Iz dnevnika 
malega 
Šiškar-ja
PETEK
Danes sem šel z atom na sprehod, potem smo pa srečali Jožkota in njegovega očija tev smo se nato skupaj sprehajali. Najprej je bilo kar v redu. potem je pa staro generacijo zaže-jalo in smo po najkrajši poti krenili v Ilirijo. Jožko je rekel, da je to fino, meni ni bilo pa nič všeč, ker sem ondi že nekajkrat popival (sokove) in točno vem, kaj se tamkaj dogaja.
No, ker je našega ateta zažejalo, se je za-mislil in izjavil, da ni zdravo piti na prazen žslodec ter je naročil ene možgančke. Jožko-tov fotr pa jetrca:. Ampak to ne gre tako eno-stavno kot včasih, je povedal ate, ko si po-trepljal kelnarco po ta zadnji (to moram po-vedati mami. mejduš, bo vesela), ji rekel jetr-ca in basta, potem si pa čez pet mirtut že jedel. Tokrat smo najprej dobili listke (ki smo jih za drage pare dobili pri blagajni), po-tem smo zasedli položaje za nekakšnimi po-licami pred ogledali, Jožkotov stari se :e šel pa ubadat z belo oblečenimi dekliči za šan-kom.
Najprej je deklica za prvim šankom listek vzela ter zavpila za drugi šank drugi deklici tisto, kar je bilo na lističu napisano. Potem je tista, ki ji je bil klic namenjen, odhitela v kuhinjo ter se koj nato vrnila, mi smo bili pa še vedno brez vsega. Potem smo družno bob-nali s prsti po mizi, se hecali, kregali in še kaj hujšega (Jožko ;'e šel med tem že dvakrat na ve-ce), izza šanka pa še nobens novice. Po-tem je šel ate vprašat deklico izza prvega šan-ka, če pujsa z njegovimi jetri še niso ujeli, pa ga je samo grdo pogledala (namreč ateta). Potem smo družno naprej bobnali s prsti in se šalili, potem je pa zavreščalo izza šanka: »Možganiiiiiiiii! Jetrcaaaaaa!«
Smo se spogledali ter pomislili, koga za vraga deklič kliče, potem je pa Jožko pogran-tal, da gre verjetno za našo, pred tričetrt ure naročeno hrano. Nato je bilo vse v najlepšem redu: oba fotra sta pojedla, midva sva popila sokove, nato smo šli pa domov.
                                                                Srečko