Leto XLV. - Štev. 37 (2261) - Četrtek, 7. oktobra 1993 - Posamezna številka 1200 lir Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Gruppo l°/70°/o - Autorizzazione DCSP/l/l/40509/91/5681/102/88/BU DEL 12.11.1991 Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 - Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: 34133 Trst - Trieste - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 TAXE PEFtgUE TASSA RISC0SSA GORIZIA ITALY NAS UVODNIK Kar je možno, ni vse dovoljeno V današnjem družbenem življenju se stalno srečujemo s protislovji: eni nočejo otroka, drugi se zatekajo k vsem primernim in neprimernim sredstvom, da pridejo do svojega otroka; imamo babice, ki hočejo biti mamice (celo si »sposodijo« hčerkino telo), da ne omenjamo hudih bioloških in s tem v zvezi moralnih problemov, ki jih je vnesel današnji »napredek«. Veliko je staršev, ki bi radi posvojili otroka, povpraševanj je toliko, da je nastala tudi na tem polju podla trgovina. Imamo pa matere, ki so zapustile svojega otroka in ga potem zahtevajo nazaj (tudi sod-nijsko) od nove družine. Znanost je torej stopila v skrivnost življenja, omogočila neslutene možnosti, ki pa niso vse moralno dovoljene, saj ostane pribito, da je samo On gospodar življenja. Nastali so tudi problemi v zvezi s posvojenjem otrok. Časovno zadnji je sledeči: neka italijanska igralka bi rada posvojila otroka, četudi živi sama, torej brez moškega. Sodnik je zavrnil prošnjo; omenjena igralka se je pa obrnila najprej na Prizivno in sedaj na Ustavno sodišče, ki bo moralo razsoditi. Leta 1967 so evropske države članice podpisale v Strasbourgu skupno pogodbo, s katero so glede posvojitve izenačili nekatere zakone posameznih držav. Leta 1973 se jim je pridružila tudi Italija, ki je 10 let kasneje posodobila postopek posvojitve s tem, da je dovolila posvojitev že tri leta poročenim parom, ki niso ločeni in so zmožni vzgoje otroka. Medtem 6. člen strasbourške konvencije daje neke možnosti tudi samski osebi, vendar to je v pristojnosti posameznih držav. Italijansko Ustavno sodišče mora torej rešiti zadevo, ne da bi kršilo 29. člena (državne) ustave, ki priznava pravico družini kot naravni družbi, ki pa sloni na poroki. Toda nad državnim zakonom obstaja naravni moralni zakon. V primeru prošnje samske osebe za posvojitev si moramo postaviti vprašanje: Kaj je otrok in kaj pomeni otroku imeti družino. Leta 1986 je Ustavno sodišče izjavilo, da je bistvo posvojitve zaščita temeljnih koristi mladoletnika, zato ni naravna rešitev spremeniti posvojenca v legalno siroto brez očeta. Lahko bi kdo ugovarjal: Raje enega od »staršev« kot nobenega. Toda vzgoja le enega od staršev je nepopolna vzgoja. Takšna posvojitev postavlja bolj v ospredje željo in voljo (ali tudi egoizem) samskega človeka kot resnično dobro otroka. SSk za osnovanje širokega demokratičnega zavezništva, po možnosti s svojim simbolom Slovenska skupnost naj prispeva k oblikovanju širokega demokratičnega zavezništva, ki naj bi predstavljalo protiutež tržaški desnici. Priporočljivo pa je, da v okviru tega zavezništva nastopi s svojim tradicionalnim simbolom, če bo za to dana možnost. To nalogo je pokrajinski kongres SSk, ki se je odvijal v nedeljo, 3. oktobra, na Pomorski postaji v Trstu, poveril vodstvenim organom stranke. To je tudi posledica novega stanja, ki je nastalo po sprejetju novega volilnega zakona, ki SSk in celotno narodnostno skupnost sili v nov pristop do političnega nastopanja Slovencev v Italiji. Ta problem je obsegal važen del poročila pokrajinskega tajnika Martina Breclja, ki je dejal, da razmere silijo v volilno povezovanje. Do skupnih demokratičnih koalicij je že prišlo v občinah Milje in Devin-Nabrežina, kjer bo SSk nastopila pod novim, skupnim simbolom. Drugačnemu položaju pa smo priče v tržaški občini, kjer glede skupne liste imata pomisleke DSL in SKP, tako da se stranki ponujata dve alternativi: nastopiti s samostojnimi listami, a povezano pod skupnim županskim oz. predsedniškim kandidatom z drugimi strankami, ali pa se vključiti v »zametek oziroma torzo skupne liste, kakršnega predstavlja Zavezništvo za Trst, recimo z neodvisnimi kandidati«. Prva rešitev je po mnenju Breclja seveda glavna. Sicer je Brecelj v svojem poročilu branil odločitev SSk, da je 6. junija samostojno nastopila na upravnih volitvah. To je storila »tudi in predv- Italija v novih kriznih krčih Politična, moralna in institucionalna kriza, ki je v zadnjem letu globoko pretresla italijansko državo in ljudstvo, ne popušča. Komaj je kazalo na rahel preobrat na bolje, pa so nastopili novi dogodki, ki so omenjeno krizo še poglobili in zaostrili. To potem, ko je vlada uspela odobriti finančni zakon in je parlament pokazal določeno mero konstruktivnega sodelovanja pri sprejemanju tudi nepriljubljenih ukrepov. Trije novi dogodki so spet razburkali že itak nemirne italijanske politične vode. Naprej je voditelj Severne lige Umberto Bossi na množičnem zborovanju svojega gibanja v kraju Curno v Lombardiji zagrozil s pravo državljansko neposlušnostjo: »Severno ljudstvo bo potrpelo do aprila prihodnjega leta. Če se dotlej ne bo nič spremenilo in ne bo predčasnih volitev, bo dvignilo svojo orjaško pest!