,	•	,	.	•	/	,	'	-v'	&arfl-	'.'V,
t .	...	i	>	:	\.w
- S	‘	'.'***	‘	.
. , .. ■ •
• •	‘	•	.	'	4	.*	-	,
. ” >/ ' '' < . ‘ - ;
?
$}	.	-	L	'	'
j-*-- >..-v -v >•
ssmsm
U5T Zfl 5REDf1Jt§0lr 5K0 DIJA5TU0. URE JU JE DR.flMT.BRE2f1IR
LETMIK Vlil. ZR L1915/ie
ŠT. 6-8.
VIII. LETNIK.
MENTOR 1915/16.
ZVEZEK 6-8.
VSEBINA:
Dr. Jos. Lovrenčič: Trentarski študent (Dalje) .... 93
Prof. Fr. Pengov: Pokopani vrtovi.	(Dalje)..........100
Pavel Perko: Kaprice................................113
Fr. Omerza: L.431. pr. Kr. in 1. 1916. po Kr. . . .118
Prof. Fr. Omerza: Homerjeva Iliada. V. spev. (Dalje) . 123
V. Hybašek; Oče Radecki.............................129
Jos. Lavtižar: Pot na Malto. (Dalje)................132
Dr. I. Pregelj: Zanimivosti iz nemškega slovstva.
(Konec)..........................................136
Jos.Šimenc: Gospodovo vstajenje.....................138
Fr. Omerza: Odlomki iz del cerkvenih pisateljev.
(Dalje)..........................................148
Dr.Ivan Svetina: Uvod v diferencialni in integralni račun. (Dalje).....................................151
Drobiž..............................................155-156
Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne v mesecu in stane za dijake 2 K, za druge naročnike 4 K na leto.
Tlak »Katoliške tiskarne« t Ljubljani.	Odgovorni lastnik Alojzij Mnrkef.
MMIMIMMIIIIIIIIMMIIIMIIMIMIIIIIMIIIIIIIIMIIIIIIIIIinilMIiniMII lili IIIIMI MII Milili lllIlIHiiiiiiiiriilMMIIIIIIIMMIIIKIIIIIIIIIIIUIIIIItlltdlllMIIIIIIIIIIIIIIIIIiriillililllillllllllllllllllllMIIlKMIIIIII
VIII.	1915	16.	ŠTEV.	6,	7,	8.
■••■»»».-mr, ........................................................................................................................
Dl JOS. LOVRENČIČ: TRENTARSKI ŠTUDENT.
Zgodba iz sholarskih časov.	(Dalje.)
Sholarji, ki med tem so krepko pili,
zaklicali so patru: »Reverende, ali v družbo našo
prišli ste, da bi samo z enim govorili?
Nalili smo že davno čašo,
kdaj boste jo prijeli in spraznili?«
Nasmehnil se je pater, za kupo je prijel, pogledal je po družbi in napil vesel:
>'Amici — com permesso, se voi cosi io chiamo! io sono dal paese, dove la guitarra con voce dolce suona nell’ aria chiara, e nella vita 1' allegria amo.
con voi fra '1 tempo fin ch' insieme siamo dimentico, come la vita e amara ed avara
nel compimento degli sogni: ci bevo alla salute al ogni
di voi, accentuando: Omnia praeclara rara! «
In peli so in pili so,
dokler je v vrčih kaj bil6!-----------
Prišel je drugi dan. Sholarji so brodarili po morju in za kratek čas ribarili in zraven peli, si nagajali in zbijali dovtipe.
LETNIK
Ko vesla so jih vtrudila, poslušali nasvet so patra Sommaripe
in so pristali s čolni ob obali,
kjer sedmoviri T i m a v izpod Krasa prišumi.
»Poglejte reko — ogovoril pater je sholarje zbrane, ki v Eneidi jo Vergil slavi!
Magister artium ob njej ne našel bi dovolj besed, da ž njo bi prispodobil sedem prostih ved.
Kaj meni naj potem primernega ostane,
da bi ob zgodovinski reki vam v spomin in za slovo
izpregovoril? — — Srce mi narekuje to:
Sedem izvirkov znači vam sedem darov, ki ž njimi daje sveti Duh človeštvu blagoslov:
Modrost in umnost, svet in moč in učenost, kedor jih je prejel, jih rabi! toda prevzeten nikdar ne pozabi, da družijo se le potem ti v dobro in krepost, če jim pobožnost kaže pota in strah božji! —
Tako, prijatelji, Timav v spomin si vtisnite in ko se vrnete v svet& življenje in vrvenje,
name in na besede moje včasi mislite! —«
In spet so vesla vdarila in lahki čolni sholarjev preveselih polni
so proti gradu čez morje brzeli, a prej ko so dospeli pred grad, sholarji pesem zo zapeli:
Sinje je morje z zlatom pretkano, zvezda pred mano jasno blešči.
Sveti mi, sveti le, zvezdica žarka, moja naj barka v pristan dospe!
Daleč je, daleč modro obzorje — vzburkano morje meni grozi!
Sveti mi, sveti le,	,
zvezdica žarka, moja naj barka v pristan dospe! —
Barka v pristanu,	>
dekle jo vgleda, sladka beseda me vzveseli..,
Hvala prelepa ti, zvezdica miki, ki si svetila sredi noči!--------
VIL
Ko tretji je posvetil zor in dramil je ob morju dvor, oj beli dvor bogatega ceharja, se Jelvica, njegova hči, je vzbujala.
Ko okno je odpirala, je glasno petje slišala; še dobro je pogledala, na cesti družbo vgledala:
»Oj zagotovo to sholarji so,
ki iz gradu na Laško spet gredo!«
Ni se motila Jelvica: sholarji so po cesti šli in vsi veselega srca tako prepevali:
— Po cesti gresta sholarja dva, med sabo se zgovarjata:
No kam greva, no kaj bova nocoj večerjala?
Točajka je to slišala, k večerji ju poklicala:
»Večerja je pripravljena, na mizo je postavljena.«
Ko sta se navečerjala, sta po računu vprašala.
»Jaz nič ne bom računala, za tri reči le vprašala:
No kaj otrokom tistim bo,
ki stariše preklinjajo?«
— Oj deklica, hudo, hudo,
Bog varuj tebe prav tako! —
»No kaj pa tistim otrokom bo, ki brez krsta umrjejo?«
— Saj ne gori, saj ne trpi, v nebesa le zastonj želi! —
»No kaj, no kaj pa točajkam bo, ki vodo med vino mešajo?«
— Oj deklica, hud6, hud6,
Bog varuj tebe prav tako! —
»No kaj tedaj pa z mano bo,
ker jaz storila sem vse to?«---------------
Prišla sta dva satana, zavlekla sta jo v dno pekla:
»Goriš, goriš, gorela boš, nikdar zveličana ne boš!«
Pripeli so na beli dvor, ko solnce zmagalo je zor:
»Oj dober dan dobri ljudje, ali sholarje sprejmete?
Za vsako kapljo, vsak grižljaj stotero Bog vam plača naj!« —
»Če vas je grad tri dni redil,« oblastno Cehar je dejal,
»vas šest dni jaz bom preredil, vas šest dni bom pojil in za slovo še čoln vam dal, da vas čez morje bo peljal!
Sedaj pa le pod jablano za mizo tam le kamnato: prišla bo naša Jelvica, mlada nevestica, ki bo na vaše želje gledala in deklam trem naročala, kaj naj iz kleti prineso, da boljše ko na gradu bo!« —
Ni Cehar dobro dokončal, iz hiše Jelvica je že prišla.
Ko zarja lepa je bila, za njo je prva dekla šla, na mizo vrče tri postavila.
Je Jelvica namignila, že druga dekla je prišla, na mizo vrče tri postavila.
Je Jelvica namignila, še tretja dekla je prišla, na mizo vrče tri postavila, in še je rekla Jelvica:
»Kaj pravim vam, sholarji vi, oj vsi mladi, oj vsi lepi, zapojte pesem mi glasn6, kako sprelepe rože umirajo, kak6 neveste jočejo, ko samski stan zapuščajo.
O meni je tak6 hud6, tako hudo, tako tesn6, kot ni mi še nikdar bil6! ...«
Spogledali so se sholarji in se domenili, in prej ko vrčev so se dotaknili, tako so želji Jelvičini ugodili:
Po zraku ptičica leti, lep6 mi poje, žvrgoli:
Oj rožica, oj deklica, kaj ti je žalost v srce šla?
»Kaj žalost v srce bi ne šla, ko mlada sem nevestica: se niso mene usmilili, so ženina mi vsilili!« —
Po zraku ptičica leti in deklici v slovo žgoli:
Oj deklica, oj rožica,
ne bodi preveč žalostna!--------------
Šla deklica je do morja, priplavala je ribica, prinesla ji je prstan zlat, povabila jo v modri grad!-------------
Ko so sholarji zadnji vrsti ponovili, prijeli so za vrče, Ceharju napili:
»Bog živi vas na mnogo let, Bog živi vaš sprelepi cvet, sprelepo vašo Jelvico, mlado nevestico! —
Ni Jelvica zdravice slišala, v prostore svoje je odšla tolažit žalostno srce, jokala je grenke solze ...
A Cehar odgovoril je bogati:
»Kaj pravim vam, sholarji vi, oj vsi mladi, oj vsi lepi: če pridete ob letu spet, zapojete med svati!
Bogati kavalir, moj zet, za vsako pesem zlat kovan vam da na svoj poročni dan!«
»»Vsi pridemo, vsi pridemo, in take pesmi uberemo, da še nikdar tako!«« —
Zapeli so sholarji, le Joannes bil je tih,
med petjem se iz prs mu zvil je težek vzdih.-----------------
VIII.
Skozi visoka okna lilo solnce je pramene zlate na sklade knjig in na listine, ki hranile so učenost in vse spomine, kar jih devinski grad je kdaj doživel.
»Ej, pater, s sholarjem vred boš prej osivel,
ko vse urgirata
in preštudirata! ...«
so žarki se ponorčevali
in s prahom se igrali
v prostorih širnih knjižnice bogate.
Pater Gregorio in naš sholar že nekaj dni sta se trudila, da bi med skladi knjig slovensko izsledila, ki bi porabil pater jo za svoj vokabular.
»Med tisoči ni ene! Pač tu nekaj bi utegnilo biti!«
Joannes patru je veselo rekel,
ko staro, zaprašeno knjigo iz omare je privlekel
in jo odprl in bral: na prvi strani
pozdravila so ga v pisavi obledeli, znani,
imena slovenskega korena in pomena.
Naslovna stran! — To grška je starina, a vendar ne, vse je drugače! —
Joannes črke je razbral: milina oglasila se mu besede je domače.
»Ta knjiga hrani naša stara slova, ki ž njima sta Ciril, Metod osrečila naš rod!«
Joannes je dejal in pater vedno znova je gledal v knjigo in ginjeno je menil:
»To torej jezik bogoslužni je, od davna znani, a zdaj zaničevani,
dasi je vreden vsled spomina, da bi vsak ga cenil. Jaz pravim: jezik vsak je posvečen, ne sme zaničevati se noben!
Pomislimo: sam večni Bog
v Trojici sveti in z Marijo
svetniki in svetnice — vse jezike govorijo
in bolje ko največji zemski filolog!
In če nebeščani poslušajo molitve vsakega jezika, pa naj na zemlji bila bi razlika? —
To misel spravim v uvod vokabularja, zasluži, da se v knjigi to poudarja!« —
Joannes je pritrdil patru — na skrivaj
pa sta mu ustni le se zaokrčžili v smehljaj.---------------
Tri tedne v knjižnici sta modrovala, tri tedne slovnico s pogovori kovala;
Joannesa večkrat prijel za roko je dolgčas
in peljal ga na beli dvor,
kjer že potihnil je sholarski glas
in je le jablana šumela in obmorski bor,
in vsakokrat ga Jelvica sprejela
je žalostnovesela--------
A vendar rekel patru Joannes je neki popoldan:
»Že čas bi bil, da v Padovo potujem in svoje šole nadaljujem.
V	slovo in navodilo, preden grem, še svojo misel, pater, vam povem:
Zaklad jezika vsakega je v ljudstvu zakopan; med njim kopajte, to se pravi: ne bodite gluh in slep in vaš vokabular bo bogat in lep.«
In pod večer, ko v vsakem grmu slavec je žgolčl in skozi lovor in ciprese vitke je zefir šumel in morski val
se lahko je odbijal od obrežnih skal, po cesti, z zlatom podkovan, sholar je šel, kitara mu ob strani je visela, a v srcu hrepeneča sanja o Jelvici cvetela.
Ob morju ribiča je dobil: »Ribič moj, kaj bi prepeljal mene ti nocoj čez morje na beneško stran, v plačilo bo ti zlat kovan!
Pri Ceharju še prej zapojem pesem za slovo, potem pa pojdeva čez morje široko!----------------
Noč si je razpletla svoje kite črne,
v temo njenih las smeji se luna,
biser v nje: tu tam z neba se zvezda vtrne —
pod belim dvorom poje milo struna:
»Oči prečrnih čar je videl sholar
in je zaželel, da bi mu svetile, življenje sladile.
V	tolaži mu srce!
Nemirno ne ve,
kje srečo sicer bi dobilo,
če jo iz tvojih oči ne bo pilo.
0 čuj, o čuj moj klic ti cvet lepotic:
Sholarju se zadnjič prikaži, in mu hrepenenje utolaži! ...«
Izhrepenele so pod prsti ubrano strune, zamrl je zadnji hrepeneči glas — odprlo se je okno, v zlatem svitu lune prikazal se sholarju je smehljajoč obraz.---------------
Krepko se uprl je ribič v vesli
in čoln ko misel tiho sta čez morje nesli.
(Dalje.)
PROF. FR. PENGOV: POKOPANI VRTOVI.
Črtice iz geologije.
»No, otroci,« vpraša gospod nadučitelj prihodnjo nedeljo, ko so se zbrali dečki okoli njega k običajnim podučnim razgovorom, »ali vas še vedno vleče srce v naravo, v gozd, na travnik, na vrt?«
»O seveda!« se oglasi Vladi. »Sicer nam ni bilo preteklo nedeljo nič dolgčas, ko smo zvedeli, kako nastaja šota in premog, toda vrt je le vrt!«
»Če vas ravno vrtovi tako mikajo, vam hočem ustreči in popeljati — kljub snežni odeji, ki je zunaj — na vrtove, kakršnih še ni gledalo vaše oko.«
»O, dajte, dajte, oče!« poskoči od samega veseljai Stanko. »Kako zvesto bomo poslušali in gledali!«
»To me veseli; a povem naj vam precej od kraja, da vas ne mislim peljati na vrtove, kakršne je imela nekdanja kraljica Semiramis ali gospa Skopuljai vrhu Grintovca —, vrtove, ki se bleščijo v krasoti ljubkega cvetja in se laskajo s čarobno mamljivimi vonjavami človeškim čutilom; ne, vrtovi, ki vam jih hočem pričarati pred oči kakor v kinematografu, so pač pokrivali v sivi davnini obličje naše zemlje, se ponašali z bizarnimi oblikami rastlin in živali, toda prešli so, kakor preide vse na svetu, pokopani so ti vrtovi. A hvala Bogu, pustili so vendar za seboj bolj ali manj jasne sledove svoje lepote in čudovitosti in iz teh sledov, ki jih spravlja na dan srečni slučaj ali pa resno delo rudarjevo, si skušamo sestaviti zopet sliko teh vrtov globoko v naročju zemlje.«
»0 nekaterih takih sledovih,« se namuzne Ciril, »smo govorili zadnjo nedeljo, oče. Ali ne spadajo ravno šota in premog med najvažnejše ostanke, kar so nam jih zapustili preminoli vrtovi?«
»Z gospodarskega vidika prav gotovo,« pritrjuje gospod nadučitelj.
»Kot zemljeslovce ali geologe nas pa zanima še stotina drugih ravno tako važnih sledov teh pokopanih vrtov, ki jim
>
(Dalje.)
pravimo rastlinske in živalske okamenine (fosilije, petrefakti). Toda če hočemo te stvari jasno umeti, moramo se prej nekoliko pomeniti o postanku zemlje sploh. Kako si se učil, Stanko,
o	postanku sveta v Zgodbah?«
Stanko: »O, to je prav lahko: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdnom. In Bog je rekel: Bodi svetloba! In bila je svetloba. To je bil prvi dan. Tudi je Bog rekel: Bodi trdina sredi voda, in loči vode od voda! In zgodilo se je tako drugi dan. Bog pa je rekel: Zbero natj se vode, ki so pod nebom, v en kraj in naj se prikaže nebo. In suho je imenoval Bog zemljo, stoke voda pa morja. In je rekel: Zemlja naj požene travo in rodovitno drevje. In zgodilo se je tako tretji dan. Bog je naredil dve veliki luči; večjo luč, da bi gospodovalai čez dan, in manjšo luč, da bi gospodovala čez noč, in zvezde; četrti dan. In Bog je ustvaril velike some in vse stvari, ki žive in se gibljejo, ki so jih rodile vode po njih plemenih, in vse ptice po njih plemenu; peti dan. In Bog je ustvaril zverine po zemlji po njih plemenih in živino in vso laznino zemlje. In je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi in podobnosti in naj gospoduje čez ribe v morju in ptice pod nebom in čez zverine in vso zemljo, in čez vso laznino; šesti dan. Sedmi dan pa je Bog počival in blagoslovil ta dan.«
Oče: »Lepo si nam ponovil besede sv. pisma, ki nam rišejo v velikih potezah postanek naše zemlje tekom enega svetega tedna, za čigar dolžino pa razen Stvarnika samega nihče ne ve. Sedmi dan je Bog počival in ga je blagoslovil. Kako pa umevaš te besede, Ciril?«
Ciril: »V šoli smo razlagali ta stavek tako, da moči, katere je bil Bog vložil od začetka v naravo s svojo modrostjo in previdnostjo, in ki so skozi šest dni ustvar-
jale nanovo, niso imele odslej naprej ustvariti sicer ničesar bistveno novega več, a ostati so imele dejavne še naprej pod vodstvom božje Vsemogočnosti do konca zemeljskih časov.«
Oče: »Veseli me, da si si besede gospoda kateheta tako dobro zapomnil. Pripomniti pa moram, da kratko poročilo Mojzesovo ni moglo trajno zadoščati človeški vedoželjnosti. Že okoli sto let si zemlje-slovci prizadevajo na vso moč, da bi prišli resnici do jedra, in to se je znanosti, ki se imenuje geogonija — nauk o po-
i
Toda pojdimo dalje! Kako pa si mislite vi, da je nastala naša zemlja?«
Ciril: »Že opetovano sem slišal, da se splošno drže domneve nemškega modro-slovca Kanta in francoskega zvezdoznanca Simona Laplace-ja, po kateri je bila naša zemlja prvotno žareča plinasta masa, ki se je odtrgala od solnca in se polagoma ohlaijala.«
Oče: »Ali ve povedati kdo primero iz narave, ki to stanje naše zemlje vsaj v nekoliko pojasnjuje? Kako pa nastajajo lepe snežinke, ki padajo izpod neba?«
Vojvodinja Sofija pl. Hohenberška s svojimi otroki na paradi.
stanku zemlje — tudi že precej posrečilo, posebno s pomočjo druge vednosti, paleontologije ali starobitoslovja, ki preiskuje okamenele nekdanje rastline in živali.
Nikoli pa še niso prišli zemljeslovci v resno nasprotje s poročilom svetega pisma; če se je kdaj pokazalo dozdevno nasprotje, tedaj so ga zanesli ljudje sami, ker ali niso iskali dovolj odkritosrčno in brez predsodkov resnice, ali pa niso mogli tako jasno pregledati vseh posameznosti, kot bi bilo potrebno za umevanje celote.
Vladi: »O to pa jaz vem: Vodne pare se visoko gori pod mrzlim nebesom zgo-ščujejo in okrog določenih delčkov zmrzuje voda v krasne ledene kristalčke ali ledce.«
Oče: »Uganil si jo. Pa vedite, da tudi iz stanjai sedanjih nebesnih teles lahko sklepamo na razvoj naše zemlje. Solnce smatramo po vsej pravici še danes za telo, ki je popolnoma razbeljeno in na čigar površini se prikazujejo od časa do časa kepe skrepenele skorje, ki jim pravimo solnčne pege; večkrat pa se dogajajo nai solncu
tudi orjaški vulkanski izbruhi, ki bruhajo na tisoče kilometrov daleč mase žarečih plinov (solnčne protuberance). Še mnogo drugih zvezd - stalnic ima belo svetlobo vsled neznanske vročine, v kateri se nahajajo; druge pa so se že nekoliko ohladile in svetijo zato bolj rdečkasto, saj je prav močno žareče železo tudi belo, manj vroče pa rdeče; repatice so še popolnoma plinaste, a žareče megle v osvetju; bleda luna, ki tako mrzlo sveti na nočnem nebu, pa je popolnoma zamrla, nima več svoje gorkote, zato tudi ne sveti v lastni svetlobi, ampak si jo izposoja že dolga stoletja od solnca. Težko si je misliti, da bi samo naša mala zemlja delala izjemo od splošnega pravila. Zemlja se ohlaja od zunaj na znotraj, torej bi človek pričakoval, da vlada globoko v drobovju zemlje še danes visoka toplina, ali ne?«
Stanko: »I, seveda! Kar gromada mora goreti v sredi zemlje. Odkod bi prihajali sicer ognjeniki ali vulkani z vročo svojo lavo, ki ni drugega, kot raztopljeno kamenje?
Ciril: »In od kod bi bili sicer gorki vrelci, ki prihajajo iz zemlje kot zdravilne toplice, n. pr. Toplice pri Novem mestu, Karlovi in Marijini vari na Češkem, Baden pri Dunaju?«
Oče: »Kaj se godi globoko v osrčju zemlje, tega ne ve živ krst; niti tega ne vemo, je li tvarina pod strjeno zemeljsko skorjo (jedro zemlje) tekoča ali plinasta ali celo trdna. A s svojimi vulkani si namignil, Stanko, kako se je izpremenila prvotno gladka zemeljska skorja in se nagrbančila v prve ognjeniške gore, kakršne so n. pr. Etna na Siciliji in Vezuv blizu Nea-polja.«
Vladi: »Jaz si sploh ne morem misliti drugače, kakor da je vse gorovje na svetu nastalo s pomočjo ognjenikov. Zemlja se je shladila in obdala s skorjo kakor jajce z lupino. Vsled vročine od znotraj pa je dobila skorja na mnogih mestih razpoke, skozi katere je vdrlo razbeljeno tekoče kamenje in se nagromadilo v večja in manjša gorovja.«
Oče: »Ne tajim, da se da na ta način razlagati postanek marsikaterih gora. A velika večina gorovij je nastala drugače. Tu imam slučajno jabolko, virginsko rožno jabolko, ki je bilo zrelo že koncem julija, pa sem ga nalašč prihranil do danes. Slučajno ni zgnilo, a kaj opažate na njem?«
Stanko: »Močno je ovenelo; poleti rdeča koža pa mu je obledela in se posušila v mnogoštevilnih gubah.«
Oče: »Na podoben način je najbrž nastalo veliko gubastih ali slemen-skih pogorij:	naše	Alpe, Karpati,
Balkan, Kras itd. Toda ognjeniki in tlak ohlajajoče se zemeljske skorje niso bile edine sile, ki so tvorile gorovja in spreminjale zemlji njeno obličje. Kdo pa dandanes gloda zemljo in jo izpreminja?«
Ciril: »To sta v prvi vrsti voda, potem pa veter. Samo o porečju Labe so izračunali, da odnese vsako leto iz češkib gora okoli 12 milijonov q (kvintalov po 100 kg) rudninskih snovi ter jih odloži drugod, največ pa raztrese v morje. Sploh si prizadevata voda in veter, da bi ves svet zopet zravnala, da bi ponižala vsako goro in izravnala in zasula vsako dolino. Tako na eni strani podirata, na drugi pa zopet zidata. Po njih so nastali vsi oni hribi, ki obstoje iz raznih gromač, kakor so: labora (zlepljen prod), peščenjak, glinasti skrilo-vec, lapor, puhlica in druge.«
Ciril: »Pa tudi majčkene živalce in rastline, zlasti koraljnjaki, med rastlinami pa kremenaste alge, se odlikujejo kot stav-benice, ki so nagrmadile cele sklade zemlje, da, orjaške apnenčaste gore, ki se dotikajo skoro neba.«
Oče: »Zemeljskim tvorbam, nastalim iz ostankov nekdanjih živečih bitij, pravimo izrastlinske, oziroma izživalske usedline ali sedimenti. Glavna razlika med vulkanskimi prodorninami in od vode povzročenimi usedlinami je pač ta, da so slednje skladovite, to je ločene v posamezne plasti, dočim so prve kakor ulite iz celega.«
Stanko: »Ali je nazunaj kaka bistvena razlika med takozvanimi prvotni-
nami, to je kameninami, ki so prodrle iz zemeljske notranjščine na površje in tam otrdele, in pa med drugo tnina-m i, to je gromačami in usedlinami?«
Ciril: »Iz gori povedanega se jasno razvidi, da so prvotnine takorekoč začetek drugotnim kameninam; pri nastanku teh zadnjih pa sta delovala kot glavna pomočnika voda in veter.«
Oče: »Iz tega medsebojnega razmerja izvira tudi preznačilna razlika, ki je med obema vrstama kamenin, to je rudnin, katerih je na zemlji toliko, da tvorijo bistvene dele zemeljske skorje in gora. Samo v drugotninah se namreč nahajajo ostanki živih bitij, ki nam omogočajo vpogled v zgodovino stare naše zemlje v davno minulih tisočletjih.«
Vladi: »Vem pač, da se deli zgodovina človeškega rodu, v kolikor je znana, v stari, srednji in novi vek. O zgodovini zemlje same pa še nisem slišal.«
Oče: »In vendar moremo s popolno pravico deliti tudi zgodovino zemlje same, opirajoč se na njene staroslavne prebivalce (rastline in živali), v večje oddelke in manjše pododdelke. Kako smo prišli do tega, me vprašujoč pogledujete?
Gori smo že izrekli dejstvo, da vlada na zemlji neprestan boj, če hočete, konkurenčni boj, med ognjem in vulkanskimi silami na eni, in med vodo in vetrom na drugi strani. Če si prizadevata stari Pluton (bog podzemlja) in Vulkan (bog ognja), da bi razorala zemeljsko obličje, se pa trudi Neptun (bog vode in morja), da bi njuno delo po možnosti zopet izravnal. Končna posledica tega boja je neprestana sprememba na zemlji, nastajanje in preminje-vanje. Temu boju pa se imamo ravno zahvaliti za posamezna poglavja in strani zemeljske zgodovine; četudi je namreč poskušala voda, da bi uničila v posameznih dobah to, kar je bilo poprej, so vendar na mnogih krajih zemlje preostali ostanki rastlin in živali kot nekake razvaline iz starih dni. S preskrbnim proučevanjem teh ostankov se je posrečilo sestaviti celo zgodovino zemlje, ki ima sicer brez števila
vrzeli, a vkljub temu nudi vedoželjnemu očesu preobilno zanimivosti in užitka.«
Ciril: »Kako se neki deli ta čudna zgodovina naše zemlje?«
Oče: »Podobno kakor zgodovina človeških narodov v štiri vekove: Pravek, stari, srednji in novi vek.«
Stanko: »Ali je mari mogoče določiti, kdaj je nastal kak del zemlje, n. pr. kako gorovje, in koliko je staro?«
Oče: »Starosti same na sebi, absolutne starosti pač ne moremo določiti pri nobeni dobi, niti ne pri najmlajši, v kateri živimo sami; kajti spremembe na zemlji se vrše neizmerno počasi. Toliko pa lahko umevate: Če nosi veletok v jezero leto za letom grušč in pesek in laberje in blato, katera plast bo starejša, katera mlajša?«
Stanko: »To pa ni težko umeti, spodnje plasti so gotovo starejše, ako so ostale v naravni legi, čim višje pa leže, toliko mlajše morajo biti.«
Oče: »Tako je. Izza pradavnih časov pa živijo na zemlji tudi rastline in živali, ki poginjajo, in nastajajo nove vrste, njihovi ostanki pa kamenijo v usedlinah, ako so okoliščine ugodne. Tistim rastlinam in živalim, ki so v istodobnih zemeljskih plasteh posebno razširjene in značilne zanje, pravimo vodilne okamenine. S pomočjo teh okamenin primerjamo lahko usedline različnih krajev in določamo njihovo starost.«
Vladi: »Ali bi ne bilo najlaže, oče, ako bi izkopali kje v zemlji globoke rove, na kraju, kjer se nahajajo vse plasti zemlje od prve ohlajene skorje pa do zadnjega blata, ki ga je nanosilo zadnje jesensko deževje? Iz teh zemeljskih plasti bi najlaže razbrali, kakšne kamenine so bile značilne za posamezne zemeljske dobe.«
Oče: »Takega mesta zastonj iščeš na svetu, Vladi, Pomisli vendar, da mlajše drugotne plasti nastajajo vedno le iz ostankov starejših. Zavoljo tega so za določevanje starosti zemeljskih plasti kamenine le zelo stranskega pomena, kajti ob istem času je nastal na enem kraju lahko
apnenec, na drugem peščenec, na tretjem lapor, na četrtem skrilavec itd. Bistvene so vedno le okamenine, ki se nahajajo v teh plasteh. Po teh okameninah družimo vse usedline, ki imajo enake okamenine ter so nastale ob istem času v tvorbe (formacije); več tvorb pa, ki imajo podobne okamenine, pa združujemo v v e k (periodo). Tako dobimo sledeči pregled vekov in tvorb:
10. kvartarna / *>• aluvij (sedanja doba), tvorba ^ a. diluvij (potopna doba).
9. tercijarna tvorba 8. kredna tvorba 7. jiirska tvorba 6. triadna tvorba 5. permska tvorba 4 premogovna tvorba 3. devonska tvorba 2. silurska tvorba 1. kambrijska tvorba.
