji polje konverzacijske implikature in naredi prostor za konvecionalno implikaturo. Ta je rezultat preprostih sklepalnih operacij in je zato po našem mnenju manj občutljiva na kritično presojo - enostavni formalni logični koraki podeljujejo sklepom neko naravnost in tako se zelo hitro znajdemo na področju naturaliziranih ideoloških reprezentacij. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ Rabo Griceovega konceptualnega aparata ilustriramo na izbranih primerih iz analiziranega učbenika. V učbeniku Vzpon meščanstva lahko preberemo: [primer 1, str. 41 ] “Francozi so sklepali zavezništva z vsemi državami, ki so bile Habsburžanom sovražne, celo s turškim cesarstvom [našipoudarki]”. V tem stavku je kršena maksima relacije; če namreč Francozi sklepajo zavezni¬ štva z vsemi sovražniki Habsburžanov, potem bi bilo relevantno našteti vse ali pa nikogar. Po Griceovi teoriji je princip kooperacije načeloma upoštevan, zato mora bralec sprejeti implikacijo, ki ima svoje interpretativno sidro v prislovu celo, ki vrednostno določa celoten stavek. V najmilejši verziji označuje nenavadnost tega zavezništva, a mogoči so mnogo ostrejši sklepi - denimo o izdajalskem, oportunem ravnanju Francozov. Sodelovanje s Turki je torej škandal, prislov celo jih namreč loči od drugih, implicitno normalnih sovražnikov. Francozi v tej optiki sodijo v isti kulturno-civilizacijski bestiarij kot Habsburžani in njihovi evropski sovražniki, nikakor pa jih ne smemo povezovati s Turki. Zato po zdravi pameti iz trditve, da so sklepali zavezništva z vsemi, ne bi mogli izpeljati, da so ga sklenili tudi s Turki. To zavezništvo je torej relevantno posebej eksplicirati. Naslednji primer ilustrira kršenje maksime kvantitete: odlomek pove več, kot je v danem kontekstu zahtevano: [primer 2, str. 130] “Da bi si pomagali [slovenski izobraženci, op. MA 7. in A.VJ in se podpira¬ li, so se povezovali v krožke. Najpomembnejši med njimi je bil krožek baro¬ na Žige Zoisa [originalnipoudarek], veletrgovca in podjetnika, sina itali¬ janskega očeta in slovenske matere [...] [našpoudarek]”. V učbeniku so omembe porekla staršev zgodovinskih oseb redke ali pa jih sko¬ raj ni, zato ugotavljamo, da gre na tem mestu za presežno informacijo, hkrati pa ta podatek v danem kontekstu ni zares relevanten. Zoisovo družinsko ozadje po našem mnenju vpeljuje vrsto impliciranih motivov, ki so tipični za nacionalna ide¬ ološka berila: motiv spreobrnjenca, ki je zapustil svoj naravni rod - očetnjavo - in se nam pridružil (tujec, ki je postal naš človek), prepoznamo pa lahko tudi znan rek, da je ‘slovenstvo pil že z materinim mlekom’, kar učinkuje toliko bolj, saj je institu¬ cija matere za Slovence bojda zelo pomembna. Griceova teorija (in njene izpeljave) je sicer doživela precej kritik, saj temelji na predpostavki enakovredne dialoške govorne situacije, v kateri sodelujeta udele¬ ženca s podobno družbeno močjo, kar je v družbeni praksi izjemno redko. Fairclough opozarja, da je Griče sam izrecno izpostavljal omejitve svoje teorije in poudarjal, da bi jo morali elaborirati, če naj bi postala širše veljavna. Griceova teorija nam nudi orodje, s katerim lahko detektiramo tista mesta v diskurzu, ki bralca napotujejo na določena ideološka branja. Vprašanje, ki se pri tem zastavlja, pa je, od kod material, iz katerega so takšne implikacije izpeljane. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ Teorija relevance in inferencialno sklepanje Izjave, teksti, diskurzi 15 so vedno in že po definiciji semantično nepopolni, podde- terminirani oz. enigmatični. So insuficientne konstrukcije, ki nujno potrebujejo določeno število orodij iz interpretativnega repertoarja, s katerimi lahko uspešno zasidramo njihov pomen. Jezikovni izrazi namreč ne določajo v celoti pomena izrečenega, saj skoraj vsaka jezikovna izjava vsebuje več kognitivnega pomena, kot ga eksplicitno izraža. T.i. izjavljalni pomen, tj. pomen, ki ga govorec oz. pisec spo¬ roči poslušalcu ali bralcu, presega in se včasih tudi razlikuje od (dobesednega) stavčnega pomena. Naslovljenec mora zato ob dekodiranju zgolj besednega in stavčnega pomena sklepati tudi o drugih aspektih izjavljalnega pomena, ki pa niso nujno v celoti izraženi. V zvezi s tem nas, podobno kot J. Justina, ki se v tekstu Knowledge by inferences prav tako loteva analize posameznih fragmentov iz zgo¬ dovinskih učbenikov, zanima, kako bralec ali poslušalec prepozna(va)ta in sklepal¬ no (re)konstruirata neizrečene, neeksplicirane dele izjavljalnega pomena, kako torej v našem primeru bralec v procesu inference oz. s sklepanjem dopolnjuje pomensko luknjičaste izjave. Sklepanje iz eksplicitnega o implicitnem vključuje več različnih dejavnikov. Po klasični pragmatični teoriji, ki jo zastopajo predvsem Austin, Searle in Griče, naslovljenec manjkajoči del informacije razbere iz konteksta; na osnovi poznava¬ nja (komunikacijske) situacije (govorca, referenta itd.) poveže dobesedno izreče¬ no z indirektnim pomenom ter tako sklepa o celotnem sporočilu. Teorija relevance, kot sta jo v osemdesetih razvila D. Sperber in D. WiIson (v Justin, 2001) 11 , pri sklepanju - povsem drugače - kontekst postavi v oklepaj in se osredotoči na relevantnost izjavljalnega sporočila, pri čemer velja, da je tisto, kar je bilo sporočeno (karkoli že to je), relevantno, zato iščemo kontekst, ki sporočene¬ mu podeljuje kar največjo možno relevantnost. Po teoriji relevance ima zato bistve¬ no vlogo pri sklepanju o pomenu povedanega ali zapisanega zaledna vednost (vzajemne kontekstualne predstave, zaledne domneve 15 in kolektivno vedenje), ki odločilno usmerja inferencialni proces, saj bralec ali poslušalec 16 iz svojega kogni¬ tivnega okolja, tj. iz zalog zalednih predpostavk, izbere tiste informacije, ki izjavi podelijo kar največji smisel. Kriterij za to, kakšna je taka informacija, se nanaša na seštevek dvojega: kadar želeno informacijo dobimo z najmanjšim naporom in je torej zlahka dostopna; in ko sproži največji učinek v našem kognitivnem okolju, to pa je takrat, ko nova informacija bistveno osmisli (razjasni, obogati) pomen izjave in izboljša vedenje naslovljenca; ovrže stare predpostavke ali pa jih okrepi z novi¬ mi dokazi. Stopnjo relevance izjave torej določa razmerje med trudom, ki ga terja procesiranje domneve, in učinkom, ki ga sproži v naslovnikovem kognitivnem okolju. Pri tem je pomembno, da je v inferencialni zapolnitvi manjkajočega dela « Pri lem nam izjava pomeni enoto diskurza, teksti pa so njegova končna oz. materializirana oblika. « Sperber in Wilsonovo teorijo relevance lahko vzporejamo z eno od številnih Griceovih maksirn; tj. maksime relacije, ki udeležencem komunikacijske situacije zapoveduje: bodi relevanten! in predpostavlja, da vsaka izjava posreduje domnevo o svoji relevantnosti, 15 V prispevku izraze domneva in predpostavka uporabljamo sinonimno; mestoma tako imenujemo tudi premise. Zaledne domneve razumemo kot enote zaledne vednosti, 16 Kol opozarja j. Justin, se Sperber-Wilsonova teorija primarno navezuje nagovorili diskurz, vendar v njunem metodološkem aparatu ni ničesar, kar bi oviralo aplikacijo teorije na pisana besedila (2001). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Mitja CEPIC in Ana VOGRINČIČ konteksta iskana tista zaledna informacija, za katero bralec ali poslušalec (uteme¬ ljeno) meni, da jo je v svojem izjavljanju uporabil tudi izjavljalec in je zato implici¬ rana v izjavi. Za teorijo relevance torej velja, da dobesedni stavčni pomen vselej obravnava¬ mo kot semantično nepopoln, kar nas vsakič znova spodbuja k sklepalnemu iska¬ nju manjkajočega dopolnila. Izhodišče je zato vedno v nepopolnem pomenu izja¬ ve, in to ne glede na to, kako informacijsko nasičena je v izbranem kontekstu dotič- na izjava. V tem primeru bi inferencialno iskali vzroke za obširno in detajlirano informiranje (in s tem povezano morebitno podatkovno nesorazmerje) v vsebin¬ skih implikacijah. Po teoriji relevance nas namreč zanima ravno to - v čem tiči rele- vanca informacijsko tako bogatega sporočila. Sklepalni procesi, na katere se v razlagi teorije relevance vseskozi sklicujemo, so pravzaprav najpreprostejše logične operacije dedukcije iz premis v sklepe, ki jih nenehno izvajamo v vsakdanji konverzaciji. Sperber in Wilson zaledne domneve neposredno pojmujeta kot premise za deduktivno sklepanje, ki dopolni prebrano oz. slišano izjavo. Pri tem so izbrane tiste premise, ki najbolj povečajo relevanco sporočila. Tekst nas tako dobesedno prisili uporabiti natančno določeno predpo¬ stavko - pri tem sicer ni treba, da naslovljenec vanjo verjame, mora pa jo uporabiti za to, da pravilno razume izjavo. Res pa se ob ponavljanju istih ali sorodnih premis, ki jih izvabljajo teksti, sčasoma vsilijo določene predstave. S premišljeno kombina¬ cijo eksplicitnih in implicitnih pomenov lahko namreč pisci ali govorci deloma določajo ali pa vsaj vplivajo na to, katere zaledne predpostavke bodo bralci upora¬ bili kot premise (v Justin, 2001). Ob interpretaciji semantično nepopolnih diskur¬ zov učbenikov lahko zato učenci aktivirajo cel kup dvoumnih domnev, ki se tiho nalagajo v njihovem trajnem spominu in posredno vplivajo na reorganizacijo nji¬ hove zaledne vednosti. Takšno vplivanje na nekogaršnje kognitivno okolje oz. mentalni prostor van Dijk imenuje mind-managing ali ‘upravljanje z umom’. 17 Tudi če v primeru dialoga “Ali Tine pije vino? - Saj je Štajerc” ne verjamemo nujno v implicitno premiso, da Štajerci radi pijejo vino, smo vanjo prisiljeni - prav na tej osnovi namreč odgovor v kombinaciji implicitne in eksplicitne premise dobi pravi pomenski informativni učinek, ustvarja skupen kontekst in veže govorca enega na drugega. 18 17 Vpliv na posameznikovo kognitivno okolje oz. mind-managing se nanaša na takšno delovanje diskurza, ki spodbuja, razvija ali krepi norme, vrednote, prepričanja in stališča v korist dominantne sku¬ pine. Kognitivno okolje oz. socialna kognicija je po van Dijku posrednik med mikro in makro nivoji druž¬ be, med diskurzom in akcijo, posameznikom in skupino; nanaša se na seštevek, mentalnih operacij in skupnih predstav o družbeni ureditvi in socialnih relacijah. Opisano razumevanje kognitivnega okolja izhaja iz van Dijkove trodelne sheme diskurz-kognicija-dominanca, ki jo predstavi v programskem bese¬ dilu kritične analize diskurza (1993:249-283). '* Vendar pa - v nasprotju od poenostavljenega gornjega prikaza - implikacije, ki naj bi eksplikaturam podeljevale največjo možno relevanco, v večini primerov niso nedvoumne in jasno določene. Bralec ali poslušalec je zalo pogosto le šibko spodbujen k. uporabi točno določenih predpostavk. Poleg lega v svojem sklepanju ne uporabi nujno točno (t)istih predpostavk kot avtor v produkciji dotične izjave, čeprav si v interpretaciji prizadeva za poenotenje njunih kognitivnih okolij. Včasih pa relevanca celo sploh ne izha¬ ja iz sklepanja premis, pač pa predstavlja nekakšen stranski produkt inferencialnega procesa. Sperber in Wilson govorita o ‘posebnih okoliščinah’, ki pripeljejo do tega, da udeleženci v komunikaciji delijo skupne predpostavke; sem na primer sodijo tudi stereotipi in nacionalni ponos (iz Justin, 2001). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ V primeru zgodovinskih učbenikov je nadzorovano vplivanje na kognitivno okolje njihovih uporabnikov še dodatno olajšano, saj so avtorji teksta praviloma člani istega socio-kulturnega okolja kot njegovi bralci, in zato toliko lažje domne¬ vajo, do katerih predpostavk imajo ti dostop, prav tako pa lahko sklepajo tudi o tem, kateri(m) med njimi bodo pripisali vlogo implicitne premise. V nadaljevanju bomo poskušali ob primerih pokazati, kako lahko z aktivira¬ njem zaledne vednosti osmislimo semantično nepopolne izjave. Hkrati bomo pokazali, kako se skozi diskurz ‘za nazaj’ konstruira nacionalna identiteta. V anali¬ zi se bomo opirali tudi na konceptualni aparat B. Andersona (1998). [primer 3, str. 25] “Prebivalci teh dežel so se še dolgo predstavljali kot Kranjci, Korošci in Štajerci. V 16. stoletju pa se je krepila zavest o pripadnosti slovenskemu narodu in ukoreninjenosti v prostor, kjer so živeli. To je bila njihova domovina - očetnjava. [...] Zavest o domovini je krepila še stalna turška nevarnost. Pri obrambi pred Turki so sodelovali vsi sloji prebivalstva. Da bi bila še učinkovitejša, so Hasburžani Štajersko, Koroško in Kranjsko združili v posebno upravno enoto Notranjo Avstrijo, kije imela sedež v Gradcu [vsipoudarki so naši]. ” Ključni pojem za analizo odlomka je zavest, zavest o pripadnosti narodu in domovini. S preprosto inferenco lahko iz manifestne vsebine sklepamo na nekate¬ re nenavadne značilnosti te zavesti, pa tudi naroda. Iz trditve, da se je v 16. stoletju krepila zavest o pripadnosti slovenskemu narodu, lahko razberemo, da sta tako slo¬ venski narod kot zavest o njem obstajala že v nekem nedoločljivem obdobju pred 16. stoletjem, vendar še v neki šibki (nasproti krepki) oz. latentni obliki. Logična predpostavka take izpeljave je, da so narodi obstajali tudi v neki nedoločeni prete¬ klosti oz. že od nekdaj. Prav to je zaledna vednost, ki jo moramo priklicati, če želi¬ mo, da citirane izjave delujejo smiselno. In prav na to zamisel posebej opozarja Anderson, ko ugotavlja, da narod prevzame vlogo religiozne misli in postane usoda in vez z večnostjo. Narodnost je naturalizirana kot večna, čeprav zgodovi¬ narji utemeljujejo, da se ideja naroda, kot jo poznamo danes, ne pojavi pred kon¬ cem 18. stoletja. 19 Gornji primer torej dovolj nazorno pokaže, kako tisto, kar je v diskurzu eksplicirano, bralca nekako prisili, da sprejme tudi implicitne premise, ki ekspliciranemu šele podelijo veljavnost. To še posebej velja za osnovnošolca, ki dejansko nima nobene prave osnove, da bi zapisanemu sploh lahko oporekal. Pravkar identificirana zaledna vednost pa ni edina v citiranem odlomku. Nasproti ‘pravi’ - pa čeprav latentni - zavesti o pripadnosti slovenskemu narodu se 19 “Teoretiki nacionalizma so bili pogosto negotovi, če ne kar zmedeni, ob naslednjih treh paradoksih: 1) objektivna sodobnost narodov v očeh zgodovinarjev proti subjektivni starodavnosti teh narodov v očeh nacionalistov; 2) formalna univerzalnost narodnosti kol družbene in kulturne predstave - v sodobnem svetu je vsakdo lahko, mora biti in je določene narodnosti, enako kol vsakdo je določenega spola - proti neozdravljivi partikularnosti njenih konkretnih manifestacij, kolje na primer, daje ‘grška’ narodnost sui generis; in 3) ‘polilična’ moč nacionalizmov proti njihovi filozofski plehkosti in celo nekoherentnosti” (Anderson, 1998: 13)- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ postavlja ‘lažna’ zavest oz. identiteta, namreč kranjska, koroška in štajerska. Takšno domnevo lahko izpeljemo kar iz semantike stavka: “Prebivalci teh dežel so se še dolgo predstavljali kot Kranjci, Korošci in Štajerci”, ki ga lahko beremo kot začetek podredja z nadaljevanjem: “kljub temu, da so bili (v resnici) Slovenci”. Ključno za našo interpretacijo je nasprotje, ki ga lahko imamo za element obče, zdravorazum¬ ske vednosti, med biti in predstavljati se za nekoga. Medtem ko samoprezentacija vključuje človekovo voljo in izbiro na eni ali zunanjo prisilo na drugi strani, in je hkrati stvar nezanesljivega, površinskega videza, je bit stvar globine, do katere se mora zavest šele prikopati. Prikazovanje kranjske, koroške in štajerske identitete kot zgolj videza v primerjavi s slovensko identiteto (in to že v 16 . stoletju) je le še eden od modusov naturalizacije in esencializacije slovenstva vsem zgodovinskim dejstvom navkljub. Implicitne zaledne predpostavke pa se še kar vrstijo. Da bi (‘nezavedajoči se’) pripadniki naroda uzavestili svojo pravo identiteto, so potrebne posebne zgodo¬ vinske okoliščine, denimo boj proti skupnemu sovražniku (tako je zaledno pre¬ pričanje). Ideološka premisa je, da skupine (narodi) v času nevarnosti držijo sku¬ paj in da se takrat pokaže sicer zakrito (ali celo zanemarjeno) identitetno bistvo: “zavest o domovini je krepila še stalna turška nevarnost”. 