« Ideolog Lige, prof. Gianfranco Miglio, pa je bil še bolj Precizen: »Novembra bomo začeli z davčnim uporom, aprila bomo raz- pisali plebiscit o ustavi federativne države. Če naše zahteve ne bodo naletele na ugoden odjek, bomo umaknili svoje predstavnike iz parlamenta.« Izjavi omenjenih voditeljev Lige sta pomenili pravi izziv vsem drugim strankam, vladi, parlamentu in predsedniku republike. Predsednik vlade Ciampi je reagiral tako, da namerava ostati pri krmilu vlade, dokler mu ne bo parlament odrekel zaupanja. Predsednik republike Scalfaro pa je potrdil, da bo razpustil parlament in razpisal nove volitve, brž ko bo isti parlament izglasoval novi volilni zakon za volitve poslancev in senatorjev. Najbolj ostro so odgovorile politične stranke, ki Bossija obtožujejo državnega prevratništva in političnega avanturizma. V polemiko se je vključilo tudi vatikansko glasilo »L’Osservatore Romano«, ki tudi ostro kritizira Bossija in mu očita »napad na institucije in državno enotnost«. Ko se je že polegla polemika o Bossijevih izjavah, pa je ponovno stopilo v ospredje razkrivanje pod- sem zato, da bi opozorila na krivičnost nove volilne zakonodaje in sploh na nerešene probleme Slovencev v Italiji. Konsenz, ki ga je SSk pri tem požela, predstavlja velik moralni in politični kapital, ki bi ga mogla in morala celotna manjšina učinkoviteje izkoristiti.« Branil je tudi zahtevo po zajamčenem političnem zastopstvu slovenske manjšine, ki je pomembna, saj bi pomenila »vidno priznanje navzočnosti slovenske narodnostne skupnosti, kar je vselej bistvenega pomena za vsako manjšino.« Poročilo se je dotaknilo tudi drugih problemov, kot npr. mednarodnega konteksta, pogajanj med Slovenijo in Italijo o nadgradnji osimskih sporazumov in seveda o recipročnosti, ki jo je treba jemati seveda v pozitivnem smislu, upoštevajoč torej dober zgled Slovenije na področju zaščite manjšin. Kako nastopiti na bližajočih se občinskih volitvah v Trstu, Miljah in Nabrežini, je bila glavna tema kongresne razprave. Nujno je seveda povezovanje z demokratičnimi silami, pravzaprav je to edina možna rešitev, drugih pač ni. Ali to pomeni tudi odpoved strankinemu simbolu? Mnogi delegati, kot npr. Sergij Pahor in Rafko Dolhar, so se strinjali, da je treba v to kislo jabolko vendarle ugrizniti, ker je to najmanj slaba rešitev, strankin pokrajinski podtajnik Peter Močnik pa se je v svojem posegu zavzel za nastop pod lastnim simbolom, če je to le možno, saj predstavlja simbol lipove vejice zgodovino, mimo katere ni mogoče kar tako iti. Županski oz. predsedniški kandidat pa naj bi bil skupen z drugimi demokratičnimi silami v Trstu. To rešitev je poudaril tudi Josip Pečenko, ki je dejal, da bo to preverjanje demokratičnosti volilnih partnerjev SSk. Z osnovanjem skupne demokratične koalicije, v kateri naj bi bila tudi SSk, pa so se v glavnem strinjali tajniki posameznih krajevnih sekcij na tržaškem teritoriju. Nakazanih je bilo tudi nekaj predlogov, kako organizirati v bodoče politično nastopanje Slovencev in kako obveščati evropske forume o našem položaju. O tem sta spregovorila zlasti bivša deželna svetovalca Jože Škerk in Drago Štoka. Slednji se je zavzel za osnovanje skupnega predstavniškega telesa — Narodnega sveta Slovencev v Italiji (NSSI), aktivist društva Edinost Primož Sancin pa za novo slovensko stranko, ki naj bi se imenovala Zveza zamejskih Slovencev. O obliki nastopa na tržaških občinskih volitvah se bo izrekel pokrajinski svet stranke, ki se bo sestal v četrtek, 7. t.m. Slednji, kot tudi drugi vodstveni organi stranke, ostane tak, kot je, saj so spričo nastalega političnega položaja soglasno sklenili, da prenesejo volitve pokrajinskih organov SSk na december, ko bo po občinskih volitvah slika tržaške politične scene jasnejša. Zagotovo pa bodo bodoče oblike boja in političnega nastopanja Slovencev v Italiji predmet mnogih pogovorov in razprav v naslednjih mesecih ter na deželnem kongresu stranke. Ivan Žerjal kupninskega sistema. Za to je poskrbel komercialist in univerzitetni asistent Aldo Molino, ki se je zaradi podkupninske afere skrival v inozemstvu, a se je nenadoma odločil, da se vrne v Italijo. S svojimi izjavami milanskim sodnikom je dal novega zagona preiskavi o podkupninah in s tem povzročil nov pretres v italijanskem političnem in podjetniškem svetu. Sodnikom je namreč razkril marsikaj o podkupninah v zavarovalništvu in v železarstvu. Na osnovi njegovih izjav so milanski sodniki podpisali 20 zapornih nalogov. Tako so karabinjerji in policija aretirali glavnega ravnatelja Zveze industrijcev Lombardije Da-nieleja Krausa in bivšega generalnega direktorja ministrstva za industrijo Vittoria Barattierija, bivšemu ministru za zdravstvo De Lorenzu pa so naslovili jamstveno obvestilo. Parlament pa je nepričakovano zavrnil zahtevo sodstva po preventivnem priporu omenjenega bivšega mi- (se nadaljuje na 2. strani) S5.it 5ENALE TR(E5TiNU5AHMfiC27 CDNESSD IR EU (Fotokroma) Posledice nesposobnega vodenja krajevnega gospodarstva upraviteljev tržaške občine, pokrajine in dežele je spravilo mestno gospodarstvo na nevaren tir. Delavci so naveličani obljub in lepih besed in sedaj kažejo vse svoje ogorčenje s stavkami in protesti. V Trstu imamo 