I.	P r a v e k.
Stanko: »Tale tabela je zelo pregledna, ker mi pokaže takoj, katera tvorba je odnosno (relativno) mlajša in katera starejša. Premogovna tvorba n. pr. je bila pred permsko, a prišla je šele za devonsko. Koliko let bi utegnila biti stara kaka tvorba?«
Oče: »Rekel sem že, da v vseh nam znanih zgodovinskih tisočletjih ni opaziti nobenega bistvenega preobrata na zemlji. Iz tega moramo sklepati, da so trajale posamezne tvorbe neznansko dolgo in da je starost naše zemlje za naš človeški um ne-zapopadljivo velika. — Opozorim naj vas mimogrede na to, da besedi tvorba in vek pomenita najprej določeni čas živalskega in rastlinskega razvoja na zemlji, obenem pa tudi resnične tvarne usedline kamenin, v katerih se nahajajo petrefakti (okamenine) dotičnega časa. Ko smo si tako ustvarili podlago, se lahko lotimo takoj zgodovinske geologije, to je zgodovine razvoja naše zemlje. — Začnimo z najstarejšo zgodovinol
Stanko: »O, kako sem vendar radoveden, kaj se je godilo v davnem pra-veku!«
Oče: »Žal, da ti ne morem ustreči tako, kakor bi želel, zakaj o arhaičnem veku vemo ljudje le malo, malo. Več bi vedele
o	njem povedati, ko bi znale govoriti, nekatere stvari, ki jih vsak dan vidiš in celo rabiš pri pisanju!«
Stanko: »Svinčnik naj bi bil iz tako častitljivo starega časa, ki je bil izdelan v tovarni pred enim ali dvema letoma?«
Oče: »Kar ti piše v svinčniku, to je grafit, ki se nahaja v sljudovcu iz praveka. Druge kamenine tega prvega časa zemlje so zlasti gnajs, granit, plenivec. O njih so mislili prej, da so te hribine prvotna ohlajena zemeljska skorja, a poznejša raziskavanja so pokazala, da so le prodo-rine ali pa izpremenjene usedline.«
Ciril: »O grafitu sem slišal, da je nastal iz rastlin kakor premog in šota. Torej so morala biti že v najstarejšem času na zemlji drevesa?«
Oče: »Kdaj in kje se je začelo prvo življenje na svetu, to videti pač še ni bilo dano umrljivemu očesu in najbrže tudi ne bo. Pragorovje skriva sicer v svojem ne-driju bogate rude, zlate in srebrne žile, železo, svinec, kositer, baker, kobalt, biz-mut, v Braziliji tudi drage demante, a za organskimi ostanki je zastonj brskala in rila človeška radovednost. Sicer se je pred leti zdelo, kakor da so zasledili v kanadski »jutranji živalci« (eozoon) sledove neke praživalce, a izkazala se je le za navadno apnenasto blato.«
Ciril: »Potem bi praveku smeli reči tudi »vek brez živih bitij«, ker se po tem loči od vseh drugih vekov, kaj ne?«
Oče: »Tako so svoj čas tudi delali in imenovali pravek enostavno »a z o i k«, t. j. brezživalski vek. Vendar pa ne popolnoma po pravici, in zakaj mislite, da ne?«
Vladi: »Mogoče je, da so v tistem času vendar rastle že rastline, ki so bile pa tako nežne, da< niso mogle pustiti za seboj količkaj jasnih sledov — na misel mi pridejo zelene alge po vlažnem zidovju, nežni mah v gozdu in podobne - a v grafitu bi nam bile le ohranile majhen, a ljub spominek, kakor so nam ljub spominek nežne
iv. Novi vek.
III. Srednji vek.
II. Stari vek.
cvetke iz gore sionske, ki nam jih je prinesel stric iz svete dežele.
Oče: »Vladi, ti si rojen zemljeslovec, zato zaključimo tudi s tvojo mislijo starodavni pravek in preidemo k naslednjemu, ki se imenuje:
II.	Stari ve k,«
Stanko: »Vse bi še šlo, ko bi le tvorbe ne imele tako čudno-tujih imen.«
Oče: »Se moraš pa že vdati v ta imena, ki so sicer res precej samovoljna, a ti postanejo v kratkem domača. K a m b r i j je angleško ime, podobno kakor znani Cambridge, s i 1 u r ima ime po pravljičnem ljudstvu, ki je živelo baje v Walesu, devon se zove po angleški deželi Devon-shire, p e r m po ruski guberniji tega imena, kjer zdihuje toliko slovenskih vojnih ujetnikov po zlati domovini, trias (tri) ima samo zato svoje ime, ker delijo Nemci to tvorbo na svoji zemlji v tri dele, jura se imenuje po gorovju enakega imena, ki spremlja Alpe na zapadu in severu, ter-cijarna in kvartarna doba pomeni toliko kot tretja in četrta, ker sta bila svoje dni pravek in stari vek prva in druga, d i -
1	u v i j pomeni potop, a 1 u v i j pa naplavljeno, v zadnjih tisočletjih naneseno in sesedlo zemljo. Upam, da ti bo sedaj lažje pri srcu, dečko.«
Stanko: »Hvala Vam, oče. Rad odpustim tvorbam praveka ta čudaška imena, da mi le odkrijejo svoja čuda na davno živih bitjih, ki jih — tako upam — hranijo v sebi.«
Oče: »Tvojim željam bo ustreženo v polni meri. Četudi so namreč hribine pred-kambrijske dobe še primerjati rokopisu, pisanemu v živo skalo, ki so ga pa miši tisočletij s svojimi ostrimi glodači tako-rekoč zglodale v popirnat prah, pa prekipeva stari vek že precej v svojem začetku najbujnejšega rastlinskega in živalskega življenja.«
Vladi: »Katere današnje živali so neki že živele v tej častitljivi dobi?«
Oče: »Le malo, skoro nič, rastlinskih in živalskih vrst, ki so živele v tem dolgem času, se ni najbrže ohranilo v nasled-
nji srednji vek, ker ne nahajamo v njegovih hribinah takih okamenin; zato je tem teže misliti, da bi paleocoične živali ali rastline živele še danes na zemlji. Če hočemo pravek na splošno označiti, lahko rečemo, da je bila vrsta nizko stoječih, to je malo razvitih morskih živali, tja do rib in pa praprotnic.«
Stanko: »Kaj ne, grozni zmaji so pa že plavali po morju v tistem čudnem času?«
Oče: »Ni bilo še tako hudo, dragi moj. Izmed rastlin nahajamo najprej sledove morskih alg, kmalu pa tudi mogočne cevnate trosocvetke, katerim so se pridružili koncem tega veka še nekateri zastopniki iglavcev in sagov-c e v. Povej, Ciril, nekoliko o teh rastlinah Stanku!«
Ciril:	»Alge	so splošno preprosto
ustrojene rastline, ki rastejo v večjih množinah po plitvih morjih; a tudi okoli doma jih srečavamo vsak trenotek, če le znamo gledati. Ona zelena prevleka, ki se nahaja na zidu naše šole na severni strani, kjer je skoro vedno senčno in vlažno, zelene pegice na plotu so n. pr. navadne stenske alge, ki obstoje vsaka le iz posamezne stanice. Na videz tako gnusne ru-menkastozelene smetanaste ruše po trpežnih mlakah in gnojnicah obstoje iz krasn-nitaste alge, spirogire. Zelena ruša, ki pokriva kamenje po naših potokih, je v o š e r i j a , modričaste nihalke pa plaivajo prosto po stoječih slovenskih vodah. Upam, da ima bratec dovolj umevanja, kaj da so alge.«
Stanko: »Hvalai ti, učeni profesor, toda cevnate trosocvetke so mi prava Indija-Komandija. Popelji me vendar tja!«
Ciril: »Ime ti je morda tuje, a stvar poznaš gotovo. Ali res še nisi nikoli videl praproti in lisičjakov v gozdu in preslice na močvirnatem travniku? Te rastline so trosocvetke, ker ne rode semena kot pšenica in mak, ampak se pomnožujejo s posebnim prahom, zvanim ,t r o s'. In ker imajo v svojih koreninah, steblu in listih tudi cevne povezke, kakršnih mahovi, ki
so tudi trosocvetke, nimajo, zato jim pravimo: cevnate trosocvetke.«
Oče: »Na lisičjak se nemara Stanko ne bo spomnil takoj. S čim pa ometa služkinja vročo peč, preden vsade mati kruh vanjo?«
Stanko: »Že vem. Ona dolgai, konop-časta rastlina torej, katere seme se rabi v lekarni kot »čarovna moka«, je torej navadni lisičja k.«
Vladi: »In ko je bila v sosednji župniji nova maša lani, je bilo v vencih vpletenega vse polno njegovega sorodnika, c i -presolikega lisičjak a.«
Stanko: »Dobro se spominjam tistega lepega dne. Iglavce: smreko, bor, jelko in macesen poznam; rad imam tudi ,sago' na juhi, posebna kadar mi hoče nagajati griža. A sago, pravi trgovec, je le škrob (šter-ka), ki jo pridobivajo iz sagove palme v vzhodni Indiji, ponarejajo pa: tudi iz krompirja. Teh dveh vrst rastlin pa menda vendar še ni bilo v praveku?«
Ciril: »Kakor je umeti iz očetovih besedi, ne. A sagovci tudi niso nikake palme, ampak golosemenke ali če hočeš storž-njaki, ki stoje po svoji naravi vmes med praprotmi in iglavci, po vnanji obliki pa so podobni palmam. V gosposkih sobah in na cerkvenih oltarjih je večkrat videti te lepotne rastline, ki jim pravi vrtnar cika-deje (Cycas). Tudi oni krasni palmovi listi, do 1 m dolgi, ki si jih gotovo že videl v mrtvaških vencih, niso od prave palme, ampak od cikadeje.«
Stanko: »Četudi še ni bilo lepih naših senčnatih lip in bukev, hrastov in kostanjev, vendar je dosegla Cvetana že v starem veku visoko stopnjo popolnosti. Kdo bi ji bil zaupal? Upam, oče, da živalstvo ni hotelo zaostati za rastlinami.«
Oče: »Res ni zaostalo. Že v najstarejših plasteh, v katerih nahajamo kake oka-menine, imamo pisan živalski svet: od preprostih praživalic, mehovcev in črvov pa do visoko stoječih č 1 e n o -n o ž c e v , kamor prištevamo žuželke, stonoge, n. pr. železno kačico, p a j -k e , pred vsem pa za naša raizmotrivanja
važne skrluparje ali rake.. Večina živalskih rodov se odlikuje s čudovitim bogastvom različnih oblik, predvsem pa z velikansko množino poedincev. Iz starejših treh tvorb (kambrij, silur, devon) poznamo skoro samo ostanke morskih živali, med katerimi so posebno važne: k o r a 1 j-njaki, morske lilije, rameno-n o ž c i, brodniku (navtilu) podobne s i -pe ali glavonožci in troloputci ali t r i 1 o b i t j e , red členonožcev, podoben deloma rakom, deloma mokricam (malim prašičkom, ki lazijo po vlažnih krajih, pod desko, v kleti itd.). Tekom starega veka so nekatere skupine, n. pr. troloputci popolnoma izumrli, druge skupine so se močno izpremenile in slednjič so nastale tudi popolnoma nove živalske skupine. Najimenitnejši med temi so gotovo vretenčarji, in sicer nastopijo najprej r i -b e , potem dvoživke (žabe) in šele proti koncu starega veka tudi plazilci (kuščarji). To bi bil kratek pregled paleo-zoične flore (rastlinstva) in faivne (živalstva).«
Stanko: »Škoda, da še ni bilo' prijaznih ptičic in njihovega milega petja; in kako dolgočasno je moralo biti, ko ni bilo dobiti za drag denar sladkega kravjega mleka, ne okusne telečje pečenke in prašičeve klobase, ker še ni bilo sesavcev na svetu!«
Vladi: »Saj pa tudi ni bilo še človeka na zemlji ob onem času, ki bi se bil sladkal s smetano in svinjsko pečico, na to si popolnoma pozabil.«
Stanko (se udari na čelo): »Kako sem vendar nespameten! Saj vendar poroča sveto pismo tako jasno, da je prišel pri stvarjenju človek na vrsto šele proti zadnjemu, šesti dan. Toda oče so omenili nekatera imena, katerih še nisem slišal doslej, praživali in mehovci na primer.«
Oče: »Pomagaj vendar, Ciril, našemu Benjaminu do večjega spoznanja v naravoslovju, da bo mogel z veseljem slediti našim pogovorom!«
Ciril: »Pokazati mu hočem, ko pride toplejši letni čas, zastopnike obeh različnih
debel, ki živita v naših sladkih vodah, dasi jih je brez primere več v morski slanici.
Praživalce imajo to posebnost, da obstoje iz po ene same stanice, dočim so vse druge živali sestavljene iz velikega števila celic. Po naših stoječih mlakah je poleti vse polno čudovite menjačice (Amoeba proteus), ki je ni drugega kot pegica sluzave, zdrizaste tvarine, ki ima pa vsak trenotek drugačno obliko, kakor nekdanji Protej. Njena tovarišica, zala 1 e p o č-n i c a ali zelena E u g 1 e n a pobarva s svojimi trumami večkrat mlake kar na zelenkasto, ker imai v sebi listno zelenilo. Obe ti in še mnogo drugih protozoov, kakor še imenujemo praživalce, lahko opazujemo v eni sami kapljici vode, zajete v mlaki, če nam bodo le dobri atej zaupali svoj dragoceni drobnogled. Kajti le pri močni povečavi (50, 100, 200 in večkratni) je mogoče res kaj videti. A čutil si pa Stanko že večkrat imenitne praživalce: kolikor-krat si imel namreč grižo, tolikokrat je zajedala tvoje črevesje dankina menja-č i c a (Amoeba coli). Da pa postaneš tudi ti, Vladi, deležen teh prirodnih dobrot, si imel predlanskim v svoji krvi veliko število praživalic mr z 1 i č n i c (Haemamoe-ba), ki so besno napadale in razdevale tvoje krvne stanice, ko te je mektala zdaj mrzlica, potem pa zopet kuhala vročina. A hvala Bogu, naš junak je odbil vse mrzlične napade.
Še o m e h o v c i h naj rečem katero? Že večkrat smo bili doli pri malem studencu, ki ima tako počasen tek po travniku, da se komaj, komaj opazi.«
Stanko: »Tisto vodico imaš v mislih, kajne, ki je časih po vrhu kar na gosto pokrita s povodno lečo?«
Ciril: »Ravno to. In po teh nežnih rastlinicah visi spodaj, zlasti na prisojnih krajih vse polno mehovcev, naših čudovitih zelenih trdoživov (Hydra viridis). Prinesli jih bomo z lečo vred v steklenici domov in opazovali zložno njihovo življenje na našem oknu. Živalca sama je grozno enostavna: majhna cevčica kakor iz gumi-lastike, z enim koncem pripeta na rastlino,
z drugim, ki ga obkroža po 6—12 nitek-lovk, pa moleč v vodo.
Krasni pa so mehovci, ki živijo v morju; že ob avstrijski obali lahko opazujemo razne morske klobuke, Aurelijo, Tiaro, Obelijo, Aequorejo in druge. Prelepi mehovci so morske vetrnice, ki krasijo s svojimi pestrimi cvetastimi oblikami morska tla; najimenitnejši mehovci pa so kameneni koraljniki, ki so nam ustvarili s svojim apnenastim ogrodjem velikanska koraljišča, cele otoke, da, cela pogorja, n. pr. severne in južne Apne-niške Alpe.«
Oče: »Stanko ti bo gotovo hvaležen za lepa pojasnila, kakor sva ti tudi midva z Vladijem. Zelo me veseli, da se zanimaš tudi za drobno življenje v vodni kapljici, ki kaže dostikrat dobroto in modrost našega Stvarnika v še lepši luči kakor kit v morju in slon v pragozdu. Da vam bodo moje besede o razvoju paleozoičnega živalstva popolnoma jasne, mi je treba povedati kaj malega še o ramenonožcih, morskih lilijah in glavonožcih. Seveda je gola beseda le slab čopič za slikanje takih nam splošno tujih živali, ki bivajo zvečine v morju. Zato si bomo o priliki ogledali glavne zastopnike teh debel v deželnem muzeju, dobro pa je, če večkrat ogledujete barvane slike teh živali v raznih knjigah, n. pr. velikem Brehmu.
Če si hočete predstavljati ramenonožca, zmislite se le na našega slikarskega š k r ž k a ali pa na brezzobko, ki živita po naših rekah in potokih, pa tudi po stoječih vodah. Dočim pa krijeta škržkovo telo dve lupini od desne in leve strani, so zavarovani le v morju živeči ramenonožci z lupinama od spredaj in zadaj, na trebušn' in hrbtni strani.
Bodečega morskega ježka ali morsko zvezdo ste najbrže že videli, posušena seveda; kakor ta dva tako so tudi morske lilije iglokožci, ki pa žive danes le še v večjih morskih globočinah in polagoma izumirajo.
Glavonožci pa so čudne morske prikazni, ne polži in ne školjke, pa vendar
mehkužci, ki imajo večjo ali manjšo apne-nasto lupino, ki ste jo imeli že večkrat v rokah kot »prašek za zobe«, zmleto seveda. Če greste v Trst ali druga primorska mestc, dobite za malo vinarjev praženo
lepo opisuje prof. E. Fraas v svoji knjižici »Razvoj zemlje in njenih prebivalcev«.
Evo vam najprej tabele, ki kaže, kako so bile razširjene živali in rastline v posameznih formacijah ali tvorbah po zemlji!
Živalstvo
Rasilir.stvo
o c > ~
>N cd
d, O GO ^
o «*■» a
c«
o
Q) N
IS* o
•S >
~ N
O o
» O O
o s; s
^ n n ^ m «
a
>
o
‘E ^
o S
00 O'
o ^ o
«00 d.
o
>N
o
c
o
>
a
O
O N n
£
-o
o
o
v
>
o
o
(Sl
o
a o a ^ •3
i! 11
2 Q O. O. s}< m vo oo o o •—
»—< *—«	CNfN
O
C
a>
S
G)
C/3
C/D
► .2 £ 2 &> o C ® U O ^ >y
(N ro	ir»	o
(N M N CN M
1 " f Kvartar	
2 = l Tercijar	
3 -S	Kreda
* t	Jura
5 S.	Trias
6	Perm
7 S	Karbon
8 “	Devon
9 "	Silur
GO 10	Kambrij
11	Pravek
j
Razvoj živalstva in rastlinstva v predzgodovinskem času.
sipo (Sepia), ki vam bo šla izvrstno v slast kot tečen glavonožec avstrijske Adrije.«
Ciril: »Če so v različnih vekovih izumirale in nastajale vedno nove vrste živali in rastlin, si je ta razvoj zelo težko predstavljati ter si zapomniti posamezne stopinje ali faze tega razvoja.«
Oče: »Zelo res je, kar praviš. Da vam pa vse to olajšam in oslajšam, vam hočem podati najprej pregledno tabelo, ki vam kot nekaka trenotna fotografija pokaže z enim mahom ves razvoj; dalje vam tudi ne bom opisaval podrobno vseh živalic in rastlin, ki so živele in se veselile v kaki formaciji, ampak zadostujejo naj vam nekake splošne pokrajinske slike za daljše dobe, ki združujejo v sebi najvažnejše živalske in rastlinske tipe (značilne prikazni) svojega časa, in ki nam jih tako
Iz te tabele lahko takoj uvidite n. pr., da so živele enostaničnice ali praži v a 1 i c e sicer v vseh dobah, a največ vrst živi v sedanjem novejšem času. Isto velja za s p u ž v e ali gobe in črve. K o -raljnjakov je bilo v starem kambriju razmeroma še malo, od silura pa gori do tercijara več, a danes jih je največ. Drugačno sliko pa kažejo morske lilije; že v kambriju se nahajajo, a v siluru in devonu bujno vzcveto, na to pa vedno bolj po-jemaijo in v naših dneh jih je manj, nego jih je bilo kedaj poprej. Ravno tako, samo da narobe obrnjena je podoba razvoja morskih ježkov; s silurom ugledajo beli dan, v kolikor ga je sploh mogoče videti na morskem dnu, so do triadne tvorbe nekako zadovoljni sami s seboj, nato pa se jim zahoče po imperializmu (samovladarstvu) v
1 OS
globočinah, ki ga do naših dni tudi vedno bolj širijo. Bolj čudna je usoda glavo-n o ž c e v (morskih sip); prikažejo se že prve dneve živalskega raja na zemlji, narastejo v silurju, omahujejo v svoji mogočnosti, pa zopet dvigajo glavo v triasu in juri, da zavzamejo v tercijami in novejši dobi skromnejše mesto, ki jim pristoji. Kar velja za nižje vrste živali, to se razvidi tudi za višje živali in rastline: ribe nastopajo že zelo zarana, v silurju, pozneje v ogleni tvorbi dvoživke in plazilci, nekateri sesalci
že v triadni formaciji, a prve ptice najdemo v jura-tvorbi. In dočim naletimo na prve 1 i s t o v c e šele v kredi, se srečavamo z golosemenskimi strožnjaki že v ruskem permu, praproti in preslice pa so gledale dogodke pradavnih silurskih tisočletij.«
Stanko: »Kako čudovito preprost je vendar tak-le grafičen naris, a vendar kako poln jasnosti in življenja navzlic navidezno mrtvim črtam, ki ga tvorijo. A zdaj, ljubi oče, nam opišite kako pokrajino iz starih
časov, kakor si jo naj predstavljamo na podlagi izkopanih okamenin. Prav težko že čakam na tako sliko.«
Oče: »Pa se zamislimo v življenje naše zemlje obdevonskem času. Pred nami valovi neznano široko morje, ki pa nima globočin, kot jih imajo modema morja (največja globočina Jadranskega morja — 1000 metrov, Črnega 1870, Sredozemskega 4000, Indijskega 6205, Atlantskega 8341 in Tihega ali Velikega oceana 8960 m). Tu in tam kipe iz morja otoki, ki imajo že precej raz-
vito rastlinstvo. Po plitčinah poganja vse polno alg, ki spominjajo na današnje halu-ge, po otokih pa se bohotno šopirijo kot drevesa velike praproti, n. pr. arhe-opteris in sfenopteris, razne preslice, kot n. pr. kalamarje in anularije, in lisičje k i, kakor luskavec ali lepidodendron, s katerimi bomo imeli v ogleni tvorbi opraviti mnogo več. Gotovo vas zanima tudi dejstvo, da nahajamo že v škotskem (se-verno-angleškem) in irskem silurju pre-važno gorivo antracit, nastalo najbrže
Bramba pristanišča pred podmorskimi čolni v tej vojni.
iz velike množine halug; poleg apnenastih alg ali sifonej sta se veselili v silurju življenja tudi dve kopni praproti, rodea in sfenopteris. V kambriju pa je krila morsko grez prav na gosto najstarejša nam znana rastlina, alga oldhamija, konopčasta rastlina, ki se je delila viličasto, kakor bela omela.«
Ciril: »Da je moralo biti rastlinstvo že precej od začetka živalskega življenja bujno razvito, sem skoro prepričan; vsaj je danes rastlinje podlaga za vse živalstvo in ali imamo vzrok misliti, da je bilo nekdaj drugače?«
Oče: »Nimamo ga. A zares bujno je bilo življenje, ki je utripalo v devonskem morju ali bolje rečeno na njegovem dnu, kajti večina živali je ali prirasla na skalovje ali pa lazi okoli, le majhna manjšina plava veselo po vodi. Na tleh vidimo najprej obličaste kamne, ki pa rasto venomer: koraljnjak stromatopora s sedlastimi sta-nicami je; vsak brezlični kamen je kolonija (naselbina) tisočev in tisočev mikro-skopično majhnih polipov ali trdoživnja-kov, ki sedijo v drobnih luknjicah samo-tvorjenega kamna ter raztezajo kot prežalo morsko cvetje svoje lovčice po hrani.«
Stanko: »Odkodi imajo vendar tako nežne živalce čudno ime .trdoživnjaki', ki ga nosi tudi naš sivi trdoživ v potoku?«
Gospod učitelj: »Odtod, ker je resnično čudno dejstvo, da lahko razrežeš 1 cm dolgo živalco na kolikor kosov hočeš, ne poginejo ti, marveč iz vsakega kosca naraste zopet nova žival.«
Stanko: »Kaj takega pa še ne! Ali jih je takih ptičev-feniksov živelo še več v stari paleozoični dobi?«
Oče: »Pa še koliko! Cela koraljišča, ki jih poznano iz češkega, šleskega in štajerskega (Alpe) devona, nam pričajo, kako neverjetne množice teh živalic so morale živeti že v starih časih. Čašasta kora 1 j a ciatofilum in mehurjasta kora 1 j a cistifilum spominjajo po svojem značaju že na prave koraljnjake, čudno pa nas dime sicer tako brhka »p a p u -
časta školjka« kalceola s svojim tujskim obrazom; koralja sama je sicer ustvarjena zelo pravilno, a njeno stanovanje je učenjakom belilo in mešalo glave: obstoji namreč iz sprednjega dela papuče ali copate, ki ga zapira prav natančno ličen pokrovec, odtod njeno znanstveno ime Calceola sandalina, to je mali čeveljc s podplatom. V silurski tvorbi pa so igrali na prvi klarinet »popisani kamni« ali graptolitje, ki so bili najbrže koraljnjaki, spominjajoči na moderno (današnje) morsko pero (Pennatula), a nam niso zapustili živih potomcev, dasi so si postavili v graptolitskem Skrilavcu mogočen spomenik, ki daleč prekaša sloviti monument pri Lipskem, ki so ga odkrili 1. 1913. v spomin na bitko narodov 1813.«
Vladi: »Morske lilije ste tudi imenovali med živalimi starega paleozoika, ljubi oče.«
G. učitelj: »Prav imaš, sinko. Morske lilije sestavljajo v devonskem morju bujne gozdove, ki so prospevali tako bohotno, da so ustvarjale njihove razpadajoče čaše in peclji mnogo metrov debele plasti krinoidnega apnenika (krinoideje so morske lilije). Starodavnih c i s t i d e j z okroglim ali kolutastim telesom in slabo razvitimi rameni, pokrite z mnogoštevilnimi ploščicami, ki so živele v spodnjem (zgodnjem) silurju, ne opazimo več, zato pa toliko več (230 vrst) prelepih cipresa-stih in čašastih morskih lilij (Cupressocrinus in Poteriocrinus), ki so dosegle v poznem silurju že vrhunec svoje slave. Izmed iglokožceiv vidimo tu in tam tudi redkega morskega ježka in kak kačji rep ali ofiuro (morska zvezda), kako menjavata prostor s svojimi sesalnimi noži-cami.«
Stanko: »Tudi glavonožci in rameno-nožci se postavljajo v najstarejših treh tvorbah s prilično debelimi črtami na naši grafični tabeli; najbrž so govorili važno besedo o morski politiki tedanjega časa?«
Oče: »Ko gledam v duhu devonsko morje, vidim plavati po vodi številne lupinaste sipe navtolide (brodnike) s po-
polnoma ravnimi lupinami; to so premo-rožci (ortoceras); z njimi se skuša »škofova palica« (lituites), ki je samo na zadnjem koncu nekoliko zakrivljena. Cirtoceras (zakrivljeni rog) in vrčasti askoceras lazita s kačastimi lovkami počasi po tleh z glavo navzdol, z lupino in telesom navzgor, zato glavonožci. A v devonu glorija glavonožcev že močno potemneva. Le pomislite, otroci: V silurju nastopa brodnik kot nov člen živalskega sveta, in sicer takoj s cesarskim pompom, v nič manj nego 1800 različnih vrstah! V gornjih plasteh iste tvorbe doseže tudi svoj vrhunec, a potem gre od veka do veka vedno bolj rakovo pot. Premorožci, ki so jih izkopali na Švedskem, so bili po 1 in pol do 2 m dolgi. V devonskem morju pa stopi na mesto brodnikov že nov red: a m o n i t j e, katerih prva zastopnika sta g o n i a t i t in k 1 i m e n i j a. Le-tej so bile najbolj povšeči pokrajine sedanje južno-zapadne Anglije; belgijsko-nemško Porenje in pa — čujte! — okolica1 Gradca na Štajerskem, kjer so nekdaj prebivali samo naši slovenski pradedje. Kaj da je bilo lepim kli-menijam tako povšeči pri nas, še ni nikdo razložil.
Tudi školjkam podobni ramenonožci so važni prebivalci devonskega morja. Izmed 1400 vrst te tvorbe vidimo s p i r i -f e r j a (zavojenosca), kako se pritrja s svilnatimi nitimi bisovnicami kljunati del lupine navzdol, na kamenje.«
Vladi: »Odkodi pa ima ime zavoje-noseč ta lepa živalca, oče?«
Gospod učitelj; »Kakor vsi ramenonožci ima tudi spirifer dve lupini, hrbtno in trebušno, znotraj pa nosi še dva hežna, apnenčasta zavoja ali spirali, na katerih so pritrjene škrge, ki niso niti noge, niti ramena, vsled česar je ime .ramenonožec’ popolnoma napačno izumljeno. Razen spi-riferja vidimo še sovino glavo ali stringocefala, poleg njega pa še cele druge družine ortidov (400 vrst), spiriferidov in terebratulidov, ki so oživljali v orjaških množicah posebno silurska morja, v katerih jih ni bilo nič manj kot 2600 vrst. Do-
čim so njihove lupine iz apnenca in imajo na robeh zobce, s katerimi se zaklepajo, je pa večina kambrijskih ramenonožcev brez zobcev in njihove lupine so rožene. Častitljivi so ti podaniki kambrijskega sveta, ker so nam dali najstarejšo okamenino ali fosil, komaj 1 cm dolgo rjasto 1 i n g u 1 e 1 o (jeziček), zanimivo toliko bolj, ker se je ohranilo par oblik te prastare živalske skupine do današnjih dni skoro brez izpre-membe v morju, n. pr. jezikovka (lingula) v Indijskem oceanu. V devonskem morju se ne manjka1 praživalic, n. pr. radiolarij, povsodi tiče školjke v mehkem blatu in veslarijo zložno morski polži-škrgarji. A njih število ne pomenja nič, ako ga primerjamo z velikaši starega paleozoiškega morja, s troloputci ali trilobiti. Povsodi vidiš te čudne uganjke, ki jih ne premore več moderno morje, deloma plavajoče, ali lazeče po dnu ali zvite v klop-čič kot ježe.«
Stanko: »Zakaj pa so nadeli tem .desetim bratom' iz živalstva ime troloputci?«
Oče: »Te rakom podobne živali so se delile po dolgem in poprečno v po tri dele, zato nosijo po pravici svoj priimek. A četudi živi v devonskem morju še 200 vrsta, vendar peša njihovo gospostvo v morju, kar vam postane takoj jasno, ako izveste, da je živelo že v kambriju izmed 700 znanih živalskih vrst celih 300 vrst trilobitov, od malega 2 mm dolgega paglavčka a g -n o s t e k a (neznančka) pa do */2 m dolgega Goljata češkega čudaka para-doksida; še bolj pa so se čutili troloputci za ,Herrenvolk' v silurskem morju, v katerem živi do 1600 vrst raznih velikanov iz družin azafa, fakopsa, dalmanita, dej-fona in drugih. Nekateri imajo velike, iz več stotin majhnih leč sestavljene oči, drugi pa so bili popolni slepci. Kot skrluparji ali košarji so nosili večinoma viteške oklepe na glavi in repu, med njimi pa gibljive obroče srednjega trupa, da so< se mogli zvijati zavoljo varnosti pred požrešnimi sovražniki navtilidi (brodniki), ki so prežali nanje od vseh plati. Izmed silurskih tro-loputcev so v devonskem morju še pri
polni moči evripteridi (širokrilci) in s 1 i m o n i j e , ki so po svoji obliki in velikosti (do 2 m dolžine) prištevati pač med najbolj čudne klativiteze izmed brezvre-tenčarjev. Na koncu telesa nosijo nekako želo ali ost, poleg dveh velikih sestavljenih očes imajo še dvoje enostavnih, na spodnji strani pa šest parov nog, od katerih je en par pretvorjen v krepke veslalke, le angleški k r e 1 j u t e c (pterigot) ima na prvem paru nog močne klešče, rep pa je loputast.«
Ciril: »Tudi ribe bi bili že lahko lovili na trnek ob devonskem obrežju, kaj ne, oče?«
Gospod učitelj: »To veselje bi vam privoščil iz srca, a kopati se v devonskem morju bi vam ne bil nikoli svetoval. Zakaj v njem je mrgolelo skoro gotovo morskih somov, katerih hrustančasta ogrodja se nam sicer žal niso ohranila, zato pa tem več grozdih zob iz žrela in krepkih bodic iz njihovih plavuti. Toliko lepše vam pa slika domišljija čudaške ribe-oklop-n j a č e (plakoderme) in pa s ki e n o -
1	u s k a v k e (ganoide) devonskega morja. Sicer res nastopajo ribe že v poznem si-lurju, a le kot redki gostje; v devonu pa posvetijo nenadoma kot blisk na temnem morskem nebu s skoro stotino vrsta. Med nežnimi halugami se motovili na pol plavajoč, na pol plazeč čudaška p t e r i h t i s (krilata riba) in nerodna kokosteja (krog in krog okostenela), nad njima pa se ziblje v prečudni lahkotnosti medu-z i t, krasni morski klobuk kot starodaven Zeppelin, ki se posmehuje nerodnim tedanjim ribjim avtomobilom naših oklopnjač.«
Vladi:	»O k 1 o p n j a č e so vendar
naše velike, z mogočnimi jeklenimi ploščami obite bojne ladje, kako pridejo starodavne ribe do tako imenitnega imena?«
Oče: »Z večjo pravico nego si misliš. Ali ne poznaš pregovora: Kdor prej pride, prej melje? In ribe-oklopnjače so nosile mogočne k o s t e n e oklepe na glavi in prednjem telesu stotisoč let poprej, nego se je moglo sanjati kakemu človeku o naših avstrijskih oklopnicah, angleških drednau-
tih in nemških podmorskih U-čolnih. Ladjetesarski inženirji se pridejo lahko res k devonskim ribam učit, kako se varno zavaruje oklopnica: dočim ima c e f a 1 -a s p i s (glavooklopnica) samo glavo zavarovano z velikim, polkrožnim oklopom, krijeta pri peraspidi dve veliki, izbočeni ploči glavo in trup od zgoraj in spodaj, pri pterihtidahpa obstoji glavni in telesni oklep iz večjega števila majhnih, trdno skupaj zloženih in z zvezdami okrašenih pločic, zadnji del trupa pa krijejo pri vseh sklenaste (iz steklovine) luske. Kakor tiči rak-samotarec z mehkim zadkom v izpraznjeni lupini polža voleka (murex), tako so bile najbrže tudi devonske oklopnjače zarite z zadnjim telesom v pesek in blato, kjer so prežale na svoj plen; vsaj rijejo naši jadranski jesetri še danes kot nekdanje ribe na podoben način po blatu in v obojih se pretaka sorodna kri.
