Vse čez
|||ffiliža ae veliki pastirski praznik, praznik sv. Martina! ?g|sg To jc dan pastirske svobode, ko zaČne pasti — kakor pravi pastir — »vse čez«. Da se zgodi maraikaka vesela a tudi žaloBtna dogodbica, ko pride skupaj na travniku kakih pet ali še ved pastirjev, mi skoro ni treba omenjati. Pa kaj pra\im: pet ali še več. Tudi dva poredneža sta dovolj za kako zlikovo delo. To bi nam spričala Logarjev Tone in Vrabčsv Jakec, glavi vseh pastirjev v Koritu. Oba eta služila prt premoznih gospodarjih in dobila tudi po njih imeni: Logarjev in Vrabčev. Pasa seveda ni bila lahka, na vrvicah sta go-nila krave po mejah in veCkrat so bile krave močnejše. Zato se ne smemo čuditi, &e sta težko čakala dneva sv. Martina, ko jima bo dovoljeno. seveda le po pastirskih. postavah. nagajive krave spustiti in pasti po Logarjevem, VrabČevem in Gornikovem travniku, z jedno besedo: vse Čez!
11*
164
Že na predvečer se dogovorita, da Ženeta jutri le pod vas krave na vrvicah, potem pa jih spustita. Vso noč se jima sanja o svinki, kostanju in krompirju. Koma) se začne daniti, že vatane Logarjev Tone in gre takoj klicat Vrabčevega Jakca. Le-ta je sicer še ležal, a <Sul, Tudi ta brž vstane in po kosilu žem.-ta vsak svojo živino. Pod vaški klanee prišedši, spusti Jakec prvi svoje suhe kravice, rekoč: »Sv. Martin je! Ne bodo me ve<3 vlačile po mejah!«
»Tako je! Nihče nama nima od danes naprej kazati mej! In če pride tudi stari Gornik, ne ženeva jih raz travnik!« se odrežeTone ia oprosti svojikravitesnihspon.
Tako in jednako ae bahajoč in pogum si dajoč, ženeta najpreje na Gornikov travnik v \og. Prostor je res ogiajen. paše precej; zato jima danes ni treba za-vradati. Grcsta torej lcžat pod hruško pri meji. Marsi-kako pastirsko uganeta tukaj. Kar se spomni Jakec: »Fojdi tjekaj po kostanj, da ga spečeva!«
»Če boš pasel, že grem«, odvrne Tone^ ki si ni upal v ničem ugovarjati Jakcu, recimo rajše: Jaku.
»Bom, bom,  in ogenj  naredim«, odgovori Jakec.
Tone steče v bliinji gozd in začne tresti kostanj. Brž ga nabere poln klobuk in vriskaje pritefie v četrt ure nazaj. Že plapola ogenj, katerega je zanetil Jaka.
Tone strese debeli kostanj na tla in začneta ga s pipci narezavati. Toda kmalu ee naveličata, to delo se jima zdi nepotrebno.
»K, kar tako ga peciva«, pravi nejevoljno Tone, »Dfieni se ne ljubi rezati.«
»Saj res! Ne bo naju raznesel^ kar v žarjavico ž. njim! Še malo na ogenj prideni, jaz ga pa zdevljem v ogenj«, pravi Jakee.
Tone naloži kolcev na ogenj. Kmalu gori, da je veselje gledati, Jakec pa devlje kostanj v žarjavico. Nato sedeta poleg ognja in gledata, kako se peče. Kar se zadne v pepelu nekaj oglašati: Ciz, ciz, ciiizzz!
»Ha, ha. ha! Kmalu bo dober, se že cvre. To bo dober«, piavi Tone, in goltanec se mu premakne, kakor bi ga že Čutil v grlu.
Toda nenadno nekaj pofii: buf! m otTinki odlete na vse strani. Še jedenkrat poči in kmalu zgine plamen^
165                             BJ
le prav grdo se še kadi. Prestrašena sknfita pastirčka v stran in otepata otrinke raz obleko. Tone brusi celo pepel, katerega mu je vrglo v obraz.