11.000 nezaposlenih, mladina s težavo dobi prvo zaposlitev. V letu 1993 je do 31. avgusta prenehalo delovati že 1.538 podjetij, med temi prevladujejo obrtniki in trgovci. To nevzdržno stanje kliče po spremembi, za katero bomo kmalu vsi poklicani, da skupno odločimo s svojim glasom. Česa se jehovci boje? Strah se širi med jehovci oziroma njihovimi voditelji in se spreminja v skoraj paranoično shizofrenijo, kot so ugotovile medicinske raziskave. Voditelji so namreč spoznali, da se njihov vzpon nagiba k propadu. Kako se je njihov strah sprevrgel v sindrom obkoljenosti in v občutek preganjanja, se je povsem izkazalo na nedavnih poletnih okoliških zborovanjih jehovcev. Strogo nadzorujejo udeležbo na svojih »veselih zborih«, kot bi bili ti zapor ali »loža«, da si ne bi nepoklicani prilastili važnih informacij ali svobodno izraženih misli in jih kasneje izrabili v svoje namene. V majski številki njihove revije »Ministero del Regno« je vodstvo opozarjalo svoje somišljenike, naj prinašajo s sabo na kongres poleg simbolnega znamenja kongresa tudi izjavo glede transfuzije krvi. Kot vemo, jo jehovci zavračajo. Brez teh dveh razspoznavnih znakov jim je bila udeležba prepovedana, lahko pa so se udeležili kongresa, če jih je pospremil zaupni jehovec. To nezaupanje občutijo tudi časnikarji, ki jih sicer mora spremljati odgovorni za tisk, saj morajo biti njihova vprašanja strogo vodena. Česa se jehovci boje? Zakaj si njihovi privrženci ne smejo prosto izbirati branja, gledati neodobrenih oddaj in predstav, se pogovarjati s časnikarji — ta pogovor je možen le v prisotnosti jehovskih starešin — družiti se z osebami, ki niso njihove veroizpovedi? V tem njihovem vedenju se skriva strah, da bi družba spoznala, kakšni so v resnici. Celo svojo zgodovino ponarejajo. Pred kratkim so izdali Dosje o jehovcih, ki je namenjen predvsem sredstvom javnega obveščanja. V njem med drugim prikazujejo odnos jehovcev do nacifašističnega gibanja in skušajo umetno opravičiti svoj poskus zbli-žanja s Hitlerjevim režimom leta 1933. Christina King pa je v svojem proučevanju nekaterih sekt v koncentracijskih taboriščih odkrila, da so tudi jehovci podpirali nacizem in ga opravičevali kot sredstvo obrambe pred krivicami, ki so jih Nemci trpeli že od leta 1919 (to so tudi sami izjavili v Izjavi o zvestobi nacionalsocialističnemu režimu). Jasnost teh izsledkov pa narekuje jehovcem opreznost, da te avtorice ne citirajo več v svojih glasilih. Italija v novih kriznih krčih (nadaljevanje s I. str.) nistra De Lorenza, kar je hudo prizadelo predsednika republike Scalfa-ra, ki je odločno izjavil, da bi najraje takoj razpustil parlament, a tega ne more storiti, ker še ni bil odobren nov zadevni volilni zakon. Na področju snovanja novih političnih formacij in zavezništev pa beležimo odločitev poslanca Segnija, ki se je svoj čas ločil od DC, da se spet približa njenemu tajniku Martinaz-zoliju in se torej na prihodnjih volitvah poveže z njim. Ta Segnijeva odločitev pa je ošibila politični položaj Demokratičnega zavezništva in Stranke demokratične levice, ki sta nanj že nekako računali pri prihodnjih volilnih povezavah. V prihodnjih tednih in mesecih se torej obetajo še drugi zanimivi premiki v usmeritvi političnih sil pri oblikovanju koalicijskih povezav za prihodnje parlamentarne volitve po novih volilnih pravilih. a.t. 25 let maše za Slovence v Milanu Začelo se je pred 25 leti. Iz Rima je začel prihajati pok. Nace Kunstelj, ki mu je bila poverjena dušna oskrba beguncev po taboriščih v Italiji. Pa je prišel v Milan in tu začel zbirati slovenske vernike. Njegovo delo so potem nadaljevali drugi, zadnji v tej vrsti je dr. Oskar Simčič. Vsak mesec odhaja v Milan, da tam mašuje in se sreča s slovenskimi verniki. In to vse leto razen ob poletnih počitnicah. Ta mesec bo znova odšel za »jubilejno« leto, slovesno pa bodo ta jubilej proslavili kdaj pozneje. Sedaj se zbirajo v cerkvi sv. Rešnjega Telesa (Corpus Domini) v ul. Canova 4. Slovenska skupnost v Milanu je v avgustu izgubila zelo zvestega člana in prijatelja; 12. avgusta je namreč umrl Jožko Rusjan, doma iz Renč. Med vojno so ga zajeli Angloameri-čani in ga pozneje s padalom spustili v Sloveniji. Toda po vojni so te padalce obtožili vohunstva in jih likvidirali. Pokojni Jožko je imel srečo, da je do časa zbežal v Italijo. V Milanu je dobil dobro zaposlitev in ostal zaveden Slovenec in kristjan. Domov pa ni hotel več. Ko je prišel v Gorico, je poklical sorodnike, v Renče pa se ni več vrnil. Tako so se mu tovariši zamerili. Ah, ta naš tisk Ob takih pobudah, ki prihajajo večinoma nekoliko vsiljene od zunaj in od »zgoraj«, ko naj bi verniki skupno razmišljali o vlogi tiska, radia in televizije za sodobno družbo in za posameznika, za mlade in dorašča-joče, za zrele in ostarele vernike, se ponavadi zatekamo k obrabljenim frazam, s katerimi poudarjamo, kako so ta občila pomembna za življenje posameznika in skupnosti, za njihovo moralno rast in civilizacijski razvoj, za njih skupno čutenje in delovanje, za njihovo sposobnost postavljati si skupne načrte in jih uresničevati, kako mora biti tisk zdrav in dober... Vse to je lepo in prav, toda s tem odkrivamo toplo vodo, ne povemo nič, kar ne