Pa tudi prave ribe že vidimo plavati v devonskem morju. Knez Holoptihij (Ho-loptichius nobilissimus) je ime temu sorodniku modernih belug in jesetrov, ki se potikajo po Črnem morju in Atlantskem oceanu in dobavljajo zapravljivemu svetu dragoceni kaviar (ikre), pa tudi dobro meso in ribji klej. Od naših navadnih rib se loči Holoptihij (popolna č o p o p 1 u t a) v tem, da ima čopaste plavuti, kakor novodobne sklenoluskavke, ima pa tudi on prevlečene luske z blestečim ganoinom, okost-nica pa je še hrustančasta,
S to ribo smo prišli do viškaj devonskega življenja, kajti o dvoživkah še ni duha, ne sluha, kakor tudi o plazilcih ne.«
Ciril: »Prelepa hvala vam, ljubi oče, za ta interesantni vpogled v davne čase življenja na naši zemlji, o katerem se nam do danes ni niti sanjalo.«
Vladi: »Iz srca se pridružujeva Cirilovi zahvali tudi midva s Stankom, dasi si ne moreva prikriti, da nama je bilo nekako tesno pri srcu, ko svai imela pred očmi vedno in vedno le skrivnostno vodovje morja, ki mu nisva vajena.«
Oče: »Le potolažite se, ljubi moji. Godi se vam pač podobno, kakor se je
godilo slavnemu Kolumbu, ko se je vozil po brezkončnem morju, nekega jutra pa nenadoma zagledal kopno zemljo, otoček, ki mu je dal v solzah hvaležnosti do Boga ime ,San Salvador' (Sv. Odrešenik). Nič bolje nego vam se je godilo in se še godi tudi slovitim zemljeslovcem, predno prispo preko prvih treh nevljudnih paleozoiških tvorb do karbona (oglene tvorbe). Poslušajte le, kako govori geolog Fraas, varuh prirodoznanskega muzeja v Štutgartu: ,Kakor mornar, ki je, vozil tedne in tedne po morski tišini, zavriska ob pogledu na
kopno zemljo, tako tudi zemljeslovec, kadar se prekoplje skozi silur in devon, te tvorbe neskončno širokega pramorja gori do oglene formacije. Zemlja, suha zemlja! uka radostno. Četudi je ob bregovih še polno močvirij in barja, vendar je vetsel, ker ve, da bo našel poleg morskih tudi lepo število kopnih usedlin z njihovimi okameninami, in »razlika vedno mika«.’ Kopne rastline in živali suhe zemlje nam pokaže naš nadaljnji panorama (razgled), kajti prišli smo do vrat kraljestva črnega premoga.«
||IIII||!IIIII1|!IIIII|||IIIII||||IIII|||!IIII||||IIII||||IIII||||IIII||||IIII||||IIII!|||IIII|J||III!||||IIII!|||IIII||||IIII||||IIII||1IIIII||||IIII!|||1II|||||1II||||||II||||||II||||||II|||||||1||||||II||||||II||||||II||||||II||||1I!|||||||||||||||II!1||||||I1|
PAVEL PERKO: KAPRICE.
Študija.
Ko je prinesel skledo na mizo, se je zganilo tam ob peči, in glava, drobna in neznatna kakor otroška, se je pomolila izza vzglavja:
»Ali je kuhaho, Andrej?«
»Je. Močnati riž sem napravil.«
»Ah prav je ... Močnati riž tako rada jem —«
Hvaležen pogled je šel preko blazine do Andreja, ki je bil tako dober in potrpežljiv, da je celo kuhal, ah, in to že poldrugo leto, namesto nje ...
»Kako se mučiš, Andrej. .. Celo kuhati moraš, ker sem bolna.«
To je bilo vselej, kadar je skuhal in prinesel na mizo.
»In tako si se navadil kuhati! Močnati riž skuhaš celo bolje, kot sem ga jaz ali kot ga je Marica.«
Tudi to je bilo vselej, kadar je, prinesel na mizo. In vendar je vedel, da bo navzlic temu komaj pokusila. Zadnje čase je jedla komaj toliko, da se je preživela.
»Oh, zakaj ni več Marice! Potem bi ti vsaj kuhati ne bilo treba, Andrej.«
Glas ji je bil tih in slaboten. Ali je bilo res, ali se je le zdelo: zadnje dni je prišlo v glas nekaj piskajočega in tenko hripavega ... Tako barvo baje dobi glas jetičnih,
kadar jim gre proti koncu ... Vselej, kadar je izpregovorila, je poslušal pozorno.
»Oh, Andrej, zakaj je ni; zakaj je ni?«
»Ivana, ne toži, ne toži vedno o Marici! Saj veš, da lahko kuham. Kaj bi tisto! Ko zopet ozdraviš, potem boš pa zopet ti. Naj kuha že ta ali oni, da je le skuhano.«
»To že, to že —« ji je piskalo; in kašelj je naletaval, da so se solzile oči, »pa vendar, Andrej... Ti bi lahko šival in s šivanjem zaslužil —«
»Saj tako tudi šivam. Ali ne šivam? Kaj me neki zamudi, če skuham parkrat na dan; saj kuham itak le zase. Ti, Ivana, tako ne ješ, da bi bilo imena vredno.«
Hotela je ugovarjati, pa kašelj ji je vzel besedo. Moral ji je pomagati, da se je sklonila na vzglavju. Sunkoma se je oddihala. Ob senci se je pokazalo par žil in žilic, v katerih je kljuvalo in utripalo ... Suha in neznatna je bila že od nekdaj; bolezen jo je posušila docela. To je bila le še koža, ki je pokrivala kosti na obrazu. In še koža je bila malone prozorna. Sedaj in sedaj bo ostala le še lobanja, mala in neznatna — kakor je bilo vse na njej majhno in neznatno . ..
In vendar: v to se, ni mogel zamisliti, da bi umrla ... Da bi je več ne bilo tam ob
peči in da bi se nikdar več ne dvignilo, ko bi prinesel jed na mizo . . . Tako se je bil privadil njene nadložnosti, da bi se mu zdela izba gola in pusta brez nje ...
»Ali je bolje, Ivana?«
»Bolje —« je rekla z oddihom. Zdelalo jo je. Z zaprtimi očmi mu je slonela ob roki.
»Sedaj boš jedla, jeli?«
»Andrej, ne morem.«
Saj je vedel! Kakor vselej!
»Pa vendar, Ivana! Nekoliko bi se prisilila. Vsa boš oslabela!«
Nič ni pomagalo. Niti dotaknila se ni jedi. In vendar od zjutraj ni bila še pokusila kaj gorkega!
Oči je imela zaprte; obraz ji je bil bled in skoro mrtvaški... Da ni gibala z ustnicami, bi jo bil imel za mrtvo.
»Andrej, zakaj sva jo pustila od hiše?« je šepetala komaj slišno.
»Koga sva pustila od hiše?«
»Marico. — In Matiju sva jo dala .. . Ali ne veš, da jo tepe?«
Ob zadnjih besedah je odprla oči in ga pogledala: pol v prepričanju, pol v strahu in negotovosti.
»Kdo jo tepe? In koga? Ivana, kaj vendar govoriš?«
»Kdo jo tepe? Ali ne veš, da jo Matija tepe? Marico!«
Dvignila se je napol in plašno pogledala po kotih. Potem mu je skrivnostno pošepnila:
»Marico tepe! In takemu sva jo dala, Andrej! Pomisli, ali ni bilo greh, da sva mu jo dala?«
Tedaj pa je šlo Andreju preko obraza kakor razumevanje ... Ih vzdihnil je, in nekaj kakor solza se mu je stisnilo skozi trepalnice,..
»In kje si izvedela, da jo tepe?«
»O,« je hitela, »dobro vem, da jo tepe. Ti morebiti ne verjameš, ker si neverjeten. A vendar, meni se je sanjalo, da jo tepe in jo res . . . Pomisli, Andrej: on tak velikan, ona pa kakor pišče nasproti njemu ... Pa jo tepe! Uboga revica! Zakaj sva jo dala Matiju?«
Bila je v ognju. Prav kakor vselej, kadar jo je napadla kaprica. In kaprica je bila to, in nič drugega! Kot že tolikokrat! Dobro jo je poznal! Kaj je ne bi!
»Ivana, morebiti se pa motiš,« ji je ugovarjal; toda rahlo in od daleč ...
»Kaj? Motim? 0 ne, Andrej, ne motim se,« je hitela v navdušenju. Kašelj ji je ustavil besedo.
»Pomisli Ivana, še oni teden sem bil tam; saj veš, ko sem nesel obleko Matiju. In Marica me je spremila do Lazov in še pri odhodu je rekla, da je Matija miren, in da je dober do nje.«
»Seve, seve, ker noče izdati. Jaz pa vem drugače . .. Andrej, jaz pa vem, da je reva pri njem, in da si domov želi; samo povedati noče!«
»Meniš?«
»O res, Andrej! Res! O —!«
Da, da! To je bila kaprica! In zopet bo najbolje, da ji ne ugovarja. O, dobro ve, kako je treba! Pritrjevati ji mora; tako od daleč in tako napol... To ji polagoma zaobrne misel, in potem je zopet mir za nekaj časa ... 0, poznal jo je! To je bila njena bolezen, njena nadloga!
»Zato pa, Andrej,« je nadaljevala, »kaj ne, tepsti je ne pustiva?«
»Tepsti je ne pustiva!« je pritrdil.
»Zato pa mora domov,« je povzela živahno.
»Domov?« se je začudil Andrej. Pa že v naslednjem se je spomnil, da se ne sme čuditi. ..
»Seve,« ji je pritrdil, »če jo tepe, potem naj pride domov.«
Za hip jo je osupnilo. Zakaj ji ne ugovarja? Saj bi ji vendar moral ugovarjati!
»In pri nama bo,« je povzela, »in bo kuhala, ker ti, Andrej, imaš svojega dela dovolj!«
»Jaz lahko kuham, ker sem zdrav. A ti si bolna in bi potrebovala njene postrežbe ...«
»Ne, ne!« je hitela, »zame je dobro tako .. , Zavoljo nje mi je — zavoljo Marice, ker jo tepe ... Ali ni to grozno, Andrej? On tak junak, ona pa . . .«
»Ona je slabotna, to je res. Bila je taka že izmlada ... Sedaj pa, Ivana, sedi in jej. Počakaj, da ti pomorem.«
Prijel jo je z obema rokama in jo dvignil do vzglavja kakor otroka. Vselej, kadar jo je dvignil, je bila lažja in neznat-nejša. Enkrat, tako je mislil, se mu bo teh par koščic sesulo v rokah in potem... Potem bo ostal sam samcat v vsej veliki hiši ponoči in podnevi. ..
»Ali zakaj ne ješ, Ivana?«
»Ne morem ... Ne morem,« je stokala in lezla na kup.
Zaskrbelo ga je, kaj če jo je prijelo zaresno? In sedaj, ko ji ni bil še niti dopovedal, kako je z njo in njenimi kapricami ... Namenil se je bil, da ji enkrat pove naravnost, kako ji on pritrjuje samo navidezno in kako ga to prav za prav peče, ker mu je, kot bi jo varal... Njo, ki je že itak vsa revna in nadložna .. . Olajšal bi si
—	se mu je zdelo — njo pa bi morebiti iz-modrilo in navedlo na boljše ...
»Ivana, ali grem po Osredkarico, da bo pri tebi?«
»Ni treba. Samo trudna sem.«
Zaprla je oči in zopet je dihala mirno in enakomerno. Bila je pač trudna in potrebovala je počitka. 0, taki napadi so jo zdelali vselej.
Sedel je k stroju in začel šivati.
O, te kaprice! Koliko in kako čudnih je že imela. Kaj ji že ni vse hodilo na mar glede Marice!
Ko je bila Marica stara komaj šestnajst let, že jo je bila hotela spraviti v samostan. Po vsej sili! Ni si dala' dopovedati, da je dekle še premlado ter se1 še ne more, reči, ali ima poklic ali ne. No, ko je začel siliti tudi on — na videz seve! — tedaj se je oklenila dekleta, češ da ga ne pusti... Ko je bilo dekle za možitev in je bil Matija človek kakor nalašč, ga je Ivana odbijala prav zato, ker se ga Marica ni branila in ker je bil tudi on za Matija. Kakor hitro pa je začel hvaliti Petrona iz Suše, ki se je tudi ponujal Marici, tako hitro je izpre-menila misel in se zavzela za Matija ... Smešno. Ko sta Matija in Marica dobila
prvo punco in so jo krstili za Rozalo, jo je to hudo razburilo. Z vso silo je hotela, da naj gre in jih pregovori, da izpremenijo ime v Emerencijano. Prav takrat je brala v življenju svetnikov o Emerencijani. Pa je vedel, kako bi čudno bilo, ako bi sedaj po krstu hodili okrog gospodov in izpreminjali ime. Potem: da je ime tako, da bi ga ljudje niti izgovarjati ne znali ter bi ga pačili po svoje. Ko vse to ni nič pomagalo, se je navidezno vdal in hvalil Emerencijano. To je izdalo. Emerencijana je bila pozabljena ...
Tako je šlo že od nekdaj. Poznal jo je. Bila je kot otrok. In kot z otrokom je bilo trebai ravnati ž njo.
O, tako se je bil privadil njenih kapric, da bi se bil čudil, ko bi bilo minulo pol leta brez kake posebnosti...
»Andrej!«
Vstal je in stopil do postelje.
»Andrej, ti jo moraš rešiti! Obljubi mi, da mu jo vzameš in jo pripelješ domov.«
Dvignila se je na vzglavju in ga gledala iskreno in proseče.
»Kaj pa, če je Matija ne bo pustil?« je ugovarjal.
»Kako da ne?« se je čudila. »Zakaj bi je ne pustil, ker jo mora!«
»Matija je močan, to veš; jaz pa —«
»O, nič ne skrbi, Andrej!« ga je tolažila, »takole naredi in vse bo šlo gladko. Poslušaj me, Andrej. Ali poslušaš?«
Sklonila se je više, da ga je videla v obraz, če jo posluša. Andrej je poslušal.
»Andrej, jaz sem vse natanko premislila ... Ti prideš do hiše in vstopiš... Ali si razumel?«
»Da. Ko pridem do hiše, vstopim —«
»Ne, ne!« je hitela, ker se je domislila boljšega. »Vstopiti ne smeš! V veži pred vrati postoj in poslušaj. In ko boš slišal, da jo pretepava in bo Marica na pomoč vpila ... Ali slišiš, Andrej?«
»Slišim. Le povej.«
»Ko bo Marica na pomoč vpila, tedaj
odpreš in — in 0, to je hudo Andrej,
da sva mu jo dala! Zakaj sva mu jo dala?«
Pokrila si je obraz z rokama in zajokala.
»Ivana, prosim te, pusti take misli, ki te samo vznemirjajo.. . Ne skrbi za to, saj storim, kakor boš hotela. Samo pomiri se.«
Polagoma se je umirila. —
»Potem. — Kaj sem že hotela reči? — Da, Andrej... Potem stopiš noter, jo pri-meš za roko in jo odpelješ ... Veš: to ga bo iznenadilo tako, da si ne bo upal braniti ... In ko bi hotel braniti, tedaj mu poveš, da si ga sam zalotil, ko jo je pretepa-val, in da boš lahko pričal in prisegel zoper njega. To ga bo potrlo in ... Andrej, ali ne bo dobro tako?«
Pogledala ga je kakor v zmagoslavju. Dvoje rdečih peg se je pokazalo na licih in obraz ji je bil mlajši in živahnejši.
»To je vse dobro, Ivana; samo utrudila si se. Ali bi ne zaspala nekoliko, da se odpočiješ?«
»Kje? Kako?« je ugovarjala in se čudila, da sedaj govori o spanju, ko je vendar treba misliti na Marico.
»Pa vendar —. Ivana, poskusi...«
»Ne, ne! Andrej, poslušaj me! Potem jo odpelješ. Drugi dan pa pošljeva voznika, da pripelje njeno skrinjo, obleko, posodo ... Vse, vse, kar sva ji bila dala za doto. — Jeli, Andrej?«
»Seveda. Troha je najboljši voznik.«
»Troha —?«
»Troha! Najboljše konje ima. V Lukovici je kupil novo kobilo, lepo in močno ... In pa trezen človek je Troha in rad gre in ne ugovarja —«
»Rad gre in ne ugovarja —« je ponavljala za njim. Nekaj jo je medlo in motilo ...
»Dve besedi mu rečem in takoj bo voljan ... Toda Ivana, riž bo mrzel. Ali bi ne pokusila nekoliko?«
Povesila je glavo ter čudno hitro utihnila. Tok misli se ji je bil pretrgal... In to jo je zmedlo! — Kaj je že prav za prav hotela? O čem je že bilo govorjenje? — Trudila se je, da se domisli, a se ni mogla. Hotela je leči nazaj; a ker je Andrej le ponujal skledo, je vzela žlico in zajela parkrat. Ni šlo.
Andrej je odnesel skledo in sedel k stroju.
»Potem bo Marica kuhala in ti postregla,« je začel Andrej. »Za take reči je ženska ustvarjena, in zna vse bolj kakor moški.«
»0 Andrej, ne govori tega! Ti mi po-strežeš, da mi bolje ne moreš. In tudi skuhaš dobro. Samo jaz sem slabotna in betežna ...«
»Kuhal bi še. Le kruh peči: to je bolj žensko opravilo. In ravno sedaj — Ivana
—	bi bilo treba zamesiti in za peko pripraviti ... Če pa pride Marica, potem je to kakor nalašč ...«
Gledala ga je začudeno. Kaj govori, o čemer ga prav za prav niti ne razume! Da bi Marica pekla? Ko že šest let ni! Ali se ne bi ljudje čudili, ko bi jo videli — ? Ko je že šest let niso!
»Troha ima pa tudi vozove, za to« — je pravil Andrej. »Tisti tajselj z zelenimi legnarji, ki ga mu je izdelal Karlinovec ... Na tak voz se naloži kot bi naložil na va-gon —«
Ah, o čem danes Andrej govori! O vozovih, o vagonih . .. Kako da je prišel na to misel? Ali nista poprej govorila vse kaj drugega? Kaj sta že govorila? Ko bi se le domisliti mogla!
»Andrej, o čem sva govorila poprej? Tako sem pozabljiva.«
»I —! 0 Marici!«
»O Marici? Je že res! O Marici!«
Za hip je hotela oživeti; toda Andrej je ni pustil do besede.
»Na tak voz — povem ti, Ivana — bi se lahko naložila cela bala!«
»Cela bala — cela bala ...«
Kako je to čudno, da govori Andrej o vozovih in o bali,
»In bova naložila omaro: tisto, ki jo je bil naredil Valentin iz Kranjega brda. Tisto postavimo zopet tjale k oknu, kot je stala tiste dni pred poroko. Tam ob oknu naj stoji; prostor ima in podala se bo, ker je kot prazen in dolgočasen . ..«
Sedaj ga je razumela. 0 Maričini omari govori. Ah da! Če bi prišla Marica domov, bi prišla ž njo tudi omara; tista, ki jo je bil naredil Valentin iz Kranjega brda. In tam
v kotu naj bi stala, ker je kot prazen in dolgočasen ...
»Andrej, ti praviš, da je kot prazen in dolgočasen... Pa je pripraven, kadar koga strižeš! Zato ker je pri oknu.«
»Saj strižem lahko tudi pri mizi, — Potem pa: njena posteljna oprava! — Ali še veš, Ivana, kako lepo posteljno opravo je imela? Odeja iz rdečega tibeta, ki je bila rahla in voljna, a težka obenem. Pa deset parov rjuh iz domačega platna, ki sta ga
bi bilo enkrat še tega konec! — Kaj, ko bi jutri res stopil k Matiju in Marici ter jima povedal. .. Potem bi prišli vsi trije in ji dopovedali rahlo in obzirno ... kdo ve: morebiti bi jo ozdravili za vedno?!
»Andrej, zakaj tako hitiš?«
Glas ji je bil mrtev in slaboten; malodušnost in strah sta trepetala v njem ... O, čisto kakor vselej!
»Ta jopič moram izgotoviti Ogradar-jevemu; saj veš, da je priganjal že pred
Samostan Klosterneuburg.
bili napredli tisto zimo pred poroko. — Tista odeja, gorka in voljna, bi bila zate kakor nalašč ...
»Zame, Andrej, je dobra tale. Mraz mi ni; saj je pri peči. — Ah, Andrej; kako sem jaz trudna, trudna ...«
Obrnila se je k peči in je zatisnila oči. Utrudilo jo je govorjenje; saj to je hotel. Zaspi naj, da se odpočije; ko se prebudi, bo drugačna ,.,
Zopet mu je bilo laže; ker šlo je po načrtu, kakor vselej ... Le ko bi se mu reva ne smilila! Da jo mora tolažiti takole ■— takole po ovinkih ... O te kaprice! Da
tednom. Ko pojdem k Trohu, ga mu ponesem z eno potjo —«
»Po kaj pojdeš k Trohu, Andrej?«
»I — da naprosim za voz!«
»Za kakšen voz, Andrej?«
»Ali nisva rekla, da bo Troha vozil Maričino omaro?«
»Ah, se že spomnim, Andrej! Toda —.
O,	kako sem jaz pozabljiva!«
Z obema rokama si je zakrila obraz in se obrnila k peči, da bi jokala. ..
»Čemu jokaš, Ivana? Ali se nisva zmenila, da pojdem po Marico?«
»Zakaj pojdeš po Marico?«
»I — če jo tepe ...«
»Kdo jo tepe? Ah, Andrej, saj jo .. . Saj je pa morda ne tepe! Meni se zdi, da je ne tepe...«
Bila je bleda ko smrt. Ob sencih je utripalo; krog ustnic se je zategnilo ob vsakem dihu. Bilo je, da jo umori, če se kako ne zaobrne. —
Tako jo je zdelalo vselej. Do onemoglosti jo je utrudilo, predno se je zaobrnila misel. O, to je bilo hudo!
»Ivana —!«
Ni se premaknila. Niti oči ni odprla.
»Ivana, jaz grem po Osredkarico. In potem stopim do Matija in —«
V	hipu mu je prišla misel, da bi pustil Osredkarico pri njej, sam pa bi pohitel še ta večer do Matija in mu razložil, kako in kaj...
Pograbil je klobuk in hitel proti vratom.
Ko je pritisnil na kljuko, se je bolestno zganilo tam ob peči.
»Andrej! Slišiš, Andrej?«
Glas je bil zopet naraven. Tudi v obrazu je bilo videti več življenja.
»Andrej, prosim te, ne hodi! Saj Matija
—	o — Matija je dober človek ... Kako da sem mogla to misliti! Matija je ne tepe!«
Oči so se ji orosile, in dvoje rok, suhih in slabotnih, se je stegovalo naproti, kakor da ga hočejo zadržati...
»Saj ne grem, Ivana! Saj sedaj je vse dobro!«
In bilo je tako kakor vselej. Drugi dan je bila zopet pametna in dovzetna. Sedela je na postelji in brala; pa tako mirno in tako tiho, da je komaj vedel, da je pri hiši. Le v lica je bila bledejša. In pa iz oči ni hotelo izginiti nekaj, kar je spominjalo na včerajšnjo zmedenost. To znamenje v očeh je podržalo včasih po cele dneve, preden se je izgubilo popolnoma ... In v takem stanju: ali je mogel z besedo na dan? To bi jo potrlo in vznemirilo do nevarnosti! — Ne, tega bi ne zmogel za nobeno ceno!
|iiiiii||iiiii|||iiiii||||iiiii||iiiiii||iiiiii||iiiii||||iiii||iiiiii|||iiiiii||iiiiii||inii|||iiMi||||iiii|||iiiiii||iiiii|||iiiii|||iiiii||||iiiii||iiiii||||iiii|||iiiii|||iiiin||iiiii||||iiii||||iiiii||iiiii|||iiiiii|||iiii||;iiiii|||iiiii|[|iiiii||;inu:|
FR. OMERZA: L.431. PR. KR. IN L. 1916. PO KR.
(Tukidides, II. 34—47.)
Tu ga (Hektorja) obkolijo žene in tekajo hčere
Trojancev,
vse ga vprašujejo vprek po stričnikih, bratih,
sinovih
in po soprogih preljubih. A vsaki po vrsti je rekel: »Moli k bogovomi« Saj mnogim je bila usojena
žalost.
Svetovna vojska! Koga ne pretrese ta beseda, če pomisli, koliko gorja je že zanesla v marsikatero hišo, koliko grenkih solz je že iztisnila iz marsikaterega ljubečega očesa, ki ne vidi več svojega dragega! Odšel je, a ne pride več. Kot da opeva sedanje gorje, ti sežejo globoko v srce besede Ajshilove, ko govori v Agamemnonu zbor o trojanski vojski:
Kar mož iz grške zčmlje sploh odšl6 je v boj, ni hiše, ldhko pravim, kjer ni žalosti, a bol ta v srcu tli sam6.
K 6 g a tja si poslal, veš; toda mesto junakov vrne vrč in pepel nazaj v hišo zopet se vsako.
Menjalec kruti Ares — ne zlata — teles,
ki tehtnico drži u boju suličnem,
sorodnikom iz Ilija
odpošlje vroč, t e ž d k pepel,
za mnoge grenkih vir solza,
ko vrne prah namesto mož
in z njim napolni vrč k r a s a n.
Oni tam okrog zida v grobu zemlje trojanske mirno spijo, mladostni cvet, v zemlji tuji zmagalci.
Ali se ti ne zdi, da od izbruha vojske sem traja le e n dan — vseh vernih duš dan? Z žalostjo nas navdaja misel, koliko mladih življenj je že pogubil nenasitni Ares; toda zavest, da so padli ti mladeniči in možje kot junaki, da so padli za domo-
vino, nam slajša gorje, da razumemo besede:
Za dom umreti slast je, velika čast.
Zamislimo se nazaj za približno 2000 let! Zima 1. 431. pr. Kr. r. se, je začela v Atenah. Po mestu se vije dolga vrsta voz in ljudi, ki jih spremljajo. Veličasten pogreb vidiš pred seboj, pogreb junakov, ki so padli v prvem letu peloponeške vojske. Na desetih vozovih se pelje deset okrašenih zabojev iz cedrovega lesa — za vsak okraj ena velika krsta — v katerih počivajo kosti padlih junakov posameznih rodov. Kako da pri zadnjem — enajstem — vozu najbolj ihtijo mlade žene, jokajo majhni otroci? Ta krsta je — prazna. Tudi možje teh žen, tudi očetje teh otrok so padli za dom, a njihovih teles niso mogli najti na bojnem polju. Med spremljevalci tega tužnega obhoda zagledaš meščane in tujce, a največ je moških. Od ženskega spola so se udeležile izprevoda samo sorodnice umrlih.
Vozovi se ustavijo na najlepšem kraju predmestja, ki se imenuje Keramejkos. Sami grobovi, tu posamezni, tam skupni. Radovedno se oziraš okrog, kje imajo skuDni grob hrabri maratonski junaki. Zastonj ga iščeš. Te so namreč proslavili na poseben način, da počivajo tam, kjer so padli. Na obeh straneh pokopališča vodi široka cesta. Na severnem koncu pred akademijo, v kateri je učil pozneje Platon, leži simbol demokratije — grob mož, ki so umorili tirane. Krste vzamejo z voz in jih polože v skupni grob, kraj večnega počitka.
Ljudstvo se vrača domov. Toda glej, ne gre po isti poti, kakor je prišlo. Proti severu hiti, h koncu pokopališča. Čemu neki to? Zdaj šele zagledaš tam v kotu lesen oder. Izmed množice stopi nekdo na vzvišen prostor. Kdo je to, vprašaš, ki hoče v tako resnem trenutku govoriti pred toliko množico, da potolaži potrta srca zapuščenih vdov, obriše grenke solze ljubečim materam? Preriješ se skozi gnečo, da bi slišal natanko vsako besedo tega velikana. Govornik se obrne na množico. »Perikles, Pe-
rikles!« gre od ust do ust. Poslušajva ga tudi midva!
»Kdor je že pred menoj na tem mestu govoril, je navadno hvalil moža, ki je javnemu pogrebu pridružil še slavnostni govor. Kajti lepo je govoriti v proslavo junakov, ki so žrtvovali življenje v boju. Meni se pa zdi, da zadostuje, če se d e -j a n s k o počaste možje, ki so dejanski pokazali svoje vrline, kot je danes uredila država pri tem slovesnem pogrebu. Nikakor pa ni prav, da se sodijo zasluge m n o -g i h po tem, kako eden govornik govori, dobro ali slabeje. Kajti težko je primerno govoriti, ko mu že to ni lahko, prepričati poslušalce, da so njegova izvajanja resnična. Kdor je bil namreč sam priča dogodkov in govornika dobrohotno posluša, pravi lahko sam pri sebi, da je govor v marsičem pomanjkljiv v primeri s tem, kar on želi in ve; kdor pa stvari sam ne pozna, meni iz zavisti, da govornik pretirava, kadar sliši kaj takega, kar presega njegovo naravo. Dokler namreč misli, da bi tudi sam mogel kaj takega storiti, kar sliši, tako dolgo še lahko prenaša, da govornik druge hvali; ako pa le malo več pove, se jim že vzbuja zavist in ne verjamejo. Ker se je pa zdela ta naprava našim prednikom dobra, se je moram tudi jaz držati. Skušal bom pa, da kolikor mogoče ugodim vsakemu izmed vas, kakor želite in pričakujete.