»Ti, to pa ni dobro«, pravi le-ta. »In kje pa 80 že krave, lej, samo našo sivko še vidim, druge so pa že šle skozi prelaz!«
»Najbodo, kjerhočejo!« praviJakectogoten. »Toliko sem sc trudil in ga pekel, sedaj naj ga pa še ne jem !«
Tako se pričkata in pogovarjata. Kar zavpije nekdo od bližnje steze: »Kje pa itnata krave? Vse zelje bodo pohodile!«
»0 Bog pomagaj!« kriči Tone in teie. kar more, po krave v Koroščev zelnik. Jakeo te& nekaj časa za njim, a kmalu obstane in nejevoljen čaka tovariša. Lo-ta kmalu pridrvi krave nazaj, in zopet gresta prott torišču, kjer sta preje pekla kostanj. Že od daleč se jima smehlja plamen nasproti. Veselo pospešita korake. A na mah se veselje apremeni v strah, zakaj žarjavica se ni sama 8kupaj spravila, ampak bliinja meja se je vnela od otrinkov, katere jo bil vrgel kostanj vanjo.
»Kaj bo sedaj! Vsa bo pogorela! Meja gori, meja!« pravi Tone ves v strahu-
»0 joj, o joj, saj res! Oh, pa šenasa ni!« kriči Jakec in drvi proti mestu, Tone pa za njim.
Prišedši tje, ne izgubita zavesti zviti buči. Tonetu šine brž misel v glavo: »Ti, mejo pretrgajva!«
»Saj res, tako morebiti vendar-le ubraniva!«
Ročno se spravita na delo in pričneta kaka dva sežnja od ognja mejo razmetavati. Ogenj se širi in širi. Ze ju peče v potna lica. A vendar razdeneta hosto, predno pride plamen do njiju. Toda meje le ni. To se bo jezil Btari Gornik! Kdo naj jo zagradi? Da bi ju le nihče ne bil videl!
Vsa potna in okajena gresta narazen in tiho skle-pata v srcih, kako bi doma najložje zvozila. V bližnji cerkvi je namreč zazvonilo poldan; (Sas je torej, da že-neta domov.
Tone spravi brž svoje krave skupaj. Tai<o stori tudi Jakec, in drug za drugim ženeta domov. Že prideta pod klanec, ki vodi do Logarja in Vrabca. Tone atopi na stran in pusti, da gre živina sama domov.
166
»Ce tudi danes nič ne južinam, prava reč je to.«
»Ha, ha, ha! Meni še mar ni za ričet«, odreže se Jaka in pusti tudi krave.
Spet sta oba prijatelja. Takoj jo mahaeta po stezi pod vasjo in gresta ležat na Logarjev vrt.
Kmalu se začuje glas: »Tone, Tone, južinat!«
»Danes ga ne bo«, pravi Tone tiho tovarišu.
Komaj to izgovori, že se začuje drug glas: »Jakec, brž pojdi južinatl«
»Jaka danes ne bo jedel«, namuzne se le-ta.
Tako le.iita do dveh- Zopet ju kličejo, a ne oglasita se. Kmalu nato se oglasifea zvonca, in mesto Toneta žene domača Ivanka, mesto Jakca pa mali Vrabčev Matijček.
Ko ugledata naša poležeta živino in nova pastirja, gresta čakat na pot ter spodita otroka domov in ženeta sama zopet na Gornikovo senožet.
Toda popoldne ne paseta več tako veselo. Res jima uide kak »juhuiu a nekaj ju le teži. In še ne podi^va nesrcža. Komaj paset.i kaki dve uri, že se kar na mah prikaže na travniku stari Gornik.
»čegav travnik pa je? Ali mi ne ženetahitro pro<3! Tamkaj je Logarjev, gori-le Vrabt5ev, tje ienita, po mojem ne bosta pasla, ie je tudi sv. Martin.«
S temi besedami gre Gornik proti porednežema. A ta dva brž spravita svoje kravice skupaj in spodita na Logarjev travnik. Gornik pa gre domov in ni videl skode na meji.
»Vse čeza-paša je sedaj na Logarjevem pašniku. Pa le prehitro se pomiče solnce 2a goro; ie jemljo zadnji žarki slovo od pastirjev. Treba bo gnati domov.
»Domov ženiva!« pravi Tone.
»Malo potrpi, moni je šinila v glavo dobra misel. Le poslušaj! Sam veš, koliko škode ava naredila danes: Gornikovo mejo sva požgala, Koroščevo zelje popasla in niti domov nisva šla opoldan. Ce ti je prav, ne hodiva noeoj v hišo, ampak pustiva krave kakor opoldan in pojdiva na naš skedenj ležat. Strahu se ni treba bati!«
»Dobro, samo . . .«
»E, kaj samo . . . Naredi, kakor pravim.u
»Le. — Pa brž ženiva domov. Poglej, mrakježe in prepozna bova.«
I ¦                                         167
Tiho ženeta nato drug za drugim živino. »Zdravo Marijo« zvoni, ko gresta pod vas. Že prideta pod preje omenjeni klanec in mislita pobegniti, kar ae oglasi v bližnjem kostanjevem gozdu sova.