bi vsi znali že od lanskega in predlanskega tedna družbenih občil in še od prej; ne povemo nič, kar bi nas približalo tiskani ali izgovorjeni besedi, kar bi nas prepričalo, da se temu tisku približamo in da ga imamo za svojega. Poskusimo enkrat nekoliko drugače: poskusimo, na primer, prebrati časopis od začetka do konca, preberimo to številko Katoliškega glasa popolnoma, vse članke in priložnostne zapise. Potem zaprimo list, se zamislimo, pomislimo, kaj je dobro in kaj je manj dobro ali slabo, pomislimo, ali bi se dalo napisati bolje, potem pa, kar smo po svoji pameti ugotovili, napišimo v pismu za našega urednika in za vse, ki so za njim, da se bodo zamislili, da se bomo zamislili in odslej delali bolje, pisali za potrebe ljudi, o katerih vemo, da nas berejo pozorno in kritično. Ne bomo zamerili, tudi če bo kaka ostra beseda. Nove predklicne številke za Slovenijo. Iz Italije v Slovenijo predklicna številka 00386. Iz Slovenije v Italijo predklicna številka 0039. Misijon v dekanskem dekanatu od 15. do 24. oktobra Namen misijona je osvetliti nekatera vprašanja, ki nam morejo pomagati na poti iskanja odgovorov k srečnejšemu življenju. Ob nerešenih življenjskih vprašanjih življenje navadno postane životarjenje. Ljudje iščemo pot, ki vodi k sreči in življenjski radosti. Za nas je pot uresničena v Kristusu. Misijonariji: V ANKARANU salezijanci; v DEKANIH lazaristi; v MOVRAŽU, KUBEDU in SOČERGI jezuiti; v PREDLOGI in OSPU frančiškani in kapucini; v PREGARI, GRADINU in TOPOLOVCU frančiškani; na ŠKOFIJAH in TINJANU salezijanci. Redno vsak večer bo sv. maša z govorom in priložnost za spoved. Načrtovanih je več srečanj za posamezne skupine in stanove. Misijonarji bodo obiskali posamezne družine, posebno bolnike. Skupne prireditve: v Ankaranu za veroučence v soboto, 16. oktobra, od 9. do 16. ure. V nedeljo, 17. oktobra, romanje za družine k Devici Mariji na Vzroč-ku od 9. do 16. ure. Za mladino v Ankaranu v soboto, 23. oktobra, od 9. do 16. ure. Vsak večer bo opozarjal na misijon »misijonski zvon«. Podroben urnik bo imela vsaka župnija posebej. Nova enciklika Veritatis splendor - Sijaj resnice Pred kratkim so v Rimu predstavili novo encikliko papeža Janeza Pavla II. z naslovom Veritatis splendor ali Sijaj resnice. Ta dokument poglablja postavke in temelje krščanske morale, poudarja veličino človeka, ki je ustvarjen po božji podobi, ter pristno zamisel človekove svobode... Sodobnega človeka, ki živi zmeden sredi najrazličnejših ponudb in vab, Cerkev stalno nagovarja, saj se čuti dolžno, da mu oznanja resnico v luči božje besede, ki je večna in nespremenljiva. O tej encikliki smo že brali prve ocene, in to še predno je izšla. Takrat so pisali površni časnikarji, ki sploh niso prebrali dokumenta in so se naslanjali le na povzetke nekaterih agencij, ki si s takim nestrokovnim poročanjem ne delajo časti. O tem važnem dokumentu bomo še pisali. Prijateljstvo kot zakrament Bog nas želi imeti v ljubezni, kot ljubitelje; ne v romantičnem smislu, temveč duhovno, v življenju polnem milosti. Vsi potrebujemo prijateljsko dušo, nekoga, ki nas tako ljubi, da nam ne pusti, da bi se oddaljili od poti svetosti, ne da bi nas obenem opominjal ali vzpodbujal. Prijateljska duša je vedno božja poslanka, ker bi si jo težko sami našli. Če vam je prav ali ne, odvisno bo od vas, ali sprejmete zdravilo, ki vam ga bo predpisala. Bolj kot se poglobijo človeška prijateljstva, bolj se poglobi tudi naš odnos do Boga, saj so v obratnem sorazmerju druga z drugim. Ljubezen ni naša izključna last in ne moremo je darovati drugemu kot nekaj našega. Samo v kolikor smo jo prejeli od Boga, je naša; mi smo le posredniki te ljubezni. (Prevod: F.V.) ŽIVIMO S CERKVIJO! Roin' venec 7. oktobra V mesecu oktobru nas Cerkev vabi, naj molimo rožni venec. Kako odgovarjamo na to vabilo? »Bistvo rožnega venca je v tem, da nastopata Jezusov lik in usoda povezana z življenjem njegove Matere. Molivec premišljuje petnajstero dogodkov iz Gospodovega življenja, vendar ne dogodkov kot takih, marveč iz srčnega utripa one, ki mu je bila med vsemi ljudmi najbližja. Tudi ne gre za navadno premišljevanje, ker ga morajo spremljati vedno spet ponavljajoče se besede: zdrave-marije. To dvoje moraš združiti, v tem je pomembnost molitve rožnega venca in tega se je treba naučiti. Rožnega venca ne moreš vedno moliti. Kdor npr. tiči v nemiru verskega iskanja in vprašanja, ne bo vedel z njim kaj početi in ga bo opustil. Za rožni venec je potrebna živa vera, predvsem pa sposobnost, da utihnemo in se ob stvari pomudimo. Pustimo ob strani dejstvo, da ne ravnaš prav s sveto stvarjo, če rožni venec kar zdrdraš, to je tudi nesmiselno. Moliti ga je treba počasi in s premislekom. Kadar nimaš časa, da zmoliš vsega, vzemi le en del. Bolje je en del dobro kot vse slabo. Komur je postal rožni venec do- mač, temu bo kakor spokojna, skrita dežela, kamor se bo odpravljal in se umiril, ali kapela, katere vrata so vedno odprta, da lahko tam odlaga, kar doživlja.