Tanja Tomažič UDK 72571 (497.12) Gostilne, kakršnih se pri nas spominjamo (Od konca 19. stoletja do današnjih dni) V pričujočem besedilu bi radi prikazali določen del ljudske kulture — gostilničarstvo, ki je kolikor toliko znano vsakorfiur izmed nas, vendar ne vedno iz vseh zornih kotov. Pri tem se opiramo zvečine na ustna pričevanja in na sodobno literaturo, pisane spomine in leposlovje.^ Lahko bi dejali, da so gostilne kraji, ki se jih spominjamo večkrat in z rahlo nostalgijo v današnjih časih, ki nam prinašajo drugačen način življenja, kot so ga živeli še naši starši, in drugačno izrabo prostih ur, drugačne potovalne navade, in nam hkrati preteklost obarvajo s patino in varljivim občutkom „lepih starih dni". Toda gostilniško življenje ima dve plati medalje, ki imata vsaka svoje zakonitosti: enih se spominja gost in obiskovalec, o drugih nam pripoveduje gostilničar. Razprava želi prikazati obdobje, ki je še zajemljivo z ustnimi pričevanji, ki je dostopno še z lastnimi izkušnjami in bi naj obsegalo čas nekako od začetka tega stoletja naprej. Opisuje gostilne in gostilniško obrt po vsem slovenskem ozemlju. Ob tem se sicer ne pojavljajo bistvene razlike v samem delovanju te obrti, so pa opazne precejšnje razlike glede na pokrajinsko lokacijo v hrani, notranji opremi in položaju gostilničarja v razmerju do drugih prebivalcev iste naselbine. Manjše so razlike po pokrajinah v arhitekturi in vsem drugem delovanju gostilničarstva. 1 Zahvaljujem se vsem naštetim pomembnejšim pripovedovalcem, ki so mi pomagali z ustnimi podat 1< i: Srečko Pečarič, roj. 1901, Pobegi 107, pri Kopru, Anton Volk, 1922, Suhorje 32, p. Košana, Marija Virtič, 1916, Stari trg 19 pri SI. Gradcu, Ivan Zaponšek, 1910, Stari trg 19 pri SI. Gradcu, Ivan Brezovnik, 1910, Šmartno 58 pri SI. Gradcu, Oskar Rotovnik, 1921, Legen 131 pri SI. Gradcu, Metka Šmon, 1956, Šmiklavž 6 pri SI. Gradcu, Marija Pačnik, 1912, Celjska 48, SI. Gradec, Anica Volk, 1938, Celjska 48, SI. Gradec, Ludvik Pogorelčnik, 1931, Radlje ob Dravi, Ciril Verdelj, 1928, Šalek 14, Štefka Prislan, 1914, Šalek 3, Mira Čas, 1920, Šalek 27, Ivanka Goričnik, 1900, Rečica 4 ob Paki, Alojzij Vengar, 1899, Kopališka ul., Radovljica, Marija Rigelnik, 1913, Stari trg 171 pri SI. Gradcu, Terezija Rogina, 1947, Podgorje 40, Berta Hudovernik, 1905, Gorenjska 22, Radovljica, Mara Avsenik, 1901, Begunje na Gor., Anica Mulej, 1896, Cesta svobode, Radovljica, Mulej Valentin, 1915, Lancovo, Ivanka Čas, 1914, Podvelka 43, Roza Verčko, 1904, Podvelka 35, Matevž Čas, 1912, Javnik, p. Ožbalt ob Dravi, Jože Petrun, 1903, Šentlovrenc na Pohorju, Rozalija Skačej, 1910, Vrtna ulica 32, Šentlovrenc na Poh., Ana Volmajer, 1925, Strma ulica 11, Selnica ob Dravi, Franc Hočevar, 1890, Beli Grič pri Mokronogu, Tone Bule, 1948, Mokronog 54, Franc Kržan, 1916, Veliki Podlog 3, Tone Kaplan, 1941, Leskovec pri Krškem 55, Janez Bogataj, 1902, Reteče 12, Marija Prelesnik, 1940, Reteče 49, Francka Hafner, 1892, Godešič, Rudi Pogorelec, 1921, Žimarice pri Sodražici, Martin Prša, 1911, Žiški 114 v Prekmurju, Martin Horvat, 1930, Hotiza 134, p. Lendava, Jože Balažic, 1895, Kapca pri Lendavi, Hren Jožica, 1920, Kokarje 6, p. Mozirje, Ivan Fricelj, 1900, Bočna 57, p. Gornji Grad, Marija Žmavc, 1905, Gornji Grad, Marija Krefeij, 1899, Pusto polje 22, p. Šmartno ob Dreti, Rudi ŠadI, 1924, Lipovci 243, p. Beltinci, Jožek