Začnem najprej z našimi predniki. Dolžnost naša je namreč in spodobi se, da jih ob tej priliki počastimo s tem, da se jih spominjamo. Bivajo namreč še vedno v isti deželi v svojih potomcih, ki so jim jo izročili po svoji hrabrosti svobodno, kot je ostala še do danes. Ti so res vredni hvale, a še veliko večje naši očetje. Kajti koliko truda jih je stalo, da so povečali oblast, ki so jo prejeli od svojih prednikov, do tega obsega, kot so jo nam zapustili! Še bolj okrepili smo jo pa mi sami, možje nekako srednje starosti, ki smo preskrbeli državi vsega, da zadošča vsem potrebam v vojni in v miru. Vendar posameznih vojnih činov, ki so nam to vse pridobili, bodisi da smo
mi sami, bodisi naši očetje naval barbar-cev ali Grkov hrabro odbili, ne maram na dolgo razlagati, ker vam je to itak znano. Pokazati pa hočem, po čem smo hrepeneli, kako smo živeli, kako mislili in delali, da smo dosegli toliko veličino. Nato preidem na stvar samo, da proslavim padle junake. Zdi se mi namreč v teh razmerah primerno
0 tem govoriti tudi zato, ker je koristno, da slišijo to vsi, domačini in tujci.
Naša ustava je namreč taka, da ne posnemamo zakonov sosednjih držav, ampak smo prej m i marsikomu za zgled, kakor da bi se ravnali po drugih. Imenuje se sicer
1 j u d o vlada, ker ni v rokah le nekaterih izvoljenih, ampak v rokah večine državljanov, a zaradi tega ni nihče izključen od javnega življenja. Po postavah uživa vsakdo v svojih zasebnih zadevah enake pravice, glede časti v javnem življenju pa ni toliko merodajno strankarstvo kot sposobnost; vsak velja toliko, kolikor se ravno odlikuje po kaki posebni zmožnosti. Da je kdo reven, to ni nikaka ovira, da se ne bi mogel povzpeti više, če le more koristiti državi. Kakor ravnamo svobodno v javnem življenju, taki smo tudi v medsebojnem navadnem občevanju. Če kdo iz lahkoživnosti prekrši red, se ne jezimo nanj in ne kažemo obraza, ki sicer ne kaznuje, a je za bližnjega dokaj nadležen. Toda dasi v zasebnem življenju tako popustljivo občujemo med seboj, ne prelamljamo jaVnih odredb, predvsem iz nravnega strahu ne, ko natanko poslušamo vsakokratne predstojnike in postave, zlasti one, ki so dane v korist državljanom, katerim se godi krivica, in one, ki sicer niso zapisane, a vendar osramote človeka, ki jih prestopi.
Pa tudi za duha smo poskrbeli, da se odpočije od dela. V javnosti prirejamo tekme in daritve, ki se vrste vsako leto ena za drugo, doma pa gledamo na lepo in dostojno opravo, kar razveseljuje dan za dnevom človeško srce in preganja otožnost. Vrhutega prihajajo k nam zaradi velikosti našega mesta iz vseh delov sveta vsakovrstne dobrine. Tako uživamo na enak na-
čin pridelke lastne dežele in drugih narodov.
Tudi v vojaškem oziru se odlikujemo pred svojimi nasprotniki. Naše mesto je vsakemu odprto. Nobenega tujca ne podimo iz mesta, da se pri nas kaj ne nauči ali kaj vidi, češ da se lahko sovražnik s tem okoristi, kar bi pri nas videl, ako mu ne prikrijemo. Prepričani smo namreč, da se ne pridobi pogum z različnimi pripravami in zvijačami, ampak da mora izvirati iz lastne duše, kadar je treba iti v boj. In pri vzgoji hlepijo drugi po tem, da skušajo že otrokom s trdo vajo vcepiti moškega duha; mi pa živimo bolj popustljivo, a vendar ne gremo z manjšim pogumom enakim sovražnim silam nasproti. Dokaz. Lacede-monci se niso upali priti s a m i z vojsko v našo deželo, ampak združeni z vsemi svojimi zavezniki; ako pa mi vderemo v sovražno zemljo, jih premagamo navadno brez težave v t u j i deželi, dasi se bojujejo za lastna ognjišča. In vendar ni še naša cela vojna sila nikdar stala pred nobenim sovražnikom, ker skrbimo hkrati za mornarico in pošiljamo tudi po kopnem v različne kraje oddelke svojih čet. Če se udarijo kdaj s takim oddelkom in ga premagajo, kriče na vse grlo: »V s e smo odbili«; če so pa poraženi, govore: »Cela armada nas je premagala.« Recimo, da gremo mi bolj nepremišljeno v boj in se nočemo ubijati s trdimi vajami, da izvira naša hrabrost bolj iz življenjske navade kakor iz zakonov, smo vendar mi boljši na tem, da se nočemo že naprej mučiti, ko nevarnosti še nikjer ni; če pride pa kdaj do tega, se pokaže, da nismo manj srčni kot oni, ki se neprenehoma trpinčijo. To je, zaradi česar zaluži mesto, da ga vsak občuduje, in še mnogo drugega.
Mi hrepenimo namreč po vsem lepem brez potrate, hrepenimo po izobrazbi duha brez pretiravanja. Denar imamo bolj zato, da se ob priliki kaj stori, kakor da se bahamo z njim. Da kdo svojo revščino prizna, ni sramotno, sramotneje je, če se iz nje z delom ne izkoplje. Mi skrbimo hkrati za domače in javne zadeve; in če se kdo
posveti drugim opravilom, pozna vendar prav dobro javno življenje. Samo pri Jias vlada prepričanje, da ni le miren oni državljan, ki se s tem nič ne peča, ampak da ni za nobeno rabo. In če sami kaj presojamo ali skušamo prav spoznati, ne mislimo, da je za kako podjetje škodljivo, če se prej o tem pogovorimo, ampak da je to škodljivo, če se prej ne poučimo natanko o stvari, preden kaj začnemo. Neko posebnost imamo torej v tem oziru, da isti, ki si upa kaj storiti, o podjetju tudi razmišlja; pri drugih pa rodi nevednost drznost, trezen preudarek pa strah. Po pravici smatramo one za najpogumnejše, ki prav natanko poznajo težave in veselje ter zaradi tega stoje trdno v nevarnostih.
Tudi glede dobrohotnosti se razlikujemo od večine drugih. Ne pridobivamo si namreč prijateljev s tem, da prejemamo od njih dobrote, ampak da jih deli-m o. Na boljšem je oni, ki drugemu uslugo stori, ker ohrani v prejemniku zaradi svoje dobrohotnosti čut dolžnosti. Kdor se pa čuti vezanega, je manj vdan, ker ve, če vrne prej mu izkazano dobroto, da se mu ne šteje za uslugo, ampak za dolžnost. In samo mi koristimo bližnjemu ne toliko zato, ker računamo na dobiček, ampak ker ljubimo svobodo.
Naj povem na kratko! Trdim, da so Atene šola za celo Grčijo. Zdi se mi, da se vsak iz tega središča zadostno izobrazi v najrazličnejših oblikah in na najbolj spreten in prijeten način. In da to ni le govoričenje, ampak dejanska resnica, to nam priča moč države sama, ki smo si jo pridobili na podlagi teh načel. Izkušnja nam namreč kaže, da je edino ona večja in močnejša kot vse drugo, kar se o nji govori, in edino ona ne da sovražniku povoda, da bi godrnjal, češ kakšni ljudje nam narejajo zlo, in tudi podložniku ne, da bi grajal, češ da ga nevredni ljudje vladajo. Mnogo jasnih dokazov za našo moč je že videl svet, katero bodo zdaj živeči in poznejši rodovi občudovali. Pri tem pa ne potrebujemo ni-kakega Homerja, da bi nas hvalil, ali koga drtigega, čigar pesmi sicer trenutno razve-
selijo uho, resnica pa pokaže, da je sloves onih del neresničen. Vsa morja in vse dežele morajo biti dostopne našemu pogumu in povsod postavimo vidne spominke svojih hudih in dobrih del. Taka je država, katere si niso dali ti-le iztrgati in so rajši zanjo dali življenje. In spodobi se, da je pripravljen zanjo trpeti tudi vsak izmed nas, ki smo še ostali.
To je torej vzrok, da sem dolgo govoril o državi, ker sem vam hotel pojasniti, da se bojujemo mi za čisto nekaj drugega kakor oni, ki ne morejo nič takega pokazati, in ker sem tako dobil dokaze, s katerimi jasno proslavim može, katerim govorim. In glejte, glavno sem s tem že povedal. Slavil sem namreč naše mesto, toda s to slavo so jo okrasile zasluge teh mož. In le malo je Grkov, pri katerih bi se tako natanko krila dejanja z besedami. Njihova junaška smrt mi jamči za to, da so bili hrabri, bodisi da je to prvi dokaz njihove hrabrosti, bodisi da so s tem zapečatili dolgo vrsto svojih hrabrih činov. Recimo, da je bil kdo v drugem oziru slabši; a vendar zahteva pravica, da se bolj vpošteva njihova hrabrost pred sovražniki v prid domovini. Ker so namreč slabo z dobrim izbrisali, so javnosti več koristili, kakor so s svojimi napakami v zasebnem življenju škodili. Ni ga med njimi, ki bi se bil rajši pokazal strahopetnega, da bi še dalje užival svoje bogastvo; ni ga, ki bi se bil umaknil nevarnosti v nadi, da še uide revščini in obogati. Ljubša kot vse to je bila zanje želja, da se maščujejo nad sovražniki. Ker so mislili, dai je to nevarnost, ki prinese najlepše plačilo, so se odločili zanjo, da se maščujejo, po onih dobrinah pa samo hrepene. Negotovo je sicer bilo, a upali so, da dosežejo uspeh; nalogo pa, ki so jo imeli pred seboj, so izvršili, zaupajoč na same sebe. In ker so menili, da je slavneje v nevarnosti braniti domovino in umreti, kakor popustiti in si rešiti življenje, so se ognili sramotilnemu govorjenju in svojo nalogo častno izvršili ter se v najkrajšem času ločili s sveta, bolj nestrpno pričakujoč kot boječ se, kaj da jim prinese usoda.
Ti so se torej izkazali može, ki so vredni države. Mi, ki smo ostali, moramo pa prositi, da bi bili bolj varni pred sovražniki, pogum pa se ne sme zmanjšati. Koliko da to koristi, tega ne glejte samo po besedah, ki vam jih kdo govori! Lahko bi vam namreč kdo na dolgo razlagal, koliko dobrega da ima to, če odbijemo sovražnika, ko to vendar sami dobro veste. Opazujte rajši moč države po dejanjih, ki jih kdo izvrši, in jo vzljubite! In kadar se vam zdi velika, pomislite, da je to delo mož, katere sta prevevala pogum in čast, ki niso samo spoznali, kaj je njihova dolžnost, ampak tudi s t o r i 1 i. In če se jim je kdaj tudi kak poizkus ponesrečil, vedite, da ni zato tudi mesta zapustila njihova hrabrost v nesreči, ampak so položili najlepši dar na oltar domovine v njen blagor; kajti dali so zanjo svoje življenje. In zato so prejeli ne-venljivo slavo in najveličastnejši grob. Ne mislim pa groba, v katerem počivajo njih telesa, ampak da ostane njihova slava v večnem spominu bodisi pri slavnostnih govorih, bodisi v dejanju kot bodrilni zgled. Kajti slavnih mož grob je cela zemlja. 0 njih slavi ne govori samo napis v domovini, ampak spomin na nje se ohrani brez črk tudi v tujih deželah pri vsakem človeku, in sicer ne toliko v zunanjem znamenju kakor v srcu. Te može zdaj vi posnemajte, in vedite, da obstoji prava sreča v prostosti, prostost pa v hrabrosti! Zato se nikar ne bojte nevarnosti vojske! Kdor bedno živi in nima nikakega upanja na boljšo bodočnost, tak človek ni zato upravičen, da ne gleda na svoje življenje, ampak veliko bolj oni, za katerega je še nevarnost, da se mu iz-prevrže sreča v nesrečo, in katerim grozi zlasti velika izprememba z ozirom na prejšnje življenje, ako jih zadene kaj hudega. Kdor ima namreč količkaj samozavesti in ponosa, za tega je strašhejše, če izgubi zaradi svoje bojazljivosti ugled pri ljudeh, kakor da umre brez bolečin, ko je močan in upa, da zmaga domovina.
Zato tudi vas, stariši teh junakov tukaj, ne pomilujem, ampak vas hočem rajši pobodriti. Zavedate se namreč, v kolikih
težavah so zrastli; toda srečen je, kdor tako častno umre, kakor so umrli ti, in kdor žaluje zaradi tako častne smrti, kakor žalujete vi. Le malo je ljudi, katerim je usojeno v življenju dokaj nesreče, a so užili tudi mnogo prave sreče. Težko je, vem, da ne bi žalovali za njimi, ker se boste nanje često spominjali, ko boste videli, da so drugi srečni, kakor ste se tudi vi nekoč s ponosom radovali. Marsikdo tarna, ker nima dobrot, ki jih ni nikoli užil; vam je pa hudo, da ste izgubili to, kar vam je sladilo življenje dan za dnem. Vztrajati morate in upati, ki ste še v primernih letih, da vam nakloni nebo druge otroke. Vam samim bo namreč to koristilo, ker boste pozabili tako na one, ki so padli, in tudi državi, da ne bo brez ljudi in brez potrebnega varstva. Pravično svetovati more namreč državi le tisti, ki žrtvuje tudi lastne otroke. Vi pa, ki ste že bolj v letih, vedite, da ste preživeli večji del svojega življenja v sreči. Ostane vam sicer le še malo let, toda slava padlih vam bo lajšala trpljenje. Kajti samo slava je neminljiva in v starosti ne razveseljuje človeka, kot trdijo nekateri, bogastvo ampak čast.
Vas pa, sinovi in bratje teh junakov, čaka težka naloga. Četudi zastavite vse svoje moči, ne boste njim enaki ampak mnogo slabši. Vsak, ki se spušča z drugim v boj, žanje zavist; kdor je pa umrl, temu je vsak naklonjen ih mu ne zavida. Ako se moram slednjič spomniti na kratko še naših vrlih žen, ki so zdaj vdove, povem to-le. Ako ne delate sramote svoji naravi, je vaša slava velika, zlasti za ono, o kateri se bodisi v dobrem ali slabem pomenu najmanj govori med možmi.
Povedal sem s tem vse, kar se mi je zdelo koristno. A ne samo v besedah, ampak tudi v dejanju smo že počastili padle junake deloma s tem, da smo jih pokopali, deloma bomo to storili s tem, da bo vzgajala njihove otroke v prihodnje na svoje stroške država, dokler ne postanejo polnoletni, da pokaže, kako koristen da je zanje same in za njihove otroke venec, ki so si ga pridobili v boju za domovino. Kjer Tiam-
reč čaka hrabrega junaka najlepše plačilo, tam so tudi državljani najboljši možje. Zdaj se pa razidite, ko ste se razjokali na grobu svojih dragih!«
Množica se vrača čez celo pokopališče in govori še enkrat zadnji pozdrav svojim rajnkim. Kaj si pa ti obstal in ne greš za Atenci? — Pokopališče je izginilo izpred tvojih oči, da, pokopališče atensko
s krasnimi spomeniki. A vendar je kraj, kjer stojiš, pokopališče, grozno, velikansko, svetovno. — Gorje! Da, to je peloponeška vojska 1. 1914. in 1915. in 1916. in . . . Kdaj boš, Perikles, spet vstal in govoril padlim junakom v slovo? Kdaj boš razveselil velo lice materino, kdaj otrl soIze mladi ženi, se usmilil nedolžnih otrok-sirot?
lllllll!llllllllllmilllllUII1IIIIIIIIIIIIUllllllMllllllllllllimlllllUlllllllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllHlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHillllllllllllMlllllllllllillllll!llllllllllMII|lllllllllllulll||l|llllllllllllilllllllllllllll
PROF. FR. OMERZA: HOMERJEVA ILIADA.
V. SPEV.	(Dalje.)
607. To govori, a Trojanci jim pridejo čisto že blizu.
Hektor pa dva zdaj moža, izurjena v boju, ubije, skup ki na enem sta vozu, Anhiala in pa Menesta.
Padla sta. Hudo za to Telamona je sinu, Ajantu.
Blizu pri njem pa obstane in sulico svetlo zažene,
Selaga sina zadene, Amfija, ki namreč je bival v Pajsu, na polju bogat in imetju; a kruta usoda sem ga privedla pomagat je Priamu in pa sinovom.
Tega zadene tedaj na pas Telamonovič Ajas, sulice ost dolgosenčne pri tem obtiči pa v trebuhu.
Zvrne bobneč se na tla. Ko Ajas pa svetli priteče, lepo da vzame opravo, kar vsuje se kopje Trojancev ostro, bleščeče na njega, a ščit mu prestreže ga mnogo.
Stopi na njega z nogo in bronasto kopje potegne vun iz mrliča, ne more pa drugega vzeti orožja lepega doli z ramen, ker kopja odganja ga toča.
Močne prestraši se brambe Trojancev, junaških vojnikov; kajti obilno in hrabro naproti stojijo mu s kopjem ter odpode ga od sebe, čeravno junak je bil velik, čuda močan in pa srčen; umakne se omahovaje.
627. Trudijo ti-le tako med boja se močnim vrvenjem.
Sin Heraklejev pa velik in mččen, Tlepolemos hrabri, pride po močni usodi k Sarpedonu, sličnemu bogu.
Ko pa gredoč si naproti do istega kraja dospeta, sin bojeviti in vnuk zbirajočega Zevsa oblake, prvi povzame besedo Tlepolemos božji ter pravi;
»Likijcev ti svetovalec, Sarpedon, kaj vendar te sili,
sem ko si prišel, da skrivaš kot mož neizkušen se v boju?
Laž je, če kdo govori, da Sarpedon je sin ščitonosca Zevsa, ker mnogo ti manjka, da one dosežeš junake,
Zevsa ki namreč sinovi so bili za prednikov naših.
Kakšen pa mož ti je bil, kot pravijo, Herakles močni, oče moj hrabri in vztrajni in v srčnosti levu podobni, semkaj ki prišel nekoč vsled konj je bil Laomed6nta z ladjami šestimi samo in z manjšim številom sovražnim, vendar je Ilion zrušil in ulice pustil sirote!
Ti pa si tak bojazljivec, vsled česar ti ginejo ljudstva.
Mislim, da tudi Trojancem le malo rešitve prineseš s tem, da si iz Likije prišel, čeravno ti moč je velika, temuč čez Hadova vrata odšel boš, ko jaz te premagam.«
647. Likijcev vodja, Sarpedon, nato mu odvrne ter pravi:
»Res, da razrušil je oni, Tlepolemos, Ilion sveti, vrli Laomedon sam po nespameti to je zakrivil; kajti hudo ga je kregal, ko oni mu dobro je storil, niti izročil ni konj, po katere od daleč je prišel.
Tebi pa jaz zatrjujem, da smrt te in črna usoda tukaj pripravljena čaka, da zmagan od mojega kopja slavo boš meni podelil, življenje pa H a d u konjiku.«
655. To govori mu Sarpedon, Tlepolemos dvigne pa kopje ostro jesena; in njima iz rok enočasno zletita sulici dolgi u zrak. In res ga zadene Sarpedon sredi u vrat, da predere ga sulica boli noseča; temna zagrne ga noč in zakrije oči mu za vedno.
Tudi Tlepolemos hkrati ga s sulico dolgo zadene v levo bedrišče in kopje drevi hrepeneče skoz nogo čisto ob kosti naprej, a pogina š e brani ga oče.
663. Božji tovariši torej Sarpedona sličnega bogu nesejo vunkaj iz bitke, teži ga pa sulica dolga, ker se mu vleče po tleh; a nikomur ne pride na misel v naglici, vun da potegne iz rane jesenovo kopje, sam da bi stopil na n6ge; tako so zamišljeni v delo.
Tam pa Tlepolema zopet Ahajci, možje z golenjaki, nesejo vunkaj iz bitke. Odisevs to božji zapazi; drzen njegov je pogum, razvname srce se mu drago.
Zdaj neodločen premišlja nekoliko v srcu in duši, sina naprej li preganja naj glasno grmečega Zevsa, množici naj li veliki med Likijci vzame življenje.
Ni pa usojeno bilo, da o n, velesrčni Odisevs, sina premočnega Zevsa bi s sulico ostro umoril; torej obrne pogum mu na Likijcev čete Atena.
Kojranos tukaj mu pade, Alastor in Hromios božji,
Halios dalje, Alk&ndros, Noemon in Prftanis slednjič.
Tukaj Odisevs bi božji bil Likijcev več še umoril,
Hektor da s čopastim šlemom in velik ga zdaj ne zagleda. Stopi skoz prve vrste z orožjem bleščečega brona, grozo Danajcem noseč. Sarpedona radost prevzame, ko ga zazre, da prihaja, ter žalostno pravi besedo:
»Ne me pustiti kot plen, Pridmovič, tukaj Danajcem, ampak pomagaj mi, prosiml Naj tudi potem mi u mestu vašem življenje ugasne, ker volja ni bila usode, vrnem da kdaj se domov v preljubo očetno deželo ženi predragi v veselje in z njo nedorastlemu sinčku.«
689. To govori, ne odvrne pa Hektor mu s čopastim šlemom, dalje kar mimo poskoči, ker strastno želi, da bi urno vrgel Argejce nazaj in mnogim ugrabil življenje.
Božji tovariši torej Sarpedona sličnega bogu tja položijo pod hrast ščitonosca Zevsa prekrasni.
Vunkaj potegne nato mu jesenovo kopje iz bedra Pelagon, močni junak, ki tovariš njegov je predragi.
Moč zapusti ga življenja, oči pa tema mu oblije.
Vendar pa zopet zavzdihne in severa krog pihljajoči dih ga poživlja, ko komaj lovi še življenja živilo.
699. Hektor z oklepom iz brona in Ares pritiska Argejce,
k ladijam vendar nikdar ne obrnejo črnim se v begu, niti naprej ne dreve, le nazaj se umikajo vedno v strahu seve, ko so čuli, da A r e s je sredi Trojancev. Komu najprvo tu vzel je in komu nazadnje opravo Hektor, Priamov sin, in Ares z oklepom iz brona?
Sličnemu bogu Tevtrantu, Orestu krotečemu konje, dalje Ojnomaju, Trehu, Ajtolije vrlemu borcu,
Helenu, Ojnopa sinu, Oresbiju s pločo bleščečo, v Hili ki bival je namreč in strašno drhtel po bogastvu, tik ob jezeru Kefisa; njegovi sosedje pa drugi bili so tam Bojočani na zemlji zelo rodovitni.
711. Ko pa zagleda tedaj beloroka boginja ju Hera,
v groznem da bojnem vrvenju ginejo njeni Argejci, koj se obrne k Ateni ter pravi krilate besede:
»Strašno gorje, nepremagana hči ščitonosca ti Zevsa!
Torej zaman je obljuba, ki dali smo jo Menelaju, dobro da zidano Trojo razruši, potem se pa vrne, ako pustimo, da Ares pogubno tako tu razsaja.
Hajdi, i midve tedaj za boj se pobrigajva silni!«
719. Pravi in njo sovooka boginja Atena uboga.
Hitro odide in konje napreže z zlatim načelkom Hera, odlična boginja in hčerka velikega Krona,
Heba na os pa železno na desni in levi ob vozu urno kolesi iz brona in prečkami osem natakne.
Zlat, neminljiv je kolesni obod in na vrhu oboda bronasti gor so obroči pritrjeni, čudo očesu, a iz srebra sta glavini, na koncih osi se vrteči.
Sedež na vozu pa ves je s srebrnim in zlatim jermenjem v krogu preprežen in dvojni okrog mu ročaj je ob strani; vun pa moli mu srebrno oje, na katerega koncu jarem krasan pritrdi iz zlata in na njega obesi krasen podpas iz zlata. Zdaj Hera pripelje pod jarem konje nato brzonoge, želeč si le bojnega klica.
Hči ščitonosca pa Zevsa medtem, bojevita Atena, v hiši očeta odloži obleko, ki prej jo je krila — stkala jo namreč je sama in vezela z rčko umetno — jopič obleče nato zbirajočega Zevsa oblake in se pripravi z orožjem za joka in stoka torišče.
Ščit na rameni si vrže, ki množica čopov krasi ga, grozni, okrog in okrog pa Beg na obodu se vije; gori je Kreg, gor Bran, gor strašni Napad je sovražni, gor je Gorgonina glava, ki glava je grozne pošasti, grozna, nad vse strahovita in znak žugajočega Zevsa. Štirigrebenasto dene, dvokrivno čelado na glavo, zlato, od stčtine mest okrašeno z bojevniki lepo.
Stopi z nogami na voz migljajoči in sulico prime težko, veliko in trdno, s katero kroti korenjaške vrste junakov, na nje če se Močnega hčerka razjari.
'748. Hera priganja jih z bičem, da urneje tekli bi konji.
Sama se vrata nebeška odpr6, kjer kraljujejo Hore; njim izročena je skrb za Olimp in velika nebesa, gosti oblak da potisnejo proč in nazaj ga zaprejo.
Tukaj zavijejo skozi z ostrogo spodbadani konji.
Zevsa od drugih bogov na strani dobita posebe gori na vrhu najvišjem med mnogimi griči Olimpa.
Konje ustavi tedaj beloroka tu Hera boginja,
Krona vsevišnjega sina povpraša nato ter mu pravi:
»Zevs, te ne zgrabi li jeza, kar Ares tu drzno počenja? Koliko ljudstvo in kako Ahajcev je vendar uničil zlobno, a v redu nikakor, a meni na žalost veliko; Kipris seve in Apolon pa vriskata tiho veselja, zver da poslala sta to, ki ji tuj je čut vsak za pravico. Bodeš razsrdil li, Zevs, se na mene, če Areja morda vunkaj iz boja naženem, ko šiba bo pela sramotno?«
764. Zevs zbirajoči oblake nato ji odvrne ter pravi:
»Dobro, spodbodi na njega mi plena delilko Ateno!
Ona navadno največkrat mu bridke bolesti prinese.«
767. Pravi in koj beloroka uboga boginja ga Hera.
Zdajci pa bič zavihti in konji letijo veselo
sredi po zraku med zemljo in zvezdnatim neba obokom.
Kolikor vidi oko v neskončnih daljavah ozračja,
mož ko iz stražnice gleda sedeč na morsko temino,
toliko zdaj, rezgetaje visoko, preskočijo konji.
Ko pa dospeta do Troje in rek žuborečih dvojice, kjer Simoenta vodovje združuje se in pa Skamandra, konje tu Hera ustavi, nato, beloroka boginja, in od voza jih izpreže ter v gosto jih meglo zavije;
Simois da pa prikliti za pašo ambrozije konjem.
Oni pa gresta, po hoji podobni boječim golobom, strastno po tem hrepeneč, da pomoreta četam Argejcev. Ko pa dospeta na kraj, kjer najbolj se hrabra večina brani okrog Diomeda, krotečega konje junaško, eden pri drugem kot levi, s surovim se mesom hraneči, al pa kot divji merjasci, ki nikdar jim moč ne odneha, tu beloroka zdaj Hera obstane in glasno zakliče,
Stentorju slična v obraz velesrčnemu, z bronastim glasom, močno ki kričal tako kot skupaj je petdeset drugih:
»Grda sramota, nečast, Argejci, vi lepe postave!
Dokler je božji junak še Ahilevs u vojsko zahajal, niso Trojanci prišli nikdar pred Dardanijska vra bilo jih namreč je strah pred sulico močno njegovo; zdaj se pa daleč bore že od mesta pri 1 a d i j a h votlih.«
792. Pravi in vsakemu moč in hrabrost u srcu zaneti.
K sinu Tideja nato odhiti sovooka Atena.
Njega, junaškega kneza, dobi, ko pri konjih in vozu rano hladi, ki s puščico zadal jo je PAndaros ostro.
Znoj nadleguje ga namreč, ko jermen tišči ga široki gor na zakroženem ščitu; boli ga, da roka omahne.
Jermen dvigaje z roko kri temnordečo si briše.
Jarma dotakne se konj ter pravi nato mu boginja:
»Malo podobnega sebi rodil te je Tfdevs resnično: Tidevs je majhen bil, vedi, glede na postavo, a vojnik, dasi kedaj sem branila, da naj se nikar ne bojuje, naj si ne išče odlik. In ko prišel nekoč od Ahajcev sam kot poslanec je v Tebe med množico celo Kadmejcev mirno pri mizi sedi naj v palači kot gost, sem velela; toda močan in pogumen junak, kot prej je že večkrat, mlade Kadmejce poziva na boj in povsod je zmagalec hitro in s pravo lahkoto, tako sem mu j a z pomagala.
Tebi pa vedno stojim ob strani, te varujem, ščitim ter dobrohotno velevam, da udari se v boju s Trojanci;
toda zalezla ti trudnost od bojnega hrupa je v ude, ali pa strah ti ne da bojazljivi. V prihodnje ti pravi nisi Tideja več sin, razumnega sina Ojneja.«
814. Zdaj pa odvrne nato Diomedes ji močni ter pravi:
»Dobro poznam te, boginja, o hči ščitonosca ti Zevsa, torej resnico povem radovoljno, ničesar ne skrivam.
Ni res, da strah bi ne dal bojazljivi mi al pa nevolja, ampak ukaz samo pomnim, ki ti si ga dala, boginja, naj se bogovom nesmrtnim nikar ne postavim po robu, drugim seveda; če pride pa Zevsova hči, Afrodita, semkaj med bojno vrvenje, naj ranim jo s sulico ostro.
To ti je vzrok, da umikam se sam in še drugim vrh tega vsem sem ukazal Argejcem, naj tukaj se zberejo skupaj;
A r e j a namreč spoznavam, da v boju kot kralj gospodari.«
825. Njemu odvrne nato sovooka boginja Atena;
»Čuj, Diomedes me dragi, ti ljubljenec mojega srca!
Areja nič se ne boj vsled tega in tudi nikogar, kar je nesmrtnih bogov; tako ti bom jaz pomagala.
Hajdi, na Areja najprej kopitaste konje obrni, njega od blizu zadeni, ne boj se pred Arejem silnim, zrelo hudobo, to divjo zverjo, ki zdaj grize zdaj liže.
Meni pred kratkim je namreč in Heri hinavsko govoril, v boju da stal bosTrojanci, pomagal pa bode Argejcem, zdaj se pa druži s T r o j a n c i, na te je pa čisto pozabil.«
835. Pravi in Stenela zdajci na zemljo iz voza porine z roko nazaj potegnivši, ki urno seveda odskoči.
Sama pa stopi na voz k Diomedu, drhteča boginja.
Hrastova os pa ječi in poka pod težkim bremenom; kajti pregrozno boginjo in prvega nosi junaka.
Bič sedaj vzame v roke in vajeti Palas Atena, hkrati na Areja najprej kopitaste konje obrne.
Ta Perifantu uprav velikemu jemlje orožje, hrabremu najbolj Ajtolcu, Ohesija krasnemu sinu.
Ares tedaj krvoželjni ga slači, a Palas Atena skrije se v Hada čelado, da močni je Ares ne vidi.