« (R. Guardini) Molitev rožnega venca so vneto širili zlasti redovniki dominikanci (sv. Dominik je umrl leta 1221). Papež Pij V., sam dominikanec, ki je umrl leta 1572, je organiziranje bratovščin rožnega venca posebej poveril dominikancem. In ti so znali iz njih napraviti prave šole duhovnega življenja, kjer so verniki dobivali zelo dobro asketično in splošno krščansko vzgojo. Zgodovinarji nam znajo povedati, koliko dobrega so take bratovščine naredile med Slovenci. Sredi 16. stoletja je krščanskim deželam Evrope pretila skrajna nevarnost s strani Turkov. Velika zmaga kristjanov nad neprimerno močnejšim turškim brodovjem v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je bila v tem pogledu odločilnega pomena. Pij V. je to zmago pripisoval prav molitvi rožnega venca. In spominski dan na to zmago je 7. oktober, ko praznujemo Rožnovensko mater božjo (spomin sv. Marije Zmagovalke). I. šk. Šola: vzgoja ali izobraževanje? O tej dilemi razmišlja uvodnik septembrske številke revije »Nuova se-condaria«, namenjene vprašanjem (višje) srednje šole. Napisal ga je glavni urednik revije Evandro Agazzi. Agazzi izhaja iz predpostavke, da se vse človekove dejavnosti odvijajo v razmerju do nekega ideala. Obrtnik na primer ve, kakšen naj bi bil njegov izdelek, ne ve pa, ali mu bo ta cilj uspelo doseči. Ideal določa vrednost, vrednost pravila. Ta so od primera do primera lahko pač umetniška, slovnična, logična itd. Skratka, šele ko nam je jasno, kaj nam je narediti, začnemo razmišljati, kako to izpeljati. Delo vzgojitelja je nekoliko drugačno. On ne izdeluje predmetov, ampak pomaga mlademu človeku, da v polnosti uresniči svojo osebnost. Tudi vzgojitelj ima pred sabo ideal, toda ta ideal ni poljuben, ampak izhaja iz neke objektivne danosti, t.j. iz vsakokratne človekove enkratne in nezamenljive osebnosti. Razumevanje vzgojnega procesa, nadaljuje avtor, je v celoti pogojeno od pojmovanja človeka. Tudi za učitelja in profesorja velja, da lahko na vprašanje »kako delati« (tehnika) odgovori le, če jasno ve, »kaj hoče doseči«. Že sama določitev vsebine pouka ni naključna, ampak odvisna od tega, kar mi menimo, da je za mladega človeka koristno. Govoriti o šoli zgolj kot o nevtralni posredovalki znanja, je samo na sebi protislovno. Take šole sploh ni ali pa je povsem neučinkovita. Dokaz za to vidi Agazzi v dejstvu, da se mlademu človeku vtisnejo v spomin predvsem tisti učitelji in profesorji, ki znajo posredovati učencem ne le predpisano znanje, ampak tudi odnos do njega v luči vrednote. Ne moremo si torej predstavljati, da bi pouk posameznih predmetov potekal izven nekega celostnega vzgojnega načrta. Kakorkoli ga namreč zastavimo, vedno pristajamo na tako ali drugačno pojmovanje človeka. Težava je v tem, zaključuje Agazzi, da se je v nekaterih totalitarnih režimih polpretekle dobe vzgoja izrodila v manipulacijo, kar je danes mnoge nagnilo k temu, da zavračajo sleherni ideal človeka in se nagibajo k neki domnevni nevtralni vzgoji. Agazzi ju se ta rešitev ne zdi sprejemljiva. Ne gre za to, da se vzgoja odpove vrednotam, pač pa da je razmejitev med vzgojo k vrednotam in manipulacijo zelo jasna. Preizkusni kamen take vzgoje pa ostaja slejkoprej spoštovanje osebnosti in svodobe mladega človeka. Razmišljanje, objavljeno v italijanski strokovni reviji, bi utegnilo biti še posebno aktualno za razmere v republiki Sloveniji. Tu namreč potekajo dela za izoblikovanje »nacionalnega programa za vzgojo in izobraževanje«. Kaže, da se med izbranimi strokovnjaki (o kriterijih njihove izbire so v teku polemike) uveljavlja stališče, po katerem naj šola samo izobražuje, ne pa vzgaja. To pa najbrž ne bo pravilni odgovor na zlorabe iz preteklosti. T.S. Delo je božje naročilo človeku. Naj raste v nas krščansko spoštovanje dela! J * * * Naj nas vsako nedeljo Kristus vedno bolj povezuje v skupnost bratov in sester! POGLED NA SLOVANSKO-SLOVENSKI PANTEON Alenka Juvan, časnikarka pri Slovencu, nas bo v naslednjih člankih popeljala skozi čas, ko so naši predniki častili bogove. Seznanili se bomo z značilnostmi teh božanstev in z oblikami njihovega češčenja, ki je bilo razširjeno v slovenskem prostoru. Alenka Juvan je sicer znana našim radijskim poslušalcem, saj je napisala za radio niz otroških pravljic. Izdala je tudi knjigo pravljic. ... da je svet ustvarilo popolno bitje, božanstvo Alenka Juvan Tv Koper - nove slovenske oddaje »Pogosto je gledal v nebo in se spraševal, kdo vse to ureja in vodi, da se v tistem nebesnem prostranstvu vse tako brezhibno odvija... V samotnih nočeh, ko mu te stvari niso dale spati, mu je odgovarjal veter, ki se je zaganjal v krošnje stoletnih lip, in enakomerno škripanje večne ure v tramu.