20 Turška nevarnost v tem kontekstu ni zgodovinsko naključen ‘katalizator’ zavesti, ampak prav Turki pred¬ stavljajo sovražnike, tujce, druge par excellence. Služijo ‘nam’ kot negativ, na pod¬ lagi katerega se sami opredeljujemo in glede na katerega nismo konstituirani samo kot Slovenci, ampak tudi kot Evropejci in zahodnjaki ter kristjani (cf. Mastnak, 1998). Pravkar analizirani primer ilustrira tezo, da je (nacionalna) identiteta, kot vsaka druga, zmeraj rezultat opozicije do drugega oz. tujega. Tudi naslednji citat uveljav¬ lja enako strategijo, analiziramo jo z uporabo teorije relevance. Gre za odlomek iz podpoglavja Kdo je govoril slovensko, ki naslovno temo obravnava v okviru 18. stoletja. [primer 4, str 127] “Precej drugače pa je bilo v večjih in obalnih mestih: tam sta prevladovali nemščina in italijanščina. Premožnejši in uglednejši meščani so bili tujci, Nemci in Italijani, v manjši meri pa tudi Slovenci, ki so se mednje povzpe¬ li s šolanjem ali podjetnostjo [naši poudarki ]." Zaledna domneva oz. skrita premisa - če uporabimo izraz iz entimematske logi¬ ke - ki je potrebna, da je citiran odlomek sploh logično berljiv, je, da je tujec na slo¬ venskem ozemlju vsak, ki ne govori slovensko, ne glede na to, ali se je na tem območju rodil ali ne, ali na tem prostoru že vrsto let živi ali ne, in ne glede na to, ali je slovensko ozemlje del večje politične enote (na primer Habsburške monarhi¬ je), ki ji nekdo pripada in jo, v najboljšem primeru, tudi sam razglaša za svojo 20 Eksplicitno ni domovina v tem kontekstu sicer nikjer izenačena s Slovenijo, vendar menimo, da bi bralci la dva pojma največkrat poistili. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ domovino. 2 ' Tujstvo skratka ni stvar politične, da ne rečemo upravne pripadnosti, še ‘rodne grude’ ne, ampak izključno jezika in, ne izognimo se še eni bistveni zaledni domnevi, krvi. Predpostavlja se torej, da imajo govorci slovenščine nekakš¬ no ekskluzivno pravico, da so domačini na območjih, kjer se govori slovensko, medtem ko so vsi ostali tujci, če že ne tujki (ne pozabimo, da govorimo o 18. sto¬ letju!). Tako opredelitev je mogoče dandanes izreči samo posredno, torej tako, da jo bralec izpelje iz teksta s pomočjo preprostih inferenc. Definicija tujca zgolj po jezikovni ali etnični pripadnosti je ne glede na druge okoliščine v sodobnem času pravno in s stališča posameznikovih pravic povsem nesprejemljiva, srečamo pa jo lahko v argumentih, ki opravičujejo nasilna etnična čiščenja. Iz drugega stavka navedenega odlomka pa je z inferenco mogoče izpeljati, da so Slovenci tudi moralno superiorni tujcem, saj so se nekateri povzpeli med pre¬ možnejše in ugledne meščane s šolanjem ali podjetnostjo. Glede na to, da za pre¬ moženje in ugled tujcev ni eksplicitnega pojasnila (to je iz teksta odsotno, cf. Fairclough), se vsiljuje predpostavka, da imajo (ali celo dobijo) tujci premoženje in ugled zaradi svojega (tujega) porekla, ne pa zato, ker bi si oboje pošteno zaslužili - tako kot Slovenci. Zelo jasno sta skratka skonstruirana dva pola: ‘mi’, pridni, delav¬ ni, pošteni, vendar v nezasluženo podrejenem položaju na svoji zemlji (še vedno je 18. stoletje!), in ‘tujci’, ki so ‘okupirali’ od nekdaj nam namenjen prostor in tukaj nelegitimno (če že ne nelegalno) vladajo - svoji moralni inferiornosti navkljub. Do sedaj navedeni primeri nam razkrivajo obe bistveni opoziciji, na katerih sloni konstrukcija ideje ‘našosti’ oz. slovenstva: opozicija med Evropo in Turki, ter nasprotje med ‘Slovenci’ in ‘tujci’, ki živijo na istem ozemlju in ki se jih identificira kot Nemce in Italijane (drugje tudi kot Madžare). To so tudi osrednji zgodovinski sovražniki, proti katerim se formiramo kot skupnost. 22 Diskurzivne ideološke strukture Nacionalne ideologije, konstruirane skozi odnos do tujcev in tujega, ne identifici¬ ramo samo skozi eksplikacijo zaledne vednosti, ki jo detektiramo s pomočjo krši¬ tev Griceovega principa kooperativnosti, ampak tudi z analizo nekaterih dovolj očitnih struktur diskurza. Ko govorimo o diskurzivnih ideoloških strukturah (van Dijk, 1998: 263-276), pa ne trdimo, da obstajajo posebne strukture diskurza, skozi katere se ideologije materializirajo, ampak poskušamo prikazati, kako lahko neka¬ tere diskurzivne strukture v določenih kontekstih služijo za izražanje iz ideologij izhajajočih prepričanj in praks. Prva taka diskurzivna struktura so topike oz. semantične makrostrukture, ki imajo največji vpliv na oblikovanje mentalnih modelov, potrebnih za usmerjanje interpretacije oz. branja diskurzov. Topike so običajno eksplicirane na prominent- J ' Takšna logika je zaznamovala tudi odnos do prebivalcev drugih jugoslovanskih republik pred slo¬ vensko osamosvojitvijo, kar dobro ilustrira kratek dialog v slovenski televizijski komediji Podnajemnik (1984), kjer bosanski akter za Slovenijo pravi: “To je i moja zemlja ”, slovenski pa mu odgovori “Pa je vseen mau bol moja ko tvoja.” Medtem ko je Bosančeva trditev utemeljena formalnopravno, Slovenčeva sloni zgolj (a tudi dobesedno) na načelu BI ut und Boden. jugoslovanska nasprotja, ki so tudi del konstruiranja slovenstva, v lem učbeniku niso predmet obra¬ vnave. 327 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ nih mestih diskurza, denimo v naslovih ali nadnaslovih. V obravnavanem učbeni¬ ku tako na primer naletimo na naslov Obramba krščanske Evrope, ki uvaja opis vojaških operacij in obrambe pred turško vojsko na ozemlju današnje Avstrije, Slovenije, Hrvaške in Bosne (str. 42). Topika usmeri branje, ki tako ni več branje o vojaških spopadih v 16. stoletju, ampak gre naenkrat za obrambo ‘naše’ vere, iden¬ titete oz. civilizacije pred ‘njimi’, ‘drugimi’. Topike sicer določajo globalno kohe¬ renco 23 diskurzu, kljub pomenu, ki ga imajo kot ideološka diskurzivna struktura, pa je večina ideoloških prepričanj vendarle vključenih v strukture, ki jih uvrščamo v t.i. kategorijo lokalnih pomenov. Van Dijk identificira štiri glavne poteze v strategiji ideološke komunikacije, ki se realizirajo skozi strukture lokalnih pomenov: 1. izražanje/poudarjanje pozitivnih informacij o ‘nas’ 2. izražanje/poudarjanje negativnih informacij o ‘njih’ 3. prikrivanje/omiljevanje pozitivnih informacij o ‘njih’ 4. prikrivanje/omiljevanje negativnih informacij o ‘nas’ (ibid.: 267). Konkretno se posamezne poteze tega ‘ideološkega kvadrata’ v tekstu med dru¬ gim manifestirajo v detajliranosti in nivoju opisov ter rabi implicitnega proti eks¬ plicitnemu. V isto kategorijo sodi lokalna koherenca diskurza, ki je lahko ideolo¬ ško pristranska. Van Dijk opisuje naslednji primer: novinarsko poročilo o uličnih neredih kot vzrok zanje navaja kriminalno ravnanje črnske mladine, ne omenja pa denimo brutalnega ravnanja policije, ki je izgrede lahko dejansko sprožilo (ibid.: 269-270). Kot kaže naš naslednji primer, lahko ideološko pristranska koherenca zabriše celo nekonsistentnost v obravnavi. V podpoglavju Evropski vzhod in zahod je na kratko orisan politični položaj v večjih državah evropske celine sredi 18. stoletja. Navajamo prvi in zadnji odstavek: [primer 5, str. 100-101] “Najrazvitejše in najmočnejše države so bile na zahodu: prva med njimi je bila Velika Britanija, sredi 18. stoletja največja pomorska in kolonialna sila na svetu. Po gospodarski in politični veljavi ji je sledila Francija, kipa je po smrti Ludvika XIV. tonila v vedno večjo krizo. V kolonijah, pomorski trgovini in bogastvu je z Veliko Britanijo tekmovala Nizozemska: njena mesta in pristanišča so bila pomembna pomorska, kolonialna in bančna središča. Španija in Potugalska, nekdanji veliki kolonialni sili, pa sta tedaj - kljub obsežni kolonialni posesti v Srednji in Južni Ameriki - naglo izgub¬ ljali veljavo. [...] Na vzhodu sta bila Rusija in turško cesarstvo. Rusija je bila redko poselje¬ na, kmečko prebivalstvo pa je bilo siromašno in nesvobodno. Turčija je segala vse do zahodnih meja Bosne in Hercegovine, prav v neposredno bližino Karlovca. V18. stoletju je bil v njenih rokah še skoraj ves Balkanski polotok, v njenih mejah so živeli različni evropski narodi: Grki, Bolgari, Srbi, Bosanci, Črnogorci in Albanci [originalnipoudarki]. ” 23 O koherentnem tekstu govorimo takrat, ko njegovi posamezni deli nekako ‘sodijo skupaj’. Lokalna koherenca se nanaša na manjše enote besedila, denimo na sekvenco z nekaj stavki ali tudi odstavki, med¬ tem ko globalna koherenca zadeva obsežnejše enote, kot so recimo poglavja v knjigi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ Poglavje, ki ga zaključuje citirani odlomek, lahko v celoti označimo kot neko¬ herentno, saj se v orisu posameznih držav opira na povsem različne topike. Če je za prikaze ‘zahoda’ v prvem odstavku značilno poudarjanje politične in ekonom¬ ske ureditve, moči, kolonialnih posesti ipd., ni pa govora o položaju prebivalstva, velja v zadnjem citiranem odstavku ravno obratno. Avtorji podčrtajo položaj kmeč¬ kega prebivalstva v Rusiji (kar je resda tudi ekonomska kategorija), turško cesar¬ stvo pa je opisano zgolj skozi svoj balkanski del, v katerem živijo različni evropski narodi. Na tem mestu se razlika med Evropo in Turčijo vzpostavlja eksplicitno, hkrati pa se za nazaj konstruirajo in zamišljajo narodi kot večna in naravna entite¬ ta, in to ponovno skozi negativno definicijo - Evropejci kot Neturki. Na drugem nivoju se izrisuje razlika med kolonijo kot legitimno obliko zasedbe in izkoriščanja ozemelj (kolonije imamo ‘mi’) in nelegitimnim osvajanjem, kar počnejo Turki. Vse te diferenciacije predpostavljajo delitev na krščanstvo in islam. Srečujemo se z ide¬ ološkim kvadratom, v tem primeru,z obema potezama poudarjanja - na eni strani ‘naše’ (zahodne) moči in dosežkov, na drugi pa ‘njihove’ bede in osvajalne pohlep¬ nosti. Preostali potezi ideološkega diskurzivnega kvadrata nastopata skozi odso¬ ten tekst: zgodovina ‘zahoda’ je v danem kontekstu namreč zgodovina vladajočih, medtem ko za podrejene in kolonizirane ni prostora - gre za omiljevanje naših sla¬ bih dejanj in lastnosti. Obratno je zgodovina Rusije in Turčije prav zgodovina zavo- jevancev in podložnikov, zgodovina ‘njihovih’ uspehov in moči pa ni omenjena - pozitivni dosežki drugega so zamolčani. Kot zanimivo primerjavo navajamo še odstavek: [primer 6, str. 111] “Habsburška monarhija je tako ob koncu 18. stoletja obsegala skoraj vso srednjo Evropo, v njej pa so živeli najrazličnejši narodi: Nemci, Madžari, Poljaki, Čehi, Italijani, Belgijci, Slovenci, Hrvati, Srbi, Slovaki, Ukrajinci in Romuni. Ko so bila vsa ta ozemlja povezana v trdnejšo celoto, je postala Habsburška monarhija ena najpomembnejših evropskih držav. ” Razlike med tem in zadnjim stavkom prejšnjega citata so minimalne, vendar pomenljive: prvič, v rabi sintagme, da je bil Balkanski polotok v turških rokah, kar konotira nelegitimnost turške oblasti; in drugič, v informaciji, da so v okviru turške države živeli različni evropski narodi, medtem ko so tisti znotraj Habsburške monarhije očitno samoumevno evropski, s čimer je konstruirana turška oz. musli¬ manska tujost. Odlomek je ilustrativen zato, ker skozi analizo pokaže na ideološke učinke relativno drobnih semantičnih premikov. Med najbolj raziskovane elemente kategorije lokalnega pomena sodi leksikali- zacija, tj. izbira besed, s katerimi se izražajo posamezni pojmi. Paradigmatični pri¬ mer je izbira med ‘teroristom’ in ‘borcem za svobodo’. V tem okviru se srečujemo tudi s pojavi, kot sta mitigacija in evfemizem. V našem raziskovanju smo denimo naleteli na evfemizem ‘nesvobodni delavec’ kot izraz za sužnja (učbenik, str. 90). K drugim ideološkim diskurzivnim strukturam sodijo še diskurzivne sheme kot načini, kako so urejeni posamezni diskurzi (časopisni članek je denimo struk¬ turiran z naslovjem, vodilom in rabo t.i. obrnjene piramide, kjer so najprej podane TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ (naj)bolj, proti koncu pa (naj)manj pomembne informacije). Z razporejanjem posameznih vsebin na določena mesta jih lahko poudarimo ali pa njihov pomen zmanjšamo in pri tem so običajno na delu ideološki modeli. Ti se kažejo tudi v diskurzivnih strukturah, kot so stil, retorični prijemi (predvsem figure govora) in (v specifično dialoških situacijah) tudi interakcijske strategije (ibid.: 271-274). Razpoznava struktur, ki lahko delujejo kot nosilke ideološkega diskurza, je ena od osnovnih potez v analizi učbeniškega materiala. Kako delujejo lokalne diskurzivne ideološke strukture, si lahko ogledamo na že navedenem odlomku, ki ga obravnavamo kot primer 3, kjer se ponovno sreča¬ mo z naturalizacijo narodne identitete. Naletimo namreč na retorično metaforo ‘ukoreninjenosti v prostor’ in leksikalizacije v izbiri arhaizma očetnjava. Metafora ‘ukoreninjenost’ podeli zamišljeni skupnosti, tj. narodu, v nacionalističnem diskur¬ zu esencialističen značaj 21 in vzpostavi nujno in večno povezavo med narodom in ozemljem, ki ga neka skupnost zaseda. Korenine so hkrati izraz, ki prihaja iz bota¬ nike, torej domene naravnega - v tem primeru je naturalizacija v diskurzu precej ekplicitna. Beseda očetnjava 25 ozemeljsko zahtevo postavi še v okvir patriarhalne¬ ga družbenega reda, dežele očetov, in preko regresije - dežela njihovih očetov ad infinitum - v daljno preteklost. Z regresivno verigo se vzpostavi kontinuiteta (cf. Anderson) rodu, ki ga na eni strani določa na-rod, na drugi pa moški spol. V kategorijo leksikalizacije sodi tudi raba besedne zveze turška nevarnost, ki je v učbeniku precej pogosta. Turška nevarnost ali turški vpadi poosebljajo zlo, ki onemogoča vsakršno pozitivno asociacijo. Čeprav so Turki v učbeniku zelo pogo¬ sto omenjani, tako rekoč vsakokrat nastopajo ujeti v atribut sintagme (turška nevar¬ nost), nič pa ne izvemo o njihovi kulturi, veri, o politični ureditvi Otomanskega imperija, turški umetnosti ali znanosti. Posebno vlogo pri tem ima muslimanska vera, ki pomeni le enega od elementov turške nevarnosti za nas kristjane, in je brez lastne pozitivne vsebine. Turki zavzemajo mesto absolutnega drugega (sovražni- ka) 2 Delova kolumnistka je pisala o razočaranjih hipotetičnega primera ženske, ki vseeno želi poskusiti: 25 “Res je. Govori pa nam to o lem, da so le družine slabo umeščene v družbo in da so v primerjavi z drugimi družinami diskriminirane na vsaj treh ravneh: na ravni materialnega standarda, se pravi last¬ ništva in trajnih dobrin; na ravni socialnih mrež in pomoči, formalnih in neformalnih, tako pri stikih in pomoči institucij kot pri vpetosti v sorodniške in prijateljske odnose; in na ravni zadovoljstva z lastnim živ¬ ljenjem. ljudje, ki živijo v enostarševskih družinah, zlasti matere, so s svojim življenjem bistveno manj zadovoljni kol ljudje, ki živijo v drugih tipih družin. Pogosto so le družine izolirane, tako matere kol otro¬ ci so bolj osamljeni, hi vendar nam raziskave kažejo, da kljub tovrstni socialni prikrajšanosti le družine po vzgojni ati starševski plati niso prav nič slabše od drugih" (Tanja Rener v pogovoru za Dnevnik, 9. 6. 2001 ). x Podobno je tudi Nedelo objavilo zgodbi dveh “univerzitetno izobraženih" samskih žensk, “bližajo¬ čih se štiridesetim", ki si želita otroka. “I. N. ” opisuje trpljenje zdravljenja neplodnosti in poroča: “Bila sem samska.Krivično.Naj se zapletem v neko razmerje brez čustev samo zalo, da se bom lahko zdravila? Mar ni že samo po sebi zadosti, da ne morem imeti otrok j..J." (Nedelo, 10. 6. 2001) TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 369 Marija ZIDAR Ker preprosto ve, da bi njeno življenje z otrokom dobilo vse tisto, za kar je bila dotlej prikrajšana, ker bi želela vso bit izpolniti z ljubeznijo do otro¬ ka, ki ga še ni imela sreče poviti. A kaj, če je denimo nesrečno izgubila moža, pa v svoji neskončni ljubezni do njega ne želi biti vezana z niko¬ mer drugim? Kaj, če ima za seboj premnoga razočaranja, ki so tako bole¬ ča, da še enega ne bi preživela? (Diana Zajec, Delo, 14. 7. 2000) Ena najbolj spornih je bila liberalna argumentacija, da ima ženska pravico do otroka, pridobljenega z metodo umetne oploditve, ravno zato, da bo ta izpolnil njeno sicer prazno življenje: “Tak otrok bo res izvedel, da je njegov oče neznan dajalec semena, izvedel pa bo tudi, da je svoji materi, ki je brez njega živela nesreč¬ no in prazno življenje, prinesel neizmerno srečo. [...] /Ž/ivljenje je preveč lepo, da bi tak otrok svoji materi očital, da mu ga je dala.” (Dušan Keber v Sobotni prilogi Dela, 7. 4. 2001). Še bolj sporna pa je bila ta zahteva, ko je bila utemeljena z razoča¬ ranjem nad “moškim rodom”. Najbolj razvpit primer je podal sam minister dr. Dušan Keber z Marto, ki ji je kosilnica v otroštvu zmrcvarila nogo in ki je bila zato potisnjena na družbeno obrobje: Ginekologi, etiki in pravniki [...] menijo, da ženski, ki nima partnerja, ne smejo pomagati z umetno osemenitvijo. Tudi takim ne, ki zaradi zlorab očetov v mladosti ali posilstev čutijo odpor do moških, pa tudi takim ne, ki jih narava na prvi pogled ni obdarila s tolikšno privlačnostjo telesa in duhaj...]