Slavic, 1887, Cven 45 pri Ljutomeru, Franc Forjanič, 1929, Dolenji Slaveči 157, Stanko Matjac, 1909, Kojsko 26, Gor. Brda, Jožef Peršolja, 1908, Šmartno, p. Kojsko v Gor. Brdih, Imre Čačinovič, 1923, Rakičan 9, p. Murska Sobota, Matija Puhar, 1907, Radenci 43, Martin Kolar, 1891, Radenci 15, Fini Pogrujc, 1900, Razlagova 13, Ljutomer, Jožefa Treppo, 1914, Staranova vas 30, Jože Hren, 1890, Lemberg 13, p. Stremeč pri Vojniku, Marija Gnezda, 1910, Unec 18, p. Rakek, Veronika Murn, 1920, Male Reberce 6, p. Zagradec, Feliks Kolbl, 1900, Vučja vas, p. Križevci pri Ljutomeru, Dušan Zadravec, 1930, Bučkovci, Branko Mežnaršič, 1920, Mestni trg 6, Metlika, Franc Zaje, 1902, Šmihel 26 pri Žužemberku, Zvonka Herceg, 1948, Grabe 23, p. Središče ob Dravi, Angelca Mihelič, 1919, Šeškova 32, Ribnica na Dol., Angela Klun, 1898, Žlebič 22 pri Ribnici, Marija Rupnik, 1912, Vitanje 84, Marta Muha, 1916, Lokev 138, p. Divača, Stane Ravnikar, 1947, Čatež 15, p. Velika Loka, Janez Jarm, 1922, Šentlovrenc 20, p. Velika Loka. Obenem velja zahvala dr. A. Bašu za vse prijazne nasvete in opozorila v zvezi z literaturo. 4 Tanja Tomažič Gostilna pri Mostnarju, Šmartno pri Slovenjem Gradcu, posneto okrog 1890 1. Klasifikacija Gostilne lahko najbolje opredelimo po obiskovalcih. V tem primeru imajo istovrstne gostilne po vsej Sloveniji največ podobnosti in se spreminjajo le s časom, s slojem ali vrsto obiskovalcev, ki vzdržuje lokal s finančne plati ali pa samo s slovesom. V novejšem času pa lahko opazimo, da so nekatere gostilne obdržale določeno karakteristiko z istim slojem ali vrsto obiskovalcev, ki je preprosto spremenila svoj atribut — npr.: gostilna na Trojanah je bila včasih postaja tovornikov in furmanov, danes pa se ustavljajo v njej motorizirani gostje — avtoprevozniki. Označevanje lokalov po obiskovalcih je dokaj realno in obenem močno odseva gospodarsko stanje. Če se gospodarsko zaledje kraja, kjer je gostilna, ne spreminja^ ostaja tudi gostilna, četudi pod drugim gospodarjem. Za pojasnilo naj naštejemo tele kategorije lokalov: a) Gostilne ob prometnih žilah ali ob zbirališčnih objektih, npr.: furmanske, božjepotne, sejmarske, splavarske, brodarske, „kontrabantske" gostilne in podobno. Poglavitna značilnost te opredelitve je lokacija. b) „Politične" gostilne, npr.: klerikalne, liberalne, delavske, sokolske, socialdemokratske in podobno. Te gostilne so se lahko pojavljale kjerkoli in niso bile odvisne od lokacije. So lahko združljive s karakterizacijo gostilne pod a). c) Se ožja in kratkotrajnejša je bila lokalna označba gostiln po skupinah, ki so prevladovale med obiskovalci, npr: lovska, železničarska, kmečka, vojaška gostilna. Te gostilne so bile najmanj specifične in zato tudi najbolj združljive z gostilnami v prvi in drugi skupini. V razmeroma kratkem obdobju, ki ga zajema študija, so obstajale še vse naštete značilnosti gostilniških lokalov. S tako razdelitvijo lahko tudi določimo približni čas Gostilne, kakršnih se pri nas spominjamo 5 delovnaja, ne da bi podrobneje poznali lokal. Kot smo že omenili, so take gostilne delovale po vsem slovenskem ozemlju, razlika je bila samo v številnosti teh ali onih lokalov. Furmanske gostilne so bile razširjene po vsem slovenskem ozemlju ob znanih in prometnih poteh, ki so vodile na manjše ali večje razdalje. Prave furmanske poti, kakršne imamo danes v spominu le