« Človek se je že od nekdaj čudil vsemu okoli sebe, občudoval stvarstvo; ogenj, vodo, dan, noč, morje, gore, luno, sonce, življenje in bežal pred črno ženo s koso, smrtjo. Takrat v davnini, ko je živel sredi narave pod milim nebom in se le pred nevarnostmi zatekal v votline, je pred njegovimi očmi zrasla roža, drevo, prestrašila ga je poletna nevihta, grmenje in strele, prisluhnil je odmevu, zrl v zvazdnato nebo in se izgubljal med spreminjajočimi se letnimi časi. Vsak dan je odkrival velik, lep, mogočen in včasih strašen svet in čutil je, da je svet ustvarilo popolno bitje, božanstvo. Takrat si je za vsako čudežno predmetnostjo kot stvaritelja predstavljal nekoga drugega. Včasih je o takšnem človekovem sprejemanju sveta v ospredju trditev, da takrat še ni ničesar vedel in razumel, toda ali je stvarstvo res manj občudovanja vredno, če spoznamo načrt, ali pa je le človek postal nadut in objesten. Tudi ti bogovi iz davnine, poganski bogovi plemen, ras, starih ljudstev, narodov, kar jih je na vrteči zemeljski krogli, so prastaro izročilo, vedenje, misel o življenju skozi čas. Pripovedujejo nam, potomcem o velikih skrivnostih in iskanjih človeka, o njegovih neštetih stiskah in veliki radovednosti. Stari poganski bogovi so del narodovega življenja, z njim so najtesneje povezani, zato bi morali vse zapise, šege in običaje, ki so se ohranili o verovanjih vanje, skrbneje hraniti in oživljati. O slovenskih bogovih, ki smo jih nekaj v svoj panteon sprejeli tudi z zgodovinskim romanom Pod svobodnim soncem, prav tako so jih nekaj priklicale stare šege in navade, pa zgodbe starih očancev, ki pripovedujejo o raznoraznih čudnih drevesih, potokih, coprnicah, čarnih predmetih... O vsem tem govorijo tudi Zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem, ki jih je Redek pojav Verjetno ni vsakdanji dogodek, da bi rastline, ki cvetijo spomladi, cvetele tudi jeseni. To pa se je prejšnji teden zgodilo na vrtu stare hiše Žer-jalovih v Borštiču pri Sv. Ivanu. Na vrtu hiše, ki je sicer že leta prazna, se je v četrtek, 23. septembra, mudil upokojenec Aleksander Žerjal, ki je nemalo presenečen zagledal grm ma-jenc v cvetju. »V svojih 67 letih nisem ne slišal ne videl, da bi majence v naših krajih cvetele v septembru,« nam je povedal. In kaj je potem z njimi storil? »Nabral sem jih šop in nesel domov, kjer mi v vazi lepšajo dom.« Res presenetljiva narava! v knjigi z naslovom Skrivnost in svetost zbral in zapisal Pavel Medvešček. Takšnale je o Čjoku: »V Landarski jami pri Špetru v Benečiji so od pamtiveka živele divje babe, ki so bile strah in trepet ljudi, saj so jim kradle otroke, ki so jih kasneje v jami pojedle. Ko so pred jamo postavili svetišče in tam tudi kurili kresove, so se divje babe umaknile globlje v jamo, kjer je divje jezero. Ven so hodile na drugi strani hriba. Ko so v deželo prihrumeli Atilovi vojaki, se je Beneška kraljica zatekla prav v to jamo. Brat, ki si je želel prestola, jo je izdal, toda ker je Atila mislil, da ga pošilja v past, ga je obglavil. Po dolgem obleganju, ko je Atila mislil, da bo ljudi pregnala iz jame lakota, so mu divje babe z obzidja začele metati dol žitne snope. Jezen je zaukazal vojski, da zapusti dolino. V spomin na ta dogodek so postavili pred jamo velik kamen -čjok, pod katerim je bil pokopan tudi kraljičih brat. Od tedaj so ljudje svetišče v Landarski jami zelo radi obiskovali. Ko je Beneška kraljica umrla, so jo pokopali v bratov grob. V času žalovanja pa je pridrvelo v Nadiško dolino krvoločno pleme in pobilo vse, ki se niso umaknili v hribe. Uničili so tudi čjok in oskrunili grob.« Pretekli petek je bila v restavraciji Furlan na Repentabru predstavitev nove serije televizijskih programov za Slovence v Italiji z naslovom Korenine slovenske lipe. Oddaje je predstavila odgovorna urednica slovenskega programa Tv Koper, Barbara Žigante. Prva oddaja bo stekla v soboto, 9. oktobra. Splošno znano je, kako malo se poznamo, predvsem Slovenci v matici zamejske sonarodnjake, zato so dobrodošle prav take oddaje. Že skoro pol leta so na programu oddaje iz niza Kam vodijo stezice. Pripomniti moramo, da te oddaje niso imele dovolj odziva in niso dosegle svojega namena. Novi programi nam obljubljajo boljši uspeh, saj so bližji ljudski duši in živo zadevajo našo stvarnost tudi zato, ker so »posneti« iz različnih zornih kotov in našo stvarnost prikazujejo od Rezije do Milj. Sledili si bodo štirje nizi po šest oddaj, ki trajajo od 20 do 40 minut. Zabavne oddaje so že na sporedu, TWC dnevnik ali TvPoper, in dosegajo svoj namen: sprostiti gledalca in ga zabavati na račun različnih vip-oseb. Predstavitev novega programa je zaključil ravnatelj koprske Tv. Omenil je neumestne kritike na račun oddaj koprske televizije in nestrpnost nekaterih krogov, ki se med drugim niso niti odzvali vabilu na to srečanje. Zaradi zaprtosti teh krogov po 19. uri koprska televizija ne sme oddajati v slovenščini. Listnica uprave Naša uprava je odprta vsak dan, razen ob sobotah in praznikih, od 9. ure do 12.30. Moskovski dogodki Tanki na moskovskih ulicah so nov dokaz, kako težko je demokraciji uveljaviti svojo prepričevalno moč v okolju, ki prave demokracije ni nikoli poznalo. V režimu, ki je razglašal svoje resnice z vsemogočno policijo, vohunstvom, zapori in propagandiral svoj sistem z lažnimi gospodarskimi uspehi, pač niso mogli čez noč zrasti ljudje, ki bi znali voditi preobrazbo iz totalitarizma v demokracijo. To, da komunizem zapušča za sabo povsod, kjerkoli je prišel na oblast, tako pogorišče, je najbolj zgovoren dokaz o zgrešeno-sti sistema. Zrušil se je — in z njim tudi vsi, ki so ga vzdrževali — čim je popustila centrala, ki je že dolgo lahko samo skrivala svojo duhovno in materialno pohabljenost. Tak sistem je lahko ustvaril samo družbo milijonov in milijonov ljudi, ki se ne brigajo ne za politiko ne za skupno dobro, kot smo lahko videli, ko so ljudje umirali pod streli tankov in brzostrelk pri parlamentu, na