. (Dušan Keber, SP, 7. 4. 2001) Ta tema se je, kot vidimo v zgornjem primeru, nadaljevala v argument, da ima ženska, ki je bila od moških travmatizirana, prav zato pravico, da otroka spočne brez njegove pomoči: “[Komisija] bo zato lahko pomagala do otroka ženski, ki ima vse možnosti, da mu zagotovi normalno življenje, a hkrati čuti fizični odpor do moških, ker jo je, na primer, njen oče kot otroka spolno zlorabljal” (Dnevnik, 5. 5. 2001). V odgovoru ministru je bilo zato izraženo stališče, da “/o/trok ni tera¬ pija [...]. Je otrok res tisti, ki naj na primer zdravi in nase prevzame strah od posil¬ stva nerehabilitirane ženske? Saj je samo otrok, ne psihiater!” (Alojz Ihan, SP, 14. 4. 2001) Še številnejši od eksplicitnega sklicevanja na otrokove potrebe in pravice ali pa izražanja skrbi zanj pa so primeri, ko otrok izrecno sploh ni omenjen, niti kot koncept niti kot realni, konkretni otrok. Definicija realnosti in argumentacija temeljita namesto tega na neizrečenem aksiomu “otrok je enako pravica”. Na pod¬ lagi tega aksioma se lahko gradi zgodba o tem, komu ta pravica pripada in kdo jo ogroža. Pri konstrukciji realnosti ima prav tolikšno pomembnost kot izrečene trditve tudi tisto, kar je odsotno, kar manjka. Pri omenjeni obliki diskurza podme¬ ne “otrok je pravica” ni mogoče problematizirati, saj obstaja le kot nekakšna meta zgodba, nevidni temelj, na katerem gradimo to, za kar potem trdimo, da je “pravi problem”. Predstavljene štiri diskurzivne vizije oziroma definicije problema “oploditve samskih žensk” (“za kaj gre v resnici”) so bile ustvarjene prav na pod¬ lagi te strategije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Marija ZIDAR Sklepi Razprava prikazuje, na kakšen način se v sodobnosti prek sklicevanja na pravi¬ ce otrok artikulirajo različni interesi odraslih. Koncepta otrokovih pravic in potreb sta sporna: medtem ko se pravice odraslih ljudi oblikujejo tako, da si odrasli ljudje skušajo na podlagi lastnih interesov in volje potem to izboriti, pa po drugi strani o pravicah otrok “razpravljajo odrasli med seboj” (Pavlovič, 1993: 310). V primeru referendumske razprave so se na tem temelju izražale zahteve državljanov po nev- mešavanju države v njihovo intimno življenje, zahteve marginaliziranih družinskih oblik, skupin in življenjskih stilov po pravici do starševstva ter bili boji med spolo¬ ma in med različnimi političnimi stališči. Ključna sporna točka presega samo razpravo, saj gre za splošno stališče v sodo¬ bnosti. Otrok se kljub domnevni “protektivnosti” konstituira predvsem kot pravica odraslega. Temeljno vprašanje, kot je bilo tudi v razpravi, je le, za čigavo pravico gre. Je otrok pravica očeta, matere, para ali nekakšnega abstraktnega državljana? In kako utemeljiti to pravico? Je to temeljna človeška pravica, državljanska pravica, pravica do reprodukcije, vzgoje, neodtujljiva, pogojna ipd.? Otrokova vloga je v sodobnosti v nekaterih točkah primerljiva z nekdanjim položajem ženske v patri¬ arhalni družbi: prav tako, kot je nekoč prevladujoče moška družba teoretizirala in razpravljala o Drugem, o ženski, o tem, kam naj bi ta ženska spadala, komu naj bi pripadala, kaj naj bi počela in kakšne naj bi bile njene “naravne potrebe” (če sploh kakšne), se danes “v imenu otroka” odvijajo preizpraševanja, obračunavanja starih medspolnih zamer in boji za vsakovrstne pravice - a le tistega, ki se zanje lahko bori sam, osebno. V nasprotju z žensko, ki si je vsaj formalno lahko izborila “enak” izho¬ diščni položaj (četudi venomer naletava na razne “steklene strope” (glass ceiling) in podobno), pa je težko predstavljiva možnost, da bi lahko tudi otrok kdaj sam, osebno, posegel v razprave o sebi. 27 Vprašanje, ki si ga moramo postaviti na koncu, je, ah predstavljena kritika pomeni tudi splošno diskreditacijo liberalne argumentacije, vsaj v tej razpravi. Ah pa bi morda lahko rekli: strinjamo se, da nekatera stališča niso bila najbolje zasto¬ pana, in da nekatere argumentacije niso bile najbolj posrečene, vendar to še ne pomeni, da se motimo tudi v svojem bistvu? Menim, da gre pri tem za podobno logično strukturo, kot če bi trdili: resda so patriarhalni diskurzi ženski nalagali, naj bo tiha, ponižna, podredljiva, ubogljiva, v celoti odgovorna za čustveno ekonomi¬ ko družine in podobno, in strinjamo se, da so nekatere od teh zahtev “rahlo spor¬ ne”, a šlo je za nesrečno artikulacijo sicer upravičenega cilja. Ali če si še eno analo¬ gijo izposodimo pri Susan Brownmiller in njeni zgodovinski analizi institucije posilstva (1988): na podlagi krutih kazni za posiljevalce devic - in šele dosti pozne¬ je tudi poročenih žensk - v preteklosti, bi lahko sklepali o veliki zaščitenosti žensk. Zasluga Brownmillerjeve je, da je pokazala, da je navidezno moško kavalirstvo pri¬ krivalo dejstvo, da se je v celotni zahodni zgodovini ženska konstituirala kot moška lastnina. In šele zato, ker je šlo pri posilstvu pravzaprav za onečaščenje moškega, se je slednji maščeval. Esencialistične večne narave pojmov in konceptov zato ne - V sodobnosti je včasih poudarjena možnost avtonomije otrok - najbrž edina realna - prek “obvlado¬ vanja novih medijev in tehnologij" (Švab, 2001:142), v katerih otroci pogosto prekašajo starše. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Marija ZIDAR moremo zagovarjati. Nasprotno, subjekt je produkt svojih reprezentacij, ki ga kon¬ struirajo. In kot so patriarhalni diskurzi skozi reprezentacije žensk gradili kon¬ strukt ženske, tudi liberalna argumentacija in njene reprezentacije otroštva v refe¬ rendumski razpravi niso bile sem ter tja ponesrečena artikulacija sicer pravilnega, tehtnega argumenta, pač pa se je skozi njo otrok ponovno konstruiral primarno kot lastnina odraslega - kar je natančno tisto, kar oponašamo patriarhatu. A če je patriarhalna perspektiva v preteklosti doživela zadostno mero kritik, so sporni liberalni pogledi na otroka in otroštvo pogosto preslabo ocenjeni - kadar so sploh priznani. Ključna težava liberalne (torej ‘protipatriarhalne’) perspektive, kot se je (po)kazala v tej razpravi, je, da v svojem bistvu v resnici ni protipatriarhalna. Nasprotno: je potencirano patriarhalna, vsaj v smislu tega, zaradi česar je bil le-ta kritiziran: če je v partiarhalni optiki otrok pripadal očetu, potem liberalizem name¬ sto radikalnih sprememb zahteva zgolj pravico razširjanja prav tega “pripadanja” še na ostale (odrasle) segmente populacije, torej ženske, homoseksualce in hendi- kepirane ljudi (paradoks patriarhata je bil v tem, da je bilo materinjenje fundamen- talna vloga ženske, njeno temeljno poslanstvo. A ženski otrok vseeno ni pripadal). Z liberalnimi zahtevami po “razširitvi privilegijev” ključni problem lastninjenja seveda ni odpravljen. V terminologiji sodobne potrošniške družbe bi lahko govorili o komodifikaci- ji otrok in otroštva. Najbolj nedavni primer neprepoznavanja tega procesa so diskurzi ob rojstvu domnevno prve klonirane deklice Eve. V prvih nekaj tednih po dogodku so se vsi komentarji v javnih medijih (televizija, radio in tiskani mediji) zgražali izključno nad dejstvom, da gre za nepreizkušene tehnike, ki lahko otroku prinesejo hude telesne posledice. Psihološka problematičnost zahteve po klonira¬ nem otroku in implikacije le-te sploh niso bile omenjene, četudi so bile v javnih nastopih sekte Raelijancev absurdno očitne. To dejstvo dokazuje, v kolikšni meri se nam čustvena uporabnost (utilitarnost) otroka, na katero je opozarjal denimo že Beck (2001: 171), danes zdi samoumevna. Liberalna zahteva v referendumski razpravi se - navkljub dozdevnemu “protekti- vizmu” - v prevodu torej glasi: do otroka imam (tudi jaz) pravico, in nihče v to pravi¬ co ne sme posegati (sploh ne tisti, ki jo imajo že dolgo in je sami ne opravljajo naj¬ bolje). Neposeganje je v resnici (v konkretnem življenju) splošno pravilo, kar lahko uvidimo, če pogledamo zgolj to, v katerih primerih presojamo ustreznost bodočih staršev za starševstvo (odrasli, ki so že starši, svoje starševske pravice ogrozijo le z ekstremnim zanemarjanjem ali zlorabami otroka). Bodoče starše v sodobnosti (vsaj pri nas) namreč preverjajo le v postopkih prošnje za posvojitev, ko raziskujejo (ozi¬ roma bi vsaj naj raziskovali) motive para za pridobitev otroka, materialno situiranost in podobne okoliščine, ki naj bi delovale v otrokovo dobrobit. In šele v takšnih pri¬ merih se ocenjuje tudi psihološka ustreznost potencialnega starša, pri čemer včasih pridemo do zanimivih zaključkov, do katerih v “normalni” (pred takšnimi zunanjimi preverbami zavarovani) populaciji ne more priti. Ena takšnih so denimo uničujoče posledice hipertrofirane želje po otroku, ki se včasih pojavijo pri neplodnih parih, ki dolgo niso uspeli zanositi po naravni poti (otrok kot smisel življenja), in ki vplivajo tako na (skvarjeni) odnos para kot na neustrezna (pretirana) pričakovanja do bodo¬ čega otroka (Bevc, 2002a, 2002b) (pri tem opozarjamo na pogoste liberalne argu- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Marija ZIDAR mentacije v razpravi, da bo otrok ženski nekaj nadomestil, npr. izgubo partnerja ali pa celo “osmislil” življenje). “Samske ženske” v razpravi torej niso bile nujno toliko aktivno ogrožene s strani “temnih nazadnjaških sil”, kot so se bolj “po nesreči” znaš¬ le v tej edini sodobni niši preverjanja bodočega starševstva - nezmožnosti (ali nepri¬ pravljenosti?) imeti lastnega biološkega otroka po naravni poti. Hkrati s skoraj popolno odsotnostjo vsakršnega dejanskega nadzora nad “kako¬ vostjo” (bodočih) staršev oziroma starša oziroma s sodobnim laissez faire staršev¬ stvom, pa se, paradoksno, v sodobnosti vsestranski ideološki pritiski na starše z zahtevami “protektivnega otroštva” le še stopnjujejo - navzlic temu, da objektivne, strukturne družbene okoliščine “družbe tveganja” otroku sploh niso naklonjene (Beck, 2001). (Potencialni) starši tako prevzemajo odgovornost tam, kjer so spre¬ membe komajda v njihovih močeh, medtem ko velja dogma nevmešavanja tam, kjer bi bil nadzor potreben (za razmišljanje, v kakšni obliki, tu žal ni dovolj prostora). Naj navedemo primer: če je liberalna stran že poudarjala razširjenost alkoholizma (in alkoholičnih družin) v Sloveniji, zakaj ni bil njen argument artikuliran v obliki javne zahteve po (takojšnjem) ukrepanju, namesto ‘razširjanja pooblastil’? V kontekstu struktur družbe tveganja, ki so inherentno nenaklonjene otroku (navkljub paradoksnemu protektivizmu), lahko omenimo še en sporni element protektivnega otroštva. Namreč posledice pretiranega prenašanja odgovornosti za otrokovo dobrobit na starše v obliki ideološke dogme, da lahko otrokovo dobrobit (karkoli naj bi že to pomenilo) zagotovi zgolj “zaželenost” otroka in “skrb” zanj s strani staršev/starša oziroma, da sta “ljubezen” in “zaželenost” že sama dobrobit. A kot opozarjata Heinsohn in Steiger (1993), na zahodu otroci v resnici nimajo per¬ spektive - navkljub njihovi družbeni zaželenosti zaradi upadanja rodnosti in stara¬ nja populacije. Liberalna pozicija se je s poudarjanjem dejstva, da noben otrok ne bo bolj zaželen in ljubljen kot ta, ki ga bo mati pridobila na tako zahteven način, ujela v prav to ideološko past: četudi bi pristali na to “zaželenost” in “ljubljenost”, pa ena sama oseba (v tem primeru mati) nikoli ne more otroku zagotoviti vsestran¬ ske prihodnosti, kajti slednja je odvisna od neksusa in sodelovanja številnih drugih institucij, ljudi in navsezadnje same družbene strukture. V tem kontekstu se protektivno otroštvo pokaže ne kot že realizirani plemeni¬ ti ideal ter dokaz napredka in evolucije Zahoda, pač pa kot ideološki mehanizem, ki s prenosom celotnega korpusa odgovornosti do otrok izključno na starše ter pretiranimi zahtevami omogoča ohranjanje postmodernih družbenih struktur, ki tem istim otrokom v resnici niso naklonjene. LITERATURA Aries, P. (1991): Otrok in družinsko življenje v starem režimu. Ljubljana: Škuc/FF. Archard, D. (1993): Children, Rights & Childhood. London & Nev/ York: Routledge. Barkcr, M., Petley J. (1997): Ul Effects: The Media/Violenee Debate. London: Routledge. Batistič De, M. (1993): Otrokove potrebe? Časopis za kritiko znanosti 160-161:45-69. Beck, U. (2001): Družba tveganja. Ljubljana: Krtina. Berger, P. I.., I.uckmann T.(1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva zalo¬ žba. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Marija ZIDAR Bevc, V. (2002a): Kvalitetnejše preživljanje prostega časa udeležencev programa psihosocial¬ ne pomoči v zakonski krizi zaradi neplodnosti. Socialno delo 1: 43-55. Bevc, V., Florijančič, J., Ovsenik M. (2002b): Otrok in družina - težko uresničeni vrednoti neplodnega para. Bogoslovni vestnik 2: 251-272. Buckingham, D. (1997): Electronic child abuse? Rethinking the media’s effccts on children. V Barker, M., Corsaro, W. A. (1997): The Sociology of Childhood. New York: Pine Forge Press. Petley J., 111 Effccts, 32-47, London: Routledge. Brownmiller, S. (1988): Proti naši volji - moški, ženske in posilstvo. Ljubljana: Krt. DcMause, L. (1974): The History of Childhood. New York: The Psychohistory Press. Drglin, Z. (2002): Materinstvo in razvoj novih reproduktivnih tehnologij - usodna srečanja. ČKZ, 207-208: 95-108. Godina, V. V. (1998): Izbrana poglavja iz zgodovine antropoloških teorij. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Greif, T. (2002): Otroci drugorazrednih staršev: istospolne družine v pravu in praksi. ČKZ 207- 208: 109-132). Hall, S. (1996): Representation. V Cultural Representations and Signifying Practices. (Ur. S. Hall.) London: Sage. Heinsohn, G., Steiger, O. (1993): Uničenje modrih žensk. Ljubljana: ŠOU/Krt. Kanduč Z. (1997): Nekaj pripomb z zvezi z domnevno krizo družine. Socialno delo, 4:275-287. Kanduč, Z. (2002): Stigmatizacija žensk brez. otrok. V Balcanis, 3: 62-69. Krivic M. (2001a): OBMP, medicina in pravo. Pravna praksa, 19: 4-7. Krivic M. (2001b): Čigavi sporni koraki? Pravna praksa, 29: xii-xvi. Krivic M. (2001c): Čigavi sporni koraki? Pravna praksa, 30: vi-viii. Laporte, D. (1992): O zgodovini šolanja. V Vzgoja med analizo in gospostvom. (Ur. E. D. Bahovec). Ljubljana: Krt. Luthar, B. (1998): Poetika in politika tabloidne kulture. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Mills, J., Mills R. (ur). (2000): Childhood Studies: A reader in perspcctives of childhood. London/New York: Routledge. Newman, D. M. (1997): Sociology: F.xploring the Architccture of Everyday Lite. London: Pine Forge Press. Pavlovič, Z. (1993): Psihološke pravice otroka. Radovljica: Didakta. Pavlovič, Z. (1995): Prvi evropski tečaj o otrokovih pravicah in evropska konferenca o nadzo¬ rovanju otrokovih pravic. V Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 3: 306-310. Popovič, B. (2001): Procreatio artificialis imitatur naturam - et societem. Pravna praksa 18: 12. Puhar, A. (1982): Prvotno besedilo življenja. Zagreb: Globus. Rener, T. (2000); Adolescentke. V Družboslovne razprave, 34-35: 207-217. Salecl, R. (1991): Disciplina kot pogoj svobode. Ljubljana: Krt. Seider, R. (1998): Socialna zgodovina družine. Ljubljana: Studia Humanitatis. Skaberne, B. (1966); Razvoj kazenskega prava za mladoletnike. Zbornik znanstvenih razprav, XXXII: 205-258. Selih, A. (2000): Mladoletniško sodstvo v preteklih sto letih: Od uvedbe do krize. Zbornik znan¬ stvenih razprav, LX, 2:191-211. Švab, A. (2001): Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publici¬ stično središče. Švab. A. (2002): Nove družine - nove in stare ideologije? ČKZ 207-208: 75-77. Zupančič K. (2001): Spočetje z biomedicinsko pomočjo in pravo. Pravna praksa, 18: 5-8. Žnidaršič, V. (2001): Oploditev z biomedicinsko pomočjo. Pravna praksa, 18: 9-11. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 PRIKAZI, RECENZIJE Tomaž KRPIČ Aleš Debeljak (ur.), Peter Stankovič (ur.), Gregor Tomc (ur.), Mitja Velikonja (ur.) Cooltura: Uvod v kulturne študije Študentska založba, Ljubljana 2002, str. 366, 7.900,00 SIT (ISBN: 961-6356-73-9) Nedvomno bi moral vsakdo, ki je kakor¬ koli povezan s kulturologijo, kulturološkimi študijami in kulturno sociologijo, s solzo v očesu pričakati izzid kulturološkega visoko¬ šolskega učbenika. Preteklo je slabo dese¬ tletje od ustanovitve Oddelka za kulturolo¬ gijo na Fakulteti za družbene vede, da smo ga dobili. Sedaj, ko ga imamo, pa nas že mika, da bi solzo v očesu razumeli tudi nekoliko drugače. Namreč, ne kot naval emocij ob izzidu dolgo pričakovanega dela, ampak kot solzo, ki sc utrne bralcu, ko ga med listanjem po skripti zvije ob spoznanju, da prenekateremu tekstu, kljub želji uredni¬ kov, da omogočijo ‘pregledno in razmero¬ ma izčrpno seznanitev univerzitetnih štu¬ dentov kulturologije in sorodnih družbos¬ lovnih ter humanističnih smeri (...) z novim in rastočim aktualnim področjem sodobne družboslovna misli' (str. 7), ni mogoče pripi¬ sati učbeniškega značaja. A nemara to še niti ni tisto najpomembnejše, zaradi česar bi se bralec lahko zjokal. Na trenutke ga zagrabi panika, ko sprevidi, da stari slovenski prego¬ vor o obratnem sorazmerju med številom babic in kilavostjo deteta, morda vendarle drži. A pojdimo lepo po vrsti. Zbornik se začne z dolgim in ambicioz¬ nim tekstom Petra Stankoviča Kulturne štu¬ dije, v katerem gre avtorju predvsem za zgo¬ dovinski opis razvoja kulturoloških študij, od Birminghamske šole, marksizma, struk¬ turalizma sedemdesetih let in pomena, ki ga ima za kulturološke študije še dandanes na semiotiki utemeljen pristop v raziskovanju družbenih in kulturnih pojavov. Čeprav morda tu in tam Stankovič nekoliko preveč radodarno zajema snov, pač zaradi želje po čim večji jasnosti, je njegov pregled vseeno vreden vse pohvale. V drugem delu besedi¬ la se dotakne še nekaterih, za razumevanje narave kulturnih študij neizogibnih pojmov, kot so popularna kultura, (ne)esencialistič- ni značaj kulturnih študij, analiza identitet in podobno. In ko ž.e mislimo, da nas ne more presenetiti ničesar več, nam spodrsne na Stankovičevcm razumevanju znanstve¬ nih metod, ki jih uporabljajo kulturologi pri svojem delu, in pa pri njegovi opredelitvi narave epistemologije (str. 60-61). Resda se epistemologija loteva tudi preučevanja znanstvenih metod, a jo slednje zanimajo prej kot sredstvo na poti do znanja. Posledično je uporaba termina vedenje docela napačna. Zbode tudi pretirano loče¬ vanje med kvalitativnimi in kvanitativnimi metodami, manjka pa tudi dober opis kvali¬ tativnih metod. Naj nam kolega ne zameri preveč, a za dobro poznavanje področja epistemologije in kvalitativnih metod, je potrebno vse kaj več kot le prebrati eno samo razpravo. Naslednje poglavje z naslovom Birmingham in Frankfurt je prispeval Aleš Debeljak. Če na eni strani eseja britanska šola kulturoloških študij (predvsem R. Hoggart, R. Williams in F. P. Thompson) in na drugi strani frankfurtska šola kritične teorije (predvsem T. W. Adorno, G. Lukacs, A. Gramsci in W. Benjamin) res ‘predstavlja¬ ta nekakšni dvojni ostrini vilic, ki se med seboj resda nikoli ne dotakneta’ (str. 73), potem si Debeljak ne more kaj, da ju ne bi v adornovski maniri soočil, saj ‘bi bila upo¬ rabnost vilic brez ene ali druga ostrine vse¬ kakor bistveno okrnjena' (str. 73). Doprinos Debeljakovega teksta je predvsem v skrb¬ nem prikazu dela in pomena, ki ga še vedno ima frankfurtska šola kritične teorije za kul¬ turološke študije, pa tudi družboslovje v celoti. Tomčev tekst Moderna kultura je zaradi trditve, da je ‘Edini izhod iz pojmovne zmede (...), da kulturo opredelimo v kontek¬ stu čisto določene znanstvene discipline, v našem primeru kulturnih študij’ (str. 121) prav gotovo tekst, ki veliko obljubi. Ni pa sposoben te obljube držati, saj iz besedila samega ni razvidno, kakšna logika naj bi vodila k ukinitvi pojmovne zmede. Brez nekaterih dodatnih pogojev, kot sta na pri¬ mer visoka stopnja konsenza v kulturološki znanstveni skupnosti glede ukinitve poj¬ movne zmede in pa epistemološke upravi¬ čenosti redukcije pojmovne zmede na vsega nekaj ali samo eno definicijo, kaj kul- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 376 turne študije so, je takšno početje lahko edi¬ nole zanimivo, a brezplodno. Kljub temu pa nova definicija kulture, v luči kognitivnih kulturnih študij, nikakor ne more povečati že tako velike pojmovne zmede, za katero sc tako ali tako zdi, da v kulturološki znan¬ stveni srenji v resnici nikogar ne moti pre¬ več. Če resnično velja, da so kulturne študi¬ je tako zelo raznoliko področje (empirične¬ ga) preučevanja človeške kulture, ali bi bilo potem kaj takšnega sploh smiselno pričako¬ vati. No, Tomčcv tekst poleg zgoraj opisane dileme ponuja še čisto dostojen in na mestoma unikaten zgodovinski pregled nastanka moderne kulture, točneje njene estetske razsežnosti. Četrti prispevek se loteva prikaza mladin¬ skih subkultur. Njegov avtor je Milko Poštrak, ki se, v veliko veselje bralca, v tekstu Uporniške mladinske subkulture končno dvigne nad pregovorno neurejenost lastnih tekstov. Le želeli bi si lahko, da sc Poštrak ne bi ustavil zgolj pri subkulturah, ki izhajajo iz delavskega okolja (na primer rock ali punk subkultura), namerno pa se izogne boem¬ skim subkulturam, zaradi česar je njegov prispevek precej osiromašen. Pa smo že pri naslednjem kosu zbornika, ki je prišel izpod peresa L ve D. Bahovec, With Your Brain and My Looks, govori pa o telesu v kulturnih študijah. Za razpravo live Bahovec je značilna redukcija telesa na nje¬ gove številne kulturno oblikovane repre- zentaeije, ki ga začne s kratko analizo body art performansa francoske umetnice Orlan, potem pa njena razprava pade tja, kamor pravzaprav sodi, bolj kakor manj v razpravo o reprezentaciji telesa na filmskem platnu. Negacija biološkosti človeškega telesa na koncu teksta kulminira v primeru filma Ničla Jordana The Crying Game. Ne samo, da je redukcija človeškega telesa zgolj na njegovo reprezentacijo tako ali tako hudo napačna, zanjo ni opravičila niti znotraj kul¬ turoloških študij. Sicer pa je dovolj, če nare¬ dite mentalni poizkus: odmislite biološki spol Dill, pa boste sami videli, kaj od filma sploh še ostane. Tekst, ki ga je za kulturološki učbenik pri¬ pravila Alenka Švab, Devided We Stand , govori o kulturnih študijah spolov. Napisan je s feministične pozicije ali morda nekoliko manj strogo rečeno, z ženske pozicije, kar praviloma kaže na družbeno konstruktivi¬ stično pozicijo, na kar nas pomenljivo opo¬ zarja že sam naslov, a lahko proti koncu naj¬ demo tudi kratko podpoglavjcce o moških in njihovi moškosti (str. 206-207). Spodbudno, vendar bi nemara bilo dobro, če bi v literaturi, ki je navedena na koncu poglavja, lahko študenti našli vsaj eno ali dve deli, ki v zadnjem času obravnava izključno moške in njihovo moškost. Drugače pa je to poglavje, ki je strukturno lepo razdelano in sodi med tiste dele Coolture, ki študentom prav gotovo ne bo delalo večjih preglavic, v kolikor ne bodo težave izhajale iz njihovih lastnih glav. Nataša Velikonja in njene Gejevske in lez¬ bične kulturne študije na večplasten način sodijo k k prejšnjemu poglavju. Na prvi pogled gre le za korak med družbeno kon¬ struiranim spolom k prav tako konstruirani¬ mi spolnimi praksami, a ker v analizi šteje vsak korak, je potemtakem razlika bistvena. Okvir, znotraj katerega se giblje tekst, je opredeljen z ‘ odnosom med kulturo, repre¬ zentacijo in (homo)seksualnostjo.’ (str. 211), zato nas ne sme presenetiti, da razprava govori predvsem o seksualnih politikah, tako visoke kot tudi nizke kulturne produk¬ cije, in pa o razmerju med kulturno prevla¬ dujočimi in podrejenimi seksualnimi prak¬ sami. Da pa se obe poglavji končata z raz¬ mislekom o reprezentacijah in redukcijo telesa, pa je vendar samoumevno, saj so (radikalne) oblike družbene konstrukcije realnosti slepe prav za realnost samo. Tekst Brede Luthar, Homo ludens - Homo šoper, je eleganten sprehod skozi razmišlja¬ nje o potrošniški kulturi moderne dobe. Še posebej se nam dopade prvi del sestavka, kjer Lutharjeva razlaga, od kod izvirajo pri posamezniku (beri potrošniku) potrebe oziroma želje. Iz narave same ali pa so zgolj kulturni konstrukti? Njen odgovor je tipično sociološki, sramovali pa se ga ne bi tudi na oddelku za kognitivno sociologijo Rutgers University: ‘Tako kot potrebe/želje niso uni¬ verzalni absoluti, tudi niso individualne muhe in preference’ (str. 249). In malo naprej še sklep: ‘...individualne preference ali potrebe (so) lahko oblikovane le na pod¬ lagi kolektivnih oblik, življenja...’ (str. 249). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Od spoznanja, da so potrebe in želje druž¬ beno konstruirani, pa je skoraj nujno potrebno storiti korak k vprašanju, kdo je tisti, ki konstruira, in kaj se zgodi, čc sc kot posamezniki spoznamo s konstruktivistič¬ no naravo potreb? Nekaterim se morda zgodi hedonistični užitek, večina drugih pa je bolj ali manj obsojenih na večni ‘Hvala, samo gledam’. Naslednje delo je lep in pregleden tekst Mitje Velikonje, Dom in svet, o nacionaliz¬ mih, nacionalni državi in pomenu, ki ga ima kultura za njun nastanek in ohranjanje. Potrebno se je le spomniti, kolikšen pomen je imela v preteklosti slovenska kultura za slovenski nacionalizem in pa kakšno vlogo je odigrala pri nastanku nacionalne države, pa takoj uvidimo, da je njegovo besedilo eno od osrednjih v zborniku. Avtorja lahko pohvalimo predvsem zaradi uvodnega dela, kjer bralca seznanja s temeljnimi pojmi, konča pa z razpravo o dilemi, oziroma obe¬ tih za prihodnost, ki naj bi jih imela nacional¬ na kultura: od izbire ali-ali k principu in-in. Pa smo končno priromali do teksta, ki bi moral v zborniku Cooltura nastopati pred vsemi tistimi teksti, ki v jedru argumentacije prisegajo na princip reprezcntacijc. Gre za tekst Hanno Hardta Vizualna kultura v kul¬ turnih študijah. Hardtov tekst ponuja raz¬ mišljanje o temeljnih konceptih, v katere je mogoče ujeti fenomene vizualne kulture na ozadju zgodovinskega procesa ustvarjanja družbenih in kulturnih pomenov. Če lahko rečemo, da je moderna kultura odvisna od česa, potem je prav gotovo odvisna od cele vrste vizualnih oblik komunikacije: od foto¬ grafije, filma, televizije in zadnje čase vse bolj tudi od delovanja računalniških ekra¬ nov. Identiteta ni le stvar izrečenega, ampak tudi vizualnega sporazumevanja z okolico. Kljub temu, da ne sporočate vizualno, še vedno lahko obstajate, Ste pa nedvomno na samem robu moderne kulture. Kar ponuja Hardt, je radikalni konstruktivizem, zavit v plašč semiotike. Zadnji tekst pa je prilezel iz tiskalnika Franca Trčka, gre pa za delo z naslovom Kiberkulture - k novim ekonomijam obdaro¬ vanja. Kiberkulture in kiberprostor so rela¬ tivno nov pojav, pač v skladu z razvojem računalniške tehnologije, ki je potrebna za njen nastanek in ohranjanje. Trček ponuja jasne opredelitve temeljnih pojmov, razpra¬ vo o dveh tokovih v zgodovini kiberkulture (kiberpank versus kibersubkultura), možno¬ sti preigravanja identitete v medmrežju pa si lahko ogledate tudi na franci.tercck.vvasarre- sted.com. Konča pa v dobrem starem slogu Marcela Maussa, ko spregovori o kiberpro- storu kot o novih praksah ekononije obdaro¬ vanja. Generalizirana izmenjava, z možnost¬ jo dostopa do podatkov, kopiranja, kolažira- nja, ponujanja in podobno, raznovrstnih informacij vdira v tradicionalna razmerja med avtorjem in kulturnim potrošnikom in postavlja predstave o avtorskih pravicah v nove družbene in kulturne okvire. Prinaša pa zbornik Cooltura tudi tri pre¬ vode, ne ravno tistih del, ki jih na policah družboslovcev najdemo pod opredelitvijo klasiki sociološke teorije. Gre za tekste Malcolma Barnarda Moda kot komunikaci¬ ja (iz 1996, prevod N. Velikonja), Tobyja Millerja in Aleca McHoula Šport v popularni kulturi in vsakdanjem življenju (iz 1998, prevod B. Šaver) in Horacea Newcomba in Paula M. Hirscha Televizija kot kulturni fenomen (iz 1981, prevod A. Pinter). Nedvomno je slednji že postal klasika, med¬ tem ko prvi dve besedili šele čakata na to, kakšno mesto jima bo odredila družboslov¬ na zgodovina. Prevajalsko delo N. Velikonje in A. Pintarja lahko ocenimo kvečjemu z oznako zelo dobro, medtem ko je imel tretji prevajalec v rokah nekoliko manj spretno pero. Morda gre za njegov prvi prevod, a o tem na žalost ne vemo nič. Vemo pa, da si spodrsljaja na strani 278, ko ‘We cleaned up in the Gulf\Var...' (v originalu str. 88) preva¬ ja kot 'Pokazali smo jim zobe med deset¬ dnevno vojno...’, kljub njegovi tihi predpo¬ stavki, da ne gre za (pre)velike spremembe v vsebinskem smislu, ne bi smel privoščiti. Ko na koncu poskušamo pod črto sešteti odlike in slabosti Coolture, hitro uvidimo, da gre sicer za dostojen izdelek, ki pa bi lahko bil še precej boljši, če bi uredniški del projekta nekoliko več napora vložil v uskla¬ jevanje dela avtorjev. Moti nas predvsem to, da delo ne odraža dovolj svoje učbeniške narave, kar nas na trenutke privede že tako daleč, da v njem prej vidimo zbornik avtor¬ skih tekstov, kakor pa tekst, ki bi bil primar- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 no namenjen študentom. Resda je pohval¬ no, da so uredniku na koncu knjige dodali še zbirko najpomembnejših pojmov in ključnih besed, kar nedvomno povprečne¬ mu študentu ali študentki olajša branje tek¬ stov. A vprašati se je potrebno, zakaj sploh postavljati zbirko na konec knjige, ali ne bi bilo bolje, če bi bili ključni pojmi opredelje¬ ni, in marsikje tudi resnično so, v tekstu samem, torej tam, kjer jih bralec najbolj potrebuje? No, naj bo že tako ali drugače, nenazadnje bodo verjetno prav študenti tisti, ki bodo ob prebiranju učbenika prej ali slej ugotovili, da je temu primeru ustrezno obnašanje v skladu s pregovorom: ‘Bolje drži ga, nego lovi ga!’ Maruša PUŠNIK Sandra Bašič Hrvatin in Marko Milosavljevič Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih: regulacija, privatizacija, koncentracija in komercializacija medijev Mirovni inštitut, Ljubljana 2001, str. 60, 2.500,00 SIT (ISBN 961-6403-45-1) Političnoekonomski pristopi k medijem, iz zornega kota katerih izhajata tudi avtorja knjige pri analizi medijskega trga in medij¬ ske politike v Sloveniji, so v svetu dokaj uve¬ ljavljeni in imajo razvit teoretsko-analitični aparat, medtem ko so v Sloveniji političnoe- kpnomske analize medijev v zadnjem času prej izjema. Knjiga S. Bašič Hrvatin in M. Milosavljeviča je zatorej svojevrstno poživi¬ lo za medijske in komunikacijske študije na Slovenskem, a vendar njun pristop zgreši v tem, da se avtorja tako vztrajno, brez kakrš¬ negakoli teoretskega ogrodja in zgolj na osnovi množice podatkov, oklepata poeno¬ stavljenega konceptualiziranja odnosov v družbi, kot da obstaja peščica posamezni¬ kov, ki zavestno razpolaga z družbeno močjo. Knjiga je razdeljena na trinajst poglavij, ki pripovedujejo zgodbo o preoblikovanju časopisnih in ‘radiodifuznih’ medijev na Slovenskem pod pritiski komercializacije in (de)regulacije. Avtorja raziščeta, kakšne spremembe so mediji doživljali v devetdese¬ tih letih, ko se je spreminjal politični sistem in se je oblikovalo tudi specifično ekonom¬ sko okolje. Kot glavne značilnosti in spre¬ membe, s katerimi se v knjigi ukvarjata avto¬ rja, naštejeta privatizacijo medijev in s tem povezano medijsko koncentracijo, verižno lastninjenje in komercializacijo, poskuse političnega ustanavljanja novih časopisov (Slovenec, Republika), preoblikovanje javne televizije, pojav komercialne televizije in radijskih postaj, sprejemanje medijske zako¬ nodaje oz. mlačno vlogo države pri definira¬ nju medijske politike. Avtorja ugotavljata, da do večjega vdora tujega kapitala v medije na Slovenskem ni prišlo, so se pa medijske institucije tudi s pomočjo državne nezain¬ teresiranosti za regulacijo te sfere kopičile v rokah peščice domačih lastnikov. Država bi morala, po njunem mnenju, z jasno začrta¬ no medijsko politiko regulirati ekonomsko vprašanje glede omejevanja lastnine, saj se zaradi pomanjkanja državnih interesov nad¬ zora nad lastninjenjem medijev lahko zama¬ je pluralnost vsebine, hkrati pa taki politični prevzemi vplivajo tudi na uredniško politi¬ ko in na delo novinarjev, saj sc bojijo moč¬ nih lastnikov, ki jih lahko odpustijo ali pre¬ mestijo “na ‘neškodljiva’ delovna mesta” (str. 47). Čeprav je s pojavom novih komer¬ cialnih televizijskih in radijskih postaj na medijskem prizorišču prišlo do zunanjega pluralizma (novi kanali), pa se ni “vzpostavil tudi nov notranji pluralizem, torej plurali¬ zem vsebin” (str. 55). S. Bašič Hrvatin in M. Milosavljevič se zatorej zavzemata za učin¬ kovit državni nadzor in za transparentnost lastništva, ki naj bi zagotovila tudi plural¬ nost, raznovrstnost in svobodo medijev. Avtorja razumeta delovanje ideologije in oblastne odnose kot odvisne zgolj od nekaj vplivnih posameznikov, ki v rokah držijo vse niti. Ravno