Brž ko pa Ares zazre, puguba ljudi, Diomeda, koj popusti Perifanta velikega ondi na mestu, kjer ga poprej je ubil in nit mu življenja pretrgal, stopi takoj Diomedu krotečemu konje naproti,
850. Ko pa gredoč si naproti do istega kraja dospeta, stegne se Ares najprvo čez vajeti konj in čez jarem s sulico bronasto, strastno želeč, da mu vzame življenje.
Kar jo zagrabi z rok6 sovooka boginja Atena, sune jo, vunkaj pod vozom da čisto zaman je zletela.
Zdaj Diomedes se nanj veleglasni zažene kot drugi s sulico bronasto burno in spod jo v lakotnico noter Palas Atena porine, kjer pas se ovija nad pločo.
Tu ga zadene in rani ter kožo mu belo raztrga.
Sulico vun spet potegne, a bronasti Ares zarjove,
kakor če tisoč devet al morda deset bi zavpilo
mož na sovražnika v boju, ko strašno začenja se klanje.
Groza prevzame Ahajce, prestrašijo vsi se Trojanci, močno tako ker zarjul je bil Ares, ki boj mu je hrana.
864. Kakor če temen se zrak od oblakov na zemljo razgrne, kadar po hudi vročini vihar se besneči pripravlja: tak se zazdi Diomedu junaškemu bronasti Ares, hkrati ko dvigne z oblaki se proti širokemu nebu.
Bliskoma pride do doma bogov, na višave olimpske, k Zevsu, Krona se sinu usede prav žalosten v srcu, kri mu pokaže nebeško, ki teče iz rane na zemljo, zraven pa milo mu toži ter pravi krilate besede:
»Zevs, te ne zgrabi li jeza, ko vidiš to drzno početje?
Da, pretrpeli resnično že vse smo najhujše bogovi,
eden ko drugega ščuva, ljudem da storimo uslugo.
Tebi nasprotni smo vsi, saj dekle nespametno tole
hči malopridna je tvoja, ki misli samo na krivico.
Kajti ostali vsi sploh, kar biva bogov na Olimpu, tebi pokorni so vedno in vsi se uklonemo tebi; nje pa ne karaš nikoli z besedo ne niti v dejanju, ampak dovoliš ji vse, ker oče si hčerki predrzni.
Ona Tideja je sina ošabnega zdaj, Diomeda, spravila, naj se bojuje z nesmrtnimi besno bogovi.
Kipra boginjo je ranil najprvo na roki pri členku, kmalu nato pa še name je skočil podoben božanstvu; toda noge so me urne odnesle pred njim, ker drugače dolgo trpel bi še b6li med groznimi kupi mrličev, ali pa, dasi še živ, nezmožen vsled kopja udarcev.«
888. Srepo pogleda ga Zevs zbirajoči oblake ter pravi:
»Stokati, Ares, pred mano nikar, ki zdaj grizeš zdaj ližeš!
Tebe sovražim nad vse, kar biva bogov na Olimpu, kajti le boji, prepir ti ugajajo vedno in vojske.
Silen tako si kot mati, neznosen, nikdar ne odnehaš,
Hera, ki jaz jo le težko z besedami morem krotiti; torej trpiš ti, kot mislim, to zlo le po njenem nasvetu. Tvojega vendar trpljenja prenašal več dolgo ne bodem; mojega namreč si roda, rodila te meni je mati.
Ko pa kdo drug od bogov bi rodil te, ki tak si predrznež, davno gotovo že globlje bi ležal kot divji Titani.«
899. To govori in ukaže Pajmonu, naj ga ozdravi.
Gori potrosi Paj6on mu bol tolažeča zdravila
in ga ozdravi, ker ni mu odločena smrtna usoda.
Mleko tekoče in belo sok smokvin naenkrat zasiri, naglo zelo pa strjuje okrog se, če z roko ga mešaš: silnega Areja torej tako on nenadno ozdravi.
Heba nato ga opere in v ljubko obleko obleče; h Krona se sinu usede, ponosen na svojo mogočnost.
907. Vrneta zopet nazaj se v palačo velikega Zevsa Hera argejska nato in Atena alalkomenejska,
Areja ko odvrnili, pogubo ljudi, sta od klanja.
(Dalje.)
V. HYBflŠEK: OČE radecki.
Maršal grof Radecki.
Oče našega junaka je bil Peter Evze-bij grof Radetzky, c. kr. komornik in stotnik. Mati pa mu je bila Marija Venancija Bechynka iz Lažan. Rojen je bil dne 2. novembra 1766. v Tfebnicich na Češkem, pri krstu mu je bilo dano ime Janez, Jožef, Vaclav, Anton, Frančišek, Karol. Komaj šest let star, je izgubil mater, ki ga je vzgajala zelo skrbno in pobožno. V šolo je hodil k očetom piaristom v Pragi, pozneje pa se je izobraževal v Terezijanišču v Brnu in nazadnje na Dunaju.
Iz tega časa se je ohranil dogodek, ki dobro označuje duha prihodnjega »rešitelja Avstrije«, katerega geslo je bilo: zvest Bogu — zvest cesarju in: katoličan in patriot.
Na Dunaju ga je namreč že čakal njegov prijatelj Edvard, sin domačega oskrbnika. Takoj prvo nedeljo sta se zmenila mladeniča, da si ogledata cesarsko mesto. Tu je rekel Radecki:	»Veš kaj, Edvard?
Najprej bova šla v cerkev sv. Štefana po starem pravilu: Z Bogom začni vsako delo; potem pa takoj v cesarski grad, da bova videla cesarja.«
Veličastna stolna cerkev s svojimi mnogimi oltarji je na oba mladeniča napravila mogočen vtis. Pokleknila sta pred podobo Matere božje in se priporočila njenemu varstvu, nato jo pa mahnila proti cesarskemu gradu, »gledat cesarja«.
1.	Radecki kot patriot.
Dne 1. avgusta 1784. je vstopil Radecki kot kadet v kirasirski polk št. 2, ki je bil takrat nastanjen v neznatnem ogrskem mestecu Gyongyos. Čez tri leta je postal mladi kadet že nadporočnik in se je udeležil pod Lacy-jem in Laudonom vojske proti Turkom (1788—1791). Kmalu potem je bil v Italiji, kjer se je kot ritmojster in ordo-nančni častnik generala Beaulieu-a zelo odlikoval (1794) in je kot major pri pionirskem polku imenitno kril armado, ko se je umikala pred Napoleonom. Ko je bil sklenjen mir v Campo-Formio (17. okt, 1797.), se je poročil Radecki v Gorici z grofico Strassoldo-Grafenberg. Iz tega zakona je bilo pet sinoiv in tri hčere.
V	koalicijski vojski, ki je kmalu potem izbruhnila (druga zavezna vojska proti Francozom 1799—1801), se je Radecki v Italiji tako odlikoval, da si ga je Melas izprosil za generalnega adjutanta s podpol-kovniško šaržo. In sedaj je naš junak hitro avanziral. Še 1. 1799., star komaj 33 let, je postal polkovnik in si zaslužil v bitki pri Hohenlindenu viteški križ reda Marije Terezije. L. 1805. je postal generalni major in brigadni poveljnik. Za izvrstne uspehe v vojski 1. 1809., ko je s svojim pogumom in odločnostjo rešil celo divizijo ujetništva, ga je imenoval nadvojvoda Karol v armad-
Rodbina Radeckih (češ. Radecky, sam se je podpisoval Radetzky) iz Radče na Češkem je zelo stara. Bili so to vladike (graščaki), pozneje grofi na gradu, h kateremu je spadala vas Radeč — sedanja Obora. Ob koncu XIV. stoletja so se odlikovali bratje Ctibor, Prech, Vaclav in Albert. Vaclav je bil imenovan 1. 1379. kanonikom v Pragi; hkrati je postal tudi upravitelj cerkve sv. Vida na Hradčanih, kamor je dal prenesti 1. 1396. ostanke sv. Vojteha.
nem povelju dne 27. maja feldmašallajt-nantom in mu podelil komanderski križec reda Marije Terezije. Tudi osvobodilna vojska, v kateri je bil Radecki šef generalnega štaba v armadi Schwarzenbergovi in se je odlikoval zlasti v bitki pri Hlumu (Kulm) na Češkem (29. in 30. avg.) in pri Lipskem (16.—19. okt. 1813.), mu je prinesla množico odlikovanj in redov. Prav posebno ga je cenil ruski car. Po dunajskem kongresu (1815) je bil poslan kot ka-valerijski divizijonar v Šopronj, 1. 1829. pa je bil imenovan za poveljnika trdnjave v Olomucu. V tej službi je že mislil stopiti v pokoj, a cesar mu je 1. 1831. poveril vrhovno poveljstvo v Lombardiji in Benečiji namesto odstopivšega Frimonta in ga o priliki svojega kronanja v Pragi imenoval feldmaršalom. Akoravno že 65 let star, se je lotil Radecki z mladeniško vnemo novega in težavnega dela ter se je uspešno boril nele v Lombardiji in Benečiji proti revolucionarjem in prostozidarjem z Mazzinijem na čelu, marveč tudi proti sardinskemu kralju Albertu. Znani so iz te dobe zlasti boji pri Sv. Luciji 6. maja in pri Custozi 25. julija 1848. Po pravici je pel Grillparzer o armadi 82 letnega vojskovodje: »V tvojem taboru je Avstrija.« Cesar Ferdinand je podelil takrat hrabremu in zmagovitemu junaku veliki križ reda Marije Terezije in car Nikolaj najvišji vojaški red sv. Jurija I. razreda. Tirolsko mu je poslalo častno puško, ki je bila že 1. 1809. v ognju na gori Isel.
Pa še enkrat je bila dana Radeckemu priložnost, da pokaže svoj talent in svoj pogum. L. 1849, je namreč odpovedal sardinski kralj premirje. Feldmaršal Radecki je šel sedaj z 80 tisoči vojakov proti sovražni armadi, ki je štela- 98 tisoč mož, in jo je po več zmagovitih bojih popolnoma] porazil v bitki pri Novari dne 23. marca.
Ves svet se je takrat začudil milim pogojem, katere je stavil zmagovalec pri sklepanju miru premaganemu sovražniku. Radecki sam je pisal o tej zadevi grofu Griinne sledeče: »Ako nisem gnal svojega nasprotnika do najhujšega, zgodilo se je to
zato, ker vem, da Bog više ceni zmernost, kakor zmagovalsko nadutost.«
Dne 22. avgusta so se morale vdati Benetke, katere so Avstrijci obstreljevali od 29. julija do 17. avgusta; v mestu je primanjkovalo vode in hrane, kolera pa je tako razsajala, da je nekatere dni umrlo po več sto ljudi. 30. avgusta je Radecki slovesno jezdil v mesto.
Po vseh teh slavnih vojskah je bil sivi maršal imenovan za generalnega guvernerja v vseh civilnih in vojaških zadevah v lombardsko-beneškem kraljestvu. Tudi to službo je opravljal v največjo zadovoljnost cesarjevo do 27. februarja 1857. Vsega skupaj se je udeležil Radecki 17 vojsk; odlikovan je bil z vsemi avstrijskimi in mnogimi redovi tujih držav in ostane vedno ponos avstrijske armade.
2.	Radecki kot katolik.
Radecki je bil tudi dober katolik: mož trdne vere in molitve, mož ljubezni do Boga in bližnjega. Vero je ohranil nele v času svojih študij, ampak tudi v vojaškem življenju; neustrašeno je kazal povsod svoje versko prepričanje. Zato je tudi skrbel, da so bili vsi njegovi otroci nele znanstveno, ampak tudi versko temeljito poučeni. Ravnotako je tudi kot vojskovodja polagal veliko važnost na spolnjevanje verskih dolžnosti. V tem oziru se je nekoč izrazil nasproti vojaškemu škofu:	»Zelo
rad vidim, ako se moji' vojaki oklepajo vere, kajti le vera jih more utrditi v strogem spolnjevanju njihovih dolžnosti, vzbuditi v njih vdanost v voljo Najvišjega in krotiti v njih prevratne ideje.« »Vojak,« je rekel dalje, »lahko vzdržuje zunanji red, toda, če nočemo, da se omajajo notranji temelji, mora nam pomagati moralna moč, namreč cerkev po duhovnikih. Duhovnik in vojak se morata vzajemno podpirati; vojak varuje materijelni, duhovnik pa moralni red. Oba spadata skupaj kakor telo in duša; oba sta obljubila strogo pokorščino, samozatajevanje in požrtvovalnost do smrti. Križ in meč sta glavni sredstvi našega časa.«
Radecki je bil dalje mož neomajnega upanja. To se posebno lepo, kaže v pismih, ki jih je pisal svoji hčeri Frideriki. L. 1847. je na primer pisal: »Zaupam v svojo staro srečo in v Boga, da me ne bo zapustil.« L. 1848.:	»Samo Bog more pomagati.«
»Človek je ustvarjen za delo in vsemogočni Bog ga ne zapusti.« »Bog nas ohrani in blagoslovi, to je moje geslo.« L. 1849.: »Čudovite reči se godijo na svetu in jasno je, da je Bog z nami.« L. 1855.: »Bo<g je dal, Bog je vzel, pa bo zopet vrnil. Mislite na svoje otroke in trdno zaupajte v Boga.«
To njegovo trdno upanje, v katerem je iskal pri Bogu pomoči v vseh zadevah, se je kazalo v goreči molitvi. Od svoje mladosti je bil maršal navajen biti vsako nedeljo in praznik pri sv. maši. Temu svojemu načelu je ostal zvest do svoje visoke starosti in v vseh razmerah: med grmenjem f topov ravno tako kakor v živahnem taborišču ali ob najnapornejšem stanovskem delu.
Posebno rad je molil rožni venec, ki ga je vedno nosil pri sebi. Ko je nekoč ho-, tel zajahati konja, se je skrbno oziral krog sebe, kakor da bi bil nekaj izgubil. Vsi so nehote začeli gledati in iskati po tleh in so zagledali slednjič rožni venec, katerega je maršal takoj ves vesel vtaknil v žep.
V	svoji dobrotljivosti je sivi vojskovodja rad dovolil vojakom, da so se smeli sprehajati v parku pri cesarskem gradu v Monzi. Nekega dne sedi maršal na kamniti klopi. Ko vidi, da prihaja nekaj vojakov proti njemu, vstane in gre drugam, da jih
ne spravi v zadrego. Naenkrat se pa obme in hiti nazaj h klopi, ki so jo zasedli vojaki. Od daleč že vidi, da si vojaki nekaj kažejo med seboj in delajo zaničljive opazke. Ko pride Radecki bliže, vstanejo vojaki in salutirajo, Maršal jih pa vpraša: »Fantje, čemu se pa tako smejete?« »Tu smo našli na klopi rožni venec. Tega vojaka bi radi poznali, ki moli rožni venec,«
»Dajte ga sem,« reče Radecki, »jaz sem ga pozabil tukaj.« — Na marših se je Radecki navadno vozil. Nekega dne bi moral odriniti glavni stan drugam. Vse je bilo že pripravljeno na odhod, samo njega je še manjkalo. Nihče ga ni videl in vse iskanje je bilo zaman. Slednjič ga najdejo — v kočiji. Šel je namreč že poprej v shrambo za vozove, se usedel v kočijo in zaspal. Zraven njega je ležal rožni venec. Radecki je tudi pred vsako bitko nagovoril vojake v verskem smislu in jih izpodbujal k zaupanju v Boga.
Ko se je maršalu Radeckemu odkril dne 24. aprila 1892. spomenik na Dunaju (prej »am Hof«, sedaj pred vojnim ministrstvom »am Stubenring«), je zapisal neki pisec sledeče resnične besede: »Že davno so minuli časi, ko so vojskovodje še zaupno molili k Bogu in nosili pri sebi rožni venec na svojih zmagepolnih pohodih. Seveda ne veže nobenega generala zapoved, da bi moral moliti rožni venec, toda strah božji in vera tudi še ni škodovala nobenemu generalu; nasprotno, prinesla je v marsikatero armado disciplino, navdušenje, hrabrost in največjo požrtvovalnost.«	(Konec)
JOS. LAVTIŽAR: POT NA MALTO.
(Dalje.)
3.	Na Toskanskem.
S tovarišem sva si naročila ob osmih zjutraj izvožčka, ki je došel s svojo vprego ob določeni uri pred hotel Brun v Bologni ter je naju peljal na kolodvor. Blizu Bologne se vzdiguje grič, ki mu pravijo Mon-te della Guardia. Na vrhu stoji cerkev Madonna di San Luca, znana italijanska božja pot. Dolgo časa smo se peljali ob vznožju tega griča in dospeli naposled pod Apenine. Poznalo se je, da so tu utrjeni kraji, neke male trdnjave, ki naj bi zadrževale sovražnika v prodiranju proti Bologni. Železnica se drži ves čas vode Reno ter se vzpenja skozi gorsko puščavo vedno više tako dolgo, da doseže na postaji Pracchia vrh apeninskega prehoda. Tu nas je obdajal divji planinski svet, poln skalovja in nizkega grmičja, po prepadih pa je ležal še sneg. Ko smo se nagnili z gorovja navzdol, se je vrstilo mnogo predorov, v katerih nas je moril hud dim, ki ga tudi pri zaprtih oknih ni bilo mogoče pregnati. Toda okolica je dobila takoj drugo podobo. Prestavljeni smo bili, da smo komaj vedeli kdaj, v gorko južno podnebje. V nižavi so se jele prikazovati toskanske pokrajine in po mnogih ovinkih je dospel vlak v mesto Pistoja, obdano s starinskim zidovjem v podobi čveterokota. Od tu je šla vožnja po obljudeni ravnini, zasajeni z oljkami, cipresami, pinijami in vsakovrstnim sadnim drevjem. Kmalu smo se ustavili v Florenci.
Ni ga popotnika, ki bi se tukaj ne oglasil vsaj za nekaj časa, ker je Florenca glede umetnostnih zakladov prva za Rimom. Pa tudi v naravnem oziru je lepa s svojo divno lego na obeh straneh reke Arno.
Kdor bi hotel v Florenci študirati umetnine, naj si vzame dopust za daljšo dobo. To ni mesto, da bii šel dvakrat gor in dol, potem pa naprej. Tukaj je toliko znamenitosti, da jih ni mogoče pregledati v nekaterih dneh. Ker nisem prišel v Flo-
renco učit se slikarstva ali kiparstva, še manj pa ocenjevat ondotnih umetnih zakladov, za kar mora človek imeti strokovno izobrazbo, sem se zadovoljil z dvema dnevoma. In kar tukaj pišem, je le poročilo osebnega pomena, ali kakor pravi Du-noyer: »Je ne propose rien, je n'empose rien: je expose.«
Prvo, na kar so me opozorile oči, je bil marmor, raznobarven, zbrušen, dragocen marmor. Po cerkvah ne boš dobil izlepa kaj lesenega; še klopi niso lesene, ker jih ni. Nadškofijska stolnica z imenom »la Cattedrala di Santa Maria del Fiore« je okrašena s samim leskečim se marmorjem ne samo znotraj, temveč tudi zunaj. Vse vnanje stene cerkve in zvonika so od vrha do tal obložene ž njim. To je »unicum« na svetu. Ako vpoštevamo, da je stolnica 169 metrov dolga, zvonik pa 84 metrov visok, si lahko predstavljamo, koliko marmorja se je potrebovalo za pokritje takih prostorov. Čeprav imajo na Laškem dosti kamenolomov ter so kararski celo v obliž-ju Florence, vendar se človeku vsiljuje misel, da je tukaj bolj delovala želja po slavi nego potreba. Pesimist bi celo trdil, da je bolj vplivala »gloria mei quam gloria Dei.« Pravzaprav se res ne najde pametnega vzroka za tako potrato. Seveda je bila stara Florenca zelo bogata. Povsod je slovela veljava njenega denarja, saj se je izraz floren ali florint ohranil do današnjega dne.
Naravnost kolosalna pa je kupola nadškofijske cerkve, ki se vzpenja kakor gromada nad njo, mnogo višja nego zvonik. Ako greš na levi breg reke Arno in pogledaš z vzvišenega stališča na Florenco, videl boš, da prevladuje kupola vse mesto, ,/zdigujoča se visoko nad druga poslopja. Če je že vnanjost stolnice tako veličastna, kaj šele njena notranjost! Pogreša se le ena reč — večja svetloba. Naj se razlaga vpliv polmraka mistično tako ali tako, res je vendar, da stoji svetloba najviše. Pravijo, da pospešuje polmrak zbrano, mirno
molitev, ker človek laže pozabi posvetno ter se globlje zamisli v duševno. Po pravici pa se tudi trdi, da vpliva svetloba na čutila v tem pomenu, da je molitev bolj vesela. Kjer vlada temota, tam je otožnost; kjer kraljuje svetloba, ondi je veselje. Sicer si pa tudi umotvorov, ki so v cerkvi, ne moreš ogledati v polmraku, kakor bi jih rad. Treba bi bilo pri belem dnevu luči za določnejše opazovanje slik in kipov.
Druga, za nadškofijsko stolnico največja cerkev, je »Santa Croce«. Imenuje se italijanski Pantheon radi mnogih nagrobnikov, postavljenih v spomin slavnim možem (Michelangelo, Machiavelli, Galilei, Cherubini itd.). Na trgu pred cerkvijo pa stoji pomnik, ki nam kaže velikega sina Florence, ovenčanega z lovorom. Pod kipom se bere napis, pravzaprav opomin: »Onorate 1'altissimo poeta«. Ob vznožju pomnika stražijo štirje levi, držeči naslove njegovih del, med katerimi zavzema prvo mesto največji umotvor krščanskega slovstva. Ni treba omenjati, da je ta slavljenec Dante Alighieri, njegov umotvor pa nesmrtna trilogija »La divina commedia«. Šolska mladina se jo uči na* pamet, razlaga se na vseučiliščih, govori se o njej na lečah v cerkvi. Ni čuda, saj je segel Dante v teh spevih v človeško notranjščino, kažoč zmote življenja ter kazen ali plačilo za storjena dela.
Poglejmo sedaj še tisto zgradbo, kjer je bilo središče nekdanje florentinske zgodovine. Pravijo ji Palazzo vecchio. Siva je ta zgradba, sezidana iz mogočnega skalovja, bolj podobna staremu kastelu nego palači. Nad njo se vzpenja prav tako siv stolp, v katerem visi zvon, ki je svojčas klical ljudstvo k zborovanju. Tu je vladala »Signoria«, sestavljena iz ljudskih odbornikov in njim na čelu predsednik s častnim naslovom »Magnifico«. Kdo se ne spominja slavno vladajoče rodovine Medici, ki je ovekovečila svoje ime v barvah, bronu in marmorju ter Florenco tako visoko povzdignila, da so jo primerjali grškim Atenam! Vsak znanstvenik in umetnik je dobil v tem mestu gostoljubno streho. Spo-
redno z razcvitom umetnosti in blagostanja pa se je razvijala tudi potratnost in meh-kužnost višjih krogov. In oglasil se je mož ter pogumno nastopil zoper napake tedanjega časa. To je bil dominikanec Savonarola, svetnik, ljudski tribun in šiba Medičejcev, vse hkrati. Obdal se je s tisoč svetovalci ter nastopil kakor reformator vlade. Florenca naj je demokratična država s krščansko vzgojo, ne pa s poganskorkla-sično. Žal, da mu je njegova velika gorečnost skalila trezni razum in pravo sodbo, kakor je to običajno pri vsakem napetežu bodisi v verskem ali narodnem oziru. Prišel je — da se tako izrazimo — iz duševnega ravnotežja in zahteval stvari, same na sebi dobre, toda težko izvedljive. Ideali s pametno in trdno podlago se dajo doseči, a ne ideali, viseči v oblakih. Savonarola je sicer pridobil veliko ljudstva zase, močnejša pa je bila vendar poprejšnja me-dicejska stranka. Ampak človek komaj verjame, ko čita, kako grozovito se je uprav ta stranka maščevala nad svetim možem, ki ni storil nobene krivice. Savonarola je bil najprej obešen, potem pa sežgan na grmadi. To se je zgodilo leta 1498.
Po drugih cerkvah in raznih palačah, kjer se nahajajo umetnine svetovne slave, ne bom vodil čitatelja, saj se dobijo obširni opisi teh zbirk v mnogih knjigah. Zadostuje naj, da ga posebej opozorim na cerkve sv. Lovrenca, sv. Marka in Santa Maria Novella. Največji umetnostni zakladi pa se vidijo v galeriji »degli Uffizi« na desnem in v palači Pitti na levem bregu reke Arno.
4.	Proti Rimu,
Zapustiti je bilo treba mesto, ki ima lilijo v grbu, odtod njega blagoglasno ime del Fiore ali Florenca (italijanski Firenze). Izginjale so cerkve z zvoniki in kupolami, palače z muzeji in galerijami. Ločiti sem se moral tudi od tebe, ljubki Fra Angelico; kdaj bom gledal zopet angelske obraze, ki si jih priklical s svojim čopičem na platno, da kakor živi stojijo pred očmi?
Dolina, ki jo namaka reka Arno, je gotovo vedno lepa, najlepša pa je bila po-
mladi, ko smo se vozili po njej. To je košček zemlje, na poseben način oblago-darjen od Stvarnikove roke, ali kakor bi rekel Italijan: »Un pezzo della belleza ce-leste, caduta sulla terra.« Reka Arno izvira blizu Florence pod Apenini, toda ker ji ni mogoče prodreti hribov, ki ločijo njen studenec od Florence, mora teči po dolgi onstranski dolini, a se potem naenkrat obrne nazaj, da v velikem ovinku doseže glavno toskansko mesto ter se potem v ravni črti bliža ligurskemu morju.
Po dveumi vožnji iz Florence smo se ustavili v mestu A r e z z o , ki je videti precej veliko. Glasbenikom, vsaj bolj izobraženim, to ime ni neznano. Spominja jih slavnega benediktinca Gvidona, ki je bil rojen tukaj okrog leta 1000 (Guido Are-tinus). Vsak mu je lahko hvaležen za veliko iznajdbo, po kateri so dobili glasovi strogo določeno stališče na črtah ali med črtami. Pred njim niso imele glaske stanovitnega mesta, pelo se je le približno više ali niže. Gvidon iz Arezza pa je določil štiri črte, kakor so še sedaj običajne v koralnem petju. Vsaki glasbeni stopinji je dal svoje ime in svoj prostor ter ustvaril na ta način notni zistem, na katerem se je začela razvijati glasbena umetnost. Takratni papež Janez XVIII. je povabil Gvidona v Rim, da mu je ta vse razložil, čemur se je papež zelo čudil. Mnogo zavisti je moral pozneje Gvidon prestati, ker mu niso privoščili slave njegovega izuma. Šele v novejšem času (1. 1882.) se je sklical evropski shod za liturgično petje v Gvidonovo rojstno mesto Arezzo. Množica ondi zbranih glasbenikov vseh narodnosti je slavila areš-kega benediktinca ter veliki pomen nje-, gove iznajdbe. Pomnik iz kararskega marmorja, postavljen v Arezzu, oznanjuje Gvi-donov spomin poznim rodovom.
Ko je ostalo za nami Arezzo, se je prikazalo mestece Kortona, stoječe sredi griča. Sploh se vidi na Laškem dosti krajev, sezidanih v bregovih ali na višinah. Od Kortone dalje je šla vožnja mimo Trazi-menskega jezera proti Orvietu, ki kaže s svojimi razvalinami na skalovju, da je bilo
svojčas dobro utrjeno. Kmalu potem smo dospeli v dolino reke Tibere.
Na postaji O r t e je vstopilo v naš vlak nekaj krepkih mož temnih obrazov, črnih žarečih oči in močno razvitih brk. Imeli so pisano kvadralirano obleko, kakršno Lahi radi nosijo, ramena pa so jim bila s kratkimi širokimi plašči ogrnjena tako, da je bil konec plašča vržen pod brado od ene strani pleč na drugo. Mi bi se tako zavijali o mrazu po zimi, ne pa v gorki pomladi. Ako še dostavim, da so bili novoprišleci pokriti s širokokrajniki, mislim, da so zadostno opisani. Toliko rečem, da so izgledali pravitako, kakor se nam slikajo briganti iz Abruc, Mogoče da so bili doma iz tistega kraja, saj mesto Aquila degli Abruzzi, ležeče ob vznožju 2921 metrov visokega glavarja ondotnih gora, Gran Sasso d' Italia, ni tako daleč od železniške postaje Orte.
Kdor pride v Orte, že ni več daleč od Rima. Zato težko pričakuje, da se mu izpolni dolgo gojena želja, da bi videl središče katoliškega sveta. Ob levi ga spremljajo nekaj časa Sabinske gore, ob desni pa se širi otožna ravan, bolj podobna puščavi nego rodovitni zemlji, kraj brez kulture, in to pred vrati Rima. Okolici pravijo Agro romano ali z drugo laesedo Cam-pagna. Kakšno iznenadenje za popotnika, ko se začne nad to dolgočasno pokrajino vzdigovati 117 metrov visoka kupola sv. Petra!
5.	Roma.
. . . »quae eras magistra crroris, facta es discipula veritatis.«
Kdor pride prvič v Rim, pelje ga brez-dvomno prva pot vcerkevsv. Petra. Velik je vtis, ki ga dobi romar že pred cerkvijo. Morebiti je to najlepši trg vsega sveta. Stal sem vsaj pol ure pred glavnim vhodom bazilike in gledal to veličastno zgradbo.
Vnanjost glavne fasade se zdi strogim kritikom, čeprav je velikanska, malenkostno zasnovana, bolj podobna slogu palače nego slogu cerkve. Mogoče. Arhitekt
Bramante, ki je naredil načrt bazilike, je bil menda bolj vežban v stavbarstvu nego njegovi ocenjevalci. 0 notranjosti cerkve in o kupoli, s katero jo je venčal Michelangelo, je pa nezadosten vsak opis. Frančiškan Julijan della Rovere, ki je z imenom Julij II. zasedel leta 1503. prestol sv. Petra, je položil Petrovi baziliki temeljni kamen. Delo je nadaljeval slavni Medicejec Leon X., dovršeno cerkev pa šele leta 1626. posvetil Urban VIII. Kakor kraljica vlada nad vsemi cerkvami, glede mogočnosti in krasote prvo poslopje na zemlji.
Kjer je imel nekdaj cesar Nero gledišče in vrtove, zgrajena je sedaj prva cerkev krščanstva. Kjer so vladale blodnje in strasti ter se širile po rimski državi čez tri dele sveta, tam stoji sedaj Petrov prestol, raz kateri se oznanjuje »urbi et orbi« resnica', ki jo je prinesel Gospod iz nebes.