še po pisanih virih, ne nazadnje po delih slovenskih klasikov, so bile dolge; peljale so le po slovenskem ozemlju, najbolj prometne pa so bile relacije od severa na jug in vzhod in narobe. Ko so že pred sredo 19. stoletja začeli graditi t.im. južno železnico, ki naj bi središče cesarstva povezala z glavnim pristaniščem (Trstom), se furmanom, prevoznikom in ljudem, ki so živeli od furmanstva, še ni bilo treba bati. Nasprotno: — „. . . saj se je promet še povečeval in zaposloval mnogo novih prevoznikov, ki so prepeljevali robo z vsakokratne končne postaje ... kar vse je potegnilo za seboj ostale dejavnosti: gradnjo, obrt, trgovino, gostilničarstvo in podobno".'^ Propad se je začenjal postopoma, od kraja do kraja, kakor je katerega odrezala zgrajena železnica. Sodobnik takole opisuje zadnje desetletje 19. stoletja na Senožečah: „ . . . Vse je živelo od ceste: gostilničar, trgovec, obrtnik in cesta je naenkrat odrekla! Posebno hudo je bilo da ljudje skoro nič niso bili pripravljeni na ta polom . . . Dosihmal so živeli udobno od velike ceste. In lepe zidane hiše, ogromni hlevi in prostorna gospodarska poslopja, vse je kazalo, da je cesta donašala velik dobiček. Ali južna železnica, otvorjena leto prej, držeča preko sent Petra na Divačo in v velikem krogu se izogibajoča se Razdrtemu, je naenkrat uničila glavni vir blagostanja tem krajem, ker je dodobra izpraznila cesto".-^ Tudi gostilne, ki jih omenjajo leposlovna dela iz 19. stoletja, so bile še primerki velikih gostiln, ki so bile opremljene z velikanskimi hlevi za živino, za konje, in predvsem z dovozom in prostorom za vozove. Te gostilne so morale imeti prostor za daljše postajanje in tudi 23 prenočevanje ljudi in živine.* Ko je torej upadal cestni promet proti koncu 19. stoletja, so propadale tudi velikanske „gostilniške domačije", katerih značilnost je bila bolj velik hlev kot pa velika hiša. Vseeno pa so še ostale gostilne ob prometnih cestah, ki so pobirale popotnike. Od prejšnjih furmanov, ki so se včasih odpravljali z zvrhanimi vozovi na pot tudi za več dni ali tednov, so zdaj ostali furmani (v zavesti ljudi še vedno pod tem imenom), ki so prevažali karkoli na bistveno krajših razdaljah, a vendar na stalno ponavljajočih se vožnjah. Takšne so bile ceste, kjer so sezonsko vozili les, živino ali vino, vendar pa razdalje skoraj nikoli niso presegale dneva ali dveh od začetne do končne postaje. Tako si je gostilničar še vedno lahko prislužil denar, ni pa bilo več daljših furmanskih postankov in tudi prenočevanja ne. Ljudje, ki jih danes sprašujemo po obiskovalcih, se zato velikokrat spominjajo na furmansko preteklost gostilne, vendar nam mora biti jasno, da pomeni furmanstvo ob koncu stoletja in seveda še pozneje (navsezadnje tudi še danes) zvečine drugačen način konzumacije: furman pred uvedbo železnice, torej v zlati dobi cestnega prevozništva, namreč pomeni popolnoma drugačen socialni status, višji in premožnejši, kot pa furman v začetku 20. stoletja. Obcestne gostilne na Štajerskem in Koroškem, koder so se ustavljali prevozniki lesa, so se še vsa leta pred začetkom druge svetovne vojske preživljale z njimi. A najbolj imenitni gostje to niso bili, in gostilničarji, ki so jim stregli v veži, so dobro vedeli, da je „dolga vezna miza za prehodne goste, berače 2 Gestrin-Melik, Slovenska zgodovina 1792-1918, Ljubljana 1966, str. 74. 