zaradi takega pojmovanja oblastnih odnosov v družbi pa je potrebno kritično presoditi njune poenostavljene raz¬ lage, da sta obstoječe stanje v medijski sferi in razdelitev moči v družbi zgolj posledici lastniške sestave medijev. Ob prebiranju knjige se zdi, da je takšna obravnava medij¬ skega trga in medijske politike v Sloveniji posredno tudi poskus kritike kapitalističnih družbenih odnosov in jo zato lahko uvršča¬ mo med kritičnoteoretske, a ko naredimo ta TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 korak, naletimo na težavo. Politrčno- ekonomske pristope, iz katerih izhajata tudi avtorja knjige, lahko uvrstimo med nasled¬ nike kritične teorije, saj se z ideologijo na prestolu in z Marxom kot idejnim očetom ukvarjajo s kritiko oblastnih odnosov v družbi. Vendar prav kritičnoteoretski pristo¬ pi, ki se rojevajo dandanes (npr. na nemških tleh vzhajajoča in radikalno kritična skupi¬ na Krisis), opozarjajo, da so poleg nekaterih postmodernističnih pristopov, ki so v pre¬ obremenjenosti s tekstualnimi/kulturnimi elementi popolnoma pozabili na oblastne odnose v družbi, največ škode kritični teori¬ ji naredile tiste političnoekonomske šole, ki so na piedestal postavljale le Marxovo vred¬ nostno imanentno razredno stališče, in prav v tem. tiči srž problema s knjigo, saj ji lahko očitamo ta skrajšan razredno-sociolo- ški moment. Namreč, takšen političnoeko- nomski pristop k medijem krepi le tisti del Marxa, ki poudarja determinirajočo vlogo (ekonomske) baze in poenostavlja odnose moči v družbi zgolj na eno dimenzijo, tj. na ekonomsko moč - na tiste, ki posedujejo medije, saj je vednost, ki kroži prek medijev, večinoma v njihovem interesu. Ali kot pripo¬ minjata avtorja, se medijski kapital koncen¬ trira v rokah nekaj lastnikov, zaradi česar prihaja tudi do upada raznovrstnosti medij¬ skih vsebin in do prevlade komercialno uspešnih ter nizkokvalitetnih programov, tj. lahkotnih, slabih, tabloidnih, amerikanizira- nih popularnih vsebin (str. 49-58). Nasprotno pa Marxa v kontekstu teorij, ki posredno izhajajo iz njegove vrednostne kritike in kritike fetišizma, nadgrajujejo in prehajajo njegov ekonomski determinizem; ideologija ni več stvar peščice ekonomsko vplivnih posameznikov, ampak oblastni odnosi postanejo stvar prevladujočih diskurzov v družbi. Že Gramsci sc je na začetku prejšnjega stoletja z elaboracijo koncepta hegemonije kot aktivnega kon¬ senza zoperstavil ekonomicističnim inter¬ pretacijam družbene moči in ideološke zavesti. Althusser je kasneje s konceptualiza- cijo ideološke interpelacije individuumov v subjekte postavil kategorijo subjekta kot konstitutivno za delovanje ideologije. Foucault pa je s formulacijo diskurza oziro¬ ma mreže oblasti-vednosti dokončno prese¬ kal z ekonomizmom in z dojemanjem moči v kategorijah institucionaliziranih in perso- naliziranih nosilcev oblasti, saj iz oblastnih odnosov po Foucaultu pač ni mogoče izsto¬ piti. Oblast tako ni nekaj, kar nekdo načrtno izvaja, in ne deluje piramidalno od zgoraj navzdol, ampak je v družbi razpršena, skrita na tako vidnih mestih, da jo je zelo težko razpoznati. Ideologija namreč ni le stvar nosilcev oblasti, v perspektivi pristopa S. Bašič Hrvatin in M. Milosavljeviča pa je oblast namerna in načrtna praksa tistih, ki imajo ekonomski kapital in ki naj bi zaradi svojih interesov neposredno in zavestno ‘manipulirali’ z novinarji. Takšna konceptua- lizacija je skrajno problematična, saj avtorja medijske lastnike že vnaprej predpostavita kot družbene nosilce oblasti, novinarje pa potemtakem implicitno vzpostavljata kot tiste, ki so zunaj diskurzivnih režimov in oblastnih odnosov. V analizo torej vstopita z že definiranimi Ideologi oziroma zgrajeni¬ mi subjekti - oblastniškimi lastniki in zatira¬ nimi novinarji. Novinarjem posredno pripi¬ šeta nedolžnost in nemoč, saj naj bi obstaja¬ le jasne težnje lastnikov (npr. politični pre¬ vzem medijev), ki si želijo pridobiti tako dobiček kot (politično) moč nad ljud¬ mi/novinarji (str. 32-47; še posebej str. 43, ko govorita o oblikah vplivanja lastnika na medijske delavce). Delovanje takega poeno¬ stavljenega modela oblasti v družbi na nekem drugem mestu eksplicitno razlaga tudi Milosavljevič: “Po drugi strani je marsi¬ katerega novinarja strah prav prevelike moči in vpliva lastnikov (strah, ki se je za upravičenega izkazal v primeru Nove KBM in njene lastniške ter upravljalske prisotno¬ sti v Večeru) /.../” (Milosavljevič, 2002: 12). Ta model pozablja, da ekonomski odnosi niso nujno najpomembnejša ali celo edina sfera reproduciranja oblastnih mehanizmov in da tudi novinarji reproducirajo kapitali¬ stična razmerja, vendar ne zgolj zaradi stra¬ hu pred lastniki, ampak zato, ker so vpleteni v reprodukcijo odnosov oblasti prek žurna- lističnega diskurza in tekstov, ki jih proizva¬ jajo. Take analize tudi spregledajo, da je vsak časopis politični projekt, četudi za njim ne stojijo jasni politični interesi strank ali interesi kapitala, pri čemer ostanejo spre¬ gledane številne neenakosti v družbi in kse- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 380 nofobni diskurzi, ki jih dandanes v veliki meri reproducirajo prav novičarski delavci. Oblast je potemtakem bolj učinek prevladu¬ jočih diskurzov, ki jih nekritično reproduci¬ rajo tudi medijski delavci, kot pa učinek neposrednega in načrtnega vpliva kapitala, utelešenega v maloštevilnih medijskih mogotcih, kot predlagata avtorja knjige. Prav v zatrjevanju, da so novinarji žrtve zaro¬ te medijskih lastnikov, tiči velika nevarnost, saj je s tem popolnoma opravičeno kakrš¬ nokoli delo novinarjev, s tem so rešeni tudi odgovornosti, ki je prenešena na kapital. Takšno neteoretsko razumevanje ideologije ne uspe pojasniti, kako oblast v družbi delu¬ je, zaradi izločevanja novinarjev iz družbe¬ nega prostora pa jih tudi ne uspe videti kot del diskurzivnih režimov, ki v veliki meri pravzaprav reproducirajo popularne mito¬ logije. Takšen ‘znanstveni’ paternalistični zaščitniški odnos, kot ga avtorja razvijata do novinarjev, ne more biti nič boljši ali manj ideološki od tistega odnosa med novinar¬ ji/vladanimi in lastniki/vladajočimi, ki ga kot problematičnega predstavita sama. V knjigi bode v oči tudi to, da se avtorja v razvijanju argumentacije zelo pogosto skli¬ cujeta na žurnalistični glas in ga transformi¬ rata v strokovno-znanstveni diskurz. Tako na primer začneta razpredati določeno misel, kar bralca/ko zaradi predpostavljene znanstvenosti dela navede na pričakovanje, da bo stvar problematizirana, argumentira¬ na, kritično in teoretsko utemeljena, a nato avtorja ponudita le citate novinarjev. S takš¬ no argumentacijo se znanstvena monografi¬ ja ne bi smela zadovoljiti, povrh vsega pa bralec/ka lahko opazi, da pogosto sploh ne gre za preverjene informacije, ampak za novinarjeve špekulacije, predvidevanja in ugibanja. Navedimo le dva primera: ko se avtorja vprašata, ali so kršeni členi zakona o javnih glasilih ob koncentraciji medijskega kapitala oziroma, ali prihaja do političnih prevzemov pod krinko donosnosti medijev. Namesto da bi avtorja to argumentirala in teoretsko podkrepila, ker je to pravzaprav rdeča nit njune knjige, navedeta zgolj izjave novinarjev oziroma drugih državnih uradni¬ kov, ki jih povzemajo novinarji iz Gospodarskega vestnika, Financ in Dnevnika, ne da bi te izjave postavila v širši kontekst (str. 37 in 45). Če bi že razvijali tak¬ šen način argumentacije, bi morali izjave novinarjev kritično reflektirati, ne pa jih le nekritično prenašati v besedilo. Zahtevnejši bralci/ke, ki jim je knjiga navsezadnje name¬ njena, se s takim videzom znanstvenosti, kjer novinarski glas prevzema funkcijo objektivirane strokovno-znanstvene argu¬ mentacije, nikakor ne morejo zadovoljiti. Kljub omenjenim slabostim, pa sta v knji¬ gi pohvale vredna nabor aktualnih informa¬ cij o lastniški sestavi medijev in ilustrativna rekonstrukcija dogajanja na medijskem trgu v zadnjih desetih letih v Sloveniji. Knjiga, ki bo bralce/ke očarala tudi z jasnostjo besedi¬ la in podrobnostjo opisanega dogajanja, bo tako marsikomu olajšala brskanje po arhi¬ vih, knjižnicah in prihranila marsikakšen intervju z ljudmi, ki so bili kakorkoli vplete¬ ni v dogajanje na medijskem področju. Zbrani podatki - ki pa knjigi lahko nadenejo kvečjemu pečat strokovnosti - so lahko zelo koristni za strokovne in znanstvene javnosti, saj jim lahko priskrbijo informacije o eko- nomsko-historičnem kontekstu medijev v Sloveniji in tako služijo kot izvrstno gradivo za raznovrstne teoretične izpeljave in anali¬ ze medijev. Kljub temu da so rezultati razis¬ kovalnega dela S. Bašič Hrvatin in M. Milosavljeviča več kot dobrodošli za debato o slovenskem medijskem prostoru, je treba opozoriti, da zgolj mnoštvo zbranih poda¬ tkov ne zadostuje za razumevanje dogajanja v medijski sferi, če jih ne umestimo v teoret¬ ski kontekst. Tako je njuno neposredno povezovanje lastniških razmerij do medijev in oblastnih struktur metodološko in episte¬ mološko problematično, saj zgolj iz evi¬ denc/zbranih podatkov izpeljujeta dokaze o delovanju moči, ne da bi to delovanje moči analizirala s teoretskim aparatom. Prav teorija bi jima lahko omogočila analizo kon¬ kretnih praks, s čimer bi lahko razvila aparat za povezavo nabranih podatkov z dejan¬ skim stanjem in dogajanjem v medijskem prostoru. Avtorja tako preveč brezkompro¬ misno vlečeta zaključke iz navidezne jasno¬ sti stvari, ki pa se ob bolj preciznem episte¬ mološkem premisleku predstavljenega kon- ceptualiziranja odnosov moči v družbi sesu¬ je. Medijska politika v Sloveniji v devetdese¬ tih sicer lahko pripomore k razumevanju TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 makrostrukture oblastnih odnosov, ko natančno preišče ekonomsko in politično makrostrukturo delovanja medijev. Vsekakor pa za razumevanje delovanja oblastnih mehanizmov in reproduciranja struktur gospostva v medijskem polju tak makrokontekst ni zadosten. Priključiti mu je potrebno še tehnike mikropolitičnih strate¬ gij, v objemu katerih steče interakcija med potrošniki in medijskimi teksti, ko sc ob proizvodnji in potrošnji (najsibo celo ameri- kaniziranih ali nizkokvalitetnih) tekstov tvo¬ rijo pomeni. Kritika trdno zasidranih druž¬ benih razmerij v medijski družbi potemta¬ kem ne more vznikniti niti iz kulturno/tek¬ stualno determinističnih pristopov niti iz ekonomsko determinističnih pristopov politične ekonomije, na katere prisegata avtorja. Šele preplet preiskovanja obeh ravni delovanja medijev lahko pripelje do razgrnitve režima oblasti ali celo do subver- tiranja obstoječih družbenih odnosov in šte¬ vilnih samoumevnosti v medijski kulturi. To pa S. Bašič Hrvatin in M. Milosavljeviču ob poskusu iskanja vzrokov za obstoječe stanje v lastninskih odnosih do medijev in valjenja krivde na kapital - ko posredno iščeta krivce za obstoječe družbene odnose (za tovrstno novinarstvo in medijsko produkcijo) v last¬ nikih medijev - ne uspeva najbolje, saj oblastnih razmerij še tako precizne analize lastniške sestave in natančni popisi deležev ne morejo ugledati. LITERATURA Milosavljevič, Marko (2002): Novinarski kodeks: Še vedno moč brez odgovornosti? Delo/Sobotna priloga, 2. 11. 2002, str. 11-12. Maruša Pušnik Ksenija H. Vidmar (ur.) Ženski žanri: spol in množično občinstvo v sodobni kulturi. Zbornik besedil medijskih študijev in feministične teorije ISH - Fakulteta za podiplomski humanistič¬ ni študij, Ljubljana 2001, str. 482, 5.000 SIT (ISBN 961-6192-21-3) Prebirajoč svojo najljubšo romanco s kuhinjsko krpo v roki, bralka zablesti v pri¬ mežu domišljijskega sveta zgodbe o brez¬ mejno ljubljeni glavni junakinji. V solzavem požiranju soap oper, ki postajajo del toka gledalkinega življenja, s prijateljicami zane¬ senjaško opravlja lik zlovešče sprijenke. Ob lahkotnem prelistavanju revij o modi, karie¬ ri, urejanju doma se bralke kljub nerganju številnih kritikov, akademikov (in celo last¬ nih mož!) zatekajo v univerzum popularnih kulturnih podob, ki se tako tihotapijo v nji¬ hove najintimnejše kotičke... V podobnem slogu Ksenija H. Vidmar, ki je izbrala in ure¬ dila teoretska besedila s področja ženskih žanrov in ženskih občinstev, uvodoma napove tematiko. Natanko v seciranju vsakdanjih (rnikro) praks in popularnih kulturnih tekstov se kaže vrednost izbranih teoretskih besedil, ki poskušajo vsako iz svojega zornega kota dekonstruirati ženske tekste in samoumev¬ ne ženske prakse ter želje. Potemtakem denaturalizirajo patriarhalne kode, ki žen¬ sko umeščajo na pozicijo sočutne matere, skrbnice in (gospodinjske) pomočnice ter ji odrejajo prostor zasebnega. V začetnem odseku K.H. Vidmar, ki je študijsko in aka¬ demsko zorela tudi pod mentorstvom Laure Mulvey (njen, v zborniku objavljen, tekst Vizualno ugodje in pripovedni film je para¬ digmatičen na področju feminističnih film¬ skih študij), predstavi, da je osnovni meha¬ nizem teh popularnih kulturnih podob ide¬ ologija. Gre torej za prostor reproduciranja ideologije, v katerem se kot konzumenti (ali producenti) teh podob vselej gibljemo. Vrednost zbornika zatorej ni le v tem, da pri¬ naša klasična teoretska besedila o ženskih žanrih in občinstvih v slovenskem prevodu in da na plan akademskega zanimanja pri¬ tegne tematike, ki jih pod krinko njihove tri- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 vialnosti in puhle banalnosti hegemone paradigme pogosto pomedejo pod prepro¬ go, ampak so izbrana besedila tudi opom¬ nik na kritični potencial medijskih in nasploh kulturnih študijev. Britanske kultur¬ ne študije in predvsem (feministične) film¬ ske študije, ki so se formirale okrog revije Screen - v sedemdesetih letih 20. stoletja vodilna britanska revija za filmsko teorijo - predstavljajo jedro kritike, ki začne slabeti s pojavom etnografije oz. analize občinstev v osemdesetih letih. Besedila v zborniku predstavljajo oba pristopa k analizi ženskih tekstov, bolj poststrukturalističnega, ki se primarno osredotoči na analizo medijskih tekstov in na to, kako nas teksti postavljajo v vloge bralcev, in etnografskega, ki pozor¬ nost preusmeri na rabe in konzumpcije tek¬ stov v družbeno-zgodovinskih kontekstih. Kljub temu da se je prvemu pristopu očita¬ lo, da medijske tekste obravnava v izolaciji, ne da bi upošteval širši kontekst in konkret¬ nega bralca, kaj ta s tekstom počne, pa se zdi očitek tega pristopa bolj etnografsko usmerjenim študijam občinstev popolnoma utemeljen, ko pravi, da etnografi v ozadje potiskajo vprašanje, kako bralke sodelujejo pri reprodukciji ideologije, tj. svoje podrejene vloge. Zbornik potemtakem ni le prispevek k analizi ženskih žanrov, ampak predstavlja tudi poziv k vrnitvi medijskih študijev na kritično pozicijo, saj pripravlja tla za razvoj analize ženskega občinstva, pri čemer družbeno-zgodovinske kontekste obravnava kot konstitutivne tvorce pomena ob nenehnem upoštevanju vloge tekstov in ženskih občinstev pri reproduciranju hege¬ monih diskurzov. Štirinajst besedil v zborniku je tematsko strukturiranih v štiri poglavja. Prvi sklop besedil definira značilnosti in strukturo žen¬ skih žanrov, sledi poglavje o televiziji in žen¬ skih žanrih s poudarkom na soap operi, nato poglavje o filmu/filmski melodrami in naza¬ dnje še poglavje o ženskih revijah in ljube¬ zenskem romanu. V uvodnem poglavju K.H. Vidmar bralce oboroži s temeljnimi koncep¬ ti za nadaljnje branje, saj predstavi vse od psihoanalitičnih do socioloških koncepcij spola in spolnosti. Ugotavlja, da se je resnej¬ ša obravnava ženske kulture začela šele v sedemdesetih letih 20. stoletja, nakar sta se rodila tudi pojma ženskih žanrov in ženske¬ ga občinstva. Ženski žanr definira kot kultur¬ no formo in kot industrijsko kategorijo, ki je neke vrste konsenzualni pakt med industrijo in gledalci. Če si sposodimo Foucaulta, je žanr svojevrstna oblika nadzora, ki predpo¬ stavlja občinstva določenega žanra in jih tako pozicionira kot spolne subjekte. Po K.H. Vidmar si moramo v medijskih študijah potemtakem prizadevati za “radikalno kriti¬ ko delovanja patriarhalnih kulturnih meha¬ nizmov v množični kulturi” (str. 23), kar urednici zbornika pomeni obrat nazaj k fou- caultovski analizi in parado v post-etnograf- ske in post-kulturološke analize ženskega občinstva. Na začetku zbornika članek Annete Kuhn odpre vprašanje konstitucije spolnih sub¬ jektov, okrog katerega se vrti ves zbornik. Kliče po jasnem razcepu v obravnavi kon¬ ceptov občinstva in gledalca/subjekta, se pravi gledalke kot družbenega subjekta