List 57.
Nadloga manjpremožnega rokodelca in kmeta in potreba hranilničnih poddružnic po deželi.
Iz Gradca smo v 315. listu dunajskega časnika ^IVan-derer" brali dopis, kteri pod gori navedenim nadpisom mnogo resničnega zapopada, kar velja ne le za Štajarsko temuč za več drugih dežel, in zato smo prestavili omenjeni spis tudi v naš list. Glasi se takole:
Kdor si ne zatisue oči in pogleda okoli sebe, kaj počno rokodelci in mali kramarji, bo pač marsikaj vidil, čemur se bo čudil. Marsikdo si misli, Bog ve kaj si prisluži rokodelec (antverhar), da ima rokodelstvo še zmiraj zlato dno in da imajo ti ljudje vsega dosti. Ce pa bolj natanko pozve-daš, kako gre temu ali unemu, kteri pridno dela in nič ne zapravlja, bodeš, ne sicer vselej, pa vendar pogostoma slišal, da ga stiskajo nadloge. In kdo je tega tolJkrat kriv? kaj je eua največjih nesreč za rokodelce in tudi večkrat za male kramarje? — ta, da preveč na upanje delajo in na upanje prodajajo. Rokodelec mora tako rekoč <„iz rok v usta" živeti, to je, česar potrebuje, si mora nasproti prislužiti.
Sirovo blago, ki ga za svoje rokodelstvo potrebuje, si mora kupiti za gotov denar, ali da ga plača v 2 ali 3 mescih. Kar pa on potem proda, mora večkrat na upanje prodati, in če dobro gre, prejme plačilo še le čez leto in dan. Ali je mogoče, da bi mu dobro šlo, če ima svoje premoženje v bukvah, — če mu ne nese nobenih činžev, — in če dnarja, kadar ga potrebuje, ne dobi na posodo ali le proti visokemu činžu? In kaj hoče početi, če mu je dnarja treba? — dobiti ga mora, čeravno ga upnik dere, da se Bogu smili?
To nas pripelje na vprašanje: wkako in kje naj bi rokodelec in kmet potrebnega dnarja dobila?" Vprašanje to je sila važno; Bog daj, da bi se rešilo kmali in kakor je treba.
Za majhne posojila imamo v naši deželi le zastavnico (Pfandhaas) in hranilnico (Sparrkasse); ali pri obeh je težava. V zastavnico ne nese človek rad, kar ima še kaj boljega doma; pa kaj ima malopremožni rokodelec, razuu svoje hišice in borne oprave,   tudi,   da bi   mogel zastaviti?
¦
226
Ravno tako težavno je rokodelcu od hranilnic kaj na posodo dobiti. V skor presilnem straha, da bi izposojenega dnarja ne zgubile, je težko od njih kaj dobiti.
Kam po tem takem se moreta v potrebi oberniti rokodelec in kmet? Do tega ali unega znanca ali kakega drugega človeka, ki mu ga je kak mešetar nasvetoval. Kakošna se mu pa takrat godi, bo vsak lahko previdil, kteremu se je že primerilo, da je nanagloma kakih 100 goldinarjev potreboval, in je zvedil, da za-nj nima nobeden dnarja.
Po večjih mestih ni ta težava se tako velika; tu so saj zastavnice in hranilnice, tu ima vendar se kakošen človek dnarja, da ga posodi.
Al vsa draga je po malih mestih in po kmetih za rokodelca in kmeta? Tu ni ne zastavnice ne hranilnice, in vendar včasih dnarja hitro potrebujejo.
Tu je največja nadloga. Posebno kmet potrebuje večkrat dnarja. Kje ga hoče dobiti, če ne od kakega odertnika za visoke činže!
Imamo sicer na Dunaji posojilnico, ktera pa ne posoja manj kot čez 5000 gold. Al malo ljudi je, ki potrebujejo čez 5000 gold. na posodo, — dosti pa jih je, kte-rim je pomagano z manjšimi  posojili.
V takih okoljšinah ni tedaj čuda, da povsod slišimo glas: naj hranilnice napravijo poddružnice po deželi.
Zraven tega, da bi pogojevale dnar, po njih postavah zavarovan, ljudem po deželi, bi bile tudi pripravne vsakemu hlapcu, vsaki dekli, vsakemu delavcu, da bi lahko nesel svoje krajcarje njim hranit. Naše hranilnice, ktere so prava dobrota deželam, bi bile še vse druge dobrotnice, ako bi ee zastaranemu kopitu odpovedale in zadostovale potrebam današnjega časa. Kmet se ne more deleč v mesto voziti, in tako ostanejo hranilnice, če so morebiti 100.000 ljudem odperte, vendar 90.000 drugim zaperte.