drugem koncu mesta pa je življenje teklo mirno naprej. Ali more biti res, da so Rusi in drugi narodi bivše Sovjetske zveze do take meje alergični na demokracijo? Resje nekaj drugega, res je, da Rusi in ostali ne poznajo demokracije in ne vedo, kakšne neizmerne možnosti nudi, če je prav zastavljena, ne glede na to pa je ta sistem edini, ki zagotavlja svobodo posameznika in skupnosti. Do tega spoznanja pa je pot dolga, še zlasti, če je vmes huda socialna kriza, ki je na vsem Vzhodu zastrašujoča in iz katere ni videti izhoda. Res je, da je Zahod po padcu berlinskega zidu ravnal preveč previdno in ni bil sposoben izraziti materialne solidarnosti, ki jo je Vzhod, res da nekoliko naivno, pričakoval. Tudi Zahod se bo moral sprijazniti, da brez pomoči Vzhod ne bo mogel iz sedanjih stisk in da se bodo te ponavljale v nedogled, kar pomeni, da bodo te države izpostavljene novim nevarnostim ene in druge barve. V boju med novo Rusijo, ki jo pooseblja Jelcin, in bivšo Sovjetsko zvezo, ki jo hočeta z odpada zgodovine potegniti Hasbulatov in Ruckoj, je zdaj zmagal reformator. Ne doma ne v tujini ni Jelcin preveč simpatičen (Gorbačov ga daleč prekaša), in vendar se zdi, da je lekcijo ob padcu komunistične partije bolje razumel Jelcin, ki je spoznal, da poti nazaj ni in da bi zavlačevanje pomenilo dati se v roke reakcionarjem, kakor po novem rečemo komunistom. Hasbulatov in Ruckoj sta odgovorna za številne žrtve, ker sta onadva naščuvala ljudstvo za napad na televizijsko hišo. Gotovo bi bila vrnila Rusijo v komunizem in bi s tem odprla pot ponavljajočim se krizam. Jelcin pa bo morda več tvegal in si bo dovolil tudi tako nedemokratično dejanje kot je razpust parlamenta, toda bo močno pospešil pot Rusije v normalnost in tudi v blagostanje, kar bo gotovo jezilo tukajšnje komuniste, ki bi srčno radi spremljali državljansko vojno v Moskvi in v vsej Rusiji, če bi s tem lahko dokazali nesposobnost nasprotnikov. Toda te so ustvarili oni sami v dolgih, predolgih desetletjih totalitarizma. Oddaje se bodo tako predstavile: 1. Pesmice in pravljice iz Benečije, Trsta in Rezije; po besedah avtorice Bogdane Herman so »prgišče doživetih sanj«. 2. Pretakanje. Življenje med Bardom in Trstom, pripravil dr. Janez Bogataj. Avtor je prikazal delo peric, krušaric, kraško arhitekturo, osmice, Bardo, Bane. Kot je avtor omenil, ta niz oddaj opozarja, da je dediščina le model, ki ga je zgodovina že neštetokrat preverila. 3. Spoznanja. Umetnost, ki nas določa in združuje, pripravil dr. Nace Šumi. Oddaja predstavlja arhitekturno podobo naših krajev od Benečije do Trsta. Avtor je dostavil, da je serija danes zanimiva tudi zato, ker lahko združuje prizadevanja vseh narodov na tem območju in v obeh državah. 4. Romanja. Od sv. Višarij do Barbane - pripravil dr. Drago Klemenčič. Avtor predstavlja romanja kot doživetje vernika, a tudi kot kulturni in poučni trenutek. NASA GOVORICA Precej časa je že minilo, odkar smo lahko po televiziji spremljali papežev obisk po baltskih državah. Ne bom se zaustavljala ob verski vsebini papeževega obiska niti ob pretresljivi gori križev v Litvi, saj je mojo pozornost zbudil tudi jezik, v katerem je potekala sv. maša. Litovščina, ki naj bi bila med baltskimi jeziki najbolj poznana, mi je bila silno tuja. Zmotno sem mislila, da mi bo zvenela vsaj malo domače, pa ni bilo tako. V tem morju narodov in jezikov, ki sedaj vedno nanovo stopajo pred nas, je litovščina samo eden izmed tolikih. Tudi o deželi sami vem samo to, da jo je poveličal poljski pesnik Adam Mickievvicz, sodobnik našega Prešerna, v pesnitvi Gospod Tadej z znamenitim verzom: O Litva - domovina! Ti si kakor zdravje. Verz, ki ga je Cankar posvojil in ponašil z znamenitim stavkom. O domovina, ti si kakor zdravje - in seveda mislil na našo deželo. Iz litovske zgodovine je tudi pesnitev istega pesnika Konrad Wallen-rod. Predolgo in tudi mogoče nezanimivo bi bilo obnavljanje vsebine te domoljubne pesnitve, primerneje je navesti nekaj verzov, ki nam lahko še danes dosti pomenijo, predvsem če njen pomen nekoliko razširimo: namesto pesem ljudska vstavimo domača govorica, slovenščina, namesto vitezov pa pomislimo na prednike. O, pesem ljudska, ti si kot nekdanja zaveze skrinja - davnim dnem zavetje! Moč vitezov si ljudstvo vate shranja in prejo svojih misli, čustev cvetje. Noben udar ne more te zdrobiti, dokler te ne zavrže lastna vas. No, ves ta uvod, naj velja za naš jezik, ki je za nas najdragocenejši zaklad, odraz naše notranjosti in spoštovanja sebe in bližnjega. O našem jeziku, o naši odtujenosti bomo razmišljali danes in še kdaj kasneje. Slovenci nismo še nikoli imeli toliko šol, toliko sredstev javnega obveščanja, toliko kulturnih ustanov, kot jih imamo danes. Tudi svobodni smo. Naš jezik pa je v precej žalostnem stanju. V osrednji Sloveniji se zdi, kot da ga ni več potrebno gojiti. Preko televizije nas oblega ohlapna slovenščina, ki nam ne more biti v oporo. Mi pa smo sploh pod hudim udarom italijanščine, ki nas pogojuje z vseh strani. Mogoče bi lahko drug drugemu malo pomagali? V zadnjem desetletju je krajša oblika oziralnega zaimka ki popolnoma izpodrinila kateri. Starejši se še spominjajo, da smo molili: Oče naš, kateri si v