Iz cerkvenega središča sva šla s tovarišem v središče poganskega Rima, na k a p i t o 1, kjer se je svojedobno določevala usoda narodom. Tu so častili Jupitra in prav na tem kraju se vzdiguje sedaj Marijina cerkev z imenom »in ara coeli«. Iz starega sveta se je vzdignil novi svet, templji malikov so se izpremenili v krščanska svetišča, demoni so se umaknili svetnikom, zatirani so zavladali nad preganjalci. Še bolj kakor kapitol nam kaže pod kapitolom stoječi »Forum roma-n u m«, kako da se je v nič razsulo rimsko cesarstvo. Marsikaka stvar spominja popotnika v Rimu posvetne minljivosti, toda ni je stvari, ki bi mu klicala to bolj v spomin kakor Forum, kjer je bilo javno pozo-riščc vsega, kar se je takrat godilo v mestu. Ni ga kraja, ki bi bil glede templjev, slavolokov, pomnikov in — razvalin glaso-vitejši nego ta prostor. Tukaj so se borili plebejci za enakopravnost s patriciji, tukaj je ponavljal stari Kato »Ego autem cen-seo, Carthaginem esse delendam«, tukaij sta podžigala Graha ljudstvo zoper senat, tukaj je postavil Antonij Cezarjevo mrtvo truplo na ogled ter klical po maščevanju, tukaj se je oglašal veliki gromovnik Cicero,
kličoč: »Quousque tandem abutere Cati-lina patientia nostra!« Skratka: Tukaj so se odkrivale vse strani življenja ter se kazali značaji takratnih Rimljanov, domoljubi in izdajice, umetniki in pokončevalci, velikaši in sužnji, junaki in plašljivci, tri-umfatorji in njih žrtve. Kako je bilo mogoče, da je ta krasni javni trg izginil z zemlje? Tako je bilo pisano v usodi. Zdaj stoji nekaj stebrov, ki so jih dvignili iz peska. Ako bi se še to ne bilo rešilo, bi tre-balo velike domišljije, da je kdaj na tem kraju stal Forum romanum.
Če hočeš še bolj spoznati silovitost človeškega duha in telesno moč narodovo, hkratu pa zopet minljivost posvetnih del, stopi z mano v Colosseum, ki ni daleč od Fora. Rimski postopači vpijejo od daleč na naju ter gredo nama nasproti z razglednicami in albumi. Že to kaže, da sva na kraju, ki ga obišče vsak popotnik, ker bi sicer ne bilo toliko prodajalcev. Nekaj morava kupiti, drugače ni miru. Potem pa začneva ogledovati zgradbo, največjo zidavo starega veka, znak mogočnosti poganskega Rima. Še sedaj, ko je v razvalinah, naju navdaja z občudovanjem, pa tudi z grozo, ko se spomniva, kaj da se je godilo med tem zidovjem, To je bilo namreč največje gledišče sveta. Naša gledišča so igrača v primeri z njim. V podol-gasto okrogli obliki sta ga dala staviti cesarja Vespazijan in Tit od leta 72. do 80. po Kr. Tisoče in tisoče Judov je moralo pomagati pri zidanju, kar so si Judje tako zapomnili, da še sedaj nobeden ne gre pod Titovim slavolokom v Rimu. Še bolj seveda sovražijo Tita zato, ker je razdejal jeruzalemski tempelj. Colosseum je rabil Rimljanom nekaj časa v pošteno zabavo. Če vpoštevamo, da je bilo v njem prostora za 90.000 ljudi, mislimo si lahko, kako da je vršalo in šumelo v ogromnem poslopju pri veselicah in predstavah. Ljudstvo je zahtevalo kruha in zabav, »pahnem et cir-censes«.
Obrnimo se od tega kraja, ki budi preveč žalostne spomine na preteklost. Sploh ni prijetna stvar, iz novega Rima
iskati stari Rim, caput mundi. Podrtije, groblje... In če si ogleduješ mesto, kakršno je sedaj, vidiš povsod sledove, ki so jih zapustili papeži, pa ne v razdiranju, ampak v novem zidanju, popravljanju, lepšanju.
Ker se je leta 1913., ko sva bila s prijateljem v Rimu, obhajala 1600 letnica, odkar je cesar Konštantin pribojeval kristjanom prostost in mir, sva si ogledala dobro-ohranjeni slavolok, ki ga je postavil rimski
senat Konštantinu v čast. Okrašen je z mnogimi kipi iz marmorja in z raznimi v kamen vsekanimi napisi. Glavni napis se glasi: »Liberatori urbis, fundatori pacis«. Isti dan sva obiskala glavne rimske cerkve in opravila druge pogoje za pridobitev velikega odpustka. S tem je bilo končano najino bivanje v Rimu. Rada bi se bila poklonila Piju X., pa ni bilo mogoče. Odpovedali so se vsi sprejemi radi papeževe bolezni.
|iiiiil||iiMii||iiiiii||iiiiii||iiiiii||iiiiii||iinii|||iiii||!iiiiii||iiiiii|||iiiii||iiiiii||iiiii||||iiiii|||iiiii|||iiiii||iiiiii|||iiiii||iiiiii||ii!iii|||iiiii||iiiii||||iiiii||iiiii||||iiM||||iiii|||iiiii|||iiiii||||iiii||:iiiiii|||iiiii;|iiiii||||ini||
Da I. PREGELJ: ZANIMIVOSTI IZ NEMŠKEGA SLOVSTVA.
(Konec.)
Čudak svoje vrste je bil Bodmer, »der alte Schuhu«, kakor ga imenuje Goethe, še večji Hamann, ki je živel v divjem zakonu in iznašel besedo »Gewissensehe«; čudak je Lavater, prava karikatura je R. Lenz, ki je v svoji igri »Vojaki« predlagal, naj se dovoli vojaštvu ženitev, če že ne za ves čas življenja, vsaj za nekaj časa. Ostro risano je obličje Klopstockovo, ki uči v »Gelehrtenrepublik«: Wer lateinisch schreibt, wird so lange Landes verwiesen, bis er etwas in unserer Sprache geschrie-ben hat. In Wieland, čigar dela so Hain-biindlerji zažgali, za kar jim je nato hvalil njihove pesmi. In Jean Paul, ki se je radi njega utopila mlada deklica, boječ se, da ga ne bi ljubila pregoreče, in ki mu je neka kneginja v. Anhalt lastnoročno sešila svilen mošnjiček in ga poklonila — praznega — velikemu geniju Hespera. Svoje romane je pisal iz lističev, ki jih je pri bogatem čtivu gromadil v predalčkih in jih brezmejno zapustil še neporabljenih,
O,	rodoljubni moj učitelj! Ali ni naš Jurčič delal tudi nekam podobno? Burgerjevo zakonsko življenje je bila zmeda in blodnja, Wielandovo raj. Toda žena ni smela brati umazanih mladostnih Wielandovih del. Goethe se je bal smrti in vsega, kar bi ga spominjalo nanjo. Zato je oporočila njegova prijateljica gospa v. Stein, da naj se izogne njen pogreb njegovi hiši.
Bettina Brentano se je delala naivno otroško in se, kakor mali otroci, klicala sama sebe z imenom. Pa je poleg tega pisala knjigo: »Dies Buch gehort dem Ko-nig«. Kolika individualnost je Kerner s svojimi kleksografijami; Morike s svojo staro sestro, oskrbujoč grob Schillerjeve matere; Jordan, ki je hotel prekositi »Fausta«, narodni ep Nibelungov in celo VoBov prevod Homerja!
Ali ni čudno, da sta Hartmann in Meifiner čehofila, Hansjakob prusofob?
Zelo zanimive so nekatere napačne sodbe velikih mož, Tako je sodil Goethe zaničljivo o Pfitzerjevih pesmih. Pozneje so jih našli v zapuščini Goethejevi napol prerezane. Kleista ni mogel, kar je človeku neumljivo. Da ni maral Schillerjevih »Roparjev«, je zelo umljivo. Schiller 'je zelo nepravično ocenil Burgerja. In romantiki so zelo nepravično ocenili Schillerja. Ko so brali njegovo pesem o zvonu, so baje popadali raz stole od smeha. Friderik V6liki slovi s svojimi sodbami o Parzivalu:	»Meiner Ansicht nach sind
solchc Gedichte nicht einen SchuB Pulver wert und verdienen nicht, aus dem Stau-be der Vergessenheit gezogen zu werden.« Ali pa o Shakespearju in Goethejevem »Goetzu«: »Um sich zu iiberzeugen, wie vvenig Geschmack noch bis jetzt in Deutschland herrsche, durfen Sie nur
unsre offentlichen Schauspiele besuchen. Sie finden daselbst die abscheulichen Stiicke von Shakespear aufgefiihrt, die man in unsre Sprache iibersetzt hat. Die ganze Versammlung findet ein ausnehmen-des Vergniigen daran, diese lacherlichen Farcen (Hamlet, Othello, Lear!) anzu-sehen, die nur wiirdig waren, vor den Wilden von Canada gespielt zu werden. Dem Shakespear kann man indessen sei-ne sonderbaren Ausschweifungen wohl ver-zeihen; denn er lebte zu einer Zeit, da die Wissenschaften in England erst geboren wurden. Aber erst vor einigen Jahren ist ein Gotz von Berlichingen auf unserm Theater erschienen, eine abscheuliche Nachahmung jener schlechten englischen Stiicke.«
Presenetljivo to ni, saj pravi Friderik sam: »Ich habe von Jugend auf kein deutsches Buch gelesen und ich rede es sehr schlecht; jetzt aber bin ich ein alter Kerl von 46 Jahren und habe keine Zeit mehr dazu.« Voltaire pa piše, da je v Berlinu na Francoskem, kjer govorijo francoski, dočim je nemški samo za vojake in konje. Moj rodoljubni učitelj, ali ni bilo za Prešerna pri nas nekam zelo podobno?
Napoleon je Nemce visoko cenil, saj je sprejel 1. 1808. Wielanda in Goetheja je odlikoval z znakom častne legije in se z njim pogovarjal o Wertherju in nasvetoval celo neki popravek.
H.	VoB je menil o slovitem »Wunder-hornu«, da so te pesmi: mutwillige Ver-falschungen in je imenoval knjigo »heil-losen Mischmasch von allerlei buzigen, trutzigen, schmutzigen und nichtsnutzi-gen Gassenhauern«.
Gutzkow je imenoval liriko Morike-jevo »nicht nur dilettantisch, sondem die reine Armut«, Soiger je primerjal Grill-parzerjevo »Sappho« s Kotzebuejevimi dramami in je cenil Tieckovega »der gestie-
felte Kater« za najpopolnejšo igro. In kaj naj rečem o Grillparzerju, ki ie menil o Nibelunški pesmi: »Man hort zwar alles, was geschieht, allein man sieht es nicht«, in kaj naj sodim o literarni zgodovini Jul. Schmidta, ki govori o Schillerjevih dramah, »daB sie allen Gebildeten zum Ekel geworden«.
Zelo pa se strinjam s sodbo Frica Reuterja v »Festungstid«: »denn das muB man dem katholischen Pastor E. nach-sagen: was fiir Steine sie ihm auch von seiten der Kommandatur in den Weg warfen, er wuBte sie alle fortzuraumen, bis er allwochentlich seine Beichtkinder besuchen konnte. Aber die evangeli-schen Priester? Ah, Gott bewahre, fiel ihnen ja gar nicht ein! — und als wir uns zuletzt mit der groBten Dringlichkeit an die Kommandatur wandten und um Gottes-dienst baten, da kam so ein Ungliicks-wurm von Priester auf den Hof — wir wa-ren gerade in der Freistunde — und sagte uns, der Kommandant hatte ihn geschickt wegen des Gottesdienstes; aber er hatte keine Zeit, er hatte zu viele andere Ge-schafte; doch wollte er zusehen, ob er uns nicht in der nachsten Woche auf dem Hausboden eine Homilie lesen konnte. Darauf sagten wir ihm, wir bedauerten, daB er keine Zeit hatte, und wenn seine Homilie mit dem Waschbo;den als Kirche zusammenstiinde, dann bedauerten wir, von seinem wasserigen Kram keinen Ge-brauch machen zu konnen.«
Je le prijetno slišati resnico o katoliškem duhovniku iz ust znamenitega nemškega pisatelja-protestanta!...
Dramatik Raupach pa se je rad dregal ob papeža. Moj rodoljubni učitelj, čuj! Slovenci ga zato nič manj ne uprizarjajo po katoliških odrih!...
o
jos. Šimenc : gospodovo vstajenje
Velikonočno veselje nas objame vsako leto z neodoljivo silo. Sicer je isti Kristus, ki gre z nami v velikonočni procesiji, kakor bo na praznik sv. R. Telesa blagoslavljal naša polja, a vendar ni popolnoma isti. Takrat bo nesel svečenik Jezusa, ki je ljubil svoje do zadnjega, tako da se jim je pri zadnji večerji dal v jed in pijačo. Velikonočni izprevod pa se pomika: iz odprtega groba Jezusovega in zliva prekipevajoče zmagoslavje v staročastite besede: Zveličar je vstal iz groba — Ob moč je smrt, trohnoba. Aleluja! In čudno, nihče ne more iti mimo tega velikega zmagoslavja. Verniki v tem silnem dogodku več ali manj zavedno vidijo osnovno oporo svoje vere in so hvaležni Gospodu, da jim je vero tako olajšal, kajti v gotovem oziru je res, kar je dejal nemški filozof (Riehl), da se vsaka vera začenja ob grobu. Jezusov grob pa človeštvu na glas oznanja rešitev največjih vprašanj. Premnogo tistih, ki se jim je vsled modeme duševne zmedenosti prikradel v dušo dvom, ravno pod silo velikonočne resničnosti zopet zakličejo z apostolom Tomažem: »Moj Gospod in moj Bog!« Tistim pa, ki so se utrdili — kajti pri tem je vedno osebno delo in zakriv-ljenje, več ali manj zavedno — v neveri, se godi približno tako kakor judovskim pismoukom. Vsaka Velika noč jim stopi pred dušo z nadležnim vprašanjem: »Kaj se vam zdi o Kristusu?« Ali je Kristus vstal ali ni? Pismarji so šli in grob zapečatili in ga zastražili. Zdaj Kristus ne more vstati. Tako tudi modemi neverniki. Za tolažbo prečita Renana in ponavlja za njim besede: Za zgodovinarja se je Kristusovo življenje končalo z njegovim zadnjim zdihom, kajti čudeži se ne gode. To se pravi z drugimi besedami:	grob zapečatiti in postaviti
stražnike, da Kristus ne more vstati. Drugi gredo še korak dalje. Ker so ob navalu strasti nekega dne zaznali, da prav za prav nič več ne verujejo, in vidijo, da se da tako veliko bolj nemoteno živeti, so v svojem srcu, čeprav morda nezavedno,
sklenili, da Kristus ne s m e vstati. A kaj, ko Kristus kljub temu vstane! To je res za premnoge zelo sitno; saj Kristus ne more ali celo ne sme vstati! Kaj potem storiti? Cerkev kakor radostna nevesta zre v zmagoslavnega Ženina, neverniki pa romajo h grobu in iščejo in iščejo in dasi jim angel ob grobu govori: »Vem, da iščete Jezusa iz Nazareta, ki so ga križali. Kaj iščete živečega pri mrtvih? Ni ga tukaj, ampak vstal je,« navzlic temu ostanejo in hočejo dokazati, da je Jezus še v grobu, to pa zato, »da ne bo poslednja zmota hujša nego prva.«
Kako je torej? Kdo ima prav? Ali nevera nekaterih ali naša živa vera? Z drugo besedo: ali obstane ta živa, silna vera pred mrzlo zgodovino? Ali je vstajenje zgodovinsko dokazano? O tem si moramo biti popolnoma na jasnem, kajti tako je in nič drugače, kakor je izjavil sv. Pavel: »Recimo, da Kristus ni vstal: potem je prazno naše oznanjevanje, praizna je pa tudi vaša vera« (I, Kor. 15, 14). Zgodovinsko resničnost Kristusovega vstajenja bi lahko dokazali že s tem, da bi spomnili na titansko zgodovino krščanstva, na zgodovino katoliške Cerkve. Kajti gotovo je, da ta zgodovina temelji na Kristusovem vstajenju kot na nepremakljivi podlagi. Le tako razumemo čudovita razvoj krščanstva, ki je bilo Judom v zasmeh in poganom nespamet, če vemo, da se je dvignilo iz odprtega groba Jezusovega, Druge razlage strogo zgodovinsko raziskavamje ne more potrditi, ker je vsaka druga nezadostna.
Nadalje bi lahko vzeli štiri evangelije, prečitali zadnja poglavja, pokazali, da so ta vesela poročila zapisana v luči zgodovine in videli, da enoglasno — ne dobesedno, kar je dokaz, da niso pisani po skupnem dogovoru — izzvene v veselo oznanjenje vstajenja Gospodovega, In pri tem bi z zadoščenjem lahko pokazali, da so bili vsi poizkusi — od gnostikov drugega stoletja do nevernikov naših dni — kako razložiti vstajenje naravno ali ga čr-
tati iz evangelijskih poročil, brezuspešni in da ostanejo za vselej brezupni.
Lahko bi vprašali apostole drugega za drugim, kdo je dal njih življenju popolno drugo smer, kdo jih je opojil s tako navdušenostjo za oznanjevanje evangelija, kdo jih je radostne peljal v mučeniško smrt. Odgovor: »Vstali Zveličar!« Izmed tolikih prič vstajenja bomo zaslišali samo eno, namreč sv. Pavla, apostola narodov. Zakaj prav njega? Kratko povedano: zato, ker nam je sv. Pavel razumljiv samo pod tem pogojem, če je vstajenje zgodovinsko dejstvo, Bruno Bauer, protestant, ali bolje brezverec, ki ni malo študirali, je dejal, da sta mu največji uganki v zgodovini: Jezusovo vstajenje in Pavlovo izpreobrnjenje. Hotel je ti dve uganki naravno razrešiti, pa zastonj. Zato je kesneje v rapjarjenosti dejal, da niti Jezus niti Pavel nista živela. Pač zelo preprost način, kako se otresti sitnih čudežev! Zato bomo v naslednjem premislili, ali bi ne bil imel Bruno Bauer bolj prav, če bi bil takole sklepal:	Pav-
lovo spreobrnjenje zahteva nenavadnega, čudežnega razloga in ta razlog ne more biti drugi nego Kristusovo vstajenje. Tako se dve uganki razrešita v eno samo. Sv. Pavla bomo zato pozvali na odgovor glede Jezusovega vstajenja, ker ga kot enega največjih miselcev vseh časov tudi neverni razlagalci svetega! pisma globoko spoštujejo in pravijo, da to, kar on poroča, ne more biti izmišljeno. Zato ga bomo in-terpelirali, ker je ravno o vstajenju — dasi sicer zaradi evangelijev ni obširneje popisoval Jezusovega življenja — podal tako odlično in jasno poročilo, da se mora nevera vpričo njega onesvestiti. Pa zato, ker svobodomiselni razlagalci sv. pisma stavijo pismo, ki vsebuje omenjeno poročilo — prvo do Korinčanov — glede pristnosti in nepo-kvarjenosti na prvo mesto. Zato hočemo v svrho boljšega umevanja najprej nakratko očrtati okoliščine, v katerih je sv. Patvel napisal omenjeno prvo pismo do Korinčanov.
Na svojem drugem misijonskem popotovanju, ki je trajalo od leta 49. do 52.
po Kr., je dospel apostol Pavel v začetku leta 51. v mesto Korint. Korint, »luč vse Grecije«, je 1. 146. razdejal L. Mummius. Cezar ga je 1. 44. oživil in imenoval Colo-nia Julia Corinthus, Avgust ga je pa 1. 27. proglasil za glavno mesto provincije Ahaje. Ob Pavlovem prihodu je štelo mesto okoli
200.000	do 300.000 prebivalcev. Odlikovalo se je opulentia et luxuria, tako da je pomenila grška beseda Kogivtiia^odai živeti v nečisti razkošnosti. V mestu je stanovalo precej rimskih priseljencev in dobršno število Judov, ki so imeli svojo shodnico, ker so njih vero priznavali za religio ličita,
V	to mesto je torej stopil apostol narodov v prvih mesecih leta 51. Kako se mu je v Korintu godilo, je kratko popisal njegov misijonski sotrudnik sv. Luka, po poklicu zdravnik (medicus carissimus ga imenuje sv, Pavel), v spisu, ki ima naslov Ilgd^eig ajioarolMv — Apostolska dejanja in čigar verodostojnost je po primerjanju s tedanjimi profannimi pisatelji odlično izpričana, Tu slišimo, da se je sv, Pavel nastanil pri izdelovatelju šotorov Aquilu, ki se je bil priselil iz Rima, kjer je bil najbrž sprejel krščalnstvo, ki ga je tam oznanjal sv, Peter, Ker se je bil apostol v šoli slavnega Gamaliela temeljito naučil razlaganja sv, pisma, se je takoj prijavil, da bo vsako soboto poučeval v shodnici. Vsebina njegovega razmatranja je bilo dokazovanje, dai je Jezus tisti mesija, ki ga je Bog obljubil Izraelcem. Kot najbolj prepričevalen in odločilen dokaz za to je navajal njegovo vstajenje od mrtvih (I. Kor. 15, 3), To njegovo delovanje je takoj rodilo lepe sadove, zato so se vzdignili nekateri neverni Judje in so mu v shodnici javno ugovarjali in njegov nauk zasramovali, To je napotilo Pavla, da je nadaljeval svoje poučevanje v sosednji hiši nekega Tita Justa, Odslej so prihajali k njemu v prvi vrsti pogani in so se dali v velikem številu krstiti. Boji z Judi so trajali naprej, dasi se je spreobrnil celo shodnični predstojnik Crispus s svojo družino. Slednjič so pozimi ali spomladi 1. 52. zgrabili Pavla in ga ti-
rali pred sodni stol prokonzula Galliona, Da je ta G a 11 i o , ki ga omenja sv. Luka v Dejanjih apostolov (18, 12), zgodovinska oseba, se je vedelo že poprej. S celim ime-
nom se je imenoval L. Iunius Gallio in je bil sin govornika Seneca ter brat modrijana Annaeja Seneca in se je imenoval prav za prav M. Annaeus Novatus (Cass. Dio. 60, 35.) Ime Gallio je dobil po
očetovem prijatelju, ki ga je posinovil, Seneca ga omenja v 104. pismu in mu je posvetil dva spisa: »De ira« in »De vita beata«. Sv. Luka ga imenuje podkonzula Ahaje (ra/Mcovog ds dvftvjiaTsvovvo g r?]g ’A%atag) kar nam priča, kako je pisatelj dobro poznal tedanje politične razmere, kajti Ahaja je bila izprva senatorska, potem im-peratorska(propraetor nam. proconsul) pod Tiberijem, a pod Clau-dijem, kamor spada naš dogodek, zopet senatorska (proconsul). Pod Neronom in Vespasia-nom se je pa položaj zopet izpremenil (Tacitus, Annal. 1, 76; Sueton. Claud. 25; Nero 24; Vesp. 8). Tudi letnico 52 po Kristusu se je v zadnjem času posrečilo ugotoviti. Leta 1905. je namreč objavil francoski učenjak Bourguet napis, odkrit v Delfih, ki je prepis pisma, ki ga je poslal cesar Claudius (41—54) mestu Delfi in v katerem omenja tudi Galliona kot ahajskega prokonzula. Pismo je bilo izdano v dvanajstem letu tribunske oblasti Claudijeve, potem ko je bil že petkrat konzul in šestindvajset-krat pozdravljen kot cesar, to se pravi spomladi leta 52. Torej je moral Gallio priti v Korint spomladi leta 51. in ostati najbrž do spomladi leta 52. S Pavlom je imel opraviti proti koncu svojega bi-
I
vanja v Korintu, torej najbrž pomladi leta 52.1
Sv. Pavel je pri podkonzulu zelo lahko opravil. (S tem se ujema, da ga Statius Silv. 2, 7, 32. imenuje dulcis.) Gallio je menil: »Tu se ne gre za zločin, ampak za teološko vprašanje. To naj Judje med seboj poravnajo.«
Nekaj mesecev po tem dogodku, torej poleti ali jeseni 1. 52. se je sv. Pavel po 18 mesečnem plodonosnem delovanju poslovil od Korinta, odpotoval mimo Efeza in Cezareje v Jeruzalem in se nato za nekaj časa vrnil v Antiohijo.
Pet let pozneje. Sv. Pavel biva že dve leti v Efezu, glavnem mestu maloazijske provincije. Stanuje v hiši govornika Ty-ranna in zelo uspešno širi sv. vero. Nekega dne — nekako v februarju 1. 57. — vstopijo v njegovo borno celico trije imenitni popotniki. Prišli so iz Korinta, kjer je deloval Pavel pred petimi leti. Imenujejo se: Stephanas, Fortunatus in Achaicus. Apostolu, ki ves gori v ljubezni za cerkvene občine, katere je ustanovil, se takoj izvije skrbi polno vprašanje: »Kako je v Korintu? Ali so se zadnji prepiri že poravnali?« Na te besede korintski poslanci niso mogli odgovoriti s polnim »da!«, ampak so mu predložili pismo cerkvene občine, ki je vsebovalo več prepornih vprašanj, kako uravnati versko življenje. Vrhutega so mu ti trije možje pripovedovali, da je kvarni zgled velikega mesta mnoge zapeljal, da so postali omahljivi in so začeli nečisto živeti. Seveda, če pa kdo tako dela, potem ni nič čudno, če taji vstajenje mesa. In res je moral sv. Pavel slišati tudi to o nekaterih svojih vernikih. Odposlanci so mu dejali, da ti ljudje hodijo po Korintu in druge begajo, rekoč: »Saj to ni res, da bi mrtvi zopet vstali.« (I. Kor. 15, 12.)
Kaj torej storiti? Ali naj gre Pavel sam v Korint, da neposlušne ovčice osebno posvari in pouči, ali naj to stori v daljšem pismu? Odločil se je za slednje, kajti nikakor mu ni kazalo, da bi se poslovil od Efeza
1 Brassac v januarski in aprilski številki Re-•vue bibliquc 1913. proti Deissmanu.
pred binkoštmi. (»Ostal bom v Efezu do binkošti.« (16, 8.) Usedel se je in napisal grško, iz 16 poglavij obstoječe pismo, ki ga poznamo kot Prvo pismo do Korinčanov. Potem ga je izročil imenovanim trem odličnim Korinčanom, da ga izroče cerkvenim predstojnikom v Korintu. Le-ti naj ga prečitajo vernikom pri službi božji — kakor se še sedaj pri sv, maši čita list (pismo) — in sicer najbrž o velikonočnih praznikih, tako da se zanesljivo sklepa, da je bilo to pismo napisano v marciju naznačenega leta 57,
Ta list je pa tudi popolnoma primeren za velikonočno berilo. Kajti v obširnem petnajstem poglavju (58 verzov) je sv, Pavel prekrasno odgovoril tistim, ki so dvomili o vstajenju mrtvih, in oprl ta nauk na sporočilo o Kristusovem vstajenju.
Toda preden navedemo označeno poglavje in ga analiziramo, še eno vprašanje: Ali je pa to pismo res pristno, to se pravi z drugo besedo: Ali ga je res napisal sveti Pavel? Ali mu ga ni morda v poznejših časih kdo podtaknil? Da je sv. Pavel avtor prvega pisma do Korinčanov, o tem v učenem svetu nikdar ni bilo resnega dvoma. Kajti že Klemens Rimski, ki je okoli 1- 92. po Kr. pisal Korinčanom dolgo pismo, se sklicuje na to Pavlovo pismo, in sicer na poglavje, v katerem apostol govori o ljubezni (13), pravi, da ga je sv. Pavel napisal navdihnjen od Sv. Duha, in poziva 'Korin-čane, naj vzamejo pisanje blagopokojnega Pavla iz arhiva in ga berejo (Ad Cor. 47,
1.	2.). V začetku drugega stoletja ga omenjajo sv. Polykarp, Ignacij in potem Justin. Je pa tudi slog popolnoma Pavlov, njegov način poučevanja in dokazovanja. Predvsem je značaj našega poglavja o vstajenju tak, da ga1 ni mogel napisati nihče drugi. Tako govori samo sv, Pavel! Zato je za vselej resnična sodba nestorja protestan-tovskih raziskovalcev sv. pisma, Theodor-ja Zahna, ki pravi (Einleitung I. 3. 209): Pameten dvom o njegovi pristnosti in enotnosti se ne da misliti.
Ko smo sedaj ugotovili, da bomo slišali res pristne besede spostola narodov,
in ko vemo, v kakšnih razmerah so bile zapisane, poslušajmo, kako se glasi oni odstavek, ki so ga prvič čitali v Korintu pri božji službi na velikonočni praznik leta 57. po Kristusu: Tako-le se glasi:
»1. Nadalje vas, bratje, opozorim na veselo oznanjenje, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, pri katerem tudi vztrajate, 2. oznanjenje, ki vam je vir rešitve. Opozorim vas na razlog, zakaj sem vam to oznanil, da pri tem ostanete, ker sicer bi bili zastonj sprejeli vero. 3. Med prvimi nauki sem vam namreč izročil, kar sem tudi prejel: da je Kristus umrl za naše grehe, kakor je bilo pisano, 4. in da je bil pokopan in da je bil vzbujen tretji dan, kakor je bilo pisano, 5. in da se je prikazal Kefu, potem dvanajsterim. 6. Potem se je prikazal več nego petsto bratom obenem, izmed katerih večina še sedaj žive, nekaj jih je pa seveda zaspalo. 7. Potem se je prikazal Jakobu, nato vsem apostolom.
8.	Najnazadnje izmed vseh, kakor negod-niku, se je prikazal tudi meni. 9. Kajti jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da me nazivajo apostola, zato ker sem preganjal cerkev božjo. 10. Da pa sem kaj, je to po milosti božji, in njegova milost, ki jo je izkazal meni, ni bila neplodna, ampak trudil sem se obilneje nego oni vsi, pa ne jaz, asnpak milost božja, ki je z menoj.
11. Bodisi torej jaz, bodisi oni, tako oznanjamo in na ta način ste vero sprejeli.
12. Če pa se o Kristusu oznanja, da se je od mrtvih vzbudil, kako trdijo nekateri med vami, da vstajenja mrtvih ni? 13. Dobro! Če ni vstajenja mrtvih, potem se tudi Kristus ni vzbudil. 14. Če se pa Kristus ni vzbudil, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna je pa tudi vaša vera. 15. Da, o nas bi se celo izkazalo, da smo laži-priče napram Bogu, ker smo pričali proti Bogu, da je Kristusa obudil, ki ga ni obudil, če se mrtvi res ne obujajo. 16. Če se namreč mrtvi ne vzbude, se tudi Kristus ni vzbudil. 17. Če pa1 Kristus ni bil obujen, je ničeva vaša vera, še ste v svojih grehih. 18. Torej so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. 19. Če smo le v tem življenju zastavili
upanje v Kristusa, smo bolj pomilovanja vredni nego vsi drugi ljudje. 20. Toda Kristus se je vzbudil od mrtvih, kot prvi izmed tistih, ki so zaspali. 21. Ker je namreč po človeku prišla smrt, je tudi po človeku vstajenje mrtvih; 22. kajti kakor po Adamu vsi umrjejo, tako bodo po Kristusu vsi oživljeni.«
Kaj mislite, kakšne misli so navdajale Korinčane, ko so poslušali te veličastne besede, kaj so si mislili pri prvih osmih verzih? Ali je morda ta ali oni — da rečem homersko — vprašaje pogledal sovernika, rekoč: »Zdaj nam pa nekaj novega pripoveduje. Tega pa dozdaj še nismo vedeli!« Ne, nikakor ne! Za Korinčane v letu 57. ta nauk ni nič novega. Zakaj ne? Zato, ker ga jim je sv. Pavel že spomladi leta 51. gotovo za velikonoč natančno razložil. Takrat, ko je dokazoval, da' je Jezus tisti Mesija, ki ga je Bog obljubil Izraelcem, je to resnico oprl ravno na njegovo vstajenje od mrtvih. Zato tudi ne pravi v pismu: »Poslušajte, zdaj vam bom pa nekaj novega povedal,« ampak: »Opozorim vas na veselo oznanjenje, ki sem vaim ga ž e oznani 1.« Korinčani so se takrat pač nekako tako obnašali kakor malo poprej Atenci. Ko je namreč Pavel h koncu leta 50. prišel v Atene in korakal nekoč čez Lončarski trg, so ga obstopili stoiški in epikurejski modrijani in so modrovali z njim, a ker jim je začel govoriti o Jezusu in vstajenju, so se spogledali, češ, kaj hoče ta besedosevec (ojreo/<oAoj'og] in so se razšli. Tako so pač tudi Korinčani izprva z glavo zmajevali, češ, to je nezaslišano, a ko jim je sv. Pavel natančno in s trdnimi dokazi popisal zgodbo vstajenja in prikazovanja Jezusovega; posebno ko jim je povedal, da se je tudi njemu samemu prikazal vstali Zveličar in ga iz ljutega preganjalca kristjanov napravil gorečega misijonarja: potem se seveda niso več ustavljali in so njegovo oznanjevanje radi sprejeli.