»Kaj paje to? Kdo jezaukal?« vpraša Jakec ves bled.
»Mislim, da sova«, odvrne Tone. »Ta ptič še človeka poje! Kaj, če gre na naju?« —Vest se mu oglaša in prestrašen nadaljuje: »Jakec, pojdiva domov, mene je strah. Povejva, kaj sva naredila. Preje nego domov pojdiva k Gorniku in Korošou in prosiva odpuščanja. Ti ne veš, kaj mi je vse moja batica pravila o sovi. Mene je strah . ..«
»Mene tudi, in nekaj mi pravi, naj grem domov.«
Tako govoreč in komaj jok zadržujoč se bližata Logarjevi hiši. Tone jo zavije b svojo živino v stran, Jakec pa žene naravnost. Ko žene prvi mimo hišpih durij, začuje iz veže zategneni: »A-ha-a«. A on se ne zmeni in ihteč hiti za sivko v hlev. Brž otveze in gre k Vrabcu v hlev. Tu vidi Jakca, ki je ravno živino oročal. Takoj gresta k Gorniku in.prosita odpuščanja solzeč se in ihteč. Stari Gornik, dober mož, jima rad odpusti, ko vidi solze resničnega kesanja. Da, še vsa-kemu jedno jabelko podari. 0, da bi bil videl mejo požgano, saj bi je ne.
Ni pa šlo tako dobro pri Korošcu. Tudi tu mole-dujeta, a strogi Korošec se ne zmeni za jok, marveč zagrabi Jakca za uho z jedno roko. Toneta za lase z drugo in prav dobro pritegne in privije. Kakšni glasovi so prižli iz pastirtkov, si lahko mialite. No, Korošee vendar odjenja in grozeč spusti oba grešnika. Pred hišo se ločibi in vsakemu se odpre najtežja pot, pot domov k gospodarju. Tone gre naravnost, Jakec pa jo zavije okoli ogla.  Sledimo mu!
Ko nekoliko solze umiri, gre proti vežnim durim Vrabčeve hiše. Tu Btoji gospodar Vrabeo. Jakeo ga ugleda, glasno zajoka in obstoji.
»Le bliže, le bliže! Bom ,vse Cez' dal. Danes si pasel ,vse čez', torej smem tudi jaz ,vse čez' dati«, pravi Vrabec precej trdo.
Jakec se milejše zajoka, in te solze omeče strogo sree. Prijaznejše, a opominjajoč mu reče gospodar: »Le
168
pojdi v hišo! Toda nikdar več ne smeš narediti kaj takega. Za danes naj bo, ali brez kazni te skoro ne smem pustiti.  Nepokorščina je greh.«
»Oh, oče, saj bom odslej vbogal«, odgovori Jakec ihteč. »Kaznovan sem bil ie pri Korošcu.«
Nato mora Jakec za kazen vsej družini pripovedo-vati zgodbo v Korošcevi hiši. Ko začne praviti o kravah, kako so ravno prišle v zelnik, se zmrači gospodarjevo čelo. A ko pokaže pastir. kako sta jo skupila od Korošca, se zopet zjasni Vrabčevo oko in odpusti Jakcu.
Kako pa se je steklo Tonetu 1 — Lts-ta se hitro splazi v hišo; le mati Logarioa ga vidi iz kubinje, a ne r©če njč. Tone gre brž t? hišo. Tu ne dobi nikogar. Brž sleče telovnik in gre v čumnato naravnost — v posteljo. Odene se <5ez glavo in kmaiu zaspi.
Logar pride kmalu nato v vežo in vpraea po pastirju. Žena veli, da je šel ekoro gotovo spat. Oče gre v čum-nato in vidi, da porednož že spi. Pusti ga torej in gre nazaj v kuhinjo. Tu reče: »Naj bo. Opoldan ni jedel in eedaj ne bo vefierjal. Dovolj velika kazen je, ako se pO8ti jeden dan.«
Tako je bil pastirski prazntk za naša junaka ža-losten, a pomenljiv dan. Nič več nista delala škode: po-polnoma sta se poboljiala.
In kje sta sedaj Tone in Jakeo? — Prav poStena mladeniča sta. Ce bodete vi kedaj taki, ljubi moji, vas ho vse spoštovalo kakor ta dva. Jaka je namreč že go-spod&r "v rojstni biši in prav skrbnu dela za še živečo mater, po katere smrti on dobi posestvo. Tone je pa v Koritu pošten in izvrsten krojač in še rad pripoveduje, kako mu je Korošec lase navijal.
Tone Tonejevič   .