nebesih. S tem pa je bila pri nas pod vplivom italijanščine odprta pot veliki zmedi. Slovensko obliko kateri smo izenačili z italijansko il quale, ki pa z italijanskim che. Popolnoma smo si odmislili, da moramo obliko ki v vseh sklonih razen v prvem dopolnjevati s krajšo obliko osebnega zaimka. Torej ki ga, ki mu, ki jo, ki jih, ki jim. Mučno je slišati po radiu, ko napovejo oddajo, ki so pripravili raziskovalci. Pravilno je: oddajo, ki so jo pripravili raziskovalci. Ce malo pomislimo na svoje narečje, te napake ne bomo delali. Domača govorica, če jo še znamo, nam bo vedno v pomoč. Nada Pertot Barbara Žigante predstavlja nove slovenske oddaje (Fotokroma) Klarisinje so se vrnile v Gorico Klarise so ženski kontemplativni red. Ustanovila ga je sv. Klara, učenka sv. Frančiška Asiškega. Ta red je prišel v Gorico leta 1653. V ulici sv. Klare so dobile svoj dom v palači na vogalu ul. sv. Klare in Korzom. Danes je tam policija, kajti ko so leta 1782 morale zapustiti svoj dom, je hiša prišla v last avstrijske in potem italijanske države. Svoj red so morale zapustiti na ukaz cesarja Jožefa II. V ponedeljek, 4. oktobra, na god sv. Frančiška Asiškega, so se klarise po 200 letih vrnile v Gorico. G. nadškof A. V. Bommarco si je ves čas od svojega prihoda v Gorico prizadeval, da bi dobil v škofijo red redovnic kontemplativnega življenja. Ker je sam minorit, je mislil na klarise. To mu je sedaj uspelo. Iz dveh redovnih hiš v Italiji so prišle v Gorico tri prve redovnice, sestre Roza, Tereza in Ri-na. Škofijsko občestvo jih je slovesno sprejelo med sv. mašo v stolnici ob 19. uri pretekli ponedeljek. Za to izredno priložnost so verniki zasedli stolnico kot ob redkih priložnostih. Tudi številni duhovniki so somaševa-li z g. nadškofom, na koru pa sta izvajala Perosijevo Missa Pontificalis zbor sv. Justa in zbor Maria Assun-ta. Med sv. mašo so redovnice prebrale berila in pri darovanju prinesle darove. Pri prošnjah za vse potrebe so se zvrstile prošnje za redovnice in nove poklice pa tudi za mir med narodi, posebno na Balkanu. Med pri- Sv. Klara sprejema prve sestre redovnice (ilustrirala s. S. Pudobska) digo seje g. nadškof posebej naslonil na sv. Klaro in njeno zgledno življenje ob strani sv. Frančiška. Slavje v cerkvi je res bilo zbrano in doživeto. Po maši so g. nadškof in verniki spremili redovnice v njih novi dom v bivši proštovi hiši na začetku ulice Alviano. Tam bodo sedaj bivale in molile, dokler ne dobijo tam blizu na vrtu še bolj dostojen prostor, ko se bo njih število povečalo. »Naš samostan je kraj molitve,« je pojasnila s. Rina. »Naš dan je sko-ro v celoti posvečen božjim hvalnicam, a tudi delu. Najdemo pa tudi čas, da poslušamo osebe, ki želijo z nami govoriti.« Takšno je torej poslanstvo, ki ga bodo klarise vršile tudi v goriškem mestu. Seja pokrajinskega tajništva Slovenske skupnosti Goriško pokrajinsko tajništvo SSk je na zadnji seji vzelo v pretres trenutno politično situacijo na Goriškem ter notranje organizacijske probleme. V zvezi s krizo na goriški občini je tajništvo potrdilo pristop stranke k takozvani »tranzverzalni« koaliciji; ob neredu ki trenutno vlada v vrstah Krščanske demokracije, edino ta koalicija daje možnost za izvolitev slovenskih predstavnikov. Za SSk pomeni prelom dolgoletne povezave s Krščansko demokracijo veliko novost in spremembo, vendar so nekatere odločitve te stranke v zadnjih letih jasno kazale protislovensko usmerjenost. Spomnimo se samo na nepripravljenost Krščanske demokracije za povezavo s SSk pri zadnjih deželnih volitvah. Tajništvo je c zvezi z dogovori za novo koalicijo določilo smernice, ki jih bodo predstavniki stranke zagovarjali na pogajanjih. Ker bo konec leta pokrajinski kongres stranke, je tajništvo povabilo sekcije, da organizirajo pripravljal- ne sestanke, na katerih mora biti glavna tema razgovorov nova usmeritev stranke ter nove volitve povezave. V ta namen bo tajništvo pripravilo dokument, ki bo služil kot osnova za razprave. Novosti ki jih uvaja volilni zakon ter spremenjena politična situacija bodo odločilno vplivale tudi na volitve v okoliških občinah in na to se mora stranka primerno pripraviti. Ob koncu seje je bil sprejet sklep, da posebna delegacija obišče novega prefekta ter izrednega komisarja občine. ~ B.S. Mladinski krožek F.B. Sedej prireja plesni tečaj v dvorani Sedejevega doma v Števerjanu. Začetek tečaja v petek, 8. oktobra, ob 20.30. Morebitne informacije na tel. 81907 (Edi) ali 884041 (Valentina) ob urah kosila. Podgora Rožnovenska procesija SKRD JADRO IZ RONK vabi na predavanje o časih po prvi svetovni vojni in predvsem o novem oblikovanju slovensko-avstrijske meje, na katero je imel velik vpliv general Rudolf Maister. Naš gost bo prof. Boris Artač z Opčin. Srečanje se bo odvijalo v ponedeljek, 11.10.1993, ob 20.00 na sedežu društva v Romjanu. KI N 0ATELJ E IN FILOZOFSKA FAKULTETA V LJUBLJANI, SLORI, SUVISTIČKO 5««llV0 Hi!, ACtl TISI MULTIMED1ALNE DELAVNICE KULTURNE EKOLOGIJE GORICA - TRST Iv** /uUplAttuii ■ IZPOPOLNJEVALNI TEČAJ SLOVENŠČINE ZA VSE, KI AKTIVNO OBVLADAJO SLOVENSKI POGOVORNI JEZIK ALI DIALEKT, RADI PA BI SE NAUČILI PRAVILNEGA PISANJA IN IZRAŽANJA. KNlliNICA 'DAMI* FEIGII*, Ul. CIOCf ) - G0IICA, [0