Če so pozneje vendar kateri dvomili o vstajenju in Pavla napotili, da jim je o tem pisal, se ta dvom ni nikdar nanašal na Gospodovo vstajenje, ampak na vsta-
jenje drugih mrtvih. Zato jim sv. Pavel prizna, da pri tem vztrajajo. Prav zato, ker o tem v Korintu nihče ne dvomi, se apostol čudi, zakaj se nekateri dajo begati glede verske resnice, ki je nujna posledica Kristusovega vstajenja. Tako jim hoče reči: Čudno se mi zdi, zakaij so med varni taki, ki dvomijo, ali bomo vstali ali ne, čudno zato, ker tega vendar nihče ne taji, da je Kristus vstal. To veste, da je Kristus vstal, zraven ste pa tako nedosledni, da mislite, da mi, ki smo udje negovega telesa, ne bomo vstali.
Z besedami: oznanjenje, ki ste ga sprejeli, je torej segel apostol za šest let nazaj. Toda še več! Ali je ta nauk nastal šele v letu 51.? Ne, apostol pravi, da jim ga je tako oznanil, kakor ga je sam prejel od drugih. Torej se je moralo oi tem govoriti in vedeti že poprej, to sporočilo je torej doma ob zibelki krščanstva. Pavel je natančno izvedel o vstajenju takoj po svojem izpreobrnjenju, ki se je dogodilo kvečjemu tri leta po Jezusovi smrti (Bras-sac: 1. 36, Harnack pa z odločnostjo trdi, da se je sv. Pavel izpreobrnil že v letu smrti Gospodove, ali vsaj v naslednjem. Chronologie I., 237). Takrat se mu je ob Damasku Gospod sam prikazal in nato ga je Ananija natančno seznanil s Kristusom, njegovim naukom in življenjem. Ta je bil gotovo prvi, od katerega je »prejel« veselo oznanjenje o vstajenju; seznanil se je takrat brez dvoma tudi z drugimi apostoli. Čez tri leta je šel, kakor sam pravi v pismu do Galačanov, v Jeruzalem in je tu občeval štirinajst dni s prvakom apostolov, svetim Petrom, in Jakobom, jeruzalemskim škofom in bratrancem Gospodovim. To sta bili dve najimenitnejši priči vstajenja, ki sla bila najbolj poklicana, da sta Pavlu nedvomno objasnila resnico o Kristusovem vstajenju in mu popisala vse, kakor se je dogodilo. Zdaj vemo, zakaj pravi apostol, da je to oznanjevanje sam »prejel«, vemo, od koga in kdaj ga je prejel. S tem je sveti Pavel v pismu do Korinčanov povedal, da apostoli že od začetka, od prvih dni krščanstva, ne pa morda šele sedaj v 51. letu
po Kristusu tako oznanjajo: »Bodisi torej jaz, bodisi oni, tako oznanjamo« (v. 11,),
To je za nas zelo važno, saj vemo, kako so hoteli brezverci odsloviti natančna evangelijska poročila o vstajenju. »Hm,« so dejali s StrauBom, »bogvekdaj so bili evangeliji pisani! Najbrž šele v sredi drugega stoletja. V tem času — preteklo je že sto let po Kristusovi smrti — so prvi kristjani Jezusovo podobo lepo legenda-rično ozaljšali. Vsak nekaj pridene, ne da bi hotel druge ravno varati, in tako nastane popolnoma druga slika, kakor jo je dala resnica. Seveda za to je treba dolge vrste let. In tako so v drugem stoletju zapisali o Kristusu, da je vstal, čeprav v začetku tega nihče ni rekel.« Seveda je bila to usodepolna zmota, kajti sam svobodomiselni Harnack jim je povedal, da vse kaže, da so bili prvi trije evangeliji napisani pred letom 70. po Kristusu.
Toda brez usmiljenja obsoja to zmoto ravnokar navedeno poročilo sv. Paivla o vstajenju. Svobodomiselci so sami priznavali: Legende le sčasoma nastanejo, zato moramo postanek evangelijev odriniti daleč nazaj, da dobimo časa za postanek teh legend in mythov. Toda o groza! zdaj je pa tu Pavlovo pasmo, ki je pisarno tako kmalu, in poleg tega se apostol sklicuje na to, da vsi apostoli od začetka tako oznanjajo, to se pravi od leta Kristusove smrti naprej nepretrgoma in vsi enako: »Bodisi torej jaz, bodisi oni, tako oznanjamo in na ta način ste vero sprejeli.«
Da, še več! Apostol v tem pismu naravnost izključuje, da bi moglo biti poročilo o Kristusovem vstajenju legendarično, kajti v šestem verzu pravi: »Potem se je prikazal več nego petsto bratom obenem, izmed katerih večina še zdaj žive, nekaj jih je pa seveda zaspalo.« S tem je hotel tole reči: »Če bi kdo ne hotel verjeti, naj gre in se prepriča, saj je še dosti prič na razpolago. Ti vam bodo enoglasno potrdili resničnost mojih besedi.« (Iz tega stavka tudi jasno vidimo, da je moralo to pismo res zgodaj pisano biti, kajti če izmed 500 mož, ki so Jezusa videli, še večina
živi, gotovo od takrat še ni minilo nad 25 let!) Kje je tukaj prostor za kakšno legendo, ki počasi nastaja in ji vsak nekaj pridene, če je pa še kakih štiristo kristjanov tu, ki lahko gremo k njim in jih vprašamo po vrsti in vsakega posebej: »Ti, ali si res videl vstalega Zveličarja? Saij to ni mogoče!« Pa nam bo vsak dejal žarečih lic: »Seveda je to zelo čudno, a videl sem ga popolnoma zanesljivo, prav kakor gotovo ti sedaj stojiš pred menoj!«
In potem pričevanje apostola samega! Tako hoče reči Korinčanom: »Saj veste, kako je z menoj! Jaz sem bil najljutejši preganjalec cerkve božje; potem me je pa srečala milost božja. Kristus se mi je prikazal nenadoma kot nevrednežu in me naredil apostola. Tako vam je vse moje življenje priča, da je Kristus v resnici vstal. Če bi ne bil vstal in se meni prikazal, bi bil jaz to, kar sem bil: goreč Jud in srdit preganjalec osovražene krščanske ločine. Toda »najna-zadnje izmed vseh se je prikazal, kakor ne-godniku, tudi meni.«
Toda dejal bi kdo: Če so Korinčani že vedeli, da je Kristus vstal in so spoznali to kot prvo resnico krščanskega oznanjevanja, zakaj je pa apostol to v pismu povzel? Odgovor: Prvič pravi, da jih samo opozori, drugič jim pa ravno s tem, da kratko povzame poročilu o vstajenju, hoče pokazati, kako neverjetno nedosledni so, ko vendar vedo, kako je s Kristusom in njegovim vstajenjem, naprej pa ne znajo sklepati, da bomo vstali tudi mi. Da, tako neukročeno vre iz Pavlai prepričanje, da je Gospod res vstal, da stoji na tem dejstvu kakor na Arhimedovi točki, raz katero se da vse drugo premakniti, sama pa ostane neomajna. Zato pravi Korinčanom: »Dobro! Če ni vstajenja mrtvih, potem se tudi Kristus ni vzbudil« (13). In v, 16: »Če se namreč mrtvi ne vzbude, se tudi Kristus ni vzbudil.« To se pravi: Kako morete vendar biti tako nespametni, da tajite vstajenje mrtvih, ko vendar veste, da je Kristus vstal, ko veste, da je to zgodovinska resnica, ki se ne da ovreči na' noben način.
In to resnico, kakor smo videli, je oprl na šestero prikazovanj, in sicer je navedel osebe, pri katerih se Korinčani lahko osebno prepričajo. Važnost tega prepričevanja je protestant Loofs takole poudaril1: Sv. Pavel je vstajenje in prikazovanje Jezusovo v prvem pismu do Korinčanov le slučajno omenil zaradi dvomljivcev med Korinčani. Če je pa to storil le slučajno, si lahko mislimo slučaj, da bi tega ne bil storil. Dobro, odmislite teh prvih osem verzov v petnajstem poglavju! Koliko laže bi potem svobodomiselni raziskovalci sv. pisma odslovili prikazovanja Vstalega v evangelijih! S kakšno oholo gotovostjo bi potem kritizirali »tretji dan« v evangelijih, če ne bi imeli »slučajno« 1 Kor. 15, 4! (O tem »tretjem dnevu« pozneje.) Pa še nekaj drugega. Mislite si, da bi imeli od tega poglavja le to-le zapisano: Gospod se je najprej prikazal Petru, potem dvanajsterim, potem več nego 500 bratom, potem Jakobu, potem »vsem apostolom«; in mislite si nadalje, da bi bili našli to poročilo brez pisateljevega imena samo zase na kakem papyru: potem bi se sestali svobodomiselni kritiki sv. pisma k razgovoru. »Hm,« bi dejali, »ta zapisek je pa dragocen, zato ker kaže, kako so si prvi kristjani vedno več prikazovanj izmišljali. Izvira iz poznejšega časa, ker ima že toliko prikazovanj. Kajti Marko je le naznačil Galilejo, Matej pripoveduje o dveh prikazovanjih, Luka ima že tri — tukaj so že štiri (v resnici jih je šest); vrhutega kaže število dvanajst pri apostolih v nasprotju z zgodovinskim številom enajst, kakor ga ima Luka, odločno na poznejši čas; 500 bratov je pa zato tu, da bi izpodrinili vsak dvom ... Kratko: to poročilo j e zelo sekundarno, pozno po evangelijih nastalo, ker jih hoče spopolniti in pridejati.« V takem nezmotljivem tonu bi tovorila svobodomiselna kritika kakor vedno. Toda kaj pa sedaj storiti, ko pa te besede niso zapisane na papyru iz zaičetka dru£fega stoletja, ampak v pristnem Pavlo-
1 Dr. Dentlcr: Die Auferslehung Jcsu Christi nach den Berichten des neuen Testanientes.
vem pismu, ki je bilo napisano vsaj 1. 57., ko sta komaj obstajala dva evangelija.
Ker je pa stvar taka, je sv. Pavel obenem odlična priča verodostojnosti evangelistov, Kakor smo slišali, navaja šest pri-kazenj Gospodovih: Pred Petrom (Kefa), dvakrat pred apostoli, pred 500 brati, pred Jakobom in pred njim samim. Zadnjega prikazanja, evangeliji seveda ne navajajo. Prikazanje pred 500 brati pa nekateri razlagalci istovetijo z Mat. 28, 16 sq., a z večjo gotovostjo se trdi, da evangelisti o tem prikazanju ne poročajo, kar jasno priča, da evangelisti o Jezusu nikakor niso vsega zapisali, kar so vedeli. Čitatelji, ki so jim bili posamezni evangeliji namenjeni, so to že vedeli iz prejšnjega ustnega oznanjevanja. A sv. Pavel tudi ni navedel vseh slučajev prikazovanja. Namreč izpustil je prikazanje v navzočnosti apostola Tomaža, prvič zato, ker si sploh ni stavil naloge, podati natančno poročilo o prikazovanjih, ampak spomniti samo na nekatera, da potem na tej podlagi dokaže vstajenje mrtvih. Drugič zaito, ker je bilo to prikazanje le dopolnilo prikazanja pred dvanajsterimi. Prikazanja pred učencema v Emavsu iz pravkar naznačenega razloga ni povedal in pa zato, ker kesneje pravi: »Bodisi torej jaz, bodisi flni, tako oznanjamo.« Tu misli sebe in apostole, ki jih je Bog določil in od-bral, da so oficielne, uradne, slovesne priče vstajenja (Dej. ap. 1, 22). Med te pa nista spadala ta dva učenca. Iz istega) vzroka tudi ne omenja, da se je Jezus prikazal pobožnim ženam, pa zato ne, ker je malo poprej dejal Korinčanom, da naj žena v cerkvi molči. Kako bi bil mogel potem povzeti v besede: Bodisi torej jaz, bodisi oni, tako oznanjamo. Če pa Bog žen ni odbral, da bi oznanjale vero! Dokaz za to trditev, da apostolu niso mogla biti neznana ta prikazanja, je tudi to, ker n. pr. o učencih, ki sta šla v Emavs, ravno Pavlov misijonski sotrudnik, zdravnik Luka, natančno pripoveduje v svojem evangeliju, kako se jima je prikazal Gospod; kako bi bilo torej to Pavlu neznano! Skratka: Ko-rinčanov noče utrujati z naštevanjem in
natančnim popisovanjem stvari, ki jim jih je pred šestimi leti še bolj natančno razložil, kakor so zapisane v evangelijih.
Prikazanja, kar jih je navedel, je naštel v kronologičnem, časovnem redu, po vrsti, kakor so sledila drugo za drugim. To se vidi iz tega, da pred vsakim ponovi pri-slovno določilo »potem« [elva, sjtsiva, ea-Zcivov). Obenem je konstatiral, da po njegovem prikazanju ni nikomur več izkazal te milosti: »Najnazadnje izmed vseh se je prikazal tudi meni.« Na katero prikazanje tu misli, o tem ni mogoče dvomiti, ka^ti takoj v naslednjem verzu je to razodel: »Jaz sem namreč najmanjši med apostoli, ki nisem vreden, da me nazivajo apostola, zato ker sem preganjal Cerkev božjo.« S tem verzom namreč razdeli svoje življenje v dve popolnoma nasprotujoči si polovici. Na eni strani preganjalec Cerkve božje, na drugi apostol Kristusov. Kaj je mejnik? To, kar je povedal v prejšnjem verzu: »Najnazadnje se je prikazal tudi meni.« Korin-čani to sicer vedo, a Pavel ne more govoriti o veliki milosti, ki mu jo je izkazal vstali Zveličar, ne da bi spomnil, kako je bilo poprej.
Kdaj torej se mu je prikazal Gospod in povzročil ta silni preobrat v njegovi duši? Pavlov spremljevalec, zdravnik Lu-kai, je v svojih Apostolskih dejanjih celo trikrat zapisal zgodbo njegovega izpreobr-njenja (9; 22; 26). Da soi njegova poročila popolnoma verodostojna, smo slišali že poprej, a ravno tai pa še svobodomiselna kritika šteje med najbolj zanesljiva (22; 26: Wir — Berichte). Sv. Luka se je namreč še posebno zato tako potrudil, ker je pisal za visokega rimskega uradnika, ekscelen-cijo r.odnavog Theophila, ki se je zanimal za krščansko vero, in na podlagi Lukovega evangelija postal kristjan. Saj pravi v uvodu v evangelij, da je vse od začetka preiskal in natančno (dy.QtPtic) ter po vrsti zapisal.
Izmed omenjenih treh skoro dobesedno enakih poročil o Pavlovem izpre-obrnjenju hočemo tu navesti drugo. Sveti Luka pripoveduje, da je sv, Pavel s temi
besedami sam popisal svoje življenje v govoru, ki ga je govoril razjarjenim Judom v Jeruzalemu (1. 58.) (Ap. dej. 22, 3—10): Jaz sem mož judovskega rodu, rojen v ki-likijskem Tarsu, vzgojen pa v tem mestu. Pouk sem prejel pri nogah Gamalielovih po natančnosti očetovske postave, goreč-nik postave, kakor ste danes vi vsi. N a tej poti sem vztrajal če treba do smrti in sem vklepal in tiral v ječe možeinžene, kakor mi lahko izpriča tudi veliki duhovnik in vse starej-šinstvo, saj sem dobil od njih pisma in sem šel k bratom v Damask, da bi tudi od tam privedel vklenjene v Jeruzalem, da bi bili kaznovani. Zgodilo pa se je, ko sem tja šel in se bližal Damasku, okrog poldne, da je nenadoma zasijala obilna luč iz neba okrog mene. Padel sem na tla in slišal glas, ki mi je dejal: »Savel, Savel, zakaj me pre-preganjaš?« Jaz pa sem odgovoril: »Kdo si, gospod?« In dejal mi je: »Jaz sem Jezus iz Nazareta, ki ga ti preganjaš.« Tisti pa, ki so bili z menoj, so sicer zagledali luč in se prestrašili, a glasu njega, ki je govoril z menoj, niso slišali. In dejal sem: »Kaj naj storim, Gospod?« Gospod pa mi je rekel: »Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo povedalo o vsem, kar ti je naročeno storiti.«
Od tistega dne, ko je videl Jezusa v nebeški svetlobi poveličanega telesa, je Pavel apostol in gre in deluje obilneje nego vsi drugi apostoli. Če hoče kdo zdvomiti o njegovem apostolskem zvanju, mu odgovori samozavestno, kakor je zapisal v pismu do Galačanov (Gal. 1, 1): »Pavel, apostol ne od ljudi, tudi ne po človeku, ampak po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki ga je vzbudil od mrtvih.« Ali še ponosneje, kakor da je to dejstvo tako, da je škoda vsake nadaljnje besede, kakor je zapisal v istem pismu Korinča-nom (1. Kor. 9, 1): »Ali nisem apostol? Ali nisem videl (žwyaxn) Jezusa Kristusa, našega Gospoda?« Da, Pavel je videl Zveličarja, pa ne morda samo v zamaknjenju v molitvi, kakor ga je videl v jeruzalemskem templju in pozneje tolikrat.
Ne, prikazanje pred Damaskom Pavel strogo loči od vseh drugih, to je prikazen par excellence, zakaj tu se mu je prikazal iz groba vstali Zveličar v nebeškem sijaju poveličanega telesa, kakor se je poprej prikazal drugim apostolom, ki jih našteva Pavel v pismu do Korinčanov (Sabatier).
Naj se kdo osmeli in trdi, da se Pavel moti in da se mu Jezus ni resnično prikazal! Potem bi morali reči, da nima pojma o dušeslovju. Dušeslovje namreč zahteva za duševne preobrate vselej zadostnih vzrokov. Zadostnega vzroka, ki bi res kaj razložil, pa za Pavlovo izpreobrnjenje sploh ni drugega kakor to, da se mu je Kristus telesno prikazal. Kako gre kdo k velikemu duhovnu, si izprosi pismenega! dovoljenja za preganjanje kristjanov, potem stopa na čelu razljučenih spremljevalcev in sam diha maščevanje in umor, potem pa v trenotku sam kristjan postane pred mestnimi vrati: tega ne bo nikdar nobeno dušeslovje naravno razložilo. Sicer pa je tu pač najbolj merodajen Pavel sam. Saj smo slišali, kako je jeruzalemskim Judom razložil silni preobrat v svojem življenju: Do Damaska gorečnik za judovsko vero, potem pa še isto uro apostol Gospoda, ki ga je dotlej preganjal. Kdo je premostil ta nedogledni prepad? Vstali Zveličar, ki se mu ie na poti prikazal.
Sedaj razumemo, zakaj pravi Korin-čanom: »Najnazadnje izmed vseh pa se je kakor negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši med apostoli in nisem vreden, da me nazivajo apostola, zato ker sem preganjal Cerkev božjo,« In razumemo, zakaj se tudi na drugih mestih sklicuje na silno izpremembo v svojem življenju, ki jo je povzročila posebna milost Gospodova (Gal. 1; 2. Kor. 4; Phil. 3; 1. Kor. 9). Skratka: Izpreobrnjenje svetega Pavla se brez resničnega prikazanja Gospodovega nikakor ne more razložiti (Lic. Joh. Behm, Die Bekehrung des Paulus).
Vstali Zveličar sam je uvedel Pavla v krščansko vero in zato mu je vstali Zveličar vse: začetek in sreda in konec njegovega oznanjevanja (Harnack). S to resnico
oborožen gre mož, ki je včeraj pomagal kamenjati sv. Štefana, med propali poganski svet, ki veruje vse poprej nego vstajenje. Kdo bo tu kaj dosegel? Kdo bo mogel pregovoriti te sužnje s ceste, ki imajo več filozofske izobrazbe kakor vsak naš povprečni vseučiliščnik (Deissmann; Achellis)? Pavel, »ki ni apostol od ljudi, tudi ne po človeku, atmpak po Jezusu Kristusu«, ki ga je v i d e 1 v poveličanem telesu in se je o njegovem vstajenju prepričal tudi pri drugih apostolih, gre samozavestno v Malo Azijo, na Grško, v Ilirijo, v Rim, na Špansko, trpi glad, umira za žejo (cfr. 2. Kor. 11), se da vkleniti v verige, se bojuje v Efezu z nasprotniki kakor s pobesnelimi zverinami. A Pavel ne odneha. Zakaj ne? Zato ker mora povedati svetu to, kar preimenitnega ve o Jezusu Kristusu. »Ka.jti gorje mi, če ne bi oznanjeval!« pravi sam. Pride v Antiohijo, Filipe, Solun, Atene, Korint, Efez, Kolosse, Rim, in kamor pride, oznanja Vstajenje. In njegovim prepričevalnim besedam sledi tudi nepričakovan uspeh. In ko ga verniki iz Soluna prosijo, naj jim še enkrat natančno pove, kako bo s tistimi, ki so že umrli, ob Gospodovem prihodu k sodbi, jim piše spomladi 1. 51. iz Korinta pismo, v katerem se sklicuje na njihovo vero v vstajenje Kristusovo kot na samo po sebi umevno dejstvo (1. Thess. 4, 13), In ko pozneje piše drugim cerkvenim občinam, omenja vstajenje le mimogrede, zato ker je to resnico svojim vernikom tako povedal, da ne more nihče več podvomiti o njej.
Kristusovo vstajenje in Pavlovo apostolsko zvanje sta tako tesno združeni dejstvi, da je prvo nemogoče tajiti, ne da bi Pavla kar črtali iz zgodovine. Ta goro-stasnost bi bila pa še manj upravičena
nego trditev, da je n. pr. Napoleon bajesloven junak.
V	resnici, tako moramo reči: Če bi Kristus ne bil vstal, potem je »najsilnejši duh, kar jih je dalo judovstvo« (Harnack), bolj pomilovanja vreden kakor vsi ljudje. Če bi Kristus ne bil vstal, potem — da rabim besede, ki smo jih slišali v Korintu o Veliki noči 1. 57. — potem je prazno njegovo oznanjevanje; da, če bi Kristus ne bil vstal, potem je ta kristalnočisti značaj lažipriča, ker je vsemu svetu povedal, da se je Kristus vzbudil od mrtvih.
»Todai Kristus se je vzbudil od mrtvih kot prvi izmed tistih, ki so zaspali« (1. Kor. 15, 20).1
1 Literatura: Dr. E. Dentler, Die Auferstehung
Jesu Christi nach den Berichten des Neuen Testa-
mentes3 v zbirki Biblische Zeitfragen I. 6. (Izvrstno
delo!) — Dr. Josef Muser, Die Auferstehung Jesu und ihre neuesten Kritiker5, Ferd. Schoningh 1914.
(Navaja žal precej nepregledno vse, kar so kdaj
ugovarjali proti Vstajenju.) — Esser-Mausbach, Religion, Christentum und Kirche, II. zvez., str. 155 do 185: Die Auferstehung Jesu. — Tillmann, Einige Bemerkungen zur Kritik der Osterbotschaft etc. v listu Theologie und Glaube 1910. — S. Weber, Das apologetische Element in den neutestament-lichen Auferstehungsberichten, ihre Entstehungszeit und Reihenfolge v listu »Katholik« 1914. (Dobro razloži razlike v poročilih.) — Dr. Paul Karge, Babylonisches im Neuen Testament. (Na str. 51 do 55 kratko in spretno zavrača poizkus bajeslovne razlage vstajenja.) — O sv. Pavlu je na katoliški strani pač najboljše delo: Dr. F. X. Polzi, Der Welt-apostel Paulus. Posnetek je izšel v omenjeni zbirki
VII 7/8 pod istim naslovom. — Cerkveno življenje v Korintu je lepo opisal Ign. Rohr, Paulus und die Gemeinde von Korinth, Biblische Studien IV 4. — Najobširnejšo razlago prvega Pavlovega pisma do Korinčanov sta pa zadnji čas izdala Robertson-Plummer, The first Epistle of St. Paul to the Co-rinthians. (Precej pozitivno razen poročila o Evharistiji. Brez zadostne utemeljitve pa stavi Robertson postanek pisma v prve mesece leta 55. Isto velja o Sickenberger, Einleitung 1916, 90 glede bivanja v Korintu.)
FR. OMERZA: ODLOMKI IZ DEL CERKVENIH PISATELJEV.
Sv. Ignacij: Pismo do Efežanov.
Tt)v Jio/.vJi/.Tjdiav1 v uči) v iv ovohati fteov dneikrjipa iv ’Ovr)ol/uq), td) iv dydny ddirj-y>')T(j), vfičov de iv oagxl imax6jc(p, ov svyo-(.iai y.atd 5Irjaovv Xgiotov v/.idg 2 dyandv zal Jtavvag vjiag avtio iv d/A0i6tr]u3 elvai. Ev-?.oyr)tog ydg o y_agtaduevog vfilv d&otg ovoi toiovtov inloKonov xexvjjoftai. Ilegl de tov ovvdovkov /.iov Bovggov, tov xatd tisov dia-y.ovov vfiojv iv naaiv ev).oyy/levov, evyopiai naga/iielvai avtov elg n/uf/v vficov y.ai tov imoxonov. Kal K(joy.og de, 6 'Oeov d§iog y.ai vudiv, ov i^eun/.dgiov^ trjg dtp 5 v/xd)v dydni/g dnekafiov, y.ard ndvta tis dvenavoej',5 a>g y.al avtov o nat)'/o ’Iyaov Xqiotov dvaipv§cu dua Ovijoluo) xal Bovgoio zal Evnho y.ai <Po6v-tcovi, <5 (’ on> ndvtag v ud g y.a ta dydnt]v eldov. II genov ovv ion v, nat d ndvta tgdnov doga £eiv 'bjoovv Xqiotov tov dogd^ovta v/nag, Iva
iv	(Alij. vnotayy xaTijgno(A,švoi, vnotaooo/ievoi t<o imoxojv(t) y.al zdi ngeoftvteghp, y.atd ndvta r/te r/yiao(/,evoi.
01i diataooofiai vulv a>g iov tig. El ydg xal deds/itai iv tqj ovohan 'Irjaov Xqmstov, ovnco dnf)oiio/.iaif> iv avtd). Nvv ydo do/rjv eyv(o tov tiaOr/tevenOai y.al ngon/.a/.d) v im v rog ovvdidaoxakiTaigi /iov ifie /do edei vrp 5 v/id) v vnakeupO i/vai 8 niotei, vovOeoitjL, vno-l-iovfj, f.iaxQO&v/xi(f. \\/j.' inel y dydm/ ovx i<} fie oicojtdv neol ti/i&v, dtd tov to ngoe/.afloi’l> nagaxaXelv v/idg, dmog ovvtoiyj]te ti) yvc6-/i(l tov fteov. Kal ydg 'h/aovg Xgtatbg, to ddiangitov fjfiiov gi/i>, tov nargog t) yv(bfirj, <bg xal ol inioy.onot, ol xatd td nigata10 dgioftevreg, iv 'h/nov Xqiotov yv(b/iy elaiv. "OOev ngenei vjxlv avvTgeyeiv ti/ tov ini-nxdnov yvd/j,y, dneg /.al noieh:e’ to ydg dft-ovdfiaatov ii v f ub v ngeojlvtegiov, tov Oeov d§iov, ovtcog avvr/g/iootai t(o iniax6nq> d)g
1 velika množica, številna občina — 2 subi. —
3 iv 4hoioth)ti = iuoloo; — « prim. lat. exemplum,
torej izposojenka, kot se dobe v vseh jezikih, zlasti
modernih — 5 pomirim, potrdim — 6 inapiij«) =
arcaptci«), dovršim, izpopolnim 7 součitelj — 9 a::a-
X*£cpu>, mazilim, pripravim za boj, oborožim—''na-
prej vzamem, sklenem — 10 glej pismo do Rim.
(konec) op. 1, — 11 imenovanja vreden, častitljiv.
Xoočai y.iddna. Aid tovto iv rij dfiovoia vfiiov zal aof.i<pdrvo) dyany Irjcovg X ničto g adetai. Kal ol y.at’ dvdoa i de /ooog yiveai}e, Iva ov/iig)oovoi ovteg iv b/iovoia, zod)/.ia2 ileov ?.aftovteg iv evotr]ti, ddr)te iv (povij /it(~i dia Ir/oov Xoiotov td) n atol, Iva vfiiov y.al dzov-oy y.al imyiv(bay.r) di’ cov3 ev ngdooete, ue/.r] ovtag tov vlov avtov.4 Xgt)oi/uov ovv iotiv v/nag iv dfi(j)ij,o) evotr/tt elvai, Iva xal iteov ndvtoTe fietiyj)te.
El ydg iyd> iv /niy.gq> yoovo) toiavtr)v ovviphiav eoyov5 n g d g tov inlazonov ificbv, ovx dvi)go)nivr)vt> ovoav d/./.d nvevjxatixrjv, noo(i) fid/./.ov v/iidg iiay.agiuo tov g ivy.ey.ga-fdvovg1 ovtcog, dig r} iy.xXr)ola ’h)aov Xgi-otd) y.al d)g 'Irjoovg Xgtotog tq) natgl, iva ndvta iv evotijti avurpcova /}; Mrjdelg n/.a-vda!)(>)' idv ui) tig >/ ivtog tov ftvoiaotrjoiov, votegeltai tov dgtov tov fteov. El ydg ivog y.al devtegov ngooev/j) tooavtyv la/vv e/et, ndoo) fxd?J.ov ij te tov imoy.onov y.al ndoijg Tfjg ix.y.h)aiag; '0 ovv in) igy6fievog inl to avtdfi ovtog ijdi) vnegt)(pavei y.al iavtdv diezgivev' yeygantai ydg ■ ' Y n e g i) -(pav oi g o tiso g d v t it d o a et a i. Znov-ddocofiev ovv /ur/ dvtiTdaoeotiai to> iniozdnc), 'iva dtfiev ihd) vnotaond/uevot.
Kal oaov ftlenei tig aiycovta iniozonov, nXei6vog avtov (pofieiatto) ■ ndvta ydg, dv nifinei d oixodeondtyg elg Idiav oly.ovof.iiav, odteog del v/idg avtov deyendat, a»g avtov tov ne/.iy>avta. Tov ovv inioaonov dij/.ov ort wg avtov tov xvqiov det ngoo[J/.enetv. Avtog fiev ovv 'Ovrjoifiog vnegenaivel v/iu>v ti)v iv ihd) evtagiav, dti navteg xatd dhjdeiav £7)re xal (ki iv vpilv odde/ila aigeoig xatoixei• d/.k ’ ovde dxove te tivog nkiov, eineg ’Ir)oov X g tatov /.a/.ovvtog iv d/.tjihiti..