3 Fran Šuklje, Sodobniki mali in veliki. Založba „Satura", 1933, str. 6 in 10. 4 Glej Staroslav (Ivan Vrhovnik), Gostilne v Stari Ljubljani, popravljen in pomnožen ponatis iz Jutra, 1926, str. 8. 6 Tanja Tonnažič Gostilna v Dravogradu, posneto 1910 in furmane".^ Poleg redkih lastnikov, ki so vozili s svojimi konji, so bili prevozniki v tem času že večinoma najemniki, uslužbenci bogatejših kmetov, in ti vozniki se po ugledu in kupni moči niso mogli primerjati s furmani, kakor jih opisuje Ivan Vrhovnik.^ S furmanstvom kot gospodarsko dejavnostjo, katere podaljšek pomenijo gostilne, se*že zdavnaj ne srečujemo več. V zavesti ljudi so bolj kot vozovi na cestah ostale gostilne z lesenimi rampami pred pročelji. Danes je še dovolj materialnih ostankov — mogočne zidane stavbe, zleknjene ob obeh straneh ceste, gostilniški prostori, hlevi in gospodarska poslopja — kot nemih prič nekdanje blaginje. Po vsem slovenskem ozemlju se srečavamo z božjepotnimi gostilnami, ki so bile profani pendant religioznemu cilju. To je pravzaprav prav tak gospodarski pojav, kot so bile furmanske gostilne. Danes jih je bistveno manj, ker so pač nekatere romarske poti že opuščene. Za tako gostilno je veljalo, da je bila še bolj specializirana pri postrežbi gostov kot gostilne z drugačnimi obiskovalci. Včasih so imele posebno obiskane cerkve tudi po tri gostilne ob sebi (npr. sv. Pankrac na Gradu pri SI. Gradcu). Seveda ne smemo misliti, da so se romarski shodi dogajali kar naprej. Če bi bili gostilničarji prisiljeni živeti le od največjih praznikov, ki so napolnili gostilno dvakrat ali trikrat na leto, bi se jim slabo godilo. Tako pa jim je bližina cerkve dajala še drugačne priložnosti, ki so po ustaljenem redu napolnile gostilno: nedeljske maše, pogrebščine, krsti in svatbe. Z bližino božjepotnih postojank se navadno v gostilni veže cel kup drugih stvari: hrana, notranja ureditev prostorov, tujske sobe, obširna gospodarska poslopja, ki so bila 5 Po pripovedovanju Marije Virtič, nekdanje gostilničarke iz Starega trga 19 pri Slovenjem Gradcu. 6 Staroslav (Ivan Vrhovnik), na nav. mestu. Gostilne, kakršnih se pri nas spominjamo 7! pripravna v glavnem za preproste množice romarjev. Vendar je v obravnavanem obdobju, to je od konca 19. stol. naprej, gotovo, da funkcije božjepotne gostilne ne smemo in ne moremo enačiti s politično barvo njenega lastnika ali najemnika. Sejmarske gostilne, ki so pritegovale obiskovalce v času sejmov, se še najlaže povezujejo tudi 2 gostilnami v bližini cerkva oziroma so imele promet tudi od cerkve. Letni sejmi so se na podeželju navadno skladali z žegnanji.^ Poleg žegnanjskih sejmov, ki nekateri trajajo še danes, so bili mnogo bolj številni v obravnavanem času (od 1900 naprej) živinski sejmi, navadno krajevno specializirani. Na Dolenjskem v Mokronogu in v Šentrupertu so gostilne služile npr. vsak četrtek, ko je bil v Mokronogu semenj za prašiče, na Veselo goro pa so vodili konje. V Prekmurju so vso pot proti Lendavi in Čakovcu polnili gostilne kupci in prodajalci, ki so gonili živino na semnje vsak teden dvakrat. Prav znani živinski sejmi so bili v Radljah ob Dravi in v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu. Prav tako so bili znani vsi sejmi po večjih mestih ali trgih, kjer so večinoma prodajali predmete za splošno rabo (Radovljica, Idrija ipd.). Pritegovali so obiskovalce in uravnavali življenje po