in gledalke kot diskurzivnega subjekta, ko raz¬ mišljamo o “popularnih ‘ginekocentričnih’ formah, kot sta soap opera in melodrama” (str. 51). Na področju psihoanalitičnih film¬ skih teorij reprezentativni članek Screenovke Laure Mulvey uporablja psiho¬ analitični model spolne konstitucije subjek¬ ta kot politično orožje. Ko analizira užitke, ki jih nudi hollywoodski klasični film, L. Mulvey ugotavlja, da ti teksti gledalcu ponudijo le dve možnosti za identifikacijo - aktivno/moško vlogo in pasivno/žensko vlogo. Ženske v mainstream filmih konoti- rajo biti-gledan-ost (to-be-looked-at-ness), saj je ženska zgolj objekt, subjektna pozici¬ ja je vselej definirana kot moška. V naspro¬ tju z L. Mulvey, po kateri gledalčeva identifi¬ kacija z glavnim moškim likom gledalca vpisuje kot predstavnika oblasti, pa Tania Modleski zatrjuje, da soap opere konstrui¬ rajo ženske subjektne pozicije, saj mnogo¬ tera identifikacija v soap operi gledalca oropa oblasti, ko mu ponuja številne jaze. Gledalke se prek identifikacije z likom spri¬ jenim konstituirajo kot njeno nasprotje, kot idealna mati. To pa predstavlja ventil za žensko jezo, ki kaže na gledalkin upor patriarhalnemu redu, saj si gledalka ob gle¬ danju soap oper pridobi nadzor nad svojo žensko pasivnostjo. Po drugi strani pa TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Judith Butler pokaže na imitativno struktu¬ ro spola samega, saj bralka ne obstaja zunaj žanra kot industrijske forme. Ženski tekst prek ponujanja užitkov napaja ženske fan¬ tazije, ko omogoča, da se gledalci vračajo k tem tekstom, in tako prek razlike ter pona¬ vljanja konstituira spolne subjekte. Besedilo Janiče Radway je predstavnik etnografsko orientiranih analiz, katerih focus loči je bolj kot, kaj tekst naredi z bral¬ kami, to, kaj bralke naredijo s teksti. Ko ana¬ lizira skupnost ženskih bralk ljubezenskih romanov, J. Radway ugotavlja, da bralke sprevračajo tekste z dejanjem branja, ko pobegnejo vsakdanjim opravilom in emoci¬ onalnemu ministriranju možu in otrokom, hkrati pa jih lahko tudi poučijo o znanju iz romanc. Praksa branja je tako domicil rezi¬ stence, saj sc bralke z zavestnim prekinja¬ njem cikla gospodinjskih opravil upirajo patriarhalnim kodom. Etnografsko orienti¬ rana je tudi študija analize pisem ljubiteljev Dallasa, v kateri len Ang ugotavlja, da je za zaznavanje Dallasa na melodramatičen način potrebna določena kulturna orienta¬ cija, tj. melodramatična domišljija, za katero so v naši kulturi zaradi privzgojenosti bolj kompetentne ženske. Trdi, da je uživanje povezano ne le s tekstom (nenehno odtego¬ vanje konca, vizualni glamur itn.), ampak tudi z načinom, kako gledalci berejo tekst z določenih položajev, kar ženskam daje začasno družbeno moč. Podobno ugotavlja tudi Mary E. Brown, ki prek analize pogovo¬ rov med oboževalkami soap opere in z naslonitvijo na Hallov koncept opozicijskih branj ter na bourdieujevsko govorico kul¬ turnega kapitala razvije teorijo rezistence. Gledalkino prenašanje likov in sveta soap opere v njeno vsakdanje življenje predstav¬ lja politično dejanje, saj se ženska prek upora patriarhalnim kodom vpisuje kot sub¬ jekt z družbeno močjo. Omenjene etnograf¬ ske konceptualizacije ženskega občinstva in rezistenčnih branj s perspektive kritičnih teoretičark zaznamuje šibka točka, in sicer njihova obravnava subjektov, na kar opoza¬ rja tudi urednica zbornika. Avtorice teh kon- ceptualizaeij namreč predpostavijo obstoj subjekta, kot da spolni subjekt obstaja že vnaprej, in spregledajo razsežnosti konstitu¬ cije subjekta prek diskurzivnih praks, ki gle¬ dalke šele vpisujejo na pozicije spolnih sub¬ jektov. V zborniku je poleg dobrih in domiselnih prevodov, ki so pomemben prispevek k raz¬ vijanju teoretskega izrazja na področju medijskih študijev (prevajali so študenti/ke Oddelka za sociologijo Filozofske fakulte¬ te), vredna pohvale tudi Terminološka opomba k prevodom izpod peresa Jožeta Vogrinca, ki ponuja razlago za prevode nekaterih temeljnih teoretskih izrazov, ki konstituirajo polje analize ženskih žanrov. Kljub izčrpni predstavitvi klasičnih refe¬ renc, pa se zbornik nekaterih tematik, ki so v središču pozornosti sodobnih medijskih študij, ne loteva. Tako na primer v knjigi manjka teoretskih in kritičnih analiz vloge globalne kulture ali vloge tehnologij pri konstruiranju spolne identitete dandanes. Prav tako pogrešamo problematiko, obdela¬ no v nekaterih sodobnejših člankih o kon¬ stituciji bralca kot spolnega subjekta prek npr. pogovornih oddaj (talk show), modnih revij itn. Predvsem pa tudi teoretsko-anali- tičnega razglabljanja o tem, kako se melo¬ dramatično kot strukturna matrica ženskih žanrov tihotapi in premešča v druge, tudi bolj moške žanre, v katerih je bila do nedav¬ na nepredstavljiva C dokumentarni žurnali- zenn, prenosi športnih tekem, akcijski ‘reali- ty’ TV šovi itn.). In kaj lahko sklenemo o zborniku? Navkljub omenjenim pomanjkljivostim, kla¬ sične reference v slovenskem prevodu pred¬ stavljajo pomemben korak k teoretski in kri¬ tiški obravnavi srečevanja ženskih občin¬ stev in medijskih produktov v vsakdanjem življenju, zato bi bilo tlačenje dodatnih besedil v zbornik nesmiselno. Že tako ali tako bodo vnetemu/i bralcu/ki zaradi slabše vezave in debeline knjige (predvsem teorij in njihovih aplikacij na konkretne primere) ostali v rokah posamični listi, saj je poleg tukaj predstavljenih v zborniku še kopica besedil. To pa so besedila Jane Feuer o žen¬ skem žanru kot industrijski kategoriji za nadzor produkta in občinstev, Steva Neala o elementih patosa v hollywoodskih melodra¬ mah, Mary Ann Doanc o patosu in materin¬ skem v melodramah tridesetih in štiridese¬ tih let, Linde \Villiams o melodrami Mildred Picrce v konkretni zgodovinski situaciji žen- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 skega občinstva - drugi svetovni vojni, Sandy Flittcrman-I.evvis o aplikaciji psiho¬ analitičnega modela na film in televizijo (ta je za film bolj dodelan), Ellen McCracken o naslovnicah ženskih revij ter pionirska etno¬ grafska študija Charlotte Brunsdon o žen¬ skih občinstvih soap opere. Z interdiscipli¬ narnim pristopom k obravnavi ženske, spola, spolnih razlik v medijski družbi zbor¬ nik zaobjame množico epistemoloških izhodišč in konceptualnih shem filmske teo¬ rije, psihoanalize, semiologije, televizijske teorije, feministične teorije, kulturnih študij, literarne teorije, sociologije, antropologije. Zbornik potemtakem ponuja trdna izhodiš¬ ča tako medijskim in ženskim študijam, kot lahko koristno razširi polje vedenja ostalim družboslovcem/kam in humanistom/kam ter odpre oči vsem tistim, ki še niso uvideli, da sc najbolj krvave bitke - bitke za pomene - bijejo v vsakdanjih življenjih. A kljub temu naj naštete možnosti razširjanja področja proučevanja ženskih žanrov in občinstev vendarle ne ostanejo utopija, ampak naj postanejo projekt nadaljevanja tega zborni¬ ka. V upanju, da bo zbornik še marsikoga očaral in mu nabrusil peruti za kritičen pri¬ stop k trdo zasidranim samoumevnostim in zdravorazumskim konceptom v medijski družbi, naj se trga knjiga, naj frčijo listi, ali kot pravi K.H. Vidmar, naj za to mar tečejo solze. Alina ŽUGELJ Bernadette Casey, Neil Casey, Ben Calvert, Liam French (ur.) in Justin I.ewis Television Studies: The Key Concepts Routledge, London 2002, str. 304, $17,95 (ISBN: 0-415-17237-3) Pri založbi Routledge so k obsežni zbirki priročnikov, ki definirajo in problematizira¬ jo ključne koncepte številnih akademskih disciplin - od filozofije in izobraževanja, socialne in kulturne antropologije, poslova¬ nja, jezika in lingvistike, popularne glasbe itd. - dodali še enega s področja televizije. V uvodu uredniki predstavljajo argumen¬ te za nastanek priročnika. Televizijo oprede¬ lijo kot izjemno pomembno, saj je tako rekoč vseprisotna in postaja prevladujoča dejavnost v prostem času posameznikov, kot taka pa ima ključno vlogo v vsakdanjem življenju ljudi. Še več, televizija naj bi bila več kot le izkušnja gledanja. Po njihovem mnenju zasluži akademsko obdelavo in je vredna raziskovanja. Menijo, da je zadnjih dvajset let raziskovanja dokaz o televiziji kot kulturnem fenomenu. Po uvodnih stavkih avtorji podajo nekaj nasvetov za uporabo. Posebej poudarjajo, da knjiga, v kateri je sicer več kot 70 koncep¬ tov, zloženih po abecednem vrstnem redu, ni slovar izrazov in tudi ni edini vodnik vse¬ bine in meja študijev televizije. Bralcu naj služi kot zemljevid, kjer so označena podro¬ čja, ki so bila odkrita, kdo jih je odkril in na kakšen način so bila odkrita. Na prvi pogled lahko dobimo napačen vtis, ko zagledamo spisek abecedno zloženih konceptov, kljub temu, da nam taka organiziranost olajša iskanje. V nadaljevanju pa ugotovimo, da gre za korektno predstavljene koncepte, ki začetnikom v preprostem jezikovnem slogu približajo disciplino, poznavalcem pa navr¬ žejo še kakšno dodatno referenco. Kot pra¬ vijo avtorji sami, je knjiga namenjena temu, da bralce napoti k drugim relevantnim virom. Pa si poglejmo nekatere koncepte iz Television Studies. Eden izmed ključnih konceptov študija televizije je prav gotovo koncept občinstev. V samem naslovu se beseda uporablja v množini, medtem ko je v besedilu večkrat uporabljena v edninski obliki. Zanimivo pa je, da ne sledi razlaga, ki bi pojasnila razliko med rabo besede v edninski obliki (občinstvo, ang. audicnce) in množinski obliki (občinstva, ang. audien- ces), čeprav v anglosaksonskem svetu raz¬ prave na to temo obstajajo. Shaun Moores v knjigi Interpreting Audiences' pojasnjuje, da izvira beseda v množinski obliki iz etno¬ grafske tradicije raziskovanja medijev, ki izpostavljajo različne kontekste, v katerih poteka recepcija medijskih tekstov, in tudi številne pomene, ki jih mediji posredujejo. Naturalizacija rabe v edninski obliki pa je 'Moores, Shaun (1993):InterpretingAucliences. London:Sage. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 posledica kvantitativnega raziskovanja, ki želi fiksirati nek objekt, in izhaja iz prodaje občinstev oglaševalcem. Rezultat takega raz¬ iskovanja pa naj bi bilo odkritje resnično obstoječih občinstev. Gre torej za problema¬ tiziranje na ravni dejansko - fiktivno. Moores povzema len Ang, ki loči med tele¬ vizijskim občinstvom kot diskurzivnim kon¬ struktom in med družbenim svetom dejan¬ skih občinstev. Omenja pa tudi pristop Johna Hartleya, ki je dekonstruktiven. Pravi namreč, da občinstvo v noben primeru ne more biti resnično in neodvisno od diskur- zivne konstrukcije. Avtorji Television Studies občinstvo definirajo kot kategorijo, ki predstavlja nekaj, česar del gledalec, poslušalec ali bralec medijskega teksta je, vendar ga občinstvo kot tako ne definira in ne določa njegovega vedenja, kar je ena od ključnih razlik med občinstvom in javnost¬ jo. Te distinkcije v knjigi ne predstavijo, pa bi bilo potrebno. Že pri predstavljanju koncepta občinstev naletimo na ključne tradicije raziskovanja medijev, ki so v nadaljevanju obravnavane vsaka zase. Prva tradicija se nanaša na razis¬ kovanje učinkov, ki se ga največkrat povezu¬ je z raziskovanjem nasilja, in je prevladovala v zgodnjih fazah raziskovanja televizije in množičnih medijev. Zanjo sta značilna dva metodološka pristopa, raziskava javnega mnenja in psihološki eksperiment. Tovrstne raziskave so bile kmalu deležne številnih kritik in pripeljale do drugih pristopov k raziskovanju televizije. V 60. letih je sledila tradicija t. i. agenda setting, katere temeljno sporočilo je, da televizijski programi defini¬ rajo tisto, o čemer se ljudje pogovarjajo in razmišljajo. Raziskovanje novic v povezavi z, javnim mnenjem je to tradicijo potrjevalo. Hkrati s to tradicijo pa se je v 60. razvijala tudi tradicija t. i. uses&gratifications razisko¬ vanja, kot protiutež raziskovanju učinkov, ker slednje ni upoštevalo vloge občinstva pri oblikovanju mnenja. Ključno vprašanje raziskovalcev te tradicije ni bilo, kakšen uči¬ nek imajo mediji na ljudi, temveč, kaj ljudje storijo s posredovanimi teksti. Vloga televi¬ zijskega gledalca je bila percipirana kot aktivna. Poleg demografskih značilnosti dobijo pomen tudi vzorci medijske potroš¬ nje. V tem času se je začel etnografski pri¬ stop k raziskovanju. Avtorji Television Studies posebej izpostavijo dve ključni kriti¬ ki te traciicije. Prva je, da ne razlaga pomena televizije pri oblikovanju potreb, in druga, da se gledalcem vseeno dodeljuje prevelika moč. Tradicija, ki je vseeno ohranila idejo o aktivni vlogi gledalcev so t. i. kulturne študi¬ je z modelom kodiranja in dekodiranja, katerega temelj je semiologija. Ključna pred¬ postavka te traciicije je, da sta produkcija in potrošnja medijskih tekstov družbeni pro¬ ces, pri katerem se konstruira pomen. V knjigi so predstavljene tri vrste dekodiranja. V primeru, ko je interpretacija zelo podo¬ bna predpostavkam in namenom tistega, ki je sporočilo zakodiral, govorimo o preferira- nem branju (preferred reading). Če je bra¬ lec sprejel nekatere pomene, drugih pa ne, gre za branje s pogajanjem (negotiated rea¬ ding). Če pa je bralec razumel pomene, ven¬ dar jih ni sprejel, gre za nasprotujoče branje (oppositional reading). Če ne gre za nobe¬ no izmed teh vrst branja oz. da bralec ne razume teksta v želenem referenčnem okvi¬ ru, potem gre za napačno dekodiranje. Raziskovanje s tega vidika je definiralo ideo¬ loško razmerje med proizvajalcem teksta, tekstom in občinstvom. Poglejmo še t. i. kul- tivacijsko analizo, katere temeljna ideja je, da je televizija kot prevladujoči pripovedo¬ valec močna ideološka in simbolična sila v sodobni družbi. Tradicija temelji na treh predpostavkah. Prvo predstavlja ugotovitev, da so učinki gledanja televizije bolj kom¬ pleksni, kot se zdi, in da so predvsem dolgo¬ ročni. Druga predpostavka pravi, da se učinki televizije ne rezultirajo v konkretnih dejanjih gledalcev, temveč da se udejanjajo na simbolični ravni. In nazadnje, da televizi¬ ja vpliva na ohranjanje ali spreminjanje družbenega reda in ideoloških sistemov. Kultivacijska analiza odkriva povezanost med količino gledanja in načini, kako ljudje gledajo na svet. Tudi te raziskave so našle zanimivo temo v nasilju. V ZDA so na pri¬ mer odkrili, da bolj ko ljudje gledajo progra¬ me z veliko nasilja, tem bolj dojemajo svet kot nevarnega, tujce kot nezaupanja vredne ljudi in podobno. Pri navajanju priporočene literature za nadaljnje branje so se avtorji odločali predvsem za novejša dela s podro¬ čja tradicij raziskovanja, medtem ko nekate- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 rc avtorje klasike pogrešam, na primer pri kultivacijski analizi Gerbnerja, pri kodiranju in dekodiranju pa Eca. Ko govorimo o vsebinah, ki jih posreduje¬ jo, in načinih, kako jih posredujejo, ne moremo mimo koncepta teksta, ki predstav¬ lja v primeru televizije televizijski program. Gre za skupek znakov, ki so med seboj povezani skladno s kodi in konvencijami, ter kot taki generirajo pomen sporočila. Avtorji poudarjajo Barthesovo ugotovitev, da je posamezen tekst polisemičen, kar pomeni, da nima enega samega pomena, ampak ga lahko različna občinstva različno interpretirajo. Izpostavljajo še eno pomembno značilnost, ki jo ugotavlja Baudrillard, da lahko gledalci razumejo določen tekst v kontekstu s teksti v ostalih medijih. Gre za t. i. intertekstualnost. Analiza tekstov je vse skozi ključnega pomena pri raziskovanju televizije, vendar je tarča nenehne kritike, ker zanemarja dejstva, kdo je proizvedel določen tekst, pod kakšnimi pogoji, predvsem pa, ker zanemarja občin¬ stvo, ki tekst bere. Koncept reprezentacij je študentom medijskih študij dobro znan, njihovo razis¬ kovanje pa je pomembno za razumevanje televizije. Navezuje se na ideji o predstavlja¬ nju realnosti in ustvarjanju pomenov. Avtorji poudarjajo različne pomene reprezentacije. Razumemo jo lahko kot konstrukcijo, ustvarjeno z medijskim tekstom. Karkoli namreč vidimo na ekranu, je vedno zgolj posredovanje resničnega sveta in ne resnič¬ ni svet kot tak. Razumemo pa jo lahko tudi v smislu, da so mediji naši predstavniki. Slednje je največkrat povezano z raziskova¬ njem stereotipov, s pozitivnimi ali z negativ¬ nimi reprezentacijami določenih skupin s strani medijev. Kasnejše raziskave se bolj kot na stereotipe osredotočajo na posredo¬ vanje resničnosti oz. vprašanje, ali lahko ima določen dogodek nek resničen, pravi, fik¬ sen pomen. Kot ključno referenco avtorji navajajo Halla, ki ugotavlja, da realnost nima fiksnega