Kki) daoi ydg ttveg dd/M novrjgii) to dvo-/mg negt(pegeii‘, dA/.a tivd ngdooovteg dvd^ia Oeov • ovg del tifiag dog Oi)gia iy.y./.iveiv. Klal ydg xvveg /.voodri’teg, Xatigodf)xtar io ofig del
1	posamič, vsak zase — 2 g]ej s]OVar: xp(«|ia 3
— 3 rel. atrak. — 6tot touttov, it ., . — < namreč
— 5 aor. I — 6 t. j. x*Ta aripxa, mesen — 7 ify.ipdv-vu|u, primešam, zvežem, združim — * isti kraj, zbirališče, skupna služba božja — y nam. 'ItjooO
— XoiO-pqt -j- Saxva).
1 Mat. 16, 26: Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?
2 Po mučeniški smrti se rodi človek za večno življenje. Sv. Cerkev ne obhaja praznika kakega mučenca na dan njegovega rojstva, ampak njegove smrti. In ta dan imenuje »dies natalis, natalitia«.
3 Kakor je prej rekel, da še ni pravi učenec, tako zdaj zatrjuje, da ne bo prej pravi človek, dokler ne pride k Bogu. Isto misel poudarja proti koncu pisma, češ da je izvržek, da pa bo nekaj, ako pride k Bogu.
izmed vas naj ga torej ne podpira, rajši podpirajte1 mene, to je Boga! Ne imejte
1	Zdi se mi, da dobimo najboljšo misel, ako iz prejšnjega stavka |in|8*l; por/O-Ettu) aut(Ti dostavimo pri i|ioO fivsoO-e še por(9-o!.
v/mg (pvhdoosoftai ovvag 6v afhn ajzevvovg. Elg larodg iaviv, aagxix6g ve y.ai Jivev/xavixog, ■/evvrjvdg xai dyevvf]tog, kv aaoy.i yevofj,evog d mg, iv davdvm Con) dXr){hvr), xal Maoi-ag y.ai sy. tisov, ngob-xov Jtatirjvdg xal vote dnatir/g, Iijoovg Xqi-ovog b xvqiog rjficbv.
Boga! Kdor ima njega v sebi, naj pomisli, kar hočem, in ima sočutje z menoj!
Vladar tega sveta me hoče ugrabiti in uničiti moje stremljenje po Bogu. Nihče
Pismo do Rimljanov.
(Konec.)
»Nič mi ne bo koristil cel svet, nič kraljestva tega sveta. Bolje je zame, da umrem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad celo zemljo.1 Onega iščem, ki je za nas umrl; onega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža.2 Prizanesite mi, bratje! Ne zabra-nite mi priti v življenje, ne želite, da umrem! Ko želim biti božja last, me ne izročite svetu! Pustite me, da dosežem čisto luč! Ko pridem tja, bom človek.3 Dovolite mi, da posnemam trpljenje svojega
na jeziku Jezusa Kristusa, ko v srcu hrepenite po svetu! Zavist naj ne prebiva v vas! In če vas tudi osebno prosim,1 mi ne verjemite, ampak verjemite rajši tem besedam, ki vam jih pišem. Živim namreč, ko vam pišem, a hrepenim, da umrem. Ljubezen do mene samega je križana in v meni ni ognja, ki ljubi tvar,2 ampak živa in govoreča voda3 je v meni, ki mi od znotraj kliče: ,Semkaj k Očetu!' Ne veselim se minljive hrane, ne naslad tega življenja. Kruha božjega hočem, ki je telo Jezusa Kristusa, in kot pijačo hočem njegovo kri, ki je nerazrušljiva ljubezen.4
Nič več nočem živeti kot človek. To se bo pa zgodilo, ako vi hočete. Kratko je pismo, s katerim vas prosim; verjemite mi! In Jezus Kristus vam bo razodel, da so resnične te moje besede, nelažniva usta, po katerih je Oče resnično govoril. Ne pišem vam po svojem mesenem nagnjenju, ampak po volji božji. Ako trpim, ste hoteli (meni dobro); ako me pa zavržejo, ste me sovražili.
Spominjajte se v svoji molitvi cerkve v Siriji, ki ima namesto mene Boga za pastirja. Samo Jezus Kristus bo njen škof in vaša ljubezen.5 Jaz se pa sramujem, da bi se štel med nje; saj tega tudi vreden
1 Da namreč drugače ravnajte, kot zdaj želim.
2 Posvetno, minljivo.
3 Ta živa voda, ki ga kliče v mučeniško smrt, je sv. Duh, kot pravi Jan. 7, 38: Kdor v mene veruje, poteko, kakor pravi Pismo, potoki žive vode iz njegovega osrčja. To pa je rekel od Duha, katerega so imeli prejeti vanj verujoči. Primerjaj še Gal. 4, 6: Ker ste pa sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina v vaša srca, ki kliče: Aba, Očel
4 Ignacij govori o uživanju Boga v nebesih, kamor bo prišel, kakor upa, po mučeniški smrti; podobe pa, v katerih govori, so vzete od evharistije. Prim. Jan. 6, 27—53.
5 Važno je, kaj pomeni tukaj beseda a-fdni\. Ako primerjamo še druga pisma Ignacijeva do raznih cerkva, vidimo, da lahko obdržimo pomen
nisem, ker sem zadnji med njimi in iz-vržek. Toda dosegel sem milost, da sem nekaj, če pridem k Bogu. Pozdravlja vas moj duh in ljubezen cerkva, ki so me sprejele v imenu Jezusa Kristusa, a ne, kakor da bi samo mimo potoval.1
Pišem vam pa to iz Smirne po Efe-žanih,2 ki so blagrovanja najbolj vredni. Z menoj vred je med mnogimi drugimi tudi Krokos, zaželeno mi ime. O onih, ki so šli pred mano iz Sirije v Rim v slavo božjo, upam, da ste slišali. Povejte jim tudi, da sem blizu. Vsi so namreč vredni Boga in vas. Spodobi se torej, da jim v vsem pomagate. Pišem vam pa to 24. avgusta. Bodite pozdravljeni do konca stanovitni v Jezusu Kristusu.«
Mlakar Jožef, petošolec, Št. Vid.
»ljubezen«, da si pa moramo pod tem pojmom vendar misliti neko družbo, ki jo veže ljubezen; n. pr. Tral. 13, 1: dand^sTai 6|iS; a-fofr.r; £|rjpva£<DV y.x! 'Ecpsaiajv. Rim. 9, 3: a3za“sxa'. 6|iS; vj afamr) xwv šxxXt)oi<Sv. Filad. 11, 2: aareilJsTai rj a-jao; kov dleX^<ov ifijv žv Tp6a8(. Hud boj se bije med učenjaki za pomen te besede zlasti zaradi uvodnih besed pisma do Rimljanov, ki jih nisem v tem listu navedel. 0 rimski cerkvi namreč pravi, da »ima prvenstvo v kraju rimskega ozemlja« (jtpovidibiTai iv zinip xw' p!oo 'I’(U|Lala)v, t. j. ali mesto Rim z okolico ali pa celo rimsko cesarstvo) in da je »prva v ljubezni zbrane cerkve« (npoxa)>>]|išvr) ti); a-jamr,;). Katoliški razlagalci navajajo te besede kot dokaz za primat rimskega škofa. Protestantje kot nasprotniki primata morajo torej ta izraz razlagati drugače, kar store s tem, da vzamejo a-jditr, v besednem pomenu t. j. ljubezen, dejanja ljubezni. Toda ako sc lahko imenuje kako posamezno cerkev d-fd7U), kakor smo videli iz prej navedenih mest, zakaj bi ne pomenila potem ta beseda lahko vesoljne cerkve? Glej F. X. Funk, Kircheng. Abhandl. u. Un-ters. I. Paderborn 1897.
1 Cerkve so me sprejele ne kot tujca, ki slučajno mimo potuje, ampak s toliko ljubeznijo, kot da sem njihov škof.
2 Ko so sc vračali poslanci iz Efeza, jim je oddal to pismo, ki ga naj oddajo po Kroku Rimljanom.
DS IVAN SVETINA: UVOD V DIFERENCIALNI IN INTEGRALNI RAČUN.	(Dalje.)
IV.
Diferenciranje.
Funkcijo diferencirati se pravi: poiskati njen diferencialni kvocient.
Ako je y xova funkcija: y = f[x), je
navadno tudi ^ xova funkcija, samo da
drugačna. Ta funkcija se imenuje z ozirom na prvotno izvedena funkcija ali izvod ter se zaznamuje z y', ali z /(x),
ali včasih tudi z	Ako je torej
y = /(x), so v navadi in enakega pomena sledeči znaki:
|=/=m=4gi.
Na zgledu smo že v III. odstavku pokazali, kako se n. pr. diferencira funkcija: y — — x2 -j- 6x — 3. A pri vsaki funkciji ne bomo hodili one dolge poti, ampak hočemo za bolj navadne funkcije izvesti pravila, po katerih bomo znali razne funkcije kar hitro diferencirati. Pot za izvajanje teh pravil nam kaže v odstavku III. navedena enačba 2.):
dJ = ^\iJ[X + ^-nX\
dx Ax	Ax
Vselej moramo torej v funkciji namesto argumenta X postaviti argument X -j- Ax, ali da se pisava okrajša: X -f- h ter izračunati funkcijo za ta argument. Od te funkcije nam je odšteti prvotno funkcijo /(x), razliko deliti z Ax ali s h in nazadnje J* ali h postaviti = 0.
1. y = xn
Q = ii dx
lim
(x + A)n — x’ h
Tu je treba vedeti, kako se vzmno-žuje binom x -f— /l s poljubnim številom tl.
(x + h)2 = x2 + 2xh + h2
(x +/*)3 = *3 + 3x2/* + 3x/z2 + *3
(x + /z)4 x4 + 3x3/? + Zx2h2 + xh3 +
+ x3h + 3x2h2 + 3xh3 + h4 = X* + 4*3/z + 6x2/?2 4- 4x/?3+ h*
= x4 + 4x3h + (6x2 + Axh + h2) h2 = x4 + 4x3/z + (p (x) h2 (x + h)n = xn + nxn~lh+ F(x) h2
To izvajanje si lahko okrajša, komur je že znan takozvani »binomski izrek«, ki uči, kako se binom vzmnožuje s poljubnim številom. Glasi se:
(x + /?)n = xn + (?)x',-1/l+(?)x"-*/l2 + -f (;) xn-3/*3 + ... + („!,) xh'>-1 + (") hn
Iz tega sledi tudi:
(x-\-h)n =xn-\-nxn~th-\-F(x)h2 dy xn* + nxn~'h-\-F(x)h2 — xn' dx = hm	h
= lim [nxn-x + /7(x)/i] = nxn~l.
dv
Prvo pravilo: )> = xn;^ = rtx
n-1
Potenco diferenciramo, ako po-tenčni eksponent za enoto zmanjšamo in novo potenco s prvotnim eksponentom pomnožimo.
To pravilo velja tudi, ako je eksponent n ulomljeno ali negativno število, ker tudi v tem slučaju velja binomski izrek.
Zgledi:
a) y = x5;
dy = dx
5xh
, dy 2 i 2
' tir:**
j	a r-	i dy 1 j 1
c) y = V x = x ; j- = x	= ——
dx 3	3	yx2
d) y
= i = x dr.
dx
7x 9=-
* X" in —se uničujeta.
2. y=f M±»(x)	je pQ 2 prayilu; g _ m +f	a);
y+-fo=/(x-t-Ac) + y (* + ^c)
je pa tudi:
Ay=f{x+ix)-m±^AX)+m dy nx±h)±l m-k Ay _ /(* + Ax) — f(x) 4-(p(x+^x) - (p(jc) ^x“hm	h	*" ’
Ax	Ax	Ax	jk
*y =m +	iz a) in b) sledi: m + d* “ /u)
ali: “J- = 0.
Ako je: y = /(x) + (p(x) + y) (x), velja	ax
pravtako: ^ = /(x)+y'(x) + </(*)•	Tretje	pravilo: Diferencialni
kvocient neizpremenljive ali konstantne Drugo pravilo: Algebrajsko vsoto količine je enak ničli, dveh ali več funkcij diferenciramo, ako diferenciramo posa- 4. y = kf(x) mezne funkcije in izvode alge- ^	^
brajsko seštejemo.
3. Ako pomeni k 'neizpremenljivo ali Ay — k[/(x -(- Jx) —/MI konstantno količino in je:	.	,,	,	. ,	,, .
y = /M r K	Ax	dxJ
Četrto pravilo: Konstantni faktor funkcije ostane pri diferenciranju neizpremenjen.
Zgled: y — 2x3 — 3x2 + 6x — 7; ^ — 6x2 — 6x -f- 6.
x3	2x2
Naloga: Določi diferencialni kvocient funkcije: y = ^ — 5 ”f"	2	-(-	4..
5. y=f(x)-(p(x) _ lim f(x + h) - (p(x -f h) — m ' V(x) =
(/x im	h
f(x + h) • (f (x + h) — f{x + h)-<p (x) +/(* + h)-(p (x) — f(x) • <p (x) _ = hm	h
f(x + //) • \(p (x + /j) — (p (x)] + (p(x) • |/(JC + /J) — /(x)|
= hm	h
<f (x + /?) ~ (<P)X	/(x	+	h)	-	/(x)l
Q = /(x) • <p'(x) + y(x) • f'(x) = f(x) • y(x) + y'(x) •/(*)■
To pravilo velja tudi za več faktorjev takole:
y = /(x) • y (x) • yj(x) fx = f(x) •<p(x)- <p(x) + <p(x) • f(x) ■ V>(X) + V>'(x) •/(*) • 9>(x).
Peto pravilo: Produkt dveh ali več funkcij diferenciramo, ako izvod vsake funkcije pomnožimo s produktom ostalih funkcij in te produkte seštejemo.
Zgled: y = (x — 1) (x — 2) (x — 3) fx = (x-2) (x — 3) —{— (x — 1) (x-3) + (x-l) (x-2) = x2— 5x + 6 + + x2 — 4x + 3 + + x2 — 3x + 2
= 3x2 — 12x+ll
Lahko pa tudi nakazano množenje v funkciji izvršimo in potem diferenciramo po 2. pravilu:
y a, (x — 1) (x — 2) (x — 3) = (x2 — 3x + 2) (x - 3) - x3 — 6x2 -f llx - 6 ^ = 3x2 - i2x 4- 11. dx
= H = t = v'(x)
f(x) = <p(x) ■ y>(x) f (x) = q>\x)ip (x) + y/(x) (p (x)
= /(*) —	=	l (*) — v (*) • cpM _
<p(x)	qp(x)
dy = /(x) • (x) ~ </'(x) • /(x)
*c_________l</(-y)	l2______
Šesto pravilo: Ulomljeno funkcijo diferenciramo, ako izvod števca pomnožimo z imenovalcem, od tega produkta odštejemo izvod imenovalca, pomnožen s števcem, in to razliko razdelimo s kvadratom imenovalca.
x3 dy 3x2(x2+1) - 2x4 x4 + 3x2 _x2(x2 + 3) Zgled: y -	x2^_x\	^	(x2+l)2	(*2+l)2	(x2+"l)2
7. y	=	|/(x)l"'	= f(x)	•f(x) -/(x)	.	. . mkrat.
Po 5. pravilu je :
% =/W-[/W]m-1+/W[/W]m-1+/W'[/W]m-| + -"mkrat
dJx = m\f(x)\m~i ./(x)
Sedmo pravilo: Potenco funkcije diferenciramo, ako potenčni e k s p one nt z a en oto zmanjšamo, novopotenco s prvotnim eksponentom pomnožimo in produkt pomnožimo še z izvodom podloge. To pravilo velja tudi, ako je potenčni eksponent negativno ali ulomljeno število:
y =-=	!/(*)!	= |yr J) ]„,	;	po 6. pravilu	je :
*	-	~	“ ~ml/W|-“	'-/W
y = |/(x)| n;	=•	|/(x)	]m; nyn'1 • / = m |/(x)| * - ‘ . f\x)
8- y —	\ff(x) =	[/(*)]	; P° 7- pravilu	je:
^	{ /(*)"*	• f(x)	=
dx	2	21 f (x)
Osmo	pravilo: Kvadratni koren	funkcije diferenciramo, ako izvod
radikanda razdelimo z dvakratnim danim korenom.
Zgledi: a) y = (*2 + 2x + 3)3; & = 3(j#*4- 2x + 3)2(2x + 2)
b> y =	=	m(a	+	bx)~’'	*	=	+	=	-5,-^3
c) y — \/ 2px-,
*	2	|/2p.ic	(/	2px
9. Kako diferenciramo nerazvito funkcijo: f(x) -f- (f(y) = 0, n. pr. enačbo elipse: b*x2 + a2y2 — fl2ft2 _ o?
Ako funkcijo razvijemo, tako da je odvisna izpremenljivka sama na eni strani, diferenciramo po znanih pravilih:
y=,/b2-^x2. 4y = ..TJ/JlL. = _ **
V	a2 ' dx 2]fb2 ba\x2 a2y
y
Laže pa diferenciramo, ako pustimo funkcijo nerazvito.
f(x) + <p (y) = 0
_____f(x -f- dx) -f- (p (y	dy)	= 0 ; če se poveča ali zmanjša argu~
.	,	.	,	.	.	.	. ment ene funkcije, se mora pri-
/(■' "T dJ) /(•*) ! (P(y l c y) (f y)	merno povečati ali zmanjšati
f(x -j- dx) — f(x) . y(y -f- dy) — q> (j>) tfy _q tudi argument druge funkcije, dx	dy	dx	da ostane enačba veljavna;
f\x) + tp\y) • dJx = 0
f(x) dr j - <r’(y)dy - ; 0
f(x) dx in <p'(y) dy, t. j. izvod funkcije, pomnožen z neskončno majhnim prirastkom njenega argumenta, imenujemo »diferencial funkcije«. Iz enačbe med diferencialoma obeh funkcij lahko dobimo diferencialni kvocient N. pr.:
b2x2 + a2y2 — a2 b-
dy	b2x
2b2xdx + 2a2ydy = 0; ^ = — ~2y
Deveto pravilo: Nerazvito funkcijo diferenciramo, ako poiščemo enačbo med diferencialoma funkcij obeh izpremenljivk in iz te načbe izračunamo diferencialni kvocient.
Zgled: £2—12x y2—16jv —j— 75 — 0 je enačba kroga. Izračunaj diferencialni kvocient za točko M (3, 12), ki je točka krožnice!
X2 _ I2x' -f y2 — I6y + 75 = 0 2xdx — 12dx -\-2ydy — 16dy = 0 xdx — 6dx -\-ydy — 8dy — 0 (x — 6) dx -j- (y — 8) dy = 0
dy 6 — £ \	  6	—	3	3
dx — y - 8 I y Z 12 ~ 12 — 8 — 4'
|||III>I||||IIII|||IIIIII|||IIIII||II>II||||IIII|||IIIII||||IIII||||IIII||||IIII||||IUI||||IIU||||IIIII|||IIIII||1HII||||IIII||||IIIII|||IIII||||IIIII|||IIII||||IIII||||IIU|||IIIII||||IIII||||IIII||||IIII!|||IIII||||IIII|||1I1II|[||IIII||||IIII||||IIII||^
| plllllliillllliiiilllliiiilllliiiilllHiiill DROBIŽ. Iliiiililliiiilllliiiillllilllliiiilllliiiill j
fillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!lllllllllHI1lllllllllllllllllllllllJlllllllldllllUlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllUlllllllllllllllllllllllllllllUll!llllltlllllllllllHllllllllUllllllllllll=L’
mojih mislih najčastnejša naloga pisateljeva. Zato mislim, če bi še enkrat prišel na svet, da bi postal zopet češki pisatelj.« Kakor naš Finžgar je tudi Brodsky župnik »na kmetih«.
V. H.
Žrtve potresa. Ko sedaj čitamo, kako veliko število junakov krije bojno polje, se komaj spomnimo, da tudi druge šibe božje zahtevajo ogromno človeških življenj. O potresu pravi Bodart, da je uničil od 24. avgusta 1. 79. po Kr. do mesinske katastrofe več nego dva milijona življenj. V tem času je bilo kakih štirideset zares strašnih potresov. Naj navedemo le nekatere! Potres ob obrežju Sredozemskega morja 1. 526.: 120.000 mrtvih, izbruh Vezuvija 1. 1306., izbruh Miyiyame na Japonskem 1. 1638.:
50.000 mrtvih, potresna povodenj v Siciliji 1. 1693.: 100.000 žrtev, potres v Yeddo na Japonskem 1. 1703.: 210.000 žrtev, v Ksi-neu-koa na Kitajskem 1. 1731.: 20.000 mrtvih. Potresa v Peru (1746) in v Lisaboni (1755) sta se zadovoljila s petdeset hekatombami, v Kalabriji in Mesini pa je 1. 1783. 40.000 oseb izdihnilo pod razvalinami. V 19. stoletju je bila najhujša katastrofa 28. oktobra 1. 1891. na Japonskem:
107.000 oseb je moralo v večnost. Ob smrti otoka Julija, ki se je bil porodil 28. junija 1832. 40 kilometrov južno od Sicilije, so objokovali
27.000 mrtvih in 25.000 ranjenih. Potresnih katastrof v našem stoletju se še dobro spominjamo, tako mesinske, guatemalske (8. maja
1.	1902.: 40.000 mrtvih), kalifornijske, čilske (1. 1906.), karataške (21. nov. 1907: 10.000 žrtev). Tudi Sakkura-Shyma s tisoči in tisoči žrtev je še vsem v spominu. Zadnji potres v Srednji Italiji je usmrtil 44.000 ljudi, pa smo ga v grmenju topov skoro preslišali; in vendar ni padlo nič več ljudi 1. 1870. na nemški, v
Neprekosljiv računar. V knjigi »Gibt es ein Leben nach dem Tode?« pripoveduje Den-nert o znanem Zerah Colburnu, ki je bil rojen 1. septembra 1804 v Cabutu (Sev. Amerika). Ko je bil star šest let, je s tako hitrostjo izračunal potencije in korene, da drugi niti pisati niso mogli za njim, n. pr. kubični koren devet-številčnega števila. Neki gospod ga je prosil, naj mu imenuje faktorje števila 247483. Odgovor se je glasil takoj: »941 in 263.« Drugih faktorjev to število sploh nima. 48 let je tako brzo pretvoril v minute in sekunde, da je prehitel tistega, ki je hotel zapisati to vprašanje; a vendar gre tu za osem- oziroma desetmestno število. Deček sam ni vedel, kako mu je prišlo število v glavo, na papirju ni znal izvršiti najpreprostejših računov. Za marsikaj, kar je brez truda spoznal, n. pr. da je 36083 prašte-vilo, še učenjaki ne vedo razloga. Ko je deček prišel v šolo, je njegova izredna zmožnost ponehavala, čimbolj se je iz knjig učil.
Bohumil Brodsky (psevdonim Boh. Za-hradnika, * 21. avg. 1862 v Hostačevu pri Ča-slavi) je študiral gimnazijo v Nem. Brodu (odtod njegov psevdonim) in bogoslovje v Kralj. Gradcu. Že kot bogoslovec je pisal v razne časopise in koledarje. Samostojno je izdal povesti: »Boufe na horach«, »Pro pokoj duše«, »Za svč (svoje) a cizi (tuje) viny (krivde)«, »Tfi povidky«, »Z našeho kraje«, »Husitske obriz-ky«, »Obrdzky z vojny« itd. Brodsky piše zelo živo in zanimivo. V letošnjem »Svčto-zoru« popisuje, kako je začel s pisateljevanjem in pravi ob koncu: »Nisem zvezda, ampak le zvezdica; pa tudi teh je treba, ker je mnogo tistih, ki so lačni dušnega kruha, teh pa, ki razumejo dušo širokih vrst ljudstva, ni nikoli preveč. Pisati o ljudstvu in za ljudstvo je po
mandžurski vojski na ruski strani. — Tako res vojska še ni tako huda šiba, posebno ker bi jo človek samoposebi lahko zabranil, dočim proti potresu vsa omika dozdaj ni nič zmogla. Lasje se vam ježe, ko berete o velikih izgubah svetovne vojske, a kaj porečete, ko slišite, da
v	Angleški Indiji vsako leto kuga pomori vsaj
700.000 prebivalcev, ali če brez pretiravanja zapišem, da šteje Evropa vsako leto nad
150.000 slučajev nasilne smrti, kar znese v pol stoletja vsaj osem milijonov!	J.	Š.
Iz matematike.
1. Dokaži, da so vsa šestmestna števila s številčnim sestavom a b c a b c, n. pr. 123123, ali 594594 itd. deljiva s 7, 11 in 13. Istotako povej, zakaj so osemmestna števila s sestavom a b c d a b c d, n. pr. 12341234, ali 78057805 deljiva s 73 in 137!
2. V Berlinu je najdaljši dan polovico daljši nego najkrajša noč. Kako dolg je ta dan?
3. Če stoji manj nego 10 oseb v vrsti in ima ena izmed njih prstan na roki, lahko uganeš osebo, prst in člen, na katerem je prstan. Že Leonardo Pisano je 1. 1202. dal to-le navodilo: Ko so se osebe postavile v vrsto, je treba določiti, od katere strani se štejejo, recimo od desne. Ravnotako se dogovori, odkod začenši se štejejo prsti, recimo od mezinca leve roke, in členi, n. pr. od nohtovega člena (trije členi). Potem stopim pred poljubno osebo, ki ve, kdo ima prstan, in ji dam to-le nalogo: Število osebe, ki nosi prstan, podvoji, prištej 5; kar dobiš, s 5 pomnoži, potem prištej število prsta, na katerem je prstan. To vse pomnoži z 10,
prištej število člena in slednjič odštej 250. Tako dobiš trimestno število. Prva številka znači število osebe, druga prsta, tretja člena. Dokaži z občnimi števili, da je dano navodilo za vsak slučaj veljavno! Če je prstan na 10. prstu, se ravnotako računa, le razlaga števila je nekoliko drugačna. Kakšna? Kaj pa, če je 10 oseb, ali če jih je več?
4.	Kurdi v Perziji, Vlahi in preprosto ljudstvo v Italiji, na Španskem in južnem Francoskem množe števila od 5 do 10 tako, da reducirajo množenje na manjša števila in iz-vrše to računsko operacijo s prsti obeh rok. Recimo, da je treba izračunati 6X8. Za vsako število se določi ena roka, recimo za 6 leva, za 8 desna. 6 = 5 —(— 1, zato dvignem en prst leve roke; iz istega vzroka (8 — 5 + 3) dvignem tri prste desnice, skupaj torej 4. Ta vsota so desetice produkta, ki ga iščemo. Pri levici so mi ostali štirje prsti, pri desnici dva. Te dve števili pa pomnožim in dobim 4X2 — 8. To prištejem prejšnjim deseticam in dobim skupaj 48. Dokaži z občnimi števili a in b, da je to računanje v vsakem slučaju pravilno!
Razrešitev mat. nalog v št. 3—5.
1.	5 v; 2. Ne samo muha, ampak celo človek s telesno velikostjo 1-59.. m gre lahko pod to vrvjo, kajti če krogov obseg zraste za 10 m, zraste radij za ™ = 1-59..; 3. 28; 4. 15; 5. 17 velblodov niso mogli razdeliti v polovico, tretjino in devetino. Zato so si pri sosedu izposodili osemnajstega velbloda in so dali prvemu
9,	drugemu 6, tretjemu 2 velbloda, skupaj 17. Ko je vsak dobil svoj delež, so sosedu vrnili njegovega velbloda in se mu lepo zahvalili.
Vhod h grobišču grofa Radeckega.
is,
7/
K. H. KREGHR
LfnbUaiia, Sv. Petra testa 23
Trflovina z na debeli ta drobno
Bogata zaloga raznovrstnega usnja in črevljarskih potrebščin
Glavna zaloga
Sava-kreme
v korist obmejnim Slovencem!
NJU ...........
Trgovina oljnatih barv, Arnežev in lakov ter vseh v to stroko spadajočih predmetov
Brata Eberl
slikarla gamsov, pleskarska mojsira Miklošičeva cesta št. 4
nasproti „ Unionau
Priporoča se preč. duhovščini in p. n. občinstvu v vsakem oziru kot priznano solidna tvrdka
Priporočljiva
domača tvrdka!
Podpisani izjavljam v imenu stavbnega odbora za zidanje nove cerkve v Šmihelu pri Žužemberku, da je gosp.
Rajko Sušnik
umetni steklar v Šiški
napravil v imenovani cerkvi enajst novih oken, krasno in umetno v gotskem slogu, v splošno zadovoljnost in po zmerni ceni ter je zato v svoji stroki vreden najboljšega priporočila.
V	Šmihelu, 12. avgusta 1909.
Za stavbni odbor: Frančišek Gabršek,
župni upravitelj.
(H. Hičman) v Ljubljani
priporoča svojo bogato zalogo
ItlllllllltllllINNIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHINIH
: šolskih : in pisarniških potrebščin
kakor: raznovrstni papir, zvezke, no-teze, razne zapisnike, kopirne knjige, Šolske in pisarniške mape, radirke, pisala, črnilo, gumi, tintnike, ravnila, trikote, šestila, barve, čopiče, raznovrstne razglednice ln devocijonalije.
LUKA VILHAR
urar, Ljubljana, Kopitarjeva ulita št 4
priporoča prečastiti duhovščini in slav. občinstvu svojo veliko in bogato zalogo
priložnostnih daril
kot ure, verižice, uhane, zapestnice itd.
po najnižjih cenah.
Za solidno in točno postrežbo se jamči.
rr—"———“—
Knjigoveznica
,Kat. tisk. društva* v Ljubljani
se priporoča s v izvrSitev vsakovrstnih knjigoveSkih del.
Knjižnicam znaten popesL Solidno delo, zmerne cene.
1. KETTE
Ljubljano, Franca (ožela c. 3.
Klobuki, čepice, perilo, kravate, palice, dežniki, galoše, toaletne potrebščine itd. Vsi predmeti za telovadbo, turistiko in drug šport
Kupujte edino
,Sava‘-kremo
(čistilo). Dobiva se povsod.
3	1				'-- ——d Fr.P. Zajec, iISpf1tBnl Ljibljana, priporoma svoj dobro urejeni optKnl zavod kakor tudi različne vrste naočnikov, SClpal-cev, toplomerov, daljnogledov Itd. Popravila oCal, SCipalccv Itd. IzvrSuje dobro in cenol					3——						 	-■ 'L jAhb G. F. Jurasek f, uglaševalec glasovirjev ln “ trgovec glasbU Ljubljana, Poljanska c. 13* Velika zaloga prvovrstnih glasovinev, planin, harmonijev, gosli, tamburic, kitar, citer in vsega glasbenega orodja. Najbollie strune (WachoTd in druge). Zavod za uglasevanje ter popravila vseh glasbil. Jamčim pismeno 10 let. Posoic-valnica glasovirjcv In harmonijev po najnižjih cenah. — Dobro blago se aamo hvali. i_				—	
					
	M		m.i ."i.T.--si.aaBP		‘ Telovadne priprave in orodje, vsakovrstne gospodinjske in gospodarske predmete, kuhinjsko opravo, železno pohištvo, orodje, raznovrstno železnino, nagrobne križe in prvovrstne poljedelske stroje priporoča prva domača tvrdka te stroke Fr. Stupica v Ljubljani Marije Terezije cesta štev. 1 veletrgovina z železnino in razpošiljalnica ra© poljedelskih strojev. ©e nun	 	n