gostilnah. Vedeti moramo, da je točen koledar sejmarskih in božjepotnih prireditev zelo olajšal delo krčmarjem, ki so z ekonomično delitvijo dela in s stalnim jedilnikom precej prihranili na času. Ob pričakovanih prometnih dnevih so večino dela opravili že prej, za pomoč pa so najeli nove moči, če je bilo domačih premalo. V zvezi s sejmarskimi gostilnami bi lahko omenili, da njihova značilnost ni bila samo velika gneča ljudi, vozov in živine pred hišo in vzdolž ceste, „kilometre gor in dol",^ saj so se podobne stvari dogajale tudi ob določenih dnevnih urah pri furmanskem prometu. Gostilna, ki je rabila sejmarjem, je bila v bistvu poslovni prostor, kar je bilo krčmarjem zelo dobro znano. Nič koliko je spominov, kako so bile gostilne ob poti določene za posebne stopnje trgovanja: od začetnega spoznavanja prek „glihanja" do zapitkov kupčije v zadnji gostilni. Pa je imel vsak krčmar korist — s klobasami in golažem med trgovskim procesom in s pečenko na koncu, če ne govorimo o pijači, ki je bila obvezno zraven. „Marsikdaj se je seveda zgodilo, da so prodajalca upijanili in ga ogoljufali za izkupiček. Sicer pa je bila povsod navada, da so kupčijo ,zalili'. Mokremu iikofu se je zmeraj pridružil tudi mešetar. V Savinjski dolini so bili sploh mnenja, da prodano živinče le tedaj dobro uspeva, če kupec pri Iikofu dosti pije."^ Še bolj specializirane in oprte na gospodarsko panogo so bile gostilne, ki so bile odvisne od splavarjev. Splavarske gostilne so stale ob vodni poti, kjer so imeli splavarji svoje pristane. Najdemo jih povsod ob rekah, kjer so plavili les. Niti po prostorih niti po načinu postrežbe se splavarske gostilne ne razlikujejo od običajnih gostiln, ki so bile odvisne od kakršnih koli prometnih poti. Ob času večjega splavarskega prometa so se lahko bolj oprle pri svojem gospodarstvu na splavarje, pozneje pa so se morale prebijati tudi z dobičkom od drugih gostov.^° Splavarji so morali biti živahni in potratni gostje, da je za njimi ostala tolikšna slava, s kakršno se ponaša še danes vsak gostilničar nekdanjih splavarskih gostiln. Po socialnem statusu lahko splavarje primerjamo s furmani iz zlate dobe furmanstva, primerjava pa velja za kupno moč enih in drugih. Pri oznaki tako imenovanih „kontrabantskih" ali „švercarskih" gostiln bi skoraj lahko pripomnili, da ima ta oznaka bolj romantičen kot poveden značaj. O „kontrabantskih" 7 Dr. Sergij Vilfan, Žegnanja v slovenski pravni zgodovini. Etnolog XVII, Ljubljana 1944, str. 18. 8 Po pripovedovanju Marije Rigelnik, nekdanje gostilničarke iz Starega trga 171 pri SI. Gradcu. 9 Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, III, Celje 1970, str. 196. 10 Angelos Baš, Savinjski splavarji, Ljubljana 1974, str. 200. 8 Tanja Tomažič Gostilna v Bistri pri Črni na Koroškem, po- sneto okrog 1930 Gostilna v Hrastniku, gostilničarka s svojimi posli, posneto pred 1910 sestankih po gostilnah lahko beremo že pri Jurčiču^ od današnjih sodobnikov pa piše o notranjskih junakih Matevž Hace ^ Te vrste lokali so se pojavljali v krajih ob mejah in so ob določenih dnevnih ali letnih časih dajali zavetje tako „kontrabantom" kot financarjem. Kot lokali se niso razlikovali od drugih podeželskih gostiln, zato njihovo ime kaže zvečine na lokacijo ali čas delovanja. Precej slovenskih pisateljev 19. in 20. stoletja je v svojih delih opisovalo živahno politično življenje