pomena, dokler ni reprezentirana. Medijski teksti niso le skupek stavkov in podob, temveč so stavki in podobe sistema¬ tično stukturirani in organizirani, ki kot taki posredujejo točno določen pomen. Govorimo o naraciji. Kaj naracija ni, avtorji Television Studies ilustrativno opišejo s pri¬ merjavo z nakupovalnim spiskom, na kate¬ rega lahko nanizamo vse potrebne dobrine, ki jih moramo kupiti, lahko pa te dobrine kategoriziramo (na primer najprej zelenja¬ vo, nato mlečne izdelke), vendar vsaka od naštetih dobrin, kljub kategorizaciji, stoji sama zase in ni pomembno, na katerem mestu se na spisku znajde. Pri naraciji je mesto izjemno pomembno, saj določa pomen in logiko razvoja tega pomena. Predstavljeni so tudi trije koraki hermenev¬ tičnega kroga naracije po Barthesu: z ugan¬ ko se vzpostavi interes (npr. kdo bo zma¬ gal?), z zavlačevanjem se tekst na nek način mistificira in z rešitvijo se radovednost in dodatno vzburjenje prelevita v zadovoljstvo (vemo, kdo je zmagal). Težko je izmed množice konceptov izbra¬ ti nekaj najpomembnejših ali najizrazitejših. Ob teh, ki so opisani, ni mogoče spregleda¬ ti televizije kot institucije (lastništvo, komer¬ cialne in javne televizije), televizijskih žan¬ rov (soap opere, igre, dokumentarci), televi¬ zije v povezavi s sociološkim teorijami (marksizem, feminizem) ipd. Kljub temu, da gre pri Television Studies žanrsko za priročnik, ki ne predstavlja aka¬ demskih ambicij avtorjev, verjamemo, da ga bo bralec znova in znova jemal v roke. Poleg navzkrižnih referenc za posamezne kon¬ cepte, ponuja tudi temeljno literaturo z vsa¬ kega področja. Bralcu navrže kost in ga tako vzpodbuja k nadaljnjemu branju. S tega vidi¬ ka je priročnik še posebej primeren za tiste, ki se izgubljajo v množici modernih kon¬ ceptov, povezanih s televizijo. Gregor BULC Majda Hrženjak (ur.). Njena (re)kreacija: Ženske revije v Sloveniji/Making her up: Women’s Magazines in Slovenia. Mirovni inštitut, Ljubljana 2002. str. 135, 2.900 SIT (ISBN: 961-6455-04-4) Obravnavani zbornik je plod “skupine za spremljanje ženskih revij", ki se je začela sestajati leta 2001 na Mirovnem inštitutu v TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Ljubljani. Ženskih revij se avtorice lotevajo predvsem z. upoštevanjem konstruktivistič¬ ne paradigme, ki poudarja, da jc pojmova¬ nje in razumevanje spola kulturno, zgodo¬ vinsko in prostorsko specifično. Tako že v uvodu v zbornik avtorica/ce opozorijo, da se ženske ne rodijo, temveč ženske postane¬ jo - da ženski spol ni nekaj absolutnega, temveč nekaj vseskozi vzpostavljajočega in spreminjajočega se, pri konstituiranju kate¬ rega igrajo ključno vlogo mehanizmi delo¬ vanja družbene moči in ideoloških aparatov države. K slednjim avtorice kajpak prištejejo tudi ženske revije. Na kratko bi ključno misel zbornika lahko povzeli v naslednjem stavku: ženske revije konstruirajo žensko kot potrošnico. Ko govorimo o konstrukciji ženske kot potroš- nice skozi ženske revije, moramo vedeti, da so se avtorice lotile diskurzivne analize ozi¬ roma različnih (semioloških) analiz, teksta, niso pa se ukvarjale z ekonomsko analizo (denimo lastništev) ženskih revij v Sloveniji ali z. analizo “branj" in rab ženskih revij med občinstvom. Ena izmed najbolj izpostavjenih ugotovi¬ tev raziskave, ki se kot rdeča nit pojavlja domala pri vseh člankih, je oblikovanje identitete bralke ženskih revij s konstruira¬ njem reprezentacij ženske kot estetskega spola (najbolje v v prispevku Valerije Vendramin). Ženske revije bralke namreč najpogosteje obravnavajo znotraj poenote¬ nih okvirov spola, pri čemer zanemarjajo družbene, kulturne, rasne in seksualne raz¬ like med njimi. Ženske konstruirajo kot eno¬ ten družbeni razred - ženski razred, v kate¬ rem je edini pogoj za članstvo spol. Vendraminova v analizi Cosmopolitana opaža, da revija navkljub deklarativnemu nastopu proti “lepotnemu mitu” in poudar¬ janju ženske avtonomnosti, pod krinko ponuja stereotipno podobo ženskosti, ute¬ meljeno na lepoti/lepotičenju/modi, romanci in spolnosti, ki je v neposrednem odnosu z zabavno in lepotno industrijo. Paradoksalno je, da se vsebina ženskih revij že od samih začetkov navezuje na položaj ženske v družbi, v sodobnejši različici pa vseskozi poudarja osveščenost in avtonom¬ nost sodobne ženske, v isti sapi pa žensko primarno obravnava kot potrošnico izdel¬ kov in storitev, ki ji omogočajo samopodo¬ bo, usklajeno s prevladujočimi normativi ženskosti. Ta paradoks skuša v najbolj prodornem in prepričljivem članku tega zbornika razlo¬ žiti Majda Hrženjak. Zanjo je najpomemb¬ nejše vprašanje, kako je pomen (ženskosti) konstruiran in kaj/kdo na to konstrukcijo vpliva. Skozi Foucaultovo povezavo telesa, diskuza, oblasti in subjekta, avtorica ugotav¬ lja, da so tudi ženske revije v današnji druž¬ bi tiste, ki delujejo v funkciji discipliniranja ženskega telesa in s tem subjektivacije sodo¬ bne ženske kot subjekta potrošnje, zunanje podobe in ‘skrbi zase’. Subjektivnost je pro¬ dukt diskurza, pri čemer je slednji foucaul- tovsko dvoličen: ustvarja subjektivne pozici¬ je, obenem pa si subjekt podreja. Mikrofizika oblasti deluje tal«), da z znan¬ stvenim in popularnim diskurzom, ki kliče subjekt k samodiscipliniranju, producira telesa kot specifične tipe teles: “v sodobni kapitalistični družbi ženska nadzorovana, podrejena in disciplinirana ravno pri ‘skrbi zase’, pri negi svojega telesa, zdravja in lepo¬ te, in sicer skozi institucijo ženskih revij, ki se navidezno postavlja na njeno stran” (str. 20). Ženske torej prostovoljno sprejemajo vse obdelave telesa, ki jih promovirajo revi¬ je, zaradi latentno prefinjene disciplinirajo¬ če oblasti, ki prežema tako institucije kot subjekte, izraža pa se v t. i. zdravemu razu¬ mu oziroma vsakdanjemu razumevanju normativne ženskosti kot osredotočene na žensko telo, na to, da je ‘fit’ in ‘in’. Kult mla¬ dosti in zdravja torej, ki je v sozvočju s potrošniškim kapitalizmom, toda obenem prinaša ženskam užitek; proces subje- tiv(iz)acije, ki vključuje tako avtonomnost kot podrejanje: “na mestu svojega uživanja subjekt ni samo najbolj svoboden ali morda celo družbi subverziven, pač pa je tam hkra¬ ti tudi točka njegove najgloblje podrejenosti oblasti in vpletenosti v oblastna razmerja” (str. 30). Dobimo torej subjekt ki v svoji podrejenosti (samo)regulaciji in (sarno)- nadzoru uživa, pri tem pa sc kaj lahko ozre¬ mo tudi širše, izven zamejitev, ki nam jih v tem zborniku količi medij ženskih revij. Ksenja H. Vidmar v analizi Naše žene izpostavi vlogo ekspertnega diskurza kot enega imed ključnih disciplinirajočih dejav- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 nikov vzpostavljanja ženske identitete/sub¬ jektivitete. Avtorica ugotavlja, da lik matere v Naši ženi sicer izgublja prevlado v primerja¬ vi s podobo ženske s poklicno kariero (pod¬ jetnice). Toda navkljub revijinemu spodbuja¬ nju ekonomske samoosvojitve žensk, je ta osamosvojitev še vedno omejena. Če se je ženska spričo prezaposlenosti (domnevno) rešila gospodinjenja in ji družbene norme ter zdravi razum to dopuščajo, pa v primeru materinstva temu nikakor ni tako. Gospodinjenje je namreč tista žrtev, ki jo družba še lahko prenese, kar pa za materin¬ stvo ne velja. Ženska si ne more dopustiti, da bi imela otroka, za katerega bi v največji meri skrbel nekdo drug. Izogib gospodinje¬ nju je “zgodovinsko darilo družbe ženski, da kot ženska s poklicno kariero še bolj polno uživa v vlogi matere” (str. 50). “Zapovedani” materinski užitek Naša žena še dodatno olaj¬ šuje z nasveti strokovnjakov, promoviranjem posebnih priročnikov ipd., kar Vidmarjeva zlahka uzre kot reguliranje in discipliniranje materinstva. Matere se začnejo počutiti dolž¬ ne, da otroku zagotovijo vse, kar jim svetuje¬ jo strokovnjaki. Tako otrok (oz. njegovo zdravje, počutje itd.) postane znamenje, simptom (ne)uspelega materinstva. Kaj nam mar materin družbeni ali finančni položaj, pomembno je, da je ekološko in zdravstve¬ no osveščena (potrošnica)! Zalka Drglin gre v svoji analizi Mojega malčka še dlje, ko zatrdi, da so “matere nekakšne medicinske odvisnice” (str. 56), ki se zanašajo na pomankljive, nepreverjene nasvete strokovnjakov, objavljene v nepole- mičnih ter nekritičnih člankih. Diskurz Mojega malčka implicira “uspešno zaposle¬ no žensko, ki ji je odvisnost od medicinskih strokovnjakov samoumevna, ki živi pravilo¬ ma v romantični zvezi z očetom svojega (bodočega) otroka in ki je močno zasidrana v krog družine, prijateljic, vrtca in službe.” (str. 74) Iz njenega prispevka veje seznanje¬ nost s praktičnimi vidiki medicinskega dela, kar na trenutke pretirano vpliva na njene trditve, ki znajo biti tako neizprosno posplo¬ šujoče in pravoverne (“Dokazano je”; “Na raziskavah utemeljeni podatki so pokazali”; “Analize ... v tujini so pokazale”; “Dejstvo je”; “Kljub prepričljivim dokazom”), kot tiste, ki jih kritizira pri strokovnjakih. V analizi prikritega oglaševanja pa Jerca I.egan ne postavlja pod vprašaj domnevno neodvisni strokovni diskurz v ženskih revi¬ jah, dasiravno je tudi ta pogosto vezan na kapital. Leganova razume oglaševanje in novinarsko-uredniško vsebino v ženskih revijah kot kontinuum, prikritemu oglaševa¬ nju pa se posveča bolj na “tekstualni” (str. 92.) (bolje bi bilo reči na pisni) kot na vizu¬ alni ravni. Nenavadno zveni, da je zanjo temeljno vprašanje problematika “odvisno¬ sti revijalnega tiska ... od lastniških in kapi¬ talskih oziroma oglaševalskih interesov” (str. 93), saj je s svojo analizo tekstov ne more poglobljeno raziskati, temveč lahko zgolj na deklarativni ravni oriše (nekatere) diskurzivne mehanizme, ki omogočajo spoj oglaševanja in novinarsko-uredniške vsebi¬ ne. Tako denimo trdi, da sta “[ujredniška politika in strategija nagovarjanja v ženskih revijah ... odvisni od virov financiranja” (str. 97) ter da se z uredniško politiko in drugimi diskurzivnimi mehanizmi “prevladujoči vzorci iz revij prenašajo v vsakdanje življe¬ nje, ravnanje in mišljenje” (ibid.). Zapisano implicira neposredni vpliv lastništva na vedenjske vzorce občinstev. Temu nepo¬ srednemu vplivu pa, če ostanemo kar pri obravnavanem zborniku, nasprotujeta vsaj Hrženjakova in Vidmarjeva. Ne glede na to je stališče Leganove legitimno, zagata leži pač v tem, da tega stališča ne utemelji v kon¬ kretni analizi. Za razliko od Leganove se Urša Skumavc v analizi reprezenticij mode v ženskih revi¬ jah ne ukvarja z oglaševanjem, temveč se osredotoči na načine naslavljanja bralk, pomensko strukturo besedil in stil pisanja v “običajnih” člankih o modi. Avtorica ugotav¬ lja, da razporeditev besedil (fragmentira- nost, raztresenost) in stil pisanja (odrezavi stavki, neposredno nagovarjanje, neknjižni jezik itd.) v ženskih revijah posnemata razgi¬ banost medosebnega komuniciranja, v isti sapi pa modne izdelke povezujeta s prevla¬ dujočimi družbenimi predstavami o pome¬ nu barv, materialov in krojev. Za modno fotografijo obenem pravi, da je “prezentaci- ja občutkov, razpoloženj, [daj povezuje nedosegljive stvari s stvarmi, ki so doseglji¬ ve, ter podaja želene podobe, ki združujejo modno in širše družbeno polje” (str. 120). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 Čeprav sicer mestoma odlična analiza (/.lasti pri obravnavi ženskega prevzemanja “moškega -pogleda” pri (samo)opazovanju in razumevanju ženskosti, katerega zaznava je prisotna tudi v drugih člankih), pa neka¬ tere avtoričine kontradiktorne in ne dovolj utemeljene trditve njeno vrednost zmanjšu¬ jejo. Za ponazoritev omenimo le to, da Skumavčeva razume (foto)model enkrat kot zgolj “obešalnik za obleko” (str. 121) drugič pa kot tistega, “ki prvotno objektivno pred¬ stavitev brez konotacij podre in obleki pri¬ piše stas in glas” (str. 123), kar je z vidika njene široke obravnave pomenov, ki jih nosijo vizualne in nevizualne reprezentaci- je, dokaj nenavadno. Če sklenemo, lahko zapišemo, da je poglavitna odlika pričujoče knjige izdatno kritično obravnavanje interpelacije ženske kot subjekta potrošnje, ki jo ženske revije v Sloveniji izvršujejo - med drugim - z enotno obravnavo in nagovarjanjem ženskega raz¬ reda kot nediferencirane družbene skupine in z vpeljavo disciplinirajočega (strokovne¬ ga) diskurza, ki temelji na latentnih idejah in mehanizmih regulacije ženskega telesa. Prav tako je pomembno, da se - sicer po kakovosti prispevkov nekoliko neuravnote¬ žen - zbornik usmeri k prevpraševanju para¬ doksalne vloge ženskih revij kot ideoloških dejavnikov nadzora in obenem proizvajal¬ cev užitka. Slednje je bržkone eden izmed ključnih problemov, s katerim se spopada sodobna sociologija popularnokulturnih žanrov in oblik. Opozorimo ne nazadnje še na to, da bi bilo zaradi osredotočenosti pri¬ spevkov v Njeni (re)krcaciji na analizo tek¬ stov ženskih revij v Sloveniji v bodoče izred¬ no plodno izvesti tudi marsikatero podro¬ bnejšo ekonomsko-lastniško ter etnološko študijo občinstev in ustavarjalcev ženskih revij v Sloveniji, ki bi lahko služila kot pri¬ merjava obravnavani ter na nekaterih toč¬ kah kot - drznimo si trditi - njen korekturni mehanizem. AUTHOR S SYNOPSES UDC: 070:17 Melita POLER KOVAČIČ: INVESTIGATTVE REPORTING, CREATING SCANDALS, AND JOURNALISTIC ETHICS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 2, pg. 207-228 The author deals with the question how to distinguish between credible investigative reporting and sensationalistically oriented mass communication discourse. She finds out that what matters at affaire discourse or quasi-investigative reporting is in fact not the norm of truth but the fact of media publication - irrespective of truth and credibility of information. A journalist does not verify information well enough, as we can see in a lack of his/her questions and in an uncritical acceptance of “investigation”, carried out by other subjects instead of the journalist himself/herself. Reporting often lacks arguments or is not weli argued: there is lack of evidence; sources of iniormation in the text are not transparent; the journalist refers to rumors. The text is unbaianced, often it presents onIy “one part” of tire story, based on the sources confirming it; sources of information are not stated or there are only official sources. The supposed agents are usually presented as perpetrators or guilty persons. The text is based on clear bias, a priori conviction, expectations and stereotypes as a basis for choosing or “creating” evidence, which become an instrument of its construct. The arguments in the article are illustrated by analysis of series of articles on “mafia import of medicaments” published in “Nedeljski dnevnik” as a čase of an attempt of investigative reporting. Key words: Investigative reporting, journalistic ethics, affaire, media scandal, sources of information, bias TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 AUTHORS SYNOPSES UDC: 070:17 Monika KALIN GOLOB: STYLE AND JOURNALISTIC SCANDAL Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 2, pg. 229-244 The language and style research is used to analyze five articles, which attempt to be investigative stories but are in fact an example of texts, which use stylistically marked linguistic means instead of information and verified facts. Ranking expressive and colloquial words function as a substitute for arguments, the author’s evaluation is not based on authentic data. Fragmented stories; melodramatisation; for journalism unusual use of first person singular pronoun, unclearly exchanged with the usual plural one; evaluation and arbitrary interpretation; words, which are due to the intensification of style values offensive; ali these show the image of Slovenian journalism, which creates media scandals. It can be recognized as a sign of tabloidization of mass media, expressed also through choice of linguistic means in the analyzed articles. Key words: Style, reporting (journalism), language and style analysis, čase study, tabloidization of media TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 AUTHORS SYNOPSES UDC: 070:17 Monika KALIN GOLOB: STYLE AND JOURNALISTIC SCANDAL Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 2, pg. 229-244 The language and style research is used to analyze five articles, which attempt to be investigative stories but are in fact an example of texts, which use stylistically marked linguistic means instead of information and verified facts. Ranking expressive and colloquial words function as a substitute for arguments, the author’s evaluation is not based on authentic data. Fragmented stories; melodramatisation; for journalism unusual use of first person singular pronoun, unclearly exchanged with the usual plural one; evaluation and arbitrary interpretation; words, which are due to the intensification of style values offensive; ali these show the image of Slovenian journalism, which creates media scandals. It can be recognized as a sign of tabloidization of mass media, expressed also through choice of linguistic means in the analyzed articles. Key words: Style, reporting (journalism), language and style analysis, čase study, tabloidization of media TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 AUTHORSSYNOPSES 392 UDC: 3l6.624-053.6:17:659.3/.4 Gregor BULC: SERIAL KILLERS - OF CATS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXX, No. 2, pg. 245-266 The author attempts to use the concept of moral panic and its latest update to analyze public reactions to police ascertainment of three young boys, accused of killing more than 40 cats in Tržič and its surroundings in 2000. The discourse analysis is used to interpret journalistic articles, TV programs and expert statements. The article is based on constructivist paradigm, which sees delinquency as a social, historical and cultural construct, as a specific meaning, established in a specific time and plače in an interlude of discursive practices, ideological positions and institutional regulation. For this reason, the author analyses statements, texts and images, and not behavior, and at the same time he avoids any analysis of people, who were in that particular čase defined as deviant. The author emphasizes the role of mass media, interest groups and broader cultural systems of meaning in creating moral panic, claiming at the same time that moral panic regarding the youth behavior function as a symptom of broader moral, cultural and ideological confrontations between various discourses and regulatory practices. Moral panic can in this way re-define or re-evaluate social norms about youth upbringing and enable a creation or a new rise of power discourses, which assign greater importance to those social values that justify strict social control over youth socialization. Key words: Moral panic, discourse analysis, discourse, ideology, myth, mass media, delinquency, youth, youth delinquency, serial killers, interest groups, experts, cats. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 AUTHOR S SYNOPSES UDC: 070.17 Maruša PUŠNIK: MORALIZATION AS AESTHETIC PROJECT OF CURRENT AFFAIRS JOURNALISM Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 2, pg. 267-286 The authoress analyzes current affairs programs “Tednik” on Slovenian national television TV SLOl and “Preverjeno” on commercial teievision POP TV. These programs which are believed to that ought to represent the forum of analysis and critical debate in the field of TV journalism, do not accomplish this task because the role of argumentation is taken over by moralization. Popular wisdom, based on common sense, is reproduced with the shift to private language and folklore elements, which mobilize readers’ feelings through the aestheticization of the text, like for example leaning towards individuality, emotionality, skepticism, fatalistu and distancing. The authoress argues that personalization, decontextualized stories, and creation of the spectacle are becoming the exclusive modes of telling the stories. This sort of journalism functions in a greater deal as a reproducer of popular mythologies, which teli stories about ‘our comradeship and normality’ than a developer of critical analysis or a sphere for the audiences’ participation in the democratic processes. Thus, political consensus in “Tednik” and “Preverjeno” is not a product of critical debate but primarily the articulation of ideological discourses, especially the discourse of Western morality and nationalism. Keywords: Current affairs programs, television, argumentation, moralization, popular culture, aesthetics of the text, political consensus, discourse of Western morality, nationalism 393 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 316.7 Breda LUTHAR: PRODUCTION OF LOCAL FAME Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXX, No. 2, pg. 287-312 A prominent part of media discourse on individuality is today organized through representation of the celebrities. The article deals with the phenomenon of the celebrity discourse in popular media culture. A special emphasis is put on production and representation of politicians and journalists, the holders of institutional and definitional power as media personalities in local popular women’s magazines. The primary concern of the article is the nature of discursive regime within which local personalities are represented in their private sphere, and the role of representations of a local celebrities in the process of “building the nation” in the 1990s. The article starts from presumption that public is more a discursive construction than a demographic fact. This means that “Slovenian people” are constituted through the way they are represented. The author wants to explain the way the stories of representative Slovenians constructs “an ordinary Slovenian” and public culture by creating a common world and by defining limits of possible self and definitions of individual and collective normality through the discourse on local celebrities. Key words: Celebrity, public culture, local/global, women’s magazines, humanization, personalization, celebrity text, production of individuality, production of community. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 AUTHORS SYNOPSES UDC: 372.893:373.4:172.15 Mitja ČEPIČ in Ana VOGRINČIČ: FOREIGNER AND THE FOREIGNNESS IN TEXTBOOKS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 2, pg. 313-334 The paper deals with a question how one of the Slovenian elementary school history textbook treats the role of a foreigner and the concept of fbreignness in general. Using the critical discourse analysis and referring to the representative examples, the authors tried to point at often-dubious assumptions and repeated implicit messages, hidden in the history textbook. The analysis revealed that the text encourages the construction of national (Slovenian) identity through the differentiation front the fbreigners, while constructing the European identity through differentiation front the absolute other. Key words: Discourse, history textbook, foreigner, intagined communities, ideology, theory of relevance TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 AUTHOR S SYNOPSES UDC: 330.138.12(497.4) Duška KNEŽEVIČ HOČEVAR: MEDIA DISCOURSE ON NATIONAL REPRODUCTION IN POSTSOCIALIST SLOVENIA Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 2, pg. 335-356 The reproduction of national population is a theme, which appeared on the political and scientific agendas in Europe Consolidated simultaneously with the formation of nation-states. In Slovenian political history it was at first outlined in the program of the United Slovenia in 1848, although in a specific way: in the forefront of the discussion on the future Slovenian national body was the perceived numerical smallness of Slovenians and consequently, the possible danger of assimilation. Since then, the notion had been permanently featured in ali political and professional discourses on the renewal of national population. A somewhat surprising resurrection of this theme occurred in the last decade of previous century, in the period of establishing and carrying into effect the Slovenian independent statehood. In the article, the author discusses two issues: in the first part, the loči within the discourses on Slovenian nation-national population where the concern for the numerical and “quality” renewal was at the center are described. In the more extensive second part, the author focuses on media representations (especially daily press) of the debates on national population in post-socialist Slovenia. The then revival of nearly two hundred years old notions on fertility in Slovenia is analyzed in some detail. Key words: Fertility, national population, Slovenian nation, Slovenian population, national revival, Slovenian sovereignty, Slovenian (press) media. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 159.922.73:342.7 Marija ZIDAR OLD REPRESENTATIONS OF CHILDREN AND CHILDHOOD REPROCUCED: A DECONSTRUCTION OF “PROTECTTVE” CHILDHOOD Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 2, pg. 357-374 The article deals with the reproduction of old representations of childhood in (post) modernity. Through an analysis of a wide-ranging public debate triggered in Slovenia in 2000-2002 with regard to the proposed law on artificial insemination, it demonstrates that today the child is stili constituted chiefly as a property of adults, which is exactly what the patriarchy was reproached for. It critically focuses on the liberal argumentation in the debate, which failed to problematize the issue of the ownership of children, and demanded only its extension to other segments of the adult population, which the child traditionally did not belong to (in particular women, homosexuals and physically handicapped persons). Through this perspective, the article also problematizes the social construct of protective childhood, and the controversial concepts of childreris rights and needs. Key words: Representation, childhood, artificial insemination, protective childhood, childreris rights, social construction of childhood, childreris needs. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 ZNANSTVENO IN PUBLICISTIČNO SREDIŠČE Nove knjige založbe ZNANSTVENO IN PUBLICISTIČNO SREDIŠČE Peter Stankovič DRUŽBENA STRUKTURA IN ČLOVEKOVO DELOVANJE - Kaj prinaša sinteza dveh pristopov sociološki teoriji? Avtor, dr. sociologije in docent za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede, v knjigi predstavlja in kritično vrednoti teoretske in epistemološke trende v sodobni sociološki teoriji, pri čemer izhaja iz "večne" sociološke dileme o odnosu med posameznikom in družbo, med družbeno spremembo in ustaljenim redom, nenazadnje med individual¬ nim in kolektivnim. Pokaže, kako so te dihotomije razumeli najvplivnejši sociološki teoretiki in kako so jih skušali premostiti: od Bourdieuja, Habermasa, Luhmanna do Archerjeve, Colemana in Alexandra. Te poskuse ocenjuje kot neuspešne ter jim kot primer uspešne teoretske sin¬ teze zoperstavi Giddensovo delo, kjer pa opozori na zdrs v izpraznjeni eklekticizem. V nadaljevanju predlaga naslonitev sodobne sociološke teorije na post¬ moderno teorijo, predvsem francoske avtorje, in se nato osredotoči na delo Jeana Baudrillarda kot tistega, ki bi s svojimi raziskovalnimi postop¬ ki in načini pisanja lahko najbolj pripomogel sociološki teoriji pri dvigu na kvalitativno višji nivo. Knjiga je opremljena z imenskim in stvarnim kazalom. 240 str., 140 x 205 mm, mehka vezava Cena: 3.960 SIT Knjige lahko naročite z 20% popustom pri založbi: Znanstveno in publicistično središče, Slomškova 6, p.p. 1710, 1001 Ljubljana, tel.: + 386 1 434 49 35, fax: + 386 1 434 49 38 e-mail: zps.dario@email.si NAVODILA SODELAVCEM ČLANKI Besedilo. Teorija in praksa (TIP) sprejema v presojo za objavo originalna znanstvena in strokovna besedila, ki še niso bila objavljena drugje niti niso drugje v recenzentskem postopku. Besedila (vključujoč reference in opombe) naj bodo enostransko izpisana v treh izvodih na papirju formata A4 z 1,5 vrstičnim razmikom. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilčene. Izpisu je treba priložiti besedilo na 3,5-palčni disketi, na kateri naj bo poleg imena in priimka avtorja označen tudi računalniški program v katerem je besedilo pripravljeno (na primer Microsoft Word 97). Besedila pošljite na naslov: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija. E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si. V kolikor je besedilo poslano po elektronski pošti na naslov uredništva, izpis treh kopij ni potreben. Zaradi dvostranskega anonimnega recenzentskega postopka naj prva stran besedila vsebuje le naslov besedila brez imen avtorjev. Imena avtorjev naj bodo izpisana na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko, elektronsko pošto ter na povzetku. Besedilo mora spremljati izjava avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v pripravi za tisk. Uredništvo zavrnjenih besedil ne vrača. Dolžina besedil. Znanstveni in strokovni članki naj praviloma ne presegajo 8000 besed; pogledi, glose, komentarji in publicistični zapisi naj obsegajo do 3000 besed; recenzije do 1500 besed. Naslovi. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila daljša od 1500 besed morajo vsebovati podnaslove. Povzetki. Izvirni znanstveni članki morajo biti opremljeni s povzetkom in smiselnimi ključnimi besedami (oboje v slovenskem in angleškem jeziku) v obsegu do 100 besed. Povzetki naj vsebujejo natančno opredelitev teme besedila, metodo argumentacije ter zaključke. Tabele in slike morajo biti izdelane kot priloge (ne vključene v besedilo) z jasnimi naslovi. Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno označeno mesto kamor sodijo. Opombe morajo biti v besedilu jasno označene z zaporednimi številkami od začetka do konca, nadpisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvrščene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorju in zahvala vključuje informacije o organizacijski povezanosti avtorja (avtorjev), ki so relevantne za obravnavano problematiko, ter o finančnih in drugih pomočeh pri pripravi besedila. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo uporablja za vse članke obojestransko anonimni recenzentski postopek. Članke recenzirata dva recenzenta. Uredništvo lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo neustreznega članka. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 2/2003 NAVAJANJE Reference v besedilu: Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 1994). Za navajanje strani uporabljajte (Novak, 1994:27-8). Če je več avtorjev besedila, uporabljate v tekstu obliko (Novak et al., 1994:27), v seznamu literature pa navedite vse avtorje. Če ne uporabljate prve izdaje knjige, napišite tudi letnico prve izdaje (Novak, 1953/1994:7). Več referenc hkrati ločite s podpičjem (Novak, 1994:7; Kosec, 1998:3-4; Kosec, 1998a:58). Če navajate več del istega avtorja, objavljena v istem letu, dela med sabo ločite s črkami a, b, c, itd. (Novak, 1994a:27-9) (Novak, 1994b:l). Seznam referenc: v seznam referenc vključite vse uporabljene vire. Seznam referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev ter v primeru istega avtorja po časovnem zaporedju izdaje. Knjige: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Morebitni podnaslov. Kraj: Založba. Na primer : Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth- Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje zbornika): Naslov prispevka v zborniku. V Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: Založba. Na primer : Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V Martin Hewson in Timothy J. Sinclair (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55-72. Albany: State University of New York Press. Članki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izida članka): Naslov članka. Ime revije Letnik(številka): strani. Na primer : Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57(3): 632-42. _ Svetovni splet (WWW): Avtorjev Priimek, Ime (letnica): Naslov. Dostopno preko Internet naslov, datum dostopa. Na primer : Deleuze, Gilles (1978): Spinoza. Dostopno preko http://www.imaginet.fr/deleuze/TXT/240178.html, 10.1.2001. RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domačih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzije naj ne presegajo 1500 besed. Na prvi strani zgoraj naj bo v prvi vrstici napisano ime avtorja recenzirane knjige, v drugi z odebeljeno pisavo naslov in morebitni podnaslov knjige, v tretji vrstici pa je treba navesti sledeče podatke: naziv izdajatelja, kraj izdaje, leto izdaje dela in število strani. Recenzija se podpiše na koncu besedila. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 2/2003 REPREZENTACIJE MELITA POLER KOVAČIČ, MONIKA KALIN GOLOB, GREGOR BULC, MARUŠA PUŠNIK, BREDA LUTHAR, MITJA ČEPIČ, ANA VOGRINČIČ, DUŠKA KNEŽEVIČ HOČEVAR, MARIJA ZIDAR