na Slovenskem. In mnogi izmed njih so si za scenske prizore „ljutih" debat izbrali gostilniške prostore. Zares imamo na vsem slovenskem ozemlju še vse polno spominov na gostilne in gostilničarje, ki so se opredelili sami ali pa jih je opredelila soseska za tako ali drugačno stranko. Strankarske gostilne so bile pri vsakem večjem naselju, njihov nastanek sta torej pogojevala število prebivalcev in politično zaledje. Za „politično" gostilno niso bili značilni njeni običajni obiskovalci, saj bi sicer za vse božjepotne gostilne lahko rekli, da so bile npr. klerikalne, ker so si pač-pomagale s cerkvenimi obiskovalci. Zakaj vse gostilne ob cerkvi ali ob poti proti cerkvi so imele goste ki so prihajali k maši ali od maše. In vendar ljudem še na misel ni prišlo, da bi gostilnam ob cerkvi prilepili samo zaradi tega še politično oznako. Politično ime je dobil lokal šele takrat, ko so se v njem dogajale politične stvari: formalni ali neformalni politični zbori lOa Josip Jurčič, Spisi, II. zvezek. Tihotapec, Ljubljana 1923, V. poglavje, str. 70 -78. lOb Matevž Hace, Tihotapci, Ljubljana 1964, passim. Gostilne, kakršnih se pri nas spominjamo somišljenikov. V tem pogledu je postala gostilna prav tak delovni prostor, kot ga je bila dobila kot sejmarsko zatočišče. Na Slovenskem se je iz 19. stoletja potegnila delitev številnejšega kolikor toliko politično aktivnega prebivalstva na liberalce in klerikalce (kar je bila vsakdanja oznaka za privržence različnih političnih strank) in nekoliko pozneje še na pristaše socialne demokracije. V letih pred in po 1900 pa so dajala zelo pomemben ton v političnem in družabnem življenju na slovenskih tleh še različna nacionalistična društva (italijanska, nemška, madžarska). Od približno 1900 naprej bi lahko v slovenski družbi poistovetili pristaše sokolskih društev z liberalci in orlov s klerikalci. V podobnem smislu so se v dvajsetem stoletju ustanavljala še druga društva, ki so rekrutirala svoje člane tudi ali predvsem na osnovi politične barve. Šele člani teh društev, ki so se svoje politične pripadnosti zavedali, so z obiskom določenih lokalov dajali tem lokalom tudi politično barvo. V času ostrejših strankarskih bojev je npr. v večjem naselju z večjim številom razslojenega prebivalstva (klasični primeri so Kersnikovi opisi v Ciklamnu in Agitatorju) prišlo do prave interesne delitve prostora: zbirališčni prostor je bil izbran za ene in druge, tam so se lahko srečevali in agitirali, ne da bi bili prisiljeni srečevati se s političnimi zoprniki — imeli so vsak svoje ozemlje. Zato so se torej kot po pravilu pojavljale v manjših mestih in trgih gostilne za vse nastopajoče stranke. Pri tem opredeljevanju nam mora biti spet jasno, da označitev gostilne kot političnega prostora ni bila nujno tudi označitev gostilničarja ali njegove družine. V tem je odločala tudi ekonomska korist. V pripovednem žargonu so ljudje gostilne opredeljevali za „liberalne" ali ,,klerikalne", drugih imen jim v času delovanja niso dajali, pač pa se je pri gostilnah za delavce in za pripadnike socialnih demokratov pojavilo kdaj pa kdaj kakšno povedno „domače" ime, ki jim ga je prilepila soseska. (Npr. gostilna v Radovljici, ki so ji rekli „Moskva" in je bila znano zbirališče delavstva.) Po izsledkih pri obdelavi ljubljanskih gostiln bi lahko sklepali, da je bila prav pri delavskih gostilnah najpomembnejša gospodarjeva ali najemnikova politična simpatija.^ ^ Potrebne so bile velike družbene spremembe, ki so nastopile po drugi svetovni vojski, da se je strankarsko označevanje gostiln, ki je bilo — ponekod bolj, drugod manj — značilno za vse slovensko ozemlje pred 1941, izgubilo, vendar pa je še ostalo v živem spominu. Najmanj natančno je opredeljevanje lokalov v naši skupinic). Te vrste gostilne so se navadno pojavljale v večjih naseljih, sreskih ali občinskih središčih, delavskih središčih in podobnih krajih. Ob tem lahko imenujemo v ilustracijo npr. gostilne pri sodiščih, pri sedežih občin, ob železniških postajah in podobno. Če se je obdržala funkcija glavnega prostora oziroma zgradbe (sodišča, postaje itd.), ni vzroka, da bi gostilna prenehala delovati. Povsem običajne so bile menjave lastnikov ali najemnikov, gostilna pa je ostala. Nekaj podobnega kot že omenjene so še gostilne, ki so bile zbirališče različnih pevskih zborov, obrtnikov, primorskih emigrantov po prvi vojski, ali kako drugače definiranih večjih skupin stalnih gostov, brez take politične obarvanosti, ki je označevala tako imenovane strankarske gostilne. Bile so kratkotrajnejše in lahko rečemo, da so imele kot določen tip gostilne najmanj značilnosti, po katerih bi se lahko ločevale od drugih. Tukaj so bili gostje najmanj tipični, najbolj kratkotrajni, najmanj zahtevni ali najmanj cenjeni, da bi si bili lahko ustvarili nekaj značilnosti, po katerih bi se njihova gostilna mogla prepoznati (po zunanjščini, po notranji ureditvi, po postrežbi). 11 Tanja Tomažič, Gostilne v Šiški, Slovenski etnograf, XXV-XXVI, letnik 1972 - 73, Ljubljana 1974, str. 75. i 10 Tanja Tomažič Gostilna Muha v Loki pri Divači, posneto 1974 Gostilna na Muti na Koroškem, posneto 1974 Izvesek gostilne Gnezda na Uncu pri Rakeku posneto 1974 Gostilne, kakršnih se pri nas spominjamo 11 Pri vseh prejšnjih opredeljevanjih gostinskih lokalov lahko vidinno, da so stalni obiskovalci nekako narekovali gostilničarjenn prehrano (odvisno od šeg v določenem kraju, npr. za „ohcet", za „likof" itd.^. Še enotnejše so bile pri svoji prehrani gostilne ob cerkvah, prevozniki in sejmarji pa so nekdaj prisilili gostilničarje tudi h gradnji hlevov, postajališč in podobnega, tako da so se npr. furmanske gostilne že po zunanjosti ločile od druge vrste lokalov. Pri lokalih, obravnavanih pode), pa za zdaj ne najdemo nikakršnih skupnih potez; njihovo poimenovanje lahko pove le to, da so bili večinoma locirani v večjih naselbinah, mestih ali trgih. 2. Funkcija gostilne a) Zbirallščni prostor. S funkcijo gostilne kot zbirališčnim prostorom smo se delno srečali že zgoraj, ko smo govorili o karakterizaciji lokalov glede na lokacijo ali obiskovalce. Če si odmislimo primarno funkcijo gostilne, tj. prostor, kjer prodajajo hrano in pijačo, nam lokal zvečine pomeni zbirališčni prostor, kjer sta hrana in pijača postranska stvar. Da je gostilna namenjena shajanju ljudi, stikom med njimi, so se že zdavnaj domislili tudi sami gostilničarji, ki so si z vedno novimi zabaviščnimi napravami zagotavljali nov dobiček. Gostilna je večinoma kraj, kamor ljudje zahajajo v prostem času. Izjemo pomenijo le poslovni pogovori, sklepanje kupčij, mešetarski posli, politični sestanki profesionalcev in podobno. Sicer pa se v gostilni dogaja, ali pa se je nekdaj dogajalo, toliko stalno ponavljajočih se opravil v zvezi s šegami, da jim mirno lahko pridenemo še delovni značaj. Gostilna je kraj, ki ga je določena skupnqst, soseska, družba v ožjem pomenu besede, uporabljala za svoj zbirališčni prostor, vendar je bila že v okviru gostilniških prostorov jasno razvidna socialna pripadnost obiskovalcev. Nekaj podobnega je bil zbirališčni prostor pred cerkvijo, kjer so pred mašo ali po njej postavali ljudje v stalnih, po socialnem statusu različnih skupinah, na stalnih mestih. To je ena od značilnosti gostilne, če so lokali namenjeni različnim socialnim stanovom in niso že po svojem ustanovnem pravilu določeni za ekskluzivno skupino (podobni so bili lokali v obliki klubov po mestih, tudi v Sloveniji, npr. v Idriji.) Gostilne v manjših krajih s kmečkim prebivalstvom so imele seveda manjšo izbiro obiskovalcev, če niso seveda stale ob prometni poti. Pri njih je bilo razumljivo, da so se z gostilničarstvom ukvarjali samo ob nedeljah in praznikih, ob delavnikih pa je bila gostilna zaprta, ker so se domači ukvarjali s kmetijo ali tudi s kakšno drugo obrtjo. V krajih z večjim številom prebivalstva, z obrtniki, delavci, inteligenco in kmeti, je bilo seveda drugače, vendar je bilo tudi tu jasno, da se na kmete ne kaže opirati, ker so najbolj redki obiskovalci gostilne, obenem pa najbolj stalni, ob določenem času, z najbolj ustaljenimi navadami v zvezi s hrano, pijačo ali izbiro prostora. Razmeroma nenavadno je bilo (za mestne moralne norme v začetku 20. stol.), da so gostilne brez zadržkov obiskovale ob dopoldnevih ali zgodaj popoldne kmečke ženske, ki so prihajale v mesta po opravkih. Tudi to je bila navada, ki je sodila k obisku mesta. Obisk gostilne po opravku je bil povezan s pomembnostjo opravka in niti ne v zvezi z oddaljenostjo kraja. Sicer pa lahko rečemo, da sta imela po ljudskem merilu oba spola enako dovoljenje za vstop v gostilno, le da je bilo pri ženski časovno mnogo bolj omejeno, zakaj sama ali v 12 Po pripovedovanju kmeta Matije Puharja iz Radenec so si po pomembnosti obiska naročali obed ali malico v gostilni. 12 Tanja Tomažič Gostilna Gnezda na Uncu pri Ralovala „hiša", ali „prednja iža", drugo, manjšo sobo pa so glede na pokrajino imenovali „štibic", „kamra", „kambra", cimber", „zadnja iža", „ižica" in še z drugimi narečnimi izrazi. Ta imenovanja so starejša in so ponekod ohranjena do današnjih dni, kar lahko sklepamo iz vseh dobljenih ustnih podatkov. Poznejši pa so izrazi „gostilna", „oštarija — ošterija", „šank", „soba", „ta velika soba" in podobno za prvi, večji prostor, ali pa „posebna soba", „ekstracimer", „sobca" in podobno za manjšo sobo. Marsikje je v navadi obojno poimenovanje, pred domačimi s prvotnejšimi izrazi (hiša, štibic itd.), pred gosti ali (konkretno: pred izpraševalci) tujimi ljudmi pa s tako rekoč prevedenimi imeni. Izrazi kot so „salon", „tanccimer", „zomerhajzl" (=letna uta na vrtu), „lovska soba", sobe, imenovane po Slomšku, Prešernu itd., pa so izrazito tuji in pomenijo mestni vpliv. Pri močno obiskanih gostilnah ob prometnih poteh seje gostilniški prostor začel v bistvu že pri glavnih vratih, kjer so ob rampe privezovali konje, gostilničarji pa so voznikom stregli kar na vozovih. Če je bila veža velika, kar je bilo zaželeno, so stregli tudi v veži. V tem primeru je bila običajna velika dolga miza ob vratih, ob njej klopi ob steni in na drugi strani. V 